Loški razgledi MUZEJSKO DRUŠTVO ŠKOFJA DOKA LOŠKI RAZGLEDI 59 Škofja Loka 2013 LOŠKI RAZGLEDI 59 - 2012 Uredila: Judita Šega Uredniški odbor: Helena Janežič mag. Tone Košir (tehnični urednik) Ivica Krek Marija Lebar Judita Šega (glavna urednica) dr. France Štukl Za vsebino člankov odgovarjajo avtorji. Redakcija zaključena marca 2013. Jezikovni pregled: mag. Alenka Klemenc Prevodi: Martin Cregeen (angleščina) Alenka Vojsk (nemščina) Oblikovanje in priprava za tisk: Barbara Demšar, Nives Lunder, Studio Grad Škofja Loka Fotografija na naslovnici: Tomaž Lunder Tisk: Littera picta, Ljubljana 2013 Izdalo in založilo: Muzejsko društvo Škofja Loka zanj mag. Aleksander Igličar, predsednik www.mdloka.si Naklada: 700 izvodov Izdajo Loških razgledov je finančno podprla Občina Škofja Loka. ISSN 0459-8210 Drage bralke in bralci Loških razgledov! Rdeča nit letošnjih Loških razgledov je znanje - dobrina, ki so jo spoštovali že antični misleci, jo nadgrajevali srednjeveški učenjaki in jo s sodobnimi spoznanji in metodami razvijamo v današnjem, modernem času. Znanje je tisto veliko bogastvo, ki ga nosimo s seboj in nam ga nihče ne more vzeti. Omogoča nam razumeti zakonitosti narave in družbe ter nam iz dneva v dan, iz leta v leto odpira nove poti, ki nas vodijo do novih spoznanj in tehničnih rešitev. Znanje je bilo in bo gonilna sila človekovega napredka. Kako je že rekel Galileo Galilei, eden največjih fizikov in astronomov, ko je s svojimi izsledki prehiteval čas, v katerem je živel, in prišel zaradi tega pred inkvizicijo, ki ga je hotela utišati in izsiliti priznanje, da se moti? »In vendar se vrti!« Mislil je seveda na Zemljo, ki je takrat zmotno veljala za središče vesolja, Galileo pa je vanj postavil Sonce, Zemljo pa na krožnico, po kateri potuje okoli njega. Ali sloviti Leonardo da Vinci, kije že pred petsto leti konstruiral modele letal in naskrivaj seciral človeška trupla, da bi videl, kako je zgrajeno človeško telo. Del njegovih kodeksov in naprav, izdelanih po njegovih načrtih, smo si letos lahko ogledali tudi v Sloveniji. Kar je bilo v umetnikovem času čista znanstvena fantastika, je postalo z razvojem znanosti nekaj povsem vsakdanjega, samo po sebi umevnega. Vozimo se z letali, z raketami tudi v vesolje, prek svetovnega spleta lahko vsak trenutek dostopamo do neskončnega števila podatkov, kirurgi so vešči najbolj zapletenih posegov v naše telo, z razvojem biomedicine se nam razkrivajo nove in nove skrivnosti genskega zapisa, s kloniranjem pa lahko ustvarimo nove organe, celo povsem enake osebke. Znanost in razvoj sta nam v marsičem olajšala delo in življenje, a nas po drugi strani za marsikaj oropala; ne le za medsebojne stike in prijateljska druženja, za katere ne najdemo več časa, mačehovsko se obnašamo tudi do narave, ki nam za udarce vrača z neurji, poplavami, potresi... Najti pravo ravnotežje med naravnimi danostmi in našim hlepenjem po vse večjem napredku bo zahtevna naloga tudi za prihodnje rodove. Čeprav v znanosti prednjačijo visoko razvite države, smo ponosni na dosežke naših ljudi, tudi tistih, ki šele vstopajo na raziskovalno pot, mladih nadarjenih ljudi, ki se na zunaj prav v ničemer ne razlikujejo od sovrstnikov, imajo pa željo, da svoje znanje razvijajo in nadgrajujejo. Stojmo jim ob strani in podpirajmo njihovo nadarjenost, kot to že vrsto let delajo prizadevni profesorji škofjeloške gimnazije. Kajti, kot je zapisal njihov profesor: »Nadarjenost je redka ptica, ki ji pri nas le pomagamo vzleteti. Tja kamor spada - pod modro nebo prihodnosti.« Judita Šega glavna urednica LR 59 / Loški razgledi 5 Vsebina Contents Judita Šega Razgledi Jože Štukl Irena Gajic Elizabeta Eržen Podlipnik Tone Košir Stanislav Južnič Dejan Vončina Damir Globočnik Matija Križnar, Davorin Preisinger Uvodne misli 5 Foreword 11 Inventarni popisi z Loškega gradu z začetka 13 14. stoletja Inventories from Loka Castle from the beginning of the 14th century Elektrifikacija Škofje Loke v letih od 1894 33 do 1920 Electrification of Škofja Loka from 1894 to 1920 Državna meščanska šola dr. Ivana Tavčarja 51 v Škofji Loki Dr. Ivan Tavčar Secondary School in Škofja Loka Od zdravstvenega okrožja do Zdravstvenega 71 doma Škofja Loka From medical district to Škofja Loka health centre Znameniti fiziki - matematiki iz loške 81 okolice v preteklosti (2. del) Famous physicists and mathematicians from Škofja Loka surroundings in the past (Part 2) Fotografinja Julijana Šelhaus (1892-1975) 99 The photographer Julijana Šelhaus (1892-1975) Spomenika padlim v 1. svetovni vojni v 111 Škofji Loki in Stari Loki Monuments to the fallen in the First World War in Škofja Loka and Stara Loka Bakrova orudenja v Bodoveljski grapi 125 Copper mineralization in the Bodovlje valley 6 Loški razgledi / LR 59 Bojan Kofler Kaplin jajčar (Aphaobius kaplai) -nov slovenski endemit Aphaobius kaplai - a new Slovene endemic beetle Jesenkovo popoldne v Škofji Loki Jesenko afternoon in Škofja Loka Polona Jamnik Darja Kocjan Ačko Marta Novljan Življenjska pot prof. dr. Frana Jesenka The life of Prof. Dr. Fran Jesenko »Rojstvo« tritikale in njen današnji gospodarski pomen The »birth« of triticale and its economic importance today Gobe na območju Škofje Loke Mushrooms in the area of Škofja Loka 135 141 143 150 Občina in občinski nagrajenci The municipality and municipal award winners Andreja Ravnihar Megušar Jernej Tavčar Jernej Tavčar Tina Dolenc Leposlovje Literature 158 167 169 Marija Stanonik Gospodarstvo Economy Biljana Ristic Občina Škofja Loka z izkušnjami v mednarodnem sodelovanju (5. del) The Municipality of Škofja Loka and its experience of international cooperation (Part 5) Priznanja Občine Škofja Loka za leto 2012 174 Awards of the Municipality of Škofja Loka for 2012 Priznanja Občine Škofja Loka za leto 2003 180 Awards of the Municipality of Škofja Loka for 2003 Občina Gorenja vas - Poljane v letu 2012 189 The Municipality of Gorenja vas - Poljane in 2012 197 Kaj je poljanskega v poeziji poljanskih avtoric (1. del) 199 What reflects Poljane in the poetry Poljane authors 213 Kratek pregled razvoja industrije na Loškem Brief review of the development of industry in the Škofja Loka area 215 LR 59 / Loški razgledi 7 Gradivo in spomini Material and memoirs Miha Preinfalk Vida Košmelj Goran Schmidt Ciril Zupanc Janez Pavel Arhar Matjaž Hafner Marko Vraničar Jože Bogataj Jana Mlakar Jana Mlakar Marjan Luževič Katka Žbogar 229 Puštalski baroni Wolkenspergi - 231 danes in nikoli več The Barons Wolkensperg of Puštal - today and no more Jožef in dr. Pavel Grošelj v zapiskih 243 dr. Rudolfa Andrejke Jožef and Dr. Pavel Grošelj in the records of Dr. Rudolf Andrejka Rudnik nad Sorico - dopolnilo 251 The mine above Sorica - supplement Levičniki v Železnikih 254 The Levičnik family in Železniki Vodovod Trnje 262 Trnje water supply Resnica o munchenskih in 271 freisinških arhivih The truth about the Munich and Freising archives Zgodba o Groharju še zadnjič 277 The story of Grohar for the last time Nadarjeni škofjeloški gimnazijci - 280 udeleženci olimpijad znanj Talented pupils of Škofja Loka gymnasium -participants in the Olympiad of knowledge »Taka je moja domovina. Pozdrav Iv. Grohar« 293 »Such is my homeland. Greetings Iv. Grohar« Arhitekt Robert Potokar 297 Architect Robert Potokar Muzejska zbirka o športu v Škofji Loki 299 Museum collection on sport in Škofja Loka Rokodelski center domače in umetnostne 304 obrti v Škofji Loki Handwork centre of local and art crafts in Škofja Loka 8 Loški razgledi / LR 59 Alojzij Pavel Florjančič Matjaž Eržen Doris Kužel, Elizabeta Proj, Saša Čadež, Kristina Strnad, Andreja Hafner Igor Drakulič Judita Šega Mojca Ferle Miha Naglič Tone Košir France Štukl Alojzij Pavel Florjančič Damir Globočnik Marko Črtalič Peter Pipp Škofjeloški pasijon, živa mojstrovina državnega 308 pomena, njegov položaj v Evropi in svetu The Škofja Loka Passion, a living masterpiece of importance to the state and its position in Europe and the world 150 let delovanja javne splošne knjižnice v 315 Škofji Loki 150 years of operation of the general public library in Škofja Loka Šolska palača v Šolski ulici ima 80 let 319 The school building in Šolska ulica celebrates 80 years Tek štirih mostov je »začaral« udeležence in 326 prebivalce Škofje Loke Running the four bridges »charmed« both the participants and the people of Škofja Loka Dr. France Štukl - dobitnik Aškerčeve nagrade 330 za življenjsko delo za leto 2012 Dr. France Štukl - winner of the Aškerc Award for life work for 2012 Ddr. Marija Stanonik - Štrekljeva nagrajenka 333 za leto 2012 Ddr. Marija Stanonik - winner of the Štrekelj Award for 2012 Janez Ramoveš dobil Jenkovo nagrado 2012 336 Janez Ramoveš won the Jenko Award for 2012 Alfonz Zajec - utrinki ob njegovi 80-letnici 339 Alfonz Zajec - thoughts on his 80th anniversary Spomini na Poldeta Polenca Memories of Polde Polenec Hommage a Tone Logonder Hommage a Tone Logonder Janez Hafner (1950-2012) Janez Hafner (1950-2012) Janez Eržen (1939-2012) Janez Eržen (1939-2012) Miloš Mlejnik (1921-2012) Miloš Mlejnik (1921-2012) 341 345 349 355 357 LR 59 / Loški razgledi 9 Delovanje Muzejskega društva Škofja Loka Activities of the Škofja Loka Museum Society Uredništvo Editorial Board Aleksander Igličar Helena Janežič Mojca Ferle Zbor članov Muzejskega društva Škofja Loka za leto 2012 Assembly of the members of the Škofja Loka Museum Society for 2012 Blaznikovi večeri in drugi pomembni dogodki v letu 2012 Blaznik's evenings and other important events in 2012 Novosti v zbirki Doneski Novelties in the Doneski collection Izlet Muzejskega društva Škofja Loka v München in Freising Excursion of the Škofja Loka Museum Society to Munich and Freising Predstavitve knjig in kronika Presentation of books and the chronicle Snežna Taler Franc Podnar Objave virov Publication of sources Matjaž Bizjak Uredništvo Editorial Board Uredništvo Editorial Board Uredništvo Editorial Board Izšlo je v letu 2012 Published in 2012 Kronika občin Škofja Loka, Železniki, Žiri in Gorenja vas - Poljane Chronicle of the municipalities of Škofja Loka, Železniki, Žiri and Gorenja vas - Poljane Srednjeveški obračuni freisinške škofije 7. del: Obračuni gospostva Škofja Loka 1486-1491 in Klevevž 1486-1487 Medieval accounts of the Freising Diocese Part 7: Accounts of the Škofja Loka estate 1486-1491 and Klevevž estate 1486-1487 Avtorji prispevkov Authors of contributions Navodila avtorjem člankov Instructions to authors of contributions Nakup knjig in Loških razgledov Purchase of books and Loški razgledi 359 361 371 380 383 387 389 393 407 409 443 448 450 10 Loški razgledi / LR 59 Jože Štukl Inventarni popisi z Loškega gradu z začetka 14. stoletja Izvleček V prispevku predstavljamo tri inventarne popise z Loškega gradu, ki so nastali v letih 1315, 1318 in 1321, v času vlade freisinškega škofa Konrada III. (1314-1322). V vsakem izmed prostorov so popisovalci natančno zabeležili ves premični inventar, ki je ostal na gradu vsakič, ko se je škof z obiska v Škofji Loki vrnil domov v Freising. Ti popisi nam danes predstavljajo dragocen vir za proučevanje srednjeveške materialne kulture. Poleg tega imajo neprecenljivo zgodovinsko vrednost, saj predstavljajo najstarejše ohranjene popise grajskih inventarjev z današnjega slovenskega področja. Abstract Inventories from Loka Castle from the beginning of the 14th century The contribution presents three inventories from Loka Castle, written in 1315, 1318 and 1321, during the rule of Bishop of Freising Konrad III. (1314-1322). All movable property in every room, which remained in the castle each time that the bishop returned home to Freising from a visit to Škofja Loka is precisely recorded. These inventories today provide us with a valuable source for studying medieval material culture. They have additional incalculable historical value since they represent the oldest preserved inventories of castle movable property from the area of today's Slovenia. Začetki Loškega gradu segajo vsaj v drugo polovico 12. stoletja. Nanj se nanaša omemba iz leta 1202, ki omenja castrum firmissimum in loco qui dicitur Lonca,1 kar dokazuje njegov obstoj od konca 12. stoletja dalje. Iz dokumenta, datiranega v leto 1270, ki govori o gradovih in utrdbah na freisinškem ozemlju, lahko sklepamo, da so oskrbnikov sedež najkasneje do tega časa prenesli z Zgornjega stolpa na spodnji Loški grad. Še eno omembo in hkrati zelo zgovoren 1 Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, 5. knjiga (1201-1246), str. 7; Zahn, Codex diplomaticus Austriaco-Frisingensis, Band XXXI, str. 124-125. LR 59 / Inventarni popisi z Loškega gradu z začetka 14. stoletja 13 dokaz o obstoju Loškega gradu srečamo v prvem popisu grajskega inventarja iz leta 1315, kjer se v povezavi z gradiščansko službo omenja Zgornji stolp, in sicer kot turris antique super castrum.2 Od prvotnega Loškega gradu,3 v katerem so popisovalci v začetku 14. stoletja (1315, 1318 in 1321) popisali ves premični inventar, se ni ohranilo popolnoma nič. Njegov izgled lahko vsaj delno rekonstruiramo na podlagi proučevanja ohranjenih inventarnih popisov. Iz njih je moč razbrati, da je bil v tem času grad dokaj preprost. Šlo je za visok, večnadstropni stolp kvadratnega tlorisa, močno podoben tistemu, ki je stal na Kranclju. Popisi omenjajo številne prostore (škofova soba, spodnja soba pod škofovo sobo, upravnikova (oskrbnikova) soba, Lavrinova soba, kaplanova soba, Janezova soba, kapela, soba na oboku stolpa, velika in manjša soba, obednica, kuhinja, zgornja in spodnja klet, kašča, konjušnica in soba poleg konjušnice). Omenjeni prostori so se večinoma nahajali v stolpu, nekateri pa zaradi velikosti ali specifičnih potreb izven stolpa znotraj grajskega dvorišča, ki je bilo vsaj od začetka 14. stoletja utrjeno z obzidjem. Med objekti s specifičnimi zahtevami imamo v mislih predvsem kaščo in konjušnico, morda bi k njim lahko prišteli tudi kuhinjo, saj je bil to objekt, ki je zaradi stalnega opravka z ognjem predstavljal potencialno nevarnost za požar. Prav zato so kuhinje, kjer je bilo to le mogoče, izločili iz stanovanjskih ambientov. V vsakem od naštetih prostorov so popisovalci natančno zabeležili ves premični inventar, ki je ostal na gradu vsakič, ko se je škof z obiska v Škofji Loki vrnil domov v Freising. Ti popisi nam danes predstavljajo dragocen vir za proučevanje srednjeveške materialne kulture iz začetka 14. stoletja. Poleg tega imajo neprecenljivo zgodovinsko vrednost, saj predstavljajo najstarejše ohranjene popise grajskih inventarjev z današnjega slovenskega področja. Omenjene inventarne popise je v izvirniku objavil J. Zahn, leta 1871.4 Doslej se je z njimi ukvarjalo več raziskovalcev srednjeveške materialne kulture. France Štukl5 je objavil celoten prevod inventarja iz leta 1315, medtem ko je Ferdinand Tancik6 obdelal zgolj orožje in bojno opremo, zabeleženo v vseh treh popisih. Prvi je vse tri inventarne popise predstavil Ivan Stopar, in sicer v knjigi Grajske stavbe v osrednji Sloveniji.7 Pri tem nas preseneča dejstvo, da je Stopar omenjene inventarje, v nasprotju z vsemi znanimi zgodovinskimi dejstvi, umestil na Wildenlack in ne na Loški grad, čeprav lahko že v uvodu prvega inventarnega popisa (1315) najdemo trdne dokaze o obstoju Loškega gradu.8 Njegovi začetki so 2 Zahn, Codex diplomaticus Austriaco-Frisingensis, Band XXXVI, str. 122; za več podatkov o zgodovini Loškega gradu glej: Štukl, Loški grad skozi stoletja, str. 73-88. 3 Grad je bil prizadet v potresu leta 1511, škof Filip ga je v letih 1511-1527 obnovil in mu dal novo podobo. 4 Zahn, Codex diplomaticus Austriaco-Frisingensis, Band XXXVI, str. 122-124, 142-149. 5 Štukl, Inventar škofjeloškega gradu iz leta 1315, str. 205-208. 6 Tancik, Orožje v Škofjeloškem gradu v prvi četrtini 14. stoletja, str. 44-66. 7 Stopar, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji, str. 119-131. 8 Loški grad se posredno omenja v zvezi z gradiščansko službo na Zgornjem stolpu na Kranclju, LR 59 / Inventarni popisi z Loškega gradu z začetka 14. stoletja 14 seveda neprimerno zgodnejši, saj segajo vsaj že v drugo polovico 12. stoletja9 in so izpričani v zgodovinskih virih. V inventarnih popisih je omenjen tudi Wildenlack, in sicer v zadnjem iz leta 1321, kjer so popisali težke kavljaste samostrele in ugotovili, da tam hranijo tri, dva pa še v stolpu.10 V zadnjih letih se je z orožjem in bojno opremo, zabeleženo v omenjenih popisih, ukvarjalo več raziskovalcev. Tomaž Nabergoj se je v svojem prispevku11 popisov zgolj dotaknil, medtem ko se je Nenad Plemeniti ukvarjal z izborom osebnega vojaškega orožja, zabeleženega v popisu iz leta 1315.12 Tomaž Lazar je v doktorski disertaciji13 vse obstoječe razlage loških inventarnih popisov poskusil revidirati v kontekstu poznosrednjeveške oborožitve in vojaške opreme, ob upoštevanju sorodnih pisnih virov, kjer se pojavlja podobna terminologija.14 Orožje in bojna oprema sta, v primerjavi z ostalimi predmeti srednjeveške materialne kulture (bivalna oprema, orodje, gospodinjski pripomočki), zabeleženimi v inventarnih popisih, zastopana v razmeroma majhnem številu in doslej najbolj temeljito obdelana. Izrazoslovje, za katerega je danes, zaradi časovne oddaljenosti, v številnih primerih zelo težko najti ustrezne rešitve, je bolj ali manj uspešno poslovenjeno in s prevodi se lahko v večini primerov strinjamo; kljub vsemu pa smo na nekaterih mestih predlagali drugačno rešitev. Ker smo napake, nedoslednosti in težave pri interpretaciji zabeležili predvsem med ostalim, večinsko zastopanim gradivom v inventarnih popisih, smo se odločili, da svoje ugotovitve predstavimo v celoti. Pri prevajanju smo si pomagali s številnimi latinskimi in nemškimi slovarji, ki pa so bili večinoma neuporabni. Srednjeveški popisovalci so namreč izraze za posamezne predmete večkrat zapisali nepravilno ali popačeno v latinščini oziroma nemščini ali celo v kombinaciji obeh jezikov. Če k temu prištejemo še veliko časovno oddaljenost od nastanka popisov, je povsem razumljivo, zakaj so nekateri izrazi težko prevedljivi. Ob pomoči Lexserjevega slovarja in Kostrenčicevega leksikona srednjeveške latinščine, obilici etimološko-detektivskega dela, drugih sorodnih pisnih virov ter v nekaterih primerih tudi primerjalnega gradiva, ohranjenega v širšem evropskem prostoru, nam je v večini primerov uspelo izslediti originalne pomene za tovrstne zagonetne izraze, jih razumeti in nato prevesti v slovenski jezik. Naš prevod inventarnih popisov predstavlja še enega v nizu poizkusov, da te dragocene dokumente približamo strokovni in zainteresirani laični javnosti. ki se omenja kot turris antique super Castrum - stari stolp nad (Loškim) gradom. 9 Kosi, Freisinški škofje kot ustanovitelji mest in začetki Škofje Loke, str. 98. 10 Zahn, Codex diplomaticus Austriaco-Frisingensis, str. 148. 11 Nabergoj, Habent sua fata gladii, habent sua fata arma, str. 1-22. 12 Plemeniti, Loški grad, leto 1315 in bojna oprema posameznika, str. 11-29. 13 Lazar, Vojaška zgodovina slovenskega ozemlja od 13. do 15. stoletja, 2009. 14 Lazar, Poznosrednjeveška orožarna na Loškem gradu, str. 8-45. LR 59 / Inventarni popisi z Loškega gradu z začetka 14. stoletja 15 10. februar 1315 Anno domini millesimo CCC. quintodeci-mo, feria secunda post Dominicam Inuocauit, domino Ch. episcopo recedente de Lok instituit castellanos ibidem dominos Marquardum et R. de Pilichgrecz quibus ad anni spacium deputata est hec burchüta, pro custodia castri in Wildenlok et turris antique super castrum siliginis et avene cl modii chastnales, item casei dc, item dena-riorum xx marce. Nota quod predicti castellani in eisdem municionibus prouidere per se debent vigi-libus et portulanis. V letu gospodovem 1315, v ponedeljek po prvi postni nedelji, ko je gospod škof Konrad zapuščal Loko, je tam namestil za gradiščana gospoda Markvarda in gospoda R. Polhograjskega, ki jima je bila za dobo enega leta dodeljena plača za čuvanje gradu v Divji Loki in starega stolpa nad gradom, [v višini] 150 kaščarskih modijev rži in ovsa, 600 sirov in 20 mark. Pomni, da se morata omenjena gradiščana v vsaki izmed utrdb sama oskrbeti s čuvaji in vratarji. Item eodem anno et die dominus recedens de Lok reliquid (!) ibidem conseruanda subscripta. Prav tako je istega leta in dne gospod (škof), ko je odhajal iz Loke, pustil tam v hrambo spodaj našteto. Primo in camera Laurini xliii balistas, quarum xiiii sunt antique, Najprej v Lavrinovi sobi 43 samostrelov, od katerih je 14 starih, item xii taetschen, prav tako 12 ščitov, item clipeos xxxvi, prav tako 36 ščitov, item ii morser,15 prav tako 2 možnarja, item xii cerfer (!)16 ad balistas et ad arcus, prav tako 12 tetiv za samostrele in loke, item sellas iiii magnas quarum tantum due sunt coriate, prav tako 4 velika sedla, od katerih sta samo dve usnjeni, item iiii spanbench et i cum cica, prav tako 4 klopi za napenjanje tetive na samostrelni lok, od teh ena s (pripadajočo) opremo, 15 Omenjana možnarja bi lahko nekoliko drzno interpretirali kot vrsto zgodnjega topniškega ognjenega orožja, verjetneje pa gre za orodje, za terilna možnarja. 16 Pomen izraza cerfer, ki ga srečamo tudi v oblikah cerf, cerif, zerf, gezerfe, v primeru naših popisov ni povsem točno definiran in lahko pomeni tako tetivo za samostrel oziroma lok kot tudi nosilni jermen za puščični tul. V prvem primeru ga prevajamo kot tetiva za lok in samostrel, saj se pojavlja v kontekstu kot sestavni del obeh orožij. Govoriti o kakršnemkoli strelskem pasu (Lazar 2012, 13) je v tem primeru povsem neumestno. V drugem primeru ga lahko razumemo bodisi kot tetivo oziroma nosilni jermen za puščični tul. V ostalih primerih pa ga prevajamo izključno kot nosilni jermen za puščični tul, kar je več kot očitno tudi iz spremnih kontekstov. LR 59 / Inventarni popisi z Loškega gradu z začetka 14. stoletja 16 item iiii poekel et ii magnas feretras, prav tako 4 dolga kopja oziroma sulice in 2 velika tula, item ii draelad, prav tako 2 vitla za bojne stroje, item ii stehzevg, prav tako 2 turnirska oklepa, item iii helmparten, prav tako 3 helebarde, item x eybein balistas, prav tako 10 samostrelov iz tisovine, item i vegsach de corio, prav tako usnjena potovalna vreča, item i saumschreyn. prav tako tovorna skrinja oziroma zaboj. Item in camera capellani relicta Prav tako je bilo v kaplanovi sobi fuerunt subscripta, i plat, puščeno naslednje, prsna plošča oziroma prsni oklep, item v scrinia et iii longe truce, prav tako 5 skrinj in 3 dolge skrinje oziroma zaboji, item xi piz17 et i tranel18 et ii grosse prav tako 11 vrčev in sod oziroma večja speislaegln, mera za vino ter 2 veliki shrambni posodi, item i polstertuch, prav tako tkanina za vzglavnik, item xiiii stegraif et xvii chrapen, prav tako 14 samostrelnih stremen in 17 kavljev za napenjanje samostrelov, item xvii rinken parue, prav tako 17 majhnih obročev, item instrumentum aurifabri, prav tako zlatarsko orodje, item i sera lignea, prav tako lesen zapah, item paruum rete, prav tako majhna mreža, item ii truce depicte ad priuilegia, prav tako 2 poslikani skrinji za privilegijske listine, item parua mensa. prav tako majhna miza. Item in testudine turris remanserunt subscripta, Prav tako je bilo na oboku stolpa puščeno naslednje, primo ii platen, najprej 2 prsni plošči oziroma prsna oklepa, item iiii faretre, prav tako 4 tuli, item xvi piz, prav tako 16 vrčev, item i saltzvas, prav tako posoda za sol, 17 Izraz piz izhaja iz okrajšane in popačene besedepiccarium, picarium, pictarium, pekarium, m - poculum, calix - vrč, čaša. 18 Zelo zanimiv in enigmatičen je izraz tranel, ki ga je v tej obliki zelo težko prevesti. Gre za popačeno obliko besede tunella, f - dolium, vini mensura, v pomenu sod oziroma mera za vino. LR 59 / Inventarni popisi z Loškega gradu z začetka 14. stoletja 17 item iii galee,19 prav tako 3 usnjene čelade, item iiii flasce, prav tako 4 posode (vrči), item vi cirotece ferree, prav tako 6 železnih oklepnih rokavic, item i chrugel ferrea, prav tako železen vrč, item i fusorium ferreum, prav tako železna livarska posoda, item iiii eysenhuet et i de corio, prav tako 4 železni in usnjen klobuk, item i hirshoren, prav tako jelenov rog, item paingeraet vii paria, prav tako 7 parov golenic oziroma nožnih ščitnikov, item i pekelhaub, prav tako kotlasta avba, item tueczen (!) lignee xx albe et iii prav tako 20 belih lesenih in 3 poslikane depicte et i flasca, čaše in vrč, item ciffi vnus valde bonus, prav tako zelo dragocena čaša (kupa -scyphus), item ii cornua beslagen, prav tako dva okovana roga, item ii luder, prav tako 2 mehova za tekočine (voda, vino), item iiii strepe ad equos et iiii ad balistas, prav tako 4 konjska stremena in 4 samostrelna stremena, item iiii ampulle parue de stanno, prav tako 4 majhne kositrne stekleničke (ampule), item lucibulum de auricalco, prav tako medeninast svečnik, item i sniczerzevg, prav tako rezbarsko orodje, item i rosenhut, prav tako kapa - hladilna posoda destilacijskega aparata, item i weingarthawe prav tako rovnica za okopavanje vinograda, item i raevschslos magnum, prav tako velika ključavnica, item i poy et vi ring pro captiuis, prav tako ovratni okov in 6 jetniških okovov, item ccc fuzeysen,20 prav tako 300 ježev oziroma trnov, item baculi xii, prav tako 12 palic, gorjač ali kijev item coclearium, prav tako kovinska posoda za taljenje in vlivanje kovine (kovinska livarska posoda), item i contos,21 prav tako bojni bat s peresi, item tela magna mille et cccc, prav tako 1400 velikih puščic, item parue (!) duo milia et I, prav tako 2050 majhnih puščic, 19 V tem primeru so to usnjene čelade, ki so si jih bojevniki nadeli na glavo preden so nanjo poveznili težko jekleno bojno čelado. Preprečila je odrgnine, omogočila večje udobje in boljše prileganje jeklene čelade bojevnikovi glavi. 20 Protikonjeniške oziroma protipehotne ovire, ki so jih pred bitko raztresli po bojnem polju, z namenom, da so si sovražni konji ali pešci ob napadu poškodovali noge in tako postali nesposobni za nadaljnji boj. 21 Izraz contos bi po Lazarju lahko prevedli tudi kot konjeniško kopje (Lazar 2012, 20). LR 59 / Inventarni popisi z Loškega gradu z začetka 14. stoletja 18 item ii plechantschuch, prav tako 2 ploščni oklepni rokavici, item ii eysentaschen, prav tako 2 železni torbi, item follis paruus, prav tako majhen kovaški meh, item i rochplat, prav tako prsna plošča oziroma prsni oklep, item i sporta. prav tako košara. Item in camera domini episcopi remanserunt ii lectus (!) magni et i de corio et ii spanbet, Prav tako so v sobi gospoda škofa ostali 2 veliki postelji in ena usnjena in 2 postelnjaka polnjena z lesenimi ostružki, item ii stuetzen depicte, prav tako 2 poslikani čaši, item x platen, prav tako 10 prsnih plošč oziroma prsnih oklepov, item i ciffus de stanno et i stuetz, prav tako kositrna čaša (kupa) in (še ena) čaša, item iiii ciffi viehtein. prav tako 4 čaše (kupe) iz borovega lesa. Item in capella i messgewant et ii Prav tako v kapeli mašno oblačilo in dva altertûch. oltarna prta. Item in cellaria iiii vasa magna et ii Prav tako v kleti 4 velike posode in 2 majhni, parua, iii scaffule et i quartale, 3 merilne posode (za suhe drobne stvari in tekočine) ter merilna posoda v velikosti četrtinke, item sagme xx, prav tako 20 tovornih sedel, item spina ferrea et i swenchel pertinens prav tako železna konica in nihajna utež ad vnam ruetten, oblegalne naprave, item xx laitvas, prav tako 20 transportnih sodov (za prenašanje ali prevažanje tovora), item iiii pro ceruisia vasa, prav tako 4 (posode) sodi za pivo, item iiii vasa ad olera, prav tako 4 posode za olje, item ii ligones, prav tako 2 motiki, item i pichel, prav tako kramp, item scaffula i, prav tako lopata, item sternium i. prav tako rovnica. Item in granario sunt mille tela. Prav tako je v kašči 1000 puščic. Item in magna stupa iii mense, Prav tako so v veliki sobi 3 mize, LR 59 / Inventarni popisi z Loškega gradu z začetka 14. stoletja 19 item in minori i mensa, prav tako je v manjši [sobi] miza, item xv lecti pro domo. prav tako 15 postelj za domače. Item in coquina ii caldaria, iii patelle, ii haheln et caldare magnum, Prav tako [so] v kuhinji 2 kotla, 3 skodele, 2 kavlja za obešanje kotla nad ognjišče in velik kotel, item ii haken, i ribeysen, ii cultelli, i craticula, i pamschab et i chrael. prav tako 2 kljuki, strgalnik, 2 noža, rešetka, strgalnik in klešče. 14. novembra 1318 Anno domini millesimo CCC.XVIII., in cra-stino Bricii facta est annotacio rerum relic-tarum in camera inferiori olim Laurini, V letu gospodovem 1318, naslednji dan po sv. Brikciju, so zabeležili stvari, ki so jih pustili v spodnji, nekdanji Lavrinovi sobi, primo ad cistam ibidem posite sunt due polstercziech de serico et corio, pannus integer de serico, peczia de rubeo scha-mlat, najprej so v tamkajšnji skrinji puščene [naslednje] stvari, 2 prevleki za vzglavnik (blazino) iz svile in usnja, nova svilena tkanina, kos rdečega sukna iz kamelje volne, item duo vaenel et panirium de cendato, prav tako 2 zastavici in svilen prapor, item stabdwehel iii,22 prav tako 3 prapori, item manutergia v Lombardica simplicia, prav tako 5 lombardskih preprostih robcev oziroma brisač, item cultelli ibi vii et viiii cultelli in vna vagina, prav tako je tu 7 nožev in 9 nožev v eni nožnici, item in vna magna bursa viridi sunt posite iii burse sericae maiores et vna minor et i fevrgewant et due pixides pro hostiis et alia pixis sollempnis pro hostiis et corporale deauratum, prav tako so v veliki zeleni torbi (mošnji) shranjene 3 večje svilene mošnje in ena manjša in svečano oblačilo in dve škatlici za hostije in še ena praznična škatlica za hostije in z zlatom okrašen prt, item i ceruical deauratum, prav tako z zlatom okrašen (mašni) ovratnik, item sera bona mirabilis, prav tako zelo imeniten zapah, item balneamen glaucum, prav tako modrosiva oziroma sivozelena kopalna kad, item aliud balneamen, prav tako še druga kopalna kad, 22 Izraz bi lahko prevedli in razumeli tudi kot pahljača. LR 59 / Inventarni popisi z Loškega gradu z začetka 14. stoletja 20 item mensalia quinque, prav tako 5 namiznih platnenih prtov, item pecia parua panni rubei, prav tako majhen kos rdečega blaga, item culcitrum sericeum, prav tako svilen vzglavnik, item in eadem camera sunt xx wafenroech prav tako je v isti sobi tudi 20 bojnih srajc cum capitibus Ethiopum,23 s freisinškim grbom z zamorčevo glavo, item cortina pulchra de Veneciis varii prav tako lepa raznobarvna beneška coloris, čeladna pregrinjala, item platne in vniuerso xiii et ii parue, prav tako 13 običajnih prsnih oklepov in 2 manjša prsna oklepa, item iiii plechhantschuch et duo ferree et i prav tako 4 ploščne oklepne rokavice in gollir, 2 železni [verižni oklepni rokavici] in oklepni ovratnik, item duo stechgezevg de quibus habet i prav tako 2 turnirska oklepa, od katerih dominus Ch. miles de Voelchenmarcht et ima enega gospod Ch., vitez iz Velikovca, in debet rederre, ga mora vrniti, item magnum tapetum, prav tako velika preproga oziroma tapiserija, item iiii alee, prav tako 4 druge [preproge], item fotrum pro cifis vacuum et duo fotra prav tako prazen tok za čaše (kupe) in cum ligneis picariis, 2 toka z lesenima čašama, item vi strepe pro sellis, prav tako 6 sedelnih stremen, item cathena ferrea pro canibus, prav tako železna pasja veriga, item ouum struzzionis, prav tako nojevo jajce, item lucerna cuprea, prav tako bakrena svetilka, item gladii vi noui, taetschen xii, prav tako 6 novih mečev, 12 ščitov, item yrhein iiii pelles, prav tako 4 strojene ovčje ali kozje kože, item cifi iiii lignei, prav tako 4 lesene čaše (kupe), item angstar de Wienna v, prav tako 5 dunajskih angsterjev -steklenic z ozkim vratom, item i anpoz, daechsel et clauem baliste, prav tako nakovalo, tesarska sekira in prožilni vzvod samostrela, item strepe v et quoddam longum ferrevm prav tako 5 stremen in nekakšna dolga instrumentum, železna priprava, item clipei ii, prav tako 2 ščita, item in camera inferiori sub camera domini prav tako so v spodnji sobi pod gospodovo relicte sunt iiii wagarmbrust,24 sobo ostali 4 obzidni samostreli, item veberchrapigev baliste xxvi, prav tako 26 kavljastih samostrelov, 23 Bojna srajca je bila ohlapno pregrinjalo oziroma tunika, ki se je nosila preko oklepa in je bila navadno okrašena s heraldičnim simbolom. 24 Gre za samostrel na velikem stojalu, ki se je uporabljal za obrambo utrjenih položajev. LR 59 / Inventarni popisi z Loškega gradu z začetka 14. stoletja 21 item i balista strepalis, prav tako stremenski samostrel, item de Friderico balisterio empte sunt balista wagarmbrust et due veberchraepigev et stegraifarmbrust vii, prav tako so od samostrelarja Friderika odkupili obzidni samostrel in 2 kavljasta samostrela in 7 stremenskih samostrelov, item rossaetel vi et vna raissatel et due saumsaetel, prav tako 6 povodniških sedel in vojaško sedlo in 2 tovorni sedli, item iiii spanbench et instrumenta pertinencia, prav tako 4 klopi za napenjanje tetiv na samostrelne loke s pripadajočim priborom, item clipei xxxiiii, due helmparten, prav tako 34 ščitov, dve helebardi, item gezerfe viii et due eysentaschen, prav tako 8 tetiv oziroma [nosilnih] jermenov za puščične tule in dve železni torbi, item iiii paria capsarum ducendo argento, prav tako 4 enake majhne skrinjice okovane (prevlečene) s srebrom, item in vna truca sunt sagitte maiores, prav tako so v eni skrinji oziroma zaboju velike puščice, item duo strafleder et vnum brustleder, prav tako 2 usnjena nožna oklepa in usnjen prsni oklep, item balista domini dicta chraemichel. prav tako gospodov samostrel imenovan chraemichel. In camera domini mei episcopi sunt relicta hec, V sobi mojega gospoda škofa je bilo puščeno, primo duo lecti domini et i matraz, najprej dve gospodovi postelji in pernica, item vna schalavn, prav tako odeja, item culcitrum rubeum et waffenbambes, prav tako rdeča blazina (vzglavnik) in podložen bojni jopič, item arma domini, videlicet pekelhavb cum slapa, gollyr, item duo greysnver, pantziri-um et schoezz et due cyrothece ferree et clipeus, prav tako gospodovo orožje oziroma bojna oprema, kot je razvidno (očitno) kotlasta avba z vizirjem, oklepni ovratnik, 2 ščitnika za ude, oklep s krilom, 2 železni oklepni rokavici in ščit, item ii parua puluinaria, prav tako 2 manjši pernati odeji, item peluis magna, prav tako velik umivalnik, item cornu venaticum, prav tako lovski rog, item vitrum viride in fotro et duo calcaria, prav tako posoda (steklenica, kozarec) iz zelenega stekla v toku in dve ostrogi, item libri videlicet Thomas super evangelium Johannis, prav tako, kot je očitno, Tomaževe knjige o Janezovem evangeliju, item varia scripta super iure vtroque, incipiencia Quoniam vt etcet. prav tako razni pravni spisi o tem in onem, kakor si že sledijo itd.. LR 59 / Inventarni popisi z Loškega gradu z začetka 14. stoletja 22 Item in camera domini Vlrici capellani notarii sunt iiii scrinia et iii truce magne, Prav tako so v sobi gospoda kaplana in notarja Ulrika 4 skrinje in 3 veliki zaboji, item xi piz et traenel, duo speislaegel, duo polsterschuch. prav tako 11 vrčev in sod oziroma večja mera za vino, 2 shrambni posodi, dvoje podloženih čevljev, item vetus panczirium, duo vrinalia, duo [sere] platsloz, prav tako star oklep, dve nočni posodi, 2 nenameščena [zapaha], item una statera et alia Lombardica, duo ring pro captiuis, sera lignea, laterna et xiiii stegraeyf et xvii chrapen, cuspides iii et xvii parue rinken, prav tako tehtnica in druga lombardska tehtnica, dva jetniška okova, lesen zapah, svetilka in 14 samostrelnih stremen in 17 samostrelnih kavljev, 3 kopja oziroma sulice in 17 majhnih obročev, item rete paruum et faretra cum sagitis, due truce depicte ad priuilegia, mensa parua, prav tako majhna mreža in tul s puščicami, 2 poslikani skrinji za privilegije, majhna miza, item pergameni cutes cxIviii, prav tako 148 pergamentnih kož, item instrumenta sev priuilegia diuersa prius annotata. prav tako instrumenta - listine oziroma različni privilegiji, prej zabeleženi (omenjeni). 6. april 1321 Anno domini M.CCC.XX primo subscripta sunt relicta post recessum domini qui fuit próxima secunda feria post dominicam Judica, V letu gospodovem 1321 so popisali, kar je ostalo po gospodovem odhodu v ponedeljek, po tihi nedelji, primo in camera Laurini duo vaenel et panirium de cendato, najprej v Lavrinovi sobi 2 zastavici in svilen prapor, item iii stabdwehel et manuteria quinque Lombardica simplicia, prav tako 3 mali prapori oziroma pahljače in 5 preprostih lombardskih robcev oziroma brisač, item cultelli octo in vna vagina et cultelli duo in altera vagina, prav tako 8 nožev v eni nožnici in 2 noža v drugi nožnici, item cultelli duo in tercia vagina, prav tako 2 noža v tretji nožnici, item singulariter iiii cultelli, prav tako 4 posamezni noži, item bursa viridis magna et ii parue, prav tako velika zelena torba (mošnja) in 2 manjši, item vnum fivrgwant, prav tako svečano oblačilo, item due pixides pro hostiis et alia pixis sollempnis etiam pro hostiis, prav tako dve škatlici za hostije in še ena praznična škatlica, prav tako za hostije, item sera bona mirabilis, prav tako zelo imeniten zapah, LR 59 / Inventarni popisi z Loškega gradu z začetka 14. stoletja 23 item balneamen glaucum, prav tako modrosiva oziroma sivozelena kopalna kad, item mensalia tria, prav tako 3 platneni namizni prti, item mensale nouum et bonum, prav tako nov in dober namizni prt, item pannis (!) sericeus, prav tako svilena tkanina, item in eadem camera sunt viginti prav tako je v isti sobi 20 bojnih srajc s waffenroech cum capitibus Ethiopum, freisinškim grbom z zamorčevo glavo, item cortina pulchra de Veneciis varii prav tako lepa raznobarvna beneška coloris, čeladna pregrinjala, item vnum stechziug, et reliquum habet prav tako turnirski oklep, (preostalega) ima dominus Ch. miles de Voelchenmarcht et gospod Ch., vitez iz Velikovca, in ga mora debet reddere. vrniti, item magnum tapetum, prav tako velika preproga oziroma tapiserija, item tres alee, prav tako 3 druge (preproge), item fovtrum pro ciffis vacuum, prav tako prazen tok za čaše (kupe), item duo votra cum ligneis peccariis, prav tako 2 toka z lesenima čašama, item sex strepe pro sellis, prav tako 6 sedelnih stremen, item sex strepe ad balistas rusticales, prav tako 6 stremen za preproste (navadne) samostrele, item catena ferrea pro canibus, prav tako železna pasja veriga, item ouum struzzionis, prav tako nojevo jajce, item lucerna cuprea, prav tako bakrena svetilka, item taetschen magne xi, prav tako 11 velikih ščitov, item ciffi magni iiii de vieht et ii parui ciffi, prav tako 4 velike čaše (kupe) iz borovega lesa in 2 majhni čaši (kupi), item vnus ciffus de puxso, prav tako čaša (kupa) v skrinjici oziroma škatlici, item iiii angstaria de Wienna, prav tako 4 dunajski angsterji - steklenice z ozkim vratom, item i anpoz, prav tako nakovalo, item vnum dechsel, prav tako tesarska sekira, item clauem (!) balistariam, prav tako prožilni vzvod samostrela, item ii malleos, prav tako 2 kladivi, item forceps ad incidendum ferrum, prav tako klešče za rezanje železa, item quinque ferole de arte fabrili et vnum prav tako 5 kosov kovaškega orodja in cieheisen et poyn et tres ring pro captiuis, klešče in ovratni okov in 3 jetniški okovi, item iii ring cum stangen, prav tako 3 koli z obroči (prangerji), item angstarium depictum de Akers prav tako velik poslikan angster iz Akersa - magnum, velika poslikana steklenica z ozkim vratom iz Akersa, item in quodam fotro vitrum viride, prav tako zelena steklena (posoda, steklenica, kozarec) v nekem toku, LR 59 / Inventarni popisi z Loškega gradu z začetka 14. stoletja 24 item in alio votro duo parua vitra ad prav tako v drugem toku dve majhni modum scutellarum, stekleni posodi v obliki skodele, item angstarium magnum (!), prav tako veliki angster - velika steklenica z ozkim vratom, item duo parua, prav tako dva majhna [angsterja - steklenici z ozkim vratom], item ii meyal et vnum paruum, prav tako 2 majoliki in ena manjša, item vna schalovn ad sedilia, prav tako sedežna odeja, item spongiam magnam (!), prav tako velika goba (spužva), item duo frena, prav tako 2 uzdi oziroma 2 vajeti, item carrigea (!) integra Vngarica, prav tako povsem cel štirikolesni voz madžarskega tipa oziroma kočija, item vna pecia non integra, prav tako ne več povsem cel (načet) kos blaga (platna ali sukna), item iiii polsterschuch, prav tako 4 podloženi čevlji (dva para podloženih čevljev), item duo panni virgulati schalaun ad prav tako dve sedežni odeji iz progaste sedilia, tkanine, item vnum payngret de murrone et alterum prav tako nožni ščitnik iz murvinega lesa in vetus, še en star, item sellam (!) nouam Vngaricam, prav tako novo madžarsko sedlo, item ii magne pfaretre ad sagittas, prav tako dva velika tula za puščice, item iiii taschen ad argentum, prav tako 4 torbe okovane s srebrom, item iiii spanbench et iii poechel, prav tako 4 klopi za napenjanje tetive na samostrelni lok in 3 kopja oziroma sulice, item cista parua cum sera et ii rosenhvet, prav tako majhna skrinja z zapahom in 2 kapi - hladilni posodi destilacijskega aparata, item ii coklearia ferrea ad purgandum prav tako 2 železni livarski posodi za stagnum, čiščenje kositra, item ii caligas (!) nigras, prav tako 2 črna škornja, item sagittas magnas ad wagarmbrust et ad prav tako velike puščice za obzidni chraeparmbrust, samostrel in kavljasti samostrel, item ii lampades ferreas, prav tako 2 železni bakli, item i stateram et duo malhenuaz, prav tako tehtnica in 2 mlevni posodi (posodi za mletje), item morsarium [f]e[r]reum confractum. prav tako razbit železen možnar. In camera domini mei episcopi duo V sobi mojega gospoda škofa [sta] dve lecti et vnum matreis, postelji in pernica, LR 59 / Inventarni popisi z Loškega gradu z začetka 14. stoletja 25 item arma domini, videlicet ein waffenwa- prav tako gospodovo orožje oziroma bojna meis et vna pekchelhaub, item gollirium oprema, kot je razvidno (očitno) bojni jopič cum schoepel, item ii grevsnyr, item pantzi- in kotlasta avba, potem oklepni ovratnik z rium vnum et ii armleder, item vna schozz, zastorcem, potem 2 nožna ščitnika, potem item duo flekch, item cyrotecas de cathenis verižni oklep in 2 usnjena podlaktična cum suis preparamentis, ščitnika, potem oklepno krilo, potem 2 golenična ščitnika, potem 2 s kožo podloženi verižni oklepni rokavici, item peluis magna et duo minora, prav tako velik umivalnik in 2 manjša, item cornu vacuum et cornu de testudine, prav tako prazen rog in rog s podstrešja, item vnum piz cum rosis, prav tako vrč z vrtnicami (rožami), item aliud piz Lombardicum, prav tako še en lombardski vrč, item vitrum in fotro, prav tako steklena posoda (steklenica, kozarec) v toku, item duo vrinalia, prav tako dve nočni posodi, item tabulam depictam, prav tako poslikana namizna plošča, item tabulam depictam super pannum prav tako poslikana namizna plošča, lineum, prekrita z lanenim platnom, item gladium ad arma, prav tako bojni meč, item antiquum pileum, prav tako stara klobučevinasta čepica, item ciffum de vieht, prav tako čaša iz borovega lesa, item ciffum vnum de... prav tako čaša iz ... item crateram, prav tako vrč, item strosach ad lectum plumbacium (!), prav tako slamnjača za pernato posteljo, item duo rasoria in vna truca, prav tako 2 britvi v eni škatli (šatulji), item coriale album antiquum,25 prav tako belo staro usnje (usnjen pas za ostrenje britev), item culcitrum viridis et rubei coloris, prav tako zelena in rdeča blazina, item vnum vaenel de cendato, prav tako svilen prapor, item ii zilpeltz et tria spereisen (spor-?),26 prav tako 2 vadbeni puščici in 3 osti kopij oziroma sulic (lahko tudi 3 železne ostroge), item equinum saccum ad purgandum arma, prav tako konjska vreča za pribor za čiščenje orožja, item ii flabella cirrea, prav tako 2 resasti pahljači, item chrevslinum de Reno, prav tako Renojev vrč, item duo poelster plumbacei, prav tako 2 vzglavni blazini, napolnjeni s perjem, 25 Če to naše staro belo usnje navežemo na prejšnji dve britvi, shranjeni v šatulji, gre mogoče za star usnjen trak oziroma pas, ki se je uporabljal za ostrenje britev. 26 Izraz spereisen lahko prevedemo kot ost sulice ali kopja (sper, m - sulica, kopje); v primeru, da gre za izraz sporeisen, je to železna ostroga. LR 59 / Inventarni popisi z Loškega gradu z začetka 14. stoletja 26 item i asserem ad ludum, prav tako igralna deska, item i asserem pro mensa, prav tako deska za mizo - namizna plošča, item mensam vnam cum stipitibus, prav tako miza z nogami, item ianuam lingneam (!) que fuit ante prav tako imajo lesena vrata, ki drže v cameram domini habens seram et ligamen gospodovo sobo, železen zapah in okovje, ferreum, item duo schragen ad predictum asserem, prav tako dve kozi za prej omenjeni deski -namizni plošči, item ii scabella ad sedilia. prav tako 2 pručki oziroma podnožnika za (pri) sedenje(u). Item in reflectorio iuxta capellam Potem v obednici zraven (v bližini) kapele platne xv, 15 prsnih plošč oziroma prsnih oklepov, item iiii plechhantschúch, prav tako 4 ploščne oklepne rokavice, item ii chetenhantschúch, prav tako 2 verižni oklepni rokavici, item pantzirium, prav tako oklep (verižni oklep), item sex sellas ad dextrarios, prav tako 6 povodniških sedel, item sellam vnam ad spadonem domini, prav tako sedlo za gospodovega skopljenca, item clipeos xxxvi integros et iii fractos, prav tako 36 celih ščitov in 3 polomljeni, item ii saumsaetel integros et ii sellas prav tako 2 celi tovorni sedli in 2 polomlje- confractas, ni sedli, item iiii chnieling et iiii payngrat et ii prav tako 4 kolenski ščitniki in 4 golenični armleder, ščitniki in 2 usnjena podlaktična ščitnika, item ii pharetras sufferatas sine cerif, prav tako 2 okovana (puščična) tula, brez pripadajočega [nosilnega] jermena, item vi pfeiltaschen cum sagittis et cerf, prav tako 6 puščičnih tulov s puščicami in pripadajočim [nosilnim] jermenom, item tria paria capsarum, prav tako tri enake skrinjice oziroma škatlice, item iii helmparten, prav tako 3 helebarde, item galeam vnam et cassidem, prav tako usnjena čelada in kovinska čelada, item duo straifleder, prav tako dva usnjena nožna oklepa, item vnum brustleder, prav tako usnjen prsni oklep, item viii balistas rurales, prav tako 8 preprostih (navadnih) samostrelov, item i chomat ad equos plaustrales, prav tako konjski prevozniški komat, item iii sellas prauas ad plaustra, prav tako 3 prevozniška sedla, item ii funes machinarum cum suis prav tako 2 vrvi s torbama za naboj, capsis,27 item i stechsatel. prav tako turnirsko sedlo. 27 Gre za dve torbi oziroma ležišča za naboj, skupaj z vrvmi. To je bil del oblegalne naprave visoke konstrukcije, in sicer triboka oziroma frondibole. LR 59 / Inventarni popisi z Loškega gradu z začetka 14. stoletja 27 Item in cellari superiori iiii clauca ad machinas, Potem v zgornji kleti 4 bruna oziroma vzvodi za barobalistične lučalne naprave, item viii vasa cum vino, prav tako 8 posod polnih vina, item viii vasa vacua. prav tako 8 praznih posod. Item in celari inferiori sex vasa vacua, Prav tako v spodnji kleti 6 praznih posod, item vasa duo cum vino et duo antiqua occupata cum medone, prav tako dve posodi polni vina in dve stari, [posodi] napolnjeni z medico, item xlviii laytvas, prav tako 48 transportnih sodov (za prenašanje ali prevažanje tovora), item iiii vasa cum ceruisia, prav tako 4 posode (sodi) s pivom, item i leytvas cum ceruisia, prav tako transportni sod s pivom, item iiii dolea cum oleribus. prav tako 4 sodi polni olja. Item iuxta marstallum x dolea ad olera, Prav tako poleg konjušnice 10 sodov za olje, item x lagene pro cerusia, prav tako 10 vrčev za pivo, item sex lagene pro vino. prav tako 6 vrčev za vino. Item in coquina iii caldaria et vna con-fracta et vna patella, Prav tako [so] v kuhinji 3 kotli in en polomljen in ena skodela oziroma skledica, item noua craticula et antiqua, prav tako nova in stara rešetka, item duo mortaria quarum (!) i est lapide-um et reliquum [f]er[r]eum, prav tako dva možnarja, od katerih je eden kamnit, drugi pa železen, item duo hachen. prav tako 2 kljuki. Item in camera Johannis longa truca sufferrata siue cysta, Prav tako [j'e] v Janezovi sobi dolga okovana skrinja ali zaboj, item d pfeileisen magne, prav tako 500 velikih puščičnih osti, item vna truca siue saumschrein et altera parua sufferrata, prav tako skrinja ali tovorna skrinja oziroma zaboj in druga manjša okovana, item catapulte duo milia ad stegraif armbrust, prav tako 2000 puščic za stremenski samostrel, item baliste parue et magne lxxxvii inclusis vi fractis, prav tako 87 majhnih in velikih samostrelov, med katerimi je 6 polomljenih, item xii pfaretre et totidem zerf, prav tako 12 puščičnih tulov, s pripadajočim [nosilnim] jermenom, item mille I angeschift pfeil, prav tako 1050 nasajenih puščic, LR 59 / Inventarni popisi z Loškega gradu z začetka 14. stoletja 28 item vnam magnam seram, prav tako velik zapah, item v slegel ferreas, prav tako 5 železnih bojnih batov s peresi, item vi slangen, prav tako 6 prač, item nouem haun, prav tako nova motika, item wek28 xi, prav tako 11 sodčkov, item maizzel x, prav tako 10 dlet, item schoufeln viii ferree. prav tako 8 železnih lovskih kopij za metanje. Item sunt in Wildenlok iii baliste Prav tako so v Divji Loki 3 kavljasti chraepigev et in turri ii. samostreli in 2 v stolpu. Item in camera quondam domini Prav tako so v nekdanji sobi gospoda Vlrici iii scrinea et quartum datum est ad Ulrika 3 skrinje, četrto pa so dali (prestavili) cameram dispensacionum, v upravnikovo sobo, item ii truce et xi piz, prav tako 2 skrinji in 11 vrčev, item vnum tranel, prav tako sod oziroma večja mera za vino, item ii sere platsloz, prav tako 2 nenameščena zapaha, item libra vna, prav tako tehtnica, item ii ring, prav tako 2 jetniška okova, item sera lingnea (!) prav tako lesen zapah, item lucerna vna, prav tako svetilka, item iii cuspites (!), prav tako 3 kopja ali sulice, item xvii rinken, prav tako 17 obročev, item xiiii strepas ad balistas rusticales, prav tako 14 stremen za preproste (navadne) samostrele, item paruum rete piscacionum et pfaretra prav tako majhna ribiška mreža in tul s cum sagittis ad arcum, puščicami za lok, item statera Lombardica, prav tako Lombardska tehtnica, item ii truce depicte ad priuilegia, prav tako 2 poslikani skrinji za privilegije, item vnus ciffus stangneus. prav tako kositrna čaša (kupa). Item relicte sunt hic Henrico clauigero xxi Prav tako je tu ostalo za ključarjem ventres capree viles et tres berne similiter Henrikom 21 malo vrednih srninih mehov viles. in 3 enako ceneni svinjski mehovi. 28 Izraz wek je popačenka besede vecha oziroma uecha, f (ital. veggia) - doliolum, kar bi v prevodu pomenilo manjši sod oziroma sodček. LR 59 / Inventarni popisi z Loškega gradu z začetka 14. stoletja 29 LITERATURA: Bizjak, Matjaž (ur.): Blaznikov zbornik. Znanstveni prispevki s simpozija ob dvesto letnici sekularizacije freisinške in briksenskeposesti na Slovenskem. Ljubljana : Založba ZRC, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 2005. Bizjak, Matjaž: Razvoj, uprava in poslovanje freisinške in briksenske posesti na Kranjskem v srednjem veku. V: Blaznikov zbornik, 2005, str. 111-124. Kos, Franc: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, 5. knjiga (1201-1246). Ljubljana : Leonova družba, 1928. Kosi, Miha: Začetki Škofje Loke in freisinški škofje kot ustanovitelji mest. V: Blaznikov zbornik, 2005, str. 83-110. Kostrenčic, Marko (ur.): Lexicon latinitatis medii aevi Iugoslaviae. Vol. I (A-K). Zagrabiae, 1973. Kostrenčic, Marko (ur.): Lexicon latinitatis medii aevi Iugoslaviae. Vol. II (L-Z). Zagrabiae, 1978. Lazar, Tomaž: Poznosrednjeveška orožarna na Loškem gradu: nova dognanja v luči terminološke analize. Zgodovinski časopis 66, 2012, 1-2 (145), str. 8-45. Lazar, Tomaž: Vojaška zgodovina slovenskega ozemlja od 13. do 15. stoletja. Doktorska disertacija, Ljubljana, 2009. Lexer, Matthias: Mittelhochdeutsches Handwörterbuch. Stuttgart : Hirzel, 1992. Likar, Darko: Nova odkritja na Loškem gradu ob prenovi starega vhoda. Loški razgledi 55, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 2009, str. 61-76. Makarovič, Gorazd: Grad Vodriž - spomenik zgodnjegotske viteške stanovanjske kulture. Etnolog 1 (LII), 1991, str. 30-80. Makarovič, Gorazd: Kuhinjska oprema, kuhinje, kuharice in prehrana v XVII. stoletju na Slovenskem. Glasnik etnografskog muzeja Beograd 50, 1986, str. 43-73. Makarovič, Gorazd: Pričevanje gotskega stolpa Keblja o stanovanjski kulturi. Etnolog 5 (LVI), 1995, str. 143-206. Nabergoj, Tomaž: Habent sua fata gladii, habent sua fata arma! Prispevek k izrazju za orožje in bojno opremo v srednjeveških pisnih virih za slovenski prostor. Kronika 49/1-2, 2001, str. 1-22. Plemeniti, Nenad: Loški grad, leto 1315 in bojna oprema posameznika. Časopis za zgodovino in narodopisje 78, n. v. 43/4, 2007, str. 11-29. Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji: I. Gorenjska. Knjiga 3: Med Polhovim Gradcem in Smlednikom. Ljubljana : Viharnik, 1998. Stopar, Ivan: Ostra kopja, bridki meči. Ljubljana : Viharnik, 2006. Stopar, Ivan: Svet viteštva. Življenje na srednjeveških gradovih na Slovenskem. Ljubljana : Viharnik, 2005. Štukl, France: Inventar škofjeloškega gradu iz leta 1315. Loški razgledi 11, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1964, str. 205-208. Štukl, Jože: Loški grad skozi stoletja. Loški razgledi 56, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 2009, str. 73-88. LR 59 / Inventarni popisi z Loškega gradu z začetka 14. stoletja 30 Tancik, Ferdinand: Orožje v škofjeloškem gradu v prvi četrtini 14. stoletja. Loški razgledi 13, Škofja Loka : Muzejsko društvo 1966, str. 44-66. Zahn, Josef: Codex diplomaticus Austriaco-Frisingensis, Fontes rerum Austriacarum. II. Abteilung. Diplomataria et acta. Oesterreichische Geschichts - Guellen, XXXI. Band. Wien, 1870. Zahn, Josef: Codex diplomaticus Austriaco-Frisingensis, II. Band, Fontes rerum Austriacarum. II. Abteilung. Diplomataria et acta. Oesterreichische Geschichts - Guellen, XXXV. Band. Wien, 1871. Zahn, Josef: Codex diplomaticus Austriaco-Frisingensis, III. Band, Fontes rerum Austriacarum. II. Abteilung. Diplomataria et acta. Oesterreichische Geschichts - Guellen, XXXVI. Band. Wien, 1871. Summary Inventories from Loka Castle from the beginning of the 14th century The beginnings of Loka Castle go back at least to the second half of the 12th century, since it is already mentioned in written sources from 1202 as »castrum firmissi-mum in loco qui dicitur Lonca«. Nothing has been preserved of the original Loka Castle, in which all movable property was listed at the beginning of the 14th century (1315,1318 and 1321). Its appearance can be partially reconstructed on the basis of the preserved inventory lists. It is possible to infer from them that the castle had the appearance of a multi-storey square tower. The inventories mention many rooms. All movable property in each room is precisely listed. These inventories are a valuable source for studying medieval material culture at the start of the 14th century. They also have incalculable historical value, since they are the oldest preserved inventories of castle movable property from the area of today's Slovenia. These inventories were published in the original by J. Zahn in 1871. France Štukl published a complete translation of the 1315 inventory, while Ferdinand Tancik dealt only with weapons and battle gear, recorded in all three inventories. Ivan Stopar first presented all three inventories in his book on castle buildings in central Slovenia. In recent years, Tomaž Nabergoj, Nenad Plemeniti and Tomaž Lazar have dealt with the weapons and battle gear recorded in these inventories, so this theme, in comparison with other items of medieval material culture (living furnishings, tools, household accessories) is the most thoroughly treated to date. The terminology, for which it is difficult in many cases to find suitable solutions today because of the distance in time, is more or less successfully translated. Since we noted inconsistencies in the interpretation of items, mainly among the remaining most commonly represented material, we decided to present our findings in full. We were assisted in the translation by numerous Latin and German dictionaries, but which are very often entirely unhelpful since medieval inventory makers often LR 59 / Inventarni popisi z Loškega gradu z začetka 14. stoletja 31 used expressions for individual items incorrectly or in corrupt form in Latin or German or even in a combination of the two languages. With the aid of Lexser's dictionary and Kostrencic's lexicon of medieval Latin, an abundance of etymological detective work, other related written sources and, in some cases, also comparable material preserved in the wider European space, in the majority of cases we succeeded in tracing the original meaning of such enigmatic terms and to translate them into Slovene language. Our translation of the inventory lists is another in a series of attempts to make these valuable documents available to the professional and interested lay public. LR 59 / Inventarni popisi z Loškega gradu z začetka 14. stoletja 32 Irena Gajic Elektrifikacija Škofje Loke v letih od 1894 do 1920 Izvleček V prispevku je predstavljen začetni del razvoja elektrifikacije Škofje Loke. S pomočjo arhivskega gradiva in literature, ter omejene z letnicama 1894 in 1920, so prikazane glavne faze napeljave električne energije v mesto. Leta 1894 je tovarnarju Alojziju Krennerju po pogodbi z mestno občino njegova elektrarna na istosmerni tok omogočala elektrifikacijo neposredne okolice, nato seje leta 1904ob pomnoženih potrebah napeljava še nekoliko razširila, po 1. svetovni vojni pa so potrebe mesta in okolice toliko narasle, da jim stara elektrarna ni bila več zmožna slediti, in ustanovljena je bila nova zmogljivejša moderna elektrarna na izmenični tok, ki je Škofji Loki omogočila tudi nadaljnji gospodarski razvoj. Abstract Electrification of Škofja Loka from 1894 to 1920 The contribution presents the first part of the electrification of Škofja Loka. With the aid of archive material and literature, and bounded by the years 1894 and 1920, the main phases of the installation of electricity in the town are shown. In 1894, the factory owner Alojzij Krenner, by contract with the urban municipality, was able to provide electrification of the immediate surroundings with his direct current power station and then in 1904, with increasing needs, installation was slightly extended. After the First World War, the needs of the town and its surroundings had expanded so much that the old power plant was no longer able to keep pace and a new modern and more efficient power plant on alternating current was established, which also enabled the further economic development of Škofja Loka. LR 59 / Elektrifikacija Škofje Loke v letih od 1894 do 1920 4 3 Elektrifikacija Škofje Loke v letih od 1894 do 1920 Začetki elektrifikacije Škofje Loke spadajo v čas, ko se je v slovenskih deželah šele začela pojavljati in uporabljati nova oblika energije. Sprva so prevladovale elektrarne, ki so elektriko uporabljale za razsvetljavo in tudi moč v lastnih obratih, t. i. individualne industrijske elektrarne (povečini s tujimi lastniki), ki so takrat uporabljale enosmerni sistem. Prvi tak primer je bil mlin Karla Scherbauma v Mariboru (1883). Javnih elektrarn, ki bi oskrbovale neindustrijske potrošnike, je bilo konec 19. stoletja malo, zato pa se je postopoma začelo povečevati število t. i. mešanih elektrarn, ki so del svojih zmogljivosti za industrijske namene dajale tudi v javno uporabo in prvi tak primer je bil leta 1894 v Škofji Loki.1 Škofja Loka je bilo torej prvo mesto na Slovenskem z javno električno razsvetljavo. Za to je bil zaslužen predvsem Alojzij Krenner, lastnik tovarne sukna ob Selški Sori (današnji Šešir). Za pogon tovarne so mu sprva služila vodna kolesa, ki so izkoriščala vodno silo Selščice. Na prigovarjanje knjigovodje Kalana (ki se je zanimal tudi za novosti v naravoslovju in tehniki in je med ljudmi zaradi teleskopa, s katerim je gledal v nebo, dobil vzdevek »šternkuker«) pa se je Krenner odločil zamenjati vodna vretena s turbino. Po pridobitvi oblastnega dovoljenja (1889) je dal vgraditi Girardijevo turbino, z močjo 24 KM.2 Ta je izkoriščala vodni padec Krennerjeva tovarna na razglednici z začetka 20. stoletja. (hrani: ZAL, Enota v Škofji Loki) 1 Fras, Valenčič, Razvoj elektrifikacije Slovenije, str. 14, 24. 2 Fras, Valenčič, Razvoj elektrifikacije Slovenije, str. 30-31. LR 59 / Elektrifikacija Škofje Loke v letih od 1894 do 1920 4 3 Selške Sore in do leta 1894 služila le za pogon elektrarne.3 Kalan pa je vztrajal, da je gospodar leta 1894 nabavil tudi dinamo4 z napetostjo 110 V in učinkom 15 KW; to je bil generator za istosmerni tok.5 Janez Gašperšič sicer omenja, da se glede nastanka elektrarne omenjajo različne letnice, najbolj verjetna pa je po njegovem letnica 1893.6 Elektrarna je služila za pogon7 in razsvetljavo8 lastnega obrata, ker pa »je razpolagala s presežki električne energije, /.../ je g. Krenner ponudil loškim občinskim možem del proizvedene električne energije v odkup. Na srečo je imela mestna občina pametnega župana g. Sušnika in svetovalce, ki so pravilno ocenili prednosti električne razsvetljave.«9, 10 Potek elektrifikacije v letu 1894 Potek elektrifikacije, kot je zabeležen v uradnih dokumentih in časopisih 5. aprila 1894 sta »Mestna občina Škofja Loka (župan Valentin Sušnik, op. a.) in gospod Alojzij Krenner, tovarnar od tam« sklenila pogodbo o odvzemu električne energije za razsvetljavo mesta. V pogodbi, sestavljeni iz štirih členov, je bilo določeno, da se Krenner zaveže za »trideset let razsvetljevati ulice mesta Škofja Loka vsaki dan od pričetka mraka do pol dveh čez polnoč in ob tričetrti na šest zjutraj do belega dne s štiridesetimi električnimi žarnicami vsaka po šestnajst normalnih sveč«, napravo razsvetljave pa se je Krenner obvezal »odsvoje tovarne na svoje stroške v ulice mesta upeljati«. Pogodba je določala s strani občine tudi vsakoletno plačilo 360 goldinarjev (720 kron) gospodu Krennerju, ta pa je bil zato dolžan poskrbeti za vsakršno popravilo napeljave, poškodovane v elementar- 3 Gašperšič, Razvoj, str. 15. 4 Fras, Valenčič, Razvoj elektrifikacije Slovenije, str. 31. 5 Gašperšič, Razvoj elektrifikacije ..., str. 15. 6 Gašperšič, Razvoj elektrifikacije ..., str. 15. 7 Gašperšič, Razvoj elektrifikacije ..., str. 15. 8 Slovenski narod, 8. 8. 1894, str. 3. 9 Gašperšič, Vozel, Škofja Loka, str. 23. 10 Škofja Loka je tako dobila javno električno razsvetljavo kot prvo mesto na Slovenskem (1894). V zvezi s tem ne smemo spregledati še (poskusov) elektrifikacije dveh drugih slovenskih mest pred tem: Maribora in Kranja. Maribor velja za mesto s prvo slavnostno električno razsvetljavo na Slovenskem. Tu je namreč lastnik parnega mlina Karl Scherbaum v svojem obratu že leta 1883 vpeljal električno razsvetljavo. Isto napravo so leta 1888, ob obisku prestolonaslednika Rudolfa Habsburškega, uporabili za razsvetljavo Grajskega trga. Vendar se ulična razsvetljava tedaj ni obdržala; Maribor se je še do leta 1920 razsvetljeval s plinskimi svetilkami, v spomin na Rudolfov obisk pa so nad vrati neke hiše pustili eno svetilko, ki jo štejemo za prvo javno električno svetilko pri nas. V Kranju je lastnik mlina na Savi, Vinko Majdič, leta 1893 želel poleg svojega mlina elektrificirati tudi mesto, vendar so občinski možje tedaj te električne novotarije iz Majdičeve ponudbe odklonili (Fras, Valenčič, Razvoj elektrifikacije Slovenije, str. 24-25, 28-29). LR 59 / Elektrifikacija Škofje Loke v letih od 1894 do 1920 4 3 nih nezgodah, ter nadomestiti vse uničene ali izrabljene žarnice; razen tistih, ki so bile poškodovane »vsled zlobnosti« - te bi zadele občino. Nadalje je bila v pogodbi določena njena veljavnost za trideset let, po preteku pa bi prišla naprava razsvetljave v last občine. V zadnjem členu je Krenner jamčil zase in za svoje naslednike z vsem svojim premoženjem, da se bodo vse določbe pogodbe ves čas izpolnjevale, poleg tega pa je tovarnar v primeru, da bi razsvetljava za osem zaporednih dni prenehala delovati, obljubil občini za vsak dan plačevati 2 kroni odškodnine.11 V arhivskih dokumentih lahko nato sledimo naslednjemu toku dogodkov, od podpisa pogodbe do odobritve s strani kranjskega deželnega odbora (8. maja 1894): 10. aprila 1894 je zastop mestne občine Škofja Loka o sklenjeni pogodbi obvestil »veleslavni deželni odbor v Ljubljani«. V dopisu je župan Valentin Sušnik tudi poudaril, da je Krennerjeva ponudba za »občino jako ugodna«, kajti dotedanja razsvetljava mesta z osemindvajsetimi petrolejnimi svetilnicami (po 8 normalnih sveč - 8 NK, normal Kerzen) je občino letno stala 310 gld, »odslejpa bode plačevala le za 50 gld več, imela pa bo v mestu 40 električnih luči, ki bodo svetile še enkrat tako močno kakor stare svetilnice«. Deželnemu odboru se je predložila še vljudna prošnja, naj blagovoli potrditi omenjeno pogodbo. Z deželnega odbora so 19. aprila 1894 odgovorili, da nimajo pomislekov glede odobritve pogodbe in s tem dali »zeleno luč« za začetek pripravljalnih del. Vendar so še pred odobritvijo zahtevali pojasnilo županstva o tem, kaj »bode počelo« z napravo po preteku tridesetih let in kaj bodo storili, če se izkaže, da je potrebnih več luči. Na to je župan Sušnik 30. aprila 1894 odgovoril, da bo mestni zastop po preteku tridesetih let bodisi sklenil s takratnim posestnikom tovarne novo pogodbo bodisi vpeljal zopet staro petrolejsko razsvetljavo, morda pa bo občina tedaj postavila celo svoj lasten dinamo - stroj in električno razsvetljavo prevzela nase. Župan je tudi pojasnil, da se bo občina v primeru, da se po tridesetih letih pokaže potreba za pomnožitev luči, pogodila s Krennerjem - bodisi bodo plačevali več ali pa postavili petrolejke. »Veleslavni deželni odbor blagovoli naj torejpridjati zdaj priloženi pogodbi odobrilni dostavek.« In res je kranjski deželni odbor 8. maja 1894 dokončno odobril pogodbo z dne 5. aprila tega leta.12 Vest o napeljavi električne razsvetljave po škofjeloških ulicah se je hitro razširila po Kranjski. Novice so že 30. marca 1894 objavile notico o predlogu Alojzija Krennerja mestni občini, »da je pripravljen razsvetljavo napeljati po mestu«. Novičar je navedel tudi (sicer napačen) podatek o številu električnih luči: 36 svetilk, za katere Krenner zahteva 320 gld za dobo 30 let, ter namignil, da »bode 11 ZAL-ŠKL, ŠKL 63, t. e. 104, prva pogodba. 12 ZAL-ŠKL, ŠKL 63, t. e. 104, dopisi med Občino Škofja Loka in deželnim odborom v Ljubljani. LR 59 / Elektrifikacija Škofje Loke v letih od 1894 do 1920 4 3 Prva in zadnja stran pogodbe o dobavi električne energije za potrebe mestne razsvetljave, podpisana med Alojzijem Krennerjem in Občino Škofja Loka. (hrani: ZAL, Enota v Škofji Loki) mestna občina najbrše sprejela ponudbo in prijazna Loka bo dobila najmodernejšo razsvetljavo - elektriko«.13 Tudi Slovenec je 16. aprila 1894 obveščal o pogodbi med mestnim odborom in gospodom Krennerjem o napeljavi elektrike po mestu, tako bodo »Ločani imeli v deželi prvi električno razsvetljavo po mestu«.14 Slovenski narod pa je 18. aprila objavil podrobnejše poročilo, kot ga je uredništvo prejelo iz Škofje Loke in je bralce obveščalo o sklenjeni pogodbi, ki je v tistem trenutku čakala na potrditev pri deželnem odboru. Iz poročila izvemo, da je »tudi za privatno razsvetljavo /.../ zanimanje splošno in ni dvoma, da bodo vsi zavednejši posestniki posegli po novi, prijetni in ceneni električni sve-tilnici«. Pisec je veselje Ločanov ob tej moderni pridobitvi izrazil še z naslednjimi besedami: »Ne moremo si kaj, da bi ob tej priliki ne izrekli svojega zadovoljstva in svoje zahvale našemu vrlemu občinskemu odboru, ki se je s toliko razumnostjo in eneržijo poprijel te zadeve ter tako v kratkem času dognal vse dogovore z g. podjetnikom Krenner. Vsak stanovnik našega prijaznega mesteca je 13 Novice, 30. 3. 1894, str. 125. 14 Slovenec, 16. 4. 1894, str. 3. LR 59 / Elektrifikacija Škofje Loke v letih od 1894 do 1920 4 3 uverjen, da bode nova razsvetljava na vse strani ugodno vplivala na naše razmere; bivanje v mestu bode vsekakorprijetneje in poletni gostje bodo rajši izbirali Loko za svoje bivališče, ker jim bode podajala mnogo več užitka in komo-ditete, kakor do sedaj. Bog daj srečo!«15 Medtem pa je v Škofji Loki županstvo 12. aprila 1894 objavilo Razglas o sklepu občinskega odbora z dne 5. aprila tega leta, da se bo po mestu uvedla električna razsvetljava; »napeljali se bodo dratovipo hišah kakor za telegraf«. Občina je ponudila možnost ugovora napeljavi, ki ga morajo meščani naznaniti v srenjski pisarni v roku osmih dni, kasnejših ugovarjanj pa ne bodo jemali v ozir.16 10. maja 1894 se je na ta oklic odzvala skupina meščanov, ki je v pismu županstvu oznanila, da sami pritrditvi napeljave na svojo hišo nihče ne nasprotuje, jih pa zato motijo drogovi, ki so se tedaj začeli postavljati po novem trgu, saj ti »ovirajopromet in lepšavo mesta«. Zato so podpisani prosili, naj se drogovi, kjer je le možno, odstranijo in »naj se na hiše priterdi«.11 Občina je že naslednji dan njihovo prošnjo odbila, kajti »napeljava drugače kot po drogovih vsled neprikla-dnosti hiš ni izpeljiva«.18 20. aprila se je slavnemu mestnemu uradu Škofja Loka oglasil tudi c. kr. okrajni sodnik s prošnjo, naj ob skorajšnji napeljavi javne električne razsvetljave občina ne pozabi tudi na sodno hišo, namreč »[d]a gori na taki hiši luč, ne zahteva samo potreba, ampak tudi dostojnost«.19 Z dne 28. julija 1894 najdemo v arhivskih virih zanimiv Razglas mestnega urada Škofja Loka, v katerem ob skorajšnjem začetku električne razsvetljave opozarjajo, naj ljudje pustijo žice na vsak način pri miru, se jih ne dotikajo in nanje ničesar ne obešajo ali mečejo. Krennerjev jez na Selški Sori in del tovarniškega objekta (na levi), kjer je bila Krennerjeva elektrarna; kmalu po letu 1900. (hrani: ZAL, Enota v Škofji Loki) 15 Slovenski narod, 18. 4. 1894, str. 3. 16 ZAL-ŠKL, ŠKL 63, t. e. 104, Razglas. 17 ZAL-ŠKL, ŠKL 63, t. e. 104, pismo občanov. 18 ZAL-ŠKL, ŠKL 63, t. e. 104, odgovor občine. 19 ZAL-ŠKL, ŠKL 63, t. e. 104, pismo sodnika. LR 59 / Elektrifikacija Škofje Loke v letih od 1894 do 1920 4 3 »Če se luč ne potrebuje, naj se le odvije oziroma ugasne, sicer ni pri električni napeljavi in napravi ničesar počenjati.« Pristavili so še, da bo kdorkoli, ki »bi na napravi električne razsvetljave iz nagajivosti ali hudobnosti kaj pokvaril, /.../ postavnem potom ojstro kaznovan«.20 Slavnost »o priliki otvorjenja električne razsvetljave v prijazni Škofji Loki« 3. avgusta 1894 je mestno županstvo objavilo Razglas, s katerim je povabilo »slavno občinstvo«, naj »opriliki slavnosti blagoslovljenja električne razsvetljave okrasi hiše z zastavami«.21 Natanko štiri mesece po podpisu pogodbe med tovarnarjem Krennerjem in Občino Škofja Loka so 5. avgusta 1894 po mestu zasvetile električne luči. Ob tej priložnosti se je v Škofji Loki odvijala skoraj celodnevna slovesna prireditev, ki so jo predhodno najavili in o njej obširno poročali tudi slovenski časopisi. Novice so otvoritev električne razsvetljave napovedale že 13. julija 1894,22 27. julija pa objavile še »vspored« prireditev za slavnostni dan, 5. avgust 1894.23 V Slovenskem narodu so tiste ljudi, ki se ne nameravajo udeležiti sokolske slavnosti v Postojni, napovedane za isti dan, pozvali na slavnostno otvoritev električne razsvetljave v »prijazno Škofjo Loko«, kjer »sicer ne bo tako šumno kakor v Postojni, prijetno in zabavno pa bo gotovo«. V isti številki (4. avgusta 1894) je bilo objavljeno tudi Vabilo k slavnosti, z natančnim razporedom poteka dogodkov.24 O tem, kako se je odvijala slavnostna nedelja, 5. avgusta 1894, izvemo iz omenjenih časopisov naslednje podrobnosti: 8. avgusta je Slovenski narod objavil Dopis iz Škofje Loke, v katerem je pisec osvetlil pomen nedeljskega dogodka in napredka, ne le za Škofjo Loko, pač pa za celotno Kranjsko in tudi širšo slovensko domovino. Po nekaj mesecih je bilo delo napeljave dovršeno in v nedeljo je napočil čas za sijajno praznovanje. V ta namen je mestni zastop v dogovoru z loškim »ognjegasnim društvom« pripravil program, ki se je v nedeljo, kljub nepričakovanemu številu udeležencev (namesto 400 je prišlo kar trikrat toliko gostov), »prav lepo izvršil/.../[M]esto je bilo lepo okičeno s cesarskimi in narodnimi zastavami in ob vhodih v mesto postavili [so] bili tri čedne slavoloke.« Ob tretji uri se je odvil na Štemarjih vojaški koncert, po njem je na glavnem trgu sledila javna tombola. Nato pa se je pričela »oficijelna slavnost otvoritve«. Pred kužnim znamenjem na glavnem trgu, »ukusno okrašen[im] z zelenjem in 40 raznobojnimi električnimi svetilkami«, je ob pol osmi uri zvečer mestni župnik g. Tomažič blagoslovil novo luč. Pisec ocenjuje, da je bilo v tem trenutku na Placu zbranih nad 2000 ljudi, 20 ZAL-ŠKL, ŠKL 63, t. e. 104, Razglas. 21 ZAL-ŠKL, ŠKL 63, t. e. 104, Razglas. 22 Novice, 13. 7. 1894, str. 275. 23 Novice, 27. 7. 1894, str. 296. 24 Slovenski narod, 4. 8. 1894, str. 3-5. LR 59 / Elektrifikacija Škofje Loke v letih od 1894 do 1920 4 3 med njimi tudi deželni glavar Detela, deželni poslanec Tavčar s soprogo ter domačin, g. kanonik Sušnik. Po cerkvenem blagoslovu je župnik v »zares duhovito sestavljenem« nagovoru naglasil pomen nove luči, v tistem trenutku pa so zable-stele luči na znamenju (Marijinem kipu). Z manjšim zamikom so zasvetile električne svetilke tudi po celem glavnem trgu. Župnik je z zahvalo zaslugam g. Krennerja končal svoj govor, nato so nastopili cerkveni pevci s kantato, čemur so sledili še tisočeri »živio-klici« iz občinstva. Gasilci, »noseči ukusne lampijone«, so z vojaško godbo na čelu in v spremstvu nepregledne množice zakorakali po mestu. Slavnost se je končala s koncertom in plesom na Štemarjih, veliko gostov se je zaradi pomanjkanja prostora razšlo po okoliških gostilnah, »kjer je povsod vladala živahna veselost, dokler namponočna vlaka (navadni gorenjski in separatni ljubljanski) nista odpeljala milih in dragih gostov«. Avtor je svoj prispevek v časopisu zaključil slovesno: »Naj bi prinesla nova luč Škofjeločanom v resnici novo dobo vsestranskega napredovanja in povzdige blagostanja, novo dobo jedinstva in sloge. Naj bi zmagoslavno prodrla zlasti v vse tiste kraje, kjer kraljujejo dosihdob še tema zmote, razpora in nesloge. Fiat lux!«25 Podobne podatke sta v teh dneh objavila tudi Slovenec26 in Novice27, le da v nekoliko skromnejšem tonu. V Slovencu z dne 17. avgusta 1894 izvemo še, da se je veselica tudi finančno »prav ugodno obnesla«; ob preračunavanju dohodkov in izdatkov so ugotovili 54 goldinarjev in 22 krajcarjev čistega dobička, »ki se je izročil blagajnicigasilnega društva v Škofji Loki«.28 Tehnični vidik elektrifikacije mesta leta 1894 Kot rečeno, je bila električna napeljava zgrajena hitro; štiri mesece po podpisu pogodbe so že zasvetile električne luči po Škofji Loki. V tem poglavju si bomo ogledali tehnično plat graditve električne napeljave. Novice so 18. maja 1894 objavile vest, da so »[s] polaganjem podzemskih žic za električno razsvetljavo /.../ v Škofji Loki že pričeli. Delo napreduje vrlo in pričakuje se, da bode že vse gotovo do konca meseca junija.«29 Gašperšič in Vozel navajata, da so v štirih mesecih položili 2.230 metrov napeljave, ki je potekala po železnih konzolah, pritrjenih na hišna pročelja, pri čemer je bilo treba obiti veliko vogalov, saj hiše v mestu niso postavljene v ravni vrsti. V kamnite hiše je bilo težko vgrajevati nosilne konzole, saj takrat niso poznali modernih vrtalnih strojev in so morali luknje ročno vrtati v kamen. Ponekod so žice vpenjali tudi na strešna stojala.30 25 Slovenski narod, 8. 8. 1894, str. 3-4. 26 Slovenec, 6. 8. 1894, str. 3. 27 Novice, 10. 8. 1894, str. 315. 28 Slovenec, 17. 8. 1894, str. 3. 29 Novice, 18. 5. 1894, str. 196. 30 Gašperšič, Vozel, Škofja Loka, str. 23. LR 59 / Elektrifikacija Škofje Loke v letih od 1894 do 1920 4 3 Načrt elektrifikacije Škofje Loke. (hrani: ZAL, Enota v Škofji Loki) Za dobavo elektrike v mesto so iz elektrarne speljali tri glavne vode. Prvi je potekal iz tovarniške stavbe in se je na začetku Lontrga razcepil na dva dela; odcep je šel po levi strani Spodnjega trga, glavni vod pa naprej po desni strani, do konca Lontrga, kjer se je spet razcepil; odcep je vodil na Studenec, glavni vod pa se je nadaljeval po Grabnu navzgor, do Pepetove gostilne na vrhu klanca. Drugi glavni vod je šel iz elektrarne mimo šentjakobske cerkve do Homanove hiše, kjer se je razcepil na dva dela, ki sta peljala po obeh straneh Mestnega trga. Tretji glavni vod je potekal iz elektrarne po Lahovem mostu mimo Balantove gostilne (današnja avtobusna postaja) in čez Kapucinski most v mesto, kjer se je nadaljeval po Blaževi ulici do Homanove hiše, od njega je vodil tudi odcep za razsvetljavo klanca mimo nunske cerkve. Gašperšič in Vozel ugotavljata, »da so bile že v prvi fazi gradnje omrežja javne razsvetljave osvetljene skoraj vse pomembne ulice v mestu«.31 Od tehnične dokumentacije navajata montažni načrt električnega 31 Gašperšič, Vozel, Škofja Loka, str. 23-24. LR 59 / Elektrifikacija Škofje Loke v letih od 1894 do 1920 4 3 omrežja, ki ga hrani enota Zgodovinskega arhiva Ljubljana v Škofji Loki.32 Načrt je brez datuma, a avtorja sklepata, da je iz leta 1904,33 ko so zaradi večjih potreb povečali električno napeljavo po mestu, uporaben pa je za uvid v potek elektrifikacije tako v letu 1894 kot 1904. O tem, kdo so bili potrošniki električne energije oziroma ali je bila elektrika že v prvi fazi napeljana tudi k privatnim odjemalcem ali je služila le za razsvetljavo mestnih ulic, najdemo v virih in literaturi različne podatke. V časniku Novice je bilo 10. avgusta 1894 zapisano, da so na dan, ko so po mestu prvič zagorele električne svetilke, »Škofjeloški meščani/.../ večinoma tudi v svoje stanovanja, gostilne in delavnice« dobili električno luč.34 Tudi Slovenski narod je v že citiranem članku zapisal, da po sklenitvi pogodbe med tovarnarjem Krennerjem in županom Sušnikom o javni razsvetljavi mesta obstaja v Škofji Loki tudi interes za privatno razsvetljavo, navedel je celo cene: »Jedna luč v privatni hiši bode stala na leto 10 gld, če bode imela 25 n. s. (normalnih sveč, op. a.), 8 gld pri 16 n. s. in 5,50 gld pri 10 n. s. Vpeljava v hiše velja 7 do 8 gld za svetilnico, ako se vzamejo vsaj 3 luči.«35 8. avgusta je isti časnik zapisal, da je Krenner ne le mestnemu županstvu (kot o tem priča pogodba z dne 5. avgusta 1894), pač pa »tudi zasebnikom stavil/.../za instalacijo in vzdržava-nje tako lojalne in nesebične pogoje, da je upeljana danes nova luč malone po vseh javnih lokalih, mnogih delavnicah in celo v prostorih C. kr. okrajnega sodišča ter uršulinskega samostana in penzijonata - skupaj nad 400 svetilk s svetilno močjo od 10-32 sveč.««36 Ti citati potrjujejo tudi nekatere navedbe iz literature, da je Škofja Loka »prvo mesto na Slovenskem, kjer je hkrati dobilo elektriko večje število meščanov pa tudi cestno električno razsvetljavo, ki je imela v prvi fazi 40 žarnic po 16 sveč«.37 Sklepamo torej lahko, da je že leta 1894 elektrika služila tudi zasebni rabi. Vendar pa moramo omeniti tudi nekatere druge navedbe, kot jih najdemo v literaturi in virih. Gašperšič in Vozel tako v članku »Škofja Loka - mesto s prvo javno razsvetljavo v Sloveniji« za leto 1894 opisujeta le potek napeljave po mestnih ulicah, glede električne luči v domovih prebivalcev pa sklepata, da jo je Krennerjeva tovarna omogočila šele ob širitvi napeljave leta 1904.38 Iz leta 1937 imamo ohranjen dopis Kranjskih deželnih elektrarn loškemu županu Matevžu Ziherlu, v katerem je podano mnenje o lastništvu omrežja, zgrajenega od leta 1894 dalje. Dopis med drugim vsebuje tudi kronološki pregled izgradnje omrežja od leta 1894 (ko je prvič stekla napeljava) mimo leta 1904 32 ZAL-ŠKL, ŠKL 63, t. e. 104, montažni načrt. 33 Gašperšič, Vozel, Škofja Loka, str. 25. 34 Novice, 10. 8. 1894, str. 315. 35 Slovenski narod, 18. 4. 1894, str. 3. 36 Slovenski narod, 8. 8. 1894, str. 3. 37 Fras, Valenčič, Razvoj elektrifikacije Slovenije, str. 30. 38 Gašperšič, Vozel, Škofja Loka, str. 25. LR 59 / Elektrifikacija Škofje Loke v letih od 1894 do 1920 4 3 (ko je Krennerjeva tovarna povečala javno razsvetljavo) do leta 1920 (ko je bila zgrajena nova elektrarna na trifazni tok in je elektrifikacijo Škofje Loke prevzela Elektrarna Škofja Loka in okolica, d. z o. z.). Več o tem bomo povedali nekoliko kasneje, avtor dopisa pa je na podlagi razpoložljive dokumentacije o elektrifikaciji leta 1894 ugotovil naslednje: »Leta 1894. je bila v Škofji Loki napeljana javna razsvetljava iz tovarne Krenner, ni pa bilo takrat zgrajeno omrežje za privatne konzumente. Tovarna je takrat imela istosmerni tok 110 voltov, za napeljavo javne razsvetljave sta bili potrebni 2 žici po celem mestu.« V tem dokumentu je torej izključena zasebna raba elektrike že leta 1894, vendar je avtor sam poudaril, da je »[m]aterijal/.../pomanjkljiv in ni mogoče iz njega razvideti točen potek cele zadeve«.39 Omenimo še, da je 19. avgusta 1894 skupina meščanov slavnemu občinskemu odboru v Škofji Loki poslala prošnjo, da bi jim v predmestju Karlovec »vžigal-no luč nazaj perpravili«, ker imajo tam »namesto svetlobe temo [in] so že ponočnjaki jim staro svetilnico poškodovali«. Njihovo prošnjo je mestni odbor 12. septembra 1894 zavrnil.40 Alojz Krenner in tovarna sukna / elektrarna v Škofji Loki 28. marca 1895 je bila v Slovenskem narodu objavljena spoštljiva vest o smrti »tamošnj[ega] tovarnar[ja] in ustanovnik[a] mestne električne razsvetljave«, ki je umrl »v najlepši moški dobi« (star 54 let, op. a.). Slovenski narod je zapisal, da so pokojnika, ki »sicer ni bil narodnega mišljenja«, čislali vsi meščani, »ker svojega političnega mišljenja nikomur ni vsiljeval«, bil pa je tudi naklonjen svojemu rojstnemu kraju in dober gospodar svojim delavcem. »Škofjeloška občina je s pokojnikom izgubila najodličnejšega branitelja in pospeševalca svojih gospodarskih inte-resov!N. v m. p.!«41 Alojz Krenner je prihajal iz bogate škofjeloške rodbine posestnikov. Po očetu Francu je podedoval mlinske stro- Škofjeloški tovarnar Alojzij Krenner. (v zasebni lasti) 39 ZAL-ŠKL, ŠKL 63, t. e. 104, dopis Kranjskih deželnih elektrarn škofjeloški občini. 40 ZAL-ŠKL, ŠKL 63, t. e. 104, prošnja občanov. 41 Slovenski narod, 28. 3. 1895, str. 3. LR 59 / Elektrifikacija Škofje Loke v letih od 1894 do 1920 4 3 je na Selški Sori.42 V koraku s tehničnim napredkom tedanjega časa je na tem mestu počasi zgradil industrijsko podjetje, tj. bila prva loška (tekstilna) tovarna.43 Pomembna prelomnica v razvoju tovarne in hkrati pomemben korak h modernizaciji samega mesta sta nastopila v 90. letih 19. stoletja, ko so v tovarni postavili generator in začeli proizvajati električni tok, ki je razen za potrebe tovarne služil tudi za razsvetljavo mesta.44 To pa ni bil edini doprinos Alojza Krennerja mestu Škofja Loka, saj je tekom svojega življenja v občini opravljal vrsto pomembnih funkcij, ki jih Judita Šega navaja takole: bil je občinski odbornik in svetovalec in tako sodeloval pri reševanju proračunske, »komunalne, gradbene, zdravstvene, socialne, šolske, protipožarne in druge problematike«, leta 1892 je bil predlagan v odsek za ustanovitev Mestne hranilnice Škofja Loka,45 vidno vlogo je opravljal tudi kot član Krajevnega šolskega sveta.46 Zaradi vseh naštetih zaslug mu je občina leta 1894 podelila naziv častnega meščana Škofje Loke.47 O tem je bila 8. avgusta 1894 v Slovencu objavljena naslednja novica: »(Častno meščanstvo.) Povodom otvoritve električne razsvetljave v Škofji Loki izvolil je mestni zbor škofjeloški fabrikanta in posestnika g. Alojzija Krennerja za častnega meščana zaradi zaslug, ki si jih je pridobil z vpeljavo elekrične luči za Škofjo Loko. Odposlanstvo mestnega zastopa (župan Val. Sušnik in mestna odbornika Fr. Kašman in Avg. Sušnik) izjavilo mu je v nedeljo ob 11. uri častno imenovanje.«48 Po Krennerjevi smrti je tovarna prišla za štiri leta pod vodstvo njegove vdove Eme, nato pa sta jo prevzela sinova Alojz ml. (1899) in Viktor (1919).49 Viktor se je ukvarjal s pridobivanjem elektrike, Alojz pa s suknarstvom, kar je opustil leta 1913, leta 1919 pa je bratu prodal tovarno, skupaj z vsemi elektroinštalacijskimi napravami.50 O nadaljnji usodi Krennerjeve elektrarne od leta 1919 dalje bomo več povedali nekoliko kasneje, sedaj pa se vračamo v leto 1904, ko je potekala druga faza elektrifikacije mesta. Razširitev električne razsvetljave leta 1904 V desetih letih od prve napeljave elektrike v Škofji Loki je odjem toliko narasel, da se je morala elektrarna povečati, v ta namen so postavili še en dinamo 42 Šega, Štiri generacije, 2. del, str. 51. 43 Šega, Štiri generacije, 2. del, str. 52-53. 44 Šega, Štiri generacije, 2. del, str. 58-59. 45 Šega, Štiri generacije, 1. del, str. 57-58. 46 Šega, Štiri generacije, 1. del, str. 59. 47 Šega, Štiri generacije, 1. del, str. 58. 48 Slovenec, 8. 8. 1894, str. 4. 49 Šega, Štiri generacije, 2. del, str. 53, 59, 61. 50 Šega, Štiri generacije, 2. del, str. 60-61. LR 59 / Elektrifikacija Škofje Loke v letih od 1894 do 1920 4 3 (generator), moči 12 kW, 110 V.51 Tako generator iz leta 1904 kot tistega iz leta 1894 je dobavilo nemško podjetje Siemens-Schuckert; večji generator (1894) je napajal tovarno in mesto, manjši (1904) pa samostan.52 V arhivskih virih lahko ponovno sledimo razvoju dogodkov v letu 1904, ki so prek raznih uradnih pisem privedli do podpisa druge pogodbe med občino in tovarnarjem Alojzom Krennerjem ml. o pomnožitvi električne razsvetljave. Že 31. decembra 1903 je škofjeloški mestni urad obvestil gospodarski odsek o Krennerjevem namenu pomnožitve električne moči njegove elektrarne in odvodu večjega števila žarnic v mesto. Gospodarski odsek naj se zato »posvetuje, kje in koliko novih luči naj se ob tej priliki vpelje« ter svoje sklepe posreduje županstvu v treh tednih.53 10. januarja 1904 se je »slavnemu županstvu v Škofji Loki« že oglasila skupina meščanov, ki je prosila za svetilko v Karlovcu, kjer je bilo v mraku zaradi voznikov nevarno za ljudi in živino. Dva dni kasneje je županstvo prošnjo posredovalo v pretres gospodarskemu odseku.54 24. februarja je okrajno glavarstvo v Kranju objavilo Oklic, s katerim je sporočilo, da je g. Krenner »s predložitvijo načrtov prosil dovolitve za razširjenje njegove obstoječe naprave za električno razsvetljavo v Škofji Loki, in sicer se bode povečala napetost od 110 volt na 150 volt, tako da bode za poprek 170 žarnic zadostovalo«. C. kr. okrajno glavarstvo je ob tem razpisalo »komisijonelno obravnavo na lice mesta« za 15. marec, ob 11. uri. Tedaj je bilo tudi možno podati morebitne ugovore, sicer bi bila dovoljena izvršitev naprave.55 5. marca je izšel Razglas o skorajšnji razširitvi elektrarne in ob tem tudi poziv, naj se za razsvetljavo zainteresirani občani v naslednjem tednu oglasijo v tovarniški pisarni, »da se natančno dogovori, kaj bo treba naročiti«.56 V juliju 1904. leta je potekal naslednji dialog med mestnim uradom Škofja Loka ter deželnim odborom Vojvodine Kranjske: 4. julija je loško županstvo obvestilo deželni odbor v Ljubljani o potrebi po postavitvi drogov zaradi širitve mestne razsvetljave in razsvetljave deželne ceste. Ker bi Krenner že začel s pripravami, je župan Lenček vljudno prosil, naj deželni odbor vzame to poročilo na znanje, po potrebi pa v štirinajstih dneh odredi tudi komisijski ogled. Deželni odbor je 12. julija odgovoril z napovedjo komisijskega ogleda za določitev krajev ob deželni cesti, kjer naj bi postavili drogove. Ogled je bil napovedan za 19. julij, ob 8. uri zjutraj. 31. julija je deželni odbor na podlagi predhodnega ogleda mestni občini končno poslal dovoljenje za njihovo postavitev.57 51 Fras, Valenčič, Razvoj elektrifikacije Slovenije, str. 50. 52 Gašperšič, Razvoj, str. 15. 53 ZAL-ŠKL, ŠKL 63, t. e. 104, obvestilo mestnega urada. 54 ZAL-ŠKL, ŠKL 63, t. e. 104, prošnja občanov. 55 ZAL-ŠKL, ŠKL 63, t. e. 104, Oklic št. 4837. 56 ZAL-ŠKL, ŠKL 63, t. e. 104, Razglas. 57 ZAL-ŠKL, ŠKL 63, t. e. 104, dopisi med škofjeloškim mestnim uradom in kranjskim deželnim odborom. LR 59 / Elektrifikacija Škofje Loke v letih od 1894 do 1920 4 3 Račun za popravilo svetilke javne električne razsvetljave, 1905. (hrani: ZAL, Enota v Škofji Loki) 9. junija je skupina meščanov na županstvo poslala prošnjo, naj ob razširitvi razsvetljave postavijo luč tudi na Studencu, kjer je slaba vidljivost, zlasti ob povo-dnji, predstavljala nevarnost za ljudi. 23. julija je na županstvo prispela še ena prošnja za svetilko, ki je bila tam v temi nujno potrebna zaradi prometa in posebno ob povodnji. Občinski odbor pa je prošnjo zavrnil s pojasnilom, da je pogodba že sestavljena.58 26. septembra sta Krenner ml. in v imenu občine župan Lenček sklenila še drugo pogodbo o pomnožitvi električne razsvetljave po mestu. Tudi ta pogodba je obsegala štiri člene. Krenner se je zavezal izvršiti načrtovano napeljavo, ki je obsegala 14 električnih žarnic, s svetilnostjo 16 normalnih sveč, ki »svetiti morajo vsak dan od mraka do l 2h po noči in od 5h zjutraj do svita«. Krenner se je obvezal napeljavo vzdrževati naslednjih 20 let. Za delo pri napeljavi in material mu bo občina plačala 1.878 kron in 74 vinarjev »jedenkrat za vselej« ter 22 kron »na leto od vsake žarnice«. Tako kot je bilo določeno v prvi pogodbi, bi tudi sedaj Krenner na svoje stroške prevzel zamenjavo pokvarjenih in pregorelih žarnic ter popravilo škode na napeljavi zaradi elementarnih nezgod; iz zlobnosti povzročena škoda pa bi zopet zadela občino. Krenner je jamčil s svojim premoženjem zase in svoje naslednike, da bo izvrševal določila pogodbe.59 58 ZAL-ŠKL, ŠKL 63, t. e. 104, prošnji občanov. 59 ZAL-ŠKL, ŠKL 63, t. e. 104, druga pogodba. LR 59 / Elektrifikacija Škofje Loke v letih od 1894 do 1920 4 3 28. septembra je mestno županstvo v zvezi z obstoječo potrebo po pomnoži-tvi električne razsvetljave na javnih prostorih s štirinajstimi novimi lučmi obvestilo deželni odbor v Ljubljani o podpisu omenjene pogodbe ter zaprosilo za njeno odobritev.60 Deželni odbor je pogodbo potrdil 3. oktobra.61 Omenili smo že Gašperšičevo navedbo, da je novi generator 12 KW napajal nunski samostan,62 medtem ko Gašperšič in Vozel v drugem članku pišeta, da je bilo z omenjeno pogodbo na novo zgrajeno še 290 metrov napeljave, ki je omogočila osvetlitev dela Kopališke ulice, današnjega Cankarjevega trga in območja današnje trgovine Nama, iz elektrarne pa je bil zgrajen še poseben vod na Loški grad, v dolžini 230 metrov.63 Razširitev električnega omrežja na mestno klavnico leta 1906 V tretji pogodbi med Krennerjem ml. in občino, 1. junija 1906, preberemo, da je Krenner »po naročilu mestne občine od svoje električne naprave v tovarni vpeljal električno vodbo v mestno klavnico«. Šlo je za osem svetilk. Veljavnost pogodbe je bila določena za deset let (od 1. julija 1906 do 1. julija 1916), če pa se »pogodba šest mesecev pred pretekom zadnega pogodbenega leta ne odpove, velja za daljno leto kot molče podaljšana«. Določeno je bilo, da bi stroški zamenjave luči in popravil napeljave tokrat padli na mestno občino.64 24. novembra 1915 je Krenner v pismu občini razveljavil to pogodbo in izjavil, da bi »nadalnjo razsvetljavo od 1. julija 1916 zaradi splošnega povišanja cen /.../prevzel le ob« na novo določenih cenah /.../.65 Leti 1909 in 1910 Kot je razvidno iz arhivskih dokumentov, se je leta 1909 pojavil predlog, da bi se za razsvetljavo mesta vpeljale Tantal žarnice. Krenner je bil v pismu občini z dne 12. decembra 1909 pripravljen vpeljati javno razsvetljavo z dvainpetdesetimi 60 ZAL-ŠKL, ŠKL 63, t. e. 104, dopis mestnega urada Škofja Loka, št. 2004. 61 ZAL-ŠKL, ŠKL 63, t. e. 104, odgovor deželnega odbora, št. 12 501. 62 Gašperšič, Razvoj, str. 15. 63 Gašperšič, Vozel, Škofja Loka, str. 25. 64 ZAL-ŠKL, ŠKL 63, t. e. 104, tretja pogodba. 65 ZAL-ŠKL, ŠKL 63, t. e. 104, Krennerjevo pismo, 24. 11. 1915. Današnja ulična svetilka v obliki laterne na Mestnem trgu. (foto: Irena Gajic) LR 59 / Elektrifikacija Škofje Loke v letih od 1894 do 1920 4 3 Tantal žarnicami, po 25 normalnih sveč, proti plačilu »1 K 60« na žarnico, pri čemer bi poškodovane ali pregorele žarnice plačala občina.66 Do 1. februarja 1910 je Krenner po naročilu župana na glavnem trgu v enajstih svetilkah že zamenjal stare ogljene žarnice s kovinskimi Tantal žarnicami ter občino tega dne obvestil, da je tudi v ostalih triinštiridesetih svetilkah potrebna zamenjava. Občinski zastop je prosil za odgovor, ali naj tudi v preostalih svetilkah zamenja ogljene žarnice s Tantalovimi ali naj za to porabi še stare ogljene žarnice.67 Iz 2. junija 1910 je ohranjeno še eno Krennerjevo pismo občini, v katerem sprašuje, ali bo »občina tudi v bodoče obdržala razsvetljavo mesta (javnihprostorov) s Tantal žarnicami, ker bo v kratkem treba zamenjati ostali del žarnic z novimi« (do tedaj je zamenjal 26 žarnic).68 V zvezi s tem najdemo v virih še zadnje Krennerjevo pismo občini, 1. september 1910, v katerem je sporočil, da bi za dobo treh let prevzel razsvetljavo 52 svetilk s Tantal žarnicami, proti plačilu 140 kron na leto. Občina je odgovorila, da bi jo Tantal žarnice na leto stale preveč, zato naj se žarnice nadomestijo s starimi, po 16 normalnih sveč.69 V tem času (1909) je Krenner za boljše izkoriščanje svoje elektrarne poleg dveh omenjenih generatorjev nabavil še akumulatorsko baterijo,70 s čimer je bil uveden »sistematičen način obratovanja«; čez dan je manjši (12 KW) generator napajal akumulatorje, od mraka do dveh ponoči »sta napajala omrežje generatorja, od dveh do šestih zjutraj pa so potrebo po električni energiji /.../ krili akumulatorji«.71 Postavili so tudi parni stroj, ki je služil »kotpomožni pogon ob času nizkega vodostaja«72 Selške Sore - tako je bila odjemnikom zagotovljena zanesljiva dobava elektrike.73 Elektrifikacija po 1. svetovni vojni Po 1. svetovni vojni je začela naraščati potrošnja elektrike v Škofji Loki in okolici, pokazala se je »nujnost po večji električni proizvajalni napravi«.74 Krennerjeva elektrarna, ki je proizvajala enosmerni tok, ni več zadoščala povečanemu povpraševanju v mestu in okoliških vaseh. Brata Krenner sta se zato leta 1919 pridružila družbi Elektrarna Škofja Loka in okolica, družba z o. z., ki jo je skupina premožnih meščanov ustanovila 1. julija 1919. Družba se je lotila 66 ZAL-ŠKL, ŠKL 63, t. e. 104, Krennerjevo pismo, 12. 12. 1909. 67 ZAL-ŠKL, ŠKL 63, t. e. 104, Krennerjevo pismo, 1. 2. 1910. 68 ZAL-ŠKL, ŠKL 63, t. e. 104, Krennerjevo pismo, 2. 6. 1910. 69 ZAL-ŠKL, ŠKL 63, t. e. 104, Krennerjevo pismo, 1. 9. 1910. 70 Fras, Valenčič, Razvoj elektrifikacije Slovenije, str. 50. 71 Gašperšič, Razvoj, str. 15. 72 Gašperšič, Razvoj, str. 15. 73 Fras, Valenčič, Razvoj elektrifikacije Slovenije, str. 50. 74 Gašperšič, Razvoj, str. 15. LR 59 / Elektrifikacija Škofje Loke v letih od 1894 do 1920 4 3 Elektrarna v Skalcah na Selški Sori. (foto: Irena Gajič) izgradnje nove elektrarne v Skalcah na Selški Sori.75 Na mestu starega lesenega jeza nekdanje žage Ignacija Guzelja so zgradili betonski jez, s skupnim padcem 6,90 metrov, in postavili dvojno Francisovo turbino. Ker je Selška Sora hudourniškega značaja in v sušnih mesecih zaradi nizkega pretoka problematična, so morali postaviti rezervno napravo - dizelski motor, z močjo 150 konjskih sil. S turbino in dizelskim motorjem sta bila povezana dva generatorja, napetosti 250 kVA in 180 kVA. Pomemben napredek pri novi elektrarni je bila proizvodnja vrtilnega oziroma trifaznega izmeničnega toka (za razliko od istosmernega toka, ki so ga proizvajali v stari Krennerjevi elektrarni). Prednost izmeničnega toka je, »da se ga lahko transformira na višjo napetost in z mnogo manjšimi toplotnimi izgubami bolj ekonomično prenaša do potrošnikov«. Za prenos električnega toka v mesto in okolico so zgradili še visokonapetostni daljnovod do Trate z odcepom v mesto in štiri transformatorske postaje.76 Elektrarna je začela obratovati leta 1920.77 S prevzemom preskrbe mesta z elektriko je ta nova moderna elektrarna Škofji Loki omogočila »določen napredek in /.../pogoj za razvoj industrije v tem mestu«.78 To pa je že tema, ki presega okvirje tega prispevka. Leta 1921 se je Elektrarna preoblikovala v delniško družbo, v kateri je Viktor Krenner do leta 1931 opravljal funkcijo poslovodje, staro Krennerjevo elektrarno pa je kupila njena današnja lastnica, delniška družba Šešir.79 75 Šega, Štiri generacije, 2. del, str. 63-64. 76 Gašperšič, Razvoj, str. 16. 77 Fras, Valenčič, Razvoj elektrifikacije Slovenije, str. 164. 78 Fras, Valenčič, Razvoj elektrifikacije Slovenije, str. 50. 79 Šega, Štiri generacije, 2. del, str. 64-65. LR 59 / Elektrifikacija Škofje Loke v letih od 1894 do 1920 4 3 VIRI: Časopisni viri: Novice, 1894 Slovenec, 1894 Slovenski narod, 1894, 1895 Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota v Škof ji Loki (ZAL-ŠKL) ŠKL 63, Občina Škofja Loka, t. e. 104. LITERATURA: Fras, Stanislav (ur.); Valenčič, Boris (ur.): Razvoj elektrifikacije Slovenije do leta 1945. Ljubljana : Tehniška založba Slovenije, 1976. Gašperšič, Janez: Razvoj elektrifikacije konzumnega področja občine Škofja Loka. V: Sto let električne razsvetljave v Škofji Loki, Loški razgledi, Doneski 3, Kranj 1995, str. 14-22, (Ponatis iz Loških razgledov 3/1956). Gašperšič, Janez; Vozel, Mile: Škofja Loka - mesto s prvo javno razsvetljavo v Sloveniji. V: Sto let električne razsvetljave v Škofji Loki, Loški razgledi, Doneski 3, Kranj 1995, str. 23-25. Šega, Judita: Štiri generacije škofjeloških Krennerjev, 1. del. V: Loški razgledi 47, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 2000, str. 45-68. Šega, Judita: Štiri generacije škofjeloških Krennerjev, 2. del. V: Loški razgledi 48, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 2001, str. 51-66. Summary Electrification of Škofja Loka from 1894 to 1920 The contribution on the electrification of Škofja Loka from 1894 to 1920, on the basis of archive sources, is an attempt to provide an exact chronological reconstruction of events in this period, both from the point of view of official documents and on the level of the response of the population to the new advances. A series of documents is preserved in the Škofja Loka unit of Historical Archive Ljubljana, which testify to the course of electrification. Contracts between the urban municipality and the Krenner factory on the purchase of electricity for lighting the town were among the most important documents for my review, together with various letters between the municipality and the provincial committee, which ultimately issued all important permits for electrification. Letters of citizens, in which they report to the municipality their wishes or requests for lighting, and newspaper articles from that time, meanwhile provide an image of popular interest in technical innovation. Insofar as these archive documents allow and contemporary newspaper reports refer to it, and with the aid of the literature, I thus attempt to depict the exciting time of electrification at the turn of the century. LR 59 / Elektrifikacija Škofje Loke v letih od 1894 do 1920 4 3 Elizabeta Eržen Podlipnik Državna meščanska šola dr. Ivana Tavčarja v Škofji Loki Izvleček Prispevek osvetljuje delovanje Državne meščanske šole v Škofji Loki, ki jo spremljamo od njene ustanovitve v letu 1932 do prenehanja leta 1945. V uvodu je podan kratek razvoj meščanskih šol. Predstavljena je gradnja šolske stavbe, katere 80-letnico letos obeležujemo. Opisana so prizadevanja za ustanovitev meščanske šole, njene stalne težave s financiranjem in vzdrževanjem ter slabim vpisom. Na kratko so predstavljeni šolski okoliš, življenje in delo na šoli, učitelji ter socialni položaj učencev. Abstract Dr. Ivan Tavčar Secondary School in Škofja Loka The contribution sheds light on the operation of the four-year lower secondary school in Škofja Loka, which is followed from its foundation in 1932 to its closure in 1945. The introduction provides a brief review of the development of four-year lower secondary schools. The construction of the school building is presented, the 80th anniversary of which is marked this year. Endeavours to found a lower secondary school are described, together with its constant difficulties with financing and maintenance and poor enrolment. The school district, life and work in the school, the teachers and the social position of pupils, are briefly presented. Pred ustanovitvijo Državne meščanske šole dr. Ivana Tavčarja sta v Škofji Loki že delovali dve osnovni šoli, osemrazredna ljudska šola za dečke in zasebna ljudska šola za deklice pri sestrah uršulinkah. Poleg slednjih so pri uršulinkah delovali še dekliška meščanska šola, žensko učiteljišče in različni trgovski, kmetijski in gospodinjski tečaji ter tečaji nemškega jezika, ki so trajali od treh mesecev do enega leta. V Škofji Loki je bila še obrtna nadaljevalna šola, ki se je leta 1927 razdelila na občo obrtno nadaljevalno šolo in gremijalno trgovsko nadaljevalno šolo, v Puštalskem gradu pa Banovinska mlekarska šola - strokovna šola, ki je izobraževala mlekarske strokovnjake iz vseh banovin takratne kraljevine Jugoslavije. LR 59 / Državna meščanska šola dr. Ivana Tavčarja v Škofji Loki 51 Splošno o meščanskih šolah Meščanske šole so začeli ustanavljati po letu 1869, ko je bil sprejet nov šolski zakon, ki je uvajal dva tipa ljudskih šol, tj. osnovne in meščanske. Slednje so imele po tri razrede in so jih ustanavljali v večjih industrijskih in trgovskih središčih. Vanje so se lahko vpisovali učenci po končanem 5. razredu osnovne šole. Namen meščanskih šol je bil usmerjanje mladine v praktične poklice. Spadale so v nivo nižjih srednjih šol. Ob koncu šolanja na teh šolah je bil predpisan zaključni izpit, absolventi so šolanje lahko nadaljevali na srednjih strokovnih šolah in učiteljišču. Prehod na višje gimnazije ni bil mogoč. Tudi po razpadu Avstro-ogrske monarhije je zakon iz leta 1869 veljal še naprej. Šele po sprejemu vidovdanske ustave (1923) je prišlo do manjših sprememb. S šolskim letom 1923/24 je bil uveden še en letnik meščanske šole, postale so štirirazredne. Po novem so se vanje lahko vpisovali učenci s končanim 4. razredom osnovne šole. Meščanske šole so dajale obsežnejšo splošno izobrazbo kot višje osnovne šole, imele so položaj nižje srednje šole ter se med vsemi vrstami šol najbolj razširile. Zakon o meščanskih šolah, ki je izšel 28. decembra 1931, jih je glede na učni načrt razdelil na industrijsko-obrtne, trgovinske in kmetijske šole. Predpisal je tudi osnovnošolski uspeh, ki je bil potreben za vpis v meščansko šolo.1 Število meščanskih šol se je na račun državnih do začetka 2. svetovne vojne vztrajno večalo. Po podatkih statističnega pregleda šolstva je bilo v Dravski banovini v šolskem letu 1936/37 38 državnih in 8 zasebnih meščanskih šol.2 V šolskem letu 1939/40 je število državnih meščanskih šol naraslo na 43, medtem ko je število zasebnih ostalo enako.3 Meščanske šole so bile ukinjene z uredbo o ukinitvi meščanskih šol z dne 8. avgusta 1945, ker so učencem preprečevale nadaljevanje šolanja na gimnazijah.4 Ustanovitev in ime državne meščanske šole v Škofji Loki Priprave na ustanovitev državne mešane meščanske šole v Škofji Loki so se začele v letih 1926 in 1927. Zaradi pomanjkanja ustreznih prostorov se je ustanovitev šole odmikala. Krajevni šolski odbor je ustanovitev državne meščanske šole vseskozi podpiral. Na seji 24. februarja 1928 je predsednik krajevnega šolskega odbora Josip Hafner ponovno poudaril »pomen meščanske šole za izobrazbo najširših slojev, posebno pa še koristi, kijih bo imela od šole občina Stara Loka.«5 Šolski upravitelj ljudske šole Jakob Rojic je že julija 1931 na Kraljevsko ban-sko upravo Dravske banovine v Ljubljani vložil prošnjo za ustanovitev meščanske 1 Šolski sistemi na Slovenskem, str. 12-16. 2 Statistični pregled šolstva in prosvete v Dravski banovini za šolsko leto 1936/37, str. 33-41. 3 Statistični pregled šolstva in prosvete v Dravski banovini za šolsko leto 1939/40, str. 33-41. 4 Vodnik Zgodovinskega arhiva Ljubljana, str. 50-51. 5 ZAL-ŠKL, ŠKL 86, t. e. 2, a. e. 6, Zapisniki šolskega odbora. LR 59 / Državna meščanska šola dr. Ivana Tavčarja v Škofji Loki 52 šole, in sicer že s šolskim letom 1931/32.6 Na predlog predsednika Krajevnega šolskega odbora Škofja Loka je Ministrstvo za prosveto Kraljevine Jugoslavije 22. septembra 1931 sprejelo sklep o ustanovitvi in dovolilo vpis v Državno štirirazre-dno mešano meščansko šolo v Škofji Loki.7 Šele leta 1932, z dograditvijo novega šolskega poslopja, so bili dani vsi pogoji za ustanovitev meščanske šole in v šolskem letu 1932/33 je bil vpisan prvi razred. Odredba Ministrstva za prosveto z dne 3. oktobra 1934 je predvidevala, da morajo »učiteljski zbori vseh državnih meščanskih šol staviti predloge, glede posebnih imen, ki naj bi jih nosile njihove šole«8 Na seji upravnega odbora, 6. novembra 1934, je šolski upravitelj Karel Sovre v imenu učencev, učiteljev in upravnih občin predlagal, naj se šola imenuje po kralju Aleksandru I. in upravni odbor je s predlogom soglašal. Enako so predlagali tudi za ljudsko šolo, ki je dobila dovoljenje, da se imenuje Državna deška narodna šola Viteškega kralja Aleksandra I. Ujedinitelja. Iz virov ni razvidno, ali je enako dovoljenje dobila tudi meščanska šola. Šolo so slednjič poimenovali po Ivanu Tavčarju. Kdo je dal predlog, in s kakšno utemeljitvijo, tudi ni mogoče ugotoviti. Ministrstvo za prosveto je z odlokom z dne 12. junija 1935 odobrilo, da se Državna meščanska šola v Škofji Loki lahko imenuje po pisatelju, pravniku in ljubljanskem županu dr. Ivanu Tavčarju.9 V ta namen so v vsakoletno vidovdan-sko proslavo ob koncu šolskega leta vključili še proslavljanje novega imena šole in na proslavo povabili vdovo dr. Ivana Tavčarja, dvorno damo Franjo Tavčar. Odločba o ustanovitvi štirirazredne mešane meščanske šole v Škofji Loki. Izdalo jo je ministrstvo za prosveto v Beogradu, 22. 9. 1931. (hrani: ZAL, Enota v Škofji Loki) 6 ZAL-ŠKL, ŠKL 86, t. e. 2, a. e. 6, Zapisniki šolskega odbora. 7 ZAL-ŠKL, ŠKL 271, t. e. 1, a. e. 1. 8 ZAL-ŠKL, ŠKL 271, t. e. 1, a. e. 14. 9 ZAL-ŠKL, ŠKL 271, t. e. 17, a. e. 282. r p L . i, klnl&tarntnj J>-\J£i>»lf .¡nj¿jVpin? f*-'B " tf J C11' J* I-dGlJenJ* 9 e iS/lCO.IL flcaiaju U. N. tir, ČJtii ¿SJijtrafrrfl Jidi a. (j J I t S 9 i I I, iraijeoatnj LajlBhuJ upruit FrvsatiTnoia otSalJeaJM j, j l g jjijil^. ■ jii .jj;.. . Cr.C^-Cjr j -J J C»[ f pot :.n.jr. I 5J j/.do iiCD J j FJsdiflu Mtiutai. „ji J Opj fi.nil Ukrepi u ^J/JOJ ] UtC j IT na rrtfi' ' i artllJeciKL- njurfld ustom u Ljubljani iV.Lr, lilGu LiuJ il. litjfplftfj 1- o J y ¿J ^ u J e v. nlrwftl IT>reyti Hvt}tnja nnfii sa oirmlir rtoje imta izpastavr ,Kft-*JKVW\ P KOTIT I' BERKrLOZKA LIHA V SKOFll tjDSlt. SUiir n?. mori' trditi, da tir bo nikoli polwbùifïtl njene pomoti, zato morti biti ittnjkdo njen člnn Ob ui/ajiovl^l, na prašnih 1'ntthtrftoilu, tlnr 21. muïu I9'J<>. ob 9. liri bo t' rlaalnlcl ar£. meAf. dule i šliofti Lotit pretJaj til o /ritKt in ltorbl proti nlet Aef-a nolanfftL^Tl s aiLlnpllinlml slikami. Itnr-r.i P' bo. Prepričani, rfr) nlzltfJtf!/ IH-Hk pftntf.H AJtujtttV ir hi/it. idjtulnt* tmntir t!ti ¡trftltlitif\ju yotiiuo llilflctitc in opoiorilr illllljr /mojt' tjutli. Pnprtitijàtti »dbor: Dr. Kocijuncič, K. S v vit. dr. Cavi/ Vabilo na predavanje ob ustanovitvi protituberkulozne lige v Škofji Loki. (hrani: ZAL, Enota v Škofji Loki) Tntnfif^r* vnrrtiL * FV ni^krinkttnfH tvrmri::f'rfl ¡n odlrifljtl njvfrorfl pnjzudt:jsteV |f v tntaiii ir ba lli^i Papiniltl LCllRflli^ Ka pCimOd 1U |itT-LtH I.- občilih. industriji, hIi-iekTUi i:|t udi, ]% H7. OUZLI, H K it IMKI tlin ju TPIJ. An,* ji .Ubil» «jlrrlji,- rodniic, ™tUvn p« tisehn pwlt*luut nifi^Blvu. gradili rnut ntttina lr>:i. ::..>, PROTITUUEBKUl [315PANiTh.n. Skrbeli smo tudi ¡tu «n tnilontnn in fiaualuripKku jd^vljrnje ilrHLrntttnih jetlCnlJltLiLTlilcov.TTiliiikoT Barnab rudEtili« pMk^.niHt<:)liiuil XilTili in |H>|D unniL LJ^pjn^tir vr:i sivnjn n n v iw I i 11 ub&fi^U. liluCtt^lovlim im In» □□ pranSad, olt priliki '.^itv -: M' r i l-T /ilr:m ■' . -n..1 >'np, IVijar tdj« «Mi"Jki pti I.-■ hi "vnjtin po«t4jl4ivhjp ali • I. KEDNI LfTM OBCM ¡¡«OH ti , ji«t|rIJo H, L, m. t, [flltleifUll Hixt ii>ltkL FlilžLi tnajl} T ntrfraUijScL iulJ. ((rjrvDtiti r^n je pnhjf o^mSu^B fl HrIt IjfC OTVORITEV DISPANZERJA S KRATKIH PREDAVANJEM 6EF.PK[MiFJJA G. Dll. tiEUiJAUESJ.i ,0 samopomoči v bobbi z jeitko-: rfm- n&tt-Tpefl u Lin lil it. H- itt-jTiiltn ei delu f lu:vi:ii iti*jnnipp_lIL nplttt di«pAn.--m[ti]L pl^j-utOKV in TIHPT^v. V ini^DiL kultni* tiaitmdkiL Ju L'la^ru akrtiLtt «ubLnjti vrt, M K ILttfdfl- 1f VUUUFii rlfU Eit tdlCHi alW3tnnM, Jutro, 1928/239, 11. 10. 1928, str. 3. LITERATURA: Čopič, Špelca: »Slovenski spomeniki padlim v prvi svetovni vojni«, Kronika/Časopis za slovensko krajevno zgodovino 35, Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1987, str. 168-177. Čopič, Špelca: Spomeniki padlim v prvi svetovni vojni. V: Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja, Ljubljana : Moderna galerija, 2000. Golob, France: Franjo Sterle, ustanovitelj Umetniške šole 'Probuda' in vloga šole v tedanjem likovnem življenju. V: Kronika/Časopis za slovensko krajevno zgodovino 34, Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1986, str. 160-170. Golob, France: Ivan Šubic, utemeljitelj obrtne in umetno-obrtne šole na Slovenskem, Loški razgledi 31, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1984, str. 98-114. Štukl, France: Pokopališče v Škofji Loki. V: Loški razgledi 24, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1977, str. 71-81. 26 A. G. (Ante Gaber), Stara Loka svojim junakom, Slovenski narod, 1930/244. LR 59 / Spomenika padlim v 1. svetovni vojni v Škofji Loki in Stari Loki 123 Summary Monuments to the fallen in the First World War in Škofja Loka and Stara Loka The monuments to those who fell in the First World War in Škofja Loka and Stara Loka are among the highest quality examples of monuments to victims of the First World War erected in numerous Slovene places in the twenties and thirties of the last century. Škofja Loka was the first Slovene town to arrange in an exemplary way a military cemetery to those who fell in the First World War. In the military cemetery on the eastern external side of the municipal cemetery are thought be buried 159 fallen locals and around 320 foreign soldiers. There were wooden crosses on ordinary earth graves. The money for the monument was collected by the Committee for Building a Monument to Soldiers Who Fell in the War in cooperation with the Škofja Loka branch of the League of Slovene Soldiers. The monument was in the form of a bust. On the three metre high column of square cross-section is the bust of a woman in Gorenjska national costume. This was the first example of a symbolic mourning figure on a military monument in Yugoslavia. The author of the sculpture of the »Slovene Mother« or »Sorrowing Slovenia« was the sculptor Ivan Jurkovič (18931934). The names of 160 locals who fell are engraved on all sides of the column and on two sides also verses by Oton Župančič and Tine Debeljak. The monument was ceremonially unveiled on 7 October 1928. The monument in the cemetery in Stara Loka, by the eastern wall of the parish church of St. George, at the time of unveiling was the largest monument in the Drava Banovina to those who fell in the First World War. The total height of the monument is 5.40 metres. The stonecutting work was done by the company of the Ljubljana stonemason Alojzij Vodnik. Božo Pengov (1910-1985), who was then studying sculpture in Vienna, produced a sculpture of a soldier and a relief of the Mother of Sorrows. Pengov modelled the 2 m high statue of the soldier and it was carved from Nabrežina rock in Vodnik>s stonemasonry and sculptural workshop. The parish church donated the monumental tomb of the banker Heiss for the monument, which was used for the pedestal. The monument cost 40,000 dinar, which was donated by relatives and friends of the fallen; the brothers of Ivan Gosar, killed by firing squad, contributed an especially large sum of money. In the central part of the pedestal is a memorial plaque of Carrara marble in the shape of a wide cross. On it are engraved the names of 50 fallen or missing soldiers from the Stara Loka parish. In first place is inscribed the name of Ivan Grosar (1887-1917), from Stara Loka, who volunteered for the Serbian army in 1915, became a lieutenant and in October 1915 was seriously wounded in fighting with the Bulgarians. After several months as a prisoner in Sofia, the Bulgarians handed him over to the Austro-Hungarian military authorities. He was shot as a deserter and traitor on 10 February 1917 in Belgrade. The monument was ceremonially unveiled on 26 October 1930. LR 59 / Spomenika padlim v 1. svetovni vojni v Škofji Loki in Stari Loki 124 Matija Križnar, Davorin Preisinger Bakrova orudenja v Bodoveljski grapi Izvleček Skozi zgodovino rudarjenja na ozemlju današnje Slovenije se redko omenja pojave bakrove rude v Bodoveljski grapi. V srednjepermskih kamninah se v lečah sivega drobnozrnatega peščenjaka pojavljajo leče z rudnimi bakrovimi minerali. Večjega izkoriščanja teh rudnih teles verjetno ni bilo, so pa izkopali nekaj poizkusnih rovov. Med minerali, ki smo jih našli na dveh večjih nahajališčih, so malahit, azurit, pirit, halkopirit, bornit, kremen, kalcit in nekateri drugi primarni ter sekundarni bakrovi ter železovi minerali. Pojavi bakrovih mineralov kljub manjšemu obsegu vseeno ponujajo zanimivo razmišljanje tudi o možnosti njihovega izkoriščanja v času kovinskih dob (bakrena in bronasta doba). K temu pripomorejo tudi nekatere zanimive arheološke najdbe orodja v bližnji okolici Bodoveljske grape. Abstract Copper mineralization in the Bodovlje valley The appearance of copper ore in the Bodovlje valley is rarely mentioned in the history of mining on the territory of today's Slovenia. Copper minerals appear in grey fine grained sandstone in Middle Permian rocks. There was probably not major exploitation of these bodies of ore but some test tunnels were excavated. Minerals that we found in two major locations include malachite, azurite, pyrite, chalcopy-rite, bornite, quartz, calcite and some other primary and secondary copper and ferrous minerals. The appearance of copper minerals, despite their small extent, nevertheless provides interesting consideration about the possibility of their exploitation during the metal ages (Copper and Bronze Ages). Some interesting archaeological finds of tools in the near vicinity of the Bodovlje valley also contribute to this. LR 59 / Bakrova orudenja v Bodoveljski grapi 125 Uvod Nahajališča bakrovih rud so v Sloveniji redka oziroma razpršena, a so jih vseeno zagotovo izkoriščali že pred več tisočletji (4000-2300 pr. n. št.). Če pogledamo karto razprostranjenosti rudnih pojavov bakrovih mineralov, zasledimo tri glavna območja,1 ki so v Zasavskem hribovju (Sušje, Močilno, Cirkuše ...), Karavankah (Počivalnik, Bukov potok, Stegovnik ...) ter Škofjeloškem in Cerkljanskem hribovju (Škofje, Sovodenj ...), kamor spada tudi Bodoveljska grapa. V okolici Škofje Loke je znanih kar nekaj rudnih pojavov, ki so še neraziskani in redko opisani. Zagotovo so najbolj znani rudišče urana na Žirovskem vrhu ter stari rudarski revirji v Železnikih in okolici Knap.2 Manj znano je rudišče Knapovže v dolini Ločnice, kjer so kopali svinčevo in celo živosrebrno rudo.3 Še bolj skrivnostni so rudniški rovi v okolici vasi Draga.4 Dokaze o aktivnem iskanju rud je na terenskem raziskovanju le težko opredeliti, saj se mnogi rovi porušijo in odkopi zakrijejo, redki pisni ter ustni viri pa potonejo v pozabo. V prispevku bomo poizkusili ponovno oživeti nekatera stara nahajališča bakrovih rud in njihovih mineralov, ki so jih verjetno poznali že bakrenodobni prebivalci loške okolice. Zgodovina iskanja rud v Bodoveljski grapi in okolici Pisnih virov o izkoriščanju bakrovih rud v Bodoveljski grapi je zelo malo. Enega prvih zapisov najdemo v Valvasorjevem največjem delu o Kranjski, kjer piše: »Pri Škofji Loki se tudi pojavlja; in je gospod Lorentz Rechbeck, doctor zdravil, začel le-to odkopavati, a je tak okop spet opustil, sploh ker ni bila prav dobra, temveč je dajala več viktrila kot bakra«. Čeprav Valvasor ni natančno navedel nahajališča, predvidevamo, da je bilo v eni od dolin v okolici Škofje Loke. Leta 1853 naj bi dovoljenje za sledenje rud na območju štiristotih sežnjev (1 seženj je 1,89 metra) od Ruparjeve hiše številka 5 v Občini Zminec dobila Ljubljančan Kos in domačin Anton Bukvic.5 Leto kasneje je Knapovška združba dobila dovoljenje za odkop malahita v Puštalu pri Škofji Loki in na posestvu kmeta Hribernika pri Sveti Barbari,6 torej v neposredni bližini Bodoveljske grape. Vsa ta sledenja in odkopavanja so bila neuspešna in so izkoriščanje rud verjetno hitro opustili. O bakrovi rudi iz okolice Zminca (neposredna bližina Bodoveljske grape) in Hrastnice piše tudi Marko Vincenc Lipold (1857).7 Lipolda so kasneje povzemali 1 Budkovič, Karta rudišč in rudnih pojavov Republike Slovenije. 2 Križnar, Rudišče Knape - nekoč in danes, str. 155. 3 Herlec in Jeršek, Minerali rudišča Knapovže, str. 66-67. 4 Križnar in Perne, Sledi rudarjenja v Dragi pri Sori, str. 33. 5 Mohorič, Problemi in dosežki rudarjenja (1. knjiga), str. 215. 6 Mohorič, Problemi in dosežki rudarjenja (1. knjiga), str. 215. 7 Lipold, Bericht uber die geologischen Aufnahmen in Ober-Krain im Jahre 1856, str. 212. LR 59 / Bakrova orudenja v Bodoveljski grapi 126 še Wilhelm Voss, ki je leta 1893 pisal o nahajališčih mineralov na Kranjskem.8 Tudi Franz Kossmat je leta 1910 omenjal pojave bakrove rude v okolici Škofje Loke, toda brez natančnejših lokacij.9 Ker so bila nahajališča bakrovih rud v Bodoveljski grapi majhna, so opustili tudi raziskovanja. Ob odkritju uranove rude v Žirovskem vrhu se je ponovno začelo zanimanje za stara rudišča v Bodoveljski grapi in sosednji Hrastnici (Hrastniški grapi). Tako je bila leta 1974 izdelana diplomska naloga o orudenju v okolici Bodovelj.10 Pri terenskem delu so odkrili kar nekaj pojavov bakrovih mineralov v spodnjem delu Bodoveljske grape in nekaj starih sledi rudarjenja (izkopi, halde - rudniški odvali, delno zasuti rovi). Te podatke so v kasnejših raziskavah uporabili tudi v poročilih Geološkega zavoda Slovenije in pri izdelavi Osnovne geološke karte. O rudarjenju v okolici Bodovelj in Hrastnici so poročali tudi Perne in sodelavci,11 ki so med raziskovanjem stara nahajališča malahita odkrili nad Erjavcem (oziroma Vilfanovo hišo). Geolog Ivan Mlakar je ob raziskavah Grödenske formacije razkril še nekaj novih podatkov. Tako omenja nahajališča bakrovih mineralov v spodnjem delu Bodoveljske grape12 (pod Šinkom), povzetih po Kralju (slika 1). Drugo bogatejše nahajališče bakrovih mineralov je Mlakar13 navedel iz gornjega dela Bodoveljske grape. Navaja, da so bili Nahajališča bakrovih mineralov v Bodoveljski grapi. 1. - nahajališče ob manjšem potoku pod Šinkom; 2. - nahajališče v gornjem delu ob potoku, nad odcepom proti Presečniku; s križci so označeni druga nahajališča in ostanki starih jalovišč (odvalov ali hald) ter raziskovalnih izkopov. (povzeto po: Kralj, 1974, in Mlakar, 2002) Izkopani orudeni kosi sivega in zelenega peščenjaka z bakrovimi minerali iz nahajališča pod Šinkom. (foto: Davorin Preisinger) 8 Voss, Die Mineralien des Herzogthums Krain, str. 108. 9 Kossmat, Erläuterungen zur geologischen Karte Bischoflack-Idria. 10 Kralj, Geološka zgradba in orudenje v okolici Bodovelj. 11 Perne, Bradeško, Šifrer, Vilfan, Rudniki v okolici Škofje Loke, str. 17. 12 Mlakar, Grödenska formacija v okolici Škofje Loke, str. 18. 13 Mlakar, Grödenska formacija pri Polhovem Gradcu, str. 41. LR 59 / Bakrova orudenja v Bodoveljski grapi 127 bakrovi minerali (tudi sekundarni) najdeni v grušču pri Fojski žagi in severovzhodno od Jurja, v grapi pod odcepom k kmetiji Rožnik. Zanimiv je zapis, ki govori, da so, po pripovedovanju domačinov, tam rudarili na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Obstajala naj bi dva rova, vsak na svoji strani ozke doline. Zadnji so večjo pozornost bakrovim mineralom v Bodoveljski grapi posvetili zbiralci mineralov, ki so tam raziskovali le nahajališče pod Šinkom.14, 15 Kot je razvidno iz napisanega, so podatki o rudarjenju in rudnih pojavih v Bodoveljski grapi dokaj skopi, mogoče pa jih je še dopolniti s pregledi nekaterih rudarskih knjig iz arhivskih fondov. Geološka zgradba okolice Primerek sivo rjavega peščenjaka s prevleko malahita, ki izstopa iz obdajajočih srednjepermskih rdečkastih kamnin. Nahajališče pod Šinkom. (foto: Matija Križnar) Malahit se pojavlja v žarkastih (levo) in natečenih oblikah (desno), z različnimi zelenkastimi odtenki. Oba primerka sta iz nahajališča pod Šinkom. (foto in najdba: Matija Križnar in Davorin Preisinger) 14 Preisinger, Bakrovi minerali iz Bodoveljske grape, str. 44-45. 15 Preisinger, Rudniki: opuščeni rudniki v Sloveniji, str. 70-73. LR 59 / Bakrova orudenja v Bodoveljski grapi 128 Bodoveljska grapa je dolina Bukovega potoka, ki se zarezuje v strma pobočja južno od Bodovelj. V geološki sestavi prevladujejo karbonske in perm-ske kamnine, nekaj triasnih najdemo le na začetku doline pri Bodovljah. Karbonske kamnine sestavljajo predvsem temni skrilavi glinavci, peščenjaki in siv kremenov konglomerat. V karbonskih kamninah Bodoveljske grape niso odkrili nobenega orudenja, čeprav je v podobnih plasteh pri Knapovžah večje rudišče. Karbonske kamnine se pojavljajo v osrednjem delu grape, kjer segajo še v Hrastnico in na zahodu čez Poljansko Soro proti Sopotnici in Gabrški gori. Vsi rudni pojavi bakra (in tudi urana) so vezani na srednjepermske kamnine Grodenske formacije. Te kamnine so tipično rdeče barve, z vmesnimi vložki sivega in zelenkastega peščenjaka. Med peščenjaki se pojavljajo tudi rdečkasti muljevci in konglomerat. Rudni pojavi so vezani na kamnine iz spodnjega dela Grodenske formacije, ki pripadajo Brebovniškemu in Hobovškemu členu.16 Ruda se pojavlja v sivo zelenem drobnozrnatem peščenjaku, ki tvori leče v rdečkastem muljevcu. Rudni minerali so v obliki leč, medtem ko so sekundarni bakrovi minerali, kot malahit in azurit, razpršeni po površini peščenjaka in med peščenimi zrni. Na osnovi raziskav kamnin in bakrovih mineralov so dognali, da so minerali nastali v več generacijah (vsaj tri generacije bakrovih mineralov). Prav tako so raziskovalci dognali, da je orudenje nastalo diagenetsko, torej med utrjevanjem in usedanjem sedimenta, kjer je z bakrom bogata podtalnica prinašala raztopljene minerale za nastanek bakrovih in drugih mineralov. Pri naših terenskih raziskavah zgornjega dela Bodoveljske grape smo rudne pojave našli v večji golici (slika 1), približno 50 metrov nad odcepom za kmetijo Presečnik. O omenjenih rudniških rovih danes ni več sledu, čeprav nekateri vseki oziroma usadi zemlje nakazujejo na bližino rovov. Največ bakrovih in drugih spremljajočih mineralov smo našli v potoku, ki se zajeda na levem bregu proti vzhodu, pod kmetijo Šink, v spodnjem delu Bodoveljske grape (slika 1). V okolici tega nahajališča smo zasledili tudi nekaj starih izkopov, med katerimi so nekateri verjetno zelo stari. Enako smo poizkusili najti stara dela in izkope, označene na geoloških kartah, toda brez uspeha. 16 Mlakar, Grodenska formacija v okolici Škofje Loke, str. 9. Izjemno lep primerek združbe modrega azurita na zelenem malahitu iz gornjega nahajališča v Bodoveljski grapi. Širina izseka je približno 15 milimetrov. (foto in najdba: Matija Križnar) LR 59 / Bakrova orudenja v Bodoveljski grapi 129 Bakrovi in drugi minerali Združba primarnih (halkopirit in bornit) in sekun darnih bakrovih mineralov (malahit) v kalcitno kremenovi žili iz nahajališča pod Šinkom. (foto in najdba: Davorin Preisinger) Pojave bakrovih mineralov v Bodoveljski grapi so verjetno zasledili že bakrenodobni ljudje. Med uporabnimi rudnimi minerali so primarni bakrovi minerali, kot so bornit (CugFeS^, halkopirit (CuFeS2), covellin (CuS), halkozin (Cu2S) in samorodni baker (Cu). Zagotovo pa po barvi izstopajo nekateri sekundarni bakrovi minerali, kot sta svetlo in temno zelen malahit (Cu2[(OH2)|CO3]) in svetlo moder azurit (Cu2[OH|CO3]2) kot najpogostejša spremljevalca bakrovih rudišč. Iz okolice Bodovelj, natančneje iz Zminca (kot Sminz), o halkopiritu (nemško Kupferkies) poroča že Wilhelm Voss. Natančnejše analize rude oziroma mineraloške sestave bakrovih rud je opravil Kralj.17 Raziskovalec navaja, da se skoraj vsi minerali nahajajo v mikroskopskih oblikah (tudi kristalih), velikih manj kot milimeter. Navaja bakrove minerale ten-nantit ((Cu,Ag,Fe,Zn)12 As4S13), halkopi-rit in bornit, ki ga spremlja tudi pirit (FeS2). Omenjeni bakrovi minerali se pojavljajo v žilicah in lečah, ki so nastali v več generacijah. Med drugimi minerali Kralj navaja tudi idait (Cu5FeSg), covellin in digenit (C^Sg). Z preperevanjem in razpadom primarnih bakrovih mineralov so nastali še sekundarni minerali, kot sta malahit in azurit. Ob vseh naštetih mineralih so pogosti tudi kremen (v posameznih kristalih in kot žile), kalcit, tetra-edrit, hematit in nekateri drugi železovi oksidi. Naše terenske raziskave so odkrile zelo podobno sestavo bakrovih in drugih mineralov, med katerimi prevladuje malahit, ki je tudi najbolj opazen. V nahajališču na zgornjem delu Bodoveljske grape smo odkrili večje prevleke zelenega malahita po sivem peščenjaku in vmes redke skupke kristalov azurita. Med mine- Med minerali se pojavlja tudi pirit, ki je bil najden v obliki kocke. Velikost limonitiziranega kristala pirita je 4 milimetre. (foto in najdba: Matija Križnar, vsi slikani minerali so v zbirkah Davorina Preisingerja in Zmaga Žorža) 17 Kralj, Geološka zgradba in orudenje v okolici Bodovelj, str. 116. LR 59 / Bakrova orudenja v Bodoveljski grapi 130 rali sta verjetno zastopana tudi nekoliko temneje zelen digenit in svetlozelena krizokola. Mineraloško je veliko bolj zanimivo nahajališče pod Šinkom, v spodnjem delu grape. Posamezne primerke malahita smo našli že v spodnjem delu potočka. Tu se malahit pojavlja v lepo žarkastih skupkih kristalov, v obliki kroglastih skupkov in natečenih oblik. Živo moder azurit se pojavlja v podobnih oblikah kot malahit, toda le posamično. Na redkih primerkih smo zasledili tudi psevdomorfoze azurita po malahitu. V kalcitno-kremenovih žilah in žilicah so pogosti milimetrski kristali halkopirita, ki je ponekod preraščen z malahitom ali drugimi sekundarnimi minerali. V istih žilah se pojavljajo tudi temno modrikasti bornit in temno vijolično obarvani covellin ter verjetno tudi tennantit. Poleg bakrovih mineralov smo na nahajališču našli tudi kristale kremena in posamezne kristale pirita z limonitnimi prevlekami. Na svežih prelomih kalcitno-kremenovih žil zasledimo tudi mnogo dendritov manganovih oksidov in tankih rjavih prevlek železovih oksidov. Kremen se ponekod pojavlja tudi v kristalih, velikih do 2 centimetra. Gotovo je število najdenih mineralov (predvsem sekundarnih) večje, vendar bi bile za to potrebne natančnejše mineraloške raziskave. Nekatere bakrove minerale iz Bodoveljske grape si je ogledal tudi Zmago Žorž, dober poznavalec in raziskovalec pohorskih rudišč , nekatere je tudi določil, za kar se mu avtorja zahvaljujeva. Bakrova ruda v arheološkem pogledu Povezava med pojavljanjem rud in njihovim izkoriščanjem je skoraj jasna, a včasih težko razumljiva. K razjasnjevanju teh povezav so nam v veliko pomoč arheološke najdbe v okolici rudnih pojavov ali celo starodavnih rudiščih. Že v kameni dobi so ljudje zelo dobro poznali svoje okolje in znali poiskati primerne surovine za izdelavo orodij in drugih pripomočkov. Nič drugače ni bilo v času kovinskih dob. Za nas je posebej zanimiva bakrena doba (eneolitik), kjer so pričeli z iskanjem in izkoriščanjem bakrovih rud. Geološka zgradba okolice Škofje Loke je ponujala mnogo možnosti za iskanje rud, saj se rudonosne (z bakrovo rudo) paleozojske kamnine razprostirajo predvsem v okolici Hrastnice, Bodovelj, Zminca in preko Sopotnice proti Gorenji vasi in Žirem. Kot smo prikazali v zgodovinskem pregledu raziskav, se na tem območju ponekod pojavljajo manjše leče bakrovih mineralov (tudi rudnih teles). V Bakreno obarvan skupek bakrovih mineralov, ki ga prerašča zelen malahit, vključenih v kalcitno-kremenovo žilo. (foto in najdba: Matija Križnar) LR 59 / Bakrova orudenja v Bodoveljski grapi 131 \ V kremenovi žili vraščen nedoločen kristal. Na površini so vidne prevleke sekundarnih bakrovih mineralov. Velikost kristala je 3 milimetre. (foto in najdba: Matija Križnar) arheološkem pogledu lahko prisotnost rudarjenja povežemo z najdbo rožene kopače iz jelenovega roga, ki so jo odkrili v bakrenodobnih plasteh Kevderca pod Lubnikom.18 Zelo podobne kopače so arheologi našli tudi na nekaterih koliščih Ljubljanskega barja.19 Vse najdbe nakazujejo, da so bakrenodobni rudarji gotovo iskali in obdelovali rudo v bližini, včasih pa tudi v nekoliko bolj oddaljenih nahajališčih bakrove rude kot npr. v okolici Sovodnja in Škofja nad Cerknim, kjer so našli nekatera bakrenodobna orodja za drobljenje rude20 in bakrene izdelke. Rudo (tudi malahit) so najverjetneje iskali in izkopavali predvsem na površini, čeprav so z Balkana znana že bakrenodobna rudišča z rovi,21 podobno kot v avstrijskih in italijanskih nahajališčih.22 Takšen način kopanja rude ne pušča za seboj veliko sledi, kar velja tudi za Bodoveljsko grapo, kjer so mnoga najdišča rude na dokaj plazovitih in strmih pobočjih. O metalurški in rudarski dejavnosti v bližini govorijo tudi arheološke najdbe na Ljubljanskem barju. Raziskave23, 24 kažejo, da so koliščarji uporabljali domačo rudo, so pa nekatere surovine 18 Šubic, Poselitev loškega ozemlja v arheoloških obdobjih, str. 19-21. 19 Greif, Prazgodovinska kolišča na Ljubljanskem barju, str. 50. 20 Šubic, Poselitev loškega ozemlja v arheoloških obdobjih, str. 19. 21 Šljivar, The Earliest Copper metallurgy, str. 95-100. 22 Maggi in Pearce, Mid fourth-millennium copper mining in Liguria. 23 Greif, Prazgodovinska kolišča na Ljubljanskem barju, str. 50-54. 24 Velušček in Greif, Talilniki in livarski kalup, str. 33-36. LR 59 / Bakrova orudenja v Bodoveljski grapi 132 pridobivali tudi z izmenjavo, na kar opozarjajo raziskave nekaterih bakrenih predmetov.25 Zanimivo bi bilo analizirati tudi kemične in metalurške lastnosti bakra, pridobljenega iz bakrovih mineralov v okolici Bodovelj in bližnjih nahajališč, kot sta Sovodenj in Škofje. Zaključek Rudarjenje in iskanje rud sega daleč v preteklost. Arheološki dokaz je različno orodje za kopanje in obdelavo bakrovih ter kasneje železovih rud, najdeno tudi na Loškem. Kljub zelo skopim pisnim virom je znano, da so v okolici Škofje Loke bakrovo rudo poskušali izkoriščati že v 17. stoletju. Šele v kasnejših obdobjih so raziskovanja dopolnili in ugotovili, da se bakrova ruda pojavlja v sivih peščenjakih srednjepermske starosti. V Bodoveljski grapi se orudenje pojavlja na dveh predelih doline. Med odkritimi minerali prevladujeta sekundarni bakrov mineral malahit in nato azurit. Od rudnih mineralov so pogosti halkopirit, bornit, tennan-tit, redkeje idait, covellin in drugi. Vsi ti minerali so skupaj v kalcitno-kremenovih žilah ter ob prisotnosti kristalov pirita in železovih oksidov. Izkoriščanje in iskanje bakrove ruda v Bodoveljski grapi ni bilo intenzivno oziroma so se sledi za takšno dejavnostjo hitro zabrisale. Zagotovo pa bodo nadaljnje geološke, mineraloške, arheološke, metalurške in zgodovinske raziskave ponudile več odgovorov, kdaj in kako je človek izkoriščal to naravno bogastvo. LITERATURA: Budkovič, Tomaž: Karta rudišč in rudnih pojavov Republike Slovenije. Ljubljana : Geološki zavod Slovenije, 2010. Greif, Tatjana: Prazgodovinska kolišča na Ljubljanskem barju. Arheološka interpretacija in poskus rekonstrukcije načina življenja. Arheo, 18, Ljubljana : Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo, 1997, 95 str. Herlec, Uroš; Jeršek, Miha: Minerali rudišča Knapovže. Mineralna bogastva Slovenije, Scopolia, Suppl. 3, Ljubljana : Prirodoslovni muzej Slovenije, 2006, str. 66-67. Kossmat, Franz: Erläuterungen zur geologischen Karte Bischof lack - Idria. Wien, 1910. Kralj, Miran: Geološka zgradba in orudenje v okolici Bodovelj. Diplomsko delo, Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo, Univerza v Ljubljani, Ljubljana 1974, 129 str. Križnar, Matija: Rudišče Knape - nekoč in danes. Loški razgledi 56, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 2009, str. 155-162. Križnar, Matija; Perne, Matija: Sledi rudarjenja v Dragi pri Sori. Društvene novice, št. 41, Tržič : Društvo prijateljev mineralov in fosilov Slovenije, 2009, str. 33. Lipold, Marko Vincent: Bericht über die geologischen Aufnahmen in Ober-Krain im Jahre 1856. Jahrbuch der kais. kön. Geologischen Reichs-Anstalt, 2, Wien 1857, str. 211-212. Maggi, Roberto; Pearce, Mark: Mid fourth-millennium copper mining in Liguria, north-west Italy: the earliest known copper mines in Western Europe. Antiquity, 79, York 2005, str. 66-77. 25 Trampuž Orel, Spektralne raziskave prazgodovinskih barvnih kovin, str. 52-54. LR 59 / Bakrova orudenja v Bodoveljski grapi 133 Mlakar, Ivan: Grodenska formacija pri Polhovem Gradcu. Geologija, 45 (1), Ljubljana, 2002, str. 35-45. Mlakar, Ivan: Grodenska formacija v okolici Škofje Loke. Geologija, 45 (1), Ljubljana, 2002, str. 7-23. Mohorič, Ivan: Problemi in dosežki rudarjenja na Slovenskem, 1. knjiga. Maribor : Založba Obzorja, 1978, 282 str. Pavšič, Jernej (urednik): Geološki terminološki slovar, Ljubljana : Založba ZRC SAZU, 2006. Perne, Matija; Bradeško, Luka; Šifrer, Matej; Vilfan, Gašper: Rudniki v okolici Škofje Loke, raziskovalna naloga, Škofja Loka : Gimnazija, 2000, 19 str. Preisinger, Davorin: Bakrovi minerali izBodoveljskegrape. Konkrecija, 1, Tržič : Društvo prijateljev mineralov in fosilov Slovenije, 2011, str. 44-45. Preisinger, Davorin: Rudniki: opuščeni rudniki v Sloveniji. Golnik : Založba Turistika, 2010, str. 70-73. Šljivar, Duško: The Earliest Copper Metallurgy in the Central Balkans, Metallurgical & Materials Engineering (special edition), 12 (2-3), Beograd, 2006, str. 93-104. Šubic, Zorka: Poselitev loškega ozemlja v arheoloških obdobjih. Loški razgledi 45, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1998, str. 19-31. Trampuž Orel, Neva: Spektralne raziskave prazgodovinskih barvnih kovin v Narodnem muzeju Slovenije v obdobju 1998-2008. Argo, 53 (1), Ljubljana 2010, str. 50-55. Valvasor, Janez Vajkard: Čast in slava vojvodine Kranjske, 1. in 2. zvezek. Ljubljana : Zavod Dežela Kranjska, 2009. Velušček, Anton; Greif, Tatjana: Talilniki in livarski kalup iz Maharskega prekopa na Ljubljanskem barju. Arheološki vestnik, 49, Ljubljana 1998, str. 31-53. Voss, Wilhelm: Die Mineralien des Herzogthums Krain. Mittheilungen des Musealvereins fur Krain, Ljubljana 1895. Summary Copper mineralization in the Bodovlje valley Mining has a long tradition in Slovenia. Prospecting for copper and later for iron ores in the Škofja Loka area probably took place several millennia ago. Archaeological finds (from Copper Age locations) of bone tools and stone hammers for ore processing have been identified under Lubnik hill near Bodovlje and Sovodenj. Intensive geological and mineralogical research has shown that copper mineralization in the Bodovlje valley is limited to Middle Permian gray and greenish fine grained sandstones. In the Bodovlje valley, we have investigated two main locations with copper minerals but several more are known from the literature. The majority of the copper minerals have been identified as malachite, azurite, chalcopyrite, bornite, ten-nantite, and some others. Among non-copper minerals, quartz, calcite, pyrite and iron oxides were found. Our research of copper minerals and past mining activities shows that more investigation and multidisciplinary reseach is needed to shed more light on the phenomena. LR 59 / Bakrova orudenja v Bodoveljski grapi 134 Bojan Kofler Kaplin jajčar (Aphaobius kaplai) -nov slovenski endemit Izvleček Jamski mrharčki (Leptodirini) so zanimiva skupina brezokih hroščev. Med njimi je daleč najbolj številčen in vrstno bogat rod jajčarjev (Aphaobius). Kaplin jajčar (Aphaobius kaplai) je pred kratkim opisana nova vrsta tega rodu. Je endemit (posebnost) Jelovice, Bohinjskih gora in Mežaklje, na Škofjeloškem je bil najden na Soriški planini, Ratitovcu in Dražgoški gori. Vrsta poseljuje sisteme špranj in razpok v dodobra pretrtih apnenčnih skalah, na nadmorskih višinah med 500 in 1700 m; od tod prihaja v jame in opuščene rudarske rove. Abstract Aphaobius kaplai - a new Slovene endemic beetle Leptodirini are an interesting group of blind beetles and Aphaobius is the most numerous and species rich genus of them in Slovenia. Aphaobius kaplai is a recently described new species of this genus. It is an endemic beetle of Jelovica, the Bohinj Mountains and Mežakla. In the Škofja Loka region it has been found on Soriška planina, Ratitovec and Dražgoška gora. The species occupies the system of crevices and cracks in well-crushed limestone rocks at an altitude between 500 and 1700 m. From there it has entered some caves and abandoned mine tunnels. Uvod V družini hroščev mrharčkov (Leiodidae) je zelo zanimiva skupina t. i. jamskih mrharčkov (Leptodirini). K njim uvrščamo znamenitega brezokega hrošča drobnovratnika (Leptodirus hochenwarti), prvega opisanega jamskega hrošča, ki živi v našem dinarskem svetu. Tu je pestrost vrst jamskih mrharčkov največja in samo tu najdemo drobnovratniku podobne gracilne oblike z izjemno podaljšanimi nogami, tipalkami in napihnjenimi zadki. Po številu znanih vrst in podvrst pa dinarskemu svetu sledita naše Alpe in predalpski svet, le da so tu podzemeljski mrharčki bolj kroglaste ali eliptične oblike in s krajšimi okončinami. To da slutiti, LR 59 / Kaplin jajčar (Aphaobius kaplai) - nov slovenski endemit 135 da te vrste ne živijo izključno v jamah, pač pa predvsem v sistemih špranj in razpok v dobro pretrti apnenčni skali naših gora. So brezoke, pretežno hladnoljubne živali, pogoste zlasti v jamah ledenicah, z večnim snegom in ledom. Visoko v gorah nad drevesno mejo jih najdemo kar pod kamni, v bližini snežišč. V alpskem prostoru so jamski mrharčki razširjeni pretežno na južni strani Alp, medtem ko se zaradi ponavljajočih poledenitev na severni strani Alp niso ohranili. Danes govorimo o skupni favni jamskih mrharčkov jugozahodnih apne-niških Alp, kamor štejemo naše Julijske in Kamniško-Savinjske Alpe, Karavanke in obmejna območja v Italiji (Karnijske Alpe, Benečija) ter Avstriji (Obir, Karavanke), pri čemer je daleč največ vrst v Sloveniji. Alpske vrste pa preko našega predalpskega hribovja (Idrijsko in Škofjeloško hribovje) segajo vse do Trnovskega gozda in Nanosa, izjemoma celo na Kras in po dolini Save vse do Krškega. Med prvimi opisanimi jamskimi hrošči je bil Schmidtov ploskonožec (Oryotus schmidti schmidti). Opisan je bil leta 1856, po primerkih iz Volčje jame na Nanosu. Nanos je sicer znano stičišče alpskih in dinarskih vrst tudi pri drugih skupinah živali in rastlin. Iz rodu ploskonožcev (Oryotus) je danes znanih osem vrst, ki so razširjene od italijanske gore Belluno na zahodu do naše Raduhe na vzhodu. Vsekakor velja omeniti raduškega ploskonožca (Oryotus raduhensis), ki je največja vrsta tega rodu, in najbolj razširjenega Micklitzijevega ploskonožca (Oryotus micklitzi), ki poseljuje Julijske Alpe. Ploskonožcem so podobni hrošči, ki nosijo rodovno ime po našem najimenitnejšem raziskovalcu jamskih hroščev Egonu Pretnerju. Rod pretnerija (Pretneria) pogosto živi skupaj s ploskonožci. Do danes so opisane štiri vrste in ena podvrsta. Ploskonoga pretnerija (Pretneria larirarsis) živi v jamah od Trnovskega gozda do Jelovice. S Soriške planine je bila opisana soriška pretnerija (Pretneria soriscensis). V pogorju Triglava, visoko nad drevesno mejo, najdemo Metkino pretnerijo (Pretneria metkae), pod vrhom Prisojnika in Razorja Mirino pretnerijo (Pretneria metkae mirae), na zahodni strani Soče pa domuje Saulijeva pretnerija (Pretneria saulii). Med rodovi jamskih mrharčkov je daleč najbolj razširjen rod jajčarjev (Aphaobius) z do nedavnega opisanimi tremi vrstami in številnimi podvrstami. Ljubljanski jajčar (Aphaobius muellerianus) je znan samo iz jam na obrobju Ljubljanske kotline, Heydenov jajčar (Aphaobius heydeni) pa je endemit (posebnost) jam v okolici Škofje Loke. V jamah velikega dela Slovenije, pa tudi pod globoko zakopanimi kamni v gozdni prsti, živi Millerjev jajčar (Aphaobius milleri). Pri njem so bile v preteklosti opisane številne podvrste. Kljub domnevam, da gre verjetno za različne vrste, je revizija rodu Aphaobius, zaradi velike morfološke podobnosti osebkov, do nedavnega predstavljala pretrd oreh za poznavalce tega rodu. Jajčarjem je podoben rod jajčarčkov (Aphobiella), ki so manjši in bolj podolgovati ter so posebnost Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp. Do danes so bile opisane tri vrste (Aphaobiella tisnicensis, Aphaobiella budnar-lipoglavseki in Aphaobiella mlejneki). LR 59 / Kaplin jajčar (Aphaobius kaplai) - nov slovenski endemit 136 Izključno v domžalskih, zasavskih in posavskih jamah živi rod jamskih mrharčkov posavčkov (Ceuthmonocharis), s petimi do sedaj poznanimi vrstami (Ceuthmonocharis freyeri, Ceuthmonocharis netolytzkyi, Ceuthmonocharis pusillus, Ceuthmonocharis robici in Ceuthmonocharis matjasici). Naslednji trije rodovi iz skupine jamskih mrharčkov pa niso prave jamske živali, saj živijo v prsti in pod kamni. Temu primerno so ti hroščki tudi širše razširjeni. Takšna je le 1,3 mm velika Hoffmanova krogličarka (Sphaerobathyscia hoffmanni). Najdemo jo od Zasavskih gora, preko Julijskih Alp, Pokljuke, Jelovice in Trnovskega gozda ter Cerkljanskega hribovja do matičnega Krasa. Podobno, vendar veliko bolj razširjeni, sta gorska kapljarka (Bathyscia montana) in gozdna kapljarica (Bathysciola silvestris). Zadnja ima edina med našimi jamskimi mrharčki še ohranjene sledi oči, vse druge vrste so povsem brezoke. Leta 2010 je bila končana težko pričakovana revizija rodu Aphaobius, ki jo je opravil tržaški biospeleolog Marco Bognolo. Z njo je bila razrešena že prej omenjena taksonomska problematika Millerjevega jajčarja (Aphaobius milleri). Izkazalo se je, da ne gre za eno samo vrsto s številnimi podvrstami, pač pa kar za 17 različnih vrst. O dveh novih endemičnih vrstah jajčarjev, Koflerjevem in Miričinem jajčarju, sem že poročal v 8. številki Železnih niti in 58. številki Loških razgledov. O Kaplinem jajčarju (Aphaobius kaplai) bom pisal v nadaljevanju prispevka. PREGLED NAJDB NOVE VRSTE NA ŠKOFJELOŠKEM Kaplin jajčar (Aphaobius kaplai) poseljuje Bohinjske gore, Jelovico in Mežakljo. Življenjski areal vrste tako sega tudi v severni del škofjeloškega ozemlja. Doslej sem jo ulovil v nekaterih jamah in opuščenih rudarskih rovih na Soriški planini, Ratitovcu in Dražgoški gori. 1. Jame in brezna na Soriški planini: Spodmol na Brezovcu (kat. št.: 4462) Ulov: september 1989: 1 osebek; 28. 6.-20. 7. 1997: 1 osebek. Najditelj obeh B. Kofler. Jama Navihana malina (kat. št.: 9663) Ulov: 1. 9. 2010-25. 5. 2011: 1 osebek; 25. 5.-6. 9. 2011: 3 osebki. Najditelj vseh B. Kofler. Jama Ocvirk (brez kat. št.) Ulov: 25. 7.-6. 9. 2011: 1 osebek. Najditelj B. Kofler. Nove vrste na Soriški planini nisem našel v naslednjih jamah in breznih: Jami N 1 pod Dravhom (brez kat. št.), Jami N 2 pod Dravhom (brez kat. št.), Breznu v Požleku (kat. št. 4464), Jami v Fonžlohtu (kat. št. 4477) in v Jami v Bihki (kat. št. 4463). LR 59 / Kaplin jajčar (Aphaobius kaplai) - nov slovenski endemit 137 2. Jame, brezna in rudarski rovi na Ratitovcu: Štoln na Altemavru (brez kat. št.) Ulov: 2. 5. 1993: 2 osebka; julij 1993: 1 osebek; 23. 7. 1994: 4 osebki; maj-junij 1996: 7 osebkov; oktober 1996-maj 1997: 2 osebka; 18. 5.-11. 7. 1997: 1 osebek; julij-september 1997: 3 osebki; 28. 9. 1997-16 . 5. 1998: 1 osebek; 16. 5.-18. 9. 1998: 3 osebki; 10. 9. 1998-12. 6. 1999: 5 osebkov; 12. 6.-22. 8. 1999: 4 osebki; 27. 5.-11. 8. 2000: 6 osebkov; 26. 5.-15. 9. 2001: 1 osebek; 24. 7. 2004-21. 5. 2005: 5 osebkov; 21. 5.-25. 8. 2005: 5 osebkov; 25. 8. 2005-9. 7. 2006: 1 osebek. Najditelj vseh B. Kofler. Jama Kosmatula (kat. št 7053) Ulov: 18. 5.-28. 9. 1997: 2 osebka; 28. 9. 1997-16. 5. 1998: 2 osebka; 16. 5.-18. 9. 1998: 2 osebka. Najditelj vseh B. Kofler. Nove vrste na Ratitovcu nisem našel v naslednjih jamah in breznih: Snežnem breznu na Pečani (kat. št. 596), Jami s tremi vhodi ali Jami 2 pod Pečano (kat. št. 591), Jami 1 pod Pečano (brez kat. št.), Jami Kela (brez kat. št.) in Klomskem breznu (kat. št. 7401). 3. Jame in rudarski rovi na Dražgoški gori: Jama Konasnica (kat. št. 1241) Ulov: 7. 8.-16. 10. 1999: 1 osebek; 16. 10. 1999-5. 2. 2000: 2 osebka; 20. 5.-1. 8. 2000: 27 osebkov; 16. 3.-8. 9. 2001: 12 osebkov. Najditelj vseh B. Kofler. Cok (kat. št. 1242) Ulov: 17. 7. 2004-9. 7. 2005: 4 osebki. Najditelj B. Kofler. Razprava Kaplin jajčar je slepa, po velikosti ena od manjših vrst rodu Aphaobius in je že deloma depigmentirana. Je rdečerjave barve in po vsem telesu porasla z gostimi, dolgimi dlakami. Ima podolgovato, jajčasto razpotegnjeno telo, z izrazito dolgimi ter tankimi nogami in tipalnicami. Tako kot ostale vrste tega rodu je popolnoma brezoka. Hrani se z mrhovino. V jamah jo najdemo zlasti ob netopirjevih iztrebkih. Vrsta poseljuje sisteme špranj in razpok v dodobra pretrtih apnenčnih skalah, na nadmorskih višinah med 500 in 1700 m. Od tod prihaja v jame in opuščene rudarske rove. Pogostejša je v toplejših delih jam, čeprav jo v manjšem številu srečujemo tudi v mrzlih jamah, skupaj s hladnoljubnima soriško pretnerijo (Pretneria soriscensis) in Micklitzijevim ploskonožcem (Oryotus micklitzi). Nikoli še ni bila najdena zunaj jam. Širša okolica Škofje Loke je prava vroča točka biodiverzitete rodu jajčarjev LR 59 / Kaplin jajčar (Aphaobius kaplai) - nov slovenski endemit 138 (Aphaobius), saj v 15 kilometrskem krogu okrog Škofje Loke najdemo kar 11, od skupno 19-ih vrst tega rodu: Aphaobius ljubnicensis, Aphaobius kofleri, Aphaobius kaplai, Aphaobius miricae, Aphaobius heydeni, Aphaobius alphon-si, Aphaobius fortesculptus, Aphaobius muellerianus, Aphaobius robustus, Aphaobius angusticollis in Aphaobius milleri. Z odkritjem kar treh za biološko znanost novih vrst v okolici Škofje Loke se to vedenje v nas samo še utrjuje. Medtem ko gre pri prvih dveh novih vrstah za prave lokalne endemite (Koflerjev jajčar je znan le iz okolice Železnikov, Miričin jajčar pa le s Križne gore), si Kaplinega jajčarja delimo z ostalimi Slovenci, saj poseljuje Jelovico, Mežakljo in Bohinjske gore, na Škofjeloškem pa je bila ulovljena na Soriški planini, Ratitovcu in Dražgoški gori. Aphaobius kaplai, naravna velikost 2,71-3,05 mm. (iz: Bognolo & Vailati, 2010) LR 59 / Kaplin jajčar (Aphaobius kaplai) - nov slovenski endemit 139 Nedvomno imamo opravka z dragoceno naravno dediščino, ki jo moramo s skrbnim varovanjem okolja ohraniti za nas in prihodnje rodove. LITERATURA: Bognolo, Marco; Vailati, Dante: Revision of the genus Aphaobius Abeille dePerrin, 1878 (Coleoptera, Cholevidae, Leptodirinae). V: Scopolia 68/2010, Ljubljana : Prirodoslovni muzej Slovenije, str. 1-75. Kataster jam. Ljubljana : Jamarska zveza Slovenije, 2011. Kofler, Bojan: Koflerjev jajčar (Aphaobius kofleri), novoopisana vrsta slepega hrošča iz okolice Železnikov. V: Železne niti 8, Železniki : Muzejsko društvo, 2011, str. 393-396. Kofler, Bojan: Slugovo brezno na Puštalu in Miričin jajčar (Aphaobius miricae). V: Loški razgledi 58, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 2011, str. 129-134. Pretner, Egon: Catalogus faunae Jugoslaviae III/6 (Coleoptera, Fam. Catopidae, Subfam. Bathysciinae). Ljubljana 1968. Trilar, Tomi; Vrezec, Al; Kapla, Andrej; Polak, Slavko: Hrošči v alpskem svetu. V: Alpe (Narava Slovenije), Ljubljana : Prirodoslovni muzej Slovenije, 2004, str. 102-108. Zusammenfassung Aphaobius kaplai - ein neuer Endemit aus Slowenien In der Käferfamilie Leiodidae sind sogennante Leptodirini eine interessante und artenreiche Gruppe. Die in unserer dinarischen Welt lebenden Arten sind durch ihre grazilen Formen mit extrem verlängerten Beinen, Fühlern und den aufgeblasenen Hinterleib ausgezeichnet. In unseren Alpen und in dem Voralpenland besiedelte Arten haben aber weniger grazile runde oder ovale Form mit kürzeren Extremitäten. Die beiden sind augenlos. Für unsere alpine und voralpine Welt sind folgende endemische Gattungen charakteristisch: Oryotus, Pretneria, Aphaobius, Aphaobiella, Ceuthmonocharis, Sphaerobathyscia, Bathyscia und Bathysciola. Am meisten verbreitete und mit 19 Arten die reichste ist die Gattung Aphaobius. Die Umgebung von Škofja Loka ist ein sogenanntes hot spot seiner Verbreitung in Slowenien. Im Kreis von 15 Kilometern rund um Škofja Loka sind sogar 11 Arten davon zu finden. Unter den neu beschriebenen Arten dieser Gattung ist auch Aphaobius kaplai, der Endemit, der auf den Bergen in der Umgebung von Bohinj, auf Jelovica, und Mežakla zu finden ist. In der Umgebung von Škofja Loka wurde er auf den Bergen Soriška planina, Ratitovec und Dražgoška gora gefunden. Die Art besiedelt die Spalten der Kalksteine und von dort kommt sie oft in die Höhlen und alte Bergwerkstollen. Sie lebt auf einer Meereshöhe von 500 bis 1700 Meter. LR 59 / Kaplin jajčar (Aphaobius kaplai) - nov slovenski endemit 140 •/*%j ÎAïw Polona Jamnik v Življenjska pot prof. dr. Frana Jesenka Izvleček V prispevku je povzeta življenjska pot prof. dr. Frana Jesenka - pot študenta, pedagoga, raziskovalca, ljubitelja gora in športnika. Navedena so področja, kjer je deloval, ter dela in dosežki, ki jih je ustvaril. V zadnjem delu prispevka »V spomin na prof. dr. Frana Jesenka« je poleg že znanih spominskih obeležij predstavljeno še »Jesenkovo popoldne v Škofji Loki«, ki se je leta 2012 prvič odvijalo v njegovem rojstnem kraju. Abstract The life of Prof. Dr. Fran Jesenko The contribution summarises the life of Prof. Dr. Fran Jesenko, as a student, pedagogue, researcher, lover of the mountains and sportsman. The fields in which he worked and his work and achievements are mentioned. In the final part of the contribution »In memory of Prof. Dr. Fran Jesenko« is presented, in addition to the already familiar memorial feature »Jesenko afternoon in Škofja Loka«, which first took place in his birthplace in 2012. Uvod Prof. dr. Fran Jesenko se je rodil 14. marca 1875 v škofjeloški obrtniški družini. Po končani gimnaziji (1895) je odšel na Dunaj, kjer je študiral naravoslovje. Leta 1900 je doktoriral z disertacijo Odnosi med jakostjo svetlobe in anatomsko zgradbo asimilirajočih organov. Na Dunaju se je Jesenko največ preživljal z inštrukcijami. Leta 1901 je bil prefekt in vzgojitelj perzijskih princev v Theresianumu (na Dunaju), od leta 1902 do 1908 je bil vzgojitelj sinov grofa Merveldta, v Belohradu na Češkem in pri družini Stagni v Aleksandriji. Z njimi je prepotoval skoraj vso Evropo in si izpopolnil svoje jezikovno znanje. Govoril in pisal je nemško, češko, francosko, italijansko in švedsko ter razumel angleško, norveško in rusko.2 1 Adamič, Stoletnica rojstva profesorja dr. Frana Jesenka, str. 26-27. 2 Petkovšek, Življenje in delo prof. dr. Frana Jesenka, str. 9-16. LR 59 / Življenjska pot prof. dr. Frana Jesenka 143 Pedagoško delo: od asistenta do profesorja Jeseni 1909 je dr. Jesenko dobil mesto asistenta - demonstratorja na rastlinogojski postaji visoke šole za poljedelstvo na Dunaju. Leta 1913 je bil habilitiran v docenta za rastlinogojstvo in vrtnarstvo. Več mesecev je delal tudi na inštitutu Vilmorin v Parizu ter na inštitutih v Uppsali in Stockholmu.3 Med 1. svetovno vojno je bil ranjen. Po vojni se ni vrnil na Dunaj, ampak v domovino, kjer je najprej služboval kot docent na univerzi v Zagrebu, leta 1921 pa je postal redni profesor za botaniko na Univerzi v Ljubljani. Tu je, skupaj z drugimi nekdanjimi dunajskimi študenti slovenskega rodu, pomagal uresničevati idejni program tedanjih slovenskih znanstvenih delavcev, katerih cilj je bil na zahodni meji jugoslovanskega ozemlja postaviti branik naše kulturne individualnosti - slovensko univerzo. Na novo je moral organizirati botanični inštitut, s potrebnim laboratorijem in strokovno knjižnico, hkrati pa pripravljati predavanja za vsa področja botanike. Sproti je moral iskati, piliti in ustvarjati domače terminološke izraze in nomenklaturo. Pri tem mu je bil v veliko pomoč prof. Janez Plečnik, njegov prijatelj.4 Prof. Jesenko je bil univerzitetni učitelj prvih diplomiranih biologov ljubljanske univerze, med katerimi so bili znani in cenjeni slovenski znanstveniki: Maks Wraber, Viktor Petkovšek, Anton Polenec in drugi.5 Raziskovalno delo: od floristike do genetike in žlahtnenja rastlin Dr. Jesenko je svoje raziskovalno delo začel na področju floristike, ko je na pobudo dunajskega botaničnega inštituta med leti 1904 in 1908 preučeval rastlinstvo doline Nila in puščavske Arabije. Po vrnitvi je napisal razpravo Puščavsko rastlinstvo skalnate Arabije. Kasneje se je usmeril v preučevanje fiziologije rastlin, o tem je napisal več razprav: • Poskusi trajanja turgescence v odrezanih rastlinskih poganjkih; • O rasti in razvoju poleti defoliranih dreves in grmov; • O nekaterih novih načinih skrajšanja dobe počitka pri lesnatih rastlinah; • Siljenje z injekcijami, vbodi in alkoholom. 3 Petkovšek, Življenje in delo prof. dr. Frana Jesenka, str. 9-16. 4 Petkovšek, Življenje in delo prof. dr. Frana Jesenka, str. 9-16. 5 Mihelič, Prof. dr. Fran Jesenko (1875-1932), str. 59-60. Prof. dr. Fran Jesenko (vir: sl.wikipedia.org) LR 59 / Življenjska pot prof. dr. Frana Jesenka 144 Največ razprav je objavil v avstrijskem botaničnem časopisu in poročilih nemške botanične družbe.6 Vsekakor pa sta genetika in žlahtnjenje dve področji, ki sta raziskovalnemu delu dr. Jesenka dali poseben pečat in osnovo za nadaljnje delo. Bil je prvi na svetu, ki mu je uspelo križati rastlini dveh različnih rastlinskih rodov: Triticium in Cerelae, pšenico in rž, ter dobiti rodne potomce. Leta 1911 je svoje izsledke predstavil na 4. mednarodnem kongresu genetikov v Parizu, kasneje pa je objavil razširjeno razpravo o nadaljnjih dosežkih križanja žitnih vrst (1913).7 S poskusi na področju genetike in žlahtnjenja je nadaljeval tudi kasneje, ko se je na postaji za žlahtnjenje rastlin v Beltincih leta 1925 srečal z vodjem te selek-cijske postaje inž. Francem Mikužem. Z združenimi močmi sta se znova zagrizla v križanja med pšenico in ržjo ter raziskovanja njunega potomstva. Vzporedno, vendar v manjšem obsegu, se je prof. Jesenko ukvarjal s poskusi križanja žitnih vrst in rodov tudi v ljubljanskem botaničnem vrtu.8 Prof. Jesenko med svojimi križanci rži in pšenice v botaničnem vrtu v Ljubljani. (vir: http://www.gore-ljudje.net/novosti/79324) Ostalo delo: od Triglavskega narodnega parka do športa Prof. Jesenko je bil tudi eden najbolj vnetih zagovornikov in soustvarjalcev Triglavskega narodnega parka. Takoj po podpisu pogodbe o ustanovitvi Alpskega varstvenega parka nad Komarčo je 4. in 5. julija 1924 s skupino svojih študentov, ob sodelovanju zastopnikov Slovenskega planinskega društva in gozdne uprave, označil meje prihodnjega narodnega parka v Dolini Triglavskih jezer, med Komarčo in Hribaricami, na vzhodni in zahodni strani. Prof. Jesenko je že takrat kot prvi uporabljal ime Triglavski narodni park.9 6 Adamič, Stoletnica rojstva profesorja dr. Frana Jesenka, str. 26-27; Petkovšek; Življenje in delo prof. dr. Frana Jesenka, str. 9-16. 7 Adamič, Stoletnica rojstva profesorja dr. Frana Jesenka, str. 26-27. 8 Petkovšek, Življenje in delo prof. dr. Frana Jesenka, str. 9-16. 9 Petkovšek, Življenje in delo prof. dr Frana Jesenka, str. 9-16; Mihelič, Prof. dr Fran Jesenko (1875-1932), str. 59-60. _ LR 59 / Življenjska pot prof. dr. Frana Jesenka 145 Prof. dr. Fran Jesenko (sedi spredaj) s svojimi takratnimi študenti pri označevanju meje Triglavskega narodnega parka, 5. julij 1924. (iz: Petkovšek, Življenje in delo prof. dr. Frana Jesenka) Dejaven je bil tudi v športu, bil je prvi predsednik Smučarske zveze Jugoslavije in je leta 1922 takratno smučarsko reprezentanco vodil na tekmovanje v Krkonoše.10, 11 V spomin na prof. dr. Frana Jesenka Tragičen padec na Komarči je bil usoden; smrt je 14. julija 1932 prekinila njegovo ustvarjalnost. V spomin so mu prijatelji postavili spominski kamen ob vznožju Šišenskega hriba, botaniki so odkrili spominsko ploščo v ljubljanskem Botaničnem vrtu, po 2. svetovni vojni so v Mestnem logu ustanovili Jesenkovo vrtnarijo, po njem so poimenovali Jesenkovo cesto v Spodnji Šiški,12 Muzejsko društvo v Škofji Loki je na rojstni hiši na Kopališki ulici v Škofji Loki odkrilo spominsko ploščo.13 V njegov spomin je poimenovana Jesenkova pot - 3 km dolga učna pot na Rožniku, na njej so prikazane in označene različne drevesne vrste. 10 Krkonoše so pogorje v Sudetih, na meji med Češko in Poljsko. (op. ur.) 11 Petkovšek, Življenje in delo prof. dr. Frana Jesenka, str. 9-16. 12 Adamič, Stoletnica rojstva profesorja dr. Frana Jesenka, str. 26-27. 13 Adamič, Stoletnica rojstva profesorja dr. Frana Jesenka, str. 245-250. LR 59 / Življenjska pot prof. dr. Frana Jesenka 146 Pot se prične v Tivoliju, ob Poti pod Turnom, poteka po pobočju Rožnika, za hotelom Bellevue, in se konča pri Tivolskem gradu. Urejena je bila ob kongresu Mednarodne zveze gozdarskih in lesarskih raziskovalnih organizacij (International Union of Forestry Research Organizations -IUFRO), septembra 1986, v Ljubljani." Leta 2008 mu je Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani v Ukancu, pri Domu pri Savici, odkrila spominsko obeležje.15, 16 Biotehniška fakulteta je po dr. Jesenku poimenovala tudi priznanja (Jesenkova priznanja) za največje dosežke na področju pedagoške, raziskovalne in strokovne dejavnosti s področja biotehniških ved. Podeljuje jih že od leta 1973, in sicer vsako leto 14. marca, na njegov rojstni dan.17 Tudi v Škofji Loki, rojstnem kraju dr. Jesenka, so leta 1998 na pobudo Jureta Svoljšaka, takratnega vodje Oddelka za družbene dejavnosti Občine Škofja Loka, stekla prizadevanja, da bi dr. Jesenku postavili doprsni kip v Aleji zaslužnih Ločanov, a za to žal ni bilo posluha. Istega leta je Občina Škofja Loka objavila javni razpis za dodelitev enkratne denarne pomoči na področju raziskovalne dejavnosti. Kot dobitnico te pomoči me je poklical gospod Svoljšak in predstavil svojo zamisel, da bi se dobitniki tudi javno predstavili. Želel je, da bi bil začetek predstavitev in nadaljnji potek okroglih miz, na katerih bi sodelovali dobitniki občinske finančne podpore, povezan z delom in življenjem znanih Ločanov, ki so na strokovnem in raziskovalnem področju presegli škofjeloške meje. Mednje prav gotovo spada tudi prof. dr. Jesenko. Tako mi je bila kot Jesenkovi nagrajenki dana čast, da sem tri dni po obletnici rojstva dr. Jesenka, 17. marca 1999, v Knjižnici Ivana Tavčarja v Škofji Loki, odprla niz srečanj, na katerih smo dobitniki enkratne denarne pomoči širši javnosti predstavili svoje raziskovalne oziroma diplomske naloge in tako neposredno 14 http://www.zgs.gov.si/fileadmin/zgs/main/img/0E/04Ljubljana/GUP/ Zlozenka_Jesenkova_pot.pdf 15 http://www.bf.uni-lj.si/dekanat/nagrade-priznanja-in-pohvale-bf/jesenkove-nagrade/ 16 http://www.bf.uni-lj.si/dekanat/nagrade-priznanja-in-pohvale-bf/jesenkove-nagrade/ 17 http://www.bf.uni-lj.si/dekanat/nagrade-priznanja-in-pohvale-bf/jesenkove-nagrade/ Spominsko obeležje prof. dr. Franu Jesenku v Triglavskem narodnem parku. (vir: www.bf.uni-lj.si) LR 59 / Življenjska pot prof. dr. Frana Jesenka 147 širili vedenje o pomenu znanstvenoraziskovalne dejavnosti na območju Občine Škofja Loka. Potem je minilo 13 let, ko se je v Škofji Loki ponovno govorilo in bralo o dr. Jesenku. Lansko leto je tako na mojo pobudo, kot Jesenkove nagrajenke, in pobudo prof. dr. Marine Pintar, ob podpori Biotehniške fakultete in Občine Škofja Loka, nastala prireditev Jesenkovo popoldne v Škofji Loki. V prvem delu so bili predstavljeni študiji, ki potekajo na Biotehniški fakulteti, nekdanji študenti so predstavili svoja diplomska dela. V drugem delu so sledila kratka poljudno-znan-stvena predavanja, njihov glavni namen je bil popularizirati znanost v Škofji Loki, izpostaviti mlade potencialne loške znanstvenike in hkrati obeležiti obletnico rojstva Ločana, prof. dr. Frana Jesenka. Organizatorki prihajava z Biotehniške fakultete, obe sva Ločanki, zato je povezanost z Jesenkom še toliko večja. Ob podpori Biotehniške fakultete, Občine Škofja Loka in Ločanov, ki jih znanost zanima ali so neposredno vključeni vanjo, verjamem, da bo prireditev postala tradicionalna in prepoznavna za Škofja Loko, rojstni kraj prof. dr. Frana Jesenka. Vabilo na 1. Jesenkovo popoldne v Škofji Loki, 16. marec 2012. (v zasebni lasti) VIRI IN LITERATURA: Adamič, France: Stoletnica rojstva profesorja dr. Frana Jesenka. V: Proteus, 38, 1, Ljubljana : Mladinska knjiga, 1975, str. 26-27. Adamič, France: Stoletnica rojstva profesorja dr. Frana Jesenka. V: Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike, zvezek 4, Ljubljana : Slovenska matica, 1979, str. 245-250. Mihelič, Jože Andrej: Prof. dr. Fran Jesenko (1875-1932). Pomnik slovenskemu znanstveniku in gorniku. V: Planinski vestnik, 110, 1, Ljubljana : PZS, 2005, str. 59-60. Petkovšek, Viktor: Življenje in delo prof. dr. Frana Jesenka. V: Spominski zbornik Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani ob stoletnici rojstva prof. dr. Frana Jesenka (1875-1932). Ljubljana : Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, 1975, str. 9-16. http://www.bf.uni-lj.si/dekanat/nagrade-priznanja-in-pohvale-bf/jesenkove-nagrade/ LR 59 / Življenjska pot prof. dr. Frana Jesenka 148 http://www.gore-ljudje.net/novosti/79324/ http://www.2gs.gov.si/fileadmin/2gs/main/img/OE/04Ljubljana/GUP/2lo2enka_Jesenkova_ pot.pdf Summary The life of Prof. Dr. Fran Jesenko Prof. Dr. Fran Jesenko was born on 14 March 1875 in Skofja Loka. After completing gymnasium in 1895, he left for Vienna, where he studied natural sciences and received his doctorate in 1900. In the autumn of 1909, he occupied the position of assistant and demonstrator at the Plant Breeding Station of the College of Agriculture in Vienna and in 1913 he was habilitated as assistant professor for plant breeding and horticulture. He returned to his homeland after the First World War, where he was first employed as assistant professor at the University of Zagreb and, in 1921, became full professor of botany at the University of Ljubljana. He started research work in the field of floristics, was later oriented to the study of the physiology of plants, and genetics and breeding were certainly two fields that particularly marked the research work of Dr. Jesenko. He was the first in the world to succeed in crossing two different plant genera: Triticium and Cerelae, wheat and rye, and to obtain fertile progeny. Prof. Jesenko was also one of the most fervent advocates and co-creators of Triglav National Park and the first president of the Ski Federation of Yugoslavia. His rich life came to an end in what was for him the most beautiful environment, on the trail across Komarca, where in 1932 he fell into an abyss and died three days later, on 14 July 1932. LR 59 / Življenjska pot prof. dr. Frana Jesenka 149 Darja Kocjan Ačko »Rojstvo« tritikale in njen današnji gospodarski pomen Izvleček Tritikala je žito, ki je nastalo z umetnim križanjem pšenice in rži na začetku 20. stoletja. Do sredine druge polovice 20. stoletja je bila le botanična zanimivost, v zadnjih desetletjih pa se je uveljavila v pridelavi žit, njena pot se še strmo vzpenja navzgor. Današnja razširjenost v svetu in pri nas ter vse večji gospodarski pomen tritikale v prehrani ljudi in domačih živali bi gotovo razveselili prof. dr. Frana Jesenka (1875-1932), znanstvenika, mednarodno priznanega rastlinskega genetika, vzgojitelja in učitelja, kije med prvimi v svetu pšenico umetno opraševal s cvetnim prahom rži. Abstract The »birth« of triticale and its economic importance today Triticale is a cereal that was created by the artificial crossing of wheat and rye at the beginning of the 20th century. Until the middle of the second half of the 20th century it was only of botanical interest but it has become established in cereal production in recent decades and the increase in its cultivation is still rising steeply. Its spread today, both here and in the world, and the ever greater economic importance of triticale in human food and animal fodder would certainly have delighted Prof. Dr. Fran Jesenko (1875-1932), scientist, internationally recognised plant geneticist and teacher, who was among the first in the world artificially to pollinate wheat with rye. Jesenkovo preučevanje genetike žit Želja po izobraževanju je mladega in nadarjenega Škofjeločana Frana Jesenka vodila na gimnazijo v Ljubljano, kjer je leta 1895 maturiral. Na Dunaju je nadaljeval doktorski študij naravoslovja, fiziologije in anatomije rastlin. Kot mlad doktor znanosti je postal vzgojitelj in učitelj bogataških sinov, z njimi prepotoval skoraj vso Evropo in del severne Afrike. Leta 1909 se je vrnil na Dunaj in do 150 »Rojstvo« tritikale in njen današnji gospodarski pomen / LR 59 začetka 1. svetovne vojne služboval na Visoki šoli za kmetijstvo. Najprej je bil upravnik žlahtniteljske postaje in asistent demonstrator pri svetovno znanemu genetiku Erichu von Tschermacku, potem, ko je pridobil naziv docent, je predaval poljedelstvo in vrtnarstvo. Raziskovalno se je posvetil genetiki žit, preučeval počitek in brstenje rastlin ter se izpopolnjeval na univerzah in inštitutih po Evropi (v Parizu, Uppsali in Stockholmu).1 Leta 1914 je bil kot avstro-ogrski častnik vpoklican na rusko fronto, kjer je hudo ranjen pristal v ruskem vojnem ujetništvu. Po končani vojni je bil jeseni leta 1919 izvoljen v naziv docent za fiziologijo rastlin na Univerzi v Zagrebu, leta 1920 pa postal redni profesor za botaniko, vendar ga je kmalu pritegnila na novo ustanovljena Univerza v Ljubljani. V študijskem letu 1919/20 je najprej honorarno predaval botaniko, leta 1921 pa je na domači univerzi postal prvi profesor botanike. Predaval je Splošno in sistematsko botaniko, Rastlinsko ekologijo, Kulturne rastline in rastline za tehnično uporabo. Sodeloval je pri ustanovitvi in delu Semenogojske (žlahtniteljske) postaje v Beltincih, ki jo je vodil Franc Mikuž, njegov slušatelj iz dunajskega obdobja. Z raziskavami genetike žit je navduševal mlade diplomante biologije, genetike in agronome. Poznali so ga kot dobrega človeka, ki je z znanstvenimi izsledki želel prispevati k napredku številnih dejavnosti, tudi kmetijstva. Pri preučevanju genetike žit in pri raziskavah lastnosti križancev pšenice in rži je imel v mislih kmetovalce, ki bi jim rad pomagal k večjim in bolj kakovostnim pridelkom. Na poti čez Komarčo, 12. julija 1932, je nesrečno padel in dva dni pozneje umrl. Iz leta 1932 je ohranjen posnetek profesorja Frana Jesenka med križanci v ljubljanskem botaničnem vrt in vse kaže, da pri vsestranski zaposlenosti ni našel časa za objavo rezultatov svojih raziskav.2 »Vam se je torej posrečilo izpolniti moje sanje!« Za rojstno letnico tritikale se navaja leto 1875, ko je škotski ljubiteljski botanik Wilson prvi križal pšenico in rž, vendar njegov takratni križanec ni dal plodnih zrn. Prve plodne križance je vzgojil nemški žlahtnitelj Rimpau, izkazalo pa se je, da bo treba izboljšati prav plodnost. Med prvimi, ki so umetno opraševali pšenico s cvetnim prahom rži, je bil tudi naš Fran Jesenko. Na četrti mednarodni genetski konferenci v Parizu (1911) je poročal o citoloških in morfoloških lastnostih svojih križancev. Njegovo predavanje je bilo opaženo, zlasti, ko je po predavanju stopil k Jesenku na oder slavni ruski genetik Maister, ga objel in rekel: »Vam se je torej posrečilo izpolniti moje sanje!« Leta 1913 je Jesenko opisal Mendlovo genetsko analizo načina dedovanja lastnosti pri križancih pšenice in rži, ki jo citirajo številni raziskovalci, vse do 1 Adamič, Stoletnica rojstva profesorja dr. Frana Jesenka, str. 245-250; Kreft, Odmevnost in pomen Jesenkovih križancev pšenice in rži, str. 279-280, 298. 2 Mihelič, Prof. dr. Fran Jesenko, str. 59-60; Planina, Profesor Franc Jesenko, str. 151-156; Petkovšek, Življenje in delo prof. dr. Frana Jesenka, str. 9-16. 151 »Rojstvo« tritikale in njen današnji gospodarski pomen / LR 59 (foto: Darja Kocjan Ačko) današnjih. Za materino rastlino je izbral pšenico sorte 'Mold Squarehead', za očetovo pa rž sorte 'Petkuška'. Ugotovil je, da se križanci po posameznih lastnostih v naslednjih generacijah razhajajo.3 Medvrstni križanci pšenice in rži so bili dolgo časa botanična zanimivost in številnim generacijam znanstvenikov velik izziv pri vzgoji nove rastlinske vrste, ki bo imela normalno plodno potomstvo. Ljevitskij in Bjenjeckaja sta na genetskem kongresu v Leningradu (1929) predstavila svoje križance pšenice in rži, in citirala Jesenkovo delo iz leta 1913, leta 1931 pa sta podrobneje opisala vitalnost (življenjsko sposobnost) svojih novih križancev. Na vzgoji nove vrste so delali tudi Lindschau in Ohler (1935), Muntzing (1936, 1939), Katterman (1939), pozneje pa še številni raziskovalci, vse do današnjih žlahtniteljev in tehnologov. S križanjem pšenice in rži so se sredi 20. stoletja ukvarjali tudi Jesenkovi sodobniki v domovini, kot so bili Tavčar (1941), Kump (1958), po letu 1950 pa Franc Mikuž in Ana Godeša. Strukturo aleuronskih celic, to je rezervnih beljakovin pod semensko lupino zrnja in subaleuronske plasti endosperma (meljaka) tritikale, je analiziral akademik prof. dr. Ivan Kreft, ki je ob stoletnici Jesenkovega rojstva (1975) objavil raziskavo v Spominskem zborniku Biotehniške fakultete 3 Jesenko, Uber Getreidespeziesbastarde, str. 311-326. 152 »Rojstvo« tritikale in njen današnji gospodarski pomen / LR 59 Univerze v Ljubljani.4 V prispevku je opisana vzgoja tritikale, ki temelji na poli-ploidnosti. Križanje poteka bodisi med trdo tetraploidno pšenico (n=2x=14) ali heksaploidno navadno pšenico (n=3x=21) z diploidno ali tetraploidno ržjo (n=7, 2n=14). S križanjem nastane nizko fertilen križanec z 28 kromosomi (21 kromosomov pšenice + 7 kromosomov rži). S spontanim ali kemičnim podvajanjem pa se število kromosomov podvoji in nastanejo križanci s plodnim potomstvom. Združi se dvojni komplet kromosomov pšenice in dvojni komplet kromosomov rži, ko nastane oktaploiden križanec s 56 kromosomi (navadna pšenica X rž) ali heksaploiden križanec z 42 kromosomi (durum pšenica X rž). Ker prevladujejo kromosomi pšenice, je tritikala bolj podobna pšenici kot rži, to pomeni, da ima oktoploidna tritikala več lastnosti navadne pšenice in heksaploidna tritikala več lastnosti trde pšenice.5 Ime tritikala (tritikale) je bilo prvič uporabljeno leta 1935, in sicer v Nemčiji. Sestavljeno je iz prvih petih črk latinskega imena za rod pri pšenici (Triticum) in zadnjih štirih črk genusa rži (Secale). V znanstvenih člankih so se pojavljala različna imena, kot so Triticosecale (pšenica X rž), Secalotriticum (rž X pšenica), Triticale rimpaui Wittm., Triticale hexaploidae Kiss., Triticale octoploidae Muenz., Triticum dicoccum-cerealeosecale (pšenica X rž), največkrat pa je zabeleženo ime Triticosecale Wittmack, ki je tudi uradno sprejeto. Morfološke in agrotehnične lastnosti tritikale Tritikala ima šopast koreninski sistem, z veliko sposobnostjo črpanja hranil in vode. Rastlina oblikuje več stranskih poganjkov s kolenčastimi in votlimi bilmi, vzporedno žilnatimi listi in klasastimi socvetji, ki so navadno daljša kot pri pšenici. V klaskih sta po dva do največ pet cvetov, krovna pleva ima večinoma reso, tako kot pri rži, plod, ki pri mlačvi izpade iz plev, pa je golec (golo neplevnato zrno). Križanci dedujejo po pšenici oprašitev z lastnim cvetnim prahom, zaradi rži pa so delno tujeprašni. Številne raziskave na področju vzgoje novih sort in pridelave tritikale so potrdile veliko vsebnost beljakovin v zrnju, od aminokislin pa zlasti lizina v osrednjem delu zrnja (meljaku) in v beljakovinski plasti pod semensko lupino (aleuronska plast). Velika vsebnost beljakovin se deduje po pšenici, velika vsebnost lizina pa po rži. Slabo elastičen in raztegljiv lepek je vzrok, da je kruh iz čiste tritikaline moke nekoliko bolj zbit od pšeničnega, sladek okus pa nastane pri večji vsebnosti a-amilaz, zaradi hitre razgradnje škroba v sladkor. Boljša pecilnost moke je vzrok, da peki mešajo moke navadne pšenice in tritikale v razmerjih 50 : 50, 70 : 30 in 80 : 20. Pomembno je vedeti, da bolniki s celiakijo, ki imajo okvarjen zgornji del tankega črevesa (odsotnost resic), zaradi preobčutljivosti na beljakovine lepka ali glutena, ki ga vsebuje zrnje tritikale, ne smejo uživati kruha iz te moke. Dokazana je njena velika hranilna vrednost za ljudi in 4 Kreft, Genetika novega žita tritikale - od raziskav do uporabe v praksi, str. 33-39. 5 Kreft, Genetika novega žita tritikale - od raziskav do uporabe v praksi, str. 33-39. 153 »Rojstvo« tritikale in njen današnji gospodarski pomen / LR 59 Seme tritikale. (foto: Darja Kocjan Ačko) i^^EraS^«t'omac~c bivali, energetska vrednost tritikale pa je le vrjift '. V" tt&J^j&kt nekoliko manjša kot pri koruzi. \ . , Žlahtnitelji so vzgojili sorte tritikale, ki so enako rodne kot pšenica (do 10.000 kilogramov zrnja na hektar), boljše prezimijo kot ozimna pšenica in so zelo tolerantne na povzročitelje bolezni pšenice, hitro otoplitev, pojav ledene skorje in na sušo, kar imajo po rži. Vse kaže, da je genetska zmogljivost tritikale večja ne le od rži, ampak tudi od pšenice. Čeprav sta pšenica in rž v prvi vrsti krušni žiti, namenjeni za peko kruha in drugih pekovskih izdelkov, se je tritikala zlasti v razvitem svetu uveljavila kot krmno žito, bodisi pri krmljenju zrnja, presnega zelinja pa tudi silaže. Zelinje, ki je sladkobnega okusa, živina rada je. Novejše sorte tritikale so vse večkrat v vlogi energetskih posevkov za predelavo zrnja v alkohol oziroma silaže v bioplin, ki se uporabljata za pogon motorjev v vozilih oziroma ogrevanje prostorov. Tritikala je v svetu in pri nas vse bolj gospodarsko pomembno žito Več kot sto let od prvih križanj in štirideset let od prve komercialne sorte, ki je bila vzgojena v Kanadi leta 1970, so v današnji pridelavi številne visoko rodne sorte tritikale, bodisi ozimne sorte, ki jih kmetje sejejo v jeseni, in jare sorte, ki se sejejo spomladi. V primerjavi z jaro pšenico, s počasno zgodnje spomladansko rastjo, veliko občutljivostjo na glivične bolezni in slabo odpornostjo na zgodnje poletno sušo, je tritikala, zaradi hitrejše rasti, tolerantnejša na glivične bolezni in sušo, njen pridelek pa je večji in bolj kakovosten. Zaradi spremenljivih vremenskih razmer in vse daljših zgodnje poletnih sušnih obdobij se tritikala širi v marginalna območja pridelave pšenice. Iz stro-kovno-znanstvene literature in kmetijske prakse je razvidno, da je iz leta v leto bolj pomembno žito, tako v tehnološko razvitih kmetijskih državah Evrope (Nemčija, Francija), ZDA in Avstraliji kot tudi v tropskih in subtropskih deželah tretjega sveta, kjer so žita in izdelki iz njih v stalnem pomanjkanju. Po podatkih iz leta 2011 (http://faostat.fao.org) svetovna pridelava tritikale poteka na približno štirih milijonih hektarih njiv, s povprečnim pridelkom okoli 3600 kg/ha, največje pridelovalke tritikale v svetu v tem letu pa so bile Poljska, Belorusija, Nemčija, Francija in Avstralija. Površina s tritikalo se po letu 1992 postopoma povečuje tudi v Sloveniji in v letu 2012 obsega okoli 4000 hektarjev njiv, na katerih je povprečen pridelek 3500 kg/ha (http://www.stat.si). Na tritikalo - križanca med pšenico in ržjo - in na soržico, ki je bila vse do sredine 20. stoletja pri nas 154 »Rojstvo« tritikale in njen današnji gospodarski pomen / LR 59 tradicionalna mešanica pšenice in rži, je leta 1999 avtorica tega prispevka opozorila v knjigi Pozabljene poljščine, kjer so tudi osnovni tehnološki napotki o pridelavi tritikale.6 V slovensko sortno listo za leto 2012 so se uvrstile tri sorte tritikale: 'Bc Goran', 'Grenado' in 'SW Talentro', ki so se izkazale po pridelku in drugih, gospodarsko pomembnih lastnostih v sortnih poskusih in poskusih za rajonizacijo sort Kmetijskega inštituta Slovenije. Pri ponudnikih semen lahko slovenski kmetje izbirajo med več sortami. Od ozimnih sort sta v ponudbi švedsko-nemški sorti 'Agostino' in 'SW Talentro', avstrijska sorta 'Calorius', hrvaška sorta 'Bc Goran' in poljska sorta 'Grenado'. Prvič je v ponudbi pri nas jara tritikala, sorte 'Somtri', požlahtnjena v Nemčiji. Glede na podatke žlahtnitelja gre za sorto, ki je po pridelku enakovredna ozimnim sortam, ima dobro razvit koreninski sistem, veliko odpornost na sušo in bolezni klasa (fuzarioze) ter na povzročitelje rženega rožič-ka. Primerna je za vsa pridelovalna območja, zlasti pa za površine, ki jih v jeseni zaradi stojne vode ni bilo mogoče posejati. Napotke za pridelavo tritikale lahko kmetje dobijo tudi na spletu ter osebno pri kmetijskih svetovalcih in ponudnikih semen. Okvirne vrednosti za najpomembnejše tehnološke podatke so čas setve, ki je od 15. septembra do 20. oktobra, gostota setve, ki jo določajo medvrstna razdalja 12,5 cm, masa 1000 semen (absolutna masa je 45 do 55 g) in število kalivih semen/m2 (350 do 450). Oskrba posevkov je odvisna od izbranega načina pridelave (konvencionalna, integrirana in ekološka pridelava). Podobno kot pri pšenici je pomembno temeljno gnojenje Zrel o klasje tritikale. (foto: Igor Šantavec) 155 »Rojstvo« tritikale in njen današnji gospodarski pomen / LR 59 s kompleksnim mineralnim gnojilom NPK in dognojevanje posevka med rastjo z dušikom (KAN - 27 %). Sorte za zrnje imajo relativno nizko in čvrsto bil, zato le redko poležejo. Nasprotno pa so krmne sorte z visoko slamo v času zrelosti bolj nagnjene k poleganju, zato je potrebna večja previdnost pri gnojenju z dušikom. Vrstenje v dovolj širokem in biološko uravnoteženem kolobarju je učinkovit način preprečevanja zapleveljenosti in škode zaradi škodljivcev in povzročiteljev bolezni. Nove sorte tritikale so skoraj v celoti odporne na pepelovko, rje, listni ožig, fuzarioze, zato je tritikala primerna za setev v ekološki pridelavi, kjer je uporaba sintetičnih gnojil in fitofarmacevtskih sredstev prepovedana. Najboljši pred-posevki v kolobarju so zrnate in voluminozne stročnice, travno-deteljne mešanice in krompir. Posledica setve po strnih žitih je običajno večja zapleveljenost. Kratek čas od spravila koruze do setve tritikale kaže, da sta koruza za zrnje pa tudi za silažo manj primerna predposevka, saj preprečujeta pravočasno in pravilno pripravo tal. Pridelek tritikale je lahko manjši tudi zaradi prenosa fuzarioz iz koruze na tritikalo. Čas žetve tritikale je odvisen od dolžine rastne dobe posamezne sorte, kmetje pri nas pa jo večina žanjejo od 15. do 31. julija.7 Genetska zmogljivost visokorodnih sort tritikale, ki so umeščene v naš sortiment, še zdaleč ni izkoriščena, kar pomeni, da so z nekoliko bolj sortam prilagojeno tehnologijo pridelave lahko pridelki v prihodnje večji v primerjavi z današnjimi. VIRI IN LITERATURA: Adamič, France: Stoletnica rojstva profesorja dr. Frana Jesenka. V: Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike. Ljubljana : Slovenska matica, 1979, letnik 4, str. 245-250. Jesenko, Fran: Über Getreidespeziesbastarde. Z. Indukt. Abstamm. Vererbungsl, 1913, 10, str. 311-326. Kocjan Ačko, Darja: Tritikala - križanec pšenice in rži. V: Pozabljene poljščine, Ljubljana : ČZD Kmečki glas, 1999, str. 43-46. Kreft, Ivan: Genetika novega žita tritikale - od raziskav do uporabe v praksi. V: Spominski zbornik Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani ob stoletnici rojstva prof. dr. Frana Jesenka (1875-1932). Ljubljana : Biotehniška fakulteta, 1975, str. 33-39. Kreft, Ivan: Odmevnost in pomen Jesenkovih križancev pšenice in rži. Proteus, Ljubljana : Prirodoslovno društvo Slovenije, 1983, letnik 45, str. 279-280. Kreft, Ivan: Jesenko Fran. V: Enciklopedija Slovenije 4, Ljubljana : Mladinska knjiga, 1990, str. 298. Martin, John; Waldren, Richard; Stamp, David: Triticale. V: Principles of field crop production. New Jersey : Pearson Prentice Hall, 2006, str. 437-438. Mergoum, Mohamed; Gomez-Macpherson, Helena: Triticale improvement and production. Rome : Food and agriculture organization of the United nation, 2004, 157 str. 7 Kocjan Ačko, Pozabljene poljščine, str. 43-47; Martin in sod., Principles of field crop production, str. 437-438; Mergoum in sod., Triticale improvement and production, 157 str. 156 »Rojstvo« tritikale in njen današnji gospodarski pomen / LR 59 Mihelič, Jože Andrej: Prof. dr. Fran Jesenko (1875-1932). V: Planinski vestnik, Ljubljana : Planinska zveza Slovenije, 2005, letnik 110, št. 1, str. 59-60. Petkovšek, Viktor: Življenje in delo prof. dr. Frana Jesenka. V: Spominski zbornik Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani ob stoletnici rojstva prof. dr. Frana Jesenka (1875-1932). Ljubljana : Biotehniška fakulteta, 1975, str. 9-16. Planina, Franc: Profesor Franc Jesenko. V: Loški razgledi 7, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1960, str. 151-156. http://www.bf.uni-lj.si/agronomija/o-oddelku/organiziranost/katedre-in-druge-org-enote/ za-fitomedicino-kmetijsko-tehniko-poljedelstvo-pasnistvo-in-travnistvo/poljedelstvo/ monografije http://books.google.si/books?id=vDp7R1CDXZ0C&printsec=frontcover&dq=triticale+improve ment+and+production&hl=sl&sa=X&ei=Zab_UKakKYq0tQa49YGQCg&ved=0CCwQ6AE wAA#v=onepage&q=triticale%20improvement%20and%20production&f Summary The »birth« of triticale and its economic importance today Triticale is a hybrid cereal cultivated by man by crossing two bread cereals - wheat and rye. A Slovene also collaborated in the research into the first crosses, the Škofja Lokan Prof. Dr. Fran Jesenko (1875-1932), a geneticist and the first professor of botany at the University of Ljubljana. Triticale spread in cereal production in the last quarter of the 20th century, and the genetic and technological boundaries of its development have still not been reached. Despite its good bread qualities, farmers use it especially for feeding poultry, rabbits, small kind, pigs and beef cattle. It has a lower energy value than corn but has a higher percentage of albumen in both herbage and grain. Because of a range of positive qualities, especially tolerance to unfavourable growth conditions, drought and cold and disease agents, it is increasingly important in world cereal production. In view of the ever more pronounced and longer early summer droughts and winter warmings, many breeders believe that triticale is the bread cereal of the future, especially in marginal regions for the cultivation of wheat and rye. The range of triticale varieties available in the world today contains numerous winter and early varieties, either for grain or herbage or for both uses. Some of these varieties are also available in Slovenia. Exclusively winter varieties have been sown to date. In 2012, approximately 4000 hectares were sown with triticale and grain production amounted to 3500 kg/ha. 157 »Rojstvo« tritikale in njen današnji gospodarski pomen / LR 59 Marta Novljan Gobe na območju Škofje Loke Povzetek Območje Škofje Loke je bogato z rastišči gob. Za rast različnih vrst so s pestrostjo drevesnih vrst, bogato podrastjo in dovolj vlage dani naravni pogoji. Zato uspeva tudi veliko zaščitenih vrst, ki so na seznamu varovanih gliv in gliv rdečega seznama Slovenije. Ponovno se pojavljajo že skoraj izumrle glive na travniških površinah kot bioindikatorji za ohranjanje biodiverzitete. Najdena je bila tudi goba, ki bo prvič vnesena v seznam gliv Slovenije. Gobe na območju Škofje Loke preučujemo v okviru Gobarskega društva Škofja Loka. Prvič smo se z rastišči bolj strokovno ukvarjali pri sodelovanju z več drugimi akterji, in sicer pri zarisu Loške učne poti (2006), ki je bila za javnost odprta septembra 2008. Na rastiščih na območju poti smo do sedaj našli 135 različnih vrst gob, med njimi 34 lesnih. Abstract Mushrooms in the area of Škofja Loka The area of Škofja Loka is rich in mushroom habitats. Natural conditions exist for the growth of various species, due to the variety of tree species, rich undergrowth and sufficient moisture. A large number of protected species therefore thrive, which are on the list of protected fungi and fungi of the Red List of Slovenia. Almost extinct fungi are again appearing on grassland, as bioindicators for preserving biodiversity. A mushroom has also been found that will be entered for the first time on the list of fungi of Slovenia. Mushrooms in the area of Škofja Loka are studied within the framework of the Škofja Loka Mycological Society. We first dealt more professionally with habitats in cooperation with a number of other bodies in outlining the Loka Learning Trail in 2006, which was opened to the public in September 2008. We have to date found 135 different species of mushroom, including 34 wood mushrooms, on habitats in the vicinity of the trail. 158 Gobe na območju Škofje Loke / LR 59 Uvod Gobarsko društvo Škofja Loka je bilo ustanovljeno leta 1974, leta 2014 bo praznovalo 40 let delovanja. V društvu se združujejo člani, ki želijo poznati čim več vrst gob, in tisti, ki glive proučujejo ter strokovno izobražujejo ostale člane, občane in učence osnovnih šol. Za čim večjo osveščenost postavljamo razstave, organiziramo predavanja, vodimo ekskurzije v naravo, kjer udeležence seznanjamo s Kodeksom gobarjenja, odnosa do narave in pomena gliv za človeka in ostalo naravo, objavljamo prispevke v javnih občilih ter sistemsko izobražujemo učence osnovnih šol. Za različne oblike izobraževanja članov in ostalih moramo pridobivati znanje tudi tisti, ki izobraževanje izvajamo, zato se udeležujemo tistih, ki jih organizira Mikološka zveza Slovenije, naša krovna organizacija. Svoje znanje moramo dokazati z opravljanjem izpitov determinatorja - poznavalca gliv, z različnimi stopnjami znanja; najvišje je naziv mentor. Strokovno delo opravljata dve komisiji: komisija za determinacijo in kartiranje ter komisija za izobraževanje. Tisti, ki poznajo naše delo in ga spoštujejo, nas pohvalijo, da smo »zasvojenci z gobami«. Če to ne bi bili, se ne bi lotili obsežnih projektov, najdbe nove gobe in izobraževanja drugih. Izobraževanje učencev osnovnih šol je sistemsko vključeno v učni proces znanja o glivah. Projekt je nadgradljiv iz razreda v razred in usklajen s programi izobraževanja naravoslovja. Tako organiziramo naravoslovne dneve, postavljamo razstave in vodimo samostojne ure pouka. Uspešni smo tudi pri sodelovanju z Mikološko zvezo Slovenije, in sicer pri nadgradnji projekta Glive travniških površin kot bioindikator za ohranjanje biodiverzitete (t. i. projekt Vlažnice) ter pri stalnem projektu: seznam vrst in razširjenost nabranih vrst z analizo stopnje ogroženosti. Zastopani smo tudi v organih zveze, dva člana sta v komisiji za izobraževanje. Kaj so glive in kaj gobe? Med glive (fungi) uvrščamo skupino organizmov, ki se hranijo z razkrajanjem organskih snovi v anorganske. Poleg rastlin in živali sestavljajo tretjo največjo skupino živih bitij na Zemlji. So razkrojevalke in skrbijo, da se organski ostanki organizmov razgradijo. So nepogrešljiv člen med živo in neživo naravo. Z mikorizno povezavo z rastlinami omogočajo rast gozdov in travnikov, v obliki lišajev, skupaj z algami, oživljajo najbolj divje dele planeta. Hrano srkajo z miceli-jem, tankimi nitkami - hife, razmnožujejo se s trosi. Višje glive imajo trosnjake, ki jih imenujemo gobe. Gobe so plodovi gliv. Po načinu prehranjevanja jih delimo na mikorizne (simbioza z zelenimi rastlinami), gniloživke (hranijo se z odmrlimi organskimi ostanki) in zajedalke, ki zajedajo žive rastlinske organizme (lesne gobe). Samonikle gobe so makromicete, ki so namenjene prehrani ljudi. LR 59 / Gobe na območju Škofje Loke 159 Zavarovane glive in glive Rdečega seznama Slovenije Glive so tesno povezane z življenjskimi razmerami v prostoru, kjer živijo. Hitro se odzovejo na spremembe v okolju, te se kažejo pri večjem globalnem onesnaževanju biosfere s kemičnimi snovmi, ki so se pojavile s človekom kot rezultat njegove civilizacije. Posledica tega je zmanjšanje številnosti populacij gliv. Nekatere se ne pojavljajo več (izumirajo), nekatere pa zelo redko in še to le pod specifičnimi pogoji - tako vrsta postane ogrožena in zavarovana. Mnogo vrst smo izgubili še preden smo jih sploh odkrili, opisali in poimenovali. Vzroki za propadanje gliv so globalno onesnaževanje okolja, spremembe načina gospodarjenja v kmetijstvu, način gospodarjenja z gozdovi in neposredno uničevanje habitatov gliv. Leta 1994 smo izdelali prvi seznam zavarovanih gliv z 71 vrstami. Po sprejetju Zakona o prepovedi uporabe kemičnih sredstev se stanje izboljšuje. Od leta 2011 je na seznamu varovanih gliv 41 ogroženih vrst, za katere se moramo truditi, da bodo preživele.1 Vse vrste varovanih gliv so tudi na Rdečem seznamu gliv Slovenije, ki ga dopolnjuje še 70 vrst. Ureja ga pravilnik, gobe razvršča v kategorije ogroženosti z naslednjimi oznakami: E - prizadeta vrsta: to so najbolj ogrožene vrste. Njihova številčnost upada in ob njenem nadaljevanju lahko izumrejo. V - ranljiva vrsta: je sestavni del biotopov, katerih ekološko ravnotežje je občutljivo že na manjše človekove posege. R - redka vrsta: glive niso neposredno ogrožene, njihovo pojavljanje pa je zanesljivo v največ 5 km2. Kadar so ogrožene, jih uvrstimo v kategoriji E in V. K - nezadostno znana vrsta: pomožna kategorija, ki vključuje vrste, za katere obstaja možnost, da pripada eni izmed kategorij ogroženosti, vendar je premalo podatkov za opredelitev ogroženosti. I - neopredeljena vrsta: v to kategorijo se uvrstijo vrste, za katere se domneva, da so na območju Slovenije ogrožene, vendar je o njih premalo podatkov, da bi jih lahko uvrstili v kategorije ogroženosti.2 Za varovanje samoniklih gob in gob za raziskovalne namene imamo tudi navodila za njihovo pravilno nabiranje. Za vsako gobo iz obeh seznamov, ki jo na razstavi želimo predstaviti, moramo imeti dovoljenje MOK-a. Enaka seznama sta izdelana tudi za ogrožene vrste rastlin in živali. Motivi za varovanje vseh ogroženih vrst živih bitij so ekološki, ekonomski, znanstveni, rekreacijski, vzgojni, estetski in etični. 1 Piltaver, Zavarovane glive v Sloveniji, str. 9-26. 2 Gobarsko društvo Lisička Maribor, Zavarovane glive Slovenije in glive rdečega seznama, str. 6. 160 Gobe na območju Škofje Loke / LR 59 Jelkov bradovec - Hericium flagellum Goba je na obeh seznamih zaščitenih gob. Spada v družino bradarji in v rod bradavci. Je izredno redka in zanimiva goba, s svojo obliko spominja na korale. Mlada je užitna. Najdena je bila 14. 10. 2011, na Stirpniku, najditeljica je Marta Novljan. Jelkov bradovec je podoben zaobljeni, enakomerno postriženi, 10 do 20 cm dolgi viseči bradi. Sestavljajo ga posamezne vzporedne ali nekoliko štrleče tanke bodice, ki izraščajo iz skupnega mesnatega beta, pravokotno iz debla drevesa. Meso je belo, pri mladi gobi mehko, pri stari žilavo. Vonj in okus sta neprijetna. Raste na odmirajočih ali pravkar odmrlih stoječih ali ležečih deblih ali na štorih jelk, hrasta ali bukve. Pogosteje ga najdemo v zavarovanih gozdovih, v naših je prava redkost.3 Gnezdasti listar - Phillotopsis nidulans Spada v družino luknjarke in v rod listarji. Markantna goba raste v skupinah, je zelo redka in na obeh seznamih zaščitenih gob. Klobuk je na površini žametast, vlažen in oranžno rumene do rjave barve, školjkaste ali jezičaste oblike, rob spodvihan in rahlo nakosmičen. Bet je kratek in v dnišču odebeljen. Trosovnica je oranžno do rjave barve. Raste na preperelih deblih iglavcev in listavcev, v stopničastih skupinah. Goba ni užitna, meso je rumeno in ima neprijeten vonj po kislem zelju. Najdena je bila 22. 4. 2005, nad vasjo Moškrin. Najditelj je Andrej Jesenko. Jelkov bradovec (foto: Andrej Jesenko) Gnezdasti listar (foto: Andrej Jesenko) 3 Laux: Der grosse Kosmos Pilzführer, str. 480; Breitenbach, Kranzlin: Pilze der Schweiz, str. 240; Piltaver, Zavarovane glive Slovenije, str. 108. LR 59 / Gobe na območju Škofje Loke 161 Glive travniških površin kot bioindikatorji za ohranjanje biodiverzitete To je evropski projekt, v katerem aktivno sodelujejo skandinavske in sever-noevropske države, vse do Švice. V želji za razširitev proti jugu se je povabilu odzvala tudi Mikološka zveza Slovenije. K sodelovanju je povabila vsa gobarska in mikološka društva v državi; vabilu so se odzvala društva iz Maribora, Ljubljane, Celja, Kranja in Škofje Loke, ki so se v projekt vključila leta 2008. V iskanju rastišč sta s pridobitvijo potrebnih podatkov zajeta rodova vlažnic in tratnic. Ločani smo se odločili za projekt vlažnic, ker smo nekaj rastišč že poznali. V seznam gliv Slovenije je vpisanih 42 vrst vlažnic. Vlažnice rastejo le na travniških površinah, kamor človek ni posegel drugače kot s košnjo in pašo. Izredno so občutljive na spremembe v okolju, zato so prenehale rasti povsod tam, kamor je človek posegel s kemikalijami (gnojila in škropila) ter pretiranim gnojenjem s hlevskim gnojem in gnojnico. S prepovedjo teh posegov so se posamično začele spet pojavljati, vendar le na travnikih z ekološkim kmetovanjem. Pri prvem popisu (2008) smo našli 9 vrst. Število novo najdenih se vsako leto povečuje, najdena so tudi nova rastišča z novimi vrstami. Odčitavanje podatkov je bilo opravljeno na zemljiščih, kjer smo pridobili soglasje lastnika kmetijske površine, ki ni bila nikoli gnojena in dvakrat letno pokošena: • pri Crngrobu, • na Križni gori, vzhodno pod cerkvijo, • na Križni gori, severno od gostišča pri Boštjanu, • na Sv. Andreju, zahodno od cerkve. Skoraj na vseh rastiščih smo našli iste vrste, nekje več primerkov, drugje manj, skupaj pa 9 vrst: obledela, škrlatna, deviška, rožnata, papagajska, ovčja, koničasta, citronasta in velika, ki jo je bilo številčno največ. Vlažnic kot roda gliv v naravi ne moremo spregledati, saj s svojo barvitostjo poživljajo travniške površine. Fotografi celo trdijo, da so orhideje med gobami. Odtenki barv so po vsej gobi. Pri mladi je klobuk koničast, z rastjo se splosti in zaviha navzgor, rob se razcepi. Lističi so voskasti, redki, odebeljeni, meso je krhko in vlažno, vsa je pokrita z naravno sluzjo. Zaradi krhkosti in sluzi jo zelo težko naberemo za prehrano, čeprav je med vlažnicami 19 užitnih, 15 neužitnih, 5 strupenih, pri treh je užitnost neznana. Po opravljenem delu smo rezultate predstavili učencem 7. razredov na Osnovni šoli Ivana Groharja, dijakom Srednje lesarske šole (naravovarstveni oddelek), članicam kmečkih žena pri Kmetijski zadrugi Škofja Loka in članom društva. 162 Gobe na območju Škofje Loke / LR 59 Velika vlažnica - Hygrocybe punicea Travniška vlažnica - Hygrocybe pratensis (foto: Andrej Jesenko) (foto: Andrej Jesenko) Zakaj prav vlažnice zaslužijo tako pozornost? Po načinu prehranjevanja so gniloživke na odmrli travi, zeliščih in mahu. Spadajo v družino polžarjev, rod polževke. So najboljši indikatorji travniških površin velike biološke pestrosti. Občutljive so na vse vrste onesnaževanja z anorganskimi mineralnimi gnojili, škodi jim tudi pretirano gnojenje s hlevskim gnojem. Potrebujejo zelo specifično okolje za rast, so zelo občutljive na spremembe v okolju in zaradi tega dober bioindikator neo-nesnaženih in negnojenih tal. Prav zato so zelo pomembne za vzdrževanje biodi-verzitete (biotska raznovrstnost), ki označuje raznolikost vseh rastlinskih in živalskih vrst. Življenjski procesi, ki so vezani na številne organizme, omogočajo globalni energijski pretok in kroženje snovi, so tudi vir hrane. Poleg tega je raznolikost v naravi lepa in dragocena že sama po sebi.4 Slovenija z ohranjanjem narave ohranja visoko biotsko raznovrstnost, kar dokazuje tudi dejstvo, da 35 % državnega ozemlja izpolnjuje kriterije za evropsko omrežje 2000. Favrejev zajček - Lyophyllum favreii - nova najdena goba pod Križno goro Pri nabiranju vzorcev na Križni gori je Andrej Jesenko našel vrsto, ki je po vseh znanih podatkih ni znal poimenovati. Ugotovil je le, da spada v družino kolobarničark. Poklical je več znanih mikologov in o najdbi obvestil Mikološko zvezo Slovenije. Po ogledu in mikroskopiranju trosov so potrdili, da spada v rod 4 Člani gobarskih društev, ki so udeležena v projektu Vlažnice travniških površin. Glive travniških površin kot bioindikatorji za ohranjanje biodiverzitete. LR 59 / Gobe na območju Škofje Loke 163 Nova vrsta gobe, ki še ni bila vpisana na Seznamu gliv Slovenije. (foto: Andrej Jesenko) zajčkov, vendar gre za novo vrsto, ki je v Seznamu gliv Slovenije še ni. Zajček je bil v Sloveniji najden 30. 9. 2011, na vzhodni strani Križne gore, nad Moškrinsko grapo. Po pravilih mikološke komisije pri Mikološki zvezi Slovenije ima najditelj pravico do poimenovanja gobe. V društvu smo ga poimenovali Andrejev zajček, sam pa se opredeljuje med imeni Favrejev ali Rumenolistni zajček. S slovenskim imenom bo poimenovan ob vnosu v Seznam gliv Slovenije in v BI (boletus infor-matikum). Zajčki spadajo v družino kolobarničark. Zanimivo je tudi, da ga je najditelj naslednje leto spet našel na istem rastišču, čeprav časovno nekoliko kasneje. Zato lahko kot čas rasti zapišemo: september in oktober. Ni užiten. Rastišče: mešan gozd: pretežno bukev, gaber, kostanj, smreka. Ne raste v šopih kot ostale vrste, pač pa v manjših skupinah med listjem. Klobuk: od 4-10 cm v premeru, kožica na klobuku je fino žametna, sivkasta, lupljiva do sredine. Meso je rumenkasto, pri prerezu najprej rdeči, nato počr-ni. Okus je mil, vonj zatohel. Lističi: dokaj gosti, široki in z zobci pripeti na bet, zelo krhki in jih zlahka odstranimo. Na pritisk najprej porjavijo, nato počrnijo. Največja značilnost oziroma posebnost je citronasto rumena trosovnica. Bet: 5-7 cm visok, 1-1,5 cm debel, poln, vlaknat, po vsej višini enako širok, v dnišču ukrivljen in odebeljen. Površina bela, posuta s sivimi kosmički. Ob prerezu rahlo rožnat, barva počasi temni.5 5 Laux, Der grosse Kosmos Pilzführer, str. 166. 164 Gobe na območju Škofje Loke / LR 59 Življenje in delo mikologa Josipa Schmoranzerja - Josa Zelo malo Ločanov ve, da je bil v Škofji Loki rojen eden od začetnikov miko-logije - vede o glivah, profesor Josip Schmoranzer. Leta 2012 smo se spominjali 150-letnice njegovega rojstva; rojen je bil 5. 5. 1862, očetu Klemensu, sodnijske-mu služitelju, umrl je 2. 12. 1934, v Meranu na Južnem Tirolskem, v Italiji. Potomcev ni imel. V Ljubljani je maturiral na gimnaziji, v Gradcu se je izšolal za učitelja risanja, na umetnoobrtni šoli na Dunaju pa še za poučevanje na srednji šoli. Leta 1896 je v Mariboru opravil meščanski izpit iz matematike, tehnike, slovenščine in nemščine. Služboval je v različnih krajih Slovenije, nazadnje v Mariboru kot profesor na državnem učiteljišču. Zaradi šibkega zdravja se je leta 1913 upokojil. Preselil se je k sestri v Eppen, pri Bolzanu na Južnem Tirolskem. Pri svaku, lekarnarju, se je do samostojnosti izučil v stroki. Lahko je uporabljal mikroskop in svoje risarske sposobnosti. Uspešno se je ukvarjal z arheologijo in se med strokovnjaki uveljavil kot odličen poznavalec gob. V dobrem desetletju je izdelal 4.000 mikroskopskih preparatov gobjih trosov in jih tudi zrisal. To zbirko in svojo, večinoma mikološko, knjižnico je zapustil ljubljanski univerzi, herbarij eksikatov gob pa je shranjen v Prirodoslovnem muzeju.6 Loški gobarji njegovo delo pri razvoju mikologije zelo spoštujemo. S svojim raziskovalnim delom in izobraževanjem, predvsem učencev osnovnih šol, nadaljujemo njegovo delo in na to smo ponosni! VIRI: Fotoarhiv Andreja Jesenka, Stara Loka. Gobarsko društvo Škofja Loka: gradivo društva. Gobarsko društvo Lisička Maribor: Rdeči seznam gliv v Sloveniji: http://www.gobe.si Josip Schmoranzer, v: Slovenski bibliografski leksikon, http://nl.ijs.si/fedora/get/sbl:2818/VIEW/ Rdeči seznam gliv v Sloveniji, Uradni list Republike Slovenije RS, št. 42/10. Uredba o zavarovanih prosto živečih vrstah gliv, Uradni list Republike Slovenije, št. 58/11. LITERATURA: Breitenbach, Josef; Kränzlin, Fred: Pilze der Schweiz. Band 2, Luzern, 1986. Breitenbach, Josef; Kränzlin, Fred: Pilze der Schweiz. Band 3, Luzern, 1991. Laux, Hans E.: Der grosse Kosmos Pilzführer, Franckh - Kosmos Verlag, 2001. Piltaver, Andrej: Zavarovane glive v Sloveniji : priročnik, Ljubljana, 1997. Savnik, Roman: Pomembni Ločani in njih bližnji sosedje. V: Loški razgledi 21, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1974, str. 79-93. Seznam gliv Slovenije, Ljubljana : Zveza gobarskih društev Slovenije, 1998. 6 Savnik, Pomembni Ločani, str. 82-83; Slovenski biografski leksikon, Josip Schmoranzer, http:// nl.ijs.si/fedora/get/sbl:2818/VIEW/ LR 59 / Gobe na območju Škofje Loke 165 Summary Mushrooms in the area of Škofja Loka The educational and research activity of the Škofja Loka Mycological Society is described in the first part of the article. It is aimed at primary school pupils (obtaining knowledge of mushrooms with continuous projects) and members and citizens (through specimen identification at the offices of the society, through exhibitions and excursions). Identifiers (experts on fungi) gain knowledge on the committee for identification and mapping and at seminars. The article continues with a presentation of fieldwork, by which we monitor changes in the environment that appear with human interventions in nature. Mushrooms first respond to changes, no longer appearing or becoming extinct. They are therefore protected by law as »Protected fungi and fungi of the Red List of Slovenia«. The Red List is governed by rules in which fungi are classified into categories of extinction risk. The society is included in the European project: »Grassland fungi as bioindicators for preserving biodiversity«, which is ongoing and in which conditions for the appearance and threat to wax caps (Hygrocybe) on selected grasslands are monitored. The genus only grows on grasslands on which man has not encroached, other than with grazing and haymaking. Our greatest success is the find of a new species of mushroom from the family of Tricholomataceae and genus Lyophillum. The mushroom has not yet been named. This honour belongs to the finder and it must also be entered in the List of Fungi of Slovenia. We found data on the life and work of our compatriot, the mycologist and professor, Josip Schmoranzer, in various sources and have condensed them into a whole. The professor is important for the development of knowledge of mushrooms - mycology: he left a herbarium with 4000 dried specimens and drawings of mushroom spores. 166 Gobe na območju Škofje Loke / LR 59 Andreja Ravnihar Megušar Občina Škofja Loka z izkušnjami v mednarodnem sodelovanju (5. del) Sodelovanje med prijateljskima občinama Škofja Loka - Zgornja Bela (Obervellach) Republika Avstrija Avstrija meri 83.859 km2 in ima nekaj več kot osem milijonov prebivalcev. Je zvezna država, razčlenjena na devet zveznih dežel1. Vsaka zvezna dežela je razdeljena na občine, vseh je 2359. Za izvajanje nalog državne uprave na lokalni ravni so organizirani upravni okraji. Okraj Špital ob Dravi je razdeljen na 33 občin, od katerih so tri mesta (mestne občine), enaindvajset manjših občin in devet trških občin. Med trške občine sodi tudi Zgornja Bela (Obervellach). Zgornja Bela (Obervellach) Zgornja Bela (Obervellach) v koroški dolini Moll je prijateljsko mesto z Občino Škofja Loka že od leta 1997. Ime Vellach je bilo prvič omenjeno v darilni listini že pred več kot tisoč leti. Listina ni datirana, izvira pa iz časa brižinskega škofa Abrahama (957-993), ki je v last dobil cerkev s pripadajočimi posestvi. Območje leži na robu špitalskega okrožja in je vključeno v naravni park Visoke Ture/Hohe Tauern. Dolina reke Mele2 (Molltal) leži med gorskima skupinama Sonnblick in Občina Zgornja Bela/Obervellach: http://www.obervellach.at/ 1 Gradiščanska, Koroška, Spodnja Avstrija, Zgornja Avstrija, Salzburg, Štajerska, Tirolska, Berška (Predarlska), Dunaj. 2 Mela (Moll) izvira iz vznožja Velikega Kleka (Grossglockner), je 80 km dolga in se pri kraju Mollbrucke izliva v Dravo. LR 59 / Občina Škofja Loka z izkušnjami v mednarodnem sodelovanju (5. del) 169 Dolina reke Meie (Mölltal) z Občino Zgornja Bela (Obervellach). Reißeck na severu ter skupinama Schober in Kreuzeck na jugu. Največja naselja so Sveta Kri (Heiligenblut), Winklern in Zgornja Bela (Obervellach). Občina Zgornja Bela je kakor Škofja Loka pobratena z mestom Freising na Bavarskem in prijateljuje z osmimi občinami3, med njimi tudi z našim mestom. Obe občini predstavljata območja, ki so nekoč sestavljala freisinško posest. Ob praznovanju 60-letnice delovanja Muzejskega društva Škofja Loka je bila leta 1997 v Škofji Loki postavljena razstava z naslovom Zamorc s krono4 (nato še petkrat v 3 Partnerska mesta: Budimpešta (15. okraj), Dilbeek, Freising, Hemer, Kreuzau, Muggia, Seltz, Škofja Loka. 4 »Na njej naj bi bili s skromnimi elementi čim bolj enotno predstavljeni tisti kraji, ki so bili v zgodovini deležni podobne usode kot Škofja Loka - bili so posest freisinške škofije. Vsak kraj naj bi bil prestavljen čim bolj enotno z naslednjimi sestavinami: grbom, staro in novo panoramo, z mestnim detajlom, krajevno značilnostjo, kopijo podelilne listine ter opisom zgodovine in sedanjosti v obsegu ene tipkane strani. Vabilo je bilo poslano predstavnikom vseh tistih krajev, za katere smo sklepali, da izpolnjujejo edini pogoj: določen čas do leta 1803 so bili del posesti freisinške škofije. Vabilo smo poslali na naslednje naslove: Ardagger, Asbach -Altomünster, Bruck a. d. Leitha, Buch am Buchrain, Burgrain-Markt Isen, Dovje, Ebersdorf-Mampasberg, Eching, Eisenhofen - Erdweg, Eitting, Erching, Euratsfeld, Fahrenzhausen, Farchant, Freising, Garmisch - Partenkirchen, Gostling a. d. Ybbs, Gräfelfing, Groß Enzersdorf, Hollenburg bei Krems, Hummel - Langenbach, Innichen, Isen, Ismaning, Jetzendorf, Katsch a. d. Mur, Kopfsburg, Klevevž, Krün, Kuens, Maria Wörth, Marzling, Massenhausen, Mittenwald, Neuhofen a. d. Ybbs, Obervellach, Oberwölz, Ollern - Sieghartskirchen, Pastetten, Pieve di Cadore, Randegg, Rothenfels, Rudelzhausen, Sachsengang, St. Peter am Kammersberg, St. Peter LR 59 / Občina Škofja Loka z izkušnjami v mednarodnem sodelovanju (5. del) 170 Sloveniji in v nemški izvedbi štirikrat v tujini). Peter Hawlina, avtor razstave, je zapisal: »Zbirka grbov naj bi dramila zanimanje za zgodovino in željo po spoznavanju krajev, s katerimi nas je v zgodovini vezala skupna usoda. Predstavljeni grbi so krajevni ali občinski simboli. Med temi kraji, ki ležijo ozemeljsko raztreseni po današnji Nemčiji, Avstriji, Italiji in Sloveniji, torej v prostoru, ki je znan pod skupnim imenom Alpe - Jadran, ni kakih tesnejših povezav in ne tvorijo neke organizirane združbe. Vseeno pa imajo nekaj skupnega: v zgodovini so bili daljši ali krajši čas posest škofije v Freisingu na Bavarskem.« K sodelovanju pri tem projektu je bila leta 1997 povabljena tudi Občina Zgornja Bela. Na partnerske občine opozarja steber sredi mesta, z vklesanimi grbi vseh občin, med katerimi je tudi škofjeloški. Ob slovesnem odprtju spominskega stebra z grbi partnerskih občin sta se slovesnosti (16. maja 2007) na glavnem trgu Občine Zgornja Bela udeležila tudi člana škofjeloške Komisije za mednarodno sodelovanje in partnerstva. V kulturnem programu je sodelovala plesna skupina Lonca. Ob odprtju je v svojem nagovoru dr. Wilhelm Pacher, župan Občine Zgornja Bela, še posebej poudaril pomen evropske ideje sodelovanja in gospodarskih turističnih »pretokov« ljudi, saj občina z 2 500 prebivalci kar precejšen prihodek ustvari s turizmom. Srečanje je bilo posvečeno tudi praznovanju 50. obletnice Evropske unije5, na srednjeveških delavnicah pa so se predstavile skupine iz vseh povabljenih mest. Še istega leta je v okviru občinskega praznovanja župan dr. Wilhelm Pacher obiskal Škofjo Loko. Oktobra 2007 so se v okviru praznika jeseni v koroški občini na glavnem mestnem trgu predstavili člani Folklorne skupine Škofja Loka. Na stojnici so obiskovalci lahko spoznavali tipične kuliranične dobrote iz Škofjeloškega hribovja. Na pobudo Občine Škofja Loka je bilo organizirano tudi srečanje z ravnateljem osnovne šole v Zgornji Beli dr. Carlom Notdurtferjem in županom dr. Wilhelmom Pacherjem, kjer so potekali prvi pogovori o sodelovanju med osnovnimi šolami. im Holz-Lendorf, Steinkirchen, Škofja Loka, Tölz, Ulmerfeld a. d. Ybbs, Unterföhring, Waidhofen a. d. Ybbs, Wallgau, Walpertskirchen - Wörth, Weißenkirchen/Wachau, Werdenfels, Wippenhausen-Burghausen, Zeilhofen in Zolling«, je zapisal Peter Hawlina. 5 50. obletnico Evropske unije štejemo od podpisa Rimske pogodbe, 25. marca 1957. Ta pogodba vključuje Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti za jedrsko energijo (Euratom) in Pogodbo o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti (EGS), ki je omogočila skupni trg, uresničevanje prostega pretoka delavcev, blaga, storitev in kapitala. Povorka je sestavni del praznika jeseni, t. i. Zahvalnega dne v Zgornji Beli (Obervellach), oktober 2007. LR 59 / Občina Škofja Loka z izkušnjami v mednarodnem sodelovanju (5. del) 171 Zaradi vse večjega zanimanja za pouk nemščine so se februarja 2008 srečali občinski predstavniki obeh občin in ravnatelji škofjeloških osnovnih šol, da bi se dogovorili o vzajemnem sodelovanju ter izmenjavi med loškimi in avstrijskimi osnovnošolci iz Zgornje Bele. Projekt je bil namenjen medsebojnemu spoznavanju učencev z različnih jezikovnih območij, vanj so bili vključeni tudi mentorji, učitelji in ravnatelji sodelujočih šol. Maja 2008 je stekla prva izmenjava, šest avstrijskih osnovnošolcev je obiskalo škofjeloške osnovne šole, škofjeloški osnovnošolci pa so svoje vrstnike obiskali septembra istega leta. Za loške učence je bilo sodelovanje z Zgornjo Belo zanimivo predvsem zaradi izpopolnjevanja nemščine. Iz vsake škofjeloške osnovne šole sta pri izmenjavi sodelovala dva učenca 8. razreda, ki sta za enega od izbirnih predmetov izbrala nemški jezik. Mladi gostje so sodelovali pri pouku, se udeleževali ur nemščine, sodelovali pri drugih šolskih dejavnostih in gostovali pri svojih vrstnikih. Poleg pouka nemščine so v program uvrstili še ogled avstrijskega narodnega parka Visoke Ture in Grossglocknerja (Velik Klek). Srečanja sta se poleg občinskih predstavnikov udeležila tudi takratni ravnatelj OŠ Škofja Loka-Mesto Marko Primožič in ravnateljica OŠ Cvetko Golar mag. Karla Krajnik. Oktobra 2008 so se na prazniku jeseni spet predstavili člani Folklorne skupine Škofja Loka, se zahvalili za dobro letino in uspešne posle ter po mestu organizirali povorko. Že dva tedna kasneje je skupina upokojencev, pod vodstvom nekdanjega župana Zgornje Bele Josefa Molchla in Astrid Bacher, obiskala Škofjo Loko in si ogledali njene zanamenitosti. Vsako leto od 2008 do 2012 so na prazniku jeseni škofjeloške barve zastopali občinski predstavniki, predstavniki škofjeloške folklorne skupine, društvo Rovtarji in predstavnice društva podeželskih žena. Prav tako vsako leto od 30 do 40 ljudi iz Zgornje Bele pod vodstvom župana dr. Wilhelma Pacherja v času srednjeveških dnevov (zadnji teden v juniju) obišče Škofjo Loko. Suha Špaga z županom mag. Mihom Ješetom, na prazniku jeseni v Zgornji Beli, 2012. LR 59 / Občina Škofja Loka z izkušnjami v mednarodnem sodelovanju (5. del) 172 Leta 2012 je bila Občina Zgornja Bela s strani škofjeloške občine kot partner povabljena k projektu »Kulturna dediščina: kot priložnost za aktivno staranje«. Junija 2012 so predstavniki avstrijske občine skupaj z ostalimi devetimi partnerji6 sodelovali na tridnevnem mednarodnem posvetu. Naslednja srečanja so predvidena junija in oktobra 2013. K projektu smo poleg ostalih partnerjev povabili tudi Občino Innichen, ki bo prav gotovo predstavila nove možnosti za sodelovanje z nekdanjimi območji freisinške posesti. V začetku oktobra 2012 je dvajset članov škofjeloškega društva Rovtarji, godcev Suhe špage, mojstrov smučanja ter kolesarjenja po starem, pod vodstvom župana mag. Miha Ješeta, obiskalo prijateljsko občino in sodelovalo na tradicionalnem prazniku. Ob zaključku se pridružujem besedam Petra Hawline, ko je ob odprtju razstave Zamorc s krono (1997) zapisal: » ... Eno od sporočil razstave je v tem, da smo bili glede tega izenačeni z vsemi ostalimi kraji, ki leže danes v Avstriji, Italiji, Nemčiji in Sloveniji in nekaj malega tudi v današnji Hrvaški. Danes noben od omenjenih krajev ni več v ozemeljskem ali drugačnem razmerju podrejen frei-sinški škofiji, večina pa se svoje zgodovine zaveda. S tem se zaveda, da nas še po skoraj dvesto letih nekoliko povezuje zgodovinski spomin. Vzpostavljanje prijateljskih stikov med temi kraji seje dokazovalo v preteklosti in nam je odprto tudi v bodoče. Odpira nam priložnosti, ki smo jih sposobni ali jih nismo sposobni izkoristiti. Ne nalaga nam obveznosti, če nam ni do povezav.« Smučarski center doline Molltal - Zgornja Bela (Obervellach) v Avstriji prav gotovo predstavlja nov izziv za razvijanje nadaljnjih idej in možnosti za projektno sodelovanje na gospodarsko-turističnem ter kulturnem področju. VIRI IN LITERATURA: Budja, Aleš; Kocbek, Mihael: Teritorialne členitve v državah članicah Evropske unije. V: Lex Localis, Maribor : Inštitut za lokalno samoupravo in javna naročila, 2008, str. 1-30. Grafenauer, Božo: Lokalna samouprava v Avstriji - občinska ureditev v deželi Koroški. V: Lex localis, letnik II, številka 1, 2004, str. 49. Hawlina, Peter: Loka in zamorc s krono. V: Loški razgledi 44, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1997, str. 151-167. Ločani na koroški Zgornji Beli, Loški glas, 30. 10. 2012, str. 3. Pasijoni v Evropi - Bogata dediščina za prihodnost. V: Pasijonski doneski, 2011/6, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 2011. http://www.skofjaloka.si/default.aspx?Tip=1551651&KeyID=248&Naslov=SEN_-_ACT:_ Starejsi_v_akciji_2012-2013 6 Partnerska mesta: Freising, Maasmechelen, Medicina, Tabor, Innichen, Lepoglava, Železniki, Žiri, Gorenja vas - Poljane, Zgornja Bela, Museo Castello del Buonconsiglio - Trento, Fakulteta za turistične študije Turistica, Mediteranski inštitut za raziskave v turizmu. LR 59 / Občina Škofja Loka z izkušnjami v mednarodnem sodelovanju (5. del) 173 Jernej Tavčar Priznanja Občine v Skofja Loka za leto 2012 Zlati grb Občine Škofja Loka za leto 2012 prejme IVAN KRIŽNAR za vsestransko dejavnost: športno, družbeno, kulturno in splošno-koristno v Občini Škofja Loka in širše ter ob njegovem okroglem jubileju - 80-letnici. Pretežni del življenja Ivana Križnarja je tesno povezan s športom in športno vzgojo. Poklicno pot je začel po končani srednji fizkulturni šoli v Ljubljani; najprej se je zaposlil na Nižji gimnaziji Duplje in nato Gimnaziji Škofja Loka. V tem času je končal višjo in visoko šolo za telesno kulturo (danes Fakulteto za šport) ter opravil specializacijo iz preventivne gimnastike (1963). Sledila je zaposlitev na mestu vodje pedagoških svetovalcev za telesno vzgojo na Zavodu SRS za šolstvo, nato je bil dve leti sekretar Temeljne telesnokulturne skupnosti v Škofji Loki, od leta 1980 do upokojitve (1991) pa ravnatelj Osnovne šole Cvetka Golarja na Trati. Njegovi dosežki na poklicnem področju so številni in trajni. Bil je soustanovitelj prvega slovenskega Ivan Križnar Šolskega športnega društva (ŠŠD) Janez Peternel na Gimnaziji Škofja Loka, ki je bilo trikrat najboljše v Sloveniji in je za uspehe leta 1969 prejelo Bloudkovo plaketo. Prvi je začel z uvajanjem zdravstvene telesne vzgoje za bolne in invalidne učence, na kar je še posebej ponosen. Z njenim uvajanjem je, v sodelovanju z Republiškim zavodom za zdravstveno varstvo, začel na osmih osnovnih šolah. Zasluge ima tudi pri uvajanju letne in zimske šole v naravi in njune vključitve v učne načrte ter pri uvedbi tele-snovzgojnih kartonov za učence in dijake osnovnih in srednjih šol. V ukvarjanju s športom vidi veliko širši pomen, predvsem za mlade, ki se na ta način »umaknejo z ulice« in koristno izkoristijo prosti čas. 174 Priznanja Občine Škofja Loka za leto 2012 / LR 59 Ivan Križnar je bil tudi zunanji sodelavec Inštituta tovarne športnega orodja Elan v Begunjah, na Fakulteti za šport je v okviru predmeta metodika predaval o zdravstveni vzgoji in vlogi ŠŠD, pedagoškim delavcem pa o pomenu športne vzgoje. Njegovo bogato znanje in izkušnje so bili še kako koristni pri ustanovitvi in razvoju smučarskih oddelkov na Gimnaziji Škofja Loka. V času službovanja na Temeljni telesnokulturni skupnosti je dejavno sodeloval pri pripravah na gradnjo Športne dvorane Poden, med službovanjem na OŠ Cvetka Golarja na Trati pa pri obnovi matične šole in dograditvi prizidka ter prenove podružnice v Retečah. Tudi njegove ljubiteljske dejavnosti so tesno povezane in prepletene s športom ter nemara še bolj zanimive in pestre kot poklicne. Že s sedmimi leti je postal član telovadnega društva Sokol v Stražišču pri Kranju, z osemnajstimi je nastopal v gimnastični akrobatski skupini olimpijca prof. Mira Longyke (Ljubljana, Rovinj, Zagreb, Trst, ...). Bil je mentor ŠŠD Gimnazije Škofja Loka, član atletskega društva Triglav iz Kranja, Strelske družine bratov Kavčič Škofja Loka, odbojkarskega kluba Lubnik in več kot 35 let tudi društva Partizan Škofja Loka. Opravljal je široko paleto vlog: od tekmovalca do trenerja, organizatorja in funkcionarja. Vrsto let je bil trener in predsednik odbojkarskega kluba Lubnik iz Škofje Loke. Omeniti velja tudi vzpostavitev stikov in sodelovanja z zamejskimi Slovenci v Italiji. Bil je dolgoletni organizator srečanj s športniki in funkcionarji športnega društva Bor iz Trsta. Najdemo ga tudi med pobudniki za obnovo in poimenovanje Sokolskega doma Škofja Loka ter pobudniki in člani odbora za Muzej športa v Škofji Loki. Križnar je dejavno sodeloval in strokovno svetoval pri izgradnji in obnovi športnih objektov v Škofji Loki in obeh dolinah, tudi pri gradnji športnega igrišča in atletske steze pri sedanji Osnovni šoli Škofja Loka - Mesto in pripravi gradnje športne dvorane Poden. Na področju športa je opravljal številne odgovorne funkcije, zaupane so mu bile tudi najbolj odgovorne naloge. Štiri leta je bil podpredsednik Zveze telesno-kulturnih organizacij Slovenije, dva mandata član sveta Visoke šole za telesno kulturo in dve leti predstavnik fakultete v svetu Univerze v Ljubljani. Osem let je bil član komisije za Bloudkova priznanja na Ministrstvu za šolstvo in šport, od tega dve leti njen podpredsednik. Bil je dolgoletni član uredniških odborov revij Telesna kultura in Bilten ŠŠD. Sodeloval je pri urejanju in prevajanju priročnikov Telesna vzgoja in šport, Telesna in zdravstvena vzgoja ter Abecednik telesne vzgoje. Poleg naštetih je kot avtor ali soavtor sodeloval še pri raznih drugih strokovnih knjigah. Med službovanjem na Osnovni šoli Cvetka Golarja na Trati so pripravili več kot 50 likovnih razstav, vrsto let je za Loške razglede pisal prispevke o zgodovini športa na Loškem. Za svoje prizadevno delo na področju športa je prejel številna priznanja, med katerimi velja izpostaviti le najpomembnejše: Bloudkovo nagrado (1979), prizna- 175 Priznanja Občine Škofja Loka za leto 2012 / LR 59 nje za dejavnosti pri razvoju ŠŠD (1982), priznanje Zveze pedagogov Jugoslavije za razvoj šolskega športa (1988), diplomo Mednarodnega olimpijskega komiteja za prostovoljno delo v športu (2001), svečano listino za življenjsko delo na področju športa v Občini Škofja Loka (2003). Za bogato in vsestransko koristno delo se mu je ob njegovem 80-letnem jubileju z zlatim grbom poklonila tudi Občina Škofja Loka (2012). Ivan Križnar priznava, da tega priznanja nikoli ni pričakoval. Meni, da bi ga zaslužili mnogi telesnokulturni delavci v občini, saj je visoko razvita raven športa v Škofji Loki njihov skupen rezultat. Križnar je še vedno zvest športnemu načinu življenja; vsak dan se odpravi na vsaj uro in pol dolg sprehod ter naredi nekaj gimnastičnih vaj. Skupaj z ostalimi športnimi delavci pa si prizadeva za postavitev muzejske zbirke o zgodovini škofjeloškega športa. Srebrni grb Občine Škofja Loka za leto 2012 prejme BORIS MESEC za inovativnost, podjetništvo in prodor na tuje trge s svojim podjetjem Mebor, d.o.o. Boris Mesec je uspešen podjetnik, ki je leta 1991 pri Sv. Lenartu ustanovil podjetje Mebor, d.o.o.. Podjetje proizvaja in trži stroje za osnovno obdelavo lesa, predvsem horizontalne tračne žage. Stroji so rezultat dolgoletnih izkušenj iz žagarstva in strojegradnje, novih tehnologij ter inovacij. Boris Mesec je prvo tračno žago razvil in izdelal pri dvajsetih letih, leta 1982. Začel je tako rekoč iz nič in se na dolgi podjetniški poti srečeval s številnimi izzivi, ki jih je uspešno premagoval. Danes je v podjetju zaposlenih 27 ljudi, poleg tega pa podjetje sodeluje s številnimi kooperanti, ki so v glavnem iz okoliških krajev, tako da daje kruh posredno še vsaj dvajsetim ljudem. Podjetje se je v času obstoja zelo uveljavilo po vsem svetu, izvozijo več kot 90 % vseh strojev. Njihovi stroji so prisotni v Evropi, Rusiji, ZDA, Indiji, Indoneziji, Novi Gvineji ..., široka prodajna mreža pa zagotavlja tudi hiter in učinkovit servis ter dobavo rezervnih delov. Kakovost poslovanja in dela družbe potrjuje tudi pridobljeni certifikat ISO 9001 in naziv Obrtnik leta 2011, ki ga je Borisu Mescu podelila Obrtna zbornica Slovenije. Proizvodi podjetja Mebor, d.o.o. so horizontalne tračne žage za razrez hlodovine, transporterji, krožne žage in večlistne krožne žage, čelilniki, robilniki, stroji za izdelavo brun ter stroji za vzdrževanje žaginih listov in krožnih žag. Stroji so namenjeni lastnikom gozdov, raznim manjšim obrtnikom (npr. tesarjem) in profesionalnim obratom za predelavo lesa. V Meborju se zavedajo pomembnosti Boris Mesec, direktor podjetja Mebor, d.o.o. 176 Priznanja Občine Škofja Loka za leto 2012 / LR 59 avtomatizacije delovnega procesa, zato so tudi njihovi stroji avtomatizirani z elektronskim vodenjem in se s transportnimi linijami lahko povezujejo v celovite profesionalne lesno predelovalne obrate. Nekateri so izdelani tudi v mobilni izvedbi. Stroje nenehno izboljšujejo in povečujejo ponudbo. Prizadevajo si za takšne tehnične rešitve, ki povečajo kakovost izdelkov in kapaciteto, hkrati pa zagotavljajo, da so stroji enostavni in varni za uporabo. Razvili so lasten koncept tračnih žag in ponosni so, da so plod njihovega znanja ter inovacij. Mojster Mesec kot največji dosežek podjetja izpostavlja zastopanost na tujih trgih, saj imajo v Evropi največji tržni delež v segmentu žag. V času krize so uspeli prodajo celo povečati - v letih 2011 in 2012 je bila njihova rast okrog 30 %. V prihodnje nameravajo prodreti še na nove trge in še naprej razvijati svoje izdelke. Boris Mesec je aktiven tudi na družbenem področju v svojem domačem okolju. Je član PGD Bukovica in že več mandatov član sveta KS Sv. Lenart - Luša, zadnja dva mandata tudi njegov podpredsednik. Zavzema se za dobre cestne povezave, primerno informacijsko povezanost, razvoj šole in predšolskega varstva. Prav to je po njegovem osnova in zagotovilo, da bodo mladi ostali na podeželju, si tu ustvarili družine in morda zasnovali podjetje. Tudi Mebor je v svojem bistvu družinsko podjetje, saj Boris Mesec ne pozabi omeniti, da ga pri njegovem delu od samega začetka spremlja žena, ki hkrati vodi pisarno. Izredno je vesel, da sta se mu pri delu pridružila tudi starejša sinova, ki dajeta podjetju nov zagon. Srebrni grb Občine Škofja Loka za leto 2012 prejme ZDENKO TOMC za aktivno družbenopolitično delovanje na vseh področjih osebnega udejstvovanja invalidske problematike v Republiki Sloveniji Zdenko Tomc je kot dolgoletni predsednik Medobčinskega društva gluhih in naglušnih za Gorenjsko AURIS Kranj v štirih mandatnih obdobjih s svojo aktivnostjo in predanostjo odločilno pripomogel k prepoznavnosti problematike gluhote na državnem in lokalnem nivoju. S požrtvovalnim delom, osebnim pristopom in angažiranjem je uspel zbrati zavidljivo vsoto finančnih sredstev, ki so odločilno pripomogla k dograditvi lastnih prostorov v Kranju, v katerih gluhi, naglušni in gluho-slepi uporabniki izvajajo razne psihosocialne programe ter druge dejavnosti. Poleg nenehnega iskanja pomoči, razumevanja in podpore pri pristojnih inšti-tucijah je nenehno opozarjal tudi na dejstvo, da je gluhota po mednarodnih standardih ena najtežjih oblik invalidnosti, ki je očem žal nevidna, skrita, kar posledično vpliva tudi na to, da je to invalidnost z najmanj priznanimi in uveljavljenimi pravicami. S svojim dolgoletnim delovanjem v številnih organih društva in zvezah društev je odločilno pripomogel k njeni prepoznavnosti, hkrati pa tudi prepoznavnosti domačega kraja v svetu tišine in širšem medijskem prostoru. Predvsem po njegovi zaslugi je bila Škofja Loka večkrat predstavljena v oddaji Prisluhnimo tišini, prav tako tudi prijaznost in dostopnost domačega mesta invalidom. 177 Priznanja Občine Škofja Loka za leto 2012 / LR 59 Po njegovi zaslugi je bila Škofja Loka izbrana tudi za gostitelja Mednarodnega dneva gluhih, kjer so se na množičnem srečanju zbrali številni gluhi, naglušni in gluho-slepi iz vse Slovenije ter zamejstva. Od leta 1975 je bil aktiven član Filatelističnega društva »Lovro Košir« Škofja Loka. Zbiral je znamke, posvečene invalidski problematiki in s svojimi zbirkami sodeloval na filatelistič-nih razstavah doma in po svetu. Dve zbirki sta bili leta 2011 razstavljeni tudi v Sokolskem domu, v sklopu kulturnih dogodkov ob vsakoletnem praznovanju Mednarodnega dneva gluhih. Sam pa je bil najbolj ponosen na to, da se je na njegovo pobudo zakonsko uredila pravica do uporabe slovenskega znakovnega jezika. Sprejetje tega zakona namreč gluhim in naglušnim uporabnikom znakovnega jezika omogoča pravico do brezplačnih storitev tolmača za slovenski znakovni jezik. Zato je bil še toliko bolj vesel, da je bila na podelitvi občinskih priznaj prisotna tudi tolmačka slovenskega znakovnega jezika, ki je njemu in njegovim gluhim prijateljem v celoti tolmačila prireditev, širša javnost pa je lahko videla, kakšne so potrebe gluhih in naglušnih oseb. Želel si je, da bi bil tolmač vedno prisoten na proslavah in prireditvah, tako da bi jih lahko spremljale tudi osebe z okvaro sluha. Za Zdenka Tomca je veljalo, da je pozitivno radoveden človek, ki se je v zadeve rad poglobil in tako vedno našel kaj oziroma koga, ki je bil potreben pomoči. Stiska sočloveka se ga je vedno dotaknila in verjel je, da mu na nek način vedno lahko pomaga. Ni želel, da bi bili ljudje nesrečni samo zato, ker so gluhi ali naglušni. Zdenko Tomc je tragično preminul 22. 3. 2013. Bronasti grb Občine Škofja Loka za leto 2012 prejme SILVA ŽONTAR za njeno požrtvovalno, solidarno in prostovoljno delo z diabetiki. Silva Žontar je bila rojena leta 1943, v Škofji Loki. Od leta 2002 je predsednica Društva diabetikov Škofja Loka, ki vključuje člane iz vseh štirih občin na Škofjeloškem. Leta 2012 je bilo vanj vključenih 465 diabetikov. Žontarjeva si kot predsednica vseskozi prizadeva, da bi društvo v svojem delovanju zasledovalo tri temeljne cilje: izobraževanje, preventivno delo in socialno pomoč šibkejšim članom. V ta namen patronažni sestri obiskujeta diabetike na celotnem območju, tudi v odročnejših krajih, jih izobražujeta in jim svetujeta, kako ravnati v kliničnih zapletih njihove bolezni. Zelo dragocena sta tudi strokovna in moralna pomoč specialista diabetologa. V društvu organizirajo razna strokovna izobraževanja in predavanja (predvsem o zdravi prehrani ter zdravem Zdenko Tomc je bil dolgoletni predsednik Medobčinskega društva gluhih in naglušnih za Gorenjsko AURIS Kranj. 178 Priznanja Občine Škofja Loka za leto 2012 / LR 59 načinu življenja) in izvajajo merjenje krvnega sladkorja, pritiska in holesterola. Na javnih stojnicah in informacijskih točkah delijo izobraževalno literaturo in nasvete o sladkorni bolezni, skrbijo pa tudi za ustrezno zdravstveno vzgojo v zdravilišču ter organizirajo različna srečanja, pohode, izlete, piknike in športno-rekreativne dejavnosti. Škofjeloško društvo je prvo v Sloveniji, ki je za preventivno dejavnost kupilo dva mini vaskularna dopplexa za meritev gleženjskega indeksa z ultrazvočno sondo in poskrbelo, da imajo vsi diabetiki možnost brezplačnega preventivnega pregleda, ki je zelo pomemben pri zgodnjem odkrivanju periferne arterijske bolezni v spodnjih okončinah. Predsednica društva Silva Žontar je leta 2011 Silva žontar, predsednica Društva aktivno sodelovala pri organizaciji državnega tekmo- diabetikov Škofja Loka. vanja učencev in dijakov v znanju o sladkorni bolezni, ki je potekalo na Osnovni šoli Ivana Groharja Škofja Loka, vodila je državno komisijo, ki je spremljala tekmovanje in ugotavljala pravilnost ocenjevanja učencev. Že od leta 2008 sodeluje v organih Zveze društev diabetikov Slovenije, je članica Sveta pacientov UKC Ljubljana, kjer predstavlja škofjeloško društvo, marca 2012 pa je bila imenovana za predstavnico nevladnih organizacij v razvojni svet gorenjske regije. S svojim dolgoletnim delom uspešno predstavlja škofjeloško društvo diabetikov, tako na lokalnem, regijskem kot tudi državnem nivoju. Da njeno delo ni bilo neopaženo, dokazujejo dosedanja priznanja: priznanje za delo v organih društva in prizadevanje za njegov napredek (2007); zlata plaketa Zveze društev diabetikov Slovenije (2009) in posebno priznanje Zveze društev diabetikov Slovenije ob 55-letnici zveze (2011). Silva Žontar za svojo požrtvovalno delo z diabetiki nikoli ne pričakuje plačila, zadostujeta ji zadovoljstvo članov in kakovostno delovanje društva. Občinsko priznanje jo je presenetilo in jo obenem razveselilo, še posebej, ker je društvo diabetikov v škofjeloški občini dobro prepoznano. Želi si, da bi diabetiki upoštevali nasvete diabetologa - bolniki morajo obvladati sladkorno bolezen in ne obratno. Ostalim pa želi, da se s sladkorno boleznijo ne bi nikoli srečali, če pa se že bodo, naj takoj poiščejo strokovno pomoč. 179 Priznanja Občine Škofja Loka za leto 2012 / LR 59 Jernej Tavčar Priznanja Občine v Škofja Loka za leto 2003 Zlati grb Občine Skofja Loka za leto 2003 prejme ANTON KOŠIR, dr. med. za dolgoletno izredno uspešno in družbeno pomembno delo ter za dosežke, ki so trajnejšega pomena in so pomembno prispevali k razvoju in ugledu Občine Škofja Loka Anton Košir je bil rojen 9. maja 1937, na Dolgih Njivah pri Lučinah v Poljanski dolini, sedaj že vrsto let živi v Škofji Loki. Po maturi na ljubljanski gimnaziji (1957) se je vpisal na medicinsko fakulteto, kjer je diplomiral leta 1962. Leta 1980 je na zagrebški medicinski fakulteti magistriral na temo javnega zdravstva. Kot družinski zdravnik je službovanje pričel v Železnikih, od koder se je kmalu preselil v Škofjo Loko, kjer je ostal do leta 1979. Strokovne reference in vestno predano delo so bile dovolj prepričljive kompetence, ki so ga postopoma vodile do mesta pomočnika direktorja Osnovnega zdravstva Gorenjske. Leta 1990 je bil imenovan za namestnika ministrice za zdravje na Ministrstvu za zdravje. Kasneje je deloval tudi na Inštitutu za varovanje zdravja RS v Ljubljani, kjer je bil zadolžen za organizacijo, ekonomiko in informiranje. Upokojitev je dočakal leta 1997, in sicer kot načrtovalec zdravstvene službe Slovenije. Anton Košir je svoje znanje in izkušnje s terena nesebično prenašal na svoje strokovne sodelavce in še posebej na ljudi - paciente v svojem bivalnem okolju. Izjemno veliko truda je vložil v pisanje strokovnih člankov s preventivno vsebino. Objavil jih je v različnih strokovnih revijah in zbornikih, sodeloval je tudi na številnih simpozijih in konferencah. Skupno število Koširjevih objav tako presega 400 enot. Anton Košir, dr. med. 180 Priznanja Občine Škofja Loka za leto 2003 / LR 59 Svoje medicinsko znanje je predstavljal tudi v strokovnih knjigah. Uredil je priročnik Pravočasno in pravilno, nujna medicinska pomoč (1987, 1988, 1991), bil je soavtor učbenika Splošna medicina, načela in tehnike (1992) in avtor knjige Splošna medicina v Sloveniji (2001). Ob petdeseti obletnici Zdravstvenega doma Škofja Loka je napisal knjigo Petdeset let Zdravstvenega doma Škofja Loka (2002), ki sta ji sledili knjigi Babištvo na Loškem (2003) in Rdeči križ, stoletnica prostovoljne dobrodelnosti na Loškem (2005). Njegova izrazita in globoka humana zavest je pustila trajne sledi tudi pri organiziranju in delovanju Rdečega križa, kjer od leta 1964 sodeluje v preventivnih in zdravstveno-vzgojnih akcijah ter predavanjih in organiziranju učnih delavnic za šolsko mladino na temo dovoljenih in prepovedanih drog. Med leti 1998 in 2002 je bil tudi predsednik Območnega združenja Rdečega križa Škofja Loka. Z lastnim zgledom in konkretnim angažmajem je spodbujal tudi krvodajalstvo, saj je kri daroval več kot štiridesetkrat. Koširja se radi spominjajo tudi bivši sodelavci, saj je svoje znanje in izkušnje nesebično širil, še posebej pa so mu bili zaradi njegove strokovnosti in tople človečnosti, ki jo je vselej izžareval, hvaležni njegovi pacienti. Doktor Košir je tisti »gospod dohtar« stare šole, ki ljudem zbuja zaupanje in daje upanje. Anton Košir je s svojim delom vtisnil tudi neizbrisen pečat razvoju in ugledu Občine Škofja Loka. Po prejemu priznanja je skromno dodal, da mu priznanje pomeni spodbudo za nadaljnje delo, nikakor pa ne pomeni konec poti, ter pristavil, da bo zastavljene cilje v prihodnje dosegal še bolj zavzeto. Obljubo je izpolnil, saj se je v letih po prejemu občinskega priznanja temeljito posvetil raziskovanju zgodovine svojega rojstnega kraja in sosednjih območij - lučinskega konca - in do leta 2013 spisal oziroma sodeloval pri izidu kar petih domoznanskih knjig: Suhi Dol in Suhodovci (2004, 2005), Korenine našega drevesa - Mihov rod z Dolgih Njiv (2007), Življenje na Lučinskem skozi stoletja (2010) in skupaj s soavtorjema Dediščina župnije Šentjošt (2013). Že vrsto let je dejaven član Muzejskega društva Škofja Loka. Od leta 2006 je član izvršnega odbora. Novembra 2007 je po odstopu predsednika društva kot takratni najstarejši član izvršilnega odbora do marca 2008 izjemno modro vodil društvo. Od leta 2007 je član uredniškega odbora Loških razgledov, v katerih v zadnjih letih redno objavlja prispevke iz zgodovine loškega zdravstva in loških zdravnikov. Zlati grb Občine Škofja Loka za leto 2003 prejme IVO GULIČ za petdesetletno delovanje na področju kulturnega in javnega življenja v Občini Škofja Loka Ivo Gulič se je rodil v Sinju, v Dalmaciji, od koder je kot mlad glasbenik prišel v Slovenijo. Glasbena pot ga je aprila 1952, kot člana mlade vojaške godbe, ki je delovala v vojašnici, zanesla v naše mesto. V Puštalu je spoznal bodočo ženo, se poročil in se za stalno naselil v Škofji Loki. 181 Priznanja Občine Škofja Loka za leto 2003 / LR 59 Leta 1957 je prevzel vodenje Škofjeloške godbe. Hkrati je na glasbeni šoli poučeval trobila in sodeloval v gledališču. Z resnim delom je v Škofjeloško godbo pripeljal precejšnje število mladih glasbenikov, pripravljenih na zahtevno delo pri študiju novih koncertnih skladb, ki jih je prinašal iz bogatega arhiva vojaškega orkestra v Ljubljani. Škofjeloška godba je kmalu prerasla v Mestni pihalni orkester Škofja Loka, ki ga je Ivo Gulič že v šestdesetih letih preteklega stoletja večkrat popeljal na gostovanja preko meja takratne Jugoslavije. V veliki meri je zaslužen tudi za uspeh marsikaterega škofjeloškega glasbenika, tako na domačem kot na mednarodnem področju, saj je veliko prostega časa posvečal prav delu z mladimi. Ali kot sam rad pravi: »Da bi izpilili njihovo glasbeno nadarjenost.« Ob poudarjanju kakovosti in zavzetosti Guličevega dela moramo povedati še nekaj, morda celo najbolj bistveno. Ivo Gulič - barba Gulič, kot mu pravijo njegovi prijatelji - je v ustvarjanje vseskozi vnašal svoj topli, sončni dalmatinski temperament, dobro voljo in pozitivno življenjsko energijo, kar se je še kako kazalo pri vzdušju v orkestru in med publiko. Nastope, vaje in pogovore je vedno znal popestriti s serijo duhovitih dovtipov, zanimivih anekdot, šal ... Ja, barba Ivo je znal ustvariti tisto pravo štimungo. Ivo Gulič je kot glasbenik z izjemnim občutkom za skladnost pomagal pripraviti nič koliko kulturnih prireditev v škofjeloški občini ter širšem slovenskem in mednarodnem prostoru. K sodelovanju z Mestnim pihalnim orkestrom Škofja Loka je pritegnil mnoge pedagoge, učence osnovnih šol v občini in mednarodno priznane glasbenike - soliste. Ivo Gulič in Mestni pihalni orkester Škofja Loka. 182 Priznanja Občine Škofja Loka za leto 2003 / LR 59 V minulih letih je po zahtevnih pripravah skupaj z orkestrom požel velik uspeh tudi na državnih tekmovanjih pihalnih orkestrov Slovenije. To je bil rezultat resnega in predanega dela ter dobrega vzdušja v orkestru. 50-članski orkester se je na vajah sestajal dvakrat tedensko, pred prireditvami, ki so jih imeli letno med 25 in 30, pa tudi večkrat. Čeprav je delo z orkestrom od njega zahtevalo veliko časa, ga je vodenje orkestra osrečevalo. Pravi, da je bil ponosen na celoten orkester, njegovo homogenost in medsebojno prijateljstvo. Zelo ceni škofjeloške glasbenike, želi si, da bi na različnih prireditvah v Škofji Loki nastopali predvsem oni; uveljavili so se v širšem slovenskem in mednarodnem prostoru, zato je prav, da jih bolje spoznajo tudi Ločani. Za uspeh marsikoga od njih pa je zaslužen prav Ivo Gulič. Ivo Gulič je pomembno zaznamoval 50 let kulturnega in javnega življenja v Občini Škofja Loka ter zasluženo prejel najvišje občinsko priznanje. Pri tem pa je ostal dosledno skromen, saj je pripomnil, da to priznanje ni namenjeno le njemu, ampak vsej glasbeni ustvarjalnosti v Škofji Loki, za kar je zaslužnih veliko ljudi. Ivo Gulič je Mestni pihalni orkester Škofja Loka vodil do leta 2006, ko je ta s številnimi koncerti slavnostno obeležil 130. obletnico pihalne godbe v Škofji Loki. Srebrni grb Občine Škofja Loka za leto 2003 prejme GOSPODARSKA DRUŽBA ŠIBO, predelava termoplastov in orodjarstvo, d.o.o. Škofja Loka za uspešno vodenje podjetja, uvajanje novih tehnologij ter odpiranje novih delovnih mest Gospodarska družba Šibo, d.o.o. je bila ustanovljena leta 1989, njeni temelji pa segajo v leto 1967, ko se je Franc Šifrar, oče sedanjega lastnika, začel ukvarjati s predelavo termoplastičnih mas, leta 1976 pa še z orodjarstvom. Ti dve dejavnosti sta še vedno temeljni dejavnosti družbe, ki jo od leta 1993 vodi Boštjan Šifrar. Družba Šibo, d.o.o. je izrazito izvozno naravnana, saj izvaža v več kot 40 držav. Delež izvoza je vseskozi naraščal in trenutno predstavlja 90 % njihove proizvodnje. Vseskozi se je povečevalo tudi število zaposlenih; ob ustanovitvi je podjetje zaposlovalo 6 ljudi, danes 220. V prvih letih novega tisočletja je rast proizvodnje znašala 29,60 %, donosnost kapitala je bila 12 %, dodana vrednost na zaposlenega je predstavljala 7,7 milijona slovenskih tolarjev. V letu 2012 so kljub gospodarski krizi ustvarili 26 milijonov Priznanje je prevzel direktor družbe Boštjan Šifrar. 183 Priznanja Občine Škofja Loka za leto 2003 / LR 59 evrov prihodkov, kar pomeni 6,3 % rast v primerjavi z letom 2011, in ustvarili okrog 2 milijona evrov dobička iz poslovanja, dodana vrednost na zaposlenega pa se približuje 55.000 evrom. V podjetju so vseskozi stavili na visoko strokovnost, stroškovno učinkovitost in zaposlene, ki jih, tako kot Šifrarja, zaznamujeta trdo delo in vztrajnost. Kakovost poslovanja in proizvodov stalno spremljajo, dopolnjujejo in vzdržujejo. Slovenski inštitut za kakovost jim je leta 1999 izročil certifikat kakovosti po standardu ISO 9001. Ustanovili so tudi razvojno skupino, ki za domače potrebe razvija zahtevnejše projekte ter s tem prispeva k inovativnosti na tehnološkem področju in razvoju družbe. Največji obseg proizvodnje trenutno predstavljajo izdelki za potrebe kozmetičnih in farmacevtskih podjetij (leta 2012 so izdelali 2,62 milijarde zamaškov!), izdelujejo pa tudi visoko kakovostne izdelke za področje medicine ter tehnične izdelke za potrebe elektroindustrije, gospodinjskih aparatov, telekomunikacij, kemične, avtomobilske in celo letalske industrije. Zaradi vztrajne organske rasti družbe so leta 2004 v industrijski coni na Trati zgradili nove poslovno-proizvodnje prostore, leta 2008 pa odprli nov proizvodni obrat za farmacevtske proizvode. Proizvodnjo neprenehoma tehnološko posodabljajo in avtomatizirajo, s tem lajšajo delo zaposlenim, spodbujajo tehnološke inovacije, povečujejo kakovost in produktivnost ter zvišujejo dodano vrednost. Gospodarska družba Šibo, d.o.o. je zelo pomemben dejavnik v loškem gospodarskem prostoru in vodilna družba v svoji dejavnosti v širšem slovenskem okolju. O tem pričajo tudi prejete nagrade in priznanja. Omenimo le najpomembnejše med njimi: podjetje Šibo je prejemnik srebrnega grba Občine Škofja Loka (2003), Boštjan Šifrar pa nagrade Gospodarske zbornice Slovenije za izjemne gospodarske in podjetniške dosežke (1997) ter naziva Podjetnik leta (2011), ki ga je prejel za uspešno uresničevanje premišljene strategije, s katero je iz obrtniške delavnice ustvaril globalno podjetje. Srebrni grb Občine Škofja Loka za leto 2003 prejme JOŽEF GALOF za prizadevno delo na področju razvoja Krajevne skupnosti Trata in škofjeloškega rokometa Jožef Galof se je rodil 7. januarja 1945, v Šoštanju, zdaj že vrsto let živi v Hosti pri Škofji Loki. Vodenje Krajevne skupnosti Trata je prevzel leta 1989. Pod njegovim požrtvovalnim vodstvom se je v tem času razvila v eno najbolj urejenih krajevnih skupnosti v Občini Škofja Loka. V razvoj in napredek krajevne skupnosti je vložil veliko več, kot je od njega zahtevala funkcija, ki jo je opravljal. Jožef Galof je aktivno sodeloval pri vseh ključnih projektih, ki so prispevali k razvoju in ureditvi Krajevne skupnosti Trata: tj. pri širitvi telekomunikacijskega 184 Priznanja Občine Škofja Loka za leto 2003 / LR 59 omrežja na celotnem območju krajevne skupnosti, ureditvi športnega parka v Frankovem naselju in centra krajevne skupnosti, aktivno je sodeloval tudi pri ureditvi vseh vasi v krajevni skupnosti (od Drage do Suhe in Trate) s komunalno infrastrukturo. Prav tako je veliko napora vlagal v pridobitev dokumentacije, finančnih sredstev in zemljišč za cestno povezavo Lipica-Gosteče ter izgradnjo dveh mostov na tej tako imenovani »mini obvoznici«. V letih od 1994 do 1999 je bil na krajevni skupnosti zaposlen kot referent za komunalne zadeve. Tudi po prekinitvi delovnega razmerja na krajevni skupnosti je še vedno vestno opravljal svojo predsedniško funkcijo. Vselej je, ne glede na formalno funkcijo, deloval v dobrobit krajanov in razvoja krajevne skupnosti. Domačini so kmalu prepoznali in znali ceniti njegovo sposobnost usklajevanja različnih interesov krajanov, njihovo zaupanje vanj se je še okrepilo, ko je kot izvoljeni občinski svetnik v ospredje vedno postavljal skupne interese krajevne skupnosti. Jožef Galof je bil tudi med najodločnejšimi j ■ pobudniki in podporniki izgradnje sodobne Športne dvorane Trata. To seveda ni nikakršno ^ naključje, saj je dobil srebrni grb tudi za svoj izjemen prispevek k razvoju škofjeloškega rokometa. Kot sam pravi, je pri rokometu »od prvega dne«, kar pomeni od leta 1963, ko je, skupaj s prijatelji, kot igralec prvič stopil na rokometno igrišče. Strast do ^ rokometne igre z leti nikakor ni ponehala, celo jjfcv, tč nasprotno, Jožef Galof je prevzel pomembne organizacijske in funkcionarske zadolžitve v matičnem klubu. Kot funkcionar, trener in selektor se je preizkusil tudi pri drugih klubih in selekcijah, zato ne preseneča, da je za mnoge sinonim za škofjeloški in tudi slovenski rokomet. Jožef Galof Jožef Galof je aktiven tudi v škofjeloškem občinskem svetu, vanj je bil izvoljen v vseh dosedanjih sklicih tega organa. Srebrni grb Občine Škofja Loka za leto 2003 prejme TAMBURAŠKA SKUPINA BISERNICA IZ RETEČ za njeno 80-letno uspešno delovanje na področju vzgoje in oblikovanja kulturnega življenja v domačem kraju in Občini Škofja Loka Tamburaška skupina Bisernica iz Reteč je leta 2003 v kulturnem domu v Retečah slavnostno obeležila 80. obletnico svojega delovanja. Na tamburice so v Retečah prvič zaigrali leta 1922, od takrat se, razen med 2. svetovno vojno, njihov nežni zvok redno pojavlja na vseh kulturnih prireditvah v domačem kraju in dru- 185 Priznanja Občine Škofja Loka za leto 2003 / LR 59 god po Občini Škofja Loka, ob dolgoletnem sodelovanjem s Folklorno skupino Sava iz Kranja pa so zvenu njihovih strun prisluhnili v praktično vseh evropskih in celo nekaterih neevropskih državah. Tamburaška skupine Bisernica je dobila svoje ime po najmanjši tamburici kitarske oblike - bisernici. Skupino je ustanovil domačin, sodnik in duhovnik dr. Alojzij Rant. Po 2. svetovni vojni je njeno vodenje prevzel neumorni Franc Rant in jo vodil do smrti (1996). Od leta 1982 dalje je mlajše skupine vodil Janez Kermelj, Jure Križaj je kasneje prevzel študentsko skupino, Marjan Igličar pa veterane. Člani Tamburaške skupine Bisernica so se redno udeleževali republiških srečanj, ki jih prireja Združenje tamburaških skupin Slovenije. Tudi sami so bili petkrat organizatorji republiške revije - ene najbolj odmevnih kulturnih prireditev v občini, širši javnosti pa sta jih predstavila tudi nacionalni radio in televizija. Tamburaši iz skupine Bisernica igrajo prirejene ljudske pesmi, koncertne skladbe, pisane za tamburaške sestave, in priredbe večno zelenih melodij. Glavni razlogi, ki so člane pripeljali v skupino, so dobro vzdušje, prijateljsko druženje, igranje in nastopi doma in po svetu, kar jim je v preteklosti omogočilo predvsem plodno sodelovanje s folklorno skupino Sava, ter družinska tradicija, saj so mnogi mladi tamburaši ljubezen do tamburic podedovali od svojih staršev. Ponosni so na skupino, ki je leta 1993 pod mentorstvom Tomaža Tozona posnela kaseto, lahko pa se pohvalijo tudi s sodelovanjem s priznanim opernim pevcem Ladkom Korošcem. Tamburaška skupina Bisernica iz Reteč. 186 Priznanja Občine Škofja Loka za leto 2003 / LR 59 V času podelitve priznanja so bile aktivne tri samostojne tamburaške skupine: srednješolska, študentska in veteranska ter dve osnovnošolski skupini podmladka. V vseh skupinah je igralo 40 tamburašev. Kot zanimivost naj povemo, da se je v času od ustanovitve do danes v tamburaški skupini Bisernica naučilo igranja na tamburice več kot 270 domačinov. Od leta 1997 je poučevanje tambu-ric, ob pomoči Občine Škofja Loka, uvrščeno v nadstandardni program Glasbene šole Škofja Loka. Za dolgoletno vztrajanje pri dejavnosti, ki želi dajati iskrena glasbena sporočila zvestim poslušalcem in prijetna občutja izvajalcem, zasluži vse spoštovanje - leta 2003 pa so prejeli tudi srebrni grb Občine Škofja Loka. Bronasti grb Občine Škofja Loka za leto 2003 prejme PATER ANGEL BOGOMIR MIRKO KRALJ za dolgoletno uspešno in družbeno pomembno delo ter transkripcijo Kronike bratovščine sv. Dizme Pater Angel Bogomir Marko Kralj se je rodil 7. septembra 1931, pri Sv. Tomažu pri Ormožu. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, šolanje pa nadaljeval v malem semenišču na Ptuju, na gimnazijah v Varaždinu, na Reki in v Osijeku, kjer je maturiral. Teologijo je študiral na teoloških fakultetah na Reki, v Zagrebu in Ljubljani. V duhovnika je bil posvečen septembra 1959. Po slovesu patra Odila je prevzel mesto duhovnika pri uršulinkah v Škofji Loki. Leta 1961 je bil postavljen za profesorja na interni gimnaziji v Osijeku, kjer je poučeval nemščino in grščino. Po dveh letih so ga na Reki nastavili za prefekta kapucinskih semeniščnikov. Od leta 1966 do 1972 je bil župnik v Štepanji vasi v Ljubljani, nato je za osem let odšel v Švico, kjer je med našimi izseljenci opravljal duhovno službo. Po v vrnitvi v domovino (1980) je bil dve leti v kapucinskem samostanu v Celju, nato je do leta 1997 služboval kot predstojnik kapucinskega samostana v Vipavskem Križu. Leta 1997 se je vrnil v Škofjo Loko, tokat v kapucinski samostan, kjer biva in deluje še sedaj. Poleg duhovno-pastoralnega dela pater Angel veliko svojega časa namenja prevajanju in transkribiranju1 različnih besedil. S starejšo zgodovino in pisavami se je pobliže srečal ob 1 Transkripcija je prepis oziroma prenos originalnega besedila v drugo pisavo; npr. zapisa iz gotice v latinico. Pater Angel Bogomir Marko Kralj ob prevzemu občinskega priznanja. 187 Priznanja Občine Škofja Loka za leto 2003 / LR 59 350-letnici kapucinskega samostana Križ na Vipavskem in obletnici znamenitega baročnega pridigarja Janeza Svetokriškega. Transkribiral je številna besedila iz Provincialnega arhiva kapucinov: kriško, krško, novomeško ter celjsko kroniko in vrsto drugih dokumentov. Transkribiral je tudi pisma slovenskih protestantskih piscev Bohoriča, Trubarjevega sina in drugih. Med pomembnejša prevodna dela sodi tudi transkripcija Kronike bratovščine sv. Dizme, ki jo hrani Arhiv Republike Slovenije. Pater Angel pozna dobro tudi kroniko matičnega samostana v Škofji Loki, katere začetek je bil zapisan še v latinščini, nato je bila pisana v nemščini in gotski pisavi in od leta 1860 v slovenščini. Ker ima čez dan veliko dela in obveznosti, se prevajanju in transkribiranju posveča predvsem ponoči. Svoje delo opravlja z neomajno predanostjo in potrpežljivostjo. In še preden povsem dokonča besedilo se v mislih že posveča novim izzivom ... Pater Angel Bogomir Mirko Kralj ima veliko darov. Poleg dela in truda za blagor vseh, ki ga spremljajo skozi njegovo življenje, je za slovensko zgodovinopisje in kulturo neprecenljivo prav njegovo prevajanje in transkribiranje tekstov, ki šele s prepisom postanejo berljivi in razumljivi tudi drugim. S takšnim delovanjem pater Angel Bogomir Marko Kralj daje neprecenljiv dar slovenskemu narodu in vsej evropski kulturi. Prav za ta izjemno dragocen prispevek mestu in svetu je Angel Kralj prejel bronasti grb Občine Škofja Loka. 188 Priznanja Občine Škofja Loka za leto 2003 / LR 59 Tina Dolenc Občina Gorenja vas - Poljane v letu 2012 Tudi Občino Gorenja vas - Poljane so novembra 2012 prizadele poplave. Na nekaterih območjih je voda zalila stanovanjske objekte, poplavila kmetijske površine, zasula več prepustov, močno poškodovala več makadamskih poti, kratek čas so bile zaprte tudi nekatere ceste. Na terenu so bili gasilci iz vseh sedmih gasilskih društev, skupaj več kot 250. Poplave so povzročile za 215.200 evrov škode na infrastrukturi, kmetijskih zemljiščih in objektih. Po podatkih Janeza Klobovesa, ki že 15 let vsak dan beleži podatke o vremenskih pojavih na padavinski postaji v Poljanah, je do konca oktobra 2012 v Poljanah padlo 1105 litrov padavin na kvadratni meter. Desetletno povprečje dežja za Poljane znaša 1300 litrov, povprečje Zemeljski plaz je ogrozil šolo in vrtec na Sovodnju. (iz arhiva Občine Gorenja vas - Poljane) LR 59 / Občina Gorenja vas - Poljane v letu 2012 189 padavin za Poljane za leto 2010, ko so občino prav tako prizadele poplave, je bilo 2300 litrov. Do sredine novembra 2012 je bilo desetletno povprečje že doseženo. »Šola in vrtec sta zjutraj sprejemala otroke ob svečah. V učilnicah so bili učenci oblečeni v bunde, saj se v neizolirani stari stavbi precej bolj shladi kot v prizidku, kadar ni ogrevanja. Niti dobro še nismo uspele urediti načina kuhanja oziroma prehranjevanja za vrtčevske in šolske otroke, ko je prenehala teči še voda. Pogled skozi okno mansarde je dal vedeti, da narave človek ne more prelisičiti. Nasuta brežina, ki se je že nekaj časa vztrajno odmikala po milimetrih, je pretrgala vodovodno cev in pitna voda je sredi travnika poiskala pot na svobodo. Asfalt na poti do športnega igrišča je začel pokati, se razmikati in pogrezati. Brežina je na več delih razpokala, se premaknila navzdol in s seboj vlekla vodovodni jašek. Spodaj se je sprožil zemeljski plaz in zaprl cesto v del naselja Laniše.« je dogajanje ob in v podružnični šoli Sovodenj po obilnem deževju opisala Milka Burnik. Odmiki zemlje in širjenje razpok so se pojavili pri robnikih in opornem zidu na poti na športno igrišče, ob robu starega šolskega igrišča, pod šolskimi gugalnicami, ki so se še bolj povesile idr.. Uradno jesensko merjenje je v primerjavi s spomladanskim spet pokazalo odmikanje prizidka od starega dela šole, ki so ga začeli meriti že v centimetrih. V stavbi se vsak dan zadržuje več kot 90 oseb. Samo v prvih dveh mesecih od začetka plazenja so s terena odpeljali 950 kubičnih metrov zemljine. Pred strokovnimi službami, občino in KS je zahtevna, odgovorna, vsekakor pa draga naloga, kako ustrezno in dolgoročno sanirati celotno brežino, ki od nekdaj skriva nepredvidljive podzemne vode, z več izhodi pa tudi s plastmi nestabilne ilovice. Geolog spremlja stanje poškodb, vodovod so speljali po novi trasi, in sicer ob glavni cesti Sovodenj-Nova Oselica. Za stabilizacijo hribine so tik ob šolskem igrišču, na dolžini dvajsetih metrov, navpično zabili dvajset pilotov, po šest metrov dolgih železniških tirnic, prečno položili armaturni mreži in zalili z betonom. Konec leta se je zgornji osrednji del še vedno premikal, vgradili so še 40 šestmetrskih jeklenih tirnic, po tem so merilci zabeležili upad hitrosti premikov. »Ob robu plazu na igrišču pod šolo in vrtcem smo naredili dve 16 metrov globoki in eno 11 metrov globoko raziskovalno vrtino, da bi ugotovili način plazenja, sestavo tal in izvedli druge preiskave, na osnovi katerih bomo plaz trajno sanirali,« pravijo na občini, kjer so v sanacijo plazu vložili že 59.000 evrov, celoten strošek za trajno sanacijo pa ocenjujejo na več sto tisoč evrov. Ve čji projekti Občina Gorenja vas Poljane je prejela uporabno dovoljenje za vodovodni sistem Podvrh-Zapreval in kanalizacijo Javorje. Prva gospodinjstva bodo na novo infrastrukturo priključili spomladi 2013. Za oba projekta je občina pridobila evropska sredstva iz Sklada za regionalni razvoj. Župan Milan Čadež je že podpisal tudi skoraj šest milijonov evrov vredno pogodbo za projektiranje in gradnjo kana- LR 59 / Občina Gorenja vas - Poljane v letu 2012 190 lizacijskega sistema Trebija-Gorenja vas in 16,463 kilometra novega cevovoda vodovodnega sistema Trebija-Poljane-Škofja Loka. Projekt bo predvidoma končan do konca leta 2014. V okviru projekta REAAL so energetsko obnovili Osnovno šolo Poljane - na strehi so namestili sončno elektrarno, vgradili kotlovnico na lesno biomaso in toplotno črpalko zrak/voda, zamenjali dotrajana okna, radiatorje in namestili termostatske ventile. Sončno elektrarno so v distribucijsko omrežje priklopili konec septembra, njena moč je 21 kWp, na leto bo proizvedla okoli 23 tisoč kWh električne energije. S tem se bodo emisije ogljikovega dioksida na leto zmanjšale za 13,9 ton. Vrednost investicije je bila ocenjena na 540.000 evrov, od tega občina prispeva okoli 90.000 evrov. Občina Gorenja vas - Poljane je javno razgrnila občinski podrobni prostorski načrt (OPPN) za del Gorenje vasi - okolico zdravstvenega doma in osnovne šole. Pri osnovni šoli je na mestu zdajšnjega zunanjega košarkarskega igrišča zasnovana velika telovadnica, v okolici šole pa sta predvideni še dve novogradnji, če se bodo pokazale potrebe po dodatnih prostorih. Na severni strani šole je na mestu dotrajanih obstoječih zunanjih igrišč predvideno novo zunanje igrišče za košarko, ob njem bo parkirišče. OPPN predvideva tudi povečanje in preureditev zunanjega otroškega igrišča za vrtčevske otroke ter nove zunanje športne površine. Poleg zdravstvenega doma je predvidena gradnja doma za starejše občane, s 60 ležišči v eno in dvoposteljnih sobah. Zunanja ureditev zdravstvenega doma in doma starejših obsega tudi ureditev prometnih poti, mirujočega prometa, zunanjih tlakovanih ter zelenih površin. Na travniku med zdravstvenim domom in večstanovanjskimi bloki na Blatih je načrtovana umestitev še treh blokov, s pripadajočimi parkirišči in otroškim igriščem. Vzporedno s kompleksom tovarne Jelovica je zasnovana nova cestna povezava do zdravstvenega doma, obstoječa cesta mimo cerkve bo namenjena le še pešcem in kolesarjem. Projektanti so predvideli tudi skupno 411 parkirnih mest. Smučišče STC Stari Vrh in smučarsko sezono so lastniki smučišča rešili v zadnjem trenutku. Čeprav je bilo s prejšnjim vodstvom Hypo Leasinga sklenjeno, da občini Gorenja vas - Poljane in Škofja Loka nimata več finančnih obveznosti, sta se ponovno zavezali, da bosta s finančnim vložkom pomagali še prihodnjih šest let. Vsaka občina bo vložila 60.000 evrov na leto, svoj del obveznosti je prevzelo tudi podjetje STC Stari Vrh ter novi družbeniki in sponzorji. Obstoječi lastniki so namreč k reševanju smučišča povabili tudi podjetnike in gostince iz lokalnega okolja. Lastništvo zasebnih družbenikov v podjetju se bo glede na vložena sredstva z leti povečevalo, saj občini nameravata svoj delež zmanjševati, skupno bosta ohranili četrtinski delež. Med letom je prišla novica o skrajšanju delovnega časa na poštah v Poljanah in na Sovodnju. Kljub nasprotovanju lokalne javnosti je z julijem začel veljati nov delovni čas. V Poljanah je pošta odprta pet ur na dan in dve uri ob sobotah, na Sovodnju je urad odprt dve uri na dan. LR 59 / Občina Gorenja vas - Poljane v letu 2012 191 S februarjem so v Zdravstveni postaji Gorenja vas zaprli ginekološko ambulanto, ki je delovala enkrat ali dvakrat na mesec. Vodstvo ZD Škofja Loka je med vzroki za zaprtje navedlo ekonomske razloge, upad obiska v zadnjih letih, pomanjkanje zadostne opreme (ultrazvok) in splošen trend po Sloveniji, da v manjših zdravstvenih domovih ni več ginekoloških ambulant. Vodenje Rudnika Žirovski vrh je po upokojitvi direktorja Petra Dolenca začasno prevzela Hiacinta Klemenčič, prej članica nadzornega sveta. Vanj je vlada po več mesecih nesklepčnosti (zaradi odstopa dveh članov) imenovala dva nova člana, tako da je nadzorni svet lahko ponovno začel z delom. Konec leta so RŽV obiskali minister za kmetijstvo in okolje ter predstavnika Direktorata za okolje in Uprave RS za jedrsko varnost. Skupaj s predstavniki občine in RŽV so si ogledali odlagališče hidrometalurške jalovine Boršt in drenažni rov pod njim. Čeprav je sanacija Boršta z drenažo zalednih vod, ki povzročajo plazenje (v letu 2012 se je premaknil za štiri centimetre), nujna, ostaja še naprej odprto vprašanje financiranja. Za izvedbo nujnih interventnih ukrepov bi moralo ministrstvo zagotoviti 400.000 evrov. Minister se je ob obisku tudi zavezal, da bodo v najkrajšem času pripravili spremembo Zakona o trajnem prenehanju izkoriščanja uranove rude in preprečevanju posledic rudarjenja v Rudniku urana Žirovski vrh (ZTPIU). Novela zakona bo vsebovala spremembo rokov za zapiranje v skladu s programom nadaljnjih aktivnosti do konca leta 2016 in definirala prehodno obdobje. RŽV občini dolguje že več kot pol milijona evrov za poplačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, saj ga ne plačuje že od sredine leta 2011. Pomembni premiki na področju turizma v občini S prireditvijo ob uradnem odprtju letnega vrta in spominskih sob je dvorec na Visokem spet dobil nekaj življenja, ki so ga mnogi, vsaj v turističnem smislu, pogrešali že vrsto let. Stalno razstavo je pripravila Bernarda Filipič Jesenko. Uvodni del je posvečen Tavčarjevemu delovanju v Ljubljani in Poljanski dolini, drugi del predstavlja njegovo ženo Franjo kot vsesplošno društveno aktivno žensko, zadnji del pa njegov rod in usodno nesrečo Tavčarjevih vnukov. Prostor v veži bo namenjen predstavitvi Kalanov, razvoja domačije, dvorca in dosedanje revitalizacije objektov. To sta tudi edina prostora, ki bosta na ogled, za obnovo ostalih soban bo treba najprej zbrati zadostna sredstva, tudi za obnovo t. i. škofove sobe, s številnimi lepimi štukaturami škofjeloškega baroka, ki bi lahko služila kot poročna dvorana. Na Visokem so uredili tudi novo makadamsko cesto in parkirišče za obiskovalce, ki so ob lepih dnevih lahko posedeli v senci mogočnih dreves, ob ponudbi gostilničarja Boštjana Poljanška. Štefanova hiša - rojstna hiša slikarjev Šubic - je po končani prenovi odprla svoja vrata za izvedbo kulturnih prireditev in ustvarjalnih dejavnosti. Ustvarjalnim delavnicam v okviru Tedna vseživljenjskega učenja je sledila 15. kolonija Iveta Šubica, v organizaciji Združenja umetnikov Škofja Loka, ki se jo udeležujejo slikar- LR 59 / Občina Gorenja vas - Poljane v letu 2012 192 ji in kiparji iz vse Slovenije. V okviru projekta (O)živela kultura bo postavljena stalna muzejska zbirka, ki bo prikazovala slikarsko dediščino slikarjev rodbine Šubic. Glavnino muzejske zbirke, ki je že popisana in dokumentirana, sestavljajo predmeti in orodja iz slikarske zapuščine Janeza Šubica st., slikarja ter priznanega restavratorja Mirka Šubica ter v hiši rojenih Jurija in Janeza Šubica. Urejena bo kiparska delavnica, predviden je nakup grafične preše in vzpostavitev promocijskih kanalov (spletni portal, tiskani materiali). Projekt omogoča izvedbo bogatega programa kulturnih dogodkov, razstav, tečajev in ustvarjalnih delavnic. V Štefanovi hiši in Tavčarjevem dvorcu je septembra potekal 1. Slovenski festival karikature, ki se je končal z razstavo 25 priznanih slovenskih karikaturistov. Ideja za festival se je porodila Borisu Oblaku, upravitelju Štefanove hiše, za velik odziv karikaturistov pa imata zasluge tudi domačin, stripar in karikaturist Iztok Sitar ter Radko Oketič, oba ustvarjalca in poznavalca karikaturistov. Med udeleženci je bil tudi Miki Muster, legenda slovenskih ustvarjalcev stripa in karikatur. 2. festival karikature naj bi segel preko meja, napoveduje se tudi formalno povezovanje slovenskih karikaturistov, središče njihovega povezovanja naj bi postale Poljane. Oživila je tudi nova turistična točka v dolini Kopačnice, kjer so nekdaj že izkoriščali topli in zdravilni vrelec, njegova voda vsebuje žveplene soli, ki pozitivno vplivajo na človekovo kožo. Pred nekaj leti je občina pri Topličarju v Kopačnici postavila testni bajer, uredila okolico bazena in postavila igrala za otroke, ki so najbolj številni obiskovalci testnega bajerja. S Turističnim društvom Slajka Hotavlje in gostilno Lipan so se dogovorili za organizacijo ponudbe za obiskovalce v brunarici, ki nudi streho vrtini in pripadajoči opremi. Postavili so še dve kabini za preoblačenje, sanitarije, lesene mize in klopi. Izvir je, sodeč po dobrem obisku v vročih poletnih dneh, postal priljubljena točka za oddih. V rovih utrdbe na Golem vrhu so na pobudo gostincev Boštjana Poljanška in Mateje Mezeg izvedli prvi balinarski turnir za Rupnikov pokal. 14 dvojic iz Poljanske doline - Udeleženci 1. Slovenskega festivala karikature na Visokem, (foto: Tadeja Šubic) Balinanje v rovih utrdbe na Golem vrhu. (foto: Denis Bozovičar) LR 59 / Občina Gorenja vas - Poljane v letu 2012 193 od Zminca do Žirov - je z lesenimi kroglami igralo na novem igrišču, urejenem v enem izmed stranskih rovov utrdbe. Ureditev balinišča je financirala Občina Gorenja vas - Poljane, vsi skupaj pa načrtujejo, da bi turnir postal tradicionalen in prepoznaven med igralci. Tudi sicer je bilo v promocijo in oživitev Rupnikove linije vložene veliko energije, porast obiskovalcev pa je že opazen. Občina Gorenja vas - Poljane je pripravila novo kolesarsko pot, t. i. občinski kolesarski krog. Kolesarska pot je dolga 101 km in ima 3.010 višinskih metrov vzponov in spustov ter je za povprečnega kolesarja naporna, zato je razdeljena v tri etape, te pa še v podetape. Posamezniki in skupine, ki se bodo odločili preko-lesariti omenjeni krog, bodo kolesarili po mejah Občine Gorenja vas - Poljane, ob tem pa imeli možnost videti najlepše, najatraktivnejše in najbolj razgledne točke občine ter se ob njih tudi ustaviti, spočiti in okrepčati. V Lučinah so praznovanje 150-let-nice organiziranega šolstva v kraju obeležili z odprtjem prenovljene, 73 let stare šolske stavbe in pisanim kulturnim programom. »Velika dodana vrednost za kraj Lučine je, da je to šola, ki nudi možnost predšolskega in osnovnošolskega izobraževanja do vključno petega razreda. S skupnimi prizadevanji krajanov Lučin, zaposlenih na podružnični in matični šoli ter občine nam uspeva ohranjati šolstvo v Lučinah in izboljševati pogoje dela tudi v času, ko država zmanjšuje in zaostruje finančne tokove za področje javnega šolstva,« je poudaril Izidor Selak, ravnatelj OŠ Ivana Tavčarja. Ob 150-letnici rojstva slikarja Antona Ažbeta je bila v Dolenčicah 1. Mala Ažbetova kolonija. K sodelovanju so povabili mlade nadarjene umetnike iz širšega škofjeloškega območja ter Poljanske in Selške doline. Ob obletnici rojstva so fotografi Ažbetovi domačiji podarili nekaj zanimivega fotografskega gradiva in obljubili, da bodo s svojim poslanstvom nadaljevali. V okviru 15. Šubičeve slikarske kolonije se je Ažbetu poklonilo tudi Združenje škofjeloških umetnikov. Tema kolonije je bila portret, s katerim se je veliko ukvarjal tudi slikar Ažbe. 23. aprila je minilo 90 let od rojstva Iveta Šubica, umetnika, ki je nadaljeval slikarski rod Šubicev. Učenci Osnovne šole Poljane so obletnico obeležili z razstavo reprodukcij njegovih del, ki so jih pri likovnem pouku izdelovali učenci Pomembnejše obletnice Prenovljena podružnična šola in vrtec v Lučinah. (iz arhiva Občine Gorenja vas - Poljane) LR 59 / Občina Gorenja vas - Poljane v letu 2012 194 7. in 8. razredov, ter z delavnico izdelovanja freske, ki jo je vodila slikarjeva hči, umetnica Maja Šubic, ki se prav posebej ukvarja s fresko. Prejemnik Jenkove nagrade za 2012, ki jo Društvo slovenskih pisateljev (DSP) podeljuje za najboljšo pesniško zbirko zadnjih dveh let, je Janez Ramoveš. Prejel jo je za pesniško zbirko Skuz okn strejlam kurente. Nagrada mu predstavlja potrditev dosedanjega ustvarjanja, nikakor pa nanjo ne gleda skozi prizmo tekmovalnosti. Sam pravi, da na področju duha ni zmagovalcev in poražencev ter dodaja, da je že skrajni čas, da bi v vsakdanjem življenju prenehali z nesmiselno tekmovalnostjo. Občinski nagrajenci Ob občinskem prazniku, ki ga občina praznuje 23. novembra, na dan, ko so bili leta 973, v darilni listini cesarja Otona II., prvič omenjeni kraji v današnji Občini Gorenja vas - Poljane, je župan Milan Čadež podelil občinske plakete in priznanja. Valentin Kokalj, upokojeni ravnatelj OŠ Ivana Tavčarja Gorenja vas, je prejel plaketo Občine Gorenja vas Poljane za dolgoletno delo na področju vzgoje in izobraževanja ter vsestransko sodelovanje z lokalno skupnostjo. Na delovno mesto ravnatelja gorenjevaške šole je bil imenovan 15. avgusta 1981 in ga je opravljal vse do upokojitve, 31. septembra 2009. Veliko in odgovorno področje njegovega dela je bila skrb za vzdrževanje in gradnjo šolskih objektov, saj so bile Dobitniki občinskih plaket in priznaj za leto 2012. Od leve proti desni: Iztok Sitar, Urban Jeram, župan Milan Čadež, Roman Kokalj in Valentin Kokalj. (foto: Vito Debelak) LR 59 / Občina Gorenja vas - Poljane v letu 2012 195 v času njegovega ravnateljevanja obnovljene podružnične šole Lučine, Javorje in Sovodenj ter zgrajena Osnovna šola Poljane. Šolska zgradba v Gorenji vasi je bila povečana za potrebe devetletke, zgrajeni so bili dodatni prostori za vrtec, obogatena je bila z urejenimi zunanjimi igrišči in okolico. Roman Kokalj, poveljnik Občinskega gasilskega poveljstva (OGP) Občine Gorenja vas Poljane, je prejel občinsko plaketo za dolgoletno požrtvovalno, humano in vestno delo na področju prostovoljnega gasilstva. Kokalj je poveljnik OGP Občine Gorenja vas Poljane od leta 1998, aktivno sodeluje v upravnem odboru in poveljstvu Gasilske zveze (GZ) Škofja Loka, kjer je tudi predsednik komisije za izobraževanje, in v matičnem društvu PGD Trebija, kjer je predsednik nadzornega odbora. Svoje bogato znanje kot predavatelj posreduje na gasilskih tečajih, aktivno sodeluje na intervencijah, njegov etični in enakovredni odnos do vseh društev ga označuje za humanega, požrtvovalnega, dobrega in vestnega gasilskega vodjo. Za operativno delo v gasilstvu je vrsto priznanj na regijskem in državnem nivoju že prejel. Urban Jeram, mednarodno priznani didžej (DJ), je prejel občinsko priznanje za ustvarjanje na področju kulture, umetnosti, glasbe in izjemen uspeh na svetovni klubski sceni. Kariero je pričel leta 2003, v znanem klubu na Trebiji. Leta 2005 se je preselil v Ljubljano, kjer je najprej delal kot tonski tehnik in grafični oblikovalec na radiu, kasneje v pisarni DJ Umeka, ustvarjal je tudi v priznani slovenski videoprodukciji Di:vision. Letošnja zmaga med tisoč didžeji iz vsega sveta, na natečaju Burn Residency, je bila prelomnica med amatersko in profesionalno glasbeno kariero. Prva nagrada je bila potovanje in učenje na Ibizi, ob boku tujih DJ zvezdnikov. Postal je član največje španske organizacije elektronskih zabav El Row, s katero je poleti 2012 sodeloval tudi v enem izmed klubov v Barceloni. Iztok Sitar, eden najvidnejših ustvarjalcev stripa pri nas, je prejel priznanje župana za dolgoletno in mednarodno uspešno umetniško ustvarjanje na področju stripa, ilustracije in karikatur. Končal je šolo za oblikovanje, smer grafika, in leta 1984 v literarni reviji Mentor objavil svoj prvi (rahlo avtobiografski) strip Kdo je ubil risarja stripov. Od takrat je pod svojim imenom ali psevdonimom Ninel objavljal stripe in karikature v večini slovenskih časopisov in revij. Leta 1990 je izšel njegov prvi stripalbum Sperma in kri. V Dnevniku je deset let objavljal dnevni humoristični strip, Bučmanove. Do zdaj je izdal 13 žanrsko različnih albumov, med katerimi so njemu najljubši tisti z družbenopolitično tematiko. Leta 2007 je ob 80-letnici slovenskega stripa izdal prvo slovensko monografijo Zgodovina slovenskega stripa, v kateri je v sliki in besedi predstavil 80 najpomembnejših avtorjev stripa. LR 59 / Občina Gorenja vas - Poljane v letu 2012 196 Leposlovje ■ . Avn W/fMHI ■.&& isv' ■v Si MHI .■USrSm-n vi K Marija Stanonik Kaj je poljanskega v poeziji poljanskih avtoric (1. del) Uvod Franček Bohanec (1923-2010) se je zadnje obdobje življenja udomačil v Gorenji vasi. V njeno širše okolje se je tako vživel, da je ob oceni dveh pesniških zbirk v Žirovskem občasniku spokojno zapisal: »Zdaj živim z njimi - Poljanci.«> Vse življenje, posvečenemu slovenski besedi2, se mu je ob priložnosti, kdove zakaj in kdaj, utrnila misel, da bi avtorice iz Poljanske doline3 zaslužile lastno antologijo. Predlog je navrgel Mileni Miklavčič, ki se je je ideja prijela4 in kot sodelavka lokalnih sredstev obveščanja (časopisi: Idrijske novice, Gorenjski glas, Ločanka, Utrip; lokalni radio Sora) za zamisel pridobila številne avtorice: »Smelemu koraku sledi ustanovitev literarnega društva, zato vabimo vse, ki pišejo prozo ali poezijo, da se nam pridružijo.«5 I. »Pridite po svoj verz!« Po dveh letih priprav so se javnosti predstavile z željo, da bi pridobile dovolj sredstev za objavo Zbornika pesnic in pisateljic6 Poljanske doline, kakor piše na vabilu za srečanje v gostilni Pr'Sedmic, v Gorenji vasi, 19. oktobra 2007: Pogovor bo, to je jasno kot beli dan, tekel o našem knjižnem projektu. Zbrano je skoraj vse gradivo, prav tako pa smo že dobili potrjeno pomoč dveh občin: žirovska je projektu namenila 600 evrov, Občina Gorenja vas - Poljane pa 161 evrov. Upamo, da na ustvarjalne občanke ne bodo pozabili niti škofjeloški občinski možje. Konec koncev, knjiga, ki se bo, upamo, rodila naslednjo leto, bo lahko vsekakor izjemno promocijsko darilo tudi za podjetja. 1 Bohanec, Življenje publicista, str. 154-156. 2 Stanonik, Dvema slavistoma z ozemlja loškega gospostva v spomin, str. 327-329. 3 Seveda s tem niso mišljene le prebivalke v dolini, temveč tudi v loškem pogorju. 4 Bogataj, Prvič javno podarile verze, str. 6. 5 Likar, Srečanje pesnic in pisateljic s Škofjeloškega, str. 64. 6 Iz tega se vidi, da se je prvotna zamisel razširila na vso besedno umetnost. 200 Kaj je poljanskega v poeziji poljanskih avtoric (1. del) / LR 59 Na seznamu povabljenih je tudi Franček Bohanec in župani občin Gorenja vas, Škofja Loka in Žiri, predstavniki nekaterih podjetij iz Poljanske doline ter zastopniki medijev. O tem, kako se je odvijalo to srečanje, ni medijskih podatkov, kakor da bi bilo le vaja za naslednje srečanje v Hiši kulinarike Jezeršek, v Sori pri Medvodah, 19. 11. 2007. Zanj so se »/m/odrijanke, pesnice in pisateljice s Škofjeloškega« veliko bolje pripravile. Že domiseln naslov, Pridite po svoj verz, je utegnil privlačiti publiko. Ob poeziji pesnic, petju Uršule Ramoveš, klenih besedah Anice Berčičeve in sončnih cvetličnih kreacijah, ob prigrizku in vinu bomo skupaj navihani, bistri in nasmejani v dobro razpoloženi družbi. V gibki mreži besed bomo iskali samo vaš verz, ki vam ga bomo podarile, brezpogojno in iskrenega srca. Podprite nas v želji po izdaji zbornika, ki je ne nazadnje lahko zgovorno poslovno darilo. Ali pa le uživajte v naši družbi; ker ustvarjati pomeni dvakrat živeti. Seveda so spet upale, da bodo izid antologije finančno podprle občine, iz katerih izhajajo, in uspešna podjetja na njihovem območju.7 Na literarnem večeru v Sori so se predstavile Irena Bevk, Anica Berčič, Barbara Dolenec in Agata Troj ar. V skladu z naslovom prireditve je Tončka Reven vsakemu obiskovalcu podarila »verze modrosti«, ki jih je spisala prav za to priložnost.8 Častno pokroviteljstvo nad prireditvijo je prevzela častna konzulka s konzulata Republike Slovenije v ZDA dr. Mateja de Leonni Stanonik, dr. med., rojakinja iz Poljanske doline. V pozdravnem pismu je zapisala: Mislim, da je to srečanje pomembno za razvoj poljanske ter s tem slovenske proze in poezije. Zanjo moramo poskrbeti sami, s skupnimi močmi, s sodelovanjem brez predsodkov in navdušenjem, ki nam ga ne manjka. Naš osnovni namen ni pridigati in leporečiti, temveč dajati pozitiven zgled, ki bo prepričljiv, ker bo imel trdne temelje. Želimo doprinesti k slovenski umetnosti in se obenem druga od druge tudi kaj naučiti. Mene osebno namreč proces ustvarjanja ne zanima le kot ustvarjalko, ampak tudi kot nevroznanstvenico, ki preučuje človeške možgane.9 Prireditev je doživela sorazmerno pozornost, saj sta bila medijska pokrovitelja večera Radio Sora in Gorenjski Glas, ki je v prilogi Ločanka pripravil posebno reportažo: »»Želimo biti prisotne po vsej dolini, saj po (ne)odzivih pomembnih mož želimo pokazati, da tudi naša poezija in naša proza nekaj veljata,« pojasnjuje Milena Miklavčič. Knjiga bo pokazala ustvarjalno energijo več kot tridesetih 7 Likar, Srečanje pesnic in pisateljic s Škofjeloškega, str. 64. V tem primeru so upale na zgled podjetnika in mecena umetnosti in kulture Janeza Škrabca, s Hrovače pri Ribnici. 8 Likar, Srečanje pesnic in pisateljic s Škofjeloškega, str. 64. 9 Likar, Srečanje pesnic in pisateljic s Škofjeloškega, str. 64. 200 Kaj je poljanskega v poeziji poljanskih avtoric (1. del) / LR 59 žensk, ki predstavljajo Poljansko dolino in Škofjo Loko. Ni lepšega kot domača literatura, menijo avtorice, ki prihajajo iz široke socialne palete, vse pa so zelo ustvarjalne. Vse to so prinesle na svet, saj se talenta ne da priučiti. Vsaka avtorica bo v zborniku predstavljena s fotografijo, življenjepisom in nekaj deli.«10 »Že pred nekaj leti sem oddala svoja besedila, danes pa nas je že veliko avtoric. Prav to je pripeljalo do tega, da smo se lahko zbrali na tako lepem večeru, kot je današnji,« nam je povedala Minka Likar in dodala, da vsaka od njih čuti željo po ustvarjanju in tudi druženju. Likarjeva je pred časom izdala knjigo, ustvarja rože iz agrumov ter sodeluje v skupini Poljanski veter. »Ne bi imela nič proti, če bi bili zraven tudi moški, vendar je ta projekt prav tako zanimiv.« »V naših krajih niso nove samo tovarne, trgovine, pomembni le športniki in politiki... V Poljanski dolini in Škofji Loki imamo tudi več kot trideset žensk, ki se bodo kmalu povezale v društvo in tako še močneje pokazale svojo ustvarjalnost, svojo literarno moč,« smo lahko slišali na večeru proze in poezije.» Do sedaj je Občina Žiri za pomoč pri izdaji knjige namenila 600 evrov, Občina Gorenja vas - Poljane 136 evrov, Občina Škofja Loka ter podjetja inpod-jetniki še nič. Verjamemo, da so bili do sedaj premalo obveščeni o pobudi pesnic in pisateljic Poljanske doline in Škofje Loke. Večera se je udeležil le Zdravko Krvina, svoje prostore je v Sori odprla družina Jezeršek. Kakorkoli, zbornik je zbran in trenutno v rokah lektorice, oblikuje se naslovnica, v Gorenjskem glasu bomo poskrbeli za računalniški prelom strani.12 Z istim naslovom in podobno oblikovanim vabilom je bilo 1. 12. 2007 samo v Galeriji v Žireh srečanje organizirano s pomočjo kar treh kulturnih ustanov: Literarne sekcije pri DPD Svoboda Žiri, Krajevne knjižnice Žiri in Komisije za kulturo pri Občini Žiri: Ob poeziji, petju, klenih besedah, cvetličnih kreacijah, ob prigrizku in vinu ter ogledu mandal, ustvarjenih na delavnici v Krajevni knjižnici Žiri, ob virtu-oznem igranju Alenke in Ilije Popov, ob iskrivem vodenju večera Nine Kokelj ter zavzetem sodelovanju samih ustvarjalk bomo skupaj navihani, bistri in nasmejani v dobro razpoloženi družbi. V gibki mreži besed bomo iskali samo vaš verz, ki vam ga bomo podarile, brezpogojno in iskrenega srca. Marija Krajnik je za srečanje 1. decembra 2007 v Žireh po zgledu ene od pesmi, ki se poje, sestavila nekakšno himno: Od tam smo doma, kjer potoki šumijo, ki s Sovro prijazno se zliti hitijo. S Hribovja Poljanskega smo, iz Doline, in s Polja, kjer Sora se v Savo izlije. 10 Bogataj, Prvič javno podarile verze, str. 6. 11 Bogataj, Prvič javno podarile verze, str. 6. 12 Bogataj, Prvič javno podarile verze, str. 6. 202 Kaj je poljanskega v poeziji poljanskih avtoric (1. del) / LR 59 Podnevi smo matere, žene, dekleta, si služimo kruh, si nabiramo leta, vmes snujemo vence iz sanj in spominov in v pesem jih spletamo, da zaživijo. In zdaj smo se zbrale, naj sreča nas vodi, da pesmi te naše bi v kito zvezale. To kito spominov iz sanj in ljubezni bi v roke še drugim jo rade predale.13 Za reportažo kar na štirih straneh, z velikimi fotografijami, je v Mladini poskrbela Nina Kokelj:14 »Zimski večer v Žireh. Lučke, redki sprehajalci. Marija se mije nasmehnila in mi v roke dala list papirja: 'Tole se mi je porodilo, Nina, včeraj...« Podnevi smo matere, žene, dekleta, si služimo kruh, si nabiramo leta, vmes snujemo vence iz sanj in spominov in v pesem jih spletamo, da zaživijo.' Da, ženske s katerimi sem preživela tisti večer, so 'matere, žene, dekleta,' ob razmišljanju o njih se mi je porodil izraz 'tihe ustvarjalke' - pišejo 'v tišini, v tišini časa, odtrganega od vsakdanjika.'15 Izhajala je iz navdušenja Milene Miklavčič, da »na Škofjeloškem obstaja najmanj trideset žensk pesnic in pisateljic, ki živijo povsem normalno družinsko življenje in praviloma začnejo ustvarjati šele v večernih urah, ko otroci ležejo k počitku.«16 II. »Tihe ustvarjalke« Na omenjenem žirovskem srečanju (1. 12. 2007) s pesnicami in pisateljicami iz Poljanske doline in Škofje Loke me je ugledna slovenska pisateljica Nina Kokelj izzvala z vprašanjem, kaj mislim o poimenovanju »tihe ustvarjalke«. Mimogrede je navrgla, da s tem meri na čas, ki ga posvečajo lastnemu ustvarjanju: pozno v noč, ko se po hiši vse umiri. Otroci spijo, perilo obešeno itn.17 Po odgovor se zatekam k trem pesnicam iz Poljanske doline. Prva, ki sem jo odkrila kot pesnico iz teh krajev, je bila Julka Fortuna 13 Korpus gradiva za »literarni zbornik« Trenutki, str. 235-240. 14 Kokelj, Tihe ustvarjalke s Poljanskega, str. 52. 15 Kokelj, Tihe ustvarjalke s Poljanskega, str. 52. 16 Likar, Srečanje pesnic in pisateljic s Škofjeloškega, str. 64. 17 Televizija ugasnjena, dodajam jaz. Obljubila sem ji, da bom o tem ob priložnosti premislila. Nisem pričakovala, da me bo tako hitro prijela za besedo. Jaz je pa tudi nisem vajena prelomiti. 202 Kaj je poljanskega v poeziji poljanskih avtoric (1. del) / LR 59 (Malenski Vrh, 1916 - Ljubljana, 1999)18 zelo mlada poročena v Smrečje pri Podlipi.19 Za II. Čipkarski festival v Ljubljani (1964) sem, sedemnajstletna srednješolka in ob počitnicah vneta klekljarica, kupila zbirčico njenih pesmi Iz srca do srca. Izdala jih je v samozaložbi, kar je bilo v časih, ko osebna iniciativa ni bila zaželena, zelo samozavestno dejanje. Ob delu na kmetiji, pri šestih otrocih in možu na bolniški postelji, iz katere ni več vstal, gotovo ni mogla pisati pesmi drugače kot ob poznih večerih, ko je bilo vse drugo dnevno delo za njo. Zanjo je torej naziv tiha ustvarjalka zelo primeren. Julka Fortuna je izrazita ustvarjalka toposa. Kakor pričajo že naslovi, jih je v zbirčici sedem: Podlipski dolini, Vrhnika, Pesem Poljanski dolini, Malenskemu Vrhu, Četerna Ravan, Žiri.20 Prvi dve sta izrazito opisni, bolj zgodovinopisno in turistično funkcionalni kot osebno zagreti. Več osebne prizadetosti je v pesmi o »lepi Poljanski dolini«, kjer, kakor poje »med hribi je rodni moj dom/čeprav mlada sem te zapustila/pozabila nate nikoli ne bom.«21 Drugi dve kitici sta apologija njenemu očaku in znamenitim prebivalcem: V tvoji dolini se je rodilo v revnih kočah več slavnih mož, po Tavčarju, Šubicu in Ažbetu v zgodovini ostala zapisana boš. Te Blegaš mogočni zvesto varuje, na njega se vsak rad vzpne, z njega se okrog razgleduje na lepote slovenske zemlje.22 Naslednja kitica je posvečena čipkarstvu, nadaljnje štiri pa družbeni in gospodarski preobrazbi vasi v šestdesetih letih 20. stoletja, ko so se ob napredujoči industrializaciji vasi praznile. Pesem Malenskemu Vrhu je otožen življenjepis o srečnem otroštvu in nadebudni mladosti, ki se je zelo hitro končala. V tej pesmi je tudi odgovor, od kod njene pesmi: Usoda mi je odločila, da kmalu zapustila sem dom, mlada sem se poročila, v želji da druge osrečila bom. 18 Žal, niti v Velikem biografskem leksikonu (Osebnosti) ni njenih podatkov, pa bi to kot pesnica in animatorka ter organizatorka klekljanja, ko je že kazalo, da propada, to zagotovo zaslužila. Za podatke se zahvaljujem njenemu vnuku Renatu Fortuna. Telefonski pogovor, 3. 1. 2003. 19 Vas na robu nekdanjega Loškega gospostva že sodi v občino Vrhnika. 20 Fortuna-Gantar, Iz srca do srca, str. 26-37. Tudi Polževo, kamor jo je »poslal 'Pavliha'« na dopust. 21 Fortuna-Gantar, Iz srca do srca, str. 30. 22 Fortuna-Gantar, Iz srca do srca, str. 30-31. 204 Kaj je poljanskega v poeziji poljanskih avtoric (1. del) / LR 59 Ko od doma sem se poslovila, polna načrtov in dobrih želja, trnovo pot sem nastopila, trpljenja in razočaranja. Kakor studenec ponikne v skrito notranjsko zemljo, tako se tud' moje življenje je skrilo v to trdo zemljo. Enkrat pa vsaki studenec izvira zopet na plan, tako so te moje pesmi, privrele iz srca na dan.23 Med najboljšimi Julkinimi pesmimi je domoznanska in socialno angažirana Četerna ravan, s srčno otroškimi spomini.24 Kdo ve, zakaj se je oddolžila tudi Žirovski kotlini.25 Konec šestdesetih let 20. stoletja sem se seznanila s Frančiška Tušek -Kloboves iz Poljan. Obiskala sem jo kot študentka etnologije, saj sem prevzela nalogo, da bom po Poljanski dolini zbirala gradivo za Etnološki atlas Jugoslavije. Njena življenjska zgodba,26 z velikim hrepenenjem po življenju v dvoje, me je ganila. Tako sva se zbližali, da mi je zaupala tudi pesmi iz njene samotne, revne mladosti, ko sta telo in duša zaman klicala po dopolnitvi. Ne le da je njeno pisanje potekalo v tihoti, celo v zapuščenosti, tudi izdelki njenega dela so bili obsojeni na molk.27 Zares vredna najlepšega spomina si draga Poljanska dolina, z bogatimi kmeti nasejana, z divnimi gorami si obdana. Kako ste lepe naše gore, kako zadivljene v nebo, objemajo vas trakovi zlate zore, sonce objema vas gorko. Tu visoke jelke, tam debeli hrasti, 23 Fortuna-Gantar, Iz srca do srca, str. 32-33. 24 Fortuna-Gantar, Iz srca do srca, str. 26-37, 34-35. 25 Fortuna-Gantar, Iz srca do srca, str. 36. 26 Stanonik, Življenje, samota in pesmi, str. 2. 27 Veseli me, da sta dve njeni pesmi objavljeni v pesniški zbirki poljanskih ustvarjalcev Sledi srca, str. 57, 86. 204 Kaj je poljanskega v poeziji poljanskih avtoric (1. del) / LR 59 revnega kmetiča dvigajo iz propasti. Napredno-resno-dobrega značaja orje, seje kmetič tega kraja. Iz težkih misli ga drami, ga budi, valovito morje žitnih polj. Narod slovenski, tebi hvala vsa in čast, kar jaz imam, zdaj drugim dam v last. Nadalje neumorno delaj mladi rod, da z uspehom zadovoljen boš povsod. Pa kaj ves trud in vse trpljenje, ki tare dobrega kmetiča, med tednom veseli se spet nedelje, da ga plača dva poliča, onega, ki prepodi skrbi vse v življenju težkih dni. Še bi rado srce moje govorilo preljub domači kraj, a sonce se je skrilo za gore ravno zdaj. Čeprav je sonce zatonilo, a moja misel pa nikdar ne bo, dokler mi srce bode bilo, gorko - za rodno vas tako!28 Moje življenje nekdaj Minilo je že dolgo vrsto let, ko siromašno dete se rodilo je na svet. V lepi Poljanski vasi na sredi vasi nje rojstna hiša stoji, a le malo časa njej zibelka je tekla, usoda nemila ji ljubezen materinsko je odrekla. Dana je bila v tuje roke negovana od tuje je matere. Tam gori v zelenem Črnem vrhu živela je pri revnih in dobrih ljudeh, hvala in čast tej dobri materi in vsem drugim povrhu, da, dve leti in pol delili z njo so ljubezen, žalost in smeh. 28 Stanonik, Življenje, samota in pesmi, str. 2. 206 Kaj je poljanskega v poeziji poljanskih avtoric (1. del) / LR 59 Učakala slabega zdravja je tretje leto, in takrat dobila je drugo teto. Vzeli so za svojo jo hčer zaradi neugodnih domačih družinskih razmer. Od tistega časa do poznih let v trdi vzgoji njej treba je bilo živet. Vzela je bila mladost - prostost ta najdražji zaklad, ki vsakdo uživa ga rad.29 Ančka Šumenjak (Hlavče njive, 1922) je leta 1972 (samozaložba, Maribor), ob srečanju z Abrahamom, izdala zbirko Natrgani cvetovi. Nikoli se nisva srečali, toda po posvetilu v njeni drugi pesniški zbirki Zemlja in pesmi (1974) se vidi, da sva se povezali sredi sedemdesetih let 20. stoletja. Ob branju njenih pesmi sem se spraševala, od kod ji poljanski motivi, saj njen priimek nikakor ne zveni poljansko. V telefonskem pogovoru mi je zaupala, da poljanska rojakinja že je, toda poročila se je na kmetijo v Jarenini v Slovenskih Goricah. Fizična odsotnost iz ljubih domačih ji krajev jo nagiba, da jih oživlja vsaj v besedah: Pozdravljen Blegoš, kralj gora, in vsa dolina Poljanska! Pozdravljena mi rodna vas ter hiša mamina - vsak čas. Tja doli v Rudo se ozrem, kjer se blešči od belih sten. Tam krasen marmor žagajo, po svetu vsem pošiljajo. Na Trati šola še stoji, mi znana je iz šolskih dni. Zdaj je že nova zidana, moderno vsa opremljena. Hotavlje v soncu se blešče, Gorenja vas vsa nova je. Bistra Sora vmes šumi, se proti Loki ji mudi. 29 Stanonik, Življenje, samota in pesmi, str. 2. 206 Kaj je poljanskega v poeziji poljanskih avtoric (1. del) / LR 59 Žirovski vrh po svetu znan -pod tabo skriva se uran. Tja proti Loki od Žirov vse polno hribov je - vrhov. Žetina, Gora, Javorje, kdo ne pozna teh krajev? V Žetino pod Koprivnikom, VMalenski vrh in na Poklon -tja moje misli pohite. Poljanska dolina Poljanska dolina, lepa in mila si zame zmeraj najbolj! Tam zibala me je mati predraga in tamkaj je rodni moj dom! Krog tebe planine venec so zvile od Loke do daljnih Žirov. Ponosno nad njimi Blegoš kraljuje, očak vseh poljanskih vrhov. Ob cesti v dolino Sora se vije, njeni valovi se v soncu blešče. Žene pohlevna žage in mline, včasih besneča poplavlja pa vse. Po hribih in v dolini domačije, cerkve in bele vasice stoje. Okrog njih so vrtovi, polja, njive, za njimi gozdovi mogočni šume. Zvečer se pesem vesela razlega, fantje so zbrani, na vasi pojo. Vsa dekleta na oknih slonijo, ob njih pa nageljni rdeči cveto. Dolina neznana, zdaj si poznana postala dalje in dalje okrog. Hotaveljski marmor, bogastvo urana sta v širni svet odprla si pot. 208 Kaj je poljanskega v poeziji poljanskih avtoric (1. del) / LR 59 Poljanska dolina, ti podarila nam in zanamcem si velike može! Tavčar, Šubici, Ažbe v svet ponesli so tvoje dotlej neznano ime. Prelepa dolina, draga in mila si mnogim, toda meni najbolj! Ne zabim te, ker vedno ljubila bom tvoje gore, doline, svoj dom. Prva kitica iz uvodne Moje pesmi se glasi: Moje pesmi/to so moje želje tihe/ moje misli in spoznanje. Edina metafora v navedenem odlomku je prav pridevnik »tihe«, iz česar sledi, da je za pesnico tihota zavesten, izvirni pesniški navdih. Pomen tihote se še poveča, ko v nadaljevanju sledi pojasnilo: »skrite solze jočem/v pesmih teh.« »Ni me sram, da sem kmetica,« je napisala v eni svojih pesmi, ki jih je pisala domala celo življenje. Sociološko in psihološko se navedeni trije primeri dobro prilegajo definiciji o »tihih ustvarjalkah«. Toda mogoče še bolj kot z vidika ustvarjanja je upravičena z vidika recepcije. Dejavnost, ki strokovno dobiva ime literarjenje, pri nas še nima primernega javnega odziva. Če pa že, ga praviloma spremlja pomilovanje, kvečjemu trepljajoča dobrohotnost. Toda v vertikalni klasifikaciji: slovstvena folklora > rokopisje > literarjenje > narečna književnost > trivialna literatura > literatura >umetnost [=vrhunska literatura], ki ji je ogrodje postavil Ivan Prijatelj, ima literarjenje upravičeno samostojno mesto. Literarjenje ni slovstvena folklora, saj ta obstaja v folklornem dogodku po načelu naravne komunikacije. To pomeni, da sta pripovedovalec in sprejemalec navzoča v istem prostoru in času. Za literaturo je bistven tehnični tip komunikacije: neposredni stik med avtorjem in sprejemalcem - bralcem je pretrgana. Avtor nikoli ne ve, kdaj in kdo bo bral njegovo delo, saj piše za neznanega, fiktivnega bralca. Pri literarjenju ima avtor pred očmi prepoznanega sprejemalca, zato je seveda njegov radius delovanja krajši, toda zato ni manj vreden.30 III. »Poezija konteksta« Analiza pesništva v času slovenskega narodnoosvobodilnega boja med 2. svetovno vojno je dokazala, da večina tedanjega ustvarjanja sodi v literarjenje.31 Med avtorji je bilo neverjetno veliko žensk, posebno v zaledju. Nekatere so tudi iz Poljanske doline. 30 Stanonik, Literarjenje, Ljubljana, 2011. 31 Prim. Marija Stanonik, Iz kaosa kozmos, str. 400. 208 Kaj je poljanskega v poeziji poljanskih avtoric (1. del) / LR 59 Martina Rupert - Marjuša (Nova vas pri Žireh, 1923) je bila učiteljica. Odlomek pesmi Na grobu ni več rožic32 je edini dokaz njenega pesniškega delovanja med 2. svetovno vojno. Vse rokopise je imela zakopane, vendar njena mama tudi temu skrivališču ni zaupala in jih je ob zadnji veliki hajki leta 1945 zažgala.33 Pavla Benedik -Tatjana (Jazbine nad Poljanami, 1923), kmečka hči, sestri Marinka Demšar - Jana, Miloška, Martina Demšar - Boža so sestavljale nekakšen dekliški terenski pesniški krožek.34 Pesem Tovarišu Živkotu 35 je za neko glasilo napisala na pobudo okrajnega komiteja SKOJ za poljanski okraj Janeza Kokalja -Vitka. Ko se je branila, ji je dejal: »Pa napiši kaj o Živku, ko ste ga imeli vsi tako radi.« Upoštevala je njegov nasvet in drugo jutro med košnjo zložila besedilo na napev pesmi Ko temni mrak zagrne zemljo trudno, ki jo je padli Živko - Zoran Kopač iz Žirov, komandir Poljanske čete - zelo rad pel. Druga pesem, ki je brez naslova (Gozd je zelenel36), a jo je tudi mogoče peti ob napevu Obsojena, obsojena, da za te več nisem - je posvečena Tatjaninemu padlemu fantu, ki je bil ranjen ob napadu na postojanko v Javorjah.37 Da avtorica zasluži našo pozornost, dokazuje njena navzočnost v skupinski zbirki iz Poljan o novem zvoniku pri cerkvi v Malenskem Vrhu.38 Justinka Peternelj - Nada (Javorje, 1924), prav tako kmečka hči, je dve pesmi (prvi verz: Kaj da moram peti o grobeh;39 Ko pridem spet domov40) napisala leta 1944. Več jih je bilo recitiranih na mitingih. Zadnjo je napisala zato, ker ji je brat kot partizan govoril: »Ne veš, kaj je priti domov, kaj vse vidiš. Navadna bajta se ti zdi palača.«41 Marinka Demšar - Jana, Miloška (Malenski Vrh, 1926), dijakinja. Pesem Teče voda, teče, vodica šumeča42 je nastala na prošnjo žene Janka Šinkovca, ki je padel blizu doma v Čabračah. V drugi varianti je pesem napisana v štirivrstični-cah, ki sta jim dodani še dve novi. Pesem Čez leto dni ...43 se je avtorici porodila 32 Pesem je imela še več kitic, vendar se jih ne spominja. Stanonik, Anonimno pesništvo iz narodnoosvobodilne borbe v Selški in Poljanski dolini, str. 257. 33 Stanonik, Anonimno pesništvo iz narodnoosvobodilne borbe v Selški in Poljanki dolini, str. 251. 34 Več o tem glej: Stanonik, Problematika slovenskega narodnoosvobodilnega pesništva iz let 1941-1945, str. 495. 35 Stanonik, Anonimno pesništvo iz narodnoosvobodilne borbe v Selški in Poljanski dolini, str. 257. 36 Stanonik, Anonimno pesništvo iz narodnoosvobodilne borbe v Selški in Poljanski dolini, str. 252. 37 Stanonik, Anonimno pesništvo iz narodnoosvobodilne borbe v Selški in Poljanski dolini, str. 251-252. 38 Sledi srca, str. 75-76. 39 Stanonik, Anonimno pesništvo iz narodnoosvobodilne borbe v Selški in Poljanski dolini, str. 253. 40 Stanonik, Anonimno pesništvo iz narodnoosvobodilne borbe v Selški in Poljanski dolini, str. 257. 41 Stanonik, Anonimno pesništvo iz narodnoosvobodilne borbe v Selški in Poljanski dolini, str. 253-254. 42 Stanonik, Anonimno pesništvo iz narodnoosvobodilne borbe v Selški in Poljanski dolini, str. 250. 43 Stanonik, Anonimno pesništvo iz narodnoosvobodilne borbe v Selški in Poljanski dolini, str. 257. 210 Kaj je poljanskega v poeziji poljanskih avtoric (1. del) / LR 59 na Jelovici pod Blegošem, natanko po enem letu (f 16. 7. 1944), ko je padel tovariš Živko - Zoran Kopač.44 Martina Demšar - Boža (Malenski Vrh, 1927), prav tako dijakinja, je Pesem Lojzetu45 posvetila Lojzetu Stanoniku - Milošu (f6. 8. 1944) iz Gorenje vasi. Zadnje štiri kitice (5-8) so pravzaprav prepis pesmi Pismo, ki ga je njena sestra posvetila partizanu Živku.46 Pismo je novim razmeram prirejena pesem Alojza Gradnika.47 Navedena imena želijo dokazati, da ima prav »žensko« pesnjenje na Poljanskem že dolgo tradicijo in ni pojav novejšega časa. IV. »Sledi srca« Leta 2009 je Kulturno društvo dr. Ivan Tavčar v Poljanah izdalo »pesniško zbirko poljanskih ustvarjalcev«, z naslovom Sledi srca. Nič napovedi, nič hrupa. Preprosto, izšla je. Ali se je prav zaradi priprav na izdajo te zbirke Občina Gorenja vas - Poljane odzvala prošnji za podporo »knjižnemu projektu«, ki ga je na predlog Frančka Bohanca zasnovala Milena Miklavčič, s sorazmerno nizko vsoto? Ali je prišlo do sočasnosti obeh idej zgolj po naključju ali je obstajalo med njima tiho tekmovanje ali celo notranje navzkrižje? Za to ni dokazov, dejstvo pa je, da v seznamu avtoric za »literarni zbornik« Trenutki48 ni nobene od poljanskih avtoric. Ali se zanje ni vedelo? Niso bile povabljene? Ali se prošnji niso odzvale?49 Edina stična točka med njimi je pridevnik »tih«, ki je tako navdušil Nino Kokelj. Ali se je v spominu na njeno omenjeno reportažo v Mladini Mateji Tušek utrnil v spremni besedi: »Pred vami se na belih planjavah zibajo črke, ujete v besede in vtkane v stavke. Bolj kot črnilo na papirju so drobne, tihe znanilke bitja poljanskega srca.«50 Tudi Neža Maurer ni omenjena. Je pa ustregla prošnji za uvodno besedo pri Sledeh srca. Poleg osmih moških51 v njej sodeluje še šest žensk. Majda Debeljak52 je objavila pesmi ki se motivno navezujejo na planinske podvige, te doživlja estetsko in religiozno (Kažipot, Iz popotnih zalog, Privid), 53 44 Stanonik, Anonimno pesništvo iz narodnoosvobodilne borbe v Selški in Poljanski dolini, str. 251. 45 Stanonik, Anonimno pesništvo iz narodnoosvobodilne borbe v Selški in Poljanski dolini, str. 256. 46 Stanonik, Anonimno pesništvo iz narodnoosvobodilne borbe v Selški in Poljanski dolini, str. 246. 47 Avtopsija. 48 Bogataj, Avtorice zbornika, str. 6. 49 Žal, da tokrat moške tajim, ker je tukajšnje pisanje namenjeno zgolj poljanskim dekletom, ženam in materam. 50 Tušek, Dragi ljubitelji poezije! V: Sledi srca, str. 6. 51 Franc Arnolj, Franc Čelik, Marjan Debeljak, Milan Debeljak, Matej Demšar, Janez Jelovčan, Robert Malovrh, Zdravko Špik. 52 Drugih biografskih in bibliografskih podatkov tu ne navajam, ker jih zbirka ne vsebuje. 53 Sledi srca, str. 19, 23-24, 56, 68. 210 Kaj je poljanskega v poeziji poljanskih avtoric (1. del) / LR 59 in izkazujejo sočutje (Deček)54 in spoštovanje modrosti (Modrost in Dar za dni stare). Medtem ko so druge grajene klasično, se je v zadnji uspešno preizkusila v japonski obliki haiku.55 Jasna Dolenc prvo pesem spoštljivo poklanja materi (Tukaj je56), drugače pa s samosvojo kompozicijo kontrasta (Včasih, Norost, Slišim),57 vendar ne uničujočega relativizma, morda najbolj pogumno zastopa moderno poetiko. Minka M. Likar, že uveljavljena prozaistka, preseneča s strastno erotičnostjo, ki ji je morala seveda v napoto (Tam nekje, Iluzija)58 in na drugi strani z zrelim spoznanjem (Vzemi dan si zase, Sedim na tnali ob zidu),59 da je življenje vredno življenja. Jernejo Kos navdihuje narava (Jesen, Zima).60 Mateja Tušek se predstavlja z najbolj raznorodno motiviko, ki pa jo druži refleksija (Kdaj pesem nastane, Šepetanja),61 ta je včasih tako močna, da prevlada neposredno izpoved (Ljubezen je srca ptica, Sanje).62 Zbirko sta skrbno uredila Janez Arnolj in Mateja Tušek, poiskala sta pesniško navdihnjene naslove posameznim tematskim razdelkom, z odličnimi fotografijami iz domačega okolja jo je žlahtno opremil Izidor Jesenko. VIRI IN LITERATURA: Arnolj, Janez (ur.); Tušek, Mateja (ur.): Sledi srca, Pesniška zbirka poljanskih ustvarjalcev, Poljane : Kulturno društvo dr. Ivan Tavčar, 2009. Bogataj, Boštjan: Avtorice zbornika, Ločanka, priloga Gorenjskega glasa za Škofjeloško regijo/ Občine Gorenja vas - Poljane, Škofja Loka, Železniki, Žiri, št. 11, november 2007, str. 6. Bogataj, Boštjan: Prvič javno podarile verze, Ločanka, priloga Gorenjskega glasa za Škofjeloško regijo/Občine Gorenja vas - Poljane, Škofja Loka, Železniki, Žiri, št. 11, november 2007, str. 6. Bohanec, Franček: Življenje publicista/Zaznave. Ljubljana : Založba Viharnik, 1998. Fortuna - Gantar, Julija: Iz srca do srca (Čipkarske in druge pesmi), Podlipa - Vrhnika, 1964. Kokelj, Nina: Tihe ustvarjalke s Poljanskega/Pesnice in pisateljice, ki ustvarjajo literarjenje, Mladina št. 3, 18. 1. 2008, str. 52. Korpus gradiva za »literarni zbornik« Trenutki. Likar, Damjan: Srečanje pesnic in pisateljic s Škofjeloškega, Loški utrip 12, št. 136, december 2007, str. 64. 54 Sledi srca, str. 22. 55 Sledi srca, str. 23-24, 30. 56 Sledi srca, str. 29. 57 Sledi srca, str. 29, 91, 94, 95. 58 Sledi srca, str. 42, 44-45. 59 Sledi srca, str. 90, 93. 60 Sledi srca, str. 52, 84. 61 Sledi srca, str. 11, 41. 62 Sledi srca, str. 36, 96-97. 212 Kaj je poljanskega v poeziji poljanskih avtoric (1. del) / LR 59 Stanonik, Marija: Anonimno pesništvo iz narodnoosvobodilne borbe v Selški in Poljanski dolini, Loški razgledi 22, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1975, str. 257. Stanonik, Marija: Dvema slavistoma z ozemlja loškega gospostva v spomin, Loški razgledi 57, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 2010, str. 327-329. Stanonik, Marija: Iz kaosa kozmos/Kontekstualnost in žanrski sistem slovenskega odporniškega pesništva 1941-1945, (Ecce homo), Ljubljana : Društvo za preučevanje zgodovine, literaturo in antropologijo, 1995, št. 538-539, str. 400. Stanonik, Marija: Problematika slovenskega narodnoosvobodilnega pesništva iz let 1941-1945, Slavistična revija 22, št. 4, Ljubljana 1974, str. 495. Stanonik, Marija: Literarjenje, Ljubljana : Založba ZRC SAZU, 2011. Stanonik, Marija: Življenje, samota in pesmi, Kmečki glas, Ljubljana 1971, št. 1, str. 2. 212 Kaj je poljanskega v poeziji poljanskih avtoric (1. del) / LR 59 Gospodarstvo Biljana Ristic Kratek pregled razvoja industrije na Loškem Izvleček V prispevku je predstavljen razvoj nekaterih industrijskih obratov in tovarn, ki so s svojim delovanjem vplivali na razvoj Škofje Loke in njene okolice. Spremljamo razvoj, preoblikovanja, združevanja in razdruževanja posameznih podjetij, širitve, pri nekaterih tudi propad. V uvodnem delu je predstavljeno tudi nekaj manjših obratov, ki so bili zametek pravega industrijskega razvoja. Pred 2. svetovno vojno so bile zelo dobro razvite tekstilna, kovinska in lesna industrija, po vojni so se jim pridružile še prehrambna, izolacijska in embalažna industrija. Skozi prizmo razvoja posameznih tovarn se kažejo spremembe v družbi in gospodarstvu. Napredek in modernizacija sta botrovala velikim prelomnicam in tako začrtala razvojno pot loške industrije. Abstract Brief review of the development of industry in the Škofja Loka area The contribution presents the development of some industrial plants and factories that, through their operation, influenced the development of Škofja Loka and its surroundings. The development, transformation, amalgamation of individual companies, expansion and in some cases also collapse are followed. The introductory part also presents some smaller plants that signified the beginning of real industrial development. Before the Second World War, textile, metal and wood industries were very well developed, which were joined after the war with food processing, insulation and packaging industries. Changes in society and the economy are reflected through the prism of the development of individual factories. Progress and modernisation were responsible for a major turning point and thus underlined the development of Škofja Loka industry. LR 59 / Kratek pregled razvoja industrije na Loškem 215 Začetki industrije na Loškem Pod vzhodnim obronkom Loškega pogorja se razprostira mesto Škofja Loka, ki je, skupaj s Selško in Poljansko dolino, od leta 973 do leta 1803 tvorilo Loško gospostvo. Njegovi lastniki so bili freisinški škofje, ki so intenzivno izkoriščali naravne danosti ozemlja. Ob tem se je gospostvo zaradi svoje lege in dobro utrjenih poti ponašalo tudi z živahno trgovino in obrtjo, kar je Škofjo Loko cehovsko še okrepilo. Obrti, ki so se razvile v mestu in okolici, so sprva zadoščale lokalnim potrebam, pozneje se je trg razširil. Po podržavljenju freisinškega gospostva (1803) je gospodarska moč Škofje Loke začela upadati.1 Industrija na Loškem zaradi močne obrtne dejavnosti ni mogla zaživeti. Pomemben dejavnik pri njenem razvoju je bila železniška proga, ki je bila leta 18702 speljana čez Trato, mimo Škofje Loke. Na prelomu v 20. stoletje je Škofja Loka štela okoli 2 000 prebivalcev,3 ki so se preživljali predvsem z obrtjo, trgovino in poljedelstvom v mestni okolici. Bila je bolj obrtniško središče, saj se je prava industrija začela razvijati šele med Škofja Loka v začetku 20. stoletja, spredaj Krennerejeva tovarna sukna. (hrani: Loški muzej Škofja Loka) 1 Logar, Kratek prerez loškega gospodarstva, str. 87. 2 Planina, Škofja Loka s Poljansko in Selško dolino, str. 17. Glej tudi: Jenko, Vloga Škofje Loke v snovanju železniškega omrežja, str. 182-200; Jenko, Zgodovinski razvoj projekta železnice Škofja Loka-Divača (-Trst), str. 82-101. 3 Drnovšek, Prispevek k zgodovini izseljevanja z Gorenjske ..., str. 204. LR 59 / Kratek pregled razvoja industrije na Loškem 216 obema vojnama. Tako kot drugi kraji na Kranjskem je bila tudi Škofja Loka izpostavljena izseljevanju. Za obdobje med letoma 1892 in 1916 imamo ohranjene uradne podatke o izselitvi 151 ljudi,4 ki so v tujih deželah iskali predvsem boljši zaslužek; precej jih je odšlo v Ameriko. Prvi industrijski obrat na Loškem je bila tovarna sukna5 Alojza Krennerja. Izdelovali so odeje in razne vrste blaga (letnega, zimskega, damskega, flanelo, velur in loden ter blago za redovniške obleke). Krenner je, poleg drugih novosti, v tovarni leta 1894 postavil prvo elektrarno na Kranjskem6, ki je s presežki električne energije napajala tudi loško mestno razsvetljavo. Tako je Škofja Loka postala prvo mesto na Kranjskem z električno javno razsvetljavo. Po Krennerjevi smrti sta podjetje prevzela sinova, Alojz mlajši in Viktor. Slednji je tovarno po vojni prodal Jakobu Dermoti iz Železnikov, ta pa leta 1921 delniški družbi Šešir7. Tekstilna, lesna, kovinska in prehrambna industrija pred 2. svetovno vojno Kar nekaj tovarn na Loškem (Odeja, Kroj) je nastalo na dolgoletni tradiciji manjših obrtnih delavnic, ki so se v času med vojnama širile in razvijale, nastajala pa so tudi nova podjetja. Prvi industrijski obrati so nudili možnost zaposlitve domačim delavcem, ki so pred tem odhajali na delo v sosednja mesta, predvsem industrijsko bolj razviti Kranj. Lokalno se je industrija na Loškem razvijala različno. Tekstilne tovarne in obrati so nastajali v neposredni okolici mesta, medtem ko je bil center lesne industrije bliže železniški progi na Trati pri Škofji Loki. Na Spodnjem trgu je bilo leta 1921 ustanovljeno podjetje Šešir, ki se je specializiralo za izdelavo klobukov iz volne in zajčje dlake. Sprva precej zastarele stroje in opremo je podjetje v času gospodarske krize konec 20-ih in v začetku 30-ih let posodobilo. Tovarna je povprečno zaposlovala od 150 do 180 delavcev.8 Konec 30-ih let se dvigne kakovost in poveča proizvodnja. Razcvet podjetja pa ni trajal dolgo, saj so se med vojno stroji iztrošili, zastala so investicijska vlaganja, materiala za redno proizvodnjo je bilo premalo. Po vojni so podjetje obnovili in še naprej razvijali specifičen program izdelave ženskih in moških pokrival. V drugi polovici 80-ih se je podjetje usmerilo v izvoz in v začetku 90-ih let izvažalo že 90 % proizvodnje. Zadnja leta pa se, podobno kot številna podjetja v slovenski tekstilni industriji, spopada s težavami in bori za preživetje. Leta 1928 je v Šolski ulici v Škofji Loki začela obratovati Thalerjeva proiz- 4 Drnovšek, Prispevek k zgodovini izseljevanja z Gorenjske ..., str. 204. 5 Prvič vpisana v obrtni register leta 1871, leta 1874 registrirana pri Deželnem in trgovskem sodišču v Ljubljani; Šega, Štiri generacije škofjeloških Krennerjev, 2. del, str. 51-52. 6 Gašperšič, Razvoj elektrifikacije konzumnega področja Občine Škofja Loka, str. 14. 7 Šešir, Škofja Loka - spominska knjižica ob 40-letnici stavke ..., str. 2. 8 Šešir, Škofja Loka - spominska knjižica ob 40-letnici stavke ..., str. 3. LR 59 / Kratek pregled razvoja industrije na Loškem 217 vodnja prešitih odej.9 Ustanovil jo je Rado Thaler, trgovec z blagom in galanterijo, da bi ponudbo svoje trgovine dopolnil s prešitimi odejami. Delavnica, ki je zaposlovala le od pet do deset delavk, je na leto porabila od 20 do 30 tisoč kilogramov surovin (predelan in nepredelan surov bombaž, bombažni odpadki). Poleg omenjene delavnice je Rado Thaler leta 1934 v Vincarjih ustanovil tudi tekstilno tovarno,10 h kateri je dve leti pozneje kot družabnik pristopil industria-lec Brumen iz Ljubljane. Podjetje Brumen & Thaler je zaposlovalo od 40 do 50 delavcev, izdelovali so blago iz čistega bombaža in umetne svile. Prejo so delno uvažali iz Češkoslovaške republike, Nemčije in Poljske. Tovarna je obratovala do leta 1949, ko je bila nacionalizirana, stroji pa preseljeni v Ajdovščino. Med vojnama sta Pavel Markgraf in Gustav Horak,11 lastnika tekstilne tovarne Inteks v Kranju, na Trati pri Škofji Loki ustanovila predilnico.12 Z ugodno lego ob železniški progi in zaposlitvijo domačega prebivalstva je podjetje proizvodna poslopja gradilo postopno; najprej bombažno predilnico in vlagalnico, nato čistilnico, mikalnico in česalnico. Novo trinadstropno železobetonsko stavbo so začeli graditi med 2. svetovno vojno in vanjo montirali na Poljskem kupljene zastarele predilne in tkalske stroje. Po vojni je tovarna postala splošna družbena last13 in kot taka bolj ali manj uspešno prestajala vzpone in padce jugoslovanskega in slovenskega gospodarstva. V letu 1950 se je tovarna preimenovala v Gorenjsko predilnico. Leta 1975 so, kot največjo investicijo podjetja, uvedli popolnoma nov tehnološki postopek predenja bombaža in umetnih vlaken (t. i. open-end postopek),14 s čimer so prešli na povsem novo kakovost bombažne Izdelki Gorenjske predilnice iz ročnih pletiv in jerseya, 1974. (iz: Jubilejna publikacija ob 40-letnici Gorenjske predilnice, hrani: Loški muzej Škofja Loka) 9 Sterle, Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja, str. 85. 10 Sterle, Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja, str. 85. 11 Braniselj, Osnovanje in razvoj Gorenjske predilnice do leta 1945, str. 178. 12 Predilnica je bila ustanovljena leta 1933, z obratovanjem je začela naslednje leto. Spominski zbornik Slovenije, str. 649. 13 Braniselj, Osnovanje in razvoj Gorenjske predilnice do leta 1945, str. 184. 14 Gorenjska predilnica Škofja Loka 50, jubilejna publikacija, str. 5. LR 59 / Kratek pregled razvoja industrije na Loškem 218 in sintetične preje. Postavljena je bila linija za predelavo ostankov, s tem se je precej odpadkov recikliralo. Novembra 1998 se je podjetje preoblikovalo v delniško družbo, sestavljata jo matična družba Gorenjska predilnica in hčerinsko podjetje Lokateks, ki je bilo sredi leta 1991 ustanovljeno kot podjetje za zaposlovanje invalidov. Prevzelo je takratni program proizvodnje in prodaje izdelkov, pretežno za prodajo na drobno: preje za ročno pletenje in pletiva. Poleg tekstilne je bila na Loškem razvita tudi lesna industrija. Na prelomu stoletja so bili ustanovljeni trije lesni obrati: Calearijev, Dolenčev in Heinriharjev. Franc Caleari je s svojim bratom in družabnikom Humbertom leta 190915 registriral podjetje Franc Caleari in brat - trgovina z lesom. Podjetje je imelo prostore v Starem Dvoru pri Škofji Loki, kjer je bilo bližje železniški povezavi.16 Ob začetku 1. svetovne vojne je Caleari postavil žago, saj se je ob delovanju ostalih loških lesnih obratov žagarska dejavnost na Loškem razmahnila. Po 1. svetovni vojni je obrat odkupila Kreditna banka, leta 1925 pa ga je prevzel Franc Dolenc. Franc Dolenc, posestnik, trgovec in gostilničar, je leta 1863 ustanovil lesni obrat. Ta se je ob gradnji karavanškega in bohinjskega predora, z organizacijo dobave kamenja s Kamnitnika do železniške postaje na Trati, razvil v pravi industrijski obrat. Sezonsko je podjetje zaposlovalo okoli 200 delavcev. Obrat niti v letih najhujše gospodarske krize ni zašel v večje finančne težave. Leta 1938 so največ izvažali v Grčijo, Albanijo, Italijo, Nemčijo in na Madžarsko. Po 2. svetovni vojni je bil Dolenčev obrat nacionaliziran in je skupaj s Heinriharjevim obratom prešel v upravo Gorenjskega gozdnega gospodarstva. Lesni obrat Franca Heinriharja, registriran kot Trgovina z lesom, ogljem in mešanim blagom,17 se je razvijal še hitreje od Dolenčevega. Zaposloval je od 200 do 300 delavcev in od 70 do 80 % svojih izdelkov izvažal v tujino (Grčija, Italija, Španija). Leta 1930 se je do tedaj posamično podjetje preoblikovalo v delniško družbo. Podjetje je po vojni, skupaj z Dolenčevim obratom, prešlo v upravo Gorenjskega gozdnega gospodarstva. Ena od gospodarskih dejavnosti, ki se je razvila iz obrtnih delavnic, je bila kovinska industrija. Leta 1923 je Franz Gotlieb Schneiter18 v Škofji Loki ustanovil strojno delavnico malih turbin, regulatorjev, opreme za vodne pogone in drugo. V 30-ih letih je zaposloval 20 kvalificiranih kovinarjev.19 V drugi polovici 30-ih so začeli z izdelovanjem različnih hladilnih strojev.20 Po vojni je bilo podjetje nacionalizirano in priključeno Litostroju Ljubljana, ta je delavnico ukinil in delavce premestil v Ljubljano. 15 Štukl, Prispevki k privatni proizvodnji v Škofji Loki od cehov do leta 1941, str. 40. 16 Olip, Pregled razvoja škofjeloške lesne industrije, str. 185. 17 Tušek, Poskus orisa razvoja lesne industrije na Trati pri Škofji Loki, str. 125. 18 Šolc, 150 strokovnjakov in 7000 konjskih moči, str. 68. 19 Šolc, 150 strokovnjakov in 7000 konjskih moči, str. 70. 20 Spominski zbornik Slovenije, str. 649. LR 59 / Kratek pregled razvoja industrije na Loškem 219 Poleg Schneiterjeve delavnice je bil pred 2. svetovno vojno ustanovljen tudi Mlinostav (izdelava poljedelskih, pekovskih in sorodnih strojev), ki ga je pozneje kupila Mestna hranilnica Škofja Loka. Slednja je zemljišče in poslopja podjetja zaradi gospodarske krize prodala Markrafu in Horaku (ustanovitelja Škofjeloške predilnice). Pilarna na Godešiču21 je ob ustanovitvi (1932) sprva zaposlovala le tri delavce, a se je z modernizacijo obrata njihovo število že po nekaj letih povečalo. Letno so izdelali 15 000 pil. Po vojni je pilarno prevzel Krajevni ljudski odbor Reteče. Kljub preselitvi v nove prostore (1955), pri železniški postaji v Retečah,22 in sprva dobremu poslovanju se je leta 1963 združila s podjetjem Elra. Od prehrambne industrije je v mestu od leta 1897 do 2. svetovne vojne23 delovala kisarna Josipa Guzelja, ki je s svojimi izdelki pokrivala loško območje z obema dolinama, okolico Kranja in segla tudi do Šentvida pri Ljubljani ter Dovjega na Gorenjskem. Največ odjemalcev kisa je bilo iz Škofje Loke. To so bili predvsem špeceristi s trgovinami, gostilničarji in razna kmetijska in konzumna društva, kmetijske ter nabavne zadruge. V letih gospodarske krize (v začetku 30-ih 20. stoletja) je prodaja kisa upadla. Med 2. svetovno vojno so Nemci ustavili delo v obratu in uničili naprave za izdelovanje kisa.24 Po vojni kisarna ni več delovala. Poleg tega je na Loškem delovalo tudi nekaj mlinov. Omenimo le leta 1929 registrirano družbo Tratamlin Škofja Loka - kolodvor25. Ker zaradi gospodarske krize ni uspešno poslovala, jo je prevzela Mestna hranilnica iz Škofje Loke. Slednja je podjetje prodala Stanku Heinriharju in bratoma Debeljak. Franc Debeljak je mlin vodil do leta 1946, ko je odkupil ostale deleže in postal lastnik do nacionalizacije (1948). V nekaj letih se je podjetje razširilo po Gorenjski (Breg, Zapuže, Globoko, Lesce, Javornik) in se leta 1955 osamosvojijo. Obrat v Škofji Loki je bil likvidiran leta 1958, poslopja pa kasneje vključena v kompleks LTH. Leta 1899 je bila registrirana Mlekarska zadruga v Škofji Loki, ki je ustanovila mlekarno.26 Odkup je z območja Škofje Loke razširila tudi na območje Poljanske doline do Trebije. V času okupacije so Nemci mlekarno popolnoma prenovili, da bi zadostovala za njihove potrebe. Po vojni se je proizvodnja razširila, povečalo se je število delavcev. Mlekarna še danes deluje v okviru Kmetijsko gozdarske zadruge Škofja Loka. Leta 1926 je bila ustanovljena tudi mlekarska šola, ki je imela prostore v Puštalskem gradu. Leta 1937 jo je, kot edino v Dravski banovini, prevzelo kmetijsko ministrstvo.27 Ob začetku 2. svetovne vojne je prenehala delovati. 21 Masterl, Nova pilarna v Retečah, str. 93. 22 Občina Škofja Loka 1953-1957, str. 5. 23 Pirih, »Jesharna« v Škofji Loki, str. 56. 24 Pirih, »Jesharna« v Škofji Loki, str. 62. 25 Štukl, Prispevki k poznavanju lokalnega gospodarstva v Škofji Loki ..., str. 63. 26 Lukančič, Ob stoletnici mlekarne (1899-1999), str. 27. 27 Spominski zbornik Slovenije, str. 335-336. LR 59 / Kratek pregled razvoja industrije na Loškem 220 Razvoj starih industrijskih panog in nastanek novih od konca 2. svetovne vojne do danes Razvoj industrije na Loškem je upočasnila 2. svetovna vojna. Podjetja, ki se vojnim razmeram niso prilagodila, so med in po vojni propadla ali se preoblikovala. Tovarne, ki pa so se obdržale, so po vojni s pomočjo dobro oblikovane delavske zavesti vlagale v obnovo. V tovarnah so organizirali športne in kulturne dejavnosti, veliko so vlagali tudi v razvoj infrastrukture.28 Značilnost loškega gospodarstva je velika heterogenost po panogah in razpršenost po lokalnih centrih. V Škofji Loki je nastala industrijska cona Trata, kjer so tovarne na prehodu iz 70-ih v 80-ta leta gradile nova poslopja, se posodabljale, povečevale, dopolnjevale proizvodnjo in se usmerjale v prodajo na jugoslovansko tržišče. Industrija je nudila možnost zaposlitve delavcem, ki pa jih je v industrijskih središčih primanjkovalo. Tako so prihajali tudi iz podeželja, kar je povzročilo njegovo deagrarizacijo. Nekaj delovne sile je prišlo tudi iz drugih jugoslovanskih republik, vendar je bila večina zaposlene delovne sile iz Škofje Loke in okolice ter iz Poljanske doline29. Izoblikoval se je sloj kvalificiranih in polkvalificiranih delavcev. V 80-ih letih je bila več kot polovica loškega prebivalstva zaposlenega v industriji. Zaradi večjega števila prebivalcev, in s tem potrebe po novih stanovanjih, so nastajala nova naselja (Frankovo in Hafnerjevo naselje na Trati, Groharjevo naselje, Kamnitnik in Podlubnik),30 ki so vplivala predvsem na urbanizacijo predmestja Škofje Loke. Poleg novih naselij so podobo loške okolice spreminjala tudi nova tovarniška poslopja, med katerimi je bila tudi Odeja, ki je zrasla na tradiciji Thalerjeve obrtne delavnice prešitih odej. V vojnem času je proizvajala posebne vatirane odeje za fronto. Po vojni je Narodna vlada Slovenije obrat prevzela v državno upravljanje. Takrat so zaposlovali 23 delavcev in letno izdelali več kot 21.000 prešitih odej. Obdobje od 1967 do 1972 je za Odejo predstavljalo čas napredka.31 Velika količina naročil je zahtevala izgradnjo nove tovarne na Trati, kamor se je leta 1973 preselilo 130 delavcev. V 80-ih letih je Odeja razširila proizvodni program z izdelavo vzglavnikov in spalnih vreč ter otroškim programom.32 Na jugoslovanskem trgu so bili navzoči predvsem na Hrvaškem, kar so po propadu Jugoslavije nadomestili z izvozom v severno Evropo. Po osamosvojitvi in spremembi družbenega sistema se je podjetje statusno preoblikovalo v delniško družbo, kasneje (2009) pa v družbo z omejeno odgovornostjo. 28 Glej tovarniška glasila LTH (Delo in uspeh: glasilo SOZD LTH Škofja Loka, 1969-1987), Jelovice (Glasilo delovnega kolektiva Jelovica, lesna industrija Škofja Loka, 1972-1983), EGP (Odprte strani: Glasilo delovnega kolektiva EGP Škofja Loka, 1977-1989), Gorenjske predilnice (Glasnik delovnega kolektiva Gorenjske predilnice, 1988-1990). 29 Štefe, Dnevna migracija iz Škofje Loke z okolico in v njo, str. 342. 30 Albreht, Gradbeništvo na škofjeloškem ozemlju po drugi svetovni vojni, str. 290. 31 Drakulič, Zgodba o Odeji, str. 277. 32 Holynski, Gorenjska industrija od manufaktur do danes, str. 35. LR 59 / Kratek pregled razvoja industrije na Loškem 221 Poslopja Jelovice, 1956. (hrani: Loški muzej Škofja Loka) Začetki konfekcije Kroj segajo v leto 1946, ko je pet delavcev pričelo z delom na dveh šivalnih strojih. Izdelovali so oblačila po meri; ob koncu 50-ih let so začeli z maloserijsko proizvodnjo za trgovska podjetja, bolnišnice in železniško - transportno podjetje.33 Zaradi povečanja konkurenčnosti je podjetje začelo z izdelavo lastne konfekcije. Leta 1968 so začeli graditi novo poslopje v industrijski coni na Trati, kamor se je podjetje (1971) preselilo iz Klobovsove ulice. Obrat se je odtlej moderniziral, zaposlil novo delovno silo ter prodrl tudi na tuja tržišča. Zaradi povečanja izvoza so se preusmerili v t. i. lon posle (proizvodnja po pogodbi), pri čemer so bili uspešni. Tako so leta 1982 izdelali kar 100 000 izdelkov za domače in 60 000 za tuje tržišče. Kroj se je specializiral za proizvodnjo ženskih in moških plaščev, ženskih kostimov in jopic. Kljub dolgoletnemu uspešnemu poslovanju je podjetje zašlo v težave in je od leta 2002 v stečaju. Potrebi po obnovi med vojno poškodovanih objektov se je po koncu 2. svetovne vojne prilagodila tudi lesna industrija, ki se je usmerila v maksimalen izkoristek žagarskih kapacitet34. Iz nekdanjega Dolenčevega in Heinriharjevega obrata se je leta 1948 oblikoval LIP Škofja Loka, ki se ob združitvi z LIP Kranj preimenoval v LIP Trata (1949). Nekdanji Calearijev obrat je po vojni prevzelo Ministrstvo za industrijo, leta 1947 ga je dobilo podjetje Gradis iz Ljubljane. Slednje se je leta 1954 združilo z Jelovico, naslednje leto (1955) pa so ustanovili Medzadružni lesnoindustrijski kombinat Jelovica. Izdelovali so stavbno pohištvo, lesene barake in izolacijske heraklit 'jugolit' plošče. V 60-ih letih so se usmerili v serijsko proizvodnjo montažnih objektov. Zaradi povečanega proizvodnega programa in naročil so v 70-ih letih ob starih obratih zrasle nove proizvodne hale. Leta 1970 se je Jelovici pridružil LIK Kranj. Po tej združitvi se je v Škofji Loki ustalila proizvodnja vezanih oken, vrat in montažnih objektov, medtem ko so druge proizvodne hale prevzele primarno predelavo (Preddvor), senčila (Kranj), termoton okna (Gorenja vas) in okna za izvoz (Sovodenj).35 Leta 1990 je Jelovica zaposlovala 1 150 delavcev, 33 Primožič, Ob 30-letnici modne konfekcije Kroj v Škofji Loki, str. 176. 34 Olip, Pregled razvoja škofjeloške lesne industrije, str. 186. 35 Holynski, Gorenjska industrija od manufaktur do danes, str. 63. LR 59 / Kratek pregled razvoja industrije na Loškem 222 ki so letno predelali 40.000 m3 lesa. V omenjenem letu so večji del dohodka ustvarili še na jugoslovanskem tržišču, le 12 % proizvodnje so izvozili na tuja tržišča. Od leta 1996 dalje podjetje posluje kot delniška družba, ukvarja se s proizvodnjo energijsko varčnih hiš, oken in vrat. Svoje proizvode prodaja na več kot 25 svetovnih trgih, kamor izvozi več kot polovico svoje proizvodnje. Z namenom opravljanja večjih gradbenih del v obnovi in izgradnji ključnih objektov elektrifikacije in industrializacije36 je ljubljanski Gradis leta 1947 ustanovil obrat na Trati, ki je proizvajal in montiral odre ter opaže, strešne konstrukcije, stavbno mizarstvo in lesene barake. Leta 1980 je obrat obnovil žago in zgradil nove prostore za proizvodnjo stavbnega pohištva. Konec 80-ih let je podjetje zašlo v krizo in po uspešni sanaciji je bil osnovan LIO, lesna industrija in objekti, p.o., ki je poleg primarne predelave lesa in lesnega stavbarstva začela z izdelavo masivnega biopohištva. Podjetje je leta 1990 zaposlovalo 240 delavcev.37 V postopku privatizacije se je preoblikovalo v delniško družbo, ki pa je trenutno v stečaju. Po 2. svetovni vojni so na Loškem nastale tudi specializirane tovarne za predelavo in proizvodnjo kovinskih izdelkov in polizdelkov. Iz avtoservisnega podjetja, ustanovljenega leta 1953, se v začetku 60-ih let razvije podjetje Limos, ki je izdelovalo opremo za škofjeloško klavnico. Zaradi velikega povpraševanja po njihovih izdelkih se je podjetje sčasoma specializiralo izključno za opremljanje klavnic in izdelovanje klavniške opreme, ki so jo med drugim izvažali tudi v Rusijo. S svojim programom lahkih in težkih konstrukcij uspešno sodelujejo tudi z družbami s področja gradbeništva. Zaporniki na Igu so v delavnicah med drugim izdelovali tudi kovinske izdelke. Leta 1947 je bilo iz teh delavnic ustanovljeno podjetje, ki si je leto pozneje nadelo ime Državno elektro - kovinsko podjetje Motor. Ko se je nekdanja Thalerjeva predilnica iz Vincarij preselila v Ajdovščino, se je v izpraznjene prostore naselilo podjetje Motor. Glavnino delovne sile so predstavljali kaznjenci, vendar se je podjetje trudilo, da so zaposlovali tudi civilne osebe. Nenehno je širilo proizvodni program in leta 195438 36 Oglas podjetja Gradis lesni obrati Škofja Loka, v: Loški razgledi 1, Škofja Loka 1954. 37 Holynski, Gorenjska industrija od manufaktur do danes, Tovarne in njihovi izdelki, str. 63. 38 Ivan Gorenc, Kratka zgodovina podjetja Motor, v: Loški razgledi 14, Škofja Loka 1967, str. 138. Podjetje LTH - Loške tovarne hladilnikov je od leta 2009 v stečaju. (hrani: Loški muzej Škofja Loka) LR 59 / Kratek pregled razvoja industrije na Loškem 223 začelo z izdelovanjem hladilnih naprav. Leta 1960 se podjetje preimenuje v LTH - Loške tovarne hladilnikov, ki je takrat zaposlovalo 600 delavcev. Poleg hladilnih omar, pultov in vitrin so začeli s proizvodnjo zamrzovalnih skrinj. Konec 80-ih let sta se od podjetja odcepili livarna in orodjarna, v sklopu podjetja LTH pa je ostala proizvodnja na Trati. LTH je še leta 1990 izvozilo dobro tretjino svoje proizvodnje, ostalo so prodali na jugoslovanskem trgu.39 Po razpadu Jugoslavije so zašli v krizo, iz katere so se, vsaj za določen čas, rešili z zmanjšanjem števila zaposlenih. Kljub temu so od leta 2009 v stečajnem postopku. Obrtno podjetje Elra je od leta 1954 delovalo v Koširjevem mlinu, in sicer kot servisno podjetje električnih strojev in aparatov. Leta 1960 opustijo to dejavnost in začnejo z izdelavo kuhalnikov in drugih gospodinjskih aparatov. Z razširitvijo proizvodnega programa (spajkalniki, plinske katalitič-ne peči, kaloriferji in drugo) ter s povečanjem prostorskih kapacitet (priključitev Pilarne v Retečah) se razvijejo v industrijsko podjetje. V začetku 70-ih let so se priključili Iskri ter razvili lastne štedilnike (Venera, Corona). Zaradi administrativnih ukrepov na področju cen in težav široke potrošnje v Iskri so kmalu zašli v krizo. Leta 1986 so se priključili Elektromotorjem Železniki (danes Domel), ki so leta 1992 ustanovili firmo Corona, Proizvodnja in trženje električnih aparatov, Reteče, ki od leta 2008 ne obstaja več. Nasledil jo je Domel IP, Invalidsko podjetje d.o.o. Poleg omenjenih lesnih, kovinskih in tekstilnih obratov imamo na Loškem zastopane tudi druge industrijske panoge. Od gradbenih velja omeniti leta 1951 ustanovljeno Gradbeno podjetje Tehnik, ki je s svojim delom vplivalo na urbanistično podobo loškega predmestja in okolice. Gradili so stanovanjske komplekse (Novi svet, Frankovo in Groharjevo naselje, Partizanska cesta), industrijska poslopja (LTH na Trati, Jelovica, Odeja) in urejali kanalizacijo, vodovod in komunalo.40 V drugi polovici 80-ih let so v podjetju posodobili avtopark, modernizirali stroje in v začetku 90-ih postali največje gradbeno podjetje na Gorenjskem, ki je gradilo tudi izven slovenskih meja. Leta 1998 se je podjetje preoblikovalo v delniško družbo. EGP - Embalažno grafično podjetje je zraslo iz knjigoveznice, ki je z delom začela leta 1958, v puštalskem gradu, in je zaposlovala predvsem invalide. Kasneje je bila glavna dejavnost podjetja proizvodnja komercialne embalaže iz 39 Holynski, Gorenjska industrija od manufaktur do danes, str. 10. 40 Albreht, Gradbeništvo na škofjeloškem ozemlju po drugi svetovni vojni, str. 290. Akumulatorska svetilka podjetja Elra, 1961. (hrani: Loški muzej Škofja Loka) LR 59 / Kratek pregled razvoja industrije na Loškem 224 kartona in lepenke. Za svoje oblikovalske dosežke na področju embalaže je podjetje prejelo številne nagrade. V prvi polovici 70-ih let so se preselili v nova poslopja na Trati. Danes je podjetje organizirano kot delniška družba. Ima vodilno vlogo pri izdelavi embalaže v Sloveniji, svojo vlogo pri prodajni, darilni in promocijski embalaži pa utrjuje tudi na širšem evropskem in globalnem trgu. Družinsko podjetje Šibo je iz obrtne delavnice, ustanovljene leta 1967, prera-stlo v pravo industrijsko proizvodnjo plastičnih zaporkov za kozmetično industrijo. Z leti se je delavnica širila, tako prostorsko kot programsko, in od leta 1993 uspešno posluje s tujimi trgi kozmetične, prehrambne in gospodinjske industrije. Izdelke izvažajo v več kot 18 držav po vsem svetu, zaposlujejo več kot 200 delavcev. V prehranski industriji loško območje zastopa podjetje Peks (danes Mlinotest), ki je nastalo z združitvijo nekaj obrtnih pekarn v Škofji Loki, Selški in Poljanski dolini. Leta 1966 je pekarna dobila nove prostore ob Kidričevi cesti in se nekaj let pozneje preimenovala v Peks Škofja Loka, proizvodno trgovsko podjetje. Od konca leta 2004 posluje v okviru Mlinotesta d.d. kot njegova hčerinska družba (Mlinotest Peks d.o.o. Škofja Loka). Industrijsko in montažno podjetje za izolacije Termika je bilo ustanovljeno leta 1958, ko se je ločilo od matičnega podjetja Izolirka (Ljubljana). Poleg obrata v Bodovljah in Poljanah so leta 1969 odprli tovarno in novo linijo mineralne volne na Trati. Sredi 80-ih let so krajani zaradi onesnaževanja okolice javno izrazili nezadovoljstvo in tovarna je kmalu zgradila nove čistilne naprave. Leta 1988 se je podjetje na Trati ločilo od Termike in ustanovilo samostojno podjetje Termo, ki je z uspešnim poslovanjem v začetku 90-ih let izvozilo več kot polovico izdelkov. Leta 2007 je Termo prevzel multinacionalni koncern Knauf.41 Po osamosvojitvi Slovenije (1991) se je moralo gospodarstvo spopasti z izgubo jugoslovanskega trga in s prilagoditvijo tržnemu gospodarstvu. Izguba trga je močno prizadela loško industrijo, ki pa je krizo prebrodila in se razmeroma uspešno preusmerila na tuja tržišča. V tem času je bila izpeljana tudi obsežna reforma občinske uprave. Iz krajevnih skupnosti Gorenja vas, Poljane, Železniki in Žiri, ki so bile prvotno v Občini Škofja Loka, so bile leta 1995 ustanovljene nove občine. Občina Škofja Loka pa je, čeprav v zmanjšanem teritorialnem obsegu, še naprej uspešno razvijala svoje gospodarstvo. VIRI IN LITERATURA: Albreht, Jože: Gradbeništvo na škofjeloškem ozemlju po drugi svetovni vojni, v: Loški razgledi 19, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1973, str. 288-291. Braniselj, Franc: Osnovanje in razvoj Gorenjske predilnice do leta 1945 : ob 30-letnici pričetka izgradnje podjetja, v: Loški razgledi 5, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1958, str. 178-184. Drakulič, Igor: Zgodba o Odeji, v: Loški razgledi 55, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 2008, str. 269-282. Drnovšek, Marjan: Prispevek k zgodovini izseljevanja z Gorenjske pred prvo svetovno vojno - 41 Štefan Žargi, Termo postal Knauf Insulation, v: Gorenjski glas, 9. november 2007. LR 59 / Kratek pregled razvoja industrije na Loškem 225 s posebnim poudarkom na Škofji Loki, v: Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik 37, štev. 3, Ljubljana 1989, str. 203-218. Enciklopedija Slovenije 4, geslo Industrija, Ljubljana : Mladinska knjiga, 1990, str. 128-131. Enciklopedija Slovenije 11, geslo Slovenija, Ljubljana : Mladinska knjiga, 1997, str. 296-377. Gašperšič, Janez: Razvoj elektrifikacije konzumnega področja Občine Škofja Loka, v: Sto let električne razsvetljave v Škofji Loki, Doneski 3, Loški razgledi, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1995, str. 14-22. Gorenc, Ivan: Kratka zgodovina podjetja Motor, v: Loški razgledi 14, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1967, str. 134-143. Gorenjska predilnica Škofja Loka 40, jubilejna publikacija, Škofja Loka : Gorenjska predilnica, 1974. Gorenjska predilnica Škofja Loka 50, jubilejna publikacija, Škofja Loka : Gorenjska predilnica, 1984. Holynski, Nada; Žontar, Majda; Kokalj Kočevar, Monika: Gorenjska industrija od manufaktur do danes : tovarne in njihovi izdelki, Kranj : Gorenjski muzej, 1992. Jenko, Jože: Vloga Škofje Loke v snovanju železniškega omrežja, v: Loški razgledi 6, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1959, str. 182-200. Jenko, Jože: Zgodovinski razvoj projekta železnice Škofja Loka-Divača (-Trst), v: Loški razgledi 11, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1964, str. 82-101. Logar, Vladimir: Kratek prerez loškega gospodarstva, v: Loški razgledi 2, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1955, str. 87-92. Masterl, Marijan: Nova pilarna v Retečah, v: Loški razgledi 2, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1955, str. 93-99. Naglič, Miha: Škofja Loka: kraj, ki je bil v Evropi že leta 973. V: Spomeniki in junaki: Knjiga gorenjskeprešernosti, Gorenjska 2000-2001, letnik LIII, Priloga Gorenjskega glasa, štev. 100, Kranj 2000, str. 121-139. Občina Škofja Loka 1953-1957: gospodarski, družbeni in kulturni razvoj, Škofja Loka 1957. Olip, Pavel: Pregled razvoja škofjeloške lesne industrije, v: Loški razgledi 5, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1958, str. 185-187. Pirih, Nataša: »Jesharna« v Škofji Loki, v: Loški razgledi 36, Škofja Loka 1989, str. 55-63. Planina, France: Škofja Loka s Poljansko in Selško dolino, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1976. Primožič, Vinko: Ob 30-letnici modne konfekcije Kroj v Škofji Loki, v: Loški razgledi 24, Škofja Loka 1977, str. 176-177. Lukančič, Cecilija: Ob stoletnici mlekarne (1899-1999), v: Kmetijsko zadružništvo in mlekarstvo na Loškem : jubilejni zbornik ob stoletnici ustanovitve Mlekarske zadruge in mlekarne v Škofji Loki, Škofja Loka, 1999, str. 27-40. Slovenski almanah 1994, Ljubljana : Založba Delo Novice, 1994, str. 108-109. Spominski zbornik Slovenije: ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije, Ljubljana 1939, str. 649. Sterle, Meta: Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja : 20. stoletje: Občina Škofja Loka. Ljubljana 1984, str. 84-86. Šega, Judita: Štiri generacije škofjeloških Krennerjev, 1. del, v: Loški razgledi 47, Škofja Loka : LR 59 / Kratek pregled razvoja industrije na Loškem 226 Muzejsko društvo, 2000, str. 45-68. Šega, Judita: Štiri generacije škofjeloških Krennerjev, 2. del, v: Loški razgledi 48, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 2001, str. 51-66. Šešir Škofja Loka : spominska knjižica ob 40-letnici stavke v tovarni klobukov Šešir, Škofja Loka 1975, str. 2-3. Šolc, Leopold: 150 strokovnjakov in 7000 konjskih moči, v: Loški razgledi 12, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1965, str. 68-81. Štukl, Franc: Prispevki k poznavanju lokalnega gospodarstva v Škofji Loki od leta 1945 do okrog 1960, v: Loški razgledi 35, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1988, str. 57-70. Štukl, France: Prispevki k privatni proizvodnji v Škofji Loki od cehov do leta 1941, v: Loški razgledi 47, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 2000, str. 31-44. Tušek, Janez: Poskus orisa razvoja lesne industrije na Trati pri Škofji Loki, v: Loški razgledi 23, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1976, str. 123-127. Tušek, Janez: Šeširjevih sedem desetletij, v: Loški razgledi 37, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1990, str. 11-16. Žargi, Štefan: Termo postal Knauf Insulation, v: Gorenjski glas, 9. november 2007. Tovarniška glasila: LTH: Delo in uspeh : glasilo SOZD LTH Škofja Loka, 1969-1987. Jelovica: Jelovica: glasilo delovnega kolektiva Jelovica, lesna industrija Škofja Loka, 1972-1983. EGP: Odprte strani: glasilo delovnega kolektiva EGP Škofja Loka, 1977-1989. Gorenjska predilnica: Glasnik delovnega kolektiva Gorenjske predilnice Škofja Loka, 19881990. Summary Brief review of the development of industry in the Škofja Loka area Škofja Loka intensively exploited its natural attributes. Because of the tradition of guilds and local small crafts and the relatively late arrival of the railway (1870), industry in the Škofja Loka area developed fairly late. The first industrial plant was Krenner's cloth mill, which from 1894, with surplus electricity, brought lighting to Škofja Loka, which thus became the first town in Carniola to have public electric lighting. A flourishing of industry occurred between the two wars, when new companies were founded, such as the Šešir hat factory, Thaler's blanket production, the Brumen and Thaler textile factory and Škofjeloška predilnica. The wood processing plants of Heinrihar, Dolenc and Caleari represented the centre of the wood industry in Trata in Škofja Loka. The factory of G. F. Schneiter was famous for the production of high quality water turbines. Mlinostav manufactured agricultural, baking and related machinery and accessories for trading in such products. Škofja Loka vinegar plant supplied its products not only to the Škofja Loka area but also a good part of Gorenjska. The Banovina Dairy School had a special industrial plant. After the Second World War, new companies began to operate in Škofja Loka, main- LR 59 / Kratek pregled razvoja industrije na Loškem 227 ly in Trata industrial zone. These expanded over the years, built new plants, modernised, enlarged and supplemented their production programs and sold their products on the Yugoslav market. In this period, there was a considerable influx of labour from agriculture people and later from other Yugoslav republics. Because of the need for housing, therefore, new settlements were created (Frankovo naselje, Hafnerjevo naselje and Groharjevo naselje etc.). With the new labour force and the creation of new factories (Gradis, Limos, Kroj, Elra, EGP - Embalažno grafično podjetje and others) or the transformation of old ones (Jelovica, Motor/Loške tovarne hladilnikov LTH, Peks, Termika), industry flourished in Škofja Loka. After independence in 1991, the economy had to face the loss of the Yugoslav market and adaptation to a market economy. Škofja Loka industry overcame the crisis and relatively successfully reoriented to foreign markets. The crisis was too severe for some companies, though, (e.g., LTH, Kroj, LIO) and they were forced into bankruptcy. LR 59 / Kratek pregled razvoja industrije na Loškem 228 Miha Preinfalk Puštalski baroni Wolkenspergi - danes in nikoli več V nedeljo, 4. novembra1 2012 je v 99. letu starosti umrla Hilda Svoboda, rojena baronica Wolkensperg. Z njo je dokončno izumrl rod, ki je bil tesno povezan z ozemljem Škofje Loke, saj je tu, natančneje v Puštalu, neprekinjeno živel več kot tristo let. Baronica Hilda, kot je bila poznana med okoliškim prebivalstvom, je bila celo edina plemkinja, ki je po 2. svetovni vojni ostala v Sloveniji in hkrati živela v gradu svoje rodbine.2 Bila je zadnja še živeča hči zadnjega moškega predstavnika Dvoriščni del puštalske graščine, s poudarjenimi arkadnimi hodniki. (foto: Tina Arh) 1 Ustni vir: Barbara Trnovec; na wikipediji je napačen datum 3. november (http://sl.wikipedia. org/wiki/Hildegarda_Svoboda_von_Wolkensperg; ogled 3. 12. 2012). 2 O njenem življenju gl. predvsem intervju z naslovom Vzgojena sem bila kot plemkinja in tega ni moglo nič spremeniti, ki ga je z baronico opravila Barbara Trnovec (Dnevnik, 29. 11. 2008). LR 59 / Puštalski baroni Wolkenspergi - danes in nikoli več 231 Wolkenspergov - barona Avgusta (1860-1937). Rojena leta 1914, prav v puštal-skem dvorcu, se je leta 1941 poročila z Velimirjem Svobodo, častnikom jugoslovanske kraljeve vojske. Njuna edina hči Alma se je kot stevardesa leta 1971pone-srečila v letalski nesreči. Poleg Hilde je imel baron Avgust še hči Isabello (19191997), poročeno Kralj, ki je živela v ZDA. Njena hči Isabelle je baletka in živi v Milwaukeeju.3 Čeprav je živela odmaknjeno, je baronica Hilda vse do svoje smrti zbujala pozornost javnosti, saj je bila živa vez med sedanjostjo in tistim delom slovenske preteklosti, ki smo jo, zlasti po 2. svetovni vojni, načrtno brisali iz naše kolektivne zavesti. Naj bo zato ta kratki zapis o baronih Wolkenspergih v spomin na baronico in njene prednike ter hkrati spodbuda za nadaljnje raziskovanje te znamenite loške plemiške družine s slovenskimi koreninami.4 Začetnik plemiške rodbine Wolkenspergov je bil Marko Oblak, eden najpro-dornejših trgovcev na Kranjskem v poznem 17. stoletju. Njegovi predniki so izvirali iz zahodnega dela Polhograjskega hribovja, med Šentjoštom in Gorenjo vasjo. Sredi 17. stoletja je bil Markov oče Andrej5 še gruntar v Gorenji vasi, podjetni Marko pa se je oprijel trgovine z železom in platnom, se naselil v Škofji Loki in si v mestu kupil hišo. Tam se je avgusta 1657 poročil s Katarino Skerpin, hčerko loškega meščana Janeza (Hansa) Skerpina, ki je bil v 80. letih 17. stoletja večkrat izvoljen za mestnega sodnika.6 Ugled in veliko premoženje sta Marku omogočila velik skok po družbeni lestvici - kmečki sin je leta 1688 postal plemič, s predika-tom »pl. Wolkensperg in Ziegelfeld«.7 Prvi del nemškega predikata, ki je spominjal na izvorno slovensko ime (oblak = nem. Wolke), so kasneje Markovi potomci prevzeli kot družinsko ime; drugi del predikata pa se verjetno nanaša na posest Pod ceglom ob Poljanščici (vnter dem Ziegel), ki jo je Marko kupil leta 1685. Ob povzdigu v plemiški stan je prejel tudi grb. Ta je bil kvadriran z zlatim srčnim ščitom, v katerem je bil črn orel z zlato krono. 1. in 4. polje sta bili modri z zlato prečko, 2. in 3. polje pa rdeči z modro prečko poševno levo, v kateri je bila 3 Gorenjski glas, 4. 4. 2000, str. 23. 4 V Arhivu Republike Slovenije hranijo večino rodbinskega arhiva Wolkenspergov (ARS, AS 818), odkupljenega leta 1958. Sestavlja ga 35 listin (izločene in pridružene Zbirki listin (ARS, AS 1063)), 18 knjig (računske knjige in urbarji) in 38 fasciklov spisov. 5 Markova mati je bila Jera Klemenčič, imel pa je vsaj še štiri brate - Luko, Janeza, Jurija in Štefana (ARS, AS 730, fasc. 120, ovoj »Wolkensperg«). 6 ARS, AS 1063, št. 2499 (1657 VIII 19, Loka). Katarinin priimek je v originalni poročni listini zapisan v obliki »Skherpin«, sicer pa se pojavlja tudi v napačni obliki »Eckh« (gl. konkordanco k AS 1063 in AS 818, fasc. 17). V poznejših tabelah prednikov (t. i. Ahnentafel) Wolkenspergov je označena kot plemkinja s priimkom Skerpin pl. Oberfeld. Ni povsem zanesljivo, ali je res pripadala omenjeni rodbini, vsekakor pa sama (še) ni bila plemkinja, saj so bili Skerpini pople-meniteni šele leta 1722, torej nekaj let po njeni smrti (gl. Frank, Standeserhebungen, 5, str. 10). 7 Frank, Standeserhebungen, 4, str. 3. LR 59 / Puštalski baroni Wolkenspergi - danes in nikoli več 232 zlata zvezda.8 Ko je Markov vnuk Franc Anton leta 1753 družini pridobil še baronski naziv, se je grb nekoliko spremenil - orel s krono je iz srčnega ščita prešel v 1. in 4. polje, v 2. in 3. polju je prečka postala srebrna, zvezda pa rdeča, medtem ko je v srčnem ščitu orla zamenjal na gori stoječi gams; gora je bila obkrožena z oblaki, s čimer je grb postal »govoreči«, saj so oblaki aludirali na družinsko ime.9 K plemiškemu nazivu je sodila tudi plemiška posest in novopečeni plemič Marko Oblak pl. Wolkensperg je imel dovolj sredstev, da jo je kupil. Notranjska gospostva Lož, Postojna in Snežnik, ki jih je od knezov Auerspergov kupil v začetku 18. stoletja, je sicer kmalu prodal naprej (oziroma so to storili njegovi nasledniki),10 je pa zato gospostvo Puštal pri Škofji Loki, ki ga je leta 1696 kupil od baronov Apfaltrerjev,11 ostalo v rodbinski lasti do današnjih dni (z izjemo obdobja po 2. svetovni vojni). To je uspelo tudi zato, ker je Marko leta 1709 puštalsko gospostvo spremenil v fidejkomis,12 kar je pomenilo, da ga je kot nedeljivo posest dedoval vedno samo en dedič - običajno najstarejši sin. Wolkenspergi so bili povezani še z nekaterimi drugimi gospostvi na Kranjskem, čeprav niso nikoli sodili med največje zemljiške posestnike. Poleg puštalskega gospostva je bil od prve polovice 18. stoletja drugi center njihove Grb družine Oblak - Wolkensperg, ki je bil v uporabi med letoma 1688 in 1753. (ÖStA, AVFHKA, Adelsakte, Hofadelsakt von Obblacho, Marcus, 4. VII. 1688) 8 Za barvno upodobitev grba gl. ZAL, LJU 340, šk. XXI, enako upodobitev najdemo tudi na pečatih, ki so jih uporabljali Wolkenspergi pred letom 1753. 9 Uradni blazon baronskega grba se glasi: Kvadriran ščit, s srčnim ščitom; 1. in 4. v zlatem polju črn orel s krono; 2. in 3. v rdečem srebrna prečka poševno levo, v njej rdeča šestkraka zvezda. Srčni ščit: v modrem polju srebrn gams na srebrni skali. Nad ščitom trije kronani turnirski šlemi, s črno-zlatim in rdeče-srebrnim pregrinjalom. Na prvi kroni stoji črn orel s krono; iz druge krone raste srebrna skala, na kateri stoji srebrn gams; iz tretje krone raste rdeča orlova perut, s srebrno prečko poševno levo, v njej rdeča šestkraka zvezda (Titan v. Hefner, Krainer Adel, str. 21). Isti avtor navaja tudi napačno trditev, da je bil izvorni grb Oblak - Wolkenspergov na gori stoječi gams iz srčnega ščita baronskega grba. 10 Smole, Graščine, str. 269, 379, 450. Gl. tudi Slana, Iz zgodovine, str. 30. 11 Smole, Graščine, str. 398. 12 ARS, AS 818, fasc. 18. LR 59 / Puštalski baroni Wolkenspergi - danes in nikoli več 233 posesti zasavsko gospostvo Ponoviče pri Litiji, združeno z imenji Lebek, Ribče, Knežji pot in Waldhofen.13 To posest so običajno dedovali mlajši sinovi oziroma tisti, ki niso bili uživalci puštalskega fidejkomisa. Ta praksa je bila v veljavi vse do leta 1826, ko je bilo gospostvo zaradi zadolženosti prodano na dražbi.14 Prav razširitev rodbinske posesti v Zasavje je bila eden od razlogov, ki so vodili Markovega vnuka Franca Antona, da je zaprosil za povzdig med barone. V prošnji je poleg dovolj velike zemljiške posesti navedel tudi dejstvo, da se je njegova rodbina sorodstveno povezala z drugimi uglednimi kranjskimi rodbinami, da je sam 24 let brez plačila služil pri ograjnem sodišču v Ljubljani in da se je njegov sin Franc Rudolf na njegove stroške pridružil spremstvu grofa Khevenhullerja, ko je ta odpotoval na cesarsko kronanje v Frankfurt.15 Tej prošnji je bilo ugodeno in leta 1753 so Wolkenspergi dobili naziv baronov. služil državi »z neutrudno gorečnostjo, neomajno zvestobo in neprekinjeno navezanostjo«; omenil je tudi brata Nikolaja, ki je 25 let služil kot stotnik pri pehotnem polku »Reisky«, se odlikoval v bitki pri Piacenzi (1799) in tri leta kasneje umrl, ne 13 To posest so Wolkenspergi odkupili od grofov Blagajev, v isti kupni pogodbi se omenjajo tudi gospostvo Breg pri Ribnici, nekdanja Wizensteinova hiša na Nemški ulici v Ljubljani in še nekaj drugih manjših nepremičnin (ZAL, LJU 340, Lazarinijeva genealoška zbirka, šk. XX). 14 Smole, Graščine, str. 254, 255, 377. 15 Tu je verjetno mišljeno kronanje Franca Lotarinškega za rimskega cesarja (1745) (ARS, AS 818, fasc. 17, ovoj 2). Grb baronov Wolkenspergov po letu 1753. (ARS, AS 1071, Zbirka grbov, št. 194) Manj uspešna pa je bila rodbina nekaj desetletij pozneje, ko je vnuk Franca Antona, Franc Jožef, skušal pri cesarju Francu I. doseči, da bi njegovo rodbino povišal med grofe, in to brez plačila pristojbine (um die taxfreye Erhebung in den Grafenstand). V svoji prošnji je povzemal glavne značilnosti svoje rodbine, se navezal na prošnjo svojega deda glede baronskega naziva in jo dopolnil s poznejšimi zaslugami posameznih družinskih članov. Tako je navedel, da ima sam dovolj veliko posest, saj poseduje fidejkomisno gospostvo Puštal, medtem ko je njegov mlajši brat Danijel lastnik alodialnega gospostva Ponoviče pri Litiji; nadalje, da je njun stari oče Franc Anton 30 let deloval kot sodnik (pri ograjnem sodišču), da je oče Franc Rudolf 40 let opravljal funkcijo svetnika pri deželni pravdi in tudi sam da je 17 let LR 59 / Puštalski baroni Wolkenspergi - danes in nikoli več 234 da bi za svoje zasluge prejel kakršnokoli nagrado; utemeljitev je končal z lastnim težkim finančnim stanjem, v katerega ga je pahnila francoska okupacija (1809). Njegove prošnje so očitno naletele na gluha ušesa, saj so Wolkenspergi ostali baroni do konca monarhije.16 Zadovoljiti so se morali »le« z uradom vrhovnega dednega kuharskega mojstra (Obersterbland-Küchenmeisteramt) na Kranjskem in v Slovenski marki, ki jim ga je leta 1784 podelil cesar Jožef II..17 Od posesti baronov Wolkenspergov velja omeniti Šenkov Turn z okoliško posestjo, ki so jo leta 1721 odkupili od grofov Gallenbergov,18 ter gradič Selo pri Radohovi vasi, ki ga je kot dediščino v rodbino prinesla Hiacinta grofica Lichtenberg, druga žena barona Franca Jožefa. Selo je pozneje prevzel njun mlajši sin Franc, polkovnik avstrijske vojske. Po njegovi smrti leta 1880 ga je njegova vdova prepustila svoji neporočeni svakinji Mariji Wolkensperg, ta pa po svoji smrti leta 1907 nečaku Filipu baronu Rechbachu.19 Od druge polovice 19. stoletja se je rodbina Wolkensperg precej skrčila. Ponoviška veja je po moški liniji izumrla, pri puštalski pa je imel od treh bratov potomce le eden - Avgust. Vendar je to, predzadnjo generacijo zaznamovala gluhone-most. Kar dva sinova barona Avgusta in njegove žene Albine pl. Duras sta trpela za to okvaro - tako starejši Artur, ki je bil znan kot odličen in strasten šahist, kot njegov mlajši brat Avgust. Zanimivo je, da sta bili gluhonemi tudi njuni ženi. Artur se je Ävgust baro„ wolkensperg (I821-1902), oktobra 1912 poročil s hrvaško slikarko Jelko pl. ded Hilde Svoboda (zal, lju 340, Struppi, ki je oglušela v otroških letih,20 Avgust pa Lazarinijeva genealoška zbirka, leto za njim z Marie Froschmair pl. Scheibenhof iz šk. XX) 16 ARS, AS 818, fasc. 18, ovoj 2. V rodbinskem arhivu Wolkenspergov so ohranjeni le osnutki prošenj, ki jih je pisal Franc Jožef. Osnutki so nedokončani in tudi nedatirani, vendar so morali nastati med letoma 1818 (na to letnico se prosilec sklicuje na nekaterih mestih) in 1828, ko je umrl njegov brat Danijel, oziroma 1826, ko so bile Ponoviče prodane na dražbi. 17 ARS, AS 818, fasc. 17, ovoj 2; gl. tudi prepise omenjene podelitve v ARS, AS 730, fasc. 120, ovoj »Wolkensperg«. V literaturi se običajno pojavlja in ponavlja napačna letnica 1789. 18 Kupoprodajna listina za navedeno posest je npr. omenjena v zapuščinskem inventarju Franca Antona barona Wolkensperga iz leta 1764 (ARS, AS 309, šk. 127, črka W, št. 118). 19 Gl. Smole, Graščine, str. 434 (z napačnimi navedbami sorodstvenih povezav; podobno tudi pri poglavju o Puštalu (str. 399)). 20 Homen, Prisječanje, str. 58. V rodbinskem arhivu Wolkenspergov je ohranjenih več prošenj iz 60. let 19. stoletja, s katerimi baron Avgust st. prosi za sprejem svojih dveh gluhonemih sinov, Arturja in Avgusta ml., v inštitut za gluhoneme (ARS, AS 818, fasc. 19). LR 59 / Puštalski baroni Wolkenspergi - danes in nikoli več 235 Gradca.21 Artur je umrl že slabe tri mesece po poroki in ni zapustil potomcev, Avgustu pa sta se rodili »le« dve hčeri. Tako je rodbina po moški liniji izumrla z njegovo smrtjo leta 1937, po ženski pa leta 2012, s smrtjo njegove hčere Hilde. Wolkenspergi so bili puštalski graščaki vse do konca 2. svetovne vojne. Po vojni sta bila dvorec in pripadajoča posest podržavljena, vendar so baronici Hildi in njenemu možu Velimirju Svobodi, ki je bil med vojno partizan, dovolili, da sta stanovala v enem traktu dvorca, v drugem je bila glasbena šola. V začetku novega tisočletja je baronica svojo, nekdaj nacionalizirano posest dobila nazaj. Pot baronov Wolkenspergov, ki jo je začel podjetni Marko Oblak sredi 17. stoletja, se je tako s smrtjo Hilde Svoboda kot zadnje baronice Wolkensperg zaključila.22 Na barone danes še spominja barvni grb nad vhodom v puštalsko graščino, ki pa je v zelo slabem stanju. Veliko bolje je ohranjen kamniti grb Wolkenspergov na zunanji steni cerkve v Stari Loki, kjer so zadnje počivališče našle starejše generacije baronov Wolkenspergov, ali pa tisti na pokopališču v Škofji Loki, kjer so pokopani zadnji člani družine, med njimi tudi baronica Hilda. VIRI: Arhivski viri: Arhiv Republike Slovenije (ARS) AS 308, Zbirka testamentov AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev AS 730, Gospostvo Dol AS 818, Oblak - Wolkensperg, rodbina Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL) LJU 340, Lazarinijeva genealoška zbirka Ustni viri: Barbara Trnovec, Celje Časopisi: Dnevnik, 2008 Gorenjski glas, 2000 Tagespost, 1912 21 O poroki Avgusta in Marie so pisali tudi časopisi, npr. graški Tagespost, ki je 5. oktobra 1913 objavil prispevek, z naslovom Poroka dveh gluhonemih (Trauung zweier Taubstummen). 22 Internetno brskanje za baroni Wolkenspergi razkrije sicer, da naj bi na Madžarskem obstajala še ena veja, ki naj bi potekala od nekega Gyule Wolkensperga (1879-1947) (www.wolkensperg. com; ogled 27. 11. 2012). Tudi Gudenus v svojem genealoškem pregledu madžarskih plemiških rodbin navaja madžarsko vejo Wolkenspergov, ki naj bi jo začel Jožef Wolkensperg, rojen v Szatmärju, leta 1799. Vendar je povezava madžarskih Wolkenspergov s kranjskimi oziroma slovenskimi baroni Wolkenspergi zelo dvomljiva, saj (arhivski) viri tovrstne povezave ne potrjujejo. LR 59 / Puštalski baroni Wolkenspergi - danes in nikoli več 236 Spletne strani: http://sl.wikipedia.org/wiki/Hildegarda_Svoboda_von_Wolkensperg. www.wolkensperg.com LITERATURA: Frank, Karl Friedrich v.: Standeserhebungen und Gnadenakte für das Deutsche Reich und die Österreichischen Erblande bis 1806, Bd. IV. Schloss Senftenegg, 1973; Bd. Schloss Senftenegg, 1974. Genealogisches Handbuch des Adels. Adelige Häuser B Band XXII. Limburg a.d. Lahn, 1998, str. 121-131. Genealogisches Taschenbuch der freiherrlichen Häuser auf das Jahr 1848, 1. Jhrg. Gotha, 1848, str. 497-499. Gothaisches genealogisches Taschenbuch der Freiherrlichen Häuser, 81. Jahrgang, 1931, str. 611-612. Gothaisches genealogisches Taschenbuch der Freiherrlichen Häuser, 1941, str. 579. Gudenus, Janos Jozsef (Freiherr v.): A magyarorszägi fonemesseg XX. szäzadi genealogiäja, 4, Budapest 1998, str. 309-312, in 5, Budapest 1999, str. 207. Hančič, Damjan: Klarise na Kranjskem. Ljubljana : Zgodovinski arhiv Ljubljana, 2005. Homen, Zoran: Prisječanje na rodenu Križevčanku, slikaricu Jelku Struppi uz 130. obljetnicu rodenja. Cris, god. IV., br. 1/2002, str. 57-61. Slana, Lidija: Iz zgodovine gradu in gospostva Snežnik na Notranjskem. Kronika, 48, 2000 (Iz zgodovine snežniške graščine), str. 20-41. Smole, Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana : DZS, 1982. Titan v. Hefner, Otto: J. Siebmacherš grosses und allgemeines Wappenbuch. Bd. 4. Abt. 2, Der Adel des Herzogthums Krain und der Grafschaften Görz und Gradiska. Nürnberg : Bauer and Raspe, 1859. Rodovnik rodbine Wolkensperg MARKO (f ok. 1709) oo ((pp) Loka, 19. VIII. 1657) Katarina Skerpin ([Loka], 21. XI. 1631 -1715), hči loškega mestnega sodnika Janeza S. in Neže Križaj. 1a) FRANC JANEZ (10. I. 1663 - Škofja Loka, 16. VIII. 1723) oo (29. VI. 1690) Marija Terezija pl. Zanetti (f 3. XI. 1728 ((p) cerkev sv. Jakoba v Škofji Loki)), hči Jerneja pl. Z. in Marije Jakobe pl. Grundler. 1b) FRANC ANTON (14. I. [1700]23 - Stara Loka, 9. I. 1764) I oo (Ljubljana, 5. VI. 1724) Suzana (Maria Susanna Felizitas) baronica SchweigerLerchenfeld ((k) Ljubljana, 2. VII. 1707 - Ljubljana, 19. III. 1751), hči Karla Henrika b. S.-L. in Ane Felicite grofice Purgstall. II oo (...) Rozalija (Maria Rosalia) pl. Kaidash ((k) Ljubljana, 9. VI. 1709 - Loka, 26. VII. 1784), hči Franca Antona pl. K. in Katarine Ane Wichtelitsch pl. Wichtenstein. 23 V rodovniku Wolkenspergov (ARS, AS 730, fasc. 120, ovoj »Wolkensperg«) je pri Francu Antonu naveden samo datum brez letnice. Letnica v oglatem oklepaju je le okvirna, izračunana na podlagi njegove starosti ob smrti (gl. Schiviz, Krain, str. 283). LR 59 / Puštalski baroni Wolkenspergi - danes in nikoli več 237 MARKO j 1709 oo 1657 Katarina Skerpin 1631-1715 FRANC JANEZ 1663-1723 oo 1690 Marija Terezija pl. Zanetti j 1728 NEZA j 1712 oo Mihael Pušar pl. Rossenfeld oo Jožef Te(r)pina FRANC ANTON 1700-1764 1) oo 1724 Suzana b. Schweiger-Lerchenfeld 1707-1751 2) oo Rozalija pl. Kaidash 1709-1784 MARIJA ROZALIJA j 1722 oo 1711 Jožef Ignac pl. Qualizza 1679-1729 MARIJA FRANČIŠKA 1698-1774 oo 1720 Janez Ludvik pl. Qualizza j 1739 1) FRANC RUDOLF 1725-1803 1) oo 1753 Viktorija Jožefa g. Thurn-Valsassina 1734-1770 2) oo 1771 Elizabeta g. Lichtenberg 1731-1778 2) FRANČIŠKA KSAVERIJA* 1754-1771 s. M. Alojzija 1) ALOJZ 1755-1756 MARIJA ANA 1790-oo 1811 Janez Nep. b. Neffzern 1774- JOZEFA 1791-1796 1) VINCENC 1756-1798 oo 1789 Marija Ana b. Szö^nyi j 1797 1) ANTONIJA 1757-1815 oo 1775 Vincenc g.Thurn-Valsassina 1750-1795 VIKTORIJA 1792-1872 1) oo 1815 Rajmund g. Auersperg 1773-1823 2) oo 1826 Nikolaj g. Festetics-Tolna 1794-1857 AVGUSTA 1794-1824 oo 1817 Vincenc g. Thurn-Valsassina 1790-1859 FRANC 1796- 1) FRANC JOŽEF 1758-1832 1) oo ok. 1795 Terezija b. Gailberg 1757-1810 2) oo 1818 Hiacinta g. Lichtenberg 1800-1882 _ 1) FELIKS 1760-1780 2) FERDINAND 1819-1861 2) AVGUST 1821-1902 oo 1852 Albina pl. Duras 1832-1910 IZABELA 1854-1858 ARTUR 1855-1913 oo 1912 Jelka Struppi 1872-1946 OLGA 1856-1856 LR 59 / Puštalski baroni Wolkenspergi - danes in nikoli več 238 MARIJA ANA j 1723 oo 1722 Sigismund Jožef pl. Coppini 1685-1740 KATARINA DOROTEJA 1702-1782 oo 1730 Franc Portico pl. Praitenau j 1757 JANEZ ANTON ok. 1708-1777 KAREL JOŽEF j po 1728 1) HENRIK 1) NIKOLAJ 1) BENJAMIN 1) FRANČIŠKA 1) DANIJEL 1) MARIJA JANEZ 1761-1808 1762-1802 1765- 1767- 1768-1828 1770-1771 j 1768 2) SOFIJA 1823-1896 oo 1851 Avgust b. Rechbach 1820-1907 2) hči 1825-1825 2) FRANC 1826-1880 oo 1871 Marija pl. Delimanic 1843- 2) MARIJA 1830-1907 ^-1-1 EMA AVGUST VIKTORIJA 1859-1880 1860-1937 1865-1866 oo 1879 oo 1913 Jožef Marija Kristina Berthold Froschmair pl. Scheibenhof 1838-1887 1889-1965 H—i HILDA 1914-2012 oo 1941 Velimir Svoboda 1915-1974 ISABELLA 1919-1997 oo Vladislav Kralj 1908-2000 LR 59 / Puštalski baroni Wolkenspergi - danes in nikoli več 239 Ex II. 1c) FRANC RUDOLF ((k) Ljubljana, 17. IV. 1725 - Stara Loka, 12. VII. 1803) I oo (Ljubljana, 22. X. 1753) Viktorija Jožefa (Viktoria Josefa) grofica Thum Valsassina (Ljubljana, 16. XI. 1734 - Ljubljana, 26. III. 1770), hči Sigmunda Pavla g. T. - V. in (I.) Poliksene Elizabete grofice Rabatta. II oo (Ljubljana, 18. XII. 1771) Elizabeta (Maria Anna Elisabeth) grofica Lichtenberg ((k) Ljubljana, 27. II. 1731 - Ljubljana, 28. XI. 1778); I oo ((pp) Ortnek, 23. I. 1767) Volf Engelbert Ignac grof Auersperg ((k) Ljubljana, 18. II. 1716 -Ljubljana, 21. IX. 1768)), hči grofa Marka Ferdinanda g. L. z Ortneka in Marije Elizabete grofice Auersperg s Turjaka. Ex I. 1d) ALOJZ (Alois Josef Anton) (Ljubljana, 20. III. 1755 - Ljubljana, 26. XI. 1756 ((p) pri avguštincih). 2d) VINCENC (Josef Vinzenz Ferrerius Anton) (Ljubljana, 11. VI. 1756 - Stara Loka, 24. I. 1798) oo (1789) Marija Ana baronica Szörenyi de Kiss-Szören (j 27. XII. 1797), hči Jožefa b. S. d. K. S. in Marije Ane grofice Forgacs. 1e) MARIJA ANA (Anna Maria Antonia) ((k) Ljubljana, 31. VIII. 1790-?) 00 (Dunaj, 3. IX. 1811) Janez Nepomuk baron Neffzern (4. V. 1774?), sin Wolfganga Carla barona Tomagnini-ja, posvojenega barona N., in Terezije baronice Troilo. 2e) JOŽEFA (Josefa Theresia) ((k) Ljubljana, 7. IX. 1791 - Ljubljana, 28. I. 1796). 3e) VIKTORIJA (Maria Viktoria Elisabeth) ((k) Vače, 6. IX. 1792-XI. 1871) 1 oo (Ljubljana, 16. V. 1815) Rajmund (Raimund Karl Jakob) grof Auersperg (Ljubljana, 3. V. 1773 - Heiligenstadt pri Dunaju, 27. VI. 1823), sin Janeza Nepomuka g. A. in Jožefe baronice Schweiger pl. Lerchenfeld. II oo (1826) Nikolaj grof Festetics-Tolna (1794-VIII. 1857), sin Imreja g. F. - T. in (I.) Kristine Boronkay de Boronka. 4e) AVGUSTA (Augustina Catahrina) ((k) Čapor, 23. III. 1794 -Radovljica, 2. I. 1824) oo (Ljubljana, 30. IV. 1817) Vincenc (Vinzenz Alois Josef Nepomuk) grof Thurn - Valsassina (Ljubljana, 14. III. 1790 - Radovljica, 6. III. 1859; II oo (Radovljica, 15. VI. 1829) Jožefa Zurchaleg (ok. 1797 - Radovljica, 11. III. 1859)), sin Vincenca g. T. - V. in Antonije baronice Wolkensperg. 5e) FRANC (Franz Serafin Peter) (Ljubljana, 30. VI. 1796-?). 3d) ANTONIJA (Maria Antonia Franziska) (Ljubljana, 11. VI. 1757 -Ljubljana, 26. II. 1815) 00 (Ljubljana, 30. III. 1775) Vincenc (Vincenz Ferrerius Sigismund Josef Kajetan Adam Franz Xaver Karl Johann Nep. Jodok Leonhard Virgil Andreas Nikolaus) grof Thurn - Valsassina (Radovljica, 27. XI. 1750 - Radovljica, 13. VI. 1795), sin Sigmunda Pavla g. T. - V. in (II.) Marije Ane baronice Aschau. 4d) FRANC JOŽEF (Franz Serafikus Nikolaus Tolentinus Josef) (Ljubljana, 11. IX. 1758 - Škofja Loka, 4. VIII. 1832 ((p) Stara Loka)) 1 oo (...; ločen) Terezija baronica Gailberg (1757 - Gradec, 4. II. 1810; I oo (...) Jožef baron Werdenburg (...)) II oo (Ljubljana, 24. XI. 1818) Hiacinta grofica Lichtenberg (grad Turn pri Semiču, 28. IX. 1800 - Šentvid pri Stični, 13. II. 1882), hči Janeza Nepomuka g. L. in Agnes pl. Zdencsay. 240 Puštalski baroni Wolkenspergi - danes in nikoli več / LR 59 Ex II. 1e) FERDINAND (Ferdinand Daniel) (Puštal, 17. XII. 1819 - Škofja Loka, 14. III. 1861). 2e) AVGUST (August Johann Nepomuk Marian) (Puštal, 1. VII. 1821 -Puštal, 29. VI. 1902 ((p) Škofja Loka)) oo (Baden, 18. X. 1852) Albina pl. Duras (Dunaj, 11. V. 1832 -Ljubljana, 26. I. 1910 ((p) Škofja Loka)), hči Jožefa pl. D. in Leopoldine grofice Lichtenberg. 1f) IZABELA (Isabella Helene Josefine) (Gorica, 15. III. 1854 - Šmihel pri Novem mestu, 24. X. 1858). 2f) ARTUR (Arthur Hyacinth Josef) (Gorica, 17. V. 1855 - Ljubljana, 2. I. 1913 ((p) Škofja Loka) oo (Dunaj, 19. X. 1912) Jelka (Helene Antonia) pl. Struppi (Križevci, 13. VI. 1872 - Zagreb, 1946), hči dr. Viktorja pl. S. in Eme pl. Nemčic - Gostovinski. 3f) OLGA (Olga Klotilde Albertine) (Novo mesto, 1. IX. 1856 -Novo mesto, 13. IX. 1856). 4f) EMA (Emma Julia Albina) (Novo mesto, 12. IV. 1859 - Puštal, 15. VIII. 1880 ((p) Stara Loka)) oo (Ljubljana, 22. VII. 1879) Jožef (Josef) Berthold (1838-15. IV. 1887), c. kr. poročnik linijske ladje, sin Henrika B. in Johane Burge. 5f) AVGUST (August Eduard) (Novo mesto, 21. IX. 1860 - Puštal, 30. III. 1937 ((p) Škofja Loka)). oo (Gradec, 4. X. 1913) Marija Kristina (Marie-Christine) Froschmair pl. Scheibenhof (Komarom, 7. VIII. 1889 - Puštal, 10. XI. 1965 ((p) Škofja Loka)), hči c. kr. polkovnika Konstantina F. pl. S. in Ilone Kalman de Ötcs. 1g) HILDA (Hildegarde Gabriele Isabella Marie) (Puštal, 27. VII. 1914 - Puštal, 4. XI. 2012 ((p) Škofja Loka)) oo (Puštal, 24. III. 1941) Velimir (Velimir Jurij Rudolf) Svoboda (Sušak, 6. V. 1915 - Puštal, 17. I. 1974 ((p) Škofja Loka)), sin Rudolfa S. in Antonije Kramarič. 2g) ISABELLA (Isabella Adelheid Marie Franziska) (Puštal, 10. IV. 1919 - Millwaukee, 19. XII. 1997 ((p) Škofja Loka)) oo (...) Vladislav Kralj (Trst, 4. IX. 1908 - Millwaukee, 5. I. 2000 ((p) Škofja Loka)), sin Ivana K. in N. Kralj. 6f) VIKTORIJA (Victoria Albine Josefine) (Ljubljana, 11. VI. 1865 - Škofja Loka, 22. X. 1866 ((p)Stara Loka)). 3e) SOFIJA (SofieMaria) (Puštal, 13. V. 1823 - Ljubljana, 9. II. 1896) oo (Škofja Loka, 19. II. 1851) Avgust baron Rechbach (Reka, 9. XII. 1820 - Čušperk, 19. VII. 1907), sin Friderika b. R. in Marije grofice Strassoldo. 4e) hči (* in j Puštal, 19. II. 1825). 5e) FRANC (Franz Serafikus Heinrich) (Puštal, 2. VI. 1826 - Šentvid pri Stični, 11. VII. 1880), c. kr. polkovnik, odlikovan z vojaškim križcem za zasluge z vojnim okrasjem, lastnik dvorca Selo pri Radohovi vasi. oo (Osijek, 5. II. 1871) Marija pl. Delimanic (Osijek, 1843-?; I oo Georg Obradovic), hči velikega župana virovitiške županije Ladislava pl. D. in Marije Goriupp pl. Kamionka. 241 Puštalski baroni Wolkenspergi - danes in nikoli več / LR 59 6e) MARIJA (Maria Johanna Amalia) (Puštal, 24. VI. 1830 - Selo, 15. VI. 1907), štiftna dama, lastnica dvorca Selo pri Radohovi vasi. 5d) FELIKS (Felix Viktor Albin) (Ljubljana, 2. I. 1760-1780), praporščak pri pehotnem polku »Reuss«. 6d) HENRIK (Heinrich Alois) (Ljubljana, 12. IV. 1761 - Ljubljana, 3. XI. 1808), stanovski sekretar. 7d) NIKOLAJ (Maria Nikolaus Tolentinus Anton de Padua) (Ljubljana, 8. IX. 1762 - Gradec, 2. II. 1802), stotnik v pehotnem polku »Reisky«. 8d) BENJAMIN (Benjamin Alois Josef) (Ljubljana, 5. VI. 1765-?). 9d) FRANČIŠKA (Franziska Josefa) (Ljubljana, 5. III. 1767-?). 10d) DANIJEL (Daniel Alexander Jakob) (Ljubljana, 20. VII. 1768 - Gradec, 25. II. 1828). 11d) MARIJA (Maria Julia Anna) ((k) Ljubljana, 31. III. 1770-1771). 12d) JANEZ (Herkules Baptist Johann) (j Ljubljana, 3. I. 1768). Ex II. 2c) FRANČIŠKA KSAVERIJA (1754-1771), kot sestra Marija Alojzija, klarisa v Škofji Loki.24 2b) MARIJA ROZALIJA (j Postojna, 5. III. 1722) oo (8. II. 1711) Jožef Ignac pl. Qualizza (ok. 1679 - Ljubljana, 4. IV. 1729), sin Janeza Pavla pl. Q. in Rozine Doroteje pl. Wiederkher zu Wiederspach. 3b) MARIJA FRANČIŠKA (Maria Franziska Romana) (31. V. 1698 - Ljubljana, 12. VIII. 1774) oo (4. VII. 1720) Janez Ludvik pl. Qualizza (j 1739). 4b) MARIJA ANA (j Ljubljana, 19. II. 1723) oo (23. II. 1722) Sigismund Jožef pl. Coppini ((k) Ljubljana, 3. III. 1685 - Ljubljana, 6. III. 1740), sin dr. med. Janeza Andreja pl. C. in Suzane Leopoldine. 5b) KATARINA DOROTEJA (Maria Katharina Dorothea) (ok. 1702 - Ljubljana, 1. VI. 1782) oo (Ljubljana, 14. V. 1730) Franc (FranzXaver Georg) Portico pl. Praitenau (j 1757). 6b) JANEZ ANTON (ok. 1708 - Ljubljana, 26. III. 1777). 7b) KAREL JOŽEF (j po 1728). 2a) NEŽA (j 1712) oo (...) Mihael Pušar pl. Rossenfeld25 (...), mitničar v Loki, sin Janeza P. 3a) MARUŠA (...) oo (...) Jožef Te(r)pina (...). 24 Genealoška uvrstitev Frančiške Ksaverije ni zanesljiva. Njeno ime zasledimo le v seznamu škofjeloških klaris, iz katerega izvemo tudi to, da je umrla v letu redovne preobleke (Hančič, Klarise, str. 67). Drugi genealoški seznami omenjene baronice ne omenjajo. Glede na letnice bi lahko izvirala iz drugega zakona Franca Antona, a za enkrat ta domneva ni podprta z dokazi. 25 Loški mitničar Janez Mihael Pušar (Puschär) je bil leta 1688 povzdignjen v plemiški stan s pre-dikatom »Rossenfeld« (Frank, Standeserhebungen, 4, str. 126). V virih se njegova žena Neža ne omenja s plemiškim predikatom, morda tudi zato, ker očitno ni imela otrok in je priimek, skupaj s plemiškim predikatom, z njo izumrl. Na plemstvo Pušarjev opozori le rodovnik Wolkenspergov v Arhivu Republike Slovenije (ARS, AS 730, fasc. 120, ovoj »Wolkensperg«). LR 59 / Puštalski baroni Wolkenspergi - danes in nikoli več 242 Vida Košmelj Jožef in dr. Pavel Grošelj v zapiskih dr. Rudolfa Andrejke Dr. Rudolf Andrejka (1880-1948) je bil rojen v Ljubljani, v vojaški družini. Oče Jernej Andrejka, plemeniti Livnogradski (1850-1926), in brat Viktor pl. Andrejka (1881-1947) sta bila višja vojaška častnika; prvi v Avstro-Ogrski, drugi v Kraljevini Jugoslaviji. Oče se je leta 1878 kot poročnik s 17. pešpolkom kranjskih Janezov udeležil avstrijske okupacije Bosne in Hercegovine. Kasneje je po zapisih, ki jih je beležil v času bojev, napisal knjigo.1 Izšla je pri Družbi sv. Mohorja v Celovcu, ob 25. obletnici zasedbe Bosne. Knjiga je še danes zanimiva in vredna branja, vsebuje precej slik, ki so jih narisali spremljajoči vojaki slikarji, tudi Jurij Šubic, sin podobarja Štefana Šubica. Dr. Rudolf Andrejka je bil pravnik, statistik, zgodovinar, propagiral je planinstvo in turizem. Na dunajski univerzi je leta 1903 promoviral za doktorja prava, delal nato v različnih državnih službah in bil v letih 1936-1941 načelnik statistike na notranjem ministrstvu v Beogradu. Od leta 1925 je deloval na Pedagoški fakulteti v Ljubljani kot honorarni predavatelj in od leta 1929 kot honorarni profesor upravnega prava. Napisal je 22 knjig in 152 razprav oziroma člankov.2 Na plesu v Narodnem domu je kmalu po 1. svetovni vojni spoznal mnogo mlajšo Selčanko Miciko Tavčar (1899-1986), hčerko premožnega trgovca, in se z njo poročil (1920). Zakon je bil srečen, otrok nista imela. Oče je Miciki in njeni sestri Veri omogočil odlično izobrazbo na Dunaju. Po poroki je dr. Rudolf Andrejka vse dopuste in proste dneve preživljal na ženinem domu v Selcih. Obiskoval je posamezne hiše in vasi, raziskoval zgodovino, sestavljal rodovnike in s pravnimi nasveti brezplačno pomagal prebivalcem. Sam je večkrat izjavil, da do poroke skoraj ni poznal Selške doline. Zaradi kasnejšega delovanja in prijateljstva z domačini je v Selški dolini zapustil neizbrisen spomin. V Selcih se je seznanil z dr. Janezom Evangelistom Krekom, ki je na domu pogosto obiskoval sestro Cilko. Čeprav sta bila politična nasprotnika, je Andrejka predlagal poimenovanje novo zgrajene planinske koče na Ratitovcu prav po Kreku, ki je pogosto obiskoval planino. 1 Jernej pl. Andrejka, Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini 1878 : ob petindvajsetletnici bosen-ske zasedbe, Celovec, 1904-1905. (op. ur.) 2 Melik, Andrejka Rudolf, str. 78; Planina, Stoletnica dr. Rudolfa Andrejke, str. 215-218. LR 59 / Jožef in dr. Pavel Grošelj v zapiskih dr. Rudolfa Andrejke 243 Detajl lesene poličke za rože, delo rezbarja Jožefa Grošlja. (v zasebni lasti) Dvokrilna macesnova vhodna vrata na Popčevi hiši v Železnikih so delo rezbarja Jožefa Grošlja iz Selc. Izdelal jih je leta 1898. (v zasebni lasti) V delu Andrejkove zapuščine, ki jo je odkupil Loški muzej, je obširen zapis o življenju in delu selškega rezbarja in podobarja Jožefa Grošlja ter njegovega nečaka profesorja dr. Pavla Grošlja. O Jožefu Grošlju je bil že objavljen daljši članek v Železnih nitih.3 Zapisanih je nekaj del, ki niso njegova. Dr. Andrejka je bil poznan kot izčrpen in natančen opisovalec ljudi in dejstev. Pisal je z drobno minuciozno izpisano pisavo, včasih težko čitljivo. V Železnikih sta se kljub 2. svetovni vojni ohranili dve Grošljevi imenitni deli. Prvo je čudovito izrezljan veliki sokol z razpetimi krili, dimenzij 163 x 98 cm. Naročili so ga tamkajšnji Sokoli po otvoritvi sokolskega doma (1924). Do 2. svetovne vojne je krasil čelno fasado doma, po izredni sreči ter neverjetnih dogodivščinah pa se je ohranil nepoškodovan do danes. Hranijo ga v muzeju v Železnikih. Druga zelo lepa umetnina so Popčeva, iz macesnovine izrezljana dvokrilna vežna vrata na Racovniku št. 50. Rezbarji najraje izdelujejo izdelke iz mehkega lipovega lesa, hrastovega in macesnovega, ki veljata za najtrši les, se umetniki izogibajo zaradi napora in dolgotrajnosti pri delu. Oba materiala je večkrat uporabljal Jožef Grošelj. Vrata še danes krasijo Popčevo hišo. V nov pravokoten portal iz istrskega kamna so jih vstavili 16. oktobra 1898, na rojstni dan mojega očeta Leopolda Košmelja. V hiši je še več Grošljevih izrezljanih okvirjev za fotografije in dve lepi stenski obarvani polici za rože. 3 Sedej, Josip Grošelj - Grobljov Joža, str. 117-124. LR 59 / Jožef in dr. Pavel Grošelj v zapiskih dr. Rudolfa Andrejke 244 Prof. dr. Pavel Grošelj, nečak rezbarja Jožefa Grošlja, je bil priznani biolog in kulturni delavec. Leta 1906 je na dunajski univerzi diplomiral iz biologije, leta 1907 je doktoriral. Od leta 1908 je bil profesor na I. in II. moški gimnaziji v Ljubljani in tamkajšnjem Mestnem dekliškem liceju oziroma II. ženski realni gimnaziji (danes stavba Ministrstva za zunanje zadeve RS).4 Bil je sijajen razlagalec različnih predmetov in leta 1919 velik zagovornik popolne ljubljanske univerze. Tega leta so mu bila zaupana predavanja iz mineralogije na začasnih tehniških visokošolskih tečajih, naslednje leto je bil imenovan za honorarnega predavatelja in leta 1923 za honorarnega docenta splošne biologije na ljubljanski medicinski fakulteti. Tu je organiziral biološki inštitut in bil do smrti njegov predstojnik. Kljub temu, da so ga leta 1931 izvolili za izrednega profesorja na Medicinski fakulteti, mesta ni sprejel.5 Kot mestni nameščenec je prejemal dosti boljšo plačo, kot najboljše plačani univerzitetni profesor. Že kot gimnazijec je pokazal pesniški dar in zanimanje za literaturo. Opisal je tudi veliko število del, ki jih je naredil Jožef Grošelj, podatke zanje mu je najverjetneje dal kar stric sam. O Jožefu in dr. Pavlu Grošlju je dr. Rudolf Andrejka zapisal: Jožef Grošelj, kipar, rojen 15. marca 1854 v Selcih 12 (»pri Groblji«), kot sin gruntarja Janeza Grošlja in Marije, rojene Pogačnik, umrl v Selcih 62, dne 15, januarja 1941, v 87 letu, Bilje trikrat poročen, prvič (1888) z Lucijo Urbanija iz Vrhovelj, župnija Brdo pri Lukovici, drugič (1907) z Antonijo Markelj iz Kališ 1, tretjič (1911) z Marijo Luznar, vdovo Kavčič iz Dražgoš. Po dokončani osnovni šoli v Selcih se je podal v Poljane k Štefanu Šubicu, da se izuči za podobarja. Od od je po petih letih odšel k kiparju Francu Zajcu v Ljubljano, nato k podobarju Matiji Ozbiču v Celovec, od njega pa zopet nazaj k Fr. Zajcu v Ljubljano. Leta 1887je odprl v Selcih 62 svojo kiparsko in podobar-sko delavnico, v kateri je izdeloval svetniške kipe, oltarje in prižnice iz lesa, kamna in umetnega marmorja. Rezljal je tudi modele za mali kruhek. 4 Stavbo Liceja je gradil znani ljubljanski arhitekt popotresne dobe Maks Fabiani. Zgrajen je bil za izobraževanje deklet, saj se je takratni ljubljanski župan dr. Ivan Hribar večkrat hudoval nad neukostjo ljubljanskih deklet, bodočih slovenskih mater, ki razen popačene ljubljanske nemščine niso znale niti slovensko. Gradnjo je izdatno podprl zavedni Slovenec Josip Gorup, veletrgovec s kolonialnim blagom na Reki, ki je kot mecen zanjo namenil precejšnjo vsoto denarja. O tem je do začetka 2. svetovne vojne pričala bela marmorna spominska tabla ob vhodu v stavbo. Dve leti za izgradnjo Liceja je bila sezidana sosednja Mladika, internat za dekleta. Tako je župan ustanovil prvo srednjo šolo, gimnazijo za dekleta v Sloveniji. (Povzeto po: Ivan Hribar, Spomini, 1. del). Skoraj trideset let je delovala pod okriljem Mestne občine ljubljanske, brez šolnine. Tudi plače samih izbranih in odličnih profesorjev so bile občutno višje kot na državnih šolah in financirane iz občinskega proračuna. V tridesetih letih preteklega stoletja je mestna gimnazija prenehala delovati. V Liceju se je nato naselila II. Državna ženska realna gimnazija. Februarja 1942 so jo skupaj z Mladiko izpraznili Italijani in jo spremenili v vojno bolnišnico. Po kapitulaciji Italije so bolnišnico prevzeli Nemci in po končani 2. svetovni vojni jugoslovanska armada. 5 Aljančič, Grošelj Pavel, str. 396. LR 59 / Jožef in dr. Pavel Grošelj v zapiskih dr. Rudolfa Andrejke 245 Za Selca je izdelal v pokopališki kapeli oltar iz hrastovine s kipi sv. Križa, Matere Božje in sv. Janeza, nadalje v župni cerkvi nova stranska oltarja Matere Božje in sv. Jožefa in vse kipe ter 1922prenovil veliki oltar in ga polihromiral. Za Jarčje Brdo (podružnico sv. Valentina) je izdelal veliki oltar v gotskem slogu, za župno cerkev v Lučinah 3 oltarje iz umetnega marmorja, enega iz lesa in vse pripadajoče svetniške kipe. Njegovo delo je tudi kip sv. Janeza Nepomuka na zgornjem6 mostu v Škofji Loki, ulit v cinku, in kip Zveličarja iz belega marmorja v pokopališki kapeli v Škofji Loki, (kompozicijo je izvršil njegov rejenec Jožef Urbanija), prav tako znamenje v Podobenu v Poljanski dolini. Pomembnejša njegova dela v drugih krajih so naslednja: • Ljubljanska stolnica: kipi sv. Jožefa, sv. Terezije in sv. Janeza od Križa pri stranskem vhodu v stolnico (nad kipom sv. Mohorja in Fortunata), • Selo pri Ljubljani: kip Device Marije v samostanu Karmeličank (1892), • Kapela na Hribcih pri Moravčah: kip žalostne Matere Božje, • Uršna Sela: kip Brezmadežne, • Mekinje: veliko razpelo, • Rožek na Koroškem: kip Ecce homo, • Okroglo:prelatu Tomu Zupanu kipa sv. Cirila in Metoda iz marmorja, • Radovljica: za oltar sv. Krvi kip Zveličarja na križu (še kot pomočnik Fr. Zajca). Od oltarjev, ki jih je izdelal, je omeniti še naslednje: • Bohinjska Bistrica: dva stranska oltarja iz umetnega marmorja z ustreznimi kipi svetnikov, • Devica Marija v Polju: tri lesene oltarje (po načrtih prof. Celestina Misa) in veliki oltar Device Marije), • Horjul: veliki oltar z reliefom zadnje večerje, • Dolsko: barvani tabernakelj s kipi Jezusovega srca, Male Terezije in sv. Antona Padovanskega. Primerjaj: Viktor Steska, Podobar Josip Grošelj, Zbornik za umetnostno zgodovino 1943, 60 - 62, Umetnost 1939/40, 10-11. Prijedor (Bosna) tabernakelj iz hrastovine s kipi Zveličarja, pod njim sv. Frančišek Serafski in sv. Anton Padovanski (to delo je imel za svoje najboljše). Grošelj je bil tudi zelo spreten in vesten restavrator starih, posebno takozva-nih zlatih oltarjev. Njegovo najznamenitejše delo te vrste je bila obnova slovitih zlatih baročnih oltarjev in prižnice v Dražgošah, ki jo je izvršil na posredovanje dr. Kreka v letih 1909-1912 po naročilu in ob stroških Centralne komisije za ohranitev in varstvo spomenikov na Dunaju, deloma tudi Kranjskega deželnega odbora in pod nadzorstvom prof. Ivana Franketa. Delo je stalo 7000 zlatih avstrijskih kron (skoraj 100.000 zlatih dinarjev). Enako posrečeno je Grošelj obnovil tudi bogato rezljani oltar v Čirčah pri Kranju iz 17. stoletja. 6 Mišljen je Kamniti oziroma Kapucinski most čez Selško Soro v Škofji Loki. (op. ur.) LR 59 / Jožef in dr. Pavel Grošelj v zapiskih dr. Rudolfa Andrejke 246 Leseni kip sokola s fasade Sokolskega doma v Železnikih je eno najlepših rezbarskih del Jožefa Grošlja. (foto: Igor Mohorič Bonča) Leta 1890je izdelal kip sv. Antona Puščavnika za gaj pod cerkvijo M[atere] B[ožje] na Šmarni gori, blagoslovljen na binkoštno nedeljo. Jožef Grošelj je bil blag človek. Očetovsko je skrbel za sina svoje 1. žene, Jožefa Urbanijo, rojenega 16. februarja 1877 v Ljubljani, mu razvijal njegov kiparski talent, ter zvesto hranil njegove kiparske osnutke (nekateri so shranjeni sedaj v Narodnem muzeju). V 87. letu ga je zadela kap. Svoj nagrobni spomenik si je izdelal sam. Kip Janeza Nepomuka na kamnitem mostu je montiral loški kovač Jakob Gašperin7 aprila 1892. Dr. Pavel Grošelj, prirodoslovec, je bil po očetu Jerneju Grošlju, poštnemu nadkontrolorju (f1926) v Ljubljani, in mami Katarini Vilfan iz Bitenj, doma iz gruntarske hiše pri Groblji v Selcih 12, ter nečak Jožefa Grošlja. Rojen 9. marca 1883 v Ljubljani, je po dovršeni gimnaziji (matura 1901 z odliko) odšel na dunajsko univerzo, kjer se je posvetil študiju prirodoslovnih ved, fizike in matematike, zraven pa obiskoval predavanje iz filozofije in slovenske literature, sledeč svojemu po materi prirojenemu pesniškemu in literarnemu nagnjenju. Vzporedno s tem objavlja že l. 1903 v Ljubljanskemu zvonu svoje prve pesniške poskuse. (Nate mislim, Ti nisi kraljica, Refleksi, Reinkarnacija). Pomembnejši sta pesnitvi: Pesem življenju (Lj. zvon 1904, 65) in Prolog, ki ga je 7 Njegova žena je bila Marija Potočnik, Popčeva iz Železnikov. (op. a.) LR 59 / Jožef in dr. Pavel Grošelj v zapiskih dr. Rudolfa Andrejke 247 spesnil za Gregorčičevo slavnost na Dunaju, 2. marca 1905 (Lj. zvon 1905, 257). O resnosti njegovih slovstvenih študij pričata dve razpravi, ki jih je v tej dobi priobčil: France Prešeren (Lj. zvon 1905, 530, 623), Prešeren in Petrarca (Zbornik Slov. Matice IV, 1905, 23-61). Leta 1905 pa je dal slovo nadaljnjim leposlovnim in slovstveno-zgodovin-skim delom in se docela posvetil prirodoslovni stroki. Začel je objavljati v Lj. zvonu prirodoslovne eseje, v katerih je s časom dosegel pravo mojstrstvo znanstveno temeljitega, a obenem prikupnega in vseskozi zanimivega prikazovanja, ki ga kaže že prvi njegov daljši članek: Iz zapiskov prirodoslovca (Lj. zvon 1904, 32 in 4 nadaljevanja) in poljubna razprava Konec sveta (Lj. zvon 1905, 37). Potem obmolkne Grošelj za dobo 5 let. V tem času je opravil vse rigoroze z odliko in doseže 1907filozofski doktorat. Med 1907 in 1908je prestal tudi uspo-sobljenostni izpit za profesorja srednjih šol s prirodoslovjem kot glavnim, fiziko in matematiko kot stranskima predmetoma. Leta 1910 je napravil tudi še izpit iz fizike kot glavnega predmeta. Po kratki suplenturi na lj[ubljanski] gimnaziji in realki, je bil leta 1908 imenovan za profesorja na ženski gimnaziji v Ljubljani, mesto, ki ga je vzlic drugim vabilom (1917, 1931) obdržal do smrti. Med tem je izšla v publikaciji Arbeiten aus den zoologischen Instituten der Universiät Wien, 1909, njegova temeljita razprava Untersuchung über das Nervensistem der Aktinien, ki je močno utrdila njegov znanstveni sloves. Zdaj je Grošelj nadaljeval svoje prirodoslovne eseje v Ljubljanskem zvonu. Leta 1910 je v njem priobčil članek Iz prazgodovine zemlje (Lj. zvon 1910, 223 in 3 nadaljevanja), leta 1916 pa svoje znamenite Astronomske pomenke, v katerih v prvem opisuje luno »Zvesto spremljevalko naše zemlje« (Lj. zvon 1916, 157 in 6 nadaljevanj), v drugem pa »Mars, zvezdo ugank« (Lj. zvon 1916, 513, 556). Zraven je še za Carniolo/ Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, l. 1910, 1911 in 1914 napisal vrsto ocen, zlasti o prvotnih znanstvenih delih prof. dr. Borisa Zarnika v Würzburgu. Leta 1917 je prejel Grošelj častni poziv zagrebške univerze za prosektorja na tam[kajšnjem] biološko morfološkem zavodu, ki pa ga je odklonil, ker je bil Doprsni kip dr. Pavla Grošlja na ljubljanskih Žalah. preveč navezan na Ljubljano. (v zasebni lasti) LR 59 / Jožef in dr. Pavel Grošelj v zapiskih dr. Rudolfa Andrejke 248 Ko so se začeli leta 1918 v osvobojeni Sloveniji polagati temelji slovenski univerzi v Ljubljani, se je Grošelj z navdušenjem udeleževal vseh priprav in posvetovanj vseučiliške komisije, katere ud je bil že od 5. decembra 1918. Zahteval [je] takojšnjo ustanovitev univerze v Ljubljani, ter pomagal to zahtevo uresničiti proti vsem pomislekom in oviram centrale. (Primerjaj njegova temperamentna uvodnika v Slov. narodu z dne 26. in 27. februarja 1919!) Dne 24. marca 1920je bil izbran za honorarnega predavatelja, 1. februarja 1923pa imenovan za univ[erzitetnega] docenta splošne biologije na medicinski fakulteti ljubljanske univerze, obenem mu je bilo poverjeno vodstvo novoustanovljenega biološkega instituta. Dne 28. maja 1931 ga je ljubljanska univerza soglasno predlagala za izrednega univerzitetnega profesorja splošne biologije, a Grošelj imenovanja ni sprejel in [je] rajši obdržal mesto gimn[azijskega] profesorja na ženski gimnaziji v Ljubljani, pač iz obzirov na boljše plačano dosedanje mesto. Leta 1931 se je v Ljubljani osnovalo Prirodoslovno društvo, ki je začelo istega dne izdajati svoj strogo znanstveni vestnik Prirodoslovne razprave, oktobra 1933 pa poljudno prirodoznanstveni časopis Proteus. Obema je bil Grošelj urednik do smrti. VProteusu je od 1934 redno skozi vsa leta do 1939 objavljal vrsto odličnih in zanimivih razprav in esejev, izmed katerih naj omenimo naslednje: • 1934, 1-7: Kako so odkrili človeško ribico; 30-37: Človek, ki je muziciral z žuželko (Profesor dr. Janez Regen na Dunaju, sloviti raziskovalec murnov); 205-213: Magdeburski župan (Guericke) in bolonjskiprofesor (Galvani); • 1935, 73-82, 109-115: V termitski deželi; • 1936, 1-9, 25-34: Četrta dimenzija; • 1937, 137-147: Siamski dvojčki in njihova življenjska usoda; 154-164 (po Bolscheju): Prva ptica; • 1938, 1-11: Polarni sij, V domovini ihtiozavra (po Bolscheju); • 1939, 113-122, 165-177: Prirodoznanska prizadevanja med Slovenci (zadnja njegova razprava). V vseh teh in prej omenjenih člankih in razpravah kaže Grošelj nenavadno temeljitost in vsestransko razgledanost v biologiji, prirodoznanstvu, fiziki, astronomiji združeno z redkim darom, ločiti bistveno od nebistvenega ter podajati tudi težavne probleme (n. pr. Četrta dimenzija, Mars, zvezda ugank) v jasnem in vseskozi umljivem prikazovanju. Te lastnosti so ga kakor redko koga usposabljale za znanstvenega pedagoga in se torej ni čuditi, da so ga njegove učenke na ženski gimnaziji naravnost oboževale. V zasebnem življenju je bil Grošelj nežen soprog (poročen z Davorino Karlin iz Kranja) in oče. Duhovit in dovtipen družabnik je obvladal vsako družbo in razveseljeval krog svojih ožjih prijateljev, s katerimi se je rad sestajal po stari ljubljanski navadi pri kozarcu vinca, vedno v ustih [s] priljubljeno mu viržinko. LR 59 / Jožef in dr. Pavel Grošelj v zapiskih dr. Rudolfa Andrejke 249 A prav ta viržinka gaje spravila prezgodaj v grob. Že leta 1939je začel resno bolehati na raku v sapniku, ki mu je po operaciji na kliniki v Zagrebu podlegel 26. januarja 1940, v 57. letu svojega življenja. Pavel Grošelj je bil blag človek s čutečim srcem do vseh ubogih in trpečih. Svojega ostarelega strica, kiparja Jožefa Grošlja v Selcih, kije v zadnjih letih trpel občutno pomanjkanje, je skupaj z bratom Rudolfom stalno podpiral, kolikor je mogel, a tudi sicer pomagal vsakemu, ki se je v svojih težavah obrnil do njega. Prim[erjaj]: Slovenski biografski leksikon I, 266; Slov. narod 1905, št. 7; Slovenski narod 1919, 26. in 27. februar, št. 49, 50; Jutro 1940, št. 22 in 23; I. Oblak, Prijatelju Pavlu Grošlju v slovo (Proteus 1939/40, 158-159); Jovan Hadži, Pavel Grošelj - prirodoslovec (Proteus 1939/40, 160-164); Polec, Zgodovina slovenske univerze, 1929, 159, 289-290, 474, 509; Pavel Karlin, Pavel Grošelj, skice njegovega življenja in dela (Misel in delo VI, 1940, 31-38); M. Zalokar, Pavel Grošelj prirodoslovec (Misel in delo VI, 1940, 38-42); Proteus 1947, št. 1. Zahvala Zahvaljujem se spoštovanemu gospodu Francu Podnarju, ki me je prvi opozoril na Andrejkovo zapuščino in mi omogočil vpogled v njegove zapiske. VIRI IN LITERATURA: Zapiski dr. Rudolfa Andrejke. Aljančič, Marko: Grošelj Pavel. V: Enciklopedija Slovenije 3, Ljubljana : Mladinska knjiga, 1989, str. 396. Hribar, Ivan: Spomini, 1. del, Ljubljana : Slovenska matica, 1983. Melik, Vasilij: Andrejka Rudolf. V: Enciklopedija Slovenije 1, Ljubljana : Mladinska knjiga, 1987, str. 78. Planina, France: Stoletnica dr. Rudolfa Andrejke. V: Loški razgledi 27, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1980, str. 215-222. Sedej, Anton: Josip Grošelj - Grobljov Joža, podobar, rezbar in restavrator (1854-1941). V: Železne niti 2, Železniki : Muzejsko društvo, 2005, str. 117-124. LR 59 / Jožef in dr. Pavel Grošelj v zapiskih dr. Rudolfa Andrejke 250 Goran Schmidt Rudnik nad Sorico - dopolnilo V 57. številki Loških razgledov (2011) sem v svojem prispevku Rudnik nad Sorico zapisal, da »o njem ni zaenkrat znan noben zgodovinski zapis«. Naključje se rado poigra z avtorji takšnih trditev in tudi meni ni bilo prihranjeno: ko me je razveselila natisnjena številka zbornika z mojim člankom, me je hkrati skoraj razjezilo odkritje kar dveh zgodovinskih virov, ki omenjata prav ta rudnik. Prijatelj, ljubiteljski mineralog Rafael Šerjak me je opozoril na zemljevid kustosa kranjskega deželnega muzeja Heinricha Freyerja iz leta 1846.1 Zemljevid slovenski geografi in zgodovinarji med drugim cenijo zato, ker je na njem veliko krajev poimenovanih s slovenskimi imeni ali dvojezično, nemško in slovensko. Ker ima zemljevid v legendi tudi simbol za rudnik, prekrižana kladivce in klin, sem jih iskal s povečevalnim steklom po vseh petnajstih listih (šestnajsti je po takratni navadi razkošno obsežen naslov zemljevida), ki pokrivajo ozemlje Kranjske. In glej, simbol je vrisan tudi pri napisu »Spodnje Dajne«! Nad znakom za rudnik je z enako rdečo barvo narisan običajen star znak za železo, krogec s puščico desno navzgor: S. Znak za rudnik se nam prvi hip zdi daleč od dejanske lokacije, če verjamemo napačno postavljenemu napisu »Lajner B.« (Lajner Berg - gora Lajnar), v resnici pa je znak postavljen presenetljivo točno. Najprej moramo namreč upoštevati, da je Freyerjev zemljevid risan približno v merilu 1:100.000, kar pomeni, da napis »Spodnje Dajne« zavzame približno 2 km zračne črte. Predvsem pa moramo upoštevati, da ni natančen povsod, posebno ne pri oznakah vrhov (geografska poimenovanja vrhov so se ustalila in določila najkasneje2). Tako Freyer napiše »Moshiz« (Možic) južno od »Lajner B.« (Lajnarja), čeprav je v resnici obratno, Slatnik nariše desno od Možica, čeprav je 1 Special-Karte des Herzogthums Krain ..., list št. 5. Merilo in letnica nista navedena, komentarji zemljevida navajajo letnici 1844 ali 1846. Za skeniranje in dovoljenje za objavo se zahvaljujem Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani; zaradi šibkega odtisa rdeče na izvirniku je tu objavljeni izrez računalniško barvno poudarjen. 2 Glej, na primer, delo matematika in kartografa dr. Johannesa Frischaufa (1837-1924), po katerem se imenuje planinska koča na Okrešlju: Die Sannthaler Alpen, Wien 1877; tudi Boris Režek: Stene in grebeni, razvoj alpinistike v Savinjskih Alpah (1759-1945) : Ob dvestoti obletnici Scopolijevegapristopa na Grintovec 1759-1959, Ljubljana 1959. LR 59 / Rudnik nad Sorico - dopolnilo 251 tudi to v resnici obratno - oziroma so vrhovi zdaj drugače poimenovani. Pač pa so natančno vrisani cerkev sv. Marka v Spodnjih Danjah, pot iz Sorice preko Soriške planine in Bohinjskega sedla, predvsem pa vodotoki: Selška Sora/Selščica s severnima pritokoma Nidrarske in Danjarske grape, malo zahodneje sotočje Sore in Zadnje Sore ter že pod Sorico sotočje Sore in Globoke grape. Ob tem sotočju napiše Freyer »Bachmann«, ki je na današnjih zemljevidih označen kot kmetija Tonček (AS3) oziroma Robovec (DTK 254 in TTN 105). Če od tega sotočja Bachmann/Tonček sledimo levemu, se pravi zahodnemu pritoku Globoka grapa, pridemo dejansko pod obstoječi rudnik. Glede na vrisane vodotoke je Freyer torej vrisal znak za rudnik samo za kakšnih 100 m napačno, kar pa je pri merilu 1:100.000 praktično zanemarljivo in torej presenetljivo točno.6 Rudarski znak in znak za železo sta vrisana skoraj na sredini slike pri napisu »Spodnje Dajne (Unter Daine)«. »Moshiz« (Možic) in »Lajner B.« (Lajnar) levo zgoraj sta vrisana napačno, pravilno pa so vrisani cerkev sv. Marka v Spodnjih Danjah ter Selška Sora/Selščica in njeni severni pritoki. (vir: Zemljevid Kranjske Heinricha Freyerja, 1846, izrez iz lista 5) 3 Atlas Slovenije, merilo 1:50.000, str. 102, C1-103 A1. 4 Državna topografska karta, merilo 1:25.000, list Zali Log 092. 5 Temeljni topografski načrt, merilo 1:10.000, list C 07 2420. 6 Koordinate zgornjega vhoda rudnika v Gauss-Krügerjevi projekciji so: y = 424.019, x = 121.116, n. v. 1370 m. 252 Rudnik nad Sorico - dopolnilo / LR 59 Drugo omembo rudnika v Lajnarju najdemo v Zgodovini železarstva na Kranjskem, Goriškem in v Istri7 Alfonsa Müllnerja, iz leta 1909. V knjigi so tako izčrpni popisi in opisi nahajališč železove rude, da lahko na skoraj vseh omenjenih lokacijah res najdemo sledove rudarjenja. V odstavku, v katerem za leto 1793 brez izrazitega reda našteva vpise kranjskih entitet v rudarske knjige v 18. stoletju, zakroži od Iga (Sonnegg), Polhovega Gradca (Billichgraz), preko Sore pri Medvodah (Zeyer) do »im Leinerberg, Vicar. Zarz«, kar pomeni »v gori Lajnar, vikariat Sorica«. Bolj natančnega opisa si pa že ne moremo želeti. Verjetno te omembe ni še nihče opazil, ker so bili še pred leti repertoriji nemških imen slovenskih krajev težje dostopni, zdaj pa sta dva najbolj zanesljiva vira, franciscejski in dvojezični reambulančni kataster za Kranjsko, prvi iz let med 1823 in 1869, drugi pa iz let med 1867 in 1882, dostopna na spletni strani Arhiva Republike Slovenije. Za rudnik v Lajnarju nad Sorico zdaj torej vemo, da so ga poznali najmanj med letoma 1793 in 1844, torej skoraj stoletje prej, kakor sem predvideval v svojem predlanskem članku. Glede na približno ugotovljivo, razmeroma majhno globino rudnika verjetno ni deloval vseh petdeset let, ampak v več krajših obdobjih, seveda pa je mogoče, da je zasutih rovov več, kakor lahko sklepamo po ohranjenih sledovih. VIRI IN LITERATURA: Atlas Slovenije, Ljubljana : Mladinska knjiga, Geodetski zavod Slovenije, 1996. Državna topografska karta, Ljubljana : Ministrstvo za okolje in prostor, Geodetska uprava Republike Slovenije, 1998; list Zali Log 092. Müllner, Alfons: Geschichte des Eisens in Inner-Österreich von der Urzeit bis zum Angange des XIX. Jahrhunderts; Erste Abteilung: Krain, Görz und Istrien. Wien und Leipzig : Verlag von Halm und Goldmann, 1909. Special-Karte des Herzogthums Krain, herausgegeben und Seiner kaiserlichen königlichen Majestät Ferdinand dem Ersten, Kaiser von Österreich, König von Ungarn und Böhmen &&, in tiefster Ehrfurcht und Unterthänigkeit gewidmet von Heinrich Freyer, Magister Pharmaciae und Custos am Landes Museum zu Laibach; list št. 5. 7 Mullner, Geschichte, str. 205. Kot vir navaja »Akten des k. k. Rev.-Berg.-Amtes« brez natančnejše navedbe. Čeprav Mullner kot znanstveni zgodovinar vedno navaja vire, velja knjiga v slovenskih montanističnih in mineraloških znanstveno-poljudnih člankih velikokrat kot primaren vir. Pregled pravih primarnih virov in primerjava z Mullnerjevimi navedbami kaže, da je črpal tudi iz dokumentov, ki jih hrani Arhiv Republike Slovenije, na primer Rudarski knjigi 1 in 2 v fondu AS 113. LR 59 / Rudnik nad Sorico - dopolnilo 253 Ciril Zupanc Levičniki v Železnikih Ugledni rod Levičnikov je živel v Železnikih od 18. do 20. stoletja. Najprej so bili kovači - žebljarji, potem so si kupili nekaj fužinarskih deležev pri obeh plavžih in fužinah. V prvi polovici 19. stoletja sta bila brata Gregor in Luka Levičnik že uveljavljena trgovca z žeblji in drugo železnino na širšem območju, ki je segalo vse do Trsta, Reke in Zagreba. (foto: Anton Sedej) 254 Levičn ki v Železnikih / LR 59 Lukovi otroci so se usmerili v intelektualne poklice (duhovniki, sodniki, oficirji) in odšli iz Selške doline.1 Zapustili so dve hiši v Železnikih, ki sta bili nekoč njihov dom. Hiša s številko 95 je bila novembra 1944 požgana in kmalu po vojni porušena. Hiša s številko 107 je po letu 1912 postala Debevčeva. Kot materialni spomin na Levičnike so se v Železnikih ohranili le še njihov grob, fužinarski križ in Marijin kip iz odstranjene kapele na Racovniku. Fužinarski križ Na pokopališču v Železnikih, na senčni strani cerkvenega zvonika, stoji večji železni križ. Tja so ga prestavili v letih 1968-1969, ko so preurejali pokopališče in grobove poravnali v pregledne vrste. Odstranili so razne nepotrebne ograje in ograjice ter obenem ugotovili točno stanje lastnikov grobov. Napis na križu GREGOR LEVIZHNIG FUSHINAR UMERL 5. LISTOPADA 1846 STAR 68 LET MARJETA ROJENA LOGAR SHENA UMERLA 31. SUSHZA 1846 STARA 77 LET MARJETA OMOSHENA GERBEZ HZHI UMERLA 3. SVEZHANA 1836 STARA 35 LET ZDRUSHENI SPEJO STARSHI IN HZHI V BOG' VESELEJO SE V VEZHNOSTI. Posodobljeni napis GREGOR LEVIČNIK FUŽINAR UMRL 5. NOVEMBRA 1846 STAR 68 LET MARJETA ROJENA LOGAR ŽENA UMRLA 31. MARCA 1846 STARA 77 LET MARJETA OMOŽENA GERBEC HČI UMRLA 3. FEBRUARJA 1836 STARA 35 LET ZDRUŽENI SPIJO STARŠI IN HČI PRI BOGU VESELIJO SE V VEČNOSTI. 1 O zelo pomembnem članu te rodbine - generalpodpolkovniku Karlu Levičniku sem objavil članek v Loških razgledih, št. 44/1997, str. 174-179. LR 59 / Levičniki v Železnikih 255 Ing. Josip Levičnik (1878-1951), višji gozdarski svetnik na Ptuju, je poskrbel za grob z večjo nagrobno ploščo na pokopališkem zidu. Na njej sta vklesani imeni njegovega očeta dr. Alberta Levičnika (1846-1934) in mačehe Frančiške, roj. Guzelj (1867-1914). Grob je bil nekoč ograjen z ograjico, na njem je stal železni fužinarski križ. Ob urejanju pokopališča so nagrobnike vseh pokojnih Levičnikov združili pri grobu ob zidu, pod Albertovo nagrobno ploščo, zato za križ tam ni bilo več primernega prostora; prestavili so ga na sedanje mesto. S tem je križ izgubil svoj prvotni namen nagrobnika, postal pa je zanimiv spomin na nekdanje fužinarske čase v Železnikih. Besedilo na križu je napisano v bohoričici, pisavi, ki je dobila ime po Adamu Bohoriču (1520-1598), slovničarju iz Trubarjevega časa. Uporabljali so jo do leta 1843, ko jo je v duhu ilirizma zamenjala gajica.2 Približno takrat je kot nagrobnik nastal tudi Levičnikov fužinarski križ. Drugi zapis v bohoričici je na Antonovi cerkvi, pri vhodu v zakristijo, kjer je vzidana spominska plošča Mihaelu Grošlju, pokojnemu župniku in ustanovitelju osnovne šole v Železnikih (1816).3 Kako in kdaj je nastal fužinarski križ? Ob pripravljanju članka o generalpodpolkovniku Karlu Levičniku sem leta 1996 obiskal njegovega sina Luka, ki je kot oficir naše vojske stanoval v Ljubljani. Med drugim je spregovoril tudi o tem zanimivem križu. Gregor in Luka (1780-1860) sta bila brata in, tako kot njun oče Blaž, oba fužinarja. Ko sta leta 1846 umrla Gregor in njegova žena Marjeta, deset let pred tem pa njuna hči, jim je Luka želel urediti primeren grob. Razmišljal je, kakšen nagrobnik naj jim postavi in se odločil za železni križ, ki naj bi simboliziral fuži-narstvo. Okoli leta 1847 sta s hlapcem zapregla konja in se z zapravljivčkom odpeljala proti Karlovcu. Na voz sta naložila nekaj kep grodlja, iz katerega so v livarni vlili nagrobni križ. Pot je bila dolga, vodila ju je mimo Ljubljane, Novega mesta, Metlike in čez Kolpo do Karlovca. Na cilju so se najprej dogovorili za obliko in napis, ki sta ga že doma sestavila Luka in njegov sin Jožef. Sledilo je vlivanje križa in povratek v Železnike. Z doma sta bila vsaj osem dni. Luka je bil tedaj star 67 let, njegov sin Jožef pa 21. 2 Gajica je dobila svoje ime po vnetem zagovorniku ilirizma Ljudevitu Gaju (1809-1872). 3 Na plošči piše: MICHAEL MIHAEL GROSHEL GROŠELJ FAIMASTER ŽUPNIK OCHA OČE TEH BOGEH TEH UBOGIH USTUARNIK USTVARNIK TE SHOLLE TE ŠOLE MDCCCXVI 1816 256 Levičn ki v Železnikih / LR 59 Generalov sin Luka Levičnik (1947) se je še spominjal, kako sta okrog leta 1965 prišla z očetom Karlom po opravkih v Železnike. S seboj sta imela škatlo laka, s katerim je Luka premazal križ, ki je takrat služil še kot nagrobnik. S tem ga je vsaj začasno zaščitil pred vremenskimi vplivi. Tudi sedaj bi križ potreboval primerno zaščito pred vlago. Še najboljša bi bila primerna streha, ki bi ga varovala pred neugodnimi vremenskimi vplivi in poškodbami. Iz rodovnika rodbine Levičnik »Jurijev mlajši brat Blaž Levičnik je bil kovač v Železnikih in je leta 1790 kupil delež na fužini. V zakonu z Jero Jerala so se mu rodili Gregor, Luka in Ana. Oba brata, Gregor in Luka, sta se od žebljarjev povzpela do trgovcev z žeblji in postala fužinarja. Trgovala sta s Trstom, Reko, Slavonijo, Banatom in Bosno, kamor sta šla večkrat sklepat kupčije. V hudih letih 1816 in 1817 sta dajala delo in zaslužek več Železnikarjem, ko sta od njih kupovala kovaške izdelke in jih plačevala z žitom. Gregorjeva hči Marjeta se je poročila z Edvardom Gerbcem. Luka je imel v zakonu z Nežo Kobler 7 otrok.« Gregor in Luka sta po očetu Blažu podedovala tri deleže na plavžu v Spodnjih Železnikih in en delež na plavžu v Zgornjih Železnikih, en delež na plavžu v Spodnjih Železnikih pa sta dokupila. Plavž in fužina v Spodnjih Železnikih sta stala Zamlečjem na Racovniku. Po letu 1814 je cena za fužinski dan na plavžu v Zgornjih Železnikih znašala od 150 do 200 goldinarjev, v Spodnjih Železnikih pa od 200 do 250 goldinarjev. Različno ceno je narekovalo dejstvo, da je bilo kurišče plavža Zamlječjem večje od tistega v Zgornjih Železnikih in je bil tudi delež pretopljene rude tam nekoliko večji. Cena deležev je stalno padala in je bila okoli leta 1860 že več kot polovico manjša kot nekoč. Za Lukom je deleže na plavžu in fužini podedoval Jožef Levičnik (1826-1909) in jih po očetovi smrti (1860) prodal Johanu Globočniku. Kot organist in učitelj seveda ni imel časa, da bi se ukvarjal še s fužinarstvom. Pri hiši tudi ni bilo več konj in vozov, ki sta jih oče in stric Gregor potrebovala za trgovske in fužinarske potrebe. V hlevu sta tako ostala le še kravica in pujsek ter na dvorišču kokoši. Levičnikova kapela Kapelo je postavil nadučitelj Jožef Levičnik (1826-1909), ki je v letih 1905 in 1906 praznoval dva pomembna dogodka - že več kot 60 let je igral na orgle (1905) in dočakal je 80 let življenja (1906). Cerkveni časopis Zgodnja Danica je leta 19054 objavil daljši članek o tem, kako slovesno so v Železnikih 16. novembra 1905 praznovali Levičnikov jubilej. Istega leta ga je Vatikan odlikoval s križcem 4 Zgodnja Danica, letnik 1905, str. 383. LR 59 / Levičniki v Železnikih 257 Pro ecclesia etpontifice5 (lat.; v prevodu: za cerkev in papeža), za 60 let igranja na orgle, zaradi česar so dobili dogodki še toliko večji pomen. V znak zahvale se je Levičnik odločil, da bo postavil kapelo v čast Mariji Brezmadežni. Ker pod lipo pred svojo hišo (takrat Železniki 107) ni imel primernega prostora, mu je prostor odstopil nečak Albert Levičnik (1846-1934), sodnik v Ljubljani. Njegova hiša je imela hišno številko 95. Kapelo je sezidal zidar Alojz Ajardi, ki je v Železnikih in okolici do takrat zgradil že več podobnih. Zidana je bila iz kamenja, zgoraj obokana, spredaj sta stala dva stebra, ki sta segala do arhi-trava, ta se je nadaljeval v trikotno čelo. Stebra sta stala na podstavkih. Baza, kapitel in prstana okrog stebra pod vrhom so dajali vtis romantike.6 Po vsej verjetnosti so jo blagoslovili na veliki šmaren, 15. avgusta 1906. Kapela ne stoji več, ohranil se je le kip, ki upodablja Marijo Brezmadežno. Z levo nogo stoji na zemeljski obli, z desno na kači. V prispodobi je to kača, ki je zapeljala Adama in Evo, ko jima je ponudila jabolko, prepovedan sad. Kača predstavlja zlo in grešnost sveta, Marija, ki stoji na njej, naj bi oboje premagala. Marijino telo je upodobljeno v trenutku pred vnebovzetjem. Obleka je vihravo razgibana, kod da bi rezbar želel pokazati, da je Marijo zajela neka nadnaravna sila, ki jo bo dvignila v nebo. Na ozadju kapele je bilo upodobljeno zvezdnato nebo, ki je predstavljalo vesolje. Kip je izdelan v naravni velikosti in je lepa rezbarska umetnina. Njegova slika je objavljena v knjigi Znamenja v Železnikih in okolici, pod št. 8 in 9. Izdelal ga je uveljavljeni podobar in rezbar Anton Klemenčič - Plnadar (1844-1927) iz Železnikov. Kip je danes v niši na poslopju, poleg stanovanjske hiše Racovnik 50 (pri Oliču).7 Še nekaj o Jožefu Levičniku Cerkveni časopis Zgodnja Danica8 je leta 1905 navedel precej podatkov o življenju in delu Jožefa Levičnika. Še več je o njem napisano v Slovenskem bibliografskem leksikonu.9 Od tu navajam nekaj podatkov. Jožef Levičnik je poučeval 47 let, od 1856 do 1903. Leta 1857 je v Idriji opravil učiteljski izpit. 30 let je bil tudi občinski odbornik in v letih 1866-1872 (4 mandatne dobe) župan v Železnikih. Kot zaslužni učitelj je leta 1883 dobil visoko državno odlikovanje - srebrni križec s krono. V domači cerkvi je 60 let igral na orgle. Ko je leta 1898 v članku, objavljenem v Zgodnji Danici, poročal o cerkovniku Petru Jerali, je zapisal, da je bil tedaj že 54 let orglar v Železnikih. Bil je tudi pevovodja, učil in vodil je cerkveni mešani pevski zbor. Zložil in uglasbil je nad 5 Križec Pro ecclesia et pontifice je najvišje priznanje Rimokatoliške cerkve, ki ga lahko prejme laik za svoje delo v cerkvi. Znan je tudi kot križ časti. Podeljevanje tega priznanja je vpeljal papež Leon XIII., leta 1888. (op. ur.) 6 Znamenja v Železnikih in okolici, zap. štev. 8. 7 Znamenja v Železnikih in okolici, zap. štev. 9. 8 Zgodnja Danica, letnik 1905, str. 383. 9 Slovenski biografski leksikon, 4. zvezek, str. 650-651. 258 Levičn ki v Železnikih / LR 59 200 napevov, več cerkvenih, manj posvetnih. Na začetku svoje orglarske poti se je za to delo usposobil v orglarski šoli pri Riharju v Ljubljani.10 Škofijski ordinariat v Ljubljani ga je predlagal za papeževo odlikovanje. Predlog bi se splačalo poiskati in prevesti iz latinščine, saj bi prinesel najboljše podatke o njegovem delu. Prav tako bi morali poiskati besedila njegovih pesmi in napevov. Odlikovanji, ki ju je Levičnik dobil, sta lepo ohranjeni. Levičnik je dal zanju napraviti manjšo šatuljo s steklom, ki mu jo je izdelal mizar Franc Kordež (18641915) iz Ovčje vasi; sedaj je shranjena v Debevčevi hiši v Železnikih. Levičnikovi hiši Levičnikovi so imeli dve hiši. Prvo je okoli leta 1750 zgradil Anže Levičnik, ob numeraciji hiš je dobila številko Železniki 107, sedaj Racovnik 34. Za Anžetom jo je podedoval Blaž Levičnik, oče Gregorja, Luka in Ane. Luka je imel 5 sinov in 1 hčer. Zanje je okoli leta 1830 zgradil drugo Levičnikovo hišo, s hišno številko Železniki 95. Jernej in Franc sta postala duhovnika, Jurij (1813-1876) in Peter pa pravnika. Vsi štirje so odšli po svetu, doma sta ostala le Jožef, ki je postal učitelj in je živel v hiši številka 107, in sestra Marija (1816-1871), ki je živela v hiši s številko 95. Odseljeni bratje so le občasno prihajali domov. Franc (1822-1888) je bil nazadnje župnik v Polju pri Ljubljani. Upokojen je zadnja leta živel v Železnikih, v hiši številka 107. Hišo s številko 95 je podedoval Jurijev sin Albert (1846-1934). Bil je sodnik v več mestih, nazadnje v Ljubljani. Imel je 6 sinov: 3 iz prvega in 3 iz drugega zakona. Hišo je podedoval najmlajši sin Karel, ki je kot mornariški oficir služboval v Dalmaciji. Ves ta čas so v Levičnikovi hiši živeli podnajemniki. Leta 1937 je Karel v štabu Dravske divizije v Ljubljani sklenil pogodbo, po kateri se je v to hišo vselil štab bataljona za utrjevanje meje na odseku Ratitovec-Blegoš. Komandant bataljona je bil Tomo Pajič, ki je z ženo tukaj tudi stanoval. V letih 1941-1944 so bili v hiši nemški orožniki. Ob partizanskem napadu, novembra 1944, je bila požgana.11 Ko se je Karel leta 1924 oženil, si je priženil lepo domačijo v Dragi pri Pletarjih na Dolenjskem, zato ni imel ne namena ne potrebe, da bi požgano hišo v Železnikih obnovil. Nekaj let po vojni so jo porušili. Leta 1982 so na tem mestu Oličevi zgradili novo stanovanjsko hišo. Spomin na požar leta 1822 V požaru, ki je med 23. in 25. majem 1822 zajel Železnike, Češnjico in Studeno, je bila med drugimi poškodovana tudi Levičnikova hiša, s hišno številko 107. Po požaru so jo lastniki obnovili in nekoliko povečali. Dela so potekla v letih 1823 in 1824. Takrat so tudi odstranili stara vhodna vrata in jih zamenjali z novimi, protipožarnimi. V sklepnik nad vrati so vgradili črno skrilasto ploščo z 10 Gregor Rihar je bil rojen v Polhovem Gradcu, leta 1796, umrl je v Ljubljani, 1864. 11 Slika požgane hiše je objavljena v Loških razgledih, št. 44/1997, str. 175. LR 59 / Levičniki v Železnikih 259 vklesanim napisom, s katerim so hišo izročili v božje varstvo, da se taka ali podobna nesreča ne bi nikdar več zgodila. Napis se glasi: IHS (Božje oko) Marija C t M f B VARUJ, BRANI, MILI B O G NAS IN NAŠE VSIH NADLOG LL GL JL Protipožarna vhodna vrata na Levičnikovi, Napis nad vrati Levičnikove, danes Debevčevi hiši. danes Debevčeve hiše. (foto: Alenka Zupanc Rižner) (foto: Alenka Zupanc Rižner) Inicialke v zadnji vrstici pomenijo tri osebe iz rodbine Levičnik: LL je Luka, GL je Gregor, JL je Lukov prvi sin Jernej. Levičnikova / Debevčeva hiša Učitelj Jožef Levičnik je bil poročen z Nežo Honigman (1842-1906) iz Škofje Loke. Otrok nista imela. Okoli leta 1902 je žena Neža začela močneje bolehati, zato je vzela k sebi nečakinjo Ano Honigman (1892-1965), da ji je pomagala pri gospodinjskih opravilih. Ana je izhajala iz kočevarske družine, a je že kot otrok prišla k teti v Škofjo Loko. Tu je začela hoditi v osnovno šolo, zaključila jo je v Železnikih, pri učiteljici Ani Rekar. Bila je pridna učenka in ubogljiva gospodinjska pomočnica, lepo je skrbela za bolno teto in ostarelega strica. Levičniku se je 260 Levičn ki v Železnikih / LR 59 tako priljubila, da ji je okrog leta 1908 prepisal hišo. Kmalu po njegovi smrti je spoznala gospoda Debevca, komandirja orožniške postaje v Železnikih. Poročila sta se leta 1912, ko je dopolnila 20 let. Naslednje leto se jima je rodil sin Franc. Hiša je postala Debevčeva in tako se imenuje še danes, čeprav so jo Debevčevi zaradi premestitve v Ljubljano kmalu zapustili. V Ljubljani se je zakoncema Debevc leta 1915 rodil drugi sin Miloš. Oba sinova sta postala zdravnika. Miloš je odšel septembra 1943 v partizane na Dolenjsko, od leta 1944 je pogrešan. Franc je služboval v Ljubljani, znan je bil kot uspešen pediater; umrl je leta 2002. Družinski grob imajo na ljubljanskih Žalah. Dr. Franc je z družino med letom večkrat prihajal v Železnike, po upokojitvi je tu ostajal tudi po več tednov. Okrog leta 1990, ko sva se pogovarjala o pokojnem učitelju Levičniku, mi je pokazal tisto šatuljo, v kateri sta bili shranjeni obe Levičnikovi odlikovanji; tedaj je še visela v bivši Levičnikovi dnevni sobi. VIRI IN LITERATURA: Koblar, France: Levičnik Jožef. V: Slovenski biografski leksikon, 4. zvezek, str. 650-651. Zgodnja Danica, letnik 1905, str. 383. Znamenja v Železnikih in okolici, Železniki : Župnija, 2008. LR 59 / Levičniki v Železnikih 261 Janez Pavel Arhar Vodovod Trnje Studenec, ki so ga uporabljali že v prazgodovini Kraj, kjer izvira studenec, ki je v preteklosti napajal vaški vodovod, nosi ledinsko ime Esenpren, tudi Izenprajn, kot so zapisali leta 1899. Ime je nekaj posebnega, še nepojasnjenega. Morda je povezano z železarstvom, s katerim so se je v prazgodovini - v dobi halštata - ukvarjali na hribu nad izvirom. O tem pričajo ostanki prazgodovinske lončenine, ki so jo našli v bližini izvira. Lahko je povezano z naselbino iz dobe antike, kar tudi potrjujejo najdbe iz tistega časa. Po tretji razlagi naj bi šlo za nemško popačenko »Esenpren«, ki naj bi v slovenskem prevodu pomenila užitni studenec. Izvir se nahaja na severovzhodni strani Puštala nad Trnjem. Voda izvira iz skalne pečine - vodoravne jame -, vhod je danes zazidan in zaprt z železnimi vrati. Jama je na začetku široka približno meter, visoka za manjšega človeka, njeno točno odprtino je danes težko določiti. V notranjosti se hitro niža in oži ter rahlo zavije in poteka v smeri sever-jug. Njen konec ni znan. Danes že pokojni vaščani so pripovedovali, da je psiček, ki je šel tu noter, prišel ven na nasprotni strani Puštala, iz puštalskega Kevdrca. Ta ima na dnu jame manjši izvir. Izvir Esenpren je še posebej pomemben zato, ker ne presahne niti ob največji suši. Ob večjem deževju količina vode naraste, vendar ostane bistra; voda ni hudourniškega značaja. Lončeni vodovod Obstoj lončenega, morda antičnega vodovoda potrjujejo ustna izročila danes že pokojnih vaščanov Trnja. Znano je, da so pri napeljavi svinčenega vodovoda (1899) našli lončene cevi, morda še iz časa antike. Koliko in kje so jih našli, izročilo ne pove. Prav tako ni znano, če se je kakšna cev od takrat ohranila. Najverjetneje so jih našli na trasi od izvira do tam, kjer vodovod iz gozda prihaja na pašnik, morda tudi Na gmajni, kot se imenuje travnat hribovit svet pred gozdom, prav gotovo pa v gozdu, v ozki stezi, ki je bila vkopana v strmo kamnito 262 Vodovod Trnje / LR 59 brežino. Danes je tu traktorska pot. Tako kot lončeni je bil tudi svinčeni vodovod gravitacijski. Iz otroštva se spominjam, da so bile svinčene cevi vkopane plitvo, ob zgornjem robu zelo ozke steze. Tu sta imela oba vodovoda isto traso. Lončene cevi, najdene leta 1969 pri izkopu jame za vodohran, potrjujejo obstoj in smer vodovoda. Domačini so jih našli v globini od 80 do 100 cm, na sedlu med gozdom in hribom Na gmajni, in jih nekaj odnesli domov. Del teh cevi je danes v Loškem muzeju, njihova najdba je opisana v Loških razgledih.1 Najdba cevi na parceli št. 1191 kaže na smer vodovoda postrani po bregu Na gmajni, po parcelah štev. 1210, 1212/2, 1227, 1248/2, 1241/4, in se konča na parceli štev. 1246. Od tu naprej se je vodovod verjetno nadaljeval v smeri proti Binklju, kjer so leta 1970 izkopali podobno lončeno cev. Jeseni 2002 je našel Janez Arhar za Hribcem, na skrajnem levem spodnjem robu parcele štev. 1219/2, del lončene cevi. Verjetno je prišla na površje že spomladi, ko so tamkajšnjo njivo poravnali v travnik. Drugi ostanki lončenih cevi so se pokazali jeseni 2003, ob širitvi poti na robu parcele 1248/2 (Matjaževa), nasproti gospodarskega poslopja. Domačini so jih našli v odkopani zemlji, ki jo je malo pred tem spral dež. Najdba je potrdila smer vodovoda proti parceli 1241/4, last Janeza Arharja, kjer so pozno poleti 1997, ob izkopu temeljev za oporni zid, prav tako naleteli na lončene cevi. Šest cevi, v dolžini 180 cm, zakopanih 70 cm globoko, so očistili in fotografirali. Pet cevi je celih, po obliki in barvi podobnih tistim iz leta 1969. Izjema je ena cev, po obliki sicer podobna ostalim, le da je sive barve in ima na vrhu odprtino, pokrito z okroglim lončenim pokrovčkom. Čemu je služila, ni znano. Cev s pokrovčkom je bila zdrobljena, manjka ji nekaj manjših delov. Hrani jih Loški muzej. Lončene cevi antičnega vodovoda z Veštra nad Trnjem, izkopane leta 2001. Izkopavanja je vodila ekipa Loškega muzeja, kjer se cevi sedaj hranijo. (foto: Jože Stukl) 1 Brank, O najdbi rimskega vodovoda, str. 11-14. LR 59 / Vodovod Trnje 263 Z Arharjeve parcele se je vodovod nadaljeval proti jugovzhodu na parcelo štev. 1246. Tudi tam je lastnik Lovro Hafner pri izkopu terena za postavitev lesene lope našel cevi, ki se žal niso ohranile, odpeljal jih je skupaj s prstjo. Ostanek cevi v bližini pa je pokazal nadaljnjo smer lončenega vodovoda nazaj proti parceli štev. 1241/4. Izkopavanja na tem delu so potekala 18. julija 2001, sodelovali so tudi sodelavci Loškega muzeja. Dolžina odkopane cevi je znašala 220 cm. Pet cevi je bilo celih, druge so bile zaradi premika zemljišča poškodovane. Cevovod je bil v globini 40 cm rahlo zavit in je potekal po robu kamnite brežine. Ko so domačini Trnja konec maja 2005 čez parcele štev. 1222, 1219-3, 1228 in tamkajšnjo javno pot kopali jarek za električni kabel, so pričakovali, da bodo v globini meter in več našli nove ostanke lončenega vodovoda, a so namesto tega naleteli na opuščeni svinčeni vodovod iz leta 1899 in alkatenski vodovod iz leta 1970, o lončenem pa ni bilo sledu. Kljub temu ostaja velika verjetnost, da je tekel lončeni vodovod po isti trasi kot kasnejši svinčeni, ker je edino tam primeren teren, medtem ko je zemljišče na levi in desni strani kamnito in za napeljavo vodovoda neprimerno. Svinčeni vodovod Po pisnih virih sodeč, je trnjski vodovod eden najstarejših na Škofjeloškem, morda celo najstarejši. Dograjen je bil leta 1899, v času, ko so se v Škofji Loki in Stari Loki pripravljali na gradnjo več vodovodov. Prvi od njih je bil zgrajen staro-loški, uporabi so ga izročili 22. aprila 1900. Istočasno so pripravljali načrte tudi za škofjeloški vodovod, a so se dela tako zavlekla, da so se uršulinke medtem odločile zgraditi svojega, odprt je bil 25. novembra 1901. Voda iz škofjeloškega je prvič pritekla 14. septembra 1902. O letu izgradnje vodovoda na Trnju še danes zgovorno priča letnica 1899, ki je vpisana na zazidanem vhodu k vodnemu izviru. Da je bil vodovod tega leta že zgrajen, govori tudi zapis škofjeloškega notarja Nika Lenčka z dne 2. decembra 1899.2 Notarsko pismo oziroma vodovodna pogodba pravi: »§ 1. Posestniki iz Trnja napravili so vodovod, ki pelje po svinčenih cevih iz studenca »Izeprajn« do cementnega vodnjaka (rezervoir), ki je narejen na svetu Jakoba Volgemuth. Priprave za ta vodovod narejene so oziroma svinčene cevi so položene od studenca navzdol zaporedoma na zemljiščih Jurija Hafner, Marije Rešek, Elizabete Dolinar, Tomaža Dolenc, Janeza Pintar, Mine Šink in Jakoba Wolgemuth.« Prvi del pogodbe opisuje zemljišča, po katerih tečejo svinčene cevi, od zajetja (od studenca) do betonskega vodohrana, na zemljišču Jakoba Wogemutha. Lastništvo nekaterih zemljišč se je zaradi dedovanj, prodaj in nakupov ponekod spremenilo. 2. člen vodovodne pogodbe navaja upravičence do tega vodovoda. Navedeni so z imeni in priimki, brez navedbe domačih hišnih imen, a s starimi 2 ZAL-ŠKL, ŠKL 299, Notariat Škofja Loka, t. e. 82, spis štev. 7675. 264 Vodovod Trnje / LR 59 hišnimi številkami. Zaradi lažjega razumevanja sem domača hišna imena dodal v oklepajih. Sledijo si v naslednjem vrstnem redu: Jurij Hafner, h. štev. 9 (Vratar, tudi Oratar), Marija Rešek, h. štev. 2 (Tončenk), Tomaž Dolenc, h. štev. 14 (Ofner, tudi Hafner), Janez Pintar, h. štev. 4 (Drča, tudi Derčar), Mina Šink, h. štev. 3 (Petrove), Jakob Wolgemuth, h. štev. 1 (Erbežnik), Anton Krelj, h. štev. 11 (Krel), Jurij Tratnik, h. štev. 12 (Jurčk, tudi Jurček), Marija Gaber, h. štev. 13 (Čik), Franc Gaber, h. štev. 10 (Lise). V nadaljevanju se pogodba glasi takole: »§ 2. (...) Zgoraj imenovani lastniki zemljišč, dovoljujejo, da so priprave in cevi za vodovod narejene ozir. položene po teh njih zemljiščih, ter da se pokvarjene priprave oziroma cevi vsak čas smejo popraviti proti temu, da se narejena škoda poravna, in ti lastniki zemljišč dovolijo tudi, da se ta služnost vodovoda pri njih zemljiščih za imenovane opravičence in njih posestne naslednike uknjiži. § 3. Od vodnjaka na Wolgemuthovem svetu odteka se na vrhu voda, ki je odveč, in to vodo odstopijo in prepustijo zdaj v § 2. imenovani opravičenci Petru Logonder (Binkelj 18, vulgo Frtunovc) s tem, da jo sme zajemati po cevih ali po drugih pripravah in jo dalje peljati po svojih cevih čez zemljišča Jakoba Wolgemuth, Antona Krel, Jurija Tratnik, in Marije Gaber do svoje hiše. § 4. Ta vodovod napraviti in vzdrževati mora Peter Logonder na svoje stroške in ne zadenejo v § 3. imenovane lastnike zemljišč nobene dolžnosti, kakor te, da morajo priprave in cevi terpeti, ter tudi vsaki čas dovoliti, da se pokvarjeni vodovod proti povračilu škode od strani Petra Logondra popravi. Ti lastniki dovolijo vsled tega, da se ta služnost vodovoda na njih zgoraj imenovanemu zemljišču za Petra Logondra uknjiži. § 5. Vsi opravičenci vodovoda odpovejo se pravici vodo, katera kot odveč odteka iz skupnega vodnjaka, še komu drugemu odstopiti brez dovoljenja Petra Logondra, ta pa plača za vodo oziroma za to pravico enkrat za vselej 300f., beri tristo goldinarjev, katerih resnični prejem v § 2. imenovani opravičenci s tem potrdijo, ter se vsi pogodbeniki ob enem odpovejo pravici, razdirati to pogodbo zaradi prikvatbe nad polovico prave vrednosti.« V nadaljevanju pogodbe v 6. členu piše o popravljanju oziroma vzdrževanju vodovoda. Vse okvare nad skupnim vodnjakom so bili dolžni popraviti upravičenci vodovoda. Petra Logondra te obveznosti niso obvezovale, vendar je imel pravico, v primeru, da vaščani vodovoda ne bi hoteli popraviti, da ga popravi sam in potem od ostalih zahteva povračilo stroškov. Zaradi pravice do popravila vodovoda nad vodnjakom so mu upravičenci dovolili vpis služnosti na zemljišču nad vodnjakom. Dogovorili so se tudi o kritju stroškov popravil na vodnjaku in vodovodnih napravah. Vsak gruntar je moral plačati šestino zneska, vsak bajtar osem-najstino. V zadnjem členu pogodbe piše: »§ 8. Prošnjo za uknjižbo služnosti vodovoda v smislu te pogodbe vložil bo v imenu vsih Peter Logonder. LR 59 / Vodovod Trnje 265 O tem sestavil sem to notarsko pismo, prečital ga v navzočnosti meni osebno znanih svedokov Martina Globočnik in Martina Ribič, oba sodnijski slugi v Škofji Loki, pogodbenikom in so ga Elizabeta Dolinar, Tomaž Dolenc, Mina Šink, Jakob Wolgemuth, Anton Krelj, Marija Gaber, Peter Logonder, Franc Gaber, Marija Rešek lastnoročno pred menoj podpisali, Janez Pintar, Jurij Tratnik in Jurij Hafner pa, ki pisati ne znajo, lastnoročno pokrižali, njih imena pripisal je svedok Martin Globočnik, ki se je konečno še z drugim svedokom vred podpisal.« Na podlagi citirane notarske pogodbe je Okrajno sodišče v Škofji Loki 1. februarja 1900 izdalo sklep, da se na zemljiščih, navedenih v pogodbi, dovoli vknjižba služnosti vodovoda oziroma vodovodnih pravic. Vas Trnje je imela v času gradnje vodovoda (1899) 14 hišnih številk oziroma posestnikov, od katerih jih vodovodna pogodba omenja 10, in enega uporabnika iz vasi Binkelj. Zakaj se štirje lastniki niso odločili za vodovod, ni znano, verjetno so se oskrbovali iz lastnih vodnih zajetij. Nekatera stara vodna zajetja so danes še znana in ohranjena, druga so opuščena in že pozabljena. V spodnjem popisu starih vodnih zajetij so navedene stare hišne ^ številke iz leta 1899, v oklepaju so doda- ne današnje. Hišni številki 3 (15), vulgo Petrove, in 4 (16), vulgo Drča, sta imeli ji , skupno vodno zajetje (na parceli 1233). Vodnjak je bil pod hišo številka 3, ob poti, ki pelje Na gmajno in naprej v gozd. Marjan Hafner se še spominja vodnjaka in lokacije, vendar ga pred leti, ko ga je iskal, ni več našel. Vidna je bila le še pot, ki je vodila od hiše po bregu navzdol k nekdanjemu vodnjaku. Danes sta globel in pot zasuti, zgrajena je nova pot. Drugo takšno zajetje - v Matjaževem hribu (na parceli 1248/2) - je tudi že zasuto. Nekoč je spadalo k hišni številki 2 (14), vulgo Tončk. Okrogel vodnjak je bil obložen s kamni in globok približno 1,5 do 1,8 m. Bil je izrazito hudourniškega značaja. Ko je deževalo, je voda hitro narasla in bila močno kalna, sicer pa z vodo ni bil bogat. Hiša številka 5, vulgo Blažovc, danes Sekal (12) in tedanja lastnica Elizabeta Notarska pogodba je natančno določila pravice in dolžnosti graditeljev ter uporabnikov vodovoda na Trnju, 1899. (hrani: ZAL, Enota v Škofji Loki) 266 Vodovod Trnje / LR 59 Dolinar, se sicer omenjata v vodovodni pogodbi, vendar samo zaradi vpisa služnostne pravice. Znano je, da so imeli Blažovcovi svoje vodno zajetje spodaj pod hišo, ob poti k potoku. Po 2. svetovni vojni je Venčeslav Čadež skopal na dvorišču, ob hiši, nov vodnjak. Globok je 12 m in je vsekan v škofjeloški konglomerat, zaradi onesnažene vode ga ne uporabljajo več. Hiše s staro hišno številka 6, vulgo Flintež, pred tem Škreb, danes ni več. Zaradi bližine Sekalovega vodnjaka je zelo verjetno, da so tudi Flinteževi uporabljali to vodo. Hiša številka 7 (13), vulgo Matjaž, in njena lastnica Marija Pičman se leta 1899 sicer omenjata v notarskem pismu, a je bil zapis kasneje prečrtan. Zakaj se ni odločila za vodovod, ni znano. Matjaževo domačijo je leta 1907 kupil Franc Rešek, prej lastnik hiše številka 2. Ob urejanju lastniško-pravnih zadev so v zemljiško knjigo vpisali tudi vodno pravico. Katero vodno zajetje so uporabljali do napeljave vodovoda, ni znano. Morda tisto v Matjaževem hribu ali Sekalovo spodaj ob poti. Hiša številka 8 (11), vulgo Jakopč, katere lastnik je bil leta 1899 Janez Šink, je uporabljala skupno zajetje s Sekalovimi. Slednji so nato na dvorišču, ob hiši, zgradili svoj vodnjak, Šinkovi pa so staro zajetje uporabljali do leta 1978, ko so dobili vodo iz vodovoda. Naj omenim še vodnjak pred hišo številka 9, vulgo Vratar, tudi danes št. 9, ki so ga uporabljali še potem, ko so leta 1960 hišo priključili na vaški vodovod. Vodovodna pravica jim je pripadala že od leta 1899. Danes je ta vodnjak zasut, ker voda ni bila več primerna za pitje. Nahajal se je v brežini, nasproti vhoda v hišo. V 2 m globokem, s kamenjem obloženem vodnjaku, pokritem z lesenim pokrovom, je bilo približno 1,5 m vode. Tudi pri hiši številka 1 (6), vulgo Erbežnik, so imeli po besedah sedanjega lastnika Ivana Klemenčiča lasten vodnjak. Tako so mu povedale pokojne Wolgemuthove tete, ki pa niso vedele, kje je bil. Gotovo nekje v bližini hiše. Prav tako so imeli svoj vodnjak Ofnerjevi, na hišni številki 14 (3). Stal je pred hišo, ob vaški poti, zasuli so ga leta 1936. Dragica Šuštar, domačinka iz te hiše, je še poznala njegovo lokacijo. Obnovljeni alkatenski vodovod Vode iz starega svinčenega vodovoda je začelo sčasoma primanjkovati. Svinčene cevi so z leti močno oksidirale in utrpele poškodbe zaradi drevesnih korenin. Zaradi pogostih okvar niso bile več kos povečani porabi vode, nezadovoljstvo med vaščani, koristniki vode, se je stopnjevalo. Po razgovorih solastnikov vodovoda je bila 16. junija 1969 napisana nova vodovodna pogodba, ki jo je podpisalo 11 dotedanjih solastnikov, poleg njih pa še Marjan Hafner.3 3 ZAL-ŠKL, ŠKL 291, Zbirni fond, t. e. 21, Gradnja vodovoda na Trnju. LR 59 / Vodovod Trnje 267 Uvodni del pogodbe se je glasil: Lastniki sedanjega privatnega vodovoda v vasi Trnje, Škofja Loka, ugotavljajo, da obstoječi rezervoar ne odgovarja več potrebam in zahtevam, ker je praktično neuporaben in so se zato odločili prostovoljno na svoje stroške zgraditi novega, obenem pa obnoviti del vodovodne napeljave. Solastniki vodovoda so: Polajnar Luka, Trnje 3, Zaletel Tone, Trnje 4, Langerholc Tone, Trnje 5, Klemenčič Ivan, Trnje 6, Žabnikar Minka, Trnje 7, stanujoča Radomlje 62, Domžale, Gaber Franc, Trnje 8, Hafner Jože, Trnje 9, Rešek Lojze, Trnje 13, Arhar Lojze, Trnje 14, Šošter Francka, Trnje 15, Pustavrh Lojze, Trnje 16, Hafner Marjan, solastnik na št. 15. V nadaljevanju pogodbe so se podpisniki dogovorili še o pristojbinah dveh novih solastnikov. Jože Hafner je moral plačati 300 din, Marjan Hafner 500 din. Slednji je moral za nov vodohran prispevati še železni pokrov, prezračevalnik in stopnice. Dosedanja solastnica Pavla Porenta, iz Binklja 2, se je pismeno odpovedala vsem vodnim pravicam. Iz pogodbe sledi, da bodo delo opravili v lastni režiji in nihče od solastnikov ne bo zahteval odškodnine. Koristniki bodo takoj po podpisu pogodbe plačali v skupno blagajno po 500 din za nabavo materiala, lastniki obdelovalne zemlje pa še dodatno po 100 din na vsak hektar obdelovalne zemlje. Pod obdelovalno zemljo so šteli njive, travnike, vrtove in pašnike, gozdovi so bili izvzeti. Dogovorili so se, da bodo vse stroške na koncu enako razdelili po gospodinjstvih. Tudi izkop jarka in zasutje cevovoda so med koristnike razdeli na enake dele. Vsa dodatna dela, ki bi se pokazala pozneje, bodo šla v skupno breme, odcepi od glavnega cevovoda do porabnika pa v breme slednjega. Noben podpisnik ni imel pravice, da bi vodo odstopil drugemu lastniku ali svojevoljno spreminjal dimenzije priključnih cevi. Pogodbo so bili dolžni upoštevati vsi podpisniki, v primeru kršitve kateregakoli člena so imeli ostali sopodpisniki pravico, da kršitelju preprečijo uporabo vodovoda. Sklepi večine uporabnikov so bili zavezujoči za manjšino. Pogodba je stopila v veljavo z dnem podpisa vseh uporabnikov, nihče po podpisu od nje ni mogel več odstopiti. Ker stari vodni zbiralnik iz leta 1899 ni več zadoščal potrebam, so vaščani na začetku poletja 1969 začeli na sedlu nad vasjo, Na gmajni, na parceli Frančiške Šošter (parc. štev. 1191), kopati gradbeno jamo za nov vodohran, prostornine 40 m3. Kopali so ga ročno, pri čemer jim je hribina povzročala precejšnje težave. Iz ohranjenih računov je razvidno, da so stene vodohrana betonirali 20. julija 1969, betonsko ploščo pa deset dni kasneje. S tem je bila obnova vodovoda za to leto končana, gradnja se je nadaljevala naslednjo pomlad. Nabavljeni so bili 3 koluti 2"4 alkatenskih cevi, v dolžini 550 m, in 80 m 1" cevi, dostavljeni na dvorišče Ivana Klemenčiča. Od tam so jih s konjem odpeljali do vodnega zajetja. Prevoz cevi je dokumentiran na fotografijah. Sledili so izkop jarka, polaganje cevi in ponovno zasutje jarka. Na celotni 4 " je oznaka za colo = dolžinska mera, približno 2,5 cm (op. ur.). 268 Vodovod Trnje / LR 59 trasi, od novega vodnega zbiralnika do uporabnikov v vasi, so bile položene nove alkatenske cevi, stare svinčene pa so ostale na delu od zajetja za Esenprenom do novega vodnega zbiralnika Na gmajni. Trasa obnovljenega cevovoda ni bila speljana točno po trasi nekdanjega svinčenega vodovoda, ampak bolj naravnost, stran od hiš, čez vrtove, travnike, njive, kar je nepraktično zaradi zasuna5, ki je danes sredi njive. Nakup cevi je delno financirala Občina Škofja Loka. Delo je bilo končano do poletja, 24. junija 1970 so lastniki vodovoda vpisali lastninske pravice v zemljiško knjigo. Kljub novemu vodohranu in novemu večjemu cevovodu, težave z vodo še niso bile končane; prvič jo je zmanjkalo že avgusta, nato spet pozimi 1972. Težave so dodatno povzročale stare svinčene cevi v hišah, kjer jih lastniki ob prenovi vodovoda niso zamenjali. Cevi niso prenesle povišanega tlaka, voda je odtekala. Da bi lažje ugotavljali, kje izteka, so sklenili nabaviti vodomere. Sklep so sicer uresničili, vendar so ti čakali na vgradnjo celih deset let. Leta 1978 je vodovod pregledala sanitarna inšpekcija in izdala pozitivno mnenje, postopek za izdajo vodnogospodarskega soglasja za legalizacijo vodovoda pa ni bil nikoli izpeljan. Stroški obnove vodovoda so do septembra 1978 znašali 1.321.261 din. Na gmajni ob vodohranu, aprila 1970. Na fotografiji so z leve proti desni: Alojz Arhar (Tončnk), Jure, Ana in Ivan Klemenčič (Erbežnikovi), Jože Hafner (Vratarjev), Franc Gaber, Jernej Gaber - Nejko (oba Liscova), Alojz Rešek (Matjaž), Luka Polajner (Ofner, tudi Martinar) in Anton Zaletel (Čik). 5 Zasun je naprava za zapiranje cevovodov, pri kateri se navadno plošča pomika pravokotno na os cevi (op. ur.). LR 59 / Vodovod Trnje 269 Tudi v naslednjih letih, še posebno v sušnih mesecih, je vode zaradi vse večje porabe večkrat primanjkovalo. Solastniki vaškega vodovoda so zato 20. decembra 1981 sklenili, da na lastne stroške zgradijo priključek na mestni vodovod in si tako zagotovijo zadostno oskrbo z vodo, s postavitvijo dveh hidrantov pa izboljšajo požarno varnost v vasi. Sprejet je bil razdelilnik stroškov po ključu, ki je bil dogovorjen že leta 1969 in je veljal tudi za poznejša leta. Ker eden od podpisanih ni poravnal svojih stroškov, so jih morali ostali vaščani. Marca 1982 so cevi mestnega vodovoda povezali z vaškim vodovodom. 30. julija 1982 je bil na zboru vaščanov sprejet sklep, da se vse vodovodne naprave vaškega vodovoda, tj. vodohran z omrežjem, brezplačno prenesejo v nadaljnje upravljanje podjetja SGP Tehnik - TOZD Komunalne dejavnosti, ki je tedaj že upravljal mestni vodovod. Pisne izjave o brezplačnem prenosu so, razen enega, podpisali vsi solastniki vaškega vodovoda. V zapisniku zbora krajanov nadalje preberemo: Iz razprave je razvidno, da je bila odločitev občanov vasi Trnje, da se priključijo na mestni vodovod pravilna. S tem si bodo zagotovili normalno preskrbo z vodo in tudi zagotovili preventivno varnost pred eventualnim požarom. Zgodba o vodovodu Trnje se je zaključila s sklepom sveta Krajevne skupnosti Stara Loka - Podlubnik, sprejetim na seji 7. septembra 1982. Sklep je določil: 1. vaški vodovod Trnje prevzame v upravljanje krajevna skupnost, 2. vodovod Trnje se vseh bremen prosto, brezplačno prenese v upravljanje SGP Tehnik - TOZD Komunalne dejavnosti Škofja Loka. Nova, približno 220 m dolga povezava mestnega vodovoda z vaškim tako od jeseni 1982 dalje prebivalcem Trnja zagotavlja zadostno oskrbo s pitno vodo. Končno so bili po desetih letih vgrajeni tudi vodomeri, ki omogočajo, da vsak uporabnik plača toliko vode, kot jo dejansko porabi. VIRI: Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota v Škof ji Loki (ZAL-ŠKL) ŠKL 291, Zbirni fond, t. e. 21, Gradnja vodovoda na Trnju, 1969-1982. ŠKL 299, Notariat Škofja Loka, 1856-1926, spisi notarja Nika Lenčka, t. e. 82, spis 7675. LITERATURA: Brank, Rajko: O najdbi rimskega vodovoda nad Trnjem pri Stari Loki. V: Loški razgledi 23, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1976, str. 11-14. 270 Vodovod Trnje / LR 59 Matjaž Hafner Resnica o munchenskih in freisinških arhivih »Z velikim priznanjem se spominjam Muzejskega društva v Škofji Loki, ki je založilo izdajo mojega življenjskega dela (...) S prav posebnim poudarkom pa velja moja hvaležnost guvernerju Narodne banke Slovenije Svetu Kobalu, ki mi je ves zavzet za moje delo pred dolgimi leti kot predsednik občine Škofja Loka znal oskrbeti finančna sredstva in mi s tem omogočil sistematično delo v zakladnici loških arhivalij - v munchenskih arhivih.« Tako piše dr. Pavle Blaznik v predgovoru k svoji knjigi Škofja Loka in loško gospostvo v loškem jubilejnem letu 1973. V to knjigo, ki mi jo je mama dala za rojstni dan, je naslednje leto stric Niko Kavčič napisal posvetilo: »Da zgodovinska dejstva ne bi bila potvorjena, je resnici na ljubo, v gornjem delu zadnje piščeve trditve treba popraviti. V svežem spominu mi je ostala zamisel, ki sem jo v časih 1950-1954 gojil, da bi v loškem predelu ohranili čim več blaga in bodočim pokolenjem omogočili boljše spoznavanje njene zgodovine. Zato sem na svojo pobudo in tudi odgovornost ustvaril zamisel in predlagal profesorju Pavletu Blazniku, da potuje na študijsko delo na Bavarsko, kjer naj bi v državnem muzeju v Munchnu in Freisingu iz arhivskega materiala posnel zgodovinske zanimivosti, ki se tičejo Škofje Loke in okolice. V moji takratni organizaciji v Munchnu je deloval tov. Tajnik Bojan iz Kranja, ki je profesorju pomagal pri organizaciji njegovega dela, predvsem pa je iz devizne blagajne poravnaval vse stroške, ki jih je imel z bivanjem, zlasti pa za filmske posnetke številnih dokumentov, ki jih je prinesel s seboj. Profesor se je v Munchnu zadrževal 6 mesecev in je samo bivanje stalo takrat (1953 l.) DM 6.000. Posebej pa so bili plačani ostali stroški. Zasluga Sveta Kobala izražena na prejšnji strani pa naj bi bila v vsej akciji predvsem v tem, da je bil tudi on navdušen in se ogreval za tako delo. Loka, julij 74.« 2. julija 1984 in ponovno 15. junija 1991 piše Niko Kavčič Zgodovinskemu arhivu Ljubljana, Enota v Škofji Loki: »Pokojni slovenski znanstvenik dr. Pavle Blaznik bo v vaši arhivski zakladnici zavzel pomembno mesto. Kot skromen arhivski prispevek vam odstopam fotokopije dveh pisem, ki sva jih leto dni pred LR 59 / Resnica o munchenskih in freisinških arhivih 271 njegovo smrtjo izmenjala. Morda bodo kdaj v bodoče koga zanimala. S spoštovanjem, Niko Kavčič«. Priložil je original pisma dr. Blazniku, ki mu ga je 26. junija 1983 poslal ob njegovi osemdesetletnici, in kopijo odgovora dr. Blaznika. Pismo je datirano s 30. junijem 1983 in oba akterja menda zaslužita, da je objavljeno v Loških razgledih: Dragi in spoštovani tovariš Niko Kavčič! Med številnimi pismi in drugo pošto, ki me je v teh dneh zasipala, je tudi Vaše obsežno pisanje, ki me je izredno razveselilo in se Vam zanj prisrčno zahvaljujem. Živo se spominjam tistih časov, ko smo skupaj - vsak pač na svojem področju - žrtvovali ogromno časa loškemu ozemlju in njegovim problemom. Življenje nas je seveda razteplo na razne strani, postavljalo nas je tudi na odgovorne položaje, toda vedno smo ostali ob vsem zvesti svojemu rodnemu mestu, ki smo mu hoteli služiti po svojih najboljših močeh. Ob ponovnem in ponovnem branju Vašega dragega pisma se živo skušam vključiti v takratna dogajanja, kjer smo bili akterji - nekateri predvsem pri političnem življenju, drugi pri kulturnem usmerjanju. Zadnjo nedeljo v avgustu - tik pred izbruhom svetovne vojne 1939 - smo odpirali prve muzejske prostore na Rotovžu. Po končani vojni je bila naša misel spet v Loki, čeprav sem imel polne roke dela v Celju, kjer mi je bilo zaupano Škofja Loka - do leta 1803 sedež loškega gospostva. »Na ta razglednik in na podobne hodim na samopremišljevanje in očiščevanje«, je napisal avtor fotografije ter Nikov prijatelj in sodelavec Marijan Masterl za njegov rojstni dan, decembra 1997. LR 59 / Resnica o munchenskih in freisinških arhivih 272 vodstvo gimnazije. Takrat smo se selili v puštalski grad, ki nam je kmalu postal pretesen in sledila je tretja faza, ko smo pridobili loški grad za muzej, kjer se je naša ustanova šele mogla razmahniti. Tak razmah je bil mogoč samo ob polnem razumevanju in izdatni podpori loških gospodarskih faktorjev, ki so nam bili vedno trdno ob strani. Med te sodite tudi Vi, ki smo Vas vedno kot takega cenili in spoštovali. Kako zanimivo je danes brati, da ste že okrog 1950 obiskali Freising, kjer ste imeli možnost ogledati si njegove znamenitosti, ki jih je polno na vsak korak. In kako Vam moram biti hvaležen, da sem prav v Vas imel najboljšega prijatelja, ki mi je izdatno pomagal, da sem imel možnost temeljito raziskati munchenske arhive, ki hranijo neizčrpne zaklade, iz katerih je bilo moč napisati zgodovino freisin-škega loškega gospostva, ki sodi med najdragocenejše vplejadi freisin-ške posesti. Preteklo sredo sem bil na povabilo predsednika loške občine gost pri njem in to v krogu vseh vodij posameznih občinskih sektorjev. Tedaj mi je bila dana prilika, da sem v svojem nagovoru omenil tudi nekaj historiata v zvezi z mojim pisanjem knjige »Škofja Loka in loško gospostvo«. V teh besedah sem se posebno spomnil dragocene pomoči, ki ste mi jo naklonili prav Vi in preko Vas Vaši najbližji sodelavci; posebej sem se spomnil še Vladimirja Logarja pa pok. Bojana Tajnika in seveda Borisa Kraigherja, takratnega notranjega ministra. Brez te izdatne pomoči bi mi ostal tako dragoceni material zapečaten s sedmimi pečati. Te vrstice sem Vam napisal ob svojem življenjskem jubileju, ko mi visoka leta kar naprej dopovedujejo, da se spominjam preteklih časov v večji meri kot sedanjosti in da ne delam velikih načrtov za bodoče. Dragi tovariš Niko! Hvala lepa za veliko pozornost, prisrčno se Vam zahvaljujem za velikodušno pomoč pri mojem loškem javnem življenju in bodite mi iskreno pozdravljeni. Vaš vdani Pavle Blaznik In kaj mu je 26. junija 1983 pisal Niko Kavčič? Nekatera dejstva je že v Loških razgledih in Gorenjskem glasu osvetlil Miha Naglič, edini, ki se je lotil tega segmenta loške zgodovine in ki je, glede na vsebino pisem, moralo biti zamolčano do današnjih dni: LR 59 / Resnica o munchenskih in freisinških arhivih 273 Spoštovani tovariš profesor Pavle Blaznik! Ob prazniku in proslavi Vašega življenjskega jubileja, kije potekalo na občnem zboru Muzejskega društva v Škofji Loki, nisem bil prisoten. Zaradi tega se želim po tej poti tudi jaz pridružiti številnim častilcem, ki so Vam želeli vse najboljše in se obenem zahvaliti za Vaš življenjski duhovni zaklad, ki ste ga ustvarili in darovali ne samo loškim pokolje-njem, temveč tudi v zakladnico slovenske kulturne zgodovine. Pravico, da Vam sporočam svoje najiskrenejše želje, da bi še naprej tako plodovito delovali, povezujem s tisto izvirno idejo, zaradi katere sem bil še tudi sam v času okrog 1952 v Loki prizadeto dejaven. Zato sem tudi osebno izredno zadovoljen, da smo v naši generacijski dobi, vsem razburkanim časom navkljub že tako zgodaj nekatere stvari pravočasno in pravilno razumeli, predvsem pa tudi pogumno pod-vzeli. Z Vašim uspešnim delom ste zagotovo ponudili obilo delovnih vzgledov svojim posnemovalcem v širši in ožji domovini. Prepričan sem, da se bodo na Vaših dragocenih življenjskih dosežkih, lahko opla-jali tudi novi škofjeloški duhovni ustvarjalci, saj ste jim ustvarili dovolj široko znanstveno podlago. To pa je obenem napotilo raznim sestavljavcem zgodovinskih dogajanj, da bodo ob dnevnem reševanju življenjskih problemov mislili tudi na zgodovinski arhivski fond, ki naj bodočim zgodovinskim analitikom omogoča lažje delo. Ta zavest je še posebej potrebna danes, ko smo pravzaprav sami gospodarji in ustvarjalci svoje zgodovine. Ko sem zgoraj omenil tisto izvirno idejo, sem imel v mislih pobude, ki so me tedaj pritegovale, da bi tudi v Škofji Loki zaživelo več vsestranske dejavnosti. Kadrovske osvežitve, smelejše in kakovostnejše gospodarske iniciative ter oživitev in poglobitev dela na kulturnih tradicijah Škofje Loke; to so bile osrednje misli, ki so me takrat še intenzivno zaposlovale mimo mojih poglavitnih zadolžitev na drugem področju. Mislim, da je prav, da Vam kot raziskovalcu zgodovinske resnice tudi jaz pomagam k razsvetlitvi nekaterih dogajanj, ki se tičejo Vaše aktivne vključitve v renesanso škofjeloške muzejske dejavnosti. Že okrog l. 1950 sem obiskal samostan in mesto Freising. Vedno bolj je v meni dozorevala misel, da bi se morali dokopati do izvirnikov, ki bi nam kaj več povedali o življenju v nekdanji Škofji Loki. Splet mojih delovnih okoliščin in moja tradicionalna navezanost na Loko sta pač ustvarila podlago, da se je izoblikovala omenjena ideja o oživljenju muzejske dejavnosti. Kot sem takrat razmišljal in razpravljal o številnih ljudeh, ki naj bi se povrnili na delo v Loko, tako sem spremljal tudi Vašo profesorsko dejavnost v Celju. Kot planinec sem bil pretresen ob tragični nesreči, ki je doletela Vašega sina v Savinjskih Alpah. Slog LR 59 / Resnica o munchenskih in freisinških arhivih 274 mojega dela pa je bil prilagojen razmeram, zato sem deloval in občeval večji del le na posreden način. Po Vaših sporočilih je zaradi tega tudi razvidno, da Vam ni bilo nikoli posredovano, da sem bil takrat, ko sem sprožil idejo in predlog, da bi Vas prosili za težavno delo v muzejih na Bavarskem, že pred tem pridobil privoljenje takratnega notranjega ministra pok. Borisa Kraigherja za Vaše delovanje, bivanje in plačilo stroškov. Povem Vam lahko, da me je o Vaših delovnih problemih v Munchnu zelo redno obveščal pok. Bojan Tajnik. Često sva osebno ali pismeno obravnavala Vaše življenjske in delovne probleme, s katerimi je bilo pač povezano Vaše zahtevno delo. Spominjam se, da sem ga večkrat povprašal za Vaše počutje in vselej mi je odgovarjal, da z intenzivnim delom lajšate notranjo tesnobo. Na podoben način je potekalo delo tudi v Škofji Loki, še posebej z Vami, kjer je posredniške razgovore prevzel in opravljal Sveto Kobal, kar je že po skupno zasnovanem dogovoru spadalo v njegovo novo politično področje. Mogoče bi bilo koristno, če bi se lahko kdaj osebno pogovorila, vendar v razmerah kakršne so se potem razvile, kasneje to ni bilo več mogoče. Naj Vam ob tej priložnosti navedem samo nekatere zadržke. Moj do takratni prijatelj in somišljenik ter Vaš kasnejši sodelavec, je po našem uspešnem nekaj letnem sodelovanju, kasneje kot političen nosilec začel spreminjati odnose in predvsem na moj račun pričel dajati umazane politične etikete. Preobrat mi je bil še toliko nerazumljiv, ker je bila njegova uradna pozicija v začetnem obdobju zelo revna. Moji najbližji takratni sodelavci bodo še vedeli, predvsem Vladimir Logar, kaj vse je bilo potrebno postoriti in zgladiti v Ljubljani kot v Loki, da je končno mogel prevzeti mesto župana in s tem izpolniti naše politične načrte. Ko mi je v tem šokantnem obdobju prišla na ušesa še ena izmed njegovih »razrednih« ocen, po kateri me je razvrstil med meščanske sopotnike revolucije, sem to razumel tako, da na tej zvezi lahko uživam milost, samo še kot njegov hlapec. Raje kot to, sem se sprijaznil z ugotovitvijo: »Zamorec, svoje delo si opravil, zdaj pojdi.« Navsezadnje pa je bila večina mojih načrtov do takrat izpolnjenih. Kasnejši razvoj je v marsičem zasekal globoke rane ter spremenil in na novo vzpostavil osebna razmerja, ki so imela za marsikoga boleče posledice. V naša začetna dogajanja je zato potrebno posvetiti še z druge strani. Kot prizadetemu loškemu zgodovinarju Vam želim zagotoviti, da sem poskrbel, da bo bodoči kronist loške zgodovine dobil še nekatera izvirna pojasnila o temeljnih izhodiščih novejšega škofjeloškega razvoja, ki se je začelo sočasno tudi z Vašo aktivno vključitvijo. Ta pojasnila bodo morala v marsičem objektivizirati dosedanje predstave, ki sedaj vse preveč trpe na moralnih vrednotah. LR 59 / Resnica o munchenskih in freisinških arhivih 275 Če sem Vas ob Vašem jubileju zaposlil še s temi obrobnimi vestmi, mi oprostite, vendar sem intimno smatral, da imate kot priznani in izključni škofjeloški zgodovinar pravico in dolžnost, da ste z domačim dogajanjem seznanjeni. Še enkrat Vam želim, da bi Vam zdravje omogočilo še nove delovne uspehe in hvala za pozornost. Lepo Vas pozdravljam, Kavčič Niko Potemtakem je bil dr. Pavle Blaznik edini, ki se je Niku Kavčiču, junija 1983, za njegov prispevek k iskanju korenin loške zgodovine, zahvalil: »Brez te izdatne pomoči bi mi ostal tako dragoceni material zapečaten s sedmimi pečati«. Z vsebino obeh pisem je verjetno vprašanje, »kdo je omogočil prof. Pavletu Blazniku, da je lahko šel v München raziskovat freisinške arhive«, razčiščeno, če citiram Miho Nagliča iz nekrologa Niku Kavčiču v Loških razgledih 58. Nikogar omenjena korespondenca ni zanimala ali ni smela zanimati. Očitno niti v samostojni Sloveniji ni bilo ne volje in ne želje, da bi vlogo pokojnega Nika Kavčiča vsaj v okviru Muzejskega društva postavili na pravo mesto. Pravzaprav edino v rodni Loki, ki ji je posvetil vse življenje, ni bil deležen zahvale, kaj šele priznanja. Morda zato, ker je bil obakrat, ko bi sadovi osamosvajanja začeli uspevati, na napačni strani. V obširnem osebnem arhivu Nika Kavčiča je še več zanimivih dokumentov, ki med drugim opisujejo loške razmere v zgoraj omenjenih obdobjih. Zlasti pisni zagovori štirih domačinov pred CK ZKS, ki so se ustvarjalno vključili v razvoj loške občine v začetku petdesetih let in bili zato zahrbtno grdo kritizirani, še čakajo na objavo. VIRI IN LITERATURA: Osebni arhiv Nika Kavčiča. Blaznik, Pavle: Škofja Loka in loško gospostvo (973-1803)- Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1973, str. IX. Naglič, Miha: Niko Kavčič (1915-2011). V: Loški razgledi 58, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 2012, str. 321-324. Naglič, Miha: Vplivni mož iz ozadja. V: Gorenjski glas, 27. 12. 2011, str. 22-24. Srečanje z dr. Adolfom Eichenseerjem, v Bohinju, leta 1967. Z njim je Niko Kavčič že leta 1950 obiskal Freising. Dr. Eichenseer je bil v osemdesetih in devetdesetih letih preteklega stoletja predsednik Bavarsko-slovenskega kluba. LR 59 / Resnica o munchenskih in freisinških arhivih 276 Marko Vraničar Zgodba o Groharju še zadnjič Pred nekaj leti sem v Loških razgledih (LR 55 in 56) pisal o eni manj znanih oljnih slik Ivana Groharja, Postojnski jami. Kar sem kot amaterski radovednež lahko odkril iz dosegljivih podatkov, informacij in dokumentov, sem opisal v omenjenih člankih; več takrat ni bilo mogoče. Kljub temu me je dalj časa preganjala radovednost, kako je umetnik - rojak takrat prišel do podzemnih motivov kraške lepotice. Ob popolni informacijski suši o podlagah za sliko mi je prišla na misel vrsta bolj ali manj tehtnih vprašanj. Kako je Groharju uspelo ujeti na ogromno platno (naj bralca spomnim, da slika meri 217 cm x 157 cm) skrivnosti naše najbolj znane podzemske jame? Kako je Grohar uspel - ob takratnih okoliščinah in tehničnih možnostih - spraviti v podzemlje neverjetno veliko platno? Kako je slikar uspel osvetliti kot noč črno podzemlje in v njem naslikati eno od vedut Postojnske jame? Kakšna tehnična sredstva je dejansko imel na voljo? Vprašanj veliko, odgovorov malo! Prva ugibanja o možnostih takega dela in morebitnih okoliščinah zanj so se mi porodila ob ogledu z Groharjem nepovezane razstave na Ljubljanskem gradu. Leta 2009 je Muzej novejše zgodovine Slovenije skupaj z Notranjskim muzejem iz Postojne pripravil razstavo fotografij češkega fotografa Rudolfa Brunerja Dvoraka. Ljubljanski muzej je namreč odkupil njegovo celotno fotografsko zapuščino in del nje tudi pokazal slovenski javnosti. Zaradi 100-letnice »prvih fotografij Postojnske jame« so razstavili Posnetek 1 iz Postojnske jame. (foto: August Berthold, okoli leta 1905) LR 59 / Zgodba o Groharju še zadnjič 277 ta del zapuščine. Ogled razstave je dal vsaj en soliden odgovor mojim razmišljanjem o Groharju in njegovemu delu. Grohar je moral pri slikanju »veleslike« poklicati na pomoč fotografijo! Istočasno pa mi je postalo jasno, da priznani češki dvorni fotograf ni mogel biti prvi, ki je jamo fotografiral. Če je Grohar uporabil fotografije kot podlago za delo in potrditev spomina na podzemske lepote pred začetkom slikanja, kdo mu je fotografije preskrbel? Dodaten argument za razmišljanja v pravi smeri je bila javna polemika strokovnjakov, ki so ob mnogih prireditvah v Groharjevem letu izpostavili vprašanje, ali je Grohar Sejalca naslikal po spominu, modelu ali fotografiji. Kot da bi bilo to pomembno! Če pa je Grohar pri svojem delu uporabljal takrat sodobnejša sredstva, potem je še kako verjetno, da je Postojnsko jamo naslikal s pomočjo fotografij. Kako je prišel do njih? Spet eno od vprašanj, na katero je bilo treba najti zadovoljiv odgovor. Iz starejšega brskanja po zgodbi mi je ostalo v spominu nekaj pomembnih dejstev: • Grohar je prijateljeval s takrat znanim in uglednim fotografom Augustom Bertholdom, ki se je - ob bivanju v Puštalskem gradu - seznanil s slovenskimi impresionisti. • V strokovnih krogih se je nedavno govorilo o Groharju, Bertholdu in Sejalcu, ki naj bi nastal na podlagi Bertholdovega posnetka. • Arhitekt Matej Vozlič - uradni skrbnik Bertholdove zapuščine - mi je že ob prvem pisanju poslal pet črnobelih Bertholdovih fotografij Postojnske jame in mi dovolil njihovo uporabo pri pisanju o Groharjevem delu. Posnetek 2 iz Postojnske jame. (foto: August Berthold, okoli leta 1905) Posnetek 3 iz Postojnske jame. (foto: August Berthold, okoli leta 1905) 278 Zgodba o Groharju še zadnjič / LR 59 Naj pridobljene posnetke kraškega podzemlja najprej predstavim: Nestrokovnjaku se ponujajo nekateri možni zaključki, ki pa žal - ob mojih skopih podatkih - ne predstavljajo preverjenih ali potrjenih dejstev, ampak so lahko le podlaga za razmišljanja o možnih rešitvah. Upam si trditi, da so nekateri zaključki realni in (morda) edino možni. Ne lastim si pravilnosti odgovorov na odprta vprašanja, upam pa, da bo stroka ta dejstva še raziskala. Torej k možnim sklepom: • Grohar slike ni mogel narediti »v naravi«. Platna te velikosti ne bi mogel spraviti v jamo, v njej pa tudi ne bi mogel, ves za slikanje potreben čas, ustvariti dovolj svetlobe, da bi slika dobila pravo vsebino. • Verjamem, da je Grohar ob naročilu slik za londonsko razstavo obiskal Postojnsko jamo. Ustvaril si je vtis, po mojem je marsikaj skiciral, slikati pa je moral v ateljeju. • Ob izkušnji s Sejalcem in ob prijateljskih stikih z Augustom Bertholdom je najverjetneje naletel na Bertholdove posnetke Postojnske jame, morda je prijatelja fotografa celo prepričal, da mu je s posnetki notranjosti jame pomagal pridobiti podlage za oljno sliko. Berthold je Groharju očitno ustregel, saj so njegovi posnetki del zapuščine. Še vedno pa nismo odkrili dokumentov, ki bi razložili, kako je lahko ustvaril pogoje za fotografije. Dejstvo pa je, da jih je napravil. • Če je Grohar hotel pri delu uporabiti posnetke, jih je Berthold moral posneti najkasneje leta 1905. Fotograf Dvorak je jamo poslikal 1909, torej vsaj štiri leta kasneje. Ob vsem zapisanem sem prepričan, da je Postojnska jama nastala v prijateljskem sodelovanju dveh umetnikov - slikarja Ivana Groharja in fotografa Augusta Bertholda. S to ugotovitvijo končujem zgodbo o Ivanu Groharju in njegovi orjaški sliki. Morda pa bo v prihodnosti spet priložnost, da se o njem in njegovem delu oglasim - še vedno kot ljubiteljski radovednež. VIRI IN LITERATURA: Fotografije Augusta Bertholda iz zasebne zbirke Mateja Vozliča. Čuk, Alenka; Uršič, Irena: Fotografije večne teme. Ljubljana : Muzej novejše zgodovine Slovenije; Postojna : Notranjski muzej : Turizem Kras, 2009. Vraničar, Marko: Ivan Grohar v Londonu. V: Loški razgledi 56, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 2009, str. 301-310. Vraničar, Marko: Zgodba o »izgubljeni« sliki. V: Loški razgledi 55, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 2008, str. 361-367. LR 59 / Zgodba o Groharju še zadnjič 279 Jože Bogataj Nadarjeni škofjeloški gimnazijci -udeleženci olimpijad znanj Kako predstaviti najbolj talentirane dijake in dijakinje, tiste, ki s svojim izrednim potencialom presegajo povprečne dijake, tiste torej, ki jim srednješolski izziv ni dovolj in so sposobni še več? Na škofjeloški gimnaziji smo vedno imeli poseben odnos do takšnih dijakov, ki hočejo več, zato mi ni bilo težko povabiti jih k razmišljanju, kako je bilo takrat, ko so bili izbrani v (praviloma) maloštevilno slovensko ekipo in so se udeležili prestižnega tekmovanja iz znanj - olimpijade. Poleg Marjana Luževiča, bivšega ravnatelja škofjeloške gimnazije, ki je pravzaprav začetnik načrtnega dela z nadarjenimi dijaki, se je mojemu povabilu odzvalo lepo število bivših gimnazijcev, ki so imeli to možnost, da so svoje znanje Tina Šubic (tretja z leve) je bila članica slovenske ekipe na olimpijadi iz biologije v Tokiu, 2009. (foto: osebni arhiv) 280 Nadarjeni škofjeloški gimnazijci - udeleženci olimpijad znanj / LR 59 in veščine preverili tudi na mednarodnih tekmovanjih, še posebej na olimpijadah znanja. K razmisleku sem povabil tudi nekaj učiteljev, mentorjev, ki so si vsak po svoje prizadevali, da bi se njihovi varovanci kar najbolje odrezali. Njihova mnenja sem strnil v zgodbo o nadarjenih, torej o tistih dijakih, ki jim ni (bilo) težko veliko svojega prostega časa posvetiti reševanju matematičnih, logičnih, naravoslovnih, lingvističnih, računalniških in bogsigavedi kakšnih problemov, s katerimi se navadni ljudje nikoli ne srečajo. "k "k "k V šolskem letu 1998/99 je Matija Perne v uvodniku šolskega Letopisa zapisal: » Sem Matija Perne in končujem prvi letnik gimnazije. Že od otroštva sem radoveden, zato sem se zgodaj naučil brati. Hodil sem na Osnovno šolo Petra Kavčiča in h geološkemu krožku, kjer sem se navdušil za geologijo. Zdaj skupaj s tremi sošolci delam raziskovalno nalogo s tega področja. Od nekdaj me zanimajo jame, zato sem se pred nekaj leti skupaj s starši vpisal v jamarsko šolo in postal jamar. Po jamah hodim, kadar le imam čas. Tudi v šoli nimam težav, prav posebej pa me zanima naravoslovje, zato sem se tudi letos udeležil nekaterih tekmovanj. Na državnem tekmovanju iz logike sem bil drugi, na tekmovanju iz fizike pa prvi. Na tekmovanju iz matematike sem dobil 2. nagrado, tudi na tekmovanju iz kemije sem med 160 tekmovalci dosegel 2. mesto.« Marjan Luževič: Na gimnaziji v Škofji Loki smo si po ukinitvi družboslovno-jezikovne usmerjene šole in vrnitvi splošne gimnazije v letu 1990/91 postavili cilj utrditi predvsem naravoslovno področje izobraževanja, saj je bilo v prejšnjih desetih letih okrnjeno. Ponovno smo si želeli pridobiti dijake naravoslovce iz našega okolja, ki so se v preteklem obdobju vpisovali v druge šole, zato smo začeli namenjati posebno skrb dijakom, nadarjenim v naravoslovju in matematiki. Profesorji matematike, fizike in kemije so postali njihovi mentorji in spodbujevalci njihove želje, da osvojijo nova znanja in se pripravijo na tekmovanja v znanju. Dobre uvrstitve na teh tekmovanjih so privabljale vse več dijakov in profesorjev, zato so se že v letu 1994 naši dijaki začeli redno udeleževati državnih tekmovanj v znanju iz skoraj vseh predmetov gimnazijskega predmetnika, od 1. do 4. letnika. Rezultati dobrega dela z nadarjenimi dijaki v naši gimnaziji so se začeli nizati zlasti po letu 2000, saj so dijaki z državnih tekmovanj v znanju vsako leto prinesli 15 do 20 zlatih priznanj in številne uvrstitve med najboljše v državi. Kot ravnatelj šole sem v skrbi za vpis nove generacije vsako leto spremljal učence osnovnih šol, ob tem pa sem kot nadarjene vsako leto zaznal predvsem učence osnovnih šol v Škofji Loki, kjer so učitelji z njimi dobro delali in so na tekmovanjih v znanju dosegali odlične rezultate. Te učence sem posebej vabil k vpisu v našo šolo ter jim ob tem obljubil, da jim bomo tudi na gimnaziji namenili posebno skrb in pozornost, da svoje znanje nadgradijo in ga pokažejo na tekmovanjih v znanju. To obljubo smo tudi vestno izpolnjevali. 281 Nadarjeni škofjeloški gimnazijci - udeleženci olimpijad znanj / LR 59 Čeprav je škofjeloška gimnazija v tem obdobju vpisovala komaj 2 % gimnazijske populacije v državi, je bil njen delež med prejemniki zlatih priznanj 7 do 8 %. Rezultat tega je bila tudi vsakoletna uvrstitev vsaj enega škofjeloškega dijaka v olimpijsko ekipo v tekmovanju v znanju. V konkurenci najboljših z vsega sveta, kjer so kolajne običajno rezervirane za Kitajce, Indijce, Ruse in Japonce, naši dijaki osvajajo bronaste in srebrne medalje, do sedaj edino zlato medaljo pa je dobil Matije Perne na fizikalni olimpijadi (2002) na Baliju v Indoneziji. Uspehom na tekmovanjih v znanju je Matija Perne v naslednjih letih dodal še kopico vrhunskih uvrstitev na državnih tekmovanjih v znanju, zraven pa še bronasto medaljo s kemijske olimpijade (2001) v Mumbaju v Indiji. Dr. Matija Perne: V Mumbaju je bilo zanimivo videti tako veliko mesto, doživeti monsun, si ogledati velik indijski jedrski inštitut. Tudi izkušnja s tekmovanja je zanimiva, saj sem se, kot ne zelo dobro pripravljen dijak 3. letnika, moral zanesti tako na znanje kot na srečo. Pri nalogah izbirnega tipa, kjer se točke za nepravilne odgovore odštevajo, sem tam, kjer pravilnega odgovora nisem vedel, ugibal in uganil, sicer medalje ne bi dobil. Na fizikalni olimpijadi (op. Bali, 2002) je bilo lepo to, da smo se kot ekipa dobro razumeli in se spoprijateljili, k čemur sta prispevala tudi prijetna mentorja ekipe. Zelo pozitivno pa me je presenetil sprejem doma, ki so mi ga letnemu času navkljub priredili sošolci na letališču. Vedeti je treba, da smo bili zaradi poštenosti tekmovanja tam „v karanteni" in odrezani od vseh komunikacij (kar si desetlet- Matija Perne (tretji z leve) ob vrnitvi s fizikalne olimpijade, 31. 7. 2002. (foto: Jože Polajnar) 282 Nadarjeni škofjeloški gimnazijci - udeleženci olimpijad znanj / LR 59 je kasneje težko predstavljam in ne vem, kako to dosežejo zdaj), zato sploh nisem mislil, da v domovini kdo pozna naše rezultate. Marjan Luževič: Matija Perne je danes fizik, sodelavec Inštituta Jožefa Stefana v Ljubljani in od leta 2012 doktor znanosti. Nista ga premamila bogastvo in prestiž najbolj slavnih univerz, kamor bi ga z njegovimi dosežki sprejeli z odprtimi rokami, ampak je ostal doma, ker verjame, da lahko tukaj najbolje uveljavi svoje znanje in raziskovalni duh. Takšnih biserov, kot je Matija, je malo, zato je prava milost za šolo in učitelja, ko dobi takšnega dijaka. Na škofjeloški gimnaziji smo v minulih letih vsako leto vpisali vsaj enega, včasih tudi več dijakov, ki so hitro pokazali izredno nadarjenost in željo, da to znanje nadgrajujejo. Udeležba dijakov Gimnazije Škofja Loka na mednarodnih olimpijadah preglednica 1) 2000 Matija Perne Mednarodno matematično tekmovanje mest Ljubljana pohvala 2001 Matija Perne Kemija Mumbaj, Indija bronasta medalja Matija Perne Fizika Bali, Indonezija zlata medalja 2002 Danilo Bevk Biologija Riga, Latvija pohvala Tine Porenta Matematika Glasgow, Škotska Luka Bradeško Informatika Košice, Slovaška 2003 Monika Ciglič Biologija Belorusija pohvala Matjaž Berčič Matematika Atene, Grčija pohvala 2004 Simon Jesenko Fizika Južna Koreja Ida Istenič Biologija Avstralija bronasta medalja Matjaž Berčič Matematika Mehika 2005 Matjaž Berčič Sredozemska olimpijada iz matematike Ljubljana, Slovenija srebrna medalja Matjaž Berčič Matematika Ljubljana, Slovenija srebrna medalja 2006 Jernej Bernik Biologija Rio Cuarto, Argentina pohvala Jan Kogoj Kemija Južna Koreja bronasta medalja 2007 Jan Kogoj Kemija Rusija srebrna medalja Matjaž Berčič Matematika Hanoi, Vietnam 2008 Špela Alič Biologija Indija bronasta medalja Vid Eržen Geografija Tunis, Tunizija 283 Nadarjeni škofjeloški gimnazijci - udeleženci olimpijad znanj / LR 59 Tine Porenta, Boston, 2011 (foto: osebni arhiv) Dr. Danilo Bevk: Udeležil sem se 13. mednarodne biološke olimpijade, ki je bila julija 2002, v Rigi, glavnem mestu Latvije. Za olimpijado sem izvedel šele potem, ko so me obvestili, da so me na podlagi doseženega 2. mesta na državnem tekmovanju izbrali za člana slovenske ekipe, tako da časa za priprave ni bilo veliko. Udeležba na olimpijadi je bila zelo zanimiva in pozitivna izkušnja. Poseben je že občutek, da se lahko pomeriš z najboljšimi mladimi biologi z vsega sveta. Vendar pa dogodek ni namenjen samo tekmovanju, ampak tudi druženju in spoznavanju dežele gostiteljice. Prvič sem imel stik z vrstniki z vseh koncev sveta in iz prve roke izvedel kaj o njihovi kulturi, posebnostih ... Mislim, da je to ena pomembnejših in trajnejših izkušenj olimpijade. Tine Porenta: Še kot dijak Gimnazije Škofja Loka sem se leta 2002 udeležil MMO v Glasgowu, v Veliki Britaniji. Udeležba je bila zame nepozabna izkušnja in doživetje. Iti ven iz te naše male kokoške in se spustiti v 'dvoboj' z 'geniji' z vsega sveta je za najstnika neprecenljivo. Predvsem pa ti da vedeti, da je tvoj razvoj šele na začetku in te čaka še veliko lepih, a napornih izzivov. Sam sem jih našel v fiziki - trenutno končujem doktorski študij. Um je namreč treba negovati. Matjaž Berčič: V letih 2004-2007 sem se udeležil štirih matematičnih olim-pijad - v Grčiji, Mehiki, Sloveniji in Vietnamu. Vsaka je bila izjemno doživetje, dvodnevno tekmovanje spremlja še nekaj dni druženja z vrstniki z vsega sveta in ogled lokalnih znamenitosti. V spominu pa mi je ostalo še veliko zanimivih dogodkov. Udeležba na matematičnih olimpijadah, predvsem pa znanje, ki sem si ga pri tem s pomočjo mentorjev pridobil, mi še danes koristi. S pomočjo problemov, s katerimi se srečuješ na teh tekmovanjih, razviješ poseben način razmišljanja, ki ti lahko velikokrat koristi. Prepričan sem, da je udeležba na teh tekmovanjih precej vplivala na mojo življenjsko pot. Lahko rečem, da mi je pridobljeno znanje tudi kasneje precej pomagalo. Luka Bradeško: Leta 2002 sem se udeležil CEOI (Central European Olympiad in Informatics), v Košicah na Slovaškem. Zame je bila udeležba na olim-pijadi predvsem dokaz, da po večletnem prenehanju ukvarjanja z računalništvom še nisem bil popolnoma iz forme. V osnovni šoli sem se udeleževal računalniških tekmovanj s precej dobrimi rezultati (v 8. razredu sem zmagal na državnem tekmovanju računalniških programov). Sama udeležba na olimpijadi ni imela kakšnega konkretnega vpliva na mojo 284 Nadarjeni škofjeloški gimnazijci - udeleženci olimpijad znanj / LR 59 kariero oziroma študij, bila pa je del večje zgodbe. Zaradi udejstvovanja na računalniških tekmovanjih ter zgodnjega programerskega dela v podjetjih sem pridobil določeno prepoznavnost, kar mi je prišlo prav kasneje, pri karieri. Odprlo mi je vrata za delo v uspešnejših podjetjih ter raziskovalnih inštitucijah, kar vodi tudi v prepoznavnost zunaj Slovenije. Jernej Bernik: Za razliko od drugih naravoslovnih olimpijad, kjer so priprave in »kvalifikacije« za ekipo potekale vse leto, smo bili v mojih gimnazijskih letih navdušenci nad biologijo bolj kot ne prepuščeni samim sebi. A očitno je bilo navdušenje nad biologijo, za katerega so bili v glavnem »krivi« moji starši in odlična profesorica biologije Mojca Mravlja, dovolj, da sem se prek državnega tekmovanja, kot edinega izbirnega testa za olimpijado, uvrstil v ekipo treh, ki smo Slovenijo zastopali v argentinskem Riu Cuartu. In to precej uspešno: v ekipi smo dobili eno bronasto medaljo, sam pa sem jo zgrešil za četrt procenta. A grenak priokus olimpijade ni bil zaradi rezultata, temveč spoznanja, da potencial, ki ga imamo Slovenci na področju biologije, tako slabo razvijamo. Zelo dobro znamo sklepati in razmišljati (to je bilo pravzaprav edino »orožje«, s katerim smo prišli na tekmovanje), znanja pa nam nihče ne nudi v takšni meri in na tak način, da bi predstavljali resno konkurenco, čeprav bi jo lahko. Dva izpita iz 1. letnika na Medicinski fakulteti bi naredili, pa bi vsi v ekipi brez težav imeli medalje. Velikih koristi, vidnih navzven, zaradi udeležbe na olimpijadi nisem imel, tudi zato, ker jih nisem potreboval, ne pri vpisu na Medicinsko fakulteto ne drugod. Res pa je, da mi je bilo v 1. letniku malenkost lažje, saj mi je bila zaradi olim-pijade določena snov pri nekaterih predmetih že znana. Olimpijada mi pomeni predvsem življenjsko izkušnjo. Veliko lepih spominov imam na našo ekipo, na to, kako smo se trudili v enem tednu naučiti vso dodatno snov in potrebne laboratorijske veščine, vključno s seciranjem žuželk in rakov, na Argentino, njene ljudi in njihovo »mesno« kulturo, sotekmovalce, s katerimi smo se v prostem času zabavali, hodili na izlete in pili argentinski čaj yerba mate, na mentorja, ki sta nas spodbujala in pomagala reševati različne probleme ... Hvaležen sem vsem, ki so me podpirali in mi omogočili to izjemno doživetje. Tina Šubic: 20. mednarodna biološka olimpijada, ali krajše IBO 2009, je potekala v sredini julija leta 2009, na Japonskem, v univerzitetnem mestu Tsukuba blizu Tokia. Takrat sem bila v 4. letniku gimnazije, torej sem ravno zaključevala določeno stopnjo izobraževanja in osebnega razvoja. Udeležba na olimpijadi je bila takrat zame velik in do takrat nepredstavljiv uspeh. Na Japonskem so nas sprejeli kot bodočo smetano med znanstveniki. To mi je dalo zagon, da sem se začela zavedati svojih potencialov ter v svoje prvo študijsko leto stopila z veliko samozavestjo in izraženimi cilji. Na moj študij obisk olimpijade neposredno ni imel nobenega vpliva, saj takšna tekmovanja ne prispevajo nobenih točk pri vpisu, med samim študijem pa tega tudi nisem obešala na velik zvon, saj se človek prehitro zasedi na starih lovorikah. Vedno pa bo udeležba na olimpijadi dokaz, da sem sposobna velikih rezultatov, zato bo gotovo imela spodbuden vpliv na moje delo. 285 Nadarjeni škofjeloški gimnazijci - udeleženci olimpijad znanj / LR 59 Udeležba dijakov Gimnazije Škofja Loka na mednarodnih olimpijadah preglednica 2) 2009 Tina Šubic Biologija Tokio, Japonska pohvala Klemen Stegu Lingvistika Wroclaw, Poljska 2010 Sara Strasner Biologija Changwon, Južna Koreja pohvala Gašper Pintar *Naravoslovna olimpijada Malmo, Švedska bronasta medalja Klemen Stegu Luka Šturm Jaka Kavčič Lingvistika Stockholm, Švedska Klemen Kloboves Računalništvo Kanada 2011 Klemen Kloboves Računalništvo Tajska Klemen Kloboves Računalništvo Poljska srebrna medalja Tilen Potisk Kemija Ankara, Turčija bronasta medalja Žiga Krajnik *Naravoslovna olimpijada Češka republika srebrna medalja 2012 Žiga Krajnik Matematika Mar del Plata, Argentina pohvala Manca Potočnik Biologija Singapur pohvala za dosežene visoke standarde znanja Neža Alič Žiga Krajnik *Srednjeevropska matematična olimpijada Solothurn, Švica bronasta medalja Miha Rihtaršič *Naravoslovna olimpijada Vilna, Litva srebrna medalja ekipno * naravoslovne olimpijade EU za dijake do 16 let Luka Šturm: Od 19. do 24. julija 2010 sem se še z dvema sošolcema iz gimnazije (op. Klemen Stegu, Jaka Kavčič) udeležil lingvistične olimpijade v Stockholmu. Moja uvrstitev nanjo sta bila sicer čisto naključje in sreča, tam pa sem se odrezal bolje, kot sem na začetku pričakoval. Izkušnja je bila nekaj najboljšega, kar sem kdaj doživel, druščina odlična, vzdušje pa prav tako. V bistvu je bilo popolno vse, razen katastrofalnih obrokov, ki smo jih morali drugače nadomeščati (s precej drago hrano iz trgovine). Vse skupaj pa je precej dvignilo mojo samozavest in prepričanje, da sem tudi jaz lahko sposoben. Edino, kar obžalujem je to, da tega ne bo več mogoče ponoviti. Klemen Stegu: Mednarodne olimpijade sem se udeležil dvakrat, obakrat na področju lingvistike. Na prvo olimpijado sem odšel poleti leta 2009, na Poljsko, v Wroclaw. Ob tem moram žal povedati, da je bila organizacija priprav, s strani 286 Nadarjeni škofjeloški gimnazijci - udeleženci olimpijad znanj / LR 59 Zveze za tehnično kulturo Slovenije, zelo slaba. Niti ne bi mogel reči, da je šlo za kakšne priprave, ekipa se je namreč sestala le enkrat, tako da smo vsaj videli, kdo je v njej. Tako že na začetku nismo pričakovali odmevnih rezultatov, saj se poleg individualnega tekmovanja, ki traja 6 ur, piše tudi ekipno tekmovanje. In res, nihče iz naše ekipe ni dosegel vidnejše uvrstitve, prav tako tudi ekipno nismo posegli po najvišjih mestih. A kljub temu ostaja lep spomin na ta dogodek, saj je bila uvrstitev na olimpijado ena izmed mojih želja ob vpisu na gimnazijo. Poleg tega smo se v ekipi dobro razumeli, program je bil zelo dobro sestavljen, ves čas se je dogajalo kaj zanimivega. Že naslednje leto sem imel novo priložnost. Olimpijada je potekala poleti leta 2010, tokrat na Švedskem, v Stockholmu. S te olimpijade imam zelo lepe in pozitivne spomine. Slovenija je poslala dve ekipi in člani obeh smo se res zelo dobro ujeli. Tudi tokrat nismo pričakovali visokih uvrstitev, smo se pa zato toliko bolj zabavali. Povsod tam, kjer sta bili slovenski ekipi, se je po navadi takoj nabrala gruča ostalih udeležencev iz drugih držav, pa naj je šlo le za igro Enka, Jungle speed ali nogomet. Individualni test traja šest ur, kar zna biti res kar dolgo, sploh ko ti že zmanjka idej, kako bi še lahko rešil nalogo. Ekipno tekmovanje traja štiri ure, naloga je po navadi ena sama, a velikokrat taka, da se res zdi nerešljiva. To je včasih celo res, kajti ocenjuje se, koliko ti je dejansko uspelo rešiti - torej niti ni mišljeno, da bi se dalo nalogo rešiti v danem času. V naši ekipi smo kar hitro obupali nad nalogo, čeprav smo poskušali na najrazličnejše načine priti do rešitve. Z lingvistične olimpijade v Stockholmu, 2010. (foto: osebni arhiv) 287 Nadarjeni škofjeloški gimnazijci - udeleženci olimpijad znanj / LR 59 Naloga je bila iz mongolskega enojezičnega slovarja, morali smo prevesti čim več besed brez kakršnega koli slovenskega prevoda. Proti pričakovanjem smo vseeno dosegli kar solidne rezultate, čeprav se sam tudi tokrat nisem mogel pohvaliti s kakšnim priznanjem ali celo z medaljo. Je pa zanimivo, da nobena od teh dveh olimpijad nima nobene povezave z mojim študijem arhitekture. Še vedno pa ohranjam stik s tekmovanjem iz logike, ki je predizbor za lingvistično olimpijado, in sicer kot mentor novih generacij logikov na Gimnaziji Škofja Loka. Mogoče pa nam uspe spet koga iz te gimnazije pripeljati do olimpijade. Izkušnja s takega dogodka je vsekakor pozitivna in ostane za celo življenje. Sara Strasner: Poleti leta 2010 sem doživela zanimivo, nepozabno in neprecenljivo izkušnjo. Z uspehom na državnem tekmovanju iz biologije ter sledečem izbirnem testu se mi je uspelo prebiti v olimpijsko ekipo. Tako smo skupaj še s tremi sotekmovalci in mentoricama odšli svoje znanje iz biologije preizkusit še v svetovnem merilu. 10. julija smo odpotovali v oddaljeno Južno Korejo. Olimpijada se je odvijala v mestu Changwon in trajala teden dni (od 11. do 18. julija 2010). V tem kratkem času sem spoznala mnogo novih ljudi, kultur, pridobila precej novega znanja in zanimivih izkušenj. Kulturni šok niti ni bil tako velik, saj je Južna Koreja dobro razvita država, navaditi se je treba le na vlago in hrano (na žalost meni azijska kuhinja ni ravno pri srcu). Ljudje so prijazni in odprti, so pa izredno discipliniran narod. Posebno vrednost daje olimpijadi to, da spoznaš različne ljudi iz celega sveta. Vsi so imeli ogromno znanja, a so bili vseeno zelo preprosti. Skupaj smo preživeli kar nekaj prijetnih dni in večerov. Samo tekmovanje mi je prineslo nekaj novega znanja, predvsem pa zavedanje, kako veliko se moram še naučiti. Zagotovo je to bilo doživetje, ki mi tudi danes pride prav na Fakulteti za farmacijo. V ekipi smo se odlično razumeli in če bi se odločala še enkrat, bi se odločila enako. Posebne zahvale tudi mentorici Mojci Mravlja, brez nje mi ta dosežek verjetno nikoli ne bi uspel. Vsekakor pa sem ponosna, da sem bila nekoč olimpijka. Manca Potočnik: Med 8. in 15. julijem 2012 sem se udeležila mednarodne biološke olimpijade v Singapurju. Osvojila sem pohvalo za dosežene visoke standarde znanja, predvsem pa sem spoznala ljudi z vseh koncev sveta, ki so si za nadaljnji študij izbrali podobne smeri in s katerimi se bom v prihodnosti mogoče še srečevala. Menim tudi, da sem med pripravami na olimpijado in med njenim potekom pridobila tudi veliko znanja, predvsem praktičnega, kar mi bo prišlo prav pri nadaljnjem študiju in delu. Seveda pa je bilo največje doživetje Singapur sam. Žiga Krajnik: Udeležil sem se 53. mednarodne matematične olimpijade, ki je bila od 4. do 16. julija 2012, v Mar del Plati, v Argentini, in na kateri je sodelovalo 548 tekmovalcev iz 100 držav sveta. V času tekmovanja je bila v Argentini zima, kar je bilo pravo nasprotje Sloveniji, kjer je bilo tedaj zelo vroče. Nenavadna je bila tudi peturna vožnja iz Buenos Airesa v Mar del Plato, saj smo videli večinoma le prostrane zelene argentinske pampe. Tekmovali smo dva zaporedna dneva, nato pa smo si ogledali akvarij v Mar del Plati. Veliko časa smo preživeli tudi z 288 Nadarjeni škofjeloški gimnazijci - udeleženci olimpijad znanj / LR 59 Na matematični olimpijadi v Argentini je bil v slovenski ekipi tudi Žiga Krajnik (prvi z desne), (foto: osebni arhiv) drugimi udeleženci olimpijade, največ pri igranju biljarda. Tekmovanje mi bo ostalo v lepem spominu zaradi gostoljubja Argentincev in slikovite lege ob morju. Na matematični olimpijadi sem bil prvič in bil z osvojeno pohvalo zadovoljen. Matematika mi je tudi sicer v veselje. Marjan Luževič: Ob zelo nadarjenih dijakih ima izredno pomembno vlogo učiteljski kolektiv na šoli, ki delo s temi dijaki sprejema kot strokovni izziv in spoznanje, da je to dobro za dijake, učitelje in šolo kot celoto. Priprave dijakov na tekmovanja v znanju so postajale vse zahtevnejše, saj se na teh tekmovanjih, zlasti na državnem, še veliko bolj pa na olimpijadah, zahteva znanje, ki sploh ni več del učnega programa, mnogokrat posega celo na raven univerzitetnega študija. Konkurenca je na olimpijadah izredno močna, saj tja prihajajo dijaki, ki se nanje praviloma pripravljajo po posebnih, specializiranih programih, ki trajajo vse leto, torej povsem drugače od naših, ki obiskujejo redni program šole, ob tem pa se skupaj z mentorjem pripravljajo še na tekmovanje. Izpitne naloge so usmerjene predvsem v ustvarjalno in inovativno iskanje rešitev. Učitelj mentor mora zato tudi sam marsikaj naštudirati, da lahko dijaku, ki se pripravlja na tekmovanja, pomaga, tega pa tisti, ki za takšno delo niso osebno zavzeti, niso pripravljeni sprejeti. Velikega entuziazma naših učiteljev mentorjev Jožeta Polajnarja (fizika), Janeza Šušteršiča (kemija), Petra Hafnerja, Andreje Dobrovoljc, Marka Špolada (matematika, logika), Mojce Mravlja, Vesne Žakelj (biologija), Jožice Grohar (geografija) in drugih ni bilo mogoče plačati, saj šola v ta namen od države ni prejela nobenih sredstev, simbolično plačilo pa jim je šola lahko namenila le iz nerazporejenih sredstev za delovno uspešnost. Kot dolgoletni član državne komisije za tekmovanja v znanju sem v imenu slovenskih gimnazij neuspešno opozarjal na izreden pomen skrbi za nadarjene 289 Nadarjeni škofjeloški gimnazijci - udeleženci olimpijad znanj / LR 59 dijake, ki se najbolj učinkovito realizira prav v individualnem delu z najbolj nadarjenimi, in to nepripravljenost podpirati najuspešnejše sem zameril vsem dosedanjim šolskim oblastem. Te bi se morale zavedati, da zgolj na »etični pogon« šole in entuziazem učiteljev na daljši rok žal ni mogoče računati, dobre šole pa brez dobrega znanja ni, kot tudi ne obetov za boljši jutri. Jože Polajnar, profesor fizike: Mentorstvo nadarjenim dijakom je prav gotovo eno izmed najlepših in najzahtevnejših dogajanj v učiteljskem poklicu. Spremljanje rasti in uspehov ter vedeti, da je v tem tudi kanček tvojega dela, odtehta marsikatero težavo. Opazovanje dela in načina razmišljanja teh mladih umov odpira učitelju nove svetove; pristop k problemu in njegovo reševanje sta skoraj pri vsakem dijaku drugačna, vendar pogosto dobiš občutek, da labirint problema vidijo s ptičje perspektive in zato zlahka najdejo pot k rešitvi. Lepo bi bilo, če bi lahko odkrili vsako nadarjenost, ki se skriva v mladeži, in jo razvili karseda visoko; mislim, da je za to pri učiteljih dovolj volje, le za materialne pogoje bi bilo treba poskrbeti. Janez Šušteršič, profesor kemije: S pripravami na kemijsko olimpijado začnemo v začetku septembra, saj prvi izbirni test pišejo že konec oktobra. Udeleži se ga okoli 100 dijakov 3. in 4. letnikov, ki so se v prejšnjem letu najbolje odrezali na državnem tekmovanju iz kemije. Izberejo 20 najboljših, ki se nato ob sobotah (vse do aprila) pripravljajo na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo. Pišejo še dva izbirna testa, ki vsebujeta univerzitetno snov s področja kemije, fizike in matematike. V končni izbor se uvrsti 6 najboljših kandidatov, ki se pomerijo še v praktičnem delu. Štirje najboljši se udeležijo kemijske olimpijade. Letos (op. 2013) bo potekala v Rusiji in bo že 45. po vrsti. Dijaki Gimnazije Škofja Loka na kemijskih olimpijadah sodelujejo od leta 2000, osvojili so kar 4 medalje. Sodelujoči dijaki zelo razširijo in poglobijo svoje znanje, kar jim olajša kasnejši študij, imajo pa tudi boljše možnosti za vpis na tuje fakultete. Meni kot mentorju pa to delo omogoča stik z novostmi, ki jih nato prenašam tudi na ostale dijake. Mojca Mravlja, profesorica biologije: Vsako leto dijake, ki jih biologija še posebej zanima, pripravljam na državno tekmovanje. To so dijaki, ki učnim uram sledijo z odprtimi očmi, učitelju zastavljajo dodatna vprašanja, poglabljajo obvezno učno snov, sami iščejo nova znanja. Dijaki Gimnazije Škofja Loka na državnem tekmovanju iz biologije vsako leto dosegajo odlične rezultate, med njimi so dobitniki zlatih priznanj in zmagovalci državnih tekmovanj. Izmed desetih najbolj uspešnih dijakov in dijakinj na državnem tekmovanju se izbere štiričlanska ekipa, ki zastopa Slovenijo na mednarodni biološki olimpijadi. Z dijaki, ki so prišli v ožji izbor za olimpijsko ekipo, se na šoli pripravljamo na teoretični test in preizkus laboratorijskih spretnosti. Naši dijaki so se v preteklih letih redno uvrščali v ekipe, ki so Slovenijo zastopale na bioloških olimpijadah - bili so v Latviji, Belorusiji, Avstraliji, Argentini, Indiji, na Japonskem, v Južni Koreji in Singapurju. Dijakinji Ida Istenič in Špela Alič sta iz Avstralije in Indije prinesli bronasti medalji. Manca 290 Nadarjeni škofjeloški gimnazijci - udeleženci olimpijad znanj / LR 59 Potočnik je prejela pohvalo za dosežene visoke standarde znanja, drugim so medalje ušle le za las. Pred odhodom na tekmovanje so nujne dodatne teoretične in praktične priprave, ki večinoma potekajo na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani. Dijaki se jih navadno zelo veselijo, saj vedo, da se bodo naučili marsikaj novega. Olimpijado sestavljata dva tekmovalna dneva. Prvi obsega preverjanje praktičnih znanj, drugi tekmovalni dan pa se preverja poznavanje teorije. Ostale dni izkoristijo za ekskurzije, športne aktivnosti in druženje. Marko Špolad, profesor matematike: Velikega srca ledene kraljice znanosti - matematike - najbrž nikoli ne bi začutil, če je ne bi na novo odkrival skupaj z mladimi. Naše poti so uhajale in še uhajajo modernim, samopostrežnim metodam, ki so razpete med daljincem in mobilnim telefonom. Morda zato, ker si zaupanja brez spoštovanja idej, elegantnih in malo bolj okornih, nisem znal predstavljati. Ni me še minilo. Vsem birokratskim ocenam navkljub sveža misel ostaja edina zvezda vodnica. Če kaj, utemeljuje pridevnik sanjski pred mojim poklicem priložnost spremljati nadarjene dijake. Ne zaradi matematičnih olimpijskih medalj in priznanj izjemnih varovancev Matije Perneta, Matjaža Berčiča, Tineta Porente ter Žige Krajnika. Zaradi tistih redkih regratovih lučk sredi zime, ki sem jim morda priskrbel ugoden veter. Zaradi njihovih drugačnih, izjemnih razmislekov, v katere nam je uspelo vtkati ravno pravšnje nitke samozavesti. Zaradi generacij, ki potrebujejo svoje heroje. In predvsem zaradi tega, ker je lepše od poučevanja otrok le še učenje od njih. •k "k "k V lanskem šolskem letu (2011/2012) so dijaki Gimnazije Škofja Loka osvojili kar osem prvih mest in postali državni prvaki iz matematike, kemije, ruščine, fizike, zgodovine, biologije in logike oziroma povedano drugače: 44 dijakov in dijakinj je prejelo zlata priznanja na različnih tekmovanjih v znanju. Od teh se je kar četverici uspelo uvrstiti v državno ekipo, ki nas je zastopala na mednarodnih olimpijadah. To so dejstva, ki govore o tem, da imamo na gimnaziji v Škofji Loki res veliko nadarjenih dijakov. V srednjem šolstvu se z nadarjenimi dijaki ukvarjamo že od vsega začetka, čeprav smo bili šele leta 2011 prvič deležni sredstev s strani Ministrstva za šolstvo in šport, ki so bila namenjena nadstandardnemu delu s temi dijaki. V novem Jernej Bernik z mentorico prof. Mojco Mravlja in prof. Markom Špoladom. (foto: osebni arhiv) 291 Nadarjeni škofjeloški gimnazijci - udeleženci olimpijad znanj / LR 59 predlogu Zakona o gimnazijah, ki bo predvidoma začel veljati v letu 2013, so nadarjeni dijaki prvič obravnavani kot posebna kategorija dijakov, za katere se »izobraževanje izvaja v skladu z zakonom tako, da jim šola prilagodi metode in oblike dela ter doda druge vsebine« (osnutek, 10. a člena Zakona o gimnazijah). Kakorkoli, naloga ravnatelja šole je, da spodbuja delo z nadarjenimi dijaki ter skupaj s strokovnimi delavci išče možne rešitve in prilagoditve. Včasih je to težko, posebno ko pripravljamo individualen program za posameznega dijaka, vendar, kot je očitno iz izjav tako mentorjev kot naših udeležencev olimpijad, vsekakor vredno. Gimnazija Škofja Loka tako z udeležbo posameznikov v sam svetovni vrh znanj na različnih področjih dokazuje svoje poslanstvo in predvsem kakovostno delo učiteljskega zbora, kar vsem udeležencem izobraževanja zagotavlja odlično osnovo za nadaljnje izobraževanje. Nadarjenost je redka ptica, kiji pri nas le pomagamo vzleteti. Tja kamor spada - pod modro nebo prihodnosti. (Marko Špolad, prof.) 292 Nadarjeni škofjeloški gimnazijci - udeleženci olimpijad znanj / LR 59 Jana Mlakar »Taka je moja domovina. Pozdrav Iv. Grohar.« (besedilo z razglednice Ivana Groharja z motivom Sorice, 6. maja 1904 Ivanu Cankarju iz Železnikov na Dunaj) Nova zbirka Ivana Groharja v Loškem muzeju, december 2012 ^^ Vsaki narod se ceni po višini svoje kulture. To je dejstvo in dejstvo je tudi, da v vrsti činiteljev kulture umetnost ni zadnja, ta se je upoštevala pri vseh kulturnih narodih. Da pa je umetnost mogoče razvijati in dvigniti na višino, zato morajo biti ugodni pogoji, potrebna je podpora moralna in materialna. Slovenski slikarji in kiparji pridobili smo priznanja v centrih Evrope na Dunaju, Berlinu, Londonu, Varšavi, Sofiji in Belgradu; toda s tem je rešena šele ena točka; naša gmotna stran kaže še vedno vrzelj preko katere prekoračiti je nemogoče brez podpore javnih faktorjev...« Ivan Grohar, 29. december 1909 Svoj kratek prispevek o dveh novih zbirkah, posvečenih našima rojakoma, slikarju Ivanu Groharju in pisatelju Ivanu Tavčarju, predvsem pa objavo nagovora ob otvoritvi zbirk, ki ga je imela častna gostja, gledališka igralka Milena Zupančič, sem namensko začela s citiranjem Ivana Groharja, ki me je fasciniral z ostrino, globino in pomensko težo razmišljanja. Prepričana sem, da njegove misli tudi vam zvenijo sveže in presenetljivo znano. Moje mnenje je, da so pravzaprav zelo aktualne, hkrati pa sem zaskrbljena , da problemov in zagat, ki so bili na področju slovenske kulture prisotni že v Groharjevem času, kot sodobna družba še nismo odpravili. Vemo, da je slikar Ivan Grohar pomemben dejavnik slovenske kulturne zgodovine s konca 19. in začetka 20. stoletja. Tesno je povezan z ozemljem nekdanjega loškega gospostva, »nesmrten« pa je postal s svojimi najboljšimi slikarskimi LR 59 / »Taka je moja domovina. Pozdrav Iv. Grohar.« 293 IS > Ivan Grohar, Žetev, olje/karton, 31,5 x 24,3 cm, Loški muzej Škofja Loka, inv. št. UZ/1138. (foto: Jure Nastran) deli, naslikanimi v impresionistični maniri, nastalimi prav med njegovim bivanjem v Škofji Loki; gre za znamenito Loko v snegu, Kamnitnik, bujni Štemarski vrt, Macesen in Pomlad. V okviru tokratne zbirke na ogled postavljamo pomemben del Groharjevega opusa, ki ga hranimo v Loškem muzeju, predstavlja pa ga 14 del iz zgodnejšega obdobja. Ta dela so vezana predvsem na nabožno in portretno tematiko. Grohar je namreč svojo slikarsko pot začel kot slikar sakralnih motivov, portrete pa je upodabljal ves čas svojega ustvarjanja in imajo pomembno mesto v njegovem umetniškem razvoju. Predvsem smo veseli, da javnosti tokrat prvič predstavljamo njegovo doslej neznano delo z motivom dela na polju - Žetev. Podobo smo od zasebnika pridobili LR 59 / »Taka je moja domovina. Pozdrav Iv. Grohar.« 294 v času razstave na temo portretov, z naslovom Moč pogledov, in tako prav z njo zaokrožamo našo škofjeloško zbirko Groharjevih umetnin. Vzporedno s prenovo Groharjeve sobe smo osvežili tudi zbirko, posvečeno drugemu velikanu slovenske kulture in loškemu rojaku, pisatelju Ivanu Tavčarju. Karizmatični Tavčar je tista posebna občutja in lastnosti, značilne za ljudi, generično izhajajoče s področja tako imenovane Loške krajine, ki jih je njegov soime-njak Grohar izpovedoval s čopičem, nesmrtno ovekovečil s peresom. Na temelju svoje humanistične filozofske misli se je tako trajno zapisal v zgodovino slovenske literarne ustvarjalnosti, hkrati pa simbolično povzdignil vrline in posebnosti »loške biti« v širšem nacionalnem kontekstu. Zbirki predstavljata pomembno obogatitev našega muzeja, mesta Škofja Loka in slovenskega kulturnega prostora. V izjemno čast in veselje nam je bilo, da se je našemu vabilu za sodelovanje v sklopu kulturnega programa ob odprtju prenovljenih zbirk prijazno odzvala Milena Zupančič, primadona slovenskega gledališča, ki je zbirki tudi slovesno odprla. Njen nagovor objavljamo v celoti. »V čast mi je, da bom skupaj z vami med prvimi vstopila v prenovljene prostore stalne zbirke Ivana Groharja in Ivana Tavčarja, v prostore posvečene umetnosti. Umetnost je zatočišče, kjer premagamo vsakdanje tegobe. Tja ne vstopamo zaradi praktičnih ciljev, in vendar nam »umetnost edina«, kot je rekel Goethe, »omogoči doseči vse tisto, kar v stvarnosti človeku življenje odreka«. Skratka: umetnost nam pomaga preživeti. Umetnost je pokrajina nekje vmes med resnico in utvaro, med razumom in čustvom, med fizično in metafizično resničnostjo, med otipljivim in neotipljivim svetom. Umetnost nas ne le bogati (kotpo navadi rečemo), ampak nas dela tudi bolj odprte, bolj razmišljujoče, ali če hočete, bolj strpne, bolj etično občutljive. Ko stojim pred slikarsko mojstrovino, na primer pred Groharjevim »Sejalcem«, »Macesnom«, »Vrbah ob potoku« ali »Škofjo Loko v snegu«, »Cvetočo jablano« ali »Pomladjo«, se v meni naseli posebno vznemirjenje, ki mi godi. Pa ne le zaradi barv, slikarske tehnike, slikarjeve teme - vse to, ta celota mi odpira zgodbe, ki postanejo moje zgodbe: pod nogami začutim zorano zemljo, voham cvetočo jablano, začutim, kako mi voda v potoku hladi roke, občutim mraz in slišim škripanje snega v Škofji Loki, imam pomladansko sonce v očeh. Zgodbe trajajo, čas izgubi pomen, ko stojim pred slikami. Seveda se to zgodi le takrat, ko »slikar ne slika kar vidi, temveč kar čuti in kar sam sebi pravi, da je videl« (Picasso). Umetnik izraža odnos do svojega časa, velik umetnik se obrača tudi v prihodnost. Francis Fitzgerald Scott je nekoč zapisal: »Avtor mora pisati za mladino svoje generacije, za kritiko prihodnje generacije in za učitelje za vselej.« Zagotovo je Tavčarjevo Cvetje v jeseni za mnoge Slovence - za vselej, za »ves živlene«. Lahko, da se sliši naduto, smešno pa prav gotovo, če rečem, da ne vem, kaj naj povem o Tavčarju, ker se počutim kot kakšna njegova sorodnica - zaradi Presečnikove Mete seveda. O sorodnikih pa tako ali tako ne znamo nič pametnega povedati. LR 59 / »Taka je moja domovina. Pozdrav Iv. Grohar.« 295 Moj prvi spomin na »Cvetje« seže daleč nazaj. Za 12. rojstni dan mi je mama kupila knjigo Cvetje v jeseni. Drobna knjiga z ilustracijami slikarja Iveta Šubica, še enega rojaka iz Poljanske doline, me je napolnila z velikim nepoznanim vznemirjenjem, nedoločenim hrepenenjem in fantazijo. Takrat še sanjala nisem o tem, da bom nekoč igralka, kaj šele, da bom kdaj koli igrala Presečnikovo Meto. Zagotovo pa takrat še nisem razumela zaključka velike ljubezenske zgodbe. Ostareli Tavčarjev Janez pravi: »Čisto gotovo zahajam vsako leto in večkrat tudi vsak mesec v pogorsko vasico. Moja duša je v pogorju, Meta zame ni umrla! Pred mano živi še vedno v podobi mladosti in devištva. Da sem jo vzel, potrl bi jo bil zakon, potrlo bi jo bilo delo. Vse to bi bilo streslo cvet z njenega telesa, tako pa mi živi dandanes še vedno v tisti cvetlični nežnosti, ki pri ženski tako rada in tako hitro usahne.« Na koncu bi vas rada (preden vstopimo) opozorila na prošnjo za podporo, ki visi na steni. Ni nastala letos. Napisal jo je Ivan Grohar, 29. decembra 1909, Deželnemu odboru Vojvodine Kranjske v Ljubljani, kjer je med drugim zapisal: »... vsaki narod se ceni po višini svoje kulture. To je dejstvo in dejstvo je tudi da v vrsti činiteljev kulture umetnost ni zadnja, ta se je upoštevala pri vseh kulturnih narodih. Da pa je umetnost mogoče razvijati in dvigniti na višino, zato morajo biti ugodni pogoji. Potrebna je podpora moralna in materialna. Slovenski slikarji in kiparji pridobili smo priznanja v centrih Evrope na Dunaju, Berlinu, Londonu, Varšavi, Sofiji in Belgradu; toda s tem je rešena šele ena točka; naša gmotna stran kaže še vedno vrzelj preko katere prekoračiti je nemogoče brez podpore javnih faktorjev ...«1 In čisto za konec bi rada, kot že tolikokrat, ponovila star jutrovski izrek: »Kdor ima dva hlebca kruha, naj en hlebec proda in namesto njega kupi narci-sne cvetove, kajti kruh hrani le telo, narcise pa so hrana duše.« Milena Zupančič je svoj govor napisala na roke. Ko je v zbirki zagledala Groharjev rokopis, je bila vidno presenečena; njen in Groharjev rokopis sta si nadvse podobna. Dramska igralka Milena Zupančič, ki se je v slovensko kulturo trajno zapisala z likom Presečnikove Mete iz Cvetja v jeseni, v družbi Jane Mlakar in Barbare Sterle Vurnik. (iz fototeke Loškega muzeja) 1 Original hrani: NUK, Rokopisni oddelek, MS 1078, Ivan Grohar, mapa 1, št. 15. LR 59 / »Taka je moja domovina. Pozdrav Iv. Grohar.« 296 Jana Mlakar Arhitekt Robert Potokar V Loškem muzeju pogosto pripravljamo različne razstave s področja umetnosti in umetnostne zgodovine, razstave z arhitekturno tematiko pa redkeje. Izhajajoč iz trditve, da je arhitektura umetnost in veda o oblikovanju zgradb, je bila razstava o delu arhitekta Roberta Potokarja dobrodošla popestritev našega programa. Robert Potokar (1965) je po rodu Ločan, diplomiral je na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, kjer tudi živi in vodi Arhitekturni biro Ravnikar Potokar d.o.o., ki ga je ustanovil skupaj s pokojnim arhitektom Vojtehom Ravnikarjem. Je tudi odgovorni urednik arhitekturne revije Piranesi. Na razstavi in v spremnem katalogu, z naslovom Kontekst v sodobni arhitekturi, smo predstavili Potokarjeve projekte, ki so v njegovem biroju nastali med leti 2000 in 2012. Mnogi med njimi so bili nagrajeni na različnih natečajih in razpisih, kasneje pa konkretno udejanjeni, s pomočjo javnih in zasebnih sredstev. Projektno so večinoma vezani na urbano in ruralno okolje, nekateri so šele v nastajanju oziroma v fazi idejnih zasnov. Maketa loške knjižnice, oktober 2012. (iz fototeke Loškega muzeja) LR 59 / Arhitekt Robert Potokar 297 Razstava je bila koncipirana po posameznih sklopih, ki so vsebovali projekte iz urbanega okolja - monumentalne javne mestne zgradbe; projekte, ki se povezujejo - vključujejo v krajino; domovi zasebnikov in projekti v pripravi oziroma idejnih zasnovah, ki kličejo po uresničitvah. Razstava je pregledno in nazorno prikazala izjemno plodno Potokarjevo ustvarjanje in njegov občutek za simbiozo ter vključevanje objektov v katerokoli okolje. Njegova dela so moderno naravnana in vključujejo najpogostejše značilnosti sodobne arhitekture, kot so poenostavljene, geometrijsko pravilne oblike, z redko ornamentalizacijo, za gradnjo pa uporablja jeklo, železobeton in steklo. V sodobnem času, ponovno zaznamovanem v ekostilu, je opazen tudi poudarek na kombinacijah z lesom. Vse to so elementi, ki opredeljujejo osebni slog arhitekta Roberta Potokarja. Poleg teh značilnosti je treba izpostaviti tudi ustvarjalčevo smelost pri izbiri intenzivnih barv za izbrane elemente, tako v smislu notranjega kot zunanjega arhitekturnega prostora. Potokarjev dober občutek za umeščanje zgradb v dano okolje je izjemno subtilen. Celo več: zdi se, da daje velik poudarek povezavi -neločljivosti interiera z eksterierem, predvsem v krajini in zasebnih domovih, kjer se izjemno zračni in odprti dnevni prostori dobesedno povezujejo z vrtovi; o tem piše že antični mislec in arhitekt Vitruvij. Arhitekt Potokar dosledno upošteva svobodo gibanja in dobro počutje stanovalcev ter uporabnikov posameznih objektov in jim ne vsiljuje nepraktičnih rešitev. Prepričana sem, da so bile Ločanke in Ločani na razstavi še posebej pozorni na predstavljeno idejno zasnovo morebitne nove loške knjižnice, v objektu zdajšnje Name; njena uresničitev pa bo za Škofjo Loka izredno pomembna. V Škofji Loki je bil pred kratkim izveden natečaj za celostno ureditev starega mestnega jedra. Tudi tokrat je Robert Potokar s svojo ekipo dobil prvo nagrado. Z otvoritve razstave: Marjan Zupanc, Robert Potokar, Jana Mlakar, Majda Širca, Miha Ješe. (iz fototeke Loškega muzeja) 298 Arhitekt Robert Potokar / LR 59 Marjan Luževič Muzejska zbirka o športu v Škofji Loki Ideja o muzejski zbirki o športu v Škofji Loki je vzniknila že v obdobju priprave na zaznamovanje 100-letnice športa v Škofji Loki, ki je bila leta 2006. Zavest in potreba po ohranitvi tega dela naše kulturne dediščine je dozorevala ob zbiranju in urejanju bogatega gradiva za zbornik o zgodovini športa v Škofji Loki. Zamisel o osnovanju muzeja športa je že leta 2006 dobila soglasno podporo na skupščini Športne zveze Škofja Loka. Izražena je bila pobuda, da se športna zbirka vključi v Loški muzej, ki je v občini osrednja muzejska ustanova, z odličnim ugledom in obiskanostjo v slovenskem prostoru. Predlog je bil kmalu posredovan Jani Mlakar, direktorici Loškega muzeja, in tedanjemu županu Igorju Drakslerju, predstavniku ustanoviteljice muzeja. Oba sta idejo podprla ter obljubila pomoč in sodelovanje pri snovanju muzeja športa v Škofji Loki. Postavitev muzejske zbirke o športu je zahtevna naloga, zahteva načrten pristop k reševanju številnih nalog, tako pri zbiranju in urejanju gradiva kot tudi njegovi muzejski predstavitvi. Športna zveza Škofja Loka in Zavod za šport Škofja Loka sta že februarja 2010 imenovala Odbor za muzej športa, ki ga sestavljajo dobri poznavalci zgodovine Škofje Loke, večina od njih so tudi odlični poznavalci zgodovine športa in njegovi soustvarjalci. V delo odbora je bil povabljen tudi Loški muzej, ki je vanj imenoval kustosinjo za novejšo zgodovino. Prve smernice za delo odbora je dal prof. Ivan Križnar, ki je pripravil temeljno gradivo za osnovanje muzejske zbirke o športu; to gradivo je postalo izhodišče vseh nadaljnjih aktivnosti. Odbor za muzej športa se je začel sestajati na rednih mesečnih sejah, svoje delo je usmeril v uresničevanje naslednjih temeljnih nalog: 1. postaviti koncept muzejske zbirke, ki naj predstavi zgodovino športa in njegove dosežke na Škofjeloškem, ob tem pa naj opisuje tudi širši zgodovinski kontekst življenja v našem mestu, 2. zbrano gradivo, predmete in dokumente o zgodovini športa se nameni strokovni muzejski hrambi, obdelavi in predstavitvi v muzejski zbirki, 3. pridobiti ustrezne prostore za postavitev muzejske zbirke. LR 59 / Muzejska zbirka o športu v Škofji Loki 299 Postavitev koncepta muzejske zbirke »Škofja Loka se lahko pohvali z eno najbolj bogatih športnih zgodovin na Slovenskem, organiziranost in športni dosežki loških športnic in športnikov pa so tudi danes med najboljšimi v državi. Zgodovinska pričevanja in dokumenti o športu na Loškem govorijo, da smo imeli prvo kopališče s kabinami na Selški Sori že 1318. leta, o viteški športni vzgoji priča freska Svete Nedelje v Crngrobu iz leta 1450, o prvem strelskem društvu se govori že v letu 1883, dragocen prispevek k splošni kulturi so dala društva Sokol (1906), Orel in Planinsko društvo leta (1907), po 2. vojni pa društvo Partizan. Poudariti velja, da je bil Ločan Fran Jesenko prvi predsednik jugoslovanske smučarske zveze in da velja za pobudnika in začetnika Triglavskega narodnega parka v letu 1924 in še bi lahko naštevali. Način hrambe športnih zbirk, eksponatov in gradiva na Slovenskem ni sistemsko urejen. Razlogov za to je več, med njimi prav gotovo pomanjkljiv vpogled v pretekla obdobja telesne kulture in slab odnos do celovitega obsega materialne kulturne dediščine, kar ima za posledico nepopravljivo škodo, saj se tako dragoceno gradivo izgubi ali odtuji. V Škofji Loki so bila v preteklosti za javnost izgubljena pomembna umetniška in druga dela s področja telovadbe in športa, npr. orlovski prapor arhitekta Jožeta Plečnika, sokolski prapor slikarja Gvidona Birolle, umetniška slika slikarja Janka Potočnika, Loški sokoli, reliefna podoba kiparja in slikarja Jurkoviča, Deseti brat (simbol loških Sokolov), prav tako nihče ne ve, kje je najpomembnejše jugoslovansko priznanje Prehodna zastavica, podeljeno 1990 najboljšemu telovadnemu društvu Partizan Škofja Loka. Tako se zgodi, če skrb za ohranitev podobe preteklosti ni celovita, stalna in strokovna.«, navaja v Predlogu za ustanovitev muzeja športa prof. Ivan Križnar. Prizadevanja za muzej športa bodo omogočila, da bo za muzej zbrano gradivo postalo zavarovano, ustrezno hranjeno in predstavljeno širši javnosti kot del materialne kulturne dediščine našega mesta in širše okolice. Zbiranje gradiva za muzejsko zbirko Ob 100-letnici športa v Škofji Loki je prof. Ivan Križnar, skupaj z odborom za pripravo zbornika, pripravil zelo obsežen in kakovosten oris zgodovine in sedanjosti športa v Škofji Loki. Ta pripoved se dopolnjuje in bogati z vedno novimi dosežki loških športnic in športnikov na domačih tekmovanjih in v mednarodni športni areni. Albina Grundner, telovadka in članica škofjeloškega Sokola. (foto: Peter Pipp) LR 59 / Muzejska zbirka o športu v Škofji Loki 300 Zbiranje gradiva o zgodovini športa in njegova predstavitev v muzejski zbirki pomeni zelo obsežno delo. Da bi bilo zbrano gradivo pregledno in smiselno predstavljeno, odbor predlaga naslednjo razvrstitev: • vrhunski športniki, • športna društva, ki so vplivala na razvoj športa v Občini Škofja Loka, • žive pripovedi (filmski zapis) veteranov škofjeloškega športa in za razvoj športa v Škofji Loki pomembnih osebnosti, • živa pripoved (filmski zapis) loških olimpijk in olimpijcev, • pomembne osebnosti v športu: trenerji, strokovni sodelavci, funkcionarji športnih klubov, • priznanja za dosežke v športu, • pisci o športu, • športni fotografi, • likovni umetniki in njihova dela na področju športa, • raziskovalci in inovatorji na področju športa. Odbor je pripravil seznam več kot 170 loških športnikov, športnih klubov, zbirateljev športnih rekvizitov, ustanov in oseb, predvsem svojcev starejših športnikov, ki utegnejo hraniti razne predmete, slike, priznanja in drugo gradivo o njihovi športni poti. Seznam ni dokončen, saj člani in sodelavci odbora ob zbiranju spoznavajo vedno nove imetnike gradiva za muzejsko zbirko. Na petnajstih letnih, zimskih in specialnih olimpijadah je sodelovalo 19 loških športnic in športnikov, še več je bilo udeležencev evropskih in svetovnih prvenstev. Najvišje državno priznanje za tekmovalne in druge dosežke v športu, Bloudkova nagrada, je bilo podeljeno petim športnikom iz Škofje Loke, Bloudkova plaketa, kot priznanje za zelo pomemben dosežek v športu, pa 23 posameznikom in klubom iz Škofje Loke. Tudi Mednarodni olimpijski komite je dal štirim Ločanom posebno priznanje za njihovo prostovoljno delo v športu. Zelo pomemben delež pri uspehu loškega športa imajo številni posamezniki, ki so kot organizatorji in volonterski sodelavci ustvarjali uspešne športne kolektive, ob tem pa največkrat ostali neimenovani, v ozadju, zunaj zgodb o športnih uspehih posameznikov in klubov, predstavljenih javnosti. Odbor za muzej športa je z zbiranjem gradiva začel že leta 2010; do sedaj so njegovi člani uspeli pridobiti več deset zanimivih eksponatov, ki bodo svoje mesto lahko dobili v muzeju. Da bi odbor pravno legaliziral svoje delo, je pripravil posebne obrazce, s katerimi se pisno dokumentira prejem predmetov za muzejsko zbirko ter pravica njihove trajne hrambe v njej. Odbor vodi pisno dokumentacijo o hrambi pridobljenih eksponatov. Proces pridobivanja je v nekaterih primerih preprost, večkrat pa tudi dolgotrajen in manj uspešen, saj se lastniki zanimivih eksponatov tem ne želijo odreči. Nanje so osebno navezani, spominjajo jih na njihovo športno kariero. LR 59 / Muzejska zbirka o športu v Škofji Loki 301 V odboru menimo, da bo javna promocija dejavnosti za muzej športa pripomogla k uspešnejšemu zbiranju gradiva. Ob tem odbor vedno znova poudarja, da s svojim delom pomembno prispeva k ohranitvi in javni predstavitvi tega dela naše kulturne dediščine. Odbor muzeja športa je ob občinski podelitvi priznanj najbolj zaslužnim v športu, 27. 3. 2012, pripravil priložnostno razstavo do sedaj zbranih eksponatov o zgodovini športa v Škofji Loki, s katero je javnost seznanil z namenom zbiranja gradiva. Razstava je bila v avli Sokolskega doma, prisotni so zanjo pokazali veliko zanimanje. Ob podelitvi priznanj so bili predvajani tudi povzetki filmskih zapisov intervjujev z veterani loškega športa. Tudi to gradivo bo s sodobno opremo (video-ekrani) v muzeju predstavljeno na zanimiv način. V Sokolskem domu je bila marca 2012 priložnostna razstava do takrat zbranih eksponatov o zgodovini športa v Škofji Loki. (foto: Marjan Luževič) Muzej športa Ustanovitev muzejske športne zbirke ni enkratno dejanje, ampak lahko v koraku z vedno novimi športnimi dosežki spodbudi proces neprestane aktualizacije in rasti muzeja. Za delovanje muzeja športa je treba zagotoviti vsaj naslednje pogoje: • prostor - sredstva zagotovi občina, ki je ustanoviteljica muzeja, • finančna sredstva - redno financiranje muzejske dejavnosti Loškega muzeja, • strokovnjaka muzealca - ustreznega delavca imenuje oziroma usposobi Loški muzej, • sodelovanje s Športno zvezo in Zavodom za šport ter odborom za muzej športa, športniki, • Odbor za muzej športa enakopravno sodeluje z Loškim muzejem pri določanju vsebine muzejske zbirke o športu. LR 59 / Muzejska zbirka o športu v Škofji Loki 302 Odbor za muzej športa želi zbrano gradivo predati Loškemu muzeju, seveda ob pogoju, da se v muzeju pridobi ustrezen prostor za predstavitev zbirke o zgodovini športa na Loškem. Muzejska zbirka bo presegala okvir dosežkov v lokalni skupnosti; predstavljala bo športne dejavnosti, ki so nacionalnega pomena, ob tem pa so za škofjeloško regijo zelo pomemben del njene zgodovine in prepoznavnosti v širši slovenski ter mednarodni javnosti. Muzej lahko s svojim strokovnim znanjem pripravi zelo zanimivo postavitev muzejske zbirke, zbrano gradivo, ki ne bo stalno razstavljeno, pa kot kulturno dediščino ustrezno varuje v muzejskih depojih. Ob postavitvi muzejske zbirke o športu je mogoče pripraviti zanimiva predavanja in druge oblike predstavitve aktualnih tem o športu v Škofji Loki, kar bo muzejsko zbirko dodatno promovira-lo širši javnosti in spodbujalo njeno rast. V dejavnost muzeja športa je mogoče občasno vključiti najbolj uspešne in mladim poznane loške športnike, k sodelovanju je kot prostovoljce mogoče pridobiti tudi veterane loškega športa. V dosedanjih pogovorih Odbora za muzej športa z županom občine, kot predstavnikom ustanoviteljice muzeja, in vodstvom Loškega muzeja smo ugotovili, da bi prostor lahko pridobili z adaptacijo podstrešne etaže Loškega gradu v tistem delu, ki ima že železobetonsko osnovo. Seveda bi bilo to mogoče le, če bi Občina Škofja Loka zagotovila sredstva za adaptacijo. Vodstvo Loškega muzeja je naknadno predlagalo, da se prostori za muzej športa pridobijo na lokaciji, kjer je trenutno muzejska strokovna knjižnica, ta pa bi se preselila v adaptirane podstrešne prostore, kjer bi dobili tudi dodatne depo-je za muzejske predmete. Ker do sedaj vodstvo občine ni zagotovilo poteka obnovitvenih del na Loškem gradu, je tudi načrt postavitve muzejske zbirke o športu postavljen v čas 2014-2015, ko bo adaptacija gradu nujna tudi zaradi drugih potreb, predvsem obnove strehe in inštalacij. Odbor za muzej športa v Škofji Loki bo tudi v naslednjem letu nadaljeval zastavljeno pot, odprt je tudi za sodelovanje in pobude, ki bodo prišle iz širše športne ter ostale javnosti. LR 59 / Muzejska zbirka o športu v Škofji Loki 303 Katka Žbogar Rokodelski center domače in umetnostne obrti v Škofji Loki Center Domače in umetnostne obrti (DUO) ali Rokodelski center je dodatna turistična ponudba in poživitev starega mestnega jedra, saj predstavlja vez med preteklostjo in sodobnostjo. Njegovo poslanstvo je ohranjanje bogate rokodelske tradicije ter prenosov rokodelskih znanj na vse generacije. V Rokodelskem centru DUO so stalno na ogled razstava rokodelskih izdelkov članov Sekcije DUO Območne obrtne zbornice (OOZ) Škofja Loka in druge občasne razstave, ki odkrivajo rokodelske ustvarjalnosti mojstrov čezmejnega in širše slovenskega prostora. Občasno so v centru tudi razstave otrok iz vrtcev in šol ter ljubiteljev obrti; predstavljamo tudi rokodelske tradicije in cehovske organizacije, iz katerih so kasneje zrasle npr. tovarne (razstava KLOBUKI, s tovarno klobukov Rokodelka Karla B. Rihtaršič in otroci pri izdelovanju izdelkov iz naravnih materialov pred Rokodelskim centrom DUO. (foto: Katarina Sekirnik) 304 Rokodelski center domače in umetnostne obrti v Škofji Loki / LR 59 Šešir, oktober 2012). Stalno so na voljo knjižnica z etnološko literaturo in prikazi rokodelstva, razni tečaji in rokodelske delavnice za otroke, ljubitelje in rokodelce, fototeka in izsledki obsežne terenske raziskave (opravili smo 85 poglobljenih intervjujev z rokodelci v občinah na območju Upravne enote Škofja Loka). Gre za prostor srečevanj in aktivnega dokumentiranja, razstavljanja, povezovanja z najrazličnejšimi institucijami (muzeji, inštituti, šolami, vrtci, mladinskimi centri, var-stveno-delovnimi centri, občinami, loškimi umetniki, društvi, arhivom itd.) ter skupnega sodelovanja. Center DUO, ki ima svoje prostore nasproti Marijinega znamenja, na Mestnem trgu 34, je del Razvojne agencije Sora in smo ga vzpostavili v okviru čezmejnega projekta DUO Kunsthandwerk, s 95 % sofinanciranjem iz evropskih sredstev OP SI - AT. Skupaj s partnerji s Koroške, Avstrijske Koroške, Obsotelja in Kozjanskega smo izvedli vrsto pomembnih aktivnosti, kot so: prva evropska razstava rokodelskih izdelkov v Slovenj Gradcu in Celovcu (maj, avgust 2012), skupna spletna stran, na kateri predstavljamo območja, rokodelce, naše dejavnosti in izsledke raziskav (http://www.duo-kunsthandwerk.eu/), skupen katalog Podobe rokodelske ustvarjalnosti, številna čezmejna srečanja in predstavitve rokodelcev, kartice z osebnimi zgodbami rokodelcev, rokodelske priročnike, prvo leso-strugarsko srečanje na slovenskem - Umetnost struženja lesa, fotografske razstave in dokumentarni film o rokodelstvu čezmejnega območja, ki je bil posnet skupaj s slovenskim Narodopisnim inštitutom in Narodopisnim inštitutom Urban Jarnik iz Celovca. Ker imata rokodelstvo in obrt na Škofjeloškem že zelo dolgo tradicijo, je odprtje Rokodelskega centra DUO logična nadgradnja bogate rokodelske dediščine območja. Želja po prostoru, kjer bi se rokodelci lahko družili, razstavljali, delili svoje znanje in pridobivali novo, je med rokodelci na Škofjeloškem tlela že dlje časa in se končno uresničila 1. oktobra 2011. Rokodelstvo je bilo na Škofjeloškem skozi zgodovino močno zastopano, poseben mejnik pa predstavlja konec 15. stoletja, ko so se obrtniki začeli združevati v cehe. Cehovstvo je zaznamovalo škofjeloško ne le gospodarsko, temveč tudi kulturno in socialno življenje in pripomoglo, da je Škofja Loka postala upravno in obrtniško-trgovsko središče loškega gospostva. Prva pričevanja o obrtnem in rokodelskem življenju na Škofjeloškem lahko najdemo na freski Sv. Nedelje, na cerkvi Marijinega oznanjenja v Crngrobu, ki so jo med leti 1455 in 1460 naslikali slikarji iz delavnice Janeza Ljubljanskega. Freska prikazuje vsakdanje življenje v sredini 15. stoletja, med drugim tudi stare obrti, nekatere so še posebej vezane na ožjo okolico Crngroba (sokolarstvo v Pevnem). Prikazan je tudi postopek platnar-ske obrti, ki je bila na Sorškem polju zelo razvita. Ostale obrti, ki jih prikazuje freska, so še: kovaštvo, mlinarstvo, peka, krojaštvo in čevljarstvo. Kasneje, v 18. in 19. stoletju, je bilo na Škofjeloškem poleg platnarstva razvito še klobučarstvo, glavnikarstvo, barvarstvo, železarstvo, dodaten vir zaslužka za mnoge, predvsem podeželske prebivalce, je prineslo klekljanje, ki je bilo zelo razširjeno v Selški in Poljanski dolini ter na Žirovskem. 305 Rokodelski center domače in umetnostne obrti v Škofji Loki / LR 59 Danes se s problematiko rokodelstva v Sloveniji ukvarjajo Rokodelski centri, kakovost rokodelskih izdelkov pa urejajo na Obrtni zbornici Slovenije, s podeljevanjem certifikatov Rokodelstvo Art&Craft Slovenija. Vsi stalni razstavljavci v Centru DUO te certifikate imajo. Ob vsakokratnem odprtju bienalne razstave v Slovenj Gradcu Obrtna zbornica Slovenije zaslužnim izdelovalcem in ustvarjalcem izdelkov domače in umetnostne obrti podeli nagrado Zlata vitica. Na Škofjeloškem imamo kar dva nagrajenca, ki sta prejemnika te prestižne nagrade; to sta Matija Hiršenfelder, za unikatne lesene izdelke (2010), in kovač Jože Krmelj, z noži iz damaščanskega jekla (2012). Gre za dva vrhunska mojstra, s povsem različnimi rokodelskimi potmi, ki sta s svojimi mojstrovinami pomembno zaznamovala škofjeloško območje, zato je prav, da jim na tem mestu posvetimo nekaj besed. Matija Hiršenfelder, ki že desetletje vodi Sekcijo DUO na OOZ Škofja Loka in si na področju rokodelstva prizadeva tudi na državni ravni (kot član upravnega odbora rokodelcev), je svojo rokodelsko pot začrtal že v otroštvu. Vonj lesa in otroška radovednost sta ga vodila od preprostih oblik h kompleksnim in tehnološko zahtevnim izdelkom. Spekter njegovega ustvarjanja je izjemno širok: začenja se z izdelki domače in umetnostne obrti in nadaljuje s sodobnimi izdelki. Z različnimi naročniki sodeluje v projektih, ki so namenjeni izdelavi industrijskih in unikatnih izdelkov, je izjemen restavrator in poznavalec oblikovanja lesa. Nagrade ter udeležba na številnih razstavah in sejmih dodatno potrjujejo kakovost in izvirnost njegovih izdelkov. Drug izjemen rokodelec je kovač Jože Krmelj. Njegova pot se je začela na kovačiji Krmelj, v Logu nad Škofjo Loko, ki deluje že od leta 1926. Obrti se je naučil od tasta. Na kovačiji izdelki niso masovno kovani in so izdelani iz najkakovostnejšega jekla. Posebna odlika kovačije Krmelj so damaščanski noži ter rusti-kalno obdelane sekire in mačete, za katere je Jože Krmelj prejel najprestižnejšo Nož iz damaščanskega jekla, ki ga je skoval Jože Krmelj. (foto: Tomo Jeseničnik) 306 Rokodelski center domače in umetnostne obrti v Škofji Loki / LR 59 nagrado. Kakor je o Damastu sam zapisal ob otvoritvi razstave obliKOVANJE, v Centru DUO, junija 2012, mu je tehnika kovaškega varjenja predstavljala velik izziv. S kovači iz sosednjih držav se srečuje večkrat letno in tako se je njegova zgodba z Damastom začela leta 2010, ko se je od mojstrov iz Avstrije začel učiti te nove veščine kovanja. Tehniko kovanja, ki se je obdržala več tisočletij v nespremenjeni obliki s točno določeno surovino in zahtevnim tehnološkim postopkom, so v zgodovini povezovali z mitologijo. Vsak izdelek je namreč neponovljiv in unikaten - tukaj se je začela njegova ustvarjalna pot k novim vrhunskim izdelkom. Poseben pečat so rokodelci iz Škofjeloškega pustili tudi v Centru DUO, saj so prostor opremili s skupnim ustvarjanjem. Predsednik Sekcije DUO Matija Hiršenfelder, ki je idejno zasnoval prostor, je namreč želel, skupaj z rokodelci Petro Plestenjak Podlogar, Lidijo Debelak, Stanetom Lamovškom, Danijem Muskom in Andrejem Gladkom, ustvariti prostor, ki ima večnamensko rabo in v katerem se posamezen rokodelski mojster izrazi s svojo ustvarjalnostjo in znanjem. Skupaj so naredili pisalno mizo, delovni »ponk« ali delovni pult, stole ali »štokrle«, kljuko in izvesek pred centrom. Vsak element ima svojo zgodbo. Na stolih, ki so narejeni po vzoru stolov iz cerkve Sv. Barbare, so rezbarije zelišč, gozdnih živali, poljskega cvetja, glasbil in ostalih posebnosti, ki zaznamujejo škofjeloško regijo. Izvesek pred centrom simbolizira Zlato vitico, ki je najprestižnejša nagrada za rokodelske dosežke. Skupaj so ustvarili prostor, ki »ima dušo« in omogoča večnamensko rabo, saj so vsi elementi v centru premični. Dopoldan je tukaj lepa galerijska postavitev, ki se v popoldanskem času spremeni v rokodelsko delavnico. Približno vsaka dva meseca se v Rokodelskem centru odvija nov cikel delavnic ter spoznavanja izbranega naravnega materiala iz različnih zornih kotov. Pri njihovi izvedbi upoštevamo tudi letni cikel, ki ga narekuje narava; tako smo jeseni predstavili ličkanje, čez zimo opravila in izdelke iz volne, spomladi pa pletenje košar itd.. V projektu smo kot eno od aktivnosti izpostavili tudi sodelovanje s šolami in vrtci, saj je prenos rokodelskih znanj na mlade ena naših temeljnih nalog, hkrati pa so ročne spretnosti izjemnega pomena za otrokov razvoj. V ta namen smo pripravili različne načine sodelovanja, primerne starostni stopnji udeležencev. Učenci bodo npr. z mentorji raziskovali rokodelsko dediščino svojega kraja, spoznavali bodo, kaj potrebujejo za izdelavo določenega rokodelskega izdelka in ga poskusili sami tudi izdelati. Glavni cilji našega delovanja so dokumentiranje rokodelskih znanj, njihov prenos na vse generacije ter spodbujanje rokodelcev na poti do kakovostnih izdelkov. Vabimo vas, da se ustavite v Rokodelskem centru domače in umetnostne obrti, si ogledate razstavo ter podelite svoje znanje in spomine. Za vse dodatne informacije smo dosegljivi na tel: 04/ 511 24 60 in e- naslov: katka.zbogar@skofja-loka.com. 307 Rokodelski center domače in umetnostne obrti v Škofji Loki / LR 59 Alojzij Pavel Florjančič škofjeloški pasijon, živa mojstrovina državnega pomena, njegov položaj v Evropi in svetu Škofjeloški pasjon O pomenu Škofjeloškega pasijona za Loko, Slovenijo in tudi širše verjetno bralce Loških razgledov ni treba posebej opozarjati. Vemo, da Brižinski spomeniki, ki so najstarejši zapis našega jezika (nastali so okoli leta 1000), »Škofjeloški rokopis« iz leta 1466, s prvim zapisom slovenskih imen za mesece, in Škofjeloški pasijon predstavljajo tri najsvetlejše dragulje v kroni škofjeloškega zamorca, ki žarčijo iz Loke po Sloveniji in daleč izven nje. Prvega od teh draguljev hranijo v munchenski Bavarski državni knjižnici, drugega v Avstrijski narodni biblioteki na Dunaju, tretjega pa doma, v škofjeloškem kapucinskem samostanu, kjer ga je pater Romuald Štandreški pred tristo leti tudi napisal. O slednjem, ki je naše najstarejše ohranjeno dramsko besedilo, in o njegovih uprizoritvah smo v Loških razgledih obširno pisali leta 1999, ob prvi povojni uprizoritvi, v režiji Marjana Kokalja, ko je bil po triin-šestdesetih letih De-beljakove uprizoritve (1936) v Loki končno, skoraj čudežno, oživljen Škofjeloški pasijon. Tedaj se je petnajst avtorjev v sedemnajstih temah razpisalo na 209 straneh. Kaj takega se v Loških razgledih ni nikoli več niti približno ponovilo. Utrinek iz Škofjeloškega pasijona. (foto: Alojzij Pavel Florjančič) Škofjeloški pasijon, živa mojstrovina državnega pomena, njegov položaj v Evropi in svetu / LR 59 Kasneje se je v Loških razgledih o Škofjeloškem pasijonu pisalo bolj malo, če izvzamemo leto 2006, ko naj bi se zopet uprizoril Škofjeloški pasijon. Tedaj se je na plečih pasijona »udarila« politika in kratko so potegnili pasijon in ljudje. Na pogorišču pa je vzklila Potujoča razstava Škofjeloški pasijon, avtorjev Tadeje Primožič in Marjana Kokalja, ki se je selila po Sloveniji in tujini, širila vedenje in poslanstvo o njem ter kazala njegovo vitalnost. Ob razstavi je pet strokovnjakov publiki predstavilo svoja znanstvena in strokovna pasijonska dognanja. Pomembno razstavo je zaključil koncert pasijonske glasbe Toneta Potočnika in koralnega zbora Akademije za glasbo. Bogat katalog razstave s temi referati in dodatnimi prispevki je kot stranska korist postal prva številka nove revije Pasijonski doneski, ki od takrat vsako leto bogatijo naše vedenje o pasijonih oziroma pasijonskih igrah ter širše o duhovni drami včeraj, danes in jutri. Istega leta je v Loških razgledih 53 Tadeja Primožič podrobno pisala o razstavi in projektu neuprizorjenega pasijona, Marjan Kokalj pa je v prispevku Pol leta kasneje izprašal vest političnim protagonistom, ki so pokopali uprizoritev. V zaključku želi: »... več naklonjenosti s strani tistih, ki so do pasijona doslej imeli predsodke, četudi prikrite. Upam, da smo se od spomladanskega časa letošnjega leta 2007 vsi česa naučili.« Očitno je pomagalo, saj so ljudje spoznali, da je pasijon od nas vseh in za nas vse, da nas združuje in ne razdvaja. 15. decembra 2008 je bil Škofjeloški pasijon kot prvi v Sloveniji vpisan v novoustanovljeni Register žive dediščine (Uradni list RS, št. 16/08). Leto 2009 je bila Loka zopet v znamenju pasijona, pri njem je sodelovalo 1200 ljudi, prostovoljcev, od tega 800 nastopajočih, med njimi tudi več kot 80 konjenikov, 200 pevcev in 100 instrumentalistov. Igralski vodja je bil ljubiteljski režiser, karizmatični Borut Gartner. V velikonočnem času (od 18. marca do 26. aprila) si ga je na osmih uprizoritvah ogledalo okoli 24 000 ljudi. Leta 2010 je v Škofji Loki pričela z delom Skupina za pasijon, z namenom, da bo skrbela za pasijonsko dejavnost do naslednje uprizoritve leta 2015. Od 17. do 20. marca 2012 je potekal v Škofji Loki mednarodni simpozij Pasijoni v Evropi. Občina Škofja Loka je 9. junija 2010 prejela posebno priznanje za projekt Škofjeloški pasijon 2009 - za edinstven in odmeven kulturni dogodek v Sloveniji, ki je hkrati z ohranjanjem kulturne dediščine pomenil izjemen dosežek prosto-voljstva pri nas. 19. julija 2012 je Vlada Republike Slovenije razglasila Škofjeloški pasijon za živo mojstrovino državnega pomena. Škofjeloški pasijon je prva živa mojstrovina državnega pomena v Sloveniji. Predlog odloka je bil pripravljen v sodelovanju z Občino Škofja Loka, skupaj s strokovnimi službami Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport ter Slovenskim etnografskim muzejem, koordinatorjem varstva žive dediščine. Na podlagi 20. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 16/08 in 123/08) Vlada Republike Slovenije izdaja Škofjeloški pasijon, živa mojstrovina državnega pomena, njegov položaj v Evropi in svetu / LR 59 Odlok o razglasitvi Škofjeloškega pasijona za živo mojstrovino državnega pomena 1. člen Za živo mojstrovino državnega pomena se razglasi enota žive dediščine Škofjeloški pasijon, EID 2-00001 (v nadaljnjem besedilu: živa mojstrovina). 2. člen Vrednote, ki utemeljujejo razglasitev za živo mojstrovino, so: • pasijonska procesija v Škofji Loki spada med najstarejše kontinuirano uprizarjane gledališke igre v Sloveniji, • na osnovi ohranjene pisne predloge se je pasijonska uprizoritev z vmesnimi prekinitvami izvajala v postnem in velikonočnem času od leta 1713 do ukinitve v času jožefinskih reform; v 20. stoletju je bila oživljena leta 1936 in ponovno leta 1999, • izvirno dramsko besedilo Škofjeloškega pasijona, ki ga je med letoma 1715 in 1727 zapisal Lovrenc Marušič, pater Romuald, je najstarejše v celoti ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku z dodatki v latinskem in nemškem jeziku in z režijskimi opombami, • znotraj srednjeveškega jedra Škofje Loke več sto nastopajočih uprizori 13 figur pasijona, • Škofjeloška pasijonska procesija povezuje formalne in neformalne skupine, skupnosti in posameznike iz mesta in okoliških vasi, zlasti območja nekdanjega Loškega gospostva, ki sodelujejo pri izvedbi, • Škofjeloška procesijska uprizoritev je sinteza pasijonske žive dediščine, ki se je oblikovala v evropskem alpskem prostoru, lokalnega okolja, ki je to nadgradilo z izvirnostjo besedišča, z značilnimi prenosnimi odri, drugačnim sestavom konjenice in vrstnim redom figur, ter uprizarjanj v scenski nadgradnji srednjeveškega mesta. 3. člen Živa mojstrovina se razglasi z namenom, da se zagotovita njena javna dostopnost in njeno prenašanje iz roda v rod ter ohranijo naslednje varovane sestavine: • izvedba po izvirnem dramskem besedilu, • izvedba v postnem in velikonočnem času, • izvedba na trgih in ulicah srednjeveškega jedra Škofje Loke. 4. člen Za živo mojstrovino velja varstveni režim, ki določa: • procesijska uprizoritev mora temeljiti na izvirnem dramskem besedilu patra Romualda, • uprizarjanje se izpelje v postnem in velikonočnem času, • uprizarjanje se izpelje na ulicah in trgih srednjeveškega jedra Škofje Loke, • uprizoritve pasijona so v slovenskem jeziku, 311 Škofjeloški pasijon, živa mojstrovina državnega pomena, njegov položaj v Evropi in svetu / LR 59 • prednostno je vključevanje lokalnih skupin, skupnosti in posameznikov med nastopajoče, • zagotavljanje kontinuiranega uprizarjanja (najmanj vsako deseto leto), • obvezno evidentiranje in dokumentiranje, vključno s snemanjem vsakokratne uprizoritve, • ohranjanje in varovanje materialnih prvin za izvedbo pasijona (kostumi, pripomočki, predmeti), • ohranjanje in varovanje izvirnega izvoda dramskega besedila v Kapucinskem samostanu Škofja Loka, • ohranjanje odprtih obstoječih trgov in ulic srednjeveškega jedra Škofje Loke. 5. člen Nosilec Škofjeloškega pasijona je Občina Škofja Loka, ki zagotovi kontinuiteto uprizarjanja pasijona in sodelovanje skupin, skupnosti in posameznikov. 6. člen Nosilec mora zagotoviti, da avtorske pravice posamezne izvedbe ne ogrožajo redne in celostne izvedbe Škofjeloškega pasijona. 7. člen Strokovne naloge v zvezi z varstvom žive mojstrovine opravlja Koordinator varstva žive dediščine. 8. člen Nadzor nad izvajanjem odloka opravlja inšpektorat, pristojen za področje kulturne dediščine. 9. člen Ta odlok začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Št. 00727-6/2012 Vlada Republike Slovenije Ljubljana, dne 19. julija 2012 Janez Janša EVA 2012-3330-0075 predsednik Vsebinska obrazložitev Škofjeloški pasijon (Pasijon) je uprizorjena postno-velikonočna spokorniška pasijonska procesija. V kontinuiranem sprevodu in na več odrih je predstavljena pripoved o trpljenju Jezusa Kristusa in simbolni povezavi njegovega trpljenja z grehi ljudi od Adama in Eve naprej, v izročilu povezav stare in nove zaveze: raj, padec prvih staršev, smrt in pekel (dodan pozneje), zadnja večerja, Samson, krvavi pot, bičanje, kronanje, Jeronim, Ecce homo! Kristus na križu, Mati božja sedmerih žalosti, skrinja zaveze, Kristusov grob. Pasijon se uprizarja v odprtem prostoru ulic in trgov srednjeveškega jedra Škofje Loke. V letih 1999, 2000 in 2009 so pasijon uprizarjali v več predstavah na štirih glavnih lokacijah, kjer prizore s številnimi nastopajočimi odigrajo 312 Škofjeloški pasijon, živa mojstrovina državnega pomena, njegov položaj v Evropi in svetu / LR 59 zapovrstjo. Procesija se je oblikovala pri nekdanji vojašnici v t. i. »Pasijonskem taboru« in po Šolski ulici prišla do Kapucinskega samostana, v katerem hranijo originalno besedilo. Procesija je vodila čez stari Kamniti most na Mestni trg, kjer je bilo prvo prizorišče, nadaljevala do obzidja, kjer je bilo pred poslopjem sedanje upravne enote drugo prizorišče. Po Kopališki in Fužinski ulici je šla procesija na rob Spodnjega trga, do tretjega prizorišča na območju stare tržnice. Čez Spodnji trg in mimo Špitalske cerkve je šla procesija do Kašče, kjer je bilo četrto prizorišče. Nastopajoči so se po tem vrnili v »Pasijonski tabor«. Zasnova postnih in velikonočnih pasijonskih procesij je nastala v srednjem veku in se zelo razvila v robnem prostoru Alp. Prizori pasijona, Kristusovega življenja in povezav starega in novega testamenta so pogosti v besedilih in starejših dokumentiranih upodobitvah, tudi na cerkvenih freskah v neposredni okolici Škofje Loke, na območju nekdanjega Loškega gospostva. V Škofji Loki se je dramatizirana procesija odvijala najmanj od leta 1713, vse do jožefinskih reform in dekreta 27. decembra 1782. Dokumentiran zapis in izvedba leta 1721 je bilo izhodišče za poimenovanje Škofjeloški pasijon 1721 Processio Locopolitana. Škofjeloški pasijon je kot prvo gledališko besedilo, pisano in izvajano v slovenščini, med letoma 1715 in 1727 zapisal Lovrenc Marusič, tudi Marušič ali Marusig (1676-1748), kapucinski pater Romuald Štandreški, ki je v obravnavanih letih delal v samostanu v Škofji Loki kot pridigar in magister processionis - voditelj procesije. Pater je v 863 rimanih verzih napisal eno najlepših dramskih pesnitev v slovenski literaturi, tudi na podlagi starejših besedil in poznavanja izvedb spokornih procesij. Besedilo je zapisal z najmanj petimi sodelavci, pomočniki in nasledniki; ti so dopisali opombe v različnih jezikih (latinščini, nemščini). Posamezne opombe imajo značilnosti poznejših režijskih knjig. Pasijon je eden od največjih dosežkov slovenskega slovstva v baročnem obdobju. Na podlagi zapisanega originalnega besedila, ki je shranjeno v Kapucinskem samostanu v Škofji Loki, na osnovi dopolnil, pisanih v latinščini in nemščini, z inventivnostjo režiserjev ter nastopajočih - igralcev so pasijon kontinuirano uprizarjali do uradne ukinitve med jože-finskimi reformami. Obudili so ga v izvirni procesijski pasijonski obliki leta 1936, v režiji Procesijski tip uprizoritve je ena glavnih značilnosti škofjeloške d T' t Dblk pasijonske igre. (foto: Alojzij Pavel Florjančič) ' ' 312 Škofjeloški pasijon, živa mojstrovina državnega pomena, njegov položaj v Evropi in svetu / LR 59 Znova so integralni Škofjeloški pasijon 1721 uprizorili leta 1999 in nato še leta 2000. Režiser Marijan Kokalj je na 16 predstavah vodil več kot 570 nastopajočih. Nastopajoči so znova združili skupine iz vasi nekdanjega Loškega gospostva. Zabeležili so več kot 50 000 obiskovalcev. Leta 2000 je predstavo režiral Borut Gartner, nastopalo je kar 950 kostumiranih ljudi, vključno s konjeniki z značilnimi atributi. Na osmih predstavah so zabeležili 24 000 obiskovalcev. Pod vodstvom režiserja in njegovih sodelavcev so že priprave na uprizoritev pomemben del obujanja tradicije pasijona, dodatno spodbujajo razvoj obrti in druženje ljudi. Nova uprizoritev je bila leta 2009. Kompleksno predstavitev, organizacijo in promocijo je pod okrilje sprejela Občina Škofja Loka. Skrbi za ohranjanje izročila pasijona, skladiščenje kostumov, opreme in pripomočkov za uprizoritev ter kakovostno promocijo in koordinacijo med številnimi društvi in drugimi civilnimi združenji, ki sodelujejo pri njej. Občina v obdobjih med celostnimi uprizoritvami usmerja in spodbuja poustvarjanje, interpretacije, promocijo delov pasijona in razstave o njem. Je članica združenja Europassion, ki povezuje različne evropske pasijonske kraje s podobnimi gledališkimi uprizoritvami ali procesijami. Sedanja pasijonska procesija je največja uprizoritev v odprtem prostoru srednjeveškega mesta v tem delu Evrope in edina v slovenščini. Druga znana prizorišča pasijonskih iger znotraj območja alpskega prostora in obrobja so v statičnem gledališkem ambientu (npr. Oberammergau v Nemčiji ali Erl in St. Margarethen v Avstriji). Europassion Leta 2007 smo se s Škofjeloškim pasijonom odprli v svet. S hrvaško pasijon-sko baštino smo izmenjali dva pasijonska projekta, Ločani z razstavo in pasijon-skim koncertom v Zagrebu, Hrvatje pri nas s koncertom stare sakralne glasbe v Stari Loki. Peter Pokor n je v Fr eisingu razstavil fotografije uprizoritev Škofjeloškega pasijona 1999/2000. V nemškem pasijonskem mestu Wintrich smo 18. maja 2007 postali polnopravni član Europassion-a, združenja evropskih pasijonskih mest. Povezovanje evropskih pasijonskih krajev se je začelo leta 1982, v španski Esparregueri. Leta 2010 je bilo v njem včlanjenih 87 pasijonskih krajev iz 15 držav. Največ, 20, jih je v Italiji, po enega pa imajo Češka, Hrvaška, Nizozemska, Portugalska, Romunija, Slovenija in Švica. Najbolj poznan in tudi »največji« pasijon je v bavarskem Oberammergauu, izvajajo ga na odprtem odru in traja pet ur in pol. Uprizarjajo ga nepretrgoma od leta 1633, vsakih deset let. Igrajo ga po mnogo mlajšem predelanem besedilu neznanega avtorja. Oblikuje ga 2 500 udeležencev, v pokriti dvorani ga spremlja 4 720 obiskovalcev. Od maja do oktobra ga v stotih predstavah obišče približno pol milijona ljudi s celega sveta. V avstrijskem Erlu imajo pasijon vsakih šest let, igrajo ga od leta 1613. V St. Margarethen na Gradiščanskem imajo pasijonske igre od leta 1926, igrajo jih vsakih pet let. 313 Škofjeloški pasijon, živa mojstrovina državnega pomena, njegov položaj v Evropi in svetu / LR 59 Mogočna arena v antičnem kamnolomu lahko sprejme naenkrat blizu 5 000 obiskovalcev. Pasijon igrajo v poletnem času in je množično obiskan. Skoraj vsi italijanski pasijoni so iz novejšega časa. Edini z daljšo tradicijo je v Sordevolu, ki ga igrajo od leta 1816. Tudi vse francoske in belgijske pasijonske igre niso starejše od sto let, podobno velja za večino nemških, ki jih je skupaj enajst. Za najstarejšo pasijonsko igro se šteje španski La Passio Cervera s tekstom iz leta 1481, vendar ga igrajo po novem besedilu iz leta 1940. Vsako leto je v enem od pasijonskih mest pasijonsko srečanje s predavanji, posvetovanjem, vsake štiri leta pa kongres. Ob uprizoritvi Škofjeloškega pasijona leta 2021, ob 300-letnici Romualdove pasijonske procesije, bomo gostili številno evropsko pasijonsko druščino, ki bo imela v Škofji Loki svoj kongres. Unesco Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO - United Nations Educational, Scientific and Cultural Organisation) je specializirana agencija znotraj Organizacije združenih narodov. Glavni cilj je prispevati k miru in varnosti s sodelovanjem držav na področjih izobraževanja, znanosti in kulture, z namenom poglobiti splošno spoštovanje pravice, zakona prava ter človekovih pravic in osnovnih svoboščin. V UNESCO je včlanjenih 192 držav, Slovenija je članica od leta 1992. Konvencija o varovanju nesnovne kulturne dediščine je bila sprejeta na 32. konferenci Unesca, v Parizu, leta 2003, veljati je začela leta 2006. V Sloveniji je bila ta konvencija v zakonodajo vključena z Zakonom o varstvu kulturne dediščine (2008). Aprila 2011 je Ministrstvo za kulturo skupaj z Občino Škofja Loka pristopilo k pripravi nominacije Škofjeloškega pasijona za vpis na reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva pri Unescu. 19. julija 2012 je Vlada Republike Slovenije Škofjeloški pasijon razglasila za živo mojstrovino državnega pomena. S tem dejanjem se je odprla pot za vpis Škofjeloškega pasijona na UNESCO Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Prvi sestanek delovne skupine za pripravo nominacije Škofjeloškega pasijona za vpis na ta seznam je bil 6. novembra 2012, v pisarni mag. Miha Ješeta, župana Občine Škofja Loka. Dokončanje nominacije je predvideno v maju 2013. 314 Škofjeloški pasijon, živa mojstrovina državnega pomena, njegov položaj v Evropi in svetu / LR 59 Matjaž Eržen 150 let delovanja javne splošne knjižnice v Škofji Loki Od Narodne čitalnice do Knjižnice Ivana Tavčarja Škofja Loka V novembru 2012 smo s slovesno prireditvijo, naslovljeno Beseda v Loki, v Kristalni dvorani Sokolskega doma praznovali visok jubilej, pomemben ne le za našo ustanovo, ampak za vso lokalno skupnost. Tega so se zavedali tudi številni udeleženci, ki so napolnili dvorano Sokolskega doma. S prireditvijo se nismo spomnili le nastanka in ustanovitve Narodne čitalnice v Škofji Loki, pač pa smo vsebino prireditve namenili zgodovinskemu pregledu dela njenega najvitalnejšega dela, tj. knjižnice. Prireditev, ki je bila izvedena v slogu nekdanjih besed, so popestrile recitacije in glasbeni nastopi Tria Quartet ter Tamburaške skupine Bisernica iz Reteč. Ti so z izbranimi skladbami iz časov delovanja Narodne čitalnice in novejšega obdobja delovanja knjižnice dajali ton prireditvi. V slogu tistega časa in v domači besedi je izzvenel tudi pozdravni nagovor mag. Miha Ješeta, škofjeloškega župana: Gnadluve guspe, gospice inu guspodje! Kam na Gorenskm je blo narodna čitalnica bel prov postavt, ket glih u Loka? U marajn freisinškga škofa sa rukupise najdl, kso jih za brižinske spumenike imenval, kokereneperve u sluvenšn besede vkup sklan-fane spuznal, inu sploh ta prva sluvenska Župan mag. Miha Ješe med pozdravnim našriftana besedila gor uzel inu naznanil. De nagovorom. (foto: Peter Pipp) LR 59 / 150 let delovanja javne splošne knjižnice v Škofji Loki 315 smo ta prve sluvenske bukve vidl, sej mogu Primož Trubar narpredpo Nemčij unterholtat, pol jeh je pa na skrivej k nam dol u enmu faslnu lifru. Še predn i Linhart sojga Matička gor spravu, sej Goričan, oča Romuald, u Lok ena igra napisat spounu, k se ji še zmeri Škofjelošk pasjon prav. Kar pred enmu cajtam smo našga Frenceta u jama dal. On i pa ta pru Nemcam naša špraha narlepš pukazu inu jim dutajču, de se u sluvenšn Lenora ulik bel komot, zložn pa cortn, ket pa u nemšn sliš. De ud Sunetnga venca in drugih sunetu, pa tistih pesm, k jih je mal fajhtn po kevdrah šriftu, na guvarim. Dons i pa peršu cajt, de ta narodna čitalnca na svitlo dejemo. Kazine nimamo, čitalnco pa, inu deb še doug žvela Boh ve, kva use bo še mogla dužvet. U starih cajtah so naši freizinški škofi z nam lpo artal inu naša obrtnija inu zemljedelstvo prav lpo razvitpstil. Naše gveranje u cunftah je med narbel važnim na Kranjskem ratal inu obstal. Tk bi se tud zanaprej Loka pelat mela. Pridn lde, pa zdrava kmečka pamit nej naše vudilo ustaneta. To bo za naše sinove inu hčere dober grund ratu. Nej cunfte oder obrtnijo še naprej razvijat pstima, de boja dobr guspudarjam not nusil, pa boja več cajta za omika, sluven-ska špraha, pa tud za čitalnca nament mogl. Deb usak sojga kona jemu, pa de bajte novja več sam z lsa pa s slamo pukrite inu de utroc nouja vsi smrku pa zaflikanih cun ukol hudil. Dobri zdejšn inu nov cehi nam boja vse to razvit pstil. Pol se bi pa lahk tud naša čitalnca razvila. De bja usi lde saj dobr brat, če že ne kar pisat znal. Inu de bi usak usaj ena bukuca na let pribrau. Naša čitalnca bo vsem nam to omogočt mogla. Čiz stopedisit al pa stopetinpedisit let boma pa lahk rekl, de boma ena nova velka čitalnca moglpostavt. Tek, de nam nou treba ud grevunge rdeč farbat inu tek, de bomo za vse ldi čitalniške vičire, pa še kešne štelunge pildku prpravt mogl. De b še douh bli tk kontent. Pa skupi mormo držat, sam tk mo kej za nas pa naše naslednke nardil. Na bodmo tok fouš, pa raj susedu uspehe z viselamprvošmo. Tk mo tud mi več mel. Pa zbogam na stopedisitletnc. U Lok, 23. listopada 1862 Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka se je odločila, da vsebinski del prireditve, ki ga je sestavil in napisal dolgoletni ravnatelj knjižnice Ludvik Kaluža, tudi natisne v publikaciji z naslovom Beseda v Loki. Tako bo vsebina, ki je nekakšen litera-riziran pregled delovanja javne knjižnice v Škofji Loki, ostala tudi zanamcem. Kljub temu, da že obstaja splošno znanje in vedenje o pomenu narodnih čitalnic za obrambo slovenstva v takratnem času, smo se ob nastajanju te prireditve globlje zavedli pomena takratne knjižnice kot neposredne predhodnice splošne knjižnice današnjega časa. Zgodovina dela knjižnice Narodne čitalnice, kasneje Sokolske knjižnice, in knjižnice njenega političnega antipoda, od leta 1894 dalje Slovenskega bralnega društva, kasneje Prosvetnega društva, je bila zelo razgibana. Več o tem je zapisanega v prej omenjeni publikaciji in tudi v publikaciji Knjižnice na Škofjeloškem, ki jo je Knjižnica Ivana Tavčarja izdala leta 1995, LR 59 / 150 let delovanja javne splošne knjižnice v Škofji Loki 316 ob 50-letnici ponovnega začetka delovanja, dobesedno na pogorišču knjig po koncu 2. svetovne vojne. Vse navedeno v omenjenih delih nam odstira pogled na veliko zavest in zavedanje naših prednikov o pomenu dela ustanove, ki ji danes pravimo splošna knjižnica. Njihovo delo pa ni bilo usmerjeno le v dvig narodne zavesti, pač pa kulture na splošno in znanja, ki edino omogoča prebijanje takih in drugačnih blokad, ki se pojavljajo v vsej človeški zgodovini. Vsemu temu smo bili in smo pogosto priča tudi danes. Le splošen in brezplačen dostop do osnovnih znanj in kulturnih dobrin ter osebne komunikacije ali komunikacije s pomočjo tehničnih pripomočkov, ki jo ponuja sodobna splošna knjižnica, prav tako omogoča preseganje teh ovir. Vsa prizadevanja naših predhodnikov, ki so s prostovoljnim delom dokazovali, kaj in koliko lahko naredi človekova volja, nam kažejo pot naprej tudi v časih, ko nam uspehe meri in kroji le kapital. Knjižničarke in zaposleni v Knjižnici Ivana Tavčarja Škofja Loka z rezultati opravljenega dela, le z osnovnimi primerljivimi rezultati obiska in izposoje gradiva v letu 2011, bistveno presegamo povprečje teh rezultatov v ostalih slovenskih splošnih knjižnicah (obisk je večji od povprečja za 24 %, izposoja za 40 %). S tem dokazujemo, da je to možno tudi danes. Direktorji knjižnice Ivana Tavčarja v Škofji Loki v družbi škofjeloškega župana. Od leve proti desni: Ludvik Kaluža (1982-1994), Ana Florjančič (1994-1998), župan mag. Miha Ješe, Marija Lebar (1998-2011) in mag. Matjaž Eržen (od 2011 dalje). (foto: Jože Štukl) LR 59 / 150 let delovanja javne splošne knjižnice v Škofji Loki 317 Ob tem žal ugotavljamo, da so naši predniki v stoletju in pol dolgi zgodovini javne knjižnice za ustanovitelje današnje knjižnice pustili neizpolnjeno najtežjo nalogo. Knjižnica v vsej svoji bogati zgodovini še vedno nima rešenega prostorskega vprašanja, kar se kaže v selitvah in stalnih opozorilih, da sta njena dejavnost in delovanje prav zaradi tega ogrožena in omejena. O tem je že v 25. številki Loških razgledov (1970 !!!) tedanji ravnatelj knjižnice Janko Krek zapisal: ... Želimo pa tudi, da Ločani ne bi še petindvajset let čakali na nov kulturni dom ali kulturno središče ali kakorkoli že imenujemo to dolgo pričakovano zgradbo ... Želimo, da bi v njem dokončno našla primerne prostore tudi knjižnica za vse svoje oddelke in da je ne bi trpali in selili v adaptirane stare zgradbe.... Žal zgodba knjižnice od takratnega zapisa tudi sedaj ni nič boljša. Osem let po tem zapisu (1978) so se sicer našli adaptirani prostori nekdanje banke v Šolski ulici, ki pa so bili že kmalu po vselitvi pretesni za nenehno rast in ta utesnjenost narašča iz leta v leto že štiriintrideset (34) let. Knjižnica danes deluje v natrpanih prostorih, ki niti ne zaslužijo več imena knjižnica. Dejavnost in obiskovalci pa čakajo na pogum in smelost tistega, ki bo po 150 letih končno razrešil ali uspel presekati gordijski vozel nenehnih selitev, iskanj, načrtovanj in utesnjenosti ter našim obiskovalcem in svojim krajanom lahko ponudil prostor za izvajanje dejavnosti, ki jo prav v teh časih mogoče potrebujemo še bolj kot v časih družbenega blagostanja! Čakamo torej na človeka z odločnostjo in vizijo, ki so ju premogli naši predniki ob ustanovitvi Narodne čitalnice. Naloga je težka, vendar z odločnostjo prednikov ne neizvedljiva. Čakamo torej, da se taka odločnost vendarle pokaže. Do kdaj še? LR 59 / 150 let delovanja javne splošne knjižnice v Škofji Loki 318 Doris Kužel, Elizabeta Proj, Saša Čadež, Kristina Strnad, Andreja Hafner Šolska palača v Šolski ulici ima 80 let Že davnega leta 1932 je bila svečana otvoritev mogočne stavbe današnje Osnovne šole Škofja Loka-Mesto. Njen starinski videz zbuja nostalgijo po starih časih in opazovalca zlahka prevara, da gre za ustanovo iz preteklosti, vendar fasada za svojimi zidovi skriva velike in svetle učilnice, ki so sodobno opremljene in omogočajo pouk, kot ga narekujejo sodobne zahteve. Šolska palača, kot so jo imenovali ob odprtju, je v osemdesetih letih doživela veliko sprememb, vseskozi pa diha z mestom in bližnjo okolico, sledi in se prilagaja spremembam časa. Živi, diha in raste v številnih šolskih in obšolskih dejavnostih. Zaposleni smo na našo šolo izjemno ponosni, zato smo si bili enotni, da si zasluži pošteno praznovanje in v ta namen ustanovili odbor, zadolžen za njegovo organizacijo. Organizacijski odbor za praznovanje 80-letnice šole smo sestavljali predstavniki vodstva šole in učitelji: Doris Kužel, ravnateljica, Elizabeta Proj in Saša Čadež, pomočnici ravnateljice, Maja Reven, predmetna učiteljica likovne vzgoje, Lidija Petrovčič, predmetna učiteljica zgodovine in geografije, Andreja Hafner in Združeni pevski zbori Osnovne šole Škofja Loka-Mesto na osrednji prireditvi ob 80-letnici šolske stavbe. (iz arhiva Osnovne šole Škofja Loka-Mesto) LR 59 / Šolska palača v Šolski ulici ima 80 let 319 Nataša Pesjak, razredni učiteljici, in Kristina Strnad, predmetna učiteljica slovenščine in zgodovine. Glavna naloga odbora je bila razmisliti o možnih načinih praznovanja in organizirati različne prireditve, ki bi si sledile v letu 2012 in s katerimi bi čimbolj raznoliko predstavili življenje v šolski stavbi in proslavili častitljivo obletnico na različnih področjih. S predlogi so sodelovali tudi ostali strokovni sodelavci šole. Odbor je na dveh srečanjih pripravil načrt, v katerem smo od marca do decembra 2012 razporedili šest prireditev in določili njihove nosilce. Prva prireditev je bila že tradicionalna Zapojmo, zaplešimo in zaigrajmo, ki smo jo pripravili 29. marca 2012. Z njo smo želeli predstaviti pevske, plesne in gledališke dejavnosti na šoli. Predstavilo se je več kot 130 učencev, od 2. do 9. razreda, ki del svojega prostega časa namenjajo dramskemu ustvarjanju, plesu in petju. Rdeča nit prireditve je bila šola. Povezovalca Katja Korošec, v vlogi učiteljice, in David Rob, v vlogi reditelja oddelka, sta vodila gledalce (učence in njihove starše) skozi pouk, ki je bil ta dan nekoliko drugačen, saj se je predvsem pelo, plesalo in igralo. »Pouk« so sooblikovali angleški dramski krožek (mentorica Betka Mahnič), francoski dramski krožek (mentorica Tanja Potočnik), slovenski dramski krožek (mentorica Kristina Strnad), dramski krožek 4. in 5. razreda (mentorica Janja Rojc Pintar), izbirni premet španščina 1 (mentorica Vita Bokal), mlajša folklorna skupina Kamniti most (mentorica Nina Hostnik), starejša folklorna skupina Kamniti most (mentorica Andreja Hafner), otroški pevski zbor 2. in 3. razreda (mentorica Natalija Krstič Rant), otroški pevski zbor 4. razreda in mladinski pevski zbor (mentorica Urška Krek) in plesna skupina Art (mentor Miljan Nojič). Nosilka prireditve je bila učiteljica Janja Rojc Pintar. Že na prvem srečanju odbora smo bili enotni, da razstavo fotografij, ki prikazuje pomembne dogodke prvih sedemdesetih let, dopolnimo s fotografijami pomembnih dogodkov zadnjega desetletja, ki je prineslo veliko sprememb, predvsem v organizaciji in vodenju pouka: devetletka, nova stavba na Novem svetu, opremljenost šole s sodobno informacijsko-komunikacijsko tehnologijo idr.. Učiteljici Lidija Petrovčič in Maja Reven sta pripravili tekst in poiskali primerne fotografije, ki nazorno predstavljajo spremembe in napredek. V precejšnjo pomoč pri iskanju in izbiranju ključnih pomembnih dogodkov v zadnjih desetih letih nam je bila šolska kronika. Na razstavi smo predstavili tudi šolske publikacije in glasila, odprli smo jo 19. aprila 2012. Na dan otvoritve smo v šolski knjižnici prisluhnili učencem starejšega slovenskega dramskega krožka (Katji Korošec, Aniti Miklavčič, Živi Bizovičar in Patriku Volčiču), ki so pod mentorstvom učiteljice Kristine Strnad pripravili recital pesmi; na kitari jih je spremljal učenec Matic Perme. Pesmi so napisali učenci naše šole in so bile večinoma objavljene v njihovih pesniških zbirkah, posebnih prilogah Loške medle. Ob diaprojekciji, ki je bila sestavni del otvoritve razstave, smo izvedeli marsikaj zanimivega o zgodovini šole. Ogledali smo si raz- LR 59 / Šolska palača v Šolski ulici ima 80 let 320 stavo šolskih glasil, raziskovalnih nalog z različnih področij, pesniških zbirk, starih šolskih dnevnikov, druge šolske dokumentacije in fotografij. Stalno razstavo šolskih glasil in publikacij so pripravili Bogdan Košak, učitelj slovenščine, Lena Vastl, pripravnica, in Mateja Gartner, knjižničarka. Bogato razstavo sestavljajo glasila od leta 1985 in pesniške zbirke učencev, ki so nastale pod mentorstvom učiteljev. Pred šolsko upravo je na ogled razstava vseh šolskih glasil in njihovih prilog, v pritličju nasproti prostorov svetovalne službe pa dopolnjena razstava o zgodovini šolske zgradbe, razstava šolskih beležk in dela dramskega krožka. Na dan prireditve je izšlo tudi šolsko glasilo, slavnostna številka Loške medle ob 80-letnici šole, pod mentorstvom Tanje Potočnik. V njej smo na 90 straneh zbrali in objavili zapise zadnjih treh ravnateljev, obujali lepe trenutke z upokojenimi učiteljicami, našimi starimi starši in starši o tem, kako je šolanje potekalo v času njihovega odraščanja. Posebno poglavje je namenjeno zadnjemu desetletju, prvi generaciji devetletke, mediatorjem, šolski kuhinji, predstavljeni so tudi drugi zaposleni na šoli (ne samo učitelji). Učenci so potovali po svetu in v Loški medli zapisali svoje vtise, objavljena je tudi mladostno razposajena poezija naših najstnikov. Da bi zadovoljili čim več okusov, smo med prireditve ob 80-letnici šolske stavbe uvrstili tudi dobrodelni tek S supergami na zabavo, ki smo ga izvedli 25. maja 2012, na nekdanji dan mladosti. Dogodek ima že tradicionalni značaj in se vsako leto odvija zadnji petek v maju. Je popolnoma netekmovalnega značaja, na njem zbiramo sredstva za šolski sklad. Aktivnosti so potekale med 18. uro in 20.30. Udeleženci so tekli v družinskih in razrednih štafetah, zaposleni pa so pripravili šaljive štafete. Ob koncu prireditve so se lahko vsi ljubitelji teka udeležili še polurnega teka. Vsi štafetni tekači so prejeli sladko okrepčilo, pijačo in medaljo, ki so jih podeljevali vrhunski športniki. Prireditev so popestrili glasbeni in plesni nastopi naših učencev ter glasbena skupina Over fourty (OF), ki jo sestavljajo nekdanji učenci naše šole, takrat imenovane OŠ Petra Kavčiča. Prireditev so pripravili učitelji športne vzgoje (Andreja Juraga, Milan Smolej, Staš Mlakar, Tomaž Lang) in člani odbora sveta staršev (Tjaša Tičar, Darja Peklaj, Peter Pokorn), v sodelovanju z ostalimi učitelji šole, kuharicami in hišnikoma. Po poletnem oddihu se je serija prireditev nadaljevala. V četrtek, 27. septembra 2012, smo v večnamenskem prostoru šole prisluhnili izvrstnemu glasbenem koncertu bivših in sedanjih učencev šole in gostov. Na naše veliko veselje se je vabilu k sodelovanju odzvala večina povabljenih glasbenikov, vsi so priznani in uveljavljeni v slovenskem glasbenem prostoru in izven naših meja. Poznavalcem in tudi nepoznavalcem glasbe so priredili čarobno doživetje. Koncert smo odprli z zvočnim posnetkom organista in glasbenega pedagoga Klemena Karlina. Poslušali smo Preludij v G-duru Nicolausa Bruhnsa, posnet na Schnitgerjevih orglah, v cerkvi sv. Jakoba v Hamburgu. Kitarist Uroš Rakovec, glasbeni pedagog in ustvarjalec, se nam je predstavil z avtorsko skladbo Poganjki, LR 59 / Šolska palača v Šolski ulici ima 80 let 321 Vsestranski glasbenik Aco Biščevic se je na koncertu predstavil z dvema glasbenima točkama. Na klavirju ga je spremljal Tilen Bajec. (iz arhiva Osnovne šole Škofja Loka-Mesto) dvojčici, flavtistka Vesna Jan Mitrovic in pianistka Jasna Jan Sešek, pa z Espressivom za flavto in klavir, skladatelja Uroša Kreka. Violončelist Miloš Mlejnik je zaigral skladbo Astorja Piazzolle Otono Porteno. Na klavirju ga je spremljal gost iz Avstrije Erwin Kropfitsch. Razveselili so nas tudi učenci Denisa Kokalja, ki delujejo pod imenom Al Capone guitar trio. To so mladi kitaristi Matej Likar, Matic Košir in Martin Misson. S simpatičnim nastopom so nas s priredbami učitelja Kokalja popeljali v dinamične ritme Andrea's Swing tune, Cantalupe Island, kubanskega plesa in ragtimea. Prisluhnili smo tudi dvojčicama, violinistkama Kaji in Ani Sešek, ki še obiskujeta osnovnošolske klopi. Zaigrali sta prvi in drugi stavek Sonate št. 5 v e-molu za dve violini solo Jean Marie Leclaira. Bogat glasbeni program je zaključil vsestranski glasbenik, tenorist, zborovodja in čembalist Aco Biščevic. Ob spremljavi pianista Tilna Bajca nam je zapel Pomlad v moji sobi Andreja Missona in Languir per una bella, iz Rossinijeve opere Italijanka v Alžiru. Po koncu tega izjemnega koncerta smo si bili vsi edini, da smo doživeli čudovit glasbeni večer. Sami nismo upali niti pomisliti, zato pa so kar glasbeniki izrazili mnenje, da bi tak koncert lahko postal tradicionalen. Nosilki prireditve sta bili Andreja Hafner in Doris Kužel. Organizacijski odbor za pripravo praznovanj ob 80-letnici je poleg koncertov, športnih in ostalih dogodkov načrtoval tudi razstavo likovnih ustvarjalcev. Zanjo sta bili zadolženi Maja Reven in Doris Kužel. Ker šola nima ustreznih razstavnih prostorov, smo se povezali z Loškim muzejem. Skupaj smo pripravili razstavo, na kateri smo želeli prikazati čim več likovnih zvrsti in ki bi bila tudi didaktični pripomoček pri likovni vzgoji. K sodelovanju smo povabil nekdanje učence, ki so dosegli akademsko izobrazbo in likovno delujejo na območju Škofje Loke. LR 59 / Šolska palača v Šolski ulici ima 80 let 322 Nekdanji učenci, danes pa uveljavljeni likovni umetniki, ob otvoritvi razstave njihovih del. (iz arhiva Osnovne šole Škofja Loka-Mesto) Razstavo likovnih del smo slavnostno odprli 25. oktobra 2012, v Galeriji Ivana Groharja, na Mestnem trgu v Škofji Loki. Prireditev so z recitalom, predvsem Menartovih pesmi (tudi v spomin na Janeza Hafnerja, ljubitelja poezije Janeza Menarta), popestrili učenci dramskega krožka, pod mentorstvom Kristine Strnad. Na razstavi smo občudovali različne tehnike: • akril na platno Rada Dagarina (Svet kot projekcija), Barbare Demšar (Loški zven), Tine Dobrajc (Rdeča kapica in volk), Agate Pavlovec (Usodnost spomina), Mirne Pavlovec (Moja krajina); • olje na platno Pavla Florjančiča (Tihožitje), Janeza Hafnerja (Zimska krajina); • digitalni print slikarja Berka (Nikoli niste daleč od Berkove zvezde); • les Matije Hiršenfelderja (Uporabni predmeti) in Petre Plestenjak Podlogar (Loški kruhki); • tapiserijo Silve Horvat (Sonce spomina); • fotografiji Tomaža Lundra (Kubanski ples) in Petra Pokorna (Loški motiv); • mešano tehniko Dore Plestenjak (Spodnji trg) in Simona Mlakarja (Brez naslova); • risbo Janeza Plestenjaka (Ženski portret); • skulpturo iz papirja Mateja Plestenjaka (Pasji prvak); • prostorsko instalacijo Domna Slana (Varuh časa) in Jasne Vastl (Lutke); • fresko na lehnjaku Maje Šubic (Peti dan). Svojo, na Mali Groharjevi koloniji nagrajeno sliko, je razstavila tudi devetošol-ka Živa Bizovičar. Velikost galerije ni omogočala razstave večjega števila avtorjev, zato smo nekatere žal izpustili. Razstava je bila na ogled do 18. novembra. »Kdor posadi drevo, misli na jutri - našo 80-letnico šole lahko obeležujemo tudi drugače, ne le s kulturnimi prireditvami, pač pa tudi z naravovarstvenimi,« LR 59 / Šolska palača v Šolski ulici ima 80 let 323 je rekla naša (že upokojena učiteljica) Janja Primožič in organizirala posebno prireditev, na kateri smo 14. novembra 2012 pred šolo zasadili tri drevesa, dva javorja in tulipanovec. Dajala bodo senco in z lepoto razveseljevala nas in prihodnje rodove, saj drevo ostane za jutri, za drugo desetletje, za mnogo let, morda osemdeset. Iza, Katra in Blaž so pod mentorskim vodstvom Kristine Strnad uprizorili lirično besedilo Sheila Silversteina Drevo ima srce. Izvedeli smo, da nas drevesa ne nagovarjajo z besedami, njihova sporočila razberemo iz občutkov, ki nas prevevajo, kadar smo v njihovi bližini. 29. novembra 1932 je bila slavnostna otvoritev in blagoslov prostorov 'šolske palače', kot so jo takrat poimenovali. Natanko 80 let kasneje, 29. novembra 2012, smo s svečano prireditvijo, ki je bila obenem vrhunec praznovanj, obeležili častitljivo starost hrama učenosti. Osrednja misel prireditve je bila »Al' bo kal pognalo seme, kdor ga seje, sam ne ve...« (F. Prešeren, Gazele, 6). In videti je, da seme je pognalo kal. Kako je bilo nekdaj v šoli, so obiskovalci lahko začutili že ob vhodu v šolo, kjer smo postavili učilnico, v kateri je poučevala stroga gospodična učiteljica. Učenci so jo v en glas vljudno pozdravili, neubogljivi pa so klečali na koruzi. Kako je danes, so obiskovalci spoznavali v uri trajajoči predstavi, ki sta jo zasnovali učiteljici slovenskega jezika in zgodovine Kristina Strnad in Barbara Jelenc. V njej so se predstavili učenci različnih krožkov: združeni pevski zbori, slovenska dramska krožka mlajše in starejše skupine, folklorni in planinski krožek. Učenca Nejc Hafner iz 9. razreda in Luka Nunar, nekdanji učenec naše šole, sta sama izrazila željo, da bi o stari lepotici posnela film. Tako je nastal kratek film Spomini, v katerem sta obujala spomine na 80-letno lepotico z nekdanjima ravnateljema in nekdanjimi učenci šole, sedaj znanimi Ločani (Urošem Rakovcem, Matevžem Jermanom, Stanetom Krajncem, Majo Šubic, Janom Plestenjakom). Film je bil premierno predvajan prav na osrednji prireditvi. Ko se kolo zgodovine zavrti 80 let nazaj in se pogled ustavi v šolski učilnici. (iz arhiva Osnovne šole Škofja Loka-Mesto) LR 59 / Šolska palača v Šolski ulici ima 80 let 324 Že od konca 2. svetovne vojne dalje so učitelji poleg rednega dela pri pouku učencem ponujali tudi dodatne vsebine. Prve zapise o krožkih najdemo v šolskem letu 1958/59, ko so z namenom dopolnitve pouka, urjenja ročnih spretnosti in zaposlitve učencev, ki so bili prepuščeni cesti, uvedli tehnične, prosvetne in športne krožke; nekateri od teh so v letu 2012 praznovali okrogli jubilej. Na osrednji prireditvi smo podelili priznanje ob 40-letnici delovanja planinskega krožka Planinskemu društvu Škofja Loka, učiteljici Andreji Hafner za 20-letno mentorstvo folklornemu krožku in učiteljicama Barbari Jelenc ter Kristini Strnad za 10-letno mentorstvo dramskemu krožku. Nobena prireditev na šoli pa ne mine brez »radijcev« - včasih so se imenovali radiotehnični krožek. Več kot 20 let jih vodi, usmerja in vzgaja učitelj slovenščine Bogdan Košak, ki je na prireditvi za svoje delo prejel zahvalo. Vabilu na osrednjo prireditev so se odzvali številni gostje: župan mag. Miha Ješe, oba nekdanja ravnatelja Jože Peternelj in Marko Primožič, ravnatelji vrtca, osnovnih in srednjih šol, direktorji javnih zavodov, predsedniki društev, krajevnih skupnosti, predstavnik Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, nekdanje in sedanje učiteljice in učitelji, starši, učenke in učenci ter drugi prijatelji šole. Večnamenski prostor, v katerem je proslava potekala, je ponovno »pokal po šivih«, zato je ravnateljica izrazila iskreno željo, da bi proslava ob 90-letnici potekala v novem, ustreznejšem večnamenskem prostoru, ki bo nad novo telovadnico, ob novi računalniški učilnici. Dan po osrednji prireditvi smo praznovali dan šole, na katerem smo 80-letni-co počastili z okroglo mizo za učence od 1. do 5. razreda. Na njej so se učenci o šoli in pouku nekoč pogovarjali z nekaterimi upokojenimi učiteljicami in upokojenim ravnateljem. Za učence od 6. do 9. razreda smo ponovili osrednjo prireditev, učiteljice zgodovine pa so pripravile krajšo predstavitev zgodovine šole in kviz o njej. S prireditvami bomo nadaljevali v letu 2013. S Filatelističnim društvom Lovro Košir Škofja Loka se dogovarjamo, da bi pripravili priložnostno razstavo znamk, dan je bil tudi predlog za razstavo fotografij okolice šole od njene otvoritve dalje. Vse naše delo in dejavnosti nas navdihujejo za nove podvige, projekte, akcije. Idej nam ne manjka, prav tako ne želja in tudi energije je še veliko. LR 59 / Šolska palača v Šolski ulici ima 80 let 325 Igor Drakulič Tek štirih mostov je »začaral« udeležence in prebivalce Škofje Loke Škofja Loka je bila 16. junija 2012 prizorišče dveh velikih športnih dogodkov. Priča smo bili cilju kraljevske etape 19. kolesarske dirke po Sloveniji, hkrati pa se je zgodil tudi premierni Tek štirih mostov, ki se je dogajal ves dan. Dopoldne so na Mestnem trgu tekli otroci iz vrtcev, popoldne šolarji, zvečer, s startom ob 21. uri, pa je bil še »članski« tek, na katerega se je prijavilo več kot 600 tekačic in tekačev vseh starosti. Tek štirih mostov je organizirala Športna zveza Škofja Loka. Ker je teklo tudi zelo veliko domačinov, je nočni tek privabil ob progo več tisoč Ločank in Ločanov, kar je presenetilo organizatorje, še bolj pa udeležence. Med komentarji na cilju je bilo slišati tudi takšne, ki so rekli, da se še nikoli niso udeležili tako lepega teka, s tako bučno podporo gledalcev. Čaroben junijski večer, z osvetljenimi Loškim in Puštalskim gradom ter cerkvijo na Suhi, polnim Tek štirih mostov, 2012. (foto: TomažLunder) 326 Tek štirih mostov je »začaral« udeležence in prebivalce Škofje Loke / LR 59 Mestnim trgom in bučnimi navijači ter navijaškimi skupinami, je poskrbel, da se je tekačem podaljšal korak, ponekod pa so »tekli kar po zraku«, kot so sami povedali. Tudi škofjeloški župan mag. Miha Ješe je po končanem Teku štirih mostov za Radio Sora povedal, da je pričakoval vrhunec dnevnega dogajanja po cilju kolesarske etape, izkazalo pa se je, da je za to poskrbel nočni tek. »To je bil današnji vrhunec ne samo zato, ker je bilo toliko tekačev, ampak predvsem me je fascini-ralo - tako so mi povedali udeleženci - da je bila Loka polna. To pomeni, da smo že prvič naredili to tekmo tradicionalno,« je še dodal župan. Ideja o teku po škofjeloških mestnih ulicah je že nekaj let tlela v tekaških, športnih pa tudi turističnih krogih. Ne nazadnje so po ulicah Škofje Loke v preteklosti že tekli, tako da nismo odkrivali tople vode, kljub temu pa so bile sedanje okoliščine drugačne kot pred leti. Tek je v zadnjih letih doživel nesluteno popularnost in je po množičnosti takoj za planinstvom in kolesarjenjem. Še deset let nazaj so na zagrizene rekreativce gledali kot na nekakšne »čudake«, zdaj pa lahko tekače ob skoraj vsaki uri dneva srečamo na cestah, poteh in stezicah. Nekateri se ne ustrašijo niti nizkih zimskih temperatur in slabega deževnega vremena. Tek postaja marsikomu življenjski moto, gonilo, skoraj droga. Tek sicer ni moj šport. Pravijo, da nimam konstitucije za tekača. Tudi če mi tega ne bi nihče povedal, bi to vedel tudi sam. Še v mladosti, ko sem bil vitek in v solidni kondiciji, mi tek med šolsko telovadbo ni šel od nog. Še najbolj so se mi upirali krosi. Nisem bil konkurenčen. Precej bolj mi je bila všeč žoga. Podobno je tudi danes, čeprav sem ostal pri zelo majhni žogici za namizni tenis, precej rad pa tudi kolesarim. Zato pa je tek šport mojih številnih prijateljev in znancev. Nekateri tečejo na maratonih in polmaratonih, drugim je dovolj deset kilometrov, tretji tečejo le zaradi svojega užitka in se sploh ne udeležujejo tekem. Prav debata s tekaškimi prijatelji je pripeljala do projekta »Tek štirih mostov«. Sredi leta 2010 smo v prijetni družbi razpredali o tem, kako in kje »športamo«. Bilo je ravno okrog nočnega 10-kilometrskega teka na Bledu. Beseda je dala besedo in kmalu smo govorili o tem, kako bi bilo v Loki »fajn« organizirati nočno »uličarko« - ne, ne gre za kako sovo, pač pa za tek po mestnih ulicah. Kdaj bi ga pa organizirali, smo se spraševali? Idealno bi bilo takrat, ko Škofja Loka s prireditvijo Historial obeleži občinski praznik, smo dejali. No, pozneje se je izkazalo, da Historial in Tek štirih mostov ne gresta skupaj. Gre za tako veliki prireditvi, da bi bili okrnjeni, če bi potekali na isti dan. Izbrali smo torej nov datum in nadaljevali s pripravami. Naslednja naloga je bila izbira imena. Tudi to ni bilo težko, saj so tekači prečkali štiri mostove - dvakrat so šli čez Selško Soro, po enkrat pa čez Poljansko in »združeno« Soro. 327 Tek štirih mostov je »začaral« udeležence in prebivalce Škofje Loke / LR 59 Škofja Loka na nogah Ko smo idejo o Teku štirih mostov predstavili malce širšemu športnemu in turističnemu občinstvu, se je projekt začel valiti kot snežna kepa. Škofja Loka je bila kar naenkrat na nogah - dobesedno. Eni so bili na nogah zato, ker so tekli in se začeli pripravljati na 10-kilometrski tek po loških ulicah; drugi so bili na nogah zato, ker jih je zdramilo navdušenje ob prihajajočem dogodku. Organizacijski odbor je prejemal spodbudne besede od vsepovsod, prostovoljci so se sami javljali in želeli pomagati. K organizaciji so pristopili tudi rekreativci, ki bi bili na teku sicer udeleženci, a jih je ideja o prireditvi premamila, da so se odločili za udeležbo na drugi strani. Na območju nekdanje Občine Škofje Loka je zbrano ogromno športnega potenciala in talentov. Šport in rekreacija sta vtkana v vsakdan marsikaterega Ločana. Športne dvorane so polne, težko je dobiti prost termin. Na treningih najrazličnejših športnih panog je množica mladih, za katere skrbijo predani trenerji in športni pedagogi. Na Škofjeloškem je zrasla tudi cela vrsta vrhunskih športnikov in športnic, ki so v svojih aktivnih letih osvajali kolajne na najzahtevnejših tekmovanjih. Kljub takšnemu športno-rekreativnemu potencialu smo v Škofji Loki v preteklosti pogrešali večji, odmeven in vrhunski dogodek v poletnem času. Čakanja je bilo konec junija 2012 - Loka je tekla in navijala 16. junija. Združitev vseh generacij Ko je organizacijski odbor začel gnesti idejo o teku, je na plano hitro priplavala zamisel o tem, da bi pripravili celodnevno prireditev - tekaški dan, v katerega bi vključili vse generacije. Rečeno - storjeno. Dopoldne so na Mestnem trgu tekli in se zabavali najmlajši in njihovi starši ter vzgojiteljice iz škofjeloških vrtcev. Zanje smo pripravili progo v dolžini nekaj sto metrov, ki so jo otroci pretekli v družbi svojih staršev in zaposlenih v vrtcih. Kljub kratki progi so tudi oni doživeli pravo tekmovalno vzdušje, saj je bila proga zaščitena z ograjami in označena s trakovi. Časa seveda nismo merili, saj je šlo za popularizacijo teka in športa. Popoldne se je začelo že bolj zares, saj so prišli na vrsto šolarji od 1. do 9. razreda. Učenci od 1. do 5. razreda so imeli promocijske teke na 370 oziroma 720 metrov, za starejše učence smo pripravili medobčinsko prvenstvo v cestnem teku. Šesto- in sedmošolci so pretekli 1900 metrov, osmo- in devetošolci pa 2500 metrov. Zanje smo za kratek čas zaprli tudi državni cesti proti Selški in Poljanski dolini. Osrednja zgodba dneva se je začela ob 21. uri. Mestni trg se je s tekači in tekačicami začel polniti že od 20. ure naprej. Raznobarvni dresi (nekateri so oblekli kar uradne majice Teka štirih mostov, ki so jih vsi udeleženci dobili v okviru start-nine), kratke nogavice, do- in nadkolenke, športni copati najrazličnejših znamk. Ogrevanje pred startom, vrvež, spodbudne besede znancev, »prerivanje« najboljših za dobre startne položaje. Čipi za merjenje časa so bili že zdavnaj privezani na 328 Tek štirih mostov je »začaral« udeležence in prebivalce Škofje Loke / LR 59 vezalke. Športne ure na zapestjih so čakale na pritisk gumba za start. Več kot 520-glava množica na progi in skoraj prav tako številna množica navijačev za ograjo je komaj dočakala pok startne pištole. Počilo je natančno ob devetih zvečer. Natančno čez uro in enajst minut je ciljno črto prečkala zadnja udeleženka in prvega nočnega Teka štirih mostov je bilo konec. Vmes se je seveda dogajalo marsikaj - bakle, ki so označevale temnejše predele proge; navijači, ki so tekli skupaj s počasnejšimi udeleženci in jim ponujali pijačo; navijaške skupine, ki so si ob progi pripravile prave piknike, huronsko pa so spodbujale vse - od prvega do zadnjega. Start ob 21. uri je bil še skoraj podnevi, zadnji so prišli v cilj že v temi. V karavani sta bila tudi dva slepa tekača in njuna spremljevalca, saj imajo slepi in slabovidni široko razvejano mrežo športnih aktivnosti, mednje pa spada tudi tek. Preteči deset kilometrov seveda ni kar tako, tako za tekača kot za njegovega spremljevalca. Tudi med najmlajšimi udeleženci je vladalo pravo tekmovalno vzdušje. (foto: Tomaž Lunder) Kako naprej? Po končani prireditvi smo prejeli veliko pohval, seveda pa tudi dobronamernih predlogov za še boljšo izvedbo v prihodnje. Vemo, da se lahko še izboljšamo, vsako leto pa bi radi predstavili tudi kakšno novost. V letu 2013 bo novost tek štafet, še bolj organizirano pa se bomo lotili tudi sodelovanja navijaških skupin. Še naprej si seveda želimo podpore Občine Škofja Loka in drugih sponzorjev, brez katerih bi bil dogodek precej okrnjen. Na koncu seveda ne smemo pozabiti na številne Ločanke in Ločane, ki so se pogumno pognali na progo in jo pretekli v celoti, tudi zaradi skoraj nepregledne množice navijačev. In prav zato še enkrat - hvala, Ločani. No, pa zmagi sta tudi ostali doma: med moškimi je zmagal Gregor Kustec, z rezultatom 32:50, v ženski konkurenci pa Tanja Potočnik, s časom 42:23. Vse čestitke. 329 Tek štirih mostov je »začaral« udeležence in prebivalce Škofje Loke / LR 59 Judita Šega Dr. France Štukl -dobitnik Aškerčeve nagrade za življenjsko delo za leto 2012 Arhivsko društvo Slovenije od leta 2002 dalje podeljuje Aškerčevo nagrado in Aškerčeva priznanja za posebne dosežke na področju arhivistike in popularizacije arhivske dejavnosti. Podeljuje jih vsako drugo leto, 20. oktobra, ob dnevu slovenskih arhivov. Dobitnik Aškerčeve nagrade za leto 2012 je dr. France Štukl, ki je nagrado prejel za življenjsko delo na področju zbiranja, varovanja in ohranjanja arhivske dediščine, posredovanja le-te javnosti, strokovnega izobraževanja ter za večletno zaslužno delo v Arhivskem društvu Slovenije. Življenjska in poklicna pot dr. Franceta Štukla, roj. 5. septembra 1942, se je vseskozi odvijala v Škofji Loki, kjer je obiskoval osnovno šolo in gimnazijo ter po zaključenem študiju zgodovine in umetnostne zgodovine leta 1967 našel svojo prvo in obenem tudi edino zaposlitev. Poklicno pot je začel kot arhivist pripravnik in jo po 35 letih zaključil kot doktor znanosti. Vmes je leta 1969 opravil strokovni in leta 1974 specialistični izpit, leta 1982 je uspešno zagovarjal magisterij in ga leta 1996 nadgradil z doktoratom znanosti. Dr. France Štukl je nedvomno osebnost, ki je s svojim delom pustila globok pečat v delovanju Zgodovinskega arhiva Ljubljana (ZAL) in slovenski arhivistiki. Prvih 20 let službovanja je bil edini arhivist, ki je skrbel za varovanje in ohranjevanje bogate arhivske dediščine na obsežnem škofjeloškem območju. Kot njegovo avtorstvo zato lahko Aškerčev nagrajenec dr. France Štukl. štejemo vse strokovno delo, ki je bilo v enoti ZAL (foto: Tina Arh) opravljeno do leta 1987. Na začetku je gradivo 330 Dr. France Štukl - dobitnik Aškerčeve nagrade za življenjsko delo za leto 2012 / LR 59 urejal v Ljubljani, postopoma pa vse več v skromni sobici na škofjeloškem gradu, kamor se je leta 1972 dokončno preselil. V tem času je že aktivno sodeloval pri obnovi stare nunske kašče, v katero se je arhiv, takrat oddelek enote v Kranju, preselil leta 1975. Strokovno delo dr. Štukla vključuje več kot 300 arhivskih fondov, ki jih je prevzel, strokovno uredil in popisal. Njegovi arhivski inventarji predvojnih občin so še danes - po štiridesetih letih - nepogrešljiv pripomoček raziskovalcem in kolegom arhivistom. Vse je opremil z izčrpnimi historiati fondov in ustvarjalcev ter natančnimi opisi tektonike gradiva, kar je bila v tistem času bolj izjema kot uveljavljeno pravilo. Prav tako dosleden je bil pri drugih arhivskih fondih, saj noben ni ostal neurejen in nepopisan, čeprav je vsako leto prevzemal velike količine dostikrat povsem neurejenega gradiva. V njegovih arhivskih evidencah ni bilo neznank in vso dokumentacijo je vodil skrbno in natančno, kar se danes, ob prenosih v nove računalniške programe, bogato obrestuje. Vseskozi se je zavedal tudi nujnosti ozaveščanja širše družbe o pomenu arhivskega gradiva in potrebi po njegovem varovanju. V ta namen je nastala vrsta člankov, objavljenih v različnih tovarniških in drugih lokalnih glasilih, o tem ni pozabil spregovoriti na predavanjih za javnost, radijskih oddajah in obiskih pri ustvarjalcih arhivskega gradiva na terenu. Za osnovnošolske skupine je vrsto let vodil arhivske učne ure in jim na ta način omogočal prvi stik z bogato arhivsko dediščino. Prav tako je bil z referati aktivno prisoten na arhivskih zborovanjih. Arhivsko gradivo, ki ga je strokovno urejal in popisoval, mu je vseskozi ponujalo neizčrpen vir za njegovo raziskovalno delo. Dr. France Štukl prav gotovo sodi med tiste slovenske arhiviste, katerih publicistična bera je zelo bogata. Obsega 7 samostojnih knjižnih monografij ter več kot 170 naslovov strokovnih člankov, referatov, recenzij, poročil, vodnikov idr., objavljenih v Loških razgledih, Arhivih, Kroniki ter drugi strokovni literaturi. Osrednje mesto med njegovimi objavljenimi raziskavami zavzemajo tri monografije o hišah v Škofji Loki, njenih predmestjih in v Stari Loki, ki so izšle v letih 1981, 1984 in 1996. Napisane so na osnovi temeljitega preučevanja zemljiške knjige kot zelo pomembne vrste arhivskega gradiva. Zbrane podatke je dopolnil še z drugimi arhivskimi viri s področja sodstva in uprave ter zanimivostmi iz zgodovine mesta in njegovih prebivalcev. Prva Knjiga hiš v Škofji Loki je bila tudi njegovo magistrsko delo, s tretjo, ki govori o hišah v Stari Loki, je pridobil doktorski naslov. Vse tri so izšle v zbirki ZAL Gradivo in razprave, od leta 2012 so objavljene tudi na portalu Sistory. Pred njimi je za objavo v tej zbirki uredil Zapisnike in izbrane dokumente iz arhiva občine Škofja Loka 1861-1918 (1979) in napisal monografijo Hranilništvo v Škofji Loki (1983). Leta 2004 je uredil in s komentarjem opremil očetove spomine in jih objavil v knjigi Iz mojega življenja. Leta 2011 pa je svoje obsežno umetnostno-zgodovinsko, zgodovinsko in arhivistično znanje združil v interdisciplinarni monografiji Po poti kulturne dediščine: sprehod skozi Škofjo Loko in vasi v spodnjem porečju Poljanske Sore. 331 Dr. France Štukl - dobitnik Aškerčeve nagrade za življenjsko delo za leto 2012 / LR 59 Dr. France Štukl je svoje strokovno znanje vedno znal posredovati mlajšim kolegom, ki jih je uvajal v arhivsko delo, in številnim raziskovalcem, ki so v Zgodovinskem arhivu iskali gradivo za svoje študije. Še danes, kljub temu da ni več v aktivni službi, rad pomaga z nasveti in vzdržuje stalne stike z arhivom. Vseskozi je tudi član Arhivskega društva Slovenije, med leti 1968 in 1971 je bil društveni tajnik, kasneje tudi član komisije za strokovne izpite. V domačem - škofjeloškem - okolju pa je že več kot 45 let dejaven v Muzejskem društvu, ki ga je leta 2008 imenovalo za svojega častnega člana. Tudi v tem društvu je vrsto let opravljal tajniška dela in bil kasneje njegov predsednik. Vseskozi je aktivno sooblikoval vsebino Loških razgledov; sprva samo kot avtor prispevkov, od leta 1973 pa tudi kot član uredniškega odbora, kjer aktivno sodeluje še danes. Ob prejemu Aškerčeve nagrade mu iskreno čestitamo. 332 Dr. France Štukl - dobitnik Aškerčeve nagrade za življenjsko delo za leto 2012 / LR 59 Mojca Ferle Ddr. Marija Stanonik - v Strekljeva nagrajenka za leto 2012 Ddr. Marijo Stanonik mnogi poznamo kot snovalko in urednico številnih knjig folklornih pripovedi in odlično poznavalko življenja v Žireh in okolici. Manj znano pa je, da se za videzom skromne gospe skriva vrhunska slovenska znanstvenica. Štrekljevo nagrado je prejela za izjemne dosežke na področju slovstvene folkloristike. Nagrada se imenuje po slovenskem filologu Karlu Štreklju (Gorjansko, Komen, 1859 - Gradec, 1912). Njegovo najpomembnejše delo so Slovenske narodne pesmi (18951923), znanstveno urejena in komentirana zbirka besedil folklornih pesmi, ki obsega več kot 8 300 enot slovenskih in okoli 400 enot kajkavskih hrvaških pesmi. V začetku junija so na Gorjanskem, ob 100. obletnici Štrekljeve smrti, podelili že dvanajsto Štrekljevo nagrado za izjemne dosežke na področju zbiranja in ohranjanja slovenskega ljudskega blaga. Slavistka, slovstvena folkloristka in etnologinja ddr. Marija Stanonik se je rodila na Dobračevi pri Žireh. Po študiju slavistike in etnologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani se je leta 1974 zaposlila na Inštitutu za slovensko narodopisje [ZRC] SAZU. Leta 1987 je magistrirala na Oddelku za etnologijo Filozofske fakultete v Ljubljani in leta 1993 doktorirala iz filoloških znanosti na zagrebški Filozofski fakulteti. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je leta 2000 postala izredna, leta 2009 pa redna profesorica za slovensko slovstveno folkloristiko. Predava tudi na Univerzi v Mariboru in je gostujoča profesorica na nekaj tujih univerzah. Je vodja več raziskovalnih projektov in raziskovalnih programov. Podelitev Štrekljeve nagrade za leto 2012 ddr. Mariji Stanonik, Gorjansko, 9. 6. 2012. (foto: Polona Makovec) 334 Ddr. Marija Stanonik - Strekljeva nagrajenka za leto 2012 / LR 59 Brez zadržkov lahko zapišemo, da je ddr. Marija Stanonik svoje življenje posvetila znanosti. Večino svojih raziskovalnih prizadevanj je posvetila slovstveni folkloristiki. V štirih desetletjih poglobljenega raziskovalnega dela je nastal izjemen znanstveni opus. V njeni več 1000 enot obsežni bibliografiji je 20 znanstvenih in 6 strokovnih monografij, 64 izvirnih in 25 preglednih znanstvenih člankov ter več kot 800 drugih strokovnih prispevkov. »Prav na začetku svoje akademske poti je bila v 70. letih med folkloristi tista, kije resno vzela nase očitek etnologov tedanji folkloristiki, da je pretežno deskriptivna in teoretsko neosmišljena. Že v svojih prvih prispevkih je pokazala, da je za poznavanje folklornih pojavov pomembno, kje in kako živijo med ljudmi, torej na njihov življenjski kontekst, in da znanstvene raziskave zahtevajo metodično strogost in občutljivost ter večdisciplinarno obravnavo. Teoretičnim podlagam folkloristike, posebej slovstvene, njeni znanstveni identiteti in avtonomiji, utemeljeni na lastni raziskovalni praksi, domačem strokovnem izročilu, razmejitvami med etnologijo in filološkimi vedami, primerjavami z mednarodnimi tokovi, je namenila številne razprave, ki posegajo v njeno zgodovino, teorijo in metodologijo...« je ob podelitvi nagrade poudarila slavnostna govornica dr. Ingrid Slavec Gradišnik, predstojnica Inštituta za slovensko narodopisje. Slovstveni folkloristiki, vedi, ki je bila zapostavljena vse od ustanovitve slovenske univerze leta 1919, je postopoma in sistematično gradila trden teoretski okvir, z lastnim pojmovnim aparatom, terminologijo in metodološko koncepcijo. Svoja spoznanja je objavila v obsežnih znanstvenih monografijah: Slovenska slovstvena folklora, 1999; Teoretični oris slovstvene folklore, 2001; Slovstvena folkloristika, 2004; Procesualnost slovstvene folklore, 2006; Slovenska narečna književnost, 2007; Interdisciplinarnost slovstvene folklore, 2008; Le folklore littéraire, 2009; Zgodovina slovenske slovstvene folklore, 2009; Literarjenje, kronopisje in rokopisje v teoriji in praksi, 2011. Vseskozi si prizadeva, da bi bila slovstvena folkloristika deležna primernega vrednotenja in bi dobila ustrezno mesto tako v znanstveni, strokovni kakor širši kulturni zavesti. Zaslužna je tudi, da je slovstvena folkloristika postala univerzitetni predmet. V letih od 1994 do 1997 je bila urednica zbornika Traditiones1, zasnovala je in ureja revijo Slovstvena folkloristika, kjer je pripovedovalcem, posredovalcem in strokovnjakom odprla prostor za objavo gradiva ter strokovnih prispevkov. Vseskozi si prizadeva za zbiranje in raziskovanje ter popularizacijo slovstvene folklore. S pomočjo pripovedovalcev in zbirateljev s celotnega slovenskega kulturnega prostora je zbrala okoli 13 000 folklornih pripovedi in jih uredila v 40 knjigah knjižne zbirke Glasovi. Nastala je zbirka, s katero se lahko pohvali le redko kateri narod. Z Glasovi je zapolnila vrzel in zapostavljenost proznih 1 Zbornik Inštituta za slovensko narodopisje in Glasbenonarodopisnega inštituta pri Znanstveno raziskovalnem centru SAZU. 334 Ddr. Marija Stanonik - Strekljeva nagrajenka za leto 2012 / LR 59 žanrov slovenske slovstvene folklore, saj je bilo v preteklosti mnogo več pozornosti namenjene folklorni pesmi. Za svoje delo je prejela več priznanj, med drugimi leta 1999 Murkovo nagrado za izjemne znanstvene dosežke, zaokrožene v življenjskem delu, ki jo podeljuje Slovensko etnološko društvo. Leta 2004 je bila imenovana za častno občanko Občine Žiri. Domačim Žirem in okolici je posvetila raziskave o čipkarstvu, čevljarstvu, prometu, nabiralništvu, prehrani, družinskem življenju, jezikovnih in glasbenih pojavih, društvenem življenju itn.. Izsledke je objavila v številnih člankih in več monografijah (kot avtorica, soavtorica ali urednica): Promet na Žirovskem, 1987; Čebela - žlahtna spremljevalka slovenske kulture, 1995; Štiri matere - ena ljubezen, 1997; Dobračeva gori, 2002; Ostanite zvesti pevski kulturi Žirov, 2004; Hišna imena v Žireh, 2005; Tabor v Žireh, 2005; Bele stezice v vrtincih življenja, 2006; Žiri na meji, 2007; Ledinska kronika, 2009; Doživetja in spomini tovarniške delavke, 2010; Čopič pod čevljem, 2011. Istega leta je v souredništvu z Ireno Uršič, ob 20-letnici vojne za samostojno Slovenijo, izdala zbirko spominov Moški na položajih, ženske v strahu, otroci na češnjah. Kljub široko zasnovanemu interdisciplinarnemu znanstvenemu, teoretičnemu in pedagoškemu delu je ostala zvesta domačim Žirem in krajem nekdanjega loškega gospostva. Članica Muzejskega društva Škofja Loka je že od leta 1967 in še danes je redna in aktivna udeleženka društvenih prireditev. Leta 1970 je bila tudi pobudnica ustanovitve pododbora v Žireh, ki se je kasneje oblikoval v samostojno Muzejsko društvo Žiri. V Loških razgledih je prvi članek napisala že kot študentka (1970), z naslovom Čipkarstvo v Žirovski kotlini, in do danes objavila več kot 20 raznovrstnih prispevkov. V sodelovanju z muzejskim društvom je uredila knjigo Nekoč je bilo jezero, zbirko folklornih pripovedi iz Poljanske doline in njenega pogorja (10. zvezek zbirke Doneski, 2005). Za ponatis zbirke loških pripovedk Kamniti most, avtorja Lojzeta Zupanca (december, 2010), je kritično ovrednotila njegovo zbirateljsko delo. Nekaj idej za naša skupna sodelovanja ima še na zalogi. Novembra leta 2011 je na Teološki fakulteti v Ljubljani uspešno zagovarjala svojo drugo doktorsko disertacijo z naslovom Teologija besede v slovenskem kulturnem in duhovnem prostoru. Ddr. Mariji Stanonik iskreno čestitamo za prejeto nagrado in drugi doktorat in ji tudi v prihodnosti želimo pronicljivega raziskovalnega duha ter bogato znanstveno ustvarjalno delo. 336 Ddr. Marija Stanonik - Strekljeva nagrajenka za leto 2012 / LR 59 Miha Naglič Janez Ramoveš dobil Jenkovo nagrado 2012 Podnaslov tega zapisa bi lahko bil tudi: od podblegoškega kulturnega terorista do nacionalno priznanega pesnika. V tem stavku je povzeta ustvarjalna pot pesnika Janeza Ramoveša v zadnjih 25. letih. V drugi polovici 80-tih je skupaj z bratoma Frlic, sovaščanoma iz Suše pod Blegošem, »ustanovil« kulturno teroristično skupino Ne bom oprala teh krvavih madežev. Ta je s svojimi pro-Janez in Uršula Ramoveš (Joto: Tina Doki) vokativnimi nastopi zbudila veliko pozornost in spravljala takratno eta-blirano kulturo v precejšnjo zadrego. Bilo je 6. februarja 1987, ko so bili povabljeni, da nastopijo na proslavi Prešernovega dne v kapeli puštalskega gradu. Dobili so eno točko. In ko so prišli na vrsto, se je zgodilo: ugasnili so luč, začeli razkosa-vati nekaj krvavega (bila so pljuča, ne pljučna pečenka, kot se je govorilo in pisalo) in te kose metali v publiko, eden pa je obvisel na eni od nabožnih slik. Potem so v tem žlahtnem komornem ambientu vžgali še motorko in navzoče terorizirali z neznosnim hrupom. Že istega leta so 30. septembra napadli Kranj. Pred Prešernovo hišo so stresli kup gnoja in ga najprej lepo raztrosili, ob petju starih nabožnih pesmi (takrat je z njimi prvič pela Uršula Ramoveš). Potem so skakali po nekakšnih lutkah in jih utapljali v krvi. Kot bi hoteli zatrditi: »Ne bom oprala teh krvavih madežev!« Sledilo je še nekaj nastopov, s katerimi so omadeževali nekaj zelo uglednih ustanov. 29. januarja 1988 so se nepovabljeni infiltrirali med gorenjsko kulturno elito, ki se je zbrala, da v vinoteki hotela Creina počasti slovenski kulturni praznik. A tu so bili že bolj znosni, uprizorili so le »en majhen performans«. Ko so v Cankarjevem domu potresali »gnojni tepih« po domačem hotaveljskem marmorju, so sprožili alarmne naprave, sicer pa je bilo to dejanje že 336 Janez Ramoveš dobil Jenkovo nagrado 2012 / LR 59 skoraj etablirano. Njihov zadnji večji skupni nastop je bil, ko so hoteli 15. septembra 1989 zagrešiti Umor v Mariboru, a so jim enostavno odklopili elektriko in jih tako onemogočili. Po letu 1990 so šli vsak po svoji ustvarjalni poti. Prezgodaj umrlemu Branetu Frlicu (1964-2001) so leta 2005 pri založbi Sanje posmrtno izdali CD ploščo Poljanski blues. Njegov brat Metod je postal eden najvidnejših slovenskih akademskih kiparjev. Janez pa se je posvetil pisanju pesmi in izdal sedem zbirk: Božjastnice (1990), Striptiz. Namesto Kim Basinger (1995), Poročilo iz geta (2001), Moja velika debela mama (2001), Staroselski ciklus (2006), Čreda (2010) in Skuz okn strejlam kurente (2012). Zadnje tri so izšle v zbirki Poezija, ki jo pri Cankarjevi založbi ureja Zdravko Duša. Za zadnjo je oktobra 2012 prejel Jenkovo nagrado za poezijo, ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev. Iz naslovov zbirk se ne vidi, da je pet od sedmih napisanih v poljanščini, kar je Ramoveševa posebnost v slovenskem pesniškem prostoru. Pa ne le posebnost, tudi ustvarjalna moč, saj izpričuje, da lahko tudi v narečju upesni vse, kar hoče. Še več, gre za »odkrivanje univerzalnih sporočil v detajlih malega okolja«, zatrdi urednik Zdravko Duša. In razloži, da so reči, ki se jih v knjižnem jeziku sploh ne da izpovedati tako prepričljivo kot v narečju. To razloži na primeru pesmi z naslovom Piism, ke ti v ne parnesem zaklana kura. Prvi verz se glasi: Kura sm ti parnjesu. »Kakorkoli to poveste v knjižnem jeziku, ne bo isto. Ker čisto preprosto nihče v knjižni slovenščini ne bo rekel: 'Eno kuro sem ti prinesel.' Taki ljudje, ki govorijo knjižno, ne nosijo kur. Najbrž je pred nami eden tistih nerodnežev, ki čustev zlepa ne zna izraziti. In je, ko je kuro klal in oskubel in našel v njej še zametke jajc, ves čas mislil na žensko, domnevno ošibelo, nemara porodnico, vsekakor ljubezen, ki ji je pernata žival položena na oltar, ter edino to znal tudi povedati ... In potem, na koncu, tisto slovo. Jest zdejgrjem. Jest zdej mworem jet. Ker sem vse povedal, ker jaz te stvari tako razumem. In ker ne živimo v krajih, kjer bi se te stvari na široko razlagale.« (Z. Duša) Ne vem, če bi se Janez Ramoveš strinjal, a podpisani bi ga označil za pesnika Rovtarije. Rovtarije v žlahtnem smislu in z veliko začetnico, ki kot enkratna kulturna pokrajina v trikotniku med Škofjo Loko, Logatcem in Tolminom ohranja svojo posebnost tudi v globaliziranem svetu. Takega pesnika pač ni nikjer drugje na tem svetu. Komur se zdi branje njegovih pesmi v narečju naporno, svetujem, naj jih bere počasi in naglas ali pa gre poslušat enega njegovih javnih nastopov, kjer tudi sam prebere katero od njih. Uršula Ramoveš in Fantje z Jazbecove grape pa nekatere tudi zapojejo. To je šele užitek. 337 Janez Ramoveš dobil Jenkovo nagrado 2012 / LR 59 Piism, ke ti v ne parnesem zaklana kura Kura sm ti parnjesu, sam sm ji glava odsiku, sam sm ja oskubu, pa drobovje spucu. Povhn jejčku j še imila nwot v kopučavnku. Župa ti naj skuhaja, de se vš opomogla. Jest zdej grjem. Jest zdej mworem jet. 338 Janez Ramoveš dobil Jenkovo nagrado 2012 / LR 59 Tone Košir Alfonz Zajec -utrinki ob njegovi 80-letnici Lavreat Alfonz Zajec je na novega leta dan praznoval okrogli jubilej in dobra dva tedna zatem, 17. januarja 2012, je bil gost Blaznikovega večera v kašči. Pogovor z njim smo načrtovali tudi zato, ker je častni član našega muzejskega društva. Na omenjenem večeru je njegova pripoved odstrla zanimiva poglavja iz bogatega življenja, polnega preizkušenj, ki pa ga niso nikoli strle. Postal je moder mož in pri tem ostal optimist. Žirovec, rojen na Dobračevi, je bil vso delovno dobo zaposlen v domači čevljarski stroki, v Alpini, veliko let kot nabavni referent. Ob tem je bil od mladih let povezan s kulturo. Miha Naglič ga je v Žirovskem obča-sniku predstavil takole: ... kot igralec in režiser, pevec v zborih, plesni učitelj, urednik, predvsem pa domoznanec, muzealec ... »živi leksikon« Kdorkoli išče podatke o Žireh in Žirovcih, ne more mimo njega. Prej ali slej ga bo kdo napotil k njemu, kjer bo iskano dobil ali izvedel, kje bi se še kaj našlo. Pri svojem poklicnem delu je naletel na nekatere stare čevljarske predmete in se zavzel za njihovo ohranitev; to je bil začetek žirovske muzejske zbirke. Maja 1970 je bil na pobudo Muzejskega društva (MD) Škofja Loka v Žireh sestanek, na katerem so ustanovili žirovski pododbor MD Škofja Loka. Alfonz Zajec je postal njegov predsednik in po funkciji so ga kooptirali v Izvršni odbor (IO) MD. Na Žirovskem pa so nadaljevali z zbiranjem različnih muzealij. Oktobra 1973 so na predlog dr. Blaznika in s pomočjo IO zbrane predmete prestavili v staro šolo, kjer so odprli Muzej Žiri - s čevljarskim in čipkarskim oddelkom. Zaradi takratnih 1 Miha Naglič, Intervju ... V: Žirovski občasnik 41, Žiri : Muzejsko društvo. 2011, str. 32-67. LR 59 / Alfonz Zajec - utrinki ob njegovi 80-letnici 339 predpisov so morali konec leta 1975 žirovski pododbor MD preimenovati v Muzejsko društvo Žiri. Oktobra 1978 so odprli tretji oddelek muzeja, in sicer zbirko iz časa NOB, maja 1980 pa še stalno zbirko umetniških slik žirovskih slikarjev. Alfonz Zajec je bil predsednik MD Žiri do leta 1982 in do takrat tudi njegov predstavnik v IO MD Škofja Loka. V letih od 1974 do 1992 je v Loških razgledih objavil devet prispevkov z žirovskega območja. Leta 1993 je bil za izredne zasluge pri delovanju društva imenovan med častne člane MD Škofja Loka. Od leta 2000 je tudi častni član MD Žiri. Po upokojitvi, v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, je začel zbirati podatke o ljudeh in domačijah na Žirovskem. Najprej je zbral vse podatke o starih in novih hišnih številkah po vaseh. Nadaljeval je s prepisovanjem podatkov o porokah in smrtih iz repertorijev žirovske župnije, od okoli 1825 do leta 1940. Prepisane podatke dopolnjuje. Od leta 1941 naprej so podatki dostopnejši, zato pretekle in tekoče zbrane opremlja še z naslovi in rojstnimi podatki, pri umrlih tudi z vzrokom smrti. Posebej spremlja smrti, katerih vzrok je bila nesreča. V desetletjih vestnega in sistematičnega dela je nastala bogata in pestra zbirka podatkov. Že desetletja sproti zapisuje zanimive in pomembne dogodke na Žirovskem. Čez leta bodo zapisi pomemben prispevek k zgodovini Žirov in okolice. Gospod Alfonz Zajec je imeniten sogovornik, ki ve, kaj povedati, to pa pove tako, da poslušalca pritegne. Suhoparni podatki so zanj samo osnova, na katero takoj nasloni zgodbo, ki ostane v spominu. Ko sem iskal podatke o žirovskih zdravnikih in babicah, sem ga večkrat obiskal in vselej izvedel več, kot sem pričakoval. Njegovi podatki so zgledno urejeni, pri vsaki obravnavani osebi sem izvedel še kakšen zanimiv dogodek; včasih tudi takšnega, ki ni za objavo. Njegova radoživost je najboljše zagotovilo za uspešno nadaljevanje njegovega poslanstva. 340 Alfonz Zajec - utrinki ob njegovi 80-letnici / LR 59 France Štukl Spomini na Poldeta Polenca Kar naprej pošiljamo turiste na puštalsko muzejsko pot do Nacetove bajte. Pozabili pa smo, da je bila hiša domovanje bratov Polenec, ki bi v zadnjih letih obhajala 100-letnico rojstva. Že leta 2010 je minilo 100 let od rojstva biologa dr. Antona Polenca, leta 2012 pa njegovega brata Poldeta. Njegovo operno kariero v Sarajevu je obdelal dr. Franc Križnar, v Loških razgledih, št. 52, leta 2005. Potreben bo še pogled v njegov gledališki prispevek za Škofjo Loko in delovanje v predvojnemu Katoliško prosvetnem društvu. Na tem mestu bi ob visoki obletnici dodal le nekaj osebnih spominov. Poldeta Polenca sem prvikrat videl na kapucinski semenj ob sv. Ani, ko je bil na dopustu in je prišel pet na kor. Takrat je bil še v Sarajevu. Skodrana glava se je pokazala že čez špansko steno na predkoru, še preden je vstopil. Izredno Polde Polenec in France Štukl pred Nacetovo hišo v Puštalu, spomladi 1968. velik možakar je prišel na kor in potem ni bilo konca pozdravljanja. Tudi moj oče ga je poznal, povedal mi je, da je operni pevec. Zame kot šolarja je bil to velik dogodek, vendar pa se Poldetovega glasu od takrat ne spominjam. Ko sem bil študent, se je Polde v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja za stalno vrnil na svojo domačijo v Puštalu. Pozneje sem ga vprašal, zakaj je naredil ta odločilen korak, saj je bil na višku pevske moči. Povedal mi je, da je kljub skrbnemu varovanju in obdelovanju domačije, ki sta mu jo v odsotnosti upravljali sosedi, Šteficova Katra in Stiskarjeva Micka, občutil veliko domotožje. Ko je konec počitnic odhajal, ga je domači maček še štirinajst dni hodil čakat na konec vrta pri kopališču. Polde je bil na zemljo zelo navezan. Pripovedoval mi je, da je mati nameravala domačijo deliti na pol, dati vsakemu polovico, njemu in bratu Tončetu, kot je vedno rekel bratu Antonu. Takrat ji je Polde rekel, naj vse dobi Tonče, da se zemlja ne bi delila. Ko je pozneje domačijo prevzel, je bila še dolgo zadolžena. Oče LR 59 / Spomini na Poldeta Polenca 341 je končal v 1. svetovni vojni. Zadnji obrok dolga je Polde plačal med nemško okupacijo; takrat se je denar zamenjal in se mu je vrednost zmanjšala, zato se je zmanjšal tudi dolg. Pred 2. svetovno vojno in tudi po njej je bil zaposlen v Šeširju. Bil je v vodstvu znane sindikalne organizacije JSZ. Sodeloval je tudi pri predvojnem Prosvetnem društvu. Pripovedoval je, kako so igrali in o muhavosti ter zamerljivosti imenitnega amaterskega igralca Gračanca - Marelmoharja (Lovro Planina), Francetovega brata. Včasih je »sabotiral« oder več mesecev. Še po vojni sta igrala skupaj. Med vojno je bil Polde doma, sodeloval je s partizanskim gibanjem. Ne spominjam se, ali so mu pozneje priznali borčevsko delovno dobo. Takoj po vojni je bil tajnik Krajevnega ljudskega odbora Puštal. Nazadnje je imel težave pri uveljavljanju teh let, kar je Puštalcem zelo zameril. Iz vojnih let mu je ostala navada, da jo je od maše mahnil kar čez Lontrg, kadar se mu je mudilo domov. V pevski druščini smo ga vprašali, zakaj ne gre čez Plac, pa je odgovoril, da se je tako navadil med vojno, ko ni maral mimo gestapa na Placu, da jim ni bil na očeh. Ko se je Polde dokončno vrnil iz Sarajeva, je kmetoval. Dohodki od bajte so bili majhni, v glavnem le za hrano. Živel je skromno; poleti v srajci, pozimi v prepasanem trenču. Redko, le kadar je bil prehlajen, je nosil klobuk ali kučmo. Za glas se je bal. V hudem mrazu je nosil staro črno kučmo, »sformano na kravji drek«. Na pevske vaje, kot vsi muhasti tenorji, ni hodil redno, redno pa je pel pri deseti maši. Z organistom Stanetom Svoljšakom sta se dobro razumela in solirala duete. Ko ga je nekoč obiskala primadona iz Sarajeva, je Stane čez noč priskrbel note za Desdemonino molitev iz Traviate. Polde je pel z občutkom, nikoli brez treme, ki pa se mu je razblinila po nekaj taktih in kar videlo se je, kako mu je odleglo. Nobene solo točke ni podcenjeval. Če glasovno ni bil razpoložen, ali je bil prehlajen, je rekel, da bo zapel drugo nedeljo. Meni je za začetek pevske kariere vedno modro svetoval nezahtevne solo parte. Cerkvene hierarhije ni maral. Bolj skromni so se mu zdeli kapucini. Z župnikom Melhiorjem Golobom sta bila oba prevelika formata in sta se večkrat razhajala. Golob je vedno rekel: »Če bo prišel še Polde, bo spet pel same Marijine pesmi«. Te so mu najbolj ležale in imel jih je najrajši. Kadar pa je šlo za reprezentanco, ga je gospod Golob vedno osebno povabil. Če ga ni videl ali mu Polde ni resno obljubil, ga je župnik posebej naprosil. Ob takšnih priložnostih, posebno za kakšne škofove »andohti«, je povabilo prinesel mežnar Janko Pušar, Bičkov Janko. Polde in Janko sta bila v sorodu. Sam sem bil priča takšnemu srečanju -Bičkov Janko je privihral v svoji značilni pelerini in ga povabil na škofovo bogoslužje. »Golob želi, da prideš.« »Bom prišel.« Gospod Golob je Poldetu večkrat rekel, da svojega talenta ne sme zanemarjati, »Petje je treba uporabiti v Božjo čast. Polde, ti imaš dar.« Glede Golobovih povabil mi je nekoč, nekoliko užaljeno, pripomnil: »Nič pa se ne spomni (Golob namreč), da sem peš hodil v Ljubljano na privatne ure k slavnemu pevcu Juliju Betettu.« Polde je rad hodil na pevske izlete. Tam sta z gospodom župnikom zgladila medsebojne odnose, po znanem Poldetovem načelu, da moramo biti odprti in 342 Spomini na Poldeta Polenca / LR 59 razumevajoči drug do drugega. Tako kot sedimo za mizo, kakor nam paše, tako moramo biti tudi v življenju odprti drug do drugega. V določeni oddaljenosti lahko z vsakim sodelujemo. Po tem načelu se je usedel malo stran od župnika, pozneje pa sta se presedla in se živahno pogovarjala. Zgodilo se je, da je odhod avtobusa zamudil. Navado zamujanja je gojil do kakšnega leta pred smrtjo. Ker je prihod obljubil, predolgo pa ga nismo mogli čakati, je najel taksista Pusteža, da ga je pripeljal za nami. Ob svojem ročnem kmetovanju, silno ekstenzivnem in starinskem, Polde ni bil lačen, kakšnega posebnega denarja pa si ni pridelal. Počasi se mu je obrabila obleka, gospod župnik in pevci smo mu napravili novo. Po maši nas je na obveznem obhodu Placa dohitel krojač in mu povedal, da ima obleko gotovo. Poldetu je bilo silno nerodno iti ponjo. Več nedelj je mencal in odlašal. Krojač ga je že okregal in rekel, da bo obleko daroval kar meni, študentu, saj sem kar pravšnje postave in bi mi bila kar prav. Naslednjo nedeljo je bi Polde nov. Ko smo šli čez Plac, je omenil, da bo moral med tednom nazaj h krojaču. Levo na prsih je bila pod »štofom« podolgovata bula, ki je resno motila izgled suknjiča. Obzirno sem mu svetoval, naj iz notranjega žepa potegne »flike«, ki jih krojač navadno vrne. Zamislil se je, jih potegnil iz žepa in potem zavitek kot nekakšno trofejo odnesel domov. Še dolgo časa smo se smejali na ta račun. Dokler je bila ob nedeljah odprta trafika na Placu, je tam Polde nakupil različne časopise, tudi hrvaške. Tisti, ki so v kmečki zunanjosti videli tudi njegov kulturni padec, so se motili. Polde je pogosto poslušal radio, posebno zvečer, ko so predvajali operne posnetke. Po maši je v družbi včasih komentiral slavne pevce. Leta 1968 je prišel nov župnik. Organist Stane ni šel več v korak z novo pokoncilsko liturgijo, ki je v prvi fazi precej zmanjšala klasično petje pri mašah. Stane je še rad orglal, učil pa ni več. Moški zbor s staro tradicijo in kondicijo je pričel nazadovati. Takrat smo se organizirali sami. Polde je obljubil, da nas bo učil, ti (pisec tega prispevka) boš pa igral na harmonij, pa čeprav samo na en prst. Šlo je. Razen cerkvenih smo se učili tudi narodne pesmi. Za partizanski miting na Brnkovi pustoti smo izbrali nekaj nevtralnih narodnih pesmi. Razen »svetoduhar-jev« (KUD Ivan Cankar Sv. Duh) takrat ni bilo drugih civilnih pevskih zborov, zato so povabili nas. Po predhodni ZB cenzuri pesmi smo potem sodelovali v programu. O prireditvi je bil članek v Glasu. Nekateri pevci so bili celo na fotografiji, v tekstu pa nismo bili omenjeni. Od godbe je sodeloval samo kvartet, pa so njih pohvalili. Pevcev pa, kot da ni bilo zraven. Polde jim je to zamolčanje zameril in potem nismo več nastopali na podobnih prireditvah. Peli smo na cerkvenih in civilnih pogrebih. Tudi vsi župniki so vedno rekli, da po smrti ni več »knjižic«. Dvakrat letno smo se zbrali pri njem doma. Ob Puštalskem semnju v septembru smo prišli kar od desete maše na Hribcu. Ob Poldetovem godu, novembra, smo se dobili zvečer. Obakrat se je Polde na te obiske pripravil. Ob teh priložnostih je naprosil »žensko«, kot rečemo v Loki po domače. Ko je dobil pokojnino, je ponudil potico in druge dobrote. Včasih mu je pomagala Stiskarjeva Micka, LR 59 / Spomini na Poldeta Polenca 343 pozneje je napekla in nam stregla Bubležova Mara. Ampak kaj potica! Posebno dobro je imel domače žganje. Ti trenutki so bili nepozabni, do dvajset se nas je posedlo po prostrani »hiši«. Ko sem se drenjal pod polico za radio, me je nekdo srepo pogledal - bil je eden od mačkov, ki je tam domoval. Ko smo začeli prepevati, mački tega niso prenašali. Prišli so k Poldetu, da jim je odrinil oknico in so lahko odšli. Hišo je imel vedno odprto. Za vrati sta bila steklenica z žganjem in »štamperl«, v jerbasčku pa naj bi se zbirali »prostovoljni« prispevki; velikokrat je bilo oboje prazno. Dobrotniki, predvsem danes že pozabljeni Janko Krek, so mu omogočili nekajmesečno zaposlitev, ki jo je potreboval za uveljavitev prejšnje delovne dobe. Tako je bil prvi profesionalec pri Zvezi kulturnih organizacij. Iz izkupičkov uspešnih Krekovih veselih večerov se je nabrala vsota za njegovo zavarovanje in majhno plačo. Tudi pokojnina, ki jo je dobil, je bila skromna. Slikarki Dori Plestenjak je prodal nekaj zemlje za atelje in si gmotno opomogel. Popravil je najnujnejše pri bajti. Veliko je še načrtoval. Nameraval je prodati krave. Skupaj sva si ogledovala hlev pod hišo. Ta je bil visok, svetel in že obokan na traverze. Ko bi se presušil, je nameraval v njem odpreti učilnico za solopetje. Načrtoval je tudi nakup klavirja, a ga je prehitela smrt. Polde je bil posebnež, velik človek, večplasten mož. Ker se ni oženil, so tudi na to temo brusili jezike. Ljubil je svobodo. Ko sem se oženil, mi je rekel: »Frence, sedaj je pa konec (svobode namreč).« Ni maral hinavcev, servilnih tipov. Rad je imel odprte karte. S kora se ni dal odgnati. Za Stanetom je prišel nov organist. V Loki se ni obnesel, tudi pri civilnih zborih ne, in ni odšel v najlepšem spominu. Mnogo starejših pevcev je takrat prenehalo peti, Polde pa se ni dal. Kadar sva se sprla, ni »kuhal rilca«, kot je sam rekel. Organistka Mina je prinesla novo Tomčevo pogrebno mašo, vsak na eni strani orgel sva jo pregledovala in po nekaj pogrebih nama je že kar šlo. Polde je včasih rad zategoval. Že tako je imel navado, da je kot solist, na tistih mestih, ko si je povšečno izdelal glas, malo počakal. Tega so bili vajeni vsi organisti. Pri žalni maši, ki ni bila solistična, pa je šel predaleč. Predlagal sem mu, da malo pospešiva, ker ima žalna maša že zadosti resno besedilo, pa še v molu je večkrat napisana. Počasen ritem ni potreben. »Če si pa tako »kunštn«, tudi prav.« Jezen je med pogrebno mašo odšel s kora. V nedeljo je spet prišel in sva se srečala. Vprašal me je, če sem bil hud, rekel sem, da ne. Tako mi je odgovoril tudi on. Zbor je vodil in »držal skupaj« vse do prezgodnje smrti. Na koru smo se takrat učili program za 80-letnico Antona Jobsta v Žireh (roj. 12. 9. 1894). Na generalki v Žireh je bil še zraven. Umrl je po kapi, 5. oktobra 1974. Pri Poldetu sem videl, da ne denar ne časti ne službe in niti izobrazba ne naredijo človeka. Človek mora biti zvest Bogu in sebi. Tak je bil idealist Polde. Največjo popotnico pa mi je zapustil s svojim prepričanjem, da moramo biti v življenju eden do drugega dialoško usmerjeni. Po njem smo, z dovoljenjem sorodnikov, poimenovali Cerkveni moški pevski zbor Polde Polenec, župnije sv. Jakoba v Škofji Loki. 344 Spomini na Poldeta Polenca / LR 59 Alojzij Pavel Florjančič Hommage a Tone Logonder Ob 80-letnici rojstva in 25-letnici smrti Akademski kipar Tone Logonder V Gimnaziji Škofja Loka smo imeli na Valentinovo, 14. februarja 2012, srečanje, ki smo ga posvetili spominu in v čast Tonetu Logondru, akademskemu kiparju, ki se je rodil pred osemdesetimi leti. Prav na Podnu so mu namreč tekla zadnja delovna leta, tudi tisto zadnje leto 1987, torej pred petindvajsetimi leti, ko je nenadoma tragično preminil v prometni nesreči. V velikem gimnazijskem avditoriju se nas je zbralo veliko, njegovih domačih, sorodnikov, sodelavcev, prijateljev, znancev in drugih, da bi se ga spomnili in oživeli spomin nanj. Tone je bil, poleg svojih številnih javnih spomenikov na Loškem in drugod, znan tudi po izvirnosti in samosvojosti. Po nagovoru ravnatelja Jožeta Bogataja sem se dotaknil svojega petnajstletnega druženja z umetnikom, zanimivim sogovornikom in kritičnim opazovalcem okolja, ki mi je pomagal, da sem se lažje vključeval v svojo novo domovanje na Loškem. Spomnil sem se Tonetovega druženja z mojim sosedom, mladostnim prijateljem in prav tako prišlekom, pokojnim skladateljem Marijanom Gabrijelčičem. Z njim in sosedoma Vinkom Jelovčanom in Petrom Grašičem sem ob peti obletnici Tonetove smrti začel pripravljati vse potrebno za postavitev njegovega spomenika, iz česar se je čez naslednjih pet let razvila Aleja znamenitih Ločanov. Tone nas je torej posthu-mno navdihnil zanjo, za kar smo mu Ločani lahko še posebej hvaležni. Tu bi se spomnil še enega posebnega dogodka. Da je Tone zelo spoštoval slikarja Ivana Groharja, ni treba posebej razlagati, ker je bilo to vsakomur, ki se je družil s Tonetom, hitro jasno. Na nek način se je skoraj poistovetil z njim, saj je bil tudi sam po svojem nagnjenju predvsem slikar, a tudi njegova usoda mu je bila blizu. Tone je postal kipar bolj po sili razmer, kakor po svoji volji. Kot kipar se je dve desetletji ukvarjal z mislijo na spomenik Groharju, ki naj bi stal v Sorici. Kljub temu se je Logonder leta 1981 znašel v veliki zadregi, ko je sprejel naročilo za LR 59 / Hommage a Tone Logonder 345 njegov kip, ki je moral biti postavljen še v istem letu. Za tako velik in pomemben projekt pa je potrebno dovolj časa, najmanj dve leti. Tega časa, da bi kipar svojo zamisel kipa velikemu vzorniku razvil, pretehtal in dodelal, pa ni bilo. Tone je zato moral na hitro narediti osnutek, visok en meter, nato pa še enega v naravni velikosti. Ko se je naročnik strinjal z osnutkom, je Tone naredil skoraj tri metre visokega Groharja v glini. Potem ga je čakal še negativ in pozitiv v mavcu. Koliko dela je bilo potrebno za to, vem sam, saj sem ga skoraj dnevno spremljal pri tem garanju in mu celo poziral za Groharjeve hlačne gube. Tone ni bil samostojen kulturni ustvarjalec, temveč je bil redno zaposlen na gimnaziji. Kip ni tak, kot bi bil lahko, če bi imel več časa za dodelano predlogo. Pa to še ni bilo najhuje, saj ga je kljub kratkemu času naredil dovolj dobro. Zgodilo se je namreč, da so pri slovesni proslavi popolnoma pozabili nanj, na avtorja kipa! Na odprtje monumental-nega kipa, 8. novembra 1981, pred slikovito in impozantno panoramo Sorice, je kljub strupenemu mrazu prišlo mnogo ljudi. Med njimi so bili Josip Vidmar, Mitja Ribičič, Pepca Kardelj in številne domače vodilne kulturne in politične osebnosti. Igral je pihalni orkester Alpina Žiri, peli so mešani pevski zbor Iskra Železniki in pionirji podružnične šole v Sorici, recitiral je igralec Polde Bibič, prvak ljubljanske Drame. Govornikov ni manjkalo. Glavni je bil dr. Nace Šumi, umetnostni zgodovinar, konservator, etnolog, pedagog in likovni kritik. On in vsi ostali so obširno in dolgo govorili o slikarju, njegovem delu, umetnosti, kulturni politiki in politiki kot taki, še na OF so se spomnili, saj je bila organizator slovesnosti njena naslednica Socialistična zveza delovnega ljudstva. Nobeden, ampak res nobeden, in ni jih bilo malo, pa ni niti z eno samo, samcato besedico omenil Toneta Logondra, avtorja kipa, ki so ga odkrivali. Tone tega ni in ni mogel preboleti, niti pogovarjati se ni hotel o tem. A v njemu je tlelo leto in dan, saj je bil znan po včasih kar neprijetni vztrajnosti. Naneslo je, da je prišel v Tonetov priljubljeni lokal Pri Marti v Groharjevem naselju eden od glavnih organizatorjev in udeležencev Groharjeve slavnosti, znan kulturni delavec, profesor, dramaturg in publicist. Tone je bil že nekaj časa v svojem kotičku in zato v primernem stanju, pa je dal duška dolgo zatajevanemu gnevu. S svojimi težkimi rokami, ki sta nametali dve toni in več gline in mavca na ogrodje v ateljeju, nato pomagali formirati kalupe in čistiti odlite bronene plošče pri Kamšku v Zgornjem Kašlju in nato še na predvečer proslave v ostrem sneženju postavljali kip Groharja na podstavek v Sorici, je brez besed stopil do nič hudega slutečega profesorja, ga zagrabil za vrat in spodnji del ter ga vrgel čez prag. »Tako!« je dejal in se je usedel nazaj za mizo. Na večeru, posvečenem Tonetu Logondru, smo še marsikaj povedali in zvedeli o njem. Zobozdravnik Andrej Rant se ga je spominjal kot varovanca svojega očeta. Predstavil nam je svoj portret v marmorju, eno boljših, zgodnjih Logondrovih kiparskih del. Aleksandra Pretnar nam je prebrala govor, namenjen Tonetu ob njegovemu slovesu, ki je na poslušalce čakal vse do tega dne. Profesor Ivan Golob je orisal Tonetovo človeško, mehko čud, njegovo ljubezen do narave, njegov zdrav in sočen humor pa tudi občutljivost, tršato neposrednost ter nemalokrat robatost 346 Hommage a Tone Logonder / LR 59 in pikrost svojega stanovskega gimnazijskega kolega. Tonetov gimnazijski dijak Franci Vidic je poudaril pomen Logondra za škofjeloško gorništvo, alpinizem in Gorsko reševalno službo ter na dediščino, ki je Ločane pripeljala na himalajski K-2 ali na Mount Fitz Roy v južni Patagoniji in se posledično kaže tudi danes, s svetovnimi prvakinjami v prostem plezanju. Za večer je pripravil Ivan Igličar pesem, posvečeno Tonetu Logondru. Čez Ljubelj v tunel, odšel si po kolesa, bilo nič ni slovesa, v Lip>ci boš trohnel. Tvoje delo je ostalo, kipi tvoji slavnih mož. Na Godešiču doktor Rantu poklonimo šopek rož. Spomini nate še živijo, počivaj Tone v grobu zdaj, Hribšek, Grohar in Ažbe, se onstran srečali ste že. Tone Logonder, Kroki za portret Antona Ažbeta, Stane Jarm, Portret sošolca Toneta Logondra, 1971, višina 14 cm, nežgana glina. 1949, 38 x 17 x 20 cm, patiniran mavec. LR 59 / Hommage ä Tone Logonder 347 Na spominskem večeru smo razstavili sliko v olju iz cerkve Marijinega oznanjenja v Crngrobu, ki jo je Tone leta 1951 narisal, in so jo hvaležni Staroločani avgusta 1963, ob slovesu, podarili svojemu župniku, umetnostnemu zgodovinarju dr. Ivanu Veidru, odkritelju srednjeveških fresk v crngrobski cerkvi in avtorju prvega vodnika zanjo. Posebej pa smo predstavili mladostni portret Toneta Logondra, ki ga je leta 1949 zmodeliral njegov starejši kolega, kipar Stane Jarm, ko sta obiskovala srednjo šolo za umetno obrt v ljubljanskih Križankah. Kip smo odkrili leta 2006, ko je kipar Jarm v starološkem Domu na Fari razstavljal Kristusova obličja. Ves okrušen, zaprašen in zapuščen je sameval založen v Jarmovem kočevskem ateljeju. Pet let kasneje smo portret odkupili in ga dali v restavriranje kiparju Metodu Frlicu, profesorju na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, ki je leta 1981 pomagal Tonetu nametavati glino in mavec za Groharjev kip. V letu 2011, ko smo dobili v Loko mladostni Logondrov portret, je mesec dni pred svojim osemdesetim rojstnim dnevom v Kočevju umrl kipar Stane Jarm. S Tonetom sta se zelo dobro razumela in bila prijatelja, saj sta oba, revna in nezaupljiva, prišla v Ljubljano iz province; Stane iz Osilnice ob Kolpi, Tone iz Pevna pri Stari Loki. Zato smo Logondrov večer ob 80-letnici njegovega rojstva posvetil tudi lanski 80-letnici rojstva Staneta Jarma. Stane Jarm je umrl tik pred svojo 80-letnico, Tone Logonder pa pred 25 leti. Na koncu srečanja je Filip Mohorič zboru spregovoril o nameri, da bi Tonetu Logondru v rojstnem Pevnu, pri Uletovih (Arnol), postavili spomenik z bronastim odlitkom razstavljenega portreta. Hommage a Tone Logonder je pripravilo Muzejsko društvo Škofja Loka, v sodelovanju z Gimnazijo Škofja Loka in starološkim kulturnim društvom Lonka. 348 Hommage a Tone Logonder / LR 59 Damir Globočnik Janez Hafner (1950-2012) In memoriam Janez Hafner je bil rojen 5. decembra 1950, na Trnju pri Škofji Loki. Diplomiral je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani (1973), pri prof. Janezu Berniku. Študij slikarstva je nadaljeval na Akademiji za likovno umetnost, pri prof. Zoranu Didku. Leta 1975 je dokončal specialko za slikarstvo pri prof. Kiarju Mešku. Med študijem je začel honorarno poučevati likovno vzgojo na Osnovni šoli v Železnikih, na kateri je bil nato zaposlen kot učitelj likovne vzgoje. Slikarski atelje je imel v domači hiši, v Virlogu pri Škofji Loki. Janez Hafner je po kratki bolezni umrl 30. julija 2012. Janez Hafner je prvič opozoril nase sredi sedemdesetih let preteklega stoletja, s figuralnimi prizori iz vsakdanjega življenja in okolja, ki so pripadali estetiki »novega realizma«. V osemdesetih letih se je odločil prisluhniti vplivu geniusa loci. Posvetil se je upodabljanju škofjeloške krajine, ki od začetnega obdobja impresionizma velja za eno torišč domačega krajinskega slikarstva. Spokojna polja, doline, gozdni obronki, travniki in skrivnostni gozdovi, ki se razprostirajo okrog slikarjevega ateljeja v Virlogu med Križno goro in Crngrobom, so postali osrednji Hafnerjevi motivi. Loteval se jih je na samosvoj, vselej na aktualen likovni trenutek vezan način. Barvna, razpoloženjska in kompozicijska umirjenost so kmalu prepustili svoje mesto ekspresivno zaznamovanim krajinskim podobam. Na njih sta med seboj tekmovala nemirna slikarska poteza in intenziven kolorit, pri slednjem je ostro zeleno barvno paleto slikar od sredine osemdesetih let dalje postopoma obogatil z malone celotno barvno lestvico. Med osrednje značilnosti Hafnerjevega slikarskega pristopa so spadale avtonomija barve, gradnja prostorskih dimenzij s pomočjo križajočih se širokih in ostrih LR 59 / Janez Hafner (1950-2012) 3 4 9 Žrelo, 1993, akril na platnu, 100 x 200 cm. potez, ohranjanje temeljnih topografskih značilnosti motivike, navidezna sproščenost in intuitivnost grobega nanosa barve s širokim čopičem. Janez Hafner je skrbno snoval javne predstavitve svojih slikarskih kompozicij, zato lahko posameznim ustvarjalnim obdobjem, ki jih lahko poimenujemo tudi zaporedje ustvarjalnih vrhuncev, sledimo s pomočjo njegovih samostojnih in pomembnejših skupinskih razstav. Z razstavami v osemdesetih in v začetku devetdesetih let se je uveljavil kot eden osrednjih nosilcev nove senzibilitete pejsažnega slikarstva, ki kljub uporabi različnih likovnih strategij, mdr. intuitivne poteze, razgradnje detajlov, barvnega preoblikovanja in principov gradnje abstraktnih kompozicij, ohranja povezavo s konkretnim krajinskim motivnim izhodiščem. Naslednjo veliko spremembo v Hafnerjevem slikarskem opusu je predstavljala serija Apokaliptičnih krajin, s katero se je leta 1993 predstavil na razstavi v Galeriji Equrna v Ljubljani. Slikar si je drznil postaviti pod vprašaj status osrednjega objekta slikanja - pejsaža. Reminiscence na konkretno krajino so se vedno bolj izgubljale. Osnovne topografske značilnosti motiva lahko komajda slutimo; kot da bi Hafner slikal abstraktne kompozicije. Pejsaži so se spremenili v prizorišča srhljivega apokaliptičnega uničenja in rušilnih moči štirih elementov narave, po njih se pretaka vroča lava, ogrožata jih ogenj in mraz, prekrivajo jih gosti oblaki, ki spominjajo na vesoljske meglice. Edini prepoznavni motivi v prepletih barvne magme in potez so bili grozeči trni in osti kot izbrani, močno povečani krajinski detajli v vlogi svojevrstnih likovnih simbolov ogroženosti, ki so jih kasneje nadomestile kristalne in romboidne oblike. Namesto poprejšnjih odslikav konkretne krajine se je Janez Hafner odločil za poudarjanje duhovne atmosfere pejsažnega motiva, ki je postal zrcalo občečloveških stisk in dilem. Tudi na razstavi Ikonizacija krajine (Galerija Ivana Groharja v Škofji Loki, 1994) je bilo mogoče zaslediti odmik od konkretne krajine. Janez Hafner je z deli v tehniki akrila na papirju prekril večino galerijskih sten. Nastal je svojevrsten »envi- 350 Janez Hafner (1950-2012) / LR 59 Rdeča, 2008, akril na platnu, 145 x 170 cm. roment«, umetniško preoblikovan prostor. Vertikalno in horizontalno povezani nizi abstraktnih oziroma geometrijskih oblik, ki so lebdele v likovnem polju, so bili shematizirani in močno preoblikovani detajli Hafnerjevih krajinskih upodobitev. Na Hafnerjevih platnih je nekaj časa prevladovala kaotična, s strelami prepredena in po barvni plati hladna »krajina«, ki se je včasih spojila v eno s presojnimi oblaki, kajti srhljiva drama Hafnerjevih podob se je očitno začela odvijati v nekem drugem, namišljenem, med nebom in zemljo razpetem prostoru. Krajina je bila povzdignjena na raven simbolnega. Od tu naprej je slikarja pot vodila nazaj k krajinski podobi, pri kateri sta poprejšnjo ekspresivnost v izrazu in sproščeno gesto nadomestila pretehtano razporejanje in medsebojna usklajenost likovnih elementov. Med značilnostmi slikarskega nagovora, ki jih je Janez Hafner namenoma ohranil, je spadal posluh za barvno preoblikovanje motivike. Po formalni plati so Hafnerjeve krajinske kompozicije vselej izredno spretno, virtuozno naslikane. Prekrite so s spleti intenzivnih barv in oblik, ki jih je slikar variiral v različnih kompozicijskih razmerjih ter zlagal v iluzionistično poglobljen prostor slike. Mojstrska poteza čopiča je na slikah iz zadnjega desetletja, ki so po kompozicijski plati zveste izbranemu motivu, ohranila dinamiko tudi po zaslugi napetosti, ki jih je slikar vzpostavljal z izbiro barvne lestvice. Slikarska suverenost je očitna pri t. i. urbanem pejsažu, ki ga je Janez Hafner ponovno uvedel v domače slikarstvo. Znani prizori, pri katerih ne pomislimo, da lahko predstavljajo zanimiv likovni izziv, saj se z njimi srečujemo vsak dan, so postali vredni osrednje slikarjeve pozornosti. Motivi cest, avtocest in mestnih periferij so včasih zasnovani kot pogledi skozi avtomobilsko okno, torej kot hiter, mimobežen vtis, a v resnici so kompozicije pretehtane celote. Stebri, znaki, obcestne table, mostovi, ograje, asfaltni trakovi in vijuge imajo vlogo učinkovitega razmejevalca prostorskih planov. Janez Hafner je zvesto sledil fiziognomiji motiva, vendar ga je prevedel v živahno, intenzivno barvno podobo, pri tem pa mu je uspelo oblikovati harmonično ravno- LR 59 / Janez Hafner (1950-2012) 3 4 9 vesje med barvitimi poudarki. Kompozicije so pogosto naslikane na platna, ki jih je slikar naprej prekril z rumeno, rdečkasto, zeleno, modro ali drugo, praviloma presenetljivo svežo, svetlo in intenzivno barvo. Na nekaterih podobah je pomembna vloga dodeljena jasno vidni mrežasti strukturi platna ali vzorčasti teksturi slikarske podlage. Bolj kot o grafičnem učinku bi lahko govorili o vplivu sodobne ekranske slike na slikarstvo. Razmerja, ki se vzpostavljajo med podlago in podobo-tvornimi potezami ter pejsažnimi elementi (svojevrstna barvna perspektiva), krepijo vtis barvnega razkošja Hafnerjevega slikarstva. Nanosi akrilnih barv so tanki, zato je moral biti slikar še posebej pozoren pri iskanju barvnih sosledij. S serijo zimskih motivov se je Janez Hafner povrnil v čarobni svet krajinskega slikarstva, kot si ga predstavljamo v prvotnem pomenu besede, tj. kot prostor neokrnjene narave, v kateri ni zaslediti človekovih posegov. Kljub nekaterim dramatičnim poudarkom na zimskih pejsažih in poudarjanja mogočnosti visokogorske krajine, pri katerem velja podobno kot pri Hafnerjevih podobah ekspresivne, divje, neukročene narave opozoriti tudi na povezavo z izhodišči romantičnega slikarstva, je očitna slikarjeva čustvena navezanost na motiv slikarskega upodabljanja. Janez Hafner je v svetu neokrnjene narave iskal svojevrstno zatočišče. Kot izvrsten strateg slikarske poteze in urejanja površine platna je zimske prizore lahko zasnoval kot harmonične celote, kar priča, da je naravo vrednotil kot živ organizem. Vsak poteg s čopičem, vsaka barva je na svojem mestu in ima svojo vlogo v sklopu kompozicije, med seboj povezane likovne oblike v tehten preplet pa tvorijo krajinsko podobo. Janez Hafner je redno razstavljal od leta 1974 dalje. Pripravil je okrog 30 samostojnih razstav: 1976 - Klub kulturnih delavcev v Ljubljani, 1981 - Puštalška kapela v Škofji Loki, 1983 - Kulturni dom v Železnikih, 1984 - Razstavni salon Dolik na Jesenicah, Galerija Rika Debenjaka v Kanalu ob Soči, ZRMK Holding v Ljubljani, 1985 - Festivalna dvorana na Bledu, 1987 - Gorenjski muzej v Kranju, Koncertni atelje v Ljubljani, 1988 - Osnovna šola Cvetko Golar in Galerija Ivana Groharja v Škofji Loki, 1990 - Galerija ZDSLU v Ljubljani, 1991 - Galerija Mestne hiše v Kranju, 1992 - Galerija Ivana Groharja v Škofji Loki, 1993 - Galerija Equrna v Ljubljani, 1994 - Galerija Ivana Groharja v Škofji Loki, 1997 - Galerija Pedagoške fakultete v Ljubljani, Galerija Loškega muzeja, Škofja Loka, Galerija Insula v Izoli, 1999 - Fakulteta za organizacijske vede, Kranj, Galerija Ivana Groharja v Škofji Loki, 2000 - Vodnikova domačija v Ljubljani, Kosova graščina na Jesenicah, Galerija Krško v Krškem, Galerija Drava na Ptuju, Razstavni paviljon Jugovic v Žabnici, Galerija Pedagoške fakultete v Ljubljani, 2003 - Galerija DLUM v Mariboru, 2008 - Galerija Ivana Groharja v Škofji Loki. Decembra 2012 je bila v Sokolskem domu v Škofji Loki prirejena spominska razstava, na kateri so bile na ogled Hafnerje slike iz let 2009-2012. Sodeloval je na vrsti ključnih predstavitev gorenjskih oziroma slovenskih likovnih umetnikov: leta 1974 na razstavi Sodobno gorenjsko slikarstvo, 1975 na 8. jugoslovanskem bienalu mladih Rijeka v Moderni galeriji na Reki (Hrvaška) 352 Janez Hafner (1950-2012) / LR 59 Lenkčeva dolina, 2009, akril na platnu, 100 x 135 cm. in razstavi Slovenski mladi umetniki po 1970 v Beogradu, 1976 in 1977 na razstavi Mlada jugoslovanska umetnost v Havani in Panami, 1980 na razstavi mladih slovenskih umetnikov, rojenih po letu 1945 v Likovnem razstavišču Rihard Jakopič v Ljubljani, 1981 na 11. bienalu mladih jugoslovanskih umetnikov v Moderni galeriji na Reki, 1982 na razstavi Mlada jugoslovanska umetnost v Lodzu in Budimpešti, 1988 na razstavi Barva v Likovnem razstavišču Rihard Jakopič v Ljubljani, 1989 na razstavi Likovni trenutek, v istem razstavišču, 1992 na razstavi Sodobna slovenska likovna umetnost na slovenskem veleposlaništvu v Bonnu, na razstavi Gorenjski likovni umetniki - modernejše smeri v Gorenjskem muzeju v Kranju, 1994 na Majskem salonu '94 - Podobe predmetnega v Jakopičevi galeriji v Ljubljani, 1994, 1995 in 1996 na razstavi Entre lo material y lo sublime/Obras sobrepalel de... v Centro cultural Recoleta v Buenos Airesu (Argentina), v Museo Cabildo v Montevideu (Uragvaj) in Belo Horizonte v Braziliji, 1996 na predstavitvi stalne zbirke MGL - Originalna dela na papirju izbranih slovenskih umetnikov v Mestni galeriji v Ljubljani, na Majskem salonu '96 v Jakopičevi galeriji, 1997 in 1998 na razstavi Zeitgenossische slowenische Kunst v Kunststation Kleinsaasen v Fuldi in Hildnu, 1999 na razstavi Mednarodna likovna zbirka Vipavski križ v Jakopičevi galeriji v Ljubljani, na Majskem salonu '99 v Mestni galeriji v Ljubljani, na razstavi Sodobna slovenska umetnost v Galeriji Mestne hiše v Bonnu, 2011 na Majskem salonu v Delavskem domu LR 59 / Janez Hafner (1950-2012) 3 4 9 Trbovlje, 2000 na 1. likovni delavnici Jugovic v sklopu 4. bienala mesta Kranj, 2003 na Majskem salonu - Neselekcionirano v Jakopičevi galeriji, 2008 na Majskem slonu - Svoboda ustvarjanja v Galeriji - muzeju Lendava, 2009 na Majskem salonu - Moja podoba v Gorenjskem muzeju v Kranju, 2012 na Majskem salonu v Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. Janez Hafner je bil član Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov in ustanovni član Združenja umetnikov Škofja Loka (nekaj let tudi predsednik ZUŠL). Redno je sodeloval na razstavah Združenja umetnikov Škofja Loka, mdr. 1982 na razstavi v Lamutovem likovnem salonu v Kostanjevici na Krki, 1983 na razstavi v Pilonovi galeriji v Ajdovščini, 1993 na razstavi Združene barve Betlehema v Galeriji Ivana Groharja v Škofji Loki, 1994 na razstavi Fiat lux v Galeriji Ivana Groharja v Škofji Loki, 2001 na razstavi v galeriji Loškega muzeja, 2007 na razstavi Ločani v Ljubljani v Galeriji ZDSLU, 2008 na razstavi Mali format v Galeriji Ivana Groharja v Škofji Loki, 2009 na razstavi ob 30-letnici Združenja umetnikov Škofje Loke Ohranjevalci in tvorci/Keepers and Makers v Sokolskem domu v Škofji Loki in v Altes Gefängnis v Freisingu, na razstavi Loška kronika, Tovarna umetnosti v Majšperku, na razstavi Ivan dej mi rešpetlin (pregled krajinskega slikarstva) v Sokolskem domu v Škofji Loki, na razstavi Sledi slovenske grafične dediščine v Loškem muzeju, 2010 na razstavi Art Ptuj 2010/Art stays 2010 -Loška kronika v prostorih družbe Art Promotion v Majšperku. Janez Hafner je bil udeleženec različnih likovnih kolonij: 1971 kolonija Škofja Loka, 1974 Ivanjica, Izlake, 1978 Novo mesto, 1981 Bistrica ob Sotli, 1982 Selca, 1995 Poletna slikarska kolonija Vipavski križ, 2001 likovna kolonija Ptujart, Ptuj, 1. mednarodni ex tempore - Podobe Avsenikove glasbe, Begunje na Gorenjskem. Od 1997 je redno sodeloval na likovni koloniji Iveta Šubica (1999, 2002, 2003, 2005, 2006, 2009, 2010). Leta 1978 je prejel nagrado na Ex temporu v Piranu, leta 1980 nagrado na Ex temporu v Lipici. Istega leta mu je bila podeljena Groharjeva štipendija, leta 1986 pa Prešernova nagrada za Gorenjsko. Leta 1993 je bil drugič nagrajen na piranskem Ex temporu. Leta 1997 je prejel Groharjevo nagrado in leta 2010 nagrado na Majskem salonu. O Hafnejevem slikarstvu je pisala vrsta domačih likovnih kritikov: Aleksander Bassin, dr. Tomaž Brejc, Judita Krivec Dragan, Andrej Pavlovec idr. Janezu Hafnerju pripada mesto enega osrednjih predstavnikov krajinskega slikarstva v zadnjih treh desetletjih na Slovenskem. V svojem slikarskem opusu je pejsažno motiviko uspešno povezoval z osebnoizpovednimi in aktualnimi likovnimi prvinami. 354 Janez Hafner (1950-2012) / LR 59 Marko Črtalič Janez Eržen (1939-2012) ... Tu sem sedela nocoj ves čas. Nanj sem mislila. »Glej,« sem rekla, »vse miruje, zjutraj bo vse oživelo. In tako še mnogo dni in noči. A njemu je za vse to odmerjen samo še kratek čas. Zame in zate in za druge še, le zanj ne več. Nam je s o j e n o. Gregorju je o d m e r j e n o.« Novi dan je vzhajal. Dan manj za Gregorja, a zame še en dan in še eden in še . Jaz vem za Gregorja. On ne. Tudi sama zase ne vem ... Je morda kje kdo, ki ve tudi zame. In tu se je moja usoda srečala z Gregorjevo. Nobenega razločka ni. N a m v s e m j e o d m e r j e n o ... Obšla me je groza. Lani je prišel dan, ko je bilo odmerjeno tudi Janezu Erženu, loškemu kulturniku, igralcu in režiserju, tako na odrskih deskah nekdanjega Loškega gledališča kot kasnejšega Loškega odra, dolgoletnega tajnika Zveze kulturnih organizacij Škofja Loka, marljivega soor-ganizatorja Male Groharjeve slikarske kolonije, podelitve Severjevih nagrad in številnih drugih prireditev, ki so Loki dajale neminljiv pečat. Kdo more pozabiti šegavost v njegovih likih v številnih Veselih večerih, ki so polnili dvorane loškega gledališča - skupaj z gledališkimi prijatelji, ki se jim je lani pridružil: Zvezdani, Poldki, Zdenku, Vinku, Janku, Janezu, Nuši, Ivanki, Slavki ... Uvodne besede članka so vzete iz odličnega besedila Branka Hofmana Dan in vsi dnevi, ki ga je Janez Eržen režiral v sezoni 1982/83. Gre za dramo, v kateri je brezobzirno in sebično pozabljen, zapostavljen in izigran vsak, ki ni več koristen pri doseganju ciljev drugih. Kako aktualno tudi danes! Po končani škofjeloški gimnaziji se je Janez Eržen odločil za študij arheologije. Nova arheološka odkritja in terenska raziskovanja pa so takrat prinašala v Loški muzej vedno sveže gradivo in skrb za to dediščino je vedno bolj zahtevala svojega strokovnega delavca, kustosa za arheologijo. Tako so 10. 3. 1961 v muzeju zaposlili študenta arheologije Janeza Eržena. V letih 1961, 1962 ter 1964 je v zvezi s pre-ureditvenimi deli v muzeju raziskoval v kleti severozahodnega trakta loškega gradu ter na grajskem dvorišču. Odkrili so ostanke temeljnih zidov različnih grajskih stavb in osrednjega stolpa. Janez Eržen LR 59 / Janez Eržen (1939-2012) 3 5 5 Sodeloval je pri nadaljevanju raziskav na grajskem dvorišču leta 1972, ki jih je izvajal Ljubljanski regionalni zavod za spomeniško varstvo, z arheologoma Marijanom Slabetom in Jožetom Omanom. Kot že omenjeno, so takrat odkopani zidovi danes delno prezentirani v nivoju hodne površine. Sodeloval je pri izkopavanjih v jami Kevderc in Lubniški jami, kjer je v letih 1962 in 1964 raziskovanja vodil France Leben. Poznavanje arheološke dediščine na Loškem je leta 1962 in 1963 bistveno dopolnil z rezultati zaščitne topografske akcije in s strokovno dokumentacijo prazgodovinskih gomil na Sorškem polju. Skrbel je za obstoječo arheološko zbirko v muzeju in razglabljal o njeni dokončni in kompleksi postavitvi. Poleg dela z arheološkim gradivom in nadzorom na terenu je v muzeju kmalu prevzel še dodatne zadolžitve. Med drugim je opravljal delo laboranta, saj takrat v muzeju še ni bilo konservatorske službe. Predvsem pa se je intenzivno posvetil vodenju po muzejskih zbirkah, pri ogledu spomenikov v mestu ter bližnji okolici Škofje Loke. Svoje izkušnje in predloge za delo bodočega kustosa vodnika (danes bi rekli kustosa pedagoga) je objavil v prispevku v Loških razgledih. V Loškem muzeju je bil zaposlen do 31. 12. 1974.1 A vrnimo se raje nazaj na področje, ki je bilo Janezu Erženu najbliže, najbolj ljubo in po katerem ga Ločani tudi najbolje poznamo - na deske, ki se jim reče življenje, v gledališče. Mogoče katerim spomin še seže leta daleč nazaj. Dramska sekcija DPD Svobode Škofja Loka je ob svoji 20-letnici (1963) uprizorila Raztrgance, igro Mateja Bora v treh dejanjih, katere dogajanje je postavljeno v čas druge vojne, s pomenljivim sporočilom: »Hoteli ste nas spremeniti v pse, pa ste nas spremenili v volkove!« Janez Eržen je odigral Ferleža, mlinarjevega pomočnika. Približno v istem času se je dramska sekcija DPD Svoboda Škofja Loka poklonila tudi prvemu slovenskemu dramatiku Antonu Tomažu Linhartu in njegovi drugi komediji v petih aktih Ta veseli dan ali Matiček se ženi, z njo je nastopila na Srečanju dramskih družin Okraja Ljubljana, v dneh od 19. do 21. aprila 1963, v Kamniku. Janez Eržen je bil v tej predstavi imenitni šribar Budalo, predstavo je režiral Zdenko Furlan. Tudi burlesko z dvema odmoroma in neubranim petjem Državni ženin Ludvika Aškenazyja je iz češčine prevedel, preuredil in režiral Zdenko Furlan. Na Loškem odru je bila uprizorjena v sezoni 1978/79. Takrat je bila to praizvedba v Jugoslaviji, Janez Eržen pa je v njej nastopil kot komornik Keber. Nekako v istem času je režiral in igral hkrati: v predstavi Odmev je vedno zadnji, za katero je sceno izdelal njegov dolgoletni gledališki sopotnik in prijatelj Edi Sever. Naj zaključnim z nepozabnim likom iz Debelih zgodb Petra Fuleža, ki jih je po tekstih Jura Kislingerja priredila in režirala Alenka Bole Vrabec. Monodrama je bila uprizorjena na Loškem odru v letu 1985 in prav zagotovo pomeni vrh Janezovega gledališkega in kulturnega ustvarjanja za Škofjo Loko in njeno gledališko občinstvo. Malo je bilo Ločanov, ki niso poznali duhovitega, hudomušnega pa tudi resnega in zavzetega Martinovega Janeza in ni nas malo, ki smo mu še danes hvaležni za to, kar je bil. 1 Zorka Šubic, Enota za arheologijo, Loški razgledi 46/1999, str. 227-238. 356 Janez Eržen (1939-2012) / LR 59 Peter Pipp Miloš Mlejnik (1921-2012) Sredi vročega avgustovskega popoldneva v letu 2012 je v ljubljanski bolnišnici za vedno zastalo srce Miloša Mlejnika, višjega bančnega uslužbenca v pokoju. Rojen Škofjeločan s Placa je dočakal častitljivo starost enaindevetdesetih let. Večina Ločanov, zlasti stanovalcev Mestnega trga, in mimoidočih se ga bo spominjala kot zvedavega opazovalca z okna rojstne hiše. Krajše obdobje je služboval v Ljubljani, ko si je ustvaril družino se je z njo leta 1953 vrnil v rojstni kraj. V škofjeloški banki se je zaposlil leta 1956 in ji ostal zvest do upokojitve (1981). Službene naloge, s katerimi se je srečeval pri delu, je reševal s pronicljivostjo in natančnostjo. Kljub bogatemu znanju je bil skromen in se ni rad izpostavljal. Znana je anekdota, kako je škofjeloški župan po nekajurnem sestanku pozval direktorje večjih podjetij iz Škofje Loke, Železnikov, Poljan, Gorenje vasi in Žirov, naj mu pošljejo potrebe po investicijah. Bančnik Mlejnik je imel program že napisan in s seboj ter mu ga izročil s svojim značilnim nasmeškom. Takšen odnos in način dela sta se zrcalila tudi v njegovem vsakdanjem življenju. Njegovo načelo je bilo »zdrav duh v zdravem telesu«. Že v 1. razredu osnovne šole je postal naraščajnik in kasneje član Sokola. Leta 1934 je bil soustanovitelj Jadralno-letalskega društva Škofja Loka, kjer je prednjačila izdelava letalskih modelov in čolnov za osebno rabo. Že v rani mladosti se je ukvarjal z orodno telovadbo in planinarjenjem, do pozne starosti mu je bil najbolj pri srcu smučarski šport, zanj je navdušil tudi sina Miloša in hčerko Alenko, ki sta prav tako postala uspešna tekmovalca. Sin Gregor je prosti čas posvetil lovstvu, ribištvu ter lovski kinologiji in je po materini smrti živel skupaj z očetom. Miloš Mlejnik LR 59 / Miloš Mlejnik (1921-2012) 357 Le malo ljudi ve, da je bila, poleg občasnega ukvarjanja s slikarstvom, velika ljubezen Miloša Mlejnika klasična glasba. Bil je izvrsten violončelist, svoje znanje je posredoval učencem Glasbene šole v Škofji Loki, sina Miloša pa popeljal na uspešno glasbeno pot svetovno znanega violončelista in profesorja na Glasbeni akademiji v Ljubljani. Večkrat je obujal spomine na začetke svoje glasbene poti, med drugim je kot violončelist nastopil na žalni slovesnosti Sokolov ob smrti kralja Aleksandra in v filmu Jara gospoda. Zavzeto je deloval v ribiški družini Sora, za dolgoletno delo je prejel visoka ribiška priznanja, leta 1989 je bil imenovan za častnega člana. V začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja ga je omrežila boginja lova - Diana - in ga spremljala vse do smrti. Postal in ostal je dolgoletni funkcionar domače lovske družine, v kateri je vrsto let opravljal različne odgovorne funkcije. Vse zaupane naloge je opravljal vestno in natančno, v dobrobit divjadi in njenega varstva. Zato se ni čuditi, da je za dolgoletno delo v lovstvu prejel najvišja državna in društvena priznanja, leta 2000 pa tudi naziv častnega člana Lovske družine Škofja Loka. Njegova velika ljubezen so bili lovski psi, rad je pripomnil, da je lovec brez psa kot jezdec brez konja. Z zlatim in srebrnim znakom ga je odlikovala tudi Kinološka zveza Slovenije. Za dolgoletno delo in zasluge pri opravljanju družbenih in ljubiteljskih dejavnosti je prejel visoka priznanja: Red dela z zlatim vencem, Veliko plaketo Občine Škofja Loka, Plaketo KS Škofja Loka, Zlato Bloudkovo značko, Zlato plaketo Smučarske zveze Slovenije, Zlato plaketo organizatorja Po poteh partizanske Jelovice in v letu 2011 še Zlato plaketo Športne zveze Škofja Loka. Na njegovo zadnjo pot, na mestno pokopališče v Škofji Loki, so ga v velikem številu pospremili sorodniki, znanci, nekdanji sodelavci, smučarski prijatelji, ribiči, s tradicionalnim obredom so se poslovil lovski tovariši. Med Ločani še vedno kroži krilatica, s katero so radi poudarjali, da so bili dr. Tine Debeljak, dr. Pavle Blaznik in prof. France Planina »podnunci«, ker so vsi živeli pod Nunskim samostanom, trije bančniki, Silvo Marguč, Vladimir Žužek in Miloš Mlejnik pa »placarji«, ker so živeli na Mestnem trgu. Konec avgusta 2012 se je tako za vedno poslovil še zadnji iz naštete plejade znanih Ločanov. 358 Miloš Mlejnik (1921-2012) / LR 59 Delovanje Muzejskega društva v Skofja Loka Uredništvo Zbor članov Muzejskega društva v Skofja Loka za leto 2012 Zbor članov je bil v četrtek, 4. aprila 2013, ob 19. uri, v Galeriji Franceta Miheliča, v Kašči na Spodnjem trgu. Prisotne je najprej pozdravil predsednik društva mag. Aleksander Igličar, nato je v uvodnem delu večera Mojca Ferle, kustodinja za etnologijo v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane in tajnica društva, predstavila članek Ljubljana in razvoj klekljanje čipke na Slovenskem, ki je objavljen v obsežni knjižni monografiji Idrijska čipka - z nitjo pisana zgodovina, izšla je decembra 2012 v Idriji. Ferletova je v predavanju osvetlila tudi vlogo, ki so jo v razvoju čipkarstva odigrala klekljarska središča s širšega loškega območja. Izpostavila je pomen čipkarskih šol v Žireh, Železnikih in Gorenji vasi, nanizala imena najbolj zaslužnih čipkarskih učiteljic, potek poučevanja in razširjenost čipkarske dejavnosti med lokalnim prebivalstvom. Mnogim so prav klekljane čipke pomenile pomemben vir dodatnega zaslužka, odkupovalcem pa poglavitni del njihove trgovske dejavnosti. Predavanju je sledil uradni del zbora članov, ki se ga je udeležilo 44 članov društva, med njimi tudi častna člana Alojzij Pavel Florjančič in dr. France Štukl ter nestor, arhitekt Tone Mlakar. Pred pričetkom so se navzoči člani z minuto molka poklonili spominu nedavno preminulega častnega člana društva dr. Branka Berčiča. Zbor članov je potekal po naslednjem dnevnem redu: 1. Izvolitev delovnega predsedstva in organov zbora 2. Letno poročilo društva za leto 2012, poročilo predsednika in blagajnika Mojca Ferle je udeležencem zbora spregovorila o klekljanju in klekljanih čipkah na Slovenskem, s posebnim poudarkom na širšem škofjeloškem območju. (foto: Aleksander Igličar) LR 59 / Zbor članov Muzejskega društva Škofja Loka za leto 2012 361 3. Poročilo nadzornega odbora 4. Poročilo verifikacijske komisije 5. Razprava na poročila in sprejem poročil 6. Program dela in finančni načrt za leto 2013 7. Razno Zbor je vodilo delovno predsedstvo, v sestavi: mag. Srečko Beričič, predsednik, dr. Milena Alič in Andrej Pipp, člana, v verifikacijsko komisijo so bili izvoljeni Judita Šega, Jernej Tavčar in Jože Štukl, mag., za zapisnikarja je bil izvoljen Jernej Antolin Oman, za overovatelja zapisnika pa Alojzij Pavel Florjančič in Jernej Tavčar. Zbor je z javnim glasovanjem soglasno potrdil imenovane kandidate. 1 Zbora članov se je udeležilo 44 članov, med njimi tudi: Filip Mohorič, Tone Mlakar, Alojzij Pavel Florjančič, Jože Rant (spredaj), mag. Tone Košir, dr. France Megušar in Ana Florjančič (zadaj). (foto: Aleksander Igličar) Predsednik društva mag. Aleksander Igličar je v poročilu o delovanju društva v letu 2012 povzel aktivnosti, ki jih je društvo izpeljalo v preteklem letu: izdalo je 58. številko Loških razgledov, 7. številko Pasijonskih doneskov in knjigo 40 let Severjevih nagrad. Izid monografije Ive Šubic, slikar Poljanske doline se je zaradi razširitve vsebine premaknil v začetek leta 2013. Poleg predstavitev omenjenih knjižnih izdaj je bilo pripravljenih še šest Blaznikovih večerov. Najbolj odmeven je bil pogovor z akademikom Zorkom Simčičem, letošnjim Prešernovim nagrajencem. Odmeven je bil tudi koncert slovenskega pevskega zbora San Justo iz Buenos Airesa, v starološki župnijski cerkvi. Dopolnila ga je priložnostna razstava o Bari Remec v avli gimnazije, ki jo je pripravila podpredsednica društva Helena Janežič. Zelo uspešen je bil dvodnevni društveni izlet v München in Freising. Zaključeno je bilo restavriranje freske z obzidja Nunskega vrta. Kljub naporom se število članov zmanjšuje, v porastu pa je obisk društvenih spletnih strani. Za finančno podporo pri izdajanju Loških razgledov in ostalih knjižnih izdaj se je predsednik zahvalil županu mag. Mihu Ješetu in njegovim sodelavcem. LR 59 / Zbor članov Muzejskega društva Škofja Loka za leto 2012 362 Delovanje društva otežujeta zmanjšanje postavk občinskega proračuna in zamujanje razpisa za sofinanciranje knjižnih izdaj za leto 2013. Zahvalil se je dr. Mariji Bevčar Bernik, ženi pokojnega rojaka dr. Jožeta Bernika, ki je društvu donirala 1.000 evrov. Na koncu se je zahvalil tudi vsem odbornikom in članom uredniškega odbora Loških razgledov za nesebično, prostovoljno, a strokovno delo. Dobro finančno poslovanje društva v letu 2012 je razvidno iz poročila blagajnika mag. Matjaža Čepina. Za dobro opravljanje računovodskih storitev se je zahvalil strokovni službi Loškega muzeja. Poročilo nadzornega odbora za leto 2012 je podal predsednik mag. Srečko Beričič in pohvalil zgledno organizacijo, vodenje in poslovanje društva v letu 2012 (poročila so v celoti objavljena v nadaljevanju). Pred glasovanjem o poročilih je član verifikacijske komisije Jože Štukl, mag. navzoče seznanil, da je na zboru prisotnih 44 članov, kar je zadostovalo, da je bil zbor članov sklepčen. Člani so vsa poročila sprejeli soglasno. V nadaljevanju je predsednik društva mag. Aleksander Igličar predstavil vsebinski program dela društva za leto 2013. Predlog finančnega načrta je predstavil mag. Matjaž Čepin. Oba dokumenta sta sestavna dela zapisnika. V odprti razpravi so člani podali več pobud v zvezi z Alejo znamenitih Ločanov (Ana Florjančič, Matevž Trilar). Alojzij Pavel Florjančič je podal predlog za letošnji društveni izlet. Več pobud je podal tudi Vincencij Demšar: MD bi moralo imeti večjo vlogo pri oblikovanju videza Škofje Loke; predlagal je postavitve pasijonskih obeležij v krožišču v Starem Dvoru, pri upravni enoti in pred kapucinskim samostanom; opozoril je na propadanje starih hiš v Škofji Loki in okolici in predlagal, da članki iz Loških razgledov drugod brez soglasja Muzejskega društva ne smejo biti objavljeni. A. P. Florjančič je opozoril na premajhno zavedanje, da je Škofja Loka pasijonsko mesto in predlagal obnovitev oziroma ponovno postavitev obeležja pri Poljanskih vratih in izdelavo freske Maje Šubic s pasijon-skim motivom na zunanji steni kapele kapucinskega samostana. Ana Florjančič je opozorila, da je Muzejsko društvo zgodovinsko društvo in bi ga občina morala upoštevati in vabiti k sodelovanju. Opozorila je na propadanje starega uršulinskega samostana in starološkega gradu ter izrazila pomislek, da lahko tudi na mestu nekdanje mesarije na Cankarjevem trgu zraste podobna stavba, kot je sosednja. Predsednik mag. Aleksander Igličar je pojasnil sodelovanje Muzejskega društva in Občine Škofja Loka pri arhitekturni ureditvi mesta. Društvo je bilo na tem področju najbolj aktivno v 50. in 60. letih 20. stoletja, danes so za to pristojne strokovne službe (npr. Zavod za varstvo kulturne dediščine). Znotraj Muzejskega društva je težko izoblikovati enotno stališče, saj so pogledi včasih različni. Na Občini Škofja Loka je ustanovljen Urbanistični svet, njegov član je tudi Tone Mlakar. Jernej Tavčar je pojasnil, da je Urbanistični svet županovo posvetovalno telo in opozoril na razpis za celovito prenovo Škofje Loke. Rezultati bodo javno predstavljeni 19. aprila 2013. LR 59 / Zbor članov Muzejskega društva Škofja Loka za leto 2012 363 Po razpravi je zbor članov soglasno sprejel vsebinski in finančni načrt dela društva za leto 2013. Pod točko Razno se je k razpravi priglasil Jože Peter Kranjc, predsednik občinske Komisije za evidentiranje in urejanje povojnih grobišč in povedal, da je bila zavrnjena objava dveh njegovih člankov v Loških razgledih. Gre za poročilo o delovanju komisije, katere predsednik je. Urednica Loških razgledov je v odgovoru pojasnila, da morajo biti članki za objavo napisani uravnoteženo in strokovno, poročilo kot tako pa ni bilo primerno za objavo. Vincencij Demšar je ponudil g. Kranjcu pomoč. Predsednik je še dodal, da je o podobni temi že pisal A. P. Florjančič v Loških razgledih, leta 2001. Poudaril je vlogo urednice in tudi to, da razgledi niso namenjeni objavljanju poročil občinskih komisij. Na koncu večera je društvo podelilo zahvalno listino članu Jožetu Rantu z Godešiča, za njegovo dolgoletno skrbno videosnemanje prireditev Muzejskega društva Škofja Loka. Povzeli: Mojca Ferle in Judita Šega Poro čilo predsednika Muzejskega društva Škofja Loka za leto 2012 Spoštovane članice in člani Muzejskega društva Škofja Loka! Kljub zaostrenim gospodarskim razmeram, ki se seveda močno odražajo tudi na področju kulturnih dejavnosti, smo v Muzejskem društvu Škofja Loka, ob podpori Občine Škofja Loka, v letu 2012 uspeli uresničiti večino načrtovanih aktivnosti. Uredniški odbor Loških razgledov je pod skrbnim vodenjem urednice Judite Šega junija 2012 pripravil 58. številko Loških razgledov, ki so nedvomno naša najpomembnejša publikacija. Loškim razgledom uspešno sledijo Pasijonski doneski, saj je urednik Alojzij Pavel Florjančič lani pripravil že sedmo številko. Ob njihovi predstavitvi je neumorni Pavel organiziral še drugo srečanje slovenskih pasijonskih krajev in bil pobudnik ter organizator razstave Passio Amoris, akademskega slikarja Mateja Metlikoviča. Poleg rednih knjižnih izdaj smo aprila 2012 izdali knjigo 40 let Severjevih nagrad, ki jo je uredil Marko Črtalič, ob njeni predstavitvi pa je Loški muzej pripravil odmevno razstavo fotografskih portretov Staneta Severja Podobe karizme. Društvo je Jožetu Rantu podelilo zahvalno listino za dolgoletno videosnemanje dogodkov. Izročil mu jo je mag. Aleksander Igličar, predsednik društva. (foto: Milena Igličar) LR 59 / Zbor članov Muzejskega društva Škofja Loka za leto 2012 364 Izdaja knjižne monografije Ive Šubic, slikar Poljanske doline, katere urednik je dr. Tomaž Krpič, se je zaradi razširitve vsebine prestavila v letošnje leto. Lahko smo ponosni, da smo sodelovali pri izdaji izjemne monografije, ki presega loške meje, saj njen izid odmeva po vsej Sloveniji. Nedvoumen dokaz njene odmevnosti je dejstvo, da je bil prvi natis razprodan v dveh mesecih. Poleg predstavitve knjižnih izdaj smo pripravili šest Blaznikovih večerov. Med njimi je bil najbolj odmeven septembrski pogovorni večer z akademikom Zorkom Simčičem, ki je letos prejel Prešernovo nagrado. Lahko smo izjemno veseli in ponosni, da smo ga gostili v loškem hramu kulture in predstavili njegov zadnji roman Poslednji deseti bratje in tretji ponatis zbirke filozofskih spisov Pot iz mrtvila filozofa Milana Komarja, ki je mladost preživel v Škofji Loki. Nekaj dni po loškem večeru me je poklical naš častni član Alojzij Pavel Florjančič in preroško predlagal, da bi morali Zorka predlagati za Prešernovo nagrado. Žal je bil rok prijave že mimo, a na naše veliko veselje so, podobno kot Pavle, tako razmišljali tudi drugi. Izjemno odmeven je bil tudi koncert slovenskega zbora San Justo iz Buenos Airesa, ki je konec maja napolnil starološko cerkev sv. Jurija. Pred koncertom smo v prostorih loške gimnazije odprli razstavo Bara Remec, slikarka Debeljakovih del, ki jo je pripravila naša podpredsednica Helena Janežič. Z razstavo smo se ponovno spomnili predolgo zamolčanega člana »podnunske triperesne deteljice« Blaznik - Debeljak - Planina, ki so bili glavni pobudniki ustanovitve našega društva. V koncert so bile vpete še druge povezave z dr. Tinetom Debeljakom, saj je zbor vodila Andrejka Selan Vombergar, žena Debeljakovega vnuka fotografa Marka Vombergarja, v zboru pa je pel njun sin Marijan, torej Debeljakov pravnuk. Septembra smo uspešno izvedli društveni izlet v München in Freising. Dvodnevni izlet v kraje, od koder so bili dolgoletni loški posestniki - freisinški Udeleženci zbora članov Muzejskega društva Škofja Loka. (foto: Aleksander Igličar) LR 59 / Zbor članov Muzejskega društva Škofja Loka za leto 2012 365 škofje, je bil organizacijsko velik zalogaj. Pri tem je največ dela opravila naša članica Mirjam Jan Blažič, ki pa se nam ni mogla pridružiti, saj je imela v istem času mednarodno srečanje livarjev v Pragi. Veseli smo, da je zanimanje za naše izlete zelo veliko, tako veliko, da je zapolnjen v nekaj urah. Po drugi strani pa nas seveda žalosti, da ne moremo sprejeti vseh, ki bi se nam radi pridružili in vem, da ste mnogi zaradi tega slabe volje. Zaradi tega razmišljamo, da bi letošnji izlet organizirali po Sloveniji, kar bi omogočilo večje število udeležencev. Lani je bilo zaključeno tudi restavriranje freske iz obzidja Nunskega vrta, na kar je pred leti na zboru članov opozoril naš član Marko Vraničar. Freska je bila sneta z obzidja in je od avgusta lani na ogled v prostorih Loškega muzeja. Trenutno je v društvu okrog 350 članov, članstvo pa se kljub vsem našim prizadevanjem z leti nekoliko zmanjšuje. Starejši odhajajo s tega sveta, mlajši pa se ne odločajo za včlanitev v »loško akademijo znanosti in umetnosti«, kot mnogi imenujejo naše društvo. Zato vas vabim, da za članstvo v našem društvu nagovorite tudi vaše sorodnike, prijatelje in znance. Mlajšim generacijam se poskušamo približati tudi prek spletne strani, ki jo je lani obiskalo 145.000 obiskovalcev oziroma povprečno 405 na dan, kar je 17 odstotkov več kot leta 2011. Naš član Blaž Karlin skrbi tudi za našo prisotnost na spletnem socialnem omrežju Facebook, kjer imamo trenutno 720 »prijateljev«. Izdajanje Loških razgledov in ostalih knjižnih izdaj finančno podpira Občina Škofja Loka, za kar se županu mag. Mihu Ješetu, njegovim sodelavcem in občinskim svetnikom prisrčno zahvaljujem. S finančno podporo nadgrajujejo oziroma sploh omogočajo naše prostovoljno delo, ki je v dobrobit vseh občanov. Zaradi zaostrenih gospodarskih razmer se postavke občinskega proračuna, namenjene publicistični dejavnosti, iz leta v leto zmanjšujejo. Lani so bila sredstva za sofinanciranje knjižnih izdaj prvič razdeljena prek javnega razpisa, ki pa za letos še ni bil objavljen, kar še dodatno otežuje naše delovanje. Pred leti smo načrtovali, da bomo izdali knjižno fotomonografijo o Škofjeloškem pasijonu. Zaradi spremenjenih zunanjih okoliščin, zahtevne vsebinske zasnove in velikega finančnega vložka je aktivnosti za izdajo prevzela občina. Zahvaljujem se tudi dr. Mariji Bevčar Bernik, ženi pokojnega rojaka dr. Jožeta Bernika, ki je društvu poklonila 1.000 evrov. Vsem odbornikom in članom uredniškega odbora Loških razgledov se iskreno zahvaljujem za njihovo nesebično prostovoljno delo. Zahvala gre seveda tudi vam, drage članice in člani Muzejskega društva Škofja Loka, da ostajate zvesti »naši stvari«, kot se je rad izražal dolgoletni predsednik dr. Blaznik, ter redni obiskovalci naših prireditev. Veseli bomo vseh vaših pobud in predlogov, ki jih bomo poskusili uresničiti po naših najboljših zmožnostih. mag. Aleksander Igličar predsednik Muzejskega društva Škofja Loka LR 59 / Zbor članov Muzejskega društva Škofja Loka za leto 2012 366 Poro čilo blagajnika Muzejskega društva Škofja Loka za leto 2012 Prihodki in odhodki Muzejsko društvo Škofja Loka je v letu 2012 ustvarilo 41.493 evrov celotnih prihodkov, kar je četrtino manj kot predhodno leto. Dotacija občine se je znižala za 23 %, prodaja publikacij pa za 38 %. Razlog je v tem, da smo izdali in tudi prodali manj publikacij, kar se bo dogajalo tudi v prihodnje. Prihodki od članarin, ki ponekod vključujejo tudi vrednost Loških razgledov, so se nekoliko zvišali. Poleg tega smo prejeli tudi osebno dotacijo dr. Marije Bevčar Bernik, žene pokojnega dr. Jožeta Bernika, v višini 1.000 evrov, in 203 evrov obresti za depozite. Odhodki so bili 41.445 evrov, kar je četrtina manj kot predhodno leto. To pomeni, da je bil padec odhodkov sorazmeren padcu prihodkov. Pri odhodkih je bilo stroškov porabljenega materiala 14.406 evrov ali dobro četrtino manj kot predhodno leto. Stroški storitev so bili 26.233 evrov ali četrtino manj kot v preteklem letu. Razlog je isti, to pomeni, da smo izdali manj publikacij kot prejšnje leto. Presežek je znašal 48 evrov (v preteklem letu 829 evrov). Od tega je moralo društvo odvesti 40 evrov (lani 195 evrov) davka. To pomeni, da je društvo poslovalo pozitivno, čeprav z minimalnim presežkom prihodkov. Stanje denarnih sredstev Denarni tok v letu 2012 je bil pozitiven. Denarna sredstva na TRR so bila na dan 31. 12. 2012 6.099 evrov, poleg tega je bilo vezanih 15.000 evrov pri Gorenjski banki. Obveznosti kupcev do društva so bile na ta datum 798 evrov, obveznosti društva do kupcev pa so znašale na isti datum 114 evrov (lani 386 evrov). Tako je znašal seštevek pozitivnih finančnih postavk na dan 31. 12. 2012 (stanje na TRR + vezana sredstva + terjatve kupcev) 21.897 evrov (leto nazaj 20.850 evrov). Na isti datum je imelo društvo 114 evrov kratkoročnih, nezapadlih obveznosti. Dolgoročnih obveznosti društvo nima. Društvo med letom ni imelo nobenih težav na področju finančnega poslovanja in je lahko normalno poslovalo. Finančno stanje na dan 31. 12. 2012 zagotavlja normalno poslovanje v letu 2013, kar pomeni, da bomo lahko avansirali izdajo publikacij do prejema sredstev iz proračunskih virov in od prodaje publikacij. Finančno-računovodske storitve je v okviru medsebojnega dogovora opravljala strokovna služba Loškega muzeja. Blagajnik društva mag. Matjaž Čepin in delovno predsedstvo v sestavi: dr. Milena Alič, mag. Srečko Beričič (predsednik) in Andrej Pipp. (foto: Aleksander Igličar) LR 59 / Zbor članov Muzejskega društva Škofja Loka za leto 2012 367 Izkaz poslovnega izida Muzejskega društva Škofja Loka za leti 2012 in 2011 Postavka Leto 2012 (v evrih) Leto 2011 (v evrih) PRIHODKI Prihodki od dotacij občine 27.000 37.001 Prihodki od prodaje 10.784 17.221 Članarine 1.985 1.550 Dotacije 1.000 Finančni prihodki 203 163 Drugi prihodki 521 520 SKUPAJ PRIHODKI 41.493 55.935 ODHODKI Stroški materiala 14.406 19.596 Stroški storitev 26.233 34.328 Odpisi zalog 806 1.174 Drugi odhodki 0 8 SKUPAJ ODHODKI 41.445 55.106 Celotni presežek 48 829 Davek 40 195 Čisti presežek 8 634 Bilanca stanja Muzejskega društva Škofja Loka za leti 2012 in 2011 Postavka Znesek v evrih 31. 12.2012 31.12.2011 Opredmetena osnovna sredstva 412 412 Zaloge 3.612 4.923 Terjatve 798 760 Finančne naložbe 15.000 13.000 Denar 6.099 7.090 SKUPAJ SREDSTVA 25.921 26.185 Društveni sklad 25.807 25.799 Kratkoročne obveznosti 114 386 SKUPAJ OBVEZNOSTI 25.921 26.185 mag. Matjaž Čepin blagajnik Muzejskega društva Škofja Loka 368 Zbor članov Muzejskega društva Škofja Loka za leto 2012 / LR 59 Poro čilo predsednika. Nadzornega odbora Muzejskega društva Škofja Loka za leto 2012 Nadzorni odbor Muzejskega društva Škofja Loka, v sestavi Vincencij Demšar, Peter Pokorn in mag. Srečko Beričič kot predsednik, se je sestal 23. marca 2013, v prisotnosti predsednika društva mag. Aleksandra Igličarja in blagajnika mag. Matjaža Čepina. Nadzorni odbor je pregledal vestno in natančno pripravljeno gradivo ter poslovanje društva v letu 2012. Člani odbora so se sej izvršnega odbora redno udeleževali in tekoče spremljali njegovo delovanje. Poslovanje društva je bilo skladno s statutom in sklepi izvršilnega odbora. Nadzorni odbor je pregledal tudi specifikacijo stroškov za izdane publikacije in avtorske honorarje. Izdatki so bili v okviru letnega programa dela in načrta društva ter sredstev, ki jih prejme društvo od Občine Škofja Loka. V avtorskih pogodbah je treba zapisati, da se isti prispevki v drugih publikacijah lahko objavljajo samo s soglasjem uredniškega odbora Loških razgledov in z obvezno navedbo, da gre za ponatis iz Loških razgledov. Tradicionalno sodelovanje med Muzejskim društvom in Loškim muzejem je bilo dobro. Člani izvršnega odbora so tudi v letu 2012 uspešno izpeljali zastavljene naloge. Kljub recesiji je društvo z uspešnim finančnim poslovanjem omogočilo izvedbo vseh načrtovanih projektov. Delovanje Muzejskega društva Škofja Loka je bilo v letu 2012 dobro organizirano in vodeno, poslovanje skladno s predpisi, dokumentacija pregledna in lepo urejena, zato nadzorni odbor zboru članov predlaga, da potrdi poročila o delovanja Muzejskega društva Škofja Loka v letu 2012, predsedniku mag. Aleksandru Igličarju, blagajniku mag. Matjažu Čepinu in uredniškemu odboru Loških razgledov pa izreka posebno pohvalo za uspešno delo. mag. Srečko Beričič predsednik nadzornega odbora Vsebinski program dela Muzejskega društva Škofja Loka za leto 2013 IZDAJA 59. ŠTEVILKE LOŠKIH RAZGLEDOV Predstavitev 59. številke Loških razgledov bo v sredo, 12. junija 2013, v Sokolskem domu. IZDAJA DONESKOV IN VODNIKOV • V letu 2013 smo že izdali PASIJONSKE DONESKE 2013/8, urednik Alojzij Pavel Florjančič. Predstavitev je bila 28. februarja 2013, v Sokolskem domu. LR 59 / Zbor članov Muzejskega društva Škofja Loka za leto 2012 369 • Načrtujemo izdajo vodnika ALEJA ZNAMENITIH LOČANOV, urednik in glavni avtor Alojzij Pavel Florjančič. Izid smo načrtovali že v letu 2012, a na občinskem razpisu nismo dobili sofinanciranja, zato ga bomo ponovno prijavili v letu 2013. BLAZNIKOVI VEČERI • 11. februarja 2013 smo v Sokolskem domu sodelovali pri slovesnosti ob 150-letnici prve Prešernove proslave na Slovenskem, • 28. februarja 2013 je bila v Sokolskem domu javna predstavitev PASIJONSKI DONESKI 2013/8, ki je bila združena z razstavo Tisnikarjev pasijon. Pred tem je bilo 3. srečanje slovenskih pasijonskih krajev. Pobudnik razstave in glavni organizator večera je bil Alojzij Pavel Florjančič. • 12. marca 2013 je bila v Sokolskem domu predstavitev knjižne monografije IVE ŠUBIC, SLIKAR POLJANSKE DOLINE. • maj 2013: Jože Štukl, mag.: Arheološka obdobja na ozemlju nekdanjega loškega gospostva • 12. junija 2013: izid in predstavitev 59. številke LOŠKIH RAZGLEDOV • september 2013: dr. France Megušar: Hieronim Megiser in njegov večjezični slovar • oktober 2013: Blaznikov večer, posvečen 110-letnici rojstva dr. Tineta Debeljaka in dr. Pavleta Blaznika. OSTALE DEJAVNOSTI • september ali oktober 2013: društveni izlet po Sloveniji (možnost večjega števila udeležencev) mag. Aleksander Igličar predsednik Muzejskega društva Škofja Loka LR 59 / Zbor članov Muzejskega društva Škofja Loka za leto 2012 370 Aleksander Igličar Blaznikovi večeri in drugi pomembni dogodki v letu 2012 V letu 2012 smo v Muzejskem društvu Škofja Loka pripravili devet Blaznikovih večerov, tri razstave, organizirali koncert mešanega pevskega zbora slovenskega doma San Justo iz Buenos Airesa, bili glavni organizatorji srečanja slovenskih pasijonskih krajev in sodelovali na mednarodnem posvetu Prostovoljstvo kot vrednota za lokalne skupnosti. Torek, 17. januar 2012, Galerija Franceta Miheliča, Škofja Loka Blaznikov večer: POGOVOR Z JUBILANTOM ALFONZOM ZAJCEM, častnim članom Muzejskega društva Škofja Loka Z jubilantom 80-letnikom Alfonzom Zajcem se je pogovarjal Tone Košir. Alfonz Zajec živi v rodnih Žireh, bil je vodja društvenega pododbora v Žireh, prvi in dolgoletni predsednik Muzejskega društva Žiri, prizadevni soorganizator muzejske zbirke v Žireh ter raziskovalec zgodovinskega, družbenega in gospodarskega življenja na Žirovskem. Za častnega člana Muzejskega društva Škofja Loka je bil imenovan leta 1993, za častnega člana Muzejskega društva Žiri pa leta 2000. Njegova življenjska pot in delo sta predstavljena v pogovoru Alfonz Zajec, pred njegovo 80-letnico, ki je bil objavljen v Žirovskem občasniku (41/2011). V pogovoru se je spominjal tudi sodelovanja s »podnunci«, Blazni-kom, Debeljakom in Planino, ki so bili leta 1937 glavni ustanovitelji Muzejskega društva Škofja Loka. Blaznika in Planino je spoznal leta 1970, ko je bil v Žireh oblikovan pododbor loškega muzejskega društva, Debeljaka pa je srečal leta 1965, ko je bil na obisku pri svojih sestrah v Buenos Airesu. Jubilant Alfonz Zajec in Tone Košir. (foto: Aleksander Igličar) LR 59 / Blaznikovi večeri in drugi pomembni dogodki v letu 2012 371 Torek, 14. februar 2012, velika predavalnica Gimnazije Škofja Loka HOMMAGE a TONE LOGONDER ('1932-1987-2012) Ob 80. obletnici rojstva in 25. obletnici smrti akademskega kiparja Toneta Logondra smo v sodelovanju z Gimnazijo Škofja Loka pripravili spominski večer, katerega pobudnik in organizator je bil Alojzij Pavel Florjančič. Lahko rečemo, da je bil Tone Logonder loški mestni kipar, saj je v mestu postavljenih veliko njegovih del: kip Jurija in Agate pred Namo, kip matere v Podlubniku, Groharjev kip v Groharjevem naselju, relief na pročelju knjižnice idr.. Ena njegovih najbolj prepoznavnih stvaritev je monumentalni kip slikarja Ivana Groharja, ki je bil postavljen v Sorici leta 1981, ob 70. obletnici njegovega rojstva (več o dogodku lahko preberete v ločenem prispevku). Petek, 9. marec 2012, Sokolski dom, Škofja Loka - Predstavitev PASIJONSKIH DONESKOV 201217 - Odprtje razstave PASSIO AMORIS, akademskega slikarja MATEJA METLIKOVIČA - Odprtje razstave ilustracij PASIJON UBOGIH, akademske kiparke NEVE GRCE - 2. SREČANJE SLOVENSKIH PASIJONSKIH KRAJEV V okviru Dnevov Škofjeloškega pasijona 2012 smo pripravili predstavitev Pasijonskih doneskov 2012/7, ki jih je, tako kot vse dosedanje, uredil Alojzij Pavel Florjančič. Pesnik dr. Andrej Capuder je prebral nekaj verzov iz pesnitve Pasijon ubogih, ki jo je napisal po vzoru Škofjeloškega pasijona. Del pesnitve je objavljen v Pasijonskih doneskih, v celoti pa je v knjižni obliki izšla pri založbi Novi svet. V sodelovanju s Kulturnim centrom Sokolski dom smo pripravili razstavo akademskega slikarja Mateja Metlikoviča, z naslovom Passio Amoris. Umetnika in razstavo je predstavil umetnostni zgodovinar mag. Andrej Doblehar. V hodniku Sokolskega doma je bila na ogled tudi razstava ilustracij pesnitve Pasijon ubogih, akademske kiparke Neve Grce. V kulturnem programu je nastopila vokal-no-glasbena skupina His Master's Voice band iz pobratenega mesta Tabor na Češkem. Mag. Aleksander Igličar, urednik Alojzij Pavel Florjančič, slikar Matej Metlikovič, slikarka Neva Grce, pesnik dr. Andrej Capuder in umetnostni zgodovinar mag. Andrej Doblehar. (foto: Milena Igličar) LR 59 / Blaznikovi večeri in drugi pomembni dogodki v letu 2012 372 Pred tem je popoldan potekalo 2. srečanje slovenskih pasijonskih krajev, na temo Komu in zakajpasijoni danes. Na srečanju sta navzoče uvodoma nagovorila pobudnik srečanja Alojzij Pavel Florjančič in loški župan mag. Miha Ješe. V nadaljevanju so svoja razmišljanja predstavili kapucin Štefan Kožuh, gvardijan loškega kapucinskega samostana, Borut Gartner, režiser Škofjeloškega pasijona 2009, Nejc Ilc iz Ribnice, Miha Trpin iz Višnje Gore in Luisa Maria Ruhdorfer z avstrijske Koroške. Gospa Ana Florjančič je prebrala razmišljanje Irme Krečič Slejko z Vipavskega križa. Njihovi prispevki so objavljeni v Pasijonskih doneskih 2013/8. Četrtek, 15. marec 2012, Galerija Franceta Miheliča, Škofja Loka Blaznikov večer: ARHEOLOŠKO JAMSKO NAJDIŠČE DIVJE BABE V DOLINI IDRIJCE IN NEANDERTALSKA PIŠČAL Navzoče je uvodoma pozdravil Jože Štukl, organizator večera in skrbnik Blaznikovih večerov v izvršnem odboru Muzejskega društva Škofja Loka. V nadaljevanju je arheolog dr. Matija Turk predstavil potek izkopavanj v jami Divje Babe pod Šebreljami nad dolino Idrijce. V jami je bila najdena tudi neandertalska piščal iz stegenske kosti mladega medveda, ki naj bi bila stara med 50 000 in 60 000 let in je najstarejše doslej najdeno glasbilo na svetu. V drugem delu večera je akademski glasbenik Ljuben Dimkaroski nean-dertalsko piščal prikazal kot glasbilo. Na repliki, ki dosega zmogljivost glasbenih inštrumentov, je zaigral slovenske ljudske in klasične pesmi. Replike piščali izdeluje sam, z igranjem na njih pa se je predstavil že marsikje po svetu. Torek, 10. april 2012, Galerija na Loškem gradu, Škofja Loka - Predstavitev knjige 40 LET SEVERJEVIH NAGRAD - Odprtje razstave portretnih fotografij Staneta Severja PODOBE KARIZME Vsebino knjige, ki je izšla kot 27. naslov v naši knjižni zbirki Doneski, je predstavil urednik Marko Črtalič. Predstavitve se je udeležilo veliko udeležencev, med njimi so se mnogi še živo spominjali zadnje premiere velikega slovenskega igralca Staneta Severja, monodrame Krotko dekle, ki jo je odigral decembra leta 1970, v galeriji na Loškem gradu. Med udeleženci je bil tudi Lojze Malovrh, prvi predsednik Sklada Staneta Severja. Urednik knjige 40 let Severjevih nagrad Marko Črtalič. (foto: Aleksander Igličar) LR 59 / Blaznikovi večeri in drugi pomembni dogodki v letu 2012 373 Ob izidu knjige je Loški muzej Škofja Loka pripravil razstavo portretnih fotografij igralca Staneta Severja, z naslovom Podobe karizme. Na razstavi je bilo prikazanih več kot 40 Severjevih portretnih fotografij fotografov Vlastje Simončiča, Leona Dolinška in Željka Stevanica. Razstavo je pripravil kustos Loškega muzeja Boštjan Soklič. Sreda, 25. april 2012, Galerija Franceta Miheliča, Škofja Loka Blaznikov večer: PRAZGODOVINSKI MAGIJSKI SIMBOLI IN NJIHOVA KONTINUITETA Večer je pripravil Andrej Rant, upokojeni zobozdravnik in dolgoletni član Muzejskega društva Škofja Loka, ki že več kot 30 let proučuje prazgodovinsko duhovno kulturo v Evropi, izvor predkrščanskih verovanj, praznikov in običajev ter etimologijo slovenskih besed in istoizvornih izrazov v drugih evropskih jezikih. V predavanju je predstavil izvor in pomen prazgodovinskih znakov ter simbolov, ki so v ljudski umetnosti in običajih preživeli vse do današnjih dni. Andrej Rant (foto: Aleksander Igličar) Torek, 29. maj 2012 - Koncert mešanega pevskega zbora slovenskega doma San Justo iz Buenos Airesa, cerkev sv. Jurija, Stara Loka - Odprtje razstave BARA REMEC, ilustratorka del Tineta Debeljaka, vhodna avla Gimnazije Skofja Loka Pevci zbora San Justo, pod vodstvom zborovodkinje Andrejke Selan Vombergar, so navdušili poslušalce, ki so napolnili starološko cerkev sv. Jurija. V prvem delu koncerta so pevci izjemno občuteno zapeli slovenske pesmi, v drugem delu pa, preoblečeni v ponče, živahne argentinske pesmi. Izjemnega navdušenja je bila deležna maša Misa criolla, argentinskega skladatelja Ariela Ramireza, v kateri je blestel solist Marcelo Brula. Na duhovni ravni je bil osrednja osebnost večera znameniti Ločan dr. Tine Debeljak, soustanovitelj Muzejskega društva Škofja Loka, saj je ravno njegova ustvarjalna dediščina pripeljala do gostovanja zbora San Justo v Škofji Loki. Zborovodkinja Andrejka Selan Vombergar je poročena z Debeljakovim vnukom, fotografom Markom Vombergarjem, v zboru prepeva tudi njun sin Marjan, Debeljakov pravnuk. V Debeljakov spomin so pevci zapeli pesem Pisemce, za katero je Debeljak napisal besedilo. Pred koncertom je bila v vhodni avli Gimnazije Škofja Loka odprta razstava Bara Remec, ilustratorka del Tineta Debeljaka. Na panojih je bila predstavljena LR 59 / Blaznikovi večeri in drugi pomembni dogodki v letu 2012 374 življenjska pot in delo umetnice Bare Remec (1910-1991), ki je veliko umetniškega ustvarjanja namenila likovni opremi knjižnih del in drugih izdaj svaka dr. Tineta Debeljaka. Bara Remec je širši javnosti žal premalo poznana, saj je po 2. svetovni vojni odšla v Argentino. Mnogi jo imajo za eno največjih slovenskih likovnih umetnic. Slikarka Bara Remec je povezana tudi s Škofjo Loko, saj je leta 1936 za odrsko uprizoritev Škofjeloškega pasijona, ki je bila za sedanjo šolo Škofja Loka-Mesto, narisala impozantno kuliso »loškega placa«. Škofjeloški pasijon je bil leta 1936 v Škofji Loki, v priredbi in režiji Tineta Debeljaka, uprizorjen po več kot 150-tih letih. Avtorica razstave je bila Helena Janežič, vodja zbirke tiskov Slovencev zunaj Republike Slovenije v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani in podpredsednica Muzejskega društva Škofja Loka. Na odprtju razstave so zapeli pevci zbora San Justo, Debeljakova vnukinja Mojca Vombergar pa se je v nagovoru spominjala stare tete Mešani pevski zbor San Justo, pod vodstvom Andrejke Selan Vombergar, Bare in atka Tineta. med koncertom v cerkvi sv. Jurija v Stari Loki. (foto: France Stele) Sreda, 13. junij 2012, Sokolski dom, Škofja Loka Predstavitev 58. številke LOŠKIH RAZGLEDOV Vsebino nove številke Loških razgledov 58/2011 sta predstavili urednica Judita Šega in avtorica Mojca Ferle, ki je spregovorila o življenju in delu častne dvorne dame Franje Tavčar (1868-1938), širšemu krogu ljudi najbolj poznane kot žena pisatelja Ivana Tavčarja. V njeni predstavitvi smo spoznali široko družbeno, predvsem karitativno delovanje Visošce (Visoške gospe, kot jo je rad poimenoval mož Ivan Tavčar) v tedanjem ljubljanskem in širšem slovenskem meščanskem življenju. Urednica Loških razgledov Judita Šega in avtorica Mojca Ferle na predstavitvi 58. številke Loških razgledov. (foto: Aleksander Igličar) LR 59 / Blaznikovi večeri in drugi pomembni dogodki v letu 2012 375 Petek, 30. junij 2012, Sokolski dom, Škofja Loka Mednarodni posvet PROSTOVOLJSTVO KOT VREDNOTA ZA LOKALNE SKUPNOSTI Občina Škofja Loka je kot partnersko mesto v Evropskem projektu Prostovoljstvo nas povezuje organiziralo mednarodni posvet, ki je potekal od 28. do 30. junija. Poleg Škofje Loke v projektu sodelujejo še mesta Neuviller-la-Roche (Francija), Magherani (Romunija) in Penela/Rabacal (Portugalska). Glavna organizatorka posveta je bila mag. Andreja Ravnihar Megušar. Na posvetu je pomen prostovoljstva v Muzejskem društvu Škofja Loka predstavil predsednik mag. Aleksander Igličar. Sreda, 26. september 2012, Sokolski dom, Škofja Loka Blaznikov večer: »SAMO, KDOR JE DEDIČ, MORE BITI PIONIR« (A. J. Heschel), pogovorni večer z akademikom Zorkom Simčičem V okviru Dnevov evropske kulturne dediščine smo pripravili pogovorni večer z akademikom Zorkom Simčičem, s katerim sta se pogovarjala Tone Rode, direktor Družine, in mag. Aleksander Igličar, predsednik Muzejskega društva Škofja Loka. Ločani in mnogi udeleženci od drugod so napolnili Kristalno dvorano Sokolskega doma in s tem izrazili spoštovanje akademiku Zorku Simčiču. Pisatelj Zorko Simčič (rojen 1921) ima izjemno zanimivo življenjsko pot, na kateri je doživel mnogo preizkušenj. Rojen je bil v Mariboru, v družini, ki se je pred italijanskim nasiljem umaknila iz Goriških Brd. Po 2. svetovni vojni ga je življenjska usoda, kot mnoge druge Slovence, popeljala v Argentino, leta 1994 se je z družino vrnil v Slovenijo. Njegov najbolj znan roman je Človek na obeh straneh stene (napisan leta 1957), za katerega je leta 1993 prejel nagrado Prešernovega sklada. Leta 2011 je postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Za življenjsko delo je februarja 2013 prejel Prešernovo nagrado. V prvem delu večera se je pogovor nanašal na najnovejši Simčičev roman Poslednji deseti bratje, ki je izšel januarja 2012. Roman je bil zasnovan konec 60. let, v Buenos Airesu in na Danskem, dokončan pa zadnja leta, večinoma na Visokem v Poljanski dolini, v apartmajih Cvetje v jeseni. Pisatelj je omenil, da je za opise lepot narave in rož navdih dobil ravno v okolici Visokega. Roman se navezuje na starodavni motiva desetništva, ko je moral deseti otrok v družini od doma, da bi zadoščeval za pretekle zablode v družini in preprečeval morebitne prihodnje. Pisatelj je motiv desetništva prenesel na življenjsko pot 21 oseb, ki jih je usoda 2. svetovne vojne popeljala na različne konce sveta. Vedeli so »zakaj« so šli od doma, skozi njihove zgodbe pa pisatelj postavlja vprašanje »za kaj« so morali iti, i Akademik Zorko Simčič v preddverju Sokolskega doma. (foto: France Stele) LR 59 / Blaznikovi večeri in drugi pomembni dogodki v letu 2012 376 v smislu desetniškega zadoščevanja - za njih same?; za njihove družine?; za ves slovenski narod?. Pisatelj ne da končnega odgovora in ga prepušča bralcu, prihodnosti oziroma večnosti. Ob koncu večera je ddr. Marija Stanonik roman Poslednji deseti bratje označila za največji slovenski roman, ki se s tematiko navezuje na čas 2. svetovne vojne, s samo vsebino pa odslikava še kako aktualne dileme sedanjega globalnega človeka oziroma človeštva. V drugem delu večera je akademik Zorko Simčič obširneje spregovoril o filozofu Milanu Komarju, in sicer ob tretjem ponatisu njegovih razprav in esejev Pot iz mrtvila, ki jih je izdala Založba Družina. Milan Komar je bil Simčičev sovrstnik (rojena sta istega leta), bližje pa sta se spoznala in sodelovala v Argentini. Milan Komar je del mladosti preživel v Škofji Loki, kjer je njegov oče služboval kot davčni uslužbenec. Simčič meni, da je Milan Komar največji slovenski filozof, ki pa je žal v stroki in tudi širše spregledan. Poudaril je, da je imel Milan Komar izjemno lepe spomine na Škofjo Loko ter osebno in filozofsko prepričanje, da se človekova osebnost v največji meri oblikuje v času otroštva. Vse to sije tudi iz soneta Škofji Loki, ki ga je Komar zapisal ob praznovanju tisočletnice našega mesta. Zorko Simčič je filozofa Milana Komarja in njegovo delo obširneje predstavil v Loških Akademik Zorko Simčič v pogovoru z mag. Aleksandrom Igličarjem in razgledih 55/2008. Tonetom Rodetom. (foto: France Stele) Četrtek, 8. november 2012, Galerija Franceta Miheliča, Škofja Loka Blaznikov večer: IZPODNEBNIKI (METEORITI) NA SLOVENSKEM Na naravoslovnem Blaznikovem večeru je prof. dr. Dragan Božič z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU v Ljubljani predstavil izpodnebnike oziroma meteorite na Slovenskem. V prvem delu večera je predstavil bogato mineraloško zbirko barona Žige Zoisa (1747-1819), ki je obsegala okrog 5 000 primerkov. Večina zbirke je danes shranjena v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. V zbirki je imel tudi tri meteorite, in sicer kamnitega iz Stonaržova na Moravskem, železnega iz Loketa na Češkem in kamnito-železnega iz Krasnojarska v Sibiriji. Na ozemlje današnje Slovenije so padli oziroma so bili doslej najdeni trije meteoriti. Prvi je padel na zemljo 31. marca 1908, blizu kraja Avče ob reki Soči, drugi je priletel iz vesolja 9. aprila 2009, na Mežakljo nad Jesenicami, tretji je bil najden 5. novembra 2009, v gozdu blizu Javorij, kjer ga je našel domačin LR 59 / Blaznikovi večeri in drugi pomembni dogodki v letu 2012 377 Vladimir Štibelj, ko je delal novo gozdno pot. Javorski meteorit je v Loških razgledih 57/2010 obširneje predstavil geolog Alojzij Pavel Florjančič, ki je imel pomembno vlogo pri njegovem prepoznavanju. Restavriranje freske iz zidne niše na opornem zidu Nunskega vrta Za zaključek predstavitve najpomembnejših dogajanj v Muzejskem društvu Škofja Loka v letu 2012 moramo omeniti še zaključek restavriranja freske, ki je bila v zidni niši na opornem zidu Nunskega vrta. Na zboru članov Muzejskega društva marca 2010 je član Marko Vraničar opozoril, da je freska v zelo slabem stanju in obstaja velika nevarnost, da bo zaradi puhlosti zidnega ometa odpadla. Pobudo smo posredovali strokovnim službam na Občini Škofja Loka in pristojnemu zavodu za varstvo kulturne dediščine. Za restavriranje freske se je osebno zavzel župan mag. Miha Ješe in konec leta 2011 je bila freska strokovno odstranjena in predana v restavriranje. Ogled restavrirane freske je bil na Loškem gradu 1. avgusta 2012, ob odprtju parkirišča na Nunskem vrtu. Več o poteku restavriranja in umetnostno-zgodovinski vrednosti freske nam je povedal Boštjan Soklič, kustos Loškega muzeja: Freska, sneta s stene niše opornega zidu nunskega vrta v Škofji Loki, je brez dvoma kakovostno likovno delo, ki ima poleg likovne vrednosti še zgodovinsko in emocionalno vrednost. Ker so iz druge polovice 19. stoletja freske v kontekstu zunanjih prostorskih zasnov in ureditev redke, je njena vrednost še večja. Že pozi-cioniranje samega motiva v stensko nišo je posebnost, izbira motiva prav tako. Motiv Kristusa z otroki je sicer navzoč v zahodnoevropski umetnosti, a je redek. Običajno se pojavlja v tabelnem slikarstvu (olje na platno, olje na les, tempera na les), redkeje pa v sakralni umetnosti. Loška freska je glede na vsa našteta dejstva pomembno delo. S prenosom v prostore Loškega muzeja smo jo zaščitili pred možnim dokončnim propadom (plesen, onesnaženost zraka, vandalizem ipd.). Fresko pripisujemo Janezu Šubicu, loškemu podobarju, dejavnemu v drugi polovici 19. stoletja, ne samo v Škofji Loki in njeni okolici, temveč tudi na širšem področju Slovenije. Gre za klasično freskoslikarstvo, za stensko tehniko slikanja s pigmenti na svež apnen omet. Vsebina freske se navezuje na priliki iz Markovega in Matejevega evangelija, v katerih se Kristus pojavlja z otroki. Za njim so apostoli, ki so ljubosumni, ker se Kristus posveča otrokom. Posebnost loške upodobitve je sam lik Kristusa. Ta namreč ne sledi sirskemu ali bizantinskemu modelu s temnimi lasmi. Loški Kristus iz niše nunskega vrta bolj spominja na renesančnega viteza z urejenimi lasmi rdečkaste barve. Je pa zanimiv podatek, da se Kristus z rdečimi lasmi prvič omenja v indijskih virih iz 6. in 7. stoletja. Na freski je dobro viden tudi golobradi Janez Evangelist in seveda biblijska krajina, predstavljena s palmo v ozadju. Stil, barvitost in način izvedbe razodevajo avtorjev naslon na srednjeveške in renesančne stenske slikarije s tematiko iz Kristusovega življenja ter freskantovo poznavanje tako domače kot severno italijanske likovne umetno- LR 59 / Blaznikovi večeri in drugi pomembni dogodki v letu 2012 378 sti. Na freski prepoznavamo tipične italijanske vplive starejših umetnostnih obdobij, predvsem renesanse. Fresko so s stene niše sneli strokovnjaki Restavratorskega centra iz Ljubljane, ki so jo tudi restavrirali, muzealci Loškega muzeja pa smo zanjo našli primerno mesto na Loškem gradu. Freska je bila loški javnosti prvič predstavljena 1. avgusta 2012, po slavnostni otvoritvi novega parkirišča na nekdanjem nunskem vrtu. Ob tej priložnosti si jo je ogledalo vsaj 50 obiskovalcev. Ker smo jo umestili v stalno zbirko na prehodu med pritličjem in spodnjimi, prenovljenimi prostori v vzhodnem delu Loškega gradu, jo vidijo praktično vsi naši obiskovalci, ki si muzejske zbirke ogledujejo bolj študijsko. Slutimo, da freska z motivom Kristusa in otrok ni bila edina slikarija v zasnovi obzidja. Logično bi bilo, da bi sledove polikro- macije našli še v kakšni od preostalih niš. Mogoče stroko čaka še kakšno presenečenje, loško javnost pa tudi. Glede na vse kakovosti, ki jih ima freska domnevnega avtorja Janeza Šubica, ima za tisočletno mesto neprecenljivo vrednost, zasluži pa si tudi širšo pozornost tako strokovne kot laične javnosti. Kustos Boštjan Soklič pred restavrirano fresko z Nunskega vrta. LR 59 / Blaznikovi večeri in drugi pomembni dogodki v letu 2012 379 Helena Janežič Novosti v zbirki Doneski ZA VZDRZEVANJE PASIJONSKE KONDICIJE Doneski 26 Memorabilia Locopolitana 15 Pasijonski doneski 2012/7; Škofja Loka : Muzejsko društvo, 2012, 184 +[16] str. i Tudi v letošnjem letu neumorni urednik in zbiralec Alojzij Pavel Florjančič skrbi za našo dobro pasijonsko kondicijo. V 7. zvezku Pasijonskih doneskov je nanizal kopico zanimivosti, novih odkritij in spoznanj. V pasijonsko razpoloženje nas že uvodoma popelje Pasijon ubogih dr. Andreja Capudra, v verze prelito razmišljanje ob vedno aktualni tematiki. Pasijonov na Koroškem se je v svojih raziskovalnih nalogah lotila Luise Maria Ruhdorfer in dognanja predstavila v obsežnem prispevku Koroški pasijoni. Že kar tradicionalno tudi letos urednik predstavi novo odkriti pasijon, tokrat je to Gregorin-Tominčev I.N.R.I., iz leta 1928, ki ga je našel p. Felicijan Pevec v novomeškem frančiškanskem samostanu. Sledi urednikov prispevek o imenovanem delu, predstavitev obeh avtorjev in razmišljanje o duhovni drami na Slovenskem v 20. stoletju. Pasijonski razgledi nam ponujajo razgled na nekaj slovenskih in evropskih pasijonskih iger, ki so se odvile v minulem letu, med drugim so to Višnjegorski pasijon, izviren pasijon iz Vira pri Domžalah, Ribniški pasijon ter Intlioi CatWiW Lulio Mor» nuMO*« tdyaTtl GregMin S. Rooidn Tonmiff Pavol Ftoriant't 380 Novosti v zbirki Doneski / LR 59 pasijon iz kraja St. Margarethen v Avstriji. Sledi prispevek o kongresu Evropasijona, ki se je aprila odvijal v italijanskem mestecu Cantian, kjer najdemo podatek, da v Evropi deluje kar 80 pasijonskih skupin. Zelo zanimiva in pregledna je tudi tabela o pasijonih po Evropi, s podatki o tem kdaj, na koliko let in kje natančno se odvijajo. Ilustracije za tokratno številko sta prispevala Neva Grce in Matej Metlikovič; njegov katalog k razstavi, z naslovom Passio amoris, je tudi priloga tokratni številki. Razstava je bila v velikonočnem času na ogled v Sokolskem domu v Škofji Loki. 40 LET SEVERJEVIH NAGRAD Doneski 27 40 let Severjevih nagrad (uredil Marko Črtalič); Škofja Loka : Muzejsko društvo, 2012, 95 str. O tem, da ima Škofja Loka, zibelka prvega slovenskega dramskega besedila, bogato tradicijo gledališkega izročila, govori tudi 40-letnica podeljevanja Severjevih nagrad. Imenuje se po legendarnem slovenskem igralcu Stanetu Severju, ki je oblikoval nad 250 gledaliških in filmskih vlog ter sodeloval pri neštetih radijskih igrah. Že pred 2. svetovno vojno je nastopil v ljubljanski Drami in postal eden njenih vodilnih igralcev, igral je v prvem slovenskem celovečercu, prejel dve Prešernovi nagradi in kot izredni profesor poučeval na AGRFT. Po razhodu z Dramo je oblikoval samostojno Gledališče enega in svojo prvo predstavo -monodramo Krotko dekle - izvedel prav v Škofji Loki. Nato še trikrat, potem ga je presenetila nenadna smrt. Knjiga je poklon velikemu umetni ku, ki je tudi v Škofji Loki pustil svoj pečat. O njem spregovorijo njegovi učenci, sodelavci in prijatelji. Hkrati je zbornik pregled dogajanja na slovenski poklicni in ljubiteljski gledališki sceni zadnjih 40 let in zato obvezno branje za vse gledališke navdušence. LR 59 / Novosti v zbirki Doneski 381 BESEDA V LOKI Zbirka Krekiana 8 Doneski 28 Beseda v Loki, 150 let od Narodne čitalnice do sodobne knjižnice; Muzejsko društvo Škofja Loka, Knjižnica Ivana Tavčarja, 2012, 64 str. Pisana in govorjena slovenska beseda imata v Škofji Loki od nekdaj pomembno mesto. O tem priča tudi visoka obletnica Besede, prireditve, ki so jih od šestdesetih let 19. stoletja naprej prirejali po vsem slovenskem ozemlju in v katerih so se Slovenci kulturno in politično udejstvovali. Ob tej priložnosti je Oton Detela, domoljub in posestnik Ajmanovega gradu, v Loki odprl narodno čitalnico, prvo na Gorenjskem in sedmo na Slovenskem. Natanko 150 let po tem dogodku je Knjižnica Ivana Tavčarja, s pomočjo Muzejskega društva Škofja Loka, pripravila »novo« Besedo. Na prireditvi so ob bogatem kulturnem programu, v zanimivem besednem dvoboju ženskega in moškega »glasu«, izpod peresa Ludvika Kaluže, Ločane podučili o tem, kakšna je zgodovina čitalništva in knjižnic v našem mestu. Ob tej priložnosti je izšla brošura, ki prinaša celoten program Besede iz leta 2012: Kaluževo besedilo, napisano v obliki dvogovora med ' ' '' ' moškim in žensko, nagovor mag. Mihe Ješeta, župana Občine Škofja Loka, ter direktorja knjižnice mag. Hi»' if ,rhJiwer; Matjaža Eržena, ki je Knjižnico Ivana Tavčarja predstavil še v številkah. Drobno knjižico zaključi prispevek Alojzija Pavla Florjančiča o Prešernovi Besedi v Škofji loki, s katerim nam še dodatno odpre pogled v burne čase slovenskega narodnega prebujanja. Notranjost platnic krasi podoba nove knjižnice, ki jo Ločani že težko čakamo in jo je leta 2011 - v idejni zasnovi prenovitve blagovnice Nama - pripravil Biro Ravnikar/Potokar. 382 Novosti v zbirki Doneski / LR 59 Mojca Ferle Izlet Muzejskega društva Škofja Loka v München in Freising V spomin na slikarja Antona Ažbeta in v pobrateno mesto Freising Po večletnem premoru smo se pred petimi leti člani izvršnega odbora odločili, da oživimo nekdaj tako priljubljene društvene izlete. Po štirih enodnevnih smo tokrat sprejeli sklep, da bo letošnji, okrogli peti, društveni izlet dvodneven, saj je bil predlagan obisk pobratenega Freisinga. Celotno organizacijo je prevzel predsednik društva, ob izdatni pomoči mag. Mirjam Jan Blažic, članice društva in skrbnice za stike s Freisingom na občinski ravni. Tudi tokrat je zbiranje prijav potekalo pod stresom, saj je bilo 51 mest na avtobusu polnih v dveh urah (!), klicev in želja po udeležbi, ki jim nismo mogli ustreči, pa mnogo več. V petek, 21. septembra smo ob dogovorjenem času krenili na pot. Po začetnih formalnostih in pozdravnih besedah predsednika društva mag. Aleksandra Igličarja smo bili hitro v Avstriji. Prisluhnili smo Jožetu Štuklu, mag., ki nas je seznanil s historičnim pregledom zgodovinskih povezav med Škofjo Loko in Freisingom (973-1803). Nadaljevala je mag. Andreja Ravnihar Megušar, s predstavitvijo novejšega sodelovanja med mestoma, ki sta plodne stike nadgradili s podpisom listine o pobratenju (2004). Spomenik slikarju Antonu Ažbetu v Münchnu. (foto: Aleksander Igličar) LR 59 / Izlet Muzejskega društva Škofja Loka v München in Freising 383 V dobrem razpoloženju smo hitro premagovali kilometre do bavarske prestolnice München. Prijazno sta nas sprejela predsednik društva bavarsko-sloven-skega prijateljstva Marjan Kumer in Alenka Valena, ki sta hitro ugotovila, da smo potrebni okrepčila. Peljala sta nas v znano pivnico Hofbräuhaus, nekaj najbolj vzdržljivih pa se je odpravilo na raziskovanje starega mestnega središča. V Münchnu se je prav tisti konec tedna začel Oktoberfest. Na najbolj donosno mestno turistično prireditev so nas opominjali prešerno/»Prešernovo« razpoloženi mladci, opremljeni z bolj ali manj polnimi kozarci svetlega piva, ki ga je bilo moč dobiti kar pri uličnih prodajalcih piva, točenega iz mobilnih sodčkov. Gospod Kumer nam je nato razkazal glavne mestne znamenitosti, ogled pa smo dopolnili s krožno vožnjo do mestne četrti Schwabing. Glavni razlog, da smo se ustavili v bavarski prestolnici, je bila 150-letnica rojstva slikarja Antona Ažbeta (1862-1905), ki je na domačem kulturnem prizorišču minila brez opaznejšega spominskega dogodka. V Münchnu je Ažbe preživel dobrih dvajset let in tu vodil svojo slikarsko šolo. Skozi Leopoldov park smo se sprehodili do njegovega spomenika. V Münchnu je Ažbe v skromnih razmerah tudi umrl. Pokopan je v grobu svoje dobrotnice, krčmarice Kathi Kubus, vodje znamenite krčme Simplicissimus, kjer so se zbirali številni umetniki, Ažbe pa je bil eden njenih ustanoviteljev. Na njegov grob smo položili spominski venec in zapeli slovensko pesem. Večerno sonce se je počasi poslavljalo, ko smo zapuščali München. Mimo znanega nogometnega stadiona Arena in izjemno prometnega münchenskega letališča smo se bližali našemu končnemu cilju. Udeleženci izleta na stolnem griču v Freisingu. Zadaj Marijina cerkev, spomenik freisinškega škofa Otona in stolna knjižnica. (foto: Jože Stukl) LR 59 / Izlet Muzejskega društva Škofja Loka v München in Freising 384 V Freisingu nas je pričakala Monica Zauner, organizatorka našega obiska. Petkov večer smo zaključili v Hotelu zur Gred, kjer sta se nam pridružila tudi direktor občinske uprave Rupert Widmann in Dieter Thalhammer, dolgoletni župan Freisinga. Pod vodstvom članov Zgodovinskega društva Freising smo se v sobotnem dopoldnevu najprej povzpeli na stolni grič, kjer dominira imenitna stolnica, z baročnimi poslikavami bratov Asam in veliko oltarno sliko flamskega slikarja Petra Paula Rubensa. Freising, najstarejše bavarsko mesto ter duhovno in kulturno središče, je bil do leta 1821 tudi sedež škofije. Od tu so freisinški škofje več kot 800 let upravljali loško gospostvo. V novejšem obdobju so meščani Freisinga še posebej ponosni na povezave Freisinga z bivšim papežem Benediktom XVI. Joseph Ratzinger je tu študiral, bil profesor na tukajšnji univerzi in vrsto let tudi nadškof. Zato Ločani v njegovem grbu prepoznamo nam tako domačega zamorca s krono. Po spustu s stolnega griča smo si ogledali Marijin trg z rotovžem, v nekdanjem knezoškofijskem liceju pa znamenito baročno dvorano bratov Asam. S potepanja po mestu nas je pregnal šele dež, čakalo pa nas je tudi kosilo, na katerem smo se poslovili od prijaznih gostiteljev. Preden smo se dokončno utirili na pot proti Škofji Loki smo zavili še po obvezne odpustke za domače: bavarsko pivo in velike bavarske preste. Kar nekaj nas je bilo, ki smo Freising obiskali prvič. Nekaj ur sprehoda po mestu je bilo le za prvi vtis, ostalo je še veliko neodkritega in potrebovali bi še kakšen dodaten dan, zato namig loškim turističnim organizacijam, da Freising uvrstijo v svojo ponudbo, saj je s svojo zgodovinsko povezanostjo in novodobnim sodelovanjem z Občino Škofja Loka zagotovo zanimiv za širši krog Ločanov. LR 59 / Izlet Muzejskega društva Škofja Loka v München in Freising 385 Snežna Taler Izšlo je v letu 2012 Ramoveš, Janez: Skuz okn strejlam kurente Ljubljana : Cankarjeva založba, 2012, 91 str. Pesnik Janez Ramoveš živi in ustvarja v Suši pod Blegošem. Po petih pesniških zbirkah: Božjastnice (1990), Striptiz. Namesto KimBasinger (1995), Poročilo iz geta (2001), Staroselski ciklus (2006), Čreda (2010) je pred nami šesta, z naslovom Skuz okn strejlam kurente. Pesmi so težke, temne, tudi grozljive in spominjajo na balade. V njih se dogaja nekaj hudega, kar pa ni povedano do konca. Človeku vedno sledijo strah, zlo in nasilje, pred njimi se ne more ubraniti. Ramoveševe pošasti so sence 2. svetovne vojne. Pesnik piše v narečju Poljanske doline, kar deluje starosvetno, arhaično in skrivnostno. Pesniške zbirke, skupaj z uglasbenimi izdajami na CD-jih, ki jih poje Uršula Ramoveš, po mnenju poznavalcev sestavljajo enega najboljših sodobnih pesniških opusov. Za zbirko Skuz okn strejlam kurente je bil pesnik leta 2012 nagrajen z eno od dveh največjih pesniških priznanj v Sloveniji, Jenkovo nagrado. Ta je bila prvič podeljena pesniški zbirki, pisani v narečju. Premk, Martin: Poljanska vstaja in boj proti okupatorju v Sloveniji leta 1941 Ljubljana : Modrijan, 2012, 328 str. Martin Premk je zgodovinar in sociolog kulture, zaposlen kot kustos v Vojaškem muzeju Slovenske vojske. V svoji najnovejši knjigi Poljanska vstaja in boj proti okupatorju v Sloveniji leta 1941 piše o dogodkih v Škofjeloškem hribovju v hudi zimi 1941/42. V tem času je bila v Evropi na osvajalnem pohodu nemška nacistična vojska, ki se je ustavila na obalah Rokavskega preliva in pred Moskvo. LR 59 / Izšlo je v letu 2012 3 8 9 V prvem delu knjige avtor opisuje okupacijo in razkosanje Slovenije, ustanovitev Osvobodilne fronte in delovanje partizanske vojske. V drugem delu predstavi začetke vstaje, boje v Ljubljanski pokrajini, na Štajerskem in Gorenjskem do decembra 1941. Zadnji, najobsežnejši del knjige opisuje zgodovinske danosti za poljansko vstajo, gradnjo Rupnikove linije, nemško okupacijsko oblast na Škofjeloškem in njihovo nasilje nad Slovenci. V tem času je ustanovljen Cankarjev bataljon, začne se vstaja v Poljanski dolini, boji se preselijo v Selško dolino, v Rovt. Cankarjev bataljon se premakne v Dražgoše, 9. januarja Nemci napadejo vas. Poglavje se zaključi z opisom Dražgoške bitke in nemškimi ukrepi po končani vstaji. ^ Avtor je pripovedi dodal naslednje priloge: seznam padlih nemških policistov v Rovtu 12.12. 1941, dokumente in poročila nemškega orožni-štva ter seznam udeležencev poljanske vstaje v decembru 1941. Opis dogajanja v tem usodnem času dopolnjujejo pričevanja tistih, ki so bili udeleženci vstaje; hranijo jih v Loškem muzeju. Komar, Milan: Pot iz mrtvila Ljubljana : Družina, 2012, 290 str. TOt M (IT V Filozof in mislec Milan Komar se je rodil leta 1921, v Ljubljani, del mladosti je preživel v Škofji Loki. Študiral je pravo in filozofijo, po vojni se je iz Slovenije umaknil na Koroško in leta 1948 odpotoval v Argentino, kjer je bil profesor filozofije na katoliški univerzi. Imenovali so ga učitelj ljubezni do modrosti. Ker je bil mislec in učitelj, je le majhen del njegovih razmišljanj objavljen v pisani besedi. V knjigi Pot iz mrtvila je objavljena vrsta esejev, ki so nastali v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Filozofsko razmišljanje Milana Komarja hrepeni po zadnji jasnosti. Pojme iz obdobja antike in srednjega veka zna umestiti v sistem sodobnega humanističnega mišljenja. Piše tudi o človekovem iskanju naravnega reda in tako pred nami razprostira vrsto problemov iz življenja. Esej, po katerem je 390 Izšlo je » letu 2012/ LR 59 zbirka dobila naslov, govori o »vprašanjih mrtvila v skupnostnem življenju emigracije«. Avtor razmišlja, da boj »za življenje išče pot ven iz mrtvila, teži po stiku, po prisotnosti in udeležbi z vsem zares bivajočim, in končno po Viru bivanja samega«. Na koncu knjige je dodanih nekaj avtorjevih sonetov. Urednik zbirke Matija Ogrin pravi, da je Milan Komar le redko prijel za pero kot pesnik. To se je zgodilo ob praznovanju tisočletnice Škofje Loke, in temu dogodku je namenjenih pet spominskih sonetov. Gremo Kran puzdravt: Pripovedi iz Kranja z okolico in iz vasi Sorskega polja Celje : Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2012, 179 str. Knjiga z naslovom Gremo Kran puzdravt je izšla v zbirki Glasovi, ki že več let predstavlja folklorne pripovedi vse Slovenije. V letih od 2003 do 2010 je pripovedi Kranja ter vasi na Sorškem polju med mestnim in vaškim prebivalstvom zbirala Ivana Markun. Zbirateljica v uvodu pripoveduje o težavah svojega zbirateljske-ga dela. »V Kranju in vaseh na Sorškem polju je z zgodbami težko. Ni povedk, ni pravljic, nič od tega. Velikokrat sem slišala: »Oh dejte no, se je biv zmeraj sam dev!« In tako sem potem nagovarjala ljudi, naj mi pripovedujejo o svojih doživetjih v mladosti, o delu, šegah.« Zgodbe so razvrščene v sedem razdelkov: bajčne in legendne povedke, sledijo zgodovinske, največ je socialnih povedk, saj ljudje najlaže pripovedujejo o svojih mladostnih doživetjih. Nekaj je etnoloških zgodb, zbirko pa zaključujejo anekdote in šaljive pripovedi. Besedila, zbrana v vaseh ob reki Savi od Kranja do Medvod z najbližjo okolico, so pisana v gorenjskem narečju, ostala v rovtarskem. Že v stražiškem govoru gorenjščina polagoma prehaja v škofjeloško narečje, ki sega od Bitenj preko Škofje Loke do Pungerta ter v prve vasi na začetku dolin obeh Sor. Poleg narečnih besedil so v knjigi zapisana tudi besedila v gorenjskem pogovornem jeziku in mestnem govoru Kranja, ki se zelo približata knjižnemu jeziku. Besedila so zaradi lažjega razumevanja opremljena s krajšimi opombami, to so prevodi manj razumljivih besed v slovenski knjižni jezik. Knjigi sta na devetih straneh dodana Slovarček narečnih besed in Abecedni seznam pripovedovalcev, s pripadajočo številko pripovedi. LR 59 / Izšlo je v letu 2012 3 91 Celik, Pavle* Naši financarji (1918-1946) Ljubljana : Modrijan, 2012, 669 str. Pavle Čelik je doma iz vasi Volča pri Poljanah nad Škofjo Loko. Po končani gimnaziji v Škofjji Loki je služboval kot miličnik in nato kot starešina. Po tridesetih letih je kot poveljnik slovenske milice zaključil svojo službeno pot. Napisal je enajst knjig s področja varnostnih sil. Avtor v knjigi opisuje delo »financarjev«, imenovanih tudi finančna straža. Danes bi jih postavili med carino in finančno policijo. Finančna straža je bila uniformirana in oborožena, bila je tudi vojaško organizirana. V obdobju 19181946 je skrbela za pobiranje različnih dajatev in preprečevala razne oblike preprodaje ter tihotapljenja blaga. Nadzorovanje tihotapstva je opravljala predvsem na meji in tam imela tudi policijske naloge dodatnega zavarovanja državne meje. Pri pisanju knjige avtor ni našel nobenega slovenskega dela, ki bi opisovalo delovanje finančne straže, niti v času cesarja niti kasneje, v kraljevih časih. Morda zaradi neke vrste sovraštva do mož in fantov, ki so skrbeli, da so se izpolnjevale obveznosti do države. Bili so nepriljubljeni, zlasti med tistim delom prebivalstva, ki je kdaj i kršil predpise in bil zato v stikih z oboroženi-l mi stražniki. Pri svojem delu je avtor lahko uporabil bogato in raznovrstno arhivsko gradivo ter sindikalno časopisje. Nanizal je vrsto zanimivih osebnih zgodb financarjev, prebiramo lahko tudi pisma kmetov in tistih, ki so | zaradi raznih nevšečnosti zašli v finančne težave, zato je knjiga še posebej privlačna in zanimiva. 392 Izšlo je v letu 2012 / LR 59 Franc Podnar Kronika občin Škofja Loka, Železniki, Žiri in Gorenja vas - Poljane (od 1. januarja do 31. decembra 2012) 4. januarja 2012 - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bil koncertni večer izbrane glasbe za flavto in klavir, nastopila sta Ana Kavčič - Pucihar in Blaž Pucihar. 6. januarja - v Sokolskem domu je bil koncert pevskega zbora sv. Nikolaja iz Litije, pod vodstvom Helene Fojkar - Zupančič, izvajali so sakralno glasbo, tudi dela sodobnih skladateljev. - na Loškem odru je gostovala SNG Drama Ljubljana, s predstavo Vinka Möderndorferja Nežka se moži, v režiji Jake Andreja Valjavca. 7. januarja - v dvorani na Češnjici je bila oddaja Radia Slovenija Prizma optimizma, med gosti je nastopil Moški sekstet Ratitovec iz Železnikov. 8. januarja - v Dražgošah so proslavili 70-letnico bitke Cankarjevega bataljona in 55-letnico prireditev Po stezah partizanske Jelovice, med njimi sta tudi nočna pohoda s Pasje ravni in Ratitovca. Slavnostni govornik je bil predsednik države dr. Danilo Türk, spregovorila sta tudi borca Janez Stanonik in 96-letni cankarjevec Franc Čopi - Borutin; v kulturnem programu so sodelovali orkester Slovenske vojske, partizanska pevska zbora iz Ljubljane in Trsta, sopranistka Janja Hvala, igralca Aleksander Valič in njegov vnuk Domen Valič. 11. januarja - v Sokolskem domu na Mestnem trgu so odprli likovno razstavo puštalskih ustvarjalcev ter pripravili koncert Glasbene šole Škofja Loka. 12. januarja - na Loškem odru je Rotary klub Škofja Loka pripravil igro Ivana Tavčarja in Andreja Šubica Šarucova sliva, v izvedbi poljanskih ljubiteljskih igralcev. Prihodek od predstave so namenili družinam z veliko otroki. - v Galeriji Ivana Groharja na Mestnem trgu je Loški muzej Škofja Loka odprl razstavo likovnih del Manje Vandla. 14. januarja - v kulturnem domu v Retečah je bil ponovoletni koncert tamburašev Bisernice, sodelovala sta Folklorna skupina Sava iz Kranja in pevska skupina Dečve. 20. januarja - Loški oder je v spomin na pokojnega igralca Janeza Debeljaka uprizoril igro Mary Chase Harvey. 24. januarja - Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka je v Sredinem večeru v Kašči na Spodnjem trgu pripravila predstavitev knjige Vojka Hobiča, z naslovom Moji nastopi, zapuščina humorne ljudske pesnice Marinke Hobič. LR 59 / Kronika občin Škofja Loka, Železniki, Žiri in Gorenja vas - Poljane 393 28. januarja - na grajskem hribu v Škofji Loki je Društvo Rovtarji, smučanje po starem pripravilo 13. mednarodno tekmovanje v smučanju po starem. 31. januarja - v Galeriji Loškega muzeja na Loškem gradu so odprli gostujočo etnološko razstavo Življenje pod Triglavom. V januarju sta Muzejsko društvo Žiri in krajevna knjižnica iz Žirov pripravila Lenčkov večer, pogovor o Jerneju Lenčku, duhovniku in pisatelju domoznanskega besedila o Žireh. Pogovarjala sta se Alfonz Zajec, ob njegovi osemdesetletnici, in Miha Naglič. 1. februarja - v Sredinem večeru v Kašči je Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka predstavila knjigo Neže Maurer Kaj delajo palčki pozimi? 3. februarja - v Sokolskem domu na Mestnem trgu so odprli fotografsko razstavo Boruta Peterlina, z naslovom Flower Power. - na Loškem odru je bila gledališka predstava Slovenskega mladinskega gledališča Pohujšanje v dolini Šentflorjanski Ivana Cankarja. 4. februarja - ob slovenskem kulturnem prazniku je bil v dvorani DPD Svoboda v Žireh redni letni koncert Moškega pevskega zbora Alpina Žiri. - v dvorani na Češnjici so ob slovenskem kulturnem prazniku pripravili prireditev Ljubezen gore premika, nastopili so Mešani pevski zbor Domel Železniki, Ženski pevski zbor Kresnice iz Nove Gorice in člani KUD France Koblar iz Železnikov. 7. februarja - osrednjo občinsko proslavo ob slovenskem kulturnem prazniku sta v Škofji Loki pripravili Občina Škofja Loka in Osnovna šola Škofja Loka - Mesto. Kulturni program so izvedli učenci šole. - v kulturnem domu v Poljanah je bila prireditev Poklon prazniku, redni letni občni zbor KD Poljane, razstava fotografij Izidorja Jesenka, z naslovom Poljanska sephia, in gledališka monodrama Ivana Tavčarja in Andreja Šubica Šarucova sliva. - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bil Večer samospevov, nastopili so pianist Antony Spiri, mezzosopranistka Bernarda Fink - Inzko in basbaritonist Marcos Fink. 8. februarja - osrednja občinska proslava ob slovenskem kulturnem prazniku v Občini Gorenja vas - Poljane je bila v šoli v Javorjah, pod naslovom Govoril bom, kot me je mati učila. V šoli so odprli dva nova oddelka Vrtca Agata. 9. februarja - za Kamnitnikom je bila žalna slovesnost za petdesetimi talci, ki so bili na tem mestu ustreljeni 9. februarja 1944. Slavnostna govornika sta bila loški župan mag. Miha Ješe in dr. Ivan Kristan. 13. februarja - v župnijski cerkvi sv. Petra v Selcih je bilo 15. regijsko tekmovanje mladih glasbenikov Gorenjske na orglah. 14. februarja - Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka je v Kašči na Spodnjem trgu pripravila glasbeno - literarni večer Soneti ljubezni in druge ljubezenske pesmi, sodelovali so Tanja Jenko in Škofjeloški oktet. 15. februarja - v Galeriji Ivana Groharja na Mestnem trgu je Loški muzej Škofja Loka odprl razstavo Od zimskih spustov do olimpijskih krogov - loški zimski olimpijci in zmagovalci Pokala Loka. Razstavo je odprla loška olimpijka Špela Bračun - Vnuk. - v Centru domače in umetnostne obrti na Mestnem trgu so odprli čezmejno razstavo rokodelskih izdelkov Kunsthandwerk. 16. februarja - Loški oder je uprizoril igro Johna M. Syngeja Vražji fant z zahodne strani. 17. februarja - na 37. Pokalu Loka na Starem vrhu je nastopilo 250 mladih smučarjev iz 30 držav, skupni zmagovalci so bili Avstrijci. Paralelni slalom so izvedli na hribu pod Loškim gradom. LR 59 / Kronika občin Škofja Loka, Železniki, Žiri in Gorenja vas - Poljane 394 - na obisku v Škofji Loki se je mudila regijska direktorica mednarodnega programa za mlade MEPI Melek Muderrisgil s sodelavci ter sodelavci tega programa iz Slovenije in loških šol. Goste je sprejel loški župan mag. Miha Ješe. 23. februarja - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bil koncert Bachove glasbe, z naslovom Bach IV. Nastopili so Komorni pevski zbor in instrumentalni ansambel Aeternum, pod vodstvom Aca Biščevica, flavtistka Jerca Novak, oboist Mayn Wakaki, čembalist Domen Marinčič, violinistka Božena Angelova ter vokalisti - sopranistka Marta Močnik - Pirc, altistka Karin Torbjorndottir in tenorist Aco Biščevic. 28. februarja - v Kašči na Spodnjem trgu je bila monokomedija Jaz sem Ela, čistilka v knjižnici, na besedilo Irene Štusej je nastopila Olga Markovič. 29. februarja - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bila slovesnost ob 10-letnici delovanja Združenja zgodovinskih mest v Sloveniji, spregovorili so o preteklosti in prihodnosti tega združenja, ki šteje deset slovenskih mest. 4. marca - v športni dvorani v Železnikih so ob dnevu žena in materinskem dnevu pripravili koncert Pesem srca. 6. marca - v piceriji Jesharna v Škofji Loki so odprli fotografsko razstavo Jane Jocif, z naslovom Kovaštvo. Ob tem je avtorica razstavila tudi nakit in nože iz damaščanskega jekla. V kulturnem programu so sodelovali pevka Uršula Ramoveš in Fantje iz Jazbecove grape. - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bila projekcija dokumentarnega filma Toma Križnarja in Maje Weiss, z naslovom Oči in ušesa Boga - video nadzor Sudana. 7. marca - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je nastopil Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana. 8. marca - v športni dvorani na Trati je bila osrednja občinska prireditev ob dnevu žena, program je pripravila Osnovna šola Cvetka Golarja. 9. marca - v Kinu Sora se je pričelo filmsko gledališče; do 4. maja so predvajali naslednje izbrane filme: Parada, Poslednja postaja, Polnoč v Parizu, Sneg na Kilimandžaru, Ženske iz šestega nadstropja, Kruha in iger, Le Havre in Potomci. - v Sokolskem domu je bilo Srečanje slovenskih pasijonskih mest, z naslovom Komu in zakaj pasijoni danes? Ob tem so odprli razstavo Passio amoris, avtorja Mateja Metlikoviča, in predstavili Pasijonske doneske 2012/7. 10. marca - v kulturnem domu v Poljanah so domači igralci pripravili igro Lucije Kavčič Preja pod Blegošem. Nastopili so članice DPŽ Blegoš, Folklorna skupina Zala ter Bariton bataljon. - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bil koncert Vokalne skupine His Master's Voice Band iz Tabora na Češkem in glasbene skupine Jazz je kul bend. 11. marca - pred Plnado v Železnikih je bila etnografska prireditev ob začetku pomladi - Luč v vodo. - na nadomestnih županskih volitvah v Železnikih je zmagal Anton Luznar (56,60 % glasov), pred Igorjem Nastranom (27,39 % glasov) in Tomažem Demšarjem (16,01 % glasov). Udeležba na volitvah je bila 53,34 %. 13. marca - Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka je v Kašči na Spodnjem trgu predstavila knjigo Nade Polajžer Najtišje ure. 14. marca - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bil koncert violončelista Gala Faganela, pianista Caleba Harrisa in violinista Žige Faganela. 15. marca - v krajevni knjižnici v Žireh so predstavili knjigo Janeza Kavčiča o Jožefu Mraku. 16. marca - v Sokolskem domu na Mestnem LR 59 / Kronika občin Škofja Loka, Železniki, Žiri in Gorenja vas - Poljane 395 trgu so v okviru Jesenkovega popoldneva predstavili izbrana diplomska dela študentov Biotehnične fakultete v Ljubljani in tako prispevali k popularizaciji biotehničnih znanosti. 17. marca - v dvorani DPD Svoboda v Žireh je domača gledališka skupina pripravila pre-miero tragikomedije Evalda Flisarja Kaj pa Leonardo, v režiji Nadje Strajnar - Zadnik. 20. marca - na Loškem odru je bila Območna revija plesnih skupin, v organizaciji Javnega sklada kulturnih dejavnosti, Območne enote Škofja Loka. 22. marca - na gimnaziji v Škofji Loki so odprli fotografsko razstavo z naslovom Zemlji na kožo napisano in pripravili pogovor s šan-sonjerko Vito Mavrič. - v Žireh so predstavili Slovenski smučarski slovar avtorice Milke Bogataj z Dobračeve in soavtorjev Aleša Gučka in Andreja Terčelja. 23. marca - v kulturnem domu pri Sv. Duhu so priredili muzikal Ljubim te - spremeni se, v režiji Gašperja Tiča; ob glasbeni spremljavi so nastopili Simona Vodopivec, Romana Kranjčan, Daniel Malalan in Marjan Bunič. 24. marca - v kulturnem domu v Retečah je gostoval Teater Afngunc s komedijo Ljubezen druge polovice. - v Osnovni šoli Škofja Loka - Mesto je bilo srečanje članov Društva izgnancev Slovenije Škofja Loka; v društvu je dvesto članov. O starostnikih je predaval zdravnik Tone Košir. 27. marca - v Sokolskem domu na Mestnem trgu so podelili občinska športna priznanja za minulo leto najboljšim športnikom, športnim delavcem in društvom. 28. marca - v Sokolskem domu na Mestnem trgu so odprli fotografsko razstavo Tomaža Paulusa Zakulisje Škofjeloškega pasijona 2009. 29. marca - v galeriji DPD Svoboda v Žireh je bil večer z Goranom Vojnovicem, avtorjem romanov Čefurji raus in Jugoslavija, moja dežela. 31. marca - v okviru Dnevov Škofjeloškega pasijona so v športni dvorani na Trati pripravili koncert Pasijon po Janezu, kantata za orkester, zbor in soliste, avtorja Damijana Močnika. Nastopili so Simfonični orkester RTV Slovenija, Mladinski mešani zbor Zavoda sv. Stanislava, Komorni zbor Megaron, Pevski zbor Lubnik, solisti Marta Močnik - Pirc, Marcos Fink, Theresa Plut in Matej Vovk. - v dvorani na Češnjici so ob 30-letnici selške folklorne dejavnosti zaplesali folkloristi vseh generacij. 2. aprila - v Osnovni šoli Ivana Groharja v Škofji Loki je bilo območno srečanje otroških in odraslih folklornih skupin z območja Škofje Loke in obeh dolin, z naslovom Le zasuč' se okol'. - na Loškem odru je gimnazijska skupina Ta prstjeni uprizorila igro Augusta Strindberga Sonata strahov in predstavo ponovila še v naslednjih dveh dneh. 3. aprila - v Galeriji Ivana Groharja na Mestnem trgu je Loški muzej Škofja Loka odprl razstavo grafik akademskega slikarja Andreja Jemca, z naslovom Kam? 10. aprila - Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka je v Kašči na Spodnjem trgu predstavila knjigo Jožeta Urbanije Soldat Klement. 11. aprila - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bil koncert Mešanega in Ženskega pevskega zbora šole West Windsor -Plainsboro iz ameriške države New Jersey. - predsednik države dr. Danilo Türk je obiskal Škofjo Loko, z loškim županom mag. Mihom Ješetom je obiskal Center domače in umetnostne obrti, Društvo upokojencev Škofja Loka, podjetji LTH Ulitki in Odejo, Osnovno šolo Cvetka Golarja in Mladinski dnevni center Blok na Trati ter si v Sokolskem domu na Mestnem trgu ogledal razstavo Zakulisje Škofjeloškega pasijona 2009. LR 59 / Kronika občin Škofja Loka, Železniki, Žiri in Gorenja vas - Poljane 396 17. aprila - Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka je v Kašči na Spodnjem trgu pripravila potopisno predavanje Matica Suhodolčana, z naslovom Vzdolž Latinske Amerike. 18. aprila - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bil koncert sopranistke Esther Kretzinger in Godalnega kvarteta Schneider. 19. aprila - na Osnovni šoli Škofja Loka - Mesto so ob 80-letnici šole pripravili razstavo o zgodovini šole, razstavo šolskih glasil in publikacij ter izdali novo številko svojega glasila Loška medla. - v Muzeju Žiri je na Glasovi preji dr. Maja Bogataj - Jančič spregovorila o Avtorskih pravicah v digitalni dobi. 20. aprila - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bil koncert Pevskega zbora Lubnik, z naslovom Generacije pojejo. Nastopili so še Otroški in Mladinski pevski zbor OŠ Ivana Groharja ter Pevski zbor Gimnazije Škofja Loka. - v Muzeju Žiri so odprli novo zbirko o čevljarstvu, avtorica je mag. Tita Porenta. 21. aprila - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bil koncert Moškega pevskega zbora Viribus unitis, pod vodstvom Tomaža Tozona. 22. aprila - na Loškem odru so uprizorili muzi-kal Mary Poppins, v izvedbi igralcev Prosvetnega društva Sotočje Škofja Loka. - na 22. tekmovanju slovenskih pevskih zborov v Mariboru so Grudnove Šmikle iz Železnikov prejele Zlato priznanje; letos zbor praznuje že deset let umetniškega delovanja. 24. aprila - v Sokolskem domu na Mestnem trgu so ob 70-letnici OF in boja proti okupatorju odprli spominsko razstavo in pripravili koncert Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič. 25. aprila - v Galeriji Ivana Groharja na Mestnem trgu je Loški muzej Škofja Loka odprl razstavo Zakladi muzejev Gorenjske. 26. aprila - ob 50-letnici vokalne skupine Fantje s Praprotna je bil v športni dvorani na Trati njihov jubilejni koncert. - v DPD Svoboda v Žireh so z razstavo klekljanih čipk pričeli 6. Slovenske klekljarske dni, z mnogimi predstavitvami so potekali do 2. maja. 27. aprila je bila slikarska kolonija na Bahačevem vrtu, 28. aprila so v galeriji DPD Svoboda odprli likovno razstavo Simona Šubica, svoje delo sta ob tej priložnosti predstavila klekljarica in čevljar. Tega dne je bila na Rupnikovi liniji uprizorjena vojaška bitka iz 2. svetovne vojne, 29. aprila je bilo tekmovanje v klekljanju za otroke in odrasle, nastop folklornih skupin in Pihalne godbe Alpina Žiri z mažoretkami. 1. maja - na Križni gori je bilo že trideseto praznovanje delavskega praznika. Slavnostni govornik je bil predsednik ZSSS Dušan Semolič. 2. maja - v galeriji Muzeja Železniki so odprli razstavo z naslovom 50 fotografij za 50 let. 10. maja - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bila slavnostna akademija ob 60-letnici Turističnega društva Škofja Loka. 12. maja - v športni dvorani na Trati je bil koncert vokalne skupine Perpetuum jazzile. - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bil mednarodni festival ruskih pesmi, z naslovom Čuvaj me, moj talisman, v sodelovanju z Ruskim centrom znanosti in kulture iz Ljubljane in ruskim veleposlaništvom v naši državi. 15. maja - ob 110-letnici ustanovitve Sodarske zadruge za Selško dolino so v Muzeju Železniki predstavili dokumentarni film Sodarstvo na Selškem - izdelava čebra. 16. maja - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bil koncert Mladinskega pevskega zbora Gimnazije Škofja Loka. 18. maja - v Sokolskem domu na Mestnem trgu so odprli razstavo akademskega slikarja Hermana Gvardjančiča iz Reteč. 19. maja - na koncertu Orgle&, v kapelici Jezusovih blagrov v Papirnici, so nastopili učenci Glasbenih šol Škofja Loka in Ljubljana Vič - Rudnik. LR 59 / Kronika občin Škofja Loka, Železniki, Žiri in Gorenja vas - Poljane 397 20. maja - Turistično društvo Sovodenj je na Novi Oselici pripravilo etnografsko prireditev Janez že kleplje, tekmovanje v kmečkih igrah, košnji in grabljenju ter predstavili klepanja kose. 22. maja - v Galeriji Ivana Groharja na Mestnem trgu so odprli likovno razstavo učencev Osnovne šole Jela Janežiča Škofja Loka in mednarodnih šol za otroke s posebnimi potrebami. - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je Ksenija Benedetti v okviru 10. tedna obrti in podjetništva na Loškem predavala o protokolu in poslovnem bontonu. 23. maja so v tem okviru v Sokolskem domu na Mestnem trgu odprli tradicionalno razstavo izdelkov dijakov Šolskega centra Škofja Loka. Najzaslužnejšim obrtnikom in podjetnikom so podelili priznanja loške obrtno-podjetniške zbornice. 25. maja - na Mestnem trgu se je odvijala maturantska parada s plesno četvorko. 26. maja - na Mestnem trgu je Društvo Rovtarji pripravilo 5. mednarodno srečanje starodob-nih kolesarjev. - na Loškem odru je bil Festival odrske umetnosti Kalejdoskop 2012, KD Qulenium je uprizoril M. Tute, S. Lončarja in B. Novaka plesne miniature Giroskop in plesno predstavo Sosledje. 27. maja - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bil koncert komorne glasbe J. S. Bacha, nastopil je harmonikar Marko Hatlak z gostjama, violončelistko Karmen Pečar - Koritnik in Melino Todorovsko, solistko na angleškem rogu. 29. maja - v cerkvi sv. Jurija v Stari Loki je bil koncert Mešanega pevskega zbora slovenskega doma San Justo iz Buenos Airesa, v loški gimnaziji so odprli likovno razstavo Bare Remec, ilustratorke mnogih literarnih del rojaka dr. Tineta Debeljaka. 30. maja - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bil koncert učencev Glasbene šole Škofja Loka. 31. maja - v Galeriji Ivana Groharja na Mestnem trgu je Loški muzej Škofja Loka odprl inter-medijsko razstavo Mita Gegica. 1. junija - pod Homanovo lipo na Mestnem trgu je bil Večer s slovensko popevko, posvečen 50-letnici festivala slovenske popevke. 2. junija - PGD Bukovica je praznovalo 85-let-nico delovanja, ob tem so pripravili tekmovanje veteranov Gasilske zveze Škofja Loka. Obiskal jih je obrambni minister Aleš Hojs. - v kapelici Jezusovih blagrov v Papirnici je bil koncert iz cikla Orgle&, nastopila sta Pavao Mašic na orglah in sopranistka Martina Burger. - v Štefanovi hiši v Poljanah je imela umetnostna zgodovinarka Saša Bučan predavanje Freskantski opus Iveta Šubica ob 90-letnici njegovega rojstva. 3. junija - v Škofji Loki se je od 26. maja odvijal 10. Teden podeželja - s številnimi razstavami, tečaji, ekskurzijami, pokušnjami domačih dobrot in kolesarjenjem. - z nastopom glasbene skupine Orfej z gosti se je v Sorici pričel 25. Groharjev teden, v tem času so potekala številna športna tekmovanja in kulturne prireditve. - v Štefanovi hiši v Poljanah je končala z delom umetniška kolonija ob 150-letnici rojstva slikarja Antona Ažbeta in 90-letnici rojstva slikarja Iveta Šubica. Sodelovalo je 32 umetnikov iz Slovenije ter gostje iz Nemčije, Italije, Hrvaške, Makedonije in Bolgarije. Konec meseca julija so izdelke razstavili v Sokolskem domu na Mestnem trgu. 5. junija - v Sokolskem domu na Mestnem trgu so odprli likovno razstavo del udeležencev projekta Knjiga za vse. Projekt je bil namenjen povečanju možnosti zaposlovanja invalidov v kulturi. LR 59 / Kronika občin Škofja Loka, Železniki, Žiri in Gorenja vas - Poljane 398 8. junija - ob mednarodnem dnevu arhivov je Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota v Škofji Loki predstavil listine, urbarje, popise prebivalstva, kronike, stavbne načrte, fotografije in razglednice iz obdobja od 16. do 20. stoletja. - pod Homanovo lipo na Mestnem trgu je songe Franeta Milčinskega - Ježka predstavila glasbena skupina Ankaran, naslednjega dne je nastopila skupina Jazz je kul bend. 9. junija - Glasbena šola Škofja Loka je na prireditvi O'glasbena Loka v starem mestnem jedru pripravila številne nastope svojih učencev. - Štrekljevo nagrado za življenjsko delo ali izjemne dosežke na področju zbiranja ljudskega blaga je letos prejela ddr. Marija Stanonik, častna občanka Žirov. 12. junija - v Galeriji Loškega muzeja na Loškem gradu so odprli razstavo akademskega slikarja Valentina Omana z avstrijske Koroške, z naslovom Likovni rokopis. Razstavljena dela so nastala v zadnjih petnajstih letih. - ob zaključku delavnice Foto kluba Anton Ažbe Škofja Loka, z naslovom Mladi za Sorško polje, so na prireditvi v Osnovni šoli Ivana Groharja pripravili projekcijo nastalih del in podelili priznanja najboljšim. 15. junija - v Sokolskem domu na Mestnem trgu so odprli razstavo Unescovi spomeniki na Češkem, razstavo sta odprla veleposlanik Češke republike v Ljubljani Peter Voznica in loški župan mag. Miha Ješe. - župan mag. Miha Ješe je na Loškem gradu podelil priznanja za dosežke učencem loških osnovnih šol in glasbene šole. 16. junija - v kapelici Jezusovih blagrov v Papirnici je bil koncert iz cikla Orgle&, nastopila sta gosta iz Avstrije in Italije, Silva Manfre na orglah in Pietro Prosser na teorbi. - na Loškem odru je bila svečana prireditev ob 20-letnici islamske skupnosti v Škofji Loki. - na Dobračevi so z veliko gasilsko vajo, parado 346 gasilcev in odprtjem večnamenskega igrišča, proslavili 110-letnico delovanja PGD Dobračeva. 21. junija - v Galeriji Ivana Groharja na Mestnem trgu je Loški muzej Škofja Loka odprl razstavo žirovskega slikarja Konrada Peternelja - Slovenca (1936-2000). 22. junija - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bilo mednarodno srečanje Kulturna dediščina kot priložnost za aktivno staranje; v kulturnem programu je nastopil Mešani pevski zbor Vrelec DU Škofja Loka, naslednjega dne je mednarodno srečanje popestrila pesnica Neža Maurer. 23. junija - ob loškem občinskem prazniku so se pričele prireditve pod skupnim imenom Historial Škofja Loka 2012. V tem okviru je potekal srednjeveški semenj, promenada meščanov in nastopajočih v historičnih oblačilih, rokodelske igrarije za otroke, ogled kapucinske knjižnice in koncert stare glasbe. Osrednji dogodek je bila gledališka predstava Loškega odra, Zamorc s krono, v Sokolskem domu so likovne izdelke o umetnosti v historičnem mestu razstavljale loške osnovne šole. Odprli so tematsko pot v okviru projekta Leader, in sicer z Mestnega trga v Puštal in Hribec, mimo Nacetove hiše. - pri dvorcu na Visokem so odprli letni vrt in razstavo o pisatelju Ivanu Tavčarju ter obeležili 150-letnico slikarja Antona Ažbeta. 25. junija - v dvorani DPD Svoboda v Žireh je bila slavnostna akademija ob občinskem prazniku Občine Žiri, na kateri so podelili občinska priznanja. Občinsko priznanje sta prejela Prostovoljno gasilsko društvo Dobračeva in Zveza šoferjev in avtomehani-kov Žiri, županova priznanja pa Zdravko Mlinar, Franc Jan in Juta Krulc. Po akademiji so odprli razstavo likovnih del in načrtov žirovskih vrtov, arhitektke Jute Krulc. - v dvorani Loškega odra je bila osrednja občinska proslava ob dnevu državnosti. LR 59 / Kronika občin Škofja Loka, Železniki, Žiri in Gorenja vas - Poljane 399 Slavnostni govornik je bil mag. Blaž Kavčič, predsednik Državnega zbora, v kulturnem programu je nastopil Mestni pihalni orkester Škofja Loka. 27. junij - Loški oder je z igro Tomaža Lapajneta Dekleve Pavliha noče v šolo gostoval na 20. festivalu Lent v Mariboru. 29. junija - na Upravni enoti Škofja Loka je potekal dvodnevni mednarodni strokovni posvet Prostovoljstvo kot vrednota v lokalnih skupnostih. 30. junija - na Loškem gradu je bila slavnostna akademija ob občinskem prazniku Občine Škofja Loka, na kateri so podelili občinska priznanja. Bronasti grb je prejela Silva Žontar, predsednica Društva diabetikov Škofja Loka, srebrna grba sta prejela Zdenko Tomc, dolgoletni predsednik Medobčinskega društva gluhih in naglušnih za Gorenjsko Auris Kranj, in podjetnik Boris Mesec s Sv. Lenarta, zlati grb je prejel dolgoletni športni delavec in pedagog Ivan Križnar. V kulturnem programu so nastopili Trio Quarter in violinistka Anja Bukovec z orkestrom. - ob loškem občinskem prazniku so odprli parkirišče Nunski vrt, ki je namenjeno prebivalcem starega mestnega jedra. - v športni dvorani v Železnikih je bila slavnostna akademija ob občinskem prazniku Občine Železniki, na kateri so podelili občinska priznanja. Občinsko plaketo sta prejela Lesna zadruga za Selško dolino in Turistično društvo Železniki, občinski priznanji sta prejela Športno društvo Senca Zali Log in PGD Dražgoše. Na akademiji so podelili tudi priznanja odličnjakom iz osnovnih in srednjih šol. 5. julija - z nastopom skupine Dvospev se je začel festival Pisana Loka 2012, ki se je na več lokacijah v mestu nadaljeval tudi v mesecu avgustu. 8. julija - od 8. junija je na vrtu Sokolskega doma na Mestnem trgu potekala knjižnica na prostem - s knjigami in revijami, predavanji ter glasbenimi prireditvami. 12. julija - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bila v organizaciji Foto kluba Anton Ažbe letna skupščina European Photogroup of Art and Performance (EPHAP) in odprtje razstave EPHAP 2012. Sodelovalo je enajst umetnikov, iz šestih evropskih držav. 14. julija - pri spomeniku talcev v Dolenji vasi je bila slovesnost ob 69-letnici streljanja talcev in ustanovitvi Prešernove brigade. 19. julija - v okviru 50. Čipkarskih dnevov so v kulturnem domu v Železnikih uprizorili gledališko predstavo Srce med sabljo in kladivom, pri Špendal so odprli razstavo slik Toneta Kalana in organizirali kolesarsko dirko za Zlato čipko. Od 20. do 22. julija so pripravili koncert Fantov s Praprotna, pobiranje kranceljnov, z začetkom pred cerkvijo, klekljarski sprevod s konjeniki, pihalnimi orkestri, starodobniki in mažoretkami, slovensko tekmovanje otrok in odraslih v klek-ljanju na Merovem dvorišču in prikaz kovanja žebljev - Izdelaj si kovan žebelj. 27. julija - v Sokolskem domu na Mestnem trgu so odprli likovno razstavo del, ki so nastala na 15. koloniji Iveta Šubica v Poljanah. 28. julija - Turistično društvo Žirovski vrh je na Žirovskem vrhu pripravilo 15. etnografsko prireditev Praznik žetve. V soboto so uprizorili igro Lucije Kavčič in Tončke Oblak Ljubezen na seniku, v nedeljo so žanjice prikazale žetev in prizor klepeta na žetvi ter dela ob njej. V juliju je v francoskem mestu Caen na svetovnem čipkarskem kongresu učenka Čipkarske šole Železniki Tina Mesec osvojila 1. mesto na čipkarskem natečaju OIDFA, na temo Mostovi. Priznanje so ji podelili v Železnikih, LR 59 / Kronika občin Škofja Loka, Železniki, Žiri in Gorenja vas - Poljane 400 na uvodni slovesnosti 50. Čipkarskih dni. Štipendijo organizacije OIDFA je prejela Jana Rihtaršič iz Železnikov, za raziskavo na temo Od starih tehnik do novih vzorcev. 5. avgusta - na Mestnem trgu je bil koncert angleškega šolskega zbora Westholme School Choir iz elitne šole v Blackburnu, blizu Manchestra. - Prosvetno društvo Sotočje Škofja Loka je na Sv. Ožboltu pripravilo glasbeno prireditev Srečanje ljudskih pevcev in godcev. - na Grebljici na Starem vrhu je bila 41. kulturno - etnografska prireditev Dan oglarjev. Pripravili so oglarsko kopo, prikazali spravilo in pripravo lesa za kopo ter uporabo oglja v kovaški delavnici in staro orodje, ki ga oglarji ter kovači uporabljajo pri delu. 11. avgusta - Turistično društvo Slajka je na Hotavljah pripravilo glasbeno prireditev Večer slovenskih podoknic. 19. avgusta - Turistično društvo Davča je pripravilo tradicionalno etnografsko prireditev Dan teric, na kateri so prikazali predelavo lanu, od bilke do platna, prireditev so spremljale glasbene točke. 23. avgusta - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bila slovesnost ob dnevu spomina na ukinitev suženjstva. Slavnostna govornika sta bila piranski župan Peter Bossman, doma iz Gane, in loški župan mag. Miha Ješe. Slovesnost sta spremljali afriška glasba in kulinarika. 26. avgusta - v Galeriji v zvoniku v Žireh so odprli razstavo likovnih del Janeza Primožiča. 31. avgusta - v Selah na Koroškem sta 40-letni-co pobratenja proslavili delegaciji občin Sela na Koroškem in Škofja Loka. 2. septembra - na Puču na Martinj vrhu je bilo srečanje borcev gorenjskih partizanskih enot. Slavnostni govornik je bil Tit Turnšek, podpredsednik Združenja borcev za vrednote NOB Slovenije. 13. septembra - v Galeriji Ivana Groharja na Mestnem trgu je Loški muzej Škofja Loka odprl razstavo akademskega slikarja Mateja Bizovičarja, z naslovom Brlog velikega belega lovca. Združenje umetnikov Škofja Loka je avtorju podelilo Groharjevo štipendijo za leto 2011. 14. septembra - na Mestnem trgu je potekal dvodnevni festival pihalnih orkestrov Loka jo piha, nastopilo je šest pihalnih orkestrov iz Slovenije, Avstrije in Češke, 16. avgusta je sledil samostojni koncert Mestnega pihalnega orkestra Škofja Loka. 21. septembra - v kulturnem domu v Poljanah je bil koncert, ki sta ga organizirala Zveza kmetic Slovenije in Društvo podeželskih žena Blegoš. Sodelovali so Kanomeljske punce iz Idrije, pevske skupine Klasek Izlake, Ribničanke, Šentjančanke, Sitnice Blegoš, glasbena skupina Frajton bas bariton sekcija iz Poljanske doline ter dramski skupini društev podeželjskih žena Blegoš in Izlake. - v Kinu Sora je do 16. novembra potekalo filmsko gledališče, na katerem so predvajali naslednje filme: Medtem, ko si spala, Torinjski konj, Prijatelja, Ločitev, Slepe stene: ljubezen v virtualni obliki, Dva dni v New Yorku in Ime mi je Li. - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je Foto klub Anton Ažbe Škofja Loka odprl mednarodno tekmovalno filatelistično razstavo Europhila 2012. 22. septembra - pri dvorcu na Visokem je dva dni potekal 1. Slovenski festival karikature Poljane 2012. Karikaturne portrete so upodabljali v živo, risarske delavnice in razstava karikatur so potekale v Šubičevi hiši, v Poljanah. - od 22. do 28. septembra so bili v Škofji Loki Dnevi turizma na Loškem, pod geslom Turizem in trajnostna energija, in Dnevi evropske kulturne dediščine, pod geslom Izkušnja dediščine. V Osnovni šoli Škofja LR 59 / Kronika občin Škofja Loka, Železniki, Žiri in Gorenja vas - Poljane 401 Loka - Mesto je bila turistična delavnica Okusi loškega podeželja, kjer so predstavili pomen lokalne pridelave hrane. Loški muzej Škofja Loka je v Škoparici na grajskem vrtu 24. in 25. septembra predstavil tradicijo tkanja in klobučarstva na Loškem. 26. septembra se je v Sokolskem domu zaključila dvodnevna predstavitev programa Evropa za državljane in usposabljanje za projektno vodenje. 27. septembra so v Sokolskem domu predstavili projekt Egozero. 28. septembra pa odprli razstavo Male Groharjeve kolonije in razstavo Likovnega društva Kranj. - v dvorani Ivana Groharja v Sorici so ob 100-letnici elektrike v vasi odprli dokumentarno razstavo ohranjenih dokumentov in eksponatov o elektriki, z naslovom Od zadružne elektrarne do javne elektrike. 23. septembra so na prireditvi Sadovi jeseni pripravili tematski prikaz koristi elektrike, ki daje luč in moč - običaje, povezane s pripravo na zimo, prve kmetijske stroje z elektromotorjem in postopke, ki jih je nova tehnologija pred sto leti prinesla v vas. - Galerija Krvina iz Gorenje vasi je na Četeni Ravni organizirala 18. slikarsko - kiparsko kolonijo Antona Ažbeta, v galeriji v Gorenji vasi pa odprla razstavo slikarja Franca Skrbineka. 28. septembra - v galeriji Muzeja Železniki so odprli rezbarsko razstavo Podobe v lesu, avtorja Viktorja Marušiča. - Loški oder je s predstavo Johna M. Syngeja Vražji fant z zahodne strani gostoval na 51. Linhartovem srečanju v Postojni. 29. septembra - v Muzeju Železniki so odprli razstavo Sodarstvo v Selški dolini, od fužinar-skih časov do lesnih zadrug. 3. oktobra - Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka je v počastitev 140-letnice Društva slovenskih pisateljev pripravila v Kašči na Spodnjem trgu literarno - glasbeno prireditev Beseda na predvečer. 4. oktobra - na Loškem odru so uprizorili premiero komedije Neila Simona Bosa v parku, v režiji Matije Milčinskega. 5. oktobra - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bil Gimnazijski mozaik, na katerem so predstavili kulturne utrinke iz gimnazije. 6. oktobra - v Železnikih je potekalo 42. srečanje gorenjskih turističnih delavcev, na katerem so podelili priznanja za urejenost naselij in najbolj zaslužnim za razvoj turizma. 10. oktobra - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bil literarni performans o popotnici, pisateljici in pesnici Almi Karlin, v izvedbi dramske igralke Polone Vetrih. 12. oktobra - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bila proslava ob 40-letnici pobratenja med občinama Sela na Koroškem in Škofja Loka. V kulturnem programu so nastopili Mešani pevski zbor Sela in loški izvajalci Janez Jocif, Marta Močnik - Pirc, Marko Črtalič, Mija Stopar in Jože Drabik. 13. oktobra - Muzejsko društvo Železniki je v dvorani na Češnjici predstavilo 9. številko zbornika Selške doline Železne niti, ob predstavitvi je bil bogat kulturni program. - v Lučinah je bila proslava ob 150-letnici šole. 17. oktobra - Arhivsko društvo Slovenije je ob dnevu slovenskih arhivov podelilo Aškerčevo nagrado in Aškerčeva priznanja za posebne dosežke na področju arhivistike. Nagrado za življenjsko delo je prejel dr. France Štukl iz Škofje Loke, priznanje pa mag. Bojan Cvelfar. 18. oktobra - v Galeriji Loškega muzeja na Loškem gradu je muzej odprl razstavo arhitekta Roberta Potokarja. 19. oktobra - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bil v organizaciji Gimnazije Škofja Loka tujejezični Unescov recital Jezik - kultura in tradicija za osnovne in srednje šole iz Slovenije in tujine, pod naslovom Ti meni modrost - jaz tebi radost. LR 59 / Kronika občin Škofja Loka, Železniki, Žiri in Gorenja vas - Poljane 402 20. oktobra - v Osnovni šoli Železniki so pripravili spominsko razstavo njihovega likovnega pedagoga akademskega slikarja Janeza Hafnerja, ki je umrl poleti 2012. - v Žireh so proslavili dan spomina na 23. oktober 1943, ko je bil iz kraja začasno pregnan nemški okupator. Proslave se je udeležil tudi predsednik države dr. Danilo Türk. 21. oktobra - ustvarjalno - izobraževalni Atelje CLOBB je ob 150-letnici rojstva slikarja Antona Ažbeta v njegovi rojstni hiši v Dolenčicah organiziral Malo slikarsko kolonijo, razstavo nastalih del so odprli v Štefanovi hiši v Poljanah. 25. oktobra - v Galeriji Ivana Groharja na Mestnem trgu so ob 80-letnici šole odprli razstavo likovnih del nekdanjih učencev Osnovne šole Škofja Loka-Mesto. - v Sokolskem domu na Mestnem trgu so ob 150-letnici rojstva francoskega skladatelja Clauda Debussyja (1862-1918) predstavili njegovo glasbo. Program so izvedli Ženski pevski zbor Grudnove Šmikle, instrumentali-sti Jerca Novak, Marta Kucborao, Mate Bekavac, Tilen Bajec in Aco Biščevic ter pevke Marjeta Cerar, Urška Bernik in Marika Rainer. 26. oktobra - v Sokolskem domu na Mestnem trgu so v organizaciji Muzeja Železniki, Muzejskega društva in Javnega zavoda Ratitovec iz Železnikov odprli razstavo Ob bistrem potoku je mlin: Mlinarstvo ob porečju Selške Sore. V oktobru je pesnik Janez Ramoveš iz Suše pre- jel letošnjo Jenkovo nagrado za pesniško zbirko Skuz okn strejlam kurente. Avtor je eden redkih uveljavljenih slovenskih pesnikov, ki piše v narečju. V drugi polovici oktobra so Škofjo Loko obiskali vojaški atašeji iz ZDA, Kitajske, Rusije, Črne gore in Nemčije, ki so akreditirani v Sloveniji. 4. novembra - v Galeriji v zvoniku v Žireh so odprli razstavo Od setve do žetve. - v Groharjevi dvorani v Sorici je bilo srečanje folklornih skupin in odprtje slikarske razstave. 6. novembra - Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka je v Kašči na Spodnjem trgu pripravila Torkov večer s knjižnico, na katerem je bilo potopisno predavanje S kolesom od malezijskih gozdov do arabske puščave. 10. novembra - v Rokodelskem centru domače in umetnostne obrti na Mestnem trgu so pripravili praznično razstavo rokodelcev škofjeloške sekcije tega centra. 17. novembra - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bil koncert Pevskega zbora Lubnik, z naslovom Kol'kor kaplic, tol'ko let; kot gost je nastopil Mešani pevski zbor Krka iz Novega mesta. 19. novembra - Loški oder je z igro Johna M. Syngeja Vražji fant z zahodne strani kot slovenski predstavnik gostoval na srečanju 5. Repessage Fest, v srbskem mestu Ub, in osvojil pet nagrad. 21. novembra - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bil koncert Arcadia tria, v zasedbi Reiner Gepp - klavir, Gorjan Košuta - violina in Miloš Mlejnik - violončelo. 22. novembra - v Galeriji Krvina v Gorenji vasi je bila Glasova preja s pesnikom in Jenkovim nagrajencem Janezom Ramovešom in njegovo ženo Uršulo, ki poje v poljanskem narečju. 23. novembra - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bila slavnostna akademija Beseda v Loki ob 150-letnici Narodne čitalnice v Škofji Loki, prve na Gorenjskem in sedme v Sloveniji, in ob dnevu slovenskih splošnih knjižnic. 24. novembra - v Domu občine v Gorenji vasi je bila slavnostna akademija ob občinskem prazniku Občine Gorenja vas - Poljane, na katerem so podelili občinska priznanja. Plaketo občine sta prejela upokojeni ravnatelj gorenjevaške šole Valentin Kokalj in poveljnik Občinskega gasilskega poveljstva LR 59 / Kronika občin Škofja Loka, Železniki, Žiri in Gorenja vas - Poljane 403 Roman Kokalj. Priznanje občine je prejel glasbenik in kulturnik Urban Jeram. Priznanje župana je prijel risar stripov Iztok Sitar. Ob tej priložnosti so si obiskovalci ogledali dokumentarni film o lepotah Poljanske doline. - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bil tematski koncert srednješolskih in odraslih pevskih zborov Gorenjske, z naslovom Sozvočenja 2012. 29. novembra - ob 80-letnici Osnovne šole Škofja Loka - Mesto je bila na šoli osrednja slovesnost, z naslovom Al' bo kal pognalo seme, kdor ga seje, sam ne ve. - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bila proslava in na njej podelitev priznanj ob 60-letnici Zdravstvenega doma Škofja Loka, odprli so likovno razstavo delavcev doma. 30. novembra - v kulturnem domu pri Sv. Duhu je bila monodrama Ivana Tavčarja in Andreja Šubica Šarucova sliva, v izvedbi Anice Berčič. - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bila proslava in na njej podelitev priznanj ob 40-letnici Kluba zdravljenih alkoholikov Škofja Loka. 1. decembra - v Loškem muzeju Škofja Loka so odprli dve novi muzejski zbirki o Ivanu Tavčarju in Ivanu Groharju, avtoric Barbare Strle - Vurnik in Biljane Ristic. 3. decembra - v Muzeju Žiri so ob slovenskem muzejskem prazniku Ta veseli dan kulture odprli novo muzejsko zbirko Žiri in Žirovci skozi čas, zbirko sta odprla častna občanka Žirov ddr. Marija Stanonik in župan mag. Janez Žakelj. - v Loškem muzeju Škofja Loka je imel arheolog mag. Jože Štukl strokovno predavanje Stara Loka v arheoloških obdobjih. - v Sokolskem domu na Mestnem trgu so pripravili pogovor z akademsko slikarko Doro Plestenjak, pogovor je vodila Monika Tavčar, nastopili so tolkalci Glasbene šole Škofja Loka. 4. decembra - Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka je v Kašči na Spodnjem trgu pripravila potopisno predavanje Maje Pešelj o Japonski. 6. decembra - v Sokolskem domu na Mestnem trgu so odprli likovno razstavo letos umrlega akademskega slikarja Janeza Hafnerja iz Virloga. 7. decembra - v dvorani župnišča in v župni cerkvi sv. Martina v Žireh so predstavili 42. številko Žirovskega občasnika, ki ga letos spremlja knjiga Olge Vončina Žirovske pravljice; v njih je avtorica priredila tri spevoigre Darine Konc, ilustrirala jih je Ajda Erznožnik. - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je Mešani pevski zbor Vrelec pri DU Škofja Loka pripravil dobrodelni koncert, Mi za vas, s številnimi gosti; prihodek so namenili odpravljanju škode po letošnjih poplavah. 8. decembra - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bil ob 10-letnici delovanja koncert Ženskega pevskega zbora Grudnove Šmikle iz Železnikov. - Loški oder je pripravil igro Tomaža Lapajneta Dekleve Od kod si, kruhek? in jo v decembrskih dneh večkrat ponovil. 12. decembra - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je nastopila Vokalna akademija Ljubljana, pod vodstvom dirigenta Stojana Kureta. 13. decembra - v Galeriji Loškega muzeja na Loškem gradu so odprli likovno razstavo triindvajsetih loških slikarjev, z naslovom Veliki format. - v krajevni knjižnici v Žireh so predstavili knjigo Žirovske pravljice. - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bil dobrodelni koncert Bogdane Herman in Jurija Torija. 14. decembra - v mali dvorani športne dvorane v Železnikih so na prireditvi Športnik Občine Železniki podelili zlata, srebrna in bronasta odličja najboljšim športnikom, športnim delavcem in društvom Selške doline. LR 59 / Kronika občin Škofja Loka, Železniki, Žiri in Gorenja vas - Poljane 404 Najboljši športnik v letu 2012 je bil skakalec Peter Prevc, športni delavec Niko Bertoncelj, med društvi pa Športno društvo Buldožerji Rudno. 15. decembra - v Poljanah so v rojstni hiši slikarjev Šubicev odprli stalno muzejsko zbirko o tej slikarski družini. - v cerkvi sv. Jurija v Stari Loki je bil koncert Mešanega pevskega zbora in simfoničnega orkestra Crescendo Gimnazije Škofja Loka. 16. decembra - v dvorani Loškega odra so že dvainštiridesetič podelili Severjeve nagrade. Letos so med poklicnimi igralci nagradili Natašo Barbaro Gračner iz Drame SNG Ljubljana in Branka Jordana iz Drame SNG Maribor. Med ljubiteljskimi igralci so nagradili Miho Zrimška, med študenti AGRFT pa Ano Urbanc in Ajdo Smrekar. 20. decembra - v Galeriji Ivana Groharja na Mestnem trgu so odprli razstavo akademskih slikarjev Andreja Pavliča in Jožeta Vrščaja, z naslovom Obratno. 21. decembra - v Poljanah so v rojstni hiši slikarjev Šubicev predstavili knjigo gorenjeva-škega rojaka Metoda Bohinca Moja iskanja. 22. decembra - v športni dvorani na Trati je bil o dnevu samostojnosti božično - novoletni koncert Mestnega pihalnega orkestra Škofja Loka, kot gosti je nastopil ansambel Igor in Zlati zvoki. - v kulturnem centru slikarjev Šubicev v Poljanah so odprli likovno razstavo ob 90-let-nici rojstva Iveta Šubica, razstavili so njegove portrete, krajine in risbe. 23. decembra - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bil koncert Pevskega zbora Lubnik, kot gostje so nastopili Moški pevski zbor Provoks iz Renč in Poljanski orgličarji. 24. decembra - na predvečer božiča so v Železnikih obnovili običaj hoje za zvoncem. 26. decembra - Pihalni orkester Alpina Žiri je v Žireh pripravil božično - novoletni koncert. V Železnikih sta na božično - novoletnem koncertu sodelovala Pihalni orkester Alples Železniki in Oto Pestner. 27. decembra - Moški pevski zbor Alpina Žiri je v vojaški utrdbi na Golem vrhu pripravil božično - novoletni koncert. 29. decembra - v krajevni knjižnici v Žireh so na Večeru kulture predstavili knjigo o vojni za Slovenijo leta 1991, z naslovom Moški na položajih, ženske v strahu, otroci na češnjah. LR 59 / Kronika občin Škofja Loka, Železniki, Žiri in Gorenja vas - Poljane 405 Q y^ir P U g cs"-nîV»- ViHi ¿"I tr 3 ¿tó jl^W' «S^-Vt^ ^ j *— ^j»- "fc i—y rv^--- - v- v/" j/ ' i r. C k t. A A / W • y^ ^ r /7 fr- vc jjk -G «>—J**' -,-- Matjaž Bizjak 1.01 Izvirni znanstveni članek Srednjeveški obračuni freisinške škofije 7. del -Obračuni gospostva Škofja Loka 1486-1491 in Klevevž 1486-1487 LR 59 / Objave virov 409 BayHStA, HL 3, Rep. 53, fasc. 295-4, fol. 12v-13. 410 Objave virov / LR 59 OBRAČUN LOŠKEGA MESTNEGA SODIŠČA 1486-1487 1 79 Wolffgang pankh 48/ — 4r 2 80 f Summa m/ 5 f Hoffezins in der statt 1 m minus 10/ — wo f Hoifczins purgstall 1 yd. i — — foi. 20 Vall et wandel 10 f Item Sibold schuester hatt von eines todslags wegen gestelt \m,ß. i — f Item TrepaLL hatt gestelt vmb ein pluett 48 (/S). — 48 f Item Wabekh1 hatt gestelt vmb ein pluett 48/. — 48 f Item Gasper Khiczpüchel von einer zieht wegen 60/ — ® 15 f Item Wesiakh hatt gestelt vmb ein pluett 60/ — m 34 52 742 Summa facit 52 m, vnd 74/f/34. Den gülden gerehendt vmb ^ & vnd 6/. 20 Summa totalis facit 100 gld vnd 78/. 100 — 78 Summa totalis facit 100^^/vnd 78/ Dauon ist dem richter auffgehebtt 17 M. Remanett domino totaliter 83 ^d vnd 78 (ß). -17 — — = 83 — 78 25 1 Ime se pojavlja v urbarju i^ leta 1501 v koroškem uradu, Urbarji freisinške škofije, str. 319. 2 Pri seštevkuje V4 gld (str. 178.21j upoštevana po kur^u 124f; sicerje v obračunu upoštevan kur.^ 126f. LR 59 / Objave virov 4II [24. 4.1486 — 24. 4. 1487] i486 ßi.2i 5 Vermerkhtdie raittung von dem ambt^w Klingnfels1 im LXXXVI. o/d nv ^ , Item innemen der zins phennig von allen hueben, die vor io beschedigt vnd die hewer beschedigt sein vnd die vor beseczt sein. 15 34 87 6 f Summa3) facit 34^ mfi> 7 d 1. 2 4 fitem innemen von den gaden 2 »«-vnd 4/f. i — fitem innemen von vier mullen 1 mfi,. — so fitem von dem vrfar zw der Weyssen Khirchen2 /4 mfi. Summa mit den zins phennig, gaden, mullen vnd vrfar mit 20 sambt denn hueben, so her Casper3 besecztt hatt. 38 11 6 Summa 38 d 1. Item abgang von den hueben, die vor beschedigt sein vnd >/. 2r die hewer beschedigt sein, auch von den hueben, die vor beseczt sein. 30 12 so Summa facit mlIVz. Item so ains gegen dem anderen abgeczogen wirtt von den hueben, dy vor beschedigt sein vnd die hewer beschedigt sein, auch von den hueben, die vor beseczt sein. 25 91 6 Summa facit ml^hj, 11 d\. 35 n. mess k. schaff Item innemen des waicz von allen hueben, die vor beschedigt sein vnd die hewer beschedigt sein, auch von den hueben, die vor beseczt sein. 40 Summa 800 vnd 9 kasten schaff a) pri sumah je orig. nastavljeno samo: summa, ostalo je dodanopo^neje ^ drugo, svetlejšo tinto. 1 K/evev^, g/, zgoraj, str. 48, op. 1. 2 Bela Cerkev. 3 Gašper Črnomaljski, klevevški oskrbnik, zj, str. 138, op. 6 in str. 163, op. 6. 412 Objave virov / LR 59 OBRAČUN KLEVEVŽ 1486-1487 183 N. mess k. schaff foi.22 Item gebendlich ausgab gen Preisekh1 84 kästen schaffvnd 84 dem ambtman 20. 20 Item abgang von den hueben, die vor beschedigt sein vnd die hewer beschedigt sind warden, auch die vor besetzt 5 sein. Summa pringt 220 kästen schaff. 220 Item so ains gegen dem anderen abgeczogen wirtt von den 10 hueben, die vor beschedigt sein vnd die hewer besche- digt sind, auch von den hueben, die vor besetzt sein. 25 30 Summa so pleibt 485 kästen schaff. Facit 485 Newnstetar meß2108 minus 1 kästen schaff. = 107 3,5 15 /0/22' Item innemen des gemischad von allen hueben, die vor beschedigt sein vnd die hewer beschedigt sein vnd die vor besetztt sein. 20 Summa pringt 100 vnd 37 kästen schaff vnd 137,5 1 mesel. Item abgang von allen hueben vnd die vor vnd hewer beschedigt sein. Summa facit 75 kästen schaffvnd 1 mesel. 75,5 Item gebondlich ausgab gen Klingnfels3 24 kästen schaff 24 ainem torbartel vnd gen Preysekh124. 24 Item so es alles gegen ain ander abgeczogen wirtt mit den beseczten hueben vnd die vor vnd hewr beschedigt sein, mit sambt der gebondlichen ausgab. 35 Summa so peleibt 14 kästen schaff. Facit 14 Newnstetar meß2 facit meß 3 vnd 1 mesel. = 3 0,5 foi.23 Item innemen der greus facit 1 meß Newnsteter mas2 vnd 2 kästen schaffei. 40 Item in nehmen des habern von allen hueben, die vor beseczt sein vnd die vor vnd hewer beschedigt sein. Summa pringt 789 kästen schaff. 789 1 Grad Presek. 2 Novomeška mera. 3 K/evev^j g/ej^goraj, str. 48, op. 1. LR 59 / Objave virov 413 182 OBRAČUN KLEVEVŽ 1486-1487 N. mess k. schaff Item abgang des habern, den dy paweren von der vogtey wegen zu Landestras1 nicht geben bellen. 220 Summa facit 220 kästen schaff. 5 60 Item gebendlich ausgab gen Preissekh2 60 kästen schaff 10 vnd dem ambtman 10. Item so ains gegen dem anderen abgeczogen wirtt der abgang von allen hueben mitsambt den beschedigten vnd 10 499 gebondlicher ausgab, so pleibtt summa 500 minus 1 = no 4 schaff. Facit Newnstetar meß3110 vnd 4 kästen schaff. Item innemen des zinswein mit den hueben, die vor beseczt >/. 23' N. emper z./v. emper sein vnd die vor vnd hewer beschedigt sein. 15 245 Summa bringt 200 vnd 45 emper. Item abgang des zinswein, so hewer nicht geraiten ist mitsambt den beschedigten hueben, facit des jars 150 vnd 20 165 15 emper. 25 30 so Restatt hewer 80 emper. Facit Newnstetar = 56 3 emper4 56 vnd 3 zins emper. 643 Item innemen der pergrechtt facit 600 vnd 43 emper. 100 Item gebondlich ausgab gen Preysekh2 100 emper vnd ab-40 zug fur sulbein vnd gerben ladt 40 emper. Item vber gebondlich ausgab ist®) abgang der oden Weingarten, auch so hewer mit gegeben ist warden nach dem 300 b>der beinb) nit geratten ist, facit des jars 300 emper. Item der pergrecht emper3) genndt 3 auff zwen kauffem- /»/. 24 per. Item so ains gegen dem anderen auffgehebt vnd gelegt 1835 wirdett mitsambtd> der gebendlichen ausgab restatt des = 120 36 jars 183 perg emper. Facit statt emper 120 vnd 3 perg 40 emper. a) prvotno vnd, po^nejeprečrtano in s tinto sumiranja nadpisano ist. — b) ^ isto tintopopravljeno i^ er; bein ^a wein. — c) emper dodano nad vrstico s tinto sumiranja. — d) pred tem prečrtano so peleiben. 1 Kostanjevica. 2 Grad Presek. 3 Novomeška mera. 4 Novomeško vedro. 5 Pravilno 203 vedra. 6 V skladu ^gomjimpopravkom 135 novomeških inpolgorskega vedra. 414 Objave virov / LR 59 OBRAČUN KLEVEVŽ 1486-1487 183 N. emver z./v. emver Summa totalis des zinswein vnd pergrechtt des jars facit statt emper 178 vnd 3 zins em- = ns 31 per. foi.25' Das paw zw Klingnfels2 M m ß /> Item zwen zimerman, jeder zewn tag, die pawm zw dem grossen tor im bald abgeslagen; dem maister 12ß, dem knechtt 10/, facit 44-/an dy speis. — 44 10 Item zwen zimerman, jeder 7 tag an dem tor gearbaitt; dem maister 12ß, dem knecht 10/, facit 1 mßj minus 6 — 154 J> an dy spaeis. Item für gross negel dar zu 100/- — 100 Item für zwen eysnan stegken vnd zwo puxen, dar in das 15 tor lauft vnd lur zwen eysnen ring da lur /4 mßj. — so Item lur zway panter zu dem klain turlein 32/f. — 32 Item lur ain groß platt sloss zu dem turlein 1 mßj. 1 — Item das alt sloss zu dem tor gepessertt dafür 4:0/. — 40 Item zwen zimermann, dy die pawmen zu der stiegen in 20 den grossen turen abgeslagen haben vnd dy stiegen ge- macht; hatt jeder 8 tagberch, dem maister 12dem knechtt 10/, facit 1 mß 16/ an die speis. 1 ie Item 12 / lur negel dar zue. 12 — Item ain mawrer, so den fueß vnder der stiegen gepessertt 25 vnd vndermawertt hatt vnd oben in der tür dy tragkhel aingemauertt, hatt 10 tagberch, je ain tag 10ß, facit f 00/ an dy speis. — 100 foi.26 Item zwen mawrer haben jeder 16 tagberch an ainem egkh, so an dem gesloss nider gangen ist gemawertt, 30 albeg ainem ain tag 12/f, facit 2 mß 64/ an die speis. 2 64 Item ain pachoffen von newen gemachtt haben ir zwen, jeder 6 tag dar an gearbaitt, albeg ainem ein tag 12ß, facit 1 mßj minus 16/. — 144 Item 500 ziegel dar zue gesten 1 <ßd. 1 — — 35 Item zwen khachelloffen gesten 1<ßd an die speis, achtt tag 2 — — dar an gearbaitt. Item dem glasar, so dy fester gepessertt vnd ein newes gemacht hatt, dafür 1 <ßds& dy speis 3 tag. foi.26' Awsgab des jars Item zw ein wachtaren zu Preysekh3 5 mßj ain jar. Item so hab ich auff peden gesslosseren des jars im vnfrid gehalten 8 fuesknechtt ain gantz jar. 45 1 — 1 Pravilno 177 novomeških in 3 čin^na vedra; v skladu ^ gornjimi popravki pa 191 novomeških, 3 čin^na in polgorskega vedra. 2 K/evev^, g/ej^goraj, str. 48, op. 1. 3 Grad Presek. LR 59 / Objave virov 415 182 OBRAČUN KLEVEVŽ 1486-1487 j-zld Mb £ ^ Ii 60 — Altern pverghuetb) gen Kliengenfels160 mfi,. 3 — Dem wachter vnd torbartl 3 mß. 10 — Puerghuet gen Preiseck210 mfi,. i so Dem torbartel VA mfi,. — so Die khappelen daselbst zv peleichten /4 mfi. 5 1 — Dem, der die vaser ansiecht 1 mfi,. — 70 Dem ambtman 70/. 2 6 Die, dass pergrecht ainpringen 2 mfi, vnd 6/ vnd die speiss avefc> die arbader ist gerait vnd pehalt. Item die speis avf die Söldner ist mir avch pehalt vnd hiein 10 ferrechtent. a) sledeče besedi/oje napisano ^ drugo roko. — b) verjetno mišljeno purghuet. — c) sic!, recte auf. 1 K/evev^, g/. zgoraj, str. 48, op. 1. 2 Grad Presek. 416 Objave virov / LR 59 [24. 4. 1487— 24. 4. 1488] joL 1 1487 Vermerkchttdie raittung dernut% vnd rantt derherschafftLaakch1 anno domini etc. 87°. old rn ^f /> io # Summa tocius census facit m 444/ 57ft novemfl 1. i 444 57 9 Vndersas zu Lengfeld2^ 84. — 84 Stewer extranorum »«-233/ 38. 233 38 Census camere Veitting,3 Gadmer,4 Neusas5 m?>J> 35. 3 35 Pro puUis mb. 5 — 15 Von gereuten ml. 1 — Pro decimis v 46/ 26/f 15. is 46 26 Pro angnis et edis hoc anno ultra et ius officialis ^-5/ 40. 5 40 Pro pokhlan hoc anno non. Plochpfenig m^hyf 6. 2 86 20 Pro skapulis hoc anno ml. 1 — Franpfard hoc anno 96 per / 24, facit m 14*A/j 32. 14 112 Sterbrechtt a>/f 2yf 40. 2-40 Kawfirechtt a>/f 4 «/40. 4 - 40 Vail et wandelb>yf 12^/ 36.b> 12 - 36 25 Stewer civitatis »«-40. 40 — De balneo mb. 5 — De molendino aputt walneum6 »«-14. 14 — Von hamern im Poden7^ 4. 4 — — Von zwain agkeren zu Polan8^ 60. — eo 30 Pro tabernis mfiOtt/j 28. 30 10s Pro carnis brefy m 10/ 31. 10 31 De officys ^-18^yf 60. is 140 De koloni eklesie »«-3/ 12. 3 12 De swagis »^206/ 40. 206 40 35 Der zins im turen9 ml minus 20/. 1 140 Von zwain gereutenyf 60. — eo Ratmaner10 zehendt,/ 24. — 94 38,5 10SS f Summa facit markas mille 88 et 9 J. 40 38^ parvuli 9.c) a) pred tem s temnejšo tinto prečrtana okrajšava ^a marko. — b) napisano s temnejšo tinto. — c) vsota od druge roke. 1 Skojja Loka. 2 Dovje. 3 Bitenjski urad. 4 Gadmarski urad. 5 Godeški urad. 6 Nekdanji mlin na prostoru današnje tovarne Sešir. 1 'Fužine ob Selščici v Podnu. 8 Poljane nad Skojjo Loko. 9 Zgornji stolp na Kranclju. 10 O rodbini Kotenmannerg/ej zgoraj, str. 158, op. 10. LR 59 / Objave virov 417 186 OBRAČUN ŠKOF JA LOKA 1487-1488 mutt messet ar 175 — 297,5 2 1,5 Percepta tritici /»/./' 143,5 — De affictibus mod. 143^. 26,5 — De decimis mod. 26*A 5 — De molendinis mod. 5. Summa tritici mod. 175. Exposita 27 — Dem vicari mod. 27. 10 3 — Abgangk officialibus mod. 3. 2,5 — De decimis mod. 2 — Deperitt propter mures mod. 2. 5 — Den chlasterfrawen mod. 5. 10 — Dem Sigesdarffer1 nach wefelh meine gnadigen heren mod. 10. 15 — 4 Dem stattschrayber 4 mes.a) 6 —_ Ann drein zehendts gehengt hewr mod 6. Summab' expositorum cum abgangk mod. 49/i. Et sie remanett domino mod. hundert 20 =125,5 —3 25^; suntvenditi, modium unum per/f 72^,c) f facitmBVA~ß 23^. Percepta silliginis 25 253 4 1,5 De alictibus mod. 253mesel4qr. VA. 39 1 De decimis mod. 39 mesel 1. 5 —_ De molendinis mod. 5. Summa silliginis mod. 297^ mesel 2 qr. VA. 30 Exposita 20 — Dem vicari mod. 20. 32 — Den Iranaren per totum annum mod. 32. 9 — Abgangk officialibus mod. 9. 35 3,5 — De decimis mod. 3*A 3 — Deperitt propter mures mod. 3. 1 — Den samerenTriest4etMauterendorffBmod. 1. 5 — Den chlasterfrawen mod. 5. a) vpis je prečrtan. — b) formulirano besedilo sumarnih postavk pri pitnih izdatkih (velja ^a cel obračun) je bilo nastavljeno vnaprej (s pisavo glavne roke), izračuni pa so vstavljeni ^ drugo roko in nekoliko večjopisavo. — c) dodano ob robu; prvotno napisana številka prečrtana. 1 Jurij Sigesdorfer — rodbina verjetno izvira i^ Strmicepri Smarjeti — med leti 1474—1493 gradiščan na Starem gradu pod Tubnikom, pozneje, 1490—1503 loški kaščar, prim. zgoraj str. 163, op. 4 in 'Urbarji freisinške škofije, str. 36. 2 Pravilna vsota 55,5 mod. 3 V skladu ^ gornjim popravkom 119,5 mod. Preračun v denar se ne sklada ^ nobeno od obeh vsot in je ^a pol marke previsok. 4 Trst. 5 Mauterndorf v Tungavu na Sal^burškem. 418 Objave virov / LR 59 OBRAČUN ŠKOF JA LOKA 1487-1488 191 fol.2 10 15 20 25 30 35 40 An vier zehendten hewer gehengt mod 12. Summa expositorum cum abgangk mod. 85^. Et sie remanett domino mod. 212 massei 2 qr VA; sunt venditi, modium unum f per/ 70, facit ^/ 40. Percepta mily De alictibus mod. De deeimis mod. 53 mesel 2. Summa mily mod. 53^ mesel 2. Exposita Dem vicari mod. 7. De deeimis mod. 4. Deperitt propter mures mod. 1. An vier zehendten gehengt mod. (d1A. Summa expositorum cum abgangk mod. 22^a> Et sie remanett domino mod. 31 massei 2; sunt venditi, modium unum per/f 40, facit f ^7Mi/40. Mixture mod. 54, dauon gett vier bachtaren et tarbartel mod. 40. Remanet domino mod. 13; sunt venditi, modi-f um unum per/f 22, facit m VAß 22. Ordei mod. ß 70. Percepta avene De alictibus mod. mile 252 qr. VA. De deeimis mod. 270*A Summa avene mod. 1522^ qr. VA. Exposita Dem chastner mod. 50. Abgangk officialibus mod. 15. Den sbageren mod. 12._ a) ^a tem prečrtano et. mutt messet qr -1?. —_ 85,5 — = 212 2 1,5 0,5 53 53,5 7 4 1 9.5 = 22,5 = 31 54 -40 = 13 —3 2,5 1252 970,5 1522,5 50 15 12 — 1,5 1,5 1 Pravilno 21,5 mod. 2 V skladu ^gornjimpopravkom 32 mod. 2 messla. 'Denarnaprotivrednost je preračunana bre^ dveh messlov; s popravki ^naša 8 m 13 fi. 3 Pravilno 14. mod. Preračun v denar napačen; ob upoštevanjupopravkov 1,5 m 68fi. LR 59 / Objave virov 419 186 OBRAČUN ŠKOF JA LOKA 1487-1488 mull mpatipl qr 8 — Deperitt propter mures mod. 8. 70 — De decimis mod. 70. 3,5 — Den samaren Triest,1 Mauterendarff2 mod. 3^. 48 — Dy ratt verczertt mod. 48. 3 — Andre an der Oberen Saw3 mod. 3. 5 9i — An 7 zehendten hewer gehengtt mod. 91. Summa abgangk mod. 300 et médium. Et sic remanett domino avene mod. mille 222 qr. VA; sunt venditi, modium unum per J> 17, 10 f facit »«-hundert 29^/ 54. oíd nv ^ £ /> 36 — — f Decima Lurenfeld4 oc®) anncyf 36. fii. 2' 5 L Summa omnium perceptorum in pecuneis et 15 74,5 1375 9615 wladi facit m, mille 375^ J> 16^ párvulos 9yf l\lA. Expósita 300,5 — =1222 — 1,5 so — Dem pfleger vier quotember »«<80. 20 32 — Dem chastner »«<32. 6 — Dem schreyber »«<6. 4 — Dem tagbachter »«<4. 11 40 Vier bachtaren et tarbartel vier quotember m 11/ 40. — 24 Für sand Jörigen gaiß/ 24. 25 31 — Dem pfleger Wildenlakch6 vier quotember »«<31. 24 — Dem pfleger am turen7 vier quotember »«<24. 12 — Gen Gortschach8 »«<12. 5 64 Dem pfleger franros 36 per ß 24, facit mbj> 64. 2 — Auffdychirchtagzupehüeten »«<2. 30 Dem vicari 50 lemper per/f 14, facit m^J> 60, hüner 50, faff 50 cit 100 ß, 50 zehling har, facit 50 ß, facit als »«-5/f 50. 17 — -30 Der rainfal gestett wiß gen Lakch9/!" 17minus/f30. — so Franpfard gen Triest1 5, jedem 16b^f, facit 1 — Franpfard Weltz10 5, jedem 32/f, facit m 1. 35 5 — — Dem poten mitgangen/f 5. 10 - - Auff dy fuer/f 10. '/4 — — Zerung gen Freyssing11 zu der raittung geriten fl 24. 56 214 68 f Summa »«<214 / 68/f 56. a) recte hoc. — b) ^ isto tinto napisano nad vrstico inprvotno napisana številka 32 prečrtana. — c) popravljeno i^ 1. 1 Trst. 2 Mauterndorf v Lungavu na Sal^burškem. 3 Gorenja Sava pod Smarjetno goro, danes del Kranja. 4 Lurnskopo/je na Koroškem. 5 Pravilno 98 fi; ^ upoštevanjem vseh gornjih popravkov pa: 74,5 g/d 1376 m 37 f 9 par. 6 Stari grad pod Lubnikom. 7 Zgornji stolp na Kranclju. 8 Goričane. 9 Skojja Loka. 10 Oberwol^, glej zgoraj, str. 83, op. 2. 11 Freising. 420 Objave virov / LR 59 OBRAČUN ŠKOF JA LOKA 1487-1488 191 fol.3 Abgangkch officialibus 10 15 20 25 30 35 fol. 3'-4 40 ^mi/56. Den swageren ^-22/f 50. De mansis desolatis mYlJ, 38. Dedecimis mUd 16fl3. Dem TschuegeP m 1. Dem Siretz smid/ 24. Dem Matschek von slifstain 12/f. Dem Chramer am zehendt 40/. f Summafacit^50/76/3. Abgangk hewer Lienhart filius Crise/f 64. Laure Selnik/ 54. Clemen Dolmatz 74. Idem dy od 42. Supan raittung m1J> 43. Smid 12/. Tewtscharin/ 12. Paull sneider/ 12. Linhartt/ 12. Abgangkkhamerschatz mV-hji39. Arathia Parde/ 80. Lawre Rayabitz/ 10, idem 32, idem 42/. Petter Per/ 6, idem 32, idem 42/. Abgangk supan raytung/ 63. Abgangkh hewer am pad m, 1. Taferengeltt hewer gehengtt mZ. Parenta am zehendt hewer gehengtt m?>. f Summa facit »«-14 Vi^f 31. Potenlan et zerung Item zw zwain malen pin ich zw hawbtman geriten, das dy von Krainburg2 das abgehakhtt holcz ligen liessen ver-czertt 1 /6 28/. Item ich hab den richter vnd Wolfgang zwir zw den von Krainburg2 geschihe haben verczertt 65. Item do dy von Krainburg3 ein von Drasisch4 auff meins gnadigen herren gericht gefangen haben, pin ich zum hawbtman geriten vnd ain tag auff sy gebartt verczertt 1^40/ 13 136 22 50 12 38 96 24 12 50 76 — 64 — 54 — 74 — 42 2 43 — 12 — 12 — 12 — 12 1 119 — 63 1 — 3 — 3 — 14 111 148 65 1 Morda .Ahac Tschugel, glej zgoraj, str. 147, op. 4. 2Kra«j. 3 Kranjčani. 4 Stranišče. LR 59 / Objave virov 421 186 OBRAČUN ŠKOF JA LOKA 1487-1488 gld nv ^ £ /> Item do dy Krainburger1 das holtz gewaltigklich haben genomen, pin ich zwir zw dem hawbtman geriten, veri 20 czertt VA ä> d. Item do vns der hawbtman dy verhör vnd rechtag zw zwain malen geseczta) hatt, hab ich den Sigesdarffer,2 5 richter vnd etlich purger dar zue geschikhtt, verczertt 2 i 26 $«/vnd46/f. Item der stattschreyber ist ftrnflmall^ zw dem hawbtman von der Krainburger1 wegen geriten vnd zwir zu den von Krainburg3 mit des hawbtman schreyben, hab ich io i 20 geben 1 XA§ d. Item do das geschray von Turgken4 ist gebesen, hab ich ain - ioo chnechtt zwo nachtt zw Laybach5 gehabt verczertt 100/. Item mer ein knechtt tag vnd nachtt auff chuntschaft zu — so Laibach5 verczertt 50/. 15 Item mer zw viermalen eylund gen Laybach5 auff chundt- — 120 schaft geschikhtt verczertt 1 &d. Item zw dem anderen Turgken4 geschray hab ich ain chnechtt 4 tag auff chundtschaft zw Laybach5 gehabtt i 20 verczertt 1 xA&d. 20 Item do dy von Krainburg1 haben welen meinem gnädigen) heren das dorff Drasisch6 auffheben, verczertt mit allen meinen geselem vnd sunst zwm vmb schikhen 3 14 haimlich auff dy chundtschaft verczertt m?>J> 14. Item der stewer halben pin ich selbs zw zwain malen zu 25 dem hawbtman in denn lantag geritten vnd in da 1 so erczelt meins g(nadigen) heren mangel verczertt 2 §d. Item do ich mit dem Konczianar lur den hawbtman von der — 153 weschaw wegen komen pin verczertt 1 ¿¿i «^33 ä>yfj. Item dem schuester gen Freissing7 geschikht der stewer 30 2 — halben 2 mß. Item der Hansel gen Freyssing7 geriten, do ich die von 4 — — Kerainburg2 gepfendt hab 4 ß/d. Item den schuester gen Freyssing6 geschikht der irrung der 2 — statt halbs 2 mß. 35 Item vber dy gebondlich ausgab der chirchtag zu pehüeten 23 — — desjars^23. Item aulf chundtschaft gen Cily,8 so der Zagkl Jacob9 in den 1,5 — — land hatt welen ziehen, verczertt/f 1^. 40 a) vstavljeno nad vrstico. — b) prvi f popravljen če^ v. — c) popravljeno i^32 ^ dodatkom enega i. 1 Kranjčani. 2 Jurij Sigesdorfer, g/, zgoraj str. 163, op. 4 in str. 86, op. 1. 3 Kranj. 4 Tur- ki. 5 'Ljubljana. 6 Stranišče. 1 Freising. 8 Celje. 9 Jakob S^ekelj, prim. zgoraj, str. 163, op. 10. 422 Objave virov / LR 59 OBRAČUN ŠKOF JA LOKA 1487-1488 191 g/d nv $ p Item des rnaln hab ich ausgeschikhtt vnd fuesknechtt zw pestelen lassen ob ich®) der nottdurften gebesen war, verczertt &d. ? inn 28,5 21 56 — 40 5 f Summa focit m2lJ 56/28'A. Jo!. 4'-5 Paw Item den mawrer gedingtt auff Wilden Lakch1 dy ringkh-lo mawer vnd alenthalbs gepessertt. 13 vnd 40/. 13 Item dem merter knechtt ihnif vnd sibenczigk tag, lacit ^-4 minus 40/- 3 120 Item der zimerman, dy ringkhmawer gedegkht, zway tag gemachtt vnd ein rin vnderzagen 2 mfi,. 2 — 15 Item vier tawsendt scharnagel gesten 2^^ 2 Item IV2 tawsendt pretter gesten 3 mß. 3 — Item latnagel per 40/. — 40 Item ein offen gemachtt zw Wildenlakch1 per 1 20/ 1 — 20 Item 2 offen im gesloß2 vberlegtt VA mfi. 1 so 20 Item dem Michel smid 1 m,J> 20, das er dy ember im ge- 1 20 sloß2 vnd marstall peslagen, hatt auch panter zw den türen gemachtt. Item für den esteraich auff1 das päd ^ mfi,. — so 16 12 80 25 f b'Summa facit m 12*A Horenos Vngrisch 16. Summa summarum omnium exposita- ie rumc) lacit »*313/ 71yf 103^. 103,5 313 71 30 Einnemen vnd ausgeben gegen ainander auf gehebt remanet domino finaliter Horenos Vng(rica)les mille 298/89M: parvuli novem. 1298 — 89 is3 a) vstavljeno nad vrstico. — b) od tu dalje druga roka. —c) sic! 1 Stari grad pod Lubnikorn. 2 Škofjeloški grad. 3 Ob upoštevanju popravkov pri prihodkih je bilanca ^a 101fi višja. Guldni so obračunanipo 128fi. LR 59 / Objave virov 423 [24. 4. 1489 — 24. 4. 1490] 1489 Vermerkhttdie rayttun% dernucvnd randttderherschafft~Lagkh1 89. aid jol.3 5 1 444 233 3 5 1 46 5 12 2 15 3,5 14 3 5 9 40 5 14 30 10 18 3 206 1 57 9 # Summa tocius census facit »«-444jb 9ft 1/ 57. 84 Vndersas zw Lengfeld2 84-/f. 38 Stewer extranorum »«<233 / 38. 35 Census camere Veiting,3 Gadmer,4 Newsas5 m?>J> 35. — Pro puUis mfo. — Von gerewten ml. 26 De decimis »«-46/ 26yf 15. 40 Pro angnis et edis hoc anno ultra et ius officialis mbj> 40. 90 Pocklan hoc anno m 12 10. 86 Plochphening hoc anno ml1/?./ 6. Pro scapulis hoc anno non. 112 Franphertt hoc anno 96 per / 24, facit m 14*A / 32. 158 Sterbrechtt »«-4 minus 2/. Kawflrechtt mbj 47/ 3 40 Vail vnd wandl »«-9/ 40. — Stewer ciuitatis »«-40. — De walneo »«-5. — De molendino apud balneum6 m 14. 10 60 108 31 140 12 40 140 60 ?4 15 20 25 23,51117 147 9 mutt messel ar 143,5 Von hameren im Poden7/ 4. Von zwain agkheren zu Polan8^ 60. Pro tabernis / 28. Pro carnis breuy »«-10/ 31. De officys m, 18^/ 60. De collonis ecclesie m?>J> 12. De swagis »«-206/ 40. Der zins im turen9 ml minus 20/. Von zwain gereuten^ 60. Rattmaner10 zehendtt/f 24. f Summa facit ^miHe 118 minus 13// 23^ parvuli 9. Percepta tritici De affictibus mod. 143^. 30 35 40 fol. 3' 45 1 Skojja Loka. 2 Dovje. 3 Ritenjski urad. 4 Gadmarskt urad. 5 Godeškt urad. 6 Nekdanji mlin na prostoru današnje tovarne Sešir. 7 'Fužine ob Selščici v Podnu. 8 Poljane nad Skojjo Loko. 9 Zgornji stolp na Kranclju. 10 O rodbini Kotenrnannerg/. zgoraj, str. 158, op. 10. 424 Objave virov / LR 59 OBRAČUN ŠKOF JA LOKA 1489-1490 197 mutt messel qr De decimis mod. 26*A 26,5 — De molendinis mod. 5. r — 175 — Summa tritici mod. 175. 5 Exposita Dem vicari mod. 27. 27 — Abganngk officialibus mod. 3. 3 — 10 De decimis mod. 2*A 2,5 — Deperitt propter mures mod. 2. 2 — Den khlosterlrawen mod. 5. 5 — Dem Sigesdorffer1 mod. 10. 10 — Janes Rotel verprunen mod ^. —_ 15 50 — Summa expositorum cum abgangk facit mod. 50. Et sic remanet domino mod. 125; =125 — sunt venditi, modium unum per/f 61^, facit f ^48/7^. 20 30 Percepta silliginis Summa silliginis mod. 297^ mesel 2 qr. VA. Exposita De affictibus mod. 253 mesel 4 qr. VA. 253 41,5 De decimis mod. 39 mesel 1. 39 1 25 De molendinis mod. 5. r —_ 297,5 2 1,5 Dem vicary mod. 20. 20 — Den Iranaren per totum annum mod. 32. 32 — Abgangkh officialibus mod. 9. 9 — De decimis mod. 3*A 3,5 — 35 Deperitt propter mures mod. 3. 3 — Samaren Triest2 et Mawterendorff3 mod. 1. 1 — Den khlosterlrawen mod. 5. 5 — Am zehendt Zawchen4 mod 2. 2 — Janes Rotel verprunen mod. VA. —_ 40 77 — Summa expositorum cum abgangk mod. 77. Et sic remanet domino mod. 221 masel 2 qr. = 221 2 i,5B VA; sunt venditi, modium unum perfij 43^, f facit »>60/ 5. 1 Jurij Sigesdorfer, g/, zgoraj str. 163, op. 4 in str. 86, op. 1. 2 Trst. 3 Mauterndorf v Lungavu na Sal^burškem. 4 Suha, pri Skojji Loki. 5 'Razlika je ^a pol modija previsoka; pripreračunu v denar je LR 59 / Objave virov 425 194 OBRAČUN ŠKOF JA LOKA 1489-1490 mutt messet ar Percepta mily fol.4 0,5 -5B-— 53,5 7 4 1 P.-5 14,5 — = 39 53 -1Q- = 13 — 2,5 — 1252 P70.5 1,5 1522,5 — 1,5 50 — 15 — 12 — S — 70 — 3,5 — 7 — 3 — 58 — 5H P De affictibus mod. De decimis mod. 53 mesel 2. Summa mily mod. 53^ mesel 2. Exposita Dem vicary mod. 7. De decimis mod. 4. Deperitt propter mures mod. 1. Abgangk am zehendtt mod. 2^. Summa expositorum cum abgangk mod. 14^. Et sie remanett domino mod. 39 messel 2; sunt venditi, modium unum per25^, f facit m, 46. Mixture mod. 53, dauon gett vier wachtaren et torbertel mod. 40. Remanet mod. 13; sunt venditi, modium unum f per/ 251/2, facit m2ß 11^. f Ordey mod. / 70. Percepta avene De affictibus mod. mille 252 qr. VA. De decimis mod. 270^. Summa avene mod. mille 522^ qr. VA. Exposita Dem chastner mod. 50. Abgangk officialibus mod. 15. Den swageren mod. 12. Deperitt propter mures mod. 8. De decimis mod. 70. Den sameren Triest1 et Mauterendorff2 mod. 3*A Dy ratt verezertt mod. 7. Dem Andre nachgelasen mod 3. Am zehennt gehengt mod. 58. Dem Romischen kayser3 mod. 58 messel 2. 10 15 20 25 30 35 40 45 1 Trst. 2 Mauterndorf v Lungavu na Sal^burikem. Friderik III. Habsburški (1440-1493). • Rimsko-nemski kralj in cesar 426 Objave virov / LR 59 OBRAČUN ŠKOF JA LOKA 1489-1490 197 waitt meawl qr Summa abgangk mod. 284% messel 2. Et sie 284,5 2 remanet domino mod. mille 238; sunt ven- = 1238 — diti, modium unum per/ 17, facit m 86. foi.4' f Decima Lurnnfeld1/f 40. 40 JjL. f Summa omnium pereeptorum in pecunys et Lp blady facit m 1366J> 53/f 63^. parvulos 9. 63,51366 53 9 10 Exposita Dem phleger vier quotember ^-80. so — Dem kastner m32. 32 — Dem sehreyber m%. e — 15 Dem tagbachter mL 4 — Vier wachtaren et torbertel vier quotember m 11/ 40. 11 40 Für sand Jorigen gaiß 24/. — 24 Dem phleger Wildenlagk2 vier quotember ^-31. 31 — Dem phleger am turen3 vier quotember ^-24. 24 — 20 Gen Gortschah4 m 12. 12 — Dem phleger franros 36 per/ 24, facit m 5/ 64. 5 64 Auffdykhirchtagzubehüeten ml. 2 — Dem vicari 50 lemper perß 14, facit m^J> 60, hüner 50, facit 100 ß, har 50 zehling, facit 50/, facit als »«-5 / 50. 5 so 25 Der rainfol gestett wis gen Lagkh5/ 28. 2s — — Franphertt genTriest68, jeden 32/, facit mV-AßYl. 1 92 Franphert gen Welcz7 8, jeden 16/, facit 1 ¿6 «/8/ — 12s Dem potten mitgangen/' 5. 5 — — Auffdyfuer/10. 10 - -30 Dem Thoman Rueder8 nach beuelh meins gnadigen heren hab ich geben/ 75. 75 — — Heren Linhartten9 für die muldinst/f 10. 10 — — Vber dy gebondlich ausgab der kirchtag zu behueten m^h. 3 so Heren Andre Awrsperger10 50 <ßd nach lawtt ainer quit- so 35 tung. 178 218 158 f Summa facit m219 minus 2///178. Abgangk officialibus 40 rn 13M^/56. 13 136 Den swageren ^22ß 50. so De mansis desolatis m 12/ 38. 12 3s 1 Lurnsko polje na Koroškem. 2 Stari grad pod Lubnikom. 3 Zgornji stolp na Kranclju. 4 Goričane. 5 Skojja Loka. 6 Trst. 1 Oberwok§ glej zgoraj, str. 83, op. 2. 8 Thoman Rueger, sel freisinškega škofa, ki je v letih 1487—1493 deloval na relaciji Freising — Skojja Loka; omenjeno izplačilo se nanaša na december 1489, g/. AEM, Heckenstalleriana 62, fol 89'. 9 Loški kaplanLienhart,gl. spodaj, str. 201.35. 10 AndrejlV. Turjaški, glej^goraj, str. 175, op. 9. LR 59 / Objave virov 427 196 OBRAČUN ŠKOFJA LOKA 1489-1490 -Â-A 96 De decimis 16 / 3. Dem Tschuegel1 am zehendt m 1. 12 Dem Matschekh vom sliffstain 12/. 24 Dem Syrecz vom sliffstain^ 24. 4n Dem Kramer am zehendt/ 40. 50 76 f Summa facit »«<50 / 76/f 3. Abganngkh hewer fol. 5 10 — 64 Lienhart filius Crise — 54 Lawre Selnik — 42 Dy ôd hueben 42/. — 72 ClemenDolenicz 72/. 2 43 Suppan rayttung m 2/ 43. 15 — 76 Die ôd zu Tesnem2 76/. — 85 Suppan rayttung 85/. i iso Abgangkkamerschacz ml minus 10/. — so Mathia Perde 80/. — 84 Lawre Rayabicz 84/. 20 — so Petter Per 80/ — 85 Busoltt 85/ 4 142 Suppan rayttung 6 î/2 &J> 2. 1 — Abgangk am pad m 1. 3 — Abgangk taferen m?>. 25 3 40 Abgangk am zehendt m?>J> 40. — 120 Janes Rotel 1 ë ci suppanraittung verprunen. — 91 Justin Wirfan 91/ — 70 Suppan rayttung 70/. 1 8 Dy ôd zw Wesolniczy3 m 1/ 8. 30 4 141 Dy od zw Posirini4 6 ^ SJ> 1. — 91 Suppan rayttung 91/. — 55 Terschel85/. — 106 Vlegkh 106/ 22 29 35 f Summa ^-22 J> 29. Pottnlonn vnd zerung fol. 9-6 — so Dem Romischen kayser5 ein ochsen gestett 3^ mfi. 40 1 56 Idem 8 frisching 1 m 56/ — 60 Idem vmb vleisch 60/ — 24 Idem vmb zway lemper 24/. — 8 Idem 8/ vmb kastrawne ileisch. 45 1 Morda Ahac Tschugel, glej zgoraj, str. 147, op. 4 2 Kmetija Petelin pri Gorenjih Brdeh, S od Gorenje vasi, g/. B/a^nik, Vrbarjifreisinške škofije, str. 304. 3 Be^ovnica, SV od Selc. 4 Podimo, V od Selc. 5 Rimsko-nemški kralj in cesar Friderik III. Habsburški (1440—1493). 428 Objave virov / LR 59 OBRAČUN ŠKOF JA LOKA 1489-1490 197 i g/d nv $ Idem für pratt 5 5 — — Idem für pratt 1 mfi 23 i 23,5 Idem 3 sam rainfoll gesten 11 § d. s 40 Idem 3 lagel most 3 a/d 60/ 3 — so 5 Idem 1 lagel terandt 1 J> 35. 5 — Pro pullis mh. 1 — Von gerewtten m 1. 15 15 46 26 De decimis »«-46/ 26/f 15. 5 40 Pro angnis et edis hoc anno ultra et ius officialis ¡»^-5/ 40. Poklan hoc anno non. 2 86 Plochphennyng hoc anno ml1/?.ß 6. Pro scapulis hoc anno non. 20 14 112 Franphard hoc anno 96 per/ 24, ladt m 14*Aßj 32. 1 24 Sterbrecht m\ß 24. 1 2 20 Kawflreht ^2/20/1. 7- 70 Vall vnd wandel miß 70. 40 — Stewr civitatis »«-40. 25 5 — De walneo mh. 14 — De molendino apud balneum6 m 14. 4 — — Von hameren im Poden7/ 4. — 60 Von zwain agkeren zu Polan8/ 60. 30 108 Pro tabernis mSO1/ßj 28. 30 10 31 Pro carnis breuy m 10/ 31. 18 140 Proofficys mV&hß 60. 3 12 De collonis ecclesie »«-3/ 12. 206 40 De swagis »«-206/ 40. 1 140 Der zins im turen9 ml minus 20/. 35 — 60 Von zwain gerewtten^ 60. — 94 Rattmaner10 zehendt 21 1097 87u f Summa ladt ^mille 97/ 87/ 21. 40 mutt messet ar Percepta tritici /»/. /0 143,5 — De affictibus mod. 143^. 1 Skojja Toka. 2 Dovje. 3 Bitenjski urad. 4 Gadmarski urad. 5 Godeški urad. 6 Nekdanji mlin na prostoru današnje tovarne Sešir. 7 Tujine ob Selščici v Podnu. 8 Poljane nad Skojjo Loko. 9 Zgornji stolp na Kranclju. 10 O rodbini Kotenmannerg/, zgoraj, str. 158, op. 10. 11 Pri vsotije izpuščenih 9parvulov. 430 Objave virov / LR 59 OBRAČUN ŠKOF JA LOKA 1490-1491 203 5 20 30 mutt messet ar De decimismod. 26^. 143,5 — De molendinis mod. 5. 26,5 — _ .1 — _ Percepta silliginis Summa tritici mod. 175. 175 — Exposita Dem vicari mod. 27. Abgangk officialibus mod. 3. 27 — 10 De decimismod. 2^. 3 — Deperitt propter mures mod. 2. 2,5 — Den klasterfrawen mod. 5. 2 — Dem Sigesdorffer1 mod. 10. 5 — Den ratten geantburtt mod 20. 10 — 15 ?.n — __ Summa expositorum cum abgangkh facit 69,5 — mod. 69*A Et sic remanet domino mod. 105^; sunt venditi, modium unum perfj 61^, facit =105,5 — f ^40/88obulusl. De affietibus mod. 253 mesel 4 qr. IV2. De decimis mod. 39 mesel 1. 253 4 1,5 25 De molendinis mod. 5. 39 1 Summa silliginis mod. 297^ mesel 2 qr. ÍV2. 297,5 2 1,5 Exposita Dem vicary mod. 20. Den fronaren per totum annum mod. 32. 20 — Abgangk officialibus mod. 9. 32 — Dedecimismod. 3^. 9 — 35 Deperitt propter mures mod. 3. 3,5 — Sameren Triest2 et Mawterendorff3 mod. 1. 3 — Den klasterfrawen mod. 5. 1 — Am zehendt Zawchen4 mod 1. 5 — Den ratten geantburtt mod. 20. 1 — 40 ?.() — Summa expositorum cum abgangk facit 94,5 — mod. 94*A Et sic remanett domino mod. 203^ masel 2 qr. VA; sunt venditi, modium unum = 203,5 21,56 45 f per/ 43^, facit m,55/ 52 obulus l.B 1 Jurij Sigesdorfer, g/, zgoraj str. 163, op. 4 in str. 86, op. 1. 2 Trst. 3 Mauterndorf v Tungavu na Sal^burškem. 4 Suha, pri Skojji Toki. 5 Pri preračunu so upoštevani samo modiji, sicer je ^nesek 55 m55fi. 6 Pravilno 203 mod. 2 messel qr. 1,5. LR 59 / Objave virov 432 200 OBRAČUN ŠKOF JA LOKA 1490-1491 mutt messet ar 53,5 Percepta mily /»/. / / o,5 — De affictibus mod. 5?, p. De decimis mod. 53 mesel 2. Summa mod. 53^ mesel 2. Exposita 7 — Dem vicari mod. 7. io 4 — De decimis mod. 4. i — Deperitt proptter mures mod. 1. 9,5 — Abganngk am zehendtt mod. 14,5 — Summa expositorum cum abgangkh mod. 15 = 39 21 14*A. Et sie remanett domino mod. 39 mesel 2; sunt venditi, modium unum per J> 25^, f facit m, 46. 53 — Mixture mod. 53, dauon gett vier bachtaren®) et torbartel 20 -40 — mod. 40. Remanet domino mod. 13; sunt venditi, modi- = 13 — f um unum per/ 25^, facit miß IVA. 2,5 - f Ordey mod. 2^,/ 70. 25 Percepta avene 1252 — 1,5 De affictibus mod. mille252 qr. VA. 270.5 — De decimis mod. 270*A 1522,5 — 1,5 30 Summa avene mod. mille 522^ qr. VA. Exposita 50 — Dem kastner mod. 50. 35 15 — Abgangk officialibus mod. 15. 12 — Den swageren mod. 12. 8 — Deperitt proptter mures mod. 8. 70 — De decimis mod. 70. 3,5 — Den sameren Triest1 et Mawtterendorff2 mod. 3^. 40 43 — Den ratten geantburtt mod. 43. 3 — Dem Andre an der Saw4 nachgelassen mod 3. 5^ — Am zehendt gehengt mod. 56. a) vstavljeno nad vrstico. 1 Pravilen rezultat je 6 m 43 fi. 2 Trst. 3 Mauterndorf v Lungavu na Sal^burškem. 4 Gorenja Sava; urbar i^ 1501 navaja tam medpod/o^niki .Andreja Pirkha, Blatnik, Urbarji freisinške škofije, str. 333. 432 Objave virov / LR 59 OBRAČUN ŠKOF JA LOKA 1490-1491 203 muä meawl gi_ Summa abgangkh mod. 260^. Et sie rema- 26o,s — net domino mod. 1262 qr VA; sunt venditi, = 1262 — i,sl modium unum per 17/f, facit m 134/? 18^. fii.i v f Decima Lurnnfeld2/f 40. 40 J—A f Summa omnium pereeptorum in pecunys et Lp bladyfacit ml336ß53V2ß61 párvulos9. 6i 1336 53,59 10 Exposita Dem phleger 4 quotember ^-80. so — Dem kastner m 32. 32 — Dem schreyber m%. e — 15 Dem tagbachter m4. 4 — Vier bachtaren et torbartel 4 quotember m 11J> 40. 11 40 Für sand Jorigen gaiß 24-/Í. — 24 Dem phleger Wildenlakh3 4 quotember m31.a) 31 — Dem phleger am turen4 vier quotember m24. 24 — 20 Gen Gortschah5 m 12. 12 — Dem phleger franros 36 per/ 24, facit mhß 64. 5 64 Auffdy khurchtag zw pehueten ml. 2 — Aber auff dy khurchtag zu pehueten vber dy gebondlich awsgab miß 40. 2 40 25 Dem vicari 50 lemper perß 14, facit m4J> 60, huner 50, facit/ 100, har 50 zehling, facit 50/, facit als m^ß 50. 5 so Der raynfaU gestett piß gen Lakh6 mit sambt der zerung ß 29/ 50. 29 - so Franphart genTriest7 8, ydem 32ß, facit mVAßj 12. 1 92 30 Franphartt gen Welcz8 8, yeden 16/, facit 1 ¿6 dß 8. — 12s Dem potten mitgangen/f 4 /1 4,5 — — Aulf die fuer/f 10. 10 - -Dem Thoman Rueder9 hab ich geben nach weuelh meins gnadigen heren/f 521/í^/ 21. 52,5 — 21 35 Heren Lienharten kapplan zu hoff für den mulldienst/f 10. 10 — — 105 218 147u Summa expositorum facit ^-219 minus 13ß ßi 100 vnd 5. a) pred temprečrtano m30. 1 Pravilno 134 m 15fi. 2 Lumsko po/je na Koroškem. 3 Stari grad pod Pubnikom. 4 Zgor- nji stolp na Kranclju. 5 Goričane. 6 Skojja Poka. 7 Prst. 8 Obernol^, glej zgoraj, str. 83, op. 2. 9 Phoman ~Rueger, gl. zgoraj, str. 195, op. 8. 10 Pravilen re^ultatje 106 g/d 218 m 29 fL LR 59 / Objave virov 433 200 OBRAČUN ŠKOF JA LOKA 1490-1491 Abgangk officialibus /»/. /2 13 136 m 1SV2/j 56. 22 50 Den swageren ^-22/ 50. 12 38 De mansis desolatis »«<12/38. 5 — 96 Dedecimis mïh 16fl3. 1 — Dem Tschuegeli am zehendt m 1. — 12 Dem Matschekh vom sliffstain 12/ — 24 Dem Syrecz vom sliffstain/ 24. — 40 Dem Khramer am zehendt 40/ 10 50 76 f Summafacit^50/76/3. Abganng hewer — 64 Lienhart filius Crise 64/. — 54 Lawre Selnik 54/. — 42 Dy od hueben 42/. — 72 Clemen Dolenicz/ 72. 2 43 Suppan rayttung m1J> 43. 20 — 76 Die ôd zwa> Tessnem2 76/. — 85 Suppan raytung 85/. 1 150 Abgangk kamerschacz ml minus 10/. — so Mathia Perde 80/ — 84 Lawre Rayabicz 84/ 25 — so Petter Per 80/ — 85 Busoltt 85ji. — 132 Suppan rayttung GV216_/ 2. 1 — Abgangk am pad m 1. b'Nympt di stat ein.b> 3 — Abgangk amtaferen m?>. 30 3 40 Abgangk amzehendtt »«<3/40. — 91 Justin Wurian 9 !(/>). — 70 Suppan rayttung 70/ 1 8 Dy ôd zwc) Wesolniczy3 m 1/ 8. — i3i Dy od zwPosirini4 6*A ¿6J> 1. 35 — 91 Suppan raytung 91/ — 55 Tarschel 85/ — 106 Flegkh 106/ p. — Valentini am zehendtt ml. 23 69 40 f Summa ^23/69. a) vstavljeno nad vrstico. — b) dodano ob robu ^ manjšopisavo in svetlejšo tinto. — c) vstavljeno nad vrstico. — d) vstavljeno nad vrstico. 1 Morda Ahac Tschugel, gl. zgoraj, str. 147, op. -4 2 Kmetija Petelin pri Gorenjih Brdeh, glej zgoraj, str. 196, op. 2. 3 Be^ovnica, SVodSelc. 4 Podimo, VodSelc. 434 Objave virov / LR 59 OBRAČUN ŠKOF JA LOKA 1490-1491 203 g/d nv $ /»/.Pottnnlon vnd zerunng 12'-13 Mitt den habichen gen Görcz1 60/. — eo Zw pesuchtenjusLurnfeld2 ljfid. i — — 5 Vmb das geltt geschikht jusLurnfeld2 60/ — eo Dem Thoman gen Freyssing3 von der stewer wegen ge- schikhtt 5 ß/d. 5 — — Dempuxenmaistervonzwainjaren lQjfid. 10 — — Als dy ratt verritten sein, pin ich zu aem lantag gen Lay-10 bach4 geriten vnd an Vierden tag daniden gebesen, ver- czertt VA (6 dj> 9. i 29 Zwm anderem mall gen Laybach4 mit meines gnadigen herren vnderrichtung, was sein gnad zu Frangkhfart5 vndLincz6 verczert hett, hab ich verczertt VA 18/. i,s — w 15 Do man das kayserlich geschafft; vmb geschikht hatt aufif zesein, pin ich gen Laybach4 geriten, mich anstatt meins gnadigenheren zuerberenverczert VA m<23/. i ios Do die von Krainburg7 meim gnadigen heren armen man ainen geslagen haben, hab ich zu dem richter gen 20 Krainburg7 geschikht, verczertt 24/f. — 24 Do die sach pey dem richter kain ansehen haben hatt wellen, hab ich zu dem hawbtman geschikht, verczert 54/. — 54 Ich selbs zu dem hawbtman geritten der sachen halben, do ein lantag gebesen ist, den hawbtman vnd landtleutt 25 berichtt des obligen meins gnadigen herren, der von Krainburg7 halben verczertt 2}A §d. i 140 Mer hab ich des hawbtman schreiben, so er mir geben hatt aufif die von Krainburg7 vnd ich ingeschikht hab verczert 14-/f. — 14 30 Do ich mit dem vicary von sand Mertten rechten hab muessen vnd zwir selber gen Laybach4 geritten pin zu den capitel heren, auch zwir vmb dy gemain geschikht, so ir pawr der ruebs (?) angefangen vnrechtlichen hett, verczertt alles dings 3^/ ^ mfi verczert. 3 — so 35 Do mir der landes hawbtman verkundt hatt das kaiserliche) geschaft das die stewer aufif ain hueben der 32/f nicht erlangen mocht, verczertt ^ »«<21/. — 101 Do her Reympreht zu Laybach4 ist gebesen, pin ich zu im geritten zue versuechen, ob mein her der stewer ver-40 tragen mocht sein vor allen landtlewtten, verczertt VA & i 42 d22ß 1 Gorica. 2Lurnsko polje na Koroškem. 3 Freising. 4 Fjubljana. 5 'Frankfurt na Majni. Skof Sixt se je v ^ačetku junija 1489 udeležil državnega ^bora v Frankfurtu, Paul-Joachim Heinig, Kegesten Kaiser Friedrichs III. (1440-1493), H. 4: Die Urkunden und Briefe aus dem Stadt- archiv FrankfurtamMain, št. 991, Wien (i.d.r.) 1986. 6 Lin^vSpodnjiAvstrifi. 7 Kranj. LR 59 / Objave virov 435 200 OBRAČUN ŠKOF JA LOKA 1490-1491 Do das geschray erstanden ist, das man des Zäckel Jacob1 ins land gebartt hatt vnd die sag seins zugs für Lagkh2 gebesen ist drey mall auff kundtschaft aus geschikhtt, i 92 verczert VA mYLß. Aber pin ich selber ain mall zu dem hawbtman geritten von 5 93 des geschray wegen, des Zäckl1 halbs, verczertt 93/. Des Walthasar Lueger3 pott, der mir kundtschaft pracht hatt, wie die von Windisch Gracz4 her wolten ziehen, 0,5 — — hab ich geben ^ ß/d. So mir der landeshawbtman das auff pott zuegeschikhtt io hatt, das ich für meinen gnadigen heren 6 pherdtt 1 9 schikhen soltt pin ich zu im geritten, verczertt 1 mfi 9. Aber pin ich zwir pey dem hawbtman gebesen, das er die >/. armen lewtt der stewer halben nicht aulf hielt vnd ver- 13-14 czug biß der Thoman kam, den ich deshalben zu mei- 15 — 139 nem gnadigen heren geschikht hab, verczertt 1 & d 9/. Do sy nw aufgehalten waren, pin ich dreymall zue dem hawbtmann geritten, das ich die Eysner5 mit irem guett zw Laybach6 vnd etlich gefangen zu Krainburg7 geledigt 3 2 hab, verczertt 2^ § dTlJ>. 20 Aber pin ich mit heren Rueprechten Stainer8 zu dem hawbtmann geriten von der paweren zu Rottendorff9 — 62 vnd der awen wegen, verczertt 62/f. Zu dem Khüenberger geschikht von der Lengfelder10 we— 92 gen verczertt 92^f. 25 Do mich der hawbtman zu im erfordertt hatt, do der Zäckl — 111 Jacob1 vmb dy huldigung geschriben hatt verczert 111/f. Do der Rawber11 meins gnadigen herren lewtt auffgehaltten vnd gefangen hatt, hab ich zu im gen Klainhewsslein — so geschikht, das ich die ledig machett verzert ^ mfl. 30 Do der Kuenberger von Weissenvels12 die paweren zu Lengfeld13 gephendtt hatt vnd in die gemain verpotten, — i4i hab ich zu im geschikht, verczert X/idl 1/. Do ich zu dem lantag gen Laybach6 geritten pin, do man dy stewer aulf die dinstleutt dem kayser angelegt hatt, 35 auch das man den anslag ins Newstatel14 gemahtt hatt, 2 20 verczertt piß aulf den Vierden tag 3 & d minus 20/. Do die Vngeren15 vmb Treffen16 auögehebt haben hatt der hawbtman wellen, das ich mit 10 pharden for meinen 40 1 Jakob S^ekelj, prim. zgoraj, str. 163, op. 10. 2 Skopja Loka. 3 Ba/ta^ar Jamski, v tem času de^elnokne^ji oskrbnik v Mozirju, pred tem pa na Eebeku, Trotter, Die Burggrafen von Lien^ und ^um Lueg, str. 66—67. 4 Slovenj Gradec. 5 Prebivalci Železnikov. 6 Ljubljana. 7 Kranj. 8 Ruprecht Stainer, deželnoknežji oskrbnik gospostva Goričane. 9 Reteče. 10 Prebivalci Dovjega. 11 Eden od članov kranjske plemiške rodbine Ravber. 12 Be/a Peč v Kanalski dolini. 13 Dovje. 14 Novo mesto. 15 Ogrska vojska. 16 Trejjen/Trebinje ob Osojskem jezeru na Koroškem. 436 Objave virov / LR 59 OBRAČUN ŠKOF JA LOKA 1490-1491 205 45 ßd nv ß gnadigen herren auff sein soltt, pin ich zu im geriten, verczert 52/. — 52 Do ich von der dienstleutt wegen ins Newstatel1 zu dem haubtman geritten pin, do mir mein gnadigen her zu 5 empoten hatt 8 phert zu schikhen, verczertt 63/ — 63 Achtt phard ins Newstättl1 6 wochen, ye auff ain phard ein wochen lur sold vnd schaden 2 Vngrisch^/ facit 96M. 96 — — Einen potten zu dem hawbtman geschikht, do er gen Weichselberg2 geczogen ist vnd hatt wellen Klingenfels3 10 wetaidigen, hab ich mich erpoten von meins gnadigen heren begen auff zu sein, damit sein gnaden das geslos bider burd, verczertt 52/ — 52 Do der wan huldigen hatt wellen vnd ist in dy Metlin4 geczogen auff kuntschaft, verczertt 1 & d?>LlAj>. — 152,5 15 Do der richter von Krainburg5 den kirchtag Okroglach6 meinen gnadigen herren enczogen hatt an sand Maria Magdalena tag [22.jd], verczertt 62ß. — 62 Zw dem hawbtman mich des erklagtt vnd in der sachen bericht verczertt 62/ — 62 20 Do ich zu dem hawbtman geriten pin vnd in berichtt, das die von Krainburg5 vmb sein geschalt nichcz geben haben wellen vnd er wider mit in geschalt hatt etlich meinen gnadigen heren vnbekumert zulassen, verczert 42/. - 42 /»/.Do ich von dem von Polham gen Laybach7 eruordert, was 14-15 von der stewer begen der 500 M, verczert zwen tag Im 19 J9. Zu dem hawbtman geschikht von der von RottendorfP vnd der beschaw halben, verczertt 33/ — 33 30 Do ich zu dem landtag von meins gnadigen heren wegen eruordertt was, do der Mamynger da ist gebesen vnd man dy ybertewrung auff die dienstlewtt angelegtt hatt, verczertt VA ü> d 13/. 1 33 Do das Turgken9 geschray was, so sy zum Samobar10 35 gelegen sein auff alle kundtschaft 2^ ü> ¿/21/ 3 1 Das erst mall, do mich herr Mang zu im gen Laybach7 eruordert hatt meins gnadigen heren vnd der stewr halbs, verczertt 42/ — 42 Aber pin ich zu dem landtag geritten, do man dy stewer der 40 90/angeslagenhatt, verczert 1 ¿6 d86/ 1 46 Ich hab gen Villach11 zu den Trahofferen12 geschikht, do mans mit dem rechten vmb die versessen vnd hieczig stewer furgenomen hatt, verczert 1 & d 21/. — 141 1 Novo Mesto. 2 'Višnja Gora. 3 K/evev^. 4 Metlika. 5 Kranj. 6 Okroglo. 1 Lju- bljana. 8 ~Reteče. 9 Turki. 10 Samobor, pri Zagrebu. 11 Beljak. 12 Pripadnik koroške rodbine Trahofer, izvorno ^gradu Drauhofenpri Spittalu na Koroškem. LR 59 / Objave virov 437 200 OBRAČUN ŠKOF JA LOKA 1490-1491 Zw drey mallen zu heren Pangraczen Awrsperger1 geschaht von des Mathiasch sneider vnd der statt wei so gen, verczertt 2 §d. Ich pin selbs zw heren Pangraczen1 geritten von der gefan- — 142 gen begen, verczert 1 & . i n Dem Swaistrigk, das er die stand gemaht hatt IV2 mfi. 1 so Idem, do er das dach pey dem kalh gemaht hatt, 100/ — 100 Do er den marstallgepudnnt hatt, mr\1Aj>2Q. 1 100 Do er den gangk zu Wilden Lagkh4 gedegkht hatt, 90/ — 90 25 Do er den gartten verplangkht hatt, ml. 1 — Do er dy khuchel et gankh gedegkht hatt, mh. 5 — Fur 4.150 pretter facit 8 mfi 58. s 58 Vmb nagel 5$«/. 3 120 Fur vier mulstain 3 m 40/ 3 40 30 Dem turner, der dy mulstain gepunden hatt ^ mfj. — so Dem Vendel Flah, das er die mulstain gefuert hatt, §XA/6J>. 4 140 Dem smid fur stangen, ring vnd puxen mit aler zugehorung 2 m minus 30/. 1 iso Fur laden zum poden im marstall et plangken peim garten 35 vnd zu der muli, 6 m minus 11/f. 5 149 Dem Neffen fur dy gehawte tur im marstall, 1 »«<40/. 1 40 Dem zimerman, der dy tur gemaht hatt, 16/. — 16 Fur die pant zu der tur 35/. — 35 Dem Steifelmawrer, der dy tur eingeseczthatt, 16/. — ie 40 Dem merterkneht 8/ — s Dem Jorig Mell pawmaister 4 & d. 3 — Dem smid fur hawen inn graben genuczt, 24/. — 24 Dem Swaistrigk har auffdy pastein VA mfi. 1 so a) sumirano s svetlejšo tinto. — b) s/ediponovnofi. 1 "Prebivalci Železnikov. 2 Hrvaška. 3 Pravilno 135 gld 49 m 70,5 fi. 4 Stari grad pod LR 59 / Objave virov 439 208 OBRAČUN ŠKOF JA LOKA 1490-1491 — 84 Zu der muH pey dem päd 200 pretter, 84/ — is Für negel 13/ — ioo Vierczigk laden gen Wilden Lagkh1 gesten 100/. — 120 Idem 2.000 nagel 1 66d. — 48 Idem 150a> pretter, 48/. 5 — 120 Dem zimerman 1 66d. — so Dem mawrer lur ein fenster vnd esterreich legen /4 mfi,. — 36 Dem slosser lur pandt vnd schlos, 36/ 4 — Auffden marstall 2.000 pretter, facit 4 mfi,. fci. 2 40 Idem 6.000 nagel, facit 3 66d. 17'-18 i 40 Dem zimerman 1 m 40/ i so Dem Steffi, das er den pacholfen gemäht hatt, VA mfi. 3 60 Idem lur nagel zum muldach 9.000, facit 4^ 66 d. Dem Zelle vnd sein gesellen, das er dy stuben pey der muH imPoden2 gemacht, versiahen vnd poden gelegtt hatt, 15 4 40 4 »8-40/. — — Für laden zum poden, 1 112 56 5?. 1191 Be 238 430 117,.52 B - obe leti 124,5 2702 106,5 3502,5 — 41,5 IS 25 Summa summarum aller ausgab der zwayer jar, des LXXXVHH vnd des LXXXX, facit m 155lhß 440/ 44. Solh awsgab in gold angeslagen facit 1384 ald ^f 92. Item yber alles einemen vnd ausgeben des LXXXVHH vnd des 30 LXXXX jar ist Jacob Lamberger5 meinem gnedigen heren von Freyssing6 schuldig worden zway tawsendtt ain hudertt vnd achczehenc> Vngrisch/ 13^ parvulos 18. fii.19 Item pey solher rechnung, der obgenanten zwayer jar, so Jacob Lamberger5 heren Casparen Marolt8 et Wolf-35 %ang Rüeger8 vnd Sigmunden Puecher10 anstatt vnd vor wegen meins gnadigen hern von Freyssing6 getan 440 Be- obe leti 755 1244 1384 — 92 2118 — 13,5 18' a) sumirano s svetlejšo tinto (vsi sledeči odstavki ra^en zadnjih treh). — b) prvi e poprav/jen če^ a. — c) a popravljen če^ se. 2 'Rezultat je pravilen, ob upoštevanju popravkov pa %naša skupna 3 Pri preračunuje upoštevan kur.^ dukatov 128 f. 4 Rezultat je 5 Jakob Lamberger, 1 'Vsi preračuni 1 Pravilno 1 gld 93 m 130ß. vsota 245 gld 435 m 54,5ß. pravilen, ob upoštevanju popravkov pa ^naša skupna vsota 445g/d 758 m 129 ß. glej. zgoraj, str. 165, op. 5. 6 Freisinski škof Sixt, glej. zgoraj, str. 171, op. 3. in izračuni v guldnih so pravilni, ob upoštevanjupopravkovpri izdatkih pa ^naša končna bilanca vguldnih 2109 gld 40,5 ß in 18 p. 8 Gašper Maro/t, freisinški kanonik in loški ^upnik, glej Bizjak, Die geschichtliche 'Beziehungen, str. 55. 9 Wolfgang Rueger, freisinški stolni dekan in škofijski kancler, König, Korresponden^bücher, str. 14, 245. 10 Sigmund Puecher, freisinški mestni sodnik, König Korresponden^bücher, str. 190, 245. LR 59 / Objave virov 441 210 OBRAČUN ŠKOFJALOKA1490-1491 dd nv ^ £ /> hatt, sind gebesen Jorig Sigessdorffer,1 Wolögang Swarcz,2 Petter Larensagkh statt richter zw Lagkh,3 Vrban Schuester, Michell Smid purger vnd Jorig statt schreyber daselbs, weschehen am montag in den phingst feyertagen [23. maj], anno etc. im ain vnd 5 newnczigistem. Item an solher obgenanter summa hatt Jacob Lamberger4 24 ioo entrichtt 32 § d vnd 100jß, so im für newn swein pac-hen, etlich käs vnd smalcz, ain khessel in der padstuben vnd für ain gewelb holcz auch lur zerung, der ratt im io LXXXVin jar 6 wochen selb viert vnd im LXXXXI jar vierczehen tag selb sibent auif gehebt ist worden. a)Daran hat man dem neuen pfleger eingeben Jorgen von 7 — der Dur5 7 pachen, ain fuer 1 mark Schilling, item 9 mes 15 i 20 baicz vnd 1 centen kas fuer VA & d, sol Durer5 czalen inhalt seiner quittung so hye inne stekcht. Item dem Sigesdorffer1 ist man schuldig 89 mes habern Chraiburger0)6 mas vnd 4 mes rokken vnd 4 mes haiden, 1 mes greis, 1 mäss gersten, innhalt ainer czedel 20 auch hye ein gestekcht. a) od tu dalje ^ drugo roko (avtograf škofa Sixta, cf. str. 165, op. b). — b) recte Chrainburger. 1 Jurij Sigesdorfer, gl. zgoraj str. 163, op. 4 in str. 186, op. 1. 2 Wolfgang Swar^, loški trgovec in vplivni meščan, Josip Zontar, Ločan Volbenk Schwär.Loški razgledi -4 (1957), str. 25—33. 3 Peter Larensagkh, loški mestni sodnik, B/a^nik, Skofja Loka, str. 455. 4 Jakob 'Lamberger, glej. zgoraj, str. 165, op. 5. 5 Jurij von der Dur aH Dürrer, loški oskrbnik 1491—1494, B/a^nik, Skofja Loka, str. 450. 6 Meščani Kranja. 442 Objave virov / LR 59 Avtorji prispevkov Janez Pavel Arhar Matjaž Bizjak Jože Bogataj Martin Cregeen Saša Čadež Marko Črtali č Tina Dolenc Igor Drakulič Matjaž Eržen Elizabeta Eržen Podlipnik Mojca Ferle Alojzij Pavel Florjančič ljubiteljski zgodovinar, Škofja Loka dr. zgodovinskih znanosti, višji znanstveni sodelavec, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Ljubljana, predavatelj na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici prof. angleščine in slovenščine, ravnatelj Gimnazije Škofja Loka prevajalec za angleščino, Kranj profesorica razrednega pouka, svetnica, pomočnica ravnateljice na Osnovni šoli Škofja Loka - Mesto vodja izpostave Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti v Škofji Loki univ. dipl. novinarka, pomočnica urednice Podblegaških novic, Gorenja vas univ. dipl. novinar, Škofja Loka mag. bibliotekarstva, direktor Knjižnice Ivana Tavčarja Škofja Loka univ. dipl. zgodovinarka, arhivistka, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota v Škofji Loki univ. dipl. etnologinja in sociologinja kulture, muzejska svetovalka, Muzeji in galerije mesta Ljubljane univ. dipl. inž. geologije v pokoju, urednik zbirke Doneski, častni član in dolgoletni predsednik Muzejskega društva Škofja Loka LR 59 / Loški razgledi 443 Irena Gajič Damir Globočnik Andreja Hafner Matjaž Hafner Aleksander Igličar Polona Jamnik Helena Janežič Stanislav Južnič Darja Kocjan Ačko Bojan Kofler univ. dipl. zgodovinarka in sociologinja kulture, Škofja Loka ddr. umetnostne zgodovine in zgodovine, muzejski svetnik in likovni kritik, Gorenjski muzej Kranj učiteljica razrednega pouka, svetnica, Osnovna šola Škofja Loka - Mesto univ. dipl. ing. kemije, bivši član uprave Heliosa in direktor Colorja v pokoju, član Nadzornega odbora Občine Škofja Loka mag. ekonomskih znanosti, višji predavatelj za računovodstvo na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, predsednik Muzejskega društva Škofja Loka prof. dr., visokošolski učitelj, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za živilstvo, Katedra za biotehnologijo, mikrobiologijo in varnost živil univ. dipl. zgodovinarka in univ. dipl. bibliotekarka, vodja Zbirke tiskov Slovencev zunaj RS, Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana, podpredsednica Muzejskega društva Škofja Loka dr. zgodovinskih znanosti, dipl. ing. fizike, Oddelek za zgodovino znanosti Univerze v Oklahomi, Norman, ZDA doc. dr., visokošolski učitelj, Biotehnična fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za agronomijo mag. farmacije v pokoju, inovator, entomolog in biospeleolog, Škofja Loka 444 Loški razgledi / LR 59 Tone Košir mag. medicinskih znanosti, zdravnik v pokoju, Škof j a Loka Vida Košmelj Matija Križnar Doris Kužel Marjan Luževič Jana Mlakar Miha Naglič Marta Novljan Peter Pipp Franc Podnar Miha Preinfalk Davorin Preisinger zdravnica, ginekologinja v pokoju, Kranj mag. geoloških znanosti, paleontolog v kustodiatu za geologijo Prirodoslovnega muzeja Slovenije, Ljubljana profesorica razrednega pouka, mentorica, ravnateljica Osnovne šole Škofja Loka - Mesto prof. geografije in sociologije, dolgoletni ravnatelj Gimnazije Škofja Loka v pokoju prof. umetnostne zgodovine in angleškega jezika, direktorica Loškega muzeja Škofja Loka prof. filozofije in sociologije, publicist in kulturni delavec, urednik Žirovskega občasnika in predsednik Muzejskega društva Žiri učiteljica biologije in gospodinjstva v pokoju, dolgoletna predsednica Gobarskega društva Škofja Loka, članica komisije za izobraževanje pri Mikološki zvezi Slovenije gradbeni tehnik v pokoju, dolgoletni član izvršnega odbora Muzejskega društva Škofja Loka ter član odbora Muzeja športa pri Športni zvezi in Zavodu za šport Škofja Loka upokojeni zgodovinar, Stara Loka dr. zgodovinskih znanosti, višji znanstveni sodelavec, docent, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Ljubljana, predavatelj na Fakulteti za humanistične študije Univerze za Primorsko, Koper inženir strojništva, jamar, ljubitelj mineralov in fosilov, Kranj LR 59 / Loški razgledi 445 Elizabeta Proj učiteljica razrednega pouka, svetovalka, pomočnica ravnateljice na Osnovni šoli Škofja Loka - Mesto Andreja Ravnihar Megušar mag. mednarodnih odnosov in univ. dipl. geografinja, vodja programa za Sokolski dom, Škofja Loka Biljana Ristic univ. dipl. zgodovinarka, kustosinja, Loški muzej Škofja Loka Goran Schmidt dr. znanosti, dramaturg in literarni zgodovinar, Radio Slovenija, Ljubljana Marija Stanonik dr. literarnih in dr. teoloških znanosti, slovstvena folkloristka in etnologinja, redna profesorica na filozofskih fakultetah v Ljubljani in Mariboru, znanstvena svetnica na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU, Ljubljana, častna občanka Občine Žiri in častna članica Muzejskega društva Žiri Kristina Strnad profesorica slovenščine in zgodovine, svetovalka, Osnovna šola Škofja Loka - Mesto Judita Šega prof. zgodovine in dipl. etnologinja, arhivska svetovalka, vodja enote Zgodovinskega arhiva Ljubljana v Škofji Loki France Štukl dr. zgodovinskih znanosti, arhivski svetnik v pokoju, častni član Muzejskega društva Škofja Loka Jože Štukl mag. arheologije, višji kustos, Loški muzej Škofja Loka Snežna Taler bibliotekarka, Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka Jernej Tavčar univ. dipl. geograf in sociolog kulture, svetovalec za odnose z javnostmi na Občini Škofja Loka 446 Loški razgledi / LR 59 Alenka Vojsk Dejan Vončina Marko Vrani čar Ciril Zupanc Katka Žbogar prof. nemščine na Gimnaziji Ledina, Ljubljana profesor sociologije, muzejski svetovalec, Notranjski muzej Postojna univ. dipl. inž. strojništva v pokoju, podpredsednik Združenja borcev za vrednote NOB Škof j a Loka polkovnik JLA v pokoju, Nova Gorica univ. dipl. etnologinja in kulturna antropologinja, svetovalka za regionalni razvoj in razvoj turizma, Turizem Škofja Loka LR 59 / Loški razgledi 447 Navodila avtorjem člankov Sedanji in prihodnji sodelavci Loških razgledov naj pri sestavljanju člankov upoštevajo naslednja navodila: Oblika prispevka: • Znanstveni ter strokovni članki za poglavje Razgledi ne smejo biti daljši od ene avtorske pole (30.000 znakov brez presledkov), prispevki za Gradivo ne daljši od pol avtorske pole (15.000 znakov brez presledkov), nekrologi, predstavitve razstav, knjig in podobni prispevki pa ne daljši od četrt avtorske pole (7.500 znakov brez presledkov) računalniško napisanega besedila. • Prispevki naj bodo napisani z urejevalnikom besedil Word, v naboru znakov Times New Roman. Velikost pisave naj bo 12 pik, z enojnim razmakom. Naslov in mednaslovi naj bodo poudarjeni, vsebinska razčlenitev prispevka pregledna in logična. • Znanstveni in strokovni članki za poglavje Razgledi naj vsebujejo še: a) izvleček - kratek opis prispevka (v obsegu od 5 do 10 vrstic), b)povzetek - predstavi naj glavne rezultate prispevka (v obsegu od 20 do 30 vrstic). • Opombe morajo biti pisane enotno, pod črto na dnu vsake strani (footnote). • To velja tudi za navajanje virov in literature. Citiranje virov in literature: Citiranje virov in literature mora biti v skladu z uveljavljenimi pravopisnimi normami. Celoten naslov citata naj bo le v seznamu virov in literature na koncu prispevka. V opombah navajajte vire in literaturo le v skrajšani obliki, predpisano citiranje je obvezno. Viri in literatura naj bodo citirani takole: • Arhivski viri - navedemo: arhiv (uporabljamo uveljavljene kratice), signatura in ime fonda ali zbirke, številko arhivske škatle ali fascikla (tehnične enote), številko mape (arhivske enote) in/ali ime dokumenta. Primer: Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota v Škofji Loki, ŠKL 1, Občina Zminec, tehnična enota 14, arhivska enota 144, regulacija Sore. V skrajšani obliki citiramo: ZAL-ŠKL, ŠKL 1, t. e. 14, a. e. 144. • Literatura - monografije - navedemo: priimek in ime avtorja, naslov (in podnaslov) dela (v ležečem tisku), kraj, založnik in leto izida, stran(i). Primer: Blaznik, Pavle: Škofja Loka in loško gospostvo (973-1803). Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1973, 560 str. V skrajšani obliki citiramo: Blaznik, Škofja Loka, str. 230-235. • Literatura - članek - navedemo: priimek in ime avtorja, naslov članka, naslov publikacije (v poševnem tisku), letnik, številka, kraj, založnik in leto izida, stran(i). 448 Loški razgledi / LR 59 Primer 1: Ramovš, Anton: Amoniti na loškem ozemlju. V: Loški razgledi 45, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1998, str. 11-14. V skrajšani obliki citiramo: Ramovš, Amoniti, str. 11-14. Primer 2: Stariha, Gorazd: Trije tolovaji. V: Zgodovina za vse, letnik IV, št. 1, Celje : Zgodovinsko društvo, 2000, str. 47-58. V skrajšani obliki citiramo: Stariha, Trije tolovaji, str. 53. Slikovne priloge: • Zaželeno je, da avtorji svoje prispevke opremijo s fotografijami, skicami, risbami ipd. Oddajo naj jih v kuverti ali na CD oziroma DVD (skenirani posnetki morajo biti v formatu TIFF ali JPG, v ločljivosti vsaj 300 dpi na 15 cm širine). • Slikovne priloge morajo biti označene s številko, v tipkopisu pa mora biti določeno, kam sodijo. Podnapisi morajo biti že v tipkopisu glavnega besedila. V oklepaju naj bodo navedeni vir, avtor oziroma lastnik fotografije. Ostala navodila: • Teksti morajo biti posredovani v tiskani obliki (ena kopija) in elektronski obliki (na CD oziroma DVD). Ime datoteke naj bo ime avtorja. Pisci jih lahko pošljejo na naslov Muzejskega društva Škofja Loka (Grajska pot 13, Škofja Loka), po elektronski pošti na naslov judita.sega@guest.arnes.si ali osebno izročijo urednici. • Zadnji dan za oddajo prispevkov je 1. november, razen za prispevke, ki so kronološko vezani na povzemanje dogodkov v tekočem letu, kjer je rok za oddajo 5. januar. • Prispevke preberejo urednica in recenzenti, ki odločajo, če je prispevek primeren za objavo oziroma ga (po potrebi) s pripombami vrnejo avtorju v dopolnitev. Recenzije so anonimne. • Za trditve in znanstveno vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji. • DVD, CD in rokopisov ne vračamo. Podatki o avtorju: • Vsak prispevek mora vsebovati ime in priimek avtorja, naziv, poklic in ustanovo, kjer je zaposlen. LR 59 / Loški razgledi 449 Nakup knjig in Loških razgledov Spoštovani ljubitelji domoznanskega branja! Obveščamo vas, da so na zalogi nekatere starejše številke Loških razgledov in knjige, ki jih je izdalo Muzejsko društvo Škofja Loka. France Stele: PISANA LOKA ŠKOFJA LOKA...........................................................25 EUR DONESKI France Štukl: PO POTI KULTURNE DEDIŠČINE...................................................25 EUR Marko Črtalič: 40 LET SEVERJEVIH NAGRAD...........................................................8 EUR PASIJONSKI DONESKI 2013/8.......................................................................................8 EUR PASIJONSKI DONESKI 2012/7.......................................................................................5 EUR PASIJONSKI DONESKI 2011/6.......................................................................................5 EUR OLIMPIJSKI VENEC / GRADIVO ZA BIBLIOGRAFIJO DR. TINETA DEBELJAKA..................................................................................................5 EUR Valentin Bogataj in Metka Sulič: MARIJAN GABRIJELČIČ 1940-1998...............5 EUR VODNIKI SLIKAR JERNEJ IZ LOKE IN NJEGOVA DELA NA LOŠKEM.................................5 EUR LOŠKI RAZGLEDI od številke 55 do 58...........................................................................................................8 EUR Knjige in Loške razglede lahko naročite v spletni trgovini na spletnih straneh Muzejskega društva Škofja Loka www.mdloka.si, lahko pa jih kupite tudi na blagajni Loškega muzeja Škofja Loka na Loškem gradu in v Galeriji Ivana Groharja na Mestnem trgu v Škofji Loki. Želimo vam prijetno branje! Uredništvo 450 Loški razgledi / LR 59 Spoštovani Ločani, prijatelji in obiskovalci Škofje Loke! Muzejsko društvo Škofja Loka je že tričetrt stoletja nosilec domoznanstva na širšem Loškem ozemlju. Naša najbolj prepoznavna dejavnost je izdajanje domoznanskega zbornika Loški razgledi, ki redno izhaja že od leta 1954. Poleg tega imamo še dve zbirki, v katerih izdajamo domoznanske knjige, in sicer: • zbirko Doneski, kjer smo do sedaj izdali 29 naslovov in • zbirko Vodniki po loškem ozemlju, v kateri je do sedaj izšlo 10 naslovov. Redno tudi pripravljamo tematske Blaznikove večere, na katerih obravnavamo različne vsebine, pomembne za ljudi na širšem loškem ozemlju. Naše delo in zgodovino delovanja društva si lahko ogledate na naših spletnih straneh: www.mdloka.si. Vabimo vas, da se nam pridružite. Pristopno izjavo lahko izpolnite na spletnih straneh www.mdloka.si ali jo dvignete v pisarni Loškega muzeja. mag. Aleksander Igličar predsednik Muzejskega društva Škofja Loka LR 59 / Loški razgledi 451 MUZEJSKO DRUŠTVO ŠKOFJA LOKA