Katoliiki
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	. . Lir 3.000
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177	Letna naročnina . . .	. . » 6.000
PODUREDNISTVO:	Letna inozemstvo . .	. . » 8.000
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410
i
Leto XXVII. - Štev. 38 (1370)
Gorica - četrtek, 25. septembra 1975 - Trst
Posamezna številka Lir 150
Imamo pravico vedeti Slovenija in Madžarska
Vsa družbena občila (radio, televizija, časopisi, revije, filmi, lepaki) so vedno igrali — in danes še toliko bolj — veliko vlogo za ustvarjanje javnega mnenja. Ljudje berejo, poslušajo, debatirajo in si na podlagi propagandnega gradiva izoblikujejo svoje prepričanje, ki ga stalno preverjajo in pretresajo. Pri nas in sploh na Zapadu smo navajeni prebirati in poslušati vse, kar kdo napiše ali izjavi. Imamo torej možnost, da se z določenim problemom spoprimemo z vseh strani, kot se temu reče. Seveda, tisti, ki to hoče in ki se ne že vnaprej odloča o svojem idejnem izoblikovanju. Vsak izobražen, a tudi preprost človek svobodno izbira svoje »študijsko« gradivo in si na podlagi tega nabira izkušnje za nadaljnje izobraževanje. In to v svojo korist. Zato je toliko bolj nerazumljivo obnašanje tistega dela ljudi, ki hočejo poglabljati svoja spoznanja izključno na podlagi določenih stališč in gledanj. Iz tega nujno izhaja, da bodo ti posamezniki znali presojati (in tudi sprejemati) za pravilno samo to, kar njim ugaja. Hitler, ki ni bil samo zločinec, temveč tudi prefinjen politik, je izbral za propagandnega ministra Goebbelsa, mojstra v tem poklicu. In ta je v svojih navodilih poudarjal: Vsako stvar ponovi stokrat in to bo potem Resnica. Nacizem in Hitler sta prešla, a pravilo je ostalo.
BORIMO SE ZA RESNICO!
To pravilo drži še danes pokonci marsikatero oblast, zlasti tisto, ki ne dovoljuje demokratičnega spoznavanja in odkrivanja resnične plati dogodkov. Posebno velja to za tiste države, kjer se oblast poslužuje terorja, da ne propade; in naj si pod besedo »teror« predstavljamo taborišča ali »prijateljski nasvet« višjih funkcionarjev katere koli oblasti. Danes smo priča neverjetni poplavi propagandnih sredstev, ki hvalijo države s socialističnim sistemom in zagrizeno napadajo tako imenovane za-padne demokracije. Zanje je na enem koncu vse zlato, na drugem pa korupcija in prevratništvo.
Zgodovina nas uči, da ni bilo nikoli in nikjer tako. Danes pa bi morali vsi — v znamenju medsebojnega spoštovanja in v smislu prijateljskega sožitja — biti bolj elastični in manj kritični do držav s socialističnim sistemom. Vsa propaganda je v to usmerjena. Ce pri tem ne bomo povedali resnice, to ni važno. Bodimo strpni in mirni, bodo že prišli časi resnice... če prej ne, vsaj takrat, ko bodo drugi pisali namesto nas.
RAZLIČNA POJMOVANJA
Dejstva pričajo, da je v teh dveh sistemih dokaj velika razlika. V zapadnih demokracijah na kak način že zvemo, da je moral Nixon odstopiti, ker se je zapletel v neko vohunsko afero, kako je ta ali oni italijanski minister ali šef policije vpleten v kako prevratniško skupino, kako je general Franco nemilostljiv do svojih političnih jetnikov, kako je čilski general Pinochet napolnil ječe in popestril mučenje v svojih taboriščih, kako nacizem zopet dviga glavo v Nemčiji, kako žalostne so razmere v kaki nerazviti afriški državi, kako se širi pokvarjenost in nemoralnost. In še bi lahko naštevali. To so dejstva in dogodki, ki vznemirjajo vsakega Izmed nas, naj se prišteva že kamor koli. Prav je, da zvemo za vse to; še bolj bi morali biti o tem informirani, ker smo svobodni državljani in zato imamo pravico spoznali tudi napake in zločine današnje zapadne družbe.
Pri tem imamo vtis, da so v drugem bloku stvari nekoliko drugačne. Ne gre za nas na Zapadu, ker mi beremo tudi razne »reakcionarne« Solženicine in pričevanja »notranjih nasprotnikov« delavskega razreda, ki so pribežali ali ki so bili prijateljsko potisnjeni čez mejo v ta pokvarjeni kapitalistični Zahod. Gre za tiste, ki živijo in ki so ostali v socialističnem »raju«. Ti nimajo možnosti zvedeti ničesar o Zločinih svojih Nixonov, o taboriščih in hlučenjih v svojih deželah itd. človek ne-
Najnovejši obisk slovenskega vladnega odposlanstva na Madžarskem, ki ga je vodil predsednik slovenske republiške vlade ing. Andrej Marinc, sprejem pri madžarskem vladnem predsedniku in izčrpni pogovori o medsebojnem gospodarskem in kulturnem sodelovanju spadajo v tisto vrsto zunanjepolitičnih diplomatskih korakov, s katerimi Slovenija samoupravno rešuje s tujino zadeve, ki se nanašajo posebej nanjo.
Takšen zunanjepolitični delokrog Slovenije daleč presega najsmelejša predvojna pričakovanja, ko je obstajala kot narodnopolitični ideal posebna slovenska banovina, ki pa ni bila nikoli dosežena.
MEDNARODNO UVELJAVLJANJE SLOVENIJE
Sedanja zunanjepolitična smer Ljubljane se je začela dejansko že pred leti z razvijanjem medde-želnih stikov z avstrijsko Koroško in Štajersko, s Furlanijo-Julijsko krajino, z Benečijo (Veneto), z nemško Bavarsko in francosko Alzacijo. Svoj državnopravni značaj pa je zadobila z zadnjo jugoslovansko ustavo, ki je opredelila jugoslovanske republike kot države. Ta položaj še ne ustreza političnim načelom o narodni suverenosti, posebno še zaradi veljavnega enostrankarskega sistema, vendar omogoča zadostno zunanjepolitično podlago tudi za stike na meddržavni ravni. To pomeni za socialistične države novo izkustvo v obravnavanju zveznih republik, katerih državnopravni položaj je poslej obstajal samo formalno.
ŠE VEDNO POD TEŽO PRETEKLOSTI
Nove politične pristojnosti jugoslovanskih republik, vsaj kar zadeva Slovenijo, niso še odpravile posledic dolgoletnih nesamouprav-nih teženj in gospodarskih megalomanij, ki jih je zapustila vlada v senci Aleksandra Rankoviča, ki je skušal pod plaščem jugoslovanske enotnosti pripraviti narodno zlitje. Ostale so tudi posledice nekajletne nebrzdane igre beograjskega državnega kapitala, ki je grozil popolnoma zavladati nad delom in kruhom skupnosti. Ostaja še vedno nerešeno kritično vprašanje daleč prekomernega odvajanja sadov slovenskega dela v zapravljaške in pasivne gradnje na jugu — danes gotovo najresnejša postavka v odnosih sloven-sko-jugoslovanskega idejnega soglasja. Ostaja vprašanje svobode prepričanja, verske svobode, zaostrena diskriminacija vernih ljudi in podobno.
Vendar je, kot v uvodnih navedbah omenjeno, treba priznati, da si v Jugoslaviji, v okviru danih možnosti, prizadevajo za ureditev odnosov med narodi in narodnostmi, za njih boljše sožitje, za prožnejše stike republik z državami v svetu. To je gotovo nova-torstvo v mednarodnih odnosih, a prav to omogoča večjo neposrednost in učinkovitost v izmenjavi izkušenj in vrednot, kot pa so doslej omogočali togi državni vrhovi vodisi v državah meščanske tradicije, bodisi v državah središčnega socializma.
Študijski seminar Slovenske skupnosti
V dneh 20. in 21. septembra je bil v Ovčji vasi (Kanalska dolina) prvi študijski seminar Slovenske skupnosti v deželnem okviru. Udeležilo se ga je preko 40 zastopnikov, izvoljenih svetovalcev in aktivistov s Tržaškega, Goriškega in videmske pokrajine. Kot osnova za razpravljanje so bili problemi, nakazani v posebni vprašalni poli, ki so jo udeleženci dobili pred tedni, tako da so se lahko pravočasno pripravili na posamezne teme.
V začetku srečanja so politični tajniki tržaške, goriške in deželne Slovenske skupnosti (Dolhar, Paulin in Stoka) podali kratek prikaz o stanju in problemih samostojne politične organizacije Slovencev v obeh pokrajinah in na deželni ravni ter o značaju in namenu študijskega seminarja, ki je poglobljena proučitev obravnavanih problemov in nato na osnovi tako ugotovljenih dejstev in spoznanj izdelati smernice za bodoče delovanje stranke. Pozdrav Slovencev iz Benečije je prinesel prof. Viljem černo, iz Kanalske doline Simon Prešeren, v imenu Narodnega sveta koroških Slovencev pa je udeležence pozdravil tajnik Filip Warrasch ter jih seznanil o metodah in pogojih političnega dela med Slovenci na Koroškem, za kar se mu je na koncu izrecno zahvalil deželni tajnik Štoka.
V nadaljnjem poteku seminarja tako v
koliko razume oblasti, ki nočejo resnično poročati, ker je pač težko priznati svoje grehe. Težko pa je razumeti stališče tistih »naprednih« publikacij v naših zapadnih državah, ki tako rade zelo »objektivno« poročajo o kapitalističnih zadevah, prav tako »objektivno« pa molčijo o nasilju v državah s socialističnih sistemom. In vendar gre za sistem, kjer naj bi ne bilo krivic, pomanjkanja svobode in enakosti, kjer naj bi bili vsi bratje.
B. R.
soboto kot naslednji dan, v nedeljo, se je razvila živahna razprava o najbolj aktualnih in perečih problemih, ki od blizu zanimajo politično organizacijo kot tako. Težišče razpravljanja je slonelo predvsem na vsestranskem osvetljevanju sedanjega stanja ter mestu Slovenske skupnosti v današnji družbeni in politični stvarnosti. Govor je bil nadalje o pogojih delovanja — tudi v materialnem pogledu — te naše slovenske politične organizacije, o njenih organizacijskih problemih, idejni in programski usmeritvi, odnosih z vsedržavnimi političnimi strankami, s kultur-no-prosvetnimi in športnimi organizacijami in z matično domovino.
Razumljivo je, da razprave o vseh nakazanih problemih ni bilo mogoče do kraja izčrpati, vendar je celotni potek seminarja in resni pristop k obravnavanim problemom postavil dobre osnove za nadaljnje delo v tej smeri do končnih zaključkov, kako naj se Slovenska skupnost kot samostojna, pluralistično in demokratično usmerjena politična stranka Slovencev v Italiji reorganizira in okrepi na vseh ravneh od krajevnih sekcij pa do krovne deželne strukture.
Za nadaljnjo poglobitev nekaterih vprašanj ter zadevnih zaključkov je bilo sklenjeno, da bo naslednji študijski seminar 19. oktobra v števerjanu na Goriškem.
TRETJI ATENTAT NA PREDSEDNIKA FORDA
V	torek je neka 45-letna ženska streljala na predsednika Forda, ko je prihajal iz nekega hotela v San Franciscu, kjer je malo prej imel volivni govor. Na srečo je oddala samo en strel, ki je predsednika zgrešil. V cevi je pa imela še pet strelov, ko jo je policija aretirala. To je bil že tretji atentat na ameriškega predsednika v štirinajstih dneh.
NOVIM POTEM NAPROTI
Seveda gre za utiranje novih diplomatskih poti v doslej s protokoli utesnjenih meddržavnih odnosih, v čemer Jugoslovani prednjačijo. Slovenija je doslej poslala svoja vladna odposlanstva razen na Madžarsko še na Češko in Slovaško, v sovjetsko Estonijo in v ZDA. Model more služiti za nove meddržavne odnose v svetu, za široka dogovarjanja neposredno med zveznimi republikami in državami, kar lahko prinese ne-slutene uspehe bodisi v gospodarskem razvoju, bodisi v splošnem popuščanju mednarodne napetosti.
Prav primer Slovenije in Madžarske nam potrjuje izredni pomen takih stikov. Dasi so odnosi med Madžarsko in zvezno Jugoslavijo bili že dolga leta prijateljski in v znamenju sodelovanja, sta bili osrednji vladi stalno v zamudi pri reševanju podrobnih in posebnih zadev, ki se nanašajo na madžarske odnose z eno ali drugo jugoslovansko republiko. Tako npr. glede narodnih manjšin na obeh straneh.
Med Slovenijo in Madžarsko je še posebej vprašanje prometnih zvez, če pomislimo, da bo madžarski promet v pristanišču Koper dosegel to leto kar 700.000 ton, a med obema republikama ni magistralne ceste in nobene neposredne železniške zveze. Kot se je nedolgo tega slišalo, želijo odpreti železniški prehod pri Lendavi, ki pa vodi skozi sosednjo republiko, pod upravo drugega železniškega podjetja. Usposobitev prehoda pri Hadušu pa bi omogočila poleg ugodne zveze z Madžarsko še hitrejšo povezavo z Bratislavo.
NEKATERI SOSEDJE TEGA NE RAZUMEJO
Ob tako plodnih slovensko-ma-džarskih stikih se naravnost vsiljuje misel, zakaj ni podobnih pobud tudi z Italijo, kjer kljub dobrim zvezam med Rimom in Beogradom ostajajo še posebno številna nerešena slovensko-italijan-ska vprašanja. Konzularni stiki na primer, vprašanje italijanskega kulturnega inštituta v Sloveniji, če pomislimo, da takšen z imenom »Dante Alighieri« obstaja celo v avstrijskem Celovcu, dalje številna mejna vprašanja ter manjšinska vprašanja.
Ali ne bi moglo prav slovensko odposlanstvo v Rimu najbolj prepričljivo razložiti širši pomen slovenskega gledališča v Trstu na področju mednarodnih kulturnih stikov z Vzhodom?
Ali se ne bi bilo mogoče izogniti pred dvema letoma ostremu zapletu v zvezi s Koprščino zaradi nekaj obmejnih tabel, če bi bili obstajali boljši slovensko-italijan-ski stiki?
V	Italiji najbrž še niso dojeli, da narodne republike, četudi v socialističnih deželah, niso navadne pokrajine. Lahko pa je vmes tudi določen nacionalni ponos in nenapisan mednarodni protokol.
Da so časi nacionalne vzvišenosti danes že za nami, se zavedajo celo v nekdaj mogočni Budimpešti. Njih poslovna in kulturna odprtost do sosednih narodnosti ustvarja zagotovo nove dolgoročne odnose sožitja in koristnega sodelovanja. Kdaj se bodo do tega spoznanja dokopali tudi Rim, Dunaj in drugi?
Ilsiomm Mu Bednariku
V	sredo zjutraj se je po goriškem mestu razširila vest, da je ponoči nenadoma umrl prof. Rado Bednarik. Nismo mogli verjeti tej žalostni novici, saj smo bili vajeni videti g. profesorja na ulicah s palico v eni in z aktovko v drugi roki. Se v Dragi je živahno obujal spomine na leta okrog prve svetovne vojne in po njej. Po tržaškem radiu je bilo slišati njegov glas, v goriški družbi je bil nepogrešljiva pojava. Sedaj pa ga na žalost ne bo več med nami.
Bil je še tako poln načrtov, tako delaven, tako poln energije kot bi ne bil v penziji, ampak sredi najboljših življenjskih moči. Ko sva se zadnjič srečala v kavarni v Gosposki ulici, mi je govoril, kako bo še to in ono napisal, da se reši pred pozabo. Zlasti je želel, da bi znova izšla brošura o pok. Lojzetu Bratužu »Cisti žrtvi - svetal spomin«. Izšla je kmalu po smrti prijatelja Lojzeta pod psevdonimom. Tajno se je takrat širila po Primorski, kvestura jo je iskala in plenila, kjer koli jo je dobila. Naša mladina se je ob njenem branju navduševala za svetle ideale narodnega odpora. Marsikdo jo je s seboj vzel v partizane.
»Lojzetov življenjepis bi rad še nekoliko dopolnil in ga izdal, da bi ga mogla tudi današnja mladina brati,« mi je zaupal.
Obljubil sem mu svojo pomoč pri iz-danju. Verjetno je že zbiral podatke o pok. Lojzetu in jih urejal. Sedaj pa bo tudi to njegovo zadnje delo ostalo nedokončano kot toliko drugih. Saj je imel še kup načrtov.
S prof. Bednarikom je odšel od nas mož, ki je pol stoletja stal na braniku slovenske kulture na Goriškem. Vanjo je stopil po prvi svetovni vojni, ko se je iz Ljubljane vrnil v Gorico po dovršeni filozofski fakulteti. Zaposlil se je najprej v uredništvu »Goriške straže«. Nato so nanj deževale zmeraj nove odgovornosti: v Prosvetni zvezi, pri Našem čolniču, pri Družini, pri Katoliškem tiskovnem društvu, pri Goriški Mohorjevi družbi, pri Novem listu in še kje. Organiziral je, pisal, urejeval. Svoje življenje je takrat delil med delom in zapori ter konfinacijami. Bili so veliki časi primorskega tihega narodnega odpora brez upa zmage.
Po vojni je profesorja Bednarika čakalo še drugačno delo. Posvetil se je profesorskemu poklicu na naših srednjih šolah. Kot diplomiran absolvent ljubljanske univerze za zgodovino in zemljepis je sprejel poučevanje teh dveh predmetov in slovenščine. Svoje profesorsko delo je začel na slovenski gimnaziji pod nemško okupacijo Gorice leta 1944. Od leta 1946 do upokojitve leta 1972 je nepretrgano učil na učiteljišču in zadnja leta na liceju.
Toda ostal je še naprej neutruden kulturni delavec, ki je našel zmeraj dovolj časa za pisanje in urejevanje ter za poljudna predavanja na tržaškem radiu. Pri tem delu ga je sedaj zalotila smrt.
Vsi Primorci mu ohranimo hvaležen spomin, Bog pa naj mu bo bogat plačnik.
K. H.
Ameriška svetnica
V nedeljo 14. septembra je sv. oče razglasil prvo ameriško svetnico Elizabeto Seton. Zaradi številnih udeležencev je bila slovesnost na trgu pred baziliko sv. Petra. Iz Amerike je prišlo nad 16.000 romarjev, med njimi 8 kardinalov, 80 nadškofov in škofov, 700 duhovnikov ter okoli 1.300 redovnic, članic reda, ki ga je ustanovila nova sivetnica. Več desettisoč vernikov pa je bilo iz drugih delov sveta. »L'Osservatore Romano« poroča, da je bilo na trgu zbranih nad 150.000 ljudi.
V govoru je sv. oče poudaril, da se je nova svetnica odlikovala po trdni veri in čisti ljubezni do Boga in do bližnjega. Moč za vero in ljubezen je dobivala iz sv. Evharistije in iz božje besede. Sv. oče je še dejal, da more biti nova svetnica odlična vzornica ženam našega časa, ki iščejo v letu žene svojo pravo podobo.
Tabor tržaških skavtov Nove gOVONCe 0 COdi
pri Sv. Katarini v Kanalski dolini
Eden izmed letošnjih taborov Slovenskih tržaških skavtov (STS) je letos bil pri Sv. Katarini v Kanalski dolini. Sv. Katarina je majhno naselje, ki šteje komaj nekaj hiš in cerkev. Kraj je zato precej osamljen in malo obiskovan od turistov, a prav zato posebno primeren za taborjenje. Naborjet, prvo večje središče s trgovinami in vsem potrebnim, je oddaljen 4 km.
Kraj tabora je bil letos povsem nenavaden, čeprav po svoje zanimiv in slikovit. Šotore smo namreč postavili pod borovce, skoraj v gozd. Tako so se platna sušila zelo počasi, po drugi strani pa smo imeli prednost, da smo tudi ob najhujšem soncu imeli po šotorih hlad. Tik pod nami je žuborel potoček, ki je pritekal iz soteske na severu. Tabor je obdajal na treh straneh gozd, na eni pa travnik, do katerega pa nismo imeli dostopa. Z višin so gledale na nas Poldnjaška Špica, Dve Špici. Skratka: prostor je bil zadovoljiv.
LEPO IN MANJ LEPO NA TABORU
Na splošno lahko rečemo, da je tabor zelo dobro uspel. Udeležencev je bilo okoli 50, v glavnem samo izvidnikov in roverjev, kajti volčiči so že prej taborili v Beli Peči pri Mangartskih jezerih. Načelnik je bil Marjan Jevnikar, duhovni vodja pa g. Pohajač. Kdor je hotel, je lahko tako vsak dan prisostvoval sv. maši na prostem. Vreme je bilo od začetka do konca lepo, le tu pa tam nam je ponagajala kaka ploha, ki pa ni nikoli trajala dolgo.
Vsi udeleženci smo v glavnem ostali zdravi do konca, pa tudi večjih nezgod ni bilo. Program nam je uspelo izpeljati, čeprav je bil zelo obširen in zahteven. Škoda le, da tabor ni trajal še nekaj dni., tako bi se mogli poglobiti v nekatere točke, ki so nas posebej zanimale.
Program se je letos nekoliko razlikoval od prejšnjih. Večji je bil poudarek na naravi in orientaciji. Kot vsako leto pa smo tudi letos en dan posvetili športnim panogam in tekmam, en dan vsakovrstnemu raziskovanju, en dan naravi, imeli smo vse mogoče igre, izvršili smo razne podvige, pohode itd.
Napravili smo tri celodnevne izlete in sicer na Dve Špici, na Sv. Višarje, kjer smo imeli mašo, in na Ojstmik; poldnevni izlet pa je bil k smrdljivim žveplenim izvirom nad Lužnicami.
Poleg tega so manjše skupine opravile še druge, zahtevnejše dvodnevne izlete, tako imenovane hike. Tako je ena skupina obiskala Viš, Nabojs in Trbiško Krniško Špico, druga Montaž in Curtis-sone, tretja samo Montaž (enodnevni izlet), četrta pa Poldnjaško Špico in dolino Dunjo.
Vsi izleti, razen mogoče tistega na Oj-strnik, kjer nam jo je zagodel dež, so dobro uspeli. Ponekod, kot npr. na Dveh Špicah, smo bili nagrajeni z obširnim razgledom. Zanimiv je bil tudi izlet na Sv. Višarje, kamor se je vsak vod povzpel po svoji poti.
ZANIMIV OBISK
Zadnji dan nas je obiskal glavni inšpek-
Bralci pišejo
Še o primorskih huzarjih
K uvodniku v vaši številki z dne 11. septembra, v katerem ste pisali o primorskih huzarjih, o Slovencih, ki jim pomeni več partija kot slovenstvo, vas želim opozoriti tudi na odgovor uredništva Primorskega dnevnika, ki je bil prav tako zanimiv kot pismo samo. Iz odgovora uredništva P. d. smo namreč lahko izvedeli, da člani KPI v glavnem raje berejo L’Unita kot Primorski dnevnik in tudi da KPI pošilja na uredništvo P. D. svoje dopise v italijanščini.
Primorski huzarji oziroma njihovi zaščitniki pa se marljivo razpisujejo tudi v zadnji številki mesečnika »Dan«. V žaljivih in neduhovitih zbadljivkah na zadnji strani se norčujejo celo iz slovenstva in pljujejo na Slovensko skupnost. Prav tako žaljiv in neokusen pa je tudi napad oziroma norčevanje iz intimnih in verskih čustev privatnika, ki se je poročil cerkveno. Zakaj? Saj ima vsaj pri nas vsakdo pravico urejati svoje življenje, kakor se mu zdi. Nekateri se raje poročajo pred Dolharjem, drugi pred Švabom. To je njihova osebna stvar. Norčevati se iz tega je skrajno neokusno. Zato bi pisec bolje storil, ko bi se tudi ob kaki drugi poroki ne spotikal. Sicer pa, kdor ne spoštuje drugih bogov, tudi svojega ne ljubi.
B.V.
tor trbiškega gozdnega rezervata. Obisk je bil prav gotovo zanimiv in poučen, saj nam je inšpektor povedal marsikaj o biološkem in točneje o zoološkem stanju v Julijskih Alpah. Povedal nam je, da živi po hribih okoli našega tabora ogromno gamsov, srnjakov, lisic, zajcev, pa tudi orlov in drugih ptičev. Razložil nam je tudi stanje onesnaženja voda in zraka.
Pomanjkljiva plat letošnjega tabora pa so bile po mojem mnenju pevske vaje in taborni ognji. Glede pevskih vaj smo sami krivi, ker jim je bilo posvečeno tako malo časa. Program je bil namreč preveč intenziven, in je za petje ostalo le po pol ure vsake tri dni.
Glede tabornih ognjev pa smo imeli smolo. Taborili smo namreč v gozdnem rezervatu, kjer smo se morali pokoriti marsikateri omejitvi, med drugim tudi tej, da nismo smeli zvečer prižigati ognjev. Namesto teh smo vsak večer prižgali plinsko luč, okoli katere smo prepevali in uprizarjali skeče; vendar pa smo se takoj na začetku zavedeli, da plinska luč ne more učinkovati enako kot taborni ogenj. Posledica raznih omejitev je bila tudi ta, da ponoči nismo smeli prižigati luči v gozdu, ker bi tako plašili divjačino. Odpadel je tako nočni pohod.
In še nekaj zaključnih misli. Kot vsi tabori je tudi ta nedvomno prispeval k duhovni in moralni rasti naše organizacije. Stik z naravo namreč človeka plemeniti, vzgaja, telesno in duševno utrjuje. Življenje na taboru je bratsko; letos moramo reči, da je bilo res tako, saj ni bilo med nami nobenih hudih sporov. Tako se bomo vsi, ki smo se udeležili letošnjega tabora, spet lotili dela v našem domačem kraju in prispevali k rasti naše skavtske družine.
Dobrosrčni Jastreb
Bollmora, 4. septembra 1975 Dragi zamejski Slovenci!
Okrog sto tisoč Slovencev se potika po svetu s trebuhom za kruhom. Le premnogim so se vrata v domovino za vedno zaprla, ni pa majhno število naših rojakov, ki se po daljšem bivanju v tujini ne znajdejo več v »paradižu veličastnih pridobitev naše osvobodilne borbe«. Njihova prava domovina se nahaja danes v zamejstvu.
Med te rojake se prištevam tudi jaz. Iz zamejske domovine dobivam časopise, revije in knjige. V zamejskih publikacijah se tu in tam oglašam. Vse, kar se dogaja v slovenskem zamejstvu, me zanima, ne zanima me pa več, kar se dogaja v moji nekdanji domovini iz razloga, ker se tam ničesar ne dogaja, ker tam stoje vse ure razen ideoloških in vohunskih. S strehe Evrope skušam zato slediti kulturnemu in političnemu življenju naših rojakov.
Šele pred par dnevi sem prejel »Katoliški glas« od 24. julija, ki je prinesel zanimiv članek o »Vlogi Slovenske skupnosti«. Zato se šele danes oglašam k besedi Z vsebino članka se popolnoma strinjam, zelo pa obžalujem, da se je našlo tako veliko število naših rojakov, ki so oddali svoj glas italijanskim političnim strankam. Vsem tem rojakom kličem iz daljne švedske: »Napačno ste ravnali!«
Za svoje razočaranje nad temi rojaki bi lahko navedel veliko tehtnih razlogov. Na razpolago so po vsem svetu, omejil se bom tokrat na zelo poučen primer — na švedsko manjšino na Finskem, da boste videli in vedeli, kako se obnaša politično zrel narod kot narodnostna manjšina. Prisluhnite, dragi rojaki, vsebini švedskega vladnega dokumenta o »Položaju švedske manjšine na Finskem«, knjiga 4, pod. št. 6.3-1974. Takole se glasi v prevodu: »Švedi na Finskem igrajo v sodobni Zgodovini pomembno, včasih celo odločilno vlogo. Leta 1906 je bila namreč ustanovljena na Finskem posebna švedska stranka - Švedska ljudska stranka (Svenska folkpartiet). Po sestavu je ta stranka zelo pestra. V njej so organizirani pristaši vseh strank, konservativne in liberalne smeri. Na volitvah leta 1972 je dobila Svenska folkpartiet v Finskem parlamentu, ki šteje 200 poslancev, 9 mandatov. Ta stranka je odigrala v mnogih primerih vlogo jezička na tehtnici finskega političnega življenja.«
Vsako najbolj neznatno in samoumevno pravico si mora narod izboriti. Izboril si jo bo pa le, če bo primerno organiziran.
300.000	Švedov na Finskem, ki šteje 4 milijone 622.000 prebivalcev, si je izborilo pravice, ki mejijo že na privilegije rnanj-
Rimski dnevnik Giomale dltalia je prinesel vest, da sta italijanska in jugoslovanska vlada sklenili sporazum o bivši coni B. Italija naj bi tudi juridično priznala Jugoslaviji bivšo cono B, katero ta sedaj dejansko poseduje. Sporazum naj bi obe vladi podpisali v začetku oktobra.
Vest je zbudila veliko zaskrbljenost v delu italijanske javnosti, ki živi še zmeraj v sanjah, da se morejo državne meje spreminjati brez vojne.
Na vest rimskega dnevnika ni zunanje ministrstvo ničesar dolgo odgovorilo kot zgolj to, da bodo pravočasno o vsem obvestili parlament.
V	LIBANONU
JE MIR V NEVARNOSTI
Libanon je država severno od Palestine. Ni velika po površini, a je do sedaj uživala mir in veliko blagostanje. V zadnjih tednih so se pa začeli spopadi med muslimani in maronitskimi kristjani. Začeli so se na severu v mestu Tripolisu in se raztegnili na jug v glavno mesto Beirut. Obe strani sta dobro oboroženi in si ne prizanašata. V nedeljo je prišel sirski zunanji minister, da bi posredoval. Podpisali so začasno premirje, toda vprašanje je, če se ga bodo držali. V spopadih je bilo že nekaj sto mrtvih na eni in na drugi strani.
Vzroki za nemire so verski in socialni. Verski, ker gre za spor med kristjani in muslimani; socialni zato, ker so kristjani na splošno bogatejši, muslimani pa bolj revni. Vzroki za nemir prihajajo tudi od Palestincev, ki so se številni zatekli iz Palestine v Libanon in se tu povezali z rojaki muslimani proti kristjanom. Najbrž bi radi dobili Libanon pod svojo oblast, da bi lažje vodili boj zoper Izrael na jugu.
Nevarnost za mir je velika, ker se je bati, da bodo v spor posegli sosedje: na eni strani Sirci in drugi Arabci, na drugi
šinskega naroda. Oglejmo si besedilo 3. poglavja imenovane publikacije na strani 285. Takole se glasi v prevodu:
»V krajih, kjer govore prebivalci bodisi švedsko ali mešano švedsko in finsko, vzdržuje družba švedske šole za osnovno izobrazbo, strokovne šole, učiteljišča in gimnazije. V krajih, kjer se govori finsko in obstoji potreba za učenje švedščine, vzdržuje družba privatne švedske šole. Pri centralnih šolskih oblasteh je poseben oddelek švedske šole in učiteljišča, ki skrbi za pravilno funkcijoniranje pouka. Višjo šolsko izobrazbo dobijo študentje švedskega materinega jezika na 15 visokih šolah, na dveh akademijah in 16 delavskih inštitutih. Na univerzi v Helsinkih imajo akademiki na razpolago 25 švedskih profesur in trgovsko visoko šolo. Visoka šola je pa tudi v Aabo, na jugu Finske.
Na Finskem izide letno okrog 200 švedskih knjig. Za njihovo izdajo skrbita dve knjižni založbi, ki ju podpirata Švedski kulturni fond in švedsko literarno zdru-združenje.
Švedi imajo na Finskem štiri stalna gledališča (dve v Helsinkih, eno v Aabu in eno v mestu Vasa) ter redne radijske in televizijske oddaje v švedskem jeziku, za katere skrbi poseben svet.«
Vseh teh izrednih ugodnosti niso prinesli Finci Švedom v dar na krožniku. Morali so si jih izboriti. Borba ima pa še neko drugo ime: politika. S tam, da so nekateri naši rojaki darovali svoje glasove italijanskim komunistom, socialistom in drugim italijanskim strankam, so svojemu narodu le škodovali. Nosilec slovenske politike v zamejskem Primorju se imenuje SLOVENSKA SKUPNOST.
Upam, da se bodo moji rojaki v zamejskem Primorju odrezali pri prihodnjih vo-litkah tako kot se spodobi. Kot člani svoje narodne stranke imajo široke možnosti uveljavljanja na vseh področjih ne samo na političnem. Kot glasovalni strojčki tujih strank ne pomenijo ničesar, so kratko in malo ničle.
Zamejsko Primorsko si predstavljam kot Noetovo barko na odprtem morju. Vsak potnik-prebivalec ima na razpolago eno veslo. To ne pomeni veliko, če ga vrtiš po svoje ali če ga zaupaš celo nekomu drugemu, če pa 10.000 vesel zavesla pod poveljstvom rojaka, ki je vreden našega zaupanja, ne bodo udarci vesel ostali brez vpliva na smer ladje. Švedi na Finskem vedo, kaj delajo. Za ilustracijo sem vam izbral švedski vladni dokument in ne finsko propagando.
Lepo vas pozdravlja zdomec
Božo Prevoršek
B
strani pa Izraelci in morda tudi Američani, ki so pred leti že vojaško posegli v slične spore v Libanonu. Vzhod je torej še vedno nabit sod smodnika.
POLEMIKA OKROG KOCBEKA SE ŠE VEDNO NI POMIRILA
Znana polemika, ki jo je izzvala knjiga »Edvard Kocbek - pričevalec našega časa« se še zmeraj ni polegla. Za to je poskrbel Kocbek sam. Švicarskemu tedniku Die Weltwoche je dal intervju med svojim letovanjem na Jadranu. Die Weltwoche je intervju objavil 20. avgusta.
Po Weltwoche se je znova oglasil nemški pisatelj Boli. Na avstrijski televiziji je znova razložil vse, kar misli o Kocbeku in Jugoslaviji. Med drugim je povedal, kako so v Sloveniji pobili 10.000 domobrancev in da so se ti borili proti okupatorju in proti komunistom.
Intervju v Die Weltwoche in nastop pisatelja Bdlla na avstrijski televiziji sta nagnila Mitjo Gorjupa, glavnega urednika ljubljanskega Dela, da se je oglasil s posebnim člankom 20. septembra. Naravno je, da Mitja Gorjup vidi v vsem tem le reakcionarno, antikomunistično in antihu-manistično kampanjo. Dejstvo pa je, da po 30 letih pobiti domobranci ne pustijo spati nekaterim veljakom v Sloveniji. Povod za to so Kocbekove izjave, vzrok pa
10.000	brez vsake sodbe pobitih slovenskih mož in fantov. Kaj bi danes nekateri dali, da bi ti možje in fantje živeli in bi jih ne strašila njih usoda!
Kamenčki
Dvignjena pest v Karlovcu
Taborniki naj bi bili laična veja skavtov. Tako vsaj si jih mi predstavljamo. Kajti tudi v Italiji imamo poleg katoliških skavtov (ASCI) še laične skavte (Giovani esploratori italiani - GEI). Mislili smo, da je tako tudi s slovenskimi taborniki. Toda njihov starešina, profesor na slovenskih srednjih šolah, je v »Mladini« z dne 11. septembra ovrgel naše mnenje. V razgovoru s časnikarjem J. Tedeškom je razkril podobo slovenskih tabornikov. Podoba, ki jo njihov starešina oriše, je takšna:
»Od političnih pogovorov sva prešla na delo rodu Modrega vala, ki je včlanjen v Zvezo tabornikov Slovenije. "Taborniška organizacija je kovnica kadrov. Za nas velja načelo: solidarnost vseh treh pokrajin, in pa bodi tam, kjer je najtežje. Tako smo lani, ob petdesetletnici slovenskih društev v Italiji, nosili štafeto v krajih, ki so nenaseljeni ali italijanski. Čeprav smo taborniki in se urimo tudi v taborniških veščinah, je naš program dela političen, naše gozdne šole so politične šole. Zato tudi ni nič čudnega, če smo na zletu jugoslovanskih tabornikov v Karlovcu korakali pred predsednikom Bijedi-čem z dvignjeno pestjo, s komunističnim pozdravom”.«
Starešina Modrega vala je torej karak-teriziral svojo organizacijo kot izrazito politično komunistično organizacijo. Potrditev temu je bil pozdrav z dvignjeno pestjo pred ministrskim predsednikom Bije-dičem v Karlovcu.
Nekaj zaključkov: Če je kdo dvomil, kako in za kakšne namene vzgajajo naši levičarji svojo mladino, ima tu odgovor: To so kadri za komunistično revolucijo v Italiji, še prej pa za politično preusmeritev slovenskih šol. Saj pravi v istem članku: »Naša edina hiba je, da imamo v svojih vrstah premalo delavcev, da vključujemo zgolj srednješolce in študente.«
Sedaj je jasno, odkod je prišla pobuda za razne politične akcije na slovenskih srednjih šolah v zadnjih dveh letih. Odkod napadi na razne profesorje. Jasno je tudi, kaj nam je pričakovati v prihodnosti. Priča dvignjena pest v Karlovcu.
Slovenska taborniška organizacija je torej samo krinka za udarniško mladinsko komunistično organizacijo, kakršne na italijanskih šolah ni.
Kaj hočejo s svojo dvignjeno pestjo? Izražati svojo naprednost? Pred njimi so s sličnim pozdravom izražali svojo napred-dost fašisti in nacisti. Hočejo iti po njihovih stopinjah?
Hočejo vpeljati v slovensko šolo svoje »napredno« sovraštvo in s tem odvrniti od nje demokratične in krščanske družine? Slovenska šola je zelo občutljivo telo, ki potrebuje naše skupne ljubezni po naročilu ustanovitelja skavtov Baden Powla: »Skavt je prijatelj vsakomur in vsakemu skavtu je brat.« Simbol je prijateljski stisk desnice.
Tega potrebuje slovenska šola in ne v sovraštvu stisnjene pesti slovenskih tabornikov.	(r+r)
Seminar o ibormki glasbi v Sorici
V okviru Goriškega septembra se je od 16. do 21. septembra odvijal v našem mestu pravi festival zborovskega petja. To pa v dvojnem pomenu: ob študijskem seminarju o Palestrinovi glasibi ter ob 14. mednarodnem pevskem tekmovanju »Se-ghizzi«.
V Attemsovi palači je bil med 16., 17. ter 18. septembrom študijski seminar o Paileistrinovi glasbi. Giovanni Pierluigi da Palestrina (1524-1595) sodi med vrhunske mojstre vokalne polifonije 16. stoletja in je ustanovitelj »rimske šole«. Njegovi moteti, madrigali, maše in druge skladbe so bile vedno vzor vsem poznejšim skladateljem. Imenovali so ga tudi »Princeps Mu-sicae«, in to zaradi čudovitega obvladanja zv6ka, vokalnega razmerja, preprostosti in obenem izrednega bogastva kontrapunkta. Reformiral je takratno cerkveno glasbo, ki je zlasti po tridentinskem koncilu zadobila nove razsežnosti. Prav iz tega obdobja je njegova znana maša »Missa Papae Marcelli«, ki je nastala po namigu papeža Marcela II.
Ne bom se tu spuščal v obravnavo Pa-lestrinovega dela in pomena. Vse to so dovolj skrbno in dognano naredili letošnji predavatelji na simpoziju (šestem po vrstnem redu) o evropskem zborovskem petju, ki so z vseh strani osvetlili vlogo Palestrinove glasbene osebnosti. Posamezni strokovnjaki so analizirali vse plati Palestrinove vokalne polifonije, od sloga in kompozicijske tehnike do gregorijanskih vplivov in praktične interpretacije njegovih maš, motetov in madrigalov. Posebno tehtna predavanja so imeli dirigent Sikstinske kapele iz Rima Domenico Bar-tolucci (o interpretaciji Palestrine), slovenski muzikolog Janez Hoefler iz Ljubljane (o Palestrinovih dvozbomih motetih), tržaški glasbenik Giuseppe Radole (o gregorijanski tematiki v Palestrini), nemški muzikolog Heinrich Poos iz Berlina o kompozicijski tehniki, glasbeni zgodovinar Raffaello Monterosso iz Cremo-ne o izvajanju Palestrinovih del v smislu renesansne teorije, angleški glasbenik Je-rome Roche o baročnih napovedih v zreli Palestrinovi glasbi, itd.
Zasedanje je zelo kompetentno vodil tržaški skladatelj prof. Vito Levi. Posegi so bili na visoki ravni in izbrano občinstvo je z velikim zanimanjem sledilo tem študijskim dnem. Vsekakor je bil ta seminar od vseh dosedanjih najboljši, obenem pa tudi primeren uvod v tekmovanje zborov, ki je tudi potekalo v imenu Palestrine.
O prometnih terminalih in mejnih prehodih
Na pobudo občinske uprave preučujejo misel, da bi v Gorici organizirali mednarodno posvetovanje o suhozemskih prometnih terminalih (avtoportih) in o mejnih prehodih. To posvetovanje naj bi bilo v Gorici že v tdku letošnje jeseni pod pokroviteljstvom deželne ustanove in njene službe za prevoze in promet.
Opozoriti velja, da so v Gorici (prehod pri Štandrežu), v Trbižu (Kokovo) in v Trstu (Fernetiči) povsem točno doumeli zamisel prometnega terminala kot storitveni obrat, ki ima za cilj pospeševati — tako v trgovinskem kot industrijskem smislu — blagovne cestne prometne tokove.
Naj spomnimo, da je letos 12. aprila začelo obratovati carinsko središče pri Ko kovem; to je pomembna infrastruktura, ki ima posebne značilnosti v okviru gospodarskega razvoja Fuiianije-Julijske Benečije. Celotni objekt je stal eno milijardo 300 milijonov lir.
Eden izmed programskih ciljev deželne uprave je še vedno nujnost ustvariti predpogoje, da bi Furlanija-Julijska Benečija postala učinkovita prometna vez med Italijo in srednjo ter vzhodno Evropo s tem, da bi si ustvarila uspešen sistem prehodov. Tako so predvideni prehodni centri in blagovni centri, ki so potrebni za integracijo raznih infrastrukturnih sistemov s posebnim ozirom prav na štandrež, Kokovo in Fernetiče.
NOVE SMRTNE OBSODBE
V	ŠPANIJI
Francova vojaška sodišča so v preteklem tednu sodila dvema nadaljnjima skupinama revolucionarjev, v eni skupini so bili Baski, v drugi skrajni levičarji. Skupno so obsodili na smrt 11 oseb, med nji' mi dve mlajši ženski.
Ves svet se zgraža nad postopanjem španskih sodišč. Mnogi so poslali generalu Francu prošnje za pomilostitev, kajti samo on ima pravico, da spremeni smrtne kazni.
iimiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiimiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiuiiiiiiiiiiiiiinuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
Pisni zdomca zameiskin Stavnem
Stalno slovensko gledališče stopa v 30. leto delovanja
Dne 2. decembra 1945 je Slovensko gledališče v Trstu imelo svoj prvi nastop. Letos bo torej obhajalo 30-letnieo nepretrganega delovanja. V tridesetih letih se je v Trstu in tudi okrog Slovenskega gledališča marsikaj spremenilo. Sprva je bilo to gledališče nosilec in glasnik revolucije na Slovenskem in njenih idej. Toda polagoma so sprevideli, da mora gledališče imeti širše poslanstvo, zlasti še gledališče med neko narodno manjšino. Tako je prišlo do današnjega koncepta, po katerem hoče biti to gledališče Stalno slovensko gledališče za slovensko narodno skupnost v Italiji. To je gotovo pravilno gledanje, potrebno je le, da se bo upravni odbor tega držal in ne bo dopustil, da bi se gledališče v svojem programu znova spustilo na spolzka tla ideološke propagande. Tržaško gledališče naj bo res slovensko gledališče, ki bo k njegovim predstavam rad hodil vsakdo, ki se čuti Slovenca.
Letošnji jubilej pa sovpada z odločilnimi momenti za to gledališče. Gre namreč za pobudo, da bi postalo državna ustanova podobno kot so to stalna gledališča drugod po državi, v Trstu samem Stalno tržaško gledališče (Teatro stabile di Trie-ste). Status takega gledališča pomeni namreč, da država iz svojih virov daje določene podpore.
Slovensko gledališče se namreč že od vsega začetka bori s finančnimi težavami. Zadnja leta je njegov deficit postal že zelo visok. Pri kritju deficita so priskočile na pomoč tržaška občina, pokrajina in dežela Furlanija-Julijska krajina.
Toda to ni dovolj. Iz zagate se bo gledališče izkopalo edinole, če mu bo priznan značaj stalnega državnega gledališča. V tej smeri gredo sedaj prizadevanja upravnega odbora. Obrnili so se za pomoč na vse stranke ustavnega loka in povsod našli razumevanje.
Ugotovili so pa, da bi spričo sedanje italijanske zakonodaje mogli zagotoviti slovenskemu tržaškemu gledališču značaj stalnega državnega gledališča edinole s posebnim zakonom, ki bi ga sprejel parlament. V tem oziru je poslanec Belci obljubil, da bo v parlamentu vložil v odobritev poseben zakon. Ker so v Trstu vse stranke ustavnega loka za to, je upati, da bodo tudi v parlamentu odobrili Belcijev predlog, kadar pride do razprave.
PROGRAM 1975/76
V upanju, da pride še v tem letu do ustreznega zakona, je SSG predložilo svoj program za sezono 1975/76. Iz programa je razvidno, da bo gledališka sezona podobno kot prejšnja leta potekala v Trstu in v Gorici v okviru rednih abonmajev. Vpisovanje abonentov se je že začelo. Do konca meseca naj se javijo lanski abonenti, ker imajo prednost pri abonmajih. Od 28. septembra dalje se bodo sprejemali vpisi drugih abonentov. Cene abonmajev so letos nekoliko višje, ker se je pač vse življenje podražilo.
V letošnjem rednem programu SSG je pot izvirnih del, ki jih bo naštudiralo tržaško gledališče, ter dve gostovanji iz Jugoslavije. Skupno sedem predstav. Izven abonmaja bodo na voljo še štiri predstave, med njimi ena mladinska, ter dve večji gostovanji jugoslovanskih gledališč. Prišlo bo beograjsko gledališče z Nušičevo komedijo »Mister dolar« ter slovenska Drama z Brechtovo »Beraško opero«.
V rednem repertoarju nove sezone so
naslednja dela: Anton Leskovec: Dva bregova; M. Gorki: Barbari; Josip Tavčar: Igorju ugaja Bach (slovenska novost); F. Wedekind: Pomladno prebujenje; G. Fey-deau: Champignol ali vojak po sili; A. Hieng: Izgubljeni sin; Glasbena komedija zagrebškega gledališča.
Kot ostala slovenska gledališča bo tudi tržaško gledališče posvetilo potrebno pozornost Ivanu Cankarju ob lOOJetnici njegovega rojstva. V ta namen je na programu ponovitev komedije Za narodov blagor in dramatizacija Podob iz sanj in življenja. Več bomo poročali ob posameznih predstavah.
Biserna maša v Trstu
V	nedeljo 6. julija je v krogu svojih redovnih sobratov v cerkvi Srca Jezusovega v Ljubljani g. Ludvik Savelj slavil svojo biserno mašo, to je 60 let duhovniškega posvečenja. Ker pa je jubilant preživel zadnjih 40 let med nami, smo ga duhovniki prosili, da bi tudi v Trstu opravil zahvalno sv. mašo za božje darove dolgega duhovniškega življenja.
Tako bo v nedeljo 28. septembra ob 9. uri daroval sv. mašo v rojanski cerkvi. Mašo bo prenašal radio. Jubilantu bo govoril provincial družbe sv. Vincencija Pa-velskega dr. Franc Rode.
G. Ludvik Savelj je vodil številne ljudske misijone in duhovne obnove po župnijah na Primorskem. Veliko je spovedoval. Hvaležni smo mu za vse, kar je v svojem dolgem in plodnem duhovniškem življenju napravil med našim ljudstvom. Naj mu dobri Bog ohranja še vnaprej trdno zdravje. - S. Z.
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimmiitiimiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
Kritično t slovenski enimi
Nedavna razglasitev nove, po vrsti druge slovenske univerze v Mariboru ni mogla mimo brez običajnega tarnanja o »majhnem« slovenskem narodu, ki »da je moral v petdesetih letih dohiteti zamujena stoletja in med leti 1919 in 1975 pripraviti, ustanoviti in ustvarjalno razviti obe svoji univerzi: prvo v Ljubljani, drugo v Mariboru«, medtem ko se »znamenite evropske univerze, naj višji statusni (sic!) znaki kulture in omike ponašajo z večstoletnim obstojem«. Tako pisec v ljubljanskem »Delu« 20. septembra letos.
Univerze pravzaprav niso imele narodnostnega značaja, vsaj dokler ni v preteklem stoletju v javnem in političnem živ-ljjenju prevladal narodni čut.
Pripomniti je zato, da je mednarodno priznana ustanovitev univerze v Ljubljani za par sto let starejša in sega v leto 1595, ko so jezuiti ustanovili visokošolski študij teologije in filozofije, predavanja, ki so trajala vse do prejšnjega stoletja, ko so jih prestavili v Gradec. Doktorske disertacije iz tistih časov visokošolskega študija v Ljubljani se nahajajo v nekem jezuitskem arhivu v Belgiji. O tem je svoj čas obširno in prizadeto poročal že tržaški mesečnik »Mladika«.
Od prvega začetka univerze na Slovenskem je torej minilo 380 let. To bi si morali vzeti k srcu še posebej tisti, ki trpijo zaradi občutka slovenske majhnosti in nebogljenosti. Na pristojnih mestih v Sloveniji pa bi lahko razmislili, kako uvrstiti častitljivo letnico 1595 na pripadajoče ji mesto, četudi gre zasluga zanjo ravno jezuitom.
Stalno slovensko gledališče išče frizerko. Zagotovljena strokovna specializacija. Prijave sprejema SSG v Trstu, ul. Petronio 4, v uradnih urah. Tel 734265/9.
4. športni teden ŠZ »Gaja«
Z otvoritvijo športno-rekreacijskega igrišča za odbojko in balincanje v Gropadi se je pričel tradicionalni športni teden ŠZ »Gaja«, ki je letos potekal v duhu 30-letnice osvoboditve. Ves teden so bila tekmovanja v ženski odbojki, ruskem kegljanju, bližanju, nogometu, balinanju in atletiki, ki so privabila na rob igrišča veliko gledalcev.
Brez dvoma pa je glavna pridobitev tega tedna, ki je potekal od 13. do 21. t. m., igrišče za gropajsko skupnost. Otvoritve-
ne slovesnosti, ki je bila ob nekoliko vetrovnem vremenu v soboto popoldne, se je poleg drugih oblasti, športnih in kulturnih društev in velikega števila domačinov, udeležil tržaški župan inž. Spaccini, ki je tudi prerezal trak; igrišče je nato blagoslovil msgr. Jože Jamnik.
Igrišče je, kakor sta poudarila v govorih predsednik društva Karel Grgič in tajnik Aleksander Mužina, sad nesebičnega prizadevanja in prostovoljnega dela vseh domačinov v želji, da bi si pripravili primeren prostor za športno izživljanje mladih in za kulturne ter druge prireditve.
Poleg igrišča je v načrtu tudi dograditev primernega prostora za razne sestanke. V priložnostnem govoru je župan pohvalil podjetnost in delavnost našega človeka, ki bi morala biti marsikomu za vzgled, in poudaril željo po vse bolj tesnem sodelovanju na vseh področjih.
Gabrijel Kralj
V	soboto 13. septembra je v Trebčah v opoldanskih urah velika množica domačinov in okoličanov spremila k večnemu počitku komaj 40-letnega priljubljenega moža in očeta Gabrijela Kralja. Po-Kojnik se je lažje ponesrečil a nič ni dalo slutiti, da nas bo tako nenadoma zapustil. A Bog ga je hotel imeti zase; dozorel je za nebeško kraljestvo.
Pokojni Gabrijel je kot vesten in pošten delavec delal od mladih nog pri delavski zadrugi. Bil je odkritega in veselega značaja. Kot zaveden Slovenec in katoličan se je redno udeleževal vsakoletnih in občasnih shodov in praznikov, ki so jih organizirala slovenska katoliška prosvetna društva. Bil je tudi odličen cerkveni pevec in kot tak je bil razpet med Trebčami in Bazovico ter sodeloval pri obeh cerkvenih zborih. Redno je sodeloval pri nastopih združenih cerkvenih pevskih zborov.
Gabrijela pa je krasila še druga lastnost, ki manjka pri mnogih mladih možeh: kot skrben družinski oče je krščansko vzgajal svoje otroke in njegova družina je bila za marsikoga zgled verne družine. Gotovo mu bo to Stvarnik štel v dobro pri končnem obračunu. Mi vsi, ki smo bili priča njegovemu naporu, pa pomolimo zanj in še posebno za njegovo ženo in dva nedorasla otroka ter za mater in sestro, da bi v Bogu našli tolažbo za nenadomestljivo izgubo.
I. srečanje tržaških duhovnikov z nadškofom Cocolinom
Pred dnevi smo dobili tržaški duhovniki pismeno vabilo novega nadpastirja msgr. Cocolina na prvo skupno srečanje in sicer v semeniški cerkvi 18. septembra ob 20. uri pri daritvi sv. maše.
Srečanja se je udeležilo okoli 120 duhovnikov, med njimi lepo število slovenskih. Zal, je prišlo do srečanja v času, ko so mnogi upravičeno odsotni iz mesta zaradi potrebnih počitnic. Skoraj vsi prisotni duhovniki so z nadškofom somaše-vali. Ob nadškofu sta bila njegova vikarja: Tarcisio Bosso - generalni vikar in dr. Lojze Škerl. Sv. maša je bila v latinščini. Med mašo je imel nadškof daljši govor v italijanščini, vendar je takoj v začetku pozdravil slovenske duhovnike v slovenščini.
Nagovor je bil izredno domač, bolj razgovor kot govor. Nadškof je prikazal veličino duhovniškega poklica, ki je velik božji dar. Gospod nas je poklical, da bi bili sredniki njegovih milosti. Duhovnikova veličina je v služenju. Duhovnik naj v tem posnema Kristusa. Svojo skrb naj posveča predvsem socialno prizadetim: delavcem, ubogim, bolnim, starejšim. Pri našem pastoralnem delu bodimo povezani kljub upravičenim razlikam.
Kljub pozni uri smo se z nadškofom po maši še ustavili pri mizi v prijetnem razgovoru. - S. Z.
Nadškof Cocolin na obisku v Afriki
Tržaška škofija že nekaj let skrbi za misijonsko župnijo Nguvio v Keniji. Tam delujejo trenutno trije tržaški duhovniki in nekaj laikov. Msgr. Cocolin je sklenil, da bo prihodnji mesec obiskal to župnijo. V Afriki se bo mudil od 3. do 16. oktobra.
Dolina - Kaj narediti s hribom Sv. Roka?
V	dolinski občini se postavlja nenavaden problem: hrib Sv. Roka ali Koromač -nik pri Boljuncu, visok kakih 80 metrov, hočejo izravnati, z izkopanim materialom zasipati močvirnato področje pri Orehu (občina Milje), in na tako pridobljenem ravnem prostoru zgraditi še druge nove industrijske objekte pred tovarno Velikih motorjev. O tem vprašanju se je razpravljalo tako na javnem sestanku v Boljuncu 20. avgusta, ki ga je sklicala občinska uprava, kakor tudi na zadnji seji občinskega sveta 18. t. m. Povod za razpravo je bila prošnja občinskega odbora, naj ga svet pooblasti, da izda povoljno dovoljenje družbi IMES, da na jugozahodni strani hriba Sv. Roka izkopa do 350.000 kubičnih metrov materiala in ga odpelje k Orehu. To dovoljenje občinska uprava opravičuje s tem, da področje Sv. Roka spada tudi po regulacijskem načrtu v industrijske namene in da proti temu ne more ničesar ukreniti.
Krajevna Slovenska skupnost temu problemu zelo pozorno sledi, kakor dokazuje tudi nastop njenih predstavnikov na omenjenem sestanku v Boljunou. Njeni občinski svetovalci (Tul, Petaros, Gombač) so zato v občinskem svetu razložili svoje stališče do nameravane izravnave hriba Sv. Roka z vsestransko utemeljenim prikazom razlogov, ki narekujejo, da bi bilo
treba hrib ohraniti in ga tako urediti, da bi služil v prepotrebne rekreativne namene vsemu prebivalstvu ter zaposlenim delavcev in uslužbencem v industrijskem področju še posebej.
V	ta namen je svetovalec Tul povabil občinske upravitelje, da bi se o takšni alternativni uporabi področja hriba Sv. Roka začelo skupno razpravljati in ga proučiti z vseh vidikov, preden se ga začne iz-nakaževati z minami in buldožerji.
Opozoril je tudi, da bi premalo premišljena izravnava hriba utegnila spremeniti sedanje podnebne pogoje, kot smer zračnih tokov in druge podobne pojave z neprevidljivimi posledicami. Kot dokaz, da bi se dalo področje drugače urediti, dokazuje miljska občina, kjer tamkajšnji ljudje znajo spretno braniti svoje koristi in tudi marsikaj dosežejo. Izravnava hriba bo stala milijardne vsote, kar pomeni zapravljanje javnega denarja, ki ga nobena nova tovarna ne bo gospodarsko odtehtala.
Tudi vse dosedanje izkušnje z industrijskimi objekti od naftovoda do Velikih motorjev so razočarale krajevno prebivalstvo. Omenimo naj samo stalni ropot strojev ter nezaslišano dejstvo, da 187 lastnikov hiš, ki so bile leta 1969 oškodovane zaradi min pri pripravi terena za Velike motorje, še do danes ni dobilo izplačane odškodnine, tako da se morajo pravdati na sodišču.
Zaradi vseh teh načelnih in konkretnih utemeljitev so svetovalci Slovenske skupnosti glasovali proti temu, da se izda dovoljenje za načrtno izkopavanje hriba Sv. Roka, ne da bi se prej proučile druge alternativne rešitve.
Uporaba slovenščine v javnih zastopstvih
Ena glavnih zahtev slovenske narodne skupnosti v naši deželi je uporaba naše materinščine v javnih zastopstvih. V zvezi s tem se zlasti zastopniki Slovenske skupnosti že dolgo borijo za tozadevno uzakonitev. Pretekli teden smo zabeležili dva nova koraka v tej smeri. Gre za pismo dr. Dolharja tržaškemu županu in za vlogo dr. Štoke na predsednika deželnega odbora.
Dr. Dolhar v svojem pismu spominja najprej na korake, ki so že bili storjeni pri predsedstvu vlade v Rimu in pri izvoljenih zastopnikih strank v Trstu. Toda do sedaj ni še nobenega odgovora od nikoder. Svoje pismo zaključuje: »Rad bi vas opozoril, g. župan, da je vprašanje rabe materinščine slovenskih izvoljenih predstavnikov v upravnih svetih za stranko, ki jo imam čast zastopati v tržaškem občinskem svetu, bistvenega pomena. Zato bo moj odnos do občinske uprave, ki jo vodite, v tesni medsebojni zvezi z rešitvijo tega vprašanja.«
Dr. Štoka pa v svoji vlogi na predsednika dežele dr. Pittonija vprašuje, kdaj bo sklical odbor za notranji pravilnik, ki naj bi razpravljal o uporabi slovenščine
v	deželnem svetu. To svoje vprašanje opira na svoje prejšnje predloge, s katerimi je zahteval, naj se vnesejo popravki 'k čl. 56 in 103 notranjega pravilnika, da bo omogočeno tudi slovenski narodni skupnosti uživati enake pravice, kot jih imajo Nemci na Južnem Tirolskem in Francozi v Dolini Aosta.
iiiiimiiiiiuiiiiiiiiiiiiniiiiiiiMiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii    .........................................................................................................................................................................................................................................................................................................        iiiiiim......im...........
JOŽE JURAK
Ekumensko potovanje po južni Nemčiji
(2)
Gorska cesta je v privatnih rokah in je treba plačati cestnino, za avto 180 avstr, šilingov (6.500 lir), za avtobus ipa kar 1.080 šilingov, tj. 40.000 lir. Vsa zadeva torej nikakor ni poceni, a kdor se odloči denar žrtvovati, mu ne bo kasneje žal, kajti dano mu bo videti čudovite prelesti gorskega sveta.
Ustavili smo se za hipec na trgu in obiskali v gotskem slogu zgrajeno cerkev, ki potnika s svojo ljubkostjo takoj pritegne nase in vabi, da si jo ogleda. Pod njo je še stara, prvotna cerkev iz 13. stoletja.
Sv. Kri je bila včasih znan romarski kraj, ki so ga tudi Slovenci radi obiskovali. Pobožna zgodba, legenda, ve povedati, da je neki vitez, ki se je udeležil križarskih vojn v Sveti deželi, dobil drago-
cen dar: nekaj kapelj Jezusove krvi.
Ko se je vračal prek Koroške v Nemčijo, ga je v koroških gorah zalotil snežni metež. Na kraju, kjer je danes Sv. Kri, je obnemogel. Omahnil je v sneg. Domačini so ga našli na robu življenju. Se jim je utegnil izročiti posodico s sv. Rešnjo Krvjo, nato je izdihnil. Pokopali so ga na kraju smrti, posodico z dragoceno vsebino pa postavili v neke vrste tabernakelj v cerkvi, ki so jo kmalu zgradili ter jo dali v čaščenje vernikov. In tako je še danes.
Kraj Sv. Kri pa ni bil usoden le za viteza-križarja, temveč še za marsikoga, ki ga je prevzelo veličastvo Grossglock-nerja (Slovenci mu pravimo tudi Veliki Klek ali Veliki zvonar) in se hotel nanj povzpeti.
Med njimi je bil tudi Passerini, ki se je smrtno ponesrečil v drugi polovici prejšnjega stoletja v nevarnem žlebu, ki nosi sedaj po njem ime Passerinirinne (Passerinijev žleb).
Se za marsikoga je postal ta žleb smrtonosen. O tem priča pločevinasta knjiga ob vhodu na pokopališče, odkoder je pre-
lep pogled na goro. Pravim pločevinasta knjiga, kajti sestavljajo jo listi iz pločevine, na katerih se vrstijo imena ponesrečencev od leta 1860 dalje. Na njih so gorski vodniki, pa reševalci in razni plezalci, ki jih je gora omamila in pritegnila k sebi, potem pa vrgla od sebe proč.
Po ogledu cerkve in kratkem postanku smo spet zasedli sedeže v avtobusu. Pri čela se je gorska vožnja v Grossglockner-jevo kraljestvo. Cesta je resnično mojstrsko delo sodobne tehnike. Najvišja točka, ki jo deseže, je Edehveisspitze (Planikin vrh), kjer stoji v višini 2571 m hotel in se nahaja velik parkirni prostor. S temena te gore, že na salzburški strani, je čudovit pogled na ves gorski svet, ki mu je Grossglockner nesporni vladar.
Cesta, ki je široka 7,5 m in se dviga v povprečju 7 do 8 m na sto metrov, nudi možnost parkiranja na raznih krajih. Vse območje ob cesti je naravni park, torej zaščiteno. Posebnost mu dajejo planinski hrčki, svizci (marmotta) imenovani, ki posedajo ob svojih luknjah in zvedavo gledajo na potnike, ne da bi se jih bali.
Cesto odprejo vsako leto že v maju, ko
je povsod še sneg. S posebnimi stroji očistijo cestišče. Treba je odstraniti do
800.000	kubičnih metrov snega. Vožnja skozi snežno odejo, ko se na obeh straneh pnejo po dva metra in še več snežne stene ob obeh straneh ceste, je nekaj veličastnega, pa tudi strah vzbujajočega obenem. Cesta ostane odprta do novembra, ko no-
vi	sneg dokončno onemogoči promet.
Na višini 1859 m v Guttalu se cesta razcepi. Desni krak zavije proti Visokim vratom (Hoohtor, 2506), kjer je kratek predor. Na drugi strani je že Salzburška in cesta se počasi začne spuščati proti Zeli am See.
Zanimivo je, da se cesta v glavnem drži stare rimske ceste, ki jo večkrat prečka in je še danes na več mestih ohranjena. Ko so gradili novo gorsko cesto, so našli v višini 2505 metrov kipec rimskega Herkula, jasen dokaz, da so Rimljani res to cesto uporabljali.
Na levo od križišča v Guttalu pa zavije drugi krak ceste naravnost v podnožje Grossglocknerja. Po enajstih kilometrih se zaključi v višini 2369 m ob koncu mo-
gočnega ledenika Pasterza, kjer stoji na Franz-Josefhohe (Vrh cesarja Franca Jožefa) mogočen hotel ter prostorno in zelo obsežno parkirišče. Je to najvišje ležeči parkirni prostor v Evropi.
Zanimivo je ime Pasterza. Prav gotovo je slovenskega izvora in prihaja od »pastirica«. Sploh najdemo v območju Grossglocknerja vsepovsod imena, ki kažejo na slovensko poreklo, zlasti če se končujejo na -ach ali na -iz. Tako smo brali na cestnih tablah imena Dollach (naš Dol), Gdriach (Gorje), Sagriz (Zagorica ali Zagorje), Pusarnitz (Požamica), Feistritz (Bistrica) ipd.
S te vrste imeni bi lahko naštevali v v nedogled. Naj bo nemškim prenapetežem zlasti na Koroškem ljubo ali ne, krajevna imena in priimki prebivalstva pričajo, da so se Slovenci po teh oddaljenih dolinah naselili pred Nemci. Toda ker so bili naseljeni le redko, jih je kasnejši val bavarskih naseljencev vsrkal vase in ponemčil.
(Drugič naprej)
3 n I ta *
Umrl je p. Benjamin Hvala
V	Gorici so v četrtek 25. septembra pokopali p. Benjamina Hvalo. Učakal je komaj 47 let. Pokojni pater je bil doma iz Bat in je še mlad odšel k frančiškanom. Postal je duhovnik v tridentinski frančiškanski provinci. Kot tak je večino življenja preživel v frančiškanskih samostanih na Tridentinskem. Pred leti je prišel v Gorico in bil nekaj časa za kaplana v civilni bolnišnici. Toda vrnil se je na Tridentinsko in tam umrl v torek 23. septembra. Na lastno željo in na željo bratov in sestre so ga prepeljali v Gorico, kjer sedaj čaka večnega vstajenja na goriškem pokopališču. Bog mu daj večni pokoj.
Osnovnošolskim otrokom v Gorici
Vsako leto se šolsko leto začne s sveto mašo, ki jo imajo otroci osnovnih šol (Croce in Randaccio) v cerkvi sv. Ivana. Pri vsaki taki šolski maši pa bi večina otrok, ki so že bili pri prvem sv. obhajilu, rada opravila sv. spoved in prejela sv. obhajilo. Ker je čas med mašo zelo odmerjen, je pri spovednici veliko prerivanja in slabe ali nobene priprave na prejem tega zakramenta.
Da se temu odpomore ne bo več spovedovanja med mašo. Spoved bo zato prejšnji dan, v torek 30. septembra popoldne od 3. do 5. ure. Otroci, pridite tedaj k spovedi. Odrasli pa opozorite otroke v svojem okolju na to ipriložnost.
Tudi med šolskim letom bo sv. spoved vsako soboto od 15. ure dalje.
V	Števerjanu so začeli z gradnjo nove moderne šole
Pred dnevi se je v števerjanu sestal odbor tamkajšnje sekcije Slovenske skupnosti in pretresel vrsto vprašanj, ki so povezana z upravo te slovenske briške občine.
Po uvodnem poročilu tajnika sekcije Marjana Terpina, ki je tudi seznanil odbornike s stališči pokrajinskega sveta Slovenske skupnosti, je župan Stanislav Klanjšček poročal o problemih, ki zadevajo gradnjo nove moderne števerjanske šole. Po dolgih in težkih naporih so končno zapeli v Dragi krampi ter zaropotali buldožerji, ki postavljajo temelje novi šoli, ki bo obagatila našo briško skupnost. Saj bo to ena najmodernejših šol, kar jih sploh premore slovenska manjšina v zamejstvu. Veljala bo okoli 350 milijonov lir. Seveda ni še vse urejeno. Ostajajo še nekateri zaključni problemi in župan Klanjšček je dejal, da mora celotna Slovenska skupnost ter njeni odgovorni organi podpreti v celoti napore števerjanske uprave. Jasno je, da smemo smatrati izgradnjo te šole kot uspeh stvarne politike Slovenske skupnosti in števerjanskih upraviteljev.
Odbor je nadalje razpravljal o statutu
Toplo septembrsko sonce je kot malokdaj pozdravljalo goste, ki so se udeležili 14. mednarodnega tekmovanja zborovskega petja »C. A. Seghizzi« v Gorici. Med nastopajočimi smo zabeležili kot že vsa zadnja leta pevske skupine iz Slovaške, Poljske, Madžarske, Romunije, Bolgarije, Jugoslavije, Nemčije, Avstrije in seveda Italije. Nekateri od teh so že stari gostje, mnogo pa je bilo zborov, ki so v Gorici prvič nastopili. Naj tako poudarimo velik odstotek italijanskih zborov (9 od 23 nastopajočih), od katerih kar štiri iz Trsta. Jugoslavijo je predstavljal samo »Kočo Racin« iz Skopja. Zamejci pa smo bili letos brez svojega predstavnika.
štiridnevno tekmovanje od 18. do 21. septembra se je tudi letos delilo v dve kategoriji: polifonijo z obveznimi pesmimi P. da Palestrine in folkloro. V obeh kategorijah so nastopale skupine v moški, ženski in mešani zasedbi. Dobro obiskana sta bila samo zaključna nastopa, kjer so peli prvi trije najboljši zbori.
Da bi bil večer še bolj slovesen, je v soboto pred podelitvijo nagrad zapel nekaj pesmi dekliški zbor gimnazije iz Tolmina, v nedeljo pa novoustanovljeni otroški zbor »Citta di Gorizia«.
Med nagrajenimi naj iinenimo Madžarski zbor iz Budimpešte v ženski in mešani zasedbi, ki je edini izstopal na letošnjem tekmovanju, moški zbor »F. Cor-radini« iz Arezza, ki je ugajal predvsem v polifoniji in mešani zbor iz Sofije z
nastajajoče briške gorske skupnosti, v kateri imajo naši predstavniki izredno odgovorno vlogo. Po pregledu statuta so še sklenili, naj se listina še bolje pregleda in izpopolni, zlasti kar zadeva Slovence in naj se v to diskusijo pritegne še Slovence ostalih briških občin, zlasti sekcijo Slovenske skupnosti v Krminu.
Odborniki so tudi iznesli nekatere zahteve po večji odgovornosti v novem odboru briške skupnosti, kjer bo naša slovenska stranka imela odločilno vlogo.
Ker je dosedanji zastopnik v pokrajinskem svetu Slovenske skupnosti Boris Hladnik prosil za razrešitev te funkcije zaradi prezaposlenosti v vaških organizacijah, je odbor na to mesto imenoval Simona Komjanca.
Sledila je še debata o nekaterih problemih občinske uprave in smernic, ki naj jih Slovenska skupnost v upravi zastopa, zlasti kar zadeva večji pristop občanov k upravljanju občine. V tem smislu bo Slovenska skupnost podvzela v kratkem nove pobude.
Sekcija Slovenske skupnosti v Štandrežu
Prejšnji četrtek 18. septembra se je v Štandrežu sestala sekcija Slovenske Skupnosti. Vodil jo je tajnik Božidar Tabaj. Poročal je o položaju v goriški občini in obrazložil stališče Slovenske skupnosti. Povedal je, da je Slovenska skupnost zavzela kritično stališče do koalicije in pro-
Romarska sezona se na Sv. Višarjah bliža koncu. Romanja na to božjo pot se namreč že iz davnih časov začenjajo ob sv. Ivanu in se zaključijo na rožnovensko nedeljo. Ko še ni bilo žičnice, so bile Sv. Višarje izven tega časa mrtve in samotne. Danes je seveda drugače. Zaradi žičnice so na gori ljudje celo leto. Toda pri tem največkrat ne igre za romarje, temveč za izletnike in smučarje. Zato smemo reči, da se sezona romanj kot takih zaključi na rožnovensko nedeljo tudi še sedaj.
Kaj je bilo posebnega v letošnjem letu? Novost je bila predvsem ta, da je svetišče upravljal žabniški župnik sam. V zadnjih letih so bili na Sv. Višarjah oblati iz videmske škofije, ki so bili sicer po-strežljivi, toda niso obvladali ne slovenskega ne nemškega jezika. Na Sv. Višarjah pa mora dušni oskrbnik nujno znati vse tri jezike. Letos je g. župnik poklical na Sv. Višarje jezuita p. Bogumila Remca, kateremu je poveril dušno oskrbo v svetišču. Zdi se, da je bila izbira posrečena, kajti pater je lahko spovedoval in maševal v vseh treh jezikih. Njemu so v juliju in avgustu pomagali še drugi du-
blestečimi glasovi, a manj posrečenim repertoarjem. Dobro sta se predstavila tudi nemški zbor iz Velikovca na Koroškem in akademski zbor iz Bratislave, od deželnih pa zbor »Melodiae« iz Trsta in po mnenju žirije tudi moški zbor »A. Illersberg« prav tako iz Trsta. Njegova uvrstitev pa nas tudi letos ne prepriča. Makedonski zbor »Kočo Racin« je sicer dober zbor, a ni prodrl. V glavnem je prevladoval vtis, da letošnja raven ni dosegala lanske.
Kar nas koL Slovence žalosti, je dejstvo, da tudi letos ni bilo na tekmovanju nobenega slovenskega zbora. Kje so vzroki? Govori se o tem in onem. Vsekakor bi bilo prav, da bi bila javnost o tem poučena, v nasprotnem primeru si lahko vsak po svoje tolmači.
Razveseljivo pa je, da se je v italijanskih kulturnih krogih nekaj premaknilo in da ni več vse tabu, kar nastane na Slovenskem ali preko meje. Tržaški »Coto del Dopolavoro Ferroviario« je npr. uvrstil v svoj program tudi Vrabčevo pesem Veter, A. Illersberg je za »bis« zapel Vodopivčeve Žabe, pevci iz Arezza pa so se spoprijeli s skladbo S. Mokranjca. Nedvomno ima pri tem zasluge prav goriško tekmovanje.
In mi zamejci? Mi vnoLo ustanavljamo in razdiramo zbore, se igračkamo s karn-panilizmi in se ob čevapčičih prepričujemo, kako bogata je naša pevska tradicija.
S. K.
S AGRA SV. MIHAELA
V	ZGONIKU
V soboto 27. septembra: Ob 19.30 začetek
s pobožnostjo v cerkvi. - Potem v župnijskih prostorih otvoritev RAZSTAVE o trpljenju Primorcev s poudarkom o duhovnikih.
Na dvorišču »pri Petelinovih« družabnost...
V nedeljo 28. septembra: Poleg maše ob
8.30	bo slovesna ob 10.30. Poje domači mešani zbor.
Popoldne ob 15h v cerkvi
KONCERT MARIJINIH PESMI
z nastopom operne pevke in odličnega zbora iz Jugoslavije.
Na dvorišču »pri Petelinovih« praznik grozdja: ansambel Lojze Furlan, nagrade za največji grozd, srečolov in prosta zabava z odličnim bufetom.
grama strank DC, PSDI in PRI in da ni stopila v odbor, ker zgoraj omenjene stranke niso hotele sprejeti pogojev, ki jih je postavila Slovenska skupnost.
štandreška sekcija je pozitivno ocenila zadržanje Slovenske skupnosti in odobrila ravnanje pokrajinskega tajništva in sveta, ki sta pravilno tolmačila zahteve štandre-ške skupnosti v zvezi s programi, ki jih goriška občina namerava izvesti na štan-dreškem področju in to predvsem v zvezi z industrijsko cono, avtoportom, ljudskimi stanovanji in drugim. Tako odločno zadržanje Slovenske skupnosti bo gotovo prispevalo, da se bodo še številna odprta vprašanja, ki se tičejo Štandreža, ugodno rešila.
štandreška sekcija je tudi imenovala svojega predstavnika v svet Slovenske skupnosti.
hovniki, posebno izseljenski duhovniki, ki zmeraj radi prihajajo na Sv. Višarje in se tam dalj časa ustavljajo. Sv. Višarje so namreč izredna, morda edinstvena točka v Evropi, ki se na njih vrhu stekajo ljudje iz vseh delov sveta. V zakristiji imajo knjigo, v katero se vpišejo mašniki, ki so v svetišču maševali. Iz te knjige in iz knjige v cerkvi, kamor se podpisujejo romarji, je razvidno, da prihajajo na Sv. Višarje res zastopniki vseh narodov in vseh kontinentov. Kitajsko je zastopal g. Stanko Pavlin iz Hongkonga.
Vendar so in ostanejo Sv. Višarje božja pot, kamor najrajši romajo Slovenci. Iz razgovora s p. Remcem in nameščenci na žičnici sem zvedel, da so med romarji na prvem mestu tisti iz Slovenije. »Deset in tudi petnajst avtobusov pride na soboto in nedeljo iz Jugoslavije,« je pojasnil upravnik žičnice. »Tudi iz drugih krajev prihajajo. Ob nedeljah smo prepeljali na goro do 3.000 ljudi. Morda je dve tretjini romarjev Slovencev. Ostala tretjina odpade na Nemce in Italijane.« Teh slednjih je najmanj, trdijo upravitelji svetovišarske Marijine božje poti.
Zanimivi so vtisi o romarjih. Slovenci so najbolj verni, menijo na Sv. Višarjah, Nemci najbolj disciplinirani. Italijani in z njimi slovenski Primorci so najbolj glasni in živahni. Verjetno bo držalo.
Jesensko sonce je že porjavilo macesne. Gorski sleč se je posušil, tudi drugih cvetic ni več na svetovišarskih pobočjih. Število romarjev se manjša, Sv. Višarje se pripravljajo, da tudi letos zaključijo romarsko sezono. Marijin kip bo pa ostal v cerkvi, saj tudi po prvi oktobrski nedelji bodo še zmeraj prihajali ljudje. Čeprav turisti in smučarji, bo ta in oni zašel tudi v cerkev in bo pomolil pred Marijo. Zato bo ob nedeljah ostala maša ob
12.	uri.
Srečanje v Niepokalanovem
V	mestu Brezmadežne Niepokalanov na Poljskem, ki ga je ustanovil blaženi M. Kolbe, se je vršilo srečanje duhovnikov, ki delujejo med univerzitetno mladino. Srečanja se je udeležil tudi kardinal Wy-szynski, ki je v govoru poudaril, da razne ideologije skušajo oslabiti Cerkev in veljavnost njenega evangeljskega nauka. Toda v času, ko so se razblinile tolike sanje človeštva, na kaj naj se naslanja naše upanje, če ne na Jezusa Kristusa, ki je kruh življenja za lačne v modernem svetu? Tudi današnjo mladino žeja po Kristusu! Duhovniki naj razlagajo mladini evangeljske resnice v celoti. V evangeliju bodo našli mladi ljudje to, kar najbolj iščejo, namreč resnico in ljubezen.
Kardinal Wyszynski je zaključil svoj govor s trditvijo, da ni možen noben človeški napredek brez vere v človekovo duhovnost, skratka brez Kristusa.
Š P # B T
Športni teden v Števerjanu
Po tekmah v lahki atletiki je v soboto
13.	septembra bil na programu »maratonski tek«. Udeležba je bila zelo zadovoljiva. Tudi gledalcev je bilo veliko, seveda ob poti, koder je bil tek določen. Proga je bila dolga približno sedem 'km; začela se je na Trgu svobode pred cerkvijo in se tam tudi zaključila. Rezultati so
Odrasli: 1. Vogrič Klavdij, 2. Srebernič Pavel, 3. Maraž Darij.
Mlajši: 1. Lango Marino, 2. Srebernič Martin, 3. Lango Florijan.
Zenske: 1. Srebernič Marjanka.
V nedeljo 14. septembra se je športni teden nadaljeval z nogometom mladincev. V prisotnosti številnega občinstva se je srečanje med Britofom in Dolenjim koncem zaključilo z zmago Britofa: 7 : 4.
V nedeljo popoldne je bilo na programu »tučenje«. Udeležilo se ga je pet ekip.
1. Komjanc Ferdinand, Gravnar Bruno, Gravnar Alojz 72 točk; 2. Terpin Marjan, Nikolavčič Mirko, Gravnar Evgen 60 točk; 3. Hladnik Bogdan, Hlede Alojz, Dornik Darko 26 točk.
Posamezni: 1. Gravnar Alojz 70 točk, 2. Terpin Marjan 68 toč, 3. Nikolavčič Mirko 58 točk.
OBVESTHA
Šolske maše v Gorici. Ob začetku šolskega leta bodo v Gorici .takole: V sredo
1.	oktobra bo ob 8.45 pri Sv. Ivanu šolska maša za vse slovenske višje srednje šole (trgovska, učiteljišče, gimnazija-licej). Dijaki trgovske šole naj pridejo naravnost v cerkev, oni iz gimnazije in učiteljišča naj se ob 8.30 zberejo na dvorišču svoje šole.
Isti dan ob 10.30 pa bo šolska maša za slovensko enotno srednjo šolo v stolnici. Dijaki naj se zberejo na šolskem dvorišču, odkoder pojdejo v stolnico. Obe slovenski osnovni šoli (ul. Croce in ul. Randaccio) bosta imeli skupno šolsko mašo v cerkvi sv. Ivana v sredo 1. oktobra ob 9.45. Otroci naj se zberejo na dvorišču svojih šol, odkoder pojdejo v spremstvu učiteljev k Sv. Ivanu.
ŠZ 01ympia obvešča člane prve odbojkarske ekipe, da so se pričeli treningi na igrišču pri Katoliškem domu. Za fante ob ponedeljkih, sredah in petkih od 19. do 21. ure. Za dekleta pa ob torkih in četrtkih ob isti uri.
Stalno slovensko gledališče v Trstu bo uprizorilo v nedeljo 28. t. m. ob 16. uri delo »Rižarna«.
D AR O V I
Za Zavod sv. Družine: v spomin Stanislave Pavlica vd. Cursi daruje družina Vižintin 10.000 lir.
Za števerjansko cerkev: družina Ferole-to ob pogrebu Jožefa Ciglič 10.000; Alojz Humar pok. botru Jožefu Cigliču v spomin 10.000; družina Ernest Vogrič namesto cvetja na grob Jožefu Cigliču 10.000 lir.
Za slovensko duhovnijo v Gorici: B. K.
10.000	lir.
Za Marijin dom v Rojanu: Gosler-Lu-gnani Jolanda v spoanin Anice Zorko 10.000 lir; P. I. 5.000; Marija Cesar ob smrti starega očeta Maksimilijana Počkaj 10.000 lir.
Za obnovitev cerkve na Opčinah: Lojzka Škerlavaj 3.000; družina Gec 3.800; Wur-schnitzer Dolly 1.000; Cesar 8.800; N. N. ob marijanskem shodu 20.000 lir.
Za obnovitev cerkve v Banah: Vidau Antonija ob krstu Borisa 5.000; starši Vidau ob krstu Borisa 10.000 lir.
Za obnovitev cerkve v Ferlugah: prof. Rocco ob hčerini poroki 25.000 lir.
Za slovenske misijonarje v Zambiji in Južnem Vietnamu (g. Majcen) je zbralo 48 tržaško-rimskih romarjev 110.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
f RADIO
TBIT A
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15,
11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15, 17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 22.45.
Dejstva in mnenja: 14.30 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Spored od 28. sept. do 4. okt. 1975 Nedelja: 9.00 Sv. maša v župni cerkvi v Rojanu. 10.15 Poslušali boste. 11.15 Mladinski oder: »Ježek se potepa«. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 14.30 Nedeljski vestnik. 15.45 »Trije tički«, burka. 17.05 Šport in glasba. 18.05 Nedeljski koncert.
19.00	Folk iz vseh dežeil. 19.30 Zvoki in ritmi. 20.30 Sedem dni v svetu. 20.45 Pratika. 22.10 Sodobna glasba.
Ponedeljek: 11.35 Opoldne z vami. 14.30 Pregled slovenskega tiska v Italiji. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost...
18.30 Baletna glasba. 19.10 Odvetnik za vsakogar. 20.35 Slovenski razgledi. 22.15 Ameriška lahka glasba.
Torek: 11.35 Pratika. 12.50 Revija glasbil. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Komorni koncert. 19.10 Slovenski biografski roman. 19.20 Za najmlajše.
20.35 G. Verdi: »Moč usode«, opera. 22.00 Nežno in tiho.
Sreda: 11.35 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Deželni koncerti. 19.10 Družinski obzornik. 19.30 Zbori in folklora. 20.35 Simfonični koncert. 21.20 Pesmi brez besed.
četrtek: 11.35 Slovanski razgledi. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost...
18.30 Nove plošče rasne glasbe. 19.10 Dopisovanje Savio - čop. 19.25 Za najmlajše.
20.35 »Alkestis«. Drama. 21.50 Južnoameriški ritmi.
Petek: Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Koncer-tisti naše dežele. 18.55 Priljubljeni pevci. 19.10 Slovenska povojna lirika. 20.35 Delo in gospodarstvo. 20.50 Koncert. 21.40 V plesnem koraku.
Sobota: 11.35 Poslušajmo spet. 15.45 Avtoradio. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Simfonična glasba. 19.10 Liki iz naše preteklosti. 19.20 Pevska revija. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 »Slovenski satir na Koroškem«. Igra. 21.30 Vaše popevke.
★
LJUBLJANSKA TV
Spored od 28. sept. do 4. okt. 1975 Nedelja: 9.30 »Jane Eyre«, nad. 10.20 Otroška oddaja. 12.05 Nedeljsko popoldne. 18.20 »Modre čelade«, film. 20.05 »Žive vezi«. 21.05 Devet let Skomin.
Ponedeljek: 17.35 Medvedek Pu. 18.40 Pred izbiro poklica. 20.40 »Bog igre«, drama.
Torek: 17.35 Preproste besede. 18.15 Biseri morja. 18.45 Ne prezrite! 21.10 »Ana Karcnina«.
Sreda: 16.25 Boks Clay: Frazier. 18.40 Po sledeh napredka. 20.05 »Vojna za jabolko«, film. 21.55 Miniature.
Četrtek: 117.30 Babičeve rože. 18.20 Mikrobi in ljudje. 20.05 »110 policija«. 21.15 četrtkovi razgledi.
Petek: 17.20 Pisani svet. 18.05 Ansambel L. Slaka. 18.40 Umetnost na jugoslovanskih tleh. 20.10 »Hollywoodski sprehodi«, film.
Sobota: Nogomet Olimpija : Velež. 18.20 Francosko slikarstvo. 18.40 Kje je resničnost. 20.00 Življenje je lepo, nadalj. 20.50 Staro in novo. 21.35 Kajak, film.
★
Za slovenske misijonarje: N. N., Bar-kovlje 5.000; N. N., Barkovljc 5.000 lir.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 70 lir, osmrtnice 100 lir, k temu dodati 12 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
NOVA TRGOVINA
poljedelskih strojev, priključkov, kmečkega in vinogradniškega orodja, z vsemi nadomestnimi deli znanih znamk
BCS, FERRARI, NOBILI, GOLDONI, S.E.P. CASTOR, ACM E, LOMBARDINI ...
AGROFOREST
GORICA
Ulica Carducci, 30	Tel.	87154
BOGATA IZBIRA UGODNE CENE
NAKUP PRI NAS POMENI PRIHRANEK
»Seghizzi« in mi
Sv. Višarje 1975