Errata stran vrsta namesto pravilno Page Line Instead of Correctly 2 2 Surwey Survey 9 33 tektonika tektonika. 9 40 numulitic nummulitic 10 1 numu- nummu- Zamenjaj pojasnili k 2. in 3. si. na III. tab. v članku M. Drovenika. On Plate III in M. D r o v e n i k' s paper the text to Fig. 2 belongs to Fig. 3 and vice versa. 20 3 doritov dioritov 29 16 Cu CuO 30 9 as is 32 1 S, S, S Si, Sz, S3 36 10 Harpe, C. Harpe, Ph. 36 11 Borda a Dax. Borda, IV, Dax. 40 7 odpornemu materialu odpornega materiala 54 21 analysis analyses 54 35 (1913, 235) (1914, 235) 55 14 minerat mineral 57 6 elementarni, elementarni 61 17 erschert erschwert 76 37 sings signs 78 7 reinfall rainfall 78 36 arebut area but 78 47 vearing bearing 87 19 zur Vergleichen zum Vergleichen 91 49 Mimikriri Mimikiri 110 12 dolomite dolomitne 121 12 4.345.— 14.345.— 131 30 keratorif keratofir 145 Suma % a) 7 99,73 99,82 145 Suma c/c b) 2 100,2 100.02 156 % SiO* a) I 47,3 47,34 156 % COa a) 1 015 0,15 156 % COa brez H20 a) 3 0,10 0,15 156 Suma % a) 6 100,72 100,73 158 Suma b) 2 100,03 100,02 158 Suma b) 4 99,88 99,98 158 Pojasnilo k analizi 5 veliki vrh Veliki vrh 158 Pojasnilo k analizi 5 OL-8 CL—8 161 * 10 ai2o ai2o3 162 29 zoizite zoisite 168 24 stiliolitski stilolitski 169 10 na vsebuje ne vsebuje 176 13 more or less higher or lower 185 25 vsebuje vsebujejo 217 8 njeni razkrojeni njihovi razkrojeni 228 24 različ.ke ra žličke 256 10 thichness thickness 256 13 caused of caused by 256 38 frequent frequently 257 16 ooids ooids 259 1 those that GEOLOGIJA RAZPRAVE IN POROČILA 5. KNJIGA LJUBLJANA 1959 GEOLOGIJA — Razprave in poročila — Geological transactions and reports I Izhaja vsako leto — Issued annualy I Izdaja Geološki zavod Ljubljana — Edited by Geological Surwey Ljubljana I Uredniški odbor — Contributing editors: Jože Duhovnik, LJubljana, Slavko papier, Ljubljana, Danilo Jelene, Addis Abeba, Stefan Kolenko, LJubljana I Urednik — Editor: Stefan Kolenko, Geološki zavod Ljubljana, Parmova 33 / Založila — Published by Državna založba Slovenije — Ciril Vidmar / Natisnila — Printed by Tiskarna CZP »Ljudska pravica- v Ljubljani VSEBINA — CONTENTS Pleničar, M. Tektonski okni pri Knežaku......................5 Two tectonic windows at Knežak........... 9 Drovenik, M. Prispevek k poznavanju kamenin timočkega eruptivnega masiva 11 Contribution to the knowledge of the igneous rocks of the Timok-eruptive area............ ... 28 Papp, A. Nummuliten aus Poljšica (Slowenien)..........31 Grimšičar, A. in Ocepek, V. Jugoslovanski serpentinski azbesti s posebnim ozirom na azbest Stragari....................37 The yugoslav serpentine asbestos with special regards to the Stragari asbestos.................54 Grafenauer, S. Redki prirodni svinčeni oksidi v Mežici.........56 Seltene naturliche Bleioxyde in Mežica (Jugoslawien) .... 60 Nosan, A. Hidrogeologija Čateških toplic.............63 Hydrogeology of the Čatež thermal springs........75 Bachmayer, F. und Nosan, A. Ein bemerkenswerter Crustaceenfund aus Gračišče bei Kubed (Nordistrien)...................30 Fliigel, E. Hydrozoen aus dem oberen Perm von Slovenija und Črna Gora . 86 Gregorač, F. Prispevek k separiranju vulfenita............92 Tancik, R. Pedološke značilnosti Ribniške in Kočevske doline......98 Ramovš, A. Poročilo o delu Slovenskega geološkega društva v poslovni dobi 1956/57 ................... 117 O sole, F. Analiza pleistocenskih jamskih sedimentov........123 Hinterlechner, A. Ladinske kamenine in hidrotermalne spremembe črnega glinastega skrilavca v okolici Črne pri Kamniku.......129 Ladinian igneous rocks and the h ydrot hernial alterations of the black slate in the neighbourhood of Crna near Kamnik town . 147 Hinterlechner, A. Spilitizirani diabazi v vzhodni Sloveniji.........152 Spilitized diabases in eastern Slovenia..........161 Mlakar, S. Geološke razmere idrijskega rudišča in okolice.......164 Geologic features of the Idrija mercury ore deposit.....175 Hamrla, M. O pogojih nastanka premogišč na krasu.........180 On the conditions of origin of the coal beds in the karst region . 253 GEOLOGIJA GEOLOGICAL RAZPRAVE IN POROČILA TRANSACTIONS AND REPORTS TEKTONSKI OKNI PRI KNEŽAKU Mario Pleničar S 3 slikami med tekstom in z geološko karto v prilcgi V razpravi o eocenskih območjih na Notranjskem in v Istri S t a c h e obširno obravnava tudi geologijo reške flišne kadunje in trdi, da je vzhodni (severovzhodni) rob kadunje prevrnjen in zapognjen proti jugozahodu (S t ache 1859, str. 328). Na tem robu opazujemo deloma med krednimi in flišnimi eocenskimi plastmi še eocenske apnence, deloma pa se kredne plasti stikajo s flišem brez vmesnih eocenskih apnencev. To kaže tudi, da so se kredne plasti delno narinile na fliš. Nekateri geologi so v zadnjih letih izrazili dvom, da gre pri Ilirski Bistrici res za nariv krednih apnencev na eocenski fliš. Strma apnena stopnja, ki naj bi pri Ilirski Bistrici šs predstavljala čelo nariva, se podaljšuje proti jugovzhodu mimo Reke do Bakra. Tam je ugotovljeno, da predstavlja strma stopnja samo vertikalni premik ob prelomu. Na severovzhodnem podaljšku, in sicer med Pivko in Postojno, stopnja polagoma izginja in plasti preidejo v normalno lego. Kredne plasti vpadajo pod eocenske apnence in ti pod fliš. Na Stachejevi manuskriptni geološki karti Sežana—St. Peter v merilu 1:75.000 je zarisana jugozahodno od Knežaka, ki leži na stopnji, večja krpa fliša, ki jo pas eocenskega apnenca loči od reške flišne kadunje. S t a c h e je menil, da je ta fliš pod stratigrafsko starejšim apnencem v zvezi s flišno kadunjo. Potemtakem je posredno zagovarjal mnenje, da gre za tektonsko okno. V letu 1958 sem geološko kartiral okoli Knežaka in sem si razmere podrobno ogledal. Mnenja sem, da so Stachejeve trditve pravilne. Da bi mogli razumeti tektonske razmere, moramo poznati normalni prehod krednih apnencev v eocenske apnence in le-teh dalje v fliš na obrobju reške kadunje. Tako normalno lego plasti vidimo skoraj na celotnem jugozahodnem robu reške kadunje. Tam leže spodaj debelokristalast temen bituminozni kredni dolomit in dolomitna breča, na njej sivi in beli radiolitni apnenci turonske in senonske stopnje, še više paleocenski mi-liulidni in kozinski haracejski apnenci ter na njih alveolinski in numulitni apnenci. Slednji postajajo navzgor vedno bolj lapornati ter tako preidejo zvezno in brez jasne meje v flišni eocenski lapor, v katerem se prično pojavljati še više pole apnenega in kremenovega peščenjaka. Plasti, v katerih opazujemo zvezen prehod numulitnih apnencev v flišne laporje, so debele 5—10 m. Vrnimo se sedaj h geološkim razmeram pri Knežaku, ki so pokazane na priloženi geološki karti v merilu 1:50.000. Tudi tukaj opazujemo vse 1. si. Vpad flišnih plasti pod eocenski apnenec blizu Podtabora Fig. 1. Dip of the Flysch strata under the Eocene limestone near Podtabor prej naštete plasti, le v obratni legi. Zgoraj je debelokristalast temen bitu-minozni kredni dolomit, pod njim razpokan apnenec, preprežen s kalcit-nimi žilicami in redkimi, slabo ohranjenimi radioliti, še niže svetlosiv radiolitni apnenec, ki je z radioliti tako bogat, da ga lahko imenujemo radiolitno brečo. V tej breči je najpogosteje zastopana vrsta Radiolites cf. depressus (Cornalia et Chiozza) Parona, ki je značilna za turonsko stopnjo zgornje krede. Na tej breči leži severno od vasi Parje leča svetlosivega zrnatega apnenca, ki je sicer izvrsten gradbeni kamen, le da je na tem mestu precej tankoplastovit in ni mogoče dobiti iz njega večjih blokov. Petrografsko je zelo podoben nabrežinskemu marmorju. Niže sledijo plasti temnosivega apnenca s školjkasto krojitvijo, ki je reven z rudisti, pa bogat s foraminiferami zlasti z miliolidami. Kredne plasti zaključuje svetlosiv apnenec, v katerem se že pojavljajo radiolitne vrste, značilne za senonsko stopnjo. Pogostna sta rodova Biradiolites in Praeradiolites. Sledijo miliolidni apnenci in ozek pas kozinskih apnencev, ki so na tem območju zelo revni s fosili. Samo obrobje aDnenčeve stopnje nad 2. si. Detajl s 1. slike Fig. 2. Detail of the fig. 1 flišno reško kadunjo je iz svetlih alveolinskih in numulitnih apnencev, pod katere padajo tik pod skalnato stopnjo plasti flišnega laporja in peščenjaka. Geološka preseka C—D in E—F nam kažeta te razmere in jih obenem pojasnjujeta z zavihanim robom eocenske kadunje, ki je nastal zaradi narivanja krednih plasti Snežnika proti jugozahodu. Zavihan rob tvori prevrnjeno gubo. Ta guba na skrajnem severozahodnem delu karte pri Vel. Pristavi še ne vključuje flišnih plasti (glej presek A—B). Od Silen Taborja do Podtabora se fliš že vključuje v gubo, se zajeda vanjo v globino okoli 2000 m in na dveh mestih pogleda na dan skozi raztrgano krilo prevrnjene gube izpod numulitnega apnenca v obliki tektonskih oken. Pri Podtaboru je pritisk krednih plasti pretrgal prevrnjeno gubo in kredni masiv je prodrl do flišne kadunje (1. in 2. si.). Rob z eocenskimi in paleocenskimi apnenci je ostal pod narinjenimi krednimi plastmi (glej presek G—H). Oglejmo si sedaj tektonski okni. Pri vaseh Knežak in Zagorje sta sredi močno zakraselega apnenca dve krpi rodovitnega fliša. Posebno lepo lahko proučujemo geološke razmere v krpi pri Knežaku. Fliš vpada na vsem obrobju krpe pod apnene plasti, ki tvorijo obenem strmo stopnjo (3. slika). Tektonsko okno je torej nastalo zaradi antiklinalnega vzbočenja fliša 3 si. Flišno tektonsko okno pri Knežaku (v sredini slike) Fig. 3. Tectonic window of Flysch at Knežak (in the middle of figure) pri upognitvi roba flišne kadunje nazaj proti jugozahodu. Flišne plasti, ki se kažejo v tektonskem oknu, so torej prevrnjene, kakor tudi vse apnene plasti na stopnji od krednih do eocenskih. Podobne razmere so tudi pri Zagorju, le da je tam obrobje fliša bolj prekrito s preperino in geološke razmere niso tako očitne kot pri Knežaku. Kot dokaz za nariv navajam obliko narivnega roba. Kjerkoli je namreč vrezana v ta rob hudourniška grapa ali potočna dolina, ki poteka pravokotno na narivni rob, sega v njej fliš daleč navzgor proti severovzhodu. Fliš leži torej pod apnencem. Če bi ležal apnenec pod flišem, bi imeli obratno sliko. Erozijske doline bi bile izdolbene v apnencu. N ADANJE SELO IlLIN TJ NAOANJE SELO IAOORJI ZASOR)! NE kneIak »MRJE RATEČEVO BRDO BITI NJE ooostenjJek Sembije JEMBIJE Geologija, 5. knjiga Pleničar: Knežak Geološka karta in profili okolice Knežaka Geological Map and sections of the Knežak Vicinity Merilo 1:50000 Scale 1: SO 000 Holocen Holocene Eocenski fliš Eocene flysch Eocenski apnenec Eocene limestone Paleocenski kozinski apnenec Paleocene Kozina limestone Zg. kredni rudistni apnenec Upper Cretaceous rudistid limestone Zg. kredna rudistna breča Upper Cretaceous rudistid breccia Zg. kredni foraminiferni apnenec Upper Cretaceous Foraminifera limestone Zg. kredni dolomit Upper Cretaceous dolomite Prevrnjena guba in nariv apnenca na fliš pa imata tudi zanimive hidrološke posledice. Mislim, da se imamo prav tem tektonskim razmeram zahvaliti, da izvira na tem območju Pivka in da teče proti severu in ne proti jugu. Nekaj vode je pritekalo v Pivko iz številnih studencev, ki izvirajo v flišu obeh tektonskih oken. Danes so studenci pri Knežaku zajeti za vodovod (skupno so dajali v aprilu 1958 v 24 urah okoli 50 m3 vode),* pri Zagorju pa v vodnjakih. Glavni dotok vode v Pivko, ki ima prvi izvir pri Zagorju, drugi pa pri Parjah, prihaja od severovzhoda, to je s snežniškega območja. Ce ne bi bilo flišne zapore, ki je nastala pri gubanju in narivanju, bi voda v celoti odtekala v reško flišno kadunjo, podobno kot deloma uhaja v izviru Bistrice pri Ilirski Bistrici in morda ob prelomu v izviru v Podstcnjšku. Večji del s Snežnika prihajajoče vode se odbije od flišne zapreke in teče od Zagorja in Pari j mimo Radohove vasi in Petelinja proti Postojni. Ta del vode se torej že razmeroma blizu Reškega zaliva iztrga jadranskemu povodju in se priključi črnomorskemu. V sušni dobi prihaja Pivka na površino šele blizu Rakitnika. V kraških izvirih pri Zagorju in Parjah pa stoji voda v tem času več metrov pod površino nadzemne struge v umetno urejenih vodnjakih. Pri obeh vodnjakih so črpalke. V Zagorju, kjer pade nivo vode v suši tudi 14 m pod površino nadzemne struge, je električna črpalka, ki črpa vodo za vodovod v Zagorju. Pri Parjah stoji voda bliže površini in jo črpajo z ročno črpalko. Močvirja in jezera pri Petelinju in Palčju pričajo, da je tam podtalnica blizu površine. Petelinje jezero ima nadmorsko višino 530 m, izvir pri Parjah okoli 540 m, izvir pri Zagorju 554 m. V času večjih padavin bruha voda pri Parjah in Zagorju skozi odvodne kanale, ki so zato urejeni poleg črpalk in odteka po umetni strugi proti Radohovi vasi. V tem času se napolnijo z vodo tudi nekatera manjša polja severovzhodno od Knežaka. Tako polje je na primer pri gradu Kalce in ga domačini imenujejo Jezero. Njegova nadmorska višina je okoli 560 m. Če upoštevamo, d?, sega ves ta vodni horizont skoraj tik do „roba 50—70 m visoke apnene stopnje in 130—150 m nad dolino Reke, moramo vsekakor upoštevati vrednost zaporne flišne bariere. ki jo je povzročila tektonika TWO TECTONIC WINDOWS AT KNEŽAK In 1859 St ache has written on the flysch basin of Reka. He suggested, its northeastern border is turned up and Cretaceous beds are partly thrusted on the Eocene flysch. Last summer I examined the geological conditions at Knežak near Ilirska Bistrica and I found that there are two tectonic windows of the flysch covered by the numulitic limestone. The first one at Knežak has been already mentioned by S t a c h e , the second one at Zagorje however, has not been known up to this time. The turned up border of the basin forms the recumbent fold in which the flysch is folded. This flysch * Ta podatek mi je dal tov. Lovrenc Tomšič iz Knežaka, ki je delal pri vodovodu. is looking through the bursted limb of the recumbent fold of the numu-litic Eocene-limestone in both tectonic windows. The recumbent fold is broken (up) at Podtabor and there the Cretaceous strata were thrust till to the flysch and they covered thus the Eocene and Paleocene limestones, which appear everywhere on the border of the Reka-flysch basin underneath the Eocene flysch. The torrent clefts, prove the overthrust, cutting the edge of the overthrust perpendicularly. In these clefts the flysch is extending for up to the North-East. The front of the overthrust as well as the recumbent fold are geomorphologically expressed in the form of the steep limestone wall above the flysch basin. Because of the flysch barrier, caused by folding and thrusting the River Pivka is originating in the high Karst plateau at Zagorje and Parje. This river getting its water from the region of the Snežnik is flowing North to Postojna, through the cave of Postojna, the Karst-fields of Planina and Logatec, and reappears near Vrhnika as River Ljubljanica. LITERATURA Stache, G., 1859, Die Eocengebiete in Unter-Krain und Istrien, Jahrb. d. Geol. R. A.. X.. str. 272—331: Wien 1859. PRISPEVEK K POZNAVANJU KAMENIN TIMOCKEGA ERUPTIVNEGA MASIVA Matija Drovenik Z 2 slikama med tekstom in 9 v prilogi Do nedavnega so mislili, da nastopajo v timočkem eruptivnem masivu le andeziti, ki sta jih deloma popisala že Z u j o v i č in T o m i č. Tudi v najnovejši geološki karti (M i k i n č i č , 1953) je označen ves masiv od Majdanpeka na severu do Bučja pri Knjaževcu na jugu z barvo, ki označuje andezite. Le tu in tam opazujemo v andezitih osamljene krpe jurskih in krednih sedimentov. Vzporedno s številnimi rudarsko-geološkimi preiskavami v delu masiva, ki leži severozahodno od Bora, smo začeli podrobneje spoznavati tudi kamenine, ki tamkaj nastopajo. 2e pred 10 leti sta našla F. Schumacher in F. Drovenik velik monzonitsko-granodioritski masiv Valja Strž. Skoraj istočasno je ugotovil Maric (1948) v eni izmed vrtin Coka Curuli (približno 8 km NW od Bora) v globini 230 m rogovačni-biotitni kremenov diorit. Pri preglednem kartiranju v letih 1952/53 so našle geologinje borske geološke službe nadaljnje izdanke zrnastih in deloma porfirskih kamenin, ki jih moremo razlikovati že na prvi pogled od obdajaiočih andezitov. Ponovna sistematska kartiranja so pokazala, da so ti izdanki številnejši, kakor smo to prvotno domnevali. To velja tako za območje Črni vrh — Oman, kakor tudi za ves severni del eruptivnega masiva. Geologi Geološkega zavoda NR Srbije (Antonijevič in ostali, 1956) so jih našli namreč tudi severno in južno od območja Črni vrh—Oman. Poleg kremenovih dioritov in dioritov moremo opazovati na teh izdankih tudi kremenove dioritove porfirje, pa tudi kremenove gabre. V nadaljnjem podrobneje popisujemo kamenine z izdankov, ki smo jih našli ob Crveni reki, na Črnem vrhu, v dolini Dumitri in v vznožju Omana (Glej petrografsko skico območja Črni vrh—Oman). Crvena reka Kamenine, ki prebijajo tod andezite, so sive, pogosto tudi sivozelene ter drobnozrnate. S prostim očesom moremo zapaziti le plagioklaze, ro-govačo ter nekajkrat manjše kremenovo ali magnetitno zrno. Njihov izdanek meri v dolini Crvene reke skoraj 1 km, od tod pa se širi proti jugu do ceste Bor—Beograd. Andeziti so hidrotermalno izpremenjeni. predvsem silificirani in kaolinizirani, tu in tam tudi močneje limonitizi-rani. V manj preperelih vzorcih hidrotermalno izpremenjenih andezitov opazujemo slabo, vendar ekstenzivno piritizacijo. Ker je izvorni del Crvene reke, kjer nahajamo ta izdanek, prekrit z močnim slojem humusa, nismo mogli opazovati kontakta zrnastih kamenin z andeziti. Pod mikroskopom moremo razlikovati kamenine predvsem po mineraloškem sestavu in strukturi. Kamenine s hipidiomorfno zrnato strukturo, ki vsebujejo poleg plagioklazov in rogovače tudi več kot 10 °/o kremena, prištevamo po Trogerju (1935) h kremenovim dioritom, one z manjšo količino kremena pa k dioritom. Od kamenin s hipidiomorfno zrnato strukturo moremo ločiti kamenine s holokristalno porfirsko strukturo — kremenove dioritove porfirje. V teh zasledimo poleg rogovače in biotita tudi avgit in hipersten. Prav redko opazujemo sorazmerno tanke aplitske žilice. Table 1 1. tabela Modalni sestav nekaterih popisanih kamenin* Mode composition of some rocks of Črni Vrh—Oman area 1 2 3 4 5 6 7 8 Kremen — Quartz 13,7 1,7 12,9 8,3 5,2 4,1 — 1,6 Andezin — Andesine j | 38.1 — | j Labradorit - J 61,3 [ 30,5 J 43,9 ' 33,9 Labradorite I Bitovnit — Bitovnite — Anortoklas — Anorthoclase 6,3 Apatit — Apatite : Biotit — Biotite — Rogovača — Hornblende 12,2 Avgit — Augite — Sfen — Sphene t Magnetit — Magnetite 2,9 Osnova — Groundmass Klorit — Chlorite 1,9 Kalcit — Calcite Epidot — Epidote Sericit — Sericite — Kaolin — Kaolinite t-Aktinolit — Actinolite 1,7 Zeolit — Zeolite — Pirit — Pyrite — 73,8 63,0 J — — 1 69,5 I — _L 4,1 0,7 i-1,6 r + 04 •f .1 21,4 13,6 4,9 8,1 3,1 10,6 7,3 6,5 3,1 2,4 2,1 2.7 47,8 5,1 2,U 45,0 "i ■ 2,1 2,4 l.I 14,9 2,4 0,5 57,5 T -4- "i" 0,9 -J- + 0,7 - 1 1,0 — — f 7,5 1 \ _ _ + _ -I" 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 1. Kremenov diorit — Quartz diorite, Crvena reka 2. Diorit — Diorite, Crvena reka 3. Kremenov diorit — Quartz diorite, Črni vrh 4. Kremenov dioritov porfir — Quartz diorite porphyrv, dolina Dumitri (450 m E od sledilnih del) 5. Kremenov dioritov porfir — Quartz diorite porphyry, izpod Sosrekite 6. Kremenov gabro — Quartz gabbro, potok Ljubucki 7. Kremenov dioritov porfir — Quartz diorite porphyry, Oman, večji izdanek 8. Kremenov dioritov porfir — Quartz diorite porphyry, Oman, manjši izdanek * Vrednosti so dobljene s pomočjo integr. mizice. Kremenov diorit Kremenov diorit nastopa v vznožju pobočja, po katerem vodi cesta Bor—Beograd. Kamenina je siva in sorazmerno drobnozrnata. Kakor smo že omenili ima hipidiomorfno zrnato strukturo (I. tab. 1. si.). V vseh zbruskih močno prevladujejo plagioklazi (1. tabela), ki imajo zdaj idiomorfne, zdaj delno ali povsem ksenomorfne oblike. Navadno so večja zrna, ki dosežejo premere do 1,9 X 0,6 mm, idiomorfna, manjša, ki nastopajo med večjimi, pa ksenomorfna. Skoraj vsa so dvojčična. Poleg dvojčkov po albitskem in karlovarskem zakonu opazujemo tudi trojčke in četvorčke. številna zrna so conama. Značilno je, da meje med conami niso jasne. Prehodi so namreč postopni, kar močno otežuje optične preiskave. Srednja vrednost anortita se izpreminja v posameznih zrnih od 48 do 59.5 °/o (N i k i t i n , 1936), povprečno vsebujejo zrna 54,5 °/o anortita. V dokaj manjši količini nastopa anortoklaz, ki pogosto nadomešča plagioklaze (I. tab. 2. si.). Ostanki plagioklazovih zrn v anortoklazovih dajejo videz pertitskega preraščanja. Ker se vriva tudi med kremenova zrna, sklepamo, da je kristaliziral zadnji. Njegova zrna so dokaj močno kaolinizirana, vendar še zasledimo razkolnost po (001). V nekoliko bolj svežih zrnih smo izmerili kot 2 V, ki se izpreminja od — 38° do — 56°, s povprečjem 2 V = —46°. Pogostoma opazujemo kremenova zrna. Prav tako kakor anorto-klazova tudi ta nimajo svojih oblik. Povprečno so velika 0,2 X 0,15 mm. Nekajkrat moremo najti tudi večja, nepravilna kremenova zrna, ki se prepletajo med ostalimi zrni. Rogovačna zrna so nekoliko manjša od plagioklazovih. Ker je večji del plagioklazovih zrn nastal šele po delni kristalizaciji plagioklazov, so idiomorfne oblike dokaj redke. Pogostoma opazujemo pojkilitsko strukturo: v rogovačnih ojkokristalih nastopajo hadokristali plagioklazov, magnetita in nekajkrat tudi sfena. Rogovačna zrna se često združujejo v nekoliko večje skupke, zaradi česar opazujemo strukturo, ki jo označujemo po V o g t u »synneussis texture«. Rogovača je pod mikroskopom medlozelena s slabo izraženim pleohroizmom. Kot potemnitve se izpreminja od 15® do 21°, s povprečjem 17,5°. Tu in tam je izpremenjena v aktino-lit ter klorit. Zelo verjetno je nastopal v kamenini prvotno tudi biotit; to sklepamo po majhnih zrnih s podolgovatimi preseki, ki so sedaj izpremenjena v klorit. Zrna imajo ohranjeno jasno razkolnost, vzdolž razkolnosti pa najdemo nekajkrat zrnca opacitskega magnetita. Magnetit opazujemo predvsem v rogovačnih zrnih ali v njihovi bližini. Zrna imajo pogostoma idiomorfne preseke. V podrejenih količinah smo našli zrna apatita in sfena. Kemijska analiza je naslednja: Analitik dr. ing. L. G u z e 1 j Norm (CIPW) SiOg ...... .....61,12 % Q 25,61 al 43,6 TiOž...... ..... 0,50 % C 9,39 fm 31,7 Al*Os...... ..... 20,89 % or 6,67 C 9,6 Fe203...... ..... 3,12 % ab 31,39 alk 15,1 FeO....... ..... 2,66 % an 11,95 k 0,16 MnO...... ..... 0,08 % hy 9,10 mg 0,47 MgO...... ..... 2,85 % mt 4,61 c/fm 0,30 CaO ...... ..... 2,58 °fc il 0,98 ti 1,0 Na20...... ..... 3,68 % ap 0,31 si 216 KžO ...... ..... 1,13 % qz 4- 56 P2O5...... ..... 0,09 % HžO+..... ..... 1,02 % CIPW II 4. 2. 4. H2O—..... ..... 0,20 % C02....... ..... — CuO...... ..... 0,051% 99,97 % Rezultati analize nam govore, da je magma nevtralna, s c siromašna, relativno siromašna z alkalijami, semialična. N i g g 1 i j e v i parametri se približujejo tako kremenovo dioritnemu kakor tudi opdalitnemu tipu magme. Vendar govori nizek k v prid kremenovo dioritnega tipa natrijevokalcijeve magme pacifične province. Diorit V višjih delih izdanka je kamenina na pogled zelo slična kremeno-vemu dioritu. Struktura je povsem enaka (I. tab. 3. si.), le da vsebuje kamenina mnogo manj kremena (1. tabela) ter jo prištevamo zaradi tega k dioritom. Tudi v tej kamenini močno prevladujejo plagioklazi, ki so povprečno veliki 1,2X0,5 mm. Zrna so conama in dvojčična. Potemnijo zelo nepravilno. Številna zrna smo optično podrobneje preiskali ter ugotovili, da se izpreminja srednja vrednost anortita od 52 °/o do 64 °/o, s povprečjem 58 °/o an. Kot starejše vključke moremo opazovati idiomorfna zrnca magne-tita in apatita. V manjših, ksenomorfnih plagioklazih najdemo tu in tam tudi drobna biotitna zrnca. Nekatera plagioklazova zrna so delno meta-morfozirana: poleg tankih albitskih žilic najdemo v njih sericit, epidot, klorit ter nekajkrat tudi kaolin. Anortoklaza v tej kamenini nismo našli. Kakor smo že omenili, nastopa kremen v zelo majhnih količinah. Njegova ksenomorfna zrna imajo povprečne premere 0,1 X 0,1 mm. Rogovačna zrna so pretežno ksenomorfna; pogosto se združujejo v večje skupke. Pod mikroskopom so medlozelene barve s komaj zaznavnim pleohroizmom in dokaj slabim dvolomom. Nekatera zrna so že povsem izpremenjena v aktinolit in klorit. Medtem ko sta apatit in sfen povsem nepravilno razporejena po opazovanih površinah, so zbrana magnetitova zrna predvsem v rogovačnih zrnih. Oblice kremenovega diorita in diorita moremo cesto opazovati v območju gornjega in srednjega dela Kriveljske reke. kjer jih je našel tudi Majer (1953). Kremenov dioritov porfir Tu in tam, predvsem v bližini meje omenjenega izdanka kremenovih dioritov in dioritov z andeziti, opazujemo sivozeleno kamenino, v kateri moremo s prostim očesom ugotoviti le vtrošnike plagioklazov, rogovače ter biotita. Pod mikroskopom vidimo, da ima kamenina porfiroidno strukturo. Čeprav je mineraloški sestav dokaj sličen, se vzorci z različnih mest predvsem po količini posameznih mineralov-vtrošnikov, pa tudi po< idnosu vtrošniki: osnova močno razlikujejo. Poleg plagioklazov, ki v vseh zbru-skih močno prevladujejo, najdemo zdaj več rogovačnih (Duhovnik, 1953), zdaj več avgitnih in hiperstenovih zrn. Biotit nastopa običajno v manjših količinah. Femične komponente so dokaj dobro ohranjene, le rogovača je nekajkrat izpremenjena v aktinolit in klorit. Plagioklazova zrna dosežejo sicer premere 2,5 X 1,5 mm, vendar se velikost njihovih zrn v splošnem močno izpreminja, tako da moremo opazovati postopne prehode od vtrošnikov do majhnih zrnc v osnovi. Povečini so sveža in conama. Srednja vrednost anortita se izpreminja od 47 °/o do 57,5 °/o. Zrna vsebujejo povprečno 52 °/o anortita. Poleg plagioklazov opazujemo v zbruskih, ki so bolj bogati s kremenom, tudi anortoklaz. Le ta nastopa v manjših, nepravilnih zrnih, ki dosežejo premere 0,1 X 0,15 mm. Na meji anortoklazovih in kremenovih zrnc opazujemo pogosto mikromirmekit. Kremenova zrna so povsem ksenomorfna ter v opazovanih zbruskih neenakomerno razporejena. V različkih, ki vsebujejo le rogovačo, so dokaj redka, zato pa jih najdemo pogostoma v različkih, v katerih nastopa tudi biotit. Apliti V kremenovih dioritih, dioritih in kremenovih dioritovih porfirjih opazujemo tu in tam do 4 cm debele aplitske žilice. Njihov mineraloški sestav je dokaj enostaven. Sestoje v glavnem iz kremena, anortoklaza in plagioklazov (II. tab. 1. si.), ki vsebujejo povprečno 43,5°/oan (Duhovnik, 1953). Kot edini femični mineral moremo opazovati nekajkrat biotit. Idiomorfne oblike imajo le plagioklazi; kremenova in anortoklazova zrna so povsem ksenomorfna. Plagioklazi imajo često avreole iz anortoklaza. Medtem ko so plagioklazi skoraj sveži, je anortoklaz močno kaoliniziran. V nekoliko manj izpremenjenih anortoklazovih zrnih opazujemo jasno razkolnost po (001) in kot 2 V, ki meri povprečno —44°. Anortoklaz in kremen se vrivata vzdolž meja aplitskih žilic v kremenov diorit, diorit in kremenov dioritov porfir, tako da se njuna količina v obmejnih delih močno poveča. V tem primeru anortoklaz intenzivno nadomešča plagioklazova zrna. Tu in tam opazujemo tudi mikro-mirmekitsko strukturo. Črni vrh Kremenov diorit Na vzhodnih pobočjih Črnega vrha preseče bližnjica, ki vodi od železniškega postajališča do planinskega doma, približno 350 m dolg izdanek svetlosive drobnozrnate kamenine. S prostim očesom moremo ugotoviti v njej le plagioklaze in rogovačo, nekajkrat tudi magnetit Tekstura kamenine je homogena. Pod mikroskopom vidimo, da je struktura hipidiomorfna zrnata. Prevladujejo plagioklazi, v manjših, skoraj enakih količinah pa opazujemo rogovačo in kremen (l. tabela). Poleg tega smo našli v zbruskih tudi anortoklaz, epidot, magnetit, klorit, aktinolit in kalcit. Plagioklazi so delno idiomorfni, delno ksenomorfni. Posamezna zrna dosežejo premere 2,0 X 0,5 mm, povprečno pa so velika 0,9 X 0,3 mm. Cesto so conama, imajo jašno razkolnost in številne dvojčične lamele. Srednja vrednost anortita v posameznih zrnih se izpreminja od 49 °/o do 55,5 °/o, s povprečjem 53°/oan. V plagioklazovih zrnih opazujemo zdaj več, zdaj manj epidota. Med plagioklazovimi, rogovačnimi in kremenovimi zrni nastopajo nekajkrat tudi anortoklazova. Vkljub temu, da so že dokaj močno pre-perela, opazujemo v nekaterih razkolnost po (001). Prav redko tvori anortoklaz venec okrog plagioklazovega zrna. Kremenova zrna, navadno ksenomc 'fna, so povprečno velika le 0,2 X 0,1 mm. Nekajkrat nadomešča kremen plagioklazovo zrno, tako da dobimo psevdomirmekitsko strukturo. Rogovača nastopa v podolgovatih, povečini ksenomorfnih zrnih, ki nimajo značilnega pleohroizma. Vzrok temu je delna metamorfoza v aktinolit in klorit. V bolj svežih zrnih se izpreminja kot potemnitve od 13° do 23", s povprečjem 18°. Poleg aktinolita in klorita opazujemo v rogovačnih zrnih še epidot in kalcit. Starejše vključke predstavljajo povsem kloritizirana, pa tudi epidotizirana zrnca biotita ter magnetit. Epidot ne nastopa le kot produkt izpremembe plagioklazov, rogo-vače in biotita, temveč tvori tudi manjša zrna, ki so v kamenine povsem nepravilno razporejena. Le-ta imajo nepravilne oblike, vendar pa značilen pleohroizem in nekajkrat dokaj jasno razkolnost. Magnetitova zrna so pogostna v rogovačnih zrnih in njihovi bližini. Cesto so idiomorfna. Apatit nastopa zelo redko. Zanj so značilni idiomorfni preseki po prizmi in pinakoidu. Na podlagi popisanega mineraloškega sestava moremo prištevati to kamenino k skupini kremenovih dioritov; bistveno se ne razlikuje od različka, ki smo ga popisali iz območja Crvene reke. Nekoliko manjši izdanek kremenovega diorita nahajamo na jugovzhodnih pobočjih Črnega vrha. Tudi tu je kamenina drobnozrnata ter svetlosive barve. Mikroskopska preiskava nam pojasni, da je pretrpel ta kremenov diorit močno metamorfozo. Pri tem so bila delno ali povsem izpreme-njena tako plagioklazova kakor tudi rogovačna zrna. Prva so bila predvsem epidotizirana, vendar ne enakomerno. Cesto moremo namreč opazo- 1. slika Crvena reka — 25 X. Hipidlomorfna zrnata struktura kremenovega diorita Fig. 1. Crvena Reka River — 25 diams. Hypidio-morphic granular texture of quartz diorite 2. slika Crvena reka — 55 X. Anortoklaz (sivo, nepravilno polje v zgornji polovici slike) nadomešča plagioklazova zrna. Svetlo zrno levo kremen Fig. 2. Crvena Reka River — 55 diams. Anorthoclase (grey irregular field in the upper half of the figure) replacing plagioclase-grains. The light grey grain at the left—quartz 3. slika Crvena reka — 25 X. Hipidiomorfna zrnasta struktura diorita Fig. 3. Crvena Reka River — 25 diams. Hypidiomor-phic granular texture of diorite 1. slika Crvena reka — 55 X. Aplit; svetla zrnca kremen, svetlosiva delno kaolinizirani pla-gioklazi, temnoslva, mestoma črna močno kaolinizirana zrna anortoklaza Fig. 1. Crvena Reka River — 55 diams. Aplite; light grey grains of quartz, middle grey partly kaolinised plagioclases, dark grey, and partly black grains o£ strongly kaolinised anorihoclase 2. slika Dumitri — 25 X. Holokristalna porfirska struktura kremenovega dioritovega porfirja. Idiomorfna zrna plagioklazi, resorbirana kremen Fig. 2. Dumitri — 25 diams. Holocrystalline por-phyric texture of the quartz diorite porphyry. Idiomorphic plagioclase grains, resorbed grains of quartz 3. slika Dumitri (pod Sosrekito) — 25 X. Holokristalna porfirska struktura kremenovega dioritovega porfirja Fig. 3. Dumitri (at the foot of Sosrekita) — 25 diams. Holocrystalline texture of the quartz diorite porphyry 1. slika Dumitri (pod Sosrekito) — 25 X. Conaren plagioklaz v kremenovem dioritovem por-firju Fig. 1. Dumitri (at the foot of Sosrekita) — 25 diams. Zoned plagioclase grain in the quartz diorite porphyry 2. slika Oman — 25 X. Holokristalna porfirska struktura kremenovega dioritovega porfirja Fig. 2. Oman — 25 diams. Holocrystalline porphyric texture of the quartz diorite porphyry 3 slika Dumitri — 25 X. Hipidiomorfna zrnata struktura kremenovega gabra Fig. 3. Dumitri — 25 diams. Hypidiomorphie granular texture of the quartz gabbro vati, da je v plagioklazovem dvojčku eden poedinec močneje epidotiziran kakor drugi. V tako izpremenjenih plagioklazih nahajamo nadalje pogosto mrežo anortoklazovih žilic, nekajkrat pa smo našli tudi psevdo-morfozo anortoklaza po plagioklazu. Preostali deli plagioklazov so pogosto prepereli v kaolin, zaradi česar jih nismo mogli optično podrobneje preiskati. Anortoklazova zrna. ki iih tu in tam opazujemo med plagioklazovimi, so povsem nepravilna ter močno kaolinizirana. Dvojčkov nismo našli. Ob meji s kremenovimi zrni opazujemo nekajkrat mikromirmekit. Prave količine anortoklaza v tej kamenini nismo mogli zanesljivo določiti, vendar je brez dvoma mnogo večja kakor v ostalih kremenovih dioritih s tega območja. Strukturni odnosi med plagioklazi in anortoklazom govore za to, da je nastal del anortoklaza iz alkalnih raztopin šele po skrepenenju kremenovega diorita. Prav tako kakor plagioklazova so tudi rogovačna zrna močno izpre-menjena. Poleg klorita moremo opazovati v izpremenjenih zrnih po-gostoma epidot in kalcit, predvsem ob razkolnosti pa tudi opacitski magnetit. Prav redko najdemo majhna podolgovata zrna, prav tako klo-ritizirana in epidotizirana, ki so nekoč zelo verjetno pripadala biotitu. Dolina Dumitri Kremenov dioritov porfir V izvornem delu potoka Dumitri smo našli tri izdanke kremenovega dioritovega porfirja (1. si.). Največji je izdanek v neposredni bližini sledilnega rova št. 1, z desne strani potoka. Kamenina je sivkastozelena s številnimi vtrošniki plagioklazov, rogovače, biotita in kremena. Tekstura je homogena. Mikroskopska preiskava je pokazala, da je struktura kamenine holokristalna porfirska. Vtrošniki plagioklazov nastopajo v lepo razvitih zrnih z izrazito razkolnostjo po (001) in (010). Skoraj za vsa zrna je značilno, da niso enostavna, temveč predstavljajo dvojčke, trojčke ali četvorčke. Pogo-stoma so močno conama. Največje merjeno zrno je imelo premer 4,0 X 2,3 mm, v splošnem pa so velika le 1,1 X 0,6 mm. Posamezna zrna vsebujejo od 45 °/o do 53 °/o anortita. Velikost plagioklazovih vtrošnikov se postopoma zmanjšuje, tako da ne opazujemo ostrega prehoda med vtrošniki in zrni v osnovi. Anortoklazova zrna, ki dosežejo premere 0,8 X 0,3 mm, so zelo redka. Njihovi preseki so manj pravilni. Nekajkrat najdemo dvojčke po karlo-varskem zakonu. Kot optičnih osi se izpreminja od — 45° do — 56°. Pogostoma opazujemo vtrošnike kremena, ki so tu in tam razpokam. Nekatera zrna imajo še ohranjene prvotne oblike, večinoma pa so že močno resorbirana. Največji vtrošnik je meril 3,2 X 1,6 mm, povprečno pa merijo 0,8 X 0,6 mm. Hogovača nastopa v idiomorfnih, delno kloritiziranih zrnih s povprečnimi premeri 2,0 X 0,4 mm. Cesto moremo najti dvojčke po (100) Geologija V. — 2 17 <[ZZI »rrn »EZI e------- Merilo — Scale 1:100.000 1. si. Petrografska skica območja Črni vrh—Oman Fig. 1. Petrographic sketch of Črni vrh—Oman area 1. Andeziti — Andesites, 2. Monzonit-granodiorit — Monzonite-Granodiorite, 3. Kremenov diorit — Quartz Diorite, 4. Kremenov gaoro — Quartz Gabbro, 5. Kremenov dioritov porfir — Quartz-Diorite Porphyry, 6. Meja eruptivnega masiva — Boundary of eruptive massif Sveža zrna imajo značilno razkolnost in jasen pleohroizem: Np = svetlo-zelena, Nm = rumenkastozelena, Ng — temnozelena barva. Kot potem-nitve se izpreminja od 12° do 23°; povprečno je velik 16,5°. Nekatera zrna so conama. Tu in tam najdemo v rogovačnih zrnih hadokristale pla-gioklazov, apatita in magnetita. V dokaj manjši količini nastopa biotit. Do 7 mm dolga zrna imajo premere povprečno 3,0 X 2,5 mm. Večji vtrošniki so v kamenini zelo nepravilno razporejeni. Količina biotita, ki smo jo dobili pri merjenju z integracijsko mizico, je prav zaradi tega nekoliko premajhna. Njegova zrna so povečini kloritizirana in epidotizirana, le redko najdemo nekoliko bolj sveža zrna z značilnim pleohroizmom. Biotitovi fenokristali vsebujejo tu in tam zrnca plagioklazov, magnetita, pa tudi rogovače. V vseh zbruskih sicer opazujemo majhna idiomorfna zrnca apatita in sfena, vendar sta količini obeh mineralov zelo majhni. Zrnato osnovo s hipidiomorfno strukturo sestavljajo zrnca plagioklazov, kremena, rogovače, magnetita, anortoklaza in biotita. Značilno je, da se velikost zrnc v osnovi zelo izpreminja. Povprečno so namreč velika le 0,07 X 0,07 mm, vendar najdemo skupke (10—25 zrn) s povprečnimi premeri 0,15 X 0,12 mm). Epidot, klorit, kalcit, sericit, kaolin in zeoliti so produkti mlajših izprememb, predvsem v zvezi z orudenenjem. Rudni minerali nastopajo v tankih žilicah, pretežno kremenovih, ali pa v finih impregnacijah. Prevladujeta pirit in halkopirit, opazujemo pa tudi magnetit, molibdenit in hematit (spekularit). Kemična analiza je naslednja: Analitik: dr. ing. L. G u zel j SiO« ......................62,35 % TiOa......................0,43 % AlgOs ..........18,69 % Fe203 ......................3,03 FeO ......................3,05 MnO......................0,09 (U MgO......................2,51 % CaO ......................3,45 % Na20 ......................3,08 % K20 ......................1,33 % p2o5......................0,13 % h2o +....................1,40 % HjO—....................0,40 f/o CO2........................— CuO ......................0,012% 99,95 , povprečno pa vsebujejo zrna 47,5 °/o an. Zanimivi so podatki, ki jih dobimo pri merjenju conarnih zrn. V enem izmed njih vsebuje jedro 49 %> an (2. si.), srednje cone od 43 % do 57 °/o an. periferne pa manj kot 42 °/o an. Vtrošniki kremena dosežejo premere 6,1 X 4,5 mm. Preseki njihovih zrn imajo v glavnem ksenomorfne, korodirane oblike. Nekajkrat moremo še naslutiti prvotno, idiomorfno obliko. 2. si. Izpremembe sestava plagioklazovega zrna (o merjene vrednosti) Fig. 2. Variations in composition of plagioclase grain (o measured values) Rogovačna zrna so povsem sveža, ter nekajkrat tudi conama. Imajo jasen pleohroizem: Np - svellozelena. Nm — zelena in Ng = temnozelena barva. Kot potemnitve je povprečno velik 15,5°, kot 2 V pa —81°. Biotitova zrna imajo značilen pleohroizem V glavnem so sveža, le v nekaterih smo našli klorit in epidot. Apatitova in magnetitova zrna imaio pogostoma idiomorfne preseke. V kamenini nastopajo (predvsem apatitova) v podrejenih količinah. Mikrogranitsko osnovo sestavljajo zrnca plagioklazov, kremena, v manjših količinah tudi zrnca anortoklaza (?), nadalje zrnca rogovače, magnetita in biotita. Zrnca v osnovi so povprečno velika 0,05 X 0,03 mm. Kemična analiza je naslednja: Analitik: ing. S. Kandare S1O2 ........... 62,40 cfc Q 20,28 al 36,1 Ti02 ........... 0,24 % C 1,02 fm 29,4 A1203 .......... 17,60 c/c or 10,56 c 19,7 F2Os .......... 2,29 % ab 28,77 alk 14,8 FeO ........... 2,45 % an 25,85 k 0,26 CaO ........... 5,31 7o hy 10,28 mg 0,55 MgO........... 3,13 % mt 3,25 c/fm 0,67 MnO........... 0,06 °/c il 0,45 ti 0,6 Na20 ........... 3,28 % ap 0,31 si 217 KsO ........... 1,80 c/o + 58 PtOs........... 0,13 % H20 +.......... 1,48 7o HgO —.......... 0,19 % CIPW II 4. 3. 4. S ............ 0,01 7c Cu ............ 0,008% Co2.........pod 0,05 c/c Magmatski tip: kremenovo dioritni. 100,37 % Magma je nevtralna, s c- normalna, relativno siromašna z alkalijami, isofalna (semialična). Kremenov gabro Potok Ljubucki, levi pritok potoka Dumitri, je odkril v svojem spodnjem toku približno 80 m dolg izdanek zrnaste kamenine, za katero so značilna do 1 cm velika idiomorfna zrna avgita. Kot bistvene sestavine opazujemo nadalje plagioklaze in rogovačo, pod mikroskopom pa smo našli tudi kremen. V majhnih količinah nastopajo zrna magnetita, apatita, epidota, klorita, uralita, pirita, kalcita in kaolina. Ti minerali so nastali delno že med magminim skrepenevanjem, delno pa so produkti prepere-vanja. Struktura kamenine je hipidiomorfna zrnasta (III. tab. 2. si.), prehaja pa že v porfiroidno. Plagioklazi nastopajo v večjih, pravilno razvitih zrnih s povprečnimi premeri 1,1 X 0,4 mm ali pa v manjših, ksenomorfnih zrnih med popisanimi velikimi. Prvi kakor tudi drugi so dvojčično zgrajeni ter conami. Zrna pripadajo bitovnitu s povprečno 76 °/o an. V delno preperelih plagio-klazih najdemo poleg kaolina tudi kalcit. Kremen je kristaliziral zadnji. Nastopa v nepravilnih zrnih, ki nadomeščajo nekajkrat plagioklaze, tako da sledijo njihovi razkolnosti. V številnih avgitovih zrnih moremo opazovati že s prostim očesom conarno strukturo, prav tako pa tudi strukturo »peščene ure«. Zunanje cone so običajno svetlo, notranje pa temnozelene. Pod mikroskopom opazujemo vzdolž con praškasto snov, ki je tudi pri največji povečavi nismo mogli podrobneje določiti. Optične lastnosti nekaterih izmerjenih zrn so naslednje: Ng — Np Ng — Nm Nm — Np 2 V Ng (001) 0,0253 0,0198 0,0055 + 56° 44° 0.0221 0,0173 0,0048 + 56° 44® 0,0244_0,0196_0,0048_+ 53°_42®^ 0.0239 0,0189 0,0050 -h 55° 43° Večji del avgitovih zrn je močno uralitiziran. Poleg uralita opazujemo v nekdanjih avgitovih zrnih opacitski magnetit, kalcit, kaolin in kremen. Skoraj v vseh zbruskih moremo opazovati dve generaciji rogovače: starejša rogovača ima nekajkrat idiomorfne konture ter pl?ohroizem Np = svetlorjava, Ng = temnorjava in Nm = rjava barva. Mlajša rogovača nima pravilnih oblik, temveč prerašča v obliki avreole avgitova zrna. Pleohroizem tega različka se izpreminja od svetlorumenozelene do zelene barve. Obe rogovači sta često izpremenjeni v klorit. Magnetit nastopa predvsem v avgitovih zrnih. Večja zrna magnetita imajo korodirane oblike ter predstavljajo starejše vključke. Drobna, praškasta magnetitna substanca je nastala pri metamorfozi avgita. Epidotova zrna s premeri 0,2 X 0,1 mm nastopajo v manjših količinah ter so na opazovanih površinah razporejena povsem nepravilno. Nedaleč od tod, vendar že v dolini Dumitri, smo našli še en izdanek kremenovega gabra. Kamenina ima sličen mineraloški sestav kakor ona. ki smo jo pravkar popisali, le da so zrna avgita dokaj manjša. Dosežejo le premere 3,5 X 4 mm. Oman Kremenov dioritov porfir Potoki vzhodnega pobočja Omana so odkrili v svojih izvornih delih dva izdanka svetlosive, na oko drobnozrnate kamenine. Oba nahajamo v vznožju kmetije Petra Stankoviča, v bližini mesta, kjer se izliva v potok Oman prvi večji pritok z desne strani. Večji izdanek je dolg približno 350—400 m. Manjši je od večjega oddaljen le kakih 200 m ter meri največ 80 m. Kamenini z obeh izdankov se tako po barvi, kakor tudi po strukturi jasno razlikujeta od obdajajočega rogovačnega-avgitnega andezita in njegovega vulkanskega aglomerata. Kamenina z večjega izdanka ima holokristalno porfirsko struktuio (III. tab. 3. si.) in hipidiomorfno zrnato osnovo. Kot vtrošniki nastopajo le plagioklazi in rogovača, zrnasto osnovo pa sestavljajo plagioklazi, kremen, rogovača, biotit, sfen, apatit, magnetit, pirit in klorit. Vtrošniki plagioklazov so v kamenini dokaj enakomerno razporejeni. Značilno je, da nastopajo v idiomorfnih zrnih s povprečnimi preseki 0,7 X 0,2 mm. Največje zrno je merilo 3,3 mm. Pogostoma opazujemo dvojčke, trojčke in četvorčke, ki so conarno zgrajeni in imajo jasne raz-kolnosti po (010) in (001). V merjenih zrnih se izpreminja vrednost anortita od 46,5 °/o do 54 %. Jedra so v splošnem nekoliko bolj bazična (56—59 °/o an), zunanje cone pa bolj kisle (42—46 °/o an). Idiomorfna in ksenomorfna rogovačna zrna so razpotegnjena v smeri (001) ter imajo jasno prizmatsko razkolnost. Dosežejo dolžine do 4 mm, ustrezni preseki, pravokotni na (001) pa merijo 1,9 X 1,3 mm. Kot potem-nitve se izpreminja od 15° do 20°, s povprečno vrednostjo 17°. Kot starejši vključki nastopajo v njej zrna magnetita ter nekajkrat biotit. Manjša rogovačna zrna so pogostoma kloritizirana. Povprečni preseki biotitovih zrn so veliki le 0,2 X 0,04 mm. Kakor smo že omenili, nastopa del biotitovih zrn v rogovači, mimo tega pa nahajamo biotitova zrna tudi v osnovi. Medtem ko so zrna v rogovačah dovolj dobro ohranjena, so v osnovi povsem kloritizirana. Prepoznati jih moremo le po konturah. Osnova ima granitsko strukturo. Plagioklazova in kremenova zrna, ki v njej prevladujejo, so povprečno velika 0,17 X 0,05 mm. Sericit in klorit, ki delno nadomeščata plagioklaze oziroma rogovačo, sta nastala pod vplivom hidrotermalnih raztopin, iz katerih so se izločili tudi rudni minerali. Kemična analiza te kamenine je naslednja: Analitik: ing. S. Kandare Norm (CIPW) SiOa ...........61,60 % O 19,08 al 34,1 TiOa ........... 0,22 % C 0,41 fm 32,2 Al*Os...........17,07 % or 11,69 c 19,0 ' Fe203 .......... 2,81 . J Rogovačna zrna so le slabo kloritizirana. Skoraj vsa imajo jasen pleo-hroizem: Np = svetlorumenozelena, Ng - temnorumenozelena, Nm = ru-menozelena barva. Kot 2 V meri povprečno — 84,5°, Ng (001) pa 18°. V njenih zrnih najdemo vključke kloritiziranega biotita ter magnetit. Vtrošniki kremena so dokaj redki. Pogostoma imajo resorbirane robove, tako da najdemo le težko zrno z idiomorfnim presekom. Mikrogranitska osnova sestoji iz drobnih zrnc plagioklazov, kremena, v manjših količinah tudi rogovače in magnetita. V njej zapazimo manjša idiomorfna zrna apatita. Oruden je bil predvsem kremenov dioritov porfir z večjega izdanka ter andezit, ki ga obdaja. Rudni minerali: pirit, magnetit, halkopirit. dokaj redko molibdenit, nastopajo v tankih žilicah (često kremenovih), ali pa v obliki finih impregnacij. Zaradi preperevanja je pirit izpremenjen v limonit, halkopirit pa tudi v malahit. Starost popisanih kamenin Popisane kamenine, ki smo jih našli v območju Črni vrh—Potoj Čuka—Oman omenja že V. Simič (1952). Domneva, da so to mlajši proboji v andezitih ter jim pripisuje laramijsko starost. S tem dokazuje senonsko starost andezitov eruptivnega masiva. Duhovnik (1953) misli, da so predvsem rogovačni in avgitni andeziti starejši od monzonitov, kremenovih dioritov itd., katerih efuzivni ekvivalent naj bi bil andezit, ki vsebuje med femičnimi komponentami tudi biotit. M. D i vi j a nova in S. Nešič sta sklepala na podlagi terenskih in mikroskopskih ore-iskav (1953), da so andeziti v območju Črne reke ob kontaktu z monzoni-tom izpremenjeni. Tudi mikroskopska preiskava izpremenjenega propilita (plagioklazi vsebujejo povprečno 83% an!) z južnih pobočij Frasana, ki meji na monzonit Valja Strž dokazuje (M. Drovenik, 1955), da je bil propilit ob meji z monzonitom izpremenjen (predvsem silificiran, piriti-ziran in epidotiziran). M. 11 i č (1953) sicer potrjuje, da so te kamenine (monzoniti, kre-menovi dioriti itd.) mlajše od jursko-krednih apnencev, ki so na kontaktu z njimi izpremenjene v skarn, vendar so po njegovem mišljenju starejše od andezitov, ki naj bi se izlili preko njih ter jih prekrivali. Po tej predpostavki bi bili plutoniti laramijski (po Stille-ju bi jih mogli označiti kot produkte sinorogenega plutonizma), andeziti eocen-ski, morda miocenski (subsekventni vulkanizem) in andezitbazalti mlado-terciarni ali delno celo kvartarni (finalni vulkanizem). Mladoterciarna ali celo kvartarna starost andezitbazaltov (11 i č, 1953) pa ni dovolj utemeljena in mislimo, da je njihov vulkanizem starejši. V vulkanski breči andezitbazaltov nahajamo namreč na južnem pobočju Tilve Bešine (približno 800 m zahodno od izdanka andezitbazalta pri 129 km ceste Bor—Beograd, ki ga je popisal isti avtor) žilno rudišče Zlače, ki so ga izkoriščali med obema svetovnima vojnama. Po Cissarzu (1956) je to rudišče mladoterciarno. Breča andezitbazaltov mora biti vsaj paleogenske starosti, zelo verjetno pa je starejša (senonska?). Rezultati večletnih rudarsko-geoloških raziskav območja Črni vrh—Potoj Čuka—Oman dokazujejo, da so andeziti, ki tamkaj nastopajo, starejši od monzonitov, kremenovih dioritov, kremenovih dioritovih por-firjev itd. Omenimo naj poleg že popisanih kontaktnih izprememb s Črne reke in južnih pobočij Frasana rezultate raziskav Pb-Zn-Cu rudišča Valja Saka, pa tudi Gu orudenenja v dolini Dumitri. V Valja Saki nahajamo orudenenje v velikem bloku skarna (M. Drovenik, 1955), ki je bil prvotno lapornat apnenec. Apnenec je padel med andezitskimi proboji v prodirajoče andezite ter je bil verjetno že takrat nekoliko termično izpremenjen. Tako močne izpremembe, kakor jih moremo opazovati sedaj, pa so nastale brez dvoma kasneje, v času monzonitsko-kremenovo dioritnih intruzij. Ker je bil tudi andezit, ki obdaja blok skarna, zelo močno izpremenjen in nekoliko oruden, sklepamo, da je andezit starejši od intruzij. Pri raziskavah v dolini Dumitri pa sme našli v metasomatsko izpremenjenem in orudenem andezitu žile prav tako orudenega in delno metasomatsko izpremenjenega kremenovega diorito-vega porfirja — torej je le-ta mlajši od andezita. Za nadaljnja razglabljanja o starosti andezitov in v tem sestavku popisanih kamenin je najbolje, da primerjamo zaključke, do katerih smo prišli z rezultati dosedanjih preiskav v bolgarskem Srednegorju. Kakor je znano, predstavlja timočki eruptivni kompleks le manjši, severozahodni del srednjegorske (subbalkanske) eruptivne cone, ki se razprostira od Majdanpeka do Burgasa. Številni geologi, ki raziskujejo bolgarski del eruptivne cone, med njimi B o n č e v (1946), D i m i t r o v (1946), P e -trasehek (1953) mislijo, da so andeziti, ki tamkaj nastopajo, senonske starosti. Nadalje soglašajo v tem, da prebijajo andezite mlajši monzoniti, sieniti, granodioriti in dioriti, ki so v Srednegorju edini »-mlajši« plutoniti. Po Dimitrovu (1946) so najbolj znani izdanki teh kamenin v bližini Sofije (Vitoški pluton), Plovdiva, Burgasa, južno od Sozopola, v bližini vasic Oman in Fakija itd. Vitoški sienitsko-monzonitski masiv prebija poleg andezitov tudi senonske in turonske sedimente, ki so ob kontaktu izpremenjeni. Ker so tako andeziti, kakor tudi monzoniti prekriti na zahodnih pobočjih Vitoša s staroterciarnimi sedimenti, ki imajo v bazi konglomerat z monzonitnimi prodniki, pripisujejo omenjeni avtorji mlajšim plutonitom laramijsko starost. Tudi H. S t i 11 e (1940) potrjuje, da so v Srednegorju prodornine starejše od globočnin. Prav v tem vidi razliko med tektonsko-magmatskimi procesi v Srednegorju in onimi v Dinaridih in Karpatih. Domneva, da so andeziti sicer produkti geosinklinalnega vul-kanizma, ki pa nima značaja pravega inicialnega vulkanizma. Kamenine, ki tamkaj nastopajo (tako prodornine kakor tudi globočnine), naj bi bile produkti alohtone, palingene magme. Iz navedenega vidimo, da so tako v bolgarskem Srednegorju, kakor tudi v timočkem eruptivnem masivu (vsaj v območju Črni vrh—Potoj Čuka—Oman) povsem isti odnosi med prodorninami in globočninami. V. S i m i č je torej pravilno pripisal plutonitom Črnega vrha laramijsko starost. Zaključek Pri kartiranju območja Črni vrh—Oman, približno 18 km (zračna razdalja) NW od rudnika Bor, smo našli v andezitih in propilitih, ki močno prevladujejo, tudi izdanke kremenovih dioritov (Crvena reka, Črni vrh), dioritov (Crvena reka), kremenovih dioritovih porfirjev (Crvena reka, Dumitri, Oman) in kremenovega gabra (Dumitri). Če izvzamemo kremenov gabro, imajo omenjene kamenine skoraj povsem enak mineraloški sestav. V različkih s hipidiomorfno zrnato strukturo, t. j. v kremenovih dioritih in dioritih, močno prevladujejo plagioklazi, ki pripadajo pretežno labradoritu (povprečje za kremenove diorite 53—54,5 °/o an, za diorite 58°/oan). Količina anortita je nekoliko večja kakor je to običajno za plagioklaze kremenovih dioritov, vendar se dokaj dobro približuje povprečju za plagioklaze dioritov. Labradorit nastopa deloma v večjih, idiomorfnih, deloma v manjših, ksenomorfnih zrnih, ki nastopajo med večjimi. Razlikovati moremo torej dve fazi kristalizacije plagioklazov: starejšo — idiomorfna zrna in mlajšo — ksenomorfna. Poleg plagioklazov opazujemo v različkih, ki so bolj bogati s kremenom (kremenovi dioriti), tudi anortoklaz. Večja količina anortoklaza v kremenovem dioritu s Črnega vrha ter strukturni odnos plagioklazi: anortoklaz govorita za to, da je anortoklaz delno nastal zelo verjetno tudi iz alkalnih raztopin po skrepenenju kamenine. Med femičnimi komponentami močno prevladuje rogovača. Zrna se cesto združujejo v večje skupke. Nekajkrat opazujemo drobna zrnca biotita, ki pa so povečini že močno kloritizirana. Struktura teh kamenin je sicer hipidiomorfna zrnata, vendar pa značilna za obodne dele plutonitov. Aplitske žilice so dokaj redke. Opazujemo iih le na izdanku kreme-novega diorita in diorita v dolini Crvene reke. 2ilice sestoje iz kremena, anortoklaza in plagioklazov. Od kremenovih dioritov in dioritov moremo razlikovati kremenov gabro z bitovnitom, avgitom, rogovačo in kremenom kot bistvenimi komponentami. Ta kamenina je brez dvoma nekoliko bolj bazičen različek iste magme, iz katere so se razvili kasneje, zaradi diferenciacije, dioriti in kremenovi dioriti. Kljub temu, da v kremenovih dioritih in dioritih nismo našli rudnih mineralov, razen tu in tam pirit, je pokazala kemična analiza vzorca kre-menovega diorita iz doline Crvene reke 0,051% CuO. Bakrovi rudni minerali (zelo verjetno halkopirit) nastopajo brez dvoma v zelo finih impregnacijah. V kremenovih dioritovih porfirjih, ki imajo značilno holokristalno porfirsko strukturo, prevladujejo vtrošniki plagioklazov, ki so skoraj vedno močno conami. Poleg normalnih con opazujemo tudi inverzne. Podrobna optična preiskava številnih zrn je pokazala, da pripadajo le-ta andezinu, deloma tudi labradoritu. Mimo plagioklazov opazujemo v kremenovih dioritovih porfirjih resorbirana zrnca kremena ter pogosto idiomorfne vtrošnike rogovače in biotita. V kremenovem dioritovem porfirju iz doline Crvene reke smo našli tudi avgit in hipersten. Kamenine so dokaj sveže; le tam, kjer so kasneje orudene (Dumitri, Oman), so delno tudi metasomatsko izpremenjene. Prav tako kot mineraloški, je tudi kemični sestav popisanih kamenin dokaj sličen ter govori za to, da je bil sestav magme, iz katere so te kamenine nastale, skoraj enak. Nigglijevi parametri se še najbolj približujejo kremenovo dioritnemu tipu magme, ki je bila v splošnem nevtralna (do slabo kisla), siromašna s c, relativno siromašna z alkali-jami ter semialična-isofalna. Po njihovih strukturah in načinih nastopanja moremo sklepati, da predstavljajo gornje dele plutonitov (kremenovi dioriti, dioriti, kremenov gabro ter del kremenovih dioritovih porfirjev), oziroma dajke v andezitih in njihovih vulkanskih aglomeratih (večji del kremenovih dioritovih por- firjev). Popisane kamenine so brez dvoma mlajše od obdajajočih andezi-tov, kar potrjujejo predvsem raziskave v dolini Dumitri, kjer smo našli v orudenem in metasomatsko izpremenjenem andezitu žile prav tako orudenega in delno metasomatsko izpremenjenega kremenovega diorito-vega porfirja. Probojem so ponekod sledile alkalne rudne raztopine, ki so povzročile mineralizacijo. Najbolj značilna primera sta orudenenji v dolini Dumitri in v vznožju Omana. V obeh primerih opazujemo v probojih in prav tako v obdajajočih andezitih tanke kremenove žilice s piritom (ki prevladuje), halkopiritom, magnetitom, redkeje tudi z molibdenitem in spekularitom. Rudni minerali nastopajo tudi v obliki finih impregnacij. Posebno zanimivo je nastopanje molibdenita, ki ga do sedaj v ru-diščih tega dela eruptivnega masiva nismo našli. Kakor je znano, je timočki eruptivni masiv le severozahodni podaljšek Srednegorja, kjer mlajši plutoniti prav tako prebijajo senonske andezite in njihove vulkanske aglomerate. Ugotovili so, da so ti plutoniti paleogenske-laramijske starosti. Ker so torej starostni odnosi med and©-žiti in plutoniti v Srednegorju in timočkem eruptivnem masivu (vsaj v območju NW od Bora) povsem enaki, je V. S i m i č pravilno pripisal plutonitom območja Črvi vrh—Oman laramijsko starost. CONTRIBUTION TO THE KNOWLEDGE OF THE IGNEOUS ROCKS OF THE TIMOK—ERUPTIVE AREA During the mapping of the Črni Vrh—Oman area, approximately 18 kms air line NW from the Bor Copper Mine, we have found among andesites, and propilites prevailing in the area the outcrops of quartz-diorites (Crvena Reka, Črni Vrh), diorites (Crvena Reka), quartz-diorite-porphyries (Crvena Reka, Dumitri, Oman) and quartz-gabro (Dumitri). All the rocks mentioned above have approximately the same mineralo-gical composition except the quartz-gabro. The plagioclases belonging to labradorite mostly heavly prevail in all specimens with hipidiomorphic granular texture — quartz diorites, and diorites (the average for the quartz diorites being 53—54,5 fl/o an, and 58°/oan for diorites). The anortite percent is a little higher than normaly for the plagioclases of the quartz diorites but it approaches fairly well to the average of the plagioclases of the diorites. The labradorite appears partly in greater idiomorphic, partly in smaller xeno-morphic phenocrysts among the greater ones. Thus we can speak about two phases of crystallisation of plagioclases, the older one of the crystallisation of idiomorphic grains, and the younger one of the xencmorphic ones. In some specimens rich with quartz (quartz diorites) we can observe the anorthoclase also. The higher percent of anorthoclase and the relation of the plagioclases to the anorthoclase in the quartz-diorite of the Crni Vrh speak for the supposition, the anorthoclase originate most probably out off the alcaline solutions after the crystallisation of the rock. The hornblende is the prevailing femic mineral. The grains of horblende form greater groups. Sometimes we observe thin scales of biotite, most of them heavly chloritized. The texture of the rock is hipidiomorphic granular, but it is characteristic for the peripheric parts of the plutonic rocks. The aplitic veins are very rare. We can find them in the cutcrops of the quartz diorite, and diorite in the Crvena Reka valley. The veins are composed by grains of quartz, anorthoclase, and plagioclases. We can distinguish the quartz-gabro with bytownite, augite, hornblende and quartz as the essential components from the quartz diorites and diorites. This rock is the most basic differentiate of the same magma, out off which diorites, and quartz diorites have crystallized later on due to differentiation. Notwithstanding with the fact, we have not found any ore minerals in the quartz diorites, and diorites except some scarce grains of the pyrite, the chemical analysis of a specimen of the quartz-diorite out off the Crvena Reka valley has shown 0,051 % Cu. The copper minerals should occur in very finegrained dissemination. The plagioclase phenocrysts with very clear zonal structure mostly prevail in the quartz diorite-porphyries with the characteristic holo-crystalline porphyric texture. The inner zones are normally more basic than the outer ones, but there exist also some cases of the reverse order of the changes of the chemical composition of the zones. The detailed optical examination of the individual grains has shown, they belong to the andesine, partly to the labradorite. We observe resorbed grains of quartz and idiomorphic phenocrysts of hornblende, and biotite besides of the plagioclases in the quartz diorite-porphyries. In the same type of the rock in the Crvena Reka valley we have found augite, and hy-persthene. The rocks are fairly fresh except the localities, where they have been mineralized later on (Dumitri, Oman). There they are partly changed by the metasomatic processes. The chemical composition of the rocks mentioned above is very similar to the mineralogical one. It speaks in favour of the supposition, the composition of the magma, out of which the rocks have been crystallized, was approximately the same. The Niggli's parameters approach at most to those of the quarlz-dioritie type of magma, being generally neutral or feebly acid, very poor in c, relatively low in alcalies thus semialic-isofalic. According to their textures and the mode of occurrence we can conclude, they represent the upper parts of the plutonic rocks (quartz-diorites, diorites, quartz-gabros, and partly quartz-diorite porphyries), and dykes in the andesites as well as their volcanic agglomerates (most of them quartz-diorite porphyries) respectively. The rocks described are doubtlessly younger than the andesites, in which they occur. This fact is most brillantly confirmed by the explorations works in the Dumitri valley where the veins of the mineralized and partly hydrothermally altered quartz-diorite porphyry have been found in the mineralized and hydrothermally altered andesite. Extrusions of the rocks have been followed by the alcaline ore solutions giving rise to the mineralisation. The most characteristic cases are the mineralisations in the Dumitri valley, and at the foot of the Oman Hill. In both cases we observe thin quartz veins with pyrite, chalcopyrite, magnetite, and scarcer molibdenite, and hematite in the extrusive rocks and in the andesite, in which they occur. The ore minerals form very finegrained dissemination. The occurence of molibdenite not found vet till to the date in the ore deposits of this part of the eruptive area, as the most interesting. As generally known, the eruptive area of the Timok is forming the northwestern extension of the Srednjegorje, where the younger plutonic rocks break through the andesites of Senonian age as well as their volcanic agglomerates. The Paleogene Laramie age of those plutonic rocks has been fixed. As the age relations between the andesites and the plutonic rocks in the Srednegorje are completely the same as in the Timok eruptive area (at least in the part NW from Bor) the Laramie age is correctly given to all plutonic rocks in the Črni Vrh—Oman area by V. S i m i č. LITERATURA Antonij evič, I. in drugi, 1957, Izveštaj o geološkom kartiranju ti-močkog eruptivnog masiva u 1956 godini, Beograd. (Poročilo v rokopisu.) Bon če v, E., 1946, Osnovi na tektonikata na Blgarija. Osnovi na geolo-gijata na Blgarija. Sofija. C i s s a r z, A., 1956, Lagerstatten und Lagerstattenbildung in Jugosla-vien. Beograd. D i m i t ro v, S., 1946, Metamorfnite i magmatičnite skali v Blgarija. Osnovi na geologi jata na Blgarija. Sofija. Divljan, M. in Nežič, S., 1953, Kratka beleška o granitoidnim stenama u timočkom andezitskom masivu. Godišnjak zavoda za geol. i geo-fizička istraživanja NRS. D r o v e n i k, M., 1955, Kontaktno metamorfne pojave in orudenenje območja Pctoj Čuka—Valja Saka. Geologija — Razprave in poročila, Ljubljana. Duhovnik, J., 1953, Petrografska karakteristika stena područja Črni vrh—Jasikovo kod Bora. Ljubljana (Poročilo v rokopisu). Majer, V., 1953, Prilog poznavanju stijena monzonitskog tipa u Istočnoj Srbiji. Vesnik Zavoda za geol. i geofizička istraživanja NRS, Beograd. Maric, L., 1949, Izveštaj saveznom geološkom institutu. Zagreb. (Poročilo v rokopisu.) Mikinčič, V., 1953, Geološka karta FNR Jugoslavije, Beograd. Ni k i tin, V., 1936, Die Fedorov-Methode, Berlin. 11 i č, M., 1953/54, O pojavama andezitbazalta kod Brestovačke Banje, Bora i Malog Krivelja. Zbornik radova geološkog i rudarskog fakulteta Beograd. Petrascheck, W., 1953, Magmatismus und Metallogenese in Siidost-europa. Geol. Rundschau. Simič, V., 1953, Magmatizam i metalogenija naših granitoidnih stena u vezi sa volframovim orudnjenjem. Vesnik Zavoda za geol. i geofizička istraživanja NRS, Beograd. Stili e, H., 1940, Magmato-tektonische Verhaltnifese 'Bulgarians im Lichte allgemeiner Erfahrungen. Spis. Blg. geol. d-vo, t. 9. Sofija. T r o g e r, E., 1935, Spezielle Petrographie der Eruptivgesteine, Verlag d. Deutsch. geol. Ges., Berlin. NUMMULITEN AUS POLJŠICA (SLOVENIEN) von Adolf Papp Palaontologisches Institut der Universitat, Wien Mit 2 Textabbildungen Einleitung Im Zuge der Kartierungsarbeiten von Herrn F. Cimerman wurden Nummuliten-Vorkommen in der Umgebung von Poljšica (Pol-schitza). etwa 10 km NW von Kranj (Krainburg) gelegen, neuerdings in den Blickpunkt geriickt. Bei einer gemeinsamen Exkursion mit Herrn F. Cimerman konnte der Verfasser an 2 Stellen Material sammeln. 1. An dem siidschauenden Hang des Poljšica-Baches sudlich der Ortschaft Poljšica. 2. 3,3 km westlich Poljšica am nordschauenden Abhang wenige Meter fiber dem Poljšica-Bach an der Strafie zur'Ortschaft Rovte. Herrn Prof. Dr. I. R a k o v e c ebenso wie Herrn F. Cimerman erlaubt sich der Verfasser fiir die zuvorkommende Hilfe auch an dieser Stelle zu danken. Nummulitenfuhrende Schichten aus der Umgebung von Poljšica wurden von Kinkelin 1890 erwahnt und ein Profil von dem unter 2 angefuhrten Fundort gegeben. Oppenheim 1896 erwahnt von dem gleichen Fundort N. fichteli de la H a r p e und N. boucherii de la H a r p e. Die Bearbeitung des Fossilmaterials fiihrte Oppenheim zur An-sicht, dafi es sich um Ablagerungen des unteren Oligozans handeln soli. Bei Bearbeitung vorliegenden Materials wurde besonders auf Schnitte megalospharischer Formen Wert gelegt, welche im Medianschnitt fiir Ver-gleiche wertvolle Messungen erlauben. Es finden folgende Abkiirzungen Verwendung (val. auch Papp 1958): W Quotient Windungszahl: Radius. Der Radius wird vom ^ = Mittelpunkt des Protoconchs uber den Deuteroconch zum Rand des 3. Umganges gemessen. M = GroBe der Megalosphare. P = Dicke des Dorsalstranges im Verhaltnis zur Kammer-hohe am 2. Umgang iiber dem Deuteroconch. Dm = Durchmesser des Gehauses. Di = Dicke des Gehauses. S , S , S Septenzahl der jeweiligen Umgange. 1 U = Hohe deš 1. Umganges 2 U = Hohe des 2. Umganges minus Hohe des 1. Umganges 3 U = Hohe des 3. Umganges minus Hohe des 1. Umganges. Aus den verschiedenen Moglichkeiten die zur nomenklatorischen Charakteristik von mikrospharischen (A-Formen) und megalospharischen Exemplaren (B-Formen) vorgeschlagen wurden wahlen wir jene, beide Namen mit Bindestrich anzufiihren. Der erstgenannte bezeichnet die A-Form, der folgende die B-Form. Beide Formen wurden erst die biolo-gische Art bezeichnen. Abb. X. Nummulites fichteli aus Poljšica Fig. 1. Ansicht des Zwischengeriistes Fig. 2. senkrechter Schnitt Fig. 3. wagrechter Schnitt Charakteristik der Nummuliten Nummulites intermedius-fichteli de la H a r p e An beiden Fundorten wurden A- und B-Formen eines Nummuliten mit netzformig gestaltetem Verlauf der Suturen bzw. des Zwischengeriistes beobachtet. Bezeichnend ist ihre geringe Dicke. Millimeter A-Formen = N. intermedins Relativ grofie, diinne, schmal-discusformige Gehause Dm = 8,8—9,8 mm, Di = 1,8—2,0 mm. An der AuBenseite ist bei angewitter-ten oder angeschliffenen Exemplaren die netzformige Verzweigung der Suturen zu sehen. Das Netz tritt im Zwischengeriist mit annahernd recht-eckigen Formen deutlich hervor (Abb. 1, Fig. 1). Der senkrechte Schnitt zeigt, entsprechend der Kammerlage senk-rechte Pfeiler. Die Windungen sind sehr schmal besonders im zentralen Gehause, sie werden von dem pfeilerartigen Gefiige senkrecht gekreuzt. Im Zentrum befindet sich meist ein kleiner Zentralpfeiler. Wachstums-UnregelmaBigkeiten sind haufig, wodurch die meisten Gehause etwas verzogen oder gebogen sind. B-Formen = N. fichteli Das Gehause ist jenem der A-Formen ahnlich jedoch etwas kleiner: Fundstelle 1, Dm = ± 3,0 mm, Di = ± 1 mm. Fundstelle 2, Dm = 2,0—5,0 mm, Di = 1—1,2 mm. Der wagrechte Schnitt wird durch die geringe Zunahme der Umgange und die langen niedrigen Kammern charakterisiert. Die Zunahme des 6. Umganges (Hohe 0,3 mm) gegeniiber dem ersten liber dem Protoconch (Hohe 0,18 mm) ist dementsprechend gering. MaBe der zentralen Partien von N. fichteli Nummerdes Exemplares W R M S2 1U 2U 3U 2193 2192 2191 1,64 3 0,98 3 0,08 0,24 0,23 0,19 10 16 13 17 12 i 16 0,18 0,17 0,00 0,07 0,01 ! 0,12:0,06 0,06 I 0,17:0,07 0,18 ! 0,01 0,02 0,14:0,05 Nummulites riitimeyeri-chavannesi de la H a r p e Vorliegende Art ist seltener als N. intermedins fichteli, vom Fundort Poljšica 2 liegt nur ein mikrospharisches Exemplar vor, die megalo-spharische Form dagegen ist von beiden Fundorten gut belegt. Geologija V. — 3 33 A-Formen = N. riitimeyeri Gehause relativ grofi, im Zentrum erhoben, Dm = 8,0 mm, Di = 3,1 mm. Die Suturlinien stehen eng und verlaufen geschwungen vom Zentrum zum Gehauserand. B-Form — N. chavannesi Die Gehauseform gleicht jener mikrospharischer Formen weitgehend nur sin d sie bedeutend kleiner. Dm = 2,5 mm, Di — 1,2 mm. Im Zentrum ist bei den meisten Exemplaren ein deutlicher Zentralpfeiler entwickelt, die Suturen verlaufen von ihm leicht geschwungen und im letzten Drittel meist fast gerade zum Gehauserand (Abb. 2, Fig. 1). Der 7-pntralpfeiler tritt im senkrechten Schnitt besonders deutlich in Erscheinung (Abb. 2, Fig. 2). Millimeter Abb. 2. Nummulites chavannesi aus Poljšica Fig. 1, Ansicht eines mittelgroBen Exemplars von AuGen Fig. 2. senkrechter Schnitt Fig. 3. wagrechter Schnitt Der Medianschnitt zeigt eine gleichmaBige Zunahme der Umgange. Die Kammern sind in der Kegel hoher als lang und etwas nach ruck-warts gebogen. Die gro!3ten Exemplare haben fast 5 Umgange (Dm = 2,8 mm). Der Spiralstrang ist bei einigen Exemplaren relativ dick, bei anderen dtinner. MaBe von N. chavannesi aus Poljšica Nummerdes Exemplare s W R M Si s, s, 1U 2U 3 U P 2291 3 018 8 14 17 0,21 0,05 0,06 0,21:0,05 0,94 2292 3 0,19 8 14 18 0,20 0,05 0,08 0,20:0,05 1,02 2293 3 0,?0 8 15 18 0,19 0,01 0,11 0,16:0,04 0,91 2296 3 0,17 8 14 17 0,17 0,10 0,08 0,21:0,06 1,03 2294 3 0,21 7 16 18 0,20 0,08 0,04 0,19:0,09 98 Nummulites boucherii aus Biarritz 2080 3 0,23 7 13 19 0,25 0,10 0,12 0,28:0,07 1,31 2089 a 3 0,23 9 16 19 0,22 0,09 0,09 0,22:0,09 1,25 Die hier beschriebenen Exemplare von N. riitimeyeri-chavannesi sind etwas plumper als der von de la Harpe 1883 beschriebene Typus. Anderseits bestehen auch Differenzen zur oligozanen Art N. vascus-boucherii. Letztere Art wurde von Oppenheim 1896 aus Poljšica angefiihrt. Unsere Exemplare unterscheiden sich allerdings von N. bou-cherii aus Biarritz durch den starken Zentralpfeiler, die plumpere Ge-hauseform (N. chavannesi, aus Poljšica Dm = 20: 0,7) im wagrechten Schnitt ist der Radius (R) und die GroBe des Deuteroconchs (M) bemer-kenswert niedriger als der Exemplare aus Biarritz. Aus diesen Griinden wahlen wir fiir die Exemplare aus Poljšica eine Zuordnung zu N. riiti-meyeri-chavannesi. Stratigraphische Schlusse Das Vorkommen von Nummulites intermedius-fichteli in typischer Entwicklung kann als entscheidender Hinweis auf oligozanes Alter der Fund-Schichten gewertet werden. Das Vorkommen von Nummulites riitimeyeri-chavannesi ist aus dem Ober-Eozan und Oligozan bekannt. Obwohl es dem Autor nicht moglich erscheint eine praeziese Definition der oligozanen Stufen mit Nummuliten zu geben, so konnen doch fcl-gende Hinweise versucht werden: 1. Die Beziehungen der als N. riitimeyeri-chavannesi bestimmten Nummuliten zu solchen aus dem obersten Eozan sind relativ eng, was fur alteres Oligozan (= Prae-Rupel) sprechen wiirde. 2. Das Vorkommen typischer Formen des Nummulites intermedius-fichteli stellt oligozanes Alter der Fundschichten sicher, doch auch ihr Vorkommen wird in Europa vorwiegend im alteren Oligozan beobachtet (zB. Biarritz), weshalb eine Altersstellung im unteren Oligozan bzw. Lattorf angenommen werden kann. SCHRIFTTUM Harpe, C. de la 1879, Description des Nummulites appartenant k la zone superieiire des Falaises de Biarritz. Bull. soc. de Borda a Dax. K i n k e 1 i n , F., 1890, Eine geologische Studienreise durch Osterreich-Ungarn. Ber. Senkenberg'sche Naturf. Ges. Frankfurt/M. Oppenheim, P., 1896, Die oligozane Fauna von Polschitza in Krain. Ber. Senkenberg'sche Naturf. Ges. Frankfurt/M. P a p p, A., 1958, Vorkommen und Verbreitung des Obereozans in Oster-reich. Mitt. geol. Ges. Wien. JUGOSLOVANSKI SERPENTINSKI AZBESTI S POSEBNIM OZIROM NA AZBEST STRAGARI Anton Grimšičar in Valentin Ocepek S 5 slikami med tekstom in 14 v prilogi Izvleček Avtorja podajata v začetku pregled o pridelavi in porabi azbesta v Jugoslaviji. Na kratko omenjata nastanek serpentinskega azbesta, izkoristek iz rude in metode za določanje kvalitete vlaken. Navajata tudi vrsto uporabnosti vlaken in nekaj splošnih fizikalnih lastnosti serpentinskih azbestov. Podrobneje je opisan rudnik Stragari, kjer je bogato nahajališče tako imenovanega krpastega azbesta. Podane so tehnične kemične analize nekaterih jugoslovanskih azbestov v primerjavi s tujimi analizami hri-zotila in antigorita. Prikazani so rezultati diferenčno termične analize, mikroskopski opis vzorcev in rontgenskih analiz. Na osnovi podanih analiz sta avtorja poskušala razločiti posamezne vrste serpentinskih mineralov po Z u s s -m a n u in drugih. Uvod V mineralogiji označujemo za azbeste vsa nezgorljiva mineralna vlakna (gr. azbestos — nezgorljiv), h katerim prištevamo zlasti nekatere serpentinske in amfibolske minerale: hrizotil, monoklinski in rombični serpentin H+Mg^Si-A, antofilit, rombični amfibol H2(Mg,Fe):SisO,4 amosit, rombični amfibol H2(Mg,Fe)TSiK0,, + x ALO, krokidolit, monoklinski, alkalni amfibol HoFe-Si^O^ + x FeNaSi.O,; tremolit, monoklinski amfibol HLCa2Mg5Sis01!4 aktinolit, monoklinski amfibol H.Ca^Mg.Fe) .SisO„ Tukaj bomo obravnavali zaenkrat le različne modifikacije prve skupine, imenovali jo bomo tudi serpentinska skupina, saj tvori veliko večino (okrog 95 °/o) vsega pridobljenega azbesta. Jugoslavija je po statističnih podatkih pri tem zastopana tako-le: Poraba je bila torej leta 1954 več kot še enkrat večja od proizvodnje. V glavnem gre za serpentinski azbest. Če primerjamo te številke s pridobivanjem v Kanadi, ki je največji producent ser pent inskega azbesta, leta 1954 je pridobila 900.0001, vidimo, da je to razmeroma majhen delež. V splošnem po svetu pridobivanje azbesta narašča. Tako je znašala leta 1937 svetovna proizvodnja le okrog 576.000 t (Tamarinov, 1946), od tega okrog dve tretjini v Kanadi; leta 1954 pa jo cenimo na približno 1,350.0001. Razen Kanade so pri tem zastopane predvsem ZSSR, Južna Rodezija, Južna Afrika, Ciper, ZDA, Indija in druge države (okrog 1 °/o). Tudi zadnja leta pridobivanje in poraba azbesta še vedno narašča (Gummi and Azbest 1956/57). Kot vsa svetovna nahajališča serpentinskega azbesta so tudi naša razširjena v serpentinskih masivih različne geološke starosti. Pretežno so verjetno paleozojska, nekatera pa so gotovo tudi mlajša. Znano je, da so ti masivi nastali povečini s pomočjo hidrotermalne metamorfoze pri relativno nizki temperaturi. Sklepamo, da se je to dogajalo zlasti v času intenzivnega vulkanskega delovanja, n. pr. v srednji triadi in v terciarju. Delno pa so serpentini lahko tudi prvotni (n. pr. v ruskih dunitih), ali pa so nastali pri preperevanju olivinskih kamenin Ob določenih pogojih nastajajo v serpentinu vlaknati minerali. Pri izdelavi sintetičnega hrizotila so dobili najdaljša vlakna pri temperaturi 330°—375° C, pri pritisku 140—270 atmosfer in pH 6—11. Za nastanek vlaken je zlasti ugodna kritična temperatura vode (375° C) in pH 7—9,5. Dobili so do 50 mm dolga vlakna (Ipatiev, Balduzzi, E p -precht, Niggli, Wuhrer, Bowen, Tuttle id.). Kemične analize surovih in predelanih vlaken ne dajo uporabnega merila za razločevanje med posameznimi oblikami in vrstami serpentinskega azbesta. Za pojasnilo navajamo nekaj tehničnih kemičnih analiz (1. tabela). To nam bo razumljivo, če vemo, da imajo vsi serpentinovi različki isto kemično formulo in podoben kemičen sestav. Dajo pa se seveda razločevati serpentinski in amfibolski minerali, kar omogoča že enostavnejša optična metoda. Preden preidemo na mineraloške metode določanja serpentinskih mineralov, naj še na kratko omenimo glavne metode razločevanja azbe-stov v splošnem. Kakovost azbesta je odvisna od dolžine in elastičnosti vlaken. Najbolj so cenjena nad 19 mm dolga vlakna, ki se uporabljajo za azbestna pridobljen azbest: 1947 1. 310 t 1950 1. 958 t 1954 1. 3200 t porabljen azbest: 2000 t 6850 t 1957 1. (Stragari) 5100 t Table 1 1. tabela KEMIČNE ANALIZE NEKATERIH JUGOSLOVANSKIH SERPENTINSKIH AZBESTOV V PRIMERJAVI S HRIZOTILOM IN ANTIGORITOM CHEMICAL ANALYSES OF SOME YUGOSLAV SERPENTINE ASBESTOS COMPARED WITH THOSE OF CHRYSOTILE, AND ANTIGORITE 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Vlaga — Moisture — — 1,47 % — — 3,01 % 0,83 % 1,64 % — — Zaroizguba 14,34 c/o 13,60 % 14,90 % 13,67 % 12,35 % 12,80 % 14,23 % 14,04 % 11,19 % j:2,36 % Loss on ignition Si02 39,05 % 38,78 % 40,11 % 39,31 r/r 40,28 % 40,77 % 41,70 % 42,02 % 41,30 % 44,50 % ai2o3 2,53 % 3,69 % 2,31 % 4,12 c/c 3,76 % 2,37 % 0,24 r/c 0,52 % 1,59 % 1,41 % Fe203 2,64 % 1,31 % 3,16 % 3,37 % 2,24 % 5,06 % 0,35 % 0,30 % 8,57 % 0,39 c/c CaO sl.% s\.% 2,44 % 0,76 % sl. f/c 0,07 % 0,05 % — 0,43 % 0,02 % MgO 41,26 % 42,15 % 37,10 % 39,19 % 38,05 % 39,48 % 42,85 % 41,44 c/o 36,30 % 41,56 % SOs 1,07 % 0,47 % 0,34 % 1,3 rA 1,29 % 0,49 % 0,02 % — 0,06 % — 1. Stragari 2. Stragari, vlakna 3. Rujište 4. Korlača 5. Ozren fibres 6. Bogoslovec 7. Hrizotil, Quebec, Kanada (Kalousek, Muttart, 1957, str. 5) 8. Hrizotil, Arizona (Nagy, Faust, 1956, str. 826, analiza F-20) 9 Antigorit, Antigorra (Kalousek, Muttart, 1957, str. 5) 10 Antigorit, State Line pits, Maryland (Nagy, Faust, 1956, str. 826, analiza F-l) 1-6 analiziral - analyzed by: Ing. D. Makarovič, Zavod za raziskavo materiala in konstrukcij LRS prediva. Takih vlaken cenijo, da je povprečno 1 °/o od vse količine azbesta na svetu (Tamarinov, 1946). Slabša tekstilna vlakna morajo biti dolga najmanj 9 mm. Vlakna od 9 mm do 2 mm se uporabljajo za razne salonitne izdelke, vlakna od 2 mm do 0,5 mm pa večinoma za papirje, obloge in podobno. Krajša vlakna dodajajo umetnim masam, da jim povečajo trdnost in odpornost proti toplotnim vplivom. Prah se uporablja v industriji proti ognju odpornemu materialu. Serpentinska vlakna so obstojna tudi proti slabim kislinam. Vseh teh lastnosti nima nobeno umetno napravljeno vlakno. Elastičnost vlaken določamo tako, da vzamemo 1,5 mm debel snop vlaken in ga petkrat preganemo. Ce se vlakna zlomijo, velja azbest za krhkega (JUS, BFI 001, 3956). Kvaliteto ocenjujemo še po drugih fizikalnih lastnostih, n. pr. po specifični teži, ki niha od 2,23 do 2,60 g ■'cm8, specifični površini (okrog 15.000 do okrog 30.000 cm2/l g) in po tališču (od 1400° do 1550° C). Med tem ko je specifična površina odvisna delno od oblike in od stopnje raz-vlaknjenosti, tališče od kemičnega sestava, je specifična teža razen od kemičnega sestava zelo odvisna zlasti od oblike vlaken. Ravno ta lastnost, ki jo je treba določati zelo natančno, nam skupaj z mineraloškimi metodami lahko mnogo pomaga pri pojasnitvi oblik in lastnosti na osnovi strukture azbestovih mineralov. Za razločevanje dveh glavnih serpentinskih različkov, ki jih včasih optično ne moremo razlikovati ali jih zelo težko ločimo, nam dobro rabi diferenčno termična analiza. Z njo je vedno enostavno in hitro mogoče ločiti hrizotil in antigorit, ker oddajata v strukturi vezano vodo pri različni temperaturi, prvi pri 700° C, drugi pri 800° (Nagy a. Faust, 1956). Številni raziskovalci (Turkovich in Hillier, Noll in Kir-cher, Jagodzinski in Kunze) so ugotovili, da so tipična hri-zotilova vlakna cevasta. Podobno se je to že dalo ugotoviti delno tudi za naše hrizotile. Nekaj napotkov za potrditev tega pa nam lahko morda povedo tudi izsledki diferenčno termične analize. Znano je n. pr.. da cevasto oblikovan halloysit že pri nizki temperaturi izgubi cevasto obliko, ker odda rahlo vezano vodo med celicami. Tudi strukturno vezana voda je slabše vezana pri halloysitu kakor pri kaolinitu. Pretežno cevast kanadski hrizotilni azbest ima namreč znatno nižjo endotermno konico, po naših meritvah pri 685° C, kot naši serpentinski azbesti (705° do 760° C). Tipično nevlaknat in necevast antigorit iz Val Antigorio v Italiji pa ima po literaturnih podatkih endotermno konico šele pri 802° C. Iz tega bi mogli sklepati, da ravno nepravilno in zato navadno rahlo vezana voda v strukturi omogoča ukrivljenje strukture, kar so za halloysit dokazali Bates, Hildebrand in Swineford (Grim. 1953, p. 54), medtem ko za hrizotil zaenkrat to samo predvidevamo kot hipotezo, ki pa io bo treba z nadaljnjimi preiskavami šele dokazati in razložiti. Po preiskavah, ki so jih v zadnjih letih napravili Aruya, Brind-3 e v , Comer, Knoing, W h i 11 a k e r , Zussman in drugi (Z u s s m a n , Brindley, Comer, 1957, 134), imamo naslednje vrste serpentinskih mineralov: monoklinski hrizotil (monoklinska singonija), rombični hrizotil (rombična singonija), lizardit (rombična singonija), antigorit (monoklinska singonija), šestplastovni serpentin (rombična singonija). Monoklinski in rombični hrizotil imata enake parametre osnovne celice (aft = 14,6 A, b() = 9,2 A, c0 = 5,32 A), ločita pa se med seboj le po kotu j} (93° 12' in 90°). Os vlakna je os c. Whit taker omenja še parahrizotil. Ta je rombičen in ima parameter b kot os vlakna. Natančnejši strukturni podatki o njem še niso objavljeni. Nahajamo ga v majhni količini med zgoraj omenjenima različkoma (Whittaker, Z u s s -man, 1956., 115/116). Parametri lizardita so podobni parametrom hrizotila. Antigorit ima v primeri s hrizotilom in lizarditom sorazmerno velik parameter a (a0 — 43,5 A). Po novejših preiskovanjih lahko ta parameter zelo niha in sicer od 33,4 A do 44,0 A, oziroma celo 90,6 A in 109 A (Z u s s m a n, Brindley, Comer, 1957, 148). Ostala dva parametra sta podobna parametrom hrizotila in lizardita. Šestplastovni serpentin ima za razliko od hrizotila in lizardita sorazmerno velik parameter c (c„ = 43,6 A). Struktura hrizotila in antigorita je podobna kaolinitovi strukturi, z razliko, da imata aluminijeve atome v glavnem nadomeščene z magnezijevimi (Zussman, Brindley, Comer, 1957, 133). Struktura kaolinita je enoplastovna z ravninami iz OH, Al, O+OH, Si, O atomov (Grim, 1953, 49). Podobno strukturo navaja Whittaker tudi za monoklinski in rombični hrizotil. Pravi pa, da je le začasna. Struktura obeh različkov hrizotila je dvoplastovna z različno razporeditvijo magnezijevih atomov (Whittaker, 1953, 747). Struktura lizardita je po Zussmanu podobna strukturi hrizotila, le da je enoplastovna (Whittaker, Zussman, 1956, 118/119). Značilne so tudi oblike serpentinskih mineralov (Zussman, Brindley, Comer, 1957, 152), in sicer: Hrizotilova vlakna so cevasta, lahko pa so tudi letvasta. Antigoritovi kristali so ploščati, lahko pa so tudi letvasti. Enako je s šest plast ovni m serpentinom. Lizarditovi kristali so ploščati. Ker imamo za naše azbeste rontgenske podatke medmrežnih razdalj, bi se na kratko dotaknili tudi metode za interpretacijo medmrežnih razdalj, po kateri moremo ločiti antigorit, monoklinski in rombični hrizotil ter lizardit. Izdelala sta jo Whittaker in Zussman (1956) po podatkih, dobljenih v orientirani legi kristala. Sloni na ugotovitvah, da so pri nižjih kotih odboji za monoklinski in rombični hrizotil identični, razlike pa nastopajo pri višjih kotih onih odbojev, ki ustrezajo odbojem od ploskev 201, in sicer so ti odboji nekoliko medsebojno premaknjeni. Po teh ugotovitvah sta avtorja izračunala in eksperimentalno na standardnih vzorcih opredelila medmrežne razdalje k eni in drugi strukturi. Upoštevala sta tudi jakosti odbojev. Kriteriji za ločitev na osnovi med-mrežnih razdalj so naslednji: Monoklinski hrizotil se loči od rombičnega že po velikosti medmrežnih razdalj. Obe rombični obliki — rombični hrizotil in lizardit — se ločita med *eboj po jakosti odbojev, in sicer so pri rombičnem hrizotilu odboji od ploskev 201 močnejši, če je 1 liho število, kot pa če je 1 sodo število. Pri lizarditu so jakosti v nasprotnem redu. Antigorit ima močno črto pri 2,53 A. Pri lizarditu ustrezna črta nikoli » a ni večja od 2,50 A. Antigorit ima dublet z močno črto 1,563 A in srednjo črto 1.503 A (Whittaker, Zussman, 1956). Na elektronskih mikroposnetkih lahko direktno opazujemo obliko vlaken in sicer cevasto ali pa letvasto, pri ploščatih mineralih pa opazujemo ploščice. Zmerimo lahko tudi debelino posameznega vlakna, ki je po literaturnih podatkih od 200 A do 300 A (Shell, 1956, 351). Rezultati naših preiskav Za pridobivanje azbesta je treba navadno nakopati izredno veliko rude. Za jugoslovanske azbeste cenimo na osnovi statističnih podatkov v povprečku čist izkoristek okrog 1 °/o, v Stragarih pa z ozirom na nove izdelke do 11 °/o. Izjema bo postal rudnik Stragari, ko se bo z novo metodo separacije po mokrem postopku ta procent lahko znatno zvišal in bo mogoče pridobivati iz rude, ki se da v rudniku bolj ali manj že med delom hitro ločiti, do 15 °/o uporabnega azbesta, od tega okrog 7 °/o dolgovlaknatega. Zato je rudnik Stragari svetovna redkost med rudniki azbesta, podobno kot n. pr. po bogastvu kristalov rudnik Trepča med rudniki cinka in svinca. Nahajališče Stragari Rudno telo v Stragarih ima obliko velike podolgovate piramide, ki leži v dinarski smeri v močno spremenjenem in zdrobljenem serpentinu. Tega pokriva plast sivega tektonsko izredno močno zdrobljenega spod-njekrednega apnenca (1. slika). Na robovih prehaja zdrobljen in spremenjen serpentin v navaden masiven serpentin z manjšimi lečami hri-zotilnega azbesta po razpokah. Na kontaktu s serpentinom se na jugovzhodni strani (2. slika) pojavlja že apnen filit, ki prehaja v kremenov peščenjak. Rudno telo se razteza na daljavo več sto metrov in se v globino širi, kar so pokazala vrtanja do globine okrog 30 m. Zaloge A + B cenijo na okrog 4 milijone ton. Med rudo se pojavljajo na posameznih mestih tudi večja ali manjša nakopičenja niklja v količini nekaj odstotkov. Povprečen odstotek pa je razmeroma majhen in znaša po podatkih rudnika nekaj desetink. Azbest v rudi je med seboj na gosto prepleten v raznih smereh. Pojavlja se v plasteh, ki so večinoma vzporedne z lečo in med seboj pre-gnetene v obliki večjih ali manjših krp (3. slika). Ker se azbest do zdaj mehansko na suh način ni dal primerno razvlakniti, je bilo treba najti nov, tako imenovani mokri postopek, s katerim je to zdaj mogoče. S tem je pomen rudnika izredno narastel. Skupki vlaken se pod mikroskopom pojavljajo kot enoten mineral z nizkimi interferenčnimi barvami (dvolom znaša okrog 0,006 do 0,011) in s spremenljivim lomnim količnikom (okrog 1,54 + 0,02). Natančnejših meritev zaradi malo uporabnih podatkov in velikih odstopanj v istem nahajališču nismo nadaljevali. 1 si. Pogled na dnevni kop rudnika Stragari proti vzhodu. Zgoraj nariv zdrobljenega spodnjekrednega apnenca (temno) Fig. 1. The view on the Stragari-open cast towards east. In the upper part the overthrust of Lower Cretaceous limestone (dark) Diagram (4. slika) kaže diferenčno termične krivulje za vzorce azbe-stov iz naših glavnih nahajališč. Vse vzorce smo z roko odbrali od ser-pentinske prikamenine in jih zmerili v pečki s pomočjo Cr/AlCr termičnih elementov v zračni atmosferi pri hitrosti naraščanja temperature 12° C/minuto. Količina vzorcev je znašala okrog 0,6 do 0,7 g. Vse vzorce smo prej posušili do 110° C in nato različno dolgo v sušilniku, kar je nekoliko vplivalo le na začetno temperaturo do okrog 150° C. Vse analize smo večkrat kontrolirali. Iz krivulj je razvidno, da so vzorci Bogoslovec, Korlača, Stragari II (št. 172) in Rujište razmeroma čisti hrizotilovi azbesti (delno s prevleko lizardita). Njihovi jasni endotermni odkloni se gibljejo med 700° in 720° C, eksotermni pa od 810° do 820° C. Vzorec Stragari št. 172 je vlaknat hrizotil, z roko izbran iz razpoke serpentina. Vzorec Ozren predstavlja verjetno prehod v antigorit. Pri 670° C kaže začetek odklona za hrizotil, pri 765° C pa oster endotermni odklon, ki se približuje antigoritovemu. Vzorec Stragari I (št. 220) ima endotermni odklon pri 730° C in izredno močan eksotermni odklon pri 815° C (na sliki ni do vrha razviden). Vzorec je povprečje krpastega azbesta. 2. si. Meja na površini med serpentinom (spodaj) in apnencem (temno zgoraj). SE od dnevnega kopa Stragari Fig. 2. Distinct boundary between the serpentine (lower part), and the limestone (dark upper part) on the surface. SE from the Stragari-open cast Za primerjavo smo izmerili in prikazali na isti sliki antigorit-serpentin, ki ga je ing. D. Jelene prinesel iz Etiopije (4. slika št. 335) in tipičen serpentin Stragari III (št. 160). Makroskopski in mikroskopski opis domačih azbestov Kakor je bilo že omenjeno, nahajamo stragarski azbest v svetlih krpah z rahlim zelenkastim odtenkom, to je v obliki, ki se razlikuje od znanih tujih in tudi tu omenjenih jugoslovanskih azbestov. Krpe so nekoliko upogljive in imajo masten otip. Vzporedno potekajoča vlakna so sorazmerno trdno med seboj zlepljena z drobnoluskastim materialom. Obe komponenti je precej težko razlikovati, kajti drobnoluskasti material predstavlja verjetno prehodno stopnjo med homogenimi enotnimi ploščicami serpentina in vlakni. Prevladujejo vlakna. Skupki vlaken se vlečejo na dolžino več centimetrov. V polindustrij-sko razvlaknjenih vzorcih nahajamo do 5 cm dolge vlaknate skupke brez sledov luskastega materiala. Vlakna so sorazmerno močna, mehka, prožna, pod mikroskopom brezbarvna. Pri močno razrahljanih skupkih opazujemo med navzkrižnimi nikoli prečne proge, ki jih povzroča gubanje vlaken. Pod navadnim mikroskopom ne moremo razločiti ali gre za eno vlakno ali za skupek. Pri krpi, ki naj bi predstavljala prehodno stopnjo med serpcntinom in azbestom, opazujemo pod mikroskopom na nekaterih mestih podolgo- 3. si. Ruda »krpastega« azbesta na dnevnem kopu v Stragarih Fig. 3. The flaky asbestos mined in the Stragari-open cast vate oblike, na katerih je vlaknata struktura pretežno zakrita, na drugih mestih pa neenotno maso, ki je na videz drobnozrnata. Izraz »drobno-luskasta krpa« uporabljamo predvsem za izražanje mikroskopske slike, kajti za makroskopsko opazovanje je to močna, kompaktna krpa. Omenimo še, da dobimo v krpah v majhni količini neenakomerno porazdeljena drobna magnetitna zrna, medtem ko karbonatov, ki bi jih bilo z ozirom na CO., pod 1 °/o, pod mikroskopom nismo opazili. Stra-garski azbest nastopa v krpah, zato ga imenujemo krpasti azbest. V vlakna se da spraviti le s težavo. Rujištanski azbest predstavljajo od nekaj stotink do 25 mm, povprečno 2 mm dolgi vlaknati skupki. Nahajajo se v enako debelih žilah drobnozrnatega serpentina, pri čemer je vlakno, kot je to navadno, postavljeno prečno na žilo. Debelejši skupki so rumenkasti do zelenkasti in bolj togi, razrahljani pa so svetli, svilnati, nekoliko prožni in upogljivi. Pri prenehanju sile se večinoma takoj povrnejo v ravno podolgovato obliko. Nalomljeni so na splošno bolj malo. Debelina posameznega vlakna je pod razločitveno mejo navadnega mikroskopa. Redko dobimo med skupki vlaken nekaj stotink milimetra široke proge rjavkastega minerala, katerega moremo prišteti k bovlingitu. Ima slab pleohroizem, njegov lomni količnik je večji od kanadskega balzama in manjši od 1,657. V hladni solni kislini se sorazmerno hitro topi. Nahajamo ga le v sledovih (pod 0,5 %), Prav tako v majhni količini so med skupki azbesta leče kalcita. Korlačanski azbest nahajamo kot žile v zelenkastosivi kamenini z vijoličnim odtenkom. 2ile so široke od nekaj desetink milimetra do 7 mm, povprečno 1,8 mm. Enako dolgi so tudi azbestovi skupki. Žile azbesta so zelene, iz njih dobljen razvlaknjen azbest pa je svetel. V večini žil nahajamo neprožne azbestove skupke, ki dobe pri obdelavi številne nalome. Potemnitev nepoškodovanih skupkov je enotna. Del žil (okrog %) je sorazmerno trd. Te žile so zapolnjene s serpen-tinom, delno pa z letvami, ki imajo bolj ali manj naznačeno vlaknato strukturo. Poleg tega je v teh žilah tudi malo kalcita. Prikamenina korlačanskega azbesta je bolj slabo serpentinizirana. Nahajamo namreč drobnozrnato maso serpentina, prepreženo z žilami prav tako serpentina, ki ustvarjajo nekako mrežasto strukturo in zelo spominjajo na serpentinizacijo ob olivinovih razpokah. V tej drobno-zrnati masi so okrog 3 mm velika zrna (okrog 10%>) s številnimi razpokami, z vzporedno potemnitvijo in z nizkimi interferenčnimi barvami. Ta zrna so verjetno bolj ali manj serpentinizirani rombski pirokseni. Po vsej kamenini je še obilo drobnega magnetita (okrog 8 °/o). Za nahajališče Ozren (Bosansko Petrovo selo) smo imeli na razpolago le industrijsko ločene vzorce azbesta z označbo »Ozren 3 W-* in »Bosansko Petrovo selo 4 M«. Razvlaknjen azbest je svetel. Skupki so dolgi povprečno okrog 2 mm in so sorazmerno prožni. Kažejo pa tudi nekaj nalomov. Pod mikroskopom so brezbarvni. V obeh vzorcih opazujemo sorazmerno veliko (okrog 10—15 °/o) jalovine (serpentina, bovlingita, magnetita). Tudi za nahajališče Bogoslovec smo imeli le industrijsko ločen vzorec azbesta z označbo »Bogoslovec 3 W«. V tem vzorcu nahajamo poleg skupkov vlaken tudi znatno količino zdrobljene jalovine (serpentin, bov-lingit, magnetit). Skupki vlaken so dolgi povprečno okrog 1—2 mm. Pod mikroskopom so brezbarvni; so sorazmerno prožni in kažejo le slabe nalome. Strukturni različki domačih serpentinskih azbestov Iz diagrama stragarskega azbesta, ki ga je izmerila Hinterlech-n e r j e v a (5. slika), smo izračunali medmrežne razdalje in jih opredelili po Whittaker-Zussmanovi metodi (2. tabela). Za antigorit značilne črte 2,52 A ne najdemo, pač pa sta naši sosednji črti (2,57 A in 2,49 A) značilni za monoklinski hrizotil in lizardit. jakosl - inttnsrt/ -4Q0 ■209 06* -X)S> Tog-060 028 jok ost - intimity •203 * -006 ■202» •202- 130 024 > 004 ■022 ■021 102 002 20S• ■ 205* 5. si. Kontgenogram azbesta Stragari Fig. 5. X-rays diffraction pattern of the Stragari asbestos 1. slika Stragari, nikoli -t, povečava 20 X. Razrahljan skupek stragarskega azbesta: levo skupki vlaken, v sredi delno zakrita vlaknata struktura, desno »drobnoluskasta- krpa-sta masa Fig. 1. Stragari, + N, 20 diams Loosened agglomerate of the Stragari-asbe-stos; groups of the fibres at the left, partly hidden fibreous texture in the middle, thin flaky masr. at the right 2. slika Stragari, nikoli +, povečava 20 X. Razrahljani skupki vlaken stragarskega azbesta Fig. 2. Stragari, 1 N, 20 diams. Loosened groups of Stragari-asbestos 3. slika Kutlovo pri Stragarih, nikoli +, povečava 20 X. Zgubani skupki azbestnih vlaken Fig. 3. Kutlovo at Stragari, + N, 20 diams. Folded groups of fibres 1. slika Rujište, nikoli t-, povečava 20 X. Skupki azbestovih vlaken s širšim nalomljenim skupkom ter nekoliko drobne jalovine (serpentina) Fig. 1. Rujište, + N, 20 diams. The groups of asbestos fibres with a thicker broken bundle and some fine grained waste (serpentine) 2 slika Korlača, nikoli +, povečava 20 X. Skupki azbestnih vlaken z nalomi Fig. 2. Korlača, + N, 20 diams. Bundles of the asbestos fibres, partly broken 3. slika Bogoslovec, nikoli ' , povečava 20^ skupki azbestnih vlaken ter drobna jalovina (serpentin, bov-lingit, magnetit) Fig. 3. Bogoslovec, + N, 20 diams. Bundles of asbestos-fibres with the fine-grained waste (serpentine, bowlingite. magnetite) 2. si. Debeygram korlačanskega azbesta z jalovino (kobaltova anoda) Fig. 2. X-rays diffraction pattern of the Korlača-asbestos with the waste (Co anticathode) Geologija, 5. knjiga Grimšičar-Ocepek: Azbesti IV. TABLA - PLATE IV. 1. si. Debeygram ozrenškega azbesta z jalovino (Ozren 3 W. kobaltova anoda) Fig. 1. X-rays diffraction pattern of the Ozren-asbestos (Spec Ozren 3 W, Co anticathode) 2. si. Debeygram bogoslovškega azbesta z jalovino (Bogoslovec 3 W. kobaltova anoda) Fig. 2. X-rays diffraction pattern of the Bogoslovec-asbestos with the waste (Spec. Bogoslovec 3 W. Co anticathode) Geologija. 5. knjiga Grimšičar-Ocepek: Azbesti 1. si. Elektronski diagram čistega rujištanskega azbesta Fig. 1. Electron diffraction pattern of the clean Rujište-asbcjlos 2. si. Elektronski mikroposnetek rujištanskega azbesta pri 40.000-kratni povečavi Fig. 2. Electron microscope picture of the Rujište-asbestos, 40.000 diams. 1. si. Elektronski mikroposnetek korlačanskega azbesta pri 45.900-kratni povečavi Fig. 1. Electron microscope picture of the Korlača-asbestos, 45.900 diams. 2. si. Elektronski mikroposnetek stragarskega azbesta pri 45.900-kratni povečavi Fig. 2. Electron microscope picture of the Stragari-asbestos, 45.900 diams. Table 2 2. tabela MEDMRE2NE RAZDALJE STRAGARSKEGA AZBESTA, IZRAČUNANE IZ DIAGRAMA (5. si) INTERLATTICE DISTANCES OF THE STR AG ARI-ASBESTOS CALCULATED OUT OFF THE DIAGRAM (Fig. 5.) •c 0 Izrač. c Izrač. «4 Jakost j ^ d v A Ploskev o Jakost e d V A o o u Inten- d v A Calcula- •■-1 o o o Inten- d v A Calcula- Ploskev ■o G TJ 4> sity d in A ted # Face =o S sity d in A ted ^ Face 0 BC d in A O S d in A 1. M-St 7,39 7,32 002 23. S-F 1,733 1,739 310 2. S-F 4,60 4,60 020 24. S-F 1,683 1,698 028 3. S-F 4,48 4,54 102 25. S-F 1,643 1,643 207 -f 4 Sr-M 4,35 4,37 021 26. Sr-M 1,615 1,601 207 X 5. S-F 3,87 3,89 022 27. Sr-M 1,563 1,566 051 6. M-St 3,65 3,66 004 28. Sr-M 1,544 1,548 208 X 7. S-F 2,84 2,86 024 29. M-St 1,537 1,534 060 8. S-F 2,65 2,66 130 30. S-F 1,500 1,506 208 + 9. Sr-M 2,57 2,592 202 X 31. Sr-M 1,482 1,468 208 X 10. S-F 2,49 2,497 202 + 32. S-F 1,426 1,424 209 X 11. Sr-M 2,45 2,454 202 X 33. S-F 1,418 1,414 064 12. Sr-M 2,42 2,438 006 34. S-F 1,377 1,386 209 4- 13. S-F 2,35 2,332 203 + 35. S-F 1,357 1,354 209 X 14. Sr-M 2,24 2,280 203 X 36. S-F 1,330 1,328 400 15. S-F 2,19 2,214 204 X o7. S-F 1,316 1,322 402 X 16. S-F 2,14 2,148 204 + 38. S-F 1,304 1,307 402 + 17. S-F 2,10 2,094 204 X 39. S-F 1,286 1,281 2010 -i- 18. S-F 2,02 1,966 205 [- 40. S-F 1,273 1,275 404 X 19. S-F 1,90 1,919 206 X 41. S-F 1,248 1,248 404 + 20. S-F 1,83 1,829 008 42. S-F 1,235 1,230 404 X 21. S-F 1,80 1,796 206 + 43. S-F 1,205 1,198 406 X 22. ~ S-F 1,765 1,748 206 X 44. S-F 1,170 1,167 406 + X = odboj za monoklinski hrizotil + = odboj za rombični hrizotil in lizardit Jakost — Intensity: M(očna) — St(rong), Sr(ednja) — M(edium), S(ibka) — F(eeble) Jakost za antigorit značilnega dubleta je pri našem vzorcu v obratnem redu kot ga navajata Whittaker in Zussman, zato smo medmrežne razdalje opredelili za hrizotil in lizardit. Na primesi (brucit, magnezit, markazit, magnetit, lojevec) ne moremo sklepati, ker so njihove tri močne črte večinoma istovetne s serpent inskim i. Tudi na debeygramih ostalih azbestov (3. tabela) nismo ugotovili antigorita. Geologija V. — 4 49 Table 3 Medmrežne razdalje jugoslovanskih Interlattice distances of yugoslav, a j b c e d 1. 7,35 M-St 6,82 M-St 6,29 M-St 7,03 M-St 6,92 M-St 2. 5,70 Sr-M — — — — 3. 4,53 M-St — — 4,55 Sr-M — 4. — 4,30 Sr-M 4,40 M-St — 4,44 M-St 5. 3,64 M-St 3,49 M-St 3,56 M-St 3,57 M-St 3,68 M-St 6. 3,31 S-F — — — — 7. 2,53 S-F — 2,55 M-St — — 8. — — — — 2,50 M-St 9. 2,46 Sr-M — 2,46 M-St — — 10. — 2,43 M-St — 2,43 M-St — 11. — — — — 2,34 S-F 12. _ — — — 2,14 S-F 13. 2,08 S-F 2,03 Sr-M 2,06 S-F 2,09 S-F — 14. — — — — 1,963 S-F 15. — — — 1,834 S-F 16. 17. 18. — 1,79 S-F 1,79 S-F — — 1,72 S-F 1,73 S-F — 1,73 S-F 1,719 S-F 19. — — — — — 20. — — — — 1,642 S-F 21. — — 1,61 S-F _ — 22. 1,52 M-St 1,53 M-St — 1,53 M-St 1,538 M-St 23. — — 1,49 M-St — — 24. 25. 26. — — — 1,46 S-F — 1,31 S-F 1,30 Sr-M 1,30 M-St 1,293 Sr-M 1,309 Sr-M 1,306 Sr-M 27. — — 1,263 S-F — 28. — — — -- 1,211 S-F 29. — — 1,062 S-F 1,076 S-F 30. 1,04 S-F — _ 1,044 S-F 1,044 S-F 31. — — — 0,99 Sr-M 0,991 S-F 3. tabela azbestov in kanadskega azbesta and Canadian asbestos e f g h i j 6,72 M-St 6,97 M-St 6,87 M-St 7,31 M-St 002 7,32 — — — — 012 5,72 — — — 4,52 M-St 020 4,60 4,46 M-St 4,36 Sr-M 4,43 M-St — 021 3,37 3,60 M-St 3,50 M-St 3,53 M-St 3,65 M-St 004 3,66 — — 2,95 S-F — 024 2,86 — — — 2,56 Sr-M 202 X 2,548 — — — — 202 + 2,497 — — — 2,45 Sr-M 202 X 2,454 — 2,42 Sr-M 2,42 M-St — 006 2,438 2,34 M-St — — — 203 + 2,332 2,15 Sr-M — — — 204 + 2,148 — 2,07 S-F 2,03 Sr-M 2,09 S-F 204 X 2,094 — — 2,00 S-F — 205 + 1,966 — — — — 008 1,829 — 1,78 S-F 1,81 S-F — 206 + 1,796 1,76 S-F — 1,77 S-F — 206 X 1,748 — — — 1,734 S-F 310 1,739 — — — 1,710 S-F 028 1,698 — — — — 207 + 1,643 — — — — 207 X 1,601 1,53 M-St 1,52 M-St 1,56 M-St 1,531 Sr-M 060 1,534 — — — — 208 + 1,506 — — 1,45 S-F — 0010 1,463 — — 1,40 S-F — 064 1,414 1,31 Sr-M 1,298 Sr-M 1,30 M-St 1,311 Sr-M 402 + 1,307 1,279 S-F — 1,275 S-F — 404 X 1,275 1,216 S-F 1,208 S-F — — 0012 1,218 — — — — 408 + 1,074 1,045 S-F 1,039 S-F 1,044 S-F — 510 1,056 0,994 Sr-M 0,991 S-F 0,990 Sr-M 0,992 Sr-M 531 + 0,998 Cirkei (po Dammer, Tietze, 1914, 233) navaja, da je azbest slabši, če je prikamenina slabo serpentinizirana. To kažejo tudi naši podatki in sicer predvsem vzorec Korlača. Nasprotno pa sklepamo o dobro serpentinizirani kamenini v Stragarih, ki prehaja v azbest. Za točnejšo razjasnitev prisotnosti lizardita in rombičnega hrizotila ter za določitev oblike vlaken so potrebne še nadaljnje preiskave. Po dosedanjih raziskavah je kvaliteta vlaken odvisna predvsem od kristalne strukture in oblike. Hipotezo, postavljeno po analogiji s halloysitom na osnovi diferenčno termične analize, da je vzrok cevasti strukturi rahlo in nepravilno vezana plastovna voda, bo treba podpreti še s podrobnimi in z bolj zadovoljivimi difrakcijskimi podatki, ki bi jih lahko dobili z bolje opremljeno kamero. THE YUGOSLAV SERPENTINE ASBESTOS WITH SPECIAL REGARDS TO THE STRAGARI ASBESTOS The authors are giving first of all the survey of the production and the uses of asbestos in Yugoslavia. They mention shortly the origin of the serpentine asbestos, and the standard methods for the determination of fibres. Further on they treat the uses of the fibres, and give some geperal physical properties of the serpentine asbestos. The technical chemical analysis of some yugoslav asbestos are compared with those of foreign chrysotile and antigorite. In the second part of the article a detailed description is given of the Stragari asbestos-deposit with the results of the differential thermal analysis, macroscopic and microscopic description of the specimens as well as the results of the X-rays analysis. According to the data of the various analysis the authors attempt to explain individual mineral'? of the serpentine group according to Zussman, and other authors. On the base of the data compiled they conclude, the elastic tender fibers have a monoclinic structure. That is very clear for the Stragari asbestos, meanwhile they have found the rhombic structure with the brittle Korlača-asbestos. The data of the chemical analysis of our asbestos do not aggree with the Dammer-Tietze's supposition, the fibres are brittle in case, they contain more ALO., (1913, 235), at least of the Stragari one, as the alumina content is not lower than with the rest of our asbestos. Our data are in fair accordance with the C i r k e 1' s hypothesis, the serpentine is of lower quality in case, the gangue is not well serpen-tinized. The Korlača asbestos is the best proof of his hypothesis. On the contrary we can exspect good asbestos on the base of the well serpenti-nized rock grading into asbestos at Stragari. Additional investigations are necessary for more accurate clearing up of presence of lizzardite, and rhombic chrysotile for the determination of the fibre-form as it is supposed, the quality of the fibres depends primarly on the crystal structure, and the form of the fibres. The hypothesis, the basis of the pipe-structure is feebly and irregularly bound interlayer water set up per analogiam with the halloysite on the base of the differential thermal analysis should be backed by more detailed and favourable data of the diffraction patterns. LITERATURA Alphabetical Index of X-Ray Diffraction Patterns, 1945, Philadelphia. Dammer B., Tietze O., 1914, Die nutzbaren Mineralien, II. B., Stuttgart. Grim R. F., 1953, Clay Mineralogy, New York, Toronto, London. K a 1 o u s e k, G. L., M u 11 a r t L. E., 1957, Studies on the chrysotile and antigorite components of serpentine, The Am. Min., 1—22. Klug H. P., Leroy E. A., X-Ray Diffraction Procedures, New York, London. Midgley H. G., 1951, A serpentine minerat from Kennak Cove, Lizard, Cornwall, The Min. Magg., 526—530. Nagy B., Bates T. F., 1952, Stability of chrysotile asbestos, Am. Min., 1055—1058. Nagy B., Faust G. T., 1956, Serpentines: Natural mixtures of chrysotile and antigorite, The Am. Min., 817—838. Nikitin V. V., 1946, Teoretska petrografija, Zagreb. Poročila Zavoda za raziskavo materiala in konstrukcij LRS. R a m d o h r P., 1942, Klockmanns Lehrbuch der Mineralogie, Stuttgart. Shell H. R., 1956, Determination of magnetite in chrysotile, Am. Min, 351/352. Tam ar in o v M. M., 1946, Kurs mestorožd. polezn. izkop., Moskva, 286—290. Warren B. E., Bragg W. L., 1931, The Structure of Chrysotile H4Mg3Si*09,Zeitschr. fur Krist., B 76, 201—210. Whittaker E. I. W., 1951, An orthorhombic variety of chrysotile, Acta Cryst., 187/188. Whittaker E. I. W., 1952, The unit-cell of chrysotile, Acta Cryst., 143/144. Whittaker E. I. W., 1953, The structure of chrysotile, Acta Cryst., 747/748. Whittaker E. I. W., 1956, The characterization of serpentine minerals by X-Ray diffraction, The Min. Mag., 107—126. W i n c h e 11 A. N., W i n c h e 11 H., Elements of Optical Mineralogy, Part II, New York, London. Z u s s m a n I., B r i n d 1 e y G. W., Comer J. J., 1957, Electron diffraction studies of serpentine minerals, The Am. Min., 133—153. Zussman I., 1956, Antigorite: Superlattice and structural formula, The Am. Min., 148—152. Žerjav V., 1955, Aktinolit iz Košina v Makedoniji, Slov. akad. znan. in um., razr. za prirod. vede, razpr. III, Ljubljana, 483—499. REDKI PRIRODNI SVINČENI OKSIDI V MEŽICI Stanko Grajenauer S 5 slikami Pri pregledu svinčenega koncentrata iz sedmega obzora sekcije Graben so našli v žerjavskem laboratoriju rdeča zrnca, ki so vsebovala 84,1 «/oPb, in sicer 75,71 °/o Pb(O) in 8,43 °/o Pb(S). Kolega ing. Ivo Strucl mi je primerek izročil, da ga pregledam in ugotovim minerale v njem. Primerek z redkimi svinčenimi oksidi nastopa skupno z galenitom, cerusitom in vul-fenitom v prelomnici s smerjo 285° do 300® in padom 80° proti severu v močno porušeni in dolomitizirani kamenini. Rudna izkopnina iz tega dela sekcije Graben vsebuje povprečno 1,25 %Pb (od tega 0,76 °/o kot oksid in 0,49% kot sulfid), 1,22 %>Zn (verjetno vse v oksidni obliki), 0,66 D/o Fe in 0,47 % Mo. Redkega primerka sem bil zelo vesel, ker bom s tem lahko dopolnil svojo študijo o nastopanju svinčenih, cinkovih in molibdenovih orudenenj v Mežici, ki sem jo dokončal v Heidelbergu (1958). Ker je v novejšem času Zore (1955) opisal geološki in stratigrafski položaj rudišča, sem se jaz bolj posvetil genezi in mineralogiji. Za mikroskopsko raziskavo sem uporabljal rudni mikroskop znamke Leitz model MOP, kot vir svetlobe pa Monla-žarnico iste znamke. Za fotografske posnetke sem uporabljal aparat Voigtlander s ploščami formata 9 X 12 cm z dvojnim izvlačenjem meha. Mesto optike kamere sem uporabljal mikroskop-okular, ki je nameščen v posebnem vodilnem obročku, tako da se zlahka menja. Nameščanje z okularjem trdno spojene kamere je prav tako enostavno kakor menjanje okularja. Pri osvetlitvah so se popolnoma obnesle »Silbereosin« finozrnate ortokromatske plošče znamke »Pcrutz«. Mrežne konstante elementarne celice za minij sem izračunal s pomočjo podatkov praškastega diagrama po Debye-Scherreru. Istočasno se najtopleje zahvaljujem gospodu prof. P. Ramdohrju za vsestransko pomoč in nasvete pri delu, gospodu prof. W. Bordezin-s k e m u za omogočen je dela v rentgenografskem laboratoriju in kolegi Tatjani Wolbeck za nasvete in pomoč pri izvrednotenju rentgeno-grafskih diagramov. * Avtorju je omogočil delo »SKLAD BORISA KIDRIČA«, ki mu je dodelil maja 1957 štipendijo za strokovno specializacijo v inozemstvu. REDKI SVINČEVI OKSIDI V MEŽICI SELTENE NATURLICI1E BLEIOXYDE IN MEŽICA 1. si. Mežica, 7. obzor revirja Graben, zahodno od izvoznega jaška. Odsevna svetloba, oljna imerzija, 1 nikol, 50 X. Drobnozrnat agregat minija (siv) s preostalimi zrnei galenita (bel) kaže deloma psevdo-morfno razkolnost po galenitu Abb. 1. Mežica, 7. Horizont von Grabenrevier, westlich von For-derschacht. Vergr. 50 mal, Olim-mersion, ein Nicol. Feinkorniges Mennigeaggregat (grau) mit den Restkornchen von Bleiglanz (weiB) zeigt eine pseudomorphe Spalt-barkeit nach dem Bleiglanz 2. si. Mežica, 7. obzor revirja Graben, zahodno od izvoznega jaška. Odsevna svetloba, oljna imerzija, 1 nikol, 400 X. V drobnozrnatem agregatu minija nastopata dve zrni, v levem zrnu masikot, v desnem pa mešanica litargita in masikota (litargit nekoliko temneje siv z drobnimi še neizpremenjenimi zrnci galenita (bel) na robu Abb. 2. Mežica, 7. Horizont von Grabenrevier, westlich von Forderschacht. Vergr. 400 mal, Olimmersion, ein Nicol. Feinkorniges Mennigeaggregat enthalt zwei Kornchen, das linke ist von Massicot, das rechte aber von Lithargit und Massicot zusammengesetzt (Lithar-git etwas dunkler grau), WeiCe Einschlusse am Rande sind Restkornchen von Bleiglanz 3. si. Mežica, 7. obzor revirja Graben, zahodno od izvoznega jaška. Odsevna svetloba, oljna imerzija, 1 nikol, 50 X. Drobnozrnat agregat minija (siv) v milonitski coni s svinčenim repom Abb. 3. Mežica, 7. Horizont von Grabenrevier, westlich von Forderschacht. Vergr. 50 mal, Olimmersion, ein Nicol. Feinkorniges Mennigeaggregat (grau) in einer Milonitzone zeigt typische Blei-schweiftextur Geologija, 5. knjiga Grafenauer: Redki svinčevi oksidi 4. si. Mežica, 7. obzor revirja Graben, zahodno od izvoznega jaška. Odsevna svetloba, oljna imerzija, 1 nikol, 50 X. Drobnozrnat agregat minija kaže psevdomorfno conarnost po galenitu. Nastopajo še drobna preostala bela zrnca galenita Abb. 4. Mežica, 7. Horizont von Grabenrevier, westlich von Forderschacht. Vergr. 50 mal, Olimmersion, ein Nicol. Feinkorniges Mennigeaggregat zeigt Zonarpseudomorphosen nach Bleiglanz 5. si. Mežica, 7 obzor revirja Graben, zahodno od izvoznega jaška. Debye-Scher-rerjev praškast diagram minija. Preparat je imel prečnik 0,5 mm, odprtina zaslonke je bila 1 mm, žarčenje s Cu^a- trajanje osvetlitve 4 ure s papirnim filtrom Abb. 5. Mežica, 7 Horizont von Grabenrevier, westlich von Fdrderschacht. Pulverdiagram der Mennige nach Debye-Scherrer Geologija, 5. knjiga Grafenauer: Redki svintevi oksidi Mineraloški pregled mineralov V primerku nastopa v glavnem minij — PbH04 (90,65 °/o Pb) — v izredno drobnozrnatem agregatu skupaj z drugimi svinčenimi minerali. Pripada ditetragonalni-bipiramidalni singoniji DJJ —PC/mbc. S pomočjo praškastega diagrama izračunane konstante a() = 8,80 A, c0 = 6,53 A, cja0 0,742, Z = 4 (oznaka mrežnih konstant, števila enot v elementarni, celici itd. po Strunzu, 1954). Trdota H = 2,5, specifična teža G = 8,9 do 9,2. Makroskopsko je mineral škrlatno do opekasto rdeč z oranžno rumeno razo. V presevni svetlobi je rdeč z N = 2,42u in z močnim pleo-hroizmom (v smeri hitrejšega žarka X je rdečkastorjav, v smeri počasnejšega žarka Z pa je skoraj brezbarven). Optični znak je neznan. Karakteristične so zelene interferenčne barve. Litargit in masikot nastopata deloma skupaj, deloma nastopa masikot sam v zrncih izpod 25 pt- v agregatu minija. Litargit a — PbO (92,83 w/o Pb) spada v ditetragonalno-bipiramidalno singonijo D ^ — P42/nmm, a0 = 3,96, c„ = 5,00, cn/a,( = 1,263, Z = % H - 2, G = 9,14. Je lepo razkolen po (110). Je mastnega sijaja, rdeče barve. V presevni svetlobi je rumenkastordeč, optično enoosen negativen. N(, — 2,665u, Ne = 2,535, N0 — Ne = 0,130. Masikot fi— PbO (92,83 °/<>Pb) spada v rombično-piramidalno singonijo C*v —Pca 2, a„ - 5,48, b„ - 5,88, c(i = 4,74 a,,: b1}: c() - 0,932 :1: 0,806, Z = 4, H = 2, G = 9,3 do 9,56. Je lepo razkolen po (100). Je mastnega sijaja, rumen (podobno kot avripigment ali pa samorodno žveplo) in ima svetlo razo. Smer žarka Y (ali X?) je normalna na 100. 2 V = zelo velik, mineral je optično pozitiven, kaže močno disperzijo. Nx = 2,51 u, Ny = 2,61. Nz = 2,71, Nz — Nx = 0,20, kaže močan pleohroizem z X (ali Y?) = svetlo žvepleno rumen, Z = temno rumen. Ponašanje pri poliranju. Vsi svinčeni oksidi Mežice se polirajo relativno slabo zaradi majhne trdote. Celo z Rehwaldovim strojem ni bilo mogoče dobiti idealno gladkega izbruska. Polirna trdota minija je bistveno nižja od galenita, s katerim nastopa navadno skupaj (1. si.). V mini ju ni mogoče opaziti razkolnih ploskvic, ker je preveč drobnozrnat. Vidimo pa, da včasih agregat minijevih zrnc zadržuje isto razkolnost kot reliktna zrna galenita, ki jih psevdomorfno zamenjuje (1. si.). Zanimivo je, da je polirna trdota litargita in masikota višja od minija, kar se ne strinja s podatki trdote, dobljene z razo (2. si.). Nizka trdota razenja je verjetno posledica idealne razkolnosti obeh mineralov. Zaradi izredno drobnih zrnc galenita, s katerim navadno nastopata skupaj, ni bilo mogoče ugotoviti medsebojnega odnosa v polirni trdoti med galenitom in litargitom oziroma masikotom. Refleksijska sposobnost. Minij ima relativno nizko refleksijsko sposobnost. Izračunana sposobnost iz lomnega količnika v rdeči svetlobi znaša Ru = 17,2 v zraku in 5,2 v olju. Kljub temu pa je precej višja od cinkove svetlice, posebno v oljni imerziji. Refleksijska barva je sivkasto-bela 7. rožnatorumenim odtenkom v onih delih, kjer je mineral popolnoma čist, in z modrikastim odtenkom v delih, kjer nastopa v mineralu še prah neizpremenjenega galenita. Refleksijski pleohroizem je včasih slabo viden in sicer v smeri N„ rumenkastosive ali oranžnosive in v smeri Ne sivkasto- modrikaste do sivkastobele barve. Opazovanje motijo rdečkastorumen-kasti in včasih škrlatnordečkasti notranji refleksi, ki so posebno številni pri navzkrižnih nikolih ali pa pri opazovanju v oljni imerziji. Posebno v olju je refleksijska sposobnost znatno večja od cinkove svetlice. Verjetno je temu vzrok (po mišljenju Ramdohrja), ker absorbcijski koeficient K minija v modrem delu spektra narašča, K cinkove svetlice pa ostane majhen. Iz tega razloga postane tudi v olju nekoliko bolj jasen modrikast barvni odtenek. Anizotropski efekti in pleohroizem v olju ali pa pri navzkrižnih nikolih se popolnoma izgube zaradi številnih notranjih refleksov. Masikot ima nekoliko višjo refleksijsko sposobnost kot minij. Izračunana sposobnst v rdeči svetlobi znaša v zraku od Ru = 18,2 do 21.2 in 6,2 do 8,1 v oljni imerziji. Refleksijska barva je sivkastobela. Refleksij-ski pleohroizem in anizotropski efekti niso vidni zaradi številnih brezbarvnih svetlih notranjih refleksov. Litargit ima refleksijsko sposobnost skoraj enako kot masikot. Računsko znaša Ru = 18,9 do 20,6 in 6,3 do 7,5 v olju. Refleksijska barva jc sivkastobela in anizotropski efekti niso vidni zaradi številnih škrlatno-rdečih notranjih refleksov. Jedkanje. Poizkusov z jedkanjem nisem delal, ker nastopajo minerali v preveč drobnozrnatem agregatu in ni pričakovati kakih posebnih struktur. Litargit in masikot sta topna v HNO;l in HCl; s HaS04 tvorita Pb S04. Slabo topna sta tudi v alkalijah. Minij je topen v višku HCl in se pri tem razvija Cl; topen je v razredčeni HNO;< in nastaja pri tem svinčev nitrat in rjav preostanek PbO.,. Fizikalno kemični podatki. Minij se izpreminja pri 389° C v črno modifikacijo. Umetno nastaja pri segrevanju PbO pri temnordečem žaru, bolj počasi pa se tvori pri nižjih temperaturah. V majhnih kristalih nastaja pri topljenju PbC03 v zmesi s K in Na nitratom in pri segrevanju svinčevega oksida ali karbonata v topli KOH raztopini. Litargit se izpremeni v masikot pri temperaturi nad 489° C. Nastaja v kristalih pri počasnem ohlajanju raztopine PbO v močni KOH ali pa s taljenjem v KOH: pri hitrem ohlajanju nastaja masikot. Masikot nastaja tudi kot prah pri direktni oksidaciji svinca in pri kalciniranju svinčevih soli s plinastimi kislinami pri zmernih temperaturah. Nastopa kot produkt visokih peči. Pri kalciniranju svinčevega hidroksida ali svinčevih soli plinastih kislin v zraku nastaja lahko tudi litargit. Struktura. Minij nastopa v Mežici v milonitski coni skupaj z gale-nitom. Pri tem kaže galenit deloma tipično strukturo svinčevega repa (3. si.). Na mestih, kjer je galenit popolnoma izpremenjen v minij, kaže ta lepe rdečkast o rumene notranje reflekse. Deloma nastopa v miniju galenit, razdeljen v izredno drobnih preostalih zrncih. Ta mesta kažejo nekoliko temnejšo barvo v miniju (1. si.). Temnejši deli kažejo pri navzkrižnih nikolih škrlatnordeče notranje reflekse. Minij zamenjuje pri oksidaciji galenit in deloma cerusit in tvori včasih lepe conarne psevdo-morfoze po galenitu (4. si.), včasih nastopa v njem tudi psevdomorfna razkolnost. Zrna galenita, ki so preostala, vsebujejo včasih tudi drobna zrnca cerusita. Masikot in litargit nastopata v miniju večinoma v drobnih zrncih, v katerih vidimo včasih še izredno drobne iskrice galenita, ki je preživel oksidacijo (2. si.). Večinoma pa nastopa v zrncih samo masikot, ki ga spoznamo takoj po karakterističnih brezbarvnih notranjih refleksih. Diagnoza. Po značilni barvi in notranjih refleksih odbojnosti, mah trdoti in značilni paragenezi je diagnoza teh oksidov popolnoma trdna. Parageneza. Minij je drugotni produkt galenita ali cerusita. Pri-rodna nahajališča so povečini dvomljiva. Nastopa v Schlangenbergu, v Altaju, deloma z baritom; v Badenweillerju (Baden), v Bleialfu in Kallu v Eifelu; v Angliji nastopa v Leadhillu (Škotska); v Mehiki nastopa v Bolanosu blizu rudnika Santa Fe skupaj z masikotom in cerusitom; v mnogih oksidnih rudah območja Leadville v Coloradu vsebuje reliktna zrna galenita ter včasih cerusit in železov oksid. Včasih nastopa tudi skupaj s samorodnim svincem in galenitom (Jay Gould mine, Alturas County, Idaho) in s platneritom (Gilmore, Lemhi County, Kalifornija). Litargit nastopa ob robovih na luskicah in ploščicah masikota in je nastal torej kot paramorfoza po njem. Naravna nahajališča so zelo redka, sigurna samo v Kaliforniji pri Cucamonga Peak, San Bernardino County in pri Fort Tejon, Kern County. V Idahu nastopa v Mineral Hill district, pri Healeyu, Blaine County s samorodnim svincem in ledhilitom. Morda nastopa tudi v Zashuran River, Kurdistan skupaj z masikotom (?), avripigmentom, realgarom in cerusitom. Masikot je produkt oksidacije galenita in drugih primarnih svinčevih mineralov. Nastopa skupaj s cerusitom, litargitom in drugimi sekundarnimi svinčevimi ali bakrovimi minerali, limonitom in antimo-novimi oksidi. Zelo je podoben bindheimitu ali pa drugim rumenim oksidnim svinčevim ali antimonovim mineralom. Nastopa v Italiji v dolini Oreddo na Sardiniji skupaj z ledhilitom, cerusitom, kaledonitom in drugimi drugotnimi minerali; v Franciji nastopa skupaj s cerusitom (Malmes, Gard), z malahitom, azuritom in cerusitom (Montchonay, Rhone). V Transvaalu nastopa skupaj z minijem, vanadinitom, vadom in piro-morfitom (Marico district). V Mehiki nastopa v vulkanih Popocatepetl in Jztaccituall; znan je tudi v »spodnji« Kaliforniji iz Carachilas in v Boliviji pri Caracoles. Znana so tudi nekatera nahajališča v Združenih državah Amerike: Austin mine, Wythe County, Virginia; Rico, Dolores County, Colorado; Leadville, Lake County; Redemption mine, near Hornsilver, Esperalda County Nevada; Cucamonga Peak, San Bernardino County in Fort Tejon, Kern County, Kalifornija. Kot pravi R a m -dohr (1954), pa so od vseh teh nahajališč sigurna le v Mehiki in Kaliforniji. V Mežici nastopa parageneza galenit, cerusit, vulfenit, minij, masikot in litargit kot eno od izjemnih in izredno redkih sigurnih nastopanj. Dosedanji literaturni podatki. Splošne podatke o svinčenih oksidih sem našel v Dani (1944), Ramdohrju (1954), Strunzu (1957) in Winchellu (1951). Rudno mikroskopsko do sedaj še ni bilo nobenih podatkov o tukaj obravnavanih oksidih. Kljub večjemu številu nahajališč, ki jih navaja n. pr. Dana, nisem v zbirki v Heidelbergu našel niti enega prirodnega svinčevega oksida, prav tako ne rudnega obruska. Praškasti diagram minija: (5. si.) črta intenzi- vrednost d črta intenzi- vrednost d št. teta (A) št teta (A) 1 10 3,36 8 6 1,90 3 7 2,88 10 8 1,751 4 6 2,77 15 6 1,410 5 6 2,62 Praškasti diagram za izvrednotenje je bil izdelan na osnovi 4-urne osvetlitve s CuKa-žarčenjem in z Ni-filtrom. Preparat je imel 0 0.5 mm, zaslonka 0 1.0 mm, jakost anodnega toka ~ 20 mA, anodna napetost - 25 kV, 2r - 57,3 mm (2 n r - 180 mm). Film je izvrednoten po asimetrični metodi, a0 in c0 sta bila določena na podlagi izmere 12 najmočnejših črt. Praškastega diagrama litargita in masikota nisem uspel napraviti zaradi premajhnih količin v vtrošenih zrncih. SELTENE NATURLICHE BLEIOXYDE IN ME2ICA (JUGOSLAWIEN) In dieser Arbeit habe ich die seltene Gruppe der Bleioxyde von Mežica beschrieben. Das Muster hat mir Kollege Ing. Ivo Strucl freundlich uberlassen. Die mineralogischen und rontgenographischen Untersuchungen habe ich wahrend meines Aufenthaltes in Heidelberg durchgefuhrt.* Insbesondere mochte ich hier an dieser Stelle dem Herrn Prof. P. Ramdohr fiir sein grosses Interesse und Zuvorkommenheit danken. Dariiber hinaus spreche ich hierdurch auch meinen besonderen Dank dem Herrn Prof. W. Berdezinsky aus, der mir freundlicherweise die Arbeit in der Rontgenabteilung ermoglicht hat. Schliesslich mochte ich es nicht versaumen der Kollegin Tatjana Wolbeck betreffs ihrer Ratschlage und Hilfe, die sie mir bei der Auswertung der Pulverdia-gramme zuteil werden liess, herzlichst zu bedanken. In dieser Studie sind die allgemeinen Eigenschaften von Bleioxyden — Mennige, Lithargit und Massicot — kurz beschrieben. Die vorbenannten Mineralien kommen zusammen mit Bleiglanz, Cerussit, Wuifenit und einigen Zn Oxydmineralien vor. Die Mineralien sind in einem stark durchbewegtem dolomitisiertem Gestein in der Kluft mit dem 285° bis 300° Streichen und 80° nordlichem Fall gefunden worden. * Dem Verfasser wurde der Aufenthalt am mineralogisch-petrographi-schen Institut der Universitat Heidelberg von der jugoslavischen »Boris Kidrič« Stiftung ermoglicht. Unter dem Erzmikroskop sehen wir, dass die Polierharte von Men-nige wesentlich niedriger als von Bleiglanz ist (Abb. 1). Dagegen ist die Polierharte von Massicot und Lithargit etwas grosser als von Men-nige, was im Gegensatz zu den Daten von Ritzharte liegt (Abb. 2). Die Ursache basiert auf idealer Spaltbarkeit dieser beiden Mineralien. Das Reflexionsvermogen von Mennige ist rechnerisch Ru = 17,2 in Luft und 5,2 in Ol ermittelt worden. Trotzdem ist das Reflexionsvermogen entschieden grosser, besonders in Olimmersion, als das der Zinkblende. Der Absorptionskoeffizient K der Mennige wachst namlich im blauen Teil des Spektrums schnell, K der Zinkblende bleibt dagegen noch immer klein. Wir beobachten unter dem Mikroskop die Mineralien in dem Lichtteil, welcher sehr nahe den blauen Spektralfarben liegt. Die Re-flexionsfarbe ist grauweiss mit rosagelblichem oder blaulichem Ton. Der Reflexionspleochroismus ist sehr schwach (No = gelblichgrau. Ne — grau-blaulich bis grauweiss). Die Beobachtung ist durch rotlichgelbe, manch-mal auch purpurrotliche Reflexe, welche besonders unter gekreuzten Nikolen und in Olimmersion massenhaft vorkommen, erheblich erschert. Das Reflexionsvermogen von Massicot liegt rechnerisch bei Ru = 18,2 bis 21,2 in Luft und 6,2 bis 8,1 in 01. Die Reflexionsfarbe ist grauweiss, Reflexionspleochroismus und Anisotropieeffekte kann man wegen mas-senhafter farbloser Innenreflexe nicht nachweisen. Das Reflexionsvermogen von Lithargit ist dem vom Massicot fast gleich und zwar: Ru = 18,9 bis 20,6 in Luft und 6,3 bis 7,5 in Ol. Beide Mineralien sind ein wenig heller als Mennige (Abb. 2). Lithargit hat eine grauweisse Farbe und massenhaft purpurrote Innenreflexe. Mennige in Mežica tritt in einer Mylonitzone mit Bleiglanz gemeinsam vor; Bleiglanz zeigt dabei manchmal typische Bleischweif-textur (Abb. 3). Mennige verdrangt bei der Oxydation den Bleiglanz und teilweise auch den Cerussit; hierdurch bilden sich manchmal schone Zonarpseudomorphosen nach Bleiglanz (Abb. 4), manchmal aber ist eine Spaltbarkeit als Pseudomorphose nach Bleiglanz vertreten (Abb. 1). Die Rleiglanzkorner enthalten manchmal kleine Cerussitkornchen. Massicot und Lithargit treten in Mennige fast immer in kleinen Kornchen auf, in welchen wir manchmal noch ausserordentlich kleine Restfiinkchen von Bleiglanz erkennen. In der Hauptsache aber kommt in diesen Kornchen nur Massicot vor, welchen wir durch seine charakteristischen farblosen Innenreflexe erkennen konnen. Mennige ist ein Sekundarprodukt von Bleiglanz und Cerussit. Die Naturvorkommen sind meistens sehr zweifelhaft. Lithargit kommt als eine Paramorphose an den Randern von Massicotschuppen- und Plattchen vor. Die Naturvorkommen sind sehr selten. Massicot ist ein Produkt der Oxydation von Bleiglanz, sowie anderer primarer Bleiglanzmineralien. Er tritt sicher nur in Mexico und Californien auf. Das Naturvorkommen von diesen Bleioxyden in Mežica ist ausserordentlich selten. Die erzmikroskopischen Daten dieser Mineralien sind hierdurch erstmalig gegeben. Auch das Pulverdiagramm des naturlichen Pb:A wurde hiermit erstmalig dargestellt (Abb. 5) und ausgewertet. Die Lithargit- und Massicotmenge war leider fur eine sichere Pulverauf-nahme zu klein. Diese Daten uber die Gitterkonstanten der kiinstlich auskristallisierten Bleioxyde — Lithargit- und Massicotzusammensetzung — sind aus anderen Literaturquellen entnommen worden. LITERATURA Dana, J. D. and Dana, E. S., 1944, The System of Mineralogy, Vol. I, 7th Ed. New York, London. Grafenauer, S., 1958, O nastopanju svinčevih, cirikovih in molibde-novih o-rudenenj v Mežici, Rud. met. zbornik, št. 3. R a m d o h r, P., 1954, Klockmann's Lehrbuch der Mineralogie, 14. Aufl. Stuttgart. Strunz, H., 1957, Mineralogische Tabellen, 3. Aufl. Winchell, A. N. and Winchell, H., 1951, Elements of optical Mineralogy, Part II, 4th Ed. New York, London. Z o r c, A., 1955, Rudarsko geološka karakteristika rudnika Mežica, Geologija 3, Ljubljana. HIDROGEOLOGIJA CATEŠKIH TOPLIC Anton Nosan Z 10 slikami med tekstom in z 1 v prilogi Uvod Po hidroloških opazovanjih širšega območja Cateških toplic, ki jih je v letu 1955 izvedel ing. Koloman Zibrik, smo v mesecu septembru 1957 pričeli z geološkimi in hidrološkimi raziskavami vrelčnega področja. Po programu raziskovalnih del so bile predvidene tri vrtine s skupno globino 210 m. Prvo vrtino smo locirali v neposredni bližini opazovalnega vodnjaka 11, kjer je bila ugotovljena pri hidroloških raziskavah širše okolice Cateških toplic najvišja temperatura in najvišji vodostaj. Druga vrtina je bila predvidena okoli 50 m severovzhodno od V-l in tretja vrtina okoli 35 m jugovzhodno od V-l. Smer severozahod—jugovzhod, v kateri so bile locirane vrtine, je bila nakazana po kopnenju snega. Na termalnem področju skopni sneg, če ga zapade do 10 cm, že v nekaj dneh. V smeri severozahod—jugovzhod skopni sneg v dolžini okoli 450 m, največja širina kopnine pa znaša okoli 100 m. Sneg skopni najprej nad centrom termalnega področja in se nato kopnenje nadaljuje v smeri toka podtalnice, ki ima v tem delu smer severozahod—jugovzhod. Geološki pregled Cateške toplice ležijo na prodnati ravnini kakih 300 m južno od Save, ob robu Brežiško-Krške kotline, ki je v geološki literaturi znana kot Krška udorina. Kvartarni prod doseže 7 do 10 m debeline, kar smo ugotovili z raziskovalnimi vrtinami. Produ sledijo miocenski gornjetortonski sedimenti. Sestoje iz laporjev, peščenih laporjev, apnenih peščenjakov z litotam-nijami, litotamnijskih apnencev in konglomeratov. Vsi ti sedimenti si ne sledijo v nekem določenem zaporedju, ampak se med seboj menjavajo. Take razmere smo ugotovili z vrtinami na termalnem področju, kakor tudi s terenskimi obhodi na obrobju Gorjancev. Značaj sedimentov in prisotnost makrofavne kažeta na plitvomorsko sedimentacijo. Podlago tereiara tvorijo mezozojske kamenine. Tektonsko pripada ozemlje južnemu obrobju Krške udorine. Znana savska prelomnica tvori njeno južno mejo in jo loči od Gorjancev. Kje poteka savska prelomnica, ne moremo z gotovostjo trditi, ker je ravnina ob Savi prekrita s prodom. Ker se v savski strugi pojavlja prag, ki sestoji iz litotamnijskih apnencev in konglomeratov, moremo sklepati, da poteka prelomnica severno od današnjega savskega korita. Izdanke srednjepanonskih glinastih laporjev imamo po Ramovšu severno od vasi Trnje pri Brežicah. Razdalja med srednjemiocenskimi in panonskimi sedimenti znaša približno 1 km. Ta razdalja je glede na položen pad miocenskih sedimentov premajhna, da bi se mogla na tako ozkem prostoru zvrstiti celotna serija sedimentov od zgornjega tortona do srednjega panona. Ob savski prelomnici se je torej severno krilo po-greznilo in so prišle zgornjetortonske plasti v kontakt s sreanjepanon-skimi. l.sl. Izohipse podlage proda Fig. 1. Isohypses of the bedrock under the gravel Za nastanek termalnih izvirov v Čateških toplicah ta prelomnica ni odločilnega pomena. Termalna voda prihaja iz miocenskih skladov v kvartarni prod ob prelomu s smerjo sever—jug. Ta prelom smo z raziskovalnimi vrtinami tudi ugotovili. Na njegovo navzočnost kaže tektonsko zdrobljena cona v vzhodnem delu z vrtinami raziskanega področja in doseže po podatkih vrtin vsaj 30 m širine. Močno porušeni in zdrobljeni so miocenski sedimenti le vzhodno od prelomne ploskve. Zahodno od tod so bolj kompaktni in jih preprezajo le redke razpoke in tektonske drse s precej strmim padom. Plastovitost je v splošnem bolj slabo izražena ali pa samo nakazana. Smer pada plasti se ni dala točno ugotoviti. VRTINA V 4 BORE HOLE V 4 54 53 52 51 50 49 48 tO E c S — 1r> a> > E > r_ a> c (O «2 T3 O > <0 c «0 > I X 141,00 140,00 139,00 138,00 137,00 T 136,00 ( 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 {6 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 VODOMERILNA POSTAJA ČATEŽ ČATEŽ WATER STATION > £ > £ JT «2 tn cd o > "O a> o — > L-_ Q> (n <— C <0 «/> 5 143,00 142,00 k 141,00 v ---o- ■ -O- - -O- ■ -O- .___._©-■■•■ -o—e— -o—- 140,00 "O---o___O- -o-------O---o' 139,00 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 H <2 <3 14 15 16 <7 18 19 20 21 22 23 2* 25 26 27 26 29 30 31 METEOROLOŠKA POSTAJA ZG. LENART - BREŽICE METHEOROLOGIC STATION ZG. LENART - BREŽICE E £ E E > £ c .E > = iS -a -O 20 10 L i 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 £8 S9 30 31 Če sklepamo na smer pada plasti po opazovanjih na obrobju Gorjancev med Čatežem in Prilipami, potem bi padal miocen v smeri ENE. Prelomna ploskev poteka tako, da so vzhodno od nje vrtine V-3, V-4, V-8 in V-13, vse ostale vrtine pa so zahodno od nje (1. si.). Poleg tega, da imamo vzhodno od prelomne ploskve tektonsko zdrobljeno cono, so miocenski sedimenti v tem delu nekoliko drugačni kakor zahodao od zdrobljene prelomne cone. So svetlejši in podobni sedimentom zahodno od prelomnice v globini pod 30 m. Kakor je tektonika ozemlja važna za pritok termalne vode iz globine, si termalna voda ni utrla izhoda v kvartarni prod na mestu, kjer 3. si. Hidroizohipse dne 13. XII. 1957 Fig. 3. Hydroisohypses on 13th of December 1957 je tektonska porušitev najbolj intenzivna, t. j. v zdrobljeni in pretrti coni vzhodno od prelomne ploskve. Vodonosne so razpoke, ki potekajo pravokotno na smer preloma. To nam dokazuje vrtina V-14, kjer smo naleteli v globini 51,73 m na tako razširjeno razpoko, ki je bila vodo-nosna, in smo na tem mestu termalno vodo tudi zajeli. V vseh vrtinah zahodno od prelomne cone smo ugotovili razpoke razen v vrtini V-l, v kateri je bil miocenski peščen lapor do globine 32,70 m popolnoma kompakten. Ta dejstva nam dokazujejo poleg hidroloških razmer v produ, da imamo glavni dotok termalne vode iz miocenskih sedimentov v prod zahodno od prelomne ploskve. Geologija V. — 5 65 Razpoke in tektonske drse, ki prepletajo terciarne sedimente, padajo vedno zelo strmo pod kotom 70—80°. Na drsah opazujemo večkrat tudi horizontalne premike. Razpoke so bile vedno zapolnjene s kalcitom. Aragonita nismo ugotovili. Širina razpok je različna, od 1 mm do več dm. Na sledove termalne vode kažejo v razpokah odprtine in luknjice, ki so včasih tako močno razširjene, da pritekajo po njih večje količine termalne vode. Razširjene razpoke so po vsej verjetnosti nastale zaradi kemične erozije termalne vode, ki je prvotne tektonske razpoke razširila in ustvarila nekak kraški sistem. Med drugim smo ugotovili, da je odvisna od petrografskega sestava kamenin njihova vodonosnost. Tako smo zadeli na vodonosno razpoko 4. si. Hidroizohipse dne 15. XII. 1957 Fig. 4. Hydroisohypses on 15th of December 1957 v vrtini V-14 šele ob spremembi materiala, to je ob prehodu drobno-zrnatega peščenjaka v litotamnijski peščenjak s prehodom v konglomerat. Iz tega moremo sklepati, da so vodonosne tiste kamenine, ki vsebujejo višji odstotek CaCO:;. To nam dokazuje poleg pogostnih zapolnitev s kalcitom tudi njihova delna sprememba. Litotamnijski peščenjaki in ostali peščeni sedimenti so v globini pod vodonosno razpoko na pol razpadli. So zelo krhki in drobljivi, čeprav so le neznatno tektonsko porušeni. Te spremembe v kameninah je povzročila termalna voda, ki je bolj vplivala na peščene sedimente kot na lapornate. Raziskovalna dela in zajetje Z raziskovalnimi deli v Čateških toplicah smo pričeli 23. IX. 1957. 2e prva vrtina je pokazala, da bo prvotni načrt treba spremeniti, ker je debelina prodnate naplavine precej manjša, kakor smo predvidevali. Prva vrtina je že v globini 9,05 m zadela na peščen lapor in je segla do globine 32,75 m. V produ smo naleteli na termalno vodo s temperaturo 58° C. Ker miocenski sedimenti niso kazali znakov o navzočnosti termalne vode, je bila vrtina v omenjeni globini ustavljena. V vrtini V-2 smo s črpanjem ugotovili temperaturo 18° C. Vrtina je posegla v globino 24,10 m. Miocenski sedimenti so bili enako razviti kot v vrtini V-l. 5. si. Hidroizohipse dne 18. XII. 1957 Fig. 5. Hydroisohypses on 18*h of December 1957 Vrtina V-3 je bila oddaljena od V-l 34,00 m proti jugovzhodu. V globini 8,55 m je zadela na tektonsko zdrobljene in porušene miocenske sedimente. Tektonske drse in razpoke so bile nagnjene pod kotom okoli 70°. Termalna voda v produ je imela pri črpanju maksimalno temperaturo 57° C. Z vrtino V-3 je bil prvotni program raziskovalnih del izčrpan. Doseženi rezultati so pokazali, da so na termalnem področju v Čateških toplicah količine termalne vode zelo velike in da je njena maksimalna temperatura 57—58® C. Končnega cilja, ki je bil postavljen v programu raziskovalnih del, s tremi vrtinami nismo dosegli. Zato je bil program dela spremenjen v soglasju s članoma strokovne komisije inž. Stoja-nom G u z e 1 jem in inž. Jankom Drnovškom. Naslednje plitve vrtine naj bi bile razporejene tako, da se ugotovi kolikor mogoče točno izvir termalne vode iz miocenskih skladov v kvartarni prod. Tako so bile izvrtane še vrtine V-4, V-5, V-6 in V-7. S temi vrtinami smo ugotovili: 6. si. Hidroizohipse dne 20. XII. 1957 Fig. 6. Hydroisohypses on 20th of December 1957 1. debelino kvartarnega proda, 2. maksimalne temperature 56 do 57,5° C, 3. približen potek prelomne ploskve in tektonsko zdrobljene cone. Po podatkih vseh sedmih vrtin se je dalo približno ugotoviti relief miocenske podlage, ki kaže, da poteka pod prodnatim pokrovom v smeri WNW jarek z najglobljim mestom v neposredni bližini vrtine V-l. Od tod se globina jarka veča proti vrtini V-2. Po različnem materialu smo sklepali, da poteka prelomna ploskev, ali zahodna meja prelomne cone, med vrtinama V-5, V-6 in vrtinama V-3, V-4. Ker je ta meja važna za dotok termalne vode iz globine v kvartarni prod, smo z naslednjimi vrtinami nameravali točno ugotoviti njen potek in s tem dotok termalne vode v prod. S temi plitvimi vrtinami smo dosegli dvoje: 1. ugotovili smo natančneje potek preloma, 2. omejili smo ožje termalno območje in s tem dobili več podatkov za lokacijo globoke vrtine, s katero bi zajeli termalno vodo v miocenskih sedimentih. Skupno je bilo izvrtanih 12 vrtin. S črpalnimi poizkusi večjega obsega smo skušali ugotoviti maksimalno količino termalne vode v produ, ki bi jo mogli izkoriščati za PRESEK: .. SECTION : H H ESE PRESEK: - _ SECTION: d ° SSW i NNE 7. si. Vzdolžni in prečni prerez k si. 3—6 Fig. 7. Longitudinal and transverse sections to figs. 3—6 različne potrebe zdravilišča. Izvedli smo tri večje črpalne poizkuse, od katerih sta dva trajala po 10 ur, zadnji pa 28 ur. Črpali smo približno 20 1/sek termalne vode iz treh vrtin. S tem smo ugotovili, da so vodne količine v produ zadosti velike, popolnoma zadovoljivo pa ni bil rešen problem stabilne temperature termalne vode. Začetna temperatura se je gibala pri nizkem vodostaju od 52 do 54° C in je narastla do maksimuma 57—58° C po enournem črpanju. Pri visokem vodostaju je bila začetna temperatura 48 do 50° C in je dosegla maksimum 57 do 58° C šele po dveurnem črpanju, nakar je v obeh primerih ostala konstantna na doseženih višinah do konca črpalnih poizkusov. Raziskovalna dela prve faze so pokazala, da v prelomni coni ne moremo pričakovati izdatnejšega dotoka termalne vode. V drugi fazi smo izvrtali V-13, V-14 in V-15, ki so vse dosegle miocensko podlago. Po odločitvi, da zajetja ne bomo uredili v produ, temveč v miocenskih 8. si. Hidroizoterme dne 13. XII. 1957 Fig. 8. Hydro isotherms on 13^ of December 1957 sedimentih, smo v ta namen poglobili V-14, ki je že v globini 15 m pokazala jasne sledove termalne vode. Zadela je na 3 cm široko razpoko, delno zapolnjeno s kalcitom. Pri nadaljnjem vrtanju smo naleteli še na podobne širše razpoke v globini okoli 17,00 m in 24,00 m. Končno se je pojavila v globini 51,73—52,75 m razpoka, razširjena v kaverno. Ta razpoka leži na meji med drobnozrnatim apnenim peščenjakom in litotamnijskim peščenjakom s prehodi v konglomerat. Razpoka je vodonosna, termalna voda se je dvignila do nadmorske višine 140,27 m. Pri črpanju 20 1/sek se je gladina znižala za 0,85 m. Vrtino smo nato poglobili do globine 82,00 m. Nato je bilo na željo zdravilišča vrtanje ustavljeno, ker je bil njegov glavni namen, dobiti vodo, dosežen. Nismo pa dobili popolnega vpogleda v termalni mehanizem. Zaradi pomanjkanja sredstev za raziskovanje smo nato pričeli z izvedbo zajetja v vrtini V-14. Čateška termalna voda je, po kemičnih analizah sodeč, kemično malo aktivna; doslej so navadne vodovodne cevi trajale 10 let. Po teh ceveh je bila termalna voda speljana od zajetja k črpalnici. Poleg tega so bile vodovodne cevi izpostavljene večkratnim dnevnim temperaturnim spremembam. 9. si. Hidroizoterme dne 15. XII. 1957 Fig. 9. Hydroisotherms on 15**1 of December 1957 V vrtino V-14 smo vgradili brezšivne jeklene cevi zunanjega premera 168,3 mm in notranjega 154 mm do globine 52,75 m. Spodnji del cevi je perforiran; perforirana površina znaša petkratni presek cevi. Da bi povsem zatesnili vmesni prostor med cevmi in steno vrtine, smo namestili v globini 14 in 11 m svinčene obroče, ki smo jih s pomočjo nastavkov ob navojih razširili navzven in tako na dveh mestih zapolnili vmesni prostor med cevmi in steno vrtine. Da se nam je to posrečilo in da smo preprečili komuniciranje termalne vode s prodom ob ceveh, je bil zadosten dokaz ta, da se je takoj nato dvignil nivo termalne vode v opaženi vrtini za 20 cm. Svinčeno zatesnitev smo izvedli tudi zato, da nam pri kasnejšem injektiranju cementno mleko ne bi zašlo ob kaptažnih ceveh v vodonosno razpoko. Za injektiranje smo uporabili hitrovezni cement, ki smo mu dodali 5 °/o sode. Zatesnitev vgrajenih cevi in njihova izolacija od proda je v celoti uspela. Pri kasnejšem črpanju termalne vode nismo opazili ni-kakih znakov cementa. Iz vrtine je tekla povsem čista voda. Poleg tega smo dosegli še to, da je imela termalna voda v nekaj minutah svojo maksimalno temperaturo 57 do 58° C. Zajetje smo končali 25. aprila 1958. 10. si. Hidroizoterme dne 18. XII. 1957 Fig. 10. Hydroisotherms on 18th of December 1957 Hidrološke razmere Na osnovi opazovanj, meritev in črpalnih poizkusov smo že v začetka raziskovalnih del mogli ugotoviti, da znaša temperatura termalne vode 58° C in da so njene količine zelo velike. Za ugotovitev hidroloških razmer na vrelčnem področju v Cateških toplicah, predvsem v zvezi z vplivom hladne podtalnice na termalno vodo v produ, smo izvedli: 1. dnevne meritve temperatur in višin vodostajev, 2. črpalne poizkuse. Razmerje med okolišno hladno podtalnico in termalno vodo v produ smo ugotovili po podatkih vsakodnevnih meritev temperature in nad- morske višine vodostajev. Dnevne meritve so trajale neprekinjeno od 24. septembra 1957 do 25. januarja 1958. Za čas od 1. do 31. XII. 1957 so meritve vrtin V-4 in V-6 prikazane na hidrogramu, ki vsebuje podatke vodomerilne postaje Čatež in podatke o dnevnih padavinah meteorološke postaje Zg. Lenart-Brežice (2. si.). Iz hidrograma je razvidno, kakšen je vpliv padavin na višino vodostaja na Savi pri Čatežu, in posredni vpliv padavin preko podtalnice na termalno vodo. Padavine se odražajo na termalnem področju šele po nekaj dnevih, če pada dež. Ce 11. si. Hidiroizoterme dne 20. XII. 1957 Fig. 11. Hydroisotherms on 20th of December 1957 zapade sneg, spremembe v višini vodostajev niso tako hitre, nastopajo polagoma s kopnenjem snega in trajajo dalj časa. Po dežju je vodostaj na Savi pri Čatežu dosegel maksimum po dveh dnevih od začetka dežja. Vodostaji na termalnem področju pa so dosegli svoj maksimum dva dni kasneje. Vzporedno z naraščanjem vodostajev smo redno ugotovili padanje temperature. Razmerje med dviganjem vodostajev in padanjem temperature ter odvisnost teh pojavov od padavin nam poleg hidrograma prikazuieio priložene skice hidroizohips in hidroizoterm ter podolžni in prečni preseki (slike 3—11). Za te skice in preseke smo vzeli dnevne podatke meritev za 13., 15., 18. in 20. december 1957. Najnižji vodostaji so bili 13. decembra, najvišji 18. decembra; 15. december prikazuje razmere na termalnem področju v času naraščanja vodostajev in padanja temperature, medtem ko kaže 20. december že stadij upadanja vodostajev in naraščanje temperature. Pri tem je zanimiva ugotovitev, če primerjamo odnos vrtin V-3 in V-4 napram poteku hidroizoterm. Pri nizkih vodostajih, pri njihovem naraščanju in pri visokih vodostajih je bila temperatura v V-3 višja kot v V-4. V stadiju upadanja vodostajev pa je bila temperatura v vrtini V-4 višja kot v V-3. Do podobne ugotovitve nas privede tudi primerjava hidroizohips. Iz navedenega moremo sklepati, da nastopi pri naraščanju vodostajev bočni pritisk s severa, t. j. od Save, in da pri tem potisne hladna podtalnica termalno vodo v produ proti jugu. Pri upadanju vodostajev pa je pritisk hladne podtalnice usmerjen proti severu. Dokaz za to so tudi stara zajetja termalne vode, ki so bila prvotno locirana v precejšnji oddaljenosti od stržena termalne vode in je v njih prav zaradi zgoraj opisanega pojava temperatura nihala v širokih mejah. Zadnje staro zajetje v produ pa je bilo locirano že v strženu termalne vode, zato so temperaturna nihanja neznatna. Iz poteka hidroizohips, hidroizoterm in presekov moremo sklepati: 1. da teče podtalnica, oziroma termalna voda proti jugovzhodu, 2. da so vodostaji v centru termalnega področja najvišji in proti periferiji padajo. Iz tega vidimo, da je center termalnega področja na prostoru, ki ga omejuje najvišja hidroizohips a, oziroma najvišja hidro-izoterma. Drugi del hidroloških opazovanj se nanaša na črpalne poizkuse. Dnevne meritve so nam dale vpogled v hidrološke razmere na termalnem področju v neizpremenjenem stanju, t. j. brez umetnih posegov. Crpalni poizkusi predstavljajo že poseg v termalno področje in se naravno ravnotežje s tem poruši. Po važnosti so črpalni poizkusi pred navadnimi meritvami, ker smo z njimi ugotavljali, koliko termalne vode z maksimalno možno temperaturo moremo izkoriščati brez škodljivih posledic za termalni mehanizem. Crpalne poizkuse za ugotovitev maksimalne temperature smo izvedli na vseh vrtinah. Po prvotnem načrtu naj bi zajeli termalno vodo v produ. V ta namen smo opravili najprej dva večja črpalna poizkusa, prvega 13. decembra pri nizkih in drugega 18. decembra 1957 pri visokih vodostajih. Oba poizkusa smo izvedli ob različnih vodostajih zato, da bi ugotovili, kako se obnaša termalna voda v obeh ekstremnih primerih. Oba črpalna poizkusa sta pokazala, da so tudi v produ količine termalne vode zadosti velike za vse predvidene potrebe. Nekoliko kočljivo je bilo vprašanje stabilnosti temperature. Trajalo je namreč najmanj eno uro, da se je temperatura povzpela do 57® C pri nizkih vodostajih, pri visokih vodostajih pa je bilo potrebno črpati dve uri, da se je temperatura povzpela do enake višine. Pri nadaljnjem črpanju je termalna voda obdržala svojo maksimalno temperaturo do konca črpalnih poizkusov. Med črpanjem smo opazovali vse ostale vrtine z namenom, da bi ugotovili morebitna nihanja vodostajev in temperature. Vodostaj se je znižal le v vrtinah, ki so bile najbližje onim, iz katerih smo črpali termalno vodo, in še tukaj v zelo majhni meri, medtem ko se je temperatura celo dvignila. Da bi morda le ugotovili, v katerem delu termalnega področja bo začela temperatura termalne vode padati, smo izvedli še tretji črpalni poizkus 31. januarja in 1. februarja 1958, ki je trajal nepretrgano 28 ur. Tudi pri tem poizkusu smo ugotovili v glavnem isto kakor pri prvem in drugem. Razlika je bila v tem, da se je temperatura v ostalih vrtinah dvignila še nekoliko više. S temi črpalnimi poizkusi smo končali prvo fazo raziskovalnih del, ki so se nanašala na hidrološke razmere v produ, kjer je termalna voda pod vplivom okoliške podtalnice. Z globokim vrtanjem smo nato zadeli na direktni dotok termalne vode v globini 51,73 m. S tem smo dosegli precej ugodnejšo rešitev zajetja termalne vode. Z meritvami in črpalnimi poizkusi smo ugotovili, da je razpoka, razširjena v kaverno, ugodna za zajetje termalne vode, ki se je dvignila v vrtini do nadmorske višine 140,22 m. Nadmorska višina ustja vrtine je znašala 141,14 m. Pri črpanju okoli 201/sek se je gladina znižala na nadmorsko višino 139,00 do 139,29 m. Pri obeh črpalnih poizkusih 27. in 28. marca 1958 se je pri črpanju temperatura že po nekaj minutah dvignila do maksimuma in ostala na tej višini do konca črpanja. Z dnevnimi meritvami smo ugotovili, da hladna podtalnica še vedno vpliva na termalno vodo v vrtini V-l4. Kljub temu, da smo jo zajeli v globini 51,73 m, gladina termalne vode ni stalna. Take razmere kažejo, da tvorita termalna voda in hladna podtalnica enoten hidrološki mehanizem. Pritisk hladne podtalnice se prenaša v globino preko razpok, po katerih priteka termalna voda v prod. Spreminja se le višina gladine v vrtini V-14, medtem ko je temperatura konstantna. Ohladi se le zgornji del vodnega stebra, vendar naraste temperatura termalne vode pri črpanju dokaj hitro in ostane nato stabilna. Zaključki Z geološkimi in hidrološkimi raziskavami nam je uspelo rešiti problem Cateških termalnih vrelcev. Iz novega zajetja je možno črpati do 30 1/sek termalne vode s temperaturo 57—58° C. Take količine termalne vode so zadostne za izvedbo celotnega programa povečanja zdravilišča, za zgraditev športnega bazena in zimskih toplih gred. HYDROGEOLOGY OF THE ČATEŽ THERMAL SPRINGS The geologic exploration of the closer area of the thermal spring has been started after the completition of hydrologic investigations in the wider Čatež thermal springs area. The hydrologic investigations have shown the general trend of the ground water flow and thus they have limited roughly the area of the thermal springs. Three bore holes have been located with the aim, greater quantities of the thermal water with a constant temperature to be obtained. Each of them should reach the depth of 70 ms. The program of the exploration works has been put down, because no data were available on the geologic feature of the thermal spring area except the general knowledge of the hydrology. The Čatež thermal springs are located on the gravel plain some 300 ms S of the Sava river on the edge of the Krka—Brežice basin. The plain is bordered by the Sava, and Krka rivers in the north, and by Gorjanci mountains in the south. Geologic features By means of bore holes a thickness of 7 to 10 ms was established in the Quarternary gravel. It lies on the Miocene sediments belonging to the Upper Tortonian. Sandy marls grading into sandy limestone with lithotamnia, conglomerate, and the true lithotamnia limestone have been distinguished according to their petrographic composition. No Tertiary bedrock has been found due to the fact, the greatest depth of the bore hole was 82 ms only. Tectonicly the area belongs to the southern edge of the Krka-depression. The Sava fault forming the southern border of the depression is not important for the origin of the Čatež thermal springs. The thermal water ascends into the Quarternary gravel out off the Miocene beds along a fault trending N—S. The fault is shown by a crushed zone in the eastern part of the area explored by means of the bore holes. According to the data of the bore holes the greatest width of the zone amounts 30 ms. The western boundary of the crushed zone lies between the boreholes Nos. V-8, and V-13 on one side and the bore holes Nos. V-5, V-9, V-10, and V-ll on other side (Fig. 1.). A displacement was found on the western border of the fault-zone. The dip of the fault-plane amounts 70° according to plenty of fissures. Notwithstanding with the fact the tectonic is very important for the ascension of the water out off the depth, the thermal water did not open its way into the Quarternary gravel along the fault zone, but in the fissures, trending perpendicularly to it. That is proved by the occurence of the thermal water in the bore hole No. V-14, in which the thermal water has been tapped in a fissure widened into a cavern at the depth of 51,73 ms. The hydrologic observations have shown further, the main flow of the thermal water is coming into the gravel out off the Miocene sediments west of the fault plane. The Tertiary sediments are interwaven by fissures and fault-planes dipping generally at an angle of 70° to 80°. The sings of the horizontal movements are traced in the fault planes also, especially in the fault zone. The fissures are filled up by calcite. No aragonite was found. The exploration and capture workings As early as by the first bore hole we have found, the thickness of the gravel is less than we have forseen. Therefore the bore hole has not been drilled to the depth of 70 ms. but it was stopped in the depth of 32,70 ms. as there was no sign of the thermal water presence in the Miocene sediments to the depth mentioned. The shallow bore hole No. V-l was followed by shallow bore holes Nos. V-2 and V-3. By means of these bore holes we found the quantity of the water is sufficient as well as that the maximum temperature amounts 58° C. According to the data of the first three holes the original drilling program has been changed. The following boreholes should be located with the aim, to find the place, where the thermal water ascends into the Quarternary gravel out off the Miocene basis. Thus 12 bore holes have been drilled in total. They have shown, the fault devides the thermal spring area into two parts. As we have expected, the thermal water will flow up along the fault plane out off the depth, we have determined its position by the drill holes. On the other side we have found the approximate surface of the gravel basis, and the hydrologic observations have confirmed the supposition, the thermal water flows out off the basis into the gravel west of the fault plane. With the pumping test we have found the water is sufficient for the health resort demands forseen. The problem of the stable temperature of the thermal water was not solved satisfactory. The initial temperature amounted 52° to 54° C at the low water level. It increased to a maximum temperature after one hour pumping. At the high water level the initial temperature was 48° to 50° C. The maximum was reached after two hours of pumping only. After this time it remained constant amounting 57° to 58° C till to the end of pumping test. After the test the additional bore holes Nos. V-13, V-14, and V-15 have been drilled with the purpose to capture the thermal water in the Quarternary gravel. Meanwhile the decision was made to capture the thermal water in the basis of the gravel. The hydrologic examinations have shown the centre of the thermal area lies some 10 ms west of the fault zone, therefore the bore hole No. V-14 was selected as the first deeper bore hole. Very soon below the gravel we have tapped the fissures with traces of the thermal water in this bore hole. The fissures were 3—5 cms wide and not closed. We have found a fissure extending to a cavern about 1,00 m wide with the water in the depth of 51,73 ms. By pumping 201s/sec. the water level has been lowered for 0,85 m only. The temperature of the thermal water raised up to the maximum of 57® to 58° after some minutes of pumping. Thereby the question of the stable temperature of the water was solved satisfactory. Therefore we started the capture of the thermal water in the bore hole No. 14. The seamless steel pipes with the outer diameter of 168,3 mms and the inner diameter of 154 mms have been sunk into the bore hole till to the depth of 52,75 ms. The lower part of the pipe has been perforated in such a way that the perforated surface was five times greater than the section of the pipe. The space between the pipe itself and the wall of the bore hole has been tighted first with the lead rings and later on by the injections. Hydrologic features The influence of the cold ground water on the thermal water in the Quarternary gravel we have stated on the base of the measurements of the day temperature as well as by the pumping test. The measurements in the bore holes Nos. V-4, and V-6 are shown in the hydrogram for the period from the 1st to 31st of December 1957 compared with the data of the Čatež water station as well as with the daily reinfall of the metheorologic station Zg. Lenart-Brežice. (Fig. 2.) The relation of the raising water levels to the lowering of the temperatures is shown by hydrogram, the sketches of hydroisohypses, and hydroisotherms with longitudinal, and transverse sections (Fig. 3—11). The daily measurements data for the sketches and sections have been elected those for 13th, 15th, 18th, and 20th of December 1957. The lowest water level was on the 13th of December, the highest on 18th of December, the data for the 15th December are showing the relations in the thermal area in the time of the raising water levels and decreasing of the temperature, meanwhile the data for the 20th December are showing the state of lowering of the water levels and increasing of the temperature. The comparing of the course of the hydroisotherms as regard the position of the bore holes Nos. V-3, and V-4. At the low water levels as well as their increasing, and water levels the temperature in the bore hole No. V-3 was higher than in the bore hole No. V-4. Just the opposite we can observe with the lowering of the water level. The comparing of the hydroisohypses has given similar results. These facts show, the heart of the thermal water flow in the gravel oscillate at the increasing as well as the decreasing of the water levels. During the increasing of the water levels it swings towards south because of the ground water pressure from the Sava river, meanwhile at the decreasing of the water level it swings towards north. According to the course of the hydroisotherms, hydroisohypses as well as the sections of the hydroisohypses we can find the center of the thermal springs area as well as the trend of the ground water flow. The second part of the hydrologic observations refers to the pumping tests. By pumping we have destroyed the natural equilibrium on the thermal arebut notwithstanding the pumping tests are of great practical use, as we have found by them the maximum temperature and the maximum quantities of the thermal water for the later exploitation. During the pumping we have observed the piezometers in the rest of bore holes, and messured the water quantities at the same time. We have found, the temperature even raised and the water levels lowered slightly in the nearest observation points only. In these tests we have pumped morethan 20.1s/sec. of the thermal water. We have made three pumping tests on different water levels. Thereby we have finished the hydrologic observations in the gravel and passed to the drilling. As early as in the first bore hole No. V-14 we have hit the water vearing fissure in the depth of 51,73 ms. By means of pumping we have found the thermal water quantity, as well as the raising of the temperature up from 57° to 58° after some minutes of pumping. The piezometric level in the bore hole was in the elevation of 140,22 ms above the sea level. In the time of pumping 201s/sec. it has been lowered on 139,00 to 139,29 ms. By the everyday measurements we have found the thermal water in the bore hole No. V-14 is still under indirect influence of the ground water in the gravel. The piezometric level in the borehole No. V-14 has been raised and lowered paralelly with the piezometric levels in other boreholes in the gravel. This indirect connection with the ground water in the gravel did not have any influence on the highth of the temperature. The thermal water was captured in the bore hole No. V-14 later on. Conclusion. We have succede to solve the problem of the Čatež Thermal Springs with the geologic, and hydrologic investigations. Out off the well we can pump up to 30 ls/sec. of thermal water with constant temperature. LITERATURA Heritsch — Seidl, 1919, Das Erdbeben von Rann an der Save vom 29. Janner 1917. Mitt, der Erdbeben Komm. d. Akad. d. Wiss. Neue Folge No. 55. Wien. M o rest., Ia, 1946, Les sources thermominerales. Hydrog£ologie-geo-chimie — Biologie. Boul. St. Germain. Paris. Pleničar — Ramovš, 1954, Geološko kartiranje severovzhodno od Brežic. Geologija, 2. knjiga. Ljubljana. Tornquist, A., 1918, Das Erdbeben von Rann an der Save vom 29. JSnner 1917. Mitt. d. Erdbeben — Kommission d. Akad. d. Wiss., Neue Folge No. 52. Wien. EIN BEMERKENSWERTER CRUSTACEENFUND AUS GRAClSCE BEI KUBED (NORDISTRIEN) von Friedrich Bachmayer und Anton Nosan Mit 1 Textabbildung und 1 Tafel Geologische Beschreibung Das Vorkommen von Krabben befindet sich nordlich des Dorfes Gradišče bei Kubed ostlich von Koper. Das beschriebene Exemplar ist bei der geologischen Kartierung des Blattes Trst (1:50.000) im Jahre 1955 gefunden worden. Der fossilfuhrende Horizont kommt zwischen Nummulitenkalk und Flysch zum Vorschein. Er besteht aus grobkornigem und feinkornigem Sandstein, Sandmergel und kalkigem Mergel. Die Kalksandsteine sind hellgrau gefarbt, wahrend Sandmergel und Kalkmergel gelblich oder gelblichrot gefarbt sind. Die Kalksandsteine sind manehmal weniger stark verfestigt, weshalb sie auch weniger widerstandsfahig gegen Erosion sind als die Mergeln; es kommt deshalb zur Auswitterung der Fossilien. Die Sandsteine sind nicht deutlich geschichtet, wahrend die Mergeln dagegen gut geschichtet und manehmal sogar dtinnblattrig sind. Letztere sind auch gegen Erosion mehr widerstandsfahig als der liegende Nummulitenkalk. Die beschriebenen Gesteinsarten bilden einen Ubergang zwischen Nummulitenkalk und Flysch. Wir begegnen dieser Gesteinsserie in zahl-reichen Aufschltissen in einem verhaltnismaOig groBen Gebiet, des-sen ostliche Begrenzung der Slavnik-Kamm mit seiner nordlichen Ver-langerung bildet, wahrend die westliche Begrenzung aber die Linie Osp—Kubed—Gračišče ist. Von hier an gegen Westen dehnt sich das grofie Flyschgebiet aus, das bis zur Adria reicht. Der Ubergangshorizont zwischen dem Nummulitenkalk und dem Flysch kommt nur an einzelnen kleinen Flecken zum Vorschein. Eine grossere Ausdehnung hat dieser Ubergangshorizont siidlich vom Ur-sprung der Rižana, wo Sandsteine und Mergeln auf einer Entfernung Tafeierklarung: Harpactocarcinus punctulatus istriensis nov. var. aus dem Eozan von Kubed (Nord-Istrien), ca. 1,5 X vergr. Fig. 1. Cephalothorax-Oberseite Fig. 2. Untersaite des Krebses mit den Scherenhanden und dem Sternum Geologija, 5. knjiga Fig. 1 Bachmayer und Nosan: Crustaceenfund aus Gračišče Fig. 2 Geologija, 5. knjiga Bachmayer und Nosan: Crustaceenlund aus Gračišče von ca 300 m zutage treten. Weiters kommt ein grosserer Komplex auf einem steilen Abhang ostlich von Kubed vor. An alien anderen Orten treten zwischen Nummulitenkalk und Flysch nur kleine Steilen auf, deren Ausdehnung kaum 100 m2 betragen. Sehr zahlreich sind diese Stellen auf dem tektonisch gefalteten Gebiete zwischen Črni Kal und Zazid. Die Machtigkeit dieses Grenzhorizontes ist kaum 10 m. Der Grenz-horizont tritt nicht iiberall auf und es liegt oft der Flyschmergel direkt iiber dem Nummulitenkalk. Deswegen konnen wir diesen Grenzhori-zont als eine lokale Erscheinung betrachten. Fossilftihrend sind vor allem die Sandsteine. Das Vorkommen bei Gračišče umfafit ungefahr 300 m2. Das Gestein besteht aus grobkornigem Sandstein, in welchem selten Gerolle aus Nummulitenkalk eingeschlos-sen sind. Textabbiidung: Harpactocarcinus punctulatus istrtensis nov. var. ((f). Die Unterseite des Krebses, die rechte Scherenhand umd das Sternum sind in der Zeichnung etwas starker betont. Natiirliche GroBe Die stratigraphische Stellung des Ubergangshorizontes ist noch nicht endgiiltig geklart. S t ache (1889, S. 63—64) wie auch Schubert (1905, S. 163) stellen diesen in die obere Halfte des mittleren Eozans. Hinsichtlich des alteren Tertiars haben die beiden verschiedene An-sichten. Die neuen Untersuchungen, insbesondere die geologischen Kartie-rungen, Tiefenbohrungen und Schiirfungen zeigten eine gewiCe Problematik der Gliederung des alteren Tertiars auf. Es besteht daher eine Notwendigkeit einer genaueren Datierung dieser Schichten. Die Suft- und Brackwasserkalke (Kosinaschichten) liegen auf den Schichten der Kreideformation. Besonders bei den Kosinaschichten, wo sie Kohle fiihrend sind, taucht die Frage nach deren genaueren strati-graphischen Lage auf. Sie konnen ohne weiters in die obere Kreide aber Geologija V. — 6 81 auch in das Tertiar gestellt werden. Nach den heutigen Kenntnissen fehlt der oberste Teil der Kreide auf der Halbinsel Istra (Istrien). Die Kosinaschichten stellen einen Zwischenhorizont dar, der nach der Regression des Kreidemeeres entstand. Diesen Schichten folgen obere Fora-miniferenkalke, Alveolinen- und Nummulitenkalke, dann der Ubergangs-horizont und schliefilich kommt Flysch. Bei manchen Profilen fehlen die Kosinaschichten und auch die oberen Foraminiferenkalke. Es liegen also die Alveolinenkalke direkt der Kreide auf. Ein solches Profil konnen wir nordostlich von Sečovlje, im oberen Lauf des Vanderniga-Baches beo-bachten. Hier liegen Alveolinenkalke direkt auf dem hellen, fast weifien Kreidekalk. Diese Kalke fuhren auch vereinzelt Nummuliten, darauf folgen echte Nummulitenkalke, die noch im unteren Teil vereinzelt Alveolinen fuhren. Dann kommen Flyschmergeln und Sandsteine. Zwischen Kreide und Tertiar ist in diesem Profil keinerlei Diskordanz zu beobachten, obwohl dieser Ort nur ungefahr 6 Kilometer von dem Kohlenbergbau Sečovlje entfernt ist, wo eine deutliche Diskordanz zwischen Kreide und Kosinaschichten auftritt. Die Konkordanz im beschrie-benen Profil ist nur eine scheinbare. Bei der Kartierung konnten wir auch beobachten, daS die Machtig-keit der einzelnen Schichtglieder des alteren Tertiars verschieden ist. Die Tatsache, dal* vereinzelt der untere Teil iiberhaupt fehlt, zeigt uns, daB hier auch im alteren Tertiar die Verhaltnisse ahnlich wie im Jung-tertiar waren. Es hat sich bei den neuen Untersuchungen gezeigt, dafl einzelne fazielle Verschiedenheiten in der Sedimentation nicht gleich-zeitig auch stratigraphische Horizonte sein mussen. Aus dieser Bemerkung ist zu erkennen, daB der tfbergangshorizont zwischen Nummulitenkalk und Flysch stratigraphisch nicht genau fest-gestellt ist. Es ist nicht sicher, zu welchem Teil des mittleren Eozans er gehort und es wird erst spateren detailstratigraphischen und mikro-palaontologischen Untersuchungen iiberlassen bleiben, diese Frage zu klaren. Bescbreibung des Krebsrestes: Harpactocarcinus punctulatus istriensis nov. var. Material: Ein Cephalothorax (cf) mit rechter und linker Scherenhand und mit Sternum. Das Exemplar befindet sich in der Geologischen An-stalt in Ljubljana, Inv. Nr. 2211. Diagnose: Eine Varietat von Harpactocarcinus punctulatus, charak-terisiert durch ein breites Rostrum, Vorderseitenrand mit wenigen Sta-cheln besetzt. Hinterer (letzter) Seitenstachel recht kraftig. Carapax an der Stelle des ziemlich kraftigen Seitenstachels am breitesten. Rechte Scherenhand grofi, stark aufgetrieben; unbeweglicher Scherenfinger kraftig und nach aufwarts gebogen. Sternum im Vorderabschnitt (Ster-nite 1 und 2) mit tiefer medianer Furche. Carapax-Oberflache fast glatt, Vorder- und Hinterseitenrand gleich lang. Beschreibung: Cephalothorax breit (am vorliegenden Exemplar ein-gedriickt). Rostrum breit, mit zwei Loben in der Mitte und je einem Lobus an der inneren Begrenzung der Augenhohlen. Letztere sind am Vorderrand stark eingeschnitten. Vorderseitenrand stark konvex, mit nur wenigen (5 ?) Stacheln verziert, die aber an unserem Exemplar nicht gut zu erkennen sind. Wo der Carapax am breitesten ist befindet sich der letzte Seitenstachel. Hinterseitenrand fast gerade. Hinterrand ebenfalls gerade, ziemlich lang und mit einer schwachen Leiste eingefasst. Die Oberflache des Cephalothorax ist glatt und nur mit der Lupe sind ganz feine Warzchen festzustellen. Von der Oberflachengliederung sind nur die zwei halbmondformigen Furchen im hinteren Abschnitt des Carapax angedeutet, alle anderen Details der Oberflache sind infolge der Be-schadigung undeutlich. Die rechte Scherenhand ist groBer als die linke, Die rechte Hand hat einen dreieckigen UmriB. An Vorderteil, knapp hinter der Insertion des beweglichen Scherenfingers ist die Hand stark aufgetrieben. Der unbewegliche Finger ist breit und hat eine nach auf-warts gebogene Spitze. Der bewegliche Scherenfinger dagegen ist lang und breit. Am unteren Teil der Hand ist eine Porenreihe bis in die Spitze des unbeweglichen Fingers zu verfolgen. Die linke Scherenhand ist zier-lich. Der unbewegliche Finger ist abwarts gebogen. Auf dieser Scherenhand ist ebenfalls eine Porenreihe vorhanden, die ungefahr von Hand-mitte bis zur Spitze des unbeweglichen Fingers reicht. Auch sind einzelne kraftige Stacheln an der Scherenhand ausgebildet. Meropodit (Femur) zeigt die fur H. punctulatus charakteristische Schalenskulptur. Das Sternum ist besonders gut erhalten. Das Abdomen ist schmal, ein Umstand der fiir ein mannliches Geschlecht bezeichnend ist (vgl. Abb. ). Im Bezug auf UmriH, GroBe und Gestalt der einzelnen Sternite besitzt diese Form eine weitgehende Ahnlichkeit mit einem von A. B i 11 n e r (1875) auf Tafel 2, Fig. 5 abgebildeten Exemplar von Harpactocarcinus quadri-lobatus (Des m.), nur haben bei dieser neuen Unterart die Sternite 1 und 2 eine tiefe mediane Furche, die bei dem Exemplar von B i 11 n e r zumindest auf der Abbildung fehlt. So zeigt das Exemplar von Istrien, sowohl einige Merkmale von H. punctulatus als auch solche von H. quadrilobatus. Abmefiungen in mm: Cephalothorax: Breite Lange ... 53 mm Breite ... 70 mm Lange = 1,32 Rostrumbreite ......... Augenausschnitt......... Vorderseitenrand (vom Augenausschnitt 19,5 8,0 bis zum letzten Stachel) Hinterseitenrand..... Hinterrand....... . 31,0 . 31,0 . 25,0 Scherenhand: Lange: Breite: 21,4 14,7 32,3 25,5 linke Hand rechte Hand Beweglicher Scherenfinger der rechten Hand: Lange = 23 mm, groflte Breite (an der Basis) = 7,5 mm Locus typicus: Kubed, N. Istrien. Stratum typicum: Eozan Derivatio nominis: nach dem Fundgebiet Istrien. Bemerkungen: Die Formenkreise von Harpactocarcinus und von Xanthopsis sind einander sehr ahnlich. H. Milne Edwards hat Harpactocarcinus zu den Carpilidae und Xanthopsis zu den Xanthidae gestellt. Schon A. B i 11 n e r (1875) hat darauf hingewiesen, dafi Harpactocarcinus den Arten von Xa7ith.opsis viel naher steht als jenen von Palaeocarpilius; es geht also auf keinen Fall an, daft Xanthopsis und Harpactocarcinus in zwei verschiedene Gruppen eingeordnet werden. In der Folgezeit wurden weitere neue Arten aufgestellt, die dann wieder mit schon beschriebenen Arten vereinigt wurden. Viele dieser Namen sind nunmehr als Synonyma zu betrachten. Die meisten Formen wurden aber zur Gattung Xanthopsis gestellt und nur Harpactocarcinus punctulaius wurde bei der Gattung Harpactocarcinus als deren einziger Vertreter belassen. M. F. Glaessner (1929) hat Cancer seguieri, C. pachychelus, C. macrodactylus, C. brachychelus, Harpactocarcinus rotundatus und einige andere mit H. punctulatus zusammengelegt. Auch liefi er Harpactocarcinus quadrilobatus bestehen und vereinigte mit dieser Spezies Xanthopsis kressenbergensis, Cancer tridentatus und einige andere Formen. Durch diese teils berechtigten, teils aber auch mangelhaft begrtin-deten Korrekturen ist in der Systematik der beiden Gattungen Xanthopsis und Harpactocarcinus die Ubersicht vollig verloren gegangen. Sicherlich war auch die gro~e Variability der einzelnen Formen ein Hindernis fur die klare Abgrenzung der Arten. Das vorhandene Material ist sehr groB, aber es ist in verschiedenen Sammlungen verstreut, so dali eine monographische Untersuchung bislang nicht moglich war. Wenn man sich nur einmal die Muhe nimmt, die Abbildungen aller Stiicke, die unter dem Namen Harpactocarcinus punctulatus zusammengelegt wurden, zu vergleichen, so findet man, dafi in der Tat es sich nicht um eine einheitliche Art handelt, sondern diese aus mehreren deutlich unter-scheidbaren Formen besteht.. Eine Entwirrung wird nicht leicht durch-zuftihren sein und kann nur auf der Basis eines groBen Untersuchungs-materials gelingen. Die einzelnen Arten neigen zur Ausbildung lokaler Rassen: wobei auch der Geschlechtsdimorphismus nicht tibersehen werden darf. Bis zur Klarung der systematischen Einreihung soli nun das vorliegende Exemplar, das von Harpactocarcinus punctulatus auffallig abweicht, als lokale Varietat von H. punctulatus aufgefafit werden. Zum Vergleich dienten mir 19 Cephalothorax-Exemplare von Harpactocarcinus punctulatus (darunter sind 5 Originale von R e u s s) aus der geol.-palaeontol. Sammlung des Naturhistorischen Museums in Wien. SCHRIFTTUM Bittner, A., 1875, Die Brachyuren des Vicentinischen Tertiargebirges. Denkschr. k. Akad. d. Wissensch. Wien, v. 34, p. 63—106. Desmarest, A. G., 1822, Histoire naturelle des Crustaces fossiles. Les Crustacčs proprement dits. Paris. Glaessner, M. F., 1929, Fossilium Catalogus, P. 41, Crustacea deca-poda — Junk Berlin, p. 204—206. Lorenthey, E. und Beurlen, K., 1929, Die fossilen Decapoden der Lender der Ungarischen Krone. Geol. Hungarica, ser. palaeontol. fasc. 3, p. 1—420, Budapest. Milne-Edwards, A., 1862, Monographie des Crustaces de la fa-mille des Canc6riens. Ann. Sci. Nat. Zool., ser. 4, p. 163—218, Paris. Reuss, A., 1859, Zur Kenntnis fossiler Krabben. Denksch. Akad. d. Wissensch., Wien, v. 17, p. 1—90, Wien. S t a c h e, G., 1889, Die Liburnische Stufe und deren Grenzhorizonte. Abhandl. d. k. k. geol. R. A., Wien. Schubert, R. J., 1905, Zur Stratigraphie des istrisch-norddaJmatini-schen Mitteleocans, Jahrbuch der k. k. geol. R. A. Wien. HYDROZOEN AUS DEM OBEREN PERM VON SLOVENIJA UND ČRNA GORA Von Erik Fliigei Geol.-Palaontol. Abteilung, Naturhistor. Museum Wien Mit 1 Abbildung Zusammenfassung Nach einem kurzen kritischen Uberblick tiber die bisher aus permi-ichen Ablagerungen bekannten Hydrozoen wird tiber das Vorkommen oberpermischer Hydrozoen in NW-Slowenien und in S-Montenegro be-richtet. Die zusammen mit Algen und Fusulinen auftretenden Hydrozoen wurden der Gattung Carta S t e c h o w zugeordnet. Da ein Vergleich mit der einzigen Art Carta pyramidata (Waagen & Wentzel) in-folge abweichender Abmessungen nicht moglich ist, diirfte es sich bei den jugoslawischen Formen um neuen Arten handeln. Es wurde jedoch die offene Namensgebung verwendet, da das Material fur eine gesunde Art-diagnose zu unvollkommen ist. Die Seltenheit echter jungpalaozoischer Hydrozoen laBt es von In-teresse erscheinen, iiber das Vorkommen von oberpermischen Hydrozoen in Jugoslawien zu berichten. Material und wertvolle Auskiinfte verdanke ich Frau Dr. V. Kochansky-Devide (Univ. Zagreb), Frau Dozent Dr. V. Kostič-Podgorska (Univ. Beograd) und Herrn Dr. A. Ramovš (Univ. Ljubljana). Fundorte und Fundschichten Das Vorkommen von Hydrozoen im jugoslawischen Perm wurde erst-mals von A. Ramovš (1955) und V. Kochansky-Devide (1955) beobachtet. Die beiden Autoren konnten aus den Neoschwagerinenschich-ten (= oberes Word) der Julischen Alpen (Bled und Bohinjska Bela) eine reiche Brachiopoden-Fauna und eine zumeist aus siidostasiatischen Elementen bestehende Fusulinen-Fauna beschreiben. In den fiir di& Untersuchung der Fusulinen benotigten Diinnschliffen konnten sehr ver-einzelt Strukturen festgestellt werden, die als Hydrozoen gedeutet und mit »Carterina Waagen & Wentzel« (= Carta Stechow !) ver-glichen wurden. Das mir vorliegende Material stammt aus den Geologischen Insti-tuten der Universitaten in Beograd (G. I. U. B.), Ljubljana (G. I. U. L.) und Zagreb (G. I. U. Z.). Es sind folgende Fundpunkte vertreten- (1) Slowenien: Bohinjska Bela, Spodnja vas, Plateau NW Kirche (B 2); Bled, Straža; Bled, Ojstrica. Alle drei Fundpunkte liegen in den Juli-schen Alpen in NW-Slowenien und werden auf Grund der Fusulinen-Fauna in das obere Word (--= oberer Teil der Parafusulina-Zone) ein-gestuft (Kochansky-Devide & R a in o v S 1955). (2) Montenegro: Lokalitat Črni potok beim Dorf Sustaši; Lokalitat SE Matkovič; Lokalitat S Matkovič. Die Fundpunkte liegen in S-Monte-negro und werden nach Kochansky-Devide (1953) in das obere Word, Fundpunkt 3 etwas tiefer, oberes Leonard/unteres Word, ein-gestuft. Ubersicht der bisher beschriebenen permischen Hydrozoen Die einzige genauere Untersuchung permischer Hydrozoen stammt von Waagen & Wentzel (1887), die aus dem oberen Perm der indischen Salt Range acht (!) Hydrozoenstocke studieren konnten und sie vier neuen Gattungen mit insgesamt funf neuen Arten zuwiesen. Die folgende Zusammenstellung versucht alle als »Hydrozoen« oder »Stromatoporen« beschriebenen permischen Formen zu erf ass en, um einen Uberblick liber die Zahl jener echten permischen Hydrozoen zu erlangen, die zur Vergleichen fur das jugoslawische Material herange-zogen werden konnen. Die Liste beinhaltet in alphabetischer Reihenfolge jene Formen, die schon urspriinglich als »Hydrozoen« oder »Stromatoporen« beschrieben oder von spateren Autoren (Branson 1948) zu den Stromatoporoidea gerechnet worden sind: Amphipora asiatica Reed 1927: Ta-lu-Wei-sha, Yunnan, Indochina. Nach Branson (1948) unteres Perm. — Nach der Abbildung (und auch nach Gogolczyk, 1955) echte Amphipora. Die von Yabe & S u g i y a m a (1933/34) als »Amphipora cf. asiatica Reed« beschriebene Form aus Zusahara, Provinz Iwaka, NW-Hondo, Japan, diirfte nach Galloway (1957) ein Schwamm sein. Araeopora ramosa Waagen & Wentzel 1887 und Araeopora tuberosa Waagen & Wentzel 1887: Salt-Range-Gebirge, Indien, Upper Productus limestone, oberes Perm. — Diese von Waagen & Wentzel zu den Tabulata gestellten Formen wurden von Br anson (1948) unter den Stromatoporoidea eingereiht; der Be-sitz von durch Boden gegliederten Zellrohren charakterisiert sie jedoch als tabulate Korallen. Auch die von Reed (1927) aus dem »Permo-karbon« von Yunnan beschriebene Form »Araeopora ramosa« ist eine Bodenkoralle. Carterina pyramidata Waagen & Wentzel 1887: Chidru, Salt-Range-Gebirge, Indien. »Middle Productus limestone«, hoheres Perm. — Sichere Hydrozoe. Da Carterina Waagen & Wentzel ein Homonym zu Carterina Brady (Protozoa) ist, erfolgte durch Stechow (1921) eine Neubenennung als Carta. Circopora faveolata Waagen & Wentzel 1887: Morah, Salt-Range-Gebirge, Indien. »Middle Productus limestone«, hoheres Perm. — Sichere Hydrozoe. Mit dieser Art identisch ist Circopora multitubulosa Wentzel 1889. Circopora tubulosa Waagen & Wentzel 1887: Morah, Salt-Range-Gebirge, Indien. »Middle Productus limestone«, hoheres Perm. — Sichere Hydrozoe. Mit dieser Art identisch ist »Circopora faveolata En t zel 1889« (non Waagen & Wentzel 1887). Circopora turkestanensis Yaworsky 1957: Altai, Turkestan, USSR. Wahrscheinlich Perm. — Sichere Hydrozoe. Clathrodictyon somaense Yabe & Sugiyama 1933: Zusahara, Provinz Iwaki, NW-Hondo, Japan. Wahrscheinlich Upper Oashi Beds, Perm. — Auf Grund der Abbildung nicht beurteilbar. Ahnlichkeit mit Anostylostroma Parks ; vielleicht keine permische Hydrozoe. Disjectopora japonica Yabe & Sugiyama 1934: Yake-zima, Provinz Rikuzen, Japan. Perm. — Sichere Hydrozoe. Disjectopora milleporaeformis Waagen & Wentzel 1887: Morah, Salt-Range-Gebirge, Indien. -Middle Productus limestone«, hoheres Perm. — Sichere Hydrozoe. Irregulatopora undulata Waagen & Wentzel 1887: Bilot, Trans-Indus, Salt-Range-Gebirge, Indien. Middle Productus limestone, hoheres Perm. — Sichere Hydrozoe; desgleichen die von Wentzel (1889) unter diesem Namen beschriebene Form. Lophiostroma ozaway Yabe & Sugiyama 1931: Omine-mura, Provinz Nagato, Japan. Perm.— Auf Grund der ungeniigenden Abbil-dungen nicht beurteilbar; die Struktur zeigt gewisse Ahnlichkeiten mit Formen der bisher nur aus dem Silur bekannten Stromatoporongattung Lophiostroma Nicholson. Moglicherweise handelt es sich bei den Fundschichten um Silur und nicht um Perm. Mamilopora mammilaris (King 1850): Durham, England. Magnesian limestone, Perm. — King hat M. mammilaris als Schwamm beschrie-ben, Branson (1948) betrachtet diese Form als zu den Stromato-poroidea gehorig. Nach der Wachsform handelt es sich um einen Schwamm und nicht um eine Hydrozoe. Megastroma lecomptei Montanaro G a 11 i t e 11 i 1954: Pietra di Salomone, Valle del Sosio, Sizilien. Stufe von Sosio, oberes Mittel-Perm. — Es handelt sich um lagenformig aufgebaute, knollige Stocke, die im Transversalschnitt astrorhizenahnliche Strukturen erkennen lassen. Es diirfte sich demnach um echte Hydrozoen handeln. Nigriporella magna R i g b y 1958 und Nigriporella minima Rig by 1958: Utah — Unter-Karbon; Utah, Nevada, Texas, New Mexico — Ober-Karbon; Texas, Utah, Nevada, Washington — Perm (unteres bis oberes Perm). — Die von R i g b y be-schriebenen Hydrozoen weichen nach Gestalt und Aufbau des Stockes stark von den iibrigen permischen Hydrozoen ab; sie sind sehr wesenllich am Aufbau der karbonischen und permischen Riffe der USA beteiligt. Parallelopora minoensis Yabe & Sugiyama 1930 a: Kinshozoan, Provinz Mino, Japan. Unteres Perm. — Sichere Hydrozoe, aber gewiB keine Paralleloporal Rhabdactinia columnaria Yabe & Sugiyama 1934b: Mimikiri bei Sakawa, Provinz Tosa, Japan. Unteres (?) Perm. — Keine Hydrozoe, sondern ein Schwamm! Abb. 1. Carta sp. (n. sp. A). Word; S Matkovič, Siid-Montenegro. x 4. — Der Diinnschliff zeigt neben Foraminiferen (Neoschwagerina craticulifera Schwager) und Dasycladaceen einen Querschnitt durch das nodular ent-wickelte Coenosteum der Hydrozoe (C). Auffallend sind die scharfen Konturen und die teilweise radiale Anordnung der meist wurmformig verschlungenen Coenostalelemente. (Aufbewahrung: Geol.-Palaontol. Institut, Univ. Zagreb; Nr. 1024). Geologija, 5. knjiga Fliigel: Hydrozoen Sphaerostromella shikokuensis Yabe & Sugiyama 1930b: Daigo, Provinz Awa, Shikoku, Japan. »Permokarbon«. — Systematische Stellung unklar; nach K ii h n (1939) fragliche Bryozoe. Wie wir sehen, konnen nur sehr wenige Formen mit Sicherheit als permische Hydrozoen angesprochen werden. Die Hydrozoenfunde kon-zentrieren sich, wie aus Tab. 1 hervorgeht, in auffallender Weise auf den asiatischen Anteil der Tethys. , C C 1 2 aid t- Si u o> d « a Ott O M Stromatoporoidea — X Idiostromatidae — X Amphipora asiatica Heed — — Sphaeractinoidea — — Sphaeractinidae — — Circopora W. & W. — — Circopora faveolata W. & W. — — Circopora tubtilosa W. & W. — — Circopora turkestanensis Yaw. — — Disjectoporidae — — Disjectopora W. & W. — — Disjectopora milleporae- formis W. & W. — — Carta Stechow — — Carta pyramidata (W. & W.) — — Irregulatopora W. & W. — — Irregulatopora undulata W. & W. Incertae sedis Megastroma lecomptei M. G a 11 i t e11 i — — Nigriporelia magna R i g b y X X Nigriporella minima Rigby X X »Parallelopora« minoensis Y & S. — X ®6 u U C 4, r- V DD. Sfc X — X — X — X X i s £ £ .O 41 o o, X Fundort Yunnan Indien Indien Turkestan Indien Indien — Indien Sizilien N-Amerika N-Amerika Japan Tab. 1: Stratigraphische und geographische Verbreitung der permischen Hydrozoen, aufgegliedert nach systematischen Einheiten. Beschreibung der Neufunde Klasse Hydrozoa Owen 1843 Ordnung Sphaeractinoidea Kiihn 1927 Familie Disjectoporidae Tornquist 1901 Carta Stechow 1921 Carta sp. n. sp. Form A Material: Schliff 619, 621, G. I. U. Z. — Bohinjska Bela; Schliff 602, G. I. U. Z., Bled Straža; Schliff 514, G. I. U. Z. — Bled Ojstrica. Samtliche Punkte werden in das obere Word eingestuft. SE Matkovič, Montenegro — oberes Word; S Matkovič — oberes Leonard/unteres Word. Schliffe 1241 und 1024, G. I. U. Z. Material G. I. U. B. Beschreibung: In verschieden guter Ausbildung finden sich in den Schliffen Querschnitte durch kleine, meist zylindrisch gewachsene Hy-drozoenstockchen. Der UmriB dieser Kolonien, die im Schnitt kreisformig oder oval erscheinen, ist durch dunkle Pigmentierung hervorgeben. Der Durchmesser der Kolonien schwankt zwischen 3,5 und 5 mm. Das Skelettgewebe wird aus unregelmaBig geformten, verschieden dicken, im allgemeinen weder vertikal noch horizontal in betonter Weise ange-ordneten Elementen aufgebaut. Im Tangentialschliff (619, 621) erkennt man ein unregelmaBiges, wurmartig ausgebildetes Skelettgewebe, das sich an der Peripherie derart ordnet, daB die Skelettelemente senkrecnt auf die kreisformige Begrenzung des Kolonienquerschnittes stehen. Aller-dings ist eine derartige Anordnung meist nur unvollkommen ausgebildet. Die Dicke der Skelettelemente liegt etwa bei 0,08 mm. Vereinzelt sind runde Querschnitte vorhanden, die isoliert stehen oder durch Briicken miteinander verbunden sind. Es durfte sich um die Querschnitte der Pfeiler handeln; sie besitzen einen Durchmesser von etwa 0,05 mm. Die Skelettelemente werden haufig von scharfen, schwarzen Konturen begrenzt; stellenweise aber sind die Skelettelemente unterschiedlich pig-mentiert und es ist bei starker VergroBerung (60 X) ein dunkler, unter-brochener und zum Teil randstandiger Medianstreifen erkennbar. Es kann nicht gesagt werden, ob es sich hier um die »Mikrostruktur«, also um die Faserbausteine der Skelettelemente handelt. Auffallend ist das Fehlen von Querschnitten, die sich einwandfrei als Rohren deuten lassen. Auch astrorhizenahnliche Strukturen fehlen. Im Zentrum der Kolonie zeigt sich in zwei Schliffen (619 und 1024) unregelmaBig be-grenzte Fremdkorper, Durchmesser etwa 0,8 mm. Im Schliff 619 handelt es sich um Kalzitpartikelchen, welche der Hydrozoe als Ansatzpunkt ge-dient haben konnten. tlber die auBere Form der Kolonien ist wenig bekannt. Wie Stiicke vom montenegrinischen Fundpunkt Sustaši (G. I. U. B.) zeigen, konnen die Kolonien bei langzylindrischem Wachstum Hohen von uber 10 mm erreichen. Sowohl die slowenischen als auch die montenegrinischen For-men finden sich in Kalken gemeinsam mit Fusulinen und Algen. Diskussion: Von den in Tab. 1 angefiihrten Arten kann nur Carta pyramidata (W. & W.) zum Vergleich herangezogen werden. Diese in pyramidenformigen Stocken wachsende Hydrozoe aus dem oberen Perm der Salt Range ist charakterisiert durch unregelmaBig entwickelte, wurm-formig gekriimmte Coenostalelemente, die von teilweise sternformig angeordneten Elementen durchbrochen werden. Allerdings sind die Abmessungen der indischen Form bedeutend hoher als bei den hier beschriebenen Formen. Aus diesem Grunde ist es wahrscheinlich, daB die slowenischen und montenegrinischen Vorkommen einer neuen Art an-gehoren, die durch sehr kleine, zylindrische Stocke gekennzeichnet sind. Das Material ist fur eine genaue Speciesdiagnose jedoch zu unvollkom- men; aus diesem Grunde bezeichne ich die hier beschriebenen Formen als Carta sp. n. sp. Form A und unterscheide von ihr eine vom Fundpunkt Črni potok bei Sustaši in Montenegro stammende Form (G. I. U. Z. 1194, 1191), die bedeutend feinere Skelettelemente (Dicke unter 0,04 mm) be-sitzt. Diese Form wird als Carta sp. n. sp. Form B bezeichnet. Sie ist bisher nur vom Fundpunkt Sustaši bekannt. SCHRIFTTUM Branson, C. C., 1948, Bibliographic Index of Permian Invertebrates. — Mem. Geol. Soc. Amer., 26, 1049 S., Baltimore. Gallitelli, E. Montanaro, 1954, II Permiano del Sosio e i suoi Cor alii. Palaeontographica Italica, 49, 1—98, Taf. 1—10, 10 Textfig., Pisa. Gogolczyk, W., 1956, Rodzay Amphipora w Dewonie Polski. — Acta Palaeontol. Polonica, 1 (3), 211—240, Taf. 1—2, 7 Textfig., Warschau. King, W., 1850, Monograph of the Permian Fossils of England. — Palaeontograph. Soc. London, Jg 1847, 257 S., 28 Taf., London. Kochansky-Devidč, V., 1953, Permske foraminifere i vapnenačke alge okolice Bara u Crnoj Gori. — Geol. Vjesnik, God. V—VII (1951—1953), S. 295—298, Taf. 1—2, Zagreb. Kochansky-Devide, V. in Ramovš, A., 1955, Neoschwagerin-ski skladi in njihova fuzulinidna favna pri Bohinjski Beli in Bledu — Razprave prir. razr. Slov. akad. znan. in umetn., III, 359-424, 8 Taf., Ljubljana. Ramovš, A., 1955, Neoschwagerinenschichten in den Julischen Alpen. — Neues Jb. Geol. Palaontol., Mh., 1955 (10), 455—457, Stuttgart. Reed, F. C. R., 1927, Palaeozoic and Mesozoic Fossils from Yun-Nan. — Palaeontologia Indica, N. S., 10, 331 S., 20 Taf., Calcutta. Rigby, J. K., 1958, Two new Upper Palaeozoic Hydrozoans. — J. Paleontol., 32 (3), 583—586, Taf. 86, 3 Textfig., Menasha. Waagen, W. & Wentzel, J., 1887, Hydrozoa. — Salt Range Fossils VI. Productus limestone Fossils, Mem. Geol. Surv. India, Ser. 13, 913—962, Taf. 117—121, Calcutta. Wentzel, J., 1889, Ueber fossile Hydrocorallinen (Stromatopora und ihre Verwandten) nebst einem Anhange. — Lotos, N. F., 9, 1—24, Prag. Yabe, H. & Sugiyama, T., 1930a, Note on a Lower Permian Stro-matoporoid from Japan. — Japan. J. Geol. Geograph., 8, 19—21, Taf. 7, Tokio. Yabe, H. & Sugiyama, T., 1930b, Note on a new Hydrozoa, Sphae-rostromella shikokuensis, gen. et sp. nov., from the Upper Palaeozoic limestone of Shiikoku, Japan. — Japan. J. Geol. Geograph., 8, 123—124, Taf. 14, Tokio. Yabe, H. & Sugiyama, T., 1931, Note on a new form of Lophio-stroma from the Permian of Japan. — Japan. J. Geol. Geograph., 9, 17—19, Taf. 3, Tokio. Yabe, H. & Sugiyama, T., 1933, Discovery of Amphipora and Clathrodictyon in the Permian of Japan. — Japan. J. Geol. Geograph., 11, 19—23, 3 Textfig., Tokio. Yabe, H. & Sugiyama, T., 1934a, A new species of Disjectopora from Japan. — Japan. J. Geol. Geograph., 11, 171—174, Taf. 19, Textfig. 1, Tokio. Yabe, H. & Sugiyama, T., 1934b, Amblysiphonella and Rhabdac-tinia gen. et sp. nov., found from the Upper Palaeozoic limestone of Mimikriri, near Sakawa-mati, Tosa Province, Shikoku, Japan. — Japan. J. Geol. Geograph., 11, 175—180, Taf. 20—22, Tokio. Y a w o r s k y , V. I., 1957, Stromatoporoidea Sovjetskogo Sojuza, Teil 2. — Trudy, Akad. Schr., 18, 168 S., 43 Taf., Moskau. PRISPEVEK K SEPARIRANJU VULFENITA Franc Gregorač S 3 slikami V svinčeno cinkovih rudiščih metasomatskega tipa cesto najdemo poleg ostalih sekundarnih svinčenih mineralov tudi mineral vulfenit (PbMoOJ. Na svetu je poznanih nekaj nahajališč, kjer nastopa vulfenit v takih količinah, da ga lahko več ali manj ekonomsko izkoriščajo kot molibdenovo rudo. Vendar so vsa ta nahajališča vulfenita majhna in v svetovni produkciji molibdenove rude prav nič ne pomenijo. Običajno ga pridobivajo kot stranski produkt pri pridobivanju svičeno cinkove rude. Pomembnejšo vlogo so imela ta rudišča v času druge svetovne vojne. Po koncu vojne pa se je njihova pomembnost zmanjšala in so večinoma prenehala z delom. Večino molibdena namreč pridobivajo i? rude molibdenita, z največjim rudnikom Climax (USA) na čelu. Skoraj vso ostalo količino pa kot stranski produkt pri pridobivanju bakrene rude. V Jugoslaviji poznamo dve nahajališči molibdenove rude, ki prihajata v poštev za izkoriščanje. Prvo nahajališče je v Mačkatici pri Sur-dulici, v jugovzhodni Srbiji, kjer je molibden v obliki molibdenita (MoSJ; drugo nahajališče je v Mežici, kjer je v obliki vulfenita. Molibdenove rude v Mačkatici zaenkrat ne izkoriščajo zaradi prenizkega odstotka molibdena. Trenutno izkoriščamo molibdenovo rudo samo v Mežici in še tu samo od časa do časa, kot stranski produkt pri odkopavanju Pb-Zn rude. Nastanek vulfenita v alpskih rudiščih, kot sta Mežica in Bleiberg, ni razjasnjen. Mnenja vodilnih geologov so si diametralno nasprotna. V mežiškem rudniku najdemo vulfenit skoraj v vseh delih rudišča, vendar je v ekonomskih količinah samo v višjih obzorjih (Helena, Igerčevo). V splošnem količina vulfenita z globino rudišča pada. Najdemo ga na mestih, kjer se je lahko izvršila oksidacija, torej v razpokah in na mestih, kjer je hribina močno porušena. Tam ga najdemo v obliki večjih ali manjših kristalov, ali v obliki tankih prilepkov, oziroma kot oprh na apnencu. Njegova barva je značilna. Nekoliko se spreminja z globino rudišča. V višjih obzorjih je lepe rumene barve, ki prehaja preko rdeč-kastorjave barve v zelenkasto v nižjih obzorjih. S pridobivanjem vulfenitne rude v Mežici so pričeli že v letu 1878, vendar imamo statistične podatke šele od leta 1902. Toda tudi po tem času imamo samo podatke o proizvodnji koncentrata; popolne podatke o proizvodnji rude in koncentrata imamo šele od 1. 1941. Načini separiranja Najenostavnejši način separiranja je ročno odbiranje vulfenita. kar se lahko vrši že v jami pri odkopavanju in ročno separiranje po načinu delovanja ločilnih strojev. Takšen način pa je možen samo v bogatih nahajališčih. Tako so pridobivali vulfenitni koncentrat tudi v Mežici. Pridobljeni koncentrati so bili izredno kvalitetni, saj so vsebovali v letih 1933—1940 povprečno 22,18 °/oMo. Nekaj let pred vojno so postopek predelave mehanizirali. Zgradili so majhno gravitacijsko separacijo. Zaradi velikih potreb po molibdenu so Nemci po zasedbi Mežice začeli z večjo proizvodnjo vulfenitne rude. Predelovali so tudi stare halde, ki so vsebovale vulfenit. V 1. 1941 in 1942 je ruda vsebovala še preko 1 o/o Mo, z vedno večjo predelavo pa je odstotek Mo v rudi padel pod 1 V« (0,67 VoMo). Vzporedno s tem se je znižal tudi odstotek Mo v koncentratu. Povprečno je koncentrat vseboval v 1.1941—1945 15,95 "/«Mo, Kjer ročno odbiranje vulfenita ne pride v poštev, je najenostavnejši način gravitacijsko separiranje z ločilnimi stroji in tresalnimi mizami. Ta način je možen samo do nekega najnižjega odstotka Mo v rudi (meja je približno 0,40°/oMo). Odvisen je tudi od načina nastopanja oziroma velikosti vulfenitnih zrn v rudi. Pod tem odstotkom je gravitacijsko separiranje skoraj izključeno, zlasti če vulfenit nastopa v obliki prilepkov na apnencu. Ker je vulfenit izredno krhek, moramo rudo drobiti zelo previdno, da se izognemo tvorjenju mulja in s tem zmanjšamo izgube pri separiranju. Prvotna gravitacijska separacija v Mežici je prestala nekaj sprememb. Po shemi, ki je tu podana in ki je prav primerna za separiranje vulfenita, se je vršilo separiranje v letih do 1953. leta. Ruda, katero so tedaj predelovali, je vsebovala še preko 0,40 °/o Mo, pridobljeni koncentrati pa so vsebovali 12—15 °/o Mo. Separacija je delala z 62—82 °/o izkoristkom. S povečanjem predelave rude in siromašenjem nahajališč vulfenita je odstotek Mo v rudi stalno padal. V 1. 1953 je padel na 0,25 %>Mo. v naslednjih 2 letih na 0,185 °/o Mo in v 1. 1956 celo na 0,148 °/o Mo. Istočasno s padanjem količine Mo v rudi pa se je relativno večala količina Pb. Poleg vulfenita nastopa v rudi tudi večja ali manjša količina galenita in cerusita. Zato sem v letih 1952 in 1953 preštudiral možnost flotiranja vulfenita. O flotaciji vulfenita ni bilo tedaj v literaturi še nobenih podatkov. Taggart omenja, da se da vulfenit flotirati enako kot vanadinit s sulfidiranjem. Za vanadinit pa je kasneje Fleming ugotovil, da ga vsak dodatek sulfida potlači. V splošnem navaja literatura, da se vulfenit težko sulfidira. Naši laboratorijski poizkusi in nadaljnja praksa so pokazali, da se vulfenit enkrat bolj, drugič pa manj lahko sulfidira. Vendar je mogoče dobiti s flotiranjem prav lepe rezultate. Z ozirom na nastopanje rude je včasih edino možen način separiranja — flotiranje. Ravno tako kot pri gravitacijskem separiranju je tudi tu potrebno zelo previdno mletje. Mrtvo mletje samo povečuje izgube v jalovini. £ uda Urovitoc/JsJta seporocijo vulfenita jalovine prehv Legendo: čeljustni drobilte voljeni a robi!te elevator vibracijsko S't O voljeni drobflec ločilni stroji koničasti 2oboj tre so/na miza jalovino Fiofocijo vv/fenifa 501/H* t bunker 2 podaja!ni k i transportni trak 4 drobilec 5 transportni trakovi 6 vibracijsko sito 7 kronični mlin d klasi f i katar 9 fktt. ce/ict 0 6 /»' fo o9itatori 6m* H flot. ceh'ce 12 used, bazen ta )3 luftfni itro/ Ul 2. si. —- jot orna PbrhO\ torte- Potrošnjo reagentov Pt$ ffot 7000 0r/t vodne S t* k tO otroflot V 25 50 p ft ktantaf PbMoO* flot-2so 9rft vodno sttklo 320 9r/t Vq- Sv/f'd 60 yrft Ktanfal HO fr/t atroftot (J iS Kvaliteta koncentrata Kot sem omenil, nastopa v rudi poleg vulfenita tudi večja ali manjša količina galenita in cerusita. Količina teh dveh mineralov v rudi pa vpliva na kvaliteto vulfenitnega koncentrata. Pri tem vlada popolnoma določena zakonitost. Krivulja na 3. sliki predstavlja odstotek Mo v koncentratu pri različnih količinah galenita in cerusita v rudi, ki jo separiramo. Na ordinati imamo označene odstotke Mo v koncentratu, na abscisi Pb pa kvocient odstotkov — v rudi. Ta kvocient nam pove kolikokrat več Mo je v rudi Pb kot Mo. 2« Cisti nffenit H 2 J * $ S 7 6 9 to /; /i H f¥ /5 /€ ij 16 f9 So 3. si. Cist vulfenit vsebuje 26,10 °/oMo in 56,40 %>Pb, torej je razmerje Mo : Fb = 1: 2,16. Z naraščanjem količine Pb v rudi pa koncentracija Mo v koncentratu pada. Padanje je v začetku zelo hitro, nato pa vedno počasnejše. Tako bi vulfenitni koncentrat pri razmerju Mo: Pb = 1:5 vseboval že samo 13,40 °/o Mo in pri razmerju Mo: Pb = 1:10 samo še 7,20 ®/o Mo. Pri še večjem razmerju pa doseže koncentrat že tako nizke vrednosti, da ne pride več v poštev za nadaljnjo predelavo v kalcijev molibdat. Krivulja predstavlja idealni primer, t. j. da je koncentrat popolnoma čist, da vsebuje samo cerusit in vulfenit, brez kakršnihkoli primesi morebitnih drugih mineralov in jalovine. V primeru prisotnosti galenita ni nobene bistvene spremembe krivulje, tako da velja tudi v tem primeru. Velja tudi za oba načina separiranja — gravitacijskega in flotacijskega. Dejansko pa nastopajo v praksi odstopanja od krivulje in to iz naslednjih vzrokov: 1. Noben način separiranja ni popoln in je v koncentratu vedno nekaj jalovine ali drugih kovinskih mineralov, kar znižuje odstotek Mo v koncentratih, kot bi ga sicer dobili po krivulji pri določenem razmerju Mo:Pb. 2. Za ugotovitev krivulje sem predvidel, da je ves Pb vezan v cerusit in vulfenit in da oba minerala pridobimo v koncentrat z istim izkoristkom. Pri flotiranju vulfenitne rude pa ugotavljamo, da prisotna minerala gale-nit in cerusit hitreje flotirata kot vulfenit, torej z večjim izkoristkom. Posledica je nižja koncentracija Mo v koncentratu. Isto so ugotovili tudi v rudniku Bleiberg. 3. V primeru, da ruda vsebuje galenit, lahko tega pri separiranju na tresalnih mizah vsaj delno odstranimo ali pa v primeru flotiranja odfloti-ramo pred flotacijo vulfenita. Tako izpremenimo razmerje Mo: Pb in dobimo vulfenitni koncentrat z višjim odstotkom Mo, kot bi ga dobili s separiranjem na ločilnih strojih, oziroma s kolektivnim flotiranjem galenita, cerusita in vulfenita. Zaključek Pridobljeni vulfenitni koncentrat predelajo nadalje v kalcijev molibdat, ki služi za izdelovanje legiranih jekel z nizkim odstotkom Mo. Kalcijev molibdat mora normalno vsebovati 40-45 °/o Mo. Tako kvaliteto pa dosežemo lahko samo s kvalitetnim koncentratom, in sicer s koncentratom, ki ima preko 10 % Mo. Ta zahteva nam že tudi določa, kakšno sme biti razmerje Mo : Pb v rudi. Rentabilnost predelave pa postavlja še drugo zahtevo in določa najnižji odstotek Mo v rudi. Pri študiju strukture stroškov in sedanjih pogojev dela v rudniku Mežica smo ugotovili, da bi za rentabilnost predelave ruda morala vsebovati najmanj 0,50"/«. Razen tega bi pa bilo potrebno modernizirati tudi predelavo koncentrata v kalcijev molibdat. LITERATURA Taggart, 1950, Handbook of mineral dressing, New York. Fleming, 1953, Effects of soluble sulphide in the flotation of secondary lead minerals. Recent developments in mineral dressing, Symposium, London. Enzfelder, 1955, Die Aufbereitung Bleiberger Erze, Zeitschrift fur Erzbergbau und Metallhuttenwesen. (Internationaler Kongres fur Erzaufbe-reitung.) Geologija V. — 7 97 PEDOLOŠKE ZNAČILNOSTI RIBNIŠKE IN KOČEVSKE DOLINE Odlomek iz Vodnogospodarske osnove porečja Krke in Kolpe Rudi Tancik Ribniška in Kočevska dolina sta manjši del Dolenjskega krasa, ki se v pedološkem in kmetijskem pogledu bistveno ne razlikujeta od ostalega kraškega sveta. Na proizvodno moč in sposobnost kmetijskega gospodarstva tega območja odločno vplivata podnebje in pedološka sestava zemlje, ki je pod močnim vplivom izpodnebne, oziroma površinske in podzemne vode. Prva povzroča zamočvirjenost zemlje, ki je na nekaterih mestih že blizu površine slabo ali celo nepropustna, slednja pa povzroča občasne poplave kraških voda, prihajajočih iz kraškega podzemlja, ki nimajo zadostnega odtoka. Zato je velik del poljedelske ravnice pod zamočvirjenimi travniki, poplave pa zajamejo tudi del orne zemlje, katere obdelava je tvegana in so pridelki negotovi. Od celotne poljedelske ravnice, ki obsega skupno s Sodraško dolino 5400 ha, je občasnim poplavam izpostavljeno blizu 1500 ha zemljišč, od tega blizu 350 ha zamočvirjenih; ostala zemljišča v skupni površini 3500 ha pa od zamočvirjenja in poplav niso prizadeta. Skupna melioracijska površina znaša 1700 ha. To stanje precej občutno zmanjšuje proizvodnost zemljišč in s tem celotnega kmetijskega gospodarstva. Blaginja ljudstva, ki živi v tem po-dolju, kjer so življenjski pogoji že po svojem kraškem značaju precej skopi, ne dosega povprečne blaginje v Sloveniji. Zaradi goste naseljenosti in obstoječega stanja kmetijstvo ne more dovoljno preživljati vsega prebivalstva, zato se je njegov prirastek že nekdaj izseljeval v tujino ali pa je vsaj od časa do časa odhajal z rodne grude v domače ali tuje kraje, iščoč zaslužka v priložnostnem delu ali v krošnjarjenju. Velik del prebivalstva se je do nedavna preživljal od gozdov, toda z zmanjšanjem gozdnega bogastva so se dohodki od sečnje, obdelave, prodaje in vožnje lesa občutno zmanjšali. Kmetovalci skušajo zmanjšanje dohodkov iz gozdnega gospodarstva nadoknaditi z zboljšanjem travništva oziroma z živinorejo, kar pa je odvisno le od povečanja in zboljšanja krmne osnove. Ta je v današnjem stanju slaba zaradi zamočvirjenih in poplavljanih travnikov, na katerih uspeva le manjvredno travinje. Dokler ne bomo zboljšali travništva, so zaman vsi napori za zboljšanje živinoreje. Podnebje Po meteoroloških podatkih sta imeli Ribniška in Kočevska dolina (meteorološke postaje: Sodražica, Ribnica, Kočevje) v obdobju 1931—1940 v skupnem povprečju 1636 mm padavin, povprečno letno toplino 8,1° C Q in Langov letni dežni količnik po obrazcu p = —, (Q je skupno povprečje t 1636 padavin v mm, t je povprečje letne topline v °C) D =-= 202. To 8,1 pomeni, da je podnebje pretežno vlažno, zmerno hladno in da prevladujejo procesi izpiranja (descenzije) nad procesi izparevanja (ascenzije), zaradi katerih se razvijajo podzolirana tla. Točnejši vpogled v podnebne razmere, ki vplivajo na celotno rastlinsko proizvodnjo tega podolja, nudijo podatki o povprečnih mesečnih toplinah in padavinah ter mesečni dežni količniki, ki jih kažejo 1., 2., 3., 4. in 5. razpredelnica v razlagi po Gračaninu (1950). Mesečni dežni količniki za Sodražico Iz podatkov v 3. razpredelnici je razvidno, da ima Sodraška dolina v letu 3 mesece snežno (nivalno), 5 mesecev zelo vlažno, 3 mesece vlažno in le 1 mesec zmerno vlažno podnebje. Skupno povprečje letnih in mesečnih padavin za Ribniško in Kočevsko dolino (1931—1940) 1. razpredelnica kraj I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. |XII. mm Sodražica 102 91 144 125 199 169 99 142 150 251 160 143 1775 Ribnica 85 83 106 117 185 161 91 136 149 214 153 134 1614 Kočevje 86 82 103 106 160 142 77 148 146 209 142 120 1521 Povprečje 91 85 118 116 181 157 89 142 148 225 152 132 1636 Skupna povprečja sušnih let v obdobju 1931—1940 2. razpredelnica kraj ! i L II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. mm Sodražica 108 90 94 119 185 146 89 117 116 266 137 98 1565 Ribnica i 86 94 91 130 138 103 78 130 115 212 127 105 1414 Kočevje 86 81 74 96 155 111 62 124 124 212 109 90 1324 Skupno povprečje 93 88 86 115 159 122 76 124 118 230 124 98 1433 Vrednosti za izračunavanje primanjkljaja padavin v sušnih letih Mesečni dežni količniki za Sodražico 3. razpredelnica mesec povprečna toplota °C povprečne padavine v mm i dežni količnik značaj podnebja toplotna oznaka I. -2,1 102 _. sneg mrzlo II. -1,6 91 1 — sneg mrzlo III. 3,1 144 1 46 zelo vlažno hladno IV. 7,6 125 16 zelo vlažno hladno V. 12,5 199 16 zelo vlažno hladno VI. 16,2 169 10 vlažno zmerno iiladno VII. 18,3 99 | 5 zmerno vlažno zmerno toplo VIII. 16,7 142 | 9 vlažno zmerno toplo IX. 13,3 150 j 11 vlažno zmerno hladno X. 8,8 251 29 zelo vlažno hladno XI. 4,1 160 39 zelo vlažno hladno XII. -1,6 143 — sneg mrzlo letno povprečje 7,9 1775 ! 225 zelo vlažno hladno Po stopnji topline so v letu 3 meseci mrzli, 5 je hladnih, 2 sta zmerno hladna in le 2 zmerno topla. Obstajata dva maksimuma padavin, in to v maju in oktobru. Največja povprečna mesečna toplina je v juliju in znaša 18,3° C. 4. razpredelnica mesec povprečna toplota ®C povprečne ž Pavd^ne količnik v mm značaj podnebja toplotna oznaka I. -1,8 86 _ sneg mrzlo II. — 0,8 82 — sneg mrzlo III. 3,6 103 29 zelo vlažno hladno IV. 8,0 106 13 vlažno zmerno hladno V. 13,1 160 12 vlažno zmerno hladno VI. 16,8 142 9 vlažno zmerno toplo VII. 18,5 77 4 zmerno vlažno zmerno toplo VIII. 17,2 148 9 vlažno zmerno toplo IX. 13,4 146 11 vlažno zmerno hladno X. 8,7 209 24 zelo vlažno hladno XI. 4,1 142 35 zelo vlažno hladno XII. — 1,5 120 — sneg mrzlo letno povprečje 8,3 1521 183 zelo vlažno hladno Mesečni dežni količniki za Kočevje Za Kočevje je v 4. razpredelnici razvidno, da ima podobno podnebje kakor dolina Sodražice. Razlika je le v stopnji topline, kjer so v letu 3 meseci mrzli, 3 hladni, 3 zmerno hladni in 3 zmerno topli. Obstajata dva maksimuma padavin, in to v maju in oktobru. Največja srednja toplina je v juliju in znaša 18,5° C. (Glej tabelo 4. na strani 100). Toplin v Ribnici niso opazovali, vendar mOremo po podatkih iz Sodražice in Kočevja po skupnem povprečju podati značaj podnebja za celotno Ribniško-kočevsko dolino, prikazano v 5. razpredelnici. Mesečni dežni količniki za Ribniško in Kočevsko dolino 5. razpredelnica mesec povprečna toplota ®C povprečne padavine v mm dežni količnik značaj podnebja toplotna oznaka I. -2,0 91 sneg mrzlo II. -1,2 85 — sneg mrzlo III. 3,4 118 35 zelo vlažno hladno IV. 7,8 116 15 vlažno zmerno hladno V. 12,8 181 14 vlažno zmerno hladno VI. 16,5 157 9 vlažno zmerno toplo VII. 18,4 89 5 zmerno sušno zmerno toplo VIII. 17,0 142 8 vlažno zmerno toplo IX. 13,4 148 11 vlažno zmerno hladno X. 8,8 225 26 zelo vlažno hladno XI. 4,1 152 37 zelo vlažno hladno XII. — 1,5 132 _ sneg mrzlo letno povprečje 8,1 1636 202 zelo vlažno hladno Iz 5. razpredelnice vidimo, da sta Ribniška in Kočevska dolina 3 mesece v letu pod snegom, 3 mesece imata zelo vlažno, 5 mesecev vlažno in ie 1 mesec zmerno suho podnebje. Po stopnji topline so v letu 3 meseci mrzli, 3 hladni, 3 zmerno hladni in 3 zmerno topli. Obstajata dva maksimuma padavin, in to v maju in oktobru; največja toplina pa je v juliju in znaša 18,4° C. Obstajata dva minimuma padavin, in sicer v februarju in juliju. Slednji je za kmetijstvo še posebno značilen. Padavine v letnem času so kratkotrajne, zato pa obilne, dež lije v močnih curkih. Močnim ploham enega dne večkrat sledijo tedni brez moče, ki morejo trajati tudi mesec dni. Zaradi neenakomerno razdeljenih padavin zemlja na eni strani trpi za sušo, na drugi strani pa tone zaradi poplav. Sušo posebno težko prenašajo plitva kraška tla zaradi svojega posebnega ostrorobnega zloga, ker so slabo humozna in plitka. Ker so tla na zakraselem področju izredno močno propustna, kar se še posebno izraža na apneni podlagi (manj na dolomitni), se deževnica in tudi snežnica naglo izgubljata skozi izsušeno in razpokano zemljo v podzemlje, obilo pa je izhlapeva. Računamo, da je na plitvih rjavih kraških tleh za rastje izgubljenih blizu 75°/o padavin. Izgube so največje v poletnih mesecih, ko je zaradi razgretega kraškega skalovja izhlapevanje najmočnejše. Tla se v tej dolini le počasi ogrevajo. Dogaja se, da so še v aprilu pod snegom. V času cvetenja, ko so tla še hladna, se drži težji hladni zrak trdovratno ob tleh, zlasti v Sodraški dolini. Topli spomladanski vetrovi ga ne morejo popolnoma odpihati, marveč se drže le višje lege. Spričo toplotnih razlik in izhlapevanja se pojavlja slana, ki ob cvetenju sadnega drevja pali brstje, cvetje ali pa tudi manjše zametke plodov. Pozimi zopet, ko so tla močno ohlajena in ko pogosto nastopa južno vreme, nastaja odmeka in dež. Pojavlja se poledica ali žled, ki napravlja na sadnem drevju mnogo škode. Pedološke značilnosti Ribniške in Kočevske doline Pod vplivom podnebja, zlasti vetrov, zakrasovanja, erozije, poplavljanja, podtalnice ter pod vplivom rastlinstva in tudi človeškega delovanja so se v Ribniški in Kočevski dolini razvila tla, ki se v pedološkem pogledu medsebojno precej razlikujejo, predvsem v odvisnosti od orohidrograf-skega položaja posameznih območij. Celotna dolina pripada krasu, na katerem prevladuje rjava kraška zemlja (bolj ali manj izprana ali podzolirana rjavica ali degradirana terra rossa). Del doline, ki jo občasno preplavljajo kraški vodotoki, je pokrit s holocensko naplavino oziroma z deluvialnimi nanosi z višjih položajev. Geološko-petrografska osnova je v glavnem jurski in kredni apnenec, v manjšem obsegu pa dolomit, ki je v ribniškem delu triadni, v kočevskem pa kredni. Pod vplivom toplega podnebja se je prvotno na apnencu razvila rdečkasta, na dolomitu pa okrasta rjavica, ki se je s prehodom v hladnejše podnebje vse bolj in bolj degradirala. Voda in vetrovi so zaradi erozijskega delovanja delce zemlje odnašali na dolomitni osnovi k podnožju hribov in po vodotokih dalje na ravnico, na apneni osnovi pa tudi v podzemlje. V dobi močnih udorov in usadov, t. j. v pleistocenu, v kateri so nastali današnji vršaji, je bil tudi južnozahodni del Ribniškega in Kočevskega polja zasut z nanosi z višjih položajev. Prvotno zamočvirjena, šotna tla so ponekod zasuta z nanosi vetra. Tako najdemo okoli Ribnice (ob opekarni) v nižjih plasteh tanek sloj šote in drevesne štore (Rus, 1921, Melik, 1955). Najdebelejše nanesene plasti so takoj ob podnožju Velike gore in Kočevske gore, najtanjše pa so na severovzhodnem obrobju polja. Ze oblika Velike gore in Kočevske gore priča o preteklem močnem goličenju površine. Skozi novo nastale naplavine in nanose v dolini so si Ribnica, Sajevec, Bistrica in tudi Rinža vrezali svoje struge, gmoto, ki jim je bila napoti, pa so odplavljali in jo odkladali v obliki kolmacije na nižjih mestih današnjega Ribniškega in Kočevskega polja. Tako naj- demo v globljih plasteh zaobljen grušč, ki sestoji iz dolomita, rjavega železovca, kremena in peščenjaka, ponekod tudi iz breče. Površina je prekrita z drobnejšim ilovnatim peskom, delno s peščeno ilovico. Vse navedene kamenine, zlasti železovec in kremen moremo najti že dokaj blizu površine celotne Ribniško-Kočevske doline pa tudi na območju Rašice in Dobrega polja, kar so mi pokazale pedološke raziskave v letu 1954. Posebno debeli, nad ostalim poljem dvignjeni nanosi, so na jugozahodnem delu Ribniške in Kočevske doline. Ležijo na skalnati dolomitni osnovi; ponekod so na površju že močno razmehčani od huminskih kislin, kar cpazujemo zlasti na zamočvirjenem in poplavnem delu potokov Sa-jevec in Ribnica. Ti nanosi, ki se kot hrbet razprostirajo med potokoma Spodnja Bistrica in Sajevec od združitve potoka Sajevca z Ribnico in navzgor do naselja Breže, se medsebojno po svojih pedoloških lastnostih dokaj razlikujejo, dasi so istega porekla. Tako imajo nanosi med Ribnico in Sajevcem povsem drugačne fizikalne in kemične lastnosti kot med potokoma Sajevec in Bistrica. 2e po barvi je vidna razlika, ki more glede postanka marsikoga zavajati do drugačnega mnenja. Barva zemlje je odvisna od mnogih činiteljev, od katerih so najvažnejši: humoznost in vlažnost, ki pa je zopet odvisna od lege in izpiranja zemljišča, pa tudi od rastlinskega pokrova in njegovega kulturnega stanja. Dasi so nanosi Brezja na desni kakor na levi strani potoka Sajevec istega porekla, so različno obarvani, čemur je glavni vzrok relativna višina in stopnja vlažnosti zemlje. Pri terenskih pedoloških raziskavah sem opazoval, da so posamezne plasti na najvišjih in prisojnih položajih okraste do rdečkastookraste; z globino, s postopnim padanjem terena, s slabšim osončenjem ter s povečavanjem vlage pa postopoma postajajo sivkaste, belkaste in celo modrikaste ali zelenkasto sive. Z vlažnostjo zemljišča se torej spreminja tudi barva posameznih plasti, kajti z naraščanjem vlage pada sposobnost zemlje za sprejemanje zraka, oziroma kisika. Glavni posredniki pri obarvanju zemlje pa so seskvioksidi (oksidi železa, aluminija in mangana — Fe2Os, A1.,03 in Mn20;i) ki so v trovalentni obliki rdečkasti, rjavkasti, rumenkasti in vijoličasti, medtem ko so v pomanjkanju kisika belkasti, sivkasti, zelenkasti ali modrikasti. Po Gračaninu (1947) povzroča belo barvo zemlje največkrat prisotnost kalcijevega karbonata; belkasta do pepelnatosiva barva, ki jo povzročajo silikati in kremen je značilna za rudninski del zemlje, iz katerega so izprani seskvioksidi. Temno barvo dajejo zemlji običajno humusne sestavine; stopnja temne barve nas zato navaja največkrat na stopnjo humoznosti zemlje. Rdečkasta barva, oziroma odtenek, poteka v glavnem od brezvodnih ali zelo slabo hidratiziranih oksidov železa (Fe^O^ ali 2 Fe..O;1. H20), a rumenkasta in rjavkasta barva od zelo hidratiziranih oksidov, kot so n. pr. getit Fe,0:t. H.,O ali limonit 2 Fe,03. 3 H.O. Modrikasta barva je značilna za tako imenovane oglejene horizonte prekomerno vlažnih glinastih tal. Največkrat jo povzroča vivianit Fe^POJ^. 8 H20, žve-plove sestavine pa dajejo železu zelenkast odtenek, običajno zaradi žveple-nih bakterij. Kako izrazit vpliv na spremembo barve ima prezračevanje prekomerno vlažnih in zamočvirjenih zemeljskih plasti, nam pokažejo preseki teh osušenih (dreniranih) zemljišč ali pa tudi preseki zemljišč z globoko segajočo koreninasto mrežo rastlinstva. Po osušitvi so vlažna in zamočvirjena zemljišča, ki so bila prvotno značilno belkasta, modrikasta ali zelen-kastosiva, spremenila svojo barvo v rjavo ali celo rdečkasto že po 5 oziroma 10 letih. Povsod tam, kjer globoko prodirajoče koreničje odmira in sprhni, ostanejo zračni kanali, po katerih se bleda ali modrikasta barva zemlje umika rumenkasti ali rjavkasti kot rjave žile, lise. madeži ali proge. Z barvo se močno menja tudi zlog zemlje in ostale fizikalno-kemijske lastnosti, zboljšuje se njena rodovitnost. Na vlažnih in zamočvirjenih delih Ribniške in Kočevske doline in tudi na ostalem krasu najdemo večkrat prvotna, rjava kraška tla, ki so zamočvirjena popolnoma spremenila svojo barvo in ostale lastnosti. Rdečkastorjava zemlja na nekoliko višjem in suhem položaju ne spremeni svoje barve. Toda nekoliko niže v neposredni bližini postaja zaradi prekomerne in trajne vlage, ki prihaja v ravnico po sifonih iz Velike in Kočevske gore, postopoma ali pa tudi naglo svetlo modrikastosiva. 2e po 5 letih osuševanja pa more spremeniti svojo barvo in ostale lastnosti v prvotno stanje. Ribniško Brezje med potokoma Sajevec in Bistrica je prav tako prekomerno vlažno, ker ga močno zamakata prav ta dva potoka. Tod so zemljišča gozdno-steljniškega značaja, prekrita s preko 15 cm debelo črno in vlažno humozno plastjo, ki vsebuje do 15 °/o zelo močno kislega humusa (pHvnKCl = 4).* Pod humusno plastjo je že močno izprana in vlažna svetlo modrikastosiva glinasta ilovica (po Kopeckyju), oziroma močno glinast prah (po Casagrandeu). V tem kraškem polju kakor tudi na ostalih kraških poljih porečja Ljubljanice, Krke in Kolpe pogosto opažamo, da prihaja voda iz kraškega hribovja v močnih vrelcih v podnožju na dan po sifonih. Kjer je voda pod velikim pritiskom in kjer prihaja v velikih količinah na dan, so ti izviri ali obrhi vidni. Kjer so pa izviri šibkejši, zatrpani z nanesenim materialom, le-ta vodo vpija, zato so tla na teh krajih prekomerno vlažna, kar je posebno značilno za steljniška tla, pa tudi za jezerske usedline in polžarico na Ljubljanskem barju, kjer z globino narašča tudi vlažnost posameznih plasti. Tako najdemo na nekaterih krajih Ribniške in Kočevske doline posamezne večje in manjše zamočvirjene površine sredi polja, ki jih označuje kislo, močvirsko travinje (Carex, Juncus i. dr.). Ta pojav nas spominja na tako imenovana »okna« Ljubljanskega barja. Tudi mehanična sestava ali zrnavost zemlje ne more biti vedno me-rodajna za določevanje starosti oziroma nastanka zemlje. Hladno podnebje, zlasti obilne padavine, podtalna in površinska voda močno vplivajo na koloidnost zemlje. Pri obilnih padavinah, pri dviganju in padanju podtalne vode in pri močnem zamakanju se drobni glinasti, zlasti pa koloidni delci zemlje izpirajo v nižje plasti, ki postajajo zato vse bolj in bolj glinaste, slabo propustne za zrak in vodo, medtem ko postajajo plasti ob površini vse bolj in bolj peščene. Pri tem se postopoma zmanjšuje tudi rodovitnost zemlje, ki jo moremo popravljati le z globokim oranjem ali celo z rigo-lanjem. * Po analizah Kmetijskega inštituta LRS. Terenske in laboratorijske raziskave torej kažejo, da starosti tal, njihovega nastanka in razvoja ne moremo določati po barvi in po glino-vitosti, temveč le po njihovem pedološkem razvoju. Pri tem moramo upoštevati morfološke, fizikalne, kemijske in mikrobiološke lastnosti zemlje, s katerimi se bomo podrobneje seznanili v opisu posameznih pedoloških talnih tipov v Ribniški in Kočevski dolini. Pedološka sestava zemlje Vsi pedološki tipi zemlje v Ribniški in Kočevski dolini so nastali na enak način kot na ostalem krasu. Pojavljajo se verižno ali katensko v odvisnosti od že navedenih činiteljev. Za suhe višje položaje, ki so navadno pokriti z gozdom, je značilna plitva humoznoapnenčasta zemlja (rendzina), ki z nižino prehaja v bolj ali manj plitvo rjavo kraško zemljo s skalnatimi izrastki. Kjer je zemlja dovolj globoka in ne preveč strma, so jo ljudje preorali, sicer pa je ostala kot pašnik, košenica ali gozd. Prave rjavice zaradi novo nastalih podnebnih razmer na površini v večjem obsegu ni več, ker se je spremenila v degradirano ali podzolirano rjavico. V manjšem obsegu jo moremo najti še pod debelejšimi rečnimi (holocenskimi) naplavinami in nanosi kot najnižjo plast tik matične geološke osnove, iz katere je nastala (H r o v a t, 1953). Na površju jo najdemo v manjših zaplatah v hribovitem ozemlju Krempe. Na podnožju hribovja ter v manjših dolinah in kotlinah je običajno debelejša in zato vlažnejša rjava kraška zemlja ponekod prekrita z nanosi z bližnjega hribovja. Ob kraških vodotokih, kateri poplavljajo, pa so nanosi zopet prekriti z debelejšo ali tanjšo rečno naplavino (holocen). To so torej bolj ali manj izprane (podzolirane) rečne naplavine na nanosih, ki leže neposredno na dolomitni osnovi. Drugod je pod nanosi še ohranjena rjavica, ki pokriva nagrizeno in razmehčano matično osnovo dolomitnega peska. V globelih v območju Bistrice, Sajevca, Ribnice in Rinže so zemljišča pod močnim vplivom poplavne in podtalne vode zamočvirjena. Površino prekriva tanjša plast šote. To so najmanj rodovitna deficitna zemljišča s tipičnimi močvirskimi travami (Phragmites, Carex, Juncus, Eriophorum). 1. Poplavna in zamočvirjena zemljišča zavzemajo blizu 350 ha površine; leže z majhnimi izjemami vzdolž cele Ribniško-Kočevske doline na poplavnem območju Bistrice, Sajevca, Ribnice ter Rakitnice in Rinže. Cesto poplavljena in zamočvirjena zemljišča leže na najnižjih krajih, kjer zastajata tekoča in tudi podtalna voda, zato so že ob nekoliko izdatnejšem deževju pod vodo naraslih vodotokov. Porasla so z ločkom (Carex), bičkom (Jtmcus) in ponekod s trstičjem (Phragmites) in dajejo seno najslabše kakovosti. Podtalnica je blizu površine (0 — 20 cm ob Ribnici). Odvisna je od bližine vodotoka, od položaja in dviga zemljišča. S postopnim dviganjem zemljišča raste tudi globina podtalnice in na skrajnem robu — ob vznožju hrbta — dosega največjo globino do 75 cm (na Sajevcu). Ob poglobljenem in reguliranem delu Sajevca, kjer je bilo pred regulacijo pravo močvirje, podtalnice ni več. Njeni sledovi so vidni še 25 cm pod površino. Zemljišča pa so še vedno vlažna zaradi vode, ki prihaja nasičena s huminskimi kislinami s hribovja. V globini 90 cm je dolomitna podlaga močno raz-mehčana od huminskih kislin. Zboljšanje zemljišča je že vidno, svetlo modrikastosiva barva že prehaja v rumenkasto in rjavkastosive odtenke. Zboljšuje se zlog zemlje iz slabega prašnatega in listnatega v grudičast zlog. Izginevajo močvirske trave, na njihovem mestu se že pojavljajo sladke trave (francoska pahovka, pasja trava, lisičji rep i. dr.). Iz navedenega torej vidimo, da je globina podtalnice odvisna od vodne gladine vodotokov in od vpada obrežnih zemljišč. V tej odvisnosti so tudi ugotovljene nekatere fizikalne lastnosti zemlje, ki v globini 30 cm (B. razpredelnica) kažejo naslednje stanje: 6. razpredelnica Pedol. presek Specifična teža prava prostor-ninska Trenutna vlaga % Poroznost °/o Sposobnost | sprejemanja j Vrsta zemlje vode °/o i zraka °/o 10 2,66 2,61 2,59 1,69 1,54 1,28 33,97 38,52 50,33 36,47 40,99 50,58 36,22 41,74 50,43 0,25 0,00 0,15 glinasti prah glinasti prah prašnata glina Iz fizikalne analize zamočvirjenih zemljišč vidimo, da so ta, močno zamočvirjena zemljišča, rudninskega porekla (minerogena močvirska tla). V njih je zelo majhna razlika med trenutno vlago in največjo količino vlage (kapaciteto), ki jo zemlja more sprejeti in zadržati. Ob največji količini vsrkane vlage je razmerje trdne snovi proti tekočini skoraj 1: 1. Zato so zamočvirjena zemljišča skoraj brez zraka in deficitna. Za idealna zemljišča pa morajo biti trdne, tekoče in plinaste snovi v razmerju 1:1:1. Vendar opažamo v medsebojni primerjavi neke razlike, na katere vpliva glinovitost, ki ob spodnjem delu potoka Sajevca predstavlja glinasti prah (po Casagrandeu) ali glinasto ilovico (po Kopeckyju), ob Ribniščici pa prašnato glino (ilovnato glino). Ostale fizikalne in kemijske lastnosti posameznih plasti zemlje kažejo, da bi bila ta zemljišča po svoji prirodni osnovi rodovitna, toda zaradi slabega odvodnjavanja so močno zamočvirjena in često poplavljena. Po zrnavosti prevladujejo v teh tleh prašnati delci 0 0,002—0,02 mm (49—61 °/<>), ki skupno z delci gline in peska tvorijo glinasti prah oziroma glinasto ilovico. Zemljišča se pri prekomernem navlaženju močno zabla-tijo in nabreknejo, v suši pa močno razpokajo, kar pomeni, da vodo hitro sprejemajo in tudi hitro oddajajo. To dalje pomeni, da so ta tla naplavin-skega (holocenskega) in nanosnega porekla z odličnim vodnim režimom. Jezerske (pleistocenske) usedline imajo slab in zelo slab vodni režim, kajti vodo zelo počasi sprejemajo in tudi zelo počasi oddajajo zaradi prevladujočih koloidno glinastih delcev. Takšnih usedlin v vseh odvzetih vzorcih ni, so pa na Ljubljanskem barju in na Cerkniškem jezeru. Kemijske lastnosti zemljišč na Ribniškem in na Kočevskem polju so zmerno dobre. Zdravica je na splošno dobro humozna s 4,10 do 4,54 °/o kislega do slabo kislega humusa. Tla so v manjši meri kisla (pH v n KC1 = = 5,40), kar velja za najbolj zamočvirjena zemljišča v Kočevski in Ribniški dolini. Vsa ostala zemljišča, ki so nekoliko manj zamočvirjena, so nevtralna (pH v n KCL = 6,80—7,15). Vsa zamočvirjena zemljišča Ribniške in Kočevske doline so zelo revna s fosforjem (P..O:, — 0,014 do 0,042 %>) in tudi s kalijem (K,O - 0,049—0,078 °/o). HidrolitiČna kislost (Y,) izkazuje zmerno visoko potrebo po apnanju (26—40 q CaO/ha ali 46—71 qCaC03/ha). Iz vrednosti adsorbcijskega kompleksa, ki označuje stopnjo izpranosti posameznih plasti, je razvidno, da so tla šibko do zmerno izprana. Glavni činitelji tega stanja izvirajo predvsem iz hladnega in vlažnega podnebja ter iz neurejenih vodnogospodarskih razmer. Zaradi vlažnosti in slabe zračnosti so plasti pod površjem modrikastosive ali svetlo zelenkastosive (Fe"), na osušenem območju pa se že vrača prvotna, okrastosiva in rjavkasta barva (Fe" ). Rodnost zemljišč v pri-rodnem stanju je 32—45%. Nekoliko drugačna so zamočvirjena zemljišča na Kočevskem polju, kjer se tla izpreminjajo zaradi kraške porozne in propustne dolomitno-apnene podlage, tako da imamo mnogo različkov zamočvirjenih zemljišč. Zamočvirjenost je odvisna predvsem od količine padavin v posameznih mesecih, povzroča pa jo podtalna voda, ki prihaja iz kraškega podzemlja v glavnem iz Kočevske gore, delno tudi iz Male gore. Pedološki preseki zamočvirjenih zemljišč pokažejo zelo veliko raznolikost glede njihovega postanka in pedološkega razvoja. Nekateri različki so izraženi že takoj na površju ali pa izpod vrhnje (A) plasti, ki je komaj 20 cm pod površjem. Tu se pojavlja že oglejen sloj, ki sega do dolomitno-apnene osnove. Zemljišče se zamaka iz vodoravne in navpične smeri. Zamakanje iz vodoravne smeri se pojavlja kadar Rinža prestopa bregove, od koder voda prodira v soseščino. Iz navpične smeri pa prihaja na mnogih krajih Kočevskega polja iz podzemlja preko sifonov, katerih izvirki so bolj ali manj zatrpani z nanosi s Kočevske gore in z Male gore. Kjer so izvirki, ki so lahko stalni ali pa samo občasni, slabo zatrpani, se pojavlja pravo močvirje n. pr. jugozahodno od vasi Zeljne (blizu 30 ha). Drugod so zemljišča samo prekomerno vlažna ali so se celo že osušila potem ko so izkopali odvodne jarke proti Rinži (Mlaka, Mahovnik). Po glinovitosti so ta tla glinasta ali glinasto ilovnata, pomešana z drobci kremena, železovca in peščenjaka, pri izviru Rinže pa so v spodnjih plasteh večji delci grušča, sestavljenega iz istih kamenin. Vsa zamočvirjena zemljišča so dobro humozna, imajo kisli do šibko kisli humus, njihova reakcija je slabo kisla do nevtralna. Vrednosti nasičenosti adsorbcijskega kompleksa z bazami kažejo, da imajo tla dobro osnovo rodnosti, treba je samo odpraviti poplave in zamočvirjenost, pa bodo sposobna za smotrnejšo obdelavo. Zaradi vodnega režima izpiranje v teh tleh komaj opazimo, kajti soli, topljive v vodi, in tudi koloide prenaša talna voda, katere gladina ob suši pada, ob deževju pa narašča. Ob suši se torej koloidni delci pomikajo navzdol, ob dviganju podtalnice pa navzgor. To premikanje je najbolj izrazito v stopnji zaglejevanja, ki pa je na različnih mestih zaradi pogostnih sprememb vodnega režima različno. Dejstvo je, da so tla tam, kjer je delovanje podtalne vode v ravnotežju z delovanjem površinske vode, v vseh plasteh bolj ali manj enotna. 2. Občasno poplavna zemljišča Glavnino melioracijskega ozemlja v skupni površini 1250 ha ali 73,5 °/o od skupne melioracijske površine zavzemajo zemljišča, ki sc občasno poplavljena. Na splošno jih pokrivajo travniki s sladkim in polsladkim travinjem, manjši del, to je blizu 5 °/o od skupne občasno poplavljene površine pa je pod ornico, kjer je obdelava tvegana in so pridelki negotovi. Ta zemljišča leže prav tako kot zamočvirjena vzdolž že navedenih vodotokov, ki le ob dolgotrajnem deževju in ob naglem kopnenju snega občasno poplavljajo rodovitna zemljišča zaradi slabega odtoka velikih voda. Dasi so poplavlj ana, vendar po poreklu niso enotna niti na površju niti v posameznih plasteh. Na občasno poplavnem območju so bile v posameznih obdobjih značilne spremembe. Na pretrti in od huminskih kislin nagrizeni apneno-dolomitni podlagi, ki prehaja v apneno, se je prvotno razvila prava, izrazito rdečkasta glinasto ilovnata rjavica v globini 135—185 cm. Nad rdečkasto rjavieo leži v globini 135—110 cm močno vlažna, za zrak in vodo nepropustna zelenkast o siva ilovica, ki je pomešana z redkejšimi drobci dolomitnega grušča. V globini od 110—75 cm sledi rjavkasta glinasta ilovica istega porekla kot rjavica, močneje pomešana z dolomitnim gruščem do (!) 3 cm. Prvotna tla segajo torej od 75—185 cm globine z različnimi razvojnimi stopnjami rjavice, ki se je v najgloblji plasti ohranila do današnjega dne zaradi drenaže matične osnove, medtem ko je plast nad njo, t. j. v globini 110—135 cm, pod vplivom površinske vode močneje, plast v globini 75—110 cm pa manj degradirana. Prvotna tla so dalje v globini 75—48 cm prekrita z nanesenim ilovnatim peskom rjavkaste barve, pomešanim z železovcem in peščenjakom do 3,5 % humusa), nevtralne reakcije (pH v n KC1 = 6,5—7,5), z dovoljno kalcija, ki daje zemlji dobre fizikalnokemijske in mikrobiološke lastnosti z normalno globino podtalnice (> 120 cm). Njena proizvajalna sposobnost je 90 do 100 %. Glede na prirodno stanje zemljišč na Ribniško-Kočevskem polju (poplave, prekomerna vlažnost, prekomerna osušitev, neugodne fizikalne in kemijske lastnosti itd.) , njihova rodovitnost v primeri s slabo degradiranim černozemom in globoko apnenčasto rečno naplavino koleba v mejah od 28 do 68 %. Gospodarska vrednost zemljišč Gospodarska vrednost posameznih zemljišč je v Ribniški in Kočevski dolini dokaj različna. Odvisna je predvsem od prirodnih vplivov, ki jih je z melioracijami možno do neke mere popraviti. To zadeva predvsem občasno poplavi j ana in zamočvirjena zemljišča, v manjši meri nepoplav-ljena in kraška tla. 1. Poplavna in zamočvirjena zemljišča so predvsem travniki s slabšo travo, ki je zaradi poplav večkrat zablatena in zato okužena z metlja-vostjo. Iz teh razlogov je njihova gospodarska vrednost in uporabnost slaba. Po izvršenih melioracijah naj travniki zaradi prevladujoče in najdonosnejše živinoreje ostanejo še naprej kot stalni travniki. Geologija V. — 8 113 2. Občasno poplavljena zemljišča so delno njive, delno travniki s polsladkim travinjem. Njivski pridelki so tvegani, travniki so pa prav tako poplavljeni in okuženi z metljavostjo. Po odpravi poplav bodo zemljišča sposobna za preoranje kot menjalni travniki s travnimi mešanicami v kolobarju. Zemljišča na plitvih in valovitih kraških tleh pa naj se spremene v čredinske pašnike ali pa naj se posadijo s posebno vrsto topole, primerne za kraška tla. 3. Nepoplavljena zemljišča so na ravnici in na vzpetinah. V ravnici so predvsem dobre njive, na vzpetinah slabše njive, menjalni travniki, najslabša pa so zemljišča pod steljniki in gozdom. Slednja bodo po izboljšavi sposobna predvsem za menjalne travnike, delno pa za čredinske pašnike. Vsa zemljišča so zelo revna s fosforjem, ponekod tudi s kalijem in kalcijem, na Kočevskem polju pa so poleg tega ponekod še slabo hu-mozna in s tem v zvezi tudi revna z dušikom, kar se izraža zlasti na ornicah. Preoravanje zemljišč v stalne njive, predvsem onih, ki so bila nedavno pod gozdom ali travinjem, je nesmotrno, ker so tudi podnebni pogoji za poljedelstvo neugodni, primerni so predvsem za travniŠtvo in pašništvo. Kmetijske značilnosti 1. Stanje zemljišč Po statističnih podatkih je razvidno, da na celotnem Ribniško-Kočevskem polju prevladujejo gozdovi (62,6 °/o), sledijo travišča (travniki, pašniki in senožeti — 25 °/o), tretje mesto zavzema poljedelstvo (4,4 °/o), zadnje mesto pa sadjarstvo (0,5 °/o). Vinogradništva ni zaradi neugodnega podnebja. Statistika tudi kaže, da je površina njiv, travnikov in pašnikov občutno zmanjšana v korist senožeti, gozdov in nerodovitnega sveta. Po teh podatkih ter po izsledkih terenskih in laboratorijskih raziskav moremo sklepati, da je v Ribniško-Kočevskem polju že precej močna degradacija zemlje in z njo v zvezi celotno tamkajšnje kmetijsko gospodarstvo, ki ga je možno popraviti le z zboljšanjem živinoreje, oziroma travništva in pašništva. Iz analize podatkov po interni publikaciji Zavoda za statistiko in evidenco LR Slovenije (1953, št. 81): »Površine zemljiških kategorij, rastlinskih skupin in posevkov v letu 1953« moremo posneti, da je bil zemljiški kataster na ozemlju LR Slovenije uveden v letih 1817 do 1826. Po tem katastru je bilo v LR Sloveniji veliko več obdelovalne zemlje kakor danes. Padec rodovitne oziroma obdelovalne zemlje si je možno razlagati tudi s tem, da v zadnjih 50—60 letih opuščajo njive v hribovitih krajih zaradi poslabšanja pedoloških lastnosti zemlje. Blizu 1700 ha zemljišč, ki bi po melioraciji kmetovanju najbolj ustrezala, trpi od poplav in od prekomerne vlažnosti. To stanje, ki ga še poslabšuje upadanje rodovitnosti vseh ostalih zemljišč, precej občutno zmanjšuje njihovo proizvodnost in s tem tudi celotnega kmetijskega gospodarstva Ribniško-Kočevske doline. 2. Struktura gospodarstev in kmečkega prebivalstva Prebivalstvo je v severozahodnem delu doline, to je na območju Ribniške in Sodraške doline precej gosto naseljeno, dočim je Kočevski del, razen mesta Kočevja in njegove okolice zaradi slabe rodovitnosti zemlje in pomanjkljive oskrbe z vodo slabo naseljen. Strukturo gospodarstev in prebivalstva v 1. 1954 kaže 8. razpredelnica. 8. razpredelnica Gospodarstev (gospodinjstev) Občina Število članov v kmetijstvu Število zaposlenih izven kmetijstva Skupno Sodražica 567 2487 5 2492 Ribnica 813 3299 184 3483 Dolenja vas 378 1507 85 1592 Kočevje 1410 5499 52 5551 Kočevska reka 190 613 153 766 Mozelj 137 540 11 551 Skupaj . . . 3495 13945 490 14435 Sirom doline je najbolj razvita lesna industrijam domača obrt s suho robo. V zasebnem sektorju obstajajo vse kategorije kmetijskega gospodarstva od 0,05 ha do 20 ha. Prevladujejo srednji in mali kmetje, ki si poleg svojih rednih opravkov iščejo zaslužka tudi v prevozništvu, in kočarji, ki se preživljajo v lesni industriji, v kočevskem premogovniku, v opekarnah, v tekstilni tovarni, ali pa izdelujejo suho robo, s katero zalagajo tržišča v drugih krajih ali pa jo samostojno prodajajo širom Slovenije in Jugoslavije. Del kmečkega prebivalstva se preko leta preživlja tudi z nabiranjem gozdnih sadežev in zdravilnih rastlin, preko zime pa s pletarskimi izdelki iz slame, vrbovega šib j a in leskovih vi ter. 3. Vodna preskrba Vodna preskrba je v Ribniško-Kočevski dolini zelo pereča zlasti v sušnih letih, ko izvirki vode skoraj popolnoma presahnejo. V današnjem stanju je prebivalstvo navezano le na pomanjkljivo vodovodno omrežje v Ribnici in Kočevju, povsod drugod pa je prebivalstvo navezano na presihajoče studence in vodnjake, kapnice, lokve in vodotoke, ki pa iz zdravstvenih ozirov nikakor ne ustrezajo potrebam po dobri pitni vodi niti prebivalstvu niti živini. 2e Valvazor omenja pomanjkanje dobre pitne vode še v času, ko je bila naseljenost mnogo manjša od današnje. Pri tem omenja, da ima potok Rakitnica, tudi kadar je kristalno čista, najbolj strupeno vodo, v kateri ne morejo živeti niti ribe. To dejstvo potrjuje tudi današnje stanje. S poskusnim poribljavanjem so ugotovili, da so ribe živele le 24 ur, nato pa poginile, pravi vzrok temu pa do danes še ni pojasnjen. Terenske pedološke raziskave zemljišč so nam dale šele napotek na prave vzroke o slabi kakovosti vode, zlasti tiste, ki prihaja iz Velike in Kočevske gore bodisi po površini bodisi pod zemljo, kar zadeva predvsem potok Rakitnico. Pri obarvanju z azolithminom so normalne vode dale zelenkasto barvo, ki označuje nevtralno do slabo lužnato reakcijo, dočim je poskus z vodo iz Rakitnice prikazal rdečo barvo, ki označuje kislo reakcijo vode, kar se popolnoma ujema s popolnoma razmehčano dolo-mitnoapnenčasto gmoto v pedoloških presekih zemljišč ob spodnji Bistrici, ob Sajevcu, Ribnici ter ob Rakitnici in Rinži. 2e iz teh izsledkov moremo zaključiti, da je glavni vzrok slabe kakovosti vode njena premočna nasičenost s huminskimi kislinami, ki prihajajo pomešane s padavinsko vodo z više ležečega gozdnega področja Velike in Kočevske gore. Za ugotavljanje stopnje nasičenosti navedenih voda s huminskimi kislinami, zlasti onih, ki prihajajo v Rakitnico iz više ležečega Jezera, je potrebna podrobnejša kemična analiza glede na huminske kisline pa tudi na žve-plove okside, s katerimi so tla Ribniške in Kočevske doline zelo bogata. LITERATURA G rac an in M., 1947, Pedologija II. — Fiziografija tala, Zagreb. G r a č a n i n M., 1950, Mjesečni kišni faktori i njihovo značenje u pedo-loškom istraživanju, Zagreb. H r o v a t A., 1953, Kraška ilovica, njene značilnosti in vpliv na zgradbe, Ljubljana. K u b i e n a W. L., 1953, Bestimmungsbuch und Sisteimatik der Boden Euro-pas, Stuttgart. Lang R., 1920, Verwitterung und Bcdenbildung als Elnfuhrung in die Bodenkunde, Stuttgart. M el i k A., 1955, Kraška polja Slovenije v pleistocenu, Ljubljana. Rus J., 1921, Ribnica i Kočevje — Glasnik Geografskog društva u Beogradu. POROČILO O DELU SLOVENSKEGA GEOLOŠKEGA DRUŠTVA V POSLOVNI DOBI 1956/57 Anton Ramovš Dne 4. in 5. novembra 1957 je bilo drugo zborovanje članov Slovenskega geološkega društva, ki je obsegalo vrsto strokovnih predavanj, občni zbor in geološko ekskurzijo na Lubnik. Razen velikega števila geologov so prisostvovali zborovanju tudi zastopnik Hrvatskega geološkega društva in zastopniki sorodnih društev in ustanov v Sloveniji. Zborovanje je pričel predsednik dr. A. R a m o v š in posebej pozdravil zastopnika Hrvatskega geološkega društva in predstojnico Geološkega inštituta zagrebške univerze doc. dr. V. Kochansky-Devide, zastopnika Geografskega društva Slovenije prof. dr. S. Ilešiča in zastopnika Pri-rodoslovnega društva Slovenije, znanstvenega sodelavca SAZU dr. M. Wr a b e r j a. V nadaljevanju pozdravnega govora je predsednik poudaril, da postajajo posamezne panoge geologije v gospodarstvu čedalje važnejše in bomo posvečali na takih zborovanjih največjo pozornost problemom naših rudnikov, premogovnikov, naftnih področij, hidroenergetskih in drugih gradbenih objektov. Pri izdelavi pokrajinskih gospodarskih načrtov je postalo važno tudi petrografsko kartiranje. Po pozdravnem govoru in pozdravih zastopnikov društev so sledila predavanja, katerih vsebino objavljamo v tej knjigi. Naslednji dan je bila geološka ekskurzija na Lubnik pod vodstvom dr. A. Ramovša. Udeleženci so si ogledali geološke zanimivosti in posebnosti med Škofjo Loko in Lubnikom. Pregled društvenega dela od zadnjega občnega zbora v oktobru 1956 je razviden iz poročil odbornikov na 6. rednem občnem zboru, ki je bil 4. novembra 1957 zvečer. Poročilo predsednika in referenta za predavanja dr. A. Ramovša Lanskoletni program Slovenskega geološkega društva je obsegal v glavnem trojno delo: 1) prirejanje strokovnih predavanj, popularizacija geologije in priprava 2. zborovanja slovenskih geologov, 2) priprava za 2. jugoslovanski geološki kongres v Sarajevu in s tem v zvezi izdelava standarda za regionalno geološko karto FLRJ in 3) posebna skrb za napredek geologije v srednjih šolah. Pri prirejanju predavanj je imelo društvo glede na prejšnja leta lep napredek. Predavanja so bila naslednja: Doc. D. Kuščer v novembru 1956: En mesec prospektiranja po Švedskem. Doc. D. Kuščer v decembru 1956: En mesec geološkega kartiranja po Kaledonidih. Prof. dr. B. Skerlj v decembru 1956: O problemu neandertalca. Asist. D. Nedela-Devide v januarju 1957: Prispevek k poznavanju volčanskih skladov v dolini Soče. Prof. dr. I. Rakovec v februarju 1957: O razvoju mlajšega plei-stocena v Sloveniji. Geol. A. Grmšičar v februarju 1957: Ogled Zavoda za raziskavo materiala in konstrukcij LRS. Prof. dr. ing. B. Vovk v marcu 1957: Mejno področje med geologijo in pedologijo. Ing. I. Celmič v marcu 1957: Masovna eksploatacija kamna pri izgradnji luke v Latakiji. M. K a m b i č in dr. A. R a m o v š v marcu 1957: Ameriški kanjoni v luči geologije in barvne fotografije. Geol. L. 2lebnik v aprilu 1957: Geološke razmere med Kolašinom in Zgornjo Moračo glede na projektirano HE Tara-Morača. Prof. dr. V. B o h i n e c v aprilu 1957: Ljubljanica, čudovita reka. Ing. D. Jelene v maju 1957: Geološke razmere in možnosti razvoja rudarstva v Etiopiji. Geol. A. Grimšičar v maju 1957: Kakšne minerale lahko preiskujemo s pomočjo diferencialno-termične analize. Razen navedenih predavanj so imeli člani društva še pet referatov na 2. zborovanju slovenskih geologov: Ing. I. Štrucl : Geološki problemi rudonosnega področja med Peco in Uršljo goro ter njihov pomen za rudarsko-geološke raziskave in za razvoj mežiškega rudnika. Dr. A. Ramovš: Pomen petrografskega kartiranja za pedološka in fitosociološka raziskovanja v okviru pokrajinskih gospodarskih načrtov. Geologa A. Grimšičar in T. Ocepek: Rezultati mineraloških preiskav nekaterih jugoslovanskih serpentinskih azbestov. Prof. dr. I. Rakovec : Pomen faciesov za stratigrafijo in tektoniko. Prof. dr. S. Brodar : Pregled dosedanjih paleolitskih najdišč v Jugoslaviji. Povečini so bila predavanja zelo dobro obiskana in zanimanje zanje je precej naraslo. Naša želja je bila tudi, z nekaterimi zanimivimi in bolj poljudnimi predavanji čimbolj popularizirati geologijo in vzbuditi večje zanimanje zanjo. Skupaj s Prirodoslovnim društvom smo priredili predavanje doc. D. Kuščerja o geoloških sprehodih po Švedskem. Nadalje so pripravili člani društva ciklus predavanj za Ljubljanski radio. Izšla je tudi prva geološka številka Proteusa. Razen tega so pisali člani društva tudi v druge revije in dnevno časopisje. Vsekakor pa je treba omeniti tudi tretjo knjigo lepo opremljene revije »Geologija«, ki jo izdaja Geološki zavod v Ljubljani. Njena bogata vsebina jasno govori o delavnosti članov društva tudi na tem področju. Društvo je sodelovalo nadalje pri organizaciji 2. jugoslovanskega geološkega kongresa, ki je bil od 8. do 14. oktobra 1957 v Sarajevu. Udeležilo se ga je tudi precej slovenskih geologov, ki so imeli tam pet referatov. Težišče društvenega dela je bilo v skrbi za napredek geologije v naših srednjih šolah. Slovensko geološko društvo ji je že leto poprej priborilo znova mesto v srednjih šolah v okviru prirodopisa. Profesorji prirodoslovnih predmetov na srednjih šolah in tudi vsi drugi, ki se zanimajo za naravo, pogrešajo priročnik, ki bi na poljuden način razkrival obiskovalcem narave sestav, zgradbo in nastanek pokrajin, kjer iščejo razvedrila v prostem času. Priročnik geoloških sprehodov po Sloveniji je imel v načrtu že pokojni Germovšek, vendar moremo šele danes poročati, da je gradivo zanj zbrano. Po obljubi Mladinske knjige bo knjiga izšla v marcu prihodnjega leta. V priročniku je zbranih 24 geoloških izletov po raznih krajih Slovenije, opremljenih z geološkimi kartami, profili in fotografijami. Razen tega bo v priročniku tudi pregled geološke zgodovine Slovenije. Poročilo tajnika L. S e r c 1 j a V minulem poslovnem letu je Slovensko geološko društvo odposlalo 158 in prejelo 59 dopisov, skupno 217 dopisov, in sicer od zaključne številke prejšnjega odbora 72/56 do 124/56 ter od številk 1/57 do 178/57. Tako visoka številka v administraciji gre na račun ankete in vabil na zborovanje, delno pa tudi na račun II. kongresa v Sarajevu. 1. Anketa. Namen ankete je bil, dobiti podatke o možnosti zaposlitve geologov in mineralogov, o zaželeni specializaciji, o počitniški praksi in o možnosti štipendiranja. Za podatke smo vprašali okoli 30 podjetij in ustanov. Od večine smo odgovore dobili in jih na kratko povzemamo. Geološki zavod bo predvidoma potreboval še 6 geologov in mineralogov različnih smeri in bo nudil dve štipendiji. (Od teh je zdaj ena že oddana.) Rudnik Zagorje bo rabil enega geologa-paleontologa, Rudnik Mežica enega, Marmorindus Sežana enega in Nafta Lendava enega. Razen tega je bilo mogoče dobiti še več večmesečnih praks. Po času zaposlitve so bili rezultati taki: takoj dobijo službo trije diplomirani geologi, leta 1958 dva, leta 1960 dva diplomirana geologa in dva diplomirana mineraloga, leta 1962 en diplomiran geolog. 2. Zborovanje. Zanj smo izvedli potrebne organizacijske priprave in razposlali vabila. Novi člani. V minuli poslovni dobi je bilo sprejetih precej novih članov, tako da je naraslo naše število na 96. Sprejeti so bili: dr. Bohinc Valter, prof. Cigoj Lidija, kustos Cimerman Franc, dr. ing. Grafenauer Stanko, prof. Kapus Franc, dipl. geol. Krošlj Nuša, dipl. geol. Novak Dušan, ing. Pavšer Marjan, ing. Ravnik Danilo, dr. Savnik Roman, ing. Sušin Jože, dipl. min. Speletič Valentina, ing. Strucl Ivo, dipl. geol. Tovornik Sonja, dipl. min. Vozelj Dušan; kot izreden član pa je bil sprejet stud. Čampa Janez. Društvo je imelo šest rednih sej, na katerih je obravnavalo tekoča vprašanja. Na zadnji seji je odbor sklenil tudi predlagati izvolitev prvih dveh častnih članov našega društva. Poročilo blagajnika F. Drobneta I. Hranilniška služba: Dohodki: 62.228.— ostanek od prejšnjega leta 38.000.— dotacija Sveta za znanost in kulturo 107.882.— prenos od I. jugoslov. geol. kongresa na Bledu 16.160.— prodaja kongresnega zbornika 1.000.— članarina 225.270.— dohodkov v letu 1957. Izdatki: 100.000.— dvig za kritje izdatkov 2.000.— položnice 1.170.— manipulativni stroški 103.170.— izdatkov v letu 1957 225.270.— dohodkov —103.170.— izdatkov 122.100.— še ima Slov. geol. društvo naloženo v hranilnici, kar se ujema z izpisom št. 30 — Hranilnice Ljubljanske z dne 21. oktobra 1957. 11. Ročna blagajna: Prejel: 100.000.— iz hranilnice 8.300.— od članarine 7.400.— prodaja kongresnega zbornika 3.810.— prodaja vstopnic za predavanje dr. Bohinca 4.640.— ostanek v ročni blagajni od lanskega leta 134.150.— dohodek v ročno blagajno med letom Izdal: 60.115.— predavanja, potni stroški za seje Zveze geol. društev 20.000.— prispevek II. jugoslov. geol. kongresu 10.000.— članarina geol. društev za 1.1956 in 1957 8.598.— pisarniški material 5.574.— znamke, poštnina 4.874.— oglasi in objave v časopisih 4.524.— ekskurzijski priročnik 6.120.— izdatki za projiciranje, izdelava diapozitivov, snažilka. 119.805.— izdatki v letu 1956/57 134.150.— dohodkov v ročni blagajni v letu 1957 —119.805.— izdatkov v ročni blagajni v letu 1957 4.345.— se nahaja v ročni blagajni. Slovensko geološko društvo poseduje 126.445.— gotovine. Izdatki so znatno presegli dohodke v letu 1957, če odštejemo prenos od I. jugoslov. geol. kongresa na Bledu in ostanek od prejšnjega leta, ter so za 45.135.— dinarjev večji od dohodkov. Poročilo zastopnika šolskega odbora H. U s o v e V letošnji poslovni dobi je šolski odbor dosegel, da se je pouk geologije in mineralogije na gimnazijah poživil in izpopolnil. V ta namen je organiziral v strokovnem aktivu profesorjev prirodo-pisa dve predavanji in celodnevno ekskurzijo na Lesno brdo. Obe predavanji je imel prof. Duhovnik, ekskurzijo pa je vodil asist. dr. Ramovš. Največji uspeh odbora je, da je organiziral izpopolnitveni tečaj za predavatelje geologije. Tečaj je trajal 10 dni, od 1. do 10. julija 1957. Na tečaju so bila predavanja iz mineralogije, petrografije, geologije in paleontologije, združena z vajami. Bile so 4 ekskurzije, med njimi ena dvodnevna na Pohorje. Na tečaju so predavali univerzitetni predavatelji, vsi člani društva, ekskurzije pa sta vodila dr. Ramovš (3) in prof. Duhovnik (1). Tečaj je vodil dr. Ramovš. Vsi udeleženci so bili s tečajem zelo zadovoljni, tako s snovjo, ki je bila obravnavana, kot tudi z organizacijo. V starem učbeniku za geologijo in mineralogijo je način obravnave snovi zastarel. Rokopis za nov učbenik je pripravljen. Verjetno bo v začetku novega šolskega leta že v prodaji. Poročilo zastopnika komisije za geološko karto LR Slovenije pri Geološkem društvu M. Pleničarja V letošnjem poslovnem letu je naša komisija sodelovala z zvezno komisijo za geološko karto FLR Jugoslavije pri izdelavi standarda. Na več sejah v Sarajevu, kjer je bil letos sedež Zveze geoloških društev, je bil izdelan načrt standarda, ki ga je nato sprejel II. jugoslovanski geološki kongres v Sarajevu. Po nekaterih popravkih in dopolnitvah bo standard predložen Komisiji za standardizacijo pri Zveznem izvršnem svetu v Beogradu. Cim bo ta komisija standard sprejela, bo imela geološka karta, izdelana po predpisih, ki jih standard določa, uraden značaj. Osnovne poteze bodoče geološke karte FLRJ bodo naslednje: Karta se bo izdelovala v merilu 1:50.000, in sicer se mora vsak list tiskati v dveh delih. Del A bo prava geološka karta, del B pa bo inženirsko-geološka, hidrogeološka in geomorfološka karta. Poleg karte je predviden tolmač v velikosti petih avtorskih pol s kratko vsebino v enem od svetovnih jezikov. Po končanih poročilih je društvo izvolilo svojega soustanovitelja in prvega predsednika akademika prof. dr. I. R a k o v c a za svojega prvega častnega člana. Za častnega člana je bil izvoljen tudi sloviti paleontolog, akademik dunajske akademije, prof. dr. O. K u h n. Po diskusiji in razrešnici staremu odboru so sledile volitve novega odbora. Za predsednika je bil ponovno izvoljen dr. A. R a m o v š, za odbornike pa naslednji člani: doc. D. Kuščer, M. Pleničar, A. Grimšičar, L. Ser cel j, R. Pavlovec, H. Us, F. Drobne, L. Rijavec, D. Deleja. Študentje so znova izvolili V. Fer j an-č i č a. ANALIZA PLEISTOCENSKIH JAMSKIH SEDIMENTOV Predavanje Franca Osoleta dne 26. II. 1958 Prisojanje paleolitskih kulturnih ostankov iz jamskih sedimentov stadialom, interstadialom oziroma interglacialom, se je do nedavnega naslanjalo izključno na spremljajočo pleistocensko favno in floro. Sčasoma pa se je zanesljivost paleontološke metode močno omajala. Pokazalo se je namreč, da so fosilni živalski ostanki, razen izjemnih vrst, premalo občutljivi klimatski indikatorji. Ni jih mogoče enako vrednotiti v različnih geografskih širinah in nadmorskih višinah. Kočljivi so primeri, kjer je favnističnih ostankov malo, ali so slabo ohranjeni in za točnejšo de-terminacijo neuporabni. Nič bolje ni z rastlinskimi ostanki, ki se kot pelodna zrna ne najdejo v jamah, lesno oglje je pa v večini naših paleolitskih postaj redko. Ta metoda popolnoma odpove pri paleontološko sterilnih plasteh. Treba je bilo poiskati nova, zanesljivejša pota. Izhod je našel Robert Lais. V svojem načelnem članku o jamskih sedimentih (Lais, 1941) je prikazal, da so sami sedimenti dovolj zanesljivi klimatski indikatorji. Njegov sklep je bil zelo preprost. Ce vsebujejo podzemeljske jame po sestavu različne sedimente, so morali obstajati različni pogoji za njihov nastanek. Ker pa prihajajo v poštev le klimatski pogoji, se morajo v različnih jamskih sedimentih zrcaliti različne klime. S skrbnim proučevanjem je bilo treba ugotoviti produkte mehaničnega in kemičnega preperevanja matične kamenine, iz česar posredno lahko sklepamo na vsakokratne klimatske prilike. Ker pa obstajajo prehodi med obema tipoma preperevanja, je bilo potrebno iz primerjalnih razlogov te ugotovitve prikazati čim natančneje. Kot najprimernejša se je pokazala kvantitativna granulometrična analiza jamskih sedimentov, ki v številkah ali grafično prikazuje obseg posameznih vrst preperevanja. V naslednjem imam namen prikazati bistvo L a i s o v e raziskovalne granulometrične analize. Prikazal jo bom nekoliko obširneje zato, ker smo v njen postopek uvedli marsikaj novega. Kljub prilagoditvam in dopolnitvam pa je naša analiza ohranila vse možnosti, da se njeni izsledki lahko primerjajo s tujimi raziskavami. V sveže odkopanem jamskem profilu si izberemo navpičnico, ki po možnosti seče vse v profilu nastopajoče plasti. Le redko se nam ponudi taka prilika, večinoma je treba kombinirati več navpičnic. S tem si umetno ustvarimo profil z vsemi nastopajočimi plastmi, tako imenovani normalni profil. Najprimernejši so se pokazali profili nekaj metrov v notranjosti jame, kjer so že ugasnili predjamski vplivi, ni pa še prišlo do uvelj avlj anj a globoko j amskega okolja. Ob določeni navpičnici vza- memo vzorce plasti. Mestom odvzema točno določimo koordinate. Množina vzorca je odvisna od sestava plasti. Vzorec mora zajeti vse značilne sestavne dele plasti v povsem naravnem razmerju. Navadno v dveh do treh kilogramih zajamemo bistvo plasti. Ce se posamezna plast spreminja v vertikalni smeri, je treba vzeti več vzorcev. Ko so vzorci popolnoma suhi, pristopimo k analizi. Stehtanemu vzorcu odsejemo nekaj dekagra-mov frakcije, manjše od 1 mm. kar prihranimo za analizo finih frakcij in določanje množine kalcijevega karbonata. Ves ostanek vzorca z zrni premera nad 1 mm kuhamo v večji množini vode tako dolgo, da se razpusti vsa ilovica. Skozi sito z luknjicami premera 1 mm odplavimo s pomočjo močnega vodnega curka vso ilovico in zrna, manjša od 1 mm. Na situ ostali material posušimo in na to presejemo v frakcije, večje od 10 mm, 10—5, 5—4, 4—3, 3—2 in 2—1 mm ter jih stehtamo. Dobljena utežna razmerja preračunamo v odstotke z ozirom na ves odtehtani vzorec. Množino frakcije, manjše od 1 mm, računsko ugotovimo z odštevanjem. V vsaki frakciji vseh vzorcev z roko odberemo material, ki je nastal po zmrzali zaradi drobljenja jamskega stropa in sten. Tudi te količine, izražene v utežnih enotah, preračunamo v procente. Tako smo dobili za vsako frakcijo vseh vzorcev po dva podatka. Eden nam izraža v odstotkih v določeni frakciji ves zrnat material ne glede na njegov izvor, drugi pa le produkt mehaničnega preperevanja, to je zaradi zmrzali. Zaradi večje preglednosti dobljene podatke, zbrane v tabelah, prikažemo še v diagramih. Na ordinato koordinatnega sistema nanesemo v primernem razmerju povprečne debeline plasti v ugotovljenem strati-grafskem zaporedju (1. si.). Nato označimo v vsaki plasti mesto, kjer je bil vzet vzorec. Abscisno os razdelimo v enote, ki predstavljajo odstotke. V tako prirejeni koordinatni sistem nanesemo na mestih, kjer so bili vzeti vzorci, odstotne vrednosti za največjo frakcijo (v našem primeru večjo od 10 mm) ne glede na izvor posameznih delcev. Če zvežemo vse tako dobljene točke na abscisah, dobimo lomljeno črto. Imenovali jo bomo bruto črto. Na isti koordinatni sistem nanesemo nato vrednosti za isto frakcijo, ki predstavljajo le mehanično preperevanje. Črto, dobljeno na ta način, bomo imenovali neto črta. Ta se bo morebiti delno pokrivala z bruto črto, ali pa vezala manjše abscisne vrednosti. Enako Domo postopali z ostalimi frakcijami; narisali bomo toliko diagramov, kolikor imamo frakcij. V vseh diagramih bo predstavljala neto črta množino zrn, izraženo v odstotkih, ki so nastali po zmrzali, bruto pa odstotke vseh zrn dotične frakcije. S primerjavo medsebojnega odnosa bruto in neto črt v posameznih diagramih odčitamo velikost in mesto razlik. Ob vzporednem pregledu materiala, nam postanejo razumljivi vzroki odstopanj. V ilovnatih plasteh so večinoma vzroki železnomanganske konkrecije, v gruščastih pa pogosto pozneje izločeno sigasto lepilo. Največ pozornosti velja posvetiti neto črtam, saj je iz njih mogoče razbrati, v katerih plasteh določenega profila je prevladovala zmrzal, kje je ta popolnoma izostala, in podobno. Močni izpadi na desno kažejo obdobja intenzivnega krušenja jamskega stropa in sten, torej poslabšanje klime v primerjavi z mesti brez mehaničnega preperevanja. Primerjava neto črt različnih frakcij je pokazala zakonito skladnost v njihovem 1. si. Diagram granulometrične analize pleistocenskih plasti iz Črnega Kala. Izvlečena -črta (neto črta) prikazuje odstotni delež po zmrzali nastalega grušča v posamezni plasti (1—13 c), prekinjena črta (bruto črta ves zrnat material ne glede na njegov izvor poteku (glej 1. sliko!). Razlike med vrhovi in dolinami se z manjšanjem frakcij sicer krčijo, toda isti relief se ohranja najpogosteje do 1 oziroma 0,5 mm. Pod to mejo navadno črte spremene svoj potek, kar si razlagamo z diagenetskimi spremembami v sedimentu. Te se najmočneje odražajo v najmanjših zrnih. Vse frakcije z enakim potekom svojih neto črt, torej dokler se ohranja podobnost njihovega poteka, lahko brez pridržka prištevamo še k produktom mehaničnega drobljenja matične kamenine. Kakor hitro pa se potek črte bistveno spremeni, to je navadno pri frakcijah, manjših od 1 mm, moramo računati na druge, močnejše vplive, ki spreminjajo prejšnja razmerja. Ta, sicer približna meja, nam daje dovolj poroštva, da smo zajeli glavnino drobirja, nastalega po zmrzali. Na primeru iz Parske golobine spoznamo, da se ta meja ne pojavlja v vseh plasteh pri istih frakcijah (glej 2. sliko!). V četrti plasti, z močnim izpadom na desno v frakcijah do 5 mm, postane relief, ki ga omejuje neto črta pod 3 mm, že zelo plitev. Mnenja smo, da je temu vzrok izdatno korozivno delovanje grušču primešane rdeče ilovice. Iz diagrama je dalje razvidno, da se je nasprotno relief črt ohranil v globljih plasteh še pod 2. si. Diagram granulometrične analize pleistocenskih sediment o v iz Parske golobine. Izvlečena neto, prekinjena bruto črta. H = humozna holocenska plast, od 3—8 pleistoceaiske plasti, 3/1 do 8/2 označba vzorcev 3 mm frakcijo, kar je bržkone odvisno od manjše korozivnosti zelenkaste ilovice, primešane tem gruščem. V bazalni, rdeče ilovnati plasti, v primerjavi z višjimi plastmi z manjšanjem zrn relief celo narašča. Ves kameninski drobir tvori na tem mestu od stropa odpadla kristalasta sfga, za katero je znana večja odpornost proti korozijskemu delovanju rdeče ilovice. Nemajhen delež k reliefu neto črte v tem odseku profila je doprinesla večja drobljivost sige, posebno v manjših frakcijah. Da nastopajo še druge anomalije v poteku omenjenih črt, je razumljivo, saj na jamske sedimente deluje več faktorjev, ki so slabo proučeni ali popolnoma neznani. Ko smo kritično precenili vse frakcije in določili mejo, kjer se izgubi ponavljanje regularnosti v poteku črt, lahko pristopimo k izdelavi končnega diagrama. Na enak koordinatni sistem nanesemo za vsako plast posebej ves odstotni delež materiala, nastalega po zmrzali. Velikosti 3. si. Diagram granulometrične analize pleistooenskih sedimentov iz Parske golobine. Črta predstavlja v odstotkih ves zaradi zmrzali nastal grušča st material, večji od 1 mm v posameznih plasteh. Ostalo kakor 2. slika abscisnih odsekov nam bodo predstavljale intenzivnost delovanja zmrzali v posamezni plasti. Kjer bo ta prevladovala nad drugimi načini pre-perevanja, n. pr. nad kemičnim, bomo dotično plast prisodili poledenitve-nemu sunku, v nasprotnem primeru pa interglacialu ali interstadialu (glej 3. sliko!). S tem smo dosegli to, kar smo pričakovali od granula-cijske analize. Posebno poglavje, ki ga ne bomo tu načenjali, je časovna opredelitev posameznih klimatskih nihanj, ugotovljenih v naših diagramih. Razen opisane granulometrične raziskave delcev, katerih premer je nad 1 mm, smo izvedli tudi granulacijsko analizo manjših frakcij. Krivulje, ki smo jih dobili pri tej analizi, odstopajo od njihovega splošnega poteka pri grobih frakcijah. Iz že navedenih razlogov je to razumljivo. Nekateri tuji avtorji pripisujejo manjšim frakcijam večji pomen, kar bi moglo biti v zvezi s specifičnimi pogoji v njihovih jamah (G. Freund, 1955). Po dosedanjih izkušnjah smo prišli do spoznanja, da izsledkov granulometričnih analiz najmanjših frakcij iz naših jamskih sedimentov nikakor ne moremo tako vrednotiti kot večjih frakcij, ampak jih bo verjetno mogoče uporabiti za določanje avtohtonosti oziroma alohtonosti ilovnatih komponent. Kot dopolnilo granulometrični analizi so še druge raziskave, na primer določitev množine kalcijevega karbonata, humoznih primesi, poroznost matične kamenine in podobno. Razen določevanja množine kalcijevega karbonata pri nas drugih ne izvajamo, ker so glede na skromne in večkrat negotove rezultate predolgotrajne in prezamotane. Se nekaj pripomb h grafičnemu upodabljanju izsledkov granulometrične analize. Z zgoraj uporabljenim načinom vezanja abscisnih odsekov smo ustvarili prehode, ki verjetno med določenimi plastmi sploh ne obstajajo. V primeru pa, da uporabimo poligonalni način upodabljanja, to je v stolpcih, izključimo vse možnosti prikazovanja dejansko obstoječih prehodov. Ker se je prvi način udomačil v tuji literaturi, smo se zaradi enotnosti zanj odločili tudi mi. V rabi so še drugi načini grafičnega prikazovanja granulometričnih analiz kot na primer tako imenovani tipus krivulje in kumulativne krivulje. Njihova uporabna vrednost kljub nekaterim dobrim lastnostim ni nič večja od opisanih diagramov. Nikakor ne gre precenjevati vrednosti granulometrične analize in jo smatrati kot edini merodajni ključ za reševanje vseh stratigrafskih problemov jamskih sedimentov. V zvezi z drugimi raziskovalnimi metodami nam je in nam bo dobro služila, posebno, če jo bomo dopolnjevali in izpopolnjevali z novimi prijemi. Dobra stran metode se zlasti odraža v njeni objektivnosti, v numeričnem prikazovanju podatkov in s tem v najširših možnostih primerjanja. S tem načinom so do najvišje mere izključeni morebitni subjektivni vplivi, kar je splošna tendenca na vseh raziskovalnih poljih današnjega znanstvenega udejstvovanja. LITERATURA B r o d a r, M., 1955, Poskusno izkopavanje v Mokriški jami, Arheološki vestnik VI./2, str. 204-226, SAZU, Ljubljana. Brodar, S., 1952, Prispevek k stratigrafiji kraških jam Pivške kotline, posebej Parske golobine, Geografski vestnik, XXIV., str. 43—76, Ljubljana. Brodar, S., 1958, Črni Kal, nova paleolitska postaja v Slovenskem Pri-morju, Razprave IV. razr., SAZU, Ljubljana, v tisku. Freund, G., 1955, Die Sedimentanalytischen Untersuchungen, Quartar Bibliothek, Bd. 2, str. 152—219, Bonn. Gračanin, M., 1947, Pedologija II., Zagreb. Lais, R., 1941, Ober Hohlensedimente, Quartar III., str. 56—108, Berlin. O s o 1 e, F., 1958, Pomen jamskih sedimentov za speleologijo, Proteus XX 7, str. 181—185, Ljubljana. LADINSKE KAMENINE IN HIDROTERMALNE SPREMEMBE ČRNEGA GLINASTEGA SKRILAVCA V OKOLICI ČRNE PRI KAMNIKU Ana Hinterlechner Z 1 sliko v prilogi V letih 1957-1958 smo za Rudnik kaolina Črna pri Kamniku kartirali dolino potoka Črne od Stahovice do prelaza Crnilec. Raziskave smo razširili proti severo-vzhodu na okolico Plešivca do Kranjskega Raka, proti jugu pa do Sel in Rožičnega. Zahodno od rečice Kamniške Bistrice smo pregledali okolico Županjih njiv in ozek pas severno ob potoku Bistričici do Kuharja (Slatina). Kartirano ozemlje je zanimivo zaradi spornega vprašanja »kristala-stih skrilavcev« in zaradi nahajališč uporabnih glinastih snovi. Vprašanje »kristalastih skrilavcev« smo v glavnem rešili. To so ladinske magmatske in metamorfne kamenine, ki smo jih uspeli natančneje določiti. Preiskava glinaste snovi, ki so jo do sedaj imenovali kaolin, p^ je pokazala, da gre za ilit. Kamenine ladinske stopnje Na Tellerjevi karti (1898) so kamenine ladinske stopnje v okolici Črne označene kot kristalasti skrilavci. Raztezajo se od rudniške separacije proti vzhodu v nekaj sto metrov širokem pasu. Pri Logarju se močno razširijo proti severu na Kranjsko Reber in proti jugu do Sel. Zahodno od Stahovice so ladinske kamenine označene tudi na Tellerjevi karti, vendar v manjši razsežnosti kot dejansko nastopajo. Ladinska stopnja je zastopana z naslednjimi kameninami: 1. psevdoziljski skladi, 2. kremenov keratofir in njegovi tufi, 3. kremenov porfir, 4. avgitni porfirit in njegovi tufi, 5. filit, filitu sličen skrilavec in kloritni skrilavec. Psevdoziljski skladi Psevdoziljski skladi se vlečejo skozi vso dolino potoka Črne v ozkem pasu, ki je ob stranskih grapah razširjen. Zahodno od rudniške separacije izginejo pod srednje in zgornjetriadni apnenec in melišča. Prekrit pas je Geologija V. — 9 129 dolg približno 800 m. Nato se spet pojavijo ob ozkem pasu keratofira in segajo preko rečice Kamniške Bistrice do Županjih njiv, kjer jih ponovno prekrije srednjetriadni apnenec in dolomit. V dolini potoka Bistričice se psevdoziljski skladi pojavijo še trikrat kot manjše krpe in pasovi, ki so med seboj zvezani pod triadnim apnencem in dolomitom. Nadaljujejo se proti Šenturški gori in proti Sv. Ambrožu. Psevdoziljski skladi so južno od prelaza Crnilca ločeni po ozkem keratofirskem pasu od psevdoziljskih skladov, ki nastopajo južneje, in segajo preko Sovinje peči do Sel, kjer se močno razširijo. Na zahodnem robu karte v okolici Sel se izklinjajo, proti vzhodu pa se raztezajo še dalje. Psevdoziljski skladi so sestavljeni iz črnega glinastega skrilavca in tufskega peščenjaka ter prehodov med obema. Črn skrilavec je razvit predvsem v dolini potoka Črne. Po njem je dobila dolina ime. V območju Sel in Bistričice pa prevladujejo bolj peščeni skladi. V okolici Sel in severozahodno od tod nastopajo med psevdoziljskimi skladi tudi tanke plasti črnega apnenca. Sečejo ga bele kalcitne in kre-menove žilice. Psevdoziljski tufski peščenjak je sestavljen iz kremenovih zrn, kislih dvojčičnih glinencev ter kloritnega, sericitnega in glinastega lepila. Količina posameznih komponent se zelo spreminja. Včasih ima precejšnjo primes karbonatov. Svež je črn, preperel pa navadno rjavkast zaradi primesi železovih hidroksidov. Kadar ga voda popolnoma zmehča, je zelo podoben izdanku gline. Zrna kremena in glinencev so navadno oglata. Glinenci so pogosto zelo spremenjeni: sericitizirani in kaolinizirani. Imajo negativno Becke-jevo črto. Sestav glinencev, določen pod Fedorovim mikroskopom, ustreza albitu, ki ima nekaj odstotkov anortita. Črn skrilavec ima masten sijaj. Je zelo drobnozrnat in povečini sestavljen iz glinaste snovi, kremena ter delno iz kalcita. Barvo mu dajejo grafit in neprosojni železovi minerali (pirit), ki oksidirajo in obarvajo kamenino rjavkasto. Na terenu opazujemo nepravilne in stalne prehode med skrilavcem, skrilavim tufskim peščenjakom, tufskim peščenjakom in drobnikom. Na severovzhodnem delu kartiranega območja in še naprej proti Kranjski Rebri smo med keratofirom in porfiritom ponekod našli vzorce ki so zelo slični psevdoziljskemu skrilavcu in peščenjaku (Leonardova grapa). Ob Bistričici se psevdoziljski horizont, ki je večinoma peščeno razvit, konča s tankoploščastim, delno skrilavim mesnatordečim apnencem, ki ga sečejo številne bele kalcitne žilice. Rdeč apnenec se nahaja ponekod na kontaktu s keratofirom, vendar ni nikjer sledu kontaktne metamorfoze. Med Okroglim in Županjimi njivami je pas rdečega skrilavega apnenca pretrgan s keratofirom. Tudi na severnem robu istega keratofirskega pasu, ki se vleče v smeri E—W, smo zasledili na enem mestu rdeč apnenec, nad njim pa dolomit. S prisotnostjo keratofira v rdečem apnencu je dokazana njegova ladinska starost. Teller ima na svoji karti okrog keratofira nad Okroglim rob werfenskih skladov. Psevdoziljski skladi nad Bistričico imajo drugačen videz kot drugod na preiskanem terenu. Skrilavec je zelo trd. Ima iverast lom, ki smo ga opazovali navadno pri oligocenskih laporjih. Ponekod vsebuje temnorjave in temnosive peščene vložke. Teller je označil psevdoziljske sklade samo pri Županjih njivah in zahodno od vasi Bistričica, od koder se raztezajo na Senturško goro; imenoval jih je šenturške skrilavce. V dolini Črne so psevdoziljski skladi zgubani v antiklinalo, ki poteka v smeri E—W. V jami vidimo, da padajo sloji v severnem delu proti N, v južnem krilu proti S. Od vzhoda proti zahodu poteka skozi dolino tudi močan prelom, ki se nadaljuje na vzhodu severno od Menine planine, proti zahodu pa ob potoku Bistričici do Davovška. Prelom vpada v dolini Črne proti severu. Zaradi tektonskih in hidrotermalnih vplivov so se psevdoziljski skladi ponekod delno ponekod pa močno spremenili. Močne spremembe je opaziti predvsem v področjih, kjer nastopa skrilavec, ki je spremenjen v ilit. K manjšim spremembam štejemo močno sericitizacijo tufskega peščenjaka, ki ima zaradi tega masten sijaj. Tudi magmatske kamenine so sekundarno zelo spremenjene. Petro-grafsko smo jih preiskali predvsem zato, da bi določili njihovo zvezo s filitom in njemu podobnimi skrilavci. Spremembe magmatskih kamenin so hidrotermalne. Opazujemo sericitizacijo, kloritizacijo, karbona-tizacijo, izluževanje in limonitizacijo. Keratofir (kremenov) Od magmatskih kamenin je najbolj razširjen keratofir, ki ga najdemo v naslednjih območjih: 1. Na grebenu Plešivca se vleče v smeri NNW—SSE. Jugozahodna meja ni izrazita, ker ima keratorif tu skrilavo teksturo in filitast videz. 2. Drugi pas nastopa južno od Pirčeve ride v smeri E—W. Na zahodu je omejen, proti vzhodu pa se vleče naprej proti Menini. V tem pasu je keratofir zdrobljen zaradi močnega preloma, ki poteka skozi dolino. 3. Vzhodno od Studencev se razteza tretji pas, ki je tudi na zahodu omejen, na vzhodu pa se nadaljuje proti Menini planini. Keratofir je tu v glavnem izlužen, bel in limonitiziran. V okolici Rožičnega prodajajo kmetje limonitiziran keratofir kot okro tovarnam barvil. V glavni dolini, ki poteka od Sel proti Pirčevim ridam, je na višini 830 m na desni strani kamnolom izluženega keratofira, ki ima plastovito krojitev. Sečejo ga številne nepravilne žilice ilita. V tem kamnolomu je kopal ilit že Zois, zato ga imenujejo Zoisov kamnolom. 4. V dolini potoka Črne je na desnem bregu od sedanje glavne rudniške jame ozek pas keratofira, ki je pri Praprotnem, podobno kot psevdoziljski skrilavci, prekinjen s srednje in zgornjetriadnimi skladi. Nato se nadaljuje do rečice Kamniške Bistrice. Erupcija se je izvršila ob tektonski liniji s smerjo E—W. Keratofir se v območju rudarskih del ne da točno omejiti, ker nepravilno prehaja v filite ali se menja s črnim skrilavcem. 5. Severozahodno od Županjih njiv in zahodno od Groharja je še ena večja, na naši karti le delno omejena, površina keratofira. Povečini je izlužen, našli pa smo tudi rdeče in zelene različke z megaskopsko vidnimi vtrošniki glinencev in brez njih. 6. Dve manjši krpi keratofira sta tudi na levem bregu Kamniške Bistrice v Iverju in nekoliko južneje. 7. Videz keratofira imajo pogosto kamenine, ki so razširjene od Kališč do Zavrha na pobočju Loma. 8. Majhen izdanek keratofira, ki je delno spremenjen v ilit, smu našli jugovzhodno od Sv. Florijana v dolomitu. 9. Keratofir se razprostira tudi vzhodno od Kuharja. Na njegovem kontaktu s psevdoziljskimi skladi je vidnih na površini več izdankov ilita. Kremenov keratofir izdanja pogosto tudi drugod, toda v tako majhnem obsegu, da ga ne moremo vrisati v geološko karto. ftazlički kremenovega keratofira so rumenkast ozeleni, zeleni, sivkasti in rdeči v različnih odtenkih. Nekateri imajo že megaskopsko vidne vtrošnike, ki so beli, zelenkasti ali rumenkasti. Precejšnje površine keratofira so izlužene. Ostal je predvsem kremen in limonit. Nekateri vzorci so kompaktni, drugi so tektonsko zdrobljeni, nekateri pa skrilavi. Pospešene sekundarne spremembe tektonsko porušenih keratofirov so, podobno kot pri porfiritih, dale skrilave, filitom podobne kamenine. • V vzhodnem delu doline Črne nastopa predvsem zelenkast keratofir z vtrošniki. To je najbolj splošna vrsta kremenovega keratofira, ki je zrnat, precej preperel in krhek. Mestoma je limonitiziran. Ponekod reagira s HC1 1 :10. Dobimo pa tudi sveže kose. Svež vzorec smo kemično analizirali (1. tabela, analiza št. 1). Makroskopsko in mikroskopsko opazujemo zrna glinencev in kremena s premerom do 2 mm. Poleg tega vsebuje tudi biotit v različnih koncentracijah. Ponekod še opazimo njegove heksagonalne konture. Navadno je biotit preperel in nima leska. V zbruskih teh vzorcev vidimo porfirsko strukturo. Kot vtrošniki nastopajo glinenci in kremen, izjemoma le glinenci. Kremen ima pogosto konture romboedra in je natal j en. Vtrošniki glinencev tvorijo dvojčična zraščenja. Redko so sveži, povečini so močno spremenjeni. Od sekundarnih pojavov opazujemo v njih sericitizacijo, kaolinizacijo, karbonatizacijo in kloritizacijo. Zrna so včasih idiomorfna, včasih natal j ena. Pod Fedorovim mikroskopom smo izmerili 12 zrn v 4 zbruskih in dobili povprečno vrednost 0,9% an. Glinenci pripadajo torej albitu. Podatki na diagramu padajo v območje dvojnih vrednosti anortita, vendar je Beckejeva črta negativna. Osnova je drobnozrnata, mikrokristalna in ima včasih negativno, včasih pozitivno Beckejevo črto. Torej je sestavljena iz kislih glinencev in kremena. V osnovi opazujemo drugo, mlajšo generacijo drobnih vtroš-nikov kremena in glinencev. Skoraj vsa kremenova zrna v osnovi so zaobljena. Njihov premer je manjši od 0,1 mm. Redko vsebujejo glinenci stebričke apatita. V osnovi je tudi klorit, ki je različno koncentriran in tvori ponekod koncentrične vlaknate agregate. V nekaterih zbruskih nastopa kalcit, ki je psevdodihroičen. Pregledali smo tudi dva vzorca iz tektonsko porušenega območja keratofira, ki se nahaja jugozahodno od Sovinje peči in nad Rožičnim. Vtrošniki so redki; če pa nastopajo, so nepravilni in ostrorobi. Osnova je sorazmerno debelo kristalizirana. Po teksturi se ta keratofir ne loči od kristalastih tufov kremenovega keratofira, ki jih najdemo nad Slevim. Precejšnje površine keratofira nad Rožičnim so izlužene in limoniti-zirane. V tem primeru je kamenina rahlo skrilava. Izrazit skrilav keratofir nastopa nad izdanki ilita v grapi nad Rožičnim. Pod mikroskopom vidimo, da imajo izluženi vzorci keratofira drobno-kristalizirano osnovo. Po Beckejevi črti sodeč nastopa predvsem kremen. Ponekod so vtrošniki v kremenovem keratofiru popolnoma spremenjeni, motni in neprosojni. Pod mikroskopom vidimo, da motnost ni enakomerna. Nekateri glinenci so le ob robovih nespremenjeni. Tudi biotit je popolnoma izlužen in ne kaže več interferenčnih barv. Osnova je močno kloritizirana. (Tak je n. pr. vzorec 259/3930, vzet nad Slevim — zahodni del karte.) Med keratofirskimi kameninami zasledimo tudi litoidne in krista-laste tufe, ki se v mineraloškem sestavu ne ločijo od opisanih vzorcev keratofira. Hidrotermalno močno spremenjena magmatska kamenina ali njen tuf je pod vplivom pritiska lahko prešla v metamorfoziran skrilavec, v čigar mikrokristalni osnovi kremena in klorita lahko vidimo razporejene neprosojne površine zdrobljenih in spremenjenih glinencev. Tak primer predstavljajo naslednji vzorci: 167/3838 — s kote 573, jugozahodno od Trobeljnega, 47a/3796 — s Kališkega plazu, 127/3816 — s spodnje poti pod Plešivcem, 72/3819 — iz grape zahodno od Plešivca. Vsi ti vzorci so rahlo zelenkasti in so si megaskopsko zelo podobni. Edina razlika je ta, da vsebujeta vzorca 167 in 127 še vidne bele pege glinencev, ki jih na ostalih dveh ni več. Vzorca 47 a in 72 sta skrilava, vzorca 167 in 127 pa kompaktna. Vzorec 127 je značilen keratofir s številnimi vtrošniki kislih glinencev, ki imajo negativno Beckejevo črto. Kremenovih vtrošnikov ni. Osnova je mikrokristalna. V njej je precej sericita. Zato ni mogoče ugotoviti, ali je Beckejeva črta osnove ponekod tudi negativna. Meritve glinencev pod Fedorovim mikroskopom so dale povprečno vrednost anortita 4 % in kot 2 V = —84°, torej pripadajo albitu. Vzorec 167 ima še megaskopsko vidne vtrošnike, ki so pod mikroskopom popolnoma motni in kaolinizirani. Njihove konture so le redko ohranjene. Manjši kaolinizirani delci, nekdanja zrna plagioklazov osnove, se nahajajo v kremenovi sericitni osnovi. Vzorec je že popolnoma spremenjen keratofir. Vzorec 47 a je rahlo skrilav in v prečnem preseku nima belih zrnc. Pod mikroskopom vidimo drobnozrnat agregat, nekoliko debelejši kot v vzorcu 72. Povprečna velikost zrnc je nekaj stotink milimetra. Povsod v zbrusku opazujemo nepravilne motne oblike, nekdanje plagioklaze. Kamenina je sericitizirana in je nastala iz keratofira (tufa). Vzorec 72 je od vseh najbolj skrilav in po ploskvah skrilavosti limonitiziran. Osnova je gosta in homogena. Pod mikroskopom vidimo le mikrokristalen agregat kremena, sericita in neprosojnih delcev. Tekstura je homogena. Kamenina-je že popolnoma spremenjen keratofir. Lahko je imenujemo kremenov sericitni skrilavec. Isto velja tudi za vzorec 225/368, ki je vzet severno od kališke cerkve. Megaskopsko je kamenina rahlo skrilava. Ima brečasto strukturo. Oglati salični drobci, veliki do 1 cm, se nahajajo v zelenkasti osnovi, ki jo deloma obarvajo železovi hidroksidi rdečkasto in rjavkasto. Na ploskvah skrilavosti ima rahel svilen sijaj. Pod mikroskopom vidimo, da prevladuje mikrokristalna osnova sa-ličnih mineralov s sericitom. Posebnost so več milimetrov veliki, močno resorbirani glinenci, ki so zelo razpokani. Površine celih stotink kvadratnega milimetra teh glinencev so sericitizirane, kaolinizirane in nadomeščene s kremenom. S popolno resorbcijo in nadomestitvijo glinencev s sekundarnimi minerali dobimo filitu podobne kamenine. Opisana kamenina je nekoliko filitu slična. Vidimo izrazito, da je nastala iz tufa kremenovega keratofira. Vzorec 190/3856 je vzet v keratofiru na Požarnem hribu severno od Rožičnega. Po mineralcškem sestavu je enak že opisanim vzorcem. Sestoji iz kremena, kislih glinencev, sericita in limonitiziranega neprosojnega kovinskega minerala. V zbrusku vidimo v osnovi klorita in sericita, ki je rahlo rjavkasto obarvana, nezaobljene drobce glinencev in kremena, velike nekaj stotink milimetra. Vtrošniki glinenca so redki in so povečini idiomorfni. Merijo povprečno 0,2 mm. Množina sericita in klorita, ki ni povsod enakomerno porazdeljena ter neenakomerna velikost klastičnih drobcev med sericitom in kloritom osnove, povzročata tufsko teksturo. Kamenina je skrilav kera-tofirski tuf. Južno od Plešivca nastopa med drugim kompaktna zelenkastobela tankoplastovita kamenina, ki je lepo razgaljena v Kališkem plazu. Po ploskvah skrilavosti je pogosto sericitizirana, limonitizirana in kloritizi-rana. Zrna te kamenine so izredno drobna. Večinoma merijo manj kot 0,01 mm. Razen kremena lahko ločimo v osnovi še sericit in klorit, ki sta paralelno orientirana. Beckejeva črta osnove je včasih pozitivna, včasih negativna. V vzorcu je 86 °/o kemično določene kremenice. Po mikroskopskih podatkih je kremenica vezana deloma tudi na kisli glinenec. Kamenina je močno silificiran tuf. Podobne najdemo tudi drugod v Sloveniji v wengenskih plasteh. Kremenov porfir V naslednjem bomo opisali vrsto kamenin, ki prehajajo iz kremenovega porfira v metamorfni skrilavec. Kemično analiziran vzorec kremenovega porfira, v ožjem smislu fel-zitporfira, je vzet v Kališkem plazu. Podobni izdanki so pogostni v območju Loma. Barva variira od rjavkaste do sivkaste. kar je odvisno od prepere-vanja femičnega minerala v osnovi. Ta je svež, včasih pa limonitiziran ali kloritiziran. V prvem primeru je kamenina rjavkasta, v drugem sivkasta. Femični mineral je ozek in razpotegnjen. V dolžino meri približno 0,1 mm. Včasih je rumenkastorjavo pleohroičen. Kot potemnitve je skoraj pravi. Po nekaterih zrnih bi sklepali, da je to biotit, ki je ponekod spremenjen v rogovačo. Oba minerala sta deloma prešla v klorit. Rjav femični mineral tvori pogosto lepe zvezdaste strukture. Megaskopsko je kamenina zelo gosta, steklasta. Posamezni vzorci imajo različne količine akcesornega pirita in magnetita. Pod mikroskopom smo pregledali štiri enake vzorce te kamenine (26, 46, 44, IIG). Navajamo natančnejši popis kemično analiziranega vzorca IIG (1. tabela, analiza št. 2), ki je temnorjavkast, na nekaterih robovih nekoliko rumenkast, izredno drobnozrnat, in se zato lomi popolnoma gladko. V zbrusku vidimo felzitsko osnovo, ki predstavlja prekristalizirano steklo. Delci so manjši od 0,02 mm .Beckejeva črta je ponekod negativna, drugod pozitivna. V osnovi nastopa prej omenjeni rjavkast femični mineral, ki meri povprečno 0,1 mm, a doseže ponekod tudi 1 mm. Kalij, ki ga je v tem vzorcu veliko, je vezan na biotit in tudi osnova mora biti bogata s to sestavino. Vzorec 131 je vzet jugozahodno od Plešivca. Podoben je kemično analiziranemu kremenovemu porfirju, ker nastopa v njem enak femični mineral. Glavna razlika je, da kemično analiziran vzorec IIG nima vtroš-nikov. Kamenina je svetla in sveža. V osnovi ima podolgovate zelenkaste lise. Pod mikroskopom vidimo, da prevladuje mikrokristalna osnova, ki ima mestoma negativno Beckejevo črto. V osnovi so fino dispergirani klorit, pirit in iglice femičnega minerala, ki je raztresen po vsej površini zbruska, mestoma pa je gnezdasto nakopičen in včasih rahlo zgneten. Pogosto vrašča v vtrošnike plagioklazov. Barva se spreminja od rumenkasto-rjavkaste od temnorjave. Plagioklaz je dvojčičen, nekoliko lamelaren in pogosto zelo zaobljen. Glinenci so rahlo kaolinizirani in sericitizirani. Po podatkih meritev dveh zrn pod Fedorovim mikroskopom pripadajo albitu s povprečno vrednostjo 6 °/o an. V kamenini ni K-glinencev. Rjavkasta zrnca rogovače in biotita merijo največ 0,2 mm, plagioklazi pa od dese-tinke milimetra do 2 mm. Vzorec 216/3S36 se megaskopsko precej razlikuje od prejšnjega. Vzet je severozahodno od Smrečja. Kamenina je trdna, nekoliko razpokana, sivkasta in precej limonitizirana. Ločimo tudi sveža zrna pirita. S HC1 slabo reagira. Pod mikroskopom vidimo, da so rjavkasta igličasta zrna precej enakomerno raztresena po vsej mikrokristalni osnovi, ki je v tem zbru- sku nekoliko debeleje kristalizirana; kristalčki dosežejo 0,1 mm. Zlasti ob razpokah, ki sečejo kamenino, je osnova limonitizirana in kloritizi-rana. Beckejeva črta osnove je ponekod pozitivna, ponekod negativna. Večji vtrošniki glinencev so redki, precej resorbirani, zaobljeni, dvojčični, sericitizirani, kloritizirani, močno razpokani in kisli. Tudi v tem vzorcu se vanje vrašča značilen femični mineral. Podatki merjenja gli-nenca pod Fedorovim mikroskopom dajo povprečno vrednost 7,7 °/o an. Torej pripada albitu. Akcesorno nastopa apatit. Kamenina je nekoliko tektonsko razpokan kremenov porfir. Vzorec 220 je vzet severovzhodno od Smrečja. Megaskopsko je trden in rahlo skrilav. Na ploskvah skrilavosti ima masten sijaj. Barve je temnosive, v prečnem preseku na skrilavost je svetlejši. V zbrusku vidimo, da je kamenina sekundarno spremenjena. Rjavkast femičen mineral je zdrobljen in ohranjen le na redkih mestih. Kamenina je sericitizirana. Osnovi zaradi gostega prepletanja s sericitom ne moremo določiti Beckejeve črte. Na dveh mestih sta ohranjeni veliki gnezdi dvojčičnih glinencev. Po kotu potemnitve so kisli. V osnovi je veliko enakomerno raztresenih drobnih zrn pirita. Kamenina je kremenov sericitni skrilavec; nastala pa je iz kremenovega porfira. V končni fazi spremembe, to je z izluženjem femičnega minerala in z istočasno sericitizacijo se skrilava, filitu podobna kamenina, ki je nastala iz kremenovega porfira, petrografsko ne da več ločiti od skrilave, filitu podobne kamenine, nastale iz keratofira oziroma iz njegovega tufa. Dokaz za to nam je vzorec 144, ki smo ga kemično analizirali. Vzorec 144, ki je vzet v dolini Volovjeka, severno od Zavrha, je megaskopsko sivkast, filitast in v prečnem preseku sličen kremenovemu keratofiru. Na terenu nastopa na meji s kremenovim keratofirom. Pod mikroskopom ni opaziti vtrošnikov glinencev kot v nekaterih podobnih vzorcih, ki so potrdili našo domnevo o prehodu kremenovega keratofira v skrilavo filitsko kamenino. Zato smo vzorec kemično analizirali (1. tabela, analiza št. 6). Analiza je pokazala, da pripada vzorec magmi alkalnih granitov, kamor spada tudi kremenov keratofir. Vendar so med nespremenjenim keratofirom in našim vzorcem določene razlike. Povečani sta količini al in fem z ozirom na c in alk. Kamenina je močno karbonatizirana. Del CaO smo zato vezali na karbonat. Med tektonskim delovanjem so vplivale na kamenino torej tudi terme. Pod mikroskopom vidimo drobnozrnat agregat kremena, sericita, klorita in karbonatov. Glinenci, ki jih je po normativnem sestavu veliko, so prešli v sericit, ali pa so tako drobni in pomešani s sericitom, da ne moremo ugotoviti negativne Beckejeve črte. Osnova vsebuje številne drobne kvadratne konture pirita, ki je ponekod limonitiziran; limonit zapolnjuje tudi razpoke. Največjo velikost dosežejo v zbrusku zrna kremena in kalcita (desetinko milimetra). Večina osnove je drobnozrnata (nekaj stotink milimetra). Avgitni porfirit Bazična magmatska kamenina na našem terenu pripada avgitnemu porfiritu oziroma porfiritu, ki obroblja predvsem keratofir Plešivca (1327 m). Najnižja stopnja v grebenu Lom—Plešivec—Kranjska Reber je Lom (1130 m), ki ga sestavlja porfirit. Od sedla nad Plešivcem proti Kranjski Rebri je zgrajen greben iz avgitnega porfirita (1435 m). Ponekod opazimo številne mandlje. Avgitni porfirit sega preko roba naše karte proti vzhodu. Ko prečkamo ride, zasledimo na posameznih mestih med črnim skrilavcem zaobljene leče porfirita, ki močneje kljubuje eroziji kot skrilavec. Večjih površin avgitnega porfirita pa južno od glavne ceste ni več. Avgitni porfirit smo našli kot droben tufski vložek tudi med črnim glinastim skrilavcem pod Sovinjo pečjo ter še na nekaterih mestih. Izdanki so premajhni, da bi jih lahko vrisali v geološko karto. Popisali bomo nekaj značilnih in zanimivih vzorcev. Vzorec 178/3833 je vzet pod Sovinjo pečjo , med izdanki ilita. Kamenina je trdna, svetlozelenkastosiva, skrilava i n ima mestoma po ploskvah skrilavosti masten sijaj. Pod mikroskopom vidimo, da je kamenina magmatska, česar pa njen zunanji videz ne kaže izrazito. Osnova je pilotaksitska in prehaja ponekod v intersertalno. Vtrošnikov ni. Med paličastimi glinenci nastopa klorit, ki predstavlja spremenjen prvotni femični mineral. Kremen je zelo redek. Zrna glinencev in klorita se tako pomešajo in so tako drobna, da ni mogoče meriti Beckejeve črte glinencev. Po njihovem kotu potemnitve, ki je majhen, sklepamo, da so bolj kisli. V osnovi nastopajo drobne kvadratne konture akcesornega pirita, ki ga je precej. Vsa kamenina je zelo drobnozrnata. Zrna klorita kot zrna glinencev so ozka in podolgovata ter merijo povprečno 0,05 mm. Zrnca pirita pa merijo le 0,02 mm. Na enem samem mestu je opaziti 0,1 mm veliko, nekoliko zaokroženo zrno, ki bi lahko pripadalo avgitu. V kamenini nastopajo drobne žilice in gnezda sekundarnega kalcita, ki merijo do 0,1 mm. Ker se popisan vzorec nahaja med ilitom, smo ga analizirali (1. tabela, analiza št. 4). Kamenina je porfirit. Po Trogerju smo dobili podatke, ki ustrezajo gabro-dioritni skupini, po Niggliju pa se analiza sklada z normalno dioritno magmo. CaO je relativno malo, ker ga vežemo na sekundarni kalcit. Povečana pa je količina zemeljskih alkalij. Vzorec 1/3567 (kemično analiziran, 1. tabela, analiza št. 3), ki smo ga vzeli na Lomu, pripada bolj bazičnemu različku. Megaskopsko je kamenina svetlozelena in drobnozrnata. Posamezna zrnca merijo do 1 mm in so temnejša kot osnova. V okolici, kjer smo vzeli ta vzorec, se nahajajo tudi drobci belega silificiranega tufa. Pod mikroskopom vidimo, da je vzorec sekundarno spremenjen, vendar manj kot ostali. Ohranjeni so avgitni vtrošniki, ki nimajo idiomorf-nih oblik ter so zelo razpokani in razkosani. Kar pa je bilo femičnih mineralov v osnovi, so prešli v klorit. Ta tvori ponekod dolga luskasta zrna, navadno pa je skoraj izotropen. Glinenci so zelo sericitizirani in epidotizirani. Na redkih mestih so še vidne lamelarne ploskve spreme- njenih dvojčičnih glinencev. Zrna merijo nekaj desetink milimetra. Avgitni vtrošniki dosežejo 1 mm. V kamenini nastopajo geode, zapolnjene s kloritom. Merijo nekaj desetink milimetra, Akcesorno nastopajo železovi neprosojni minerali, ki so limonitizirani. Od sekundarnih pojavov opazujemo epidotizacijo, kloritizacijo in limonitizacijo. Razen obeh kemično analiziranih vzorcev bomo natančno popisali še vzorec porfirita, kateremu smo določili sestav glinencev pod Fedorovim mikroskopom. Vzorec 36« je vzet v keratofiru na poti Pirčeva rida—Breznik. Je drobnozrnat in temnozelen, večina odlomljene ploskve je preperela in zato vijoličastorjava. V zbrusku vidimo v osnovi klorita na gosto posejane letvice dvojčičnih plagioklazov, ki so zelo drobni in sveži. Njihova povprečna velikost je 0,18 mm. Femični mineral osnove je popolnoma kloritiziran. V kamenini je precej drobnih zrn akcesornega pirita, ki je že precej limoniti-ziran. Kremenova zrna so zelo redka. Na nekaj mestih opazujemo različn? vključke klorita. Struktura kamenine je intersertalna. Preiskava glinencev pod Fedorovim mikroskopom je dala podatek za albit. Na 1. obzorju v zahodnem delu jame smo v 4. sloju vzeli vzorec na kontaktu z ilitom. Kamenina je zelena. V njej ločimo do 3 mm velika femična zrna. Površina posameznih drobcev je na mestih, kjer jo prekriva glinast oprh, svetlozelenkasta. Pod mikroskopom smo ugotovili, da je kamenina avgitni porfirit. Sveži so le vtrošniki avgita, medtem ko je vse ostalo spremenjeno v agregat, v katerem komaj razlikujemo klorit, sericit in neprosojno substanco. Optični podatki avgitnih zrn: 1.zrno: Ng — Np = 0,0239 (presek leži v ravnini zbruska). 2. zrno: Ng — Nm - 0,0236, Nm — Np = 0,00605, Ng — Np - 0,0296 2 V = + 44°, n = 1,7. 3. zrno: Ng — Np = 0,0236 (presek leži v ravnini zbruska). Robovi avgitnih vtrošnikov so resorbirani. V spremenjeni osnovi so še vidne konture deskastih plagioklazov, ki so merili več desetink milimetra. Tudi klorit je lepo kristaliziran. Njegove luske presežejo 0,1 mm. Pregledali smo še več zbruskov avgitnega porfirita, ki se pa ne razlikujejo od že popisanih vzorcev. Edina posebnost je, da vsebujejo nekateri redke drobce olivina, ki merijo največ 0,1 mm, povečini pa precej manj. Podatki za olivin enega izmed vzorcev, ki je vzet na Lomu, so: 1. zrno Ng — Np = 0,0387 (presek leži skoraj v ravnini zbruska), 2. zrno Ng — Np = 0,0348 (naklon je popravljen pri predpostavki n = 1,75), 3. zrno Ng — Np = 0,034 (presek leži skoraj v ravnini preparata). Po optičnih podatkih pripada olivin forsteritu, t. j. skoraj čisti Mg komponenti. Glinenci v istem zbrusku pripadajo albitu. Tudi na Kranjski Rebri so porfiriti povečini karbonatizirani, kloriti-zirani in sericitizirani. Sveži so ohranjeni le avgitni vtrošniki, ki so včasih idiomorfni, pogosto pa resorbirani in zdrobljeni. Tvorijo tudi dvojčična zraščenja podobno kot v porfiritu vsega preiskanega ozemlja. Glavna razlika med kameninami na Lomu in na Kranjski Rebri je močna epidotiza-cija, ki je vidna že megaskopsko. Prav tako nastopa v vzorcih Kranjske Rebri vlaknat aktinolit, ki je tudi sekundaren in je včasih viden že megaskopsko. Zanimivo je, da smo našli v porfiritu s Kranjske Rebri 0,15 mm veliki zrni olivina. Nastopajo tudi zrna sekundarnega kremena. Optični podatki olivina v vzorcu Kranjske Rebri št. 68/3771 so: 1. zrno Ng — Np --= 0,045 (Koti so popravljeni pri predpostavki, da je n = 1,75), 2. zrno Ng — Np = 0,037. Nastopajo tudi dvojčična olivinova zrna. Oblika zrn in razkolnost sta nepravilni. Optični podatki avgita v vzorcu s Kranjske Rebri št. 2/3810 so: 1. zrno Ng — Np = 0,022 Ng -L (001) = 24« 2. zrno Ng 1 (001) - 20° 2 V = — 60° 3. zrno Ng — Np = 0,025 Ng 1 (001) = 22« Koti so korigirani pri predpostavki, da je n = 1,7. Vzorec 177 smo vzeli iz raziskovalnega rova nad Rožičnim. Je rahlo zelenkast, skoraj bel, skrilav in lahko drobljiv. Na ploskvah skrilavosti ima masten sijaj. Nastopa navadno v neposredni bližini ilita in smo ga zato kemično analizirali (1. tabela, analiza št. 5), da bi ugotovili njegov sestav. Kemična analiza je pokazala, da se po Niggliju približuje gabro-dioritni magmi. Bistvena razlika je majhna vrednost parametrov al, fm in alk zaradi velike vrednosti parametra c. Ker pripada kamenina bazični magmi, sklepamo, da je nastala iz nje po hidrotermalnih spremembah, ki so prvotno strukturo zabrisale in povzročile tudi močno kar-bonatizacijo. Pod mikroskopom vidimo v glavnem finozrnat agregat, ki ga ne moremo ločiti. Določimo lahko le luske sericita, klorit in kremen, ki tvori tudi nepravilne vključke in zapolnjuje žilice. Kremenova zrna dosežejo velikost nekaj desetink milimetra. V osnovi so še večji vtrošniki, veliki nekaj desetink milimetra, ki imajo konture biotita in nedoločljivega femičnega minerala. Na biotil moremo sklepati le iz strukture, interferenčnih barv ni več opaziti, ker je mineral popolnoma izlužen, neprosojen, a ima jasne sledove razkol-nosti po pinakoidu. Drugi femični mineral je povsem moten in ga natančneje nismo mogli določiti. V mikrokristalni osnovi nastopajo tudi zrna epidota. Kamenina je sericitno-kloritni skrilavec, ki je nastal po spremembah iz bazične magmatske kamenine. Nastopa skupaj z ilitom. Preiskani vzorci porfirita so pokazali, da nastopata na našem ozemlju dva različka: 1. Prvi z intersertalno strukturo srednje kislih plagioklazov, prepreden s kloritom, ki je produkt prvotnih femičnih mineralov. Glinenci so sveži, a predrobni, da bi jim lahko določili sestav. Ta vrsta je redka. 2. Drugi različek ima ohranjene vtrošnike avgita, ki so navadno močno zdrobljeni in ob robovih resorbirani. Glinenci v tem različku so povečini spremenjeni. Opazujemo le nekaj izjem, kjer so sorazmerno sveži. Merjeni glinenci ustrezajo albitu. Avgitni porfirit je v glavnem zelo spremenjen. Sekundarne spremembe v bazičnih kameninah so: sericitizacija, kloritizacija, epidotiza-cija, karbonatizacija, tvorba aktinolita in izluževanje železovih neprosoj-nih mineralov. Sveža so ohranjena le nepravilna, zdrobljena avgitna zrna, kar kaže na to, da je del kamenin tufskega značaja. Kemična analiza je pokazala, da je eden od analiziranih vzorcev bolj bazičen (1. tabela, analiza št. 4 in 3). Popolnoma svež ni noben od analiziranih vzorcev. Megaskopski videz nekaterih vzorcev porfirita, ki prehaja v zelen skrilavec, da slutiti, da je velik del kloritnih skrilavcev nastal iz por-firitov. To potrjuje tudi analiza svetlega sericitno-kloritnega skrilavca (vzorec 177, 1. tabela, analiza št. 5), ki je bazičen. Nekaj vzorcev, megaskopsko sličnih porfiritu, za katere domnevamo, da so nastali iz njega, smo pregledali pod mikroskopom. Sekundarno so popolnoma spremenjeni: sericitizirani in kloritizirani. Večina zrn meri nekaj stotink milimetra. Redka večja zrna dosežejo 0,1 mm. Pripadajo karbonatu, kremenu in kislemu glinencu ter glinencem, ki imajo zabrisane konture. Avgitni porfirit je imel verjetno važno vlogo tudi v območju psevdo-ziljskega skrilavca, kjer nastopa ilit. Sericitno-kloritni skrilavec (vzorec 177), vzet pod Sovinjo pečjo v neposredni bližini izdankov ilita. je prav zaradi tega. ker nastopa v bližini porfirita, a je sam že popolnoma spremenjen, zelo zanimiv. Tudi v sedanji glavni jami smo ugotovili, da leži ilit na kontaktu z avgitnim porfiritom, ki nosi bogate oprhe bele glinaste snovi. Opisane kamenine ladinske stopnje so na novejših geoloških kartah označevali kot kristalaste kamenine Črne in Kranjske Rebri. Na starejših geoloških kartah pa so te kamenine označene kot karbonski ziljski skrilavec (Lipoid, Rolle). Teller jih je zaradi močne sericitizacije imenoval »Sericitfiihrende Schiefer u. Gneisse der Cerna u. Lipa Aufbruchs«. Seidl jih je na svoji geološki karti Kamniških ali Savinjskih Alp označil kot silurske. K ti h n e 1 je v svojem delu privzel po Lipoldu in Rolle j u karbonsko starost skrilavcev v okolici Sel. Kralj (1940) omenja na tem področju peridotite, kremenov keratofir, alkalno keratofirsko žilo, alkalni kremenov keratofir, alkalni kremenov porfir in metamorfne kamenine: kloritno-sericitni skrilavec, črni tufski skrilavec in leptit. Filit, filitom slični skrilavci in kloritni skrilavci Črni skrilavci prehajajo v svetle sericitne in kloritne skrilavce povsod, kjer imamo obsežnejše izdanke ilita. Ob teh skrilavcih so navadno tudi magmatske kamenine. Posamezne kose kloritnih in sericitnih skrilavcev zasledimo vedno, če prečkamo Lom. Plešivec ali Kranjsko Reber, vendar v zelo podrejeni meri. Nekateri teh skrilavcev so svetli, drugi vijoličasti, zeleni ali sivi. Zadnji so zelo podobni psevdoziljskim skrilavcem. Zelo redki so peščeni drobci psevdoziljskega videza. Filit, filitu slični in kloritni skrilavci prevladujejo na pobočju levega brega Volovjeka proti Kališčam. Pas se proti severu izklinja. Od kreme-novega keratofira se ne da omejiti. Na mejnem področju filitom sličnih skrilavcev in keratofira ima namreč kamenina videz filitastega keratofira. Med filiti in filitom sličnimi skrilavci so pogostni keratofirski tufi. Sečejo jih tudi številne bele kremenove žile. Tu smo našli tudi golice, ki so megaskopsko slične avgitnemu porfiritu, v zbrusku pa vidimo, da je njihova prvotna struktura popolnoma zabrisana. Pas podobnih kamenin, zlasti kloritnih skrilavcev, imamo tudi vzhodno od Kranjskega Raka in na sedlu med Plešivcem in Kranjsko Rebrijo. Filiti in filitom slične kamenine pokrivajo na naši karti približno 3 km2. Podali bomo petrografski popis nekaj vzorcev kloritnega skrilavca in filita. Vzorec iz glavnega odkopa: Kamenina je drobno skrilava, zelenkasta. Po ploskvah skrilavosti ima bel oprh. S HCl reagira. Pod mikroskopom vidimo usmerjen agregat klorita, kalcita, sericita in kremena. Kalcitne žilice nastopajo tudi samostojno. V osnovi se nahaja tudi črn drobnozrnat neprosojen mineral, verjetno magnetit. Povprečna velikost zrn je nekaj stotink milimetra. Zrna kalcita so močno razpo-tegnjena in dosežejo 0,3 mm. Kamenina je karbonatiziran kloritni skrilavec. Vzorec 88/3800 je vzet v stranski grapi pod Kranjskim Rakom. Vzorec ima masten sijaj, je zelen, drobnoskrilav, v prečnem preseku nekoliko peščen ter vsebuje zrnca pirita. Pod mikroskopom vidimo usmerjen agregat klorita, sericita, kalcita in kremena. Zelo redki so glinenci. Usmerjeni so prečno na skrilavost kamenine. Akcesorno nastopa pirit. Zrna so nekoliko večja kot v prejšnjem vzorcu. Povprečna velikost kremenovih zrnc je 0,05 mm. Kalcitna zrna pa dosežejo 0,5 mm. Kamenina je karbonatiziran kloritni skrilavec. Vzorec 85/3181 je vzet v isti grapi kot prejšnji vzorec. Kamenina je skrilava in zelenkasta. Na ploskvah skrilavosti ima masten sijaj. Mestoma pokriva klorit do 2 mm velika zaokrožena zrnca. V prečnem preseku je kamenina drobnozrnat a in vsebuje neizrazita zaokrožena svetlejša zrnca, velika do 2 mm. Pod mikroskopom vidimo, da je kamenina močno sericitizirana in kloritizirana. Oba minerala, sericit in klorit, tvorita s kremenom osnovo. Količina kremena na eni strani in luskastih mineralov na drugi, je v različnih delih zbruska različna. Kamenina je v manjši meri karbonati-zirana. Akcesomo nastopa pirit. V osnovi se nahajajo porfiroblasti kislih dvojčičnih glinencev, ki so močno sericitizirani in običajno zaokroženi. Rezultati meritev glinencev pod Fedorovim mikroskopom dajo podatke za albit z 1,5 °/o an in kotom 2 V = — 88°. Sericit in kremen osnove merita nekaj stotink milimetra. Porfiroblasti glinencev pa dosežejo 3 mm. Kamenina je sorazmerno z ostalimi kloritnimi skrilavci močno me-tamorfozirana. Zaradi izredne velikosti glinencev domnevamo, da so ti sekundarni. Tekstura kamenine je usmerjena. Kamenina je kloritno-sericitni skrilavec s porfiroblasti glinencev. Vzorec 41/3787 je vzet v Kališkem plazu. Kamenina je tanko skrilava, zelenkasta, svilenega sijaja in mastnega otipa. Na njej opazujemo tudi sledove močnega prečnega pritiska. Vlaknata zrnca, ki jo sestavljajo, so na takih mestih upognjena in imajo pod mikroskopom višje interferenčne barve. V zbrusku vidimo finozrnat usmerjen agregat luskastih zrn (sericit, klorit) in kremena. Posameznih zrn ni mogoče ločiti. Mogoče je v kamenini tudi nekaj lojevca. Ves zbrusek potemnjuje istočasno, torej so vsi drobci paralelno orientirani. Vzorec je popolnoma homogen. Kamenina je kloritni skrilavec s kremenom. Po strukturi in po videzu se loči od ostalih kloritnih skrilavcev. Na preiskanem terenu nastopajo tudi kamenine, ki so skrilave in zelo slične gnajsom. Te kamenine se pojavljajo jugozahodno od Loma, predvsem pa na severnem robu karte, na Volovjeku. Preiskali smo več vzorcev in ugotovili, da to niso gnajsi. Bela salična primes, ki daje kameninam videz gnajsa, je predvsem drobnozrnat kremen. Taki so: vzorec 115, vzet južno od Zavrha, vzorec 42, vzet na Kališkem plazu in vzorec 233. vzetTjužno od Kališč. Vzorec 115 ima paralelno skrilavo teksturo. Opazujemo menjavanje drobnih belih pol, vmes pa so sivkastozelene prevleke tankolističastega minerala z mastnim sijajem. Pod mikroskopom vidimo drobnozrnat agregat kremena in tudi nekaj sericita ter kislih glinencev. Sericit se pojavlja predvsem v podolžnih pasovih, ki ustrezajo megaskopskim ploskvam skrilavosti in so mestoma rahlo limonitizirani. Limonit izhaja od oksidiranega pirita, ki nastopa v idiomorfnih oblikah. Povprečna velikost zrn je nekaj stotink milimetra. Edino pirit nastopa tudi v večjih zrnih. Kamenina je sericitno-kremenov skrilavec. Vzorec 42/3772 je skrilava, kompaktna kamenina z močno mikrotekto-niko. Med belimi silikatnimi polarni nastopa zelenkastorjava sericitna plast. Pod mikroskopom vidimo paralelno skrilavo teksturo. Med sericit-nimi polarni nastopa včasih drobnozrnat kremen z muskovitom, včasih pa kremenov porfir s femičnim mineralom, ki ima v tem vzorcu usmerjeno lego. V delih zbruska z drobnimi kremenovimi žilicami vidimo, da se kremenova zrna globoko zajedajo druga v drugo. Velikost zrn se spreminja od stotinke do desetinke milimetra. V kamenino je bil v tanke lezike injiciran kremenov porfir. Vzorec je lep dokaz za prehod kremenovega porfira v filit. Predstavlja vmesno stopnjo k debeleje krista-liziranim sericitno-kremenovim skrilavcem, ki so nastali pod vplivom močnega pritiska. Vzorec 233/3847 je deloma podoben kloritno-sericitnemu skrilavcu z veliko primesjo saličnih mineralov. Kamenina je rahlo skrilava in na ploskvah skrilavosti zelenkasta. Vsebuje veliko zaobljenih vključkov saličnih mineralov. Pod mikroskopom vidimo drobnozrnat agregat kremena, sericita in klorita. Ali nastopajo tudi kisli glinenci, se ne da ugotoviti, ker je kamenina preveč drobnozrnata in preveč pomešana s sericitom. O zaobljenih oblikah saličnih mineralov pod mikroskopom ni sledi. Verjetno je podobno, kot v nekaterih drugih zbruskih, megaskopsko bel vključek sestavljen iz finozrnatega kremena in sericita, prav tako kot lepilo. Edino klorit je mestoma močneje koncentriran in fino dispergi-ran, drugod pa ga ni. Osnova vsebuje še številne motne vključke nepravilnih oblik in različnih velikosti (do nekaj desetink milimetra). Nekateri vključki so luska-sti in kažejo v določenih legah značilno disperzijsko barvo klorita. Ti vključki so nastali iz prvotnih mineralov, ki pa se ne dajo več določiti. Kamenina je zelo verjetno metamorfoziran tuf in jo lahko imenujemo sericitno-kremenov skrilavec. Tektonsko in hidrotermalno so magmatske kamenine in psevdoziljski skrilavci prešli v filite, kloritne in filitom slične skrilavce. Hidrotermalno delovanje se kaže v močni sericitizaciji, karbonatizaciji in kloritizaciji. V zbruskih smo lahko opazovali dve razvojni seriji vzorcev s prehodom od kisle magmatske kamenine v kamenine nižje metamorfne stopnje — filitom slične skrilavce. Sivkasto obarvani filiti in filitom slični skrilavci so verjetno nastajali iz kisle magme, zelenkaste skrilave kamenine in kloritni skrilavci pa iz bazičnih kamenin in njihovih tufov. * Razen ladinskih kamenin nastopajo na preiskanem ozemlju tudi werfenski skladi, srednje in zgornjetriadni apnenec in dolomit, laporast apnenec s skrilavcem, oligocenski erozijski ostanki, na južnem obrobju kartiranega področja pa miocenske in pliocenske plasti. Ob potokih, plazovih in vršajih imamo najmlajše klastične sedimente, ki pripadajo di-luviju in holocenu. Te sklade smo vnesli na karto po literaturnih podatkih in po lastnih opazovanjih. Podrobneje jih nismo raziskovali, ker je bil glavni namen našega kartiranja rešiti vprašanje kristalastih skrilavcev in ilita. Uit Glinasta snov, ki jo kopljejo v rudniku Črna pri Kamniku, je bela ali rahlo zelenkasta. Nahaja se na neposrednem kontaktu s črnim skrilavcem, kloritnim skrilavcem ali avgitnim porfiritom. Pri površinskem kartiranju smo jo našli tudi v keratofiru. Nastopa v obliki žil, plasti in leč. Rentgenski posnetek kaže, da je snov lepo kristaliziran ilit-sericit. Za medmrežno razdaljo d = 10 A dobimo odboj velike jakosti, ki ne izgine niti po žarenju snovi na 600° C, kar je značilno za ilit. Drugi žarek velike intenzitete, odbit od ploskve z medmrežno razdaljo d = 4,48 A, nam pove, da pripada ilit dioktaedričnemu tipu. Ilitu je primešan tudi kremen, ki nam da žarek za ploskev z medmrežno razdaljo d = 3,33 A in nekaj glinencev z uklonskim žarkom za d - 3,23 A. Diferencialno termična analiza ne da značilnih podatkov, ker je ilit dobro kristaliziran. Kemična analiza plavljenega ilita (1. tabela, analiza št. 8) da skladen podatek z rentgensko analizo. Ce primerjamo analizi plavljenega glinastega črnega skrilavca in plavljenega ilita, vidimo, da sta si precej podobni. Glavna razlika je v količini Fe20.;, ki je prisoten le v črnem skrilavcu. V ilitu, ki skoraj ne vsebuje Fe.O.„ se relativno najbolj poveča procent kremenice SiO_, (1. tabela, analiza št. 7 in 8). Ekonomska nahajališča ilita v Črni so nastala iz glinastega črnega skrilavca z izluženjem železa. Raztopine, ki so izluževale skrilavec, so prodirale po ploskvah skrilavosti in plastovitosti ter ustvarile bolj ali manj pravilna lečasta glinasta telesa. Prodiranje raztopin je bilo v zvezi s prej popisanimi ladinskimi magmatskimi erupcijami. Zaključek Petrografske preiskave kartiranega ozemlja bližnje in daljne okolice doline Črne pri Kamniku so pokazale, da nastopajo tukaj keratofir (kremenov), kremenov porfir, porfirit (avgitni) in njihovi tufi. Te ladinske magmatske kamenine so vezane na psevdoziljske sklade. Hidrotermalne raztopine in tektonski premiki so povzročili njihove spremembe in deloma tudi prehod v filite, filitom slične skrilavce in kloritne skrilavce. Nekaj razvojnih stopenj prehodov smo lahko dokazali. Filiti, filitom slični skrilavci in kloritni skrilavci prevladujejo na približno 3 km2, medtem ko obsegajo na starejših kartah skoraj vso sedaj dokazano ladinsko formacijo. Označevali so jih kot »kristalaste skrilavce«. Tudi psevdoziljski peščenjak in skrilavec sta močno sericitizirana in karbonatizirana. Iz hidrotermalno najbolj spremenjenih skrilavcev je nastal ilit (sericit) okolice Črne, ki so ga do sedaj imenovali kaolin. Zahvaljujem se profesorju dr. G. Sabatieru in M. Maurelu, Laboratoire de Mineralogie, Sorbonne, ki sta rentgensko in diferencialno termično analizirala ilit in s svojimi rezultati potrdila mojo domnevo. Geologija, 5. knjiga Hinterlechner: Črna pri Kamniku r Table 1. 1. tabela a) Kemične analize — Chemical analyses 1 2 3 4 5 6 7 8 SiOa 70,11 71,20 46,0 48,8 38,8 63,5 57,82 70,10 TiOz 0,03 0,01 1,28 1,30 0,01 0,49 — — ai2o3 14,93 11,73 17,0 16,6 9,6 15,5 19,78 18,84 Fe203 0,96 1,58 2,30 3,25 0,09 0,80 7,54 0,24 FeO 1,18 1,20 6,20 8,32 1,1 2,60 — — MnO 0,03 0,02 0,09 0,09 0,22 0,09 0,02 — MgO 0, * -20 sivi m sivorja/i apnenci RUDISTAE OSTRE A - * 20 TEMNOSIVl IN BITUMINOZNI APNENCI S TANKIMI SLOJI IN ŽILICAMI PREMOGA STOMATOPSIS COSINIA CNARACEAE 2 ZGORNJI (ZAVRHEKi * 20 SIVKASTORJAVI GOSTI APNENCI MILIOLIOAE m 20 TEMNI BITUMINOZNI APNENCI S SLOJI PREMOGA STOMATOPSIS C/RENA LAG^NOPHORA 1 SPODNJI (BRITOF- ŠKOFLJE) * 50 SVETLI S/VORJAVI GOSTI APNENCI; IZJEMNO TANKE, TEMNOSIVg PLASTI 1 >4 O «u <* k SVETLI SIVORJAVt KRISTALASTI APNENCI RUDISTAE BMJjS morsko Vffiffltffiffli brakično I 1 "H sladkovodno CSMWWWa Marine W////////MI Brackish I_I Freshwater z apnenčevimi prodniki ter s kosi lesa. Dislokacija poteka približno v smeri N—S ter je zahodno krilo premaknjeno za približno 50 m proti severu. Drugo večjo dislokacijo je zadela nova raziskovalna proga na drugem obzoru na razdalji okrog 180 m od Eydamovega vpadnika proti vzhodu. Tudi tu je apnenec močno porušen, vezan z rumeno mastno glino ter ima značaj kavernske breče. Premogov sloj. ki je bil lokalno debel tudi do 120 cm, se naglo stanjša ter tektonsko izklinja oziroma prehaja v zdrobljen apnenec, ki je premešan s temno premogovo maso. V ostalih delih dostopne jame ni večjih dislokacij. Na lokalne porušene cone kažejo mestoma precej velike votline, zapolnjene z nanesenimi usedlinami. Številni manjši prelomi potekajo v glavnem približno prečno dinarsko, vpad pa je povečini strm v jugovzhodno smer ali tudi navpičen. Izrazito dinarsko usmerjenih lokalnih prelomov skoraj ne najdemo. Zanimiv je pojav lokalnih fleksur s premikom okrog 1 m. Ob njih so tangencialne sile povzročile nakopičenje premoga. Odebelitve potekajo povečini linearno ter so približno dinarsko ali prečno dinarsko usmerjene. V neposredni bližini pa se premogov sloj zopet stanjša ali celo izklini. Imamo torej opravka s tektonsko migracijo premoga na kratke razdalje. Pri tem se je premog močno porušil; je skrilav, poln tektonskih zrcal tako v sami substanci kakor ob stikih s prikamenino. 4. Profil produktivnih plasti v Vremskem Britofu. Po podatkih jame, vrtin in površinske geologije je bilo mogoče sestaviti geološki profil produktivnih plasti pri Vremskem Britofu, ki ga kaže 4. slika. K red no podlago gradi svetel kristalast apnenec, ki vsebuje rud iste, ponajveč majhne radiolite pa tudi kaprinide. Izjemno nastopajo tanki vložki apnenih breč z zelenkastim glinastoapnenim vezivom. Navzgor prehaja kredni apnenec v svetel sivorjav, gost in drobno-kristalast apnenec brez makro- in mikrofavne. Te plasti so debele okrog 50 m ter pripadajo prav gotovo še morskemu razvoju, v zgornjem delu mogoče tudi že brakičnemu. Sledi s precej ostro mejo temen bituminozni apnenec, ki vsebuje premogove sloje najnižjega premogovnega horizonta. Sloji so po številu in debelini zelo nestalni. Debelina celotnega horizonta, ki ga karakterizira predvsem favna Stomatopsis sp. in flora Lagynophora sp., znaša okrog 20 m. To je prvi horizont, na katerega je vezan največji del premoga. Nad njim so najprej svetlejše, rjavkastosive plasti gostega apnenca v debelini okrog 20 m, ki vsebuje poleg nedoločljivih polžev tudi miliolide. Nato se ponovi bituminozni apnenec s tankimi sloji ali tudi le z drobnimi žilicami in vložki premoga. Sledi siv in sivorjav kompakten apnenec, v katerem so poleg foraminifer lokalno tudi morske školjke. Debelina teh plasti je okrog 20 m. Više se pričenjajo okrog 50 m debeli skladi apnencev, ki vsebujejo v spodnjem delu ponovno tanjši horizont bituminoznega apnenca s tankimi sloji premoga, povečini pa le z drobnimi žilicami. Plasti mestoma karakterizira obilna favna miliolid in peneroplid. Tudi više se ponovno lokalno pojavi bituminozni apnenec s premogastimi vključki. Morski razvoj tega foraminifernega horizonta je posebno po- udarjen z morsko favno školjk. Ta plast sivega apnenca z avtohtono morsko favno je v okolišu Vremskega Britofa debela okrog 10 m ter je edini jasen vodilni horizont v produktivnih plasteh, ki jih deli na dva dela. Vertikalno razprostiranje morskih fosilov je navzgor ostro omejeno. Morski razvoj preide naglo, brez izrazitih vmesnih tvorb, v sladkovodnega z značilnimi fosili. Zastopa ga temen bituminozni apnenec s pogostnimi drobnimi vključki in žilicami premoga. Ta horizont ni izrazit; prištevati mu moremo kakšnih 15 do 20 m v povprečku. Navzgor se pri skoraj neizpremenjenem petrografskem sestavu kamenine uveljavlja brakična makro- in mikrofavna. V vrtini 3/55 je v tem delu tudi temen bituminozni apnenec s tankimi vključki premoga. Nekako 40 do 45 m nad morskim horizontom nastopa okrog 20 do 30 m debela plast gostega sivega apnenca s peneroplidami in drugo mikrofavno, zlasti s koskinolinami ter sicer redko, najbrž brakično-morsko makrofavno. Sledi zopet povečini temno-siv apnenec, ki le v določenih plasteh vsebuje mikrofavno, med katero prevladujejo miliolide. Temen bituminozni apnenec z drobnimi vključki premoga se le še redko uveljavi. Hare najdemo le izjemno. Tudi makro-favna skoraj popolnoma pojenja ter jo zastopajo le še redki nedoločljivi tankolupinasti gastropodi. Nato postaja apnenec svetlejši. Kakšnih 100 m nad glavnim morskim horizontom nastopi okrog 30 m debela plast gostega sivega kristalastega apnenca z obilno mikrofavno. Miliolide še vedno prevladujejo, uveljavljajo pa se tudi peneroplide in oblike, ki sličijo lage-nidam. V posamičnih primerkih najdemo tudi že prve alveoline. Slede debele plasti več ali manj temnosivega apnenca, ki vsebuje foraminifere s prevladujočimi miliolidami. Te se pojavljajo v večji množini le v posameznih tanjših plasteh. Plastovitost apnenca je postopno vedno slabša. Vedno bolj se uveljavljajo alveoline ter takoj tudi redki numuliti. Alveo-linski horizont je slabo izražen. Sledi apnenec z numuliti in više fliš. Ločimo torej pet premogovnih horizontov. Spodnji trije so pod vmesnim morskim horizontom, nad njim pa sta dva. Najnižji premogovni horizont je najbolj pomemben. V njem so se razvila glavna rudarska del*. Naslednjemu, drugemu premogovnemu horizontu pripada sloj, ki so ga odkopavali v Zavrhku. Iz dosedanjih podatkov sledi, da obsega najnižji premogovni horizont območje jugovzhodno od spojnice Britof—Škofije, to je sektor vrtin 1/55, 47 in 61. Vrtini 2/55 in 3/55 bi kazali, da premoga v spodnjem premogovnem horizontu ni več, vendar zaradi naglih sprememb v debelini slojev ti podatki ne morejo biti posebno zanesljivi. 110 cm debel sloj v vrtini 53 predvidoma pripada drugemu premogovnemu horizontu, ki se tudi v vrtini 3/55 javlja s tanjšim slojem. Sicer pa drugi premogovni horizont v območju Britofa ni pomemben. 5. Fosili. Fosilnih ostankov v vremskem premogišču nisem podrobno obdeloval. Več kot je ugotovil že S t ache (1899), bi mogla dati le najbolj podrobna paleontološka obdelava širokega ozemlja. To pa ni naloga tega dela, pri katerem so fosili le splošni indikator okolja, v katerem je premog nastajal. Geologija V. — 13 193 Flora. V apneni prikamenini najdemo izredno bogato haracejsko floro, zlasti delce razvejanega stebla v tipičnih oblikah, kot jih je upodobil S t ache (1899). Med oogoniji so gladke okroglaste oblike, še več pa jih ima spiralno skulpturo na površini. Te različke sem po Stacheju označeval kot Lagynophora sp., ostale le kot Characeae. Po masovnem nastopanju sodeč so mogle biti te primitivne vodne rastline v znatni meri udeležene tudi v prvotnem premogovnem materialu. Favna. Od številnih fosilov, ki jih navaja S t ache (1899) za območje Tržaškega krasa, najdemo v jami le velike polže rodu Stoma-topsis sp. Največ jih je med sloji premoga v svetlem sivorjavem zrnatem apnencu z množico laginofor ali v premogastem apnencu tik nad sloji premoga. Velike primerke najdemo celo v premogu. Opazovani različki pripadajo v glavnem vrsti Stomatopsis cosinensis St. Poredkoma sem našel tudi fragmente gastropodov. ki kažejo na Go-niobcms sp., poleg tega še drobne okroglaste polžke, močno vraščene v apnenec ter drobne tankolupinaste stolpičaste polže v nedoločljivih presekih. Vsa ta favna nastopa v neposredni zvezi s haracejami. Iz analognih plasti pri Kozini in Gaberku navaja S t a c h e (1889) obilno sladkovodno in kopno favno. V jedrih iz vrtin sem našel poleg tega še slabo ohranjene fragmente školjke, ki spominja na Cirena sp., in polža Cosinia sp. Našteti fosili so s haracejami značilni zlasti za spodnje tri premogovne horizonte pod morskim vložkom, ki deli liburnijsko stopnjo na dva dela. Morski horizont vsebuje sicer redke, vendar manjše Radiolites sp. ter številne preseke zavitih školjk družine Caprinidae z značilno strukturo lupine. Precej pogostna je manjša školjka Anomia libumica St. z značilno skulpturirano lupino (S t a c h e, 1889, tab. Va). Nejasni odtisi nepravilnih lupin školjk utegnejo pripadati školjkam Ostrea sp., ki jih navaja tudi S t a c h e. Ostanke polžev Cerithium sp. dobimo v posameznih primerkih v zgornjem delu morskega horizonta pa tudi više. Številno mikrofavno zastopajo prvenstveno miliolide, zlasti Biloculina sp., Triloculina sp. in Quinqueloculina sp. V območju premogovnih horizontov je miliolidna favna redka; v bližini premoga je sploh ni. Številnejša je v morskem horizontu pa tudi v brakičnih vključkih. Za te odseke je značilna predvsem Rhapydionina libumica St. (Peneroplis protocaenica St.), (S t a c h e, 1899, tab. Va); poleg tega še številne spiralne peneroplide, med njimi zlasti Peneroplis cylindraceus Lam. ter Spirolina arietina Batsch. V višjih plasteh se pojavljajo poleg miliolid že prve alvcoline, poleg tega še različki, ki utegnejo pripasti lagenidam (Textularia sp.?). Najdemo tudi posamične Coskinolina sp. V vrtini 3/55 sem opazoval ostanke koral, katere navaja za protocen tudi S t ache (1889). V svetlem krednem apnencu so številni rudisti Radiolites sp., od mi-krofavne pa predvsem miliolide ter redke peneroplide. Najdemo tudi nekaj zavitih rožastih ohišij Globotruncana sp. 6. Facies premogonosnih plasti. Po favni sklepamo na pretežno sladkovodni razvoj premogonosnih usedlin. Limničnega razvoja je tudi še del plasti pod najnižjim premogovnim horizontom ter enako neposredno krov-ninske plasti. Pod drugim premogovnim horizontom je brakični vključek z miliolidami, ki ga opazujemo tako v jami kot v vrtinah. Plasti drugega premogovnega horizonta pa so zopet sladkovodne. Menjavanje limničnega faciesa s pretežno slabimi morskimi vplivi je značilno tudi za ostali del liburnijskih plasti. Iznad mejnega morskega horizonta so bituminozni sladkovodni horizonti s premogom vedno šibkejši, istočasno pa je vedno več foraminiferne favne, ki kaže postopno vedno močnejše uveljavljanje morskega okolja. Haracejska flora je značilna za plitve sladkovodne bazene. Po Cayeuxu (1935) žive hare v globini 10 do 15 m, prilagoditi pa se morejo tudi brakični vodi (S t a c h e , 1899). Miliolide kot tudi peneroplide žive po Glaessnerju (1948) v 1—5 sežnjev globoki vodi s temperaturo 21—31° C. Miliolide se morejo prilagoditi tudi brakičnemu okolju. 7. Petrografija kamenin v premogišču. Primarna prikamenina premogovih slojev je izključno apnenec. Je v splošnem drobnozrnat in kompakten z ravnim ali školjkastim prelomom. Tekstura je povečini homogena, redko tudi skrilava. Barva je različna, od svetle sivo rjave do črne. Temni bituminozni različki vsebujejo tudi vključke premoga ter prehajajo v premogast apnenec. V premogu so pogostni tanki vložki apnenca. Prehodi med apnencem in premogom navadno niso ostri. Tudi neizrazita apnena breča je ponekod zastopana najčešče neposredno pod premogom. Kamenina je izključno apnena. Do nekaj centimetrov velika zrna z nejasnimi konturami so tesno vezana z apnenim vezivom, ki se le po barvi razlikuje od drobcev. Sapropelskih apnencev ni v vremskem okolišu. Drugotne hribine, kot različki gline, peska in proda, so mehansko transportiran material s površine v votline v plasteh apnenca. Izvor kremenovega peska moremo iskati v glavnem v flišnih peščenjakih, zelenih glin pa v flišnih laporjih. Pod mikroskopom vidimo, da je struktura apnenca homogena pe-litska, le redko tudi nejasna zrnata psamitska ali celo brečasta. Detritičnih primesi kamenina ne vsebuje pač pa lokalno številne organogene vključke, zlasti ostanke haracej, ki so ponekod nakopičeni v veliki množini. Mikro- in kriptokristalasta kamenina se ne menja tudi neposredno ob premogu. V premogastem apnencu pa je premogova substanca porazdeljena v izredno drobnih pasovih in vključkih. Organska substanca, ki je dala premog, je morala biti sedimentirana istočasno. Apnenec je potemtakem najbrž biokemični produkt, v prvi vrsti posredna posledica asimilacije vodnih fitogenih organizmov. Pri tem izpada karbonat cesto v obliki apnenega blata, ki prekriva in vključuje rastlinske fragmente. Haraceje direktno vežejo kalcijev karbonat oziroma se z njim inkrusti-rajo ter se morfološko ohranijo. Cayeux (1935) navaja, da je bilo ugotovljeno 0,61 g kalcijevega karbonata na eno rastlino, to je nekako 75 °/c. Apnenec je kvečjemu nekoliko prekristaliziran, pri čemer se njegova homogena tekstura ni izpremenila. Neizrazite breče brez ostrih meja med zrni in vezivom smatramo po N i g g 1 i j u (1952) za intrafacielne, genetsko vezane na plitvo lakustralno okolje. Nastale so zaradi mehanskih vplivov nemirnih voda v sedimenta-cijskem bazenu na usedlo apneno maso. Brečaste kamenine vsebujejo zlasti fitogene organske ostanke. Foraminiferni apnenci so tipični organopelitpsamiti s psevdooolitno, oziroma brečasto strukturo (N i g g 1 i, 1952). 8. Zaključki o nastanku premogišča. Iz favnističnih in petrografskih značilnosti usedlin sledi, da se je zgornjekredna regresija razvila do obširnega poplitvenja morskega sedimentacijskega območja. Postopno se je tu in tam uveljavil občasen limnični razvoj. Sklepamo na sorazmerno obširno obalno območje z močnimi dotoki sladkih voda. Sedimentacija je bila pretežno zvezna. V relativno plitvejših fazah je prišlo do nastanka psevdobreč ter najbrž tudi intenzivnejšega odlaganja rastlinskega materiala kot izhodne premogove substance. Terestričnega razvoja ni bilo. Občasne morske ingresije se kažejo v udeležbi brakične in morske Favne; v teh vmesnih stadijih stopa nastajanje premoga v ozadje ter se v naslednji lakustralni fazi zopet obnovi. Prehod razvojev je bil dokaj hiter. Značaj sedimentacijskega bazena je zato lagunarno-lakustralen. V skladu s tem je premogišče prehodnega paralično-limničnega tipa. Nastanek premoga je vezan le na lakustralno okolje. Premogovi sloji leže v različnih nivojih v obliki več ali manj izrazitih leč. NakopiČenje organske substance je bila posledica lokalno ugodnih pogojev, ki so dopustili občasno, prostorsko omejeno prevladovanje organske fitogene sedimentacije nad anorgansko. Med temi lokalnimi vzroki pridejo v poštev primerna globina in kakovost voda poleg še drugih. Rastlinski material se je nakopičil v okolju, kjer se je istočasno sedimentiral izključno drobnozrnat apnenec, to je v sorazmerno globljih vodnih bazenih. Udeležba avtohtone kopne flore je zato izključena. Glavni del materiala premogove substance je moral potemtakem pri avtohtonih slojih pripadati vodnemu rastlinstvu, najbrž v prvi vrsti haracejam. Po Cayeuxu (1935) so na dnu nekaterih recentnih jezer haraceje močno nakopičene. Gotovo so bile razen haracej udeležene še druge vodne rastline, n. pr. modre alge in podobno. Odsotnost sapropelskih apnencev kaže, da v premogišču pogoji za nastanek bitumenskih komponent iz nakopičenega rastlinskega materiala niso bili ugodni. Lakustralno sedimentacijo je z začetkom terciarja postopoma nadomestila brakična in nato morska; vzporedno s tem so tudi prenehali pogoji za usedanje organskega materiala. OSTALI POJAVI PREMOGA NA PRIMORSKEM KRASU Klasično ozemlje za študij razvoja vmesnih plasti med kredo in morskim eocenom leži med Bazovico, Kozino, Rodikom in Britofom. Geološke razmere v tem ozemlju so enake kot v Vremskem Britofu. O podrobni geološki zgradbi liburnijske stopnje na tem ozemlju je v litera- turi le malo podatkov. Spol jar ič (1904) podaja profil 250 m globokega raziskovalnega jaška med Bazovico in Lipico. Skupna debelina plasti, ki jih je zajel jašek ter preko 600 m dolga raziskovalna proga z dna jaška, znaša okrog 435 m. V letu 1956 sem podrobno geološko obdelal celotno navedeno ozemlje med tržaško in reško sinklinalo. Ugotovljene razmere se v celoti skladajo z ugotovitvami za okoliš Vremskega Britofa. Pri Kozini znaša debelina liburnika okrog 120 m, pri Lipici pa celo okrog 400 m. Vmesni morski horizont je povsod zvezen in izrazit; morske vložke opazujemo še pod njim. Premog je vezan na več bituminoznih sladkovodnih horizontov. V okolici Lipice je več tanjših slojev premoga. Z vrtino smo ugotovili najdebelejši sloj 0,8 m, poleg nekaj tanjših. Z drugo vrtino smo zadeli celo 1,8 m debel sloj premoga, katerega avtohtonost pa ni zanesljiva. Tektonsko dokaj porušene plasti vpadajo zmerno proti jugu. Neugoden pa je močno skrašen votlinast teren. Debelina plasti liburnijske stopnje postaja navzven od tega ozemlja vedno manjša, tako ob severnem robu tržaške sinklinale kot na obeh straneh reške sinklinale, na račun višjih morskih sedimentov z milioli-dami ter alveolinami oziroma fliša. Nekje južno od Kozine mora biti mejna cona območij zvezne ter prekinjene sedimentacije, o čemer pa danes še ni zadostnih geoloških podatkov. Po različnih virih, zlasti po Spoljariču (1904), navedem za Primorski Kras še nekaj podatkov o premogu: Bazovica: V 25 m globokem jašku sta bila dva sloja premoga, debela 15 in 20 cm. Lipica: Raziskovalni jašek iz leta 1900, globok 24,5 m, je pokazal med 5 in 15 m sloje ter žile premoga naslednjih debelin: 2, 5, 15, 20, 5, 5, 66—90, 30—40 cm. Najdebelejši sloj je dosegel tudi preko 100 cm. Odkopavali so ga najbrž že za časa Francozov v začetku prejšnjega stoletja. Okolica Kozine: Z vpadnikom in jaškom nekako 2,2 in 1,7 km vzhodno od Kozine so našli 45 cm debel premogov sloj. Rodik: Med Kačičami in Rodikom so v letih 1936 in 1937 izvrtali 14 vrtin. Ohranjeni profili večine vrtin so pomanjkljivi. Le vrtine v okolici Kačič so pokazale nekaj premoga. Tanki premogovi sloji in žile pripadajo različnim premogovnim horizontom. Tudi z nekaj sto metrov dolgo raziskovalno progo jugozahodno od Rodika so našli le 15—20 cm debel premogov sloj ter dve tanki žilici premoga. 2 km zahodno od železniške postaje Rodik je v 65 m dolgem vpad-niku 20—55 cm debel sloj premoga. Herzog (1931) omenja tu dva vpadnika s 40—100 cm debelim slojem. Okolica Matavuna: V bližini križišča cest Divača—Kozina in Trst—Vreme so z vpadniki ugotovili 2 premogova sloja, debela 60 in 15 cm. Gaberk: Gaberk je kraška ravan vzhodno od Divače. V 20 m globokem jašku so našli 4 sloje, debele 15, 30, 5 in 5 cm. Iz jaška so smerno sledili 40—80 cm debel sloj. Košana: Na nekaj mestih izdanjajo največ 35 cm debeli sloji premoga. Kal in Neverke: S kratkimi rovi so sledili dva sloja premoga z debelinama 20 in 50 cm. Zbrani podatki potrjujejo, da nastopa premog v več različnih horizontih. Majhna je verjetnost, da v nekem določenem horizontu zavzema debelejši premogov sloj večjo površino, kjer bi bil ekonomsko pomemben. Največ upanja daje ozemlje med Lipico in Lokvo. STRATIGRAFIJA PRODUKTIVNIH PLASTI V OBMOČJU PRIMORSKEGA KRASA V območju Primorskega krasa je bila sedimentacija iz mezozoika v kenozoik zvezna. V tej vmesni fazi prehaja kredna neritsko-litoralna sedimentacija v brakično lagunarno in sladkovodno estuarsko z vmesnimi kratkotrajnimi morskimi vplivi, nakar se preko brakične faze postopno vrača v terciarno morsko. Morski horizont sredi liburnijskih plasti vsebuje avtohtono morsko favno. S t ache (1880, 1889) je imel rudiste za avtohtone, v novejšem času pa so nekateri geologi trdili, da so naneseni iz krednih plasti (Sal opek, 1953, Rakovec, 1949). Proti alohtonosti rudistov govori naslednje: 1. Morski horizont z rudisti moremo zasledovati zvezno povsod v liburnijskih plasteh Primorskega krasa. 2. Kamenina morskega horizonta je drobnozrnat apnenec. Relativno velika »-zrna« rudistov sama, brez drugega nanesenega detritičnega materiala, niso mogla biti transportirana ter alohtono sedimentirana v tem okolju. 3. Pri zvezni sedimentaciji med kredo in terciarom ni mogoča v ožjem okolišu istočasna sedimentacija ter odnašanje fragmentov ali celo celih rudistov. 4. Pod morskim horizontom opazujemo ponekod še tanke vložke z isto morsko favno (Lipica, Lokev). 5. Sicer redki opazovani rudisti so bili v pokončni legi z ozirom na smer plasti. Stratigrafski položaj plasti v bazi paleogena je bil sporen. Povzemimo kratko še enkrat mnenja o tem: S t a c h e je prehodne plasti med kredo in terciarom izločil kot enoto zase. Spodnji paralični del je deloma že prišteval daniju, zgornji pa suessoniju. Terciar bi se torej pričenjal šele z glavnim haracejskim apnencem nad morskim horizontom, točneje pravzaprav šele z izrazitim morskim alveolinskim in numulitnim apnencem. Sicer pa je Stache menil, da meje med kenozoikom in mezozoikom ni primerno predstaviti z enostavno mejno črto, ampak s celo vmesno formacijo (1888). D'A mb ros i (1931) je ločil Stachejev liburnik na kredo, spileko in eocen. Spileko bi ustrezal spodnjemu eocenu, višje plasti pa že luteciju. Istega mnenja je Meunier-Chalmas (Salopek, 1953), ki pa je na podlagi f osilov prištel kozinske plasti mooitiju. S a 1 o p e k (1953) in Rakovec (1949) nasprotujeta kredni starosti usedlin. Po H a u g u (1920) je le malo sistemov, katerih omejitev bi povzročila tako velike razlike v mnenjih kot ravno paleogen. Glede spodnje meje paleogena meni isti avtor, da sta dani j in montij dve ločeni stopnji. Opazovati jih moremo na številnih mestih po svetu. Danijska favna vsebuje še mnogo senonskih oblik, med njimi so pogostni rudisti. Montij vsebuje še kakšen ostanek kredne favne, pač pa popolnoma izginejo rudisti. Včasih je prehod krede v paleogen povsem neobčuten ter zastopan z morskimi konkordantnimi plastmi. Tako navaja za Lombardijo C i t a (1953) zvezno sedimentacijo med kredo in eocenom brez posebnih izpre-memb faciesa. Ločitev je možna le mikropaleontološko. Razmere v Istri in Dalmaciji so po Haugu analogne kot v Pirenejih, kjer morski razvoj tudi postopno prehaja v lagunarnega. Po Gignouxu (1950) danes velja, da danij pripada kredi, terciar pa se pričenja z montijem, katerega tipični zastopniki so v pariškem bazenu in v Belgiji. Montij z landenijem (tanecij in sparnasij) in ipresom predstavlja spodnji eocen. Tudi Sacco (1924) in D'Ambrosi (1931) uporabljata samo eocen v širšem smislu; sem vključujeta tudi paleocen. Ves spodnji del eocena obsežeta s spilekom. V severni Italiji se pričenja terciar s spilekom, ki vsebuje že numulite in zahodnoevropskemu ipresu sorodno favno moluskov. Po Haugu (1920) pa je paleocen splošno uporabljena oznaka za najnižji del paleogena. Kljub splošno uporabljeni delitvi paleogena na eocen in oligocen ni nobenega razloga, da ne bi za spodnji del eocena, ki ga predstavljajo montij, tanecij in sparnasij, obdržali pojem paleocena. Direktna primerjava paleocenskih kakor tudi danijskih plasti z različnih krajev severne hemisfere ni mogoča zaradi raznolikosti tedanje sedimentacije ter neštetih možnosti facialnih kombinacij. Splošna poteza je menjavanje paralično-lagunarnih in litoralnih tvorb, sladkovodnih in kontinentalnih ter brakičnih z vmesnimi morskimi interkalacijami med obema imerzijama. Vzrok temu so bila orogenetska gibanja, ki so se v območju Thetisa pričela konec krede ter se zaradi lokalnih faktorjev od kraja do kraja različno odražala v razvoju. Zato je razvoj te prehodne dobe mezozoika v terciar v podrobnostih močno različen. Sedimenti so bili lokalno različno imenovani, n. pr. garumnij, aachenij, valdonij, nimfij, vitrolij, volvicij, itd. (Sacco, 1924). Stratigrafsko horizontiranje je otež-kočeno, ker prevladujoča lokalna sladkovodna favna za to v splošnem ni primerna. Pri zvezni sedimentaciji med kredo in terciarom je na ozemlju Primorskega krasa zastopan celotni paleocen. Regresija se je potemtakem pričela že v zgornji kredi. Avtohtoni rudisti v morskem horizontu postavljajo vse nižje plasti v izmeničnem sladkovodnem in brakičnem razvoju v najvišji oddelek krede. Debelina teh skladov znaša pri Vremskem Britofu okrog 170 m. Sladkovodno-brakične plasti z vključki premoga tik nad morskim horizontom pričenjajo terciar. Pripadajo montiju, kot jih je horizontiral že Meunier-Chalmas. Landeniju in ipresu pri- padajo višje, pretežno brakično-morske plasti, ki prehajajo navzgor postopno v morske sedimente lutecija. Podrobna razčlemba paleocena oziroma spodnjega eocena pa je še odprto vprašanje. Za skupino plasti, ki torej stratigrafsko pripadajo različnim horizontom, pač pa so po značilnostih razvoja enota zase s skupnimi potezami, je vsekakor primerno posebno lokalno ime. Zato moremo obdržati stari naziv liburnijska stopnja v istem smislu kot ga je uporabljal S t a c h e. Deliti pa jo moramo na spodnji, danijski in zgornji, paleocenski del. Menim pa, da ni primerno obdržati naziv »kozinske plasti« le za spodnji paleocenski del liburnika, kot je predlagal Stache. To bi pomenilo stratigrafski pojem le za en del liburnijske stopnje, v kateri sicer nastopajo petrografsko in paleontološko enake plasti v nekaj horizontih. Primerneje bi torej bilo z izrazom kozinske plasti ali še bolje kozinski facies označevati vse bituminozne apnene plasti s premogom ter favno stomatopsisov, kozinij in haracej ter še drugo sladkovodno in kopensko favno, ki so udeležene v liburniku. Premogovni korizonti v Primorskem krasu pripadajo tako daniju kot paleocenu. Oba horizonta, ki jih eksploatirajo v Vremskem Britofu, sta torej kredne starosti. Južna skupina Južna skupina obsega pojave premoga v Istri. V nasprotju s severno skupino je premog vezan na terciarne plasti, ki leže diskordantno na kredni podlagi. Premog eksploatirajo le v premogišču Sečovlje v Slovenskem pri-morju ter v raških premogovnikih v jugovzhodnem delu Istre. Sečoveljsko premogišče obsega manjšo kadunjo v jugozahodnem krilu tržaško-koprske paleogenske sinklinale, vzdolž bujske kredne antiklinale. Produktivne plasti so na površini skoraj v celoti erodirane oziroma prekrite z aluvialnimi naplavinami rečice Dragonje. Zato jih moremo opazovati le v jami. Prvo vrtino so v premogišču izvrtali leta 1935 ter našli nekaj tankih slojev premoga. Intenzivna raziskovalna dela so nato omogočala prvo produkcijo že v letu 1938. Po vojni potopljeni rudnik je bil leta 1953 osušen ter je še v fazi obnove in raziskav. Spomladi 1957. leta je v rudnik ponovno nenadno vdrla voda. Rudnik leži neposredno ob morski obali ter je glavni izvozni jašek le 5 m nad povprečno morsko gladino. 1. Splošne geološke razmere okolice Sečovelj Apnenci severnega krila bujske kredne antiklinale pripadajo po D'A m b r o s i j u (1941) senonu in zgornjemu turonu. Na njih so pogostni žepi boksita. Aluvialno dolino rečice Dragonje gradi predvsem droben glinast in peščen material, nanesen s flišnega ozemlja. Debelina aluvija doseže na ustju doline Dragonje po podatkih vrtin tudi do 100 m. Zasipanje doline je v zvezi z grezanjem zahodnoistrske obale v zadnjih geoloških obdobjih; po Meliku (1935) in Saccu (1924) šele nekako od diluvija dalje. Točen petrografski sestav globljih delov aluvija ni znan. V profilih italijanskih vrtin je označen kot prst, ilovica in tudi prod. Na spodnjem delu krednega pobočja iznad sečoveljske doline najdemo denudacijske ostanke terciarnih usedlin, ki vpada jo pod dolinski aluvij. Profil spodnjega dela diskordantnih terciarnih usedlin jugozahodno od Sečovelj je naslednji: Svetlosiv peščen apnenec na kredi vsebuje miliolide pa tudi alveoline in različne moluske. Više se menjavajo tanke plasti peščenega apnenca s plastmi svetlorjavega trdega apnenca z milioli-dami. Lokalno nastopa tudi izredno trd drobnozrnat apnenec s školjkastim lomom brez favne. V svetlorjavem ploščastem peščenem apnencu pogosto najdemo kardije ter zelo številne ceritije, ponekod prav nad kredo tudi melanide. Slede ponovno peščeni različki s številno favno moluskov, med njimi Natica sp. in Perna sp., z množico miliolid in alveolin ter z redkimi orbitoliti. Više se ponovi svetlorjav trd apnenec z miliolidami in alveoli-nami ter vmesnimi plastmi svetlorjavega kompaktnega apnenca skoraj brez favne. Foraminifere in moluski so neenakomerno porazdeljeni, više je vedno več alveolin, orbitolitov ter tudi numulitov. Debelina ohranjenih plasti na površini doseže do 25 metrov. V peščenem apnencu s kardiji in drugimi moluski sem našel tudi korale. Omenja jih tudi Stache (1899). Terciarni sedimenti na pobočju bujske antiklinale so torej pretežno razviti že v najnižjih horizontih kot miliolidni in alveolinski apnenci. Brakični in morski razvoj se torej uveljavlja več ali manj že neposredno na stiku s kredo. Le lokalno, zlasti bolj proti zahodu, opazujemo prav v najnižjih plasteh še sladkovodne oblike (Goraobasis sp., Melania sp.) in šele nekoliko više foraminifere. Proti jugovzhodu pa se ti horizonti postopoma tanjšajo ter sega numulitni horizont vedno bliže h kredni podlagi. V območju Kaštela se zato na prvi pogled vsiljuje domneva, da imamo tu vzdolžni tektonski kontakt numulitnega apnenca ob kredni podlagi. Isto je domneval tudi že Stache (1864). Vendar na neposrednem kontaktu ni znakov tektonike. Jugozahodno od Sečovelj so plasti z numuliti in alveolinami v splošnem relativno više nad kredno podlago, proti jugovzhodu pa se tej približujejo. Zato sklepam, da v tej smeri transgredirajo morske plasti preko spodnjih. Transgresivno prekrivanje starejših paleogenskih plasti je znano tudi iz drugih delov Istre. Stache je našel južno od Pazina morske fora-miniferne apnence na kredi (1864); isti pojav omenjajo še Petra-scheck (1926/27), Salopek (1953) in S i kič (1952). Stache (1871) je ob dolini Dragonje našel poleg ceritijev še tre-bušaste gastropode, katere je imel za Ampullaria sp. Domneval je, da je tu razvit nekoliko bolj brakični člen kozinskih plasti. Dopuščal pa je tudi, da so fosili morska Natica sp., vendar se je po analogiji z razmerami pri Pazinu bolj nagibal k prvemu (1889). Pri tem pa je očividno prezrl možnost, da sega morski razvoj preko starejših plasti. Nad numulitnim apnencem sledi fliš, ki ga zastopajo predvsem lapo-raste plasti z vložki peščenjaka. Izrazitejši peščen horizont je v območju Sečovelj v spodnjem delu fliša. Med laporje se vključujejo tanke plasti peščenega apnenca. Numulitni in alveolinski apnenec izdanjata izpod fliša tudi v neposredni okolici Izole. 2. Vrtine Med leti 1935 in 1943 so Italijani sistematsko preiskali okolico Sečovelj. Skupno so izvrtali 143 vrtin. Zajeli so ozemlje med Dragonjo na jugu ter črto Krkavče—Korte—Morgan—Ravne na severu. Podatki vrtanja se niso v celoti ohranili. Profili 21 vrtin so neznani, za 18 vrtin, o katerih je ohranjen profil, ni znan položaj. Profili vrtin so premalo natančni, točneje so podane le debeline premoga ter vmesnih vložkov. O najbolj vzhodnih vrtinah v dolini Dragonje iz leta 1943 imamo le ustne podatke. Vrtine so skoraj povsod pokazale več tankih slojev premoga neposredno nad kredo. Največ slojev je v vrtini 32, in sicer 20. Sledi vrtina 12 s 16 sloji ter vrtina 14 z 12 sloji. Dokaj vrtin je bilo tudi negativnih ali le z nepomembnimi sledovi premoga. V splošnem pojema debelina premoga ter število slojev v smeri proti dnu kadunje. Vrtine so bile v povprečku globoke nekaj sto metrov. Najgloblja je bila vrtina 55 s 586 m. V letu 1955 smo izvrtali še dve vrtini južno in jugozahodno od Izole, da bi preiskali severno krilo sečoveljske sinklinale, ki ga nakazujejo izdanki foraminifernih apnencev pod flišem pri Izoli. Vrtini sta podali zanesljiv in podroben profil terciarnih plasti. Pod flišem sta pokazali nekaj metrov debel glavkonitni horizont, ki tvori prehod fliša k foraminifernim apnencem. Pod glavkonitnim je numulitni horizont v debelini nekaj deset metrov. Svetlorjav kompakten apnenec vsebuje v glavnem numulite in litotamnije, nekaj alveolin in orbitolitov. Pod njim je alveolinski horizont, kjer prevladujejo alveoline poleg orbitolitov in niže zlasti miliolide. Med makrofavn-j so pogostni morski moluski, zlasti ceritiji, kardiji, perne in natike. Navzdol udeležba alveolin postopoma pojenja ter prevladujejo miliolide, ki karakterizirajo do 10 m debel miliolidni horizont. Poleg miliolid vsebuje še brakično-morske moluske ter redko že tudi sladkovodne zastopnike, Najnižji del plasti je sladkovoden z značilno favno. Kredni apnenec, v katerega je segla zlasti vrtina 11/55 dokaj globoko, je enakomeren in vsebuje posamezne rudiste. 3. Geološka struktura in tektonika sečoveljske kadunje po podatkih jame in vrtin Geološke razmere v jami so v kratkem naslednje. Neposredno na razčlenjeni podlagi belega krednega apnenca leže apnene plasti s sloji premoga, ki so povečini tanki in nestalni. Najdebelejši je običajno najnižji sloj, ki v dostopnem delu jame ne preseže 90 cm, v opuščenih revirjih pa CO o C4 je dosegel tudi do 2 m. Višji sloji so tanjši. Najvišje žile premoga sežejo še nekako do višine preko 10 metrov nad kredno podlago. So tanke ter jalovinaste. Odkopavajo, le najnižje sloje, po številu 2—5. Deli premo-gišča, ki imajo zadostno debelino sloja za odkop, so porazdeljeni dokaj nepravilno. To velja predvsem za zahodni, centralni in vzhodni revir, medtem ko so v I. jugovzhodnem revirju bogatejše cone dinarsko usmerjene. Jamska karta podaja sliko odkopanih površin, čeprav v podrobnostih ni popolna (5. si.). Asimetrična sečoveljska kadunja ima približno dinarsko smer. Severno krilo je nekoliko bolj strmo, južno pa je položnejše s povprečnim naklonom okrog .15°. Os sinklinale ima smer Strunjan—Padena. Podatki vrtin nakazujejo izrazitejšo sinklinalo v obalnem delu, proti notranjosti pa se podlaga izravnava. Strukturna karta, ki je bila izdelana po podatkih vrtin, kaže neenakomeren potek kredne podlage z obširnimi kadunjastimi vdolbinami, zlasti v globljem in položnejšem delu sinklinale. Poleg tega širokega reliefa je razčlenjenost kredne površine še drobnejša. Vzpetine, hrbti in čeri se menjavajo z vdolbinami in jarki. Dimenzije teh oblik so od nekaj deset metrov navzdol. Relief kredne podlage lepo ponazarja nekaj stenskih posnetkov iz jame Sečovlje v 6. sliki. Relief je bil povzročen v glavnem z denudacijskim oblikovanjem nekdanje površine. Pri ponovni inundaciji senonske kopnine se je organska in anorganska sedimentacija pričela najprej v kadunjastih vdolbinah. Profil v 7. sliki nazorno kaže odvisnost števila slojev in celotne debeline premoga od reliefa kredne podlage. Najnižji sloji, ki so običajno tudi najdebelejši, so več ali manj omejeni le na manjše kadunje na kredni podlagi, višji, tanjši pa zavzemajo večje površine. Jamske razmere v smerni progi vzhodno od potopljenega revirja kaže 8. slika. Tektonska aktivnost v jami se kaže z radialnimi prelomi in s tangencialnimi premiki. Številni lokalni prelomi so večidel vertikalni ali strmi. Prevladuje dinarska smer. Premiki znašajo največ do 10 m. Pogreznjeno je običajno spodnje krilo glede na vpad plasti. Pomembnejše so posledice delovanja tangencialnih sil. Breče v podlagi produktivnih plasti so izključno tektonske. Površina krede je gladka ter prevlečena s tanko plastjo skrilavega premoga. Na tej drsni ploskvi često opazujemo izrazite brazde, katerih smer poteka pravokotno na sinklinalno os. Drsne ploskve in zrcala so tudi v spodnjem delu produktivnih plasti pogostna. Dimenzije tangencialnega premika znašajo le nekaj metrov. Značilno je, da premog ni nikjer zelo zdrobljen, kar je popolnoma nasprotno kot v Vremskem Britofu. Tudi po tem moremo sklepati na majhno intenzivnost premikov. Prečne sile v sistemu apnenec—premog so se sprostile na kontaktu obeh v glavnem tik nad kredo, delno pa tudi ob višjih slojih, zlasti ob talninski meji. 6. slika 7-waJHlTii stenski posnetki iz premogovnika Sečovlje Fig. 6. Characteristic views of walls in Sečovlje coal mine 05N0W4 PRO&* V l JUGOVZHODU ffCVff, 560 -640 m (PROFK D.) OSNOVNA PPOQA V I. JUGOVZHODNI RCYHf; 720-630 tO o £71 (O o CO 7. slika Profil premogišča Sečovlje Fig. 7 Section through Sečovlje coal beds j? tooo isoo 2000m PROFIL O Premiki so najverjetneje posledica glavne alpidske orogeneze, ko je prišlo do kontrakcije tedaj že izoblikovane tržaško-koprske sinklinale z vsemi odloženimi terciarnimi usedlinami. Tektonske pojave v jami je mogoče tolmačiti z me3plastovnimi premikanji ob upogibanju sinklinalno oblikovanih plasti. Tangencialni premiki so starejši od radialnih in poševnih, kajti prečni prelomi sečejo drsne ploskve, kvečjemu so več ali manj sinhroni. Posledica pritiska je tudi pojav migracije premoga; le-ta je s svojega prvotnega mesta lokalno potoval ter tu in tam zapolnil razpoke v kredni podlagi. Zaradi stranskih pritiskov so se premogovi sloji ponekod odebelili, ponekod stanjšali ali celo popolnoma reducirali. Isto velja za vmesne jalovice. Del tektonsko porušenega najnižjega premogovega sloja kaže 9. slika. 9 $Uka Tektonsko porušen najnižji premogov slo) Fig. 9 rillilllliilllli pr«mog I/ i / I kredni apnanec I I terciarni »pn»n*: ll!ll!!!ll!llllll Coal 1 \ ' — | Cielaceoui lin-tior« 1 | Ternary Ume »t on t 4. Fosili Favna. Sestav favne kaže poleg sladkovodnih tudi močno udeležbo brakično-morskih oblik, kar je pomemben nov moment v poznavanju razvoja najnižjih transgresivnih paleogenskih plasti na ozemlju severozahodne Istre. Največ favne sem nabral v jami sečovelj skega rudnika, nekaj pa v jedrih vrtin. V splošnem je slabo ohranjena ter močno zraščena z apnencem. V okviru možnosti sem določil favno povečini samo generično, kar zadostuje za karakterizacijo faciesa pri nastajanju premogišča. Literatura, ki sem jo imel pri določevanju na razpolago, je označena v seznamu z zvezdico (*). Tudi z mikrofavno se podrobneje nisem ukvarjal; navajam le družino oziroma genus. Podajam pregled makrofavne spodnjega dela paleogenskih plasti brez podrobnejšega opisa posameznih oblik: Morska favna: Školjke: Pema sp., Cytherea sp., Cardium sp., Pholadoviia sp. (?), Psammobia sp., Thracia sp. (?), REMSft BRIT 01 MATERIJA PODGRAD GROŽNJAH VIZINADA •JCALDIR O VIŠNJAH ORDOSELO BERAM GOLOGORICA rpAZW MOŠČENICE O TINJAN O BADERNA PROOOL PUNTA SALVORE TRST KOPER PIRAN IZOLA NOVI GRAD Geološka karta Primorskega krasa in Istre Geologic map of the Slovenian karst region and Istra Po različnih virih; črtkano omejena območja kartiral avtor After various sources; with dotted lines encountered areas mapped by author dolinska naplavin« Valley Alluvium pliocen Pliocene flift Flysch alveolinski in numulitni apnenec Alveolin« and Nununulite limestone miliolidni apnenec Miliolid« limestone lib urnik v splošnem Loburnian in general p»leocenski del libunuka Paleocene part oI Liburman d«nijski del libunuka Daman part of Liburnian sgornjekredni apnenec Upper Cretaceous limestone •podnjekredni apnenec Lower Cretaceous limestone jurski apnenec Jurassic limestone območja terra rosse in boksita Terra rossa and bauxite areas obratujoči premogovniki Operating coal mines O ŽHINJ RAKALJ Geologija, 5. 1. slika - Fig. 1 H«mrU: Premogttfia na Krasu Polži: Cerithium sp. (6 različnih primerkov), Cerithium cf. subscalare St., Cerithium cf. melchioris St., Cerithium aff. flexicosta St., Natica sp., Turritella sp. Sladkovodna (in brakična) favna: Školjke: Cyrena sp. Polži: Hydrobia sp., Bythinia sp., Auricula sp., Lymnaeus sp., Kalo-mastoma cf. tergestinum St., Valvata cosinensis St., Stomatopsella sp., Buliminus sp. (?), Helix sp. (?), Planorbis sp. (?), MeZania sp. (4 različni primerki), Goniobasis characearum St., Melanopsis cf. jasonis St. Seznam makrofavne obsega 35 oblik, od katerih 7 pripada školjkam, 28 pa polžem. Sestavljena je iz morskih, brakičnih in sladkovodnih zastopnikov, ki pripadajo 23 rodovom. Med ceritiji sem ločil 10 vrst, od katerih sem le tri primerjal z oblikami, ki jih navaja Stache (1889). Ostali so glede vrste nedoločeni ter označeni s številkami. Isto velja za melanide. Fosili redko nastopajo množično. Lokalno so precej nakopičeni ceritiji in melanije ter še bolj perne, ki tvorijo pravcate lumakele. Tu in tam so nakopičeni tudi morski fosili, zlasti velike školjke Cytherea. V splošnem velja, da foraminifer v spodnjih delih premogonosnih plasti ni, više pa njihova udeležba postopoma narašča. Višek dosežejo v foraminifernih apnencih, ki vsebujejo v glavnem alveoline in numulite. Vendar pa najdemo foraminifere tudi v najnižjem delu produktivnih plasti. V prvi vršiti so zastopane Miliolidae, Peneroplidae in Alveolinidae. Med miliolidami opazujemo rodove: Biloculina sp., Triloculina sp., Quin-queloculina sp. Med peneroplidami sta zastopani v glavnem: Spirolina sp., Peneroplis sp. Nekatere spiralno zavite oblike sličijo rotalidam, vendar predstavljajo le nedorasle oblike spirolin. Po Cita (1953) je genus Globorotalia značilen za najnižji terciar v severovzhodni Italiji, ki se po tem loči od zgornje krede z globotrunkanami. Miliolide in peneroplide nadomeščajo više alveoline, ki so v začetku še majhne ter se pojavljajo v gnezdih, više pa večje ter bolj raznolike. Mednje se postopoma vključujejo numuliti ter spočetka majhni, nato večji zastopniki oirbitoldtov, zlasti Orbitolites conplanata. Seznam raznih vrst foraminifer, zlasti alveolin, podajajo: Stache (1889), S a c c o (1924), D'Ambrosi (1931), Salo pek (1953) in drugi. V določenih plasteh nekatere foraminifere prevladujejo ter moremo sklade pod flišem razdeliti na horizonte, imenovane po prevladujoči fora-miniferi. Delitev pa ni vedno idealno izvedljiva, ker se favna meša. To velja zlasti za miliolide in alveoline, ki nastopajo pogosto skupaj. V plasteh, ki jih karakterizira sladkovodna favna, dobimo tudi ostrakode. V severozahodni Istri imamo torej najnižji paleogen zastopan tudi v morskem razvoju s favno, ki je podobna favni klasičnih paleogenskih nahajališč zahodne Evrope (H a u g , 1920). Isto velja tudi za brakično in sladkovodno favno. Sečoveljska favna je v primeri z brakično in morsko Geologija v. — 14 209 favno tanecija in sparnasija zahodne Evrope zaenkrat siromašnejša. Značilna pa je pogostna Perrrn sp., ki je Haug ne navaja med vodilnimi morskimi oblikami za paleocen zahodne Evrope, pač pa je znana iz drugih krajev Istre. S t ache jo je najprej imel za kongerijo, pozneje pa jo je določil kot Perna istrica (1859, 1871). Oppenheim navaja Pcrna po-stalensis (1896). Tudi S al o pek navaja številne psrnide iz labinskega bazena (1953). O morskih konhilijah iz ostale Istre je le malo podatkov. Omenja jih S t ache pri Labinu in Pazinu (1864, 1872) in tudi pri Krapnju in Viži-nadi, zelo verjetno tudi pri Prodolu (1871). Morske polže je našel tudi v sečeveljskem območju, kjer pa jih je imel za sladkovodne (1864, 1871). Iz okolice Raše navajajo ceritije, zlasti Cerithium gigantheum, S a -1 o p e k (1953) ter italijanski avtorji. Iz številnih Stachejevih razprav moremo sklepati, da je S t a c h e v srednji Istri sicer tudi opazoval morsko-brakično favno, da pa ji je — vsekakor pod vplivom sladkovodnega razvoja produktivnih plasti pri Kozini in na Tržaškem krasu — posvečal premalo pozornosti. Flora. Fosilno floro najdemo v jami dokaj pogosto, najčešče na prehodu premoga v krovnino. Povečini je le slabše ohranjena. Največ je različno oblikovanih listov, poleg še drugih nejasnih rastlinskih fragmentov. Pod sloji so pogostni poogleneli rastlinski deli, ki po obliki ter legi nakazujejo korenine nekdanjih rastlin. Ostanki so vedno tanki in nežni ter segajo največ 20 do 30 cm globoko pod premog. Zbrano floro sem poslal v obdelavo asistentu beograjske Univerze. Nikoli Pantiču, ki je zaenkrat določil naslednje oblike: Cycadophyta gen. et spec, indet., Myriea lignitum Ung., tianksia Ion-gifolia Ett., Banksia sp., Laurus sp., Eucalyptus oceanica Ung., Andromeda protogaea Ung., Monocotyledones div. gen. et spec, indet. Kot značilnost te flore navaja Nikola Pantič, da je zastopano ozko kožasto listje »poltavskega« tipa, katerega recentne zastopnike najdemo predvsem v tropskih delih Afrike in Avstralije. Elementi zmernejšega, »turgajskega« tipa manjkajo. To kaže, da pripada sečoveljska l'lora tropski »poltavski« flori paleogena. Točnejša biostratigrafska primerjava ni mogoča, ker nimamo primerjalne paleogenske flore. Vendar je potrebno omeniti podobnost sečoveljske flore z rastlinskimi ostanki na planini Promini (gornji oligocen) in s floro Haringa. Znatna razlika med obema florama pa je, da v Sečovljah manjkata vrsti Sequoia couttsiae in Sequoia sternbergi, ki sta na Promini in v Haringu na prvem mestu. Med kalcificirano floro najdemo dokaj pogosto členkaste Dasycla-daceae (?) ter še druge z apnencem inkrustirane oblike, ki pripadajo nekim nizko organiziranim rastlinam. Pojavljajo se vedno z morsko favno. Pomembna značilnost sečoveljskega okoliša je tudi popolna odsotnost haracej! Ostali podatki o fosilni flori Istre niso številni. S t ache omenja pri Pazinu floro Dryandra in Banksia (1889, 1864), poleg tega še Dryan- droides in Sapotacites (1872) ter dalje poleg številnih haracej še Typha-ceae ter halugo Hypuridella, (1889). V raškem okolišu je našel še odtise listov (1889), severno od Buj pa navaja v plasteh s problematično Ampul-laria sp. liste dikotiledon ter druge rastlinske ostanke (1871). Sledove rastlinskih ostankov v laporjih s tankimi premogovnimi sloji omenja na teritoriju Učke in Čičarije S al o pek (1953). Ostanke rodu Cupressus so našli pri Pazinu hrvaški geologi (Anic in drugi, 1952). 5. Facies premogonosnih plasti Fosili določajo v glavnem dva faciesa: sladkovodnega in več ali manj morskega. Vmesni brakični facies zastopajo predvsem melanide in kardiji. Ceritiji so vedno v najožji zvezi z morskimi moluski kakor tudi alveolinami ter jih moramo imeti za morske oblike. Ostale morske oblike spremljajo vedno tudi foraminifere. Medtem ko morske miliolide najbrž lahko žive tudi v brakičnem okolju, so peneroplide in druga mikrofavna morske. Po Glaessnerju (1948) brakične foraminifere iz predoligocena sploh niso znane. Nasprotno trdi Petrascheck (1926), da se morejo miliolide prilagoditi tudi brakični vodi. Glaessner navaja, da žive miliolide in peneroplide v do 5 sežnjev globoki, topli vodi ter da nekatere foraminifere (n. pr. Quinque-loculina) žive danes v vodi z zelo nizko saliniteto. Po Salopeku (1953) se tudi alveoline prilagode brakičnemu okolju. Po fosilni vsebini in litološkem značaju kamenin ugotavljamo naslednje značilnosti premogišča: 1. Facies spodnjega dela plasti s premogom se menja. Pri tem obstoja medsebojna odvisnost z morfologijo podlage ter številom in debelino premogovih slojev. 2. V vdolbinah kredne podlage, za katere je značilno večje število premogovih slojev, prevladuje sladkovoden razvoj. Z uveljavljanjem morskega vpliva se manjša debelina premogovih slojev na račun vmesnih plasti. Oba razvoja se v vertikalni smeri tudi ozko menjavata. Prehod faciesov je večidel oster. 3. Tam, kjer je kredna podlaga izbočena, je razvoj morski že v najnižjih delih, premogovi sloji pa so tanki. Morsko-brakične plasti trans-gredirajo preko izpolnjenih vdolbin na kredni površini. 4. Facies premogovih slojev se menja tudi lateralno. To velja zlasti za najnižji sloj, ki zvezno sledi kredni podlagi tako v vdolbinah kot na izbočenih delih. 5. Debelina sladkovodnih plasti doseže največ nekaj nad deset metrov. Višji miliolidno-alveolinski horizont je debel v območju premogovnika Sečovlje nekako 10—45 m, numulitni horizont v območju vrtin pa 80-120 m. 6. Tako po favni kot flori moremo sklepati na toplo tropsko klimo med sedimentacijo premogovnih plasti, ki je na prehodu v terciar v splošnem prevladovala v mediteranskem območju. 6. Petrografija kamenin v premogišču Kredni apnenec in breča. Kredni apnenec je bel, ponekod tudi sivkast ali rdečkast, kompakten in drobnozrnat. Plastovitosti ne kaže. Pogosto je pod premogom groba apnena breča. O porazdelitvi breč na kredni površini dostopne jamske zgradbe niso dopuščale zanesljivih podatkov. Kjer je breča debelejša, so običajno premogovi sloji tanjši. Ponekod doseže breča debelino preko 2 m. Po zrnavosti se kamenina menja od drobne do grobe, v kateri dosežejo kosi nekaj decimetrov. Sestavlja jo pretežno kredni apnenec, lokalno tudi prihribina premogovih slojev. Vezivo je v glavnem premogasto, ponekod tudi boksit ter le redko bel zdrobljen apnenec. Breča je nedvomno tektonskega nastanka. Ob premikanjih vzdolž kredne podlage so se vzpetine in nosovi na kredni površini porušili, zdrobili ter pomešali s premogom pa tudi s sivo boksitno preperino, ki je bila odložena v vdolbinah na apnencu. Kosi apnenca so se pri kotaljenju tudi delno zaoblili. Prikamenina premogovih slojev. Ločimo v glavnem dva različka apnenca: 1. drobnozrnat trd in kompakten apnenec z ravnim ali školjkastim prelomom ter ostrimi robovi, 2. več ali manj zrnat trd in kompakten apnenec, zelo redko peščenjak z nepravilnim lomom. Apnenec je rjav, siv in rumen ali tudi temen v odvisnosti od organske primesi. S premogom se prerašča zlasti tam, kjer so sloji debeli in nakopičeni; tak je navadno tudi mehkejši. Drobnozrnat apnenec je povečini svetlejši. Vsebuje le sladkovodno favno, zlasti drobne gastropode. Gradi v glavnem najnižje plasti s premogom; tanjše plasti z enako favno ali brez nje se pojavljajo tudi v višjih delih nekaterih profilov. Zrnati različki so značilni za brakično-morski razvoj višjih trans-gresivnih plasti. Tu in tam ga opazujemo v tankih plasteh tudi v spodnjem delu. Med kameninami z organsko primesjo razločujemo makroskopsko: 1. premogast apnenec kot ozko preraščenje apnenca z drobnimi žilicami in vključki premoga v debelini od nekaj milimetrov do najmanjših še vidnih dimenzij, 2. bituminozni apnenec z drobno porazdeljeno organsko primesjo, ki je makroskopsko ne vidimo, pač pa je apnenec temen, 3. sapropelski apnenec kot gost, rjav, pogosto skrilav apnenec; svež ima močan vonj po nafti in žveplovem vodiku. Redko nastopa tudi drobna, neizrazita breča, ki med zrni in vezivom ne kaže petrografskih razlik. To je psevdobreča, katere nastanek sega v začetni stadij nastajanja apnenca. Pod mikroskopom je drobnozrnat apnenec, pretežno enakomerno kripto- do mikrokristalast apnen pelit z redkimi bolj debelo kristalastimi vključki naknadno kristaliziranega kalcita. Pogosto je apnena substanca okroglasto izoblikovana z nejasno psevdooolitno strukturo. V peščenem apnencu neposredno nad nekaterimi sloji premoga vidimo pod mikroskopom tudi prvotna psamitska apnena zrna. Struktura raz-ličkov je klastična, vendar zaradi prekristalizaeije že več ali manj zabrisana. Za klastično naravo primarne kamenine govori tudi prisotnost organske substance samo v mikrozrnatem vezivu med zrni. Tudi v apnencih ob višjih slojih prevladuje pod mikroskopom neizrazita zrnata struktura, po kateri bi mogli sklepati na prvotni, diagenet-sko izpremenjen drobnozrnat apnen peščenjak. Zrna pa so često nejasno omejena, kosmičasta. Ti okroglasti kripto-kristalasti ali mikrokristalasti agregati bi mogli biti — vsaj ponekod — tudi konkrecionarne ali psevdooolitne oblike, nastale v glavnem zaradi določenih pogojev sedimentacije in poznejše kristalizacije. Po Caveuxu (1935) in Carozziju (1953) bi ustrezali ti apnenci psevdooolitnim različkom (»calcaires grumeleux^). Sicer pa je prvotna struktura apnenih Kamenin zaradi diagenetskih vplivov pogosto več ali manj zabrisana (Niggli, 1952). Miliolidni in alveolinski apnenci kažejo pod mikroskopom drobno-zrnato osnovo s številnimi foraminiferami in fragmenti moluskov. So tipični organogeni apneni pelit-psamiti. Medtem ko karakterizira kripto- in mikrokristalaste apnene pelite pretežno sladkovodna favna, je za zrnate ali celo reliktne psamitske različke značilna brakično-morska favna. Premog nastopa v enih kakor v drugih. Sladkovodni apnenci so običajno čisti, brez primesi gline ali drugih mineralov. V splošnem so fitogene usedline, nastale biokemično zaradi življenjskih procesov (fotosinteze) raznih vodnih organizmov. Vpliv organizmov je indirekten; rastline odvzemajo vodi ogljikov dioksid, zato karbonat izpade. V sladkovodnih usedlinah iz Sečovelj ne najdemo ostankov alg, še manj haracej ter tudi zelo redko favno. Videti je, kot da pri njihovem nastanku organski elementi niso bili udeleženi. Po Carozziju (1953) doslej ni povsem pojasnjen nastanek kriptokristala-stih lakustralnih apnencev. Anorganski nastanek teh apnencev je najbolj verjeten. Z lahko topljivih krednih apnencev so v kadunjaste dele kredne površine dotekale vode z obilo raztopljenega karbonata. Ta se je mogel usedati iz prenasičenih raztopin prvenstveno zaradi izhlapevanja, mogoče tudi ob pomoči fizioloških vplivov organizmov. O vplivu bioloških faktorjev pri tem ni dosti znanega. Po Carozziju se pri razkroju organske substance nastali amoniak veže z ogljikovo kislino, kar povzroča izpadanje kalcijevega karbonata. Z močno dejavnostjo bakterij pojasnimo tudi nastanek sulfida v boksitih in v sečoveljskem premogu; verjetno je bila podobna njihova vloga tudi pri sedimentaciji apnenca. Enakomerno zrnati apnenci kažejo na mirno enakomerno sedimen-tacijo. Od časa do časa so se uveljavili pogoji, ugodni za kopičenje izhodnega premogovega materiala. Premog je povečini ostro omejen od apnenih kamenin, ki so tik pod premogom često neizrazito brečaste in kažejo na relativno poplitvenje. Ob ponovni ostri izpremembi sedimenta-cijskih razmer, najbrž ob nenadnih dotokih voda v kadunje, je bilo kopičenje organske substance prekinjeno. Mehansko transportirana drobna apnena zrna najdemo kot peščene različke v neposrednem krovu nekaterih premogovih slojev. Proces usedanja karbonata se je nato ponovil do ponovnega nastopa fitogene sedimentacije. Brakično-morska sedimentacija v območju premogovih slojev je lito-loško izražena z neenakomerno zrnatimi apnenci, ki so kemičnega ali biokemičnega nastanka, vsebujejo pa tudi pretransportirane apnene delce. Sedimentacija je zajela v primeri s povsem lokalnim začetnim limničnim stadijem širši predel ter je bila nemirnejša. Premogovi sloji niso vedno vezani na plitvo limnično okolje. Nastajali so tudi med relativno globljo brakično-morsko sedimentacijo. To kaže morska favna v jalovicah ter neposredni prikamenini premoga. Pod takšnimi sloji tudi ni premogove baze s koreninami. Sedimentacija v bazenu je bila torej prehodna lakustralno-lagunarna, premogišče pa je limnično in paralično. Sapropelski apnenci. Sveži sapropelski apnenci imajo značilen močan duh, so rjave barve, včasih skrilavi ter slični bituminoznim skrilavcem. Sorazmerno dosti jih je bilo v obeh vrtinah pri Izoli. Pod mikroskopom vidimo organsko primes kot rjav pigment, s katerim je apnenec impregniran, ali pa je v njem šlirasto razporejen. Pri klastičnih strukturah je organska snov vezana v glavnem na osnovo med zrni. V sečoveljski jami smo opazovali tudi drobne kapljice črnorjave asfaltske substance. Osnovne kemične značilnosti bitumenske primesi smo določili na združenem vzorcu sapropelskega apnenca iz vrtine Izola 11/55. S kislinsko obdelavo smo dobili 7 °/o kerogena. Posušen pri 100° C je črn, amorfen in trden ter se rad vžge. Sestav je naslednji: vlaga pepel ekstrakt v benzol-alkoholu (1: 1) C H N O Scel. S v pepelu S piritno % 2,0 26,8 17,0 48,3 5,0 1,05 9,88 9,87 5,25 0,05 23,9 66,1 6,8 1,45 12,16 13:5 27,3 (vp) % fvpp) V posušenem ekstraktu in ostanku po ekstrakciji smo določili še žveplo: Ekstrakcija vzorca v benzol-alkoholu (1:1) je dala izkoristek 0,4 °/o. Ekstrakt je vseboval 8,62 °/o žvepla ter 0,99 °/o dušika. Destilacijski poizkus v Fischerjevi retorti (do 520° C) je pokazal: Razmerje C/H znaša približno 10, C/N pa 46, kar poleg visokega žvepla in dušika kaže na sapropelsko naravo in anaerobni razkroj prvotnega organskega materiala. Po Carozziju (1953) so sapropelski apnenci limnične in morske usedline, v katerih je razkroj vegetalne kot animalne substance potekal ob odsotnosti kisika. Anaerobne razmere so predpogoj za tvorbo sapropela. Po Niggliju (1952) so nastali v žveplo vodikovem okolju, kjer so potekali reduktivni procesi pod vplivom bakterij. Tudi Cayeux (1935) obravnava sapropelske apnence kot posebno skupino kamenin, nastalih pri pogojih, kakršnih v današnjih morjih v popolnosti ni več. V vrtini 11/55 smo našli neposredno pod flišem še mehko bitumensko rjavorumeno substanco, ki je v dolžini 1 do 2 m zapolnjevala drobne tektonske razpoke v glavkonitnem apnencu. Niže so bile razpoke zapolnjene s črnim asfaltom, ki je drobno impregniral več ali manj vse foraminiferne apnence do premoga. Vsebina asfalta navzdol nekoliko pojema. Nedvomno imamo opravka s pojavom migracije bitumenske substance iz matične kamenine, ki je premog. Pojav opisanih sapropelskih in asfaltskih produktov poleg premoga kaže, da so v spodnjem delu paleogenskih plasti obstojali posebni sedi-mentacijski pogoji, ki so vodili k nastanku bitumenskih substanc. Ti procesi se odražajo tudi v sestavu premoga. Zveza med pogoji nastanka premoga in asfaltskih produktov v istem sedimentacijskem okolju je več ali manj nujna. Boksiti. V jami najdemo siv boksit. Neposredna lega na krednih apnencih ter ponekod zvezen prehod v premog oziroma apnenec priča, da je boksitna substanca prva transgresij ska usedlina na denudirani kredni površini. S premogom je torej singenetska ter po pogojih sedimen-tacije z njim ozko povezana. Boksiti imajo oolitno ali grobo pizolitno strukturo. Vsebujejo precej neenakomerno porazdeljenega železovega sulfida, često v oblikah, ki nakazujejo podolgaste fitogene relikte. Zelenkasti kristali melanterita pa tudi sadre po kamenini so v jami pogosten pojav. ekstrakt ostanek 9o S % pepela 8,2 nedoločeno 10,4 3,6 katran til j na voda plin in izgube 1,3 °/o 0,9 «/o 1,8 Vo Na površini je boksit rjavorumen pa tudi rdečkast in vijoličast, z enako strukturo ter drobnimi vključki rjavega železovca. Siv boksit je na površini redek. Pripisovali so mu hidrotermalni nastanek (Petronio. 1927). Svoj čas so sive boksite v Istri izkoriščali za dobivanje galice. Nekaj vzorcev boksita smo kemično in diferencialno-termično analizirali. V mineraloškem sestavu prevladuje bohmit. Struktura in sestav boksita nakazujeta okolje pri njegovi sedimenta-ciji. Večji del boksitne substance je bil koncentriran v vdolbinah krednega reliefa v kopni fazi. Drugi del je bil odložen v vodi, bodisi neposredno ali pa presedimentiran. V skladu s tem opazujemo tudi nečiste zrnate in brečaste različke. C a v i n a t o (1947) ugotavlja za boksite izključno lakustralni facies, brez ozira na tip nahajališča oziroma matično substanco. Morski in drugačen razvoj pa je možen pri sekundarnih boksitnih ležiščih. Železo, glinica in kremenica so bili transportirani najbrž tako v raztopini kot v koloidni obliki, mogoče tudi v suspenzijah. Pogoji raztapljanja in transporta hidroksidov in hidrosilikatov v različnem okolju so komplicirani. Te substance so se v Sečovljah usedale v glavnem v sladki vodi, kjer je prišlo do nastanka ooidne strukture boksita, tvorbe sulfida in odlaganja prvotnega premogovega materiala takorekoč istočasno. Mikroskopski pregled nekaj vzorcev boksita iz jame pokaže izredno drobnozrnato rumenkasto substanco s povsem nejasno anizotropijo. V tej homogeni osnovi so številni okroglasti ooidi z enakomerno, le na periferiji nekoliko gostejšo strukturo. V njih so več ali manj koncentrično razporejeni obročasti vključki železovega sulfida. Ta je pretežno drobno-zrnat, brez pravih kristalnih oblik in izredno lahko oksidira; sulfati na boksitu so pogostni. Po teh znakih kakor tudi po rjavkasti barvi ter slabi refleksiji prištevam večji del sulfida kemično malo stabilni modifikaciji melnikovita. Poleg tega zastopa sulfid v manjši meri še pilit, mestoma v jasni kubični kristalni obliki. Nastal je iz prvotnega melnikovita. Okroglasti ooidi nimajo jedra. Običajna razlaga njihovega nastanka z usedanjem substance na osnovna jedra, suspendirana v nemirnem vo*d-nem mediju, torej odpade. C a vi nato (1947) in Carozzi (1953) navajata, da nastanek ooidov v boksitih še ni pojasnjen. Ooidi so morali nastati že pri izločanju gelov iz hidrosolov oziroma tik po sedimentaciji v zgodnje epigenetski fazi. Nedvomno je nastajanje ooidov in železovega sulfida istočasno. Železove spojine so prešle pod določenimi pogoji delno v sulfidno obliko, preostale boksitne komponente pa so se pri tem oblikovale v okroglaste, konkrecijske oblike, katerim se je podredila tudi razporeditev sulfidov. Predpogoj za nastanek sulfidov je prisotnost žveplovega vodika. Ta nastaja v izključno anaerobnem okolju, ki je moralo potemtakem prevladovati v boksitni usedlini med usedanjem. Nastajanje sulfidov v subakvatskih usedlinah je običajno posledica delovanja bakterij. Različne vrste heterotrofnih bakterij razkrajajo organ- sko substanco, ki vsebuje žveplo (beljakovine), pri čemer se tvori žveplov vodik. Večji pomen pa ima nastajanje žveplovega vodika pri bakterialni redukciji sulfatov. Redukcija sulfatov je možna samo v anaerobnih razmerah. Vrši se lahko v morju kakor tudi v brakični ali sladki vodi; pri tem poteka endotermni proces po shemi (B a i e r , 1942): S04 + 8H^S + 4H,0 — 9 Kal Potrebni vodik dajejo organske substance oziroma njeni razkrojeni produkti. Zato se razvije sulfid v največji meri tam, kjer je organska substanca nakopičena. Žveplov vodik reagira z železovimi spojinami, ki so v vodi raztopljene, pri čemer se obarja železov hidrosulfid. Pri tem pridejo v poštev tako soli kot hidrosoli; od prvih v glavnem ferrosoli, ki so enako kot žveplov vodik nestabilne ob prisotnosti kisika, potreben pa je pH > 7 ter primerna koncentracija žveplovega vodika. Pri pH < 7 se sulfid obarja le pri izredno visokih koncentracijah (Ruttner, 1942). Ferrihidroksid je navadno v koloidni obliki kot hidrosol ob zaščitnem učinkovanju humusnih koloidov. Železo more biti transportirano tudi kot humat ali adsorbtivno vezano na humusne koloide. Koloidne oblike so obstojnejše kot prave raztopine, zato cesto barske vode tudi ob prisotnosti kisika vsebujejo še znatne količine železa. Železov sulfid izpade najprej kot črn amorfni hidrofilni monosulfid, hidrotroilit (FeS.nH.,0). S tem, da izgubi vodo ter privzame žveplo, preide v bisulfidno obliko, melnikovit, ta pa dalje v pirit ali markazit. Singenet-ski nastanek teh treh različkov je odvisen od značaja okolja: v kislem se tvori rombski markazit, v nevtralnem ali slabo kislem kubični pirit in v bazičnem melnikovit (C a r o z z i, 1953). Ker nastaja melnikovit iz prvotnega monosulfidnega gela le v alkalnem okolju, je moralo le-to potemtakem prevladovati v bazenu med odlaganjem prvih premogovih usedlin. Epigenetsko pa je melnikovit prešel lokalno tudi v pirit, za kar predpostavlja Mačko w sky pH > 7 (1943). Okolje je bilo torej alkalno. Podobno kot pirit so mogli nastati še sulfidi nekaterih kovin, ki so prisotne v manjši množini (V, Ni, Mo, Cu). Na zgornjem nivoju žveplovodikove cone se običajno razvijajo tudi aerobne žveplene bakterije, ki ga oksidirajo (Niggli, 1952). Pri tem nastaja prosto žveplo in žveplena kislina, ki reagira z raztopljenimi solmi ter tvori ponovno sulfate, prosto žveplo pa more preiti v sestav organske substance. Z intenzivnim razvojem žveplovega vodika pri nastajanju premoga, pa tudi z direktnim delovanjem žveplenih bakterij si moremo razlagati tudi visoko vsebnost piritnega ter zlasti organskega žvepla v sečovelj-skem in sploh v kraških premogih. OSTALI POJAVI PREMOGA NA OZEMLJU SREDNJE ISTRE Literaturni podatki o premogu v območju srednje Istre so maloštevilni. S t a c h e (1864) poroča o bituminoznih plasteh pri Buzetu, ob jugozahodnem robu tržaško-koprske sinklinale ter v območju Kuka, kjer so bila tudi stara raziskovalna dela na premog. V dolini Mirne in pritokov v območju Sv. Štefana so bile več col debele žile premoga. Pri Grdoselu sta bila dva do 90 cm debela premogova sloja. S i kič navaja tam 6 vložkov premoga (1954). Izdanke pri Pazinu ter raziskovalna dela pri Karojbi, Motovunu, v okolici Buzeta, Sluma ter Kuka omenja Petraschek (1926/27). Po D'A m b r o s i j u so bili v vrtinah pri Karojbi posamezni sloji debeli nekaj decimetrov (1931). Tudi Herzog omenja številne izdanke in pojave premoga v miliolidnih apnencih ozemlja Vižinada—Karojba-Kaldir, vendar raziskovalna dela niso dala nikjer pozitivnih rezultatov (1932). Po Š i k i č u vsebujejo v območju celotne srednje Istre spodnje paleogenske usedline v morsko-brakičnem razvoju le tanke žile premoga (1952, 1954). Nekaj sledov premoga v morskih apnencih Cičarije navaja tudi Salo pek (1953). Anic in drugi (1952) navajajo transgresivni položaj morskih sedimentov na zahodnem robu pazinske kadunje. Premog je bil ugotovljen z vrtinami le v osrednjih delih sinklinale. Iz podatkov sledi, da sladkovodni facies paleocenskih plasti tudi v srednji Istri sorazmerno hitro nadomesti brakična in morska sedimentacija z le slabo razvitimi vložki in sloji premoga. Geološki pogoji nastopanja premoga na ozemlju srednje Istre so potemtakem v glavnem slični kot v območju Sečovelj. STRATIGRAFSKI POLOŽAJ PRODUKTIVNIH PLASTI V SEVEROZAHODNI ISTRI Po Stacheju (1889) so baza eocena glavni alveolinski apnenci. D'A m b r o s i (1931, 1942) jih uvršča v srednji lutecij, apnence z milioli-dami in alveolinami v spodnji lutecij, numulitne apnence v srednji in zgornji lutecij, fliš v oversij in del priabona. Isto imata za list Labin Li p p a r i n i ter za list Gorica Martinis. Petraschek (1926/27), Schubert (1912) in Rakovec (1949) menijo v glavnem isto. Sa-lopek (1953) uvršča miliolidne apnence k zgornjemu paleocenu. Anic et al. (1952) prištevajo sladkovodne usedline pri Karojbi najvišjemu paleocenu. Za sečoveljske produktivne plasti je torej veljalo, da spadajo nekako v prehod paleocena k eocenu. Ker pa je razvoj foraminifernih apnencev lahko pogojen facialno in zato ne predstavlja vedno določenega horizonta, ta zaključek ni bil zanesljiv. Stratigrafski položaj plasti s premogom v Sečovljah moremo približno določiti tudi po debelini odloženih usedlin pod flišem, ki je v območju Istre in Primorskega krasa na veliki površini razvit enakomerno v znatni debelini. Predpostavljamo, da je flišna sedimentacija na vsem ozemlju nastopila istočasno. Debeline posamičnih horizontov paleogenskih skladov pod flišem za različne lokalitete podaja 2. tabela. Table 2 2. tabela Debeline Sečov- Izola Vremski Ro- Li- Karo j - Labinski horizontov lje 11/55 Britof dik pica ba bazen (m) numulitni apnenci 80—120 50 50—150 30 300 30—70 200 gl. alveolinski apnenci 20 35 100—300 400 miliolidni (+alveolin- 10—25 10 200—250 100 100 50—100 ski apnenci) produktivni 2—20 (kozinski) 0—15 5 150—200 120 300 70—200 apnenci skupna debelina 110—180 100 500—900 650 700 32—90 320—500 povprečno 145 100 700 650 700 60 410 Primerjajmo debelino paleogenskih plasti med kredo in flišem za območje Vremskega Britofa, kjer je bila sedimentacija zvezna, ter za Sečovlje, kjer nas zanima starost najnižjih terciarnih usedlin, oziroma pri-četek ponovne imerzije. Pri tem predpostavimo enako hitrost usedanja litološko sličnih usedlin. Debelina plasti pod flišem v Primorskem krasu znaša okrog 700 m, v območju Sečovelj pa le okrog 150 m, to je slabo četrtino debeline vseh plasti ,ki so bile odložene v območju zvezne sedi-mentacije. Emerzijska faza v območju Sečovelj je trajala torej približno tri četrtine časa med koncem krede in pričetkom flišne sedimentacije, ki je nastopila po D'Ambrosiju v zgornjem luteciju ali celo spodnjem oversiju (list Pazin). Pri tem predpostavimo pričetek emerzije ob koncu krede; po S a lope k u (1953) utegne biti tudi višji. Pričetek ponovne inundacije ozemlja severozahodne Istre bi potemtakem ustrezal nekako prehodu paleocena v eocen, če ne celo že spodnjemu eocenu, kar se v splošnem ujema z dosedanjim mnenjem starejših avtorjev. Zaradi postopne transgresije morja pričetek sedimentacije ni bil povsod istočasen, kakor tudi ne nastop emerzije ob koncu krede. Plasti s premogom v Sečovljah torej stratigrafsko ne ustrezajo produktivnim plastem Primorskega krasa. Le v najnižjem delu so v debelini do nekaj metrov razvite v faciesu, ki sliči kozinskemu. IV. PREMOGI Szadeczky-Kardoss je leta 1939 prvi karakteriziral eocensko-paleocenske premoge jadransko-donavskega ozemlja kot posebno skupino z naslednjimi značilnostmi: 1. visoka vsebnost žvepla; 2. izredno močno poenotena substanca; 3. visoka vsebnost kalcija in magnezija ter tudi žvepla v pepelu: 4. humulitno-sapropelitni značaj premoga, ki daje dosti katrana z zmerno vsebino fenolov (Beck, 1948). Ta premogišča kažejo še naslednje posebnosti: nakopičenje prvotnega organskega materiala na skraseli podlagi, neenakomerni in nestalni pre-mogovi sloji ter kot neposredna prihribina apnenec, včasih tudi glina, terra rossa in boksit. Razen tega so obravnavani premogi nenormalni tudi v kemičnem oziru. Istočasno kažejo lastnosti visoke in nizke stopnje karbonifikacije ter vsebujejo zlasti obilo organsko vezanega žvepla. Tudi v tehnološkem pogledu se povsem značilno obnašajo (Lavrenčič, 1956). Zato je njihova uvrstitev problematična. 1. Nastanek mikrolitotipov in maceraiij ter odvisnost od okolja Različni tipi ter vrste premoga so pogojeni v glavnem s posebnostmi regije, dobe in faciesa. Okolje v premogiščih je bilo nestalno tako late-ralno kot časovno ter odvisno od najrazličnejših faktorjev. Ako smatramo petrografske komponente premoga kot facialne različke, potem je za njihovo izoblikovanje merodajna le prva faza nastajanja šotišča (diageneza), kajti vpnvi feeokemične faze (metamorfoze) so bili za celotni sloj enaki. Iz petrografskega sestava moremo obratno sklepati nazaj na facies pri nastajanju premogovega sloja. 1 mm debel pas premoga ustreza pri koeficientu usedanja 10 do 20 (Teichmiiller, 1952) prvotni 1 do 2 cm debeli plasti nakopičenega rastlinskega materiala. Pri predpostavki, da je bilo za 100 m rjavega premoga potrebno okrog 1,000.000 let (Mackowsky, 1951), ustreza debelini 1 mm 10 let. V tej dobi so se mogli pogoji sedimentacije v premo-gišču občutno menjati ter smo upravičeni govoriti o diferencah faciesa. Po razmerju H/O kakor tudi vsebnosti C sklepa Mackowsky (1951), da so v premogu neenako zrele komponente. Vzroke je iskati torej v začetni fazi zorenja premoga. Pogoji razkroja organske substanca so glede na stopnjo aerobije različni. Predpostavljamo, da so različki z relativno manj kisika nastajali v bolj anaerobnem okolju kot različki z večjo vsebino kisika. Ker pa je temu vzrok v glavnem le višje ali nižje prekritje z vodo, moremo govoriti tudi o »mokrih« oziroma »suhih< pogojih nastanka. Vitrit ima sorazmerno malo kisika ter velja kot bolj »mokra« tvorba v primeri s fuzitom, ki vsebuje več kisika ter velja kot ekstremno »suha« tvorba. Tudi zrnat mikrinit velja kot razliČek »mokrega« okolja, ker ga najdemo večji del v vitrinitu sapropelskih premogov. Po Mackowsky (1951, 1955) so torej vitrit in klarit ter durit z zrnatim mikrinitom izrazito anaerobni, fuzinit, semifuzinit, sklerotinit ter durit s kosmičastim mikrinitom izrazito aerobni. Vmesni položaj pripada telinitu, deloma tudi semifuzinitu ter vmesnim stopnjam. Istočasno nastopanje različno zrelih maceralij v premogu tolmači z neenako hitrostjo razkroja prvotne organske substance, kar skuša spravljati v sklad z različno hitrostjo grezanja. Po petrografskih karakteristikah sklepa na tako imenovani sedimentacijski ritem premogovega sloja. Komponente premoga z vitrinitom in finozrnatim mikrinitom govore za relativno močnejše prekritje z vodo, oziroma večjo hitrost grezanja sedimentacij-skega bazena. Nasprotno je fuzinit znak zastoja grezanja. Vprašanje durita s kosmičastim mikrinitom pušča odprto. Vse različke smatra kot avtohtone. Alohtonost pripisuje le anorganskim primesem, ki naj bi bile indikator relativno močnejšega grezanja. Sedimentacijski ritem ponazori Mackowsky s položno, neenakomerno nagnjeno črto (1955). Po Stacheju so nastajali vsi duriti v humidnih pogojih, to je več ali manj v vodi. Semifuzinit in sklerotinit pa sta vezana na začetno oksida-cijo rastlinskega materiala ,to je na suho fazo (Fr e u n d , 1952). Povsem aerobno naravo pripisuje fuzinitu tudi Teichmiiller-jeva (1950), ne glede na način postanka. Zrnat kot kosmičast mikrinit ima kot tipična za močno anaerobno nevtralno ali alkalno okolje (E r 11 e, 1954). Loči telmatski facies s plitvo vodo, pollimnični in limnični facies, pri čemer se spreminja okolje od močno aerobnega, kislega do anaerobnega nevtralnega oziroma alkalnega. Tudi po Karmasinu (1950) je zrnat različek mikrinita tipičen za anaerobno okolje, kosmičasti mikrinit pa kaže na bolj aerobne pogoje nastanka. Strogo aerobijo ugotavlja za fuzinit, zlasti za tako imenovani razkrojni fuzinit. Loči več faciesov, katere spravlja v sklad z različno hitrostjo grezanja sedimentacijskega območja. Szadeczky-Kardoss (1956) na svoj način klasificira močvirske tipe ter pogoje nastanka posameznih maceralij, kjer imajo zlasti vitrinit-ske komponente izredno široko območje. Poizkus k a r a k t e r i z a ci j e slojev s krivuljo slojnih profilov Facialno dokaj definirane komponente so torej aerobni fuzitno-sklerotinitni različki ter anaerobni vitrinitno-mikrinitni različki. Od anorganskih komponent pridenemo še singenetski pirit, deloma tudi siderit. Oba nastajata le pri popolni odsotnosti kisika ter sta zato značilna indikatorja anaerobnih pogojev. . Kot način grafičnega prikaza mikrosestava premogovih slojev ter facialnih izprememb med sedimentacijo vpeljem krivuljo slojnega profila. Diagram oziroma krivulja ponazarja izpreminjanje pogojev pri nastajanju sloja v odvisnosti od okolja. Podlaga je podrobna mikroskopska izmera sloja. Postopek je naslednji: Profil sloja izmerimo s pomočjo integracijske mizice na zveznih kosovnih preparatih po centimetrih. Iz podatkov rišemo diagram, pri večji natančnosti najprej v merilu 1 : 1, sicer 1 :4 ali tudi 1 :2. Komponente razporedim tako, da na eni strani označujejo aerobne, na drugi anaerobne razmere. Vmesni člen so organski kot anorganski kla-stični različki. Fuzinit, semifuzinit, sklerotinit in durit s kosmičastim mikrinitom združim pod aerobno skupino. Različki z vitrinitom so v smeri naraščanja primesi zrnatega mikrinita vedno bolj značilni za anaerobne razmere. Peščeni in glinasti vključki ter vmesne stopnje s fragmenti aerobnih komponent kažejo na razgibano vodo oziroma več ali manj plitvo okolje. Uvrstim jih kot vmesni člen v območje delne aerobije. V smeri anaerobije se veča globina bazena ter mirnost in enakomernost sedimen-tacije. Sem uvrstim še gline oziroma premogaste skrilavce ter sapropelske premoge (kenel, boghed). Na tej podlagi ločim tudi pretežno kopni facies, dalje plitvi ter subakvatski facies. Najširši interval pripada srednjemu, plitvemu faciesu, ki obseže največji del navadnega trakastega premoga. Kopni razvoj bi mogli v skladu z oznakami Teichmiillerjeve (1950) in Ertleja (1954) poimenovati tudi strogo telmatski. Srednji, plitvi razvoj bi ustrezal telmatskemu, telmatsko-pollimničnemu, deloma tudi limničnemu faciesu Teichmiillerjeve oziroma Karmasina. Subakvatski razvoj je vezan na odprte vodne bazene, tako limnične kot morske, kjer nastajajo sapropelske usedline. Različki suhega, kopnega faciesa so avtohtoni, če so nakopičeni v večji množini, fragmenti pa so vsekakor preneseni. Vitrinit je vedno strogo avtohton, ker je malo mogoče, da je prenesen ter alohtono odložen. Heterogeni različki, kot duriti ali vmesne stopnje, vsebujejo vedno alohtone fragmentarne delce aerobnih različkov. Tudi eksinit ie ali avtohton ali alohton. Območje heterogenih komponent je torej dokaj široko. Durit s kosmičastim mikrinitom uvrstim zaenkrat v aerobno skupino. Duro-klariti kakor tudi jalovinski, pretežno glinasti različki so upoštevani na dveh mestih po strukturi in okolju, v katerem se nahajajo. Peščenjaki ali brečaste premogaste jalovine nakazujejo prej plitvo kot globoko okolje. Glinasta primes premogastega skrilavca pa se je sedimen-tirala v relativno mirni vodi. Take različke pogosto spremlja drobnozrnat singenetski pirit. Splošen razpored različkov v odvisnosti od okolja pokaže 10. slika. Po tej razporeditvi vnašam tudi podatke mikroskopske izmere. Seveda je za razne petrografske in zrelostne tipe premoga potrebna smiselna razdelitev različkov. Izmera se nanaša le na en sam profil v premogovem sloju. Izmeriti moramo več profilov. 2. Sečoveljski premog Makroskopski opis. Premog je neizrazito trakast. Redki trakovi svetlega premoga so tanki ter lečasti v debelini 1-3 mm ter največ 10 mm. Vsebuje mestoma precej razpršene anorganske primesi, ki pripada železovemu sulfidu, karbonatu in boksitu. Sulfid je porazdeljen v drobnih podolgastih vključkih, pa tudi bogato razpršen v premogu. Karbonat nastopa kot drobni lečasti vključki pa tudi širši trakovi ali tanke premo-gaste jalovice. V najnižjem sloju so trakasti vključki boksitne substance, ki v obliki posameznih ooidov segajo ponekod precej visoko v premog. V razpokah najdemo tudi sadro. Tekstura premoga je tanko plastovita in poudarjena z vložki anorganskih primesi. 10. slika Odviinoit petrografshih različkov premoga od okolja Fig 10 Relationship between petrographlc coal constituents and facies „ SUM, KOPNI § PLITVI 3 SUBAKWTSKI ANAERQBUA MIRNA VODA'GLOBLJE MtKROKLASriČNI RA ŽLIČKI o . V nižjih slojih je sulfida več kot v višjih, poleg tega ga je več v zgornjih delih slojev, kar pa se povsod ne potrjuje. Kvantitativno udeležbo vitrinita in bituminita sem izmeril na nekaj slojih po običajnem postopku maceralne analize. Dobljene vrednosti (pri privzeti spec, teži bituminita 1,2) podaja 3. tabela. Table 3 3. tabela Profil Anorganske Sloj vitrinit bituminit sestavine in preraščenja B 6 5 4 3 2 1 8 74,9 64,7 83.7 65,0 54,4 71.2 82.3 87,0 72.8 11,1 21.5 12,8 13,8 14,4 16,8 10.6 11,2 12,8 14,0 8,8 3,5 21,2 33,2 12,0 7,1 2,3 14,4 A 5 1 B z bituminitom bogat izbran vzorec 58,8 27,4 14,2 Povprečna utežna udeležba bituminita je okrog 13 °/o, izjemno pa utegne narasti tudi preko 25%. Vsebnost bituminita v višjih slojih nekoliko pada. Sestav in mikrofacies premoga kažeta na humulitno-sapropelitni tip premogišča. Sedimentacija se je vršila v glavnem v prostih vodah. Poleg višjega rastlinstva so bile udeležene zlasti vodne rastline, najbrž predvsem alge pa tudi beljakovinasti mikroorganizmi kot rastlinski in živalski plankton. Za udeležbo poslednjih, domnevno tudi zoogenih, n. pr. planktonskih komponent, bi govorila bitumenska substanca v premogu. Okolje je bilo v celoti anaerobno ter alkalno ali kvečjemu nevtralno, kar je dopuščalo bogato dejavnost anaerobnih bakterij, na katero moramo vezati obilico žvepla. Pri redukcijskih procesih je nastajal žveplov vodik. V takih pogojih je potekal proces zorenja organske substance delno tudi v smeri nastanka bitumenskih produktov poleg vitrinitskih komponent. Danes prevladuje mnenje, da med nafto in premogom v genetskem oziru ni bistvenih razlik. Ligninski material in tudi celuloza višjega rastlinja so po znanih načelih prešli v glavnem v huminske produkte, maščobne snovi in beljakovine pa verjetno v več ali manj polimerizirane spojine oziroma bitumenske ogljikove vodike. Zaradi delovanja bakterij pa more preiti v bitumenske produkte tudi celuloza (P o t o n i e , 1951); T e i c h -m tiller, (1950). Obe substanci moreta biti pri sličnem organskem izhodnem materialu tudi le končna produkta različno potekajočih procesov (N i g g 1 i, 1952). Genetsko pripada torej sečoveljski premog usedlinam mirne vode in sicer profundalnim humusnim gyttjam. 3. Premog iz Vremskega Britofa Makroskopski opis. Trd kompakten premog najdemo le izjemno. Je neizrazito trakast z drobnimi lečastimi vključki fuzita ter premogastega apnenca. Tekstura je homogena, prelom raven. Večji del pa je premog zaradi tektonskih vplivov drobno skrilav, zdrobljen in prhek. Posebnost je naravno briketiran premog v porušenih conah. Briket ima majhno trdnost. Zaradi obilne primesi ilovice je pogosten tudi popolnoma mehak jalovinast premog. Ilovico so v zdrobljen premog nanesle podzemne vode. Premog je sivočrn s črno-rjavo razo ter enako barvo prahu. Sijaj je dokaj močan, na zdrobljenih vzorcih medel. Petrografski sestav in facies. Pri mikroskopiranju sem uporabljal v glavnem zrnaste preparate, ker kosov za izmero slojnih profilov v zdrobljenem premogu skoraj ni bilo mogoče odvzeti. Težave je povzročala priprava preparatov mehkega glinastega premoga. Petrografski sestav premoga je enostaven. Od mikrolitotipov so udeleženi vitrit, vitrinertit ter fuzit. Premog je kombinacija vitrinita z inertnimi maceralijami, pri čemer opazujemo razne vmesne prehode od brezstrukturnega kolinita na eni strani do tipičnega fuzinita na drugi. Vitrinertitu pripada praktično skoraj vsa premogova substanca. Vitri-nitna osnova vključuje semifuzinit, fuzinit ter neizrazit mikrinit v obliki fragmentov in večjih teles do makroskopsko vidnih leč. Struktura je tra-kasta ali mikrobrečasta. Vitrinitu z manj kot 5 °/o inertnih primesi pripadajo posamezni ozki pasovi v premogu. Skoraj vedno vsebuje drobce fuzinita. Fuzit sestavljajo različki fuzinita ter razni stadiji semifuzinita. Nastopa v obliki največ nekaj centimetrov dolgih in ozkih leč. Jalovinske različ.ke zastopajo preraščenja s karbonatom ter oneči-ščenja z ilovico. Kolinit, ki prevladuje, je homogen in enakomeren ter svetlo sivkasto-modrikast. Telinit je strukturno več ali manj izrazit. Semifuzinit je izredno raznolik. Opazujemo vse prehode med sivka-stimi različki z neznatnim reliefom do izrazitega fuzinita. Fuzinit je tipičen, s precej debelimi stenami. Sklerotinit zastopajo zelo redki sklerociji, katere smo opazovali le v semifuzinitu. Spor gliv ni. Kosmičastemu mikrinitu prištevamo drobce in tudi večja telesa brez strukture in reliefa. Njihova velikost je lokalno znatna. Po dosedanjih definicijah znaša velikost zrn kosmičastega mikrinita sicer le do nekaj stotink milimetra, vendar Velikost maceralije pri ostalih značilnostih ne more biti merodajna. Kosmičasti mikrinit je v najožji zvezi s fuzinitom in semifuzinitom, katera nedvomno izhajata iz prvotne lesne rastlinske substance. Po Teichmullerjevi (1950) se je najbrž kosmičasti mikrinit dokončno izoblikoval šele z metamorfozo. Pripisuje mu nastanek iz gelov v jezerskih usedlinah. Mackowsky (1953, 1955) si o izvoru kosmičastega mikrinita ni na jasnem. Po Karmasinu (1952) je kosmičasti mikrinit nastal iz humusnega vitrinitskega materiala, podobno kot razkrojni fuzinit, le da je bil izpostavljen daljši oksidaciji. Podrobni pogoji nastanka inertnih maceralij doslej še niso zadosti pojasnjeni. Velja le, da je njihov nastanek možen na več načinov v izključno aerobnem okolju. SEČOVLJE V R EMS Ki BRIT O F ANAEM3BUA AER08/JA ANAEROBUA AEROBfJA OtSPERZNE ANOMPRI* i* 1.0- cm 20 i CO 1 S -J to 10 II Hi P l RIT m UL š i a« s g 11 & « <0 co S Neposredna zveza inertnih maceralij v vremskem premogu govori v prid dosedanjim domnevam o izvoru kosmičastega mikrinita iz lesne substance pod pogoji, ki so analogni pogojem nastanka semifuzinita in fuzinita. Njihov nastanek mora biti le posledica določenega procesa, ki je v odvisnosti od lokalnih faktorjev različno intenzivno potekal ali pa bil prekinjen v različnih stadijih. V vremskem premogu se potemtakem potrjuje ozka genetska zveza maceralij fuzinit—semifuzinit—kosmiČasti mi-krinit s skupnim izvorom iz prvotnih rastlinskih delov, najbrž pod aerobnimi pogoji in pod vplivom organizmov. Od anorganskih primesi je udeležen v premogu predvsem apnenec, tako singenetski kot epigenetski. Vsebuje vedno drobno porazdeljeno pre-mogovo snov, zlasti drobne vključke inertnih maceralij. Najdemo tudi drobne vertikalne razpoke, zapolnjene s steklasto kolinitno substanco ter med epigenetski kristalast kalcit vključen vitrinit. Vitrinitna substanca je bila torej tudi transportirana in odložena, najbrž kot humat v koloidni obliki. Mehanska migracija premoga v drobne, tektonsko nastale razpoke, ni verjetna. Le za štiri sloje je bilo mogoče zmeriti celotni profil. Ostale sloje sem mikropetrografsko obdelal po metodi izmere povprečnih zmastih vzorcev z višino 5 cm. Pri slojnih profilih sem upošteval naslednje komponente: aerobna skupina: 1. semifuzinit, 2. fuzinit; anaerobna skupina: 1. telinit, 2. kolinit, 3. vitrinertit s 5 do 30 °/o inertnega, 4. vitrinertit s 30 do 60 ®/o inertnega, 5. vitrinertit z nad 60 °/o inertnega, 6. preraščenja s singenetskim apnencem, 7. apnenec. Slojni profil za en sloj pokaže grafično 11. slika. Iz diagramov vidimo prevladujoče območje anaerobne sedimentacije. Avtohtonih horizontov aerobnega fuzinita in semifuzinita v območju merjenih profilov ni; ti bi morali imeti večjo lateralno stalnost pa tudi večjo debelino od opazovanih vložkov. Vitrinit je avtohton, vitrinertit hipoavtohton, pri čemer je fragmentarni inertinit alohtono sedimentiran. Le-ta kaže na nemirno sedimentacijo ter strujanja v bazenu. Sklepamo, da je bil plitev obrežni del šotišča, kjer so nastajale aerobne maceralije, izven ožjega območja današnjega premogišča. Izmera zmastih preparatov ne dopušča genetskih zaključkov, pač pa daje natančno sliko o kvantitativnem sestavu premoga. Normalno metodo sem izpremenil v toliko, da sem upošteval merjena zrna v okviru 12. slika Kvantitativni mikropetrografski sestav nekaterih slojev premoga v rudniku Vremski Britof Fig. 12 Quantitative mikropetrographic composition of some coal seams in Vremski Britof coal mine SLOJ IX 42 cm : -o- o- ♦ ♦ - — ■a. -- ■•••.. O- -O ♦ » • _—L ..... o-o « * * * * • o- *-■«•-«- ^ r ..... ■»«> ♦ ♦ * « « Kv 1!. :::::::::: .Ml-I; I : »t X 10 cm Xi 18 cm I [ HEM m xn 20 cm XIII 70 cm ■ t-- » * « » ^ -o » ♦ L:::::: * r40%INERT/NITA ^ _ \VfTRINERTtT '5 -WXlNERTMTA SEMIFUZINIT E ^\PRERASCENJA ZAN-^0RG.PR/MESJ0>20% zornega polja kot celoto. Ločil sem naslednje komponente, za katere podam tudi običajne oziroma privzete specifične teže: spec, teža 1. vitrini t 1,30 2. inertinit; 5—40 °/o inertnega 1,35 3. inertinit; nad 40% inertnega 1,40 4. fuzinit 1,50 5. semifuzinit 1,35 6. preraščenja z apnencem nad 20 °/o in apnena jalovina 2,15 Kvantitativni mikropetrografski sestav za nekatere sloje premoga iz profila vodne proge podam grafično v 12. sliki. Iz analiz sledi, da je sestav premogovnih slojev neenakomeren. V spodnjih slojih je nekoliko večja udeležba homogenih, čistih maceralij, v zgornjih slojih pa je več heterogenih fragmentarnih komponent. Povsod znatna udeležba alohtonega fragmentarnega inertinita kaže na stalno prisotnost aerobnih pogojev v širšem območju šotišča. Značilnost vremskega premoga je izredno majhna udeležba pirita. Nastopa izjemno v drobnih zrncih po vitrinitu ter je le lokalno nekoliko bolj nakopičen. V inertinitu ga ni. Vsebina celokupnega žvepla v premogu je okrog 10 °/o; od tega večina v organski obliki. V šotišču so obstajale anaerobne razmere z nastankom žveplovega vodika oz. žvepla, ki je prešlo v sestav organskih spojin. Vzrok odsotnosti železovega sulfida bi moglo biti pomanjkanje železa v sedimentacijskem bazenu ali preveč kislo okolje, kjer se sulfid teže obarja. Ker pa bi kislo okolje zavrlo bakterialno aktivnost, sklepam na le majhno vsebnost železa v bazenu. Ta zaključek podpira tudi zelo malo železa v pepelu premoga. Odsotnost sapropelskih komponent v vremskem premogišču skušamo tolmačiti z neprimernimi sedimentacijskimi ter biološko-kemičnimi pogoji, ki niso vodili v smeri bituminiranja. Najbrž nista bila primerna prvotni organski material ter značaj sedimentacijskega bazena. V primeri s stagni-rajočimi kadunjami pod neposrednim morskim vplivom v območju Sečovelj, kjer je bila verjetno tudi udeležba zoogenega organskega materiala večja, je bila domnevno stopnja anaerobije v vremskem okolišu manjša. 4. Raški premog Splošno. Premog iz Raše je med kraškimi premogi najbolj poznan. Je predmet intenzivnega proučevanja z vidika kemije in tehnologije. Njegove anomalne lastnosti so ozko vezane na izredno visoko vsebnost žvepla, ki po Kreulenu (1952) in Kavčiču (1956) nadomešča v sestavu organskih spojin kisik. Kreulen pravilno predpostavlja, da bo mogoče kaj več reči o zrelosti in kemični konstituciji raškega premoga šele, ko bo podrobneje poznan izvor premoga. Premogišča nisem podrobno obdeloval. Splošne geološke razmere so podane v pregledu geologije Istre. Razmere v premogišču so podobne kot v Sečovljah, le da so dimenzije večje. Sladkovodni, brakični in morski vplivi se menjavajo. Vseh slojev premoga, ki so tudi dokaj debeli, je blizu 40. Najnižji premogov sloj leži neposredno na krednih apnencih ter se prilagodi erodirani, skrašeni podlagi. Za eksploatacijo primernih je okrog 10 slojev, ki so razdeljeni v več skupin s po nekaj sloji v skupni debelini 1—3 metre. Raški premog je izredno homogen, pretežno svetlega sijaja brez vidne pasovitosti. Je črn s temnorjavo razo in barvo prahu. V najnižjem »krerinem« sloju je premog često zelo trd, v višjih slojih je mehkejši in drob-Ijiv. Prelom je v glavnem nepravilen. Tu in tam vidimo rumenkaste vključke drobno porazdeljenega sulfida. Petrografski sestav in facies. Izredno homogenost premoga omenja že Petras check (1926/27). Beck (1948) je mikroskopsko preiskal vzorec premoga. Enako A b r a m s k i (1948), ki je primerjal sestav s ko-ksavostjo. Bežno omenja petrografski sestav tudi Kreulen (1952). Mikroskopsko sem preiskal vzorce različnih slojev. Izredna enako-mernost premoga zaenkrat upravičuje posplošen je dobljenih rezultatov. Petrografsko pripada premog vitritu in klaritu. Vitrit prevladuje. Vključuje anorgansko substanco, eksinit in mikrinitu slične maceralije. Z naraščanjem vključkov prehaja vitrit v klarit. Durit in fuzit kakor tudi vmesne stopnje niso udeleženi. Vsebina eksinita je vedno zelo majhna. Kvantitativna izmera kaže povprečno okrog 35 °/o klarita, ostalo vitrit in 5 do 10 °/o jalovinskih različkov z več kot 20 °/o anorganskih primesi. Vitrinit kot prevladujoča maceralija je pretežno enakomeren. Zanimive so zapolnitve razpok z drugotnim kolinitom. Lokalno opazujemo neizrazito strukturo telinita. Pogostna je izredno drobno porazdeljena anorganska primes. Z naraščanjem te primesi postaja struktura mestoma zrnata ali celo brečasta. Razpršena anorganska primes ter zrnata struktura vitrinita je značilnost v glavnem le najnižjega premogovega sloja. Eksinit v klaritu pripada polenu, kutikularnim oblikam in bituminitu. Polen je maloštevilen. Podolgastim, tankim oblikam sivorjave barve z izrazitim reliefom pripisujem kutikularno naravo. Najdemo tudi povečini drobne podolgaste vključke bituminita, ki je identičen z opisano macera-lijo iz Sečovelj. Kvantitativno ni posebno pomemben. V spodnjem sloju ga je več kot v višjih slojih. Redko ga opazimo na drugotnem mestu v razpokah vitrinita. Za oceno kvantitativne udeležbe bituminita je obseg preiskav premajhen. Bitumenske komponente v premogišču potrjuje naravni asfalt, ki ga tudi najdemo v premogovniku. Substanca ima videz temnega asfaltnega bitumena. Pod mikroskopom ustreza bituminitu. Tu in tam opazujemo v vitrinitu tudi sivkaste vključke z nejasnimi notranjimi refleksi. Verjetno gre za smolaste vključke (H a m r 1 a , 1955) kar podpirajo tudi podatki o »trinkeritu« (J e n č i č , 1955). Fuzinit in semifuzinit nista prisotna niti v najmanjših fragmentih. Sklerotinit zastopajo spore v gručah po vitrinitu. Po debelini in obliki lupine, reliefu in refleksiji je zastopanih več vrst. Združene v skupine dajejo videz sklerocijev. V vitrinitu višjih slojev najdemo tudi svetle, nejasne vključke, ki se po značilnostih približujejo mikrinitu. Količinsko so nepomembni. Anorganske primesi v premogu so kalcit, boksit in železov sulfid. Boksit je vezan v glavnem na najnižji sloj ter je lokalno precej nakopičen. Boksitne impregnacije poudarjajo zrnato ali šlirasto strukturo premoga. Karbonat je stalna primes v premogu. Singenetski karbonat v obliki drobno porazdeljenih kosmičastih zrn je pogosto v neposredni zvezi z boksitnimi disperzijami. Večji del karbonata je epigenetski v obliki tankih žil. Železovega sulfida v obliki zrn, skupkov in kopuč je največ v spodnjem sloju, manj v višjih slojih. Poleg pirita je zastopan tudi drobnozrnat rjavkastorumen različek piritnega gela. Po sestavu je torej raški premog sličen sečoveljskemu. Tudi pogoji nastanka premoga so morali biti močno podobni. Prevladujoči vitrinit z obilico singenetskega pirita ter popolna odsotnost fuzinita in semifuzinita govore za anaerobne razmere. Prvotno plastično stanje substance jasno kaže šlirasta struktura osnove zlasti v spodnjih slojih, kjer je domnevno tudi relativno največ bituminita. Petrografske karakteristike podpira tudi kemični sestav premoga (Dermelj et al., 1955). Razmerje C/N kot merilo sapropelskih pogojev razkroja v premogišču (Niggli, 1952) daje visoko vrednost okrog 38. Visok odstotek dušika (2 °/o) je najbrž posledica močne dejavnosti bakterij. Nekatere vrste bakterij morejo akumulirati znatne množine dušika (Rankama, Sahama, 1950). Visoka vsebina dušika sama že govori za anaerobne pogoje razkroja organske snovi, kajti v aerobnem okolju dušik odide v obliki raznih več ali manj topnih produktov ter se ne ohrani. Bakterije tudi dvigujejo alkalnost okolja s tem, da tvorijo amoniak iz dušikovih spojin, da izrabljajo ogljikovo kislino ter reducirajo sulfate. Ker opazujemo v višjih slojih manj pirita ter skoraj nobenega bituminita, prevladuje pa vitrinit z relativno znatno udeležbo spor ter neizrazitega kosmičastega mikrinita, sklepamo, da so bili sapropelski pogoji pretvorbe organskega materiala intenzivnejši v spodnjih slojih. KEMIJA PREMOGOV 1. Splošno Sečovelj ski in vremski premog smo obširno kemično preiskali. Zasledovali smo morebitne izpremembe sestava v posameznih slojih, delih slojev ter utežnih frakcijah. Tu navedem le glavne podatke. Za raški premog je dovolj podatkov v literaturi. Pripravo vzorcev smo izvedli v laboratorijih Geološkega zavoda. Frakcionirali smo v zmesi benzina, tetrakloretana in bromoforma pri specifičnih težah: 1,3 (1,35), 1,5, 1,7 in 1,9. Ekstrakcije so bile izvedene v Soxhlet aparatu z benzol-alkoholom 1:1 do brezbarvnega topila. Koks smo določili po metodi R a d m a -c h e r j a. Ogljik in vodik po Denstedtovi metodi, dušik po modificiranem postopku Kjeldahla (ing. Dermelj). Kisik je dobljen iz diference. Celokupno žveplo smo določili po metodi Seutheja, piritno po Radmacherju in Mantel u. Poslednje za kraške premoge odpove ter daje 10—20-krat prenizke rezultate. Vrednosti za vlago so nekoliko previsoke zaradi nepopolne odstranitve organskih topil. Osnovni reakciji, kislinska s KOH ter ligninska s KNO;, pokažeta: Ekstrakt pri ekstrakciji z benzol-alkoholom (1:1) je za Sečovlje rjav z aromatičnim duhom, za Vremski Britof temen s komaj vidno modrikasto fluorescenco topila, za Rašo temen. Imediatna, elementarna in tehnološka analiza. Podatke analiz za nekaj skupin slojev z dveh mest v premogišču, ločenih na frakcije, daje 4. tabela. Merodajna je najlažja frakcija, v kateri je vitrinit nakopičen. Pri vzorcih C frakcije —1,3 zaradi anorganskih primesi ni. Povprečen sestav premoga oziroma frakcije —1,3 vsebuje 11. tabela. Visoka vsebina žvepla dopušča dvojno razlago sestava; ali ga prištejemo k ogljiku ali h kisiku. Tako dobimo dva različna zrelostna stadija premoga. Na nižjo zrelost bi kazala visoka vsebnost hlapnega. Ta pa je vezana na bitumenske komponente v premogu. Kreulen (1952) je sklepal, da je žveplo v sorodnem raškem premogu vezano v aromatskih obročih. Isto je ugotovil Kavčič (1956). Predpostavljamo, da žveplo nadomešča v sestavu organskih spojin kisik. Strukturno-kemično moremo na ta način razložiti tudi nizko vsebino vlage v premogu, ki s povprečkom okrog 4 %> ni v skladu z visoko vsebnostjo hlapnega. Ekstrakcije v benzol-alkoholu (1:1) so dale okrog 12 °/o ekstrakta, v kloroformu okrog 8 ®/o. Vsebina bitumena, ki se ekstrahira, je po podatkih za sorodni raški premog odvisna od postopka in topila. V ekstrakt gre najbrž predvsem bituminit. Količina se približno ujema s kvantitativno izmerjeno vsebnostjo bituminita. Določili smo zgornji toplotni efekt 8 vzorcev zračno suhega premoga, kar daje sežigne toplote suhe, čiste substance med 7095 in 7520 Kal, povprečno 7350 Kal. Povprečna vsebnost celokupnega žvepla v frakciji —1,3 z okrog 11 "/o je dokaj stalna, v težjih frakcijah pa variira. Z višjimi sloji vsebina pada. Po mikroskopski oceni sodeč gre ta diferenca na račun manjše udeležbe Sečovlje Vremski Britof Raša KOH (ln) rjavo brezbarvno brezbarvno HNOs (1:9) vinsko rumeno brezbarvno brezbarvno 2. Sečovlje Kemični sestav slojev premoga iz Sečovelj po frakcijah _ ., , Chemical composition of Sečovlje coal seams fractions . , , Table 4. 4. tabela Vzorec Sample 1 Imediatna analiza Elementarna analiza i j Profil i Sloj 1 Frakcija Section ; Seam i Fraction i , vlaga Mois- pepel Ash koks Coke S<\ei Sfnt bitumen hlapno CfjX Bitumen Volatiles Kzg*** C H S„i O N i ture vp* vpp** vpp ! A I-II -1,3 -1,5 1,5-1,9 6,96 ! 6,30 5,37 3,15 10,04 24,95 54,20 58,95 11,8 12,5 12,28 6,10 51,25 54,70 48,75 46,30 6965 69,8 6,20 11,7 11,64 0,66 ,III-VIi -1,3 1 -1,5 1,5-1,9 ! 3,75 1 6,70 7,55 3,01 7,82 31,58 50,08 56,07 11,4 8,9 13,50 9.07 53,43 64,24 46,57 35,76 7333 69,9 5,94 11,2 12,33 0,63 V1I-X -1,3 ! -1,5 1,5—1,9 ! 6,55 7,45 5,80 8,08 26,49 51,34 56,51 11,2 9,9 13,67 52,89 59,10 47,11 40,90 71,8 5,22 11,1 11,13 0,75 C I 1 -1,5 ! 1,5—1,9 4,75 4,60 8,47 27,68 53,29 58,17 12,1 11,7 10,86 8,83 51,03 57,85 48,97 42,15 6743 70,0 5,66 13,2 10,29 0,84 II-IV -1,5 1,5-1,9 4,78 4,53 10,55 25,68 53,35 57,24 12,3 12,9 10,98 8,97 52,98 56,79 48,02 43,21 6561 70,6 6,52 13,7 8,28 0,38 V-VIi -1,5 I ; 1,5-1,9 I ! 6,30 4,75 9,45 26,27 52,34 56,00 11,9 10,95 12,15 11,20 53,65 59.53 46,35 40,47 6496 70,4 5,84 13,1 9,87 0,79 * brez vlage; dry basis. ** brez vlage in pepela; dry-ash-*** kcal/kg. •free basis. piritnega žvepla v gornjih slojih. Sulfatno žveplo je le malo udeleženo. Organsko žveplo je dobljeno iz diference; pripada mu najmanj 90 °/o od celokupnega žvepla. Swelling indeks kot parameter spekljivosti znaša pri nižjih slojih 1, pri višjih doseže 2,5 do 3. Dilatacija in kontrakcija sta majhni; v reolo- H škem oziru je premog vseskozi neugoden. Molekularno razmerje-- O + N kot indeks za presojo koksnih sposobnosti znaša 7,4, medtem ko se za normalne koksne premoge ta vrednost giblje med 8 in 12. Destilacijski poizkus v Fischerjevi retorti (do 520° C) je bil napravljen za dva vzorca frakcije —1,35. Tiljni koks (61 %) je sintran. Vsebnost katrana (18,4 ^/o) je visoka, kar je v zvezi z bitumenom v premogu. Sestav pepela in redki metali v premogu. Povprečno vsebuje frakcija —1,3 le 4 °/o pepela, frakcija 1,3—1,5 okrog 8,5 °/o in frakcija 1,5—1,9 okrog 26,5 °/o pepela. Sestav pepela različnih slojev z dveh mest v premogišču podaja 5. tabela. Iz iste tabele vidimo, da so na lahko frakcijo vezani v glavnem V. Ni, Mo; bolj na težjo frakcijo Cr, od frakcije neodvisna pa sta Mn in Ti. Sklepamo, da so V, Ni in Mo vezani na organsko substanco, kar se ujema z ugotovitvami Ottejeve (1953). Domnevamo, da so redki metali v premogu v obliki sulfidov ali pa so adsorbirani na bitumen. Soli teh metalov so bile za časa usedanja rastlinskega materiala prisotne v sedimentacijskem bazenu kot suspenzije ali raztopine. Znano je, da so nekateri asfalti pa tudi nafte izredno bogati z vanadijem in nikljem. Rankama in Sahama (1950) navajata 38,2 ®/o V v pepelu asfalta ter 21,4% V v pepelu premogov iz Argentine. Na asfalte ter bituminozne kamenine so vezani zlasti V, Ni in Mo. 6. tabela kaže faktor obogatenja redkih metalov v primerjavi z re-centnimi rastlinami (011 e, 1953) pri povprečnem pepelu 10 Vo ter koeficientu usedanja 1/10. Neznatna obogatenja so pri Mo, Ni in Ti, raz-redčenja pri Cr in Mn. Pri vzporejanju vsebnosti redkih metalov s fa-ciesom ugotovimo za metale, ki so vezani na lahko frakcijo, večje vsebnosti pri limničnem razvoju. 3. Raša Obširne kemične analize raškega premoga so objavljene (D e r m e 1 j, 1955); zaradi primerjave povzamem osnovne povprečne podatke v 11. tabeli. Pepela je 4—16 °/o. Največ ga je v najnižjem sloju. Ekstrakcija v ben-zolu daje 0,8—3,85 °/o (vpp); največ v najnižjem sloju. Od celokupnega žvepla 11,2 % odpade 0,75 °/o na piritno in 0,1 °/o na suUatno žveplo; 10,4 °/o je organsko vezanega. Premog najnižjega, »krednega« sloja odstopa po lastnostih od višjih slojev. Sestav pepela 6 vzorcev tega sloja z različnih mest, treh višjih slojev in naravnega bitumena, kaže 7. tabela. Neenakomeren sestav je v glavnem posledica različne udeležbe boksitne primesi, ki je je največ v najnižjem sloju. V pepelu asfalta je zlasti dosti vanadija. Sestav pepela premoga Composition of ash Table 5. Profil Sloj 1 Frakcija vlaga pepel Si02 AI2O3 Fe CaO A I —1,5 4,16 27,0 19,3 36,2 18,1 2,82 j + 1,5 5,31 25,3 23,8 33,7 20,6 3,26 II i —1,5 6,18 7,78 21,2 22,2 25,0 5,21 + 1,5 4,92 23,1 30,6 33,4 18,5 1,99 ' III -1,5 6,70 8,40 23,5 25,3 13,8 10,38 i + 1,5 11,30 23,0 13,8 12,2 9,6 26,1 IV + V —1,5 6,80 5,04 23,1 24,1 15,3 9,74 ! + 1,5 5,50 24,3 30,2 28,2 15,20 7,97 VI -1,5 7,11 9,85 20,7 20,7 12,3 16,32 + 1,5 7,81 39,8 16,4 6,70 4,55 26,3 VII -1,5 6,09 7,99 18,5 17,1 16,6 14,63 VIII -1,5 6,38 9,76 21,8 16,4 16,5 14,45 + 1,5 6,53 37,1 15,7 3.60 4,30 27,76 IX -1,5 4,61 6,48 24,1 23,8 15,9 9,77 + 1,5 7,15 23,10 33,0 27,7 11,0 9,40 X -1,5 4,43 6,85 24,1 8,56 25,8 5,07 C I -1,5 4,13 8,47 14,86 25,0 21,0 9,43 + 1,5 4,28 26,02 29,2 28,7 17,1 6,96 II -1,5 4,70 10,01 22,46 24,59 18,72 9,60 + 1,5 4,57 23,11 23,44 24,4 18,25 9,45 III —1,5 4,40 9,06 20,8 24,7 20,53 9,51 + 1,5 5,08 23,32 15,32 22,5 18,43 14,10 IV -1,5 3,85 11,82 17,43 28,6 24,0 5,61 + 1,5 4,57 23,04 20,0 34,3 25,1 3,08 v -1,5 5,14 10,28 19,16 27,5 19,67 9,00 + 1,5 6,18 30,55 17,24 27,7 12,5 14,51 VI —1,5 4,67 7,45 21,1 18,43 15,60 14,47 + 1,5 4,64 26,90 17,6 19,3 13,3 19,7 iz Sečovelj of Sečovlje coal 5. tabela MgO Ti V Cr Mo Mn Ni Ca : Mg 0,77 1,12 •0,11 0,028 0,002 0,007 0,025 4,37 1,02 0,83 0,069 0,053 0,005 0,004 0,032 3,78 1,62 0,59 0,15 0,031 0.016 0,007 0,038 3,82 1,37 0,99 0,030 0,045 0,003 0,025 1,66 1,55 0,82 0,054 0,031 pod 0,001 0,004 0,022 7,63 0,93 0,48 0,18 0,035 0,002 33,2 2,16 0,60 0,036 0,031 pod 0,001 0,007 0,025 5,18 1,79 0,94 0,020 0,039 0,009 3,16 1,54 0,56 0,080 0,025 0,012 0,006 0,02& 12,54 1,45 0,43 pod 0,01 0,018 pod 0,001 0,006 0,011 21,5 2,20 0,57 0,042 0,031 0,014 0,007 0,018 7,63 2,17 0,59 0,12 0,021 0,005 0,004 0,031 7,33 1,24 0,32 pod 0,01 0,012 pod 0,001 0.003 0,011 26,6 2,66 0,72 0,067 0,033 0,017 0,003 0,030 4,19 1,27 0,80 pod 0,01 0,072 0,003 0,021 8,8 3,29 0,35 0,070 0,020 pod 0,001 0,005 4,8 2,24 0,79 0,14 0,055 0,019 0,005 0,034 4.96 1,71 0,84 0,059 0,13 0,008 0,03£ 4,85 2,01 0,72 0,24 0,048 0,021 0,005 0,044 5,72 0,94 0,74 0,059 0,10 0,006 0,050 12,0 J;99 0,66 0,27 0,053 0,061 0,004 0,040 5,72 0,98 0,64 pod 0,01 0,082 0,006 0,027 17,2 1,93 0,95 0,19 0,048 0,030 0,005 0,044 3,45 1,23 0,94 0,058 0,14 0,006 0,050 2,59 2,15 0,86 1,15 0,038 0,025 0,007 0,036 4,95 ],42 0,86 0,023 0,082 0,005 0,023 12,2 2,08 0,61 0,13 0,030 0,042 0,004 0,035 8,28 2,13 0,61 0,031 0,074 0,024 10,8 Table 6. Vsebnost redkih metalov v pepelu premoga iz Sečovelj ter faktor obogatenja Rare metals content in the ash of Sečovlje coal and factor of enrichment 6. tabela Frakcija —1,5 i i Reducirano na premog i Redki metali Povprečna vsebnost * s povpr. pepelom 10 c/c <7c s povpr. koeficientom usedanja 1/10 FA- Vsebnost metalov v rečen triih rastlinah (Otte, 1953) Faktor obogatenja Ti 0.8 0,08 0,0008 i l 0,001 8 V 0,1 0,01 0,001 0,0001—0,001 0—10 Cr 0,05 0,005 0,0005 0,005 —10 Mo 0,007 0,0007 0,00007 0,0009 1,3 Mn 0,005 0,0005 0.00005 0,001—0,02 —20--400 Ni 0,03 0,003 0,0003 i 0,00015—0,00033 | 1 i 0 — 2 O CO CO Oi CJ (M o co c- «© 1-H co (M lO ! T3 '"O O o O o O O i a a a a a a i i o o CO i-H 1-H m in in i 1-H co co co »-H o" o" O o" o" o" o i CO CM CO 03 Oi co co i CO CO co co I co in CO ©^ ! 1-H t> o' O) 1 co" csT co" i-H co (M CO « c- C- m m © Oi i—r o co" in o Oi co" in co" ?—( (M rH (M i-H co co i-H © oc co »—1 00. O co .co co co m t-' Oi f-H co" a> t-' i-H cO i—i i-H rH m co O i u -!— co. t> i m C* Ift m co in co^ « i in co" co' co" CO t-" t-H i-H in eo 1-H {M T-H 1 i i OS CO CO 1 Oi i CD T—1 i—l (M 00 co CO CC > m Oi o" V CO t> co" co co" in i-H i CO i 1 => l co CO t- i-H 1—t cc i-H | co 1 co" in in of in cf ! i-H co' i—T 1 i-H* 1 m r-H i—i »-H i-H i-H 1 i c$ » O >8 % O Geologija V. — 16 241 4. Vremski Britof Imediatna, elementarna in tehnološka analiza. 8. tabela kaže sestav nekaterih premogovih slojev z različnih mest jam Jadran IV in Zavrhek, ločenih po frakcijah. Povprečen sestav premoga podaja v primerjavi s sečoveljskim in raškim premogom 11. tabela. Zaradi karbonatov v premogu je odstotek hlapnih snovi nekoliko previsok. Odstotek vodika je za višino ogljika normalen, dušika pa je sorazmerno precej. Visoka vsebnost žvepla je dokaj enakomerna ter neodvisna od lege sloja. Piritnega in sulfatnega žvepla je zelo malo. Skoraj v celoti je žveplo organsko vezano. Ekstrakcije dajo izkoristek povprečno 1,1 °/o (vpp). Zgornji toplotni efekt vzorcev zračno suhega premoga frakcije —1,35 daje vrednosti med 8049 in 8338 Kal, kar ustreza sežigni toploti med 3435 in 8620 Kal, povprečno 8500 Kal. Spekljivost in koksavost vremskega premoga sta ugodni. Swelling indeks svežega premoga znaša 7-8 H, pri oksidiranih vzorcih takoj pade celo na 1. Dilatacije so različne, pri svežih vzorcih v splošnem visoke, pri drugih z istim indeksom nizke. Kontrakcija znaša 17—20 °/o brez ozira na vrednost indeksa in dilatacije. Pri majhnem številu poizkusov tega zaenkrat še ni mogoče razložiti. Destilacijski poizkus na dveh vzorcih daje povprečno 8,35 ®/o katrana, visoko vsebino koksa (83,5 °/o) in malo tiljne vode (1,3 °/o). Podobne rezultate dajejo normalni črni premogi z enako vsebino ogljika in hlapnega. Sestav pepela in redki metali v premogu. 9. tabela podaja sestav pepela skupin premogovih slojev z vodne proge v jami Jadran IV. Največji del kremenice, glinice, železa in titana je vezan na lahko frakcijo, kar govori za singenetski značaj primesi. V težji frakciji prevladuje le kalcij. Pomembna je nizka vsebnost železa. Magnezij je — kot v Sečovljah — vezan na lahko frakcijo ter ne gre paralelno s kalcijem; sklepamo, da magnezij ni kot karbonat v jalovini, ampak v premogovi substanci. Med elementi v manjših koncentracijah so V, Cr in Ni močneje udeleženi v lažji frakciji, iz česar sklepamo, da so prvenstveno vezani na organsko snov. Stopnjo obogatenja kaže 10. tabela. Koncentrirani so isti metali kot v Sečovljah, vendar so obogatenja pri nekaterih večja. V skladu z razmerami v Sečovljah domnevamo, da so bile limnične anaerobne razmere v premogiščih kopičenju redkih metalov bolj ugodne kot brakično-morske. KLASIFIKACIJA PREMOGOV Problem splošno uporabne klasifikacije premogov še ni rešen. Razne vrste različno zrelih premogov z neenako kemično konstitucijo je težko zadovoljivo karakterizirati. V ta namen so bili uporabljeni najrazličnejši parametri. Kfemični sestav slojev premoga iz Vremskega Britofa po frakcijah Table 8. Chemical composition of Vremski Britof coal seams fractions 8. tabela Vzorec Imediatna analiza Elementana analiza Sloj Frak- vlaga pepel S<<1 Spir S81llf S0rff hlapno Cfijc bitum. Kzg C H N O Scel cija vp vpp vpp Jama Jadran IV zg. skupina zgornji sloj —1,35 0,77 3,95 9,3 sled sled 21,02 87,98 1,30 8180 80,07 4,67 1,25 4,32 9,69 gl. skupina zgornji sloj -1,35 -1,5 1,5-1,9 0,62 0,73 1,04 3,72 5,33 30,07 11,1 10,1 8,6 sled 0,03 0,19 sled 0,024 9,05 0,085 8,33 24,45 28,92 32,91 75,55 71.08 67.09 0,65 8117 80,0 4,41 1,12 2,92 11,55 gl. skupina srednji sloj -1,35 -1,5 1,5-1,9 0,73 0,56 0,84 3,52 4,63 23,0 9,1 8,9 6,5 sled 0,019 0,054 sled 0,022 0,04 8,86 6,41 18,25 22,77 31,71 81,75 77,23 68,29 1,06 8220 83,0 4,58 0,97 2,01 9,44 gl. skupina spodnji sloj -1,35 0,49 7,1 8,60 sled sled 22,84 77,16 1,02 7615 84,2 4,45 0,95 2,14 9,26 Jama Zavrhek I. prem. hor. gl. sloj -1,35 0,97 3,99 8,9 sled sled 23,18 76,82 2,89 8075 81,0 4,34 0,96 4,43 9,27 II. prem. hor. gl. sloj -1,35 -1,5 1,5-1,9 0,36 0,61 0,58 3,09 5,01 29,0 8.7 7.8 5,14 sled 0,012 0,03 0,017 0,023 7,77 5,09 25,90 26,14 44,45 74,10 73,86 55,55 0,61 8338 82,7 4,50 0,98 2,84 8,98 Sestav pepela premoga iz Vremskega Britofa Composition of ash of Vremski Britof coal Table 9. 9. tabela •Jama Jadran IV; vodna proga Skupina Sloj Frakcija vlaga pepel S1O2 A12OJ Fe CaO MgO Ti V Cr Mo Mn Ni zg. del 2+3 —1,35 0,39 5,35 12,94 15,38 2,02 34,00 4,79 0,29 1,67 0,21 -0,001 -0,001 krovnin- + 1,35 1,55 23,8 6,83 5,14 0,80 39,40 0,88 1,12 0,25 0,048 -0,001 -0,001 0,009 ska sr. del 4 + 5 + 6| —1,35 0,89 5,29 19,68 16,20 2,46 13,88 4,60 0,35 1,80 0,27 -0,001 -0,001 0,049 i + 1,35 4,89 18,8 10,53 7,56 1,59 33,86 0,80 0,19 0,54 0,19 -0,001 -0,001 0,040 sp. del 7 + 8 —1,35 1,12 6,5 10,09 11,01 1,36 18,94 5,02 0,22 1,95 -0,001 -0,001 i + 1,35 8,47 20,1 10,58 7,77 1,50 32,23 0,79 0,20 0,87 0,22 -0,001 -0,001 0,034 zgornja zg. del 9 + 10 ', —1,35 0,33 4,22 22,76 23,08 2,56 11,46 4,21 0,53 1,80 0,26 -0,001 -0,001 0,13 + 1,35 1,34 18,2 8,49 8,02 2,93 34,23 0,71 0,20 0,74 0,079 -0,001 -0,001 0,046 sp. del 11 + 12 ; —1,35 0,41 4,19 2,90 13,08 0,91 23,90 1,67 0,25 1,02 0,23 -0,001 -0,001 0,053 + 1,35 2,70 26,1 0,67 1,62 0,34 47,36 0,57 0,043 0,050 0,038 -0,001 -0,001 0,013 1 o 1 —1,35 0.62 3,73 19,55 19,71 2,94 12,39 4,86 0,43 2,73 0,20 -0,001 -0,001 0,T8 glavna 13 : i + 1,35 1,81 15,3 5,71 5,24 1,10 39,09 0,71 0,11 0,61 0,16 -0,001 -0,001 0,041 -1.35 1,10 4,91 6,94 22,61 3,14 16,99 4,00 0,28 4,18 0,53 -0,001 -0,001 0.12 talninska 14 + 15 + 1,35 3.25 17,2 32,62 30,36 2,60 12,33 0,87 0,56 0,99 0,32 -0,001 -0,001 0,076 Vsebnost redkih metalov v pepelu premoga iz Vremskega Britofa ter faktor obogatenja Rare metals contents in the ash of Vremski Britof coal and factor of enrichment Table 10. 10. tabela Frakcija - 1,35 Reducirano na premog Vsebnost me- Redki metali Povprečna vsebnost % s povpr. pepelom 5 % % s povpr. koeficientom usedanja 1/10 r/< talov v recent-nih rastlinah (Otte, 1953) % Faktor obogatenja Ti 0,34 0,017 0,0017 0,001 1.7 V povpr. max. 2,5 4,15 0,125 0.221 0,0125 0,0221 0,0001 - 0,001 12,5-125 22 -222 Cr povpr. max. 0,27 0,53 0,013 0,026 0,0013 0.0026 0,005 -3,8 -1,9 Mo < 0,001 < 0,00005 0,000005 0,0009 -188 Mn < 0,001 < 0,00005 0,01 - 0,02 -200 Ni povpr. max. 0,10 0,18 0,005 0,009 0,0005 0,0009 0,00015—0,00033 3,3-1,5 6-2,7 Pri klasifikaciji po elementarni analizi moremo vse tri premoge dokaj dobro uvrstiti, ako upoštevamo namesto kisika vsoto kisika in žvepla. Za sečoveljski in raški premog je vsebnost vodika nekoliko visoka, pri vremskem pa je za njegovo količino ogljika prenizka. Tako padeta po Seylerjevi shemi prva dva visoko v »per« območje, vremski pa med mnogo zrelejše »sub« različke. Podobno je v M o 11 o v i klasifikacijski shemi (Francis, 1954). V Francisovem klasifikacijskem diagramu (1954) se osnovni parametri C, H, O + S (+N), ter hlapno dobro ujemajo. Sečoveljski premog spada po položaju v diagramu, ki ga kaže 13. slika, v 1. podskupino ne trdnega rjavega premoga blizu prehoda v trdne rjave premoge. Raški premog pripada isti skupini, vendar 2. podskupini trdnega rjavega premoga na prehodu k 3. podskupini (subbituminous coal). Oba ležita v perhidričnem območju. Vremski premog spada že v skupino »bituminoz-nih« premogov (bituminous), nekako v prehod med skupinama 1. in 2. v subhidričnem območju. Ako torej manjkajoči kisik nadomestimo z žveplom, pripadata raški in sečoveljski premog še območju rjavih premogov z nekoliko večjo vsebnostjo bitumenskih komponent, vremski pa manj karbonificiranim črnim premogom s povečano udeležbo inertnih komponent. V diagramu vidimo še položaj asfaltskega bitumena iz Raše, bitumena (kerogena) iz sapropelskih apnencev ter ekstrakta (v benzol-alkoholu) iz sečoveljskega premoga. Sestav teh različkov kaže 12. tabela. Strukturno-kemične preiskave obravnavanih premogov v smeri, ki jo je nakazal van Krevelen (1956) z metodo statistično-konstitutivne snalize, bi mogle bolj pojasniti ali osvetliti njihov izreden značaj ter jih točno opredeliti. Nekaj podatkov ,ki jih je izračunal van Krevelen (Kreulen, 1952) za raški premog, ne osvetljuje dovolj zrelosti premoga, ki je ostala zaenkrat po kemični poti še nedoločena. 1. Uvrstitev po klasifikacijskem sistemu CODE Dokaj razširjen način klasifikacije nima znanstvenega pomena, pač pa je uporaben za tehnično-trgovsko uvrstitev premogov. Vsaka točna klasifikacija premoga mora biti izvedena izključno le na vitrinitu kot karakteristični, enotni komponenti premoga. CODE klasifikacija pa zajema premog kot celoto ter dopušča celo do 10 °/o pepela. Nekoliko večja je vrednost klasifikacije, ako upoštevamo najlažjo frakcijo premoga, v kateri je nakopičena vitritna komponenta. To sem upošteval tudi v danem primeru. Sečoveljski premog s klasifikacijskim številom 711 spada v skupino VI, ki jo označuje slaba spekljivost in koksavost ter sintran, slabo napihnjen koks. Za raški premog navaja Lavrenčič (1956) število 634, za slabo koksav premog »krednega« sloja tudi nižje število. 13. stika Premogi in bitumenski različki v Francisovem klasifikacijskem diagramu Fig. 13 Coals and bituminous constituents in Francis's rational classification chart 100 90 SO 70 60 50 40 50 % Ogljik 0$ Sečovlje a B •P Raša a* •1/ Vremski Britof aE Naravni bitumen, RaŽa Kerogen iz saprop. apnenca, SeSovlJe Ekstrakt iz sečoveljskego premoga (benzol-alkohol i-1) Povprečne elementarne karakteristike premogov Average ultimate characteristics of coals Table 11. 11. tabela Frakcije — 1,3 Sežigalna toplota) (zračno suho) kcal/kg hlapno Cfi, Cfw ) hlapno, C H S<*1 N O O + S C + S C H O H O + S H Sečovlje 7095 - 7520 50 50 1 ' 70,4 5,9 11,0 0,75 11,95 22,95 81,4 12 2 3,9 Rasa 7750 - 8025 49 51 1,04 i 77 5,7 11,2 2,0 4,1 15,3 88,2 13,5 0,7 2,7 Vremski Britof 8435 - 8320 26 74 2,84 ] 81,8 4,5 9,9 1,1 2,7 12,6 91,7 18 0,6 2,75 Kemični sestav bitumenskih različkov Chemical composition of bituminous substances Table 12. 12. tabela i vlaga pepel extrakt benz. alk. 1:1 C H S,,,,. N vpp O O + S Asfaltni bitumen iz Raše i 0,0 1,69 99,0 83,1 8,7 7,6 0,12 0.48 8,08 Ekstrakt sečoveljskega premoga (benz.-alk. 1: 1) 0,0 67,6 6,62 11,9 0,66 13,12 25,02 Ekstrakt sapropelskega apnenca (benz.-alk. 1 :1) 8,62 0,99 Bitumen iz sapropelskega apnenca 2,0 27,3 23,9 66,1 6,8 13,5 1,44 12,16 25,66 14 slika Položaj premogov v C rc diagramu za »normalne« premoge (po van Krevelenu) Fig. 14 Position of coals in C r„ diagram for »normal« coals (according to van Krevelen) 5 Sečovlje P Raša V Vremski Britof Minimum Vremski premog s klasifikacijskim številom 434 spada v skupino V b, ki obsega koksave črne premoge z 20—30 %> hlapnih snovi. Raški in sečoveljski premog pripadata še območju manj zrelih premogov s slabo spekljivostjo ter zelo slabo koksavostjo. Ce to velja za sečoveljski premog, nikakor ne velja za raškega, kar kaže omejeno veljavnost in vrednost klasifikacijskega sistema CODE. Med fizikalnimi parametri sem določil le moč odboja svetlobe obravnavanih premogov. Za premoge z normalno kemično konstitucijo zaenkrat velja, da je odboj svetlobe optična konstanta, neposredno proporcionalna doseženi zrelosti. Znano je, da je Seyler prišel do zaključka o nezveznem stopnjevanju refleksije z rastočo zrelostjo premoga. Seyler j evo ugotovitev, ki je obetala za študij konstitucije premogov velik pomen, so v začetku nekateri raziskovalci potrdili, drugi ovrgli. Danes velja, da nezveznosti odboja svetlobe v odvisnosti od zrelosti premoga ni. Obstoja pa neposreden odnos med odbojem svetlobe in strukturno-kemično zgradbo premoga (Van Krevelen, 1956). Preračunavanja Van Krevelena kažejo, da je refleksija v zvezi z benzolovimi jedri in prostimi elektroni v ravninah teh jeder. K r e u 1 e n (1952) je domneval, da utegne vitrit z organskim žveplom, ki je vezano v obročih, moč odboja svetlobe občutno znižati. Na znižanje moči odboja v premogu, ki je bogat z organskim žveplom, sklepa tudi Stach (1955) ter smatra pojav kot eno od možnosti za odstopanja od Seyler j evih trditev. Na nižjo moč odboja nekaterih z žveplom bogatih premogov iz Porurja sklepa tudi T e i c h -miillerjeva (1955), ki pa navaja povečan odboj umetno sulfuriranih premogov (1954). Doslej edino meritev na raškem premogu je izvedel Seyler, ki je dobil vrednost r0 = 0,67 v olju, čemur ustreza reflektančno število 3 (Kreulen, 1952). Meritve sem izvedel z Berekovim fotometrom. Uporabljal sem ce-drovo imerzijo ter Leitzov objektiv 8 mm. Pri zadostnem številu opazovanj so rezultati enakovredni objektivnim postopkom (Van Krevelen, 1954). Vrednost odboja sem primerjal z izotropnim presekom kremena. Težave so le zaradi enakih lomnih količnikov olja in kremena. Meril sem v monohromatski svetlobi ob uporabi Leitzovega zelenega filtra 53. Izvršil sem več meritev s po 10 odčitki. Srednje vrednosti odboja v olju so naslednje: Vrednost za Sečovlje ustreza S e y 1 e r j e v i stopnji (reflektančnemu številu) 2, za Raso stopnji 3, medtem ko za Vremski Britof pade med stopnjo 4 in 5. 2. Merjenje moči odboja svetlobe Sečovlje Rasa Vremski Britof 0,50 0,63 1,125 Iz 14. slike, ki kaže odnos refleksije do zrelosti premoga, kot ga podaja Van Krevelen (1954), oziroma iz primerjave izmerjenih vrednosti z ustreznimi podatki sledi, da le-te ustrezajo znatno višjim vsebnostim ogljika. Vrednost za Vremski Britof pade v pričetek anizo-tropnega območja, kar se potrjuje s komaj zaznavno anizotropijo tudi pod mikroskopom. Ker je Van Krevelenova krivulja r„/C sestavljena po podatkih meritev na »-normalnih« premogih, sklepam, da imajo premogi z visoko vsebnostjo organskega žvepla znatno večjo moč odboja svetlobe kot sicer »normalni« premogi z is-to vrednostjo ogljika. Ugotovitev je torej nasprotna navedeni domnevi Kreulena in Teichmiillerjeve ter trditvi Stacheja, da organsko vezano žveplo moč odboja pri določeni vsebnosti ogljika niža. Vrednosti odboja opredeljujejo premoge med bolj zrele kot pa kažejo vsebnosti ogljika. Moč odboja vitrita ni neposredno proporcionalna vsebnosti ogljika. VPLIV METAMORFOZE IN ZRELOST PREMOGOV Zrelost normalnih premogov primerjamo med seboj po vsebnosti ogljika. Pri anomalnih premogih pa je vprašanje, kaj je merodajno za oceno zrelosti; ali stopnja refleksije ali vsebnost ogljika? Razlike v vsebini ogljika so delno tudi petrografsko pogojene. Zato smemo primerjati le vitrite raznih premogov. Relativne zrelosti vseh treh premogov, tako po vsebini ogljika kot odboju, si približno ustrezajo. Razmerja, podana z odstotno vsebnostjo ogljika so: po kemičnih po odboju b analizah (a) svetlobe (b) a Sečovlje 70,5 75,8 1,075 Rasa 77,0 80,25 1,042 Vremski Britof 81,9 87,6 1,07 Za doseženo zrelost nekega premoga so poleg začetnih biokemičnih procesov merodajni še metamorfni vplivi. Dinamični vplivi, to je pritisk in torna toplota, imajo le majhno vlogo pri metamorfozi. Odločujoč pomen gre geotermičnim vplivom zaradi povišane temperature pri pogreznjen ju v določeno globino (Teichmuller, 1954, Francis, 1954). Debeline nekdanjih pokrovov nad obravnavanimi premogišči ne poznamo. Moremo jih približno oceniti. Debelina plasti pod flišem je za Vremski Britof okrog 900 m, za Labin (RaŠo) 500 m, za Sečovlje 170 m. Debelina fliša v labinskem bazenu je po Š i k i č u (1953) največ okrog 500 m. V tržaško-koprski kadunji predpostavljamo najmanj 800 m fliša. Ako dodamo zaradi erozije vsaj še kakšnih 200 m, moremo povprečno računati z najmanj 1000 metrov debelo plastjo flišnih sedimentov. Debeline odloženih plasti nad premogovimi sloji ter pripadajoče temperature pri normalni geotermični stopnji 33m/l° bi bile potemtakem: Ako vzporejamo te vrednosti s podatki, ki jih diagramsko podaja Francis (1953, 1954) za določene zrelostne stopnje, vidimo, da bi morali imeti normalni premogi pri navedenih geotermičnih pogojih znatno višje vsebnosti ogljika kot jih obravnavani trije anomalni premogi dejansko imajo. Vsebnosti ogljika iz Francisovega diagrama se dobro ujemajo z vsebnostmi, določenimi po moči odboja svetlobe glede na normalne premoge. Iz tega sledi, da bi za zrelostno stopnjo, ki jo kažejo po vsebnosti ogljika in tudi moči odboja vsi trije premogi, zadoščal že sam normalen geotermični metamorfni vpliv. Biokemični faktorji v začetni fazi zorenja so bili potemtakem brez posebnega vpliva na doseženi zrelostni stadij. Vpliv intenzivnega bakterialnega razkroja utegne biti bolj kvalitativen glede smeri poteka reakcij pri izpreminjanju organske substance. Presoja drugih metamorfnih faktorjev je težavna. Vlogo dinamičnih vplivov metamorfoze izključujem, enako tudi morebitni pomembnejši vpliv katalitskega učinkovanja težkih metalov (Mackowskv, 1954) ali vpliv radioaktivnega izžarevanja (Teichmiiller, 1954). Le-to bi moglo imeti določeno vlogo pri nastanku bitumenskih komponent v premogu. Znano je namreč, da se pri obsevanju z alfa žarki maščobne kisline in njihove soli dekarboksilirajo (Seyer, 1952). Tudi presoja geotermične metamorfoze kaže na višjo zrelost premoga kot pa jo podaja vsebnost analitsko določenega ogljika. Pri tem predpostavljam zadostno točnost geotermičnih in Francisovih podatkov. Vsebnost ogljika v premogih z anomalno visokim žveplom ni merilo zrelostnega stadija v istem smislu kot to velja za »normalne« premoge. Premoge z neenakim kemičnim sestavom je primerneje med seboj primerjati po moči odboja svetlobe. Pri premogiščih v Istri se nekdanji kras odraža v razgibani morfologiji podlage terciarnih plasti. V globelih in kotanjah je najprej in v največji meri prišlo do nastanka premoga. Odvisnost položaja premo-govih slojev od oblike podlage je značilna; premogišča pripadajo tipu talnih slojev. Naslednja značilnost je udeležba boksita na sfrašeni podlagi ter med anorganskimi primesmi premoga. Novo nastali sedimenti kot pri-kamenine premoga so izključno apnenci, ki so kemične, biokemične pa tudi drobno klastične psamitske usedline. Premog je nastajal v globlji, mirni stoječi vodi v izključno anaerobnem alkalnem okolju, ki je bilo pretežno sladkovodno pa tudi morsko. Dejavnost bakterij je neposreden vzrok obilici žvepla v premogih pa tudi Vremski Britof Raša Sečovlje 1900 m 58« 1500 m 45° 1170 m 35° V. ZAKLJUČEK v boksitu. Proces zorenja ni potekal samo v smeri karbonifikacije pač pa tudi v smeri nastanka bitumenskih substanc. Pri istih pogojih metamorfoze je mogel biti zato merodajen le izhodni organski material, oziroma biokemični stadij diageneze. Premog pripada humulitno-sapropelitnemu tipu. Bitumenski različek v premogu smatramo kot novo maceralijo, ki je značilna za navedene pogoje nastanka. Nasprotno v vremskem območju, oziroma v severnem produktivnem pasu, ni bilo krasa med nastajanjem premogišča, ki zato pripada tipu konkordantnih premogovih slojev. Tudi tu je prikamenina izključno apnena, pretežno organogena fitogena. Boksitov ni, tudi bitumenskih komponent ne. Dejavnost bakterij se kaže v visoki vsebnosti organskega žvepla. Sklepamo, da je bilo v primeri s Sečovljami okolje bolj razgibano ter manj anaerobno. Recentni kras z erozijsko-korozijsko podzemno dejavnostjo je za opredelitev premogišč brez pomena. Pojavi so odvisni le od slučajnega položaja premogišč nad erozijsko bazo. V Vremskem Britofu so številni, v Sečovljah jih ne opazimo. Med Sečovljami in Rašo na eni ter Vremskim Britofom na drugi strani so torej v nastanku pomembne razlike. Premogišči Sečovlje in Rašo moremo po zgoraj navedenih morfoloških in genetskih potezah opredeliti kot poseben kraški tip premogišč. Vremski Britof in ostala nahajališča premoga v severnem pasu ne spadajo med premogišča kraškega tipa. Vprašanje kemijske strukture premogov z visoko vsebnostjo organsko vezanega žvepla in s tem v zvezi ostalih fizikalnih karakteristik še niso rešena. Vsebina ogljika v takšnih premogih ni merilo zrelostnega stadija v primerjavi z »normalnimi« premogi. Možnost primerjave pa daje moč odboja svetlobe na vitrinitu. Nadaljnje preiskave analognih premogišč sredozemsko-podonavskega pasu morejo dosedanje predpostavke in ugotovitve še dopolniti. ON THE CONDITIONS OF ORIGIN OF THE COAL BEDS IN THE KARST REGION Among the numerous coal beds of north-western Yugoslavia there are some in Slovene coastland and Istria. The beds belong to the joungest Mesozoicum and to the oldest Tertiary. Stratigraphicaly, the region is one of the most important in Europe, especially in connection with morphological and hydrological pecularities of karst phenomenon. Comparing with other coals those show some differences. I intend to treat first of all the coal beds of Vremski Britof (called also Timav) and those of Sečovlje in the Slovene coastland, as well as those of Raša in Istria. The work was done in 1955/5G. S t a c h e was the most prominent geologist of those working in the past century in Istria and Slovene coastland. His investigations were the basis for all works later on. He excepted the beds between the Cretaceous and Eocene as a special formation, called first the Kozina beds, later on Liburnian stage or Protocen. S t a c h e divided the Liburnian beds in three parts: the Lower Foraminifera limestone, the medium Kozina beds, and the Upper Foraminifera limestone. He was fond of the idea, the Lower Foraminifera limestone belongs to the Danian and the Kozina beds should give the start of the Tertiary. The Italian geologists did not agree with Stache's division of the beds. They have combined all sediments between the white Cretaceous limestone and the marine beds of Eocene into Spilecciano beds, which contain the interval between the Danian and the lower Lutetian. Some of our geologists thought in the last time, the Liburnian stage should belong completely to Paleocene. Generally the conditions were not clear, as in the Slovene coastland the transition of the Cretaceous sedimentation in that of the Tertiary one is gradual, meanwhile in the Istria both formations are separated by more or less characteristic unconformity. The upmost part of the Eocene is flysch. This youngest sedimentary unit comformably overlays the older beds and is some hundred metres thick. Some geologists consider the flysch sedimentation extended into Olig ocene. In Istria the bauxite deposits are connected with the previous ero-sional surface of the Upper Cretaceous limestone and have been formed due to regression at the end of this age. Terra rossa is formed still today. The process started in Miocene and culminated in the glacial epochs. Tectonicaly Istria and Slovene coastland belong to the Dinaric region with the characteristic orographic direction. The area is built up of three great anticlines and synclines. The main tectonic activity took place in the posteocene time, some folding took place before the Eocene marine transgression. Epirogenetic movements arised in Neogene. The limestone region is typical karst. The karstifying started with the neogenic emersion. The karstified area extends on some places pretty deeply below the present sea level. The coal area is divided into two parts. In the northern one between Trst and Pivka, the coal seams are included in the transitional limestone beds between Cretaceous and Tertiary. The only active colliery is that of Vremski Britof. In the southern one between Sečovlje and Raša, the coal seams are intercalated in the lowest beds of the transgressive Tertiary. Only two mines are working here: that of Sečovlje and the Raša one. I have searched the coal beds of Vremski Britof on the surface as well as underground, employing the boreholes too. There are 14 boreholes in addition of which three new ones have been drilled during 1955. The beds including the coal are exclusively limestone beds. The marine neritic and littoral sedimentation of Upper Cretaceous passed gradualy over into brackish lagunal and fresh water one with shortly lasting intermediate marine influences. They returned by brackish phase back into the marine one of the Tertiary. The boundary between the Cretaceous and the Tertiary is an explicite marine horizon, about 10 m thick. It includes besides of marine snails and Foraminifera some rare small autochtonic Rudists, not appearing any more in upper beds. The coal in form of variable seams is allied with the fresh water horizons. They are five of them. The lower three ones are in the Cretaceous part of beds below the marine horizon, the upper two ones in the Paleogene part of them. The lowest two are mineable, representing lenticular seams of coal the thickness of which is 0,2—1,5 m. Limestones contain fresh water fauna and are locally extraordinarily rich with Characea flora. In the limestone beds there are numerous karst caves tightly filled up by loam, sand and cave breccia. The coal seams have been often eroded. According to the faunistic as well as petrographic characteristics of the sediments the uplift in the time between Cretaceous and Tertiary graded into extensive shallowing of the sea, alternating with the limnic conditions in which the coal beds have been formed. At the time of the marine influences the coal forming receded, but it was renewed in the next limnic phase. The coal seams have a form of large lenses in limestone. Their forming was thus locally given by favorable conditions, which for the time allowed the prevailing of the organic phitogenic sedimentation over the anorganic one. As the coal is very intimately connected with the fine-grained microcrystaline limestone, we can conclude the coal has been formed in fairly deep water. The main part of the initial coal material should belong to the lower organized water plant, first of all to Characeas, and similar ones. In the northern area the transition beds between the Mesozoic and the Tertiary form a special unit due to their development. We could retain for them the Stache's nomination of the Liburnian beds. They have to be divided stratigraphicaly into Danian and Paleogenic part. The dark limestones with coal which repeat to occur in the intermediate beds, we can call the Kozina beds, the expression being used only as the facial one but not as stratigraphic one. The coal field of Sečovlje forms a local basin in the northwestern part of the Trst—Koper Paleogene syncline. The coalbearing beds are outcroping in small patches only, the main part of them being covered by the Dragonja river alluvion. On the surface the flysch sediments prevail. Thus, the geologic features in the mine were the object of detailed examination. The data of some 145 boreholes were of great use. The last two of them have been drilled in 1955 near to Izola. The following beds form the Tertiary series; the sandstone and marl of flysch grade into glauconite limestone and Foraminifera limestone downwards. According to the prevailing Foraminifera we can distinguish Nummulite, Alveolina and Miliolida limestones. The lowest part of the beds has been formed in fresh water. The thickness of this horizon, containing coal seams, amounts only some metres. The Miliolida-alveolina horizon is 10 to 25 m thick, the Nummulite one 80 to 100 m in the area examined. The first coal seam in an average thickness of about 0,7 m lies directly on the calcareous Upper Cretaceous erosional surface. The following coal seams are thinner. There are at most 20 of them, but regularly only about 7 of them can be found. The thickness of the seams as well as that of the intercalations is varying in great extent, therefore the parts of the coal beds mineable are distributed very irregularly. The greater part of the coal is accumulated in the hollows of the footwall. where the number and the thichness of the seams is greater. The tectonic in the Sečovlje mine is moderate. There are many small vertical faults. A moderate overthrust of the Tertiary beds on the Cretaceous ones could be stated, being caused of the bending of the syncline. Because of the displacement the coal beds are deformed and the tectonic breccias have been formed. The coal beds contain some fossil flora (determined by N. Pantic, Belgrade), belonging to the typical tropic Paleogene flora of the Poltava type. The absence of the Conifera of the Sequoia genus is significant, as they are very frequent in similar floras. As well significant is the complete absence of the Characea. Fossil fauna is pretty frequent. As it can indicate the facies only, it was determined by genera only. The fauna is composed of fresh water and marine forms. This is a new important moment in the knowledge of the Paleogene of north-western Istria. There is a relation between the facies of the coal beds and the Cretaceous footwall morphology as well as the number of the coal seams and the thickness of them. The fresh water facies in the lowest part of the Tertiary beds is limited mainly in the hollows on the uneven erosional surface. Principally the marine facies is developed upwards, but locally both are interchanged also. The coal is bound on both of them, the thicker coal seams finding place in the fresh water facies. With prevailing marine influence their number and the thickness are decreasing. The coal seams occur in limestone. There are fine-grained limestones, but locally even sandy limestones and calcareous sandstones. The first ones correspond with the fresh water facies, the grained ones with the brackish-marine facies prevailingly. Fine-grained limestones are very frequent globular textured. They should be formed due to the sedimentation of the limestone out of the saturated solutions. The grainy limestones should be of chemical origin as well as of biochemical one with local participation of exclusively calcareous psamitic constituents. Fine-grained limestones prove the calm phase of anorganic sedimentation, being interrupted from time to time by the deposition of the initial coal substance. That happened in the time of the shalow phases, as there are some incharacteristic breccias immediately beneath the coal itself. At the end of organic deposition fine sand has been transported sometimes. We find it as calcareous sandstone in the hanging wall of some beds. Sapropelic limestones occur locally besides of coal itself. Soft yellowish organic substance as well as dark brown asphalteous one can be observed in the limestones sometimes. Beneath the flysch cover in the borehole 11/55 the fine fractures have been filled in a distance of 100 m with black asphalt as far as the coal. That is a proof of migration of bituminous substance out of matrix coal rock. Sapropelic and asphalteous substances show, that in the lowest part of the Paleogene beds there were not only conditions leading to the forming of coal but also the conditions leading to the origin of bituminous hydrocarbons. The effect of these processes is reflected also in the composition of the coal. The bauxite is the first transgression sediment over the Cretaceous basis and grades on some places continuously into the coal. It is of grey colour and has an ooid texture. Boehmite is the prevailing mineral. Bauxite contains plenty of very fine-grained iron sulphide, the greater part of it being distributed into the ooids in the form of concentric rings. It belongs to melnicovite and pyrite, formed epigenetically out of the first one. The ooids without core have been formed by concentration out of the hydrosols in the early epigenetic phase, together with iron sulphide. The great quantities of sulphide in the bauxite as well as in the coal we could explain through the forming of sulphur hydrogene as being the consequence of bacterial activity. The environments were thus anaerobic and alcalic as proved by the presence of melnicovite and epigenetic pyrite. The coal beds in the rest of Istria are not very frequent except the Raša coal district. The outcrop-conditions are almost the same as in Sečovlje. The fresh water facies with some thinn coal intercalations is pretty fastly replaced by a brackish and marine sedimentation. The boreholes have not given favorable results on some places. Some lenslike coal seams exist near to Pazin, Karojba and Kaldir, but perhaps without any economic value. We tried to establish the stratigraphic position of the coal beds by means of the thickness of the sediments beneath the flysch in the Sečovlje area. Comparing this area with that of Vremski Britof, where the sedimentation was continuous, we conclude the subsidence of the northwestern part of Istria started on the passage between Paleocene and Eocene or even in the Eocene itself. That agrees quite well with the statements of authors given up to date. To establish the genetic conditions the coals have been examined microscopically in details. The Leitz KPM microscope and six-spindle intergrating stage were used. It was introduced a new graphical way of the illustration of the facies relation to the petrographic composition of the coal seam. The bed profile in form of a curve should give at the same time the changes of conditions of the origin of the seam depending on environments. The basis of the diagram is the detailed microscopic examination of the entire seam. According to data of various coal penologists we can distinguish clearly aerobic fusitic — sclerotinitic and Geologija V. — 17 257 anaerobic vitrinitic—micrinitic facies for the time being. On one side of the diagram are given the aerobic conditions, on the other side the anaerobic ones. At the same time is given the transition from the continental facies to the subaquatic one, respectively the transition of the autochtonous type of sedimentation into the allochtonous one (Fig. 10). The bright coal is prevailing in the feebly banded coal of the Sečovlje mine. It is hard and compact, black with the dark brown streak and irregular fracture. Petrographically it consists of clarite. vitrite, duro-clarite and fusite. The clarite is the prevailing component, the last two components being very insignificant. The fine carbonate and sulphide intergrowths are very frequent. In the lowest seam the bauxite component is important too. There is no micrinite in the Sečovlje coal. Fusinite and semifusinite are occuring in traces only, forming thin lenses of fusite. Exinite is represented almost entirely by a grey-brown formless component with brownish-yellow inner reflections, which is soft and re-liefless. It is accumulated on some places, forming thus the basis in which the fragments of vitrinite are included. The texture of such specimens is a proof of the previous plastic state of the substance. The component is solved in the benzol-alcohol solution (1:1). It is a primary component, but we can find it on secondary places too. It is an essential component of the coal, but it does not belong to any maceral defined up to date. Therefore we have to treat it as a new maceral of exinite, which we call b i t u m i n i t e for the time. It has to be ranged besides of sporinite, alginite, cutinite and resinite. According P o t o n i s classification of bitumens the component belongs to the stable metabitumens. The maceral might be bound on a special initial organic material or it is produced by special diagenetic processes in the coal swamp. The change of organic substance is not given as the coalification only, but as bitumen isation process also, which gives the substances belonging to the bituminous hydrocarbons. We conclude, the component has been formed in an early epigenetic phase, migrating later from the original place in the coal seam into the waste. There are not yet sufficient data on the disposition of the bituminite in the coal seams. The average amounts to 13 %>. The bituminite content in the marine environments seems to be a little lower. The diagrams of numerous ooal seams examined show the conditions of anaerobic sedimentation in comparatively deep water. The quite exceptional aerobic inclusions of fusite are allochtonic. The composition and the facies of the coal seams are proving the humulitic-sapropelitic type of the coal field. The sedimentation should take place mainly in free water basins in which the water plants took part mainly, perhaps the albuminous microorganisms and plancton too. The environments were entirely anaerobic and alcalic or at least neutral, giving thus the possibility for the strong bacterial activity, the result of which the great quantities of sulphur must be seen. Lignine and cellulose passed into humic products, fats and albumina as well as perhaps a part of cellulose itself could pass into bituminous products. The Raša coal district is geologically similar to those of Sečovlje, except its greater dimensions. The lowest coal seam lies directly over the Upper Cretaceous erosional surface. The bright coal prevails. Vitrite and clarite are the petrographic components only. Durite and fusite as well as the intermediate components have not been found. The structure of coal is uniform, sometimes granular or even breccious. Fine disseminations of mineral matter are frequent in the coal. Because of bauxite component the coal of the lowest seam is especially hard. Exinite is represented by pollen, cuticles and bituminite, identical with the maceral of Sečovlje. The bituminite occurs in small quantities only, the lowest seam being richer than the upper seams. The dark asphalteous inclusions can be found in the limestone sometimes. The prevailing vitrite with plenty of syngenetic iron sulphide and without any aerobic component are proof of completely anaerobic conditions. The original plastic state of substance is clearly given by the streaky texture of the groundmass, especially in the lowest seam, which together with bituminite and iron sulphide prove the sapropelic conditions in the initial phase of the coal forming. The Raša coal similarly to that of Sečovlje belongs thus to the humic gyttja sediments of calm water. We could explain the high sulphidic and especially organic sulphur content of the coal with the intensive bacterial activity. The Vremski Britof coal is feebly banded with numerous small lenticular inclusions of fusite. It is black with black streak. The coal is tectonicaly nearly completely crushed, brittle, sometimes slaty. In the crushed zones even natural coal briquet can be found. Vitrite, vitrinertite and fusite are the petrographic components. The coal is a combination of vitrinite with inert macerals, forming transitions of texturless colinite to typical fusinite. There is also a maceral with properties of massive micrinite. It is always intimately bound with fusinite and semifusinite and therefore doubtlessly formed out of woody substance. The intermediate transitions of macerals speak in favour of intimate genetic connection of macerals fusinite—semifusinite—massive micrinite, being formed most probably under analogic conditions. Among the mineral matter in the coal, syngenetic and epigenetic carbonate prevail, meanwhile the iron sulphide is observed almost exceptionaly. The examining of a small number of seam profiles (only 4 because of the crushed coal) shows the change of autochtonic vitrinite with hypautochtonic vitrinertite. There are no autochtonic inclusions of aerobic fusinite and semifusinite. Fragmentlike inertinite and the breccious texture of the coal prove the streams in the basin. The coastal part of the swamp, where the aerobic macerals have been formed, was outside of the present coal beds area. The high organic sulphur content in the Vremski coal we can explain with the bacterial activity in anaerobic conditions and the development of sulphur hydrogene in the coal beds. The low amount of iron sulphide in teh coal can be a consequence of the shortage of iron in the basin. The iron content of the ash of the coal is low too. There are also no sapropelic limestones in the Vremski Britof area. We suppose the unfavorable organic substance and sedimentation conditions in the exclusively fresh water environments could be the reason for that. The chemical analysis of the Sečovlje and Vremski Britof coal have been made sistematicaly. For the Raša coal the basic data on the chemical composition are found in the references. The very high organic sulphur content is characteristic for all coals. According some investigators the sulphur replaces oxygene in the organic compounds. The low moisture which does not correspond at all with the high volatiles in the Raša and Sečovlje coal could be explained thus by structural chemistry. The volatiles are bound first of all on bituminous components of the coal. The extraction in the benzol-alcohol gives for the Sečovlje coal pretty high percent of extract, fairly corresponding to the quantity of bituminite, established microscopicaly. Rheologic properties of the Sečovlje coal are generally unfavorable. Swelling index amounts to 3. Dilatation and contraction are low. The coking properties of the Raša coal are very unstable due to uncleared yet reasons. We suppose, the rheologic properties are influenced by the anorganic components. The swelling index of the Vreme coal is 7 to 8 h, decreasing to 1 with the oxidized coal. The dilatation varies widely. It is high with fresh coal generally, with other coals with the same index are low. The contraction is stable, regardless on index and dilatation. The Sečovlje coal destilled in the Fischer's retort gives 18,4 Vo of tar, the Vreme one approximately 8 °/o. The Raša coal gives much tar also. We examined the chemical composition of the ash also. Bauxitic mineral matter is the most important component in the lowest coal seam in Sečovlje as well as in Raša. Therefore we find the enrichment of silica, alumina, ferrous and titanium oxides in the ash of these seams, la the coals we have established also the presence of some trace elements and determined the enrichment factor for comparing with the recent plante. In comparing the contents of rare metals with facies. the analysis of light fractions indicates that some metals are more abundant in the li.mnic facies than in the brackish-marine one. The classification of the coals as well as their comparing with the >»normal« coals is difficult because of the high organic sulphur content. Some examiners state, the sulphur is replacing the oxygene in structure of the aromatic rings. By the ultimate analysis it is possible to classify the coals pretty fairly, if we replace the total oxygene amount with the sum of oxygene and sulphur. According to the Francis's rational classification chart the Raša and the Sečovlje coals belong still to the lignitous coals with a little higher content of bituminous components. The Vreme coal belongs to the less carbonified bituminous coal with increased quantity of inert components. The CODE classification system is less reliable. The examinations of polished surfaces of coals by reflected light with a Berek photometer, using an oil immersion lens and measuring quantitatively the degree of reflectivity on vitrite, give the values corresponding with the "normal" coals much higher in the rank. We conclude the coals with abnormally high content of organic sulphur have thus higher reflectance than the "normal" coals with the same carbon content. The degree of reflectivity shows an increased rank of these coals, than it should be according to the carbon content. In estimating the metamorphic factors we take in account the geo-thermic influence. The thickness of the hangingwall cover of the coal beds disputed we estimate approximately only. Comparing the depth values got in such a way with the data given by Francis and others, we conclude that the carbon content and the rank of the "normal" coals should be much higher in the conditions given. The values correspond fairly with the carbon contents according to the reflectance measurements. Thus, as regards the evaluation of the rank of the coals with abnormal high organic sulphur content we think, we can classify them on the basis of degree of reflectivity. Resuming the genetic characteristics of the coal beds treated, and their dependence on former and recent karst phenomena we state, there are some differences between the Sečovlje and Raia coals on one side, and the Vremski Britof coal on the other side. The Sečovlje and the Rasa coal beds we could classify as a special karst type of coal beds. The characteristics for it are the uncomformous position of the coal seams on the calcareous surface strongly developed by erosion, the bauxitic mineral matter in the coals, the high organic and pyritic sulpfiur content, the bituminous components in the composition of the humulilic-sapropelitic coal, anaerobic and alcalic environments, and the fresh water conditions partly changed by the brackish-marine ones. According to this definition the Vremski Britof coal beds as well as the rest ci the coal beds in the northern belt should not be classified as the karst coal beds. Recent karst phenomena represented by the subterraneous erosion of limestone as well as of the coal is not important for the Classification of the coal beds. LITERATURA Abramski, C., 1951, Verkokungsversuche mit jugoslawischen Kohlen. Essen. — Poročilo iz arhiva Kem. inst. SAZU v Ljubljani. Anic, P., Jovanovič, D., Šikič, D., 1952, Geološko istraživanje srednje i istočne Istre. Poročilo. — Arhiv Geol. zav. v Ljubljani. Baier, C. R., 1942, Die Mitwirkung der Bakterien bei subaquatischen Eisenerzbildung. — Arh. f. Lagerstatten, H. 75. Berlin. Beck, R., 1948, Die Kohlenworkommen des Kandertals im Berner Ober-land. — Inaugural-Dissertation. Bern. Cavinato, A., 1947, Bauxiti; geologia e genesi. — Feltre. Carozzi, A., 1953, Petrographie des roches sedimentaires. — Lettres de sciences techniques. Lausanne. Cayeux, L., 1935, Les roches sedimentaires de France. Roches carbona-tees. Paris. *Cossmann, M., 1889, Casteropodes. — Ann. gčol. univ. — Revue de geol. et paleont. Ann. 1889. Tome VI. Paris. C i t a, M. B., 1953, Studi stratigrafici sul Terziario subalpino lombardo. Milano. * D a i n e 11 i, G., 1919, Fossili eocenici della Croazia cos ti era. — Atti della Soc. Toscana di Scien. Nat. Mem. 32., 1—57, Tab. 1—4. Pisa. D'Ambrosi, C., 1926, Rapporti fra morfologia e trasgressioni nel Cre-taceo e nel Terziario dell'Istria. — Atti dell'Acc. Veneto-Triestina-Istriana. Vol. XVI. Padova. D'Ambrosi, C., 1931, Note illustrative della carta geologica delle tre Venezie. Foglio Pisino. — Padova. D'Ambrosi, C., 1940, Sacche di bauxite deformate da spinte orogene-tiche presso Buie d'lstria. — Boll, della Soc. Geol. Italiana. Vol. LIX. Roma. D'A m b r o s i, C., 1940, Sull'eta e sul significato geologico dei calcari brecciati di Orsera in Istria e delle loro bauxiti. — Boll, della Soc. Geol. Italiana. Vol. LIX, Fasc. 1. Roma. D'Ambrosi, C., 1941, Cenni geologici sull'Istria nor docci den tale con particolare riguardo alia scoperta di nuovi affioramenti Eocenici. — Boli. della Soc. Geol. Italiana. Fasc. 2—3. Roma. D'Ambrosi, C., 1942, Uno sguardo al carsicismo senoniano in Istria. — Atti del Reale 1st. Veneto di sc., lett. ed a. Tomo CI, F. II. Venezia. D'Ambrosi, C., 1953—54, Nuovi ragguagli in merito alia stratigrafia del Cretaceo istriano con particolare riguardo all'eta, genesi e giacitura delle bauxiti di Orsera in risposta al de Weisse. Boll, della Soc. Adr. di Sc. nat. Vol. LXVII. Trieste. E r 11 e, H. J., 1954, Heutige Erkenntnisse iiber die Genesis von Stein-kohlen und Gefugbestandteilen der Steinkohle. — Erdol u. KohJe, H. 12. Hannover. Francis, W., 1953, Ein rationale wissenschaftliche Klassifikation der Kohle. — Brennstoff-Chemie, Nr. 21/22. Bd. 34. Essen. Francis, W., 1954, Coal; its formation and composition. — London. •Frauscher, K. F., 1886, Das Untereozan der Nordalpen und seine Fauna. I. Th. Lamellibranchiata. — Denkschr. d. Mat. Nat. CI. d. k. Ak. d. Wiss. Wien. Freund, H., 1952, Handbuch der Mikroskopie in der Technik. Bd. II. T. 1. Mikroskopie der Steinkohle, des Kokses und der Braunkohle. — Frankfurt a. M. * F u c h s , Th., 1870, Beitrag zur Kenntnis der Conchylienfauna des vicem-tinischen Tertiargebirges. I. Abt., Schichten von Gomberto, Laverda und San-gonino. Wien. Gigno^ux, M., 1950, Geologie stratigraphique. IV. Paris. G 1 a e s s n e r , M. F., Principles of micropal©ontology. Melbourne. Hamrla, M., 1955, Petrografski sestav nekaterih vzorcev raškega premoga z neenako koksavostjo. — Geologija, razprave in poročila. 3. knjiga. Ljubljana. Haug, E., 1920, Trite de geologie. II. Les periodes geoloffiques. Paris. Herzog, E.. 1931, O mogučnosti eksploatacije zone Britof (Istra). — Arhiv Geol. zav. v Liubljani. Herzog, E., 1932, O geološko-tektonskem snimanju zone Karojba. Poročilo. — Arhiv Geol. zav. v Ljubljani. Huntjens, F. J., van Krevelen, D. W.. 1954, The "Reflectance of Coal. — Proceeding of the International Comitee for coal petrology. No. 1. Maastricht. Jenčič, S., 1954. O bitumenu iz jame Pičan. — Vestnik Slov. kem. društva. Zv. I, št. ?. Ljubljana. K a r m a s i n, v. K., 1952, Deutung von Fazieswechsel in den Flozen Erda und Agir auf Grund mikropetrographischer Schlitzprobenuntersuchungen. — riergbauarchiv, 13, Nr. 1. Kavčič, R, 1956, Narava organskega žvepla v raškem premogu. — Disertacija. Ljubljana. Kreulen, D. J., 1952, Sulphur Coal of Istria. — Fuel, Vol. XXI, No. 4. London. Lavrenčič, B., 1956, Prispevek k reologiji posameznih premogov in njihovih mešanic v temperaturnem intervalu plastičnega stanja. — Disertacija. Ljubljana, Mackowsky, M. Th., 1943, Mikroskopische Untersuchungen iiber die anorganische Bestandteile in der Kohle und ihre Bedeutung fiir Kohlenaufberei-tung und Kohlenveredlung. — Feuerungstechnik, 31. Jhg., H. 9/11. Berlin. Mackowsky, M. Th., 1948, Mineralogische Probleme in der Kohlen-petrographie. — Gliickauf, H. 9/10. Essen. Mackowsky, M. Th., 1951, Inkohlung und Chemie der Kohle. — Gliickauf, H. 23/24. Essen. Mackowsky, M. Th., 1953, Fortschritte und neuere Erkenntnisse auf dem Gebiete der Kohleaipetrographie; Bericht iiber die I. Sitzung des Int. Kom. f. Kohlenpetrologie in Gellen, 8.—11. VI. 1953. — Gliickauf, 39/40. Essen. Mackowsky, M. Th., 1949, Neuere Anschaungen Uber den Inkohlungs-vorgang. — Fortschritte der Min. H. 1. Mackowsky, M. Th., 1953, Probleme der Inkohlung. — Brennstoff-Chemie, Nr. 11/12. Essen. Mackowsky, M. Th., 1955, Der Sedimentationsrhytmus der Kohlem-flotze. — Neues Jb. f, Geol. u. Palaont., H. 10. Stuttgart. M e 1 i k, A., 1935, Slovenija. Geografski opis. — Ljubljana. Niggli, P., 1952, Gesteine und Minerallagerstatten. II.Bd. Exogene Ge-steine und Minerallagerstatten. Basel. •Oppenheim, P., 1896, Die Eocenfauna des Monte Portale bei Bolca im Veronesischen. — Palaeontographica, B. XLIII. Stuttgart. •Oppenheim, P., 1901, Uber einige alttertiare Faunen der Osterr.-ungar. Monarchie. — Beitr. zur Pal. Osterr. Ung. und des Orients. XIII. Wien, Leipzig. Otte, M. H., 1953, Spurenelemente in einigen deutschen Steinkohlen. Chemie der Erde, 16. Bd. Jena. Petraschek, W., 1926/27, Kohlengeologie der Osterreichischen Teil-staaten. Katowice. Potonil, R., 1951, Petrographische Klassifikation der Bitumina. Geol. Jb. Bd. 65. Hannover. Rakovec, I., 1949, Naši kraji v paleocenski in eocenski dobi. Proteus, št. 10. Ruttner, F., 1942, Eisenlosung und Eisenfallung in Binnengewassern. Arch. f. LagerstSttenforschung. H. 75. Berlin. Sacco, F., 1924, L'Istria. Cenni geologici generali. H. Uff. Geol. Roma. Memorie descr. d. Carta Geol. d'lstria. Vol. XIX. Mondovi. Sahama, Th., Rank am a, K., 1950, Geochemistry. Chicago and Helsinki. Salopek, M., 1954, Priloži poznavanju geološke gradje labinskog i pi-čanskog bazena Istre. Prirodoslovna istraživanja. Knj. 26. Zagreb. Salopek, M., 1954, Osnovne črte geologije Cičarije i Učke. Prirodoslovna istraživanja. Knj. 26. Zagreb. •Sandberger, F., 1870-75, Die I^and- und Susswasserconchylien der Vorwelt. Wiesbaden. Schwarzbach, M., Teichmiiller, M., Thomson, P., 1952, Zur Geologie der tertiaren Kohlen Sardiniens. Neues Jb. Geol. Palaont., Mh. 8 Stuttgart. Seyer, W. F., 1952, The origin and transformation of bituminous material in coal. 2. Conf, on the origin and constitution of coal. Nova Scotia Dep of Mines. Crystal Clyffs. Spoliarič, A., 1890—1904, Beschreibung des Kohlenvorkommens am Karste in Britof-Urem und Škofije und der bergmannischen Arbeiten in diesen Revieren. Rokopis. Arh. Geol. zavoda v Ljubljani. Stache, G., 1859, Die Eozengebiete in Innerkrain und Istrien. Jb d. ceoL R. A. Bd. X. Wien. Stache, G., 1864, Die Eozangebiete in Innerkrain und Istrien. Jb. d. eeol R. A. Bd. XIV. Wien. St ache, G., 1871, Planorbis-Straten und Congerien-Banke in den Cosina Schichten Istriens. Verh. d. k. k. Geol. R. A. Wien. Stache, G., 1872, Ober neue Characeenreste aus der oberen Abteilung der liburnischen Stufe bei Pisino in Istrien. Verh. d. k. k. Geol. R. A. No. 1. Wien. Stache, G., 1872, Geologische Reisenotizen aus Istria. Verh. d. k. k. Geol. R. A. Wien. •Stache, G., 1873, Neue Petrefactenfunde in Istrien. Verh. d. k. k. R. A. Wien. ♦Stache, G., 1889, Die liburnische Stufe und deren G ren z horizonte. Abh, d. geol. R. A. XIII. Wien. Stache, G., 1891, Geologische Verhfiltnisse und Karte der Umgebung von Triest. Verh. d. k. k. Geol. R. A. Wien. Szadeczky-Kardoss, E., 1956, On the determination of swamp zones in coal deposits. Acta geologica Acad, scien. hung. Tom. IV. Fasc. 2. Budapest. S i kič, D., 1952, Geološko kartiranje područja Vodice—Dana—Movraža i Sočerga. Poročilo. Arhiv Geol. zavoda v Ljubljani. Šikič, D., 1951-53, O mogučnosti nalaska novih produktivnih ugljonosnih naslaga u pazinskom bazenu Istre. Geol. vjesnik V-VII. Zagreb. * T a u s c h , O., 1886, Uber die Fauna der nicht marinen Ablagerungen der oberen Kreide des Czingerthales bei Ajka in Bakony und uber einige Con-chylien der Gosaumergel von Aigen bei Salzburg. Abh, d. k. k. Geol. R. A. Bd. XII. Wien. Teichmuller, M., 1950, Zum petrographischen Aufbau und Werdegang der Weichbraunkohle (mit Berucksichtigung genetischer Fragen der Steinkohlen-petrographie). Geol. Jb. 64. Hannover/Celle. Teichmuller. R. in M., 1954, Die stoffliche und strukturelle Metamorphose der Kohle. Geol. Rundschau, H. 2. Stuttgart. Teichmuller, M., 1955, Anzeichen mariner Beeinflussung bei der Kohle aus Floz Katharina der Zeche Friedrich Heinrich. Neues Jb. Geol. Palaont., Mh., 4/5, Stuttgart. Van Krevelen, D. W., 1956, Die Stein kohlenstruktur als Forschungs-gebiet. Predavanje na Kem. inst. SAZU v Ljubljani. 14. 5. 1956. Waagen, L., 1906, Die Virgation der istrischen Falten. Sitzungsber. d. mat. nat. KI. Akad. Wiss. Bd. CXV. I. Wien.