1 jBSS/ letnik \L\ marec 2004 Vipavska moška in ženska noša iz le Tvoj utrujeni, drsajoči korak, koš poln trava... Na vas legal ja mrak, v pečici topel 'stradal* čaka od včeraj nama... V megli sam privid, korak ja čvrstejši: 'O, si vendar prišla!" Bil korak ja hitrejši, glasnejši... Elizabeta Lovšin Ženam in materam iskrene čestitke ob njihovem prazniku. Vsem našim bralcem želimo mirne in doživete velikonočne praznike. Uredniški odbor Naslovnica Priložnostna razglednica z znamko Pošte Slovenije Oblikoval: Miloš Marc NAŠI KULTURNIKI Ob kulturnem prazniku si lahko privoščimo mnogo lepote! Kulturno bogat narod smo in sam Bog nam pomagaj, če tega bogastva ne znamo ceniti; in še bolj naj se nas usmili, če ga ne bomo znali ohraniti. Ne razumem, kako nam uspe na veliko zasipati kulturno bogastvo v dušah, ki so rojene za lepoto in zato, da bi se po njih razodela čudovita božja dela. Jožica Pizzoni, Naša družina Z naslednjimi odlomki se spominjamo 100-letnice rojstva pesnika Krasa Srečka Kosovela ter v letošnjem letu preminulih kulturnih delavcev Janeza Menarta in Rudija Šeliga: Pesnik ekstaze smrti in hrepenenja po novem življenju Zanimivo je, da Kosovel na bralca v različnih obdobjih funkcionira zelo različno. Svojčas nas je fasciniral s svojimi eksperimenti, zdaj pa imam najintenzivnejši dialog z njegovo bivanjsko liriko. Zdi se mi, da je tudi izjemno zanimiv avtor pesmi v prozi. Po tem segmentu svojega opusa je premalo navzoč v naši zavesti. Ko sem pred kratkim za zbirko Klasje pripravljal knjigo o sonetu, ki vsebuje tudi antologijo svetovnega in slovenskega soneta, sem s presenečenjem ugotovil, da je Kosovel tudi eden od vrhunskih in izvirnih slovenskih sonetistov. V naši zavesti pa sploh ne živi kot sonetist. Ta primer zgovorno priča, da gre za izjemno bogat pesniški svet, za kozmos, ki nas s svojo svežino vedno znova preseneča. Njegova zvezda se nenehno in čedalje bolj vzpenja. Dr. Boris A. Novak, PN Mehkobna ironija Janez Menart je v svoji temeljni naravnanosti - o tem navsezadnje pričajo tudi avtorji, katerih dela je dovršeno, marsikdaj naravnost mojstrsko prevajal -prepričljivo in na moč pristno ohranjal zvestobo klasičnemu izročilu. Nikoli mu ni bilo do tega, da bi bil modernist in inovator, zato pa je vseskozi pesnil v vsem umljivem in dostopnem jeziku, ki sta ga ob svojevrstni šegavosti in topli, vendar marsikdaj sila ostri ironiji in satiri prežemala empatični čut za anonimnega posameznika, pogreznjenega v vsakdanjo sivino in osamo. V dojemanju in vrednotenju sveta je vselej izhajal iz večnih človeških vzorov in idealov, ki jih je pojmoval povsem statično. Nič čudnega, če je njegova izpovedna, pripovedna in prikupno satirična poezija z zavidljivo lahkoto dosegala status ljudskosti - nekatere njegove najbolj spevne pesmi so enostavno ponarodele: 1 “m™2004 “Pol pijani smo in pol zaspani/in momljamo, kaj je poezija./ V cerkvi pa prepevajo kristjani/ vsi v en glas: "Češčena si Marija...” Tomo Vidic, PN Oster pogled Ljudi si najbolj zapomnimo po drobnih, morda še tako nepomembnih dogodkih. Zato mi dovolite, da se od Rudija ne poslovim z velikimi besedami slovesa, ki nemalokrat odzvanjajo precej votlo, temveč z drobno anekdoto, ki se mi je čvrsto zasidrala v spomin: nekaj dni po prvem srečanju s Šeligom sem na maturi iz slovenščine povlekel listek z napisom 'Rudi Šeligo: Triptih Agate Schwarzkobler'. Kmalu zatem sem pisatelja na njegovo povabilo obiskal v Sabonjah, kamor je prihajal lovit naravni ritem, kakor je pravil sam. Ko sem mu omenil, da sem na maturi dobil Triptih, se je blago nasmehnil in me je z zanimanjem vprašal, kaj sem na izpitu govoril o njegovem romanu. Po zdrdrani šolski interpretaciji Triptiha seje Šeligo le prekrižal. "Moj bog, a to da sem jaz napisal?!"je vzkliknil z nekoliko privihanimi ustnicami in z ono iskrico v očeh. Andraž Gombač, PN Srečko Kosovel 1904-1926 IZ NAŠE PRETEKLOSTI GOLDENSTEIN EN VIPAVSKA NOŠA Slovenija je zelo bogata dežela. To se izraža tudi v naših nošah, ki predstavljajo vso pestrost slovenskih pokrajin in tudi različnost značajev Slovencev. Zato so naše noše od pokrajine do pokrajine drugačne. Zelo razveseljivo je, daje Pošta Slovenije začela lansko leto izdajati poštne znamke z upodobitvijo narodnih noš. Prva priložnostna znamka iz te serije je lansko leto prinesla upodobitev noše Moška in ženska noša. Vipava, 1838 (Narisal F. K. von Goldenstein za Korytkovo zbirko Slowiunscyzna (Arhiv Slovenskega etnografskega muzeja, Ljubljana) slovenske Istre. Letos pa smo 22.1. s ponosom pozdravili drugo znamko iz te serije, ki predstavlja nošo Vipavske doline. Znamka je izšla v 150.000 izvodih in nosi črkovno oznako A (38 SIT). Razglednico s tem motivom pa je v 300 izvodih izdal g. Kristjan Maver iz Društva zbiralcev Ajdovščina - Nova Gorica. Vipavska dolina je bila vedno kulturno odprta in izrazito komunikacijsko območje. To lastnost odraža tudi noša prebivalcev naše doline sredi 19. stoletja, zato je upodobitev vipavske noše na znamki Slovenije še kako utemeljena in bo taka poromala v različne kraje sveta in dostojno predstavljala Slovenijo in njeno kulturo v svetu. Motiv vipavske noše na znamki je oblikovan po Goldensteinovem akvarelu iz leta 1838, ki je bil štiri leta kasneje objavljen. Kordesch pa je ob njem dodal naslednji opis: “Slika kar najbolj zvesto upodablja Vipavko, kakršne je številne videti, ko prodajajo sadje na novem trgu našega Moška noša. Vipava, tretja četrtina 19. stoletja (narisal: N. Arsenovič, original hrani Etnografski muzej, Beograd, št. 3901/225, kopijo pa SEM, Ljubljana) Ženska noša. Vipava, tretja četrtina 19. stoletja (narisal: N. Arsenovič, original hrani Etnografski muzej, Beograd, št. 3843/193, kopijo pa SEM, Ljubljana) glavnega mesta. Manj znan pa je najbrž kostum njenega moža, ki ji tu prinaša v škatli sadje, saj se v Ljubljani vipavski možje le redko vidijo.” Res je, da so v Ljubljani prodajale sadje v glavnem vipavske žene. Možje pa so skrbeli za njegovo obiranje in prebiranje ter prevoz v Ljubljano. Vozili so ga ponoči v za to posebej prirejenih vozovih. Goldenstein je tako narisal žensko - sadjarko, ko je v Ljubljani prodajala sadje. Sedela je na stolu iz slame. Vsa njena obleka je iz lahkega, tako imenovanega škotskega blaga. Okrog nje so postavljene škatle z odbranim sadjem. Tako pripravljena čaka na trgu v Ljubljani kupce vipavskega sadja. In kdo je bil gospod pl. Franz Kurz Goldenstein? Spodobi se, da se ob njegovi upodobitvi naše noše na znamki Slovenije spomnimo tudi nanj, saj je v Vipavi in Logu pri Vipavi zapustil kar nekaj svojih umetnin. Doma je bil iz salzburškega Lungaua, s plemiškim naslovom Kurz zum Thurn und Goldenstein. Rojen je bil leta 1807, umrl 1878. Čeprav je končal graško slikarsko Akademijo kot najboljši študent, ni izstopal kot velik slikar, vendar pa se zdi, daje bil svojčas v Ljubljani nepogrešljiv, saj ni bilo slovesnega dogodka, kjer ne bi kot iluminator in scenarist odigral odločilne vloge. Njegov bogati in pestri opus, mešanica romantike in realizma, je ohranil trdno zagotovljeno mesto v naši dediščini 19. stoletja. Ta avstrijski slikarje v Ljubljani slikal od leta 1934 do 1867. Leta 1834 je bil učitelj risanja in slikanja na Mahrovi trgovski šoli v Ljubljani, poleg tega pa je imel tudi zasebno risarsko šolo. V Sloveniji je deloval vse do upokojitve leta 1867, ko je odšel v Gradec. V teh letih je ustvaril okoli tisoč slik, med njimi kar četrtino pokrajinskih, veliko portretov, freske in olja z nabožnimi kompozicijami, pa tudi razne scenerije in še zlasti akvarelirane podobe domačih kmetiških noš, ki jih je naslikal po naročilu narodopisca in pesnika Emila Korytka. Goldenstein je tudi prvi po spominu naslikal Portret pesnika Franceta Prešerna (1850). Njegovo veliko delo v Vipavski dolini lahko vidimo ob vstopu v našo božjepotno cerkev Marije Tolažnice v Logu pri Vipavi. To svetišče je slikar poslikal v letih 1842-1844. Za to delo ga je poprosil in v Vipavo povabil takrat pomemben kulturni in cerkveni delavec, vipavski dekan Jurij Grabrijan. V loški cerkvi je na lastne stroške poslikal prezbiterij (kulise), strop ladje in osem oltarnih slik v kapelicah, ki so bile napravljene iz stranskih ladij. Ko je svetišče poslikal od znotraj, je ob zaključku del narisal še takratno zunanjo podobo loške cerkve leta 1844. To njegovo upodobitev smo objavili v 29. št. VG. Leta 1963 so po zaslugi dekana Podobnika loško cerkev temeljito restavrirali. Goldensteinovi poslikavi se je pridružil še restavrator - slikar Izidor Mole, kije ob tej priložnosti poslikal dotlej prazni medaljon nad pevskim korom s podobami sv. Cirila in Metoda ter škofov Slomška in Baraga. Novejše prenovitve cerkve so zasluga dekana Franca Pivka. Moška in ženska noša. Vipavska dolina, 1689. (J. W. Valvasor. Die Ehre des Hcrtzogthums Crain, Laybach 1689, VI. knjiga, sl. na strani 131) v. Moška, ženska in otroška obleka. Vipava, 1844 (detajl z litografije, avtor: Franz Seraph Kurz zum Thurn und Goldenstein. Original hrani Narodna galerija v Ljubljani. Gotovo je, da je moral slikar Goldenstein bivati v Vipavi, ko je slikal v Logu. Iz tega časa nam je zapustil še lep motiv iz Vipave, in sicer pogled z mosta čez reko Vipavo na sotočje izvira Podskale in Podfarovža, kjer je upodobil leta 1844 žensko, moško in otroško vipavsko nošo, ki sojo takrat nosili v trgu Ipava. Ta motiv je eden najlepših panoramskih pogledov v Vipavi - z vodo, starim gradom nad Vipavo in starim župniščem ter cerkvico sv. Marka v Podskali, ki je danes ni več. Slikar Franz Kurz pl. Goldenstein spada med osebnosti vipavske kulturne preteklosti, saj nam je zapustil poslikave, ki so del naše kulturne, duhovne in naravne dediščine. Prav je, da smo se ga s tem zapisom spomnili tudi v našem glasilu v letu 2004, ko bomo praznovali 550-letnico obnovljenega svetišča v Logu. Magda Rodman Ilustracije vipavskih noš so vzete iz knjige M. Makarovič Oblačilna kultura kmečkega prebivalstva v Zgornji Vipavski dolini in na Gori. Viri: 1. PRI Materi v Logu - Koper: Družina 7, 1952 2. KRALJ, Franc: Romarska cerkev Log pri Vipavi - Vipava: Loški zvon i (glasilo vipavskega pastoralnega področja), 1982 3. UMETNOST na Slovenskem - Ljubljana: Mladinska knjiga, 1998 4. MAKAROVIČ, Marija: Oblačilna kultura kmečkega prebivalstva v Zgornji Vipavski dolini in na Gori -Ajdovščina: Zavod za kulturo, izobraževanje in šport, 2000 5. SVETOVNI biografski leksikon - Ljubljana: Mihelač, 1994 BLAŽONOVA JELKA - KRALJICA NANOSA Lepotico Nanosa, to je Blažonovo jelko, je v prvih dneh januarja 2003 podrl močan vrtinec burje. Njene korenine očitno niso bile več tako močne kot nekoč, zato seji ni mogla upirati. Tako je bilo prekinjeno življenje, ki seje začelo pred približno 160 leti, se pravi leta 1843. Starost smo ugotovili s pomočjo dendrometrijske analize debla, ki jo bom kasneje opisal. Jelka je rasla približno 2 km stran od Abramove turistične kmetije (Leskova meja, odd.45b) v gozdu revirnega gozdarja Branka Puca. Pred desetletji jo je občudoval že njegov ded Matija Puc, ki jo je poimenoval Regina (kraljica), saj je bila že takrat največja naokrog in je bila v ponos družine Blažonovih. Ta jelka je pomembna zaradi dveh značilnosti: 1. izjemnih drevesnih mer za tako starost (imela je dobrih 15 m3 bruto mase, 37,2 m višine in 114 cm premera na prsni višini (1,3 m od tal) 2. zaradi zavarovanosti in navezanosti številnih rodov in njihove želje, da se ohrani za poznejše rodove. Jelka je bila zaradi svoje lepote in mer zaščitena z odlokom Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine. Jelko sta razžagala in obdelala gozdarska strokovnjaka Bogdan Ambrožič in Marjan Čoha, prisotni pa so bili tudi ostali, tako bivši kot tudi sedanji gozdarji, med drugimi tudi udeleženci svetovnih gozdarskih prvenstev. Dogodek je bil medijsko pokrit, med drugim so demonstrirali ročno podiranje in razžagovanje drevja, brušenje ročne žage (amerikanke); obiskal pa nas je tudi humoristični lovsko-gozdarski inšpektor. Vse to pa je potekalo ob domačih kulinaričnih dobrotah, cenjenih v preteklem stoletju. Les jelke je gospodar prodal, razen dveh kolobarjev. Enega bodo postavili na gozdno učno pot v bližini Tolmina, drugega pa bo gospodar uredil kot kronološki prikaz pomembnih mejnikov Blažonove domačije. Dogodka ne smemo razumeti kot nekaj tragičnega, ampak kot proces, ki se začne z rojstvom (vzklitjem semena) in konča s posekom (gozdarstvo je med drugim tudi gospodarska panoga). Vsako drugo statično razumevanje gozda pa vodi do ‘zelene’ filozofije tarzanovskih gozdov. Da, te jelke resda ni več, je pa s svojim obrodom sigurno poskrbela za svoje potomce. V neposredni bližini namreč raste še ena jelka, ki bo, kot kaže, podobna dosedanji rekorderki. Dendrometrijska analiza je najpopolnejši način ugotavljanja dogajanja drevesa v vseh njegovih življenjskih dobah, ki pa je mogoča le pri podrtem drevju. Glede na to, daje vrtinec burje v tem naravnem krogotoku podrl omenjeno jelko, sva se z g. Vojkom Černigojem, univ. dipl. inž. gozd. dogovorila, da izvedeva omenjeno analizo z namenom, da ugotoviva višinsko, temeljnično in volumensko priraščanje jelke. S to metodo v raznih starostih drevesa ugotavljamo razne mere debla, po teh merah pa razvoj in prirastek debla po posameznih razdobjih življenja drevesa. Naj na kratko predstaviva rezultate analize. Omenjena jelka, katere življenje je vzklilo približno leta 1843, je začela bolj intenzivno priraščati v višino pri starosti 30 let. Takrat je povprečni višinski prirastek znašal 52 cm/leto. Jelka je namreč drevesna vrsta, ki lahko celo 200 let potrpežljivo ždi v globoki senci kot nekaj decimetrov visoko drevesce in čaka na ugodnejše svetlobne razmere. Ko se le te pojavijo, nadaljuje s pospešeno rastjo in se normalno vključi v zgornjo drevesno plast. Tako brez večjih težav ulovi bukev in smreko, ki v mladosti rasteta hitreje. Kulminacijo oz. maksimalno vrednost višinskega prirastka je drevo doseglo v starosti 50-60 let z višinskim prirastkom 87 cm/leto. Od te starosti naprej pa je višinski prirastek upadal. K temu je gotovo pripomogel tudi snegolom leta 1965 in 1967 ter katastrofalen žledolom leta 1975 in 1976. Debelinski prirastek drevesa izvira iz nalaganja vedno novih plaščev lesa okoli debla. Ta prirastek je na raznih mestih na deblu različen. Največje priraščanje jejke v debelino je bilo v starosti 70-100 let, ko je znašalo približno 1,1 cm/leto. Nato pa je postopno upadalo. Temeljnični prirastek drevesa (pod temeljnico drevesa razumemo ploščino preseka debla v prsni višini) predstavlja povečanje temeljnice, nastalo v nekem razdobju. Velikost tega prirastka je odvisna od jakosti priraščanja debla v debelino, v veliki meri pa tudi od že danega premera debla oziroma od že dane temeljnice. Največji temeljnični prirastek je tako malo zamaknjen v primerjavi z debelinskim in to v obdobje od 90.-120. leta starosti jelke. Podobno kot prirastek temeljnice je tudi prirastek volumna drevesa odvisen ne samo od jakosti, s katero naraščajo njegove mere, temveč tudi od že danih mer, ali z drugimi besedami, ob enakem debelinskem oziroma temeljničnem in višinskem prirastku volumen močneje priraste pri večjem kot pri manjšem drevesu. Volumenski prirastek je naraščal vse do 110. leta starosti, kulminiral je v obdobju 110-120 let (v tem obdobju je znašal 1,141 m3/101et), nato pa je začel postopoma upadati. Povprečno izvira 70 do 80% volumenskega prirastka iz priraščanja drevesa v debelino oziroma priraščanja temeljnice, 15 do 30% pa iz priraščanja drevesa v višino. Boštjan Jež PREDSTAVUAMO VAM ŽIVLJENJSKA POT FRANCA VIDRIHA IZ PODRAGE l.del Franc Vidrih se je rodil 25. marca 1922 v kmečki družini v Podragi. Mati Marija, roj. Lozej, se je dvakrat poročila. Prvi mož se ni vrnil z ruske fronte. Ostala je sama na veliki moževi kmetiji s sinom Jožetom. V drugem zakonu, s Francem Vidrihom, sta se jima rodila dva otroka, sin Franc in hči Milica, ki pa je umrla še kot otrok. V težkih gospodarskih razmerah mlada družina na kmetiji ni imela pogojev za napredek. Ko sta Jože in Franc odrasla, se je že razplamtela druga svetovna vojna. Tako kot vsi otroci na Primorskem v času med obema vojnama, je tudi Franc Vidrih obiskoval italijanske šole in okusil fašistično raznarodovalno politiko. Dočakal je nabor leta 1940 in kot italijanski vojni obveznik konec leta 1941 prejel poziv za služenje vojaškega roka. Dne 21. februarja 1942, ko še ni dopolnil dvajset let, se je poslovil od domačih. Vojna vihra gaje vodila iz severne v južno Italijo in čez morje v severno Afriko. Tu je v bitki pri El Alameinu dočakal odločilni poraz sil osi in kot vojni ujetnik prišel novembra 1942 v angleško ujetništvo. V Kairu se je skupaj z nekaterimi drugimi primorskimi rojaki pridružil jugoslovanskemu kraljevemu gardnemu bataljonu. Konec decembra 1942 je odšel v Palestino, kjer se je zbirala jugoslovanska vojska. Po vrnitvi v Kairo je opravil padalski in radiotelegrafski tečaj. Skupino primorskih fantov so Angleži pripravljali za pristanek v domovini, kamor jih je vlekla želja, da bi se priključili boju za osvoboditev izpod fašizma. Tudi Franc Vidrih je v noči s 17. na 18. avgust 1943 pristal na Javorniku, kjer so ga pričakali borci NOB. Po kapitulaciji Italije je bil zajet v nemški ofenzivi in pristal v tržaških zaporih. Tu se je začela kalvarija železniškega transporta proti vzhodu. Decembra 1943 je preizkusil najprej nemško taborišče v Vilni v Litvi, nato v Minsku v Belorusiji. Tuje poleti 1944 dočakal prihod Rdeče armade, ki pa spet ni pomenila nič dobrega. Rusi so ga zajeli in odpeljali še bolj proti vzhodu, v rusko v mesto Tambov, jugovzhodno od Moskve, kjer je ostal do konca druge svetovne vojne in šele poleti 1945 krenil proti domu. Z železniškim transportom seje vozil preko Romunije in Madžarske v Subotico in šele od tu po čudnem naključju v Slovenijo. Domov seje vrnil 11. novembra 1945, ko so domači že izgubljali upanje, da ga še kdaj ugledajo. Trde povojne razmere in sumničenja zaradi njegovega sodelovanja v angleških padalskih misijah in nepojasnjena izginotja njegovih padalskih tovarišev so mu še dolgo grenila življenje. Veliko je pripovedoval o svojih vojnih doživetjih v krogu domačih in prijateljev. Ves čas je iskal resnico o padalcih, pa je ni dočakal. Leta 1976 je pričel beležiti svoje spomine. Podkrepil jih je s spomini še živečih vojnih tovarišev in sojetnikov, prebiral razno literaturo in preverjal dejstva po ohranjenih pismih. Leta 1982 je tako zaključil svoje spominske zapise. Žal pa je naslednje leto v nesreči sklenil svojo življenjsko pot. je ves čas obnavljal spomine na vojne dogodke. Zato so njegovi zapisi kljub časovni oddaljenosti zelo natančni in dokaj zanesljivi. Še vedno pa jih moramo jemati kot spomin, ki se je zaradi težkih vojnih časov globoko zasidral v duši mladega človeka. Na poti v severno Afriko (15. junij do 2. avgust 1942, Pistoia - Bari - Patras - Korint -Bengazi) 21. februarja 1942 seje Franc Vidrih poslovil od svojih domačih. V zbirnem centru v Gorici je bil dodeljen 122. pešpolku v Pistoio, severno od Firenz. 15. junija 1942 so z vlakom krenili proti jugu. Njegova naslednja daljša postaja je bilo naselje Gagliato v bližini Catanzara v Kalabriji na jugu italijanskega škornja, kjer so čakali na odhod v severno Afriko. Tu se je zbralo okrog 500 Slovencev. Najprej so jih odpeljali z vlakom ponovno nekoliko proti severu v mesto Lecce v Apuliji, kjer so čakali na letalski prevoz. Zaradi vojaških zavezniških operacij so jih prepeljali še bolj severno na vzhodno italijansko obalo, v Bari, kjer so se vkrcali na ladje. Zanimiv je njegov opis italijanskega juga na dopisnici, ki jo je pisal domačim 17. junija 1942 iz Gagliata: »...Tukaj je kraj strašno pust. Ljudska noša je podobna Arabcem, posebno ženske. V vasi vlada strašna nesnaga in smrad. Hiše so po večini take, kakor pri nas svinjski hlevi. Tukaj so večina stari vojaki. Ko grem po vasi, se mi zdi, kakor da bi hodil po naših krajih, ker smo si v jeziku vsi enaki. Jaz sem popolnoma brez denarja, vsaki dan je pričakovati na odhod še bolj na toplo...« Skupina fantov v italijanski vojski z vso bojno opremo, spomladi 1942; prvi z leve v srednji vrsti čepi Franc Vidrih. Kmalu po njegovi smrti se je počasi začela razpletati usoda padalcev. Šele leta 1999 pa so preživeli in umrli prejeli skupno državno priznanje Častni znak svobode. Burno dogajanje, ki gaje doživljal v treh letih in pol na bojiščih in v ujetništvu, je zelo slikovito opisal. S pogostim pripovedovanjem V svojih spominih zanimivo opisuje pot v afriške dežele: »... Pri vstopu na ladjo sta stali dve ženski v fašističnih uniformah in rdečim križem na rokavu. Vsak vstopajoči vojak je prejel od njiju sledeče stvari: zavoj cigaret, nekaj karamel, čokolado in kar je bilo za njih najvažnejše, še razglednico z Benitovo sliko. V spominu imam, da sem bil v drugi polovici vstopajočih, kajti ko sem prišel na krov, sem zagledal, kako se Benito “kopa” na površini morja. Vsak vojak je prišedši na krov odvrgel Mussolinijevo sliko v morje. Tistega prizora ne bom pozabil nikdar, kajti kolikor je bilo pripomb, zbadljivk in kletev na račun plavajočega Mussolinija, je lahko vsak v tem videl njegov »Vinceremo«.... Na večer smo odpluli. Okrog polnoči so opazili zavezniške podmornice. Konvoj se je takoj obrnil in vrnili smo se nazaj v Bari. Naslednji dan se je ponovno izplulo in prva postaja je bilo pristanišče Patras v Grčiji. Gostje Patrasa smo bili dva dni, nato seje vožnja nadaljevala skozi Korintski prekop. Na ladji je bila vsa posadka civilne trgovske mornarica iz Trsta. Ker so bili med nami tudi fantje iz Trsta, so se hitro seznanili s posadko. Ker je bila hrana slaba in pičla, so si ti hitro našli pot do kuharjev. Podnevi smo morali ostajati v podpalubju, zvečer smo prihajali na svež zrak na krov. Med tem večernim shajanjem smo se pogovarjali in debatirali razne stvari, predvsem pa o vojni... ” Svoje spomine nadaljuje z opisovanjem vojaškega življenja v Afriki v zalednih enotah, predenje bil poslan v prve bojne linije. Pristanek v Afriki »... Pristali smo 2. avgusta 1942 v pristanišču Bengazi. Potrebno je bilo prehoditi mnogo potopljenih ladij, da smo prišli na kopno, kajti v pristanišču so bile potopljene vsake vrste ladij obeh vojskujočih se strani. ” Pismo domačim, 20. avgusta 1942: »...Čudno se mi zdi, da jaz še nič od vas ne prejmem ... Tukaj dohiti pošto od dragih domačih je kakor dobiti za jest... S težkim srcem čakam dan na dan vaših novic. Druzega spomina od tod vam ne morem poslati kakor to afriško cvetlico, kupil sem jo nalašč za vam poslati, stane 1 liro, hranite za spomin od vašega Francelna. Tukaj so bele, prej ko jih vi prejmete, gotovo bodo zvenele. Druzih posebnosti tukaj ni, vreme je vedno lepo, dežja ga ni ... Tukaj sem pod šotorom, kakor nekdaj Izraelci. Za spati je treba potrpljenje, če podložim odejo pod hrbet, pa se nimam s čim odeti. Tukaj so noči precej hladne, ker vedno piha morski veter. Muh je dosti tukaj, pa so jako sitne. Kadar jem, so vedno okrog mene....« Odhod na fronto pri El Alameinu (28. avgust do 2. september 1942) Pismo domačim, 28.avgusta 1942: »... Napravljen sem za iti v dolg dolg jarek, se grem malo pozabavati. Sedaj ostanem sam iz naših krajev, ...Poprej nas je bila velika in vesela družba, sedaj pa sam ...Tukaj trpim za žejo, dobim malo vode. Osem dni je že, kar sem se zadnjič umil, še za piti mi ni dovolj. Kako bode dalje z menoj, ne ve. Zaupam v Božjo pomoč, da bodem srečno prestal in se zopet povrnil med vas domače. Molite tudi vi zame. Kako mi je to uro in sploh, ko se na vas spomnim, ne morem popisati....« Franc Vidrih kot italijanski vojak, fotografiran v puščavski uniformi dne 13. junija 1942, dva dni pred odhodom iz Pistoie. »... Nemogoče je popisati, kakšna je bila vožnja od Bengazija do El Alameina. Vročina, prah, brez vode, stalni napadi iz zraka, skakanje iz kamionov in iskanje zaklonišč itd. Za ranjence in mrtve nismo nič vedeli. Ta vožnja je trajala šest dni in noči. Naposled smo prispeli v zaledje fronte do rezervnih sestavov pri El Alameinu. Na večer prihoda smo prvič dobili kuhano hrano, ki pa je bila brez tekočine, tako da je pritiskala še hujša žeja. Med nočnim počitkom sem se slekel in zakopal v pesek, da sem si hladil telo. Ponoči so bili nekateri določeni, da gredo po vodo, toda vrnili so se prazni, kajti med tem je bilo skladišče vode bombardirano. Voda je bila skladiščena v bencinskih sodih na prostem....« Pismo domačim, 2. septembra 1942: »...Moram zahvaliti Boga da sem še zdrav in živ, prosim ga pa tudi, da bi me še v naprej obvaroval hude nesreče. Prosim vas molite tudi vi doma zame. Prosim vas vse, da mi odpustite moje pregrehe in žalitve. Tukaj prihaja druga pamet v glavo. Odkar sem se poslovil od vas ter šel v tuje kraje in med tuje ljudi, se vedno na vas spominjam, toda, še nikoli ne tako, kakor tukaj....« Na fronti pri El Alameinu (2. september do 15. oktober 1942) »... Naslednjo noč so nas razvrstili po manjših grupah in nadaljevali smo pot na fronto, na prave položaje. Dodeljeni smo bili diviziji Brescia. Vodja naše grupe sem bil jaz sam. Bilo nas je šest. Bil sem vodja brez čina. Ta noč je bila nepopisno huda zaradi žeje. ... Vsake toliko sem se zakopal v pesek ter iskal nekaj hladnega. Tako daleč je prišlo, da sem poskusil piti lastno vodo. Toda posledice so bile tako hude, da sem postal še slabši kot prej. Toliko da sem še lezel naprej. Edina orientacija za mojo skupino so bile sledi v pesku, ki jih je osvetljevala polna luna in daleč pred menoj njihove sence na puščavski planoti. Med potjo sem opazil na svoji desni, nedaleč od mene, nekaj podobnega grmovju. Čudno se mi je zdelo, kako bi tu obstajalo grmovje, ko ga nikjer ni bilo. Ker je bila noč svetla in je luna obsevala tisto grmovje, sem opazil, da se nekaj svetlika. Radovednost meje gnala tja, da bi se prepričal. Toda presenečenje! Ko sem se približal, sem videl, da so bili bencinski sodi pokriti z nekim grmičevjem. Prva misel je bila na vodo. Približam se prvemu sodu, odvijem pokrov in poduham. Bila je voda. Sod prevalim, se uležem poleg in pričnem piti, še in še, nikdar dovolj. Nato sem napolnil svoji dve čutarici, skupaj tri litre in nato zopet pijem. Nato sem vse skupaj zopet spravil na prejšnje mesto ter sem jo korajžno mahnil v smeri moje skupine. Našel sem jih onemogle v pesku. Ponudil sem jim vodo. Toda dva sta planila proti meni ter me zmerjala, da sem zmešan in da imam privide in jih imam za norca. Komaj sem jih prepričal. Ko sta se pomirila, sem jima dal dvolitrsko čutarico in to so v hipu vsi trije spraznili. Nato sem jih napotil, kam naj gredo do sodov. Toda bilo je že prepozno, kajti kuharji so jih slišali ter jih nagnali. Po nekaj dneh smo zopet krenili dalje po puščavi in prišli do našega bataljona. To je bil 2. bataljon 20. regimenta. Takoj nato so nas štiri odredili za stražo in usmerjanje prometa na prehodu skozi minsko področje. Dva sta ostala na začetku prehoda, jaz in Kandus sva odšla dalje, približno 500 m v smeri fronte. Ta čas je vladalo zatišje pred ofenzivo. Naš komandant kapitan je bil zagrizen fašist, ki je Slovence sovražil bolj, kakor pa nasprotnika na fronti... ...V noči s 16. na 17. september seje zgodilo naslednje: Okrog devete ure zvečer seje slišalo v bližini močno streljanje in vpitje. Nihče ni vedel, kaj se dogaja. Okrog desetih je prišel kurir s sporočilom, ker so bile telefonske zveze prekinjene, da so Avstralci napadli prve postojanke in skoraj vse poklali. Postojanke so štele okrog 200 vojakov. Ker je bil naš bataljon v rezervi, je bilo takoj odrejeno, da iz našega bataljona dopolnijo postojanke. Razumljivo, da smo bili Slovenci prvi na vrsti, da gremo tja. Moji skupini je bil dodeljen še en Italijan. Odšli smo v temno noč, neznanemu nasproti. Tisti poročnik, ki je bil dodeljen, da gre z vso skupino na položaj, se je ob slovesu od kolegov jokal. Taka je bila morala in pogum italijanskega vojaka na fronti, tudi poveljnika. Dospevši na določeni položaj, je bila prva stvar priprava orožja in pomoč saniteti pri odnašanju mrličev in ranjencev ter popravilo zaklonišč, ki so bila razmetana. Meni so dodelili puškomitraljez, ki pa je bil ves zamazan in zaprašen. Ob dveh po polnoči sem ga moral razstaviti ter očistiti in zopet sestaviti in to na prostem in v popolni temi. Vse je moralo biti opravljeno pred sončnim vzhodom, kajti ko je pričelo sonce vzhajati, smo bili lepa tarča za nasprotnika. Sonce je namreč vzšlo že ob štirih. Ko sem pričel čistiti meni dodeljeno zaklonišče, sem moral bivšega stanovalca potegniti ven. Bil je ves prerezan fr M. Am' /// fr /c AH frfr frk.Au* K. , AUHtfr, \XolcV'ync t/AC Ut UU ■v k fr j ‘‘Mutr ■] ulil 4 n Jfr)-UH>, /i, v.m JU ‘ A/ttfijhtC'. \< tefrk. c '.(/ufr? /ttcdi.iui./i*// Ms / fr k.C. -iu vtf 'ir/tfrir- Ptutuf um if it-tn .Jn AcltOvVj,«, , fru fru vCc/tur frtf// iti j h tsifuti, vlt/n&jfr frcfrčfrfr , Afrfrf. ,4M'fr:&clc ‘c, A> frlu rfri frfr-frr' A4Z4<, tUc fa/Ufr J4».***# &i.U-f44L Mfrfc U A.t/tatjč ,(» AUlm» 'jfttU&ttl /fr 1-fr. /Cfrfrfi U bilo žal besede iz njegovih ust. Hrano smo prejemali enkrat dnevno, toda samo ponoči. Bila je slaba in pičli obroki. Vode je bilo pol litra dnevno. Zanimivo pa je bilo 25. septembral942, ko smo bili resnično napadeni in to pri belem dnevu. S puškomitraljezom sem bil takoj na položaju, kakor tudi vsi ostali tovariši. Ležal sem za vrečami peska, glavo sem tiščal pod vrečo in streljal, samo daje pokalo. Pomočnik, ki mi je podajal municijo, je naenkrat izginil in ostal sem brez streliva. Ko sem ugotovil, da so vsi pobegnili v skrivališče, mi ni preostalo drugega, da sem še sam tako napravil. Toda okrog nas so padale granate, daje kar gorelo. Med tem se je začelo temniti. Ko se je popolnoma stemnilo, smo si ogledali razdejanje. Rezultat napada je bil strašen: 15 mrtvih, 10 ranjenih in mnogo zaklonišč je bilo razdejanih.... Po tem dogodku sem zbolel za krvavo grižo. Bilo je nekaj obupnega ... V treh dneh sem se tako spremenil, da me prijatelji niso prepoznali, ko sem prilezel iz zaklonišča. Nekega dne mi je e/c ''At Ufrjcfr , - -"• • -//fti 4 f' a>/U(4/'fr. -frUS-iH ( {,V 4 ttfr. >i/ /tt> fr/ ,i*Ub-4k‘ ■ t " u 4... 'fru/ _____ Pismo domačim z bojišča pri El Aiumeinu, 7. septembra 1942. Ko se je mlad vojak soočal s smrtjo, svojim najbližjim ni skriva! svoje stiske. Zaupal je le še v božjo previdnost. /, la.'uzfr4u.it> .v cita.ap' u-tsfr/' a* ArP/ifr/ / • frc >-■■■“■ ■ ' 2v. Ar /t /Z/ M Aptdiit' S fr ti J Ur ‘ A (■■> frif fr /ttt/frt.AlfruH. t jpp.fr frrfrt /'Učfr/Htr 'fr šinila v glavo misel, da bi si napravil strup, da bi že bilo konec neznosnega trpljenja. Nabral sem nekaj starih cigaretnih ogorkov in nekaj peska, skupaj sem zmešal, vsul v porcijo, dodal nekaj kave, premešal in zvarek je bil pripravljen. Pričel sem počasi jesti in goltat in zmaličen, tako da se je črevesje za njim vleklo. Toliko da sem vzdržal, kajti prizor je bil strašen. Pomagali so mi tudi tovariši. Nato so prišli bolničarji ter ga odnesli. Poročnik, ki je bil z nami, je bil prava dobričina, nikdar ni pripravljeno zmes. Natanko se spominjam, da je bilo proti večeru, po mojih računih bi me drugi dan prijatelji našli mrtvega... Pred svitom sem se zbudil in v svoje veliko začudenje sem se počutil veliko bolje, kot zadnje dneve. Šel sem ven na zrak, česar nisem storil že nekaj dni. In glej, moj strup se je spremenil v zdravilo. Od tega dne dalje sem se z vsakim dnem počutil bolje. To se jezgodilo 13. oktobra 1942.« Premestitev v rezervne enote (15. do 23. oktober 1942) »15. oktobra 1942 smo bili premeščeni v rezervo, kjer smo kopali jarke. Med bivanjem na tem področju smo slišali iz nasprotnikove strani čudno ropotanje raznih strojev in to dan in noč. Govorilo se je, da se pripravlja nova ofenziva... ... Zgodilo seje 20. oktobra 1942 opoldne, ko smo jedli: Tistega dne je stalno pihal hladen veter, zato smo poiskali zavetje v jarkih na toplem pesku. Kandus, Rusjan, Italijan in jaz smo ostali po zaužitju hrane v jarku, dočim si je Batagelj poiskal drugo zavetje in sicer poleg praznih bencinskih sodov, kakih 40 metrov stran od nas. Prižgali smo si cigarete ter kadili. Ker pa Batagelj ni imel vžigalic, je prosil, da bi mu kdo prinesel vžigalice. Nihče ni hotel napraviti usluge, pač pa smo mu svetovali, da naj pride sam do ognja, če hoče kaditi; sprva ni hotel, pač pa je preklinjal in nas zmerjal. Ker ni bilo drugače, je vendarle prišel on k nam. Zgodil seje čudež! Tisti hip, ko je skočil k nam v jarek in je ravno pri meni prižgal cigareto, smo zaslišali topovsko streljanje. Prve granate, ki so prilete, so zadele v polno v prav tiste sode, kjer je malo prej bil Batagelj. Seveda je sledilo zahvaljevanje in opravičevanje zaradi prejšnjih kletvic. Po približno uro trajajočem obstreljevanju je nastala tišina. Ostali smo v zaklonišču do noči, nismo si upali iti na prosto...« Zaključna ofenziva pri El Alameinu (23. oktober do 5. november 1942) » ... In tako je prišel zgodovinski dan 23. oktober 1942 ob 20. uri in trideset minut pri El Alameinu. Okrog 19.30 smo zaslišali brnenje letala ... Nekaj trenutkov za tem je sledila manjša eksplozija, kije napravila iz noči pravi dan, kajti iz letal so odvrgli na stotine svetlobnih raket, ki so se prav počasi bližale zemlji. Vsa italijanska in nemška protiletalska artilerija je stopila v akcijo. Nastalo je strašno pokanje in sikanje eksplozij v zraku. Sledilo je kratko zatišje. Točno ob 20.30 se je na vzhodu na vsej fronti vžgalo. Joj, kakšno grmenje, bučanje in bliskanje je nastalo! Iz več sto topov so granate padale in eksplodirale na naši strani. Večji del nasprotnikovega vojnega arzenala je udarilo na našo divizijo. Bila je namreč razporejena v osrednjem sektorju fronte. Topovski ogenj ni prenehal niti za minuto. Kar ni bilo dovolj topovskega grmenja in eksplozij, se je pridružilo še letalstvo. Prva skupina je odmetavala svetlobne rakete, naslednja pa bombe. Italijansko in nemško letalstvo je bilo onemogočeno. Artilerija je skoraj molčala. Ta pekel je trajal tri dni in tri noči, nakar je na našem področju nastalo zatišje, mi smo bili na položajih in čakali na ponovno streljanje... Po sedmih dneh, odkar se je začela ofenziva, so Angleži s svojimi močnimi silami predrli fronto na jugu preko depresije Quattara (Qattarah - Katarska depresija) ter na severu ob morju, tako so obkoljevali od vseh strani. Naša divizija je pričela z umikom dne 30. oktobra 1942 proti večeru. Umik je bil blazno preganjanje, eden pred drugim sije utiral pot med razno motorizacijo. Letala so nas stalno preletavala in obstreljevala. Bili smo brez vode in hrane, vojska je bila nebogljena, strašno je bilo vse obnemoglo, mnogo je bilo bolnih in ranjenih. Ker so se Nemci polastili tudi italijanskih vojakov in ambulant, je vse pešačilo. Počitka ni bilo nobenega, ne ponoči ne podnevi. ... Kljub temu, da smo želeli, da bi nas Angleži čimprej zajeli, smo vendar morali pred njimi bežati. Sicer ni bilo nobenega reda, nobene discipline in tudi oficirje se je redko videlo, kljub temu ni bilo mogoče zaostati in pričakati zasledovalce. Med umikom je bilo ukazano, da se izmenoma nosi težko orožje, mi smo si med seboj bratsko pomagali... Žalostno je bilo videti »našo« razpadajočo slavno armado. Vse seje drenjalo v eno smer. Sploh nismo vedeli, kaj se dogaja in kam gremo ...« (se nadaljuje) Lilijana Vidrih Lavrenčič IZ NAŠE KS POROČILO O DELU KS VIPAVA Člani sveta KS Vipava smo imeli v letošnjem letu eno sejo, smo pa nekateri člani opravili okrog 100 ur prostovoljnega dela pri čiščenju »frnaže« (območje med starim Petrolom in mostom preko Vipave). Delo še ni končano in na dokončni videz bo potrebno še malo počakati. Konec lanskega leta smo za vas Zemono nabavili dve protipožarni omari z ustrezno opremo. Avtobusno postajališče je dobilo svojo končno podobo, prav tako parkirišče ob stari šoli. Tudi letos bomo namenili sredstva za obnovo fasad v starem delu Vipave po predhodno objavljenem razpisu v 66. številki Vipavskega glasa. Razmišljamo o organizaciji prireditve Vipavska trgatev 2004. Ob tej priliki ponovno naprošam vsa društva in vse zainteresirane, da bi imenovali iniciativni odbor za organizacijo prireditev v prihodnjih letih. Na marčevskem sestanku bomo sprejeli plan dela za leto 2004. O vseh delih in dejavnostih KS vas bomo sproti obveščali v Vipavskem glasu. Vsakoletna čistilna akcija bo letos potekala od 20.3.2004. Trajala bo 2 tedna. Kontejnerji za odvoz kosovnih odpadkov bodo postavljeni na običajnih mestih. Prosimo, da v kontejnerje ne odlagate drugih smeti. Boris Ličen, predsednik KS JAVNI POZIV za vlaganje zahtevkov za vračilo vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje 1. Zahtevek lahko vložijo fizične osebe, lokalne skupnosti in njihovi pravni nasledniki, ki so z namenom pridobitve telefonskega priključka za sebe ali za druge sklenile pogodbo o vlaganju v javno telekomunikacijsko omrežje do vključno 6.4.1998 s pravnimi predniki Telekoma Slovenije d.d. in Samoupravnimi interesnimi skupnostmi za poštni, telegrafski in telefonski promet (v nadaljevanju: SIS). 2. Priključnina in prispevek SIS se kot splošno obvezno plačilo za pridobitev telefonskega priključka v višini določeni s tabelo Ministrstva za informacijsko družbo, ne vračata. 3. Zahtevku je potrebno priložiti pogodbo iz 1. točke javnega poziva. Če je iz pogodbe razvidno, da se pogodbena vrednost določa tudi na podlagi računov in drugih verodostojnih listin in dokumentov, je treba zahtevku priložiti tudi te dokumente. Če je upravičenec poleg pogodbenega zneska plačal še priključnino in prispevek SIS, naj predloži dokazilo. 4. Če zahtevek vloži oseba, ki ni pogodbena stranka iz 1. točke, je treba zahtevku priložiti tudi dokaz o pravnem nasledstvu; fizične osebe naj predložijo sklep o dedovanju. 5. Zahtevki se vlagajo pri krajevno pristojnem državnem pravobranilstvu glede na sedež pravnega prednika Telekoma Slovenije d.d., oziroma SIS, kjer so bila opravljena vlaganja in sicer na: - Državno pravobranilstvo Ljubljana, Šubičeva 2, p.p. 649, 1001 Ljubljana. - Državno pravobranilstvo, Zunanji oddelek Celje, Trg celjskih knezov 10, 3000 Celje. - Državno pravobranilstvo, Zunanji oddelek Koper, Ul. Stare pošte 3, p.p. 431, 6001 Koper. - Državno pravobranilstvo, Zunanji oddelek Kranj, Slovenski trg 1, 4000 Kranj - Državno pravobranilstvo, Zunanji oddelek Maribor, Svetozarevska 6, p.p. 200, 2001 Maribor. - Državno pravobranilstvo, Zunanji oddelek Murska Sobota, Kocljeva la, 9000 Murska Sobota. - Državno pravobranilstvo. Zunanji oddelek Nova Gorica, Trg Edvarda Kardelja 1, 5000 Nova Gorica in - Državno pravobranilstvo, Zunanji oddelek Novo mesto, Vrhovčeva 18, p.p. 79, 8001 Novo mesto. 6. Rok za vložitev zahteve je štiri mesece od objave tega javnega poziva in začne teči naslednji dan po objavi. Komisija za opravljanje strokovnih in tehničnih nalog na podlagi zakona o vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje POSLOVNO POROČILO KS VIPAVA ZA LETO 2003 PRIHODKI: obresti 61.569,00 SIT najemnine poslovnih prostorov 363.563,00 SIT oglasi in reklame Vipavske trgatve 3.338.399,00 SIT ostali prihodki 62.081,00 SIT donacije za Vipavski glas 220.500,00 SIT proračun Občine Vipava 5.058.975,00 SIT SKUPAJ 9.105.087,00 SIT ODHODKI: pisarniški material 32.825,00 SIT tiskanje Vipavskega glasa 1.537.572,00 SIT razne storitve 1.776.468,00 SIT drobni inventar 64.025,00 SIT električna energija 304.677,00 SIT komunalne storitve 79.567,00 SIT telefon 34.649,00 SIT najemnine in zavarovanja 41.914,00 SIT Vipavska trgatev 3.197.215,00 SIT transfer gasilstvo 450.000,00 SIT stojnice 977.000,00 SIT obnova stare šole 2.755.690,00 SIT SKUPAJ 11.251.602,00 SIT Marija Černigoj, tajnica KS IZ NAŠE OBČINE POROČILO O DELU OBČINE VIPAVA PRORAČUN OBČINE VIPAVA ZA LETO 2004 Proračun za leto 2004 je občinski svet sprejel že 18. decembra 2003. V letu 2004 ocenjujemo skupne prihodke v višini 714 mio. SIT. Primerna poraba na osnovi števila prebivalcev znaša za našo občino 530 mio. SIT. V tej primerni porabi je zajeto tudi nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Tega naj bi naša občina zbrala v višini 36 mio. SIT za leto 2004. V znesku primerne porabe tudi ni zajeta taksa od obremenjevanja voda in okolja, ki je ocenjeno na 50 mio. SIT in mora biti namensko uporabljena za investicije v komunalno infrastrukturo. Na osnovi spremenjenega zakona o igrah na srečo smo vključeni v zaokrožena turistična območja in tako bomo pridobili prihodke od koncesijskih dajatev izven primerne porabe, kar pomeni približno 76 mio. SIT dodatnih sredstev, ki se smejo namenjati le za turistični razvoj. V planu imamo tudi prodajo nekaterih stavb in poslovnih prostorov (Vrhpolje 33 - trgovina - 10 mio. SIT) in stavbnih zemljišč (Slap, Žagalčev vrt -17 mio. SIT). Višina predvidenih skupnih odhodkov znaša 810 mio. SIT in bodo ob 100% realizaciji plana povzročili 96 mio. SIT primanjkljaja. Za kritje primanjkljaja smo planirali prodajo kapitalskih deležev (delnic v Mercator, Cestno podjetje, Vodi Gorica - skupno okrog 25 mio. SIT), za razliko pa se bomo morali zadolžiti pri poslovnih bankah, če nam bo predhodno zadolževanje odobrilo Ministrstvo za finance. Zadolžujemo se lahko le za investicije, ki jih odobri to ministrstvo. Največ sredstev v proračunu namenjamo področju vzgoje in izobraževanja (skoraj 25% vseh odhodkov - 196 mio. SIT), in sicer: za kritje razlike v ceni otroškega varstva - subvencije staršem, občina namenja 100 mio. SIT., šolski prevozi bremenijo občino letno na 20 mio. SIT, okrog 40 mio. SIT smo dolžni zagotavljati osnovni šoli za materialne stroške in varstvo vozačev. Poleg tega mora občina investirati v zagotovitev standardnih prostorskih pogojev. Za socialno varnost občina zagotavlja 25 mio. SIT, za požarno varnost imamo predvidenih 10 mio. SIT, za pomoči v kmetijstvu 18 mio. SIT, za cestni promet 32 mio. SIT, za turizem na osnovi pridobljenega koncesijskega denarja 48 mio. SIT. Največja investicija v tem letu poteka v Vrhpolju - ureditev kanalizacije, za katero je v proračunu zagotoviti preko 100 mio. SIT. 58 mio. SIT moramo zagotoviti tudi za zamenjavo azbestnih cevi v naseljih Podraga, Lože, Manče in Slap. Proračunska sredstva za predvidena dela v Vipavi: - 46 mio. SIT za gradnjo Vrhpoljskega bloka, ki ga sofinancira tudi Stanovanjski sklad RS v višini 60%, - 16 mio. SIT obnova ulice Ivana Ščeka - 12 mio. SIT za obnovo strehe in fasade kulturnega doma (občinske stavbe) - 3,5 mio. SIT za ureditev gretja v kulturni dvorani - 3 mio. SIT za vzdrževanje čistilne naprave in izdelavo projektne dokumentacije za čistilno napravo - 2 mio. SIT za projekte industrijske cone na območju priključka hitre ceste - 500 tisoč SIT za projekte mrliške vežice na pokopališču UREDITEV ULICE IVANA ŠČEKA Na tej ulici, ki vodi do najbolj zanimivih turističnih točk v Vipavi, dela že izvajajo. Z zbiranjem ponudb naročil majhnih vrednosti so bili k oddaji ponudb povabljeni trije izvajalci. Komisija za odpiranje ponudb je kot najbolj ugodnega izbrala podjetje Keting d.o.o. iz Ajdovščine. Ponujena cena za izvedbo je bila 15.147.582 SIT. Po izkopu ulice bodo najprej uredili komunalno infrastrukturo (kanalizacija in ostalo potrebno). Po ureditvi komunalne infrastrukture pa še zgornji ustroj. Ob tem smo želeli obdržati podobo starih vipavskih ulic, zato ulica ne bo asfaltirana, ampak bo urejena z drugimi materiali. Na sredini bo betonski kanal, ki bo služil za odvodnjavanje vode s površin ulice (kot na Grabrijanovi ul.). Na vsako stran kanala bo 1 m tlakovane površine s kamnom LIPICA FIORITO (podobno kot Trg Pavla Rušta). Ostala površina ulice bo pokrita s pohodno površino iz pranega betona. Dokončanje del je predvideno do sredine maja 2004. RAZPISI V mesecu februarju je občina Vipava objavila javne razpise za dejavnosti in izvajalce humanitarnih, kulturnih in športnih programov v občini Vipava. Razpisi so potekli v začetku marca. Za vse tri dejavnosti se iz leta v leto veča število prijavljenih, razpoložljiva sredstva pa ostajajo enaka kot lani. To je: - 2,3 mio. SIT za humanitarne dejavnosti: prijavilo seje 38 humanitarnih in drugih društev in izvajalcev, ki izvajajo programe na tem področju. Skupaj so zaprosili za skoraj 7 mio. SIT. - 1 mio. SIT za letovanje otrok: prijavilo seje več izvajalcev različnih taborov in letovanj. Občina sofinancira programe letovanja v višini 4000 SIT na otroka. - 14 mio. 180 tisoč SIT za kulturo: od tega 9,84 mio. SIT za izvajalce kulturnih programov, 2,5 mio. SIT za poletne kulturne prireditve, 1,84 mio. SIT za kulturne programe krajevnih skupnosti. Poleg 8 društev, ki so vključena V Zvezo kulturnih društev Vipava, se je na razpis prijavilo še 35 drugih izvajalcev kulturnih programov. - 10 mio. 400 tisoč SIT za šport: prijavilo seje okrog 22 izvajalcev športnih programov (športna društva, ustanove ter organizacije) V marcu sta bila objavljena razpisa za subvencioniranje obrestnih mer za stanovanjske in kmetijske kredite. - Subvencioniranje stanovanjskih kreditov: Za kreditiranje je bila izbrana NOVA KBM d.d. Nova Gorica. Obrestna mera za kreditojemalce je 7+1%, najdaljši rok za vračilo kredita pa 10 let. V proračunu je za subvencioniranje obrestnih mer namenjenih 2,5 mio. SIT, kar zadostuje za kvoto kreditov v višini 44,17 mio. SIT. Najvišji znesek kredita po razpisu je lahko 3 mio. SIT. - Subvencioniranje kmetijskih kreditov: Za kreditiranje je bila izbrana HKS Vipava. V proračunu je za subvencioniranje obrestne mere (TOM+r) namenjenih 10 mio SIT. Razpis poteka do vključno 5. aprila 2004. - Subvencionirajo se naslednji kmetijski programi: agromelioracije kmetijskih zemljišč (vinogradi, matičnjaki, sadovnjaki, travniki, pašniki, vrtnarstvo), nakup kmetijskih zemljišč, nakup osnovne črede, novogradnja in adaptacija hlevov ter investicije v povečanje pridelave mleka in mesa na kmetijah, investicije v posodabljanje strojnega parka na kmetijah, investicije v dopolnilne dejavnosti na kmetijah z namenom tržne proizvodnje, investicije v nasade hitrorastočih listavcev in nakup gozdnih zemljišč. Po prehodnem triletnem obdobju, ki si gaje zagotovila Republika Slovenija, bodo morale biti vse državne pomoči na področju kmetijstva usklajene s smernicami Evropske komisije, kar bo pogoje za pridobivanje pomoči zelo zaostrilo. PRIJAVA ŠKODE PO NARAVNIH NESREČAH V LETU 2003 Že v juliju 2003 so občine pričele zbirati prijave škod, ki jih je utrpelo kmetijstvo zaradi pozebe, toče in suše v letu 2003. Občine so podatke o vlogah in oškodovancih posredovale Ministrstvu za obrambo, Upravi za zašito in reševanje. Ker so posamezna ministrstva delovala neusklajeno, je bilo potrebno v oktobru ponovno dopolnjevati podatke in pozivati oškodovance. Enaka zgodba seje ponovila, ko seje država odločila, da mora te podatke obdelovati Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Pripravili so nov program, ki je zahteval natančnejše podatke o identifikacijski številki nosilca kmetijskega gospodarstva, o enoti rabe, parcelni številki in katastrski površini. Občinska uprava je morala marca 2004 vse v preteklem letu zbrane podatke vnesti v nov program. Med obdelavo vlog je bil program direktno vezan na bazo podatkov ministrstva. Vsi oškodovanci so nato prejeli vzorčne izpise svojih vlog in bili pozvani, da jih pregledajo, popravijo morebitne netočne podatke in tudi dopolnijo s parcelami, kijih ob prvi prijavi niso vnesli. Približno v desetih delovnih dneh seje na občinski upravi zglasilo 300 oškodovancev, ki so prijavili škodo na približno 6000 parcelah. Prijavljene škode je bilo za 294 mio. SIT. Po preveritvi vlog s podpisom smo potrdili točnost podatkov. Kljub temu je bilo treba ponovno pozvati 80 oškodovancev, ker so na ministrstvu za kmetijstvo ob obdelavi podatkov ugotovili napake oziroma neskladnosti v prijavi. Obdelava podatkov škod po naravnih nesrečah v letu 2003 mora biti zaključena do konca marca 2004. Za občinsko upravo zbrala Vida Babič IZ USTANOV IN DRUŠTEV IzŠGV Od novoletnih počitnic naprej je sedeva v šolskih klopeh zelo zahtevno sedeti. Pa vseeno naši dijaki najdejo čas (nekateri pa si ga malo več vzamejo) za marsikatero dogajanje ob šoli in tudi izven nje. Zimski športni dan je bil v znamenju smučanja (Piancavallo) in drsanja (Piancavallo in Bled) ter za tiste, ki se bojijo »nadrsati«, še plavanje in pohod. Sredi januarja so pevci našega zbora utrjevali letošnji program na intenzivnem pevskem vikendu kar v našem dijaškem domu. Profesorji poleg strokovnih znanj rabimo tudi duhovne poglobitve. Na vikendu na Mirenskem gradu smo s p. Lojzetom Markljem iskali duhovno ozadje našega dela z mladimi. Od polovice januarja pa smo začeli neposredne priprave na letošnjo proslavo ob kulturnem prazniku in odprtju razstave o glagoljaštvu. Zbiranje gradiva je bil kar zahteven projekt, prav tako pa tudi postavitev razstave in proslava ob odprtju s počastitvijo slovenskega kulturnega praznika. Prav zato, da bi se lahko proslave udeležili tudi krajani Vipave, čeprav je prvenstveno namenjena našim dijakom, smo jo postavili v večerni čas (običajno imamo to proslavo zadnji dve šolski uri na dan pred praznikom). Predhodno smo na roditeljskih sestankih od staršev dobili zagotovilo, da se bodo proslave udeležili skupaj z dijaki. Razstava je plod večmesečnega dela treh dijakinj: Katarine Grahor iz četrtega letnika, ki je tudi neformalno vodila skupino dijakov pri delu, Ane Jurca in Ane Pucer, obe iz drugega letnika. Z njimi je delal, jim svetoval ter vodil pripravo proslave in razstave gospod Bogdan Vidmar, naš svetovalni delavec. Veliko je pomagala dijakom tudi Matejka Fajdiga, naša profesorica umetnosti in knjižničarka. V Arhivu Republike Slovenije. Od leve stojijo Ana Pucer, Ana Jurca, Bogdan Vidmar, dr. Jedrt Vodopivec, Katarina Grahor, dr. Janez Zor in Matejka Fajdiga. In zakaj prav zanimanje za glagolico? Kakšni so bili cilji zbiranja podatkov in postavitve razstave? Naš svetovalni delavec g. Bogdan Vidmar je zapisal: Slovenija bo maja postala polnopravna članica EU. Kaj nas čaka v novi zvezi? Ali bomo ohranili svojo kulturo in svoj jezik? Sveta brata Ciril in Metod nam nista prinesla iz Soluna grščine niti nista sprejela latinščine. Za naše prednike sta izumila povsem originalen črkopis, ki je omogočal zapis govora naših prednikov. Ciril in Metod sta za 1000 let prehitela pokoncilsko splošno uvedbo bogoslužja v narodni jezik. Tudi takrat bi lahko slepo in nekritično sprejela grški ali latinski jezik in kulturo in ga vcepila med Slovane. A sta že pred 1000 leti znala ceniti tisto, kar je v nekem narodu originalnega. Ali ju bomo znali posnemati mi in naši zanamci? Brez vedenja o tem, da sta sv. brata Ciril in Metod utemeljila prvi slovanski knjižni jezik, da je slovansko bogoslužje odigralo pomembno vlogo za ohranitev naše narodne identitete, jima bomo težko sledili. Cilji razstave so bili: - Spodbuditi zavedanje o pomenu glagolice za našo narodno identiteto. - Poiskati glagolska pričevanja na ozemlju naše države in jih predstaviti javnosti. - Predstaviti pomembne poznavalce te tematike (škof Anton Mahnič, Franc Grive). - Pokazati, da glagolica ni isto kot cirilica. - Raziskovalno delo dijakov. Poleg skupine, ki je fizično postavljala razstavo, so bili aktivni še tisti, ki so pripravljali program proslave, pa dijaki, ki so pripravljali oddaje za radio - Ognjišče in Nova. Na proslavi sta spregovorila dr. Janez Zor, profesor staroslovanščine, o pomenu glagolice, in dr. Jedrt Vodopivec, ki je predstavila, kako poteka restavriranje knjižnega gradiva v Arhivu Slovenije. Poleg mešanega zbora ŠGV pa je zapel tudi moški ekumenski pevski zbor iz Trsta, ki je s pesmimi iz bogoslužja vzhodnega obreda dodal pridih staroslovanščine. Mešani pevski zbor ŠGV in moški ekumenski pevski zbor iz Trsta sta polepšala odprtje razstave. O svojih videnjih proslave in razstave je Katarina Grahor, soavtorica razstave, zapisala: O GLAGOLICI NA ŠKOFIJSKI GIMNAZIJI VIPAVA Slovenski kulturni dan ie tradicionalno obeležimo s proslavo in tematsko razstavo. Letos smo se odločili, da bomo ovrednotili pomen glagolice. Na prireditvi je spregovoril dr. Janez Zor, strokovnjak za to področje in nekdanji profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Orisal je delo bratov Cirila in Metoda, ki sta najbolj zaslužna za to, da so že v 9. stoletju opravljali bogoslužje v slovanskem jeziku. Moravski knez Rastislav je namreč leta 862 prosil bizantinskega cesarja Mihaela III., da mu pošlje misijonarja, ki bo oznanjeval Kristusov nauk v njihovem, to je slovanskem jeziku. Cesar mu je poslal brata Konstantina in Metoda. Živela sta v okolici Soluna, tako da sta znala govoriti slovanski jezik. V bogoslužje sta uvedla namesto latinščine starocerkveno slovanščino. V ta namen sta sestavila nov črkopis, ki je vseboval 38 znakov (grafemov) - imenovano glagolica (glagolati pomeni govoriti). Prevedla sta tudi nekaj najosnovnejših odlomkov iz Svetega pisma. Na Moravsko sta prišla leta 863. Skupaj sta delovala približno tri leta. Njuno delovanje se je razširilo tudi v Panonijo. V Rimu je papež potrdil bogoslužje v tem novem jeziku, knjige napisane v glagolici ter njune učence. Pred tem pa sta se morala zagovarjati, saj je do takrat veljal princip, da se sme Kristusov nauk poučevati le v hebrejskem, grškem ali latinskem jeziku. Svojo odločitev za slovanski jezik sta utemeljila s trditvijo, da na vse lije isti dež, na vse enako sije isto sonce, da vsi dihamo isti zrak, zakaj torej duhovniki ne bi smeli slaviti Boga v jeziku svojega naroda. V Rimu je zaradi šibkega zdravja Konstantin vstopil v grški samostan in dobil novo ime Ciril. Kmalu je umrl, Metod pa je še vrsto let oznanjal evangelij med Slovani v slovanskem jeziku. Po Metodovi smrti pa so se morali na pritisk nemških škofov slovanski duhovniki - glagoljaši umakniti proti jugu. Tako so prišli tudi v naše kraje. V Kopru je bil samostan sv. Gregorja, v katerem so do leta 1806 prebivali duhovniki - glagoljaši. V Gorici so v Bogoslovnem semenišču do leta 1862 poučevali tudi glagolico. Na slovenskem ozemlju imamo številne ostanke glagolskih pričevanj. Največ jih je v Slovenski Istri. Pripravljavci razstave smo brskali po literaturi, obiskovali in fotografirali smo glagolske napise na raznih krajih, bili smo v Arhivu Republike Slovenije, v Nadškofijskem arhivu, v Narodni in univerzitetni knjižnici, pomagal pa nam je tudi prof Zor. Ugotovili smo, da na slovenskem ozemlju obstaja 80 glagolskih napisov (po stenah, kamnih, freskah), večinoma iz 15. in 16. stol. pa vse do 18. stoletja. Na razstavi smo jih prikazali 63. Poleg tega so razstavljene posamezne strani iz raznih bogoslužnih knjig, napisanih v glagolici. Predstavili smo misal (tiskan leta 1631), ki ga hranijo v Krkavčah in je potreben restavracije. Najbolj znane glagolske napise, vklesane v freske, najdemo v cerkvi Svete Trojice v Hrastovljah iz 15. st. V Dolenji vasi pri Senožečah pa je edini napis v glagolici v slovenskem jeziku (vsi ostali napisi so v starocerkveni slovanščini ali v hrvaškem jeziku, ki vsebuje slovenske besede). Prof. Franc Kralj in dekan Franc Pivk z Vipavskim misalom v rokah tim rt>- a»akf\vui):imirtmmhbupbi 1 etrsju1 mi'jxjuuuiti ■ viffttiHDFia.1 vnia/jfcvvau1' wiii Aoumd tfrlwm jtaMfgpgtt? v r5i AA rr} ( žd ž Detajl iz Vipavskega rnisala Tudi v Vipavski dolini imamo ohranjenih nekaj glagolskih dokumentov. V Arhivu republike Slovenije hranijo pergamentno stran urbarja s Slapa pri Vipavi. Vipavska župnija hrani del Vipavskega misala. Matična knjiga je vezana v platnici iz pergamenta, ročno popisani v glagolici. Pergamentne strani glagolskega misala (ki ni bil več v uporabi) so uporabili kot platnice novih knjig. V cerkvi svetega Danijela v Dornberku pa je ohranjen glagolski napis na portalu (pop Juri 1574). V dekanijskem arhivu v Črničah hranijo iztrgan list, kjer je zapisano, da se je brala slovanska maša leta 1583. Dijaki in profesorji smo se ob raziskovanju glagolskih napisov veliko naučili, zlasti o slovenski zgodovini. Prepričani smo, da nismo odkrili še vseh glagolskih napisov na slovenskem ozemlju, zato nameravamo z raziskovanjem nadaljevati. Da so zadnje vrstice, ki jih je zapisala dijakinja zelo resnične, pričajo odmevi na razstavo. Po ogledu seje že oglasilo nekaj duhovnikov, da tudi pri njih hranijo kakšno knjigo ali ostanek knjige z glagolsko pisavo - običajno so knjige zavite v liste iz glagolskih misalov. Morda je zanimiv še tudi na otvoritvi razstave izrečen podatek dr. Zora, daje bil eden velikih poznavalcev glagolice in staroslovanščine vipavski rojak Štefan Kociančič (spominska plošča na stari šoli). In pomen postavljene razstave? Upamo, da je pri tistih, ki so si jo ogledali, utrdila vedenje, da nismo od včeraj, pač pa ima naš slovenski živelj na teh tleh globlje časovno-kulturno-jezikovne korenine in zaupanje, da ima slovenski živelj na teh tleh še bogato prihodnost. Kot ustanova upamo, da ima tudi kakšen od naših dijakov bogato umetniško prihodnost. O mladem umetniku in njegovi razstavi, kije bila tudi odprta ob kulturnem prazniku, je naš svetovalni delavec g. Bogdan Vidmar zapisal: KIPARSKA RAZSTAVA LANA SEUŠKA V Dijaškem domu Škofijske gimnazije Vipava svoje kiparske izdelke razstavlja Lan Seušek, doma iz Kopra. Rojen je bil 14. 6. 1987, obiskoval je OŠ Dušana Bordona v Kopru, sedaj pa je dijak 2. letnika Škofijske gimnazije Vipava. S kiparstvom, ki mu daje možnost izražanja, se ukvarja že od 6. leta dalje. Čeprav sam pravi, da še nima svojega prepoznavnega sloga, se s tem ne bi strinjal. Njegove stvaritve govorijo - izžarevajo toplino, nežnost, zamišljenost, dobrodušnost, trpljenje, votlost. Sporočilo je odvisno od tega, kaj kip predstavlja. Lan je prepričan, da mora še rasti v teoriji. Obiskuje kiparsko šolo v Kopru, ki jo vodi Sašo Stevovič, po rodu iz Črne gore, ki je bil nekaj časa učenec slavnega kiparja Ivana Meštroviča. Učitelj Lana opozarja na napake, ki pa jih mora reševati sam in prav to je zanj največji izziv, mu najbolj pomaga in ga spodbuja k ustvarjalnosti. Na ta način se izpopolnjuje in širi svoja obzorja. Pobudo za razstavo je dal vzgojitelj Simon Cigoj. Na razstavi Lan predstavlja svoje najboljše kipe od leta '93 naprej, torej od 6. leta svoje starosti Mladi umetnik in njegovo delo. dalje. To pomeni, da je na razstavi viden njegov desetletni umetniški razvoj od 6. do 16. leta starosti. Nekatere podarjene kipe si je sposodil, en kip npr. od koprskega stolnega župnika g. Jožeta Pegana. Ko je kip po več letih spet zagledal, je le-ta bil drugačen, kot si ga je predstavljal. To ga je presenetilo, saj se je začel zavedati, da se je v desetih letih umetniško razvijal. Po drugi strani pa je nekatere najlepše stvaritve, npr. »Mati«, uresničil v preteklih letih. Toda Lan je prepričan, da zanj poti še ni konec, še mora napredovati. Odločen je, da se bo s kiparstvom vsekakor ukvarjal tudi v prihodnosti in to zelo resno. Sicer pa je sredina februarja minila v znamenju informativnih dnevov. Tudi letos je bilo zanimanje za vpis na našo ustanovo zelo veliko, tako da bo verjetno potrebna omejitev vpisa. Za dijake, ki so že pri nas, pa je bil še bolj vesel konec februarja, saj so ga zaznamovale zimske počitnice in sneg, pa tudi že ustaljena učna pot naših tretjeletnikov v Rim. Zbral in uredil Vladimir Anžel Iz OŠ KONCERT NA ZEMONU Letošnja osrednja prireditev ob slovenskem kulturnem dnevu, ki je bila na Dvorcu Zemono, starodavni zgradbi na gričku sredi vipavskih vinogradov, v nedeljo, 8. februarja 2004, je imela za nas, tamburaše, poseben čar. Pomenila je obeležitev pete obletnice ponovnega tamburanja na Vipavskem in prve obletnice delovanja društva Vipavskih tamburašev, ki jih vodi ga. Vlasta Lokar Lavrenčič. Slavnostnost večera sta potrdila s svojima tehničnima ekipama radio Ognjišče in televizija Primorka, ki bosta ta koncert v bodoče predvajali. Prireditev je potekala v več delih. Med nastopajočimi je bilo mogoče prisluhniti vsem trem tamburaškim sestavom: najmlajšim instrumentalistom, starejši in srednji skupini. Program je bil pester, ne samo po izboru skladb, temveč tudi po številu sodelujočih. Za to priložnost je gospa Zvonka Starc z otroškim pevskim zborom Poke in mladinskim zborom osnovne šole pripravila nekaj ljudskih pesmi ob naši spremljavi. Na trobento je zaigral Marko Lavrenčič. Povezovalka Nataša Nardin se je poleg voditeljstva izkazala tudi kot solo pevka. Najmlajša in starejša skupina sta za to priložnost prvič javno nastopili. Za prve lahko rečem, da so se izkazali v sproščenosti igranja in dali občutek, da se bodo v bodoče še kosali s skupinami na republiški ravni. V starejši skupini, v kateri sodelujejo tudi starši otrok, ki že dalj časa igrajo na tamburice, je bilo na začetku čutiti sicer malo več treme, pa so jo po prvih taktih uspešno premagali. Povedati moram, da so ti starejši tudi poskrbeli za dekoracijo prostora, razstavo fotografij o delovanju Tamburaškega društva, sprejem gostov iz Hrvaške in čisto na koncu presenetili našo vodjo Vlasto Lokar Lavrenčič. Vrhunec večera je bila skladba, napisana za dva tamburaška orkestra, in smo jo zaigrali v sodelovanju s tamburaškim ansamblom Šmidhen iz Samobora, katerega voditelj je naš stalni zunanji sodelavec Dražen Varga. Skladbo Duo je g. Varga napisal prav za to priložnost in je (po daljši tonski vaji zaradi posebnih akustičnih efektov dvorca) napolnila prav vsak kotiček prostora in prelila igranje dveh skupin v prijeten klepet mladostnikov. Srednješolci iz Samobora so v svojem nastopu pokazali izredno tehnično dovršenost in natančnost igranja na tamburice. Marsikdo med obiskovalci je bil presenečen nad številom članov, ki so vključeni v društvo. Imena nastopajočih in njihovo dosedanje delovanje na tamburaškem področju so obiskovalci lahko prebrali na koncertnem listu. Občinstvo je s ploskanjem ob vsaki zaigrani skladbi nagradilo nastopajoče in ob zaključku koncerta pokazalo, da našim tamburašem želi v prihodnje še veliko uspehov. Mi pa smo bili presenečeni nad številom obiskovalcev, saj je bil dvorec premajhen za vse, ki so nas prišli poslušat. Poleg revije v Retečah pri Škofji Loki načrtujemo v sodelovanju z otroškim in mladinskim zborom osnovne šole Vipava posneti venček slovenskih ljudskih skladb, ki jih je priredil Dražen Varga. Slavnostna govornica prof. Ljudmila Kovač je na samem začetku želela poudariti širokost besede »kultura«. Nenazadnje... kultura smo vsi. Vsak zase dela kulturo in vsi skupaj smo kulturni, ko sodelujemo, se poslušamo in preko strun čutimo drug z drugim. Nadja Rodman Koradin VIPAVSKI TAMBURAŠI V ANKARANU Delo naših tamburašev, med tremi skupinami bolj znanih kot srednja skupina, je preseglo meje Goriške, saj je bilo o njihovem delu slišati tudi na obali. Tako je prišlo s Turističnega društva Ankaran na naše društvo vabilo za pripravo božično-novoletnega koncerta, na katerega so ob tej priliki v prejšnjih letih povabili slovenske glasbene profesionalce, tudi filharmonike. Na koncert smo se pripravljali dalj časa. Naša vodja Vlasta Lokar Lavrenčič je oblikovala program za to priložnost, tako daje bil sestavljen iz treh delov. Zajemal je vsebine od priredb Straussa, skladb Only love, Traum ideale in Kondorjev let, do slovenskih ljudskih, ki sta jih ob tej priliki zapeli sedmošolki Barbara Jež in Meta Fajdiga. Prav gotovo nismo mogli brez božično-novoletnega programa. Naši tamburaši so za izvedbo posameznih skladb prijeli tudi za druge instrumente in tako naredili vtis pravih glasbenih poliglotov. Po nastopu je v družabnem srečanju k nam pristopilo nemalo Ankarančanov, ki jim je milina zvoka tamburic raznežila srca in jih tako popeljala v božični čas vedrejše, z optimističnim pogledom v prihodnost. Take natančnosti, mladostne vedrine in samozavestega izražanja čustev prek strun niso pričakovali, in sojih prvi takti prav presenetili. Veseli smo bili takih mnenj, saj namen našega igranja ni igrati le zase, temveč predvsem za ljudi, poslušalce in z glasbo prinašati, prebuditi med ljudmi tista čustva, ki jih v vsakdanjem vrvežu skrijemo, pozabimo, potlačimo globoko vase. Nadja Rodman Koradin Tudi člani literarno - novinarskega krožka OŠ Vipava so nam poslali nekaj prispevkov Naravoslovni dan v gasilskem domu Imeli smo naravoslovni dan. Po malici smo se z učenci 4.a razreda odpravili v gasilski dom. Tam sta nas pričakala dva člana gasilskega društva, nato je prišel še predsednik društva. Najprej so se nam predstavili, nato pa nam je eden izmed njih, ki je tudi poklicni gasilec, povedal, kako poteka delo gasilcev pri prometni nesreči. Pokazal nam je tudi gasilsko opremo in gasilsko garderobo. Po ogledu garaž in prostorov gasilskega društva so nas povabili v dvorano, kjer se zberejo na sestankih. Najstarejši član društva nam je predstavil tudi zgodovino društva. Po ogledu smo se vsi lepo zahvalili za ogled in navdušeni odšli domov. Polona Petrič, 4.b Obisk v vojašnici V sredo smo šli v vojašnico v Vipavi, ker je bil dan odprtih vrat. V vojašnici smo opazovali razna vozila, kijih uporabljajo pri delu. Tam je bila tudi vojaška oprema in barve, s katerimi se zamaskiraš, da te težje prepoznajo v naravi. Pokazali so nam tudi, kako psi zavohajo mamilo ali razstrelivo. Vojaki so nam pokazali spust z dimnika. Odprtje bil tudi muzej, v katerem smo si ogledali ostanke iz prve in druge svetovne vojne. Zelo zanimive so bile puške, maske, metki in čelade. V bolnišnici je bila srhljiva lutka - ženska, ki ni imela obeh rok in ne nog. Ko smo prišli iz muzeja, smo šli streljat z lokom. Vsi smo šli zelo živahni in dobre volje spet domov. Gašper Naglost, 4.b Presenečenje v vojašnici V sredo smo šli v vojašnico v Vipavi. Bil je dan odprtih vrat. Pred enim letom so sprejeli nove vojake in vojakinje ter jih začeli usposabljati. Najprej smo si ogledali njihova vozila. Na žalost ni bilo helikopterja, a je bilo vseeno zabavno. Videli smo tudi, kako učijo vojaške pse, tu je bil tudi moj očka. Ogledali smo si njihova maskirna oblačila. Kdor je hotel, so ga lahko pobarvali tudi po obrazu. Šli smo tudi v muzej soške fronte. Bilo je strašno. Slišali smo grozljive zvoke, ob katerih nas je postalo strah. Slišalo se je, kakor da bi kdo umiral ali kaj takega. Komaj sem čakala, da pridem na sveži zrak. Potem smo si ogledali še zadnjo točko - lokostrelstvo. Jaz nisem hotela streljati z lokom, ostali pa so. Ta dan mi je bil zelo všeč, saj se ga bom spominjala kot lep in razburljiv dogodek. Sara Rehar, 4. h Noro jutro Lase, zobe in oči, mama živčna že kriči. Luči, ključi, hitro dol, bratec po stopnicah gre kot nor. V avtu radio že kriči, mami s parkirišča se mudi. Končno smo prišli v Vipavo, kjer je življenje mirno, zdravo. Denise Tamasia, 4.b ... in tu je še nekaj prispevkov s podružnične šole Podanos. Njihova mentorica je Božena Bolčina. V ribogojnici 18.2.2004 so učenci 3. in 4. razreda podružnice Podnanos obiskali ribogojnico in si ogledali delovanje čistilne naprave v Ajdovščini. Spoznali so mnogo lepega in zanimivega. Svoja opažanja so strnili v nekaj mislih. Temno nebo, razigrano srce, popelje nas do ribogojnice. Tam se ribice plodijo, da v rekah ribiški zarod obnovijo. Tudi čistilna naprava nas vabi, da pokaže, kako se pomaga naravi. Umazane vode se prečistijo, da v čisti vodi ribice zaplavajo. Učenci 3.r. pa so še ugotovili: "Le čisto vodo si ribica želi, da svojo barvo obnovi" ' in hitro narisali ribice. Vi ' %. P v wv Zjutraj zgodaj se zbudim, samo malo poležim, vstanem in oči pomanem. Obleke se na polici, kdaj pa kdaj tudi na žici. Hitro, hitro se mudi, zjutraj vedno čas hiti. Eko-država Močilnik Naša država bo eko država, ko bo pri nas čista narava. Vse živo bo srečno le takrat, ko ljudi prevzame čistilni škrat. Po naravi se hitro odpravi in poberi vse odpadke po travi. Na gozd in drugo okolje ne pozabi. Umazane vode očisti v čistilni napravi. Življenje bo takrat lepo, ko naša država eko bo. Lori Petkovšek, 4.r. Po kamniti poti se spusti, Močilnik mimo naše vasi. Ob njem je nekoč pesem pel mlinu stokajoč. Pridne kmetice so žito prinesle, domov pa polne vreče moke odnesle. Danes mlinsko kolo ne poje več, le voda Šumija mimo hiteč. V njem ribice pridno migljajo, ko rakci pod kamnom škrebljajo. Ta potok je nam všeč, ker v njem ni umazanije več. Cecilija Vitežnik, 3.r. Krompirček Na drugi njivi se blešči. Umetno gnojilo ne smrdi. Lep zrel krompirček pa tako sladek ni. Anamarija Trošt, 3.r. Kaj na polju tako smrdi? Tam kmet s hlevskim gnojem gnoji. Ko krompirček dozori, ocvrt nam sladko zadiši. Iz CUIO NARAVOSLOVNI DAN O KRUHU V okviru naravoslovnih dni se učenci CUIO Janka Premrla - Vojka praktično seznanjajo z različnimi temami, ki so povezane s vsakdanjim življenjem. Tokratni naravoslovni dan je bil organiziran na temo KRUH. Marsikaj so učenci že znali povedati o kruhu, da pa bi o tem zvedeli kaj več, smo k sodelovanju povabili predstavnika pekarne Mlinotest iz Ajdovščine. Učenci so z zanimanjem spremljali predstavitev vrst in oblik kruha. Toliko vrst in oblik še nismo imeli pred seboj. Seveda so ga tudi pokusili. Kako dober je bil! Enim je bil všeč bel, drugim tak s semeni, tretjim koruzni. Tudi oblike so bile zelo zanimive: navadne in francoske štruce, pa majhni in veliki hlebci, žemljice različnih velikosti. Pek Silvo nam je povedal, kako se pripravi testo za kruh, nato pa nam mojstrsko prikazal oblikovanje testa. Tako so pod njegovimi spretnimi prsti nastajale žemljice, hlebčki, štruce in pletenke. Prijazno je pomagal tudi Pod prsti naših otrok so nastajale žemljice, štručke, pletenke... našim gojencem in jih učil te veščine. Spoznali smo, da je potrebno kar nekaj spretnosti, da oblikuješ lep izdelek. Ko je bilo testo oblikovano in pripravljeno za ponovno vzhajanje, so učenci našima gostoma zastavili kar nekaj vprašanj v zvezi s kruhom, poklicem peka in njegovim delom. Spoznali smo vrsto zanimivih stvari, o katerih se nam prej ni niti sanjalo. Zaupali pa so nam tudi nekaj pekovskih zvijač, da je kruh lep na pogled in okusen. Naravoslovni dan so učenci popoldne zaključili s peko svojih izdelkov v šolski kuhinji. Po celem zavodu je mamljivo dišalo po kruhu. Da je bil res dober, lahko povedo gojenci, ki so ga pokusili pri večerji. Še enkrat se najlepše zahvaljujemo predstavnikoma podjetja Mlinotest za obisk, predstavitev in sladke dobrote. Ivica Petrič KAKO DO BLAGA Učenci 7. razreda smo si v mesecu marcu ogledali Tekstino v Ajdovščini. Sprejela nas je prijazna gospa in nam povedala nekaj podatkov o tovarni. Potem nas je vodička peljala po celi tovarni, kjer smo si ogledali ves postopek predelave bombaža do blaga. Že v skladišču smo bombaž zamenjali za ovčjo volno. Zato smo dobili koledar o pridelovanju in obiranju te rastline. Videli smo, kako iz bombaža delajo prejo, potem pa vedno tanjšo nitko. Za vse to so potrebni dobri stroji in pridni delavci. V tkalnici tkejo na osnovo in tako pridejo do blaga. Blago lahko potem tudi barvajo in tiskajo. Iz blaga naredijo srajce, obleke, rjuhe in zaščitne obleke. Nekaj vtisov učencev: Alen: »Kako hitro so delali stroji in navijali nitke.« Matija: »Stric je potegnil iz stroja pobarvano blago.« Klemen: »Stroji imajo semaforje-lučke, ki povedo, kje je napaka.« Denis: »Povsod je zelo ropotalo!« Štefan: »Všeč mi je bilo, ko sem lahko otipal bombaž, prejo, nitke in blago. Jaz bi tam tudi delal.« Učenci 7.r osemletke ZAHVALA Zahvaljujemo se gospe Zdenki Premrl, ki nas je prijazno sprejela v tovarni Tekstina in nam tako približala pot od surovine do izdelka. Hvala tudi gospe Janji Česnik, ki nas je prijazno popeljala skozi tovarno in nam pokazala ter razložila ves postopek predelave bombaža, preko nitke do blaga. Hvala vsem, ki nam omogočajo celostno usposabljanje otrok s posebnimi potrebami. Učiteljica Ana Hlad in učenci 7. razreda iz CU10 Vipava ZIMSKI POHOD NA NANOS nr /tiA/rJih w r /mtt /mLjfc, A/Jn? AfJ^CV,