339 RIME NAŠE ZIME Lojze Krakar RIME NAŠE ZIME i. Vrhovi Alp, ob sončni peči stisnjeni v družino plamenečih rim, natisnjeni ste v knjigo iz snega - o, veličanstva z očmi, uprtimi v vesolj prostranstva! A gore zde se jagnjeta in sloni, ki v dalj beže pred lovci, kajti oni želijo v svojem jurišnem odredu spodnesti tla še skalam v večnem ledu. Gore in slone bodo odstrelili in jih doma v okras na zid pribili. II. Grmovje vzpenja se čez razvaline. Tu dolgih 600 let so bob sadili Kočevarji okrog vasi Planine. Že zdavnaj so odtod jih prepodili odredi divjih mož kot jerebice, ki so se skrile v travo, v mlado žito, da bi imele tajne veselice ob vrelcu, ki še zdaj curlja v korito. Vem, neki Rodel je živel v tej vasi. Kod hodiš, vnuk njegov, da te pobaram, če veš še, da tvoj ded mi dal je včasih nočišče, mleka, kruha? Zdaj, ko staram se tudi jaz, vse bolj pred mano vstaja tvoj ded, Planina, davnost, moja mati in vsi, kar jih zdaj v večnosti obhaja dan Vseh svetnikov in Treh kraljev hkrati. I. Lojze Krakar III. Kje gnezdi mir? Morda v zelenem smrečju pod mehkim puhom sinjkastih oblačkov? Mogoče v tem čebljavem leporečju pod grmi, kjer so veselice vrabčkov? Peruti vrabčje so podobne mojim: ne morejo se vzpeti v snežne skale, ne morejo leteti z rodom svojim čez zimo na eksotične obale. A zdi se: v snegu so vzcvetele slive in kmetje iz njih že kuhajo si žganje, ki pijejo ga vrabci in z njimi njive, da se ogrejejo za zimsko spanje. IV. Takrat, ko je modro nebo, še sneg pod njim modro se smeje in temnemu hrastu v strmini šaljivo se vihajo veje, pa misli: kako naučiti ponižnosti glave ohole, kako dopovem naj sekiri: ne sekaj me? Aha, takole: učimo se presti kot mačke, da zima ne bo nas pobrala, berimo, kaj kuri lisica pred tristo je leti dejala, v zapečkih, sveta parlamenti, staknite razgrete glave, potem pa začnite na novo sestavljati stare postave! V. Tja na najvišjo, strmo alpsko skalo je sedla lastovka, da tam počaka na jato, ki jo dim tovarn, hrup vlaka, prepodil je na žalostno obalo, kjer mlade slone mora mati skriti v grmovje, da jim živim ne izdrejo vladarji oklov... kaj jim mar, če umrejo! Jok lastovke ne more jih zbuditi. VI. Spet se mi vpleta v misli čas s Planino in s starim Rodlom: ni njegove jate prepodil prav tako hrup, ki je v tišino pribruhal močeradaste soldate? 340 Ti so z vladarskim ognjem iz zasede metali bakle v strehe, krite s slamo: zakaj vsa živa bitja za sosede imamo nekaj, kar peha nas v jamo? m Pred leti neki muhasti pavliha me je učil: megla je leglo greha, zato odidi tja, kjer najbolj piha, čim više, kjer strupeni čad se neha! Ker resno sem ga vzel kot te strmine, ki z njih v prepade penast slap klokoče, se vzpenjam in razgretežem v doline šepečem: sem, pa v mrzle vale Soče! VIII. Ta zemlja nam je mačeha postala: kruh je iz plev in tenke so rezine, a vsaka zima zbuja v nas spomine na tople jasli, kjer Marija dala je Sinu le drobtine iz malh treh modrih. Stožflo se mi je po črnokodrih treh kraljih z malhami in z žgalnim brinjem: darilno brinje - kakor večnost sinje! K. Ponj peš iz Kelmorajna do doma! Glej, skrili so se kanibali, pa kdor ima srečo, priroma kot Mojzes nekoč proti skali, kjer s palico udari, da teče iz nje odrešilna voda. Potem gre se dalje, kjer reče mu dober dan večna svoboda. Vem, kmalu izsušeno bo grlo, ki toliko izreklo besed je -na morskem dnu bo zamrlo puščavske lastovke petje... Pozimi 1995 341 RIME NAŠE ZIME VII. IX.