Človek in družba v porarajoči se »novi Evropi«
Uredniški zapis
Revija Teorija in praksa se vključuje v razprave o kompleksnosti procesov evropskega (raz)druževanja. Pri tem se tokrat opiramo na delo Centra za prostorsko sociologijo Inštituta za družbene vede FDV, ki izvaja raziskovalni projekt z naslovom Avtonomija in povezovanje v prostoru. Raziskovalno skupino sestavljajo: prof. dr. Zdravko Mlinar kot nosilec, prof. dr. Jan Makarovič, dr. Drago Kos, mag. Ida Hojnik-Zupanc ter mlada raziskovalca Marjan Hočevar in Franc Trček. V to raziskovalno delo pa sta se vključevali tudi Jyoti Dar iz Indije v okviru svojega magistrskega študija in Martina Skok ob pripravi diplomske naloge. Vsak je preučeval poseben tematski sklop, ki pa jih - ob vsej vsebinski raznovrstnosti - navezujejo na nekatera skupna pojmovno-teoretska in problemska izhodišča. Avtorji so v slovenskem in mednarodnem merilu iz tega sklopa objavili že vrsto prispevkov, v tisku pa je knjiga Osamosvajanje in povezovanje v evropskem prostoru, Znanstvena knjižnica FDV.
Raziskovalce smo povabili, da v Teoriji in praksi na kratko predstavijo bodisi izseke iz svojega dela in(ali) prikažejo, kako njihovo raziskovanje zadeva aktualno problematiko, še zlasti z vidika razširjanja prostorskih okvirov povezovanja ljudi znotraj in čez meje Slovenije.
ZDRAVKO MLINAR
Od območne k omrežni organizaciji evropske družbe1
I. del
Razširjanje horizontov in omejenost evropskih preokupacij
S sociološkim raziskovanjem Avtonomije in povezovanja v prostoru se po eni strani vključujemo v aktualna razmišljanja o porajanju »nove Evrope«, hkrati pa poizkušamo preseči te okvire, kadar nam to narekujejo spoznanja teorije družbe-noprostorskega razvoja v dolgoročni perspektivi.
Prednost spoznavanju temeljnih razvojnih procesov v preobrazbi teritorialne organizacije družbe. Dinamične spremembe v današnji Evropi pa so izzivalna
1 Z »evropsko dniibo- je «eveda miiljcna družba v nastajanju. kj K v literaturi aonaftije tudi kot porajajoča ie »nova Evropa-
659 Teonja in prakta. let. 32. H. 7-8. LjuNfana 1WS
in plodna podlaga za takšno preučevanje kot tudi aktualni okvir možne uporabe novih spoznanj.
Na ta način nakazujem, da ne glede na privlačnost tematike vendarle ne želimo slepo slediti glavnemu toku mišljenja in delovanja, temveč hkrati izraziti tudi svojo kritično razdaljo do tega toka tako v politični praksi kot v družboslovni teoriji. Pri tem se sociologi znajdemo v zadregi, saj se po eni strani ne moremo sprijazniti z vsebinsko omejenostjo in nekakšnim osiromašenjem, do katerega prihaja v zdaj prevladujočih obravnavah o »novi Evropi«. Hkrati pa bi bila prav naloga sociologov in sociologije bolj kot kogar koli drugega, da preseže sedanjo omejenost »evropskih študij« in še zlasti obravnav evropskega povezovanja. Tako te obravnave ne bi bile več nekakšna tema sama zase, temveč sestavina pojasnjevanja razvojnih sprememb v razširjenem vsebinskem, prostorskem in časovnem okviru. Prav dejstvo, da se tako sociologija spopada z večjo kompleksnostjo in torej z zahtevnejšo nalogo, pa je hkrati vsaj eden od razlogov za to, da se zapoznelo pridružuje politologiji, pravu, ekonomiji, zgodovini, geografiji in drugim disciplinarnim področjem, ki so sicer vsako na svoj način - vsa pa dokaj segmentalno ali fragmentarno - prispevala k razumevanju sprememb v današnji Evropi.
Katere so torej tiste značilne omejenosti dosedanjih obravnav, ki naj bi jih poskušali preseči? Naj poudarim vsaj nekatere od njih.
Evropa ni le seštevek posameznosti v geografskih okvirih te celine.
V	družboslovnih obravnavah praviloma najprej izstopa tisto, kar je najbolj neposredno vidno, opazno. To pa so posameznosti v konkretnem času in prostoru, ki jih v največji meri izražajo deskriptivne zgodovinske in geografske študije. Aditivno kopičenje idiosinkratičnih opisov posameznikov, zgodovinskih dogodkov ali enkratnosti fizičnega okolja ipd. ne more biti zadostna podlaga za to. da bi lahko zajeli in razumeli temeljne procese porajanja »nove Evrope« v celoti.
Takšno agregiranje posameznosti značilno izraža pomanjkanje, odsotnost teoretične konceptualizacije, ki je temeljni pogoj za to, da bi presegli mehanično agregiranje posameznosti v evropskem prostoru.1 Če pa je zbiranje podatkov poenoteno za več držav, se s tem vendarle odpira možnost za primerjalno analizo, ki lahko prispeva k spoznavanju Evrope kot celote (vzemimo npr. anketne raziskave Eurobarometer ipd.).
Formalnoinstitucionalno področje evropskega delovanja in združevanja
V	primerjavi s prvim imamo v drugem primeru opravka z eksplicitno in formalno izraženim namenom, da gre za skupne, evropske (vsaj za Evropsko unijo) institucionalne okvire, t.j. za politične mehanizme, ki so nesporno osrednji akterji združevalnih procesov. V tem trenutku sicer v Sloveniji še močno primanjkuje informacij in gre za razmeroma majhno poznavanje temeljnih ustanov, ki npr. delujejo v okviru Evropske unije.' Podobno kot na ravni nacionalnih
' Napredek jc najnovejS« knjiga, ki )0 Je napisal sociolog Ciocan Thcrborn. European Modcrnitv and Beyood The Trajectory of European Sooča«, 1945 - 2000. London. Sage. 1995. ki nam pomeni bogastvo informacij o Evropi. vendar tako. da IO te «ganinrane v tiric socwMkn pomembne sklope To Urala vitjo stopnjo organizacije spoznavnega procesa, hkrati pa vendarle puKa vta. da so tematski sklopi nekako le dodan eden k drugemu {kljub uvodnemu sklicevanju na koncept •modernost«) PognHamo teoretsko poenotenje obravnave teh tematskih sklopov, ki ne bi doputtaki arbitrarne presoje o pomembnosti, vključitvi ali izključitvi posameznih vpraAanj.
' Tako ttejem ta pridobitev, da smo tudi v slovenskem jeziku dobih celovito predstavitev organizacijske strukture in delovanja Evropske unije, t.j knjigo Evropska unija Metke Arah. Ljubljana. 1995.
držav,4 je tudi na evropski ravni normativno institucionalna struktura le nekakšen »vrh ledene gore«. Ker gre: a) za centre političnega odločanja, b) za izrecno namembnost prav evropskim okvirom delovanja in c) za veliko manipu-labilnost normativno-institucionalnih ureditev, je s tem sicer zagotovljeno osre-do toča nje pozornosti prav na te okvire. Vendar pa je s tem hkrati povečana nevarnost odmikanja od celovitega zajemanja dejanskih procesov (raz-)druževa-nja. Niti tisto, kar naj bi normativno-institucionalna ureditev Evropske unije obvladovala na podlagi svoje politike, predpisov in ukrepov, nam ne daje podlage, da bi lahko puščali ob strani razlike med normativnim in dejanskim stanjem.' Popolna osredotočenost na normativno-institucionalno področje Evropske unije je svojevrsten paradoks. Hkrati s tem namreč teče proces, ki s svoje strani terja ravno nasprotno. Tako na nacionalni kot na evropski ravni gre namreč za procese deregulacije in deinstitucionalizacije, ki razšitjajo področje fleksibilnega, spontanega in avtonomnega delovanja ljudi kot posameznikov in skupin. Tako se torej srečujemo s protislovnimi težnjami k okrepljeni centralni regulaciji (še zlasti v novoustanovljenih državah, kot so Slovenija, Slovaška, Hrvaška idr.) in hkrati k deregulaciji in deinstitucionalizaciji, ki naj bi vodili h krepitvi civilne družbe.*
Akterji, udcieženci povezovalnih procesov
V zvezi s prejšnjo točko je nadalje značilno tudi zoženo upoštevanje poglavitnih akteijev, udeležencev procesov evropskega povezovanja. Pozornost se osredo-toča na države članice Evropske unije in na njene osrednje organe oz. institucije. Ta krog akterjev se sicer postopoma širi, s tem da se v omejenem obsegu upoštevajo tudi regije (in sploh zamisel o »Evropi regij«). Pomemben pa je tudi koncept »evropskega državljanstva«.7 Vendar se še pri teh poizkusih razširjanja kroga udeležencev pojavlja temeljno nerazumevanje teh razvojnih procesov, kot da gre za alternativo med posameznimi ravnmi, ne pa za njihovo sočasno soudeležbo v procesih odločanja, kot to razkrivajo empirične raziskave (Goldsmith, 1993). Znani zagovornik »Evrope regij« Denis de Rougcmont je sicer upravičeno podal kritiko omejenosti, ki zadeva vezanost na državo - nacijo »centralističnega napoleonov-skega modela, uniformiranega in teritorialno omejenega kot zadnjo besedo zgodovine in edino predstavljivo obliko človeške družbe« (de Rougcmont, 1989, 322). Vendar pa ta avtor hkrati zaide v drugo poenostavitev in omejitev, s tem ko pravi, da je treba uničiti in preseči »državo - nacijo«, zaradi katere je prihajalo do vojn in je preprečevala združitev Evrope ter participacijo državljanov. V tem smislu naj bi
' Ekstrcrnni primer pa je pni« nekdanja lugoslavija, v kalen jc ilo za nenehno eksperimentira nje pni« « teh okvirih ' Vzemimo le sploino zagotavljanje o tem. da ho Evropska unija omogočala enakopravno upottevanje vidi jezikov nojih držav članic in p« dejansko prakso delovanja posameznih organov Evropske unije, ki kale na niz - bolj ali manj izrazitih - odstopanj od teh zagotovil, npr. ko gre za uporabo jezikov tnanj&b narodov, portugalskega, danskega, grfkega ipd
* Proučevanja procesov političnega odločanja so pokazala, da teh ni mogoče (več) ustrezno pojasnjevati. Cc se izključno osredotočimo le na formalne politično-institucionalne ureditve Pobličnc programe vse bolj oblikujejo v »neformalnih političnih infrastrukturah izven konvenaonalnih kanalov, kol jih predstavljsjo zakonodajna in tzvrlilna oblast ter upravne organizacije» (Kcnis. Schneidcr. 1991) Ta dva avtorja značilno poudarjata, da so sodobni procesi oblikovanja posameznih politik rezultat zelo kompleksnih koosteladj različnih akterjev in virov, ki so odvisni eden od drugega, odločanje pa le pogosto odvija zelo decentralizirano in neformalno (o tem več le kasneje v zvezi z obravnavo omreiij)
7 7. vidika sociološke teorije razvoja jc nccr pomembno in simptomatično. da je posamezniku prvič omogočeno, da preseie raven svoje države in se obrne na evropsko sodriče
661 Teorija in praksa, let. 32, It. 7-8, Ljubljana 1995
torej Slo za federacijo na kontinentalni ravni, v kateri bi bile temeljne enote regije (ibidem, 328).
Eno in drugo je v nasprotju z dejanskimi trendi sprememb, ki kažejo bolj na konvergenco med ravnmi kot pa na njihovo izključujočnost.
Vsebina povezovalnih procesov se ne izčrpuje v odnosih med državami, niti ne med regijami Evrope, temveč - kot bomo še videli - zadeva vse večjo raznovrstnost teritorialnih in neteritorialnih ter državnih in nedržavnih akterjev, daleč preko okvirov same politične sfere delovanja.
Funkcionalno-sektorsko zoževanje razumevanja evropskega združevanja
Obsežna politološka literatura z nihajočo zavzetostjo (tako kot se spreminja tudi dinamika dejanskih sprememb) obravnava t.i. »funkcionalistične« in »neofunkcionalistične« razlage povezovalnih procesov. Njihovo izhodišče je povezovanje po posameznih funkcionalnih področjih, sektorjih in širjenje le- tega na druga področja (»funetional spillover«); izhodišče za to je bila Evropska skupnost za premog in jeklo in njeno širjenje ter preobrazba v Evropski skupni trg in Evropsko gospodarsko skupnost. Kljub takšnim institucionalnim spremembam in razširitvam kot tudi temu ustreznim obravnavam v družboslovni literaturi pa gre še danes za pomembno sektorsko omejenost, ki se kaže predvsem v osredotočanju na gospodarsko področje. Vse drugo se zdi le nekakšen dodatek, tako kot npr. vprašanja, ki zadevajo socialno politiko ali pa t.i. »družbeno kohezijo«, kulturo ipd. Omejenost takšnega sektorskega pristopa se kaže na več načinov:
a)	v tem, da so upoštevani le nekateri od teh sektorjev
b)	v tem, da imajo eni prednost pred drugimi in
c)	v tem, da sektorska delitev nasploh postaja vse manj primerna, čim višja je stopnja družbene diferenciacije in povezovanja. Hkrati s prevladovanjem takšnih obravnav, ki vse bogastvo raznovrstnosti evropskega združevanja omejujejo na ozek del institucionaliziranega področja delovanja, pa ostajajo neupoštevane sociološke konceptualizacije procesov povezovanja, kot je npr. znamenita Landecker-jeva.'
V gornjih točkah smo nakazali vsaj nekatere od značilnih zamejenosti dosedanjih obravnav preobrazbe teritorialno- družbene organizacije v evropskem merilu. To je hkrati izziv za drugačno zasnovo sociološkega programa raziskovanja (»research agenda«), s katerim naj bi to zamejenost postopoma presegali. Pri tem ne gre predvsem za iskanje alternativ, temveč bolj za (re)konceptualizacijo, ki bo zagotovila vsebinsko obogatitev z vključevanjem spoznanj, ki do zdaj niso bila vključena ne v teorijo ne v prakso prizadevanj za novo evropsko družbo. Dogajanje v Evropi je vse manj zajeto v ustaljenih koncepcijah »mednarodnih odnosov« in postaja razširjeni okvir vsakdanje življenjske prakse, ki je predmet preučevanja vseh področij družbenih ved. To pa pomeni, da je pred nami tudi konvergenca mikro in makrosociološke analize.
* Landeckcr (1951) je ockmlo m sistematično nakazal Bili lipe integracije kol tudi motnosti njihovega merjenja, in ncer: funkcionalno, komunikativno, normativno in kulturno Tudi Jiri Musil (1994. str 11) je opanl u paradoks
Od vnaprejšnje določenosti k selektivnemu povezovanju
Zgoraj povedano torej poizkušamo upoštevati v lastnem pojasnjevanju preobrazbe teritorialno-družbene organizacije v evropskem kontekstu. Pri tem se opiramo na teoretično interpretacijo, ki je bila že predstavljena v nekaterih prejšnjih delih (Mlinar, 1994; Makarovič, 1993 idr.), tako da se na tem mestu ne bomo spuščali v razjasnjcvanje splošnih pojmovno- teoretskih vprašanj. Tu nam gre bolj za izbor nekaterih tem, ki se zdi, da zaslužijo poseben poudarek glede na današnje evropske razmere.
Izpostavljam predvsem medsebojno pogojenost procesov osamosvajanja, avto-nomizacije različnih akterjev (bodisi da imamo v mislih Slovenijo kot celoto in njene ožje teritorialne enote ali pa različne neteritorialne akterje, organizacije in posameznike) in načina njihovega povezovanja v slovenskem, evropskem in svetovnem merilu. Osamosvajanje bom na tem mestu spremljal kot preseganje nerefleksivne vnaprejšnje določenosti, predeterminiranosti, do česar prihaja s tem, ko se posamezni akterji ne zadovoljujejo več s samoumevnostjo sprejemanja vnaprejšnjih danosti, temveč zavestno izbirajo med alternativnimi možnostmi. Te možnosti pa se praviloma povečujejo z razširjanjem dostopnosti čez meje danih teritorialnih enot.*
Kje so meje teritorialnega osamosvajanja?
Vnaprejšnja ali zunanja določenost je seveda najizrazitejša ali najdlje prisotna v primerih, ko gre za akterje, ki nimajo jasno izoblikovane lastne identitete in/ali moči, da bi to določenost zavestno obvladovali. To velja tako za narode kot tudi za različne skupine in posameznike. V tem smislu ne preseneča pozna osamosvojitev prav majhnih narodov in med njimi tudi slovenskega naroda. Tehnološki razvoj (nove možnosti povezovanja in mobilnosti v širšem prostoru) kot tudi ekonomski (večja razpoložljiva materialna sredstva, ki to omogočajo) in politični (npr. pravica narodov do samoodločbe ter zaščita manjšin ter varstvo pravic človeka posameznika) spreminjajo prejšnja razmerja, ki jih je določala politika moči (power politics). Tako se npr. zmanjšuje pomen velikosti (moči) države v odnosih do sosednjih držav ali narodov. Čeprav Italija zavira vključevanje Slovenije v Evropsko unijo, pa pri tem ostaja skorajda neopaženo, da je hkrati tudi sama tako vezana na Evropsko unijo, da ne more več samovoljno sprožiti nasilnih dejanj, ki bi privedla do spremembe državne meje.
Kot politično-normativni izraz dolgoročnega procesa avtonomizacije se je uveljavilo načelo samoodločbe narodov. To je očitno pomenilo spopad z vnaprejšnjo in zunanjo določenostjo vključenosti narodov v posamezne imperije (habsburški, otomanski idr.) ali večje države. Manjši narodi so lahko uspešneje uveljavljali svojo osamosvojitev predvsem v prevratnih položajih, ko so bili njihovi hegemoni oslabljeni, npr. po prvi in drugi svetovni vojni ter po razpadu komunizma.
V zvezi s tem procesom osamosvajanja vse manjših etno-nacionalnih skupin pa - sicer iz povsem različnih motivov - prihaja tudi do nasprotovanj. Po eni strani gre za odpor v novonastalih državah, da bi po lastni osamosvojitvi dopuščali ali celo spodbujali nadaljnje uveljavljanje tega procesa osamosvajanja tudi znotraj lastnih meja. V tem smislu so značilna nasprotja, ki se npr. pojavljajo na Hrva-
* Otadncjio razpravo o razsežnostih in pomenih pojma avtonomija je predstavil Jan-Erik Lane v besedilu z naslovom Principles of Autonomy (gl Lane. 1981).
663 Teonja in praksa, let 32. II. 7-8. Ljubljana 1995
škem, kjer močne težnje k regionalni avtonomiji Istre prihajajo v nasprotje s težnjami centra (Zagreb), ki predvsem poudarja nacionalno enotnost in integriteto."
Pomisleki in odpor pa se pojavljajo tudi v splošnih družboslovnih razpravah o tem. Tako npr. ameriški sociolog Amitai Etzioni (1994, 163) zagovarja stališče, da je bila samoodločba ljudi pomembna zgodovinska sila več kot 200 let, vendar pa je danes izgubila svojo upravičenost. Po njegovi presoji je ta sicer prispevala k razpadu imperijev in približala oblast ljudem; vendar pa danes izpodkopava možnosti demokratskega razvoja v nedemokratičnih državah in ogroža temelje demokracije v državah, kjer je ta že uveljavljena (ibidem). Glede na to jc imenovani avtor prišel do sklepa, da je treba odtegniti moralno podporo večini novih zahtev po samoodločbi in da je te od danes naprej treba šteti za destruktivne sile. Avtor poziva k strpnosti in zagotavljanju možnosti izražanja etničnih identitet znotraj obstoječih držav, hkrati pa tudi k preprečevanju nadaljnje fragmentacijc in »tribalizma«. Samoodločba naj bi bila torej utemeljena le v primerih, ko je šlo za razpadanje imperijev.
Imenovani avtor se torej na splošno zavzema za nadaljnjo demokratizacijo, ki pa naj bi jo dosegli brez izločanja (ločevanja) posameznih delov že obstoječih držav. Kot pravi, »v resnično demokratični državi ni razloga, da bi si ena kultura poizkušala podrediti drugo« (167)."
Etnična, teritorialna in interesna osnova zdrulevanja
Če osamosvajanje narodov, različnih skupin in posameznikov spremljamo kot preseganje njihove nerefleksivne vnaprejšnje določenosti,1- se zdi potrebno osvetliti tri najpomembnejša izhodišča njihovega povezovanja. Pri tem lahko takoj ugotovimo, da sta prvi dve najznačilnejši in tradicionalni osnovi vnaprejšnje določenosti povezovanja v - ožjih in širših - teritorialnih skupnostih (kar bom kasneje predstavil kot območno povezovanje), tretje pa izraža raznovrstnost in avtonomijo akterjev, ki zavestno in selektivno vzpostavljajo stike med seboj v vse širšem prostoru. Medtem ko sta v preteklosti etnična in fizična (geografska) bližina obvladovali večino stikov med ljudmi, pa je danes značilno, da se njihov pomen zmanjšuje hkrati z vse večjo razpršenostjo interesnega povezovanja. »Bratstvo in enotnost« etnično bližnjih jugoslovanskih (ali južnoslovanskih) narodov vsaj kot močno poudarjena ideološka usmeritev nista prestali preizkušnje. Ob osamosvajanju Slovenije je bilo poudarjeno, da »so za nas poleg naših jugoslovanskih sosedov, npr. Hrvatov, enako pomembni tudi Italijani, Avstrijci in Madžari« (Rupel, 1995, 345). Niti subjektivno izražene afinitete (npr. ugotovljene v naših javnomnenjskih raziskavah) niti dejanska povezanost (tokovi ljudi, blaga in idej) ne kažejo, da bi etnična bližina še igrala pomembno vlogo." S širjenjem znanja tujih jezikov tudi jezik izgublja naravo nekakšne vnaprejšnje danosti in postaja predmet zavestne izbire.
Z vidika posameznika je bila tako etnična kot teritorialna pripadnost tradici-
10	Do podobnih nasprotij prihaja na Slovaikem. v baltiških državah, v določeni meri pa tudi v Sloveniji Tako pn nas ni pnilo do vsesploine ustavne vzpostavitve regionalne ravni odločanja Določena nasprotja pa zadevajo tudi domet pravie etničnih manjftin oz. njihovo omejitev na 1.1. »avtohtone manjtine" (Italijane in Madžare v Sloveniji).
11	Etzioni zelo ^vioristično in pavialno postavlja trditev, da je vladanje v -fragmcnliramli državah-, ki so nastale z razpadom federacije, manj demokratično za lastne ljudi in morilsko za vse droge Takina trditev se očitno ne opira na
konkretno analizo, saj npr. za Slovenijo ne velja niti prvo niti drugo.
u To seveda ni isto kot odrekanj svoji preteklosti in svojim posebnostim, saj so te lahko celo prednost, na podlagi
katere se akterji uveljavljajo v primerjavi z drugimi
15 Če je ta prisotna med skandinavskimi narodi, pa je vendarle značilno, da hkrati med njimi prihaja do odtujevanja v tem smislu, da med mlajbmi generacijami angleščina vse bolj iznva poznavanje jezikov bližnjih narodov (Findahl. 1989).
onalno nekaj vnaprej danega; to je bilo nekaj, kar ni bilo odvisno od njegove volje, kar je izhajalo že iz preteklosti ali - v sociološkem jeziku izraženo - kar pomeni njegove »pripisane značilnosti«. Pripadnost ima v tem smislu konotacijo nekakšne pritikline in vezanosti na okolje in kot takšna izključuje individualno avtonomijo. Vendar pa - kot sem že opozoril - to ne pomeni, da bi se moral avtonomni posameznik odreči takšnim danostim. Gre bolj za to, da v svojem osamosvajanju presega samoumevnost takšnih danosti. Michael Traber (1995, 2) sicer piše: »Ostaja dejstvo, da gre za univerzalno človekovo potrebo po pripadanju. V bistvu družbena narava človeškega bitja potrebuje družino, lokalno skupnost, ljudstvo, narod«. Vendar se zdi takšno razumevanje preveč statično, saj na tak način ni mogoče pojasniti velikih razlik, ki se kažejo v svetovnem merilu glede te »univerzalne« potrebe tako v prostoru kot v času. S povečevanjem možnosti za prostorsko mobilnost in komuniciranje na podlagi tehnoloških, gospodarskih in političnih sprememb v zadnjih desetletjih se na splošno razširja razpon alternativ (Hirsch-man, 1970 to označuje kot »exit«) in se vsak posameznik znajde v situaciji, da se je primoran opredeljevati in izbirati med alternativami. S tem pa presega inercijo nerefleksivne pripadnosti in vnaprejšnje določenosti znotraj zamejenih teritorialnih okvirov.
Individualna in teritorialrui avtonomija v »Evropi brez meja»
S tem ko odpravljanje meja med državami v (zahodni) Evropi ni več vizija, temveč je postalo vsakdanja življenjska izkušnja, se močno spreminjajo tudi razmere uveljavljanja avtonomije posameznika in teritorialno-družbenih enot. Pri tem sicer ne bo šlo za takojšnje, nenadne učinke, in sicer iz istih razlogov, iz katerih je že do zdaj bila omejena avtonomija posameznih akteijev. Gre namreč za močno ukoreninjeno tradicionalistično sprejemanje samoumevnosti teritorialne določenosti in izključnosti. To velja tako za posameznike kot za različne organizacije in za politične institucije teritorialnih skupnosti.
V interparlamentarnem »Nordijskem svetu« (ali pa v Nordijski sociološki asociaciji) Švedi, Norvežani in finski Švedi govorijo vsak svoj jezik. Tudi Danci govorijo svoj jezik, toda s skandinavsko izgovarjavo, da olajšajo razumevanje. Finci in Islandci pa govorijo jezik svojih prejšnjih vladarjev, t.j. švedsko in dansko (Therborn, 1995, 218).
Tako kot posamezniki računajo z možnostmi študija, zaposlitve ali bivanja le znotraj državnih meja, tako tudi gospodarske organizacije, šole, univerze, novinarske hiše. društva ipd. praviloma računajo le na državljane Slovenije. Ob relativno zelo omejeni prostorski mobilnosti do zdaj ni bilo večje bojazni, da bi izgubili najboljše, najsposobnejše (npr. v smislu »bega možganov«), niti ni bilo objektivnih pogojev in prizadevanj, da bi uveljavljali izrazito selektivnost in iskali najboljše kadre tudi v širšem evropskem prostoru. Povsem neopažena in neproblematizi-rana torej ostaja nekakšna miselna ujetost v nacionalno-državne referenčne okvire. To pa neposredno omejuje dinamiko inovativnega oblikovanja prodornih ustvarjalnih skupin po posameznih delovnih področjih."
Nove razmere, do katerih prihaja z odpravljanjem državnih meja pa bodo
M Cfcm bolj «no vezam k na »domaČe kadre« iz lastnega okolja. ki naj bi se odlikovali t posebnimi kakovostmi za prav specifična področja, tem bolj se Časovno odmika formiranje taktnih skupin VCasih se lele v nekaj desetletjih izoblikujejo npr. skupine raziskovalcev, ki se rekrotirajo iz več generacij Uudcnlov.
665 Teorija in praku. let 32. K. 7S, Ljubljana 1995
terjale in tudi omogočale razširitev teritorialnih okvirov, seznanjanja, rekrutiranja in tekmovalnosti med posamezniki, skupinami in organizacijami. Večja »odprtost« v vsakem primeru prinaša večjo dinamizacijo dogajanja; toda v nekaterih primerih (npr. ob večji selektivnosti in aktivnem pritegovanju najboljšega iz širšega evropskega prostora) bo to pomenilo hitrejši vzpon, v drugih pa hitrejši konec njihovega delovanja. Vse manj pa bo vnaprej zagotovljene domačijske zaščite.
Pri tem se nakazuje pomembna razlika med individualnimi aktciji in nacionalno državo. Medtem ko se bo za prve - odvisno sicer od njihove uspešnosti
-	povečeval razpon možne izbire alternativ in s tem zmanjševala njihova odvisnost od katerega koli konkretnega okolja (torej povečevanje njihove avtonomije!), pa bodo teritorialni politični sistemi relativno izgubljati zmožnost nadzora in torej obvladovanja tokov ljudi, dobrin in idej prek svojih meja. »Nacionalne države« bodo izgubljale svojo klasično restriktivno represivno vlogo in se bodo lahko opirale predvsem na spodbude in afirmativne programe, ki bodo privlačnejši in konkurenčni v mednarodnem merilu.15
V	Sloveniji smo še vedno v nekakšnem faznem zaostanku, saj gre še za načelne pomisleke, ali naj bi sploh dopuščali (ne-pritegovali!) vključevanje tujega kapitala, tujih strokovnjakov in znanstvenikov, univerzitetnih profesorjev ipd. Če slovensko miselnost in prakso primerjamo (ob vseh zadržkih, ki jih je pri tem treba upoštevati) s tistim, kar je danes že bolj ali manj uveljavljeno v ZDA, se hitro pokažejo izjemno velike razlike. Medtem ko se npr. njihove univerze ne le odpirajo, temveč dejavno prizadevajo, da bi pritegnile najbolj nadarjene študente iz vsega sveta, je zaledje naših univerz kar nekako a priori ozko teritorialno zamejeno. Ob podaljševanju takšnih razlik pomeni, da bodo drugi pritegovali najsposobnejše (mlade) ljudi iz Slovenije, ne pa tudi obratno.
V	tujem vidimo predvsem potencialno ogrožanje domačega bolj kot pa možnost za našo lastno obogatitev. Razmejitev med »našim« in »tujim« je bolj apriori-stično frontalna kot pa analitična in selektivna." Čeprav bo torej tudi na novo izoblikovana slovenska država - na katero je vezanih veliko upov in pričakovanj
-	začela izgubljati nekatere funkcije tako zaradi teženj k »harmonizaciji« normativnega reda v evropskem merilu kot zaradi decentralizacije znotraj države, pa se vseeno ni bati. da bi postala odvečna. V določenem smislu se bo njena vloga še povečala, saj ne bo mogoče več s samoumevnostjo računati na to, da bodo v Sloveniji ostajali tisti, ki lahko največ prispevajo k njenemu razvoju, niti ne moremo računati, da bodo brez posebnih spodbud taki kadri k nam prihajali od drugod.
Nastajanje omretne organizacije evropske druibe
Na podlagi prikazanih teženj k osamosvajanju in k razpršenosti akterjev, ki se povezujejo med seboj čez meje lokalnih, regionalnih in nacionalnih skupnosti, postaja vse jasnejše, da gre za temeljno preobrazbo prostorskega reda na evropski celini in v razvitem svetu nasploh. Medtem ko je tehnologija prometa in komuni-
" To je te dana pogosta praksa na ravni me«, ki » mednarodnem merilu tekmujejo, da t» pritegnila uspeine gospodarske organizacije ali si zagotovila lokacijo razvojno pomembnih institucij na podlagi mednarodnih finančnih virov Trn je M - ob vsej svoji gospodarski stagnaciji po I. 1918 - inpeten v tem. da je npr pridobil mednarodno pomembno znanstveno sredH6c za fizikalne raziskav«.
* Takten odnos ima te bolj negativne posledice za nadaljnji razvoj prav v majhnih driavah. kot je Slovenija: v vefjih drtavah imajo iz znotraj tvojih meja tudi ti rti razpon alternativ in možne izbire Zato bi bilo podaljševanje taktne nevidne ali neopazne zaprtosti za Slovenijo te holj negativno

ZNAČILNOSTI OBMOČNE IN OMREŽNE ORGANIZACIJE
Območna organizacija:
1.	POUDAREK NA »TERITORIALNIH SKUPNOSTIH« IN TER. AVTONOMIJI
2.	MEJE
3.	STRNJENOST, KONTIGVITETA
4.	ZAKUUČENOST, NAČELO NE-VMEŠAVANJA V NOTRANJE ZADEVE
5.	KUMULATIVNOST POVEZAV (MULTIFUNKCTONALNOST)
6.	TRAJNOST. TOGOST, VNAPREJŠNJA DOLOČENOST, AVTOHTONOST
7.	FRONTALNA TERITORIALNA IZIOJUČNOST
8.	BLIŽINA. LOKACIJSKA VEZANOST
9.	CENTER IN PERIFERIJA
10.	TERITORIALNA EKSPANZIV-NOST. FRONTALNI SPOPADI
11.	FIZIČNA PRISOTNOST. POSEDOVANJE. AKV1ZITIVNOST
12.	DIHOTOMIJA DOMAČE/TTJJE
13.	TERITORIALNO PREDSTAVNIŠTVO IN POSREDNIŠTVO
14.	TERITORIALNA HIERARHIJA, PREVLADA VEČJEGA
15.	FORMALNO ORGANIZACIJSKE INSTITUCIONALNE POVEZAVE
16.	MIKRO-MAKRO DELITEV
Omrežna organizacija
POUDAREK NA INDIVIDUALNI AVTONOMIJI
POVEZAVE
RAZPRŠENOST. LOČEVANJE (»DI-SEMBEDDING«) TERITORIALNA ODPRTOST
SELEKTIVNOST
PREHODNOST, FLEKSIBILNOST
KRIŽANJE IN PRESEGANJE POVEZAV MED AKTERJI »NEOBČUTLJIVOST« ZA ODDALJENOST, UBIKVITETA VOZLIŠČA, TEŽNJA K RAZSREDIŠ-ČENEMU POVEZOVANJU PREŽEMANJE. INTERPENETRACI-JA
DOSTOPNOST
DETERITORIALIZACLIA DOMAČEGA IN TUJEGA
NEPOSREDNA UDELEŽBA - BREZ POSREDNIKOV IN PREDSTAVNIKOV
HORIZONTALNO POVEZOVANJE (SODELOVANJE IN TEKMOVANJE) NEFORMALNE IN FORMALNE POVEZAVE
MIKRO-MAKRO KONVERGENCA
kacij že v 19. in seveda 20. stoletju razširjala teritorialne okvire dostopnosti, mobilnosti in povezovanja (in s tem razpon izbire alternativ), pa prav politične odločitve v okviru Evropske skupnosti oz. Evropske unije ter njihovo uresničevanje v zadnjih letih izrecno odpravljajo (državne) meje kot temelj in simbol območne organizacije Evropske družbe.
S tem ko prihaja do sproščanja v smislu teritorialne nevezanosti, se povečujejo število, raznovrstnost in moč t.i. »neteritorialnih akterjev«.17 Tehnološko, gospodarsko in politično okrepljeni po svoji presoji vstopajo tudi v transnacionalna omrežja ali pa jih celo sami ponudijo oz. vzpostavijo. Hkrati pa se tudi teritorialne enote povezujejo na nov način, t.j. selektivno na podlagi specifičnih interesov, in
17 V angkttiiu vic pogosteje ptfcjo o -einpowenncnt« (oi aeton).
667 Teorija in praksi, let 32, fc 7-8, Ljubljana 1995
torej ne nujno več na podlagi geografske bližine. Tako se npr. povezujejo v posebno omrežje evropske regije, ki so pomembna vinorodna območja. Poznamo omrežja pristaniških mest. Ljubljana je vključena v srednjeevropsko mrežo sejemskih mest ipd.
GRAFIČNI PRIKAZ I:
OBMOČNA IN OMREŽNA ORGANIZACIJA DRUŽBE PROSTOR KOT OBMOČJE
r-fh-m .rh, /b-Vb-ZIn
PROSTOR KOT OMREŽJE
Glavni kriterij: meje	Glavni kriterij: povezava
Vir: prirejeno po Hubcr, 1995, 18
Lahko bi rekli, da dejanske spremembe celo prehitevajo prevladujočo miselnost tako v političnem delovanju in prostorskem planiranju kot v družboslovnih proučevanjih današnjih sprememb v Evropi. V tem smislu še vedno prevladuje razumevanje, ki se osredotoča na območno organizacijo prostorskega reda v Evropi. Tako je značilno, da veliko pozornost pritegujejo različni modeli »prostorskega razvoja« v Evropi. Med njimi npr. izstopa območje, ki je kot dinamično razvojno jedro Zahodne Evrope dobilo oznako »banana« in sega nekako od Londona do Milana (gl. grafično predstavitev)." Vendar takšne predstavitve zavajajo, saj vključujejo vse večjo napako, kolikor bolj se pospešuje povezovanje v kontinentalnih in globalnih omrežjih. Poizkusi novih razmejitev v času. ko je temeljna razvojna dinamika usmerjena k preseganju teritorialnih meja, vedno bolj izgublja svoj smisel.'" Procese združevanja v evropskem prostoru torej kaže spremljati z obeh vidikov:
" Drugi lakWn poizkus je predstavil Lutzky (1*W0J, kije oznatil sedem oNnoOij Evrope v smislu predstavitve Evrope ko« -hite s sedmimi stanovanji- Antoni Kukltnski je tako predstavil razvojno jedro vzhodno-srednje Evrope, ki sega od Baltika do vkljuCno Slovenije
Že med I in 2 svetovno vojno so se npr niralni sociologi v ZOA zelo trudili, da h izpopolnili metodologijo razmejevanja podeželskih skupnosti Vendar to ni vodilo do uspeha, razen toliko, da sc je al* tem znameniti sociolog Pitinm
a)	tako glede na območno širjenje povezovalnih procesov (sprejemanje novih članic v Evropsko unijo, povezovanje sosednjih obmejnih regij ipd.) kot glede na
b)	intenziviranje omrežnega povezovanja subnacionalnih akterjev v mednarodnih in transnacionalnih okvirih.
Vrsta empiričnih raziskav pa nam potrjuje da prva oblika izgublja, druga pa dobiva pomen.1"
Čeprav se v družboslovni literaturi na splošno priznava, da »analiza omreiij« sama po sebi pravzaprav ne pomeni nekakšne nove teorije, pa vendar nekateri
GRAFIČNI PRIKAZ 2:
Vir: S. Rokkan and D. Urwin. Economy, Territory, Identity, London, Sage. 1983, p. 43; RECLUS/DATAR. Les villes européenes, Paris. La documentation française, 1989, p. 79.
Sorokin dokopal do soaoloAke kooceptualizacije dveh načinov druženja, t J kumulativnih skupnosti in agregatov, razčlenjenih na funkcionalna združenja, kar je nekakim pozabljena - predhodnica danainjih razprav o krepitvi pomena ooucžnc|i.i povezovanja ljudi
To te kaže celo v Mednarodni sociotolki asociaciji, kije spremenila svoj statut v icmsmistu.dajeobsker nckaktni kompromisni sopnsotnosti individualnega in teritorialnega načela povečala pomen prvega in zmanjiala vlogo drugega
669 Teorija in praksa. Iel.32.lt. Ljubljana 1995
avtorji vidijo možnost da to dejansko postane. Ta možnost se nakazuje z vidika teoretične interpretacije družbenoprostorske preobrazbe v smislu prehajanja od območne k omrežni organizaciji družbe, ki temelji na procesih osamosvajanja in povezovanja. Elemente za celovitejšo in bolj sintetično interpretacijo te preobrazbe podajamo v tabelarni obliki (gl. tabelo). Hkrati pa se s tem nakazuje raziskovalna agenda tudi z vidika »evropskih študij«, ki naj bi pojasnjevale porajanje Evrope ne kot fizične enote niti ne kot agregata držav, temveč v vsej kompleksnosti, t.j. kot omrežje omrežij.
Nadaljevanje - drugi del - sledi v Številki 11-12.
LITER ATU RA:
AMADEUS (1995) Global Travel Distribution (promoeijsko gradivo). Madrid BENilNA. Dragotjuba. SIMONIT! Iztok (1994) Mednarodne orgamzacije. Ljubljana, DZS BERNAUER. Thomas. Mover Peter (1995) Sind grosse Slaalcn politische Dinasauricr?. Neue Zürcher Zeitung. I» lt.7.. Nr. 131
BONANATE. Luigi (1995) Do We Have More Duties Towards Our Closes! Neighbours? Observation on Universa-lism. Patriotism and International Duties, v International Solidarity and Nation al Sovereignty, edited by Giandomcnico Picco and Giovanni Dclh Zettl. Gorma. ISIG. str 81-S4
BROCHER. Wolfgang (1992) Zenlralismus und Raum Das Beispiel Frankreichs. Stuttgart. Teubner CAMAGNI. Roberto (ur ) (1991) Innovation Networks: Spatial Perspectives. London. Beihasen Presa CARR. Edward H (Luigi V, Majocchi) (1991) The Crnis o( Sdf- determination. The Federalist. Year XXXIII. No 3. su 259- 2K2
CA TT AN. Nadinc (1995) Communication et changement global un defi politique et cullurel. International Political Science Review. Vol 16. No. 3. str 225-233
DE ROUGEMONT. Denis (1989) Buduc'nost je naia stvar. Beograd. NIRO Knjilevnc novine EDB - podjetje (promoeijsko gradivo). Ljubljana
ETZION1 Arnual (1994) The end of self-determination. The Annals of the International Institute of Sociology. New Series. Vol. 4
FINDAHL. Olle (19*9) Language in the Age of Satellite Television. European Journal of Commumcatioo. Vol 4. No. 2
GOLDSMITH. Mike (1993) The Europeanuation of Local Government. Urban Studie». Vol. 30. No 4-5 GOSTISA. Lojze (ured ) (1986) Skupm slovenski kulturni pros!or. Ljubljana. DE
HOJNIK-ZUPANC. Ida (1994) Nova tehnologi)a let samoalojnosl in povczanost starih ljudi. Ljubljana. IDV. FDV HORVATH. Gyula (ur) (1993) Devdopmcnl Strategies in the Alpine - Adriatic Regno. Hungarian Academy o< Sciences. Pics
HUBERT, Wolf (1995) 1st cine Region cm Motorrad? v: Peter Sehne idewind (ur ) Fine Region is kein Motorrad. Wien. OIR
IRMO. Institute for Development and International Relations. Network oI Networks for Research and Cooperation in Cultural Development. Cultureltnk. 4. Zagreb. May 1991
KENIS. Patrick. Volker Schneider (1991) Policy Networks and Policy Analysis Scrutinizing a New Analytical Toolbox. v: Mann Bernd. Renate Mayntz (ur.) (1991) Policy Networks, Frankfurt am Main. Campus Verlag. Boulder. Colorado. Weslview Press
KUKLINSKI. Antom (1995) Europe al the Turn of the Nest Millenni um: Some Diagnostic Observations and Prospective Reflections. EUROREG-UNESCO Chair Seminar. Regional Policies and Sustain able Development. Madra-lin near Warsaw. 10-12 December 1994
LANDECKER. Werner (1951) Types of Integration and Their Measure ment. American Journal of Sociology 56. su. 332-340
LANE. Jan-Erik (1981) Principles of Autonomy. Scandinavian Politi cal Studies. Vol. 4. New Series No. 4. sir
321-349
LUTZKY, N. (1990) Vor neuen Dtmensionen im europtischcr Verkehr. v: PROGNOS (ui.) Verkehr un neuen F.uropa. Basel. PROGNOS, sir 1-16
MAKAROVlC, Jan (1993) Logika dela. Ljubljana. Znanstvena knjiinica FDV
MALCHUS. Viktor (1994) Towards Sustainable Economic and Social Development of Border Regions. 6th European Conference of Frontier Regions, Ljubljana. 13-15 October. Council of Eu rope. Congrets of Local and Regional Authorities of Europe
MARIN. Bernd. Rcnalc Maynrz (ur.) (1991) Policy Network». Frank fun am Main. Campus Verlag. Boulder. Colorado. Weslview Press
MESTO Ljubljana (1995) Medmeatno in mednarodno delovanje Ljubl jane v fasu od 1990 do 1995, izdaJo Mesto Ljubljana, Mitcom studio
MISLEJ. Irene (ured.) (1991) Svetovni slovenski kongrcs. gradivo otvorirvenega zascdanja. Ljubljana 26. in 27. juni) MLINAR. Zdravko. Franc Trfek (1995) Territorial Cultures and Global Impacts. Culture and Identity; City. Nation. World - 2*" Theory Culture and Society Conference. Berlin. 10-14 August 1995
MLINAR. Zdravko (1995) Europe of Regions: Closer to Both Citizens and Global Society, v: Falun Lubomir (ur.) Regions Self- Government - European Integration. Bratislava. Institute of Sociology. Slovak Academy of Sciences, sir. 94-101
MLINAR. Zdravko (1995) Na pragu uhikvitarne dnilbe, Teooja in praksa. let XXXII. it. 5-6. str 426-143 MUSIL. Jtri (1994) Europe Between InlegratK« and Disintegration. Czech Sociological Review. Vol. II. Spring. 1. str 5-19
NA1SBITT. John (1994) Global Paradox. New York. Avon Books
Nye Joseph S , Jr (1990) Bound to Lead The Changing Nature oI American Power, New York. Basic Books PORTF.N. Jeff (1995) A Virtual Call to Action: New Media and Global Governance. Pugwash Meeting No. 206. 45th Pugwash Conference on Science and World Affair* Towards a Nuclear-Weapon-Free World. Hiroshima, Japan. 23-29 July 1995
RUBIN. R. Bamctt (1995) PoM-colonial Slate Formation and Poat- Cold-War State Disintegration, in G.Pkco. G. Delta Zotli. 39-60
RUPEL. Dunitrtj (1990) Mednarodno priznanje Slovcntje. Nova revi ja, 95. str 334-347
THE FEDERALIST. Europe and the ( ran m Yugoslavia. The Federal id - a political review. Year XXXV. 1993. No. 2. «tr. 57-62
THERBORN. Goran (1995) European Modernity and Beyond. London. SAGE Publications TODTUNG, Franz (1995) Netzwerke als neucs Paradigma der Regional entwicklung? v: Herta Todtling-SchOnhofer (ur.) Europttshe Netzwerke fur die Rcgionalcntwieklung. Wicn. OIP
VEDOVATO. Giuseppe (1994) Transfrontier relations in the New Integrated Europe at the Regions. Council of Europe. Congress of Local and Regional Authorities of Europe. 6" European Conference of Frontier Regions. Ljubljana. 13-15 October
WAHLSTROM. Bengt (1991) Europe 2002. London. Kogan Page
WEIGLE. Maraa A.. Jim Butterfield (1992) Civil Society in Reform ing Communist Regimes: The Logic of Emergence. Comparative Politics. Vol. 25. No. 1. October
JAN MAKAROVIČ
Ustvarjalnost kot odgovor na vprašanje slovenske nacionalne avtonomije
Glede odnosov med Slovenijo in Evropo v sedanjih razmerah prostorskega prestrukturiranja je moja osrednja teza, da se lahko Slovenija izogne Scili, ki jo predstavljata izolacija in stagnacija, in Karibdi, ki jo predstavlja izguba lastne identitete, edinole z razvojem svoje ust\arjalnosti. To tezo sem skušal utemeljiti v Številnih razpravah in referatih (Makarovič 1993, 1994a, 1994b, 1994c, 1994d. 1995 itd.). Na tem mestu pa ne nameravam ponavljati že povedanega, temveč želim svojo trditev osvetliti z nedavno objavljenimi prispevki treh vidnih sloven-
671 Teorija in praksa, let. 32. D. 7-8. Ljubljana 1995