Tečaj 1.
»Kr. rosamesni listi po 3 krajc.Na-ročila prejemajo vse c. k. pošte, v Ljubljani pa založnik.
za ene kvatre 30 kr.Posamesni li-
V ponedeljik 19. Listopada 1849.
Premišljevanje.
(Dalje.)
si tedej, moj bravec prepričan, de je en Bog, kteri je vse stvaril, kteri vse ohrani in vlada, oberni svoj pogled nekoliko po dolgo-široki naravi, in boš vidil tudi, kakošne lastnosti de on ima; in akoravno ne boš mogel zapopasti, kaj de je on, boš vunder spoznal nektere njegovih lastnost. Epitet, sloveči in imenitni modroslovec, vprašan od njegovih učencov: Kaj je Bog? Jim kratko pa modro odgovori in reče: Ako bi bilo v moji moči, vam dopovedati in razložiti, kaj je Bog, bi Bog ne bil več Bog, temuč jez bi bil Bog in njetnu enak. Gospod, veliki mojster višave, sam bi bil v stanu nam to dopovedati, ako bi bili mi v stanu in v moči zastopiti in razumiti; pa tudi on nam ne more tega povedati, ker bi mi njegove brezkončnosti zapopasti ne mogli. In sveti Ambrož pravi, de mi Boga žalimo, ako premišljujemo njega veličastvo, njega vsigamogočnost, njega brezkončnost, in kolikor mi Boga častimo in hvalimo, če ga naprej postavimo vsim drugim rečem, če ga najdemo večiga, močnejšiga, imenitnišiga in slo-večiga od vsih druzih stvari; toliko ga razžalimo, ako ga priliči-mo z druzimi nevečnimi, brezmočnimi, nemogočnimi stvarmi, ktere le od njega bitje imajo.
Ako ne moremo tedej spoznati in častiti Boga toliko, kakor bi ga imeli in kolikor nam je nemogoče. Hvalimo ga saj, kolikor naše moči dopustijo, kolikor naš um zapopade in razume. V stari zavezi je že prerok David rekel, de akoravno ne zastopi vsiga svetiga pisma, akoravno ne razume skrivniga razodenja, se hoče vonder truditi, kolikor je mogoče, Boga iz njegovih del in iz vladanja sveta spoznati.
Mojzes je v Arabski pušavi s svojo palico po terdi skali vdani in poglej , iz terde skale nar bolj čista, hladna in zdrava voda priteče, in več kot milion številna množica se drenja k temu čudežu, ne toliko za ugasniti gorečo žejo, kakor se prepričat s svojimi očmi. Bog je pa iz nič, ko bi trenil, vse kar je, naredil, nebo z jezeroštevilnimi zvezdami, zemljo napolnjeno z zeliši in drevesi, hribe in gore z rudo in kamnjem, loge in gojzde z živalimi in derečimi zverinami. Ako bi jez rekel, de je bilo sonce preden ga je Bog tako svitlo in veliko naredil in v zraku brez
podpore in vezi vlerdil, en prali, en pesik bi se vam čudno zdelo, pa koliko bolj čudnejši je to, kaj iz nič narediti, brez vse mate-rie, brez vse priprave, brez orodja, brez vsiga, samo po svoji misli, in poglej vse to je bilo storjeno v enim hipu; nič ni bilo in — vse je bilo; on je rekel in vse stvari so bile narejene; on je mignil in so bile stvarjene. Merzla, gosta in globoka temota je pokrivala zemljo v globocih breznih, kjer je voda strašne valove podila, in um mešljivo šumela in bučala; ali Bog je izustil mogočno besedo, ktera predere temote in vstavi in vtihne valove, in luč se razlije čez pred še neznane in pokopane stvari.
Bog zdaj zapoved da ognjenim oblicam na nebu, pokaže jim poti in krožke, kod naj se krožijo in vertijo okoli; in sonce je zložil iz luč neznanih, in žarke je zdaljšal do merzle zemlje. Kadar je oblake in megle na vikši privezal, kadar je vodo od zemlje razločil, kadar vklenil je moči morja, kadar pokazal je teke potokam , kadar oživil je izvirke iz hribov, se na zemljo oberne in razširi planjave in zdaljša širjave; po travnikih dolzih se vidijo zeleneti trave , po senožetih in mlakah pa rožice mnogotere boje in sladkiga hlapa cvetejo; in gorki vetrovi so na tihočih perutnicah se zibali nad lepo 'pa prazno naravo, in kadar je Bog po goricah in hribih sadeže in drevesa zasadil, kadar je loge vkoreni-nil, je bila perva vesela in zlata pomlad, in vse je bilo lepo, vse ravnolivno in modro storjeno, vse je bilo en paradiž, vse veselje vse je Bog po svoji volji vidi!. Peti dan je hotel on , de se zrak in zemlja, potoki in morje napolnijo; z živimi stvarmi, in tako je bilo.
Slavčik je jel veselo in okroglo peti in letati od drevesa do drevesa, kos je žvižgal pred neznane melodije, zdaj na hoji, zdaj na hrastu, in gerlice so na lipi sveto pele in eno drugo poljubile. Na zemlji je oroslon povzdignil glavo in tulit začel, in slon je častito se prehajal in konj veselo razgetajoč se je združil s tiho blebetajočo ovčico; ribe pa, ali so sončni sij gledale, ali pa so preiskale Černe in temne globočine mokriga morja. Ali še ni bilo pametne in umne stvari na svetu, Bog tedaj je naredil eno truplo iz persti in dihne življenje vanj , in poglej — kri se pomika in teče po žilah, in človek je stvarjen in živ je postal. Tu je modrost mu' sijala iz visokiga čela, tu lesketala se čednost iz oči, pa tudi v sercu je strast oživela, ljubezen goreča začela tleti, in želja, drušino imeti se v sercu rodi.
Tudi to je Bog še storil; kronat svoje delo, je tovar-šico mu stvaril, barva rudeča ji kinča lica, čelo visoko in svitle oči in mehka beseda in dolgi lasje, vse je kazalo svetost in čednost, pokoršino, ponižnost, nedolžno serce.
(Dalje sledi.)
Izf/letl slahiga hmeta.
(I* bukev, ktere pridejo še ta mesec v natis z nadpisam: »Štefan, srečni kmet«, kterih smo že v listu dl. opomnili.)
Ko sim v dvajseto leto svoje starosti stopil in se vsiga naučil, česar je pri hišnim gospodarstvu treba, sim bil bratu svojiga
„ *	* -	291
t
očeta, kteri je nekaj ur od nas stanoval, za hlapca prepušen. Stric je mojiga očeta za to prosil in privolili so tim rajši v njegovo prošnjo, ker bi bili radi njegovo celo gospodarstvo, ktero jim ni celo nič dopadlo, prenaredili, in radi vidili, de bi se jez v ptujiin gospodarstvu in na polju vadil, ki je bilo od našiga različno. Zakaj mislili so , de se zamore mlad človek tudi pri slabim gospodarstvu kaj učiti, in ker človek ne ve, kje mu bo prihodnje živeti, je dobro, ptuje polje poznavati. Njih poglavitni namen pa je bil, vzrok zvediti, zakaj gre bratu vse narobe, de bi mu še svetovali in pomagali, dokler bi ne bilo prepozno. Moj oče niso nikoli samo na sebe gledali; vselej so tudi na druge pogledovali. Nikoli niso bili bolj veseli, kakor kadar so slišali, de so svojimu bližnjimu in svojim prijatlam dobro svetovali, pomagali in stan zboljšali. —
Šel sim tadaj v svojim eden in dvajsetim letu v to službo.
To gospodarstva je bilo, se vede, vse drugačno od našiga. Sveta je bilo veliko; veliko več ga je bilo kakor pri nas. Pa te njive niso bile ne obdelane, kakor bi bile imele biti, ne dosti pognojene, zavoljo pomanjkanja živine, ktera ni imela potrebne klaje. Mnogo in obširniga dela so imeli; silno slabe žetve so malo do-nesle; in ker je živina pri težkim delu več slame kakor sena, in med senam več bičevja kakor detale iz druge tečne trave žerla, je bila medla, slaba in nikoli je niso mogli z dobičkam prodati; kmet sam je bil, tako se mi je vsaj zdel, zavoljo množili praznih del nevoljen in zavoljo tega tožljiv. Svoji veliki družini je prepustil delo; imel je tri hlapce, dve dekli in še tri hčere, sedemnajst, petnajst in trinajst let stare dekleta, ktere so bile že dovolj močne in terdne za vsaktere dela. — On pa je zdaj tu zdaj tam, zdaj to zdaj uno opraviti imel. Zdaj je imel kako kupčijo in je v ker-čmi sedel; zdaj je imel v kovačnici, pri kolarju, pri vervarju kaj za kerpati in je postaval cele ure v kovačnici, pri kolarju in vervarju. Tako je pol dneva preteklo, druziga pol dneva je mogel v mesto iti, to in uno reč kupiti. O praznikih in nedeljah je sedel v pivnici, je zavoljo dolziga časa kvartal; igral je za bel kruh in ol ali pir. Dostikrat je nesel zvečer ruto polno beliga kruha in večkrat tudi od ola težko glavo dam. Spal je potem drugi dan blizo do o poldne, kruh pa je prepustil vselej svoji ženi in svojim otrokam. Tako se je^njegova družina naučila černi kruh zaničevati in so za beli kruli vsak venar dali, ki so ga tu in tam vjeli, on pa, oče, še od poprejšniga dne ves okrogel, je bil v ponede-Ijik spet. Drugače ni moglo biti, kakor de je v krege prišel zavoljo svojih neprevdarjenih barantij. Zakaj barantal je z vsimi rečmi, s konji, kravami, volmi, kozli, psi, njivami, senožetmi. Vse je imel vsak dan na prodaj in vse je zopet kupoval. Dostikrat je barantal samo zavoljo pijače. Imeli smo komaj osem dni eniga vola, danas to, jutri drugo njivo. Naš kmet je bil prav dostikrat pri gosposki. Tam je mogel dostikrat cele dni pred vratmi sedeti, ker je bil prisiljen, se za vsaktere reči pravdati, in ker si je te pravde večdel z Judmi v barantijah na glavo nakopal, je
292	%	? V
■*» - . »
bil tudi večdel nesrečen. Meni se je včasi silno v glavi vertilo, in desiravno me je kot bratoviga sina prav mnogokrat povabil , in se celo prav dostikrat silil, ob nedeljah in praznikih, in še clov^le^ lavnikih z njim v pivnici pohajkovati, vunder ni z vsim svojim pregovarjanjem nič čez-me zamogel. Tako sim bil vstvarjen in zoper vsako skušnjavo v navajenosti drugačniga življenja tako vterjeju de sim se vsimu vabljenju vbranil. Razun tega se mi je pa še vse1 njegovo obnašanje studilo.
Moj oče so nas prišli čez četert leta obiskati. Dobro so se ' simtertje ozerli, in ker niso ničesar našli, kar bi jim bilo dopadlo, so zavoljo tega mojiga gospodarja, svojiga brata, prijeli. In kaj so bili njegovi odgovori? Tožbe zoper lego njegoviga staniša, zoper gosposko, zoper nerodovitno polje, zoper svoje sovražne sosede. Zoper samiga sebe tožiti se pa ni spomnil. Moj oče so mu v tej in v uni reči svetovali, in so se zvečer zopet dam vernili. Spremil sim jih nekoliko. Spraševali so me in ker so me učili, vselej resnico govoriti, sim jim odkrito povedal, kako slabo se stric obnaša in zagotovil sim jim, de tako gospodarstvo ne more dolgo terpeti. To jih je kaj zlo žalilo. Rekli so mi nazaj iti, prišli šopa v šterih tednih zopet nazaj in so se delali, kakor če bi ne bili naravnost od doma prišli. Vzeli so svojiga brata sabo na polje, ogledali so njegove njive in senožeti. Dva dni so se pri njem mudili in potem, ko so ga po bratovsko podučili in posvarili, so se vernili zopet v svoj dom.
Komaj so moj oče odšli, se je zdelo, de moj gospodar svoje gospodarstvo prevdarja. Koj perve dni pride k meni na polje in se pogovarja z mano samim. Še tisto leto je hotel njive urno v senožeti predelati; in ker še ni bilo prepozno, si je semena raznih trav nakupil. Obsejal sim z njim tri orale ječmeniša. V kazal je, de se ima še tisto leto na dva orala njiv rušnje iz senožeti napeljati, ktera je bolj na visokim na koncu neke njive ležala. Tega dela se je prav gorko lotil. Zgodaj in pozno smo bili z vsimi njegovimi posli in volmi na polju. Vreme je bilo vgodno in pred kakor v šterih tednih smo delo končali. V hlevih je odbral lahko nevgodno živino in jo je prodal. Vsakdanje barantije s kupčevavci z živino vred je opustil, in naenkrat si je toliko živine nakupil, de sim previdil, de nam bo v pomladi s kermo tesno hodilo. V svojo srečo mi je pustil še veljati, kar sim mu zoper to ravnanje govoril. In ker so bili moj oče tudi mojih misel, so od njega tri živin-četa za toliko kupili, kolikor je on za-nje dal. Njegovi otroci so bili bolj pridni, in ker mu je ena keršenca iz službe stopila, je njegova narstarejši hči njeno mesto prevzela.
V njegovi hiši se je zdelo, kakor de se bo vse srečno pre-menilo. Čuditi sim se mogel, kadar sim ob vsaki žetvi prevdaril, koliko moj oče pridelajo, koliko pa on. Moj oče so imeli komaj dve tretjini toliko njiv, kakor stric, par oralov senožet pa več. In vunder so za dve tretjini več žita pridelali, kakor on. Mi smo imeli veliko dela, snopja dovolj, v njem pa več trave in plevela, kakor žita. Zavoljo tega smo tudi toliko menj namlatili. Skoraj po-
lovičo žitove cene je velika množica žnic za plačilo od žetve odnesla. Komaj toliko semena nam je ostalo, de smo imeli seme in kruh v letu. Moj oče so mu tedaj žetev s šerpam odsvetovali in so mu nasvetovali, žito kositi. Pa ko sim hotel kositi začeti, se mi to novo delo ni hotlo odsedati. Iz tega bi si ne bil nič kaj storil , če bi se mi bili vsi ljudje zavoljo tega smejali. Davno sim že vedil, de se moji tovarši vsim novim delam smejajo, ker jih ne zapopadejo, de pa tudi kmalo vse posnemajo, če korist iz gledo-vanja spoznajo. Napotje mi je pa delalo, de je bilo žito s travo in grašico prepleteno in potem, de^so se bilke žita silno redke po vsakim mahljeju va-se sosedale. Če žito ni prav gosto rašeno in se pokošeno, kadar pade, na stoječe ne naslanja, ni mogoče, spešno brez velike zamude kositi. Ni mi bilo tadaj mogoče kositi, malo smo pridelali. Slabo se je za zimo kazalo povsod, v kaši, v skednu. Pa vunder je bil povsod začetek storjen. Zakaj kar se le more poboljšati imenovati, je bilo zdaj v namenu mojiga strica. On sam je doma ostal in bil pri vsakim delu drugim izgled. Pozimi smo skorej vse kmetijsko orodje sami naredili; jez sim proti spomladi prejo tkal, hlapec in stric sta hlev oskerbela, in ko je jelo vreme odjenjevati, smo že persti ali laporja na njive vozili; v močirnih senožetih so bili potrebni grabni rezani in drugi vodotoki kopani, de je voda na travnike tekla. Stric je imel blizo vasi vodnjak, v kteriga se je od nekadaj vsa voda iz vasi sama stekala.
Tega smo že v jeseni odperli, in čez zimo smo, če smole lepo vreme imeli, blat do polovice razkopali, ki se je, kdo ve koliko let, moža visoko nabral. Pozimi se je tudi razmerznil. Tega smo na naše nove senožeti in na veliko njivo za ječmen in proso gosto navozili.
Čas setve je prihajal. Sejali smo sčasama, in ker so moj oče nasvetovati, zgolj ječmeua in grahorja nasejati, se je tudi skorej na vsih njivah zgodilo. Pozimi sim vso gnojnico, kolikor se je je nabralo, v deževnim vremenu na njive za žito speljal in njive z njo poškropil. Ko je kresnik prišel, so vse naše njive med vsimi druzimi vasi narlepši bile. Narlčpši upanje smo imeli na njivah in senožetih narveč pridelati. Kakor smo upali, tako se je tudi zgodilo in zavoljo tega smo si tudi več živine napravili. Več gnoja smo imeli in de bi si ga pomnožili, smo iz gojzdov in občinskih . paš terstja, bičevja, listja in smrekovih vej navozili. Več kot petdeset voz polnih neporabljive persti in nerodovitne ruše smo v gnojnico napeljali; praho smo obilo gnojili in smo tako vse storili, kar bi nam prihodnje več pridelka dalo. Perva žetev se. nam je kaj jako obnesla; njive so dale za polovico več, kot, poprej; mesto merice gluhiga ovsa smo pridelali eno ali dve merici polifiga ječmena ali grahorja. Hiša je bila tadaj za zimo prav dobro preskerb-ljena; upanje je bilo veliko, se pogube, ktera je protila, obvarovati.
Pa Ikar naenkrat se je vse zopet preverglo. Stric je začel zopet od lepiga mladiga konja govoriti, potem odvelicigadobička, ki bi se lahko z njim storil, in nazadnje prijaha na njem domu.
Velika napačnost njegoviga življenja je bila ta: Lahek je bil
povsod, stanoviten nikjer, in vedno nekoliko po kmetiško ošaben; srajca iz domačiga platna mu j« bila preslaba, perkaljasla je mogla biti; suknjo je mogel imeti iz ptujiga suknja, v mestu narejena; krajač ali Žnidar v vasi mu je bil preslab; bič (gajžljo) je mogel imeti s černim usnjem prevlečen in svitle škorne. Dosti jih je mogel zavoljo teh napak od svojiga brata, moj ¡ga četa preslišati. Pa nič več ni pomagalo. Proti zimi je zopet v mesto jahal in iz som-nja na somenj. Kadar smo gnoj na njive vozili, je svojiga dobro napašeniga konja pred vole vpregel. Jez ne vem, kako se je zgodilo: Enkrat se konj splaši, berca in divja. Moj stric zdajci priteče. V štrange se konj zaplete, stric ga reši in kakošno hvalo je imel za to? De je konj švignil in mojimu stricu eno roko razdrobil.
Ta nesreča je pa kmalo še drugo rodila, in tretjo in če-terto. Malokadaj ostane ena nesreča sama, pravi pregovor. Kakor ena sreča drugo rodi, tako prinese tudi ena nesreča drugo. Treba je, se perve nesreče varovati. Kako je težko si pot k sreči nadelati in vgladiti. S težavami le je mogoče na eno in pervo stopnjo sreče priti.
To velja sosebno v kmetijskim gospodarstvu, v kterim se eno iz druziga snuje.
Župan v vasi je pred šterimi tedni umeri. Moj stric je bil zdaj tudi gospod župan, in to je bila njegova popolna nesreča in poguba. —
To vse zvediti, pridejo moj oče k stricu, mu svojo poslednjo misel povedat, mene pa tudi iz hiše in nazaj k sebi vzet. Zakaj moje službe leto je preteklo. Moj oče so bili od svojiga brata z veselim, rajši bi pa rekel, s prav nesramnim obličjem sprejeti. Kadar hudobija korenine požene, tako dela. Pa ravno to je storilo, de so moj oče žalostni, prav malo in naposled samo to rekli, de so prisiljeni, me zopet k sebi vzeti. To je gospod županu zlo zlo v serce zadelo in rekel je, de ima namen, meni vse njegovo premoženje prepustiti, če njegovo narstariši ali drugo hčer v zakon vzamen. Moj oče so rekli, de se to že zavoljo žlahtenemore privoliti in odsvetovali so mu, kaj taciga storiti, ker še ni star mož. Ker je pa le sitnost vganjal, so oče to reč moji pameti in moji volji prepustili. Brez de bi se bil pa dolgo premišljeval, sim mu rekel, de bi njegove hčere ne vzel v zakon, če bi prav rod mi ne branil, in to samo zavoljo tega ne, ker se bojim, de bi se otroci lahko po hudim izgledu svojiga očeta vergli. Odkritoserčno sim mu rekel, de mi je žena slabiga zaderžanja gnusoba. Če mi je sicer zdaj tudi, kakor te dve obe njegove hčeri, kar njeno za-deržanje utice, zlo dopadla, bi vunder nikoli ne mogel sklepa narediti, se z njo zaročiti, iz strahu pred hudobnim izgledam. „Dobro“ — so mi rekli oče — „te mi zlo dopader in ravno moja bo-ječost pred močjo izgledov, ktera sčasama narblagši serca izpridi, je tudi kriva, de te iz te hiše vzamem“. Povedali so stricu moje misli, so ga še enkrat kratko posvarili, in so njemu razsodbo prepustili.
’	(Konec sledi.)
Drobtinice iz živalstva.
Pes izda ubijavca.
(Konec.)
„In če bi bil vaš brat, ga zdaj razglasim vbijavca dekleta, ktero sim tam v gojzdu našel. — Storite svojo dolžnost1“ Mislite si, kako je bilo ranjencu pri sercu te besede slišavšimu. — Med straham in med upanjem živeč, in negotov, kteri bo drugimu odjenjal, žlahtni gospod ali sodnik, je živel tako reči, med življenjem in smertjo. Kar se nekaj pripeti, kar prepiru konec stori. Ko je namreč ranjenec v kerčmo prišel , kteriga život je prestana nevarnost zlo zlo pretresla, in kteriga so prejete rane zlo oslabile, se ga merzlica polasti: zavoljo ktere je mogel v posteljo se vleči. Ko sta žlahtni gospod in sodnik se preperala, je uni spazil, de njegov pes aržet pri bolnikovi suknji, kteraje na stolu ležala, neprenahama povohuje. To je sum žlahtniga gospoda še boljpo-terdilo. De bi tadej reč bolj do konca dognal, je sklenil, aržet preiskati pustiti, iz kteriga je tudi res kervavo ruto in kervav nož izlekel. Poda oboje sodniku , kteri oboje na znaminjih spozna ter zavpije: „Pravični Bog! ta ruta je moje hčere. Hudobnež, ali ti si jo morde umoril? Včeraj sim ti rekel, de bo enimu mojih sodnikov SOO goldinarjev nesla“. Gospod mu tukaj besedo zavre in ga praša, kako je bila umorjena ra-šena, kakošna je bila in kako oblečena. Ko mu sodnik na vse to odgovori, reče: „Ne dvomite več, de je to ravno tista ženska, ktero «im v gojzdu umorjeno našel. Ako se hočete še dalje prepričati, ga vkažite še bolj natanjko preiskati, in stavim, de 300 gold. pri njem dobite“.
Kakor sodnik v začetku ni imel volje, gospoda poslušati, tako rad se je zdaj v njegov nasvet vdal. Sam preiše ranjenca, pri kterim je tudi res 300 gold. našel, ki so bili v mošnjici zaviti, ktero je hči nesrečniga očeta naredila.
Hudodelnika so tadaj zvezali in v gojzd so šli, v kterim je deklo umoril. — V kerčmo so prinesli truplo in postavili so ga pred hudodelnika , kteri ni samo svojiga hudodelstva spoznal, ampak se je z vsimi pričejočimi nad božjo pravičnostjo čudil, ktera je pripustila , de ga je tako umna in serčna žival razodela in sodbi izročila in storila, de je še toliko časa živel, de bi njegova glava drugim svaritev in podučenje dala.
Sploh koristne reči.
Obrezovanje sadniga drevja.
(Konec.}
3.	Dobro se morajo lesni in sadni bersti razločiti. Leseni bersti se ne morejo drugače rodovitni storiti, kakor z obrezanjem. S tem so prisiljeni, nove sadne berste pognati. Sadni bersti se pa lahko v lesne preveržejo, če se zanemarijo ali neprevidno obrežejo. Kadar je tako, se pusti berst samo iz poslednjiga očesa rasti, druge pa zadušiti. Lesni bersti so tadaj vsi, kteri naravno iz dveletniga ali bolj stariga bersta poženejo. Ko je berst obrezan, požene navadno v naslednjim letu 3 do 5 poganjkov, in sicer iz poslednjiga očesa narmočnejšiga, ki je lesen, drugi pa so sadni.
4.	Vsi lesni berstji se morajo kratko obrezati; samo dve, tri, k večimu šteri očesa se jim smejo pustiti, de se prisilijo, samo en lesni berst
pognati; sadni berstji pa se morajo dolgo obrezati,„ tako de se jim šest, osem tudi deset očes pusti, če je drevo zdravo in krepko žene.
6. Kolikor močneje drevo poganja, toliko več očes se mu mora pustiti, de ima kaj roditi, če ne se očesa, ki se imajo vploditi, v berstje premene. Ce pa drevo ne žene krepko, se mu menj očes pusti, ker bi sicer plodovitih očes ne moglo vsih prerediti. En leten ploden berst, posebno brezkljev, mariljeen in češpljev že obrodi drugo leto.
6.	Vse jablane in hruške nastavijo svoje plodne očesa tako, de se že same spoznajo. Pri teh drevesih pretečejo šteri leta, preden iz očesa berst požene, kteri svoj sad prinese. Tudi tukaj se plodnim ber-stam ne pusti več kakor šest, k večimu sedem očes, ker te drčvesa malokadaj več kakor šteri plodne očesa nastavijo.
7. Pri breskljah in mariljcah je treba, de se malo pred ali po kresu, kadar začnd v drugo poganjati, še enkrat obrežejo. Iz dve ali večletnih berstov poženejo mladike, ktere so samo lesne. Te se poleti do treh-očes porežejo. Tako so prisiljeni, majhne plodne berste nastaviti, ktere drugo leto že obrode.
Nove bukvice.
Čednost in hudobija, dvanajst prav lepih povest, slovenski mladosti iz Laškiga poslovenjenih. V Ljubljani, v založbi in na prodaj pri Eduardu Holmu, bukvovezu in kupčevavcu s papirjem na starim tergu. — Natisnil Jožef Blaznik.
Malo malo povestnih bukvic imamo za slovensko mladost, v kterih bi bile čednost in hudobija v kratkim in razumljivo popisane in mladosti v ¡zgledih pred oči postavljene. Dvanajst imenovanih povestic, na polče-terti poli lično natisnjenih, priporočimo s svestostjo vsim prijatlam mladosti, de jim bodo gotovo dopadle in de jih bodo povsod priporočali.
Še en odgovor.
Z gospod Blaznikam sim se z besedo pogovoril zastran njegoviga razjas-njenja moje opombe zastran Kolednika in iz dolžnosti do sam sebe sim mn tudi v poslednjim listu odgovoril. Ker sva si to reč z lepim poravnala, sim terdno mislil, de je dognana. Pa gospodu vredniku »Novic« je dopadlo v svojim poslednjim listu še nekoliko kaplic černila zoper mene potrositi. Malo me je to zbodlo, zakaj, jez in še marsikdo tudi dobro ve. Odgovoril bi bil na to obširneje; ker bi pa to ponoviti mogel, kar sim že gosp. Blazniku rekel, postavim samo to le tu sim;
Gospod vrednik »Novic« pomiluje gospod Potočnikov trud in gosp. Blaznik-ove iztroške, za ktere je tudi meni žal. Ali pomota, ker je gospod Blaznik mislil, de slin jez dve stavljeni poli v korekturi imel, kar je pa ravno tako malo res, kakor kar mi Novičar iz Ljubljane očita, de nisim dal ne verštice za Kolednika v tiskarnico, me potolaži. De pa gosp. Potočnikov trud in gosp. Blaznikovi iztroški ne bodo zastonj, si prederznem gosp. vredniku »Novic» to le nasvetovati:
Pratika je za leto 1850 narejena. Toliko kmetijskih in sploh koristnih so-stavkbv, kolikor jih ima »L andvvir th s chaf ts-K al en der«, skup spraviti, gosp. vredniku »Novic« nebo težko stalo. In koliko več koristi bi prinesel tak slovensk kalender, kakor pa nemški? Kar nemški kalender ve in pove, to ve in pripoveduje sto in sto druzih nemških kalendrov in bukev. V slovenskim mestu bi pa mende enak slovensk kalender prav na svojim mestu bil. — KarKolednika utice, moram še pristaviti, de je o Božičnih praznikih koledovati navada. Do tistihmal je bilo še dovolj časa.	Malavašič.
Založnik: J. Giontini. — Odgovorni vrednik: Fr. Malavašič.
Natiskar J, Blaznik v Ljubljani,