List 35.
Politiški oddelek
Dr. Bleiweisa politika.
Naša katoliška stranka se lasti ob raznih prilikah, kadar hoče zase delati reklamo, dr. Bleiweisa in z nekaterimi iztrganimi stavki iz „Novie" skuša dokazati, da se drži politike dr. Bleiweisa. Sicer je vsakemu, ki se je kdaj pečal s časnikarstvom, znano, kaj se vse da dokazati, če se trgajo stavki iz kakega spisa in po tem po svoje zavijajo. Skušnja nas je že poučila, da so v tacih stvareh mojstri gospodje naše katoliške stranke.
Če je dr. Bleiweis bil za to, da se duhovščina ne odriva od politike, se iz tega še nikakor ne sme sklepati, da bi odobraval sedanjo politiko katoliške stranke. Sicer pa tudi sedaj nobena stranka ne brani duhovščini pečati se s politiko, samo da se drži v dostojnih mejah. Seveda zato pa nismo, da bi morda jedino škofje odločevali politiko in zato pa tudi  pokojni dr. Bleiweis ni bil.
Razmere ob Bleiweisovem času so bile pač drugačne, kakor so sedaj. Duhovščina je bila izimši nekatere višje gospode, ki se pa s politiko niso pečali, za slovensko narodnost naravnost naudušena. V drugih omikanih stanovih je pa tedaj bilo nemčurstvo še bolj razširjeno, nego je sedaj. Naravno je torej, da se je dr. Ble-weis opiral na duhovščino. Ob tedanjih časih pač ni bilo duhovnika, ki bi bil narodnost proglašal za poganstvo, kakor se je pa to pozneje zgodilo.
Baš v narodnih vprašanjih je bil dr. Bleiweis ne-izprosljiv in baš v tem oziru ni zaostajal za tedanjimi Mladoslovenci. Tudi se ni bal spregovoriti odločne besede proti višjim cerkvenim dostojanstvenikom. Ko je bil kanonik Zavašnik nekaj ukrenil v ponemčevanje šol, se je dr. Bleiweis takoj oglasil v „Novicah", da si se je tedaj po Ljubljani govorilo, da je kanonik se ravnal po želji knezoškofovi. Glasilo naše katoliške stranke se pa ne upa pošteno prijeti gospoda prosta dr. Klofutarja, ker v deželnem  šolskem svetu s svojim vplivom pospešuje  nem-
škutarjenje po srednjih šolah. Dokler tega ne storite, nikar se ne sklicujte na dr. BIeiweisa. Dr. Bleiweis se je vedno potegoval, da se vpelje vsaj za polovico predmetov slovenski učni jezik do najvišjega razreda na vseh ljudskih šolah na Slovenskem. Naša katoliška stranka se pa v resolucijah katoliškega shoda te stvari niti dotaknila ni. Njene želje ne sezajo dalje, kakor da se osnuje katoliška gimnazije v Ljubljani; v katerem jeziku naj se pa poučuje na državnih šolah, to jej je pa vse jedno. Vendar je to za nas Slovence glavna stvar, kajti naj se osnuje tudi katoliška gimnazija v Ljubljani, bode se večina slovenskih sinov vendar le šolala na državnih srednjih šolah.
Največja želja pokojnega Bleiweisa je pa vedno bila, da se osnuje slovensko vseučilišče v Ljubljani, a na katoliškem shodu, kjer se je po zatrditvi glasil katoliške stranke same delal program za vse bodoče njeno politično delovanje, se je pa dajala prednost nemškemu vseučilišču, ki naj se osnuje v Solnogradu, pred slovenskim vseučiliščem v Ljubljani. Če je dr. Bleiweis bil naudušen za absolutno narodnost, ob katero se naša katoliška stranka dandanes toliko spodtika, ne vemo. a tako naroden je bil, da se mu v tem pač more malo kdo primerjati na Slovenskem. Bil je neizprosen v tem oziru. To je tudi pokazal ob začetku Taaffejeve vlade. On je tedaj bil je-dini, ki ni hotel podpirati nove vlade, ako odločno ne pokaže svoje naklonjenosti Slovencem. Zahteval je, da naj slovenski poslanci ne pojdejo v deželni zbor, v katerem je bila nemška večina, ako ga vlada precej ne razpusti. Drugi poslanci niso bili za tako odločno postopanje. Dr. Bleivveisa s tega časa zares ni bilo več v deželni zbor
Potem si lahko mislite, da bi dr. Bleivveis gotovo ne bil vstopil v tako koalicijo, v kakoršno je naša katoliška stranka na Dunaji. On je vedno trdil, da z liberalizmom ni mogoča nobena sprava in da je mož prav imel, je pač pokazala zadnja koalicija na Dunaji. Zaradi svojega nasprotja liberalizmu, pa dr. Bleivves se vendar ni nikdar obotavljal podati sprave tisti slovenski stranki, ki se ni
------    346    ------
popolnoma vjemala ž njim. To je pač najboljši dokaz to, da se je bila napravila sprava po dr. Costovi smrti. Pokojni vodja slovenskega naroda je dobro spoznal, da razcepljenost v narodnem taboru je le v korist našim narodnim nasprotnikom.
Vedno je pa dr. Bleiweisa vodila želja po zjedi-njenji Slovencev v jedno politično celoto. Tudi v tem se naša katoliška stranka loči od njega, da o zjedinjeni Sloveniji sploh več ne govori. Vsaj je deželni glavar De-tela že opetovano govoril o kranjskem narodu in tako se postavil na nemčursko stališče, ki so tudi hoteli ločiti Kranjce od ostalih Slovencev. Ko bi mož bil le jedenkrat govoril o kranjskem narodu, bi lahko rekli, da se je le zarekel, a tako pa moramo reči, da je to storil z očitnim namenom.
Iz povedanega je pač vidno, da je naša katoliška stranka zatajila več bistvenih točk dr. Bleiweisovega narodnega programa in se nima nanj nobene pravice sklicevati. Ko bi katoliška stranka se držala starega slovenskega programa, bi se gotovo nikdar ne bila sprla s Svetcem, kateri je bil prijatelj dr. Blejweisa in je gotovo izmej vseh sedaj živečih Slovencev najbolje poznal mišljenje njegovo in se tudi dosedaj njegovim načelom ni izneveril. Prav lahko rečemo, da bi ne bilo sedaj raz-pora na Kranjskem, da se katoliška stranka drži zares načel dr. Bleiweisa. Podobnega prepira kot je pa bil mej Mlado- in Staroslovenci se pa ni bati, ker so se od tedaj politične razmere bistveno premenile.