flllacfo lifiStn MB—g—^ m^nimiL« gg^ammmnmmammmm Štev. 14 Nedelja, 8. aprila 1954 Bogomir Pregelj: Rusalka 8. Povodni mož Krvavec »Tako, tako! Dober svet bi rada ču= la, Rusalka,« je prikimal povodni mož Krvavec in prečudno našobil ribja usta. Potem se je okrenil, racajoče sto* zdaj spet Rusalko, ki je sedla na pru» čico pred Krvavčevimi nogami. Popol« noma tiho je bilo v sobi, da se je dobro culo peneče požiranje vrtinca pred vrati in tiho cinglanje stekel v oknih, I J2gm~ i..,, pil čez prag v sobo in modro sprego« voril: »Sedimo! Sede najlaže premiš* Ijujem.« Stežka se je spustil v širok stol, da so pod njim zaječala peresa. iVile so si nastlale v polkrogu okrog njega blazin, ki so jih pobrale z njego= ve postelje. Po blazinah so posedle, objele kolena in zvedavo gledale zdaj povodnega moža, ki je v širokem stolu papol dremaje pogrkoval in mežikal,, kadar se je zmotila neumna riba ter udarila s svojim ploščatim nosom ob okna. »No, ali bo kaj?« je debelo za* zdehal Krvavec. Rusalka je namršila v težkih mislih čelo. »Ve«š...« je začela oklevajoče, potem pa je zmajala z gla* vo in jo sklonila, s prstom pa je začela risati brezsmiselne slike po tleh. Krva» vec se je sklonil nad njo. Z mehkimi vlažnimi prsti ji je pogrebel po zlatih lasel in je vprašal: »Pa kaj je tako ne> prijetnega, kar bi me rada vprašala, Rusalka!« Še globlje je sklonila Rusal* ka glavo in je šepetajoče odgovorila: »Bojim se, da se mi boš smejal, ker vprašujem tako neumno Kajne, da se mi ne boš?« Resno ji je odkimal Kr* vavec: »Ne bom se ne!« je odločno de* j al. Tedaj je Rusalka dvignila glavo, strogo pogledala sestre in jim požu« gala: »Joj, oni, ki se bo smejala!« Vse so odkimale, najmanjša pa je polglas* no zaihtela: »Saj je vendar tako ža= lostno!« — »Zakaj se ne smejejo ljudje v mestu?« je kratko vprašala Rusalka. Krvavec jo je debelo pogle« dal, potem si je povrtal v ušesu: »Ali sem prav slišal?« Odločno je prikimala Rusalka in vse vile z njo: »Prav, prav.« Z dlanjo si je potegnil Krvavec čez oči in pogledal prežalostno Rusalko: »Za» kaj bi pa to rada vedela?« Rusalka je nevoljno odmajala z glavo: »Najprej mi odgovori, kar sem te vprašala, po* tem bom pa še naprej povedala.« Kr* vavec je segel v hlačni žep, potegnil iz njega tobačnico in jo odprl. — »Na, njuhaj,« je ponudil ščepec Rusalki, ki se pa za to še zmenila ni, temveč ga je gledala kar naprej tako svetlo, da mu je postajalo vse bol; in bclj nerodno Zato je brž vsrkal tobak v nos. Obris sal si ga je s prelepim zelenim rob® cem, pozabil kihniti in zlovoljno zamr» mral: »Bi rad vedel, kdo ti je vsadil te najnovejše muhe v glavo.« — »To niso nikakršne muhe, to so resne stvari,« ga je zavrnila užaljeno Rusalka in vse vile so glasno prikimale: »To so resne stvari!« — »Ko si že tako sitna in me hočeš zbujati iz najboljšega spanja s takimi vprašanji, pa naj bo. Saj itak vem, da bi ne imel prej miru. V mestu se ljudje ne smejejo, ker nimajo časa.« — »To že vem! Saj mi je veter tudi tako povedal. Pa ne umetn. Razloži mi to.« Zlovoljno si je pogladil Krvavec redke štrleče brke: »Torej stari potep veter ti je to pravil. Nai se le pripravi, jih bo slišal!« Zatem je zvito pomežik« nil in se lokavo nasmehnil, ko je na vi* dez obžaloval: »Drugače povedati ne vem. Počakaj, da boš stareiša. potem boš že razumela.« Rusalka je nabrala užaljeno ustne: »Kai se boš norčeval. Dosti sem že stara!« Tn vse vile so pri« trdile: »Saj nismo več otroci!« Krvavec pa se je zadovoljno vgreznil v svoj stol, sklenil roke na trebuhu in las godno predel »Ako imate dovoli let, potem pa itak razumete, kai pa še vprašujete.« Tedai ie vstala Rusalka s pručice in sedla Krvavcu v naročje. Prelepo ga je božala in premiio ga je gledala, ko je vneto prosila: »Stnček Krvavec, saj vem da nisi trd in da ne« češ, da bi bila Rusalka žalostna Zato, boš povedal, kajne! Drugače pa se bom jokala in se bom cmerila, da bom grda, kakor teta Krastača. Uh, uuhl« Tako se je začela jokati Rusalka, da so se solze kar lovile na njenih licih. Vse vile so začele jokati obenem z njo, da je soba kar odmevala od njihovega ihtenja. Povodni mož Krvavec pa ima dobro srce vkljub temu, da je grd za pogled in da hudo gleda. Zato mu ie postalo močno neprijetno, ko je videl kako ihte vse vile okrog njega. Rusal« kine solze pa so ga kar pekle. Ves raz« burjen je gladil Rusalko po mokrih li« cih in ji nerodno poskušal otreti solze. »Nikar se ne jokaj Rusalka! Saj bom razložil vse, kar boš hotela. In vse de« kleta, tudi nehajte, mokrote imam že itak dosti.« Med solzami se je drobno nasmehnila Rusalka: »Zakaj nimajo l judje v mestih časa, da bi se smejali?« Krvavec se je globoko odhrknil, stro« go pogledal okrog sebe, dvignil važno prst in dejal s skrivnostnim glasom: »Ker nimajo srca!« Rusalka mu je po* gledala globoko v oči in dejala s tihim glasom: »Verjem ti, stric Krvavec. Pa kako morejo živeti ubogi ljudje brez srca?« — »Mesto srca imajo drobno uro, ki bije brez prestanka, da se že« nejo in hite. Saj so bili nekdaj pravi ljudje. Svetle oči so imeli, da so videli z njimi. Odprte roke so božale cvete in v prsih jim je plalo živo srce. Toda prišlo je, kaj vem kako, nekega dne so se zbudili in tedaj jim je zaklokala ura v prsih, ki jih žene brez miru, da ni« majo za smeh več časa!« Globoko je sklonila Rusalka glavo, težka solza ji je kanila iz očesa: »Zato moram vedno misliti nanje. Pa jim ni rešitve?« Krva« vec je tesno objel Rusalko, na prsa je pritisnil njeno glavo in hripavo prosil: »Ne vprašaj po tem, Rusalka!« Zvila se mu je Rusalka iz naročja in odkimala: »Moram vedeti. Dokler se ne bodo ure spet izpremenile v srca, dotlej se ne bom močla nasmejati.« Pritrdil je Kr« vavec: »Vedel sem to, zato ti nisem hotel nič povedati. Zdaj pa moram. .Te ena rešitev. Težka je in rešnika lahko pogubi. Kdor ima sTce, ga mora v me« sto nesti. Molče ga mora darovati, do« kler ga eden ne spozna in hoče v za* meno dati svoje srce. Tedaj bo rešeno mesto. Ure bodo snet srca postala.« Globoko ie sklonil Krvavec svoio gla« vo in ni dvignil oči, ko so obstonile vile Rusalko, ki je vprašala v tretje: »Kdo mi bo položil iz prsi srce v ro» ke?« Zamolklo je odgovoril Krvavec: »Coprnica Škrepetača zna.« Potem je zavekai: »Ostani, Rusaika ..« Nalah* no ga je poljubila Rusaika na oči. »Sam veš, stric Krvavec, da to ni mo> goče,« mu je mehko odgovorila, po« tem se je pa obrnila k vratom: »P)j* dimo sestre!« Dalje prihodnjič. Josip Vandot: Vidina postrv Ribič Rogač je bil debel, okrogel mož. Imel je dolge, košate brke i^ je gledal izpod čela tako čudno in mrko, da se ga je moral človek bati. A mala Vida se ga ni bala, saj se ni bala živega človeka, ker ni imela vzroka, da bi se ga bala. Sovražila ni na svetu nikogar. Ribiča Ro- krat stopila k savskemu tolmunu in poklicala povodnega moža, naj pride in pograbi ribiča Rogača. V tolmun ga naj potegne in ga tam priklene k debeli korenini, da ribič Rogač ne bo nikoli več videl belega sveta. No, povodnega moža ni bilo od nikoder, in zato je bial Vida huda tudi nanj. Prav lep ribji kralj ti je to, ki se tako malo meni za svoje ribe in mirno pusti, da jih ribič Rogač mori s svojim trnkom in jih požira kar polne koše. Resnično, lep kralj je povodni mož in bi nemara ne zaslužil drugega, kakor da ga z ribičem vred priklenejo v tolmunu k debeli korenini. Vida bi iu sama priklenila, če bi mogla. Vsaj za tri dni, ker bi se ji nazadnje nemara smilila pa bi j'i izpustila. Samo obljubiti bi ji morala, da bosta imela ribe rada, kakor jih ima ona. In ribič Rogač bi moral zakopati svoje trnke v zemljo tako globoko, da bi ne mogel nikoli več do njih. In bi bilo ribam dobro in tudi mali Vidi bi bilo dobro, ker bi se ji ne bilo treba jeziti zaradi mrkega ribiča Rogača. Ribe v Savi so zares srebrne in vse posejane z zlatimi pikicami . Urne so in gibčne i imajo tako lepe oči, da noben človek na svetu nima takih. Posebno po zimi, ko je voda tako sinje modra in je zmrzli sneg kraj nje še stokrat bolj bel. Vida pa hodi ob vodi, zavita v topel kožušček, in gleda postrvi, ki se sučejo po tolmunih in jih prav nič ne zebe. Drobi jim kos belega kruha, da ne bodo lačne, ker mušic po zimi ni nikoli nikjer. A glej — tam na ovinku že spet stoji za vrb jem ^ udobni ribič Rogač. Zavit je v strašen kožuh in še strašnejšo kučmo ima na glavi, da bi ga bil povodni mož na vso moč vesel, če bi ga hotel pograbiti. Trnek je bil spustil v vodo in zdaj preži, kdaj bo potegnil ubogo postrv na suho. Vida stisne drobno pest in jeza ji zavre v srcu. »Le čakaj, hudobec! Saj se bo povodni mož vendarle enkrat zganil«, reče in se potuhne za vrbjem, tik za ribičem. Skoro je prepričana, da povodni mož danes gotovo plane iz tolmuna in pograbi ribiča. Potegne ga v vodo in priveže h korenini. Sicer je ribič Rogač precej težak in povodni mož ga bo težko zmogel. Če pa ne pojde, no, mu pa Vida skoči na pomoč, ker je strašno huda na ribiča. Voda zapljuskne, ker je ribič naglo potegnil trnek iz vode. Vrvica šine navzgor, nekaj belega se zaziblje v zraku — in še preden Vida utegne pomisliti, že se premetava kraj nje po snegu lepa, lepa postrv. Vsa je v zlatih pikicah in odpira in zapira usta, kakor da kliče Vido na pomoč, in jo gleda z žalostnimi očmi. Vida se prav nič ne pomišlja, temveč prime zvijajočo se ribo in zbeži o1) vrbju navzgor. Skrije se za ovinkom ob vodi in spusti ribo v tolmun. Postrv se zasu-če trikrat v vodi, potem pa obstane in gleda z bistrimi očmi naravnost na deklico, kakor da se ji lepo zahvaljuje. »Ribica, ribica!« se ji nasmeje Vida. »Ali ti je zdaj prav, da si pobegnila hudobnemu Rogaču?« Postrv se zaokrene, da se ji čudovito zasvetijo vse zlate pikice. Počasi, počasi se potaplja v globočino in kar naenkrat izgine kdo si vedi kam k povodnemu možu, da zatoži ribiča Rogača in ga poprosi, naj prinese Vidi zlat, preluknjan cekin, da ga bo na srebrni nitki pripela okrog vratu. Vida pa pogleda v dlan, s katero je pravkar stiskala postrv. Na dlani so ji ostale tri srebrne luskine, ki so se svetile tako kot nobena stvar na svetu. A prav sredi vsake luskine je blestela drobna, zlata pikica, kakor majceno oče-sce, ki se smehlja noč in dan. Vida se je zasmejala in stekla proti brvi, ki je bila izpeljana preko Save. Še mar ji ni bilo ribiča Rogača, ki je ro-bantil tam za ovinkom in iskal ulovljeno, a vendar pobeglo postrv. Hitela je naravnost domov in skrbno zavila srebrne luskine v droben, mehak papir. Skrila je vse to v predalce in je prepevala do večera. Pa je že vedela, zakaj je prepevala. Glej, saj pride kmalu pomlad v gorske kraje in grede na vrtu vzbrste in rože z njimi. Vida pa zakoplje tri srebrne luskine v rahlo zemljo. Že čez teden dni poženejo iz njih čudovite rože. Cvetje jim je bilo kot sneg, a je vendar vse posuto z zlatom, da se blesti ponoči in podnevi in dehti tako, da tega ne more povedati nihče, niti mamica, ki ji je pravila nekoč o tem. V tem cvetju pa prebiva sreča, ki je zares tako majhna, da ji je to cvetje prav udoben dom. Lahko jo vidite, če stopite k tistim rožam. A še lažje jo slišite, ker sreča ni nikoli tiha, temveč prepeva noč in dan take pesmi, kakršnih ne slišite nikoli. Vida jih bo slišala spomladi. Samo tega ne vem, če nam pove, kakšne so tiste pesmi. Pa saj ni čudno, če nam ne pove. Zakaj sreča je tako majhna, da je še celo za enega človeka premalo, premalo... AMI: Tadek in stričev nos Tisti stric, da vam po pravici povem, ni bil pravi stric, ampak je imel Tadek pač tako navado, da mu je dejal stric. Mamica je bila poslala Tadka za nekaj tednov na počitnice k stari znanki v trojanske hribe, da bi se revček navžil dobrega zraka in tečne hrane, in tamkaj je srečal svojega »strica«. Vrh trojanskih klancev stoji imenitna hiša, gostilna pri Konjšku, košata, a prijazna domačija. Tam se ustavljajo vozniki, ki prevažajo težke parizarje v Savinjsko dolino ali pa na drugo stran proti Ljubljani. Sejmske dni je tam polno voznikov in takrat je bil za Tadka poseben dan. Oprezoval je okrog njih, tekal po vozovih, stikal med tovori, po-kladal konjem krme in zobanja in vča-si zaslužil dinar ali dva od radodarnih voznikov, ker je otepaval živali sitne obade. Nekega dne, ko je ves navdušen "