GDK: 241.6:502/504 Odnos do okolja v luči desete zapovedi iz Dekaloga The Attitude Towards the 'Environment from the Aspect of the Tenth Commandment of the Decalogue Janez PIRNAT' Izvleček Pirnat, J.: Odnos do okolja v luči desete zapo- vedi iz Dekaloga. Gozdarski vestnik št. 7-B/1994. V slovenščini s povzetkom v angleščini, cit.lit. 14. Sodobna antropocentrična kultura izvira iz an- tičnega grškega in judovskega duhovnega sveta, ki sta temelj evropske civilizacije. Stara zaveza spada med najpomembnejše izvore evropske kul- ture, deset zapovedi pa velja za enega izmed vrhuncev Stare zaveze. Zanima nas, kakšna na- potila za okoljsko etiko in ravnanje najdemo v Dekalogu, še posebej v deseti zapovedi, za takrat- ni in sedanji čas. Ključne besede: Dekalog, okoljska etika, od- govornost, svoboda 1 UVOD 1 Introduction Ko govorimo o evropski kulturi, jo danes pogosto označujemo z izrazom antropo- centrična. Trdimo, da izvira ta antropocen- trizem iz grške in judovske _tradicije, ki sta temelj evropske civilizacije. Zivljenje in delo- vanje, ki je postavljalo človeka kot izhodišče za določanje vseh razmerij v odnosu do okolja, dolga stoletja sploh ni bilo sporno, saj je nakazovalo možnost preživetja in obvladovanja narave. Pomenilo je enega najglobjih vzgibov v razvoju človeškega du- ha. Na drugi strani pa je takšna miselnost postopno odtujila človeka od njegovih du- hovnih temeljev in narave. To trditev potrjuje prav dvajseto stoletje, saj ga zaznamujejo vojne in globalni okoljski problemi. Prav slednji so zbudili živahno zanimanje za novo * Spec. J. P., dipl. inž. gozd., Biotehniška fa- kulteta, Oddelek za gozdarstvo, 61000 Ljubljana, Večna pot 83, SLO Synopsis Pirnat, J.: The Attitude Towards the Environ- ment from the Aspect of the Tenth Commandment of the Decalogue. Gozdarski vestnik No. 7-8/1994. ln Slovene with a summary in English, lit. quot. 14. Modern anthropocentric culture originates in the antique Greek and Jewish spiritual world, which rep rese nt the basis of European civilization. The Old Testament is one of the most important sou rc- es of European culture and the ten command- ments represent a culmination therein. It would be quite of interest to know what kind of instruction regarding environmental ethics and corresponding activities could be found in the Decalogue- espe- cially in the tenth commandment - concerning those times and the prese nt moment. Key words: Decalogue, environmental ethics, responsibility, freedom okoljsko etiko, ki bi pomenila nov korak človeka k naravi, torej etika z naravo za človeka. O tem lahko bralec zve kaj več tudi iz nekaterih del, ki so navedena v literaturi (Golob 1992, Kirn 1992, Pirnat 1992). Pričujoča razprava se zato ne uk- varja toliko z okoljsko etiko, kot z izhodišči zanjo. Prav zato nas zanima, kakšna na- potila k okoljski etiki lahko najdemo v Stari zavezi (dalje SZ), eni izmed temeljnih knjig, ki te oblikovala človeško ravnanje v odnosu do bližnjega pa tudi do sveta. Ob tem se bomo podrobneje ustavili ob Dekalogu. De- set zapovedi, kot jih prinaša SZ, velja za nekakšen vrhunec SZ, nanje so se sklicevali številni ljudje že od njihovega nastanka pa vse do danes, zato lahko upravičeno dom- nevamo, da so značilno zaznamovala du- hovni in gospodarski razvoj svoje dobe ter tuqi poznejših časov. Ce prebiramo deset zapovedi, nas lahko preseneti, da nobena ne govori neposred- no o naravi. Kako torej sploh lahko izvaja- mo okoljsko etiko iz teksta, ki okolje tako GozdV 52, 1994 315 Odnos do okolja v luči desete zapovedi iz Dekaloga pomanjkljivo obravnava? Če želimo razu- meti bistvo sporočila Dekaloga, se mora- mo dobro vživeti v takratni čas. Spoznanje, da v Dekalogu odnos do narave ni posebej opredeljen, nekateri avtorji utemeljujejo z razmeroma zanemarljivimi okoljskimi pro- blemi takratne dobe in trdim življenjem na robu puščave. Ta trditev le deloma drži, saj so se, zgodovinsko gledano, okoljski prob- lemi najprej pokazali prav v predelu t.i. "rodovitnega polmeseca". To suho znan- stveno razumsko razlago skušamo danes dopolniti tudi tako, da se čim bolj približamo mišljenju in čustvovanju takratnih ljudi. Ra- zumeti namreč moramo, da so stara ljudst- va Bližnjega vzhoda živela popolnoma dru- gače, popolnoma povezano z Jahvejem, lahko bi rekli celo v Jahveju, in zato niso čutila potrebe, da bi svet okrog sebe vsa- kodnevno razumsko ločevala na duhovni in materialni, materialnega pa na živo in neživo naravo itd. To seveda ne pomeni, da niso poznali narave, saj so jo kot noma- di in zgodnji naseljenci morali odlično po- znati, kar nam med drugim potrjujejo tudi številne navedbe živali in rastlin v SZ ter simbolne povezave iz okolja, ki jih upora- bljajo številni preroki (prim. Vp 1, 17; Iz 13, 21; Sof ~· 14). Trditev, da ni v Svetem pismu ene zve- ličavne misli, ki bi izčrpno okarakterizirala razmerja med človekom, naravo in Bogom (Kirn 1992 str. 6) zato ne drži. Jahve večkrat opozarja svoje ljudstvo, da je on gospodar dežele, njegovo ljudstvo pa mora ravnati kot skrben najemnik, še posebej v občut­ ljivem okolju Sredozemlja (prim. 5 Mz 7, 22; Job 14, 18-19; Ezk 28, 20; Jer 2, 13; Jer 14, 22). Hebrejci za naravo niso poznali posebne besede (Alexander 1984 ), pač pa je bila zanje le poseben izraz božjega de- lovanja. Tako kot se z naravo dnevno sre- čujejo, so se tudi dnevno soočali z Jahve- jem. Poudarjamo, da so ta ljudstva do- življala naravo in okolje in celo bližnjega v luči enovite povezanosti z Jahvejem. Zato so jim v tej intenzivni povezanosti tudi za gospodarjenje z okoljem popolnoma za- doščali zakoni z izrazito poudarjenim mo- ralnim izhodiščem . V visokih moralnih nor- mah pa se judovska zakonodaja najbolj značilno razlikuje od drugih sočasnih za- konodaj starega vzhoda. Smo torej v času, 316 GozdV 52. 1994 ko se Jahve tako rekoč dnevno "pogo- varja" s svojim ljudstvom, ki zato ne čuti potrebe, da bi ločevalo posvetno in sveto, saj mu je vse okrog v nekem smislu sveto. V tem se zelo približujejo gledanju na svet, ki so ga poznali tudi severnoameriški indi- janci in se ga danes spominjamo ob prebi- ranju znamenitega govora poglavarja Seat- tla. V zgodnjih začetkih izraelske zgodovine, kot jo prinaša SZ, so torej ljudi vodile mo- ralne zapovedi; te zajemajo in določajo ce- lotno njihovo življenje, zato je takratni človek tudi probleme v okolju "doživljal in presojal izrazito moralno in jih je torej izražal v oseb- nem dialogu z Jahvejem, v prispodobi ne- sreče in težav (prim. Job 1, 14- 21 ). Tako lahko upoštevamo, da narava sicer ni v Dekalogu nikoli pojmovno omenjena, hkra- ti pa razumemo, da lahko izhodišča za okoljsko etiko kljub temu lepo izpeljemo tudi iz Dekaloga. Okoljska etika mora sloneti na moralnih temeljih, saj določa delovanje človeka, ki je tudi ob posegih v okolje v dejavnem odnosu do bližnjega. Slednje ve- lja še posebej za deseto, "zadnjo" zapo- ved, ki je primerno izhodišče za današnje razmišljanje o okoljski etiki. 2 DEKALOG 2 DECALOGUE V Svetem pismu SZ najdemo dva zapisa desetih zapovedi, in sicer 2 Mz 20 in 5 Mz 5. (Na tem mestu ju ne navajam, saj ju bo vsakdo, ki ga razprava zanima, zlahka po- iskal sam). Oba zapisa sta si zelo podobna in kaže, da sta zapisovalca obeh odlomkov črpala iz skupnega "prateksta", ki, žal, ni več ohranjen. Struktura obeh zapisov je podobna. Oba se začneta z uvodno Jah- vejevo predstavitvijo, tej sledijo zapovedi in prepovedi. Kot kažejo nekateri drugi tek- sti, je bila takšna struktura kar močno za- sidrana med Izraelci, saj jo pozneje večkrat uporabljajo tudi preroki (prim. Oz 4, 2; Oz 12, 1 O; Jer 7, 9). Očitno je imel Dekalog močen vpliv na številne preroške tekste, saj je prinašal osnovne moralne norme, mimo katerih ni mogel noben poznejši za- pisovalec besedil. Najstarejši zapis zapovedi postavljajo stro- kovnjaki nekako v 13. do 12. stoletje pred Odnos do okolja v !uči desete zapovedi iz Oeka!oga Kristusom (Cazelles 1979), torej nekako v Mojzesov čas, čeprav moderna kritika ne trdi, da je avtor ravno Mojzes: Poznejši redakciji, ki sta danes ohranjeni, izvirata verjet11o iz časov Sodnikov oziroma mo~ narhij (Cazelles 1979, Grabner in dr. 1984). V zapovedih ne naletimo na pojme, kot so kralj, mesto, srečamo pa se že s hišo, poljedelstvom in živino, kar kaže že na določeno ustaljenost, ki je čisto nomadska družba še ni poznala, oziroma v Mojzes- ovem času še niso imele posebne veljave. Zanimivo, da se prav deseta zapoved spet nekoliko razlikuje od prejšnjih, saj izčrpno pojasnjuje vsebino prepovedi. Lahko re- čemo, da je ta razširitev nastala tudi zaradi potrebe, da se nedvoumno zajame vse novejše civilizacijske pridobitve takratne družbe. Osnovno besedilo, zapis v kratkih bese- dah, je bil gotovo podoben starim oriental- skim pogodbam med gospodarjem, ki se v začetku predstavi, in podložnikom, ki se ga dotikajo prepovedi in zapovedi, torej določila v pogodbah. Podobne postave poznajo tudi druga ljudstva tistega časa, zlasti v cvetočih kulturah Egipta in Mezopotamije. Število deset je zdaj sprejeto tradicionalno, čeprav zapovedi v prvotni obliki niso bile nujno vezane ravno na število deset. Se je pa število deset kmalu uveljavilo, kar dokazu- jejo navedbe na drugih mestih {2 Mz 34, 28; 5 Mz 4, 13; 5 Mz 1 O, 4). Najbolj znan zakonik tistega časa je gotovo zakonik ba- bilonskega kralja Hamurabija, ki je vladal nekako med leti 1791 - 1750 pred Kr., poznamo pa tudi starejše zakonike, npr. Zakonik Lipi! lštarja (1900- 1850) in ešnun- ski zakonik, ki spada v isti čas (Cazelles, 1979). Vsi ti orientalski zakoniki so sestav- ljeni v značilnem slogu t. i. kazuističnega prava, ki izraža prepoved v pogojniku. Na- vadimo primer: "Ako posodiš denar ... ne bodi kakor oderuh". Dekalog pa je zapisan drugače, v slogu t. i. apodiktičnega prava. Značilnost tega sloga je velelnik, ki na kratko zapoveduje ali prepoveduje določeno rav- nanje. Izraelsko pravo je gotovo sprejema- lo vplive drugih orientalskih ljudstev, še največ ljudstev iz Kanaana, kljub vsemu pa je ohranilo še eno posebnost, v katerem se odločilno razlikuje od vseh drugih oriental- ski ljudstev. V Hamurabijevem zakoniku je bralcu jasno, da jih je izdal kralj, torej Ha- murabi sam. Bogovi so mu sicer dali do~ voljenje, toda delo je vendar Hamurabi- jevc. V Dekalogu pa daje zapovedi Jahve osebno, "narekuje" jih piscu, ki jih le zapiše, ne lasti pa si zakonodajalske moči. Pisec je le posrednik med človekom in Bogom. Struktura desetih zapovedi je prav tako zanimiva, saj kaže na razmerja med po- sameznimi zapovedmi. Prve tri zapovedi se nanašajo na razmerje med Jahvejem in človekom, drugih sedem pa se nanaša na medsebojna razmerja med ljudmi. Primer- java s sorodnimi teksti opozarja, da je zad- njih šest zapovedi še najbolj podobnih pr- votnemu prabesedilu, ki je bilo verjetno v celoti sestavljeno iz kratkih zapovedi in pre- povedi. Zanimivo je, da so v ·poznejših re- dakcijah zapisovalci močneje dopolnjevali ravno prve zapovedi, ki so urejale odnos med Izraelci in Jahvejem. Očitno je Izraelec nagonsko čutil potrebo, da stalno utrjuje zavezo med seboj in Jahvejem, saj se je ravno v tem posebnem odnosu najbolj raz- likoval od okoliških puščavskih politeističnih ljudstev. Zapovedi prinašajo pravila veden- ja in ravnanja v odnosu do Boga in bližnjega, v tej zvezi pa je zajeto tudi celotno člove­ kovo delovanje, torej tudi preudarnost pri posegih v okolje. V moralno tako temeljnem tekstu tudi današnji človek upravičeno išče spodbude za svoje celostno vedenje in rav- nanje, torej tudi za odnos do okolja. Iz zgodovine vemo, da so se prve večje in celo nepovratne spremembe v okolju pojavile ob prehodu iz nomadskega živ- ljenja v višje oblike organizirane človeške skupnosti, torej ob začetku nastajanja ag- rarnih skupnosti, poljedelstva, živinoreje in stalne naselitve. Oglejmo si nekaj značil­ nosti nomadskega življenja. Nomadstvo je temeljni način življenja še iz prazgodovin- skih časov, oblika, ki je omogočila preživetje na robu puščave. (Zato je za to obliko morda bolj primeren naziv seminomadi, prim. Toynbee 1976). Domače živali, koze in ovce, so bile glavni vir hrane in obleke. Nomadi niso poznali zasebne lastnine zem- lje, so pa dovolj ljubosumno čuvali "svoje" vodnjake in izvire (1 Mz 26, 15-22). No- madstvo je bilo dolga stoletja svojevrsten način življenja, ki se je odvijalo med oazo, kjer je bila blaginja, voda, ki pa je seveda ni GozdV 52,1994 317 - - Odnos do okolja v lu či desete zapovedi iz Dekaloga bilo hkrati dovolj za vse, in puščavo, kjer ni bilo virov za preživetje. Zaradi tega je človek nomad popotnik. Za kopičenje bogastva oz. presežne vrednosti torej ni bilo niti časa niti naravnih danosti. Nomadstvo je bilo svojevrsten odgovor na danosti okolja, klime in tal. Zanimivo je, da so nekateri preroki (Jer 2, 2; Oz 2, 16; Oz 13, 5; Am 2, 10) imeli nomadski čas za ideal, ki ga še niso umazale poznejše razvade; te naj bi bili pridobili od Kanaancev, so pa v bistvu zna- či lnost višje stopnje civilizacije. Ta prehod v stalno naselitev je bil nekako tudi čas, v katerega postavljamo redakcijo Dekaloga, kot ga poznamo danes. Z razvojem civilizacije -z nastankom stal- nih naselij, se je človek v prostoru ustalil in šele ta nastanitev mu je omogočila rast blaginje oz. vsaj določene presežne ener- gije, s tem pa tudi možnost zmernega in včasih nezmernega bogatenja. Z razvojem mest je človek prvič zmogel spreminjati naravo in ustvarjati okolje ne samo v mate- rialnem pač pa tudi duhovnem smislu. Stal- na naselitev je ena največjih sprememb v človekovem življenju in mišljenju. V nekem smislu je ta sprememba še bolj radikalna, kot sprememba, ki jo je prinesla industrij- ska revolucija, saj gre pri slednji le za novo tehnološko raven, miselnost pa ostaja ista. Značilnost trajne naselitve na izbranem prostoru je postopno naraščajoča blaginja, ki jo zaznamuje več imetja in posesti. S tem so se pojavile tudi prve socialne raz- like, krivice in napetosti v družbi. Berača npr. le redko srečamo v zgodnjem Izraelu, pojavijo se šele v dobi monarhije, ko se je začelo kopičenje bogastva v vladajoči hier- arhiji (Grabner-Heider in dr., 1984). Vsa ta družbena neskladja niso ostala brez odme- va tudi v Dekalogu, h kateremu se spet vračamo. Če prepoveduje sedma zapoved "ne kradi", še vedno obče veljavno nemo- ralno dejanje, kar kraja brez dvoma je, pa je za naše razmišljanje ključna deseta božja zapoved, ki jo zaradi tega zapisujem v obeh oblikah, kot ju prinaša Sveto pismo {1975): 2 Mz 20, 17: Ne želi hiše svojega bližnjega; ne želi žene svojega bližnjega ne hlapca ne dekle ne vola ne osla in ničesar, kar je tvojega bližnjega! 5Mz5,21: 318 GozdV 52. 1994 Ne želi žene svojega bližnjega! Ne želi svojega bližnjega hiše, ne polja ne hlapca ne dekle ne vola ne osla in ničesar, kar je tvojega bližnjega! Sedma božja zapoved posredno govori o posesti, ki je praviloma nekaj dobrega in normalnega ter pomembna vrednota, saj omogoča preživetje. Kraja to možnost pre- živetja in življenjske varnosti ogroža, zato je zločin nad bližnjim (Einspieler 1992). Deseta zapoved prepoveduje pohlep, v na- daljevanju pa ga tudi razčlenjuje, zato se najde v skupnem zapisu tako spolni pohlep kot pohlep po posesti. V današnjem času obravnavamo lastnino seveda nekoliko dru- gače, zato se zdi zapis morda malo ar- haičen, saj dekel in hlapcev skoraj ne po- znamo več. V tej zvezi gre predvsem za delovno silo. Sem smiselno spada tudi po- hlep po ženi bližnjega, ki je pomenila de- lovno silo, hkrati pa gre seveda za očitno spolno poželenje. V današanji razpravi skušamo razbrati odnos do okolja, zato se bomo omejili le na prepoved pohlepa po posesti, druga vprašanja puščama ob stra- ni, čeprav so z etičnega vidika nedvomno povezana. Deseta zapoved torej prinaša pomem- ben korak naprej, saj prepoveduje priza- devanja, s katerim bi si posameznik prila- stil že razdeljeno premoženje, torej lastni- no bližnjega ali premoženje, ki ima pomen za širšo skupnost. V teološkem smislu jo razlagamo s tem, da je samo Jahve po- sestnik dežele in jo daje svojemu ljudstvu le v dar (prim. prva zapoved). V luči vseh zapovedi vidimo, da stojita v ospredju bla- ginja in življenje vsakega posameznika, ki ima visoko ceno, njeno nasprotje pa je ravno pohlep, ki (p)ostaja vir vsega zla. Veliko zlo je takrat pomenil pohlep po živini bližnjega, saj je bila s tem v temelju ogrožena možnost za preživetje. Zato de- seta zapoved posebej navaja kot očitno pomembni domači živali vola in osla. Obe živali sta bili temeljnega pomena za dosto- jno preživetje Izraelcev. Kot zanimivost pov- ejmo, da osli potrebujejo veliko vode in trave, ki danes nista tako pogosta v Pales- tini. Tudi na podlagi tega lahko sklepamo, da je dežela "rodovitnega polmeseca" med Nilom, Evfratom in Tigrisom zaradi erozije in izsekovanja gozdov izgubila precej svoje l 1 1 l Odnos do okolja v luči desete zapovedi iz Dekaloga nekdanje plodnosti (prim. Haag, 1971, Mc- Kenzie, 1965). Okoljske probleme so torej poznali tudi Izraelci. Osel ima v SZ tudi simbolno vlogo, saj nastopa kot simbol svobode (1 Mz 16, 12; Job 39; 5) pa tudi zvestobe (Iz 1, 3). Jahve skrbi za živali (Ps 1 04, 11) in ima občutek zanje (Jer 14, 16; Iz 30, 24; Iz 32, 20). Osel in vol sta spadala med naj- pomembnejše domače živali Bližnjega vzhoda. Ni čudno, da se pojavila celo v izraelskih zakonih (2 Mz 20, 17; 2 Mz 21, 33; 2 Mz 22, 3, 8; 2 Mz 23, 4). Osla uporabljajo tako preprosti kmetje kot kralji. Kdor jih je bližnjemu odvzel, _ga je s tem oropal za pošteno življenje. Ce je šlo pri tem še za nepravično kopičenje dobrin, je to dejanje pomenilo hud greh, ki gaje ostro bičal tudi prerok Izaija (prim Iz 5, 8). Dese- ta zapoved, ki prepoveduje kopičenje do- brin, prepoveduje tudi krivično razdelitev dobrin in s tem ogrožanje življenja bližnjega. Tu se nedvoumno srečamo z etiko, kot jo razume SZ. Deseta božja zapoved v pris- podobi velja za vsako grabljenje zemeljskih dobrin, ki si jih kopiči človek ali manjšina na račun bližnjega, naroda ali celine. Deseta zapoved torej smiselno obsoja vse totali- tarne sisteme, ki so skušali okovati člove­ ka in si prigrabiti dobrine narave. Industrij- ska revolucija pomeni prvi takšen večji od- klon, ki traja vse do danes in ga najdemo tako v najbolj brezobzirnem zgodnjem ka- pitalizmu kot tudi v vseh oblikah komu- nističnega gospodarstva. Tako komunizem kot zgodnji kapitalizem sta pojmovala odnos do narave izrazito kolonizacijsko ali celo sužnjelastniško in sta zato v nezdružljivem nasprotju z deseto zapovedjo Dekaloga, s tem pa tudi s kakršno koli okoljsko etiko in moralo. Ob koncu dvajsetega stoletja osta- jajo odprta številna pereča vprašanja. Raz- viti svet z nekako četrtino svetovnega prebi- valstva danes porablja tri četrtine svetovnih dobrin. Samo razviti svet ima danes denar in tehnologijo za izkoriščanje naravnih bo- gastev, ki ležijo na težko dostopnih mestih (npr. manganovi gomolji na morskem dnu), podobno je z bogastvi Antarktike. Človeštvo je na pomembnem razpotju in morda ima poslednjo priložnost, da vsaj tu poskuša uvesti pravičnejšo delitev dobrin med naro~ di. Danes vse pomembne človeške odlo~ čitve učinkujejo globalno, zato naj okoljska etika prežema tudi vsako politično odločitev. 3 OKOLJSKA ETIKA DEKALOGA IN DANAŠNJI ČAS 3 ENVIRONMENT AL ETHICS OF THE DECALOGUE AND THE PRESENT TIME Pisanje o Dekalogu danes povzroča ne- majhne težave predvsem zato, ker preva- jamo svet duhovno bogatega orientalske- ga človeka v metri čni (merski) svet tehnične civilizacije, kamor starodavnega duhovnega sveta, ki je še živel v enotnosti Boga, na~ rave in človeka, ni lahko umestiti. Clovek, ki priznava le merljive zakone obvladane narave, tehnike in jezika, bo teže zaznal govorico, s katero nam sporočilo Dekaloga govori tudi danes, kajti osiromaši li smo tudi pojem svobode. Danes nam ta beseda po- gosto pomeni, da smo prosti od nečesa, česar nam potem ni treba narediti (prim. Einspieler, 1992). Podobno gledanje po- zna sicer tudi SZ v pomenu svobode od prisile in suženjstva (2 Mz 21, 2). Toda Dekalog nam že postavi iztočnico svobode, ki jo moramo upoštevati hkrati s svobodo bližnjega, v tem je zlasti deseta zapoved Dekaloga nedvoumna. Danes ne živimo več v harmoničnem svetu, kjer bi bil človek tesno povezan z okoljem, zato je toliko bolj pomembno, da tudi v odnosu do okolja ponovno obliku- jemo svobodo, ki bo svoboda za delova- nje, ne pa svoboda zaradi delovanja. Prakti- čno to pomeni, da vsakodnevno načrtno gojimo zavestno spoštovanje do narave, sami sebi svoje delovanje ozaveščamo in s tem svobodno ponotranjamo odnos med · našimi dejanji in naravo. Pri tem niso mi~ šljene le znanstvene raziskave in intelektu~ alna dejavnost strokovnjakov, pač pa pred- vsem vsakodnevno ravnanje in odgovor~ nost slehernega posameznika. Gre za vo- ljo, da spremenimo svoj odnos do narave v vsakodnevnem življenju; to možnost ima vsakdo, ne glede na izobrazbo, poklic in prepričanje. V to smer naj bi šel notranji razvoj vsakogar, in to ne pod prisilo, pač pa z osveščeno notranjo rastjo, ki je pri posamezniku različna, s tem pa sta različna njegov notranji razvoj in poklicanost k delovanju in tudi osebna stopnja odgovor- GozdV52,i99