—.x 83 >¦•—                                         19
1
Mladi lovec.                                     ^J
^0^0$                                (Spisal ~ž'}                                               ^i
ifW"o je bilo skakanja tistega večera! Mati je vse podstresje preobrnila. dokler           M
Jrpfni naposled izmej stare šare izvlekla zarujavelo mišolovko, katere je Slavko           1
tako zelo potreboval. Slavko je tistega popoludne baš svoje naloge izdeloval.           1
ko je slišal pod svojo posteljico nekako škrabanje in kljevanje. Vzdignil je okroglo           1
zlatovlaso glavieo in poslušal,  fieš,  sem li dobro čul in res je vže mislil,  da se           1
je motil, ko se je zopet ponovilo ono škrabanje in kljevanje. — Kaj je to? za6el           I
je premišljevati  naš modrijanček.   Strah ?  Strah ne bode,  prezgodaj je še.   I kaj           1
bi   ueki  bilo.           .                                                                .          ljala—miška,           1
Aha! šinilaje    f^^                            .      _________LjHI    miška! ~             1
v kuhinji ve-    |__                                                             __     __(   svarila ga je
cerjo pnprav-   .     v                                                               v         mati.
—  Bodete videli mati! — jaz jo ulovim, še nocoj jo ulovim! Kje pa imate mišolovko, niati? —
—  Saj imam res časa, da bom zdaj tebi iskala mišolovke! —
—  Ali mati,  zlata moja mati,  dajte poiščite mi mišolovko,  nikdar vas ne bodem več nadlegoval in vedno poslušal. Mati, dajte jo no poiščite. mati moja!
Kaj je hotela raati, šla je iskat raišolovke in jo dolgo iskala mej staro šaro. In kako je bil Slavko mišolovke vesel.   Da,  ali miška neče v prazno mišolovko,
—•¦< 34 >¦*—
tako neumna pa še vender ni. Prosil je, prosil zopet mater slanine, dokler je ni dobil, da se bode miška raje ujela.
Nabodel je Slavko slanino na vilice ia hajdi k ognjišči. Ondii je slanino tako tepo opekel in okadil, da bi morala miška res brez vsega noska in brez želodeka biti, da bi ne pokusila lepo dišeče slanine. In s kako resnobo in spretnostjo je postavil mišolovko pod svojo posteljico, trdno uverjen, da se bode prihodnje jutro radoval njete sirotice.
Moral je Slavko v posteljico. Kako je nategoval ušesi, da bi zopet slišal kako škrabanje in še sopsti si ni upal, da bi miške, katera je bila izvestno vže na potu v njegovo mišolovko, ne ustrašil. In ni se varal naš Slavko! Ko je zjutraj pogledal v nastavljeuo mišolovko, zagledal je v njej raajhno, pepelasto živaleo z dolgim repkom in takimi brki, ki bi čast delali samemu kraljeviču Marku. Živalca ga je tako milo in otožno pogledavala z oniini bistrimi, okroglimi očesei, ali Slavka ti pogledi niso motili, on je bil zdaj junak brez srca, ki je vže davno odločil osodo nesreenej miški.
Najprfij je Slavko miškico vsem v hiši pokazal in vsak je moral živaleo skrbno ogledati si in mladega lovea pohvaliti, potem jo je odnesel v kotieek na dvorišei, ki je mejil z lepo ozidanim vrtom. Tu je bila zbrana vže lepa dmžbica: bil je tu mali dolgodlaki psieek „šineteljček," kateri bi lehko rekel o sebi: jaz se nobenega ne bojim, če sem tudi majhen, pa sem hud; bila je tukaj tudi šine-teljčkova priliznena prijateljica kuma rujavka. 0 da ste ju videli tukaj, kako sta skočila proti Sla?ku, kateri je nesel tibogo jetnico, katero je takoj kurji pot oblil, ko je ugledala najina znanca. Da, ali Slavko, ta je pokazal, da je on gospodar, položil je mišolovko na tla in miril razburjena sovražnika uboge niiške . . .
Eujavko je pognal nemilostivo na šineteljčkovo hišico, ceš naj se ondii malo pokori in pripravlja na mastuo pečenko. Le šineteljčka zadelo je to posebno odli-koFanje, da je smel skakati in lajati okolo mišolovke. Le poglejte jih! Naš Slavko pazi, kakor kak odličen vojskovodja, na ves prizor; zna se, da ga včasih malo smeh posili, saj ni čudo, ko gleda šineteljčka, kako se jezi in kozolce preobrača okolo uboge ujete živalce. Kumica rujavka bi najraje iinela, da bi Slavka in šine-teljeka niti blizu ne bilo, saj jej je tudi hudo, da mora ves prizor tako od daleč gledati, ko bi vender najraje takoj skočila nad siromašno miško. Le poglejte jo, kako se je stisnila in kako je oči napela; huda jeza se v njej kuba in kdo ve, kaj bi bilo, ako bi se ne bala biča, katerega ima Slavko stisnenega pod pazduho. Nu,
bode li vže jedenkrat tega dosti ?-----------In res! Slavko se je vže naveličal tega
prizora, prime mišolovko, pokliče k sebi kumo rujavko — strašen prizor — srca bijo, oči se svetijo, šineteljček laja, rujavka puha, miška se stiska, Slavko se smeje, — da-si mu se pri vsem tem vender le milo stori za ubogo miško — vratca se od-pro. miška skoči in zgine v hladni grob — launi želodec kumice rujavke. — —