UCiteljske lige Jugoslovansko - bolgarska Bolgarsko učiteljstvo in šolstvo. Že zadnjič smo javili na tem mestu, da ima JB učiteljska liga predvsem ta namen, da svoje člane, kakor tudi vse one tovariše, ki se zanimajo za bolgarsko šolsko književnost, več ali mainj zainteresira s tem, da jih vsaj za začetek v glavnem seznani s tozadevnimi članki, ki so že bili napisani pa najsibo v kateremkoli domačem ali tujem časopisu ali reviji. Za uvod se seznanimo najprej s tistimi domačimi stvarmi, ki so bile že napisane. V naslednjem prinašamo nekaj izvlečkov iz teh razprav. Poudariti je treba, da se je pri nas na splošno v bolgarskem šolstvu malo pisalo. Vendar pa <nas to za enkrat ne zanima in prepustimo tozadevno razpravljanje za poznejši čas. Anton Bezenšek, profesor na gimnaziji v Plovdivu, je izdal v Mohorjevi družbi 1. 1897. knjigo Bolgarija in Srbija. V knjigi ni znanstvenih razprav ne o Bolgarih in ne o Srbih, saj tega avtor tudi ni imel namena pisati, ampak je pisana kolikor mogoče po domače in v zabavno-poučnem zmislu. 'Pa knjiga je bila gotovo ena prvih, ki nas je seznanila z najbližjimi braiti na slovanskem jugu in kot taka oiosi tudi svojo vrednost. Poleg zemljepisnega zgodovinsko-političnega in gospodarskega pregleda, nas pisatelj v narodopisnem delu seznanja tudi z razvojem bolgarskega šolstva. Z bolgarsko narodno prislovico: »To ni žlica za moja usta,« bi se lahko označil težak položaj bolgarskega naroda v času, ko ni bil svoboden gospodar svoje zemlje. Protivniki in tekmovalci Grki so s pomočjo istočne cerkve znali pridobiti vpliv itudi na šolstvo. Novogrščina je postala učni jezik, bolgarščina pa je bila potisnjena v kot. Grki so bili proti Bolgarom brezobzirni, zaradi česar je Tastel v srcih Bolgarov odpor. Ko mu je končno postalo vsega dovolj, je s isrdom udaril po tuji roki, ki mu je molila v usta tujo žlico. Kakor povsod gre tudi pri Bolgarih »posebna hvala onim možem, ki so z dobrim vzgledom pokazali pot, kako se je otresti prisiljenega itujega jezika«. V najtežjih trenutkih bolgarskega naroda se je oglasil iz Milendarskega samostana na Sveti gori menih oče Paisij, ki je vzpodbujal narod, da si »otre zadremane oči«. Njegov glas ni ostal brez odziva. Leta 1762. je izdal za Bolgare sveto delo: »Slovensko-bolgarska zgodovina o narodih, carjih in svetnikih bolgarskih in o vseh bolgarskih dejanjih!« Vzpodbujal je narod, da bi oživil otrpla narodna čuvstva, govoril o slavni preteklosti; dajal nauke, dokaze in grajal »otcerugatelje« (zasramovalce svojih očetov). Še danes odmevajo njegove besede po bolgarski 'zemlji: »Zakaj se sramuješ imenovati se Bolgar? Ali niso imeli Bolgari svojega carja in svoje države? Zakaj se ti, inerazumnik, sramuješ svojega rodu in se v;lačiš po tujem jeziku?« Oče Paisij si je pridobil mnogo vrednih učencev. Učitelj, poznejši minister Petko Slavejkov, je bil drugi, ki si je pridobil ogromnih zaslug med Bolgari. Vodil je borbo proti fanarijotom, pristašem grške patrijarhalne politike. Mlad podežehki učitelj, ki je dovršil svoje študije 1843. v Loštovu, je bil kakor David proti Goljatu. Med narodom je vodil borbo proti tmovskemu metropolitu Neofitu, in vkljub preganjanju in zapiranju je zmagal. Pridbbil si je mnogo zvestih sodelavcev, ki so z njim vred dvigali in zbirali bogate zalklade svojega naroda. »Življenjepis Slavejkova je imenovati zgodbvino trpljenja.« Bolgarski narod se je konono vemdarle prebudil. Začel je postrani gledati grške duhovnike, fanarijorte in grkomane ter jih goniti iz cerkva. Ko je bilo 1870. 1. urejeno narodno-cerkveno vprašanje, so pričeli Bolgari ustanavljati nove šole in odpirati stare. Mnogo zaslug si je pridobil v tem pogledu Našden Gerovkoprivščan, ki je pozneje postal ruski konzul. Učitelji so stopili v močno borbo in delovanje za kulturni, prosvetni, gospodarski in politični napredek svojega naroda. Minister Balabanov, min. pred. Burmov, Cankov, in dr. so delovali kot učitelji. Izvedbi njihovega programa pa se je posvetila pozneje vsa mlajša učitelj-ka generacija. Nadalje podaja avtor nekoliko statistike iz prosvetnih proračunov, šolstva, osnovnega, srednjega in višjega, kar pa je z ozirom na damašnji položaj močno izpremenjeTio. H koncu razlaga pisec, kako nam ta bolgarski razvoj živo priča, kako se z omiko pride do svobode. Ker je bilo učiteljstvo po osvoboditvi edina inteligenca, je morala itudi zavzeti vsa vodilna mesta v državni upravi. Treba je bilo zato novega naraščaja. Ustanovilo se je učiteljišče v Kapanliku, ki je eno najstarejših in pravcata »veletovarna za uCiteljstvo«, iz katere pride vsako leto do 200 nadarjenih in delavnih učiteljev. Po osvobojenju je prežlo šolstvo v državno skrbsrtvo, vendar pa so si občine ohranile še precej starih pravic. Tako si danes občine same grade šolska poslopja, nameščaj'o in premeščaijo učiteljsfvo ter plačujejo eno tretjino honorarja same, dve tretjini pa država. Njihovo vzdrževanje šolstva se razlikuje od našega. Da občinski prosvetni davki ne bi bili preveliki, so si pomagali s fondi, ki so v nekaterih občinah prav bogati in je temu primerno sporno urejeno tudi šolstvo. Ker šolska bremena ne padejo na kmeta, zato vidi bolgarsfci kmet v šolstvu svojega največjega prijatelja. Ustroj šolstva se tudi razlikuje od našega. Zanimiva je statistika šol iz leta 1928. do 1929. Prvonanačalnih šol (od 7. do 11. leta) je bilo 5499 s 497.366 učenci in 1397 progimnazijalnih (od 11. do 14. leta) s 146.195 učenci. Skupaj torej 6896 osnovnih šol s 643.561 učenci. Otroških vrtcev je bilo 81. Za Bolgarijo, ki so jo gledali kot več ali manj nekulturno državo, je to visoko število. Če primerjamo to statistiko s statistiko Slovenskega šolstva, nas Bolgari relativmo nadkriljujejo. V istem času smo imeli mi 822 osnovnih šol. Bolgarov je petkrat več, torej bi zneslo to šele akrog 4000. Organizacija njihovega šolstva je res imenitna in bi jo lahko imeli za vzgled, ne samo po stopnji razvoja, marveč itudi po njihovi vztrajnosti in žilavosti. Zanimivo je to, da duhovniki med ljudstvom niso nič kaj priljubljeni, nasprotno skoro osovraženi, ne zato, ker ljudstvo ni verno, marveč zato, ker ni pozabilo njihove žalostne vloge, ki so jo igrali v zgodovini. Duhovnik je v javnem življenju — sedmo kolo. Važno pa je to, da tisti ugled, ki ga uživajo pri nas duhovniki, uživajo pri Bolgarih — učitelji. Profesor Jan Šedivy nam je v lanskem Pedagoškem zborniku napisal precej obsežno razpravo o bolgarskem šolstvu. Ta razprava je ena inajbolj popolnih razprav o bolgarskem šolstvu, kar jih je bilo pn nas do danes napisanih. Z uvodno mislijo, da je težko najti narod, kjer bi bila šola tako tesno zvezana z njegovo usodo, kakor pri bolgarskem, začenja svojo razpravo. V prvem poglavju, kjer nas seznanja z zgodovino bolgarskega šolstva od začetka do turških časov, omenja, da segajo začetki bolgarskega šolstva že v dobo sv. Cirila in Metoda, da so Metodovi učenci odpravili grški bogoslužni jezik in izpodkopali bizantinski vpliv preko cerkve. Seznanja nas s šolo in delovanjem duhovnika Nauma iter s Simeonovo naklonjenostjo. Po stoletnem dvoboju z bizancem in uporu bolgarskih plemičev Simeonovemu nasledniku carju Petru je priče(a Bolgarija pro.padati. Zaradi obupa nad razuzdanim življenjem plemstva in viš.je duhovščine so se najboljši duhovniki umaknili v samostane. Pisec mas seznanja s slovito samostanslko šolo redovnika Teodozija Trnovskega na planini Sahar. V drugem po?lavju, ki obsega zgodovino bolgarskega šolstva od turške vlade do osvobojenja, nas seznanja z velikimi napori in žrtvami, ki jih je morad prestati bolgarski narod. Seznanja nas s prvo bolgarsko knjigo, prvim bolgarskim pedagogom, prvo bolgarsko srednjo šolo, prvo bolgarsko svetno učiteljico itd. Tretje poglavje, ki obsega čas od osvobojenja do današnjih dni, je prav za prav najbblj zanimivo. V tem času se je bila najhujša borba Ea ikončno osvoboditev. Proti sovražnikom, kakršna sta bila turška država 8n carigrajski fanariotski patrijarh, so se mogli postaviti po robu samo taki možje, ki jim je šola izklesala značaj, jih naučila vztrajnosti in železne discipline. Dosegli so velike uspehe, toda Turki so jih za upor kruto kaznovali. Požgali so 54 vasi in pobili oikrog 15.000 ljudi. To je dalo tudi Rusiji povod za vojno s Turčijo. Avtor nas nadalje seznanja z ustrojem bolgarskega šolstva ter nam na koncu podaja tabelarni pregled srednješolskega ustroja in končuje z mislijo, da na svetu pač ni države, ki bi se mogla v tako kratkem času ponašati s tako velikim številom genijalnih mož med prosvetnimi ministri ko Bolgarija. Bolgarsko šolstvo je tekom svoje zgodovine pokazalo toliko žilavosti in dobre volje za napredek svojega naroda, da ga lahko tudi mi v marsičem pbsnemamo. V. J.