OMNES UttlUM 1961 ŠTEV. 2 tlite (TODOS UNO) GLASILO SLOVENSKIH DUHOVNIKOV V ZAMEJSTVU KAZALO n • Jože Košiček: Dr. Korošec in njegova okolica .............................. 33 Alojzij Jenko: Paberki o ameriških dušnopastirskih metodah ................ 36 Stanislav Kavalar: Liturgična anketa glede slovenskih izseljencev ......... 40 Pavel Slapar: Za železno zaveso ........................................... 44 Danes meni, jutri tebi .................................................... 50 Novice od povsod .........V.......T................................. r... . r 54 Slovenski knjigi .......................................................... 64 Glede vseh upravnih zadev in poravnave naročnine se obračajte naravnost na upravo: Rev. Stanko škrbe, Ramon Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina, ali pa na sledeče sobrate poverjenike: Kanada: Rev. Anton Vukšinič, 146 Bell Street, Port Colborne, Ontario. U. S. A.: Rev. Jožef Ferkulj, St. Vincent Home, 1340 N. — 10 Str. Quincy, UTnois, USA. Čile: Rev. dr. Trdan, Capellan, Hacienda Acuelo, Est. Hospital, Chile. Italija: Rev. Tone Iskra, Chiesa del S. Nome di Maria, Foro Traiano 89, Roma. Trst: Msgr. Jože Javnik, Boršt 91, Trieste. Gorica: Mons. dr. Franc Močnik, Via Don Bosco 3, Gorizia. Avstrija: Rev. Vinko Zaletel, Viktringer Ring 26, Kiagenfurt. S'; Naročnina: Za Argentino in Čile 80 argentinsk h pesov. Za U. S. A. 2.50 dolarja. Za vse ostale dežele vrednost zamenjave 2.50 dolarja. Kdor želi. more poravnati naročnino z mašnimi štipendiji. To velja zlasti za Evropo. Opraviti je treba tri sv. maše. Naj nihče ne opravi maš prej, dokler mu n: s; oročeno, da so nameni zanj že določeni. Maše, za katere nam ni sporočeno, da so sprejete oz. opravljene, smatramo za neopravljene in naročnino za neporavnano. Uprava OMNES IINIIH. GLASILO SLOVENSKIH DUHOVNIKOV V ZAMEJSTVU LETO VIII. 1961 ŠTEV. 2 Dr. Korošec in njegova okolica Jože Košiček, Argentina Gospod urednik, naloga, ki ste mi jo naložili, ni lahka. V nekaj vrsticah bo težko napisati kaj temeljitega o tvarini, ki bi morala biti važen del njegovega življenjepisa, pa ga nismo mogli dočakati, ker je po njegovi smrti že začeto delo prekrižala vojska in kar je po njej prišlo. Iz spoštovanja in hvaležnosti do dr. Korošca in da se za zgodovino ohrani njegova pristna podoba, bi bilo potrebno, da vsi, ki kaj vedo o njem, to napišejo. Vedno manj nas je, ki smo bili v neposrednem stiku z njim in ga poznali bolje nego splošna javnost. S tem namenom pišem, te vrstice, ne kot zaključeno študijo, ampak svoja osebna opazovanja in sodbe, ki so morda sporne, pa vendar Potrebne, da se nam osveži v spominu Koroščeva podoba, ki jo leta vedno bolj oddaljujejo od nas. Korošec je bil “gospod”. Njegov nastop je bil impozanten: izredno lepe postave, uglajenega vedenja, brezhibno oblečen, odličen govornik. Množice je že njegova prisotnost očarala. Ljudstvo ga je onikalo. Njega in škofa! „škof so prišli birmat. Gospod' Korošec bodo imeli shod, g. Korošec so zmagali pri volitvah, g. Korošec so internirani ...“ Že sama beseda, da bo pri kaki proslavi ali shodu navzoč dr. Ko-nnšec, je zadostovala, da so se ljudje dvignili od blizu in daleč, d'a bi ga z nekim svetim spoštovanjem videli in poslušali. Dvakrat so ga nasprotniki hoteli pred narodom ponižati, pa so dosegli prav nasprotno. Petindvajsetega leta so mu oboroženi orjunaši razbili shod v ljubljanskem Unionu. Posledica je bila Koroščeva volilna zmaga v Ljubljani, prva, a ne zadnja. Osem let pozneje ga je diktatorski režim interniral. Nikdar ni imel Korošec večjega ugleda kot tedaj in iz internacij« je peljala njegova pot v vlado, ne pot spokornika, ampak pot zmagovalca. Korošec je bil „gospod“ nasproti svojim osebnim in političnim nasprotnikom. Dobro si je sicer zapomnil vsako lumparijo, ki mu jo je kdo naredil, odrekel je nevrednemu zaupanje, ni pa poznal sovraštva in njegov besednjak ni imel psovk in osebnih obračunavanj, ki so bile tako v rabi v balkanski politiki. Bil je “gospod” celo med svojimi najožjimi sodelavci. Svoje poslance v 'lugoslovanskem klubu je držal strogo na vajetih. Zlepa ni dovolil, da bi mu kil kdo “ušel” v domači okraj, kadar je zasedala narodna skupščina. Seje kluba 80 bile vedno resen pregled dela, ki je bilo storjeno, in načrtov za bodočnost. Za vsako debato v parlamentu je skupno s poslanci preštudiral in pripravil vse po-trebpo. Sam je v belgrajskem parlamentu govoril malokrat, kadar pa je govoril, JP tul to dogodek, ki je. do dna razgibal jugoslovansko politično javnost. Vrhovni organ stranke, ki ji je predsedoval Korošec, je bil takozvani Izvršilni odbor, ki se je sestajal obvezno koncem leta, po potrebi pa tudi večkrat. Poleg poslancev so bili v tem odboru vidnejši predstavniki stranke vse dežele. Med njimi je bilo vedno tudi nekaj brundežev, ki so imeli v marsičem svoje posebno mnenje in so pred sejo obljubljali, da bodo to ali ono sporno zadevo spravili na dnevni red, ko bi pa bili morali spregovoriti, pa tudi “muknil” ni nihče. So se bali “gospoda”, ki je s svojo mirnostjo in temeljitim poročilom že vnaprej podrl šance nezadovoljnežem. Pred “gospodom” so pod' mizo zlezli. Bil je “gospod” svojim podrejenim. Veliko je zahteval od njih; ne le absolutne zvestobe in molčečnosti, ampak tudi zmožnosti in delavoljnosti. Njegovi kabinetni šefi in tajniki, kadar je bil minister, niso poznali uradnih ur in dni oddiha, kakor jih tudi on ni poznal. Njegovi zaupni informatorji so morali izbrskati vse skrivnosti zakulisne politike in vse je moralo biti zanesljivo. O tem bi nam lahko napisala knjige gg. Joško Krošelj in Pavle Grubešič, ki živita med nami. Korošec je bil skop v besedah, kadar je bilo treba koga pohvaliti, znal pa je poiskati vedno primeren trenutek in nobel priliko, da je dal priznanje, kot ga je zaslužil. Korošec je bil demokrat. Morda bo kdo rekel, da ne. Vsaj sem pa tja so se slišali glasovi, da včasih postopa samovoljno. Nekoliko so imeli prav. Kadar je on zamislil svoj načrt, ni imel racf, da bi mu bil kdo posegal vmes, naj bo z nasveti, naj bo z vprašanji. Bal se je klepetavih ljudi, ki niso znali molčati in ki niso vedeli, kaj je za javnost in kaj mora ostati tajno, da se načrt posreči. Skušnje so ga izučile, da je zlasti stvari, ki so se dogajale v zunanji politiki, in pa dvorne intrige, katerih žrtev je on večkrat bil. Pa je bil vendar izrazit demokrat. Naj navedem en sam primer, ki veliko pove. Ko je general Živkovič za časa diktature po kraljevem nalogu začel ustanavljati novo stranko, ki bi naj bila nadomestila vse prejšnje, JRKD, je bil Korošec z najvišjega mesta pozvan, naj tudi njegova leta 1929 razpuščena stranka vstopi v ta konglomerat. Korošec je odgovoril, d'a sam ne more ničesar ukreniti, posvetovati se s svojimi prijatelji in bivšimi sodelavci pa mu je nemogoče, ker so vsi tovrstni sestanki po zakonu prepovedani. Takoj je izšlo povelje, da morajo oblasti v Sloveniji pustiti dr. Korošcu popolno svobodo, da se posvetuje s svojimi somišljeniki, kar je seveda Korošec temeljito izrabil. Sklical je tri sestanke: prvega v Mariboru, drugega v Celju in tretjega v Ljubljani, katerih se je udeležilo vse, kar je v SLS kaj pomenilo. Dr. Korošec je zbranim najprej v kratkih in jasnih potezah podal politični položaj in razložil namen sestanka, poudarjajoč koristi, ki bi jih imeli, če bi se odločili za sodelovanje v nameravani politični kombinaciji, še bolj pa neljube posledice za posameznike in narod, če bi se odločili za abstinenco in opozicijo. Potem je pa zahteval, da prav vsak izmed navzočih pove svoje mnenje. Piscu teh vrstic je naročil, naj točno zapiše mnenje vsakogar, rekoč, da mora imeti v rokah te izjave za čase, ko bo ta ali oni morda spremenil svoje mnenje, kar se je v par primerih res zgodilo. Rezultat teh posvetovanj je znan. Ob koncu ljubljanskega zborovanja je Korošec mirno in resno napovedal, kakšne bodo posledice odklonilnega stališča, ki ga bo v imenu svojih ljudi zavzel v Belgradu: preganjanje, uničevanje slovenstva, ječe. Na Koroščev predlog ae je ustanovila takozvana “štirinajstorica”, katere naloga je bila podtalno vr-diti strankine posle v dneh diktature in ki je v ta namen dobila najširša polnomočja. štirinajstorica se je redno tajno sestajala pod predsedstvom dr. Korošca, če je bil v Ljubljani, bila pa je tudi v zelo ozkem stiku z zaupniki po deželi, tako da je strankina organizacija kljub neštetim oviram dobro funkcionirala. Dr. Korošec je za vsako količkaj važno odločitev hotel imeti mnenje tega demokratičnega zastopstva in tudi za časa internacije je bil v stalnih stikih z njim. Res pa je, da se Korošec sredi političnih prerokov ni kaj dobro počutil in vedno mu je bilo neljubo vprašanje: „Gospod predsednik, kaj je novega v politiki?" „Ne vem, koliko smem povedati, ko so ljudje tako klepetavi in ne vedo, kaj in pred kom smejo o zaupnih stvareh govoriti." Kakor je bil mojster v tem, da je znal v nekaj stavkih podati točno sliko položaja, je bil tudi mojster v tem, da v lepih, izbranih frazah ni povedal prav ničesar. O tem bi vedeli marsikaj Povedati časnikarji, domači in inozemski, ki so ga kot trop komarjev obletavali, kjer koli se je pojavil, pa razen lepega pogleda in ljubeznivega nasmeha in kakega komentarja o vremenu niso mogli ničesar izpipati iz njega. Tajnik stranke je bil pri nas vedno podoben jetniku, obsojenemu na galejo. Tajništvo stranke je bil urad, kjer ni bilo ne uradnih ur ne prostih dni in dostikrat niti nočnega počitka. Volitve v narodno skupščino, v pokrajinske zbore, občinske volitve, volitve v delavska zastopstva, v Trgovsko, obrtno in industrjsko zbornico, v Kmetijsko družbo in ne vem kam še vse, so se vrstile kot jagode na rožnem vencu. Za vsake volitve pa je bilo treba preplaviti deželo s shodi, sestanki in propagando in to dostikrat pri praznih) blagajnah in ob pomanjkanju govornikov in sodelavcev. Uspehe so pobrali drugi, za neuspehe pa je bil odgovoren tajnik, „ki nič ne dela in ničesar ne zna". Dr. Kulovec, prvi tajnik po oni vojni, si je v onih težkih povojnih letih uničil živce, da ni mogel več, izredni garač Gabrovšek si je uničil svoje zdravje in pridelal raka, ki mu je prezgodaj uničil življenje, ker zlepa kdaj ni imel prilike, da bi jedel o pra-Ve,n času, Tomazina je kap zadela sredi njegovega dela. Ni bilo najbolj idealno, [ia so tajniki stranke, razen zadnjega, Časarja, bili duhovniki. Bili so zato, ker drugega ni bilo. Suhe blagajne so mogle plačati tajniku le skromno dnino, ki ki ne zadostovala za življenje družinskemu očetu. Duhovnik se je lahko posvetil Popolnoma delu in, če je naneslo, so ga lahko brez težav zamenjali z drugim. S strankinimi tajniki Korošec ni bil nikdar posebno domač. V' uradne prostore tajništva je le redko prišel, kar so mu včasih zamerili, a je rad poudarjal pomen te ustanove in dolžnosti, da se ji nudi vsa opora. Ker strankini tajniki niso bili ljudje, ki bi si ne upali povedati odkrito svojega mnenja, je naravno, da je včasih prišlo do trenj, ki pa seveda niso bila tragična. Vendar je moral biti tajnik stranke vedno pripravljen, da bo z visokega Olimpa udarila Jupitrova strela na. najbližji strelovod, to je na tajnika stranke, ta pa je imel nalogo razdeliti Podstrele” tja, kamor so pravzaprav bile namenjene. Nevihta je neverjetno hi-‘ tfo minila. Navadno je prav kmalu prišel tovor cigaret, “niških”, ali pa povabilo na večerjo v Union ali pa k Rogovilcu. Korošec je imel nebroj prijateljev, vendar imam vtis, da prijatelja v stoodstotnem pomenu besede ni imel. Vsi vem!o dobro, kako iskrene vezi so bile uied njim in dr. Krekom, Evangelistom in Mihom, kako je cenil dr. Natlačena, h’- Kulovca in ostale strankine sodelavce, vemo, da je bil srečen v družbi dr. hukmana in dr. Slaviča in še nekaterih ožjih štajerskih rojakov, ki jih tu ne . Biorem naštevati, vendar se mi zdi, da je tudi tu bila neka skoro nezaznavna stena vmes, ki je nihče ni mogel prečkati. Menim, da se ne motim, če rečem, h‘l "*6 ^ raJni dr. Ahčin človek, ki se mu je dr. Korošec najbolj približal. Ni o o to razmerje prijateljstvo med dvema enakima, ampak bolj ljubezen očeta ° sina, ki je zaradi svojih zmožnosti, zvestobe in vedenja vreden vsega spošto-Vir,ja in zaupanja. Velika škoda je, da rajni dr. Ahčin o tem ni ničesar zapisal. V družbi, ki mu je ugajala, se je Korošec dobro počutil. Pri jedi je bil gourmet. če je bil dobro postrežen, je natakar dostikrat dobil napitnino, ki je bila višja kot račun. Najraje je seveda imel stvari, ki so čimbolj škodile njegovemu zdravju; bil je diabetik in imel je visok krvni pritisk. Izredno je bil vesel dobre šale, če pa je kdo začel izkladati ropotarnico starih, obrabljenih “vicov”, je nakremžil obraz, kot bi mu kdo nohte drl. Rad je bil včasih “incognito”. V Belgradu je mobiliziral tajno policijo in žandarje, da ga po mestu iščejo, „ker gre za neko nujno in važno zadevo", on pa se jim je izmikal in bil ves ponosen, če se mu je izmikanje posrečilo. Potem pa je „zmerjal“ kot je on znal, češ, kakšne policaje ima, ki niso zmožiii najti notranjega ministra, kaj šele kakega zločinca... Končam, čeprav bi bilo treba tej človeški plati v življenju tega našega velikana posvetiti več pozornosti. Je zaslužil, da ostane za vedno v našem spominu. Opomba: članek je najprej objavila Svo-b. Slovenija, 22. dec. 1960. Tu ga-priobčujemo v spomin 20-letnice Koroščeve smrti. PABERKI 0 AMERIŠKIH DUSNOPASTIRSKIH METODAH Alojzij Jenko, New York Amerika je dežela ogromnih razdalj, različnih narodnostnih vplivov in tradicij. Zato ne moreš in ne smeš pričakovati enotne poti in metode v vseh delih te dežele. Ker je tudi politično vsa dežela razdeljena na 50 držav, so postave različne, kar mora upoštevati tudi Cerkev, posebno, kadar gre za finančna vprašanja in pridobivanje sredstev za vzdrževanje cerkva in šol in bolnišnic. Tako v nekaterih državah niso dovoljene tombole in srečelovi, ki so v drugih državah nekaj navadnega. Takoj porečeš: „Kje so pa škofje, da bi vse enotno urejali in vodili?" Kaj takega je nemogoče. Saj še različnih narodnostnih skupin ne morejo regulirati in poenotiti. Kar je n. pr. dobro v New Yorku, ne bo primerno v Minnesotti ali Montani. Nikakor ne mislim trditi, da je New York na prvem mestu glede pastoralnih metod. Chicago je gotovo pred njim in iz Minnesote pride več dobrih pobud in idej kot iz New Yorka. Povrhu je toliko individualizma in težnje po neodvisnosti tudi med katoličani, da naravno sovražijo vsako uniformiranje in poenotenje. Končno vsak škof le rad pokaže, da je sam svoj gospod; saj se še morate spomniti pokojnega prelata Odarja, ki nam je pravil, kako bo uršulinska prednica na vrtu posejala ječmen tam, kjer je njena prejšnja prednica imela zelenjavo, samo da pokaže, da ima besedo, neglede na to, kaj je dobro za samostan... Glavno ali eno glavnih vprašanj so še vedno različne narodnostne skupine-Irci so najmočnejši in zato angleško-irski element prevladuje. Italijane tolerijajo zaradi Vatikana. Poljake kar le mogoče izpodrivajo, da ne bi nastala kaka „na-• odna Cerkev", kot to opravičujejo Drugih skupin ni, razen v novejšem času Portoričani in špansko govoreči Amerikanci, za katere „bo treba nekaj narediti"-To „nekaj“ je isto, kar odrekajo Poljakom ali drugim Slovanom. V Severni Ameriki NE poznajo „Exul Familia” in apostolski delegat mora to lepo hladno požreti... Nedvomno so Irci veliko naredili za rast Cerkve v Ameriki in še store; niso pa storili VSEGA. Dejstvo je, da zelo radi prispevajo v raznih dajatvah, v čemer so vsi ostali zadaj, in komu ni znano, da to veliko pomeni? In ali končno imajo Amerikanci svoje fare na Poljskem? Zakaj naj bi potem Poljaki imeli svoje tu v Ameriki ? Angleško pa vsak tako zna ali mora znati. Razne navade, kakor n. pr. italijanske procesije s kipi polnimi bankovcev pod vodstvom Italijanov, ki sploh v cerkev ne gredo, irsko stremljenje po poirčenju vsega katolištva le pospešujejo... Ko govorim o financah, moram takoj poudariti, da so velike razlike tudi v tem pogledu. Naši duhovni v Minnesoti ne dobijo toliko kot oni na Vzhodu ali v Kaliforniji. Seveda tudi več zapravijo oni, ki so v mestih. Ob prostih dneh (najmanj en dan v tednu, navadno več) mora kaplanček hitro ven, da ne bo doma jedel in delal gneče. Tako ga bodo: radi imeli in bo' mir v hiši. Jasno je, da si gospodje, ki so samostojni, laže kaj prištedijo, kakor pa. oni, ki so obsojeni, ds. bodo kaplani in aeternum, to je Vzhod in Kalifornija. Tudi ne smete misliti, da imajo gospodje tu vedno petdolarske štipendije, tudi ako kdaj po srečnem Naključju kaj takih intencij dobite. Povrhu pa nakup in vzdrževanje avta stane čedne vsote denarja, tako da ne more vsakdo misliti na štednjo. Po nekaterih škofijah n. pr. duhovnikov, ki niso domačini, ampak gostje od drugod, niti v svoje zavarovanje ne vključijo. Pomagaj si sam, to je zlato pravilo tu V Ameriki *n ga tudi cerkvena oblast visoko ceni... Ko govorim o financah, naj naglasim še drugo dejstvo: to je neizmerna radodarnost ameriških katolikov. Na splošno so vsi Amerikanci radodarni in to zna to deželo rešiti; morda so moralno laksni, so pa razumevajoči in radodarni do skrajnosti. Koliko se tu pozida novih cerkva in šol in samostanov (na najlepših kgah) in bolnišnic! Zato gre veliko časa na prižnicah za nabirke in kampanje *n maloi časa ostane za božjo besedo. Resda sami to uvidevajo, a prepočasi in Preredki so, ki se oglašajo in kritizirajo. Res pa je, d‘a glede politike ali drugih stvari in glede cerkvenih metod Amerikanci sami sebe najbolje kritizirajo, pa VSc le malo izda. Lansko jesen n. pr. je newyorška škofija razglasila kampanjo Za 25 milijonov za nove gimnazije. Obljubljenih je bilo preko 36 milijonov, kar Pomeni, da skoro gotovo lahko računajo vsaj na 30 milijonov. Vse to poleg rednih stroškov in posebnih zbirk za misijone, papeža etc. Navadno škofje napišejo ^ernikom pismo le, kadar prosijo za denar. So svetle, a redke izjeme; taka izjema je bil n. pr. kardinal Strich v Chicagu, tudi Cushing v Bostonu je zelo moderen A Pastoralnih metodah; saj je on; začel akcijo za pomoč Lat. Ameriki v pošiljanju duhovnikov, ki jih daje “na posodo”. Takoj zadenemo na zanimivo dejstvo, da je duhovnikov po nekod (Boston) preveč, drugod pa še vedno premalo. Veliko jih vzarnejo srednje šole in vojaško dušno pastirstvo1. Primanjkuje duhovnikov v predelih, kjer so katoličani v preveliki manjšini. Ker duhovniki tako pogosto, tolikokrat in toliko govore o raznih zbirkah, je bolj in bolj pogost očitek, da jim gre 6 za denar, dostikrat upravičen in na mestu. Spet najdeš v raznih pastoralnih ’nJigah polno nasvetov, kako bi to moralo biti storjeno, pa spet jih je prav ki bi te nasvete upoštevali. Tradicija in stara, praksa' imata veliko moč v atoliški Cerkvi celo v Ameriki, kjer je menda tradicije zelo malo. Nekaj besedi glede službe božje. V velemestih je ob nedeljah in zapovedanih Praznikih maša vsako uro. To pomeni, da mora vse biti končano v tri četrt ure: k!d®a s pridigo in kilometrskimi oznanili, ako župnik noče izdajati farnega lista, ' ler bi vse maše in oklice in prireditve oznanil; potem še veliko obhajil. To Pomeni, da časa za pridigo ni veliko; ljudje so nevedni kljub temu, da so rado-arm. Ponekod škofje zahtevajo, da mora biti med eno in drugo mašo najmanj Pet četrt ure, da, se ljudje zvrste in več časa za božjo službo ostane. Ponekod Zadnja maša ne sme biti kasneje kot ob 12 ali celo pol dvanajstih, drugod je zadnja maša ob eni popoldne. Glede večernih maš ni enotne prakse. Ko sem bil kaplan na neki fari v New Yorku, sem vprašal župnika, zakaj ni bilo večernih maš na zapovedane praznike ali prve petke; pa mi je gospod' pojasnil, da je kardinala Spellmana neki drug škof prehitel, kar ne bi smel storiti, in tako je vse ostalo po starem... Mož gotovo ni bil v zmoti 100%. Nekaj posebnega so tako imenovane novene. Te vrste pobožnosti zelo pospešujejo v tako imenovanih poslovnih centrih v velemestih, ki so polna podnevi in prazna ponoči; uradniki po bankah in drugih uradih gredo v cerkev posebno v času prigrizka opoldne ali zjutraj pridejo toliko bolj zgodaj, da gredo najprej v eerkev, ali pa celo zvečer pred odhodom domov gredo kj noveni. Neki protestan-tovski list je označil novene kot neke vrste čarovnijo, od katere katoliki pričakujejo vse dobro, zdravje in bogastvo in mir v času vojske in seveda dobro nevesto ali ženina. Vsak dan je druga no vena; seveda v torek mora biti na čast sv. Antonu. Vse mora biti končano v veliki naglici, ker drugače ne bo ljudi. Morda je to ena od napak katolikov, da damo preveč na memoriranje molitev in recitiranje na pamet. Ob zadnji inavguraciji predsednika Kennedyja so mnogi duhovniki v Ameriki primerjali molitve kardinala Cushinga in pravoslavnega nadškofa Jakova in protestantovskega ministra in judovskega rabina; vsi so soglašali, da je bilo NAJMANJ duhovnosti v molitvi, ki jo je izrekel kardinal. K sreči svetni listi niso tega preveč poudarjali... čudno, da v deželi, kjer je toliko protestantov, ljudje toliko dajo na Blažev blagoslov in pepel na pepelnico in palmove vejice in da je toliko poljubljanja raznih relikvij, da bi morda celo Italijo dali v koš glede tega. Morda je to prav nasproti protestantom. Pa celo protestanti pridejo po pepel. Samo enkrat sem bil tako hribovsko robat, da sem neki protestantavski materi, ki je svoje dete prinesla pol pepel in ga prišla iskat tudi zase, da sem torej tej dobri materi dejal, da dete ni nič grešilo in pepela ne potrebuje; pa sem imel sitnosti čez glavo za dva dni. Na dom sem moral bezljati in milo prositi za zamero. Seveda boš mnogo onih ljudi, ki pridejo iskat palme ali si pepel na glave siplejo, zastonj iskal pri nedeljski službi božji; to so menda prilike, ko se po amerikanskih cerkvah dobi „nekaj za nič“. Štiridesetuma pobožnost traja navadno tri dni ne glede na to, da je cerkev prazna; pa črka postave tako veli in tako mora biti. Kako modro je bilo pri nas, ko je bil en dan določen za češčenje in je res vsa fara prišla. Kjer je šola poleg cerkve, redovnice nabobnajo otroke v cerkev. Irski duhovniki ne narede, kakor smo doma. Naši slovenski duhovniki, ki imajo svoje fare, organizirajo češčenje po stanovih ali po" okrajih in imajo z manj ljudmi boljšo udeležbo; to sem videl pri g. dr. Farkašu v Bridgeportu. Misijoni niso podobni našim. Prvič misijonar ne sme preveč grmeti, da ne bi koga odbil in bi cerkev tako izgubila podpornika. Potem je v mnogih farah misijon vsako leto; namen je le velikonočna spoved, ki tako razbremeni farno duhovščino. Tako moramo reči, da k misijonu pridejo le duše, ki ga ne potrebujejo, in te duše morajo pokupiti veliko molitvenikov in svetinjic (ki jih imajo že tako preveč), tako da župnik more reči, da je misijon uspel... Glede raznih organizacij, kakor Marijina družba ali mladinske organizacije* oltarno društvo, bratovščina sv. rožnega venca, društvo presvetega Imena, moramo vedeti, da so prilagojene am-erikanski mentaliteti. Ubogi pokojni prelat Janez Kalan, ako bi bil moral sem priti in delati v Marijini družbi in organizirati ples z vso najnovejšo zamorsko muziko! Saj bi se mu revežu zmešalo. Morda smo doma vse preveč po vojaško organizirali; ker smo pač bili pod' nemškim vplivom. Mladinske organizacije so tu skupine, ki igrajo to ali ono igro, bodi na prostem, ali po dvoranah, in vsak, ki pride in igra, je član, ne da bi dosti povpraše- vali po članskih kartah. Plačati pa seveda mora članarino, tudi v Marijini družbi, manj po mladinskih športnih organizacijah. Da bi kaj dosti govoril o načelih ali podobno mladincem, o tem ni misliti; saj mi je n. pr. župnik zabičal, da moram zelo paziti, da bo sestanek MD privlačen za mlade teenagerice, ker „molile bodo že, ko bodo bolj stare"! Po šolah večinoma poučujejo verouk sestre ali šolski bratje vseh mogočih branž.. Veliko se otroci nadudlajo, koliko pa zaleže, je drugo vprašanje. Gotovo so naši duhovniki znali bolje poučevati, študentje veliko prejemajo, pa bi človek včasih pomišljal, ali ni vse preveč mehanično; saj pridejo k spovedi kar naravnost s ceste v spovednico, in ako- po starokrajsko kaj začneš izpraševati ali celo pridigati, pa te bo takoj celo ljudskošolski otrok vprašal: Kaj imam za pokoro ? Vsako leto najmanj enkrat priredi šola (ko pišem o šoli, seveda mislim cerkveno šolo) letno prireditev. Ta obstaja v pevskih točkah in, kar je tu glavno, v raznih plesih. Po revijah resda veliko diskutirajo, ali je pametno to stvar začenjati že v ljudski šoli, in mnogi so zoper to prakso; pa nazadnje le stara navada zmaga. Ko so otroci na odru, znajo1 dobre sestre ali laične učiteljice vse tako urediti, da gotovo vsek otrok pride v prvo vrsto, da ga a tek in mamica vidita in ga fotografirajo; vse to pa... da se ne bi zdelo, da je otrok manj nadarjen kot drugi, ali morda bolj neroden. Seveda spet morajo v začetku biti določeni otroci (najboljši?) v prvi vrsti. Praktične psihologije ne zanemarjajo. Ko govorimo o srednjih šolah, mora marsikdo pomisliti, kaj mora biti vzrok, da kljub tolikim šolam le nimajo poklicev za duhovski ali redovni stan. Vedno bolj in bolj morajo iskati laične učitelje ali učiteljice, kar bo pomnožilo finančno breme verinikom. In koliko časa bo Cerkev mogla to vzdržati? Resne so debate, ali naj bi vso pažnjo posvetili le osnovnim, ali pa samo srednjim šolam. Naj tu omenim nekaj stvari, ki so nam lahko za zgled. Prva in veliko vredna je vljudnost amerikanskih duhovnikov do ljudi. Tu ni enega robatega ravnanja, ki nam je kar v meso prešlo v starem kraju, ko so še gospodje imeli ves vpliv v fari in; občini. Tudi ako potem v sobi ali obednici kaj reče zoper stranko, ki je prišla v župnišče ali cerkev, pred osebo samo bo vsak gospod do skrajnosti potrpežljiv in prijazen. Mi smo res bili preveč v politiki in navajeni ukazovati. Vem, da porečete, da je glavni nagib denar in Prispevek, ki se ga duhovnik boji izgubiti; pa naj bo kar hoče, vljudnost je le vredna posnemanja. Druga stvar je, da je kler hudo discipliniran. Sploh si Amerike ne predstavljajte kot dežele brez discipline. So dobro zdresirani, le ne zavedajo se tega. Tako je disciplina tudi med lderom. Vsak kaplan ve; da je župnik njegov gospodar. Čeprav kaplan n. pr. mesta ne mara, po navadi ne bo vprašal za spremembo. Mene so kar pisano gledali, da sem se drznil na škofijo vprašat za prestavo, češ, potrpi naj kakor mi. Zgodi se lahko, da bo na mestu ostal in se vdal Pijači, ker ne upa ziniti na škofiji... Nadalje je posnemanja vredna praksa prirejanja prvega sv. obhajila ali birme. Mi smo nekoč premalo pažnje temu posvečali, posebno porokam. Resda je lahko le zunanji blesk, pa ljudem v spominu ostane. Birmanci nosijo po navadi enotne halje preko svoje obleke, tako da so vsi enaki in ni one kričeče razlike med bogatimi in revnimi, vsaj v cerkvi ne. Treba je seveda vse te halje nekje vzeti na posodo, kar ne stane preveč. Birme so razmeroma bolj pogosto, kot so bile pri nas. Glede pastoralnih obiskov ni enotne prakse. Narodnostne fare jih morajo bolj gojiti. Mnogi irski župniki so proti njim. Veliko fara pa je, ki imajo orga- nizirano Marijino legijo in člani vrše obiske. To je po mojem najbolj sodobna in tudi potrebam odgovarjajoča organizacija Cerkve v Ameriki. Druga taka organizacija je bratovščinakrščanskega nauka; pa tudi ta ni povsod enako dobro organizirana. Glede tiska so amerikanski katoliki za evropskimi. Pa bi skoro dejal, da jim to končno manj škoduje, koti bi kdo mislil.. New York Times ali listi po drugih mestih vedno prineso nedeljsko pridigo v katedrali ali novice verskega značaja in to nepristransko za vse glavne vere. Ako bi katoliki imeli dnevnik, ki bi morda konkuriral drugim listom, bi to bilo končno v škodo katoliški stvari. Imamo pa na pretek verskih periodičnih listov, da še duhovnik vseh ne more poznati. Vsaka škofija ima svoj tednik, ki ima v mnogih primerih iste članke za vso deželo z malo spremembo za določeno škofijo. V specielni škofijski izdaji mora biti vedno slika lokalnega škofa, da ne govorim celo o kardinalu, čigar slika mora biti trikrat na prvi strani in potem še na vsaki drugi... Pokojni dr. Lojze Kuhar je zelo kritiziral te slike klera v vsaki izdaji. Vsak, ki je na sliki, se mora na stežaj smejati in to celo pred' oltarjem. Poslal je kritiko uredniku, ki se mu je zelo vljudno zahvalil in mu prav dal; slike pa so priobčene kot poprej. Neki laični časnikar je javno v nekem dnevniku kritiziral preštevilne članke o kardinalih in duhovnih po teh listih in trdil, da bi morali res več o veri pisati; pa ni kaj zaleglo. Jud Gunthar je n. pr. pohvalil list newyorške škofije Catholic News kot najbolj napreden katoliški list. Mnogi laiki pa rajši kupijo glasilo sosednje škofije v Brooklynu The Tablet; ljudje pravijo, da je Tablet bolj odločen zoper komunizem in bolj graja uradno politiko v Washingtonu kot pa Catholic News... Tako sem nabral nekaj iz svojih vtisov in skušenj. Vem, da jih je veliko z večjimi skušnjami in drugimi pogledi. Kaj ko bi se še kdo oglasil in me popravil ? LITURGIČNA ANKETA GLEDE SLOVENSKIH IZSELJENCEV Stanislav Kavalar, Francija Meseca avgusta 1960 sem slovenskim izseljenskim dušnim pastirjem in nekaterim drugim duhovnikom razposlal preprosto anketo z več vprašanji, ki naj bi pokazala, koliko smo v tujini med svojimi slovenskimi rojaki ohranili liturgične posebnosti in privilegije iz domovine. Dostikrat se sprašujemo, ali smemo še uporabljati različne privilegije, ki nam jih je dala sveta stolica za ozemlje slovenskih škofij v Jugoslaviji. Saj velja splošno načelo: Locus regit actus. Naleteli smo v tujini na razne škofijske sinodalne določbe glede liturgije in ljudskih pobožnosti, pa se zdi, da smo jih tudi izseljenci in izseljenski dušni pastirji dolžni spolnjevati. Znane pa so nam določbe apostolske konstitucije „Exul Familia", ki naroča, kako naj se organizira dušno pastirstvo med izseljenci; posebno poudarja, naj bi bili dušni pastirji izseljencev duhovniki tistega naroda, kateremu izseljenci pripadajo. Pa se spet zdi, da je prav v duhu te konstitucije, da ohranimo med izseljenci njihove navade iz rodnega kraja. Kako naj torej ravnamo? Rajnega škofa dr. Gregorija Rožmana so izseljenski dušni pastirji večkrat vpraševali, kakšno pot naj uberejo glede naših liturgičnih posebnosti, zlasti glede jezika. Odgovarjal je, da smejo mirno uporabljati slovenski jezik v tistih pri- merih, katerih je bil doma dovoljen. Tudi sam ga je na svojih dušnopastirskih potih med izseljenci uporabljal, celo obhajal je dostikrat med sv. mašo v slovenskem jeziku; svoje ravnanje je utemeljeval, da obred obhajila ne spada v rimsko mašno knjigo, marveč v rimski obrednik, katerega uporabljamo v slovenskem prevodu. Vemo pa, kako je bil rajni gospod škof prav glede liturgije zahteven in strog. , Meseca novembra leta 1960 smo izseljenski dušni pastirji za severno-za-hodno Francijo imeli svoje zborovanje v mestu Lille. Poleg pariškega pomožnega škofa Janeza Ruppa, ki mu je posebej poverjena skrb za izseljence, sta bila navzoča tudi še lillski nadškof in kardinal Ahil Lienart ter njegov pomožni škof Henrik Dupont. škofijski direktor za izseljenske zadeve v lillski nadškofiji je v svojem referatu zelo napadel naše izseljenske posebnosti in nekako hotel, da bi vse čimprej pofrancozili. Msgr. Janez Rupp je njegova izvajanja kar dvakrat prekinil. Po precej živahnem razgovoru o tej zadevi je kardinal Lienart poudaril, da je popolnoma prav, ako ohranjamo svoje običaje in posebnosti, vendar pa ne smemo biti preveč konservativni, marveč moramo upoštevati tudi najnovejše določbe glede liturgije, ki jih je izdala sveta stolica. škofje in od njih odvisni predstojniki škofij, kjer delujemo, na splošno ne delajo slovenskim dušnim pastirjem med izseljenci kakih večjih težav glede naših liturgičnih navad in pobožnosti, kakor je razvidno iz odgovorov na anketo. V tej zadevi je bil n. pr. prav širokosrčen kardinal dr. A. J. Copello, dokler je bil buenosaireški nadškof. Tudi izseljenci drugih narodnosti — n. pr. Hrvatje, Poljaki in drugi — so doslej ohranili vse navade, kakor so jih prinesli iz svoje domovine. Naj sedaj posebej poudarim nekatere misli ob anketi. Čeprav so naši izseljenci tako raztreseno naseljeni in dasiravno večina izmed naših izseljencev nima svojih cerkva, ampak deli prostor s kako drugo skupino, je vendar anketa pokazala, da smo svoje običaje v glavnem ohranili, zlasti tiste, ki so v zvezi z največjmi prazniki in češčenjem Matere božje. Glede sv. maše je več gospodov omenilo, da mašne molitve prepletajo s petjem, kakor sedaj delajo v domovini; to je slovenske izseljenske vernike zelo pritegnilo k sodelovanju. Jezik je skoraj povsod slovenski, kjer ni izrecno prepovedano (Primorska). Z gotovostjo lahko tudi trdimo, da prav zdrava tradicija in naši lepi običaji mnogo naših izseljencev drže pokonci v verskem življenju; prav odtujitev temu je za mnoge ali skoraj povsod vzrok verske mlačnosti in celo odpada. Posebno poglavje bi zaslužila romanja, ki so močno dušnopastirsko sredstvo pri delu za izseljence. Saj naši ljudje zelo romajo, kakor vidimo iz poročil naših izseljenskih listov in revij. Romanja so gotovo naše največje verske manifestacije. Morda bi se v soglasju z več skupinami dala šej bolje organizirati. Tako bi tudi romanja v marsičem pomagala ohranjati naše lepe verske običaje v tujini. Anketo sem razposlal 24 duhovnikom ter dobil 20 odgovorov. Odgovorili so: Anglija 1, Argentina 2, Avstralija 1, Belgija 2, Francija 6, Holandija 1, Italija 2, Nemčija 3, Venezuela 1. Odgovori na vprašanja ankete so Sv. maša: Imate med' mašo zborovo Imate med mašo ljudsko takile: da ne petje? 16 4 petje ? 20 0 Imate pri peti maši razen latinskih odgovorov še slovensko petje, kakor je letos dovolila sv. stolica slov. škofijam na ozemlju Jugoslavije? ........... 12 Obhajate med sv. mašo v slov. jeziku? ............... 17 Imate po nedeljski glavni maši blagoslov? ........... 3 Zakramenti Uporabljate slovenski prevod rimskega obrednika? .. 18 in Ali pogrebne obrede opravljate v slovenskem jeziku? 18 zakramentali: Se pi-i zakramentalih držite slov. prevoda rim. obrednika ? ........................................ 18 Cerkveno Imate v adventu zornice ? ......................... 2 leto: Imate polnočnico za božič? .............................. 18 Imate na Silvestrovo zahvalno opravilo ? ............ 5 Kaj pa križev pot v postnem času? ................... 12 Božji grob za veliki petek? ............................. 1 Tu opomnim, da se večina drži novih liturgičnih predpisov. 'Vstajenska procesija? .................................. 3 Blagoslov jedi na veliko soboto oz. veliko moč? .... 17 Procesija presv. Bešnjega Telesa s 4 blagoslovi? .... 3 Kako je s šmarnicami? .................................. 13 Kaj pa rožnovenska pobožnost meseca oktobra? ........ 9 Obisk pokopališča za verne duše? ....................... 12 Ljudske Imate še pete litanije? ................................. 19 pobožnosti: Imate še redno popoldansko službo božjo oz. litanije po maši? .......................................... 9 Molite očenaše po litanijah (tri očenaše) ? ......... 7 Dodajate tem očenašem posebne namene ? .............. 8 Kakšni so n. pr. ti nameni? Odg.: za blagor domovine, za molčečo Cerkev, nameni Apostolstva molitve) za krščansko vzgojo v družinah, za zmago Kristusovo v domovini, za dušno in telesno zdravje izseljen- cev, za zdravje, za bolnike, v čast Materi božji za spreobrnjenje grešnikov, za duše v vicah, za potrebe izseljencev, za rajne. G 3 17 2 2 18 2 15 8 19 17 7 17 7 11 8 1 11 8 9 Tam, kjer je govor a zakramentih in zakramentalih, je anketa stavila še tole vprašanje: Kako ravnate, kadar so botri tujci ali kateri izmed poročencev tujec? Odgovorili so, da jih 8 uporablja oba jezika, 12 pa tuj jezik. Kot 21. odgovor na anketo naj h koncu omenim liturgična opravila in ljudske pobožnosti v slovenskem izselj. semenišču in škofovem zavodu v Argentini. V slovenskem izseljenskem semenišču morajo upoštevati obe možnosti: da bodo bodoči duhovniki kdaj še delovali v slovenski domovini oz. morda nekateri med slovenskimi izseljenci, ali pa vršili dušnopastirske dolžnosti med verniki drugih narodnosti. Zato jih je treba tudi z liturgičnega vidika tako vzgajati. To dvojno možnost je zlasti poudarjal tudi rajni gospod škof dr. Gregorij Rožman. V slov. izs. semenišču in v škofovem zavodu zato glede nekaterih liturgičnih opravil in ljudskih pobožnosti takole ravnajo: Redno pravilo je, da pri skupnih pobožnostih en mesec vse molijo v slovenskem jeziku, drugi mesec pa v kasteljanskem jeziku. Med sv. mašo poje včasih samo zbor slovenske pesmi, velikokrat pa je tudi ljudsko petje v slovenskem oziroma v kasteljanskem jeziku. Pri petih sv. mašah se poje samo latinsko, včasih po darovanju zapojejo kako slov. pesem, prav tako po sv. maši. Najnovejših navodil oz. privilegijev sv. stolice slov. škofijam v domovini doslej še ni bilo mogoče upoštevati. Ob nedeljah in zapovedanih praznikih je skupna maša za semenišče in škofov zavod. Pri teh mašah upoštevajo najrazličnejše možnosti, ki jih nudijo navodila sv. stolice ter liturgični direktorij za argentinske škofije. V okviru teh možnosti pri zbornih mašah uporabljajo tudi slovenski jezik in slovensko pojejo, škofov zavod ima ob delavnikih zase sv. mašo; tudi tu je več možnosti za skupno sodelovanje pri sv. maši, kjer tudi na slovenski jezik niso pozabili. Zornic, polnočnice in zahvalne pobožnosti na Silvestrovo nimajo, ker so takrat dijaki in bogoslovci na počitnicah. Kadar skupaj opravljajo pobožnost sv. križevega pota, ga molijo- redno v slovenskem jeziku. Nekajkrat so imeli v semeniški kapeli vsa opravila velikega tedna in -tudi naš domač božji grob. Zadnja leta pa bogoslovci za veliko noč gredo domov ter na raznih župnijah in v Slovenski hiši na Ramon Falcdnu v Buenos Airesu pomagajo pri svetih obredih velikega tedna. Tudi slovenske procesije presv. Rešnjega Telesa s štirimi blagoslovi se redno udeležuje vsaj nekaj bogoslovcev. Na največje slovensko letno romanje k Materi božji v Lujan redno gredo vsi semeniščniki in gojenci škofovega zaveda; prav tako meseca avgusta vsi bogoslovci s slovenskimi verniki romajo v Lurdes pri Buenos Airesu, gre pa vedno tja tudi vsaj nekaj gojencev, Ker so v Argentini na južni poluti in je tam Marijin mesec od 7. novembra do 8. decembra, se je bilo treba prilagoditi tem razmeram. Več let so kot šmarnično pobožnost imeli litanije z blagoslovom: en teden v slovenskem jeziku, drug teden pa v kasteljanskem. Ob nedeljah so bile doslej vedno pete litanije Matere božje pri teh šmarnicah: eno nedeljo slovenske pete litanije, drugo nedeljo latinske. Zadnji dve leti so pa uvedli tudi slovensko šmarnično branje. Preteklo leto 1960 so bile tudi litanije vsak dan v slovenskem jeziku. Meseca oktobra molijo vsak da,n pred večerjo rožni venec skupaj v kapeli, spet molijo izmenoma: en teden v slov., drugi teden pa v kasteljanskem jeziku. Pete litanije v slovenskem jeziku so ohranili: Kadar so navadne litanije v slovenskem jeziku, molijo po litanijah tri očenaše in zdravamarije v tiste namene, kot jih je ljubljanska škofijska sinoda ukazala za vse vzgojne zavode. Škoda, da nimamo podatkov še glede slovenskih izseljencev v Združenih državah in v Kanadi! Vsem gospodom, ki ste tako- lepo sodelovali, se najlepše zahvaljujem z živo željo, da bi. mogli rešiti za srečno večnost čimveč slovenskih rojakov v tujini. Družabna pravda prosi, naj bi se slovenski duhovniki po svetu v svojih Pridigah spomnili jubileja dveh velikih socialnih okrožnic: 70-letnice ,,Rerum novarum“ Leona XIII. ter 30-letnice ,,Quadragesimo anno“ Pija XI. Hkrati zelo priporoča dela t dr. Ivana Ahčina: Ob jubileju papeških socialnih okrožje Rerum novarum in Quadragesimo anno, Buenos Aires 1951; Sociologija, Prva knjiga, B. A. 1953; Sociologija, druga knjiga, prvi snopič, B. A. 1955; Sociologija, druga knjiga, drugi snopič, B. A. 1956; Socialna ekonomija, prva knjiga, B. A. 1958. Vsak jih more naročiti v Dušnopastirski pisarni, Ramon ^alcčn 4158, Buenos Aires, Argentina. ZA ZELEZNO ZAVESO Priredil Pavel Slapar, Avstrija III. PISATELJEV UVOD IN ZGODOVINSKI PREGLED (Nadaljevanje Značilnosti pravoslavja Ker večina tega, kar moramo poročati, velja za katoliško Cerkev, je prav, da podamo kratek pregled o zgodovini in prizadevanjih v,vzhodni Evropi. Delitev rimskega cesarstva, ki je povzročila tekmovanje med rimskimi in bizantinskimi cesarji, je dajala povod, da sta nastal; dve Cerkvi, od katerih se vsaka bor: za prvenstvo apostolskega krščanstva. V času so se razvile mnoge razlike dogmatičnega, moralnega in kanoničnega značaja. Tudi značaj vere kot organizacije se je temeljito preusmeril. Medtem ko so na Vzhodu vezi, ki so vezale verske skupine s priznanim in patriarhaličnim sv. sedežem v Carigradu, povsem pretrgale ali vsaj zrahljale, se je na Zahodu zgradba rimsko-katoliške Cerkve utrdila. Raznolikost je temeljila nedvomno deloma na bogoslovnem področju, a eden bistvenih vzrokov je bil tudi propad Carigrada kot važnega krščanskega središča in njegovo podjarmljenje turški vrhovni oblasti. Nikoli ni obstajal dvom, da sta bili obe Cerkvi z vsem srcem katoliški. Ohranili sta tradicijo duhovništva kot zakramentalnega, od škofa podeljenega reda, čigar oblast sega v direktni črti do apostolov. Obe sta ohranili mašo kot dejanje, pri katerem se vsakokrat znova obnavlja Kristusova daritev, tako da sta njegovo meso in kri v Cerkvi vedno navzoča, češčenje Device Marije, ki je bilo zahodnemu protestantizmu toliko časa trn v peti, je pomenilo skupno dediščino in skupen zaklad, čeprav so bila naziranja o Marijini osebnosti in navzočnosti ter o liturgiji* v kateri se je izražalo njeno češčenje v molitvi, različna. Zaradi tega prizadevanja za zedinjenje od srednjega veka dalje niso nikoli popolnoma prenehala. Dejstvo, da se niso posrečila, je po mnenju mnogih avtorjev pač ena izmed največjih tragedij zgodovine. Vsakemu mislečemu katoliku na Zahodu so kreposti in zadržanje, ki jih goji Vzhod, neprecenljive vrednosti, ker se v njih zrcalita mistično molitev in mišljenje, pogosto tudi bistvena in globoka ponižnost grešnika, ki se ne izgublja v osebnostnem oboževanju. To oboževanje je na Zahodu pogosto pospeševalo utvaro, da so človekove pravice in njegova neoporečnost kakor biseri, ki so nastali zato, ker je versko in moralno živel, in so neodvisni od svetega reda, ki je v Bogu in ki jih v najglobljem jedru svojega bistva človek le tedaj prejema, če je pobožen in vdan. Na drugi strani ima Zahod) v nasprotju z Vzhodom slavno tradicijo, ki ga navaja k temu, da prepaja spekulativno in praktično inteligenco s svetostjo, da je mogoče bližnjega z vsemi njegovimi potrebami, stiskami in slabostmi ter njegovimi prirojenimi dobrimi lastnostmi sprejeti v občestvo ljubezni in pravičnosti. Veliki svetniki, rimsko-katoliške veroizpovedi kot Frančišek, Dominik, Benedikt in Ignacij so obenem ustanovitelji družb ali redov. Stremeli so za tem, da bi v človeku zavest edinstva z Bogom in svojim bližnjim na zemlji privedli do naj višje popolnosti. Pri vprašanju avtoritete je med Vzhodom in Zahodom nastal najostrejši spor. V zahodnih očeh je ibila velika napaka pravoslavne Cerkve, da se ni znala izmaknit; oblasti posvetne države. Mi gledamo danes tako v komunistični Rusiji kot v cari-stični zgodovini v pravoslavju neko veroizpoved, ki stori, kar se ji ukaže. Na ta način se uspava človeška vest v pokorščini nasilju.Toda če ruske avtorje prav razumem, gre ruskemu kristjanu samo za to, da bi našel Kristusa V Cerkvi. Vsako od oblasti predpisano verovanje je v njegovih očeh nevarna zatajitev osnovnega pravila, po katerem mora duša živeti. Ta ponovna filozofska formulacija pripomb o Velikem inkvizitorju, ki jih bravci poznajo iz Bostojevskijeve knjige „Bratje Karamazovi" je seveda neovrgljiva kritika tistih trenutkov v zgodovini zahodnega katolištva, v katerih se je uporabljala sila z namenom, da bi na ta način ostal vdan Cerkvi, a osrednjih in trajnih naukov zahodnega katolištva o oblasti se ne dotika. Papeštvo po mnenju tistih, ki ga priznavajo, ni ustanova, s katero se ljudje v Cerkev silijo in nato v njej ohranjajo, marveč je vzvišeno sredstvo, s katerim božja milost vse od katoliškega občestva odstranja, kar od vsega začetka, bodi direktno ali indirektno, ni bilo v Kristusovem nauku. Zaradi tega so zahodni katoličani papeštvo ljubili, zanj umirali, zaradi njega trpeli preganjanje in spoštljivo častili tiste, ki so ga pred svetom vredno ali nevredno zastopali. Katoliški verniki lahko celotno vsebino krščanstva popolnoma svobodno preučujejo. Imajo pa izvestnost, ki se je drže z globoko hvaležnostjo, da v svoji Cerkvi nikdar ne bodo našli na oltarjih pomotoma tujih bogov. Utemeljeni in neutemeljeni nesporazumi Stremljenje po zedinjenju se je ohranilo in je doseglo, kakor smo nakazali, najnižjo stopnjo ob času križarskih vojn in najvišjo na cerkvenih zborih v Ferrari in Florenci. Na tem mestu je mogoče ti dve dobi samo kratko omeniti. Križarji, ki so jih zgovorni pridigarji, kot sv. Bernard, pozvali, naj zgrabijo za orožje in nastopijo dolgo pot na Vzhod, da iztrgajo Turkom svete kraje, ki spominjajo na življenje in smrt našega Gospoda, so bili v službi svete stvari. Mnogi °d teh so se pa seveda zanimali samo za posvetno. Zgodovinarji sklepajo iz pridig sv. Bernarda in drugih pridigarjev onega časa, da so bili posvetni interesi mož, ki so prejeli križ, tako veliki, da so se tudi pustolovci odločili zanj. čeprav F9 križarske vojske imele svoj izvor v prošnji bizantinskega cesarja, ki so ga toenihi iz Clunyja na vso moč podpirali, je vendar znano, da je bil čisti kulturni donos križarskih vojn ta, da je bil Vzhod ne samo razočaran nad zmogljivostjo Zahoda, ampak da se mu je tucli zadržanje ali vedenje križarskih vojakov priskutilo, kot poslej .še v marsikateri deželi lahko isto opažamo, če je bila primorana ^Prejeti tuji vojsko. Po 'drugj strani 'je 'Zahod marsikaj slišal o pokvarjenosti in Kupljivosti Vzhoda, kakor so v naših časih tisti, ki so doma ostali, slišal; marsi-l nedvomno morali misliti na tiste čase, ko so nekoč Turki in Tatari podobno napadali mesta v krščanski Evropi. :" Protestanti in pravoslavje Poglejmo še čisto "na kratko, kako se je protestantsko ekumensko gibanje thidilo za zedinjenje z rusko pravoslavno cerkvijo! Ta stremljenja so .deloma nastala zaradi tega, ker se za Leona XIII. ni posrečilo pripraviti tal za zedinjenje anglikanske cerkve z Rimom. Kot znano, se poskusi zato niso. posrečili, ker je Rim odločil, da anglikanski cerkvi ni mogoče priznati veljavnosti duhovniški’, posvečenj. Po drugi strani so pa imele protestantske cerkve v vzhodni Evropi pogosto občutek, da je položaj ruskega pravoslavja nasproti državi prej združljiv z izročilom protestantizma kot katolicizma. Luteranci n. pr. se niso pomišljali svojo cerkev istovetiti s ptilitično silo. Toda njihova vera, da so kraljestvo h vij:; in države tega sveta nekaj povsem različnega, je vodila tudi do spoznanja, da more cerkev prevzeti odgovornost za odobravanje ali obsojanje državnih ukrepov le tedaj, če politična oblast ne napada nravnosti in verskih resnic, ki so vložene v Jezusovem nauku. Tako se je en del nemške luteranske cerkve junaško zoperstavljal narodnemu socializmu, ker je Hitler načelno zavračal osnovne nauke, kot n. pr. veljavnost krščanskega krsta, če ga je podelila oseba judovskega po-koljenja. Protestantom ni bilo všeč, če so katoličani snovali organizacije s političnimi in socialnimi cilji. Ta tendenca je v Nemčiji vodila do ustanovitve centruma >n to na podlagi prizadevanj, ki so segala v leto 1840. Stališče protestantov ni bilo samo odsev oportunistične reakcije, čeprav je bilo včasih vmes tudi nekaj tekmovanja. Medtem ko so mnogi zvesti protestanti s stranko centruma sodelovali in pri volitvah celo zanjo glasovali — kakor tudi del Judov — je večina in neredko celo upravičeno čutila, da delo v politični stranki Cerkev vodi na področja, v katerih se verski nauk na ljubo politični smotrnosti kompromitira. Ta needinost se je še poglobila, ko je Karl Barth s svojimi prijatelji zasnoval novo ortodoksno bogoslovje, čigar vpliv se je razširil preko mej Nemčije po vsej vzhodni Evropi med kalvinisti in luteranci. Kako je ta kritični duh vplival na katoliško prakso, tu ne moremo preiskovati. Vsekakor naj omenimo, da je Rim Pod papežem Pijem XI. dalj časa premišljal, ali naj potegne vernike iz vseh organizacij s političnimi in socialnimi cilji. V zameno naj bi se osnovale skupine, ki bi nosile splošno ime Katoliška akcija.' V Nemčiji so katoličani po drugi svetovni vojni rajši osnovali medkonfesionalno stranko — krščansko demokratsko unijo (CDU) — in niso več oživili prejšnjega centruma, ki se je pojavljal tu in tam le še kot manjšinsko gibanje. če bi ee dalo, bi z Vzhodom vadi sodelovali Na vsak način so gledali široki krogi duhovnikov in laikov z globokim, 9eprav nekoliko bridko" občutenim spoštovanjem na strnjenost ruske Cerkve, posebno v primeru, kjer je bilo hrepenenje po zedinjenju kristjanov utemeljeno in. iskreno. Kljub številnim prizadevanjem je prav malo kazalo na dokončno izmir-jsnje s sv. stolico, ki bi izbrisalo ločeno preteklost. Na drugi strani so imeli evropejski bogoslovci, ki so vezani bolj na izročilo, vtis, d'a je »socialno krščan-stv°“, s katerim je amerikanski protestantizem neločljivo, povezan, zelo plehko sorazmerno posvetno. Ostalo je upanje, da bi se v povezavi s pravoslavnim 'v zhodom moglo ustanovit, novo krščansko občestvo, ki bi segalo preko narod-nbstnih mej. Pridno so prebirali spise ruskih izseljencev. Avtorji so kazali toliko Nadarjenosti, razumevanja in dostikrat genialnosti, da so imeli velik vpliv. Ni Nvorna, da hi bili srednja in vzhodna Evropa postal; Rusom zelo prijazni, če u bil Stalin po zmagi 1945 ubral pot spravljive politike in priznal pravi verski bi socialni mir. Reakcija protestantskih ločin bi bila posebno odkritosrčna. ;) Upanje na tako politiko je bilo nekaj časa tako živo kot mesijanski sen in Je le nerado zamrlo. Pastor Martin Niemoller je bil morda njegov najbolj -govoren zastopnik, a bili so še mnogi drugi, če si teh stvari ne stavimo pre/ °®b ni mogoče povsem razumeti položaja, ki se je pozneje razvil. Le s težav« *e je Evropa odločila, da se podredi duhovnemu in kulturnemu vodstvu ZDA a trezna misel bi utegnila postati kdaj. zelo zdravilna. (Se bo nadaljeval«)) DANES MENI, JUTRI TEBI (V spomin rajnim sobratom) RAJNI ŽUPNIK ANTON SELAN 12. junija 1958 je rajni župnik Anton Selan poslal v Adrogue za imenik slovenskih duhovnikov in redovnikov v zamejstvu in izseljenstvu oziroma zdomstvu nekaj prav kratkih podatkov o sebi z opombo: „G. Pokorn, ki je izdal po raznih- zapiskih najstarejši šematizem za Ljubljano memd'a za leto 1788., je zapisal, da so dekani sami o sebi le malo pisali, in dostavi: ‘.. .menda iz ponižnosti’.11 Menda iz ponižnosti je tudi on samo to povedal, da se je rodil 30. marca 1891 v Dobrunji — drugi pravijo Dobrunje — vasi pri Ljubljani, ki spada pod' župnijo Sostro. Pove, da je bil posvečen v Ljubljani 22. junija 1915. Omenja, da je bil od 1. novembra 1924 župnik v Svibnem nad Radečami pri Zidanem mostu, od koder so ga leta 1941 Nemci pregnali. Pravi, da je leta 1945 čez Koroško prišel v Treviso, od tam pa v Fermo, Serviglia-no, Senigallia in končno leta 1946 v Rim. V svojem življenju sem ga prvič videl in slišal na nedeljo Dobrega pastirja, to je drugo nedeljo po veliki noči, leta 1921, ko je kot vrhniški kaplan po smrti župnika Jožefa Pristova prišel tisto nedeljo iz Vrhnike v Hor-julj pridigat, spovedovat in maševat. Vse je presenetil s svojo pridigo. Ko sem bil po novi maši od leta 1935 do 1939 kaplan v Sostrem pri Ljubljani, je nekoč kot župnik v Svibnem obiskal svoje domače, pa se je zvečer oglasil tudi v župnišču v Sostrem. Spremljal sem ga ob prijetnem razgovoru proti domu. Všeč mi je bil njegov veder im zgovoren značaj. Ko so ga Nemci leta 1941 zaprli in pregnali, se mu je posrečilo priti domov v Dobrunje, kjer je živelo na trdnem kmečkem domu nekaj njegovih sester. Njegovega brata Matija Selana, župnijskega upravitelja v Gozdu nad Kamnikom, so menda Nemci pustili na mi- ru. Pokojni župnik Anton je med drugo svetovno vojno dlje časa maševal v znameniti dobrunjski podružnični cerkvi sv. Urha, znani zaradi domobranskih borb s partizani. Ker je bila podružnična cerkev zelo bogata, je poskrbel zanjo zelo veliko cerkvenih pa-ramentov. V tem času se nisem nikoli srečal z njim, pač pa sem ga neki dan — moralo je biti že leta 1947 — obiskal v opatiji sv. Pavla v Rimu zunaj mestnega obzidja. Tja so ga benediktinci sprejeli leta 1946, ko so več slovenskih duhovnikov pregnali iz taborišča. Benediktinci so ga potem vsa leta obdržali pr; sebi kot čebelarja. Obiska je bil vesel. Postregel mi je s kruhom, sadjem in orehi. 27. aprila 1956 mi je pisal iz Rima precej dolgo pismo, v katerem obravnava nekaj liturgičnih zanimivosti ■— vidi se, da je imel precej čuta za zgodovinske in liturgične zadeve — skle pa pa pismo s temi besedami: „Odli-čen monsenjor mi je rekel, da bo kmalu preobrat glede komunizma, naj opozorim naše gospode, da se za to pripravijo. Torej upajmo, zaupajmo, molimo! Naj Bog prikrajša dni našega izgnanstva, begunstva, dni sužnosti našega naroda in drugih narodov!" Kot dober slovenski duhovnik je hodil po križevem potu: dušno pastirstvo med prvo svetovno vojno in po njej ni bilo prav lahko; bil je kaplan na Vrhniki in na Mirni in morda še kaki drugi župniji; v obsežni gorski župniji Svibno tudi ni bilo najbolj prijetno; prišla so leta pregnanstva, preganjanja in begunstva; končno se ga je pa lotil rak; zdravil se je po raznih bolnišnicah, dokler ni 13. julija 1960 ves izčrpan izdihnil svoje lepe duše v bolnišnici San Filippo v Rimu. Dočakal je 69 let in bil 45 let duhovnik. Vsi sobratje, zlasti duhovniki ljubljanske škofije se ga spominjajmo v svojih molitvah in pri presv. daritvi, on pa naj na onem svetu prosi za svoj trpeči narod. Ž. F. POKOJNI MSGR. FRANC MALALAN 12. novembra 1960 se je v bolnišnici v Trstu ločila s tega sveta duša vzornega slovenskega duhovnika msgra. Franca Malalana, župnika v Borštu. Rodil se je na Opčinah 4. decembra 1891. Po ljudski šoli je obiskoval nemško gimnazijo kot gojenec škofijskega konvikta pri Sv. Justu, v Trstu. Po maturi je leta 1911 stopil v osrednje bogoslovno semenišče v Gorici. Duhovniški poklic mu je bil nekako prirojen že od naročja pobožne matere. Sam je pravil, da je ves čas šolanja vedno molil, da bi postal duhovnik. Pa je dodal, da bi spet postal duhovnik, če bi še enkrat začel s šolanjem. Mašniško posvečenje je prejel na god sv. apostolov Petra in Pavla leta 1915. Novo mašo pa je pel 3. julija 1915 v župnijski cerkvi na Opčinah. Po novi maši je moral takoj v vojsko za vojaškega kaplana. Z vojaki in častniki je bil vedno in povsod duhovnik. Nikoli ni opustil molitve duhovnih dnevnic in premišljevanja. Po končani vojni je prišel za kaplana v tržaško bolnišnico. Tam je ostal do 3. julija 1920, ko je bil umeščen za župnika in dekana v Ospu. V tej razsežni župniji je deloval kar 19 let: v župniji je bilo 7 cerkva, 4 šole in 5 pokopališč. Nešteto poti je moral napraviti, največ seveda peš. Med Prvimi volitvami po prvi svetovni vojni je bil v Mačkovljah ustreljen v nogo. Fašisti so ga pred drugo svetovno vojno odvedli v konfinacijo v Parentro v Abruce. V Parentru so ga tamkajšnji verniki tako vzljubili, da so pred nekaj leti župljani po smrti svojega župnika poslali odposlance prosit g. župnika Malalana, naj bi prišel k njim v Parentro za župnika. Leta 1941 se je vrnil iz konfinacije, t°da krivice mu fašistična oblast ni Poravnala in mu ni dovolila povratka v Osp. Tržaški škof ga je zato 1. maja !941 nastavil za župnika v Borštu. Že od' septembra leta 1941 je hodil pomagat g. 'Vranjacu v Ricmanje, kmalu pa je popolnoma prevzel upravljanje župnije. Nobene dolžnosti ni zanemarjal ne v cerkvi ne v pisarni ne v šoli ne pri pouku zaročencev ne pri skrbi za uboge in bolne. Bil je odličen ljudski govornik in izvrsten pevec. Razumel je dušo svojega ljudstva kot malokdo in zato tudi z njim trpel. V Borštu je zlasti s svojimi prihranki mnogo naredil za obnovo cerkve: nova streha na zvoniku, prelitje dveh zvonov in nakup novega zvona, nova ura, dve novi veži pri cerkvenih vratih, nov tabernakelj in naročitev novih cerkvenih orgel; teh pa ni več dočakal. Župljani iz Boršta posebej hvalijo njegovo poštenost in pravičnost: vse, kar je prejel kot miloščino ali kot dar za cerkev, je res uporabil za cerkvene potrebe. Ob koncu leta je vedno podal vernikom tečen obračun dohodkov in stroškov med letom. Še bolj pa je skrbel za notranjo obnovo in zveličanje duš. Vsako nedeljo in praznik je imel pri sv. maši lepe in dobre govore, popoldne pred blagoslovom pa razlago krščanskega nauka. Ko so mu zadnje čase noge opešale, je kar sede pred obhajilno mizo razlagal božje resnice. Vsak dan je zjutraj pred' sv. mašo skoraj celo uro v cerkvi molil in čakal grešne duše. Zanimivo je, da, je zadnje čase mnogo mislil na smrt ter bil tako lepo pripravljen nanjo. Ko je bil pred štirimi leti misijon v Borštu, je dejal, da je to zadnji v njegovem življenju. V pridigah je ponovno omenjal svojo smrt; za novo leto 1960 je vernikom dejal, da je to zadnje njegovo novoletno voščilo; na velik; petek je v pridigi zopet vernikom omenil, da jim zadnjikrat pridiga- o Kristusovem trpljenju in smrti; ko je na vnebohod govoril prvoobha-jancem, je potožil, da so to zadnji otroci, ki jih je pripravil na prvo sv. obhajilo; na praznik vseh svetnikov je v govoru o vernih dušah poudaril, da svojim ovčicam zadnjikrat pridiguje o smrti in o pomoči ubogim dušam. Na zahvalno nedeljo, 6. novembra 1960, je spet naglasil, da svojim dragim verni, kom zadnjikrat pridiguje, kar je bilo res. Opravil je še tri tihe maše, zadnja sv. maša z biljami pa je bila peta. še tisti četrtek, 10. nov. 1960, ga je zadela delna možganska kap in mu vzela govor. Brž so ga spravili v tržaško bolnišnico, kjer je v soboto, 12. novembra 1960, zgodaj zjutraj, dvajset minut pred dvemi izdihnil svojo dušo. V ponedeljek, 14. novembra 1960, so prihiteli ljudje z vseh krajev tostran in onstran meje na pogreb. Saj ni bilo bližnje in daljne vasi, ki bi ne bila z dostojno udeležbo zastopana pri pogrebu. Prišli so ljudje iz Trsta, Gorice in Krasa. Duhovnikov je prišlo na pogreb okoli 50. Stolni prošt msgr. Salvadori je zastopal škofa in imel pogrebni govor, pogrebno sv. mašo je opravil openski dekan msgr. Natal Silvani. Duhovniki so peli Perossijev Requiem. O rajnem g. monsinjoru in župniku pravijo, da je bil skromen v življenju, a duhovni velikan. Verni župljani zbirajo darove za dostojen spomenik. Najlepši spomin pa je zapustil s svojim duhovniškim zgledom. Nekdo je zapisal o njem: „Umrl je z njim duhovnik, kot je malo takih, in mož, ki jih danes skoro ne dobimo nikjer več. Zato pa nas je njegova smrt toliko bolj prizadela. Naj uživa mir v domači zemlji kot sin, ki je je bil vreden." (Pr. KG, 17. nov. 1960, str. 2; KG, 1. dec. 1960, str. 4; KG, 15. dec., str. 4). Ž. F. POKOJNI NUNSKI KATEHET IN KAPLAN MATEJ VILFAN Na prvo adventno nedeljo, 27. novembra 1960 je Gospod Jezus Kristus poklical: k sebi svojega tihega in pridnega duhovnika Mateja Vilfana. Na svet je prišel v Stari Loki pri Škofji Loki 9. septembra 1889. Srednjo šolo je od leta 1901 do 1909 študiral v Kranju. V jeseni leta 1909 je stopil v ljubljansko semenišče. Mašni-ško posvečenje je prejel 14. julija 1913. Po značaju je bil zelo natančen. O svoji duhovniški službi v domovini je zapisal tele podatke: od 1. septembra 1913 do 31. oktobra 1914 v Cerknici; od 1. novembra 1914 do 30. avgusta 1915 v Škofji Loki; od 1. septembra 1915 do 5. maja 1945 katehet vnanje šole prj Uršulinkah v Ljubljani. Skoraj trideset let je torej na uršulinski šoli v Ljubljani skrbno vzgajal dekliško mladež. Obenem je vneto vodil številno Marijino družbo za dekleta pri Uršu-Linkah- 5. maja 1945 je odšel iz Ljubljane na Koroško, od tam pa v Treviso v Italijo. Nekaj časa je bil v taboriščih v Servigliano in v Senigallia, dokler ga niso z več drugimi duhovniki izgnali iz taborišča. Nekaj časa se je pomudil v Rimu. Potem pa je bil po zaslugi g. duh. svetnika Alojzija Košmerlja sprejet v tridentinsko nadškofijo ter bil — kakor sam pravi — 28. novembra do-dodeljen v službeno pomoč v Sceni pri Meranu. Tu je zopet tiho in skromno ob prav pičlih dohodkih živel, pa rad' dušnopastirsko deloval. S slovenskim ljudstvom je ostal povezan in bil naročen na številne slovenske časopise in revije. 27. novembra 1960, na prvo adventno nedeljo, so ga našli zjutraj v postelji od kapi zadetega. Prejel je odvezo, sv. maziljenje in papežev blagoslov, dopoldne ob 11 pa je izdihnil svojo dušo. Za svoje lepo duhovniško življenje in tiho delo, o katerem' so v življenju malo govorili, je gotovo prejel veliko plačilo. Ob obilni udeležbi ljudstva so ga pokopali 30. novembra 1960. Na pogreb je prišlo rad. 30 duhovnikov, med katerimi je bilo Sedem slovenskih sobratov. Med pogrebci je bil tudi g. dr. Ignacij Lenček, profesor v . izseljenskem semenišču v Adro-gueju, ki je tiste dni obiskoval':svbje znance in prijatelje po Tirolskem. Ž. F. POKOJNI ŽUPNIK FRANC KOLENC Dne 13. januarja je v bolnišnici „Salaberry" umrl , po daljšem 'bolehanju gospod Franc Kolenc, upnik .v :Hi- n j ah. Pokopali smo ga 14. januarja po pogrebni sv. maši v župni cerkvi sv. Vincencija na pokopališču Flores v Buenos Airesu. Gospod župnik Franc Kolenc je zagledal luč sveta v Idriji 27. marca 1898. Tam je obiskoval realko, na kateri je tedaj poučeval verouk dr. Andrej Snoj, sedaj bogoslovni profesor, častni kanonik in prelat v Ljubljani. Imel je velik vpliv na dijake. Župnik Kolenc sam je pripovedoval, da mu je gospod profesor Snoj sam zbudil v srcu hrepenenje po duhovniškem poklicu. Po končani maturi na realki v Idriji je stopil v ljubljansko bogoslovje. Duhovnik je postal 18. julija 1920. Kaplansko slubo je opravljal v Borovnici, Sodražici, Sori in Dobrniču, potem pa je postal upnik v Hinjah pri Žužemberku na Dolenjskem. Župniku Kolencu je bilo dovolj to, da je duhovnik. Zato ni nikoli silil v ospredje in iskal še kake druge časti. Duhovniško službo je vedno vestno opravljal in se pri tem držal navodil cerkvenih predstojnikov, predpisov cerkvenega prava in načel moralke, ki jih je dobro poznal.. Rajni župnik Kolenc je imel več zelo lepih lastnosti. Ena izmed njih je bila* tudi ta, da je znal vedno biti skromen in. z malim zadovoljen. Zato je mirno, brez godrnjanja prenašal pomanjkanje in revščino . v begunstvu v Avstriji. S skromnim zaslužkom, ki ga je imel, potem ko je prišel v Argentino, je podpiral tudi naš tisk, naše izseljenske ustanove in z večjimi darovi naše semenišče. Ko je že živel samo od darov za maše, je izjavil sobratu, da je zadovoljen s tem, kar ima, in da več ne potrebuje. V bolezni je izgubil še te dohodke, pa ni tožil. Zaupal je v božjo Previdnost in mimo prenašal revščino. Četudi je rajni župnik malo govoril, je zelo cenil in ljubil duhovniško družbo. Bil je dober prijatelj in zelo gostoljuben. Kadar je duhovnik potrkal na vrata njegovega župnišča v Hinjah, ga je z iskrenim veseljem in z odprtimi rokami sprejel ter ga, kolikor je naj- bolje mogel, pogostil. V družbi je raje poslušal, ko govoril. V razgovor pa je posegel tedaj, kadar je bilo treba resnico ločiti od zmote, pravico odi krivice, ali braniti Cerkev in čast duhovnikov. Tedaj se je navadno tudi razvnel. Gospod župnik Kolenc je bil vedno zaveden Slovenec. Ljubil je naš izseljenski tisk. Dokler je mogel, je vsega zelo pazljivo prebral. Skrbno je tudi zasledoval vsa važna vprašanja našega izseljenskega življenja. Da bi poglabljal v naših izseljencih versko in narodno zavest, je rad obiskoval slovenske družine in jim dajal važna navodila za življenje V tujini. Te družine ga bodo gotovo pogrešale. Ljudje tako radi tožimo nad težavami in križi življenja. Rajni župnik Kolenc je imel ves čas svojega duhovniškega življenja zelo mučno, neozdravljivo bolezen. Toda nikoli ni tožil nad njo. Prenašal jo je tako, kakor bi je ne imel. O njej niti govoriti mi maral. Več ko 40 let ga je ta bolezen spremljala in mučila, pa ni nikoli strla njegovega duha in njegovega upanja. Vedel je, da mu je ta križ poslal Gospod. Zato ga je vdano in potrpežljivo do zadnje ure nosil za njim. Omenim naj še en žalosten dogodek iz njegovega življenja, ki je morda z največjo bridkostjo napolnjeval njegovo duhovniško srce. Doživel je namreč, da so mu komunisti požgali cerkev in župnišče, umorili kar dva kaplana in mnogo najboljših imož in fantov, žena in deklet. On sam pa je bil prisiljen zapustiti svoje vernike v največji žalosti in stiski. Pa tudi nad to svojo bridkostjo ni nikoli tožil. Mirno jo je prenašal in se z njo tudi poslovil s tega sveta. Dne 13. januarja je Gospod župnika Kolenca — upamo, da dobro pripravljenega — poklical v večnost. Ves čas duhovniškega življenja je zvesto služil Gospodu. Zato mu je ob prihodu v večnost govoril: „Pridi, dobri in zvesti služabnik! Ker si bil zvest v malem, te bom čez veliko postavil. Pojdi v veselje svojega Gospoda!" Gregor Mali Novice od povsod ARGENTINA 22. maja 1960, na nedeljo pred vnebohodom, smo Slovenci v Argentini doživeli pravo zmagoslavje slovenske pesmi in s tem narodne zavesti. G. ravnatelj Marko Bajuk je po dolgih letih prišel iz Mendoze s svojim pevskim zborom ter v Buenos Airesu priredil koncert slovenskih pesmi. Koncert je obsegal tri dele. V tretjem delu so nastopili pod spretnim vodstvom dirigenta ravnatelja Marka Bajuka združeni pevski zbori iz Mendoze, Sam Martina, Ramos Mejia, Lanusa, San Justo ter slov. pevski zbor Gallus; vseh pevcev je bilo tako kar okoli 200. Poslušalo pa jih je 1000 udeležencev. 24. maja pa je slov. mendoški pevski zbor v manjši dvorani, ki je bila znova zasedena, zapel na koncertu dolgo vrsto slovanskih pesmi. Bog nam daj doživeti v zdomstvu še kaj tako lepega! (Podr. por. glej v Sv. Slov., 26. maja 1960, str. 2/3; prav tam, 2. jun. 1960, str. 2). Slovenski narodni žalni dan protikomunističnih žrtev so Slovenci v Argentini preteklo leto obhajali na binkošt-ni praznik. G. Anton Orehar, direktor slov. dušnih pastirjev, je po spominski proslavi, ki se je začela ob 4 popoldne, opravil sv. mašo za vse slovenske žrtve brezbožnega komunizma (Pr. Sv. Slov., 9. jun. 1960, str. 2). Slovenska šolska mladina, ki obiskuje slovenske šolske tečaje v Velikem Buenos Airesu, je proslavila god s v. Alojzija, zavetnika kat. mladine, 19. junija 1960, na drugo nedeljo po binkoštih. G. Anton Orehar, direktor slov. dušnih pastirjev, je ob 4 popoldne maševal zanjo v župn. cerkvi v Ciuda-deli, potem pa so dijaki škof. zavoda v Adrogueju slovenskim otrokom v župn. dvorani v Ciudadeli pripravili dve lutkovni predstavi. Slov. mendoške družine so preteklo šolsko leto pošiljale v slov. šolski tečaj 50 otrok. Ti so se na god sv. Alojzija pripravljali s šestnedeljsko pobožnostjo v čast svojemu mladinskemu zaščitniku. Obenem pa so vseh šest tednov dan za dnem zbirali v tihoti molitve in majhne žrtve za slovensko mladino doma in v tujini, da bi jo Bog po priprošnji Marije Pomagaj obvaroval vsega hudega. 19. junija popoldne je bila zanje posebna prireditev, pri kateri so gledali razne slike, ki so jih jim pokazali z novim projekcijskim aparatom, katerega so prejeli v dar od p. For_ tunata Zormana OFM iz Lemonta. (Pr. Sv. Slov., 30. jun. 1960, str. 3.) Domačo slov. procesijo presv. Reš-njega Telesa so Slovenci v Vel. Buenos Airesu imeli kar na dveh krajih; v Slovenski vasi v Lanusu na praznik presv. Rešnjega Telesa, za vse Slovence pa na tretjo nedeljo po binkoštih v Don Boscovem zavodu v Ramos Mejia (Sv. Slov., 30. jun. 1960, str. 3). Na praznik sv. apostolov Petra in Pavla leta 1960 so se slovenski duhovniki spet zbrali na svoj sestanek v Slov. hiši na Ramon Falconu 4158 v Buenos Airesu. Duh. svetnik Alojzij Košmerlj je podal lepo duhovno in pastoralno misel: Duhovnik v razmerju do ljudstva (Glej OU, 1. VII., štev. 6 (1960), str. 163/66). Potem pa so se razgovorili o razlogih za nadaljni obstoj slov. semenišča v Argentini in o pomoči za to ustanovo. Dr. Branko Rozman, prefekt v Škof. zavodu, je od 8. do 10. jul. 1960 vodil auh. vaje za slovenske može in fante v Mendozi; udeležencev je bilo kar lepo število. Zadnjo sredo v juliju leta 1960 je na duhovniškem sestanku v B. A., v Slov. hiš; na Ramon Falconu 4158 g. župnik Gregor Mali seznanil slov.