PLANINSKI VESTNIK
za vsakim vogalom iščejo bufet in pivo in najlepša razgledna počivališča na debelo po-svinjano s cigaretnimi filtri, marveč vodnik za tiste, ki imajo svoje otroke radi in se veselijo družinskega izleta in si zvečer doma žarečih oči zagotovijo, da »bomo še šli!« Zato naj vseeno še nekaj prepišem iz knjige, namreč zadnji odstavek uvoda, ki je v resnici vsebinski moto, četudi grafično ni izpostavljen kot tak. Avtor pravi:
»Med pisanjem knjige sem nekje izbrskal domačo nalogo svoje hčerke iz petega razreda osnovne šole, ko je bila stara enajst let. Pisala je o svojem najljubšem izletu. Upam, da se vam bodo ti grički tako priljubili, kot se je Sv. Jakob moji Mojci: .Vedno znova se veselim izleta na Jakob, saj je vedno drugačen. Z radostjo ga pozdravim: — Dober dan, moj Jakob! — Srečna mu pomaham, saj sva stara prijatelja'." Živijo, Mojca! Tako se dela!	, „,.
1	'	Stanko Klmar
Izleti po ljubljanski okolici
V osrednji Sloveniji, povsem v bližini glavnega mesta, je veliko prijetnih gričev in drugih mirnih kotičkov, kamor se lahko odpravimo na krajše in daljše izlete. Doslej je bil ta predel z vodniško literaturo pokrit le deloma — nekaj izletov je med vojnama popisal Budoff Badjura v svojih vodnikih, preostali opisi pa so bili več ali manj raztreseni po posameznih drugih izdajah. Zdaj je vse to in še nekaj več (skupaj 50 izletov) strnil Andrej Stritar v knjigo Izleti po ljubljanski okolici, ki jo je izdala založba Sidarta. To je že druga knjiga istega avtorja in tretja v seriji izbornih vodnikov, ki izhajajo pri tej založbi. Oblika vodnika je bistveno bolj priročna, kot je bila pri prvem vodniku te založbe in avtorja, 111 Izletov po slovenskih gorah, in enaka drugemu vodniku, Plezališča Slovenije, ki je izšel letošnjo pomlad.
Naslovnica, na kateri se nam skozi nekakšno okence na sredini kaže podoba cerkvice sv Jakoba na istoimenskem hribu v bližini Ljubljančanom dobro znane ,Katarine' (kraj Topol s cerkvijo sv. Katarine), je povabilo na mnoge podobne značilno slovenske gričke. Na vrhovih čepijo starodavne cerkvice, za katere nam avtor v nekaj besedah poda osnovne značilnosti in kratko zgodovino. Prav je, da se ti kulturni biseri in narodov ponos ohranjajo tudi na tak način — da jih ljudje obiskujejo, občudujejo in spoštujejo, ko romajo po slovenski zemlji. Prav pozna se, da je petdesetletno zanemarjanje tega dela zgodovine naroda povzročilo žejo, ki jo zdaj poskušajo potešiti tudi drugi avtorji (Franci Petrič, Duša, le pojdi z mano). Združevanje izletov v lepo naravo z obiskom svetišč pomeni iskanje miru in lepote, ki ju dandanašnji
še kako potrebujemo. Andrej Stritar nam v svojem vodniku takih izletov natrese kar lepo prgišče.
Po uvodnem delu knjige, ki mu sledi nekaj lepih dvostranskih fotografij, se začno opisi posameznih izletov, razvrščeni v skupine. Na začetku vsake skupine avtor navede osnovne značilnosti opisanega območja. V svojem vodniku nas najprej popelje proti vzhodu, v Posavsko hribovje. Vzpnemo se na razgledne vrhove nad Savo, na znanega ,Miklavža1 (Sveti Miklavž), na nekoliko bolj oddaljeni Ostrež, sežemo pa tudi na sever do v knjigi od Ljubljane najbolj oddaljenega vrha, na Čemšeniško planino. V drugem delu obkrožimo južni del Ljubljanskega barja, od Svetega Ahaca (Gora) na vzhodu, prek Kureščka z obnovljeno božje-potno cerkvico, vzpnemo se na Krim, prek niza cerkvic v bližini Podpeči pa gremo na koncu pogledat, kaj počnejo ,coprnice' na Slivnici. Vmes nas avtor usmeri tudi v dve soteski — v Iško in Pekel pri Borovnici, kjer v neposredni bližini Ljubljane v poletni vročini ob osvežujoči vodi kar težko verjamemo, da smo le dober streljaj od vročega betona. Poživljajoče tudi za sam vodnik!
Na podoben način obkrožimo tudi gorenjska polja od Škofjeloškega hribovja na zahodu (Lubnik, Blegoš) do Menine planine na vzhodu. Posebni poglavji sta namenjeni najbolj obiskanima predeloma v bližini Ljubljane — Šmarni gori in Polhograjskim hribom. Na Šmarno goro se povzpnemo prav po vseh poteh, v po iho g rajske m koncu pa na pomembnejše vrhove: Sv. Lovrenc, Tošč, Grmado in druge gričke. Med njimi je seveda tudi Sv. Jakob, ki nas vabi z naslovnice. Ti dve skupini sta opremljeni tudi s preglednim zemljevidom z vrisanimi in označenimi potmi, ki so opisane v vodniku, kar je uporabniku še v dodatno pomoč. Šmarnogorsko poglavje napove reprodukcija slike Šmarne gore, kot jo je v devetnajstem stoletju videl slikar Franz Kurz zum Turn und Goldenstein. Prav pri opisu zadnjega dela, Po I h og rajske ga hribovja, lahko damo prvo pripombo: avtor prevečkrat uporablja docela umetno skovan izraz Polhograjcl (verjetno po analogiji z Julijci), ki pravzaprav pomeni prebivalce tega kraja (domačini so namreč .Pograjci1). Na ta način nekje uporabi tudi Zasavce. Nekaj je tudi drobnih napak: tako se je avtorju zapisala Butajno-va namesto Betajnove pri Vrhniki, našel pa je tudi dolino Belice, ki je pravzaprav ni, saj je to le vas v dolini Gradaščice. Najdemo tudi neujemanje med besedilom in oznako na skici (Planin(i)ca in Jet(e)rbenk), poti pa se še vedno dvigajo v .ključih' namesto v .zavojih' Ko smo že ravno pri pripombah: knjiga, ki predstavlja značilno slovensko pokrajino, ima na
355
PLANINSKI VESTNIK
356
zadnji platnici tudi zemljevid Slovenije (z vrisanim območjem, ki ga pokriva vodnik) in sosednjih držav. Žal so znana mesta v sosednjih državah, ki jih poznamo kot Trst, Beljak, Celovec in Gradec, zapisana kar v originalu (Trieste, Villach, Klagenturt, Graz). Če in kadar bo vodnik preveden v tuje jezike, to ne bo nič narobe. Zdaj pa je prav nepotrebno. — Zadnja pripomba pa leti na izbor tipografije pisave — za tiste z malo slabšimi očmi so črke precej drobne. Sicer pa je vodnik dodelan in ima res malo napak.
Večina opisov v vodniku, ki so zasnovani na podoben način kot v Stritarjevi prvi knjigi (111 izletov po slovenskih gorah), je opremljena z že uveljavljenimi preglednimi skicami vzpona in sestopa (avtor Jurij Kotenc), ki so zdaj tudi reliefno bolj izrazite in s tem še bolj uporabne. Pri samih opisih opa2irno tokrat nekaj daljši uvodni del, ki je za bralca še posebej zanimiv — kratki skoki v zgodovino (cerkva, gradov, ruševin, odkrivanja flore ipd.) in navedbe iz pripovedk prispevajo k zanimivosti branja in k privlačnosti ponujenega izleta, obenem pa marsikomu odkrijejo nove razsežnosti naše zgodovine. Za današnjega planinca sta kar malce nenavadni tudi navedbi iz Badjurovega vodnika, kjer je Ostrež ;ena najbolj divjih gora v Zasavju', ljubljanski Olimp (Krim) pa naj bi dočakal .avtocesto na svojo plešo za mnogobrojne trume ljubljanskih turistov'. Pohvalno je, da je uvodnemu delu k posameznemu izletu namenjeno nekaj več prostora, saj zaradi enostavnosti večjega deta poti te ne potrebujejo natančnejših opisov. Avtor je tako tokrat zadovoljil tudi tiste, ki vodnikov ne beremo le na poti. Dokončno povabilo v naravo pa so še lepe fotografije (večino je posnel Janez Skok, druge znani planinski fotografi), ki v glavnem zavzemajo po pol strani, nekaj pa je tudi dvostranskih. Vodnik se zaključi z obveznim abecednim kazalom, seznamom uporabljene literature in seznamom zemljevidov. Z vodnikom Izleti po ljubljanski okolici smo tako dobili nov seznam idej, od katerih so mnoge uresničljive kar v enem popoldnevu. Če se bomo kje zadržali tudi dlje, ne bo nič narobe — mnogi vrhovi so res prijetni, razgledni in nekateri tudi samotni.
Četudi smo za kakšen griček morda slišali prvič, se prav na vse lahko odpravijo tako začetniki, otroci in odrasli, dedki in babice, kot tudi tisti gorniki in alpinisti, ki si po napornih stenah včasih zaželijo tudi malo bolj ravnih tal. In če smo ob knjigi 111 izletov po slovenskih gorah še govorili o ciljih, lahko zdaj mirno govorimo o poti (tudi zadnji izlet v vodniku je tak). Vse več je postaj ob njej. vse bolj zanimiva in domača postaja in v kratkem se ji bo po
napovedih pridružil še Bohinj. Založba Sidarta, Andrej Stritar in vsi drugi, ki so se trudili, v potu svojega obraza ali za pisalno mizo, so opravili dobro delo.	„ . _ ,, _
Marjan Brade S k o
Šesta številka argentinskih Gora
Spet je neumorni šumski brat Vojko Arko eden od glavnih "krivcev«, da je z lanskim decembrskim datumom izšla 6. številka glasila Slovenskega planinskega društva v Argentini »Gorč«, in sicer kot gorniška priloga 52. številke Svobodne Slovenije. Takole piše Vojko Arko v uvodniku k tej številki: »Ob stoletnici Slovenskega planinskega društva so slovenski andinisti v Argentini sklenili izdati šesto številko periodičnega glasila Gore. .Šumska bratovščina' počasi odhaja. Pred kratkim smo Izgubili dva ustanovna člana argentinskega SPD: Baro Remec In Davorina Jereba. Preostali .bratje1 vse bolj opuščajo gorniške podvige, le Dinko Bertoncelj. poslednji Mohi-kanec, še pleza zahtevne ture in brzi po kate-dralskih smučiščih. Poleg tega tudi predseduje bariloškemu slovenskemu društvu, ki ohranja svoj pridevek ,planinsko' čeprav se posveča še drugim slovenskim nalogam. Venda je SPD prav v zadnjih letih pripravilo nekaj zanimivih planinskih prikazov. Tako smo videli razstavo ob štiri deset let niči društva, točno dokumentacijo našega dela na Cerro Capilla in andinistično razstavo ob kulturnih dneh v Buenos Airesu, Pri vseh teh dogodkih je sodeloval mladi rod. prav tako pri pripravah za bivak na Capilli. Mladina je tudi napisala našo šesto številko .Gora'. Med pisci najdemo različne starosti od 17 do 33 let. Nekateri pripadajo že tretjemu rodu argentinskih Slovencev. Ta mladež govori tekoče slovensko, s pisanjem pa ima svoje težave, kar ni nič izrednega; so v planinskih krogih sveta znani plezalci, ki dosti bolje plezajo kot pa pišejo. Če pa uporabljaš običajno vsak dan drugačen jezik, kot ga zahteva spis, je pisanje še bolj vprašljivo. Vendar smo zbrali dovolj člankov, ki pravilno podajajo sedanje stanje slovenskega planinstva pod Južnim križem. Upamo zato, da ta številka ,Gor3' ni zadnja in da bo tudi po odhodu .bratov' slovenska beseda še živela po patagonskih gorah v prijetnem sožitju s kastiljščlno, ki nas stalno spremlja, a je nihče ne vsiljuje. Ob zasneženih hribih, ko ugaša zadnja rdeča luč na smučarskih pobočjih Catedrala, zaključujemo našo 42. zimo v Patagoniji. Pošiljamo tople pozdrave preko oceana dedičem Piparjev in Aljaža in ostajamo razpeti med Julijce in Ande. Mladi rad. zrasel pod Kordiljerami, pa naj nadaljuje našo slovensko-argentinsko tradicijo v Andih, Alpah in drugih pogorjih sveta.«