štev. 14
v Mariboru 15. julija 1876. Tečaj V.
Izhaja
1. in 15. dne
vsakega meseca.
Rokopisi
ne vračajo se.
Stoji na leto:
redoma po 4 forinte,
izjemoma po S forinte.
ČASOPIS ZABAVI I PODUKU.
Pregled. Poezije: Homerove odiséje tretji spev. Poetičen kalejdoskop. — Odlomki iz ženskega dnevnika. — Idealist. — O Stanku Vrazu. — Kedaj so se Kočevarji na Kranjskem naselili? — Razgovori.—Domišljeake. — Književnost in umetnost. — Listnica. — Naznanila. —
Homerove odisé;e tretji spev.
Frevel V. K. (Daje.)
A ko je jutranja zora zallisnila z rožnimi prsti. Vstal je iz postelje preiej Gerenijan, viteški Nestor, Stopil iz dvora i tamo na likane kamene sedel, Ki so ležali mu pred 'isokimi dvermi poslopja, Beli, mastni kot olje, svetlikasti, kjer je popreje Nelej posedal, enak ^ modrosti bogovom Olimpa; 7 'Vendar je oni, premxgan od smrti, v Ad že odišel. Nestor je zdaj tu s<del, Gerenijan, varuh Ahajcev, Žezlo držeč.   No siiovi okoli se njega so zbrali, Dohajaje iz spalnic: Ehéfron i Strati] naprvo, In Persej in Arét, potem Trazimed bogoviti. Njim se poslej krt šesti pridruži Pejzistrat junaški, Strit so Telémahi, bogom enakega, mu posadili.
Zdaj je povzd besedo Gerenijan viteški Nestor: Nagloma, dragi sinovi, mi voljo izpolnite mojo, Da mej bogovi naprvo si milost izprosim Atene, Ki je očita mi prišla na božjo gostijo obilno. Ala pohiti mi eden na polje po kravo, da pride Brž, a prižent jo naj pastir, ki čuva goveda; Idi mi drugi potem k Telémaha ladiji temnej. Ter mi doveli tovariše vse, a pusti samo dva; Jeden pak äatarja Laérkeja simo pozovi, Da naj pride goveđu rogove pozlatit umetno. Drugi pa ü ostanite mi v zboru; recite i deklam
14
218 -
Notri, da naj slovesno gostijo napravijo v hiši, Drva i stole okrog in vode nanesejo bistro.
D'jal je in oni tedaj so se spesili. Prišlo govedo S polja je prvič in prišli od jadrne ladije redne Drugi Telémaha so velesrčnega, prišel kovač je, V roki orodje kovaško nesoč, umetnijsko orodje. Nakovalo i kladvo in ličnovstvarjene klešče, S tem je zlato koval; i prišla je Palas Atena Žrtvo sprejemat.  A starosta s Pila, gerenijski Nestor Dal je zlato, i kovač ga ovil je govedu na roge Lično, da videla rada je boginja krasno podobo. Kravo za roge pri\eđla sta Stratij i blagi Ehéfron, fjjj^)^ Vode umitne prinesel Aret jim v cvetnatej banji
Z eno roko iz hiše, no z drugo je v skledici držal Ječmen v dar posvečen; a hrabri junak Trazimedej Z ostro sekiro v rok', pristopi, govedo ubijat. Persej imel je skodel« za krv. Zdaj viteški Nestor s
Prvi umije se, zajme iečmena i žrtvo pričenši '
Moli k Ateni i dlako -az glave na ogenj pomeče. i'hikihk*
Ko so pa pomolili in j?čmen sveti posuli, '
Stopi brž Nestora sin, jrehrabri junak Trazimedej Blizu goveda i mahne; sekira preseka mu kite Tilnika ; moč oslabi goveiu.   Zdaj molijo glasno Nestora hčere i snahe i noli dostojna soproga Sama, Evridika, hči najsta-iša Klimena kralja. Oni pa kravo dvignivši poem od zemlje prostorne Kvišku drže; no kolje Pejšstrat, vodja možakov. Črna odteka že kri ; a kost ostavi življenje. Naglo razparajo truplo, i br; izrežejo stegna. Vse po šegi obredno ; ovijejo pa ja ze mreno Dvakrat okrog, i na-nje denó vseh udov odrezke. ,    Zdaj ja starosta žge na polenti i vliva popreko *pi 1 Rujnega vina, mladenci pa s srani drže petoroglje. Ali ko hitro so stegna sežgali i kušali drobje. Brž razkošejo drugo telo i na lažnje nabódo. In je peko, vrteč z rokami prióstrene ražnje. (Konec priđe.)
Poetičen kalejdoikop.
J. Cimperman.
V Radamanti ostri v slovenskega slovstva kraljestvu. Ki ste prejeli oblast, pisati smrt in žsot — Gledite, klanjam se vam, v ponižnosti svd.i se klanjam.
Pesni ker moje pri vas milo so našle sodbo. — Ipak odkrijem vam tudi, da hvale te nijsen zaslužil, Da-si mi pravi zavest: pošten si bil vsitedar.
- 219 -
'Kar sem zapisal kedaj, kar našlo odmev je v Slovénih
Ter so hvalili ljudje, kar je pogodilo vam: Vse to vzbudila je v meni brezkončna, večna ljubezen,
Ki za človeštvo gojim verno, skrbljiv jo vsak čas. Toda, navzlic vsej pohvali, prejeti od vas, učenjaki.
Vendar otožen sem le, neko me čuvstvo teži: Kaj sem dosegel dozdaj se pesnimi svojega srca.
Sem-li človeštvu odvzel breme težilno gorja? Sem-li posušil se petjem udovi, siroti, prosjaku
Grenke uboštva solze, radostni da so bili ? Sem-li pomiril razpor, ki vlada mej lasinimi brati?
Sem-li duševno temo mogel prestvariti v dan? Tiho ! dosegel dozdaj še takovih nijsea namenov, i     Tudi ne bodem jih, vem, dobro vem to, nikedar. « Ali, ker vsadil mi bog je rožo v srcf poezije.
Bode mi cvela ondi, dokler utriplje srce. Naj jaz dosežem namen, ki pesnikoa vsem je naloga.
Naj ne dosežem ga jaz, vedno Apolu bom zvest.
Odlomki is ženskega dnevnika.
p. D. - Pajkova. j
Navadno, tristopetinšestđeset-đnevnJ leto smo danes nastopili. Lanjsko leto bilo je za eden dan daljše, nego letošnje, tako da bode letošnje imelo za eden dan manj veselosti, pa tudi nanj žalosti od lanjskega. In kdo ve, koliko bolečin bode s tem polajšanih. nesrečnikom, M so letos obsojeni v solzah se topiti? Italjanski pesnik Silvio Pellico barem pravi, da kdor je prestai eden sam dan prave otožnosti, imeti mora uže pravi pojem o nesreči, in mora občutiti sočutje do vsea onih, ki trpe. če tedaj otožnost tako neskončno onesrečuje človeka, katera je vendar-le le duševna bol, koliko več morajo tedaj druge nesreče trpljenji provzročati, koje tako raznovrstno in tako obilno tarejo ubogo človeštvo?
Onim pat, katerim življenje polje od veselja do veselja, od radosti do radosti, kaj njim mar, da jim letošnje leto odvzame eden dan veselja? Sej jim koncem veselega leta pričenja drugo, menda še veseleje. In tako se jim redoma vrsti leto za letom, niklar gledajočim trpečih svojih sobratov. Pa čemu bi tudi oni, temno gledajoč na revščino sveta grenili si sladko slast brezkrbnega življenja? Da člov3k le enkrat živi, predobro jim je znano, a znano tudi. da bi jim bilo pozieje zastonj obžalovati, kar bi sedaj zamudili.
Vendar pak, hvala Bogu, malo jih je takih, ki bi mogli z življenjem tako se bahati. Vsaj kakor ms moje dosedanje še majhne izkušnje o življenju uče, vsak človek, bodi si katerega koli starni, nosi sToje gorje. Nemirno človeško srce je pač tmó vstvarjeno, da, naj se ono topi še v takej obilnosti Tsega, in naj mu še tako milo smehlja sreča, ono vendar vedno biva nemirno, vedno po čem nov3m hrepeni. Tako na vse zadnje revežu kakor bogatašu, srečnežu kakor nesrečnežu velja ena sodba o svetu: da je on vendar-le „dohna solz."
14*
— 220 —
Sploh sem jaz o zemskej pravej sreči jaka nevernica postala. Naj se temu-le ziblje na ustnicah veselo smehljanje, naj le oni svoje vedro celo ponosno vzdiguje, in ta-le brezskrbno upijani svoje srce sreče in vesehe, ali ga bodem zavoljo tega imenovala srečnega ? Nikakor ne ! — Goethe bil je kot najsrečnejši človek od premnogih zavidan. In kako ne bi bil? Bilje na dobrem glasu, slavih so ga daleč in blizu; užival je najbolje zdravje; bogatstvo in naklonjenost mogočnikov ga je obdajala : a vendar je najti mest v njegovih spisih, kjer se pritožuje, da v celem svojem življenju nij užival pet tednov čistega veselja! In koliko takih izgledov najdem, da le nekoliko pazljiveje svet ogledujem !
Toda, kaj meni mar la svet? Ima-h moj dnevnik nalogo, zgodovino, krvavečo zgodovino človeštva pripovedovati, a ne tem več nekoje dobe moje mladosti, nekoje tajne vzdihe, in nekoje skrivne želje mojega zapuščenega srca razodevati? Kajti moja želja je, tebe, mala knjižica, smatrati in shraniti kot eden del mene samegj,, kot oni del, ki tako rad omaguje, moj spomin! Glej, kot tak, kot svoj lastni spomin bi te rada smatrala, kot spomin na mojo mladost, kot spomin la ona občutljiva leta, ko človeku srce velja za vse, pamet pa in dolžnost za pristransko stvar! Prišla bode, upam, tudi meni enkrat ona doba, ko boden mirno živeč imela za sanje vso svojo preteklost. Ondaj mi bodeš ti, knjižica, stopila pred oči, in mi vzbudila one .  davnopretekle spomine.
Z novim letom tedaj začinaa svojo pismensko izpoved, ali bolje rekoč svojo pismeno zaupanje proti tebi, neobčutljiva knjižica; kajti ta dan zdi se mi najprimernejši k takemu početju A prašati nočem, kakov da bode njega konec, ne s čem bodo napolnjeni troji predeli — ne maram in nočem tega vedeti! Nočem s tožnim premišljevanjem svojim segati v skrivnosti dejanij roke, mene in, kar nas na zemlji ž.vi, vladajoče. Sej, kakor nij najti dveh evetUc, dveh dreves, dveh obrazov, d^eh duš, ki bi si popolnoma bile enaki, tako tudi v življenju nij najti dveh časov, dveh dnij, ki bi si bila v vsem podobna. Po kratkej blaženoj, jasnej lobi časa sledijo dnevi težav in žalostij. Sladkim, mirnim sanjam mnogokrat sledijo burne sanje, polne groz in strahov. Tako se godi v življenju, in enako se lode tudi meni godilo. Ali prenašati se hočem navaditi!
Hud je bil današnji dan. On se je odlikoval s posebno zimsko silo. Veter je bucai s tako grozovito-strašljivim glasom in stresal tako močno gola, pusta drevesa ter hišno zidovje, da človek, \ gorkej sobi sede, je moral meniti, da so kakovi siloviti duhovi iz svojih grobo? vstali, in da iz gole zavidnosti proti živečemu človeštvu, hočejo svet podreti in porušiti.
Takov utis je na mojo dušo storil večerni mrak današnjega dneva, ko v dobro zakurjenej sobi sede, čelo na steklene okno pritiskajo, zrem v skoraj uže nočno tmino, kako divji sever velo listje, edini borni ostanek nekdanje lepote nasproti mi stoječega drevesa, neusmiljmo stresa ter od tal do mojega okna, in od okna visoko visoko nad hišno streho kot razkačen vznaša, in od tod zopet gori in dol. A Bog zna, do kedaj bi bila ondaj ostala v čudne misli utopljena, ko ne bi me bil iz njih predramil veseli krik četverih otrok, ki so si mej seboj igrah v mojej bhžini. Dolg» in dolgo sem nemo poslušala nedolžno kramljanje četverih črvičev, čud5 se marsikteremu modremu
- 221 -
njih prašanju in odgovora. Pri tem sem se prepričala, koliko nežneje in sveteje so premnograt priproste misli nedolžnega otročiča napram tolikokrat pokvarjenim osobam, katerim je domača odgoja otrok dostikrat^izročena. AH ena misel vzbuja drugo, in na koncu misli vzbujajo občutke. Gegavi, in kaj so meni ti otroci? — Ta misel mi je pregnala milino, kojo sem jo čutila pri gledanje njih nedolžnega igranja. Ta misel mi je zatemnila čelo, skrčila srce, solze v oči privabila. En pogled na preteklost, drugi na sedanjost, tretji na neznano in negotovo mojo bodočnost in mojega življenja podoba stoji mi pred očmi.
Majhen otročič sem bila, ko sem izgubila mater, in to tako majhen, da kolikor se trudim, s pomočjo spomina vpodobiti si nje obraz in lastnosti svoje roditeljice, vendar si je ne morem predstavljati niti toliko, da bi za-mogla s prepričanjem vzklikniti : Imela sem i jaz nekdaj nekoga, ki me je ljubil, pestoval in ljubkoval tako, kakor vas, presrečni otročiči, zdaj neprestano boža in neguje ljubeča vas materinska roka. Imela sem tudi jaz nekdaj svojo mater, ktere se več ne spominam! Pač pa se spominam pretečih pogledov mačehe, njene osorne, trde, pri vsakej priliki zapovedujoče mi besede ; spominam se zanemarjenja mojega očeta proti meni, vidim njega umirati in me priporočevati varstvu one brezsrčne žene, ki navidezno ginena obetuje, pri njegovej postelji kleče, ostati mi tudi v bodoče, kakor dosle „ljubeznjiva in skrbna mati in odgojiteljica". Tega je uže pet let minulo. Pridno in gospodinjsko je res ona za-me vedno skrbela. In kako tudi ne bi? Sej sem dobra varuhinja četverih njenih otrok, mojih polubratov in polusester.
In v takej družbi izginila so mi otročja leta, brez smeha in brez radosti, brez one brezskrbne nedolžne veselosti, ki jih večina otrok neskaljeno uživa. A meni je ona bila zabranjena. Da bi se bila smejala, smrten greh bi bila učinila v očeh svoje mačehe. „Eesno se mora človek vesti, solziti se raje, nego pa smejati. Vzrokov imamo dovolj k solzam, zaradi obilega števila naših pregreh!" Tako je ona rékala in mi znala vzbujati jok. Jaz pak sem se solzila, bridko solzila, če tudi z otročjimi solzami za — tuje grehe!
(Dalje pride.)
Idealist.
Životopisna samo-izpoveđ.
Spisal Vatroslav. (Dalje.)
1. avgusta.
Božidar! v trenotku, ko sem si nekoliko priredil prijetneje življenje, zadela me je kakor strela iz jasaega neba pogubonosna vest, ki me zopet v mračno brezdno prejšnjega obupanja strmoglavlja. Prijatelj ! skoro ne verujem lastnim svojem očem, a vendar je istina : tu pred menoj leži črno na belem.
— čuj ter strmi! — Eavnokar prejel sem od načelništva pismo, v kojem se mi naznanja — da sem — s prvim novembrom t. 1. iz svoje sedanje službe — odpuščen. — Ha, ha, ha! — Prijatelj! je-li Te ne sili smeh?
— Krohoči se mi iz polnega grla! Ha, ha, ha! — Krasen razgled v pri-hodnjost! Kaj ne, da? — In ta sreča zadene me baš danes, na moj — rojstni god! — ,
- 222 -
„Ođpuščen! đa-li je mogoče?" rekel bodeš dvoje. I, zakaj pa ne? „In tako naglo: po preteku kratkih devetih mesecev?" Mar nij zadosti dolgo trajala ta mamljiva sanja o mojej đomišljenej sreči? Vprašaš me za vzrok? No, tega nij težko uganiti ! V omenjenem pismu navajajo se mi kot vzroki mojemu odpustu „varčnostni obziri", katerih mladi naš zavod nujno potrebuje. Toda, za pravi vzrok se še ne zna!
Vem, kaj imam pričakovati zdaj od Tvoje strani. Eekel bodeš: „Je-li te nijsem svaril in k previdnosti opominal? Zakaj si se dal premamiti?" — Žahbog, da istino govoriš, da bi tako ne! A kaj hočem? Koga hočem dolžiti? Mar nijsem sam, prav sam zakrivil te nesreče, ki se zdaj nad mojo glavo iznaša? Da-li nij to plačilo za mojo neodpustljivo lahkomišljenost, vsled katere sem pustil gotovo cesarsko službo tam v Pulju? Hočem-h na druge krivdo zvračati, meju tem, ko sem se svojim idealizmom to nezgodo si provzročil? Je-li me nij narodna navdušenost k temu koraku zapeljala? Da-li zdaj naj tarnam? Kaj bi mi koristilo? — Malo. ali prav za prav nič!
Da Ti resnico povem: nij mi toliko ležeče na izgubi službe, temveč žal mi je za ugodno priložnost, ki se mi je pri tem zavodu za delovanje svojemu narodu na korist ponujala. Ne briga me materijalni dobiček, katerega sem imel v tej službi: mene skeli samo izguba častnega mesta, katero sem tukaj zavzimal! Jedva sem dospel v toliko želeni si delokrog, uže moram ga zopet zapuščati in baš sedaj, ko se p vnelo novo življenje med Slovenci! Božidar! samo iz tega vzroka mi je izguba te službe nenadomestljiva!
Vprašaš me: kaj pa zdaj? — Kaj to vem! Jako malo mi je mar, kar mi je nemila osoda v prihodnjosti še odmerila! Bode se uže našel kakov kotiček i za mene! — Sicer pak so mi tukajšnji narodnjaki obrekh, da mi bodo uže nekje do druge primerne službe pripomogli. Gemo videti! Sploh mi je dan trimesečni obrok in v teku tega časa bode se vsakako kje kaj iz-teknoti dalo ! Taka je, vidiš, osoda „Ideahstova" !
20. oktobra.
Iskrena Ti hvala, dragi prijatelj, za sočutno milovanje, katero me je zopet nekohko pomirilo in me o Tvojej gorečej ljubezni osvedočilo. — Sicer Ti moram reči, da nikakor nisem toliko obupan in pobit, kakor bi se iz mojih pisem soditi dalo: navajen sem uie nezgod in nesreče in sem skusil na svetu uže dovolj bridkostij. —
Za službo se mi v tem trenotju nij treba več brigati, ker imam zagotovljeno začasno preskrbišče: moj prijatelj Č. na Drvanji ponudil mi je zavetje v svojej gostuljubnej hiši ter me povabil na svoj prijazni dom. kjer morem tako dolgo ostati, dokler se mi kakošna primerna služba nagodi. In temu prijateljskemu pozivu hočem se bez ovinkov odzvati, kajti tu v Ljubljani me ne stane več!
Z lahkim srcem in mnogo treznejši bom zapustil središče Slovenije, tolikanj slavljeno „belo Ljubljano", kamor sem bil pred ednajstimi meseci tako navdušen prihitel. Vsled izkustev svojega kratkega bivanja v Ljubljani padel sem za nekaj sežnjev v svojem idealizmu, v kojem sem se prej tako visoko zibal.
Prihodnje moje pismo pošljem Ti tedaj iz osrčja blagoslovljenih slove n s k i h g o r i c. —
- 223 -
• '        ' Na Drvanji 15. novembra.
Dospel sem torej zopet nazaj sim v tiho dolino, tjer sem nekedaj kot brezskrbni deček veselo prepeval!
Sedemnajst dolgih let ugreznolo je v morje neskončne večnosti, odkar sem zapustil ta mili kraj!
Kolik razloček mej onim in sedanjim časom! ' Takrat sem bil bister in ukaželjen deček; imel mlado srce, polno blaženih in sladkih upov ter hitel kot z razstrtimi krili in z vedrimi čutili v beli svet; a zdaj vračam se kot resen izkušen mož, z bolnim in potrtim srcem, prevaran in truden življenja. Eadostno vriskaje bil sem odrinol iz tega prijaznega sela, koje se mi je zdelo pretesno, — tih in nem dohajam nazaj na niiljeno terišče svojih otročjih igrač!
Prijatelj! pri teh čuvstvih dohaja mi na pamet resnični izrek Schil-lerj ev :
.• „In den Ocean schifft mit tausend Masten der Jüngling;
Still, auf gerettetem Boot, treibt in den Hafen der Greis." ,ui
Toda, dragi moj! da-si tudi se moje drzovite nadeje niso izpolnile in se z razbito ladijo in s praznimi rokami vračam v loko svojega domovja, ipak nočem obupovati! Nahajam se stoprvv onej dobi, katero Dante imenuje „mezzo del cammin di nostra vita'' ter začinam stoprv živeti, in na svojej strani imam — ljubeznjivo družico ! Proč torej z mračnimi, brezupnimi mishmi ! Pogumno hočem gledati neusmiljenej esodi v kruti obraz!
V svojem zavičaju bil sem prijazno sprejet ; osobito mojej soprogi prišlo je vse z odprtim srcem naproti.
Najiskrenejše pak naju je sprejel moj preljubeznivi prijatelj. Pod njegovo gostuljubno streho ne bode mi ničesar manjkalo. Mož si na vso moč prizadeva, da bi nama bivanje čem ugodneje in prijetneje storil in nama je z dušo in telesom naklonjen.
Zdi se mi zdaj tu pri svojem prijatelju kot takrat na morju, kadar je moja ladja v varnej loki zasidrala se, med tem ko so za nami na odprtem morju divjali valovi in ljuti viharji! Trikrat blažena hiša, ktera begunu daš varno stanišče! (Dalje pride.)
-^-
o Stanku Vrazu.
Spisal And. Fr. Fekonja.
(Dalje.)
G e trti razdel je zgola rodoljubnega sodržanja, na kterega koncu vz-klicuje pesnik:
„Pa se mi slagajmo A Bog će se smilit',
Ko ruže u vencu. Nič' *) opet sloboda.
Brat budi Vlah Nemcu, Nad nami izteći
A Nemac Slovencu; Sunce bez zahoda". (18—19). —
*)  Kliti.
— 224 —
„Glasi iz dubrave žerovinske", ki so tako nazvani po Žero-vincih, občini, v ktero spada pesnika rodni kraj Oerovee, obsegajo balade in romance.
Predmeti tem baladam so razni. Navadne ljubezenske zgode pripove-dajo komadi: „Svakdan", „Lovac", „Srđjba", „Beiana", „Grlice", „Stana i Marko". Ženska „zvestoba" se prepeva v romanci „Vera i nevera". Krasna je balada „Bura" (Burja), v kterej se pripoveda, kako strela ugrabi mladej ženi in malej deci pridnega moža in očeta. Primeri nenavadne in nasilne smrti opevajo se tudi v baladah „Prsten" i „Romantični konae". V „Osveti" se slavi neka vrla Slovenka, ki se v „Dolnjem gradu" od plemiča ugrabljena tako dolgo brani, dok jej od brata in ljubega pride pomoč. Znani predmet „Pridrik i Verunika" tudi naš pesnik opeva, dodavši baladi (po Valvasor-ju) potanjših izvestij.
Izvirne romance Vrazove so: „Junak Hranilovid" in „Zora i Bog".
V prvej opeva pesnik, kako je glasoviti Senjanin Hranilovid poturčenca Asan-ago pogubil. Turek mu se grozi, da mu bode vzel ženo, ah Senjanin mu odgovarja;
Sta spominješ moju ljubu. Doista je lepa mlada, Niti nad njom niti do nje Nima ti je carski saraj. Nu nestoji samo u njoj Moje srce, moja slava;
Ko tamnicu kucu tuznu,
U koj nima živa zraka.
S toga, znaj, ja živim, gorim.
Te ja hvalim Boga danas.
Što će pasti, ako Bog da,
Pod mom sabljom tvoja glava.
Jerbo nisam nježno Ture, Tek uz ženah junak hrabar. Već krštjanim, koj vojuje, Krv proleva za krst častan; I Slavjanin koji mrzi Život tašti i bezslavan
Nu ak' uzhté bojna sreća. Te ja od tve padem danas, To je meni porodila Ljuba porod sinka jaka, Koj će lepo danas sutra Osvetiti svoga ćaćka.....
H' „Zora 1 Bogdan", kterej romanci je predmet vzet iz jugoslavenske po- , vestnice, spominja nas na več mestih Preširnove „Turjaške Eozamunde."    '
Treba je spomeniti, da je Vraz svoje romance na španjolski način zlagal, namreč s priglasci (assonancami), kar razve Preširna dotle nijeden jugoslovanski pesnik nij bil storil.
Zbirka „Gusle i tambura" sodržava razne pesni, razredjene na četiri glavne dele.   Njih zložitelj sam o njih takó-le pravi:
A. „Prvo listj e" razodeva prve radostne in žalostne vzklike moje Vile, kar je ona prvikrat kot slaboumno in šibko détece zapustila svojo kočo in zibelko. Tako se ona tedaj polagoma stopkajé šče bojazljivo prijemlje za skut in rokav svojih rednie, in pri vsem vendar šče mnogokrat pada na obraz. Te rednice pa so jej bile vile staroklasičke, germanske in romanske, najbolj iz loga roman-tiškega. Med mojim „listjem" najdeš tudi takih hstov, kterih šumljanje so sami težki vzdihljaji, in na kojih trepeče jutrna rosa gorkih solz. ,Anfangs sind wir fast zu kläglich' rekla bode tvoja učenost z L. U bland o m. Ah odpusti jim; kajti je narav otročičev, da se oni več jočejo nego treba, in da na vsako tudi najmanjšo nezgodico brž na glas zajavčejo. Loči jih od rodne koče, od njih zibeli, od ljubljenih sestric, in ti glej, kako jih bodeš utolažil, da ti se v solzah ne utope in od ahanja ne zaduše.  Taka je z
- 225 -
mojo prvo pesniško vilo. Zato te prosim, moj brate, i za to uljudnost; ne gledaj mi z mrkim očesom na nekoje besede in oblike v tem razdelku. Ti boš iz te knjižice same zvedel, da so te stvariee iz 1. 183Ü, 1834 in 1835, tedaj iz one dobe, ko se je moja Vila stoprv prebudila, počenši tako govoriti, kakor je čula od ljudi j svojega rodišča*), a rodila se je (kakor znaš in veš) na „malem Štajerju", med Muro in Dravo. A zdaj ti jih izročam v obleki drugej, v „književnem narečju" (ilirskem).....
B. „Gvetje i vode (sadje)" donaša raznih komadov raznih let, od 1. 1836—1844......
C. „Izza mora" (morja) donaša lepih zamorskih ponudeb, svetlih biserov in pisanih školjek, ktere sem pred nekojimi leti nabral na morju, na tujih bregovih, da iz njih svojej sestrici Anki sostavim dragoceni ogrljek. Med njimi najdeš v domačej obliki nekoliko najsijajnejših alemov (dragih kamenov) lepoznanske književnosti sorodnih in inorodnih, bližnjih in dalnjih narodov. Izmed sorodnih narodov imaš tu komadov iz češkega, ruskega in poljskega jezika; izmed inorodnih pak primerov iz angleške, nemške, francoske, španske in italijanske književnosti".
D. „Povestice" imajo samo dva komada. Komad „Grob izdajice" je drugi proizvod moje Vile v ilirskem narečju, samo da prema prvemu slogu (1. 1835) predelan in oglajen." —
Iz pesni „Grob izdajice", vkojej pregreha niti duhu umrlega izdajice ne daje mirovati, naj tu stoje zadnje tri kitice za poskušnjo Vrazove živahne poetične domišljije:
Za to mi je tesan Ah da će se smilit —
ainj,       Grob i prostor Ičsan, Tko mi grob razkrilit,
-o i        I prašak se svak na meni Pa izvadit trup na polje :
Čini stup gvozdeni. Bilo bi mi bolje!
Olii
Al zahman! nemogu
Mirovat mi kosti, -ii,. Zašto nema ni pri Bogu
¦ J Izdajstvu milosti ....
Druga pesen „Hajduk i vezir" je iz 1. 1841. Bósenski vezir (poglavar) nabil je hajduka Kulaša na kol, ali hajduk mu se zagrozi, da ga bode po noči ubil.
Drugi dan je Kulaš sicer na kolcu izdihnol, ali tudi vezir je črez noč umrl.
Tej knjigi je pridan tudi „Dodatak: Istina i šala, pesni" od istega St. Vr. -
Eazlike pjesme", in to „Izvorne" (izvirne) razpadajo na šest razdelkov :
A. „Sanak i istina" sodržuje same sonete, 47 po številu.
B. „Gazele", 7;
C. „Eazličite pjesme", med temi posebni oddel „Zvuci prigodni" (prilične ali prigodne pesni). (Dalje priđe )
*)  tedaj po slovenski; pesni omenjene bile so tedaj prehođnice iz slovenskega v ilirski jezik. Pis.
- 226 -
Kedaj so se Kočevarji na Kranjskem naselili? j
Spisal Davorin Trstenjak. ..jj
Nij šče določno dokazana doba naselitve Kočevarjev na Kranjskem. Prof. Dr. Johannes Weiss (Byzantinische Geschichten II, 48 seqq.) je novo misel sprožil o početku Kočevarjev, katerase meni prav verojetna dozdeva. Weiss ima „Guduscane", katerih uže Eginhard omenja, za Kočevarje, in trdi, da so ti „G u du se ani" ostanki Svabinov, ki so šče pred dobo Cassiodorovo in ostgothskega kralja Theodericha tja prišli.
Svabini (Suavi, Suevi losßot) so po mojem mnenju bih nemšk rod, dasiravno v njihovi oblasti in vojni je bilo tudi mnogo slo.vanskih, menda tudi keltskih čet, vsaj uže Tacit (Germ. 38) sam piše o Su avi h, da če ravno največo stran Germanije obsedajo, niso: „una gens", temveč „pro-priis adhuc nationibus discreti"; ali obče njihovo ime je bilo: Suavi „quamvis in commune Suavi vocentur". Nemci so bili vladajoče pleme te zveze narodov — rojni gospodarje, in oblastniki.
Da so Svabini (tako imenujejo slovanski letopisci Su ave) takraj Dunaja stanovali, zvemo iz Jornanda (cap 53, 55), kateri piše, da se je Theodorich vzdignil in šel črez Dunaj, da Sua v e prime v njihovi domači deželi. Jemandes jih celo imenuje mejaše Dalmate v. Dalmacija pa je takrat bila politična provincia, ki je segala blizo rojstnega kraja sv. Hiero-nyma v denešnji medjiraurski Stridavi. Točniše nam pove lego tih Svabinov Procop. On piše: sequitur, cui Dalmatia nomen est, et quae cum ipsa occidentalis Imperli finibus comprehenduntur, proxima Liburnia, huic Istria, deinde regio Venetorum ad Eavennam urbem porrecta. Supra quos Siscii et Suabi, non illi qui Francis parent, sed ab iis diversi inferiores terrae tractus obtinent. Tore S v ab in e Procop (I, 15) postavlja vrh Siščanov v notranji kraj one dežele, teda v gorenje Pokolpje v bližino virov Kolpe, in ravno v tem okrožju nahajamo Eginhardove Guduscane. Pa poslušajmo njegove vlastne besede. On piše (ad ann. 818. glej: Pertz I, 205), na dvor Ludvika pobožnega so prišli poslanci Praedeneeentov (Brani-čevcev) in Timočanov, ki so nedavno Bulgarijo zapustili, in se na frankovski vlastini nasehli bili, dalje poslanci Borne vojvode G u du s kan o v.
Eginhard (ad ann 821. pri Pertzu I, 208) pa Bo movo smrt s temi besedami javlja : Ko je Borna vojvoda Dalmacije in L i burnije umrl, je bil njegov vnuk Ladislav na prošnjo naroda za naslednika z dovoljenjem cesarja Ludvika odločen.
Iz te opazke se sopet prepričamo, da so Gu d use an i mogli^blizo Liburne v stanovati, in da v Guduskanih nemamo iskati, kakor Šafarik, prebivalcev gore Kučaj, vsaj tudi Šafarik nej bil prav prepričan o svojem trdjenju, in opazuje (Starož. II, 30 nota 1): vehko težavnost delajo besede Eginhardove: Guduscani domum regressi iterum a Borna subiguntur.
Dežele, ki je ležala v Hrvatskoj, in čije ime se vjema z Eginhardovimi Guduscani, omenja tudi Konstantin Porphyrog. On imenuje županije: Dalmacija, Kribasa, (Krivošje), Lika in Gudzeka. Ker Gudzeko stavlja za Liko, tore je gotovo, da ta županija nej druga, nego Eginhardovih Gu duška no v. Weiss dobro opazuje: „Waren die Guduscaner Eginhards Blutsverwandte, gleichsam die Stammunterthanen des Banns gewesen, so würden sie nicht vor ihm abgefallen sein; vielmehr weist die Schilderung
- 227 - ¦  . \
des fränkischen Chronisten darauf hin, dass sie ihm nicht gerne, noch frei-wilHg, sondern aus Zwang d. h. in Folge einer Eroberung Heeresfolge leisteten. Noch mehr! Borna führte, laut der Versicherung Eginhards eine genügende Streitmacht ihn das für in unglückliche Treffen an der Kulpa. Dieselbe bestand erstlieh aus seinem kroatischen Gefolge oder aus Leibwachen, die ihm treu Wieben, und ihn retteten, zweitens aus den G u du scanern, die ihren Führer verriethen. und durch solchen Abfall die Niederlage entschieden. Letztere sind allem Anscheine nach keine Kroaten, sondern von Borna in Masse aufgebotene Bewohner des Landes, wo es zum Treffen kam, nämlich des Flussgebiethes der Kulpa gewesen;" in tarn nahajamo šče dendenešnji švabsk rod, ki se imenuje: Gotscheer. Bržkone je Karol veliki po razkrušenju Obrov to pokrajino s prebivalci vred hrvatskemu Banu privrgel.
Da so ti Guduscani iz vrste kočevnih (migratorius, nomadieus) narodov bili, potrjuje ime, ktero so jim slovenski Kranj ci dali: K o če v ar i. V ruščini šče sedaj označuje: Koče vat, prehodit s stadami in familio od kraja do kraja, od mesta do mesta. Koč e vije narodije, gentes nomadieae, migratoriae, (Dalj s. v.); in taki so bili Svabini, Gothi, Her uli, Eugi, Longobardi. Korenika Koč označuje izvirno jumenta cingere, das Zugvieh gürten, anschirren, srb. Kočije, der bespannte Bauern wagen, Ivoče-var je tore človek ki svoje stado, živino vpreza, svoje premoženje na kola naloži in potuje od kraja do kiaja, od mesta do mesta, in se utabori, tam, kder najde pašo za svojo živino. Pa kako so mogli slovenski Kranjci tim svabinskim Guduskanom dati ime K oče var i, vsaj nij še takrat bilo Slovencev na Kranjskem, bodo vprašali Kočevarski zgodovinospisci? Prepirajte se s Prokopom. On na omenjenem mestu piše : Ultra hos (Siscios et Svabos) Carnii siti sunt Noricique etc. in reče: iilis nationibus Gothi trans Jonium sinum belli hujus initio (anno 535) imperabant.
Uže Linhart (H, 82) je v tih Kami h spoznal Kranjske in Korotanske Slovence.
Pa jeli nij ime Kočevar iz: Guduscan"? Težko. — Ker so se prebivalci denešnjega Kočevskega okorožja veleli: G u du s kauen, ali G u d-8 kan en, bi jih Slovenci gotovo imenovah Gudščani— G u cani, Goa-ščani, ali Gošani ne pa: Kočevarje. Imeni Guduscani in Kočevar ste različni v koreniki in pomenu. Slednje označuje ljudstvo, katero k o čuje, prehaja s stadom in familio od mesta do mesta, kaj pa Gudus-kan? V tem imenu imamo iskati deblo: god — gud, ker uskan je suf-fiks, kakor imenu: Gher-usker.
Ta suffiks odgovarja novonemškemu : isch, grško-lat. i sc u s in slov. kcki — esk — isk. Godscher, Godscheer so tore: die Godischen, Gođschen, kar starogorenje nemšk: Guduscane odgovarja. Kakor se je iz: manisk, m an iskan, maniskr izobrazilo novonemšk: Mensch, Menschen, Menscher, in se izgovarja Mentseh, Mentscher, tako iz Gudskr — Godscher. —
Ker smo suffiks razložili, tudi treba deblo pojasniti, in to sopet drugo ne more biti, nego staronord. god hi, priesterlicher und richterlicher Vorsteher eines Bezirkes auf Island, gydja. Priesterin, goth. gudjan, Priester, althd. gutja, mitthd. gotte in gute, Pate, mitthd. schwaeb. gotte fem. Patin, tore so: Guduscanen, Gudsker, Gottscher Gottscheer ljudi,
- 228 -
ki so bili podložni in pokorni: gođhu — gottu, einem priesterlichen und richterlichen Vorsteher. —
Jemandes pripoveda, da je Hunimund kralj Sv abina, ko je šel Dalmacije plenit (dum ad predandas Dalmatias fransit), tudi Gothe obro-pal, in Skire, ki so takrat šče v miru z Gothini živeli, proti Gothinom na-šuntal. Gothinski kralj Theodomir pa je S Va bin e in tudi ž njimi združene Alemane premagal (devicit, vastavit et paone subegit) (glej Jornand cap 55). V oni dobi 465—473. so vtegnih s v ab in s ki narodi v Posavine se raz-tepsti, in v onem okrožju se nastaniti. Posebna provincia Su a vi a se šče omenja za Theodoricha (500.) Cassiodor poroča (L. 5, ep. 14), da so se provinciales Su a vi a e pri kralju bih pritožili, ka posestniki njim nočejo tributa plačevati. — „proviucialium itaque nostrorum saepius querela comperimus possessores idoneos Suavi a e non soium causarum (ai. casarum) suaram tri-butariam functionem in tenuem reliquisse fortunam etc. Nekteri „zgodovi-nopisci hočejo iz: „provincia" Suaviae" napraviti: provincio „Savice", ob Savi ležečo deželo, ah Cassiodor tudi na drugem mestu piše: „Dalma-tiarum atque Suaviae provinciae" (Lib. 8, ep. 8). Ker sta obe provinciji Dalmatinski v sebi Posa vino zapopadali, morala je Su avi a posebna, vendar Dalmaciji sosedna provincia biti *), in to je res bila, ker Cassiodor zopet poroča (Lib. 4, ep. 49), daje Theodorich tej provinciji dal posebnega predstojnika: universis provincialibus et e apillati s defensoribus et curiahbus Suaviae cosistenbus Theodoricus rex Prideladum locis vestris praesse cen-suimus, — „üze izraz: „capillati defensores et curiales, pričuje, da so v tej provinciji Svabini stanovali, ker po staronemškem pravu so le svobodni ljudi, in taki so gotovo bili „defensores in curiales, smeh dolge vlase nositi, zato goth. hazdiggos, kar prvotno označuje: capillati, cornati se rabi v pomenu: liberi, (glej Griram Gesch. 314). V Panonii so šče S vab i stanovah ob dobi Longobardov, ker Paul Diak. omenja (cap. 21), da je longobardski kralj Wache Sua v e premagal, to so le mogh oni od Ost-gothov med 465—473 pobojevani Svabini biti. Tudi Diakon pravi, da je mnogo Svabinov šlo z Alboinovimi trumami v Italie. Ostali bi torej edini Guduskani — Godskeori, Gottscheer, — v Panoniji.
Razgovori.
J. p.
IV.
Lastnost pravega pesnika nij edino ta, da zna svojim mislim in čutom pravo besedo in podobo dajati, nego tudi in posebno ta, da je z ene strani lepih mislij in čutov obilen, z druge pak tudi umeteljen v zlaganju in strojenju svojih umotvorov. Vrsta njegovih podob mora nekakovo trdno vez imeti; pozneje rečena morajo^ v prejšnjih svoj prelaz in svojo brv imeti in konec mora biti kakor celesta na lepem kipu, zadovoljujoč in razveseljujoč nas s svojo istinitostjo ali umetnostjo.. Stoprv lepo (ne silovito ali pak preumetno) nanizavanje pojedinih vrstičnih biserov v skladno celoto ter primeren konec dajeta čitatelju ugoden in prijeten užitek.
*)  Jaz si mislim provincio Siiavio med Savo, Krko in Kolpo. Pis.
- 229 -    '
Takove lastnosti skladnega in krasno venčanega stroja mislij in podob nahajamo pri Preširnu kot pesniku, ki je ne samo pesniškega duha, nego tudi poetiške umeteljnosti poln na obilo. Nektere njegovih poezij teko kot šumljajoči potočiči, padajoči niz brdo v cvetočo dolinico; nektere se vzdigujejo v višek kot umetni vodoskoki, razpršujoči se v podobe cvetnih šopkov, povračajoči se k zemlji v neštevilnih barvnih kapljicah; nektera druga zopet doni mimo naših ušes kot mogočna in veličastna reka, izlivajoča se po dolgem teku v neizmernost morskega Iona. Vsaka ima svojo posebnost, vsaka svoj lepi siaršetek, vsaka nam srce z radostjo in umetniškim zadovoljstvom napaja.
V dokaz rečenomu vzemimo nekaj raznih Preširnovih poezij in sicer najpreje eno najbolj znanih liričnih: „Pod oknom". Uže od nekdaj je baš ta pesen pred drugimi slovela, ne samo po milem položenju, v kojem nahajamo tu pesnika, nego po nepričakovanej umetnosti verzifikacije in mojsterske rime, in posebno po krasnem stroju in koncu pesni.
Ogledimo si sodržanje !
Pozna, gluha noč je. Mesec razliva svoje žarke po mestnih strehah in ulicah. Navadni ljudje uže počivajo v svojih posteljah; samo pesnik in ura v zvoniku ne počivata: „srčne rane njemu spati ne puste." —Tako nas pesnik vvaja v svoje položenje.
Zakaj on ne spava doma? — Kriva je deklica, ktero ljubi. Ona ga neusmiljeno in trdosrčno rani in brani, „da ne more spat' doma."
A ko bi se k temu tudi silil, za badava ! Deklice mili obraz mu ne gine izpred očij; močno bijoče srce mu ne daje miru, gone ga vedno v pozno noč, tija pod okno ljubice.
Ko mu je zdaj ona tukaj telesno blizu, a dušno daleka, kliče jej z ljubezni polnim glasom, naj se v oknu prikaže in mu naznani, ali ga sovraži ali ljubi. Bojati se jej ničesar nij; prič jima ne bode razve milih nebeških zvezdic. A če se ona boji, z besedo mu svoje srce odkriti, pomigne mu naj barem z roko. — — —
Zastonj! nij je k oknu. Nemo in gluho je vse; samo ura v zvoniku se zopet oglasi ter pozne čase oznanuje. Kaj če sirota pesnik zdaj početi? Ali šče tu stoje čakati ali brez odglasa in odgovora na samski dom se povrnoti ?
V tej neprihki pride mu nova misel. K visokim zvezdam, k njim, ki vse vidijo in vedo, povzdigne oči ter jih zaprosi, naj mu one povedo: ali ona res spi, ali le molče bedi in ga skuša, ali pak — in to je huda slutnja! — „za druzega gori."
Zvezde molčijo, a tem glasneje govori v pesniku srce, zibljoče se v upanju in strahu, govoreče mu: Ako deklica spi, blago jej spanje! Ako me skuša, mirno se prenese i to, no, če drugega ljubi, „poč'lo bo srce."
S krasnim tem odgovorom na stavljeno si troje vprašanje, kteremu se težko da kaj vzeti, a nemogoče kaj pristaviti, izvršuje se pesen.
A glej zdaj hod mislij!
V prvej kitici (strofi) narisuje pesnik položenje (situacijo), v drugej povoda vzrok svojega nespanja, v tretjej nagon tirajoč ga pod dekličino okno, v četrtej prošnjo k deklici za izpoved, v petej neuslišano prošnjo, v šestej vprašanja zvezdam in v sedmej lastni odgovor temu vprašanju v trirednej obliki (tripartito).
Tu je videti močna, a čisto naravska vez mislij. Ali kako krasen svršetek! Skrivnost te umetnosti tiči v dejanju (dramatičnosti), ktera je duša in život poeziji.
- 230 -     ¦
Naj si naši mlađi poetje stroj te pesni dobro pregledajo in zapomnijo, in naj tudi oni pri zlaganju svojih i najmanjših pesnic na primerno vezanje kitic pazijo! —
Primerimo tej pesni šee stroj in konec neke druge liričke pesni : „Ukazi!" Kakor smo v prejšnjej triredni konec našli, tako tu nahajamo dvoredni (bipartito). Potem ko najmre pesnik ljubico zagotovi, v vsem poslušen jej biti, tedaj enega ne more obetati: njo pozabiti. K temu bi trebalo dvojega: ali drugega srca, ali pak konec tega. Tretjega kaj nij mogoče (excluditur tertium). — Iz teh dveh primerov se vidi, da je tudi pesniku stroge logične razvrstitve treba.
Pogledimo zdaj nekoliko v Preširnove balade in romance ! Povsod nahajamo prost epičen slog, kakor je narodnim pesnim vseh narodov svojstven. Lastnosti naših narodnih pak so šče posebe: prozorno dejanje, brz in bister tek povesti, prosta, neprisiljena reč (beseda, diction), kratek slog. Šče po nečem se naše narodne balade in romance od drugih odlikujejo: po nekakej lehkokrilatosti, po šaljivosti (dobrem humorju), tudi pri resnobnih predmetih, in po rimi; same slabe narodne pesni slov. niso rimane. Primeri v dokaz temu pesni kakor je: „Mlađa Zora", „Nuna Uršica", „Kralj Matjaš", „Greg-čeva sestričica", „Pegam in tambergar" i. t. d.
Ta lehkokrilatost, brzost, ljubeznjivost, šaljivost narodnih pesnij je vsa prešla v Preširnote balade in romance. Kakove šaljivke so: zvite „Hčere svet", ubogi opeharjeni „Učeaec" (Proširen sam), „Jezični đohtar" (tudi Proširen sam), gizdava „Turjaška Eozamunda", koja „grede" (kako klasičen je ta „grede" na tem mestu!) v klošter, utolaženo „Judovsko dekle" (v „Les-cah" doma!) in sloveča „Ženska zvestoba"!
Ali meni je tu najbolj mar za njih stroj in slog, in ta naj v enem primeru pokažem.
Vzemimo „Zdravilo ljubezni", pesen resnega sodržanja, a nikakor ne pogrešajoče šaljivih mest, kakovo je n. p. opisanje „drugega brata" (opata) in njegovih tovarišev, „opatov in menihov", samih „modrih mož", kterih pa nijeden „srca ozdravit' ne ve".
Stroj te balade je neprimerljivo prost, a prav zato podučen. Vsa umetnost sostaje v trirednem ali trojevrstnem razdeljenju (tripartito), ktero se zevsem dvakrat povrača.   Iz povesti te balade bode rečeno jasneje.
Mladenču umre ljubica, osemnajst let stara. Ljubi se ne da po njej utolažiti; „grob njeni je vsak dan obiskoval".   To je trpelo celih šest mesecev.
Materi mladenčevej se deček zasmili. Prigovarja mu, naj poskuša izgubo pozabiti in z nova ožireti. Pravi mu, ka ima ona tri brate; prvi je kupec; ta ga bode od mesta do mesta vodil; drugi je „učen opat", pri njem naj v samostanu „brevir" moh in se posti, kar mu spet povrne srčni mir; a tretji je „vojskni poglatar", z njim pojde na boj, tam se bode srčnih ran znebil.
Sin se dolgo brani, na zadnje zmorejo materine prošnje. Ujec kupec vozi ga daleko po svetu, kaže mu lepa dekleta, a mladeneč nič manj ne pozabi „ljub'ce blede."
Ujec opat nij srečnejši od kupca; post, uk, brevir, molitev, vse zastonj; sin pride šče bolj bolan nazaj, nego je tija šel,
Mir, kteri mu ne dasta ne kupec ne opat, prinese mu ujec vojskovodja. Ta ga vzame na boj, a predno preteče leto in dan, pride materi uže črno zapečatjeno pismo, v kterem je stalo: „0 mati! tvoj sin je mir dobil," —
Kita (strofa) je tej pesni dvovrstična, kar pesnika sili. kratkemu biti. Kar mati svetuje, to se kot stoi'jeno skoro z istimi besedami ponavlja: last-
- 281 -
nost narodnega pesništva; vrsta, v kterej se bratje naštevajo, pridržana je strogo do konca, a konec pesni je črez vse prirođen, — smrt. Zlata številka „tri" nosi tedaj lehko breme krasne te balade; sredstva mala, učinek velik, — znamenje prave umetnosti. — (Dalje pride.)
Domišljenke.
A. R.
Prijatelj iz mesta: Kako te pomilujem, da ne moreš z menoj uživati prekrasnih glediščnih predstav, koje letos imamo v stolici. Zdaj italijansko opero, zdaj nemško in včasih tudi kakovo slovensko petje. Prijatelj! to so zabave !
Prijatelj s sela: I jaz tebe pomilujem. Ti v poletnem soparu mestnih gledišč posedevaš, a mi tu pod prostim nebom gledamo prekrasno gledišče. Glej ! oblaki neba so mu preproge, nebo je prizorišče, na kojem nastopajo razni igralci: noč in dan, leto in zima, jutro in večer. Svetilo priskrbljujejo solnce, mesec in zvezde ; v orkestru godejo mile ptičice, in samotni mlin tam v dolu daje njih petju s svojim klepetanjem takt. Najlepši prizori pak so o ranem svitu, ko se rodi kraljevič dan, kterega dvori čisti vetrov đih in kteremu tisočere cvetlice pokajajo najslajših dišav, med tem ko vi tam v meglo zavitem mestu težko sopete in sanjate. Gotovo pa je naše gledišče vece nego vaše, in, kar tudi nekaj velja, gledanje njega nič ne stane.
*
Veste li, koji ljudje so najmanj priljubljeni na svetu? To so reformerji ali popravitelji sveta. Jako nehvaležen posel, tako popravljanje! Popravkov je sicer treba človeštvu; inače ono jame gniti kot stoječa voda; ali gorje temu, ki pride popravljat ga! Na zemlji reformer nima miru, dokler sope; mrtvega pak slave, ker se ga več ne boje. Ali tudi ne vselej. Nedavno je eden takih reformerjev umrl. Neki starikasti mož, neprijatelj vsem reforman, je bil sicer vesel njegove smrti, a ko je bil povabljen, k pogrebu priti, premislil si je ter dejal: „Kdo ve, ali nij kakovih pismenih reformov zapustil, za koje šče svet danes ne ve?" In mož je ostal doma v potrjenje istine, da se svet včasih tudi mrtvih boji.
*
Z enim zakladom se vsak človek narodi, tudi zadnjega berača sin. Ta zaklad se imenuje čas. Ta zaklad je vsakemu pri roki, samo da ga prav zna obračati in upotrebljevati. Tega zaklada tudi skoz vse življenje nij konec ; on se niti pomanjšuje niti pomnožuje, nego ostaje vedno enak. ,,Čas je denar" — „time is money", kakor Angleži rekajo — je star, pa zlat prigovor. Pa baš, ker je resničen in prenavaden, zato se on tudi malo v čislih imä. Godi se mu kakor največim in najprostejšim resnicam vsem: ljudje jih ne poslušajo in v svojo korist ne rabijo. V čast prihajajo velike resnice navadno tedaj, kadar je njih posnemanje prekasno.
Učenec: Mojster! ti si me naučil umetnosti slikanja. Naučil si me, podobe v vseh položajih risati; naučil barve tirati, mešati in s čopičem na
- 232 -
platno prenašati. Vvel si me v skrivnosti perspektive in mi vso preteklost slikarstva razložil. .Jaz poznam najveee naše predhodnike in glavne njih proizvode, vem, v čem obstajejo njih posebne prednosti. Za vse to sem ti hvalo dolžen in ti hočem biti hvaležen skoz vse svoje življenje. Samo eno mi še zdaj povej: kaj naj s svojo umetnostjo predstavljam? kterih predmetov naj se lotim? —
Mojster: Kteri te bodo najbolj zanimali. Prvega takega se loti in ga opazuj po vseh potih, od vseh stranij — in dober ti stojim, predmetov ti nikdar v življenju ne zmanjka, pa tudi slave venec ti ne uide.
Književnost in umetnost.
J. p.
Zastran Slomšekovih pesnij došlo nam je sledeče naznanilo: Ravnokar se je v tiskarni družbe sv. Mohora v Celovcu dokončalo tiskanje Slomšekovih pesmij. Kam do sredine t. m. bo vezanje dogotovljeno in se prične razpošiljate v. Kdor želi, da se mu te pesni takoj po izidu pošljejo, naj se v kratkem oglasi. Naročila sprejema slav. tiskarna družbe sv. Mohora v Celovcu, slov. opravništva „Slov. Gospodarja" v Maribora in podpisani izdajatelj sam. Knjiga obsega nekaj črez 17 pol srednje osmerke. Papir in tisek, vse je jako lepo in okusno. Dodana sta pesnim spredaj dva predgovora Slomšekova, potem kratke „životopisne črtice" in „beseda urednikova;" na koncu pa bibliografija Slomšekovih del in spisov. Oskrbeli in prideli smo tudi podobo nepozabljivega nam vladike, kakoršna se je nahajala v Drobtinicah 1. 1863. Toliko že naprej lehko rečemo, da bode ta knjiga razveselila vsako domoljubno slovensko srce ! Ceno smo postavili, kolikor je največ moči bilo, nizko. Broširan iztis velja 90 kr., trdo vezan (kakor so bile navadno Drobtinice) pa 1 gld. Kdor vzame 12 iztisov, dobi IStega po vrhu. Čisti iznesek je namenjen za izdavanje ostalih Slomšekovih spisov.
Mih. Lendovšek, kaplan na Ptuju (Pettau).
Listnica. Gg. A. K. — A. D. — J. B. _ J. Š. — B. in drugim: Presrčna zahvala za poslano. Naj se mi ne zameri, ako ne morem brž odgovoriti; kajti mi opravki silno malo časa prepuščajo.   Na zdar! — J. P.
Izvrstni napevi.
ANT. HAJDRIHA
Jadraeski glasovi.
Dvanajst skladb.
Eden zvezek. Céna i. I. 50 kr.
Napi«:
g. Anton Hajdrih, rojanska čitalnica Trst (Triest).
D^C" v Mariboru posreduje J. Pajk,
Kratkočasno berilo.
e n C e k
domačih cvetlic.
Uredil Janko Pajk. Eden zvezek. Cena 40 kr. — (brez poštnine.)
Dobiva se v
jr. M. PajkoveJ tlsltftrMl
Marburg.       Mariboru.
Izdajatelj in odg. urednik: Martin Jelovšek.        J. M. Pajk-ova tiskarna v Mariboru.