GLASILO ..ZVEZE SLOVANSKIH UČITELJSKIH DRUŠTEV V TRSTU“.
Izhaja 1. in 15. vsakega meseca. — Uredništvo (slovenskega dela) in upravništvo v Trstu (15), Via Udine 35, III. Hrvatski dopisi naj se pošiljajo na naslov: Vinko Sepid, nadučitelj u Buzetu. — Izdaja .Zveza slovanskih učiteljskih društev v Trstu-, odgovorni urednik slovenskega in hrvatskega dela Jože Pahor. — List je za člane izdajateljice brezplačen, naročnina za nečlane Lir 30. Tekoči pošt. račun. — Tiska Tiskarna Edinost v Trstu.
St. 15
V Trst«, 1. avgusta 1926.
Leto VII.
Delovna šola
' •	(Dalje).
Industrija sloni v prav veliki meri na številčno tako obsežni in industriji sami zdavnaj preveliki, a podjetnikom neobhodno potrebni^— armadi neukih delavcev, ki ostanejo večni «podajači» in ki opravljajo dela strojev. Podati tem kak industrijelen ati vsaj približno potreben pouk ni v korist industrijskemu podjetniku: to bi povzdignilo cenost produkcije, a znižalo zaslužek, nadalje pa je tudi brez vsake vrednosti za dano podjetje, ker potreba kvalificiranih delavcev za dano podjetje navadno ni prevelika. Načrti splošne šolske obveznosti vsled tega navadno nc gredo mnogo preko osnovne šole in le ta zahteva neko stopnjo skupne šole, seveda pa le pod gotovimi pogoji.
Industrija zahteva vedno gotovo število izučenih delavcev. Vsled tega so nastale razne strokovne šole, toda celo v Ameriki in Nemčiji ■se take tehnične, obrtne in druge šole ne morejo. baš posebno postavljati s_ svojo pedagogiko.
Potreba pedagogike na takih šolah je seveda neobhodna. Posebna izobrazba industrijskega delavca za gotov stroj in za del gotovega podjetja zahteva bore malo časa, večletno obiskovanje strokovnih šol je torej prepotrebno. Toda vsak poizkus, postaviti to učenje na širšo podlago in ga poglobiti, je v tesni zvezi z znanstveno, politehnično izobrazbo, o kateri smo že govorili. V takem slučaju bi kazalo opustiti ((posebne delavce» (specijaliste, op. prev.), to se pravi opustiti izobrazbo delavca za gotovo podjetje ali za gotov oddelek produkcije. Princip delovne delitve, diferencijacije in hijerarhije bi se omajal, česar bi pa kapitalistična industrija ne mogla trpeti. Mesto tega se delajo mnogoštevilni poizkusi, da bi se slične šole zgradile baš na osnovi delovne delitve. Posledica temu je nadomestitev znanstvene politehnične izobrazbe z ročno in strokovno izobrazbo. Tako nastajajo tehnične šole — za rokotvorno delo, industrijske šole po vzorcu obrtnih šol, šole za uvedene znanosti — z neizmerno obsežnim teoretskim načrtom, a s pravcato malenkostjo delovnega in ponazorovalnega pouka. ' Ta težnja do rokotvornega dela in do strogo strokovno-obrtne izobrazbe je zelo karakteristična za današnje gospode v industriji, ki se trudijo v imenu delovne delitve, diferencijacije in hijerarhije zadrževati enotno izobraževalno in delovno šolo.
Tudi predizobrazba najvišjih nastavljene^ v kapitalistični industriji jo nepovoljna. Lahko rečem, da visi v zraku. Celo s strokovnega stališča nima rtikake prave podlage. Zato se trudi uporabiti srednjo šolo in vsaj del preobilega dela propustni poslcdnju To delo obstoja v uvajanju diirk-.-v do najemricntarnejših ročnosti in zn: aj njihove stroke. Sicer bi morala visoka
strokovna šola vsled nadmerne obremenjenosti z osnovnimi praktikami in tehniškimi uvodnimi tečaji propasti. A tudi s splošno izobraževalnega stališča so te šole brez prave podlage in vsakdo pozna strokovno visoko šolo z njenimi brezmejnimi splošnimi učnimi načrti.
Vidimo torej, da so običajni načrti preosnove tradicijonelne šole le nadomestki i(surogati). Toda življenje zahteva gibanja. Preko do deset let obstoječih, a mrtvorojenih komisij za šolsko reformo se ne povzpnejo nikjer in problem šolske reforme je medtem postal kroničen, kakor postane kronična brezupno zavlačujoča se bolezen. Cas je pa že, da se enkrat konča s podobnim tekmovanjem raznih šolskih reformatorjev, ki se pravzaprav sučejo vedno le v enem in istem krogu.
8. Delovna šola in otrok.
Napredek človeštva tiči za nas v stalno naraščajoči moči človeka nad naravo in zato nam je kulturni napredek istoveten z napredkom dela. Na višek razvoja dospelo delo-je induštri-jalna šoku Smoter-izobrazbe je uvajanje otroka v obvladanje moderne industrijelne kulture.
Ta smoter je končnoveljaven in le pri mladosti dosegljiv. Vzgoja je proces in nima kot tak le končnoveljavne, temveč tudi neko izhodno točko. Ta izhodna točka so naravne, prirojene zmožnosti otroka. Osrednji problem delovno-šolske pedagogike obstoja v ten,-;', kako dovesti prirojene zmožnosti otroka do iibvladanja moderne industrijske kulture.
Vsebino naravnega otrokovega življenja tvori igra in baš igra je ona vzvišena otrokova učiteljica. Igra pri otroku nikakor ni nesmotreno zapravljanje energije, ves otrok se razvija in razglablja v igri do svojih najglobjih tajen. Igra razvija v otroku gibalne in čutilne organe, pozornost in domišljijsko moč, iznajdljivost in zmožnost čutenja, posnemanje in ustvarjajočo moč, socijalna čuvstva, podrejenost zakonom itd. Igrati se — pomeni otroku nabirati si izkušenj, združenih z aktivnostjo. ■
Razumljivo je torej, da moramo vzgojo otrokovo začeti pri igri ia da je prva,' t. j. predšolska vzgoja le izkoriščanje' naravnih otrokovih iger potom vzgojitelja. Pripomniti moramo; da stremijo naravne igre'prve mladosti (od 3. do 7. leta) navadno do gotovih' objektivnih rezultatov. Človeško dejanje,"ki stremiMo gotovih objektivnih rezultatov; "'imenujemo opravilo, Igre prve mladosti so potemtakem otrokova opravila. Problem 'otrokove vzgoje pred šolskim obiskom obstoja torej v pedagoški izberi in pe-dagoško-smotreni organizaciji prostih, naravnih otrokovih opravil.
Ne smemo tudi izpregledati dejstva, da ima pri igrali zgodnjo mladosti posnemanje važno vlogo. Otroci od 3. do S. leta zelo ljubijo posne-m o val ne igre. Posnemanje, tipično za. omenjeno
dobo, je lahko dramatsko ali konstruktivno. Izraža se z dvema čudnima bistvenima potezama; prvič posnema otrok instinktivno le, da zadovolji svojemu nagnenju posnemanja in brez vsakršnega drugega namena, drugič otrok ne posnema natančno, temveč na poseben način, ustvarjajoče, originalno. Potom prve zmožnosti konštruktivnega posnemanja se razlikuje od hotnega, zavedajočega se posnemanja, ki se pa šele v poznejši dobi razvije do popolnosti. Zadnja zmožnost ga loči od nehotnega «opič-jega posnemanja» malih otrok. Pedagoška vrednost konstruktivnega posnemanja je jasna: Otrok se dejansko seznani z vsakim običajem družbe, z vsakim opravkom in poklicem, uporabljajoč enega glavnih pedagoških zakonov v preprostejši obliki —• uči se delati z delom, kar je edino pravilna pot do razumnega učenja. Za metodiko vzgoje je važno, da rabi otrok pri dra-matskem posnemanju često simbole, znamenja in dejstva mesto realnih predmetov in dejanj S pomočjo raznovrstnih predstavljenih predmetov in simboličnih gibanj more otrok vse proizvesti, počenši od ropota in gibanja lokomotive do molčeče umetnosti znane pantomimike, more preiti od igranja s koščkom kruha do grajenja cerkve itd.	i
Iz vsega povedanega si moremo ustvariti jasno sliko delovne vzgoje pri otrocih v dobi, ki še ni podvržena šoli. Obstoja v tem, da prične otrok, pri katerem se v tej dobi prav razvije
Vice Orljak :
Moje društ. učit. uspomene
IX. U znamenju krize.
Bolnim srcem prelazim na ovo poglavlje i dobu života «N. Prosvjete». Društvo došlo u križu. Kako došlo do nje, prikazat ču najkra-čim potezima uz osobitu pažnju da rečeni istinu o njoj. — «N. P.» dodje u žalosnu križu, u rascepkanost i neslogu, iz više razloga. Možda bit če prvi razlog' tragična smrt obljubi jenog našeg urednika Em. Jelušiča. Na-kon trogodišnjeg urednikovanja društv. glasila naprasito umre u Zagrebu 11. 3. 1910. Uredništvo tada poverismo drugom našem odlič-nom drugu Jos. Bačiču, društv. predsedniku i učitelju na pripravnici u Pazinu. Imaše sada u rukama i uredništvo glasila i društvo samo. To je za njega bio podesan momenat da deluje privatno i društveno prema svojim načelima. Tim njegovim položajem valjda hteli se poslu-žiti strančari i političari njegovog mentaliteta. U zao čas baš u to doba zapazismo med hrvat. istarskom inteligencijom, osobito svečenstvom, neko uzbudjenost, neko komešanje. Ulazio k nama iz Kranjske zadah tzv. liberalizma i klerikalizma. Mi bijasmo na kušnji, ali naglasit ču odmah, da se pretežna večina hrv. učiteljstva Istre protivila več od prvog dana «kranj-skim» strujama i borbama medju rodjenom bračom. Več rekoh, da se naše društvo otce-pilo od «Zaveze» u Ljubljani jedino radi toga, da ne dovedemo u Istru stranački boj i da ne razdvojimo svoje udruženje. Tome se s nama uprli i predsednik Bačič, tajnik Barbalič, Ma-hulja i drugi/ Ja sam več tada zagovarao, usmeno i pismeno, svakom prigodom, da mora biti učitelj, organizacija izvan stranaka i ne-politička. O torne nije htela ni' čuti «Zaveza»;
zanimanje do gibanj in dejanj, pozorno opazovati dejanja in opravke odrastle družbe in dejanja in gibanja strojev. Znano nam je, kako se morejo otroci cele ure zamakniti v kurjača, kako .nepremični opazujejo gibanje stroja, da jih ni možno zlepa odtrgati od tega pogleda, kako razdirajo automatične igrače, da lahko pogledajo v njihovo notranjost in da jih razstavijo in_ slednjič kako izumijo različne, priprave, mehanizme in dejanja. Natančno opazovanje dejanj odrastljh in strojev nudi otrokom zelo bogato gradivo za lastna opravila, za igre na vlak, parnik, veterni mlin, letalo itd., kakršna si razmeroma s starostjo baš izbirajo. Naravna igralna opravila so torej reprodukcije opravil, strojev in mehanizmov odrastlega človeka. Neizmerne važnosti je pri tem, da je vse to predmet konstruktivnega posnemanja otrokovega ali, z drugimi besedami, da otrok gradi, originalno in ustvarjajoče reproducira, kakor izumitelj in dajalec idej na polju dela/tf tehnike (s tem nočem reči, da je mali otrok stvarnik novih tehniških izumov, temveč le — ako smem besedico «le» rabiti —, da je vzgojen kot izumitelj in stvarnik). Neizmerne pedagoške važnosti je tudi otrokovo nagnenje do simbolov, katerim se imamo zahvaliti, da spozna bistvo, princip in — s stališča otrokove psihologije — ideje danega gibanja kakega mehanizma in ne le kako postransko malenkost.
(Dalje).
preveč je bilo naime u Kranjskoj mržnje, a kranjsko učiteljstvo je svoj prekarni, ponižu-juči položaj i slabo stanje pripisivalo vladaju-čoj klerikalnoj Stranci. Slov. učiteljstvo okup-ljeno u «Zavezi» bacilo se instiktivno u naru-čaj «liberalne» protivne stranke, koja ujedno bijjaše i protivnica tada vladajučeg sistema.
Ali dogodaji — dali su im krivo. Kasnije to svoje društveno strančarstvo požališe. Na svojem zborovanju u Ljubljani 28. 12. 1908. službeno otcepiše se od narodno-napredne (liberalne) stranke uz izjavu, da če «Zaveza» ostati izvan stranaka. Mi odsad napred — reče odlični drug i prvoborac Eng. Gangl — čemo nastajati da se učitelj duševno razvije, da dobije veru u samoga sebe, da ne misli glavama svojih političkih vodja, nego da misli svojom pameču i čuti svojim srcem. Mi odsad ne čemo da služimo Stranci nego narodu.
Mi se tom preokretu slovenačke brače uzra-dovasmo, a največ naš predsednik i urednik. Nego nešto poznije se osvedočismo da se mi — svi nijesmo torne obradovali iz istog razloga. I u tome stanovištu i razdvojenosti dodje medju nama do nesuglasica, a i do cepkanja.
Naš tadanji predsednik bio je zaista agilan i sposoban čovek. Kao takav radio je i na pro-svetnom i na političkom polju u Istri pa tako u školi i u društvu i u glasilu «N. Prosvjete». Bio vrstan i na peru ;i govoru Radio je sve-strano, intenzivno na svim poljima. Počelo mu se prigovarati u Pazinu, da suradjuje s «kleri-kalcima», da ustraja nova kulturna i potporna društva d drugo koješta. Mi se pobojasmo da ce njegovo delovctnje škoditi «N. Prosvjeti». Opomenusino ga, ali nije koristilo. Slabo ras-položeni dodjosmo na glavnu skupštinu u Trstu 20. 7. 1910. Tu izbiše na javu sva naša staleška, društvena, kulturna nesuglasja. Učes-nicima zujilo u ušima pisanje «R." Nov. Lista»
odgovori, polemiko privatno i javno. Glavno je bilo -svima, kako če ispasti izbor novog odbora.
Skupštinari bijahu svi u stanju nervoznosti. Burna bijaše debata o radu društva. Pok. drug Mahulja predlaže da se osudi slobodnjačko-li-beralno pisanje «R. Nov. Lista» proti našem predsedniku i uredniku. Sada se duhovi užgaše. Osobito se tu istače vrlo mladi drug sada 'pokojni Brgič u navali protiv predsednika do-tično njegova delovanja. Poletni mladič poče filozofirati o Bogu i veri, čime još večina uz-buni jedne, a druge ozlovolji. Na to kol. Avg. Rajčič predloži stari odbor. Drugi bio predlog, da se bira Rajčiča predsednikom. On odbi. Na to nekoji skupštinari ostaviše dvoranu. Bačič bi odabran ponovno predsednikom sa 34 glasa, a bilo na skupštini preko 80 učitelja. . •
Enakost in morala
(Konec).
Prav tako grešijo mali narodi, ki bi radi brez truda dosegli vrednost velikih narodov, a pri-' znavajo narodno samoljubje.
Malomeščani in mali narodi se poznajo prav pogosto po svoji nelogičnosti. Pravo načelo bi bilo: zahtevati je treba pravice za ves kolobar, v katerem se nahaja družabna enota, ki hoče pravic. Malomeščani ne morejo po svojem gospodarskem in moralnem položaju v osrednji krog višjega razreda; malomeščanska enota, ki vsled iluzije ne pozna, da je le del velikega kolobarja nižega razreda, ki obkroža osrednji krog, je prešibka, da bi si priborila gospodarsko in družabno veljavo. Ko bo nižji razred prebil periferijo višjega osrednjega kroga, bodo ostali malomeščani brez zavesti; veljava, ki jo imajo sedaj, bo izginila; izginila bo^ pa tudi njihova malomeščanska duševnost; duševnost zavednega človeštva bo postala tudi njihova duševnost.
Ali tudi zahteva pravic velikega kolobarja izhaja iz družabnega samoljubja; kjer je pa samoljubje, je treba boja. Usmiljenje in človekoljubje je za kraljice in za plemenite gospe, ne pa za resne ljudi.Vprašanje usmiljenja in človekoljubja je zanimivo, ali sedaj poglejmo rajši nase, na ljudi, med katerimi živimo, ter na otroke, ki so nam izročeni v pouk in vzgojo. Izprašajmo najprej vest svoje logike, da se bomo iz sebe kaj naučili. Čudno bo, da ne bomo potem, ko bomo postali dobri in pametni prosili milosti od drugih, močnejših, ampak da jim bomo logično priznali pravico do neusmiljenja in krivice. Le v borbi moremo postati samozavestni in jasni, trpljenje in ponižanje pa bomo oddali histeričnim ženskam. O zastareli meščanski duševnosti moramo misliti in govoriti s preziranjem in sarkazmom.
Kakšno je mišljenje učiteljstva o ljudstvu in kakšno je naše vedenje proti njemu? Kakšno je naše mišljenje o otroku in kakšno je naše'vedenje proti njemu? Ker nam je le do vprašanja družabne enakosti in neenakosti,izprašajmo si vest, kakšni smo proti otroku, ki nam ga je izročila siromašna mati. Krivični smo ljudstvu, krivični smo pa tudi otroku iz ljudstva. Po logiki bi morali biti pravični malemu iz nižjega razreda ali pa bi morali soglašati s krivico proti nam.
Kriza se tako poostrila i postigla vrhunac. Da usu je tim zle posledice za našu organizaciju napisali dugu raspravu — poiemiku pod naslovom «Iza skupštine», koja bi odštampana u «N. Prosvjeti« sa urednikovim opaskama i dogovorom. U njoj zastupah svoj nazor, da društvo mora biti izvenstranačko, a privatni -javno-poli-tički rad predsednikov ne sme biti odeljen od rada njegova kao društvenog predsednika i urednika. Ne sme se lučiti privatnu osobu od službene. Poštenje, misao, karakter i delovanje nekog čoveka ne sme se deliti u dve pole: u službeni i privatni. Zahtevah da se sažove nova skupština. — Ovome zahtevu .pridružise i drugi učitelji, osobito na Pazinštini. Predsednik za-ista sazva izrednu skupštinu za Duhovo 4. junija 1911. u Pazin uz jedini dnevni red: Naša organizacija.
Neka žena mi je pravila, da je učiteljica njeno hčerko pretepla, potem ji pa še rekla: «Tvoj oče je bil gotovo pijan, ko Te je ustvaril.» Jaz nisem učiteljici prav nič zameril, vedel sem, da ne misli zaničevalno o ljudstvu le učiteljica, ki je bila vzrejena in vzgojena v velemestni, gosposki družini, ampak da misli tako čudno vsa današnja javna vzgoja, le da izraža svoje zaničevanje z drugačnimi besedami. Učiteljica je pod-svestno mislila: «Ti si hčerka grobega delavca, ki mu je edina zabava, da pije žganje in vino_; izogibam se delavcu, ker ne blešči v meščanski kulturi; na njem vidim grehe, ki jih ne bi videla na salonskem človeku; želim, da izhajajo od delavca in kmeta le trdi otroci; nad njimi se spasem tako,rada; pri gosposkem otroku me fre"Vjezi,'če"je‘ttd.» Tako misli večina današnjih vzgojiteljev, isti vzgojitelji pa ao užaljeni, če se jim kmet ali delavec ne odkrije.
Med javnimi vzgojitelji jih je več vrst. Nekateri, ponavadi taki, ki so vzgojeni v velikih mestih, so popolnoma prežeti z meščansko moralo, sovražno in prezirljivo; kadar jih v naziranju ne kroti mehkobno človekoljubje, prezirajo nelep in izmučen kmetov obraz, zasmehujejo preprostega človeka v njegovem življenju in delu, zasramujejo njegov jezik in kolnejo kraje, kjer ni gledišč, kina, kavarn in bleska; od otroka zahtevajo breobzirno, da bi bil obut in praznično oblečen, vdan in olikan, razumen in dober ter da bi znal njihov jezik kot oni sami; otrok pa se ne bi mogel izogniti njihovemu zaničevanju, čeprav bi bil praznično oblečen, olikan in razumen, ker bi ostal siromašni otrok, in na proletarskega otroka meri pravo zaničevanje, družabno zaničevanje, njegove nečednosti so jezi meščanskega učitelja le v upravičbo.
Vzgojitelji druge vrste so tudi prežeti z meščansko moralo; ali njihova narava je sočutna in prijazna, njihova načela so človekoljubna; smilijo se jim ljudje in otroci, njihovo vedenje ni tako grobo in sovražno; milujejo otroke, ker so ubogi in ne znajo njihovega jezika; ali vendar vzgajajo po meščanski morali, meščanska morala jim je pa tudi cilj vše vzgoje in vsega pouka. V njih je mehkobna dobrota, družabne pravičnosti pa prav nič.
Večino domačih vzgojiteljev je zadela ista usoda kot vse malomestne ljudi: pahnjeni so iz kroga veljavnih. Izmučeni od ponižanja se izogibljejo družbe, ki jih prezira, in iščejo dobre volje med preprostimi; preprosti pa se vedno j bolj zavedajo družabnega poniževanja; in .to
razžaljenje ' je v zadnjih letili tako zbližalo ljudstvo ter vzgojitelja. Učitelji se vedno bolj zavedajo družabne neenakosti;, ta zavest je pa še temna in zagonetna; njihovo naziranje je še podzavestno in čuvstveno. Zagonetnost in nejasnost njihovega mišljenja pa sprejema vse izraze družabne neenakosti z bolestjo in ponižanjem.
Včasih, pred desetletjem, je bilo v naših krajih malo drugače. Učitelji so bili pokvarjeni, nezavedni 'in glumaški, kot so bili pokvarjeni, nezavedni in glumaški vsi baši malomeščani, bolj ženske kot moški, bolj Kranjci kot Primorci;-.in rinili -so se v tako -zvano boljšo družbo in ji godili, ■ peli in v ponočnih urah neumnosti uganjali; sramovali so se nerodnih in zapuščenih tovarišev iz hribov in njihovih kmetskih žen. Povdarjali so svojo vrednost in veljavo, kot morajo povdarjati svojo vrednost in veljavo vsi oni, ki je v resnici nimajo. V šoli so ločili negosposke otroke od gosposkih, med gosposkimi so volili svoje ljubljence, ki so jih božali in pošiljali na pošto. Norčevali so se iz ljudi in njihovih manir. Učitelji, še bolj pa učiteljice, so imeli imenitne sorodnike in veljavne znance. Ali ukrotili so se: življenje jih je ponižalo, obenem pa dovedlo do družabn^ zavesti. Ista pot kot vedno: nepriznanje pravic, poniževanje, zavest, združenje z onimi, ki so jim po manjvrednosti enaki, ponos, želja po uveljavljenju. Ne druži jih z nižjimi človekoljubje in dobrota, pač pa želja po obrambi; ne deluje v njih mistična pravičnost, pač pa naravna’in družabna pravičnost:
Kakšen pa je vpliv in uspeli meščanskega vzgojevanja na ljudstvo? Zanimivi so otroci staršev, ki' so živeli pred vojno v mestu, kjer so delali in služili, po vojni so se pa zaradi pomanjkanja dela vrnili v domačo vas, kjer se preživljajo z dnevnim delom; ti otroci so ne-uljudni, nagajivi, sovražni in uporni; čutijo podzavestno razliko med svojo proletarsko nevrednostjo in učiteljevo meščansko duševnostjo; učitelj izraža svojo pokvarjeno duševnost in nevoljo napram otroku s pogledom, besedo, tonom, vedenjem in palico.
Čim večja je razlika med duševnostjo revnega otroka in med duševnostjo meščanskega učitelja, ki se javlja v grobih oblikah, tem večje je sovraštvo, tem manjša pa je tudi nevarnost, da bi imela meščanska vzgoja vpliv na revnega otroka. Nevarnejši so brumni in ljubeznivi učitelji, ker se jim otroci ne upirajo in srkajo z njihovo prijaznostjo tudi njihovo naziranje. Ali nasprotstvo ljudstva in otrok do šole in vzgojiteljev je družabno in maščevanje je tudi družabno; zato ne morejo preprečiti mržnje posamezni dobri in mehkobni učitelji. Čim večja bo družabna zavest ljudstva, tem bolj bo ločilo učitelja svoje duševnosti od učitelja z meščansko duševnostjo. Pri tem ne smemo misliti na
Učiteljski i škoiski pahirci
23.	Zakon od 24. 12, 1925. n. 2300 proteže se i na osnovno učiteljstvo (ne samo na državno činovništvo), koji zakon govori o dignuču sa službe onih, koji su postali inkompatibilni (ne-vzdržljivi) radi njihova ponašanja napram po-litičkim direktivima Vlade i radi njihovih izjava u uredil i izvan ovoga. U ovome odlučuje samo Ministarstvo; kr. Proveditorati če se
idividualno naravo učitelja, otroka ali kakega človeka iz ljudstva; vedeti moramo in razlikovati, kdaj je otrok protiven iz razredne podzavesti ali iz patoloških vzrokov; to razliko pa moramo, razumeti tudi pri učitelju in pri posameznem človeku, iz ljudstva.
Razlika v naziranju je tudi vzrok, da je učitelj vzgajal in uči! brez pravega cilja in brez metode, ki bi se prilegala kmetskemu in delav-škemu otroku; učil je po vladnih učnih načrtih, in če teh ni poznal, je deloval brez smeri in brez reda; zakrknil je v načelih in metodah, pamet je okamenela.
Ali je vse izgubljeno? Kako naj bi se nekaj izgubilo, kar nikoli ni bilo? Ali naj se bojimo čudne vzgoje zadnjih let? Saj to ni vzgoja! Ta vzgoja prihaja iz kavarn in hotelov, ne pa iz zemlje, zato ne bo imela nikoli uspehov.
Grobost in sila meščanskega gospodarstva je učitelje izločila iz salona. Naj bodo veseli, zakaj blizu so razsvetljenju. Še malo.naj se potrudijo, in razsvetljenje jih bo rešilo/propadajočega in nevrasteničnega naziranja in jih oblagodarilo z duševnostjo, ki jih bo usposobila za pravo vzgojno reformo. Ta duševnost bo prvi znak osebnosti novega vzgojitelja, spojitev vzgojitelja s pravo duševnostjo in življenjem otroka iz ljudstva pa bo prvi znak prave vzgojne reforme. Dokler ni v vzgojitelju take zavesti in razumevanja za duševnost ubogega otroka, je reforma le zunanja; javna vzgoja se je le preoblekla v drugo krilo.
Ali je mogoče, da bi postali učitelji že sedaj resnični ljudski učitelji? Učitelji so ljudje, ki opravljajo svoj posel, zato da si služijo kruh kot vsi drugi ljudje na svetu;, nespametno, bi bilo, da bi od njih zahtevali, da bi se kot pro-povedniki žrtvovali nekemu idealu; onf so povprečni ljudje kot drugi in ne morejo imeti pro-roškega duha, ki bi segal v bodočnost; živeli bodo v času in s časom si bodo spreminjali tudi naziranje. Učitelja bodočnosti si lahko le mislimo; posamezen učitelj, prežet z moralo nizkih, ne bo mogel uspešno delovati, ker vzgojno delo bo moralo biti družabno, individualno delo pa bo ostalo vedno le individualno; nov učitelj bo mogoč le v prenovljeni družbi. Spremembe so že; te spremembe gibljejo tudi učitelji. Da bi se jih le zavedali IGospodarske produkcije in gospodarskih odnošajev ne moremo ne pospeševati ne ovirati; pač pa nam je mogoče, da spoznamo zakone vsega družabnega razvoja; in to spoznanje nam bo koristilo; brez družabne zavesti ni napredka. Učitelji čutijo družabne spremembe, naj jih tudi razumejo, naj se osvobodijo meščanskega naziranja, ki jih vara z upravičenostjo družabne neenakosti; spoznajo naj, da jih lahko reši trpke neenakosti le načelo splošne družabne enakosti; še-le ko bo enakost obsegala tudi kmeta, delavca in njiju otroke, bo obsegala tudi učitelja.
samo ograničiti na slučajne obrazložene predloge.
24. Učitelj, pokraj. natečaji biti če raspisani odsad u febraru mesto u marču, da se inogu natecati oni nastavnici ttoji su iste godine položili ispit, te da mogu uslediti imenovanja pre početka škol. godine. Idemo da vidimo.
25. Prednost premeštanja (na. bolje, razumije -se!) tvori okolnost učiteljeva, da je bila.nje-
gova šk.ola ukinuta, te da je članom religiozne opčine i društva.	....
26. Novim Min. dekretom biti če dozvoljeno preči iz jedne vrsti škole na drugu (da uno acl altro ruolo), t. j. iz muške na žensku, iz mešo-vite na jednu ili drugu; jer i onako bit če uki-nuti «ruoli». Dolazi se polagano .ovako u torne na zakone bivše vladavine. - -■
27. Ko nema 140 dana škole gubi pol godine na račun beriva i dobe za' premeštanje. :	;
28. Samo škole uredjene' zakonom od g. 1911. «riordinate» oštaju 'takove', «riordinate» stalno. Sve druge su podložne promenadi a s'vake 'godine prema broju polaznika,- ■ 7
, 29. Nema pravo na ikoju plaču i odštetu učitelj koji svojevoljno bez dozvole oblasti-zapu-stio školu, pa bilo ovo i u slučaju bolesti. — Do reaktiviranja se dolazi teško; to stoji do dobre volje škol. staratelja.	/
30. Dvogodišnje službovanje na istom mestu ' ne daje pravo na premeštenje; daje samo pravo
jedva moliti premeštaj.
31. Ako više molitelja moli isto mesto, prednost ima onaj prema redu u natečajnom imeniku (graduatoria), te oni koji večma odgova-raju potrebama dotične škole (§ 52. Ordin. 5. 6. 1924.)
32. Učenici koji ne polaze javne škole moraju sa 14. godinom polagati ispit da budu otpušteni; a dužni su ispit ponoviti doklegod ga ne polože.
33. Učitelj (činovnik) premešten iz jednog na drugo službeno mesto spojena železnicom, mora se poslužiti železnice da mu budu povra-cerii svi 'putni i prevozni troškovi. "
34. Prema §§ 42. 43. T. N. 22. XI. 1908. može biti činovnik, koji zapušta ured svojevoljno,
; i na trmi da se je odrckao (dimisionirao) službe. No ovai «volontarieta si riferisce al fatto del-1 astensioim dal servizio, di guisa che basta che tale fatto sia volontario, ossia non determinato da cause neesssarie, per potersi dichiarar di-missionario 1’impiegato, senza che occorra ac-certare .la volonta dellimpiegato- ad abbando-nare l’impiego.» (OvU važiiu odluku' držav. Veča — Consiglio di Stato — Sez. IV. 27. II. 1926. — prenosimo- doslovno.)
. 35. Odšteta prebivanja i kilometrina ide i osnovnim učiteljima koji sudelujii kao članovi ispitnoj komisiji izvan običajnog boravišta.
36. Povišice plače koje sazrevaju u toku meseca počimaju prvog dana narednog meseca. (Min. Finan. 7. I..1926.)	.	•	:
37. Učitelj valja da svojoj molbi za premešte-j nje priloži dozvolu (čonsenso) svoje nadležne oblasti za onu kamo tnoli, ako moli naime iz jedne škol. uprave (proveditorata) u drugu.
38. Pozivom na § 53. R. D. 30. XII.. 1923. n. 2960 može (a ne mora) škol. Uprava (Proveditorat) u službu pozvati činovnika koji se bio odrekao službe ili bio umirovljen, kad to smatra u korist službe. Nema pak temeljitog razloga da dotičnik uloži priziv (utok)” ako mu je bila molba odbita.
39. Glavna svrha § 7. R. D. L. 1. V. 1925. stoji u torne, . da se premeštajima ujedini obitelj, približi supruge i decu, pa i pastorke. Šk. Sta-ratelj ima prigodom premeštaja uzeti u obzir sbiteljske i zdravstvene ckolnosii učitelja.
40. Ne dozvoljava se ujedinjenje (abbinamen-to) dvaju različnih razreda n. p. 5. i 6. razreda, koji spada nastavnom tečaju, na način da imadu oba razreda istu šatnicu i ištog učitelia. Ovo s razloga što nnadu ova dva razreda po-sebnu obučnu svrhu.
PASIVA
Račun »Učiteljskega lista" v letu 1925
AKTIVA
5500	
4700	—
7667	50
5456	80
1130	20
542	35
1438	10
215	—
695	—
700	
930	—
600	—
164	10
96	50
145	40
164	65
10	—
110	—
	
1. Tiskarni
a) plačano za 1. 1924	.	. .
b) plačano za 1. 1925	.	. .
c) dolg..........................
2. Urednikoma
a) izplačano....................
b) na dolgu . '..................
c)	bolniško zavarovanje	.	.
Honorar sotrudnikom
a) izplačan.....................
b) na dolgu za 1. 1924 . . .
c) na dolgu za 1. 1925 . . .
4. Uprava
a) upravnik (100 L za 1. 1924)
b) ekspedicija...................
c) naslovi.......................
d)	lek. račun	pošino posl.	izv.
e)	pošlnina v	znamkah .	.	.
jf)	pisarniške	potrebščine	.	.
g) časopisi, knjige .	.	. .
h) stroški obravn. .	.	.	•	•
i) drugi stroški v tiskarni.	.
17667
7129
2348
2920
30065 50
50
35
10
65
Naročnina plačana Zveza:
a) plačala.	.	.
b) prebitek iz 1.
c) ima plačati .
1924
20130
73
9644
217
29848
30065
20
30
50
PASIVA
Račun »Novega roda“ v letu 1925
AKTIVA
3.
4.
5.
6.
Tiskarna:	•
a) plačano za 1. 1924'	.
b) plačano'za t 1925 V .
c) neplač. za 'I. 1925 .. :
.Uprava:, mrm ’ v i
.... a) uprarnik, plačano , ’ . ;.
b) j;	neplačano .	.
c) pisarniške potrebščine ,	,
3) korespodenca . .	.	.	.
Razpošiljanje:
a) poštni tekoči račun . -
b) poštn., prenos v inozem.
c) prevoz na pošto . . . ■
d) poštni predal -	.	.	.
-e) rezpošiljalki, plačano . .
'	.	neplačano	.
Honorar:
a) uredniku.....................
b) pisateljem,	plačano	.	.	.
c) ,	neplačano	.	.
d) slikarju..................  •
e) klišeji......................
Uredniški posli:
a) mladinski spisi..............
b) pomožno lisk. delo, pismon.
c) rešllcem ugank...............
Naročnina:
a) zastana za	1. 1924	.	.	.
b) predplačana za 1. 1926	.
8267
5232
11497
2640 240 ' 37 102
400
158
40
72
770
75
30
1500
1489
50
943
1028
46
262
59
9916
602
50
60
24997
3019
10
90
1515
i
5010
367
10518
30
95
50
60
45429 35
2.
Tiskarna:
• ' ■
neplačana v 1. 1924 . . Naročnina:
a) predplačana v 1. 1924
b) plačana v L 1925 . ,
c) zastana ... . .
d) „ v inozemstvu
Kavcija za puščice . . . Primanjkljaj .......
842
23181
10417
560
95
8267
35000
40
2121
45429 35
Socialna škoda alkoholizma
V 1. 1925. so Angleži popili alkoholnih pijač za 315 milijonov funtov šterlingov. Za šolstvo, bezposelnost, starostno zavarovanje, zdravstvo, za vdove in sirote, pokojnine itd. je v istem času izdala Anglija 307. milijonov funtov. Torej še vedno 8 milijonov funtov manj kot pa je bilo izdatkov za alkohol.
V občini Gorje pri Bledu, ki ima 3300 prebivalcev, se je v letu 1925. potrošilo na pijači 2,044.197 D. V istem času je plačala ta občina davka 531.000 D. Torej se je potrosilo za alkoholne pijače približno štirikrat toliko denarja kakor so znašali vsi davki. Občina Gorje pa je gotovo manj zapita kot marsikatera naša občina. Zelo potrebno bi bilo napraviti tako statistiko tudi pri nas.
Pred vojno smo izdali Slovenci za opojne pijače vsako leto blizu 100 milijonov kron. Zemljiškega davka pa smo plačevali na leto kake 3 milijone kron. Torej smo izdali za alkohol tridesetkrat toliko kakor za zemljiški davek. Po vojni izdajamo za pijačo še več, ker se je alkoholizem še bolj razširil.
Ze iz navedenih treh primerov vidimo, da so j vsote, ki jih >,izdaja ljudstvo za opojne pijače, velikanski prostovoljni davek, ki visoko presega vse druge davke. Največje zlo alkoho-
lizma pa ni, da se potroši za brezmejno pijančevanje toliko težko prisluženega denarja, ki bi se sicer lahko porabil v korist človeške družbe; temveč ker škoduje alkoholizem zdravju ljudstva in ga ovira v njegovem napredovanju.
Velikega pomena je torej protialkoholno gibanje in naravno je, če se zanimajo zanj že po vsem svetu. Posebno je razširjeno protialkoholno delo, ki je doseglo že lepe uspehe, v severnih državah Evrope in v Združenih državah Amerike. Tudi v Italiji je precej razširjeno treznostno gibanje. V Jugoslaviji imajo močne protialkoholne organizacije, pri nas Slovencih v Italiji pa čaka to prepotrebno delo delavcev.
Z alkoholnim vprašanjem se bavijo znanstveniki, vzgojitelji, narodni gospodarji, državni zbori in vlada. V nekaterih državah imajo v svojem programu alkoholno vprašanje tudi politične stranke. Geslo angleških unionistov je: «Močni postanete z združevanjem, z varčevanjem, z dobro higijeno in zlasti z zmernostjo. Avstrijski socijalisti so svoj Čaš v' protialkoholnem listu «Der Abstinent» napovedali hud boj alkoholizmu. Švicarska »Katoliška zveza« intenzivno deluje za treznostno gibanje.
Kdor se poglobi v> alkoholno vprašanje, vidi, da je večjega pomena za človeško družbo kot se zdi na prvi. pogled. Mnogo, mnogo manj revščine bi bilo, če bi izginil alkoholizem, ki provroča. neizmerno gospodarsko škodo! E Laveley, belgijski socijolog in ekonom, je rekel,
da bi delavci v 20 letih lahko pokupili vse tvornice,. v katerih delajo, če bi prihranili le one vsote denarja, ki ga izdajo za alkoholne pijače. Četudi so te besede pretirane, je vendar v njih veliko resnice. Največ zapijejo delavci in kmetje-delavci.
V Italiji se je izdalo pred'vojno za'alkoholne pijače letnoj 1700 milijonov, na Francoskem 3571 milijonov, v Švici 180 milijonov, na Angleškem 3400'milijonov, v Jugoslaviji pa se izda po vojni vsako leto za alkohol 4202 milijona dinarjev. .1 '	.	. .	...	-M.V.
Vsi ti milijoni, ki se potrosijo v raznih državah za alkohol, so pa le malenkost v primeri z velikanskim številom degenerirancev, hudodelcev, blaznikov in prostitutk, ki jih daruje vsako leto alkohol človeški družbi, če bi delali vsi oni, ki so radi alkohola v bolnišnicah, blaznicah in ječah ali so sicer vsled zlorabe alkohola nezmožni vršiti koristno delo, za koliko bi se dvignilo premoženje družbe! Koliko dragih blaznic, ječ in bolnišnic bi manj vzdrževali! In koliko bi se lahko zboljšalo revnim slojem današnje težko življenje!
Pri nas je zapravljanje in pijančevanje skoraj vedno eno in isto. Kdor pri nas zapravlja, zapravlja v pijači in za pijačo. L. 1909. je bilo v ljubljanskem sodnem okraju 113 zapravljivcev pod skrbstvom.; od teh en sam ni bil pijanec. V tem števiiu so bili ie zapravljivci, ki so kaj imeli in jih je bilo vredno preklicati. Koliko je pa bilo takih pijancev, ki vničujejo duševno in telesno dobrobit svoje družine, za katere pa zakon ne zahteva, da se denejo pod kuratelo, ker nimajo premoženja in žive le od dela.
Feljton
Stano Kosovel: Balzac
(Nadaljevanje.)
Da bi pokril primankljaje in plačat dolgove, je Balzac kupil tiskarno. Vodstvo tekočih poslov je prepustil faktorju, sam pa je prevzel knjigovodstvo. Ampak v dveh letih je prišel na boben. Dolgovi so, mesto da bi se skrčili, poskočili na 113 tisoč frankov, aktiva pa so znašala komaj 07 tisoč frankov. Hoteč se izogniti pretečemu polomu, je Balzac poiskal novega družabnika in je ustanovil poleg tiskarne še tvornico za vlivanje črk. Uspeh je bil efemeren. Družabnik je Balzaca kmalu ostavil in pisatelj je stal pred bankrotom. Rešila ga je samo podpora matere in denarna pomoč de Bernyjeve, ki mu je dala na razpolago 47 tisoč frankov.
Prišedši do zaključka, da s tem podjetjem ne bo sreče, je Balzac opustil tiskarno in livarno za črke ter se je odpravil v Bretagno k prijateljem, da si okrepi zdravje. Ko se (je vrnil v Pariz, je izšla njegova prva knjiga pod pravim imenom. Bil je to historični roman «Chouans», kateremu je v razmeroma kratkem času sledilo delo, ki je imelo naravnost škan-dalen uspeh — «FizioIogija zakonskega življenja*. Ta knjiga je odprla Balzacu pot do vseh pariških revij in časopisov.
De Bernyjcva je stala ves ta čas Balzacu zvesta ob strani. Kadar je prišla iz okolice v Pariz, je obiskala Balzaca, čitala ž njim napisana dela in se razgovarjala ž njim o načrtih. Balzacova surova čutnost se je na ta način
Prihodnost ima le zmerno ljudstvo; ljudstvo pa, kateremu alkohol slabi'in vničuje duševne in telesne moči, mora v boju za obstanek podleči. Velika prednost Združenih držav pred Evropo je v temy da je bila v Združenih državah abstinenca že od nekdaj bolj razširjena kot v Evropi. Vsled zdržnosti je ameriški delavec previden, pazljiv, spreten, delaven in vsled tega je lahko bolje plačan kot evropski in njegovi izdelki lahko konkurirajo z evropskimi:; Ako zavzamejo Združene države' prvcf 'mesto v; trgovini in industriji, so dosegle to vsled treznosti amerikanskega delavstva in všled'delavnosti ameriških možgan, ki jih ne zastrupljajo z alkoholom. Industrija se naglo razvija in njen nagel razvoj zahteva civiliziranega in duševno prožnega delavca. Tak pa more biti Samo* Če živi trezno in ga alkohol ne ovira v njegovem duševnem in tehničnem izpopolnjevanju.' 'i ,'i
Alkoholizem najbolj škoduje revnim slojem, kajti poleg druzega je tudi največja ovira in največji škodljivec organiziranja. Če pomislimo, da je zboljšanje plač, zmanjšanje delovnega časa in razni socijalni zakoni zlasti sad proletarske solidarnosti, je lahko razumeti, koliko škode provzroča zloraba opojnih pijač najrevnejšim.
Največ ljudi, nad 90%, je delavcev in kmetov-delavcev. In ker je med temi alkoholizem najbolj razširjen, lahko rečemo, da največ ljudi ovira alkohol, da se ne morejo gospodarsko in moralno dvigniti. Vsled tega bi se morali za alkoholno vprašanje zainteresirati -zlasti delavci in kmetje-delavci, toda njihove organizacije nimajo nič ali prav malo smisla za trez-nostno gibanje.	(Dalje.)
nekoliko ublažila. De Bernyjeva mu je pokazala ženski ideal, ki se večkrat pojavlja v Balzacovih spisih. Dala mu je pobudo za lik gospe de Mortsaufove v romanu «Lilija v dolini* (Le Lys dans la Vallee). Na podlagi živ-ljenskih izkustev z de Bernyjevo je Balzac zapisal besede: «V poznejših letih ljubimo ženo v ženski, dočim ljubimo v prvi vrsti ljubezni vse, kar je na nji. Žena, otroci, njen dom, njeni opravki — vse to postane naša last; njena nesreča je naša največja nesreča, njeno pohištvo in obleko imamo tako radi kakor lastne reči, in če ji poide vreča zrnja, se čutimo bolj prizadete kot če bi sami prišli ob denar.*
«Samo zadnja ljubezen ženske more utešiti prvo ljubezen moškega*. Ta Balzacov izrek se nedvomno nanaša na gospo de Bernyjevo. V romanu «Lilija‘ v dolini* čitamo n. pr., da je imela Mme de Mortsauf, «telo, ki je pripadalo sveti družbi Saint-Martina*. Učenci tega filozofa so se pečali s špekulacijami mističnega ilumi-nizma. De Bernyijeva je nedvomno vplivala na Balzaca tudi v zmislu, da so pisatelju prevladovala mistična nagnenja.
V poznejših letih, ko je stal že čisto blizu 'von Hanski, omenja Balzac v nekem pismu iz leta 1833. gospo de Bernyjevo na sledeči način: «Moj Bog! To, kar hočete Vi; hočem tudi jaz. Midva (Balzac in von Hanska) imava iste želje, iste skrbi. Tare naju ista bojazen, isti ponos naju navdaja. Ne morem si predstavljati ljubezni drugače kakor na ta način, da je večna, da traja do konca življenja, če zahtevate, 'zlomim že jutri svojo pero, da ne bo nobena druga ženska vedela, kaj mislim in čutim. Samo 23 Di-
leeto prosim odpuščanja. Ona bo. v kratkem 58 let stara. Oh,, vzemite, sprejmite vsa moja čuvstva in jih ohranite kakor zaklad!«
Oktobra .1834. se izraža o Dilecti: «Skrbi so jo preobrazile in izžele; ;Moje nagnenje do nje pa se je podvojilo.«	• .r.'
• L., 1835. se je , de ,Bernyjeva' ločila od svojega moža; sodnijskipr potom. Umaknila se je v samoto,') in,- je zapustila,'s.vojega varovanca. Ljubezensko razmerje z.Balzacom se je tedaj izpre-menilo v prijateljstvo, ki je trajalo do Dilectine smrti. Brala je korekture Balzacovih del in mu vodila .korespodenco.	>
Julija 1836. je de Bernyjeva umrla v Boulo-
- v	.
Razno
Nova škola. Današnju italij. školu pretežno oduševljava novo uverenje (ideja), koja če obnoviti svest naroda. Imade protivnika, koji zahtevaju slobodu obuke, ali ovi imadu dužnost ostaviti školu pre nego ih takne nemilosrdno zakon ■
Škoia ne sme da bude agnostična; alčo bi bila apolitička, zapustila bi narodni život.
Naglim škol. promenama, reformama, zako-nima nije moglo uslediti hitro preobraženje duša učiteljskih, koji ne mogu još sve razumeti. Nije dovoljno da učiteljstvo vrši nove odredbe; ono mora naprotiv obnoviti svoju kulturu i svoj unutrašnji (duševni) život, pa da postane apostol lepote i dobrote.
Novi programi i reforme (školske) iza dve godine uporabe i iskustva prihvačeni su jedno-dušnom hvalom. Ali za ove programe valja da se uzme u račun (obzir) duh učiteljstva, koje mora da razeme da valja podučavati malo ali dobro. (Izjave Min. Fedele.)
«La scuola fascista», glasilo faš. učiteljev, izhajajoče v Rimu, prinaša z ozirom na vest od odpuščen ju nefašistovskega učiteljstva, sledeča razmotrivanja: «Za nas je vprašanje sledeče: vsled novega pojma o državi in vsled nove vzgojne in duhovne orientacije šole ne morejo sovražniki režima ostati brez nesporazumljenj in nevarnosti v šoli. Ce more kak antifašist uradnik v katerokoli državni upravi vršiti kako ponižno službo, ni to na nikak način mogoče učitelju.
Učitelj mora dati šoli več kot golo ročno in mehanično delo, mora dati svojo dušo: in kadar ni ta v skladu in soglasju z novimi pravci, ne more roditi drugačnih kot strupenih sadov za Narod in Fašizem.
Učno ministrstvo bo dokazalo z dejanji, o tem ne dvomimo, da je čutilo to potrebo, pravzaprav ta fašistovski ukaz, ki hoče, da se nova šola osvobodi vsaj svojih odkritih sovražnikov, da bo rešen1 duh Fašistovske Revolucije.«
V glasilu šols. skrbstva «La Scuola al Con-fine» čitamo to le izjavo: Poslancu Besednjaku, ki je trdil, da je tržaški šols. proveditor pritiskal ali pustil pritiskati na učiteljstvo, naj bi se ne vpisalo v druga udruženia kot v A. N. I. F., je Njeg;ova Ekscelenca minister odločno in nedvoumno odgovoril, sklicevaje se na čisto in preprosto resnico, da ni tržaški proveditor nikdar pritiskal, niti dovolil pritiskati, kakor se je bil pritožil posl.. Besednjak.
Pokojnine. Učitelj ima pravico do pokojnine po 24. letih, 6 mesecih in 1. dnevu efektivne službe.	.:ni	n
niereju. pri Neumorsu. Balzac se ni utegnil niti posloviti, od nje, ker. je izrazila željo, naj bi se sestala šele po njeni.bolezni. Ob smrti Dilecte beleži Balzac: «Bil bi krivičen, če bi ne priznal, da me je od 1. 1823. do 1883. podpiral v boju pravi angel. Gospa de Bernyjeva je bila,' dasi omožena, zame nekaka boginja. Bila mi je mati, svetovalka, prijateljica. Napravila je iz mene pisatelja, izpilila je moj okus; jokala se je in se 'smejala z mano kot sestra. Brez nje bi bil moral umreti. Z angelsko dobroto je; skrbela ‘zame. 'Spomin nanjo igra v mojem življenju veliko vlogo; Dilecta je neizbrisno vtisnjena vanj.«-	(Dalje.)
"-••v.	••	• - -	■
—........ =—7-	i	:	.	•	,
Če je postal nesposoben za službo vsled poškodb v službovanju (rane ali podobno) ima pravico do takozvane privilegirane pokojnine.
Kdor je služboval manj kot 25 in več kot 10 let, ima pravico do enkratne odpravnine in sicer:
a) če je postal nesposoben za službovanje radi bolezni;
b) če je odslovljen radi pedagoške nesposobnosti;
c) če je imenovan na srednje šole.
Pri tem ne pride v poštev, ali je kdo služboval v občinskih ali državnih 'osnovnih šolah.
Prošnje se vlagajo potom župana na pokrajinski šolski urad. Obenem ie treba obvestiti generalno ravnateljstvo v Rimu (Direzione gen. degli Istituti di Previdenza) s tem, da se predloži potrdilo županstva o vloženi prošnji.
Kdor je odslovljen po novem, zakonu o skrčenju uradništva? ima pravico do pokojnine, če je služboval vsa^ 15 let.
Spomenik t. Liculu je bil odkrit na pokopališču v Roču 18. julija.
Ob tej priliki so orožniki ustavili t. šepiča in njegovega sina radi domneve, da propagirata prestop v pravoslavje. Prizadeta sta bila izpuščena, ker se je izkazalo, da nista propagirala pravoslavja.
Bez jedinstvenog zakona. Jugoslavija još nema jednog jedincatog škol. zakona, za čitavu državu, pa zato i nema tu jedinstvenog_ uredji-vanja. Dočim srpski stari zakon (još i danas u kreposti) garantuje učiteljstvu stalnost mesta i službe, to ne predvidjeva stari škol. zakon za Hrvatsku, Slavoniju i Srem. — Ovo dodje u dobro Ministru Prosvete St. Radiču, koji je u zadnja četiri. meseca premestio u spomenutim pokrajima ništa manje nego 28 škol. nadzornika i 625 učitelja.
Izšle so knjige: Oče budi volja tvoja, spisal Ivan Pregelj, risbe od S. Šantla. Povest opisuje Istro v polpretekli dobi. C.ena 3.50 L. — Radi oreha, spisal Dragotin Vodopivec. Tro-dejanka za ljudske odre. Cena 3 L. — Slove n-s k i pritrkovavec, spisal Ivan Mercina. Knjiga je navodilo za pritrkovanje cerkvenih zvonov. Cena 8 L. — Zadnji dnevi velikega mučenika, povest iz misij, delovanja v severni Ameriki. Spisal B. Franko, ilustriral Milko Bambič. L. 4. Vse knjige je izdala Katol. knjigarna v Gorici, via Carducci 2. Dobe se tudi v Trstu v knjigarni Štoka.
POZIV. Učiteljstva, ki je dobilo poziv, naj predloži prošnje za pripušeenje k skušnjam iz italijanščine, pozivamo, naj to stori čim prej.
Vodstvo.