REGINA GOBCEVA: Pozabljeni grobovi. Skoraj ob letu je, odkar sta bila poklicana iz našib vrst istočasno dva najboljših ter se preselila v tempelj manov. Mnogo nas je, ki smo jih poznali: Tovariša Slavka Selinška in Simona Ducmana. Ne samo solnčne obali morija, ne samo slikovite gorske krajine imajo svbje sinove, tudi našc širno, enolično Ptujskb polje ima svoje izvoljence, — ljudi, ki iim vtisne bog življenja pečat posebnosti — individualitete. In taki individualiteti sta bila ta dva tovariša. — Ne vem, če sta se poznala med seboj, pa jaz sem ju poznala oba in vern, da sta imela sorodni duši! Zato mi naj ne zamerita, da položim pepel njunih spominov v skupno čašo in jo povzdignem v častitljivosti nad  glave njunih tovarišev in znancev iz naših krbgov, da se jih spominjamo skupno. Prve mesece pb njuni smrti sem čakala, da jirna kdo bližjih napiše spomenico, kajti usoda vojne me je od njiju za dalj časa ločila. Ko pa razen obligatnih notic nisem našla ničesar o njiju v listlnah, sem si pričela šteti v dolžnbst, da se enkrat nemoteno, v tihem premišljevanju poglobim v človeka in jima izklesam majhen spomenik! Šele počitnice mi dado čas. In sedaj v trenotku, ko to pišem, ko mi v nedeljskem jutru poje gozd svojb večno bajnotajno pesem, me navdaja ona pobožnost, ki jo čutimo takrat, ko so nam duhovi blizu!  Spoštljivo klonem glavo in molirn stvarstvu in smrti! Tako blizu sta mi! V viziji gledam tovariša Selinška, njegov dekliškonežni obraz, njegove modre, sanjave oči, njegova usttia, ki so bila vedno  vnasmeh, v resignaciji, togi in vedrosti! I mehka je bila njegova duša! Bil je eden onih ljudi, ki ne poznajo srda in maščevalnostl, ki odpuščajo že v trenutku, ko se jih žali. Morda smo pozabili nanj, ker je umil daleč v tujini in je mnogo pozneje prišla tožna vest do domačih! Zadeli sb ga ob povratku iz ruske fronte v domovino drobci granate, morda ene z a d n j i h, ki so padle, ko se je svetu oznanjal mir! — Na operaciji, v neki bolnici, v daljnem Berlinu med tujci je nato umrl. Umrl poln upov, kajti kot vojak je napravil dva izpita: meščanskošolski in izpit za učno sposobnost na trgovskih šolah. Koval si je bodočnost! Pokopal jo je poln znanja in sveže dobre vblje, pred Kratkim še zdrav in kipečega življenja. Blag mu spomin! Tovariš Ducman je bil moj sošolec v otroških letih. Še ga vidim!  Dober in popustljiv je bil vedno! Nekaj rečem! Včasih je orjaško zrasei in pokazal svojo moč! Toda naj pove on sam, kakšen je bil! Pisal mi je nekoč: »Včasih sem jjezen, se razburjam, drugič zapadem melanholiji, sem žalosten, inehek, popustljiv; in zopet drugič osoren, svojeglaven, odločen ...« — ln drugokrat: ... kadar sem flegma, me sicer nič ae gane ...V melanholionem trenutku bi si strl srce za drugim nepojmljive nazore, m drugim neumevnih nagibov; kratko, Dil oi pripravljen napraviti veliko neumnbst, pa tudi kaj velikega, pjemenitega, Je bi tudi zato osebno propadel...« Prav tak je bil. dobro je pbznal sam sebe. A jaz ga. vidim tožnih oči! Bil je idealen in sanjal je o dobrih ljudeh in o veliki srečl. i^a take sreče svet nima! — Njega je usoda vojne krutb tepla! Ob izbruhu je bil tudi on med Dostojevskimi >obsojenci«, ki so jih gnali v prognanstvo. — Pb devetih mesecih, ki jih je prebil v ječi zato, ker je Ijubil svoj rod, se je vrnil domov, potrt na duši in telesu. Kal smrti je prinesel v prsih s seboj, a ni hbtel vedeti o tem.Čutil se je še dovolj mbčnega za življenje. Zopet k učiteljstvu v bivši Avstriji ni smel, ker je bil obsojen radi svojega slbvanskega mišljenja, radi ruskih in srbskih knjig, radi svojega junaštva, ker je očito priznaval, da je slovanska njegova duša! -- Nadarjen, podjeten, energičen je bil, !>oiskal si je drugo službb in postal vodja ,,Kmetijske zadruge" v Račah pri Mariboru. Moderniziral je to podjetje in ga povzdignil na višek, ki ga na Štajersketn nima menda nobeno enako podjetje. — Ko je svoje poslanstvo izpolnil, je umrl, zapustivši mlado vdovo ... Pred kratkim scm prišla v Fram, kjer so ga položili k počitku, in spbmnili smo se ga tedaj ter sklenili, da ga obi- ščemo na pokopališču. A zaman smo iskali njegov stan v trdnjavi mrtvih dombv, »križ ne, kamcn ne stoji«, kjer počiva naegovo premlado telo ... Glejmo osebnost in dušo človeka, ker ona zasluži spomina in zahteva našega spoštovanja.