List 37. Cesarica Elizabeta. v dunajskem kapucinskem samostanu polože jutri na stran 126 članov preslavne habsburško-lotarinške rodovine zemske ostanke presvetle, vrestranko ljubljene cesarice Elizabete, katera je na tako tragičen način umrla. Ob divnem lamanskem jezeru, v gostoljubni romantični Švici je v soboto, dne 10. t. m., poživinjen človek laškega rodu, anarhist Luigi Lucheni, napadel presvetlo cesarico in jej sunil bodalo v srce., Ta zločin je z bolestjo in žalostjo napolnil vsa srca in ni jih izrazov, da bi se ž njimi označila podlost in prepalost morilca. Človeški razum kar ne more pojmiti, da se najde človeško bitje tako bestijalne nature, da zamore zasaditi bodalo v prša nesrečne, stare, hudo bolne žene, katera živi duši na svetu ni storila nič zalega, pač pa tisočim in tisočim izkazala premnogo dobrot. Jedna najslavnejših kron je dičila glavo umrle cesarice ali ta krona je bila prepletena z bodočim trnjem. Redke so žene, katere bi morale nositi v srci toliko gorja, prestati toliko britkih ur, kakor umrla cesarica. In ta navzlic vsemu sijaju nesrečna cesarica je morala pasti pod roko človeške bestije. Hud je ta udarec in pretresel je ves svet, zlasti pa avstrijske narode, ki se s svojo dinastijo vesele in ž njo tudi tugujejo. Udarec je tem hujši, ker se je zadela cesarja in zveste njegove narode prav v jubilejskem letu. Sirom celega sveta je vest o umoru naredila utis, kakor strela iz jasnega. Vsako srce je vztrepetalo, in vsi narodi sveta se združujejo z avstrijskimi narodi v presrčni želji, da bi Bog dal mnogoizkušanemu trpinu na cesarskem prestolu dušne moči, da bi prestal tudi ta strašni udarec. Cesarica Elizabeta je prišla šele pred kratkim v Švico. Ko je v soboto iz hotela šla na parnik, naskočil jo je laški morilec in jej zasadil bodalo v srce ter to od zgoraj doli popolnoma prebodel. Cesarica je imela še toliko moči, da je šla sama na parnik. Tam je izgubila zavest, vsled česar so jo nesli nazaj v hotel. Poklicani zdravniki ji niso mogli več pomagati, mogli so samo konstatovati, da je cesarica mrtva. Z dovoljenjem cesarjevim so zdravniki raztelesili cesarico in dognali, da jej je morilec nad četrtim rebrom sunil bodalo 9a/2 cm globoko v prša in jej prebodel pluča in desni del osrčnika. V sredo popoldne so cesarico s posebnim vlakom prepeljali na Dunaj, kjer jo jutri polože k večnemu počitku. - • 362 Morilca so ujeli in ga izročili sodišču. Rodom iz Parme, klatil se je bil nekaj časa tudi po Avstrijskem, je v Pesti videl enkrat tudi cesarico, v Genevo je pa prišel z namenom, da po anarhističnih naukih umori kako visoko stoječo osebo. Morilec je priznal svoj zločin in se ga nič ne kesa, še ponosen je nanj, največ, ker ve, da po zakonih kantona genevskega ne more biti obsojen na smrt. Življenje pokojne blage cesarice, katera leži danes v dunajski dvorni cerkvi na mrtvaškem odru, je podobno odprti kujigi. Na sveti večer leta 1837 se je vojvoda Maksimilijan bavarski veselo sprehajal v bližini grada Possenho-fen, ko sreča staro, revno ženico, ki je nesla butaro drv na hrbtu. „Zakaj pa nesete toliko drv najedenkrat?" jo je vprašal vojvoda. »Vidite" je odgovorila ženica, „danes je sveti večer in ker jaz mojim otrokom ne morem božičnega drevesca napraviti, jim hočem vsaj sobico zakuriti, da jih ne bode zeblo." „Da, da danes je sveti večer" odgovori na to vojvoda, „dobil sem lepo božično darilce, Lizika se bode imenovalo, in ker sem tako srečen jaz, hočem tudi vam vesel večer napraviti." Proti večeru prišla sta dva službenca vojvode in sta prinesla polne košare jedil in poleg tega pismo z dvema stotakoma. Voj-vodovo božično darilce pa je bila princezinja Elizabeta. Bilo je leta 1853, ko se je mladi cesar Fran Josip I. na svoj 23. rojstveni dan zaročil v Išlu s princen-zinjo Elizabeto Amalijo Evgenijo, drugo hčerjo bavarskega vojvode Maksimiljana. Dva dni pred zaroko prišel je cesar v Išl, kjer je bila tudi že nekaj dni bavarska voj-vodinja Ludovika s hčerama. Na večer cesarjevega prihoda priredila je njegova mati, nadvojvida Zofija, ki je bila sestra bavarske Vojvodine Ludovike, bal, h katerim sta bili tudi povabljeni obe princezinji. In pri tej priliki se je odločilo njegovo srce za sestričino Elizabeto. Koncem bala rekel je svoji materi, da le ta ali nobena bo njegova soproga. In ko je tudi princezinja Elizabeta po njegovej materi ta sklep zvedela, bila je zadovoljna in z veseljem sprejela je ^ponudbo, združiti se ž njim za življenje. Na jutro 19. avgusta so šli cesar in njegova mati, Vojvodina bavarska z obema hčerama zgodaj v cerkev. Po maši stopil je cesar s svojo sestričino Elizabeto pred duhovnika in ga prosil: „Blagoslovite naju, to je moja nevesta." Kmalu potem razširil je brzojav avstrijskim narodom veselo vest, da je cesar našel družico za življenje. Dne 20. aprila 1854. vzela je princezinja Elizabeta slovo od monakovskega mesta in se v spremstvu svojih starišev in sester napotila proti Dunaju. Dne 21. aprila se je pripeljala nevesta-vojvodinja v glavno mesto Gornje Avstrije v Linec, kjer jo je pričakoval cesar Fran Josip I. in njegov brat, nadvojvoda Ferdinand Maksimilijan, pozneji nesrečni mehikanski cesar. Drugi dan jih je do-vedel parnik na Dunaj, kjer jih je z velikanskim veseljem pričakovalo in pozdravljalo vse ljudstvo. Poroka se je vršila 24. aprila zvečer med 6. in 7. uro v staroslavni dvorni cerkvi sv. Avguština, ki je bila v ta namen bogato okrašena. Dunajsko mesto pa je slavilo srečni dan s prekrasno razsvetljavo na večer 25. aprila, z velikansko ljudsko veselico v praterju dne 29. aprila, katero sta mladi cesar in cesarica dvakrat obiskala, in s krasnim balom 30. aprila v redutnih dvoranah zimskega jahališča. V vseh gledališčih vršile so se slavnost, ne predstave, Dunajska mestna občina je tej radostni zgodbi v spomin obdarila 40 nevest, ki so se poročile takrat, vsako s 500 forinti. Cesar je daroval 200.000 fl., cesarica Elizabeta pa nad 50.000 fl. za uboge. Odkritosrčno veselje vseh narodov pokazalo se je v brezštevilnih pesnih in slavnostnih spisih, ki so ob tej priliki izšli se vseh jezikih monarhije. 5. marca 1855. rodila se je cesarski dvojici hči, nadvojvodina Zofija, katera je pa že 29. maja 1857. umrla. 12, julija 1856 rodila se je druga hči, prince-zija Gizela. V to leto spadajo tudi potovanji cesarske dvojice po Koroškem in Štajerskem. TuJi v Ljubljani mudila sta se Njiju Veličastvi tri dni, bil je to 18., 19. in 20. novembra 1856. S cela svetičen dan je bil 19. novembra v Ljubljani, ker je tu praznovala cesarica svoj god. Takrat smo se Slovenci prepričali dejansko, kako da so po pravici bili zveselili se svoje nove cesarice avstrijski narodi. Veličastnost njene izvanredne osebe, ljubeznjivost v njenem vedenji in njena milina — vse to Ljubljančanom ni hotelo nič več iz spomina. Iz Ljubljane sta šli cesarosti na Laško. Vrnivši se, pa sta 10. marcs 1857 bivali od 9.—11. ure v čudoviti pošto-jinski jami. Cesarico so nosili v naslonjači, cesar pa je stopal tik za njo po teh podzemeljskih prostorih. V spomin na ta dan postavil se je na najlepšem prostoru jame spomenik z napisom. Dne 3. maja 1857. nastopila sta cesar in cesarica popotovanje po Ogerskem. Kakor povsod, pozdravljena sta bila tudi tu z nepopisnim navdušenjem. A žalibog, smrt njiju hčerke Zofije primorala ji je, potovanje v Budimpešti prenehati, katero je pa cesar meseca avgusta sam nadaljeval. Med tem sta Njinu Veličastni napravile tudi božjo pot v Marija-Zell. Povsod, kjer se je pokazal cesar s svojo lepo, milo soprogo, pridobil si je srca svojih podložnikov. 21. avgusta 1858 se je cesarski obitelji rodil sin' Avstriji pa prestolonaslednik Rudolf. Prvi oblak v tem srečnem zakonu bila je bolezen cesarice 1861, katera jo je prisilila si zdravja iskat, najprvo v Madejri, potem na otoku Kofu. Ta otok je napravil na visoko gospo tolik utis, da se je namenila si tam lastno vilo „Achilleon" sezidati. Meseca avgusta 1862 vrnila se je cesarica čila in zdrava zopet na Dunaj z nepopisno radostjo od ljudstva pozdravljena. 363 Od 8. do 23. junija 1867. vršile so se slovesnosti kronanja Njiju Veličanstev za ogerskega kralja in kraljico v Budapešti. V ta čas spada tudi tragična usoda cesarja Maksimiljana mehikanskega, ki je dne 19. junija istega leta, torej predno so bile slavnosti kronanja dokončane, brez vednosti cesarjevega padel pod kroglami svojih političnih nasprotnikov. 22. aprila 1868 rodila se je v Budapešti nadvoj-vodinja Marija Valerija Matilda Amalija. Le svoji obitelji živeča, odtegovala se je cesarica vedno bolj javnosti. 20. aprila 1873 poročila se je nadvojvodinja Gizela z bavarskim princem Leopoldom. Leta 1879 praznovala sta cesar in cesarica svojo srebrno poroko, obsipana od iskrenih voščil svojih zvestih podložnikov. Leta 1881 imela je cesarica še veselje, prisostovati poroki edinega sina ceaarjeviča Rudolfa z belgijsko prin-cezinjo Štefanijo. Izmed mnogih težkih skušenj, katere so bile visoki gospe odločeni, bila je tragična smrt njenega sina najbritkejša. Od tega dne iskala si je tolažbe v samoti in v popotovanji po tujih deželah. Bolezen katero so letos zdravniki pri cesarici opazili, prisilila jo je, si zdravja iskati v kopelji Nauheim v Taunusu; iz Nau-heima namenjena je bila v Territet v Švico. Brezskrb-nost cesarice in pa veselje med navadnim ljudstvom prosto hoditi je bila nje usoda. Napotile so bestijalnega človeka, ki je le v razdejanju vsega obstoječega, videl smoter svojega življenja, umoriti nositeljico cesarske in kraljeve krone Avstrijsko Ogerske monarhije, izvršiti hudodelstvo, katero je edino v zgodovini, na cesarici, katera je sicer krasila enega najlepših prestolov, a se ni nikdar vtikala v politiko. V znamenji mrtvaških sveč minula bo pedeset-letnica slavnega vladanja našega cesarja. Sumne veselice in slavnosti izostanejo, a v srcih trepeta goreča želja: Bog ohrani^ Bog obvaruj Nam cesarja, Avstrijo.