LEPAU JE S SAUSADAMI VKÜPER BITI str. 3
PRVA
SLOVENSKA MEŠA V BUDAPEŠTI str. 6
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 23. septembra 1999   Leto IX, št. 19
Monošter: Konferenca o turizmu
Kako in kakšne turiste privabiti?
"  Ko sva s svojim nizozemskim kolegom prvič prehodila Goričko, sta naju presenetili dve stvari. Najprej to, s kakšnimi bogatimi naravnimi danostmi razpolaga pokrajina, potem pa to, koliko praznih, zapuščenih domačij najdeš v teh krajih. " Misli, ki jih je izrekel na začetku svojega predavanja g. Walther Czerny, ekspert za turizem pri EU, smo slišali na konferenci o turizmu, ki jo je priredila 9. in 10. septembra Zveza Slovencev z naslovom «Možnosti turizma v Porabju in na Goričkem». Konferenco sta omogočila Regionalna pisarna svetovne banke inprograrn Phare CBC preko Zveze civilnih organizacij Orsega. Konferenca se je odvijala v sklopu "Porabskih srečanj".
Po pozdravnih govorih Karolya Bauerja, župana Monoštra, in Petra Markoja, predsednika županijske skupščine, seje zvrstilo pet predavanj. Laszlo Pekete, vodja glavnega oddelka pri Ministrstvu za gospodarstvo, je predstavil možne vire financiranja. Na javne razpise so dobiu letos približno štirikrat toliko prošenj, kot so razpoložljiva sredstva (25 milijard). V naslednjem proračunskem letu se bodo omenjena sredstva znatno povišala (100 milijard). Dezso Szigeti, generalni sekretar Regionalne turistične komisije za zahodno Prekodonavje, je med nalogami komisije iz-
Eostavil zagotovitev pretoka informacij med ministrstvom in samoupravami (občinami) ter pomoč marketinške dejavnosti. Csaba Babos, podpredsednik Zveze podeželskega turizma, je nanizal razvoj Zveze, ki so jo
ustanovili 1. 1996 s 27 člani. Trenutno ima Zveza 135 članov in tudi lokalno organizacijo, ki so jo ustanovili letos maja prav v Monoštru in okolici s 2 5 člani. Tudi po mnenju udeležencev je buo najbolj zanimivo predavanje Darje Pojbič, sodelavke Podjetja za promocijo kulture Franc-Franc, ki je nosilec projekta Turističnanot med Muro in Rabo. Predavateljica je predstavila do zdaj opravljeno delo (anketiranje, okrogle mize, spoznavanje terena itd. ) ter nekatere rezultate. Na skupnem zemljevidu Porabja in Goričkega je označena krožna pot z vsemi sakralnimi, zgodovinskimi, etnološkimi in naravnimi znamenitostmi območja. Označene so tudi kolesarske steze in učne poti, ki se navezujejo na krožno pot. Pripravljajo se tudi posebni zemljevidi, na katerih bodo označene le znamenitosti istega tipa. Saj so lahko med turisti taki, ki jih zanimajo le sakralni spomeniki ali recimo naravne znamenitosti.
Predavatelji in udeleženci posveta so bili enotnega mnenja, da je za pokrajini najbolj primeren ekološki oz. sonaravni individualni turizem, ki si ga pa ne moremo predstavljati brez razvijanja turistične in ostale infrastrukture (možnosti za prenočitev, prehrano, cestne povezave, vprašanje mejnih prehodov).
Da za naši pokrajini še zmeraj ni dovolj zanimanja, kaže tudi dejstvo, da sta se konference izmed približno tridesetih povabljenih turističnih agencij iz Slovenije, udeležili le dve.
M. Sukič
2
80 lejt v Sloveniji
Med Rabo i Müro živijo Slovenci že več kak gezero lejt. V te krajine so Prišli v 6. stoletji z Avari. V 8. stoletji so bili njini gospaudge Franki, v 9. stoletji pa slovanska kneza (fejedelem) Pribina i Kocelj. Madžari 896. leta do tega mau so nej Prišli. Naše krajine, naši slovenski starci so Prišli pod županijo Vas i Zala samo 1091. leta. Mi, Porabski Slovenci od tistoga mau živimo tü, v tom rosagi.
Po prvi svetovni bojni so grajnco potegnili pri Srebrnom brejgi. Tak je vekši tau naše slovenske okrogline, Slovenske krajine pred 80. lejtami - 1919. leta prišo v Slovenijo, znautra Jugoslavije. Od 1991 pa je v Republiki Sloveniji.
Ob 80. oblejtnici sta Pokrajinski muzej Murska Sobota i Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani organizirala znanstveno konference v Murski Soboti i Monoštri. Na konferenci je bilau 21 predavanj v Murski Soboti, eno pa je bilau v Monoštri v Slovenskom domi.
Po prvi bojni so tisti, šteri so gvinili, veuki narodi odločali, gde do grajnce. Tak, ka v Europi nega takšnoga rosaga, ka bi samo en narod živo tam (zvün Portugalske pa Islandije). Zato vsikši rosag more gnake pravice dati vsikšoma narodi, šteri tam živi.
Madžarska je po prvi bojni zgibila trifartala svojoga rosaga, pa 3 milijone Madžarov. Za toga volo so eške gnes na den žaurdjajo. Prav majo, de pa grajnce prejknamalati gnesnaden več ne smejmo. Grajnce morejo takše biti, liki če bi ranč nej bi bile.
Gda so grajnco potegnili na Srebrnom brejgi, so krajino med grajnco i Müro imenüvali Prekmurje. Lidgé iz te krajine so več nej ojdli na Madžarsko delat na marofe, na repo, kukarco, žetvo, liki v Avstrije i Nemajo. Tam slüžijo penaze, od tistec dobijo penzijo, iže si zidajo pa v Prekmurji.
Po 1919 je prišlo v Prekmurje, Slovenijo v Jugosla-viji 28 vesnic z 22 gezero Madžarov tö. Sami tak pravijo, ka baugše so vöprišli, ka baugše so živeli v Jugoslavija pa gnes tö baugše živijo, liki če bi ostali na Madžarskom v županiji Zala pa Vas. Istina, ka majo vse pravice, svoje dvojezične šaule, novine, radio, tv -depa do gnes je ostalo samo komaj več kak 8 gezaro lüdi v Prekmurji, šteri se majo za Madžare.
Pred prvo bojno je dosta Slovenov odišlo iz: Slovenske okrogline v Merko -kak madžarski državljani. Gda so grajnco potegnili na
Srebrnom brejgi, tau ji je malo zmejšalo. Madžarska več nej bila njina domovina, nauve domovine pa so eške nej poznali. Té so tak brodili: „Mi nismo ne ogrski i ne kranjski, temveč ameriški Slovenci”.
Med Rabo i Müro ne gučijo samo slovenski, liki madžarski, nemški, hrvački pa ciganjski tö. Po prvi bojni so začnili v šaulaj včiti knjižno slovenščino. Depa gnesnaden eške itak vsikši zna tak po domanje gučati, kak mi gučimo v Porabji. Tiste reči, štere nemajo, uni povejo knjižno slovensko.
Kakšni lidgé smo mi Slovenci med Rabo i Müro? Psihologi tak pravijo: veseli, prausni, flajsni, pošteni, pravični ptt.
Po prvi bojni smo mi, Porabski Slovenci ostali tadale na Madžarskom. Tadale smo ojdli na marofe, na kukarco, repo. V 60. lejtaj je mladina začnila ojti v židano, kosino fabriko, cig-
lenco delat v Monošter. Gda so z delom zgotovili, pa so doma pomagali starišom vertivati. V Monoštri, po fabrikaj nej bilau prilike slovenski gučati, zato je mladina vsigder bole tadala svojo materno rejč. Doma, s svojimi mlajšami so se več samo madžarsko pogučavali.
Grajnca nas je duga lejta laučila od Slovencev v Prekmurji, Sloveniji. Mi smo nej meli prilike, ka bi se nauve reči slovenski navčili, nej pa madžarski. Od tistoga mau, ka so grajnco góroprli pri Gorenjom Siniki, pa Večkrat mamo priliko pogučavali se v našoj matemoj reči. Mladina, mlajši tö majo priliko za tau. Leko, ka donk vö ne mergemo? Pri tome bi nam dosta leko pomagala Europa brezi granici Tak so brodili tisti tö, šteri so na konferenci gučali, poslüšali pa so se pogučavali o granici 1919-ogaleta.
Marija Kozar
Sakalovci, Dolnji Senik
VAŠKA DNEVA
Za Sakalovčare je vrejmen nej (u)smileno bilau, gda so 6. Septembra meli svoj vaški den. Mrzlo je bilau, dež je ronijo, zatok se je 10 minut pred dvej eške tak vidlo, ka
nikoga nede na program v kulturni dom. Te so sé pa gnauk samo sipali kak včele pa je dvorana brž puna gratala. Vaščane pa goste je pozdravo župan vesi Antal
Črenko. "  Pred ednim letom smo blagoslovili nauve simbole naše vesi, grb in prapor, gnes se spominamo na tau"- je pravo župan. Da ta mala ves odpira svoja vrata v svejt, kaže, da so na te svoj svetek pozvali šaulare iz Gornjih Petrovec in gasilce iz Grada. Po kulturnom programi, v šterom je nastopila domanja folklorna skupina, ljudske pevke iz Števanovec pa mali s petrovske šaule, so graški gasilci pokazali, kak trbej šker pripraviti, če bi bijo -Baug ne daj - ogenj. Če so pa že bili na športnom igrišči, je labda (žoga) tö naprej prišla. Med tremi ekipami (csapat) so najbaukši bili sakalauvski mladi.
Če je Sakalovčare zeblo na vaškom dnevi, je 12. sep-
tembra Dolenjsenčarom vrauče bilau. Najbole gasilcom iz domanje vesi, iz Modincev (Mogersdorfa) pa iz Gomjih Slaveč. Vej so pa nji na sunce postavili tačas, ka je meša držala, verniki pa gostje so se pa v senco skrili. Dapa gasilci so zatok gasilci, ka morajo vse hüdo vörestati. Če so pa te den oni ili glavni. Društva so pod-
pisale Listino o sodelovanju, v steroj si obečajo, da si bodo med. seboj pomagali, se drüžili, padašivali.
Pred svečano ceremonijo so v pisarni slovenske samouprave odprli razstavo Ernesta Bransberger, slikara iz M. Sobote.
- M. S. -Foto: C. JUHNOV
Sakalovska folklorna skupina
Podpis Listine o sodelovanju
Porabje, 23. septembra 1999
3
Lepau je s sausadami vküper biti
Verica (Ritkarovci) je s svojo pokrajinov ena najlepša porabska ves. V vesi se že več deset lejt dosta tajincov (tujcev) obrne, zatok naj spozna delo lončara Karla Dončeca, steri je na Vogrskom sam slovenski lončar. Nisterni pa pauleg lejpe krajine, dobroga friškoga lufta stare kuče dolküpijo, gde se vleti fajn vöspočinejo. Ovak se je v zadnji par lejtaj v tau vesi nika takšnoga nej godilo, ka bi lüstvo z drügi krajov es potegnilo. Letos so pa že od drügin meli takšen program - tau so bili Porabski dnevi 30. maja pa vaški den 12. Septembra gda se je mnaugo lidi srečale pri njij, tak z Vogrskoga kak iz Slovenije. Lepšo vrejmen si človek v senjaj ne more želeti, kak jim je podaro Baug v nedelo. Organizatori, tau so bili člani veričke samouprave pa gasilci, so redno vred djali okaulico kulturnoga dauma, steri se je tak lesno, kak če bi ga vönabiksali. Za števanovske küjarce, stere so že rano vcuj stanile golaž küjati, so gorpostavili šotor, nej ka bi je der sunce dolspeklo, ico so pa etak pa tak mele pri kotli.
Te den je pomemben bijo za te tau (del) porabskij pa za sausadne lidi na Goričkom vej so pa na en den pa oprejto meli granico med Verico-Čepinci. Tau, ka bi se za vsigdar odprla granica, se ranč tak dugo vleče kak testau dobri retešov. Zakoj, tau samo tisti glavačke leko vejo, steri radi pomalek rešüvajo stvari. Depa, če bi oni tü vidli, kelko autonov je bilau v nedelo na Verici z registracijo MS, kelko dobri znancov, padašov si je segnilo v rokau, bi sami goraprišli, ka je granico mujs pa sila oprejti.
Pauleg programa je dosta lüstva prišlo eške iz Števanovec pa iz Andovec tü. Etak so Veričani meli pravo srečanje s svojimi sausadi. S pozdravom žüpana Karla Dončeca se je začno kulturni program. Domanje pesmi so nam popejvale števanovske ženske pa pevski zbor iz Markovec. Plesalci folklorne skupine iz Šalovec so se tak flajsno pa karažno vrteli na odti, ka so ške nam, gledalcem nej mogle noge ostati pri meri, nisterni so njim pa ške djukati (vriskati) tü pomagali. Lejpi program so dale deklične števanovske šaule, stere so modeme plese plesale pa stera je slovenske pesmi zapopejvala. Po tejm so nas küjarce že z velko žlicov čakata, naj nam vse bola tako napunijo talejre z golažom. Domanje ženske, stere rade včinijo kaj za svojo ves, so žmane pokaraje (pecivo) spekle. Tak, ka je ves vödjala zase. Med tejm je za male mlajše zanimiva program napravo Károly Kókai, steri v tau vesi ma panzion, zvöjn toga konje tü drži. Mlajši, gda so zaglednili maloga konja, ponija, so nakalup leteli do njega. Kumar so se včakali, naj si tako gorsedejo na njega, ka do tako jahali. Nas, starejše so tü ratali, naj si gorsedemo. Nazaj nas je samo tau držalo, ka bau, če te mali konj takšno žmečavo nede lado ali se zboji od svoji šest naug.
Po tejm so pa gasilci prišli na red. Na tekmovanje so Prišli gasilci z Gornji Petrovec, s Čepinec, Števanovec, Andovec pa z domanje vesi. Igre je Vodo ravnatelj števanovske šaule Laci Kovač. Tau njemi že tak dé, kak če bi sé med igrami naraudo. Dja, če pa Vsakša ves toga tala Porabja njemi zavüpa takšno delo! Vej so gasilci svojo mauč redno mogli vödati, gda so štirge mogli z
vauži gora na brejg vlejčti gasilski auto pa tau na čas. V andovskoj skupini je edan mladi daliaš s takšno močjauv vlejko, kama je ške krv vöodišla z glave.
Vüpam, ka se je zatok nej pretrgo, ka bi pa delala ves brezi župana. Kak so se moški natagüvali, gda so z
bzekancov vodau pumpali v cejv! Tisti, steri je cej v držo, je z vodauv v bečko mogo cilati. Če so vodau vsebola silili v bečko, vsebola je mimo tekla, gda so go pa fejs razčemerili, te je pa ške bečko gorobmaula, pa komi drügomi kak andovskomi daliaši. Nika vode je zatok Vsakša skupina zgrabila, največ pa trava, no pa cügel, steroga so tekmovalci z
vodauv mogli dolasüniti s stauca. Nej, ka bi si stoj mislo, ka je samo voda tastekla. Pir (pivo) je tü v bejg vdaro, gda je eden gasilec iz vsakše skupine z
zobami mogo gorvzeli glaž pira pa ga spiti brezi toga, ka bi se dotekno glaža. Zvün tej, so ške par stvari meli rejšiti. Kak sam gledala pa poslüšala gasilce, so tü nej baugši od mlajšov. Vsakši je prvi Sto gratali. Etak so trno pazili eden na drügoga, nej ka bi stoj kaj švinglo. Špile so vzeli za resnico, vsakši je na tejm bijo, naj vse baugše obredi nalogo. Vsi so bili dobri, depa kak vsikdar, med dobrimi je eden najbaugši, tau je bila skupina gasilcev iz Gornji Petrovec. Kak so njim ore zraste, ka so svoje sausede Čepinčane za eno točko dolanjali! Od radosti so nas s šampanjcom vse dolapošprickali.
Te karažen den se je na Verici z veselicov zaklüčo. Tam je ške bijo pravi dinom-danom. Steri smo tam bili, smo zadovolo šli domau. Zatok pa želim Veričanom, naj dosta takšni lejpi dnevov zadobijo v svoji vesi.
Žüpanov pozdrav
Mirno, gasilci!
Mali konj, malo dejte
Vlejčte, podje!
K. Fodor
Porabje, 23. septembra 1999
4
OD
SLOVENIJE...
Vlada pozitivno o vlogi Slovenije v paktu stabilnosti
Slovenska vlada je pozitivno ocenila udeležbo Slovenije na vrhu pakta stabilnosti v jugovzhodni Evropi v Sarajevu 29. in 30. julija ter naložila zunanjemu ministrstvu ter ministrstvu za ekonomske odnose in razvoj, da nadaljujeta z aktivnostmi, povezanimi z izvajanjem določil pakta. V proces uresničevanja in izvajanja dejavnosti pakta naj bi se dejavno vključil tudi državni zbor.
Radenska slavila 130-letnico obstoja
Podjetje Radenska je na slovesnosti v hotelu Radin, ki se je je udeležilo več sto poslovnih partnerjev in drugih uglednih gostov iz Slovenije in tujine, med njimi tudi predsednik države Milan Kučan, obeležilo 130-letnico obstoja. Mineralno vodo iz Radencev so v komercialne namene začeli izkoriščati že leta 1869, zdraviliški turizem pa se je v tem kraju začel razvijati v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Od takrat do danes se je dejavnost podjetja izjemno povečala. Radenska, ki zaposluje 1060 ljudi, letno povprečno napolni 150 milijonov litrov mineralne vode, rekordno pa je bilo leto 1972, ko so napolnili 217 milijonov litrov mineralne vode. Lani je podjetje iz Radencev doma in v tujini prodalo približno 120 milijonov litrov mineralnih vod in brezalkoholnih pijač ter ustvarilo prek 278. 000 nočitev domačih in tujih gostov. Radenska ima na področju mineralnih in pitnih vod v Sloveniji približno 76-odstoten delež, na trgu brezalkoholnih pijač pa okoli 20-odstotnega. Sestavljajo jo družbe Tri srca, Zdravilišča, Zvezda Diana in podjetje v Avstriji, lastniške deleže pa ima med drugim še v Termah Lendava in Zdravilišču Moravske Toplice.
NemarKejp (20)
(Regist)racija?
To, ka vidite na kepi, je ostalo iz sombotelskega slovenskega društva, potem, ka smo še vračali iz Slovenije in se pri Bajdnsenye napotili proti Monoštri, gde se je naša večera že devetkrat razhladila. Eške dobro, ka nam je možak v uniformi pravo, ka „ Vi ste zdaj stopili na zemljo Republike Madžarske... ”, ka bi ovak vendrak ranč nej znali in nej dali valati.
Voditeli slovenskega društva in slovenske manjšinske samouprave so tak mislili, ka bi dobro bilo, če bi Sombotelski Slovenci tö malo spoznali matično domovino, in malo dobili voljo za potüvanje v Slovenijo, konkretno v Prekmurje.
Zrankoma so nas več kak vöro in pau stražili-strašili v Rédicsi. Zavoljo „registracije” na madžarski strani granice smo zamidili vse nase programe. Banke v Murski Soboti so nam tö zaprli, zato so ljudje ostali brez slovenskipenaz. En nesrečni moški je v nikši gostilni proso špricer. Kölnar ma ga je dau na pult, un pa njemi v roke potisne madžarsko jezerko. Tak je žeden biu, ka bi ranč to nej maro, če bi nikanej nazaj dobo. Gda je natakar zagledno madžarske pölare, na šterajje biu namalani nikši košarami človek (krau Matjaž), je vkraj od seba smo vonječe forinte, kak če bi bankovec sive bleke (mozolje) emo, žednomi gesti (vendégi) pa vkraj vzeu pijačo... Poklücnjeni porabski Slovenec, zmes ka se je šeto po soboški Slovenski cesti (njegovo cesto! ), sije premišljavo, ka je vendrak den tak, kak malo spremenjeni madžarski pregovor (közmondas) pravi: Krau Matjaž je mrau, vrag je pravico podje-bau! Pri Bajansenyi smo se zaman branili, ka so nas v Redicsi že registrirali. Tü so nas tö več kak vöro in pau kastrirali ali registrirali (ešče dobro, ka nej regis-treljali) ali kak že tomi pravi parlamentarni ombudsman, šteri trdi, ka je takšno registriranje nej čisto legalno. Cariniki (vdmos) smo se tö zobston žaurjali, kak je zopodo gospod, šteri je za eno velko vogrsko jezerko ranč en mali slovenski špricer nej daubo, ka smo nika slovenski penaz nej meli, ka smo zavoljo registracije v Rédicsi zamidili banko v Soboti... Un je lepo legalno, s kak cepké dugim patrijom (zmes je noč gratala), pošteno prekontroliro celi autobus. Tak vejte, kelko teroristov geste gnesden pa tisti, šteri drage automobile kradnejo pa drügo švercajo... Proti konci še ma je malo špajsno videla prazna škatüla za fude (harmonike je na sici ležala, kak povoženi korat), depa gda nas je pito, če je to škatüla od kontrabasa (bőgő) in smo ma pravili, ka ja, te nas je püsto z Bogatov močjov...
Vogrski telečji pörkölt v slovenski restavraciji Lipa je biu dober.
Besedilo in posnetek: Francek Mukič
Pismo iz Sobote
Kak se jesen pozna na človeki
Tak, kak je premino čas kisejlih bubrik, tak je nagnouk gratalo bole mrzlo. Ške sreča, ka v takšom vrejmeni bubrike ne dozrejlijo. Tou pa samo poumni tou, ka že diši po grozdji, ka v lesej diši po grbanjaj in lisičicaj, ka po poulaj diši po friško prekopanoj zemlej, ka Zazrankoma diši po megli, vse tou pa pomejni, ka je leto odišlo in ka je tü že jesen. Za jesen pa vsikši vej, kakšna je. Človeki da, ka ma. In če je jesen dobra do nas lidi, se tou včasi pozna na vsikšom človeki, zato ka smo si te lidge tö takši bole dobri med sebov. Zdaj gnauk tak vövidi, ka de jesen trno dobra. Pa mo pripouvali dosta vina, krunčov je tö puna vsikša njiva, ka od drugoga sploj ne gučim. Pa moram vam tou tö vöovadi, kak se na mojoj tašči Regini, trno čedni ženski, pozna ta dobra jesen. Una je že etak ali ovak dobra kak krüj, tou vej o sebi prajti una Sama, pa tou vej od nje prajti njena najboukša pajdašica in sousedica Rozina.
Zdaj te, gda več nega bubrik, zdaj ma ta moja tašča, dobra kak krüj, drugo delo. Ške biti ške bole dobra kak krüj. Pri nas gori stanemo kouli pou sedme. Tak stanüvlemo že dugij let. Tak se je ravnala moja tašča Regina, trno čedna ženska, tö. Zdaj pa je tomi več nej tak. Zdaj se že kouli pete vöre Zazrankoma po cejlom rami čüje njeno veselo spejvale. Po tistom, gda eno tri ali štiri noute dole dejo, te se začne klonckanje na dveri in malo po tistom že takši sladki medeni glas:
-	Ške malo pa de se den naredo. Povejte meji mlajše, ka škete za zajtrik? Tej pa kafej sam že sküjala, če pa stoj ške kaj drugoga, naj samopovej. Ka želite, tö v dobite!
Ka naj njoj povem? Koriti se z njo ne morem, zato raj stanem, se sedem ta za sto in gledam, ka vse nosi pred mene. Boug moj, vej bi pa tou leko pogejla cejla naša vilica! Dapa ka si nete brodili, ka se pri tom vse skonča, gé pa! Te je že v omaraj in nam išče, ka mo meli oblečeno:
-	Gnes je četrtek. V četrtek morajo moški meti oblečene sive farbe, ženske zelene, mlajši pa žute farbe gvant.
Ške dobro, ka se ge najprlej oblečem, gda stanem. Dobro, te demo v slüžbo, mlajši v šoulo in te, tak, kak se šika, pridemo domou tö. Te nam je doma od vsega dobroga vse lagvo. Obeda mamo za cejlo soldačko, nevola je samo tou, ka moja tašča Regina, trno čedna ženska, ške itak ne vej küjati. Dapa, gda poglednem v tiste njene nemile oči, vzemem žlico in pomalek žvečim tisto gesti in njoj kumam, kak je dobro. Večer je te malo mira, zato ka dé na guč k svojoj najboukšoj pajdašici in sousidici Rozini, ranč tistoj, stera mi je eto prajla:
-	Vejš Miki, ti pa maš tak dobro taščo kak krüj.
-	Vejm, vejm, sam njoj pravo nazaj, dapa, ge mam bole rad žemlé.
Ne vejm, če je razmila, gvüšno pa je tou prajla Regini, zato ka sam drugi den za zajtrik na steli najšo deset žemel. Ta jesen je rejsan preveč dobra.
Miki
Spremljajte televizijsko oddajo SLOVENSKI UTRINKI vsak drugi torek ob 13. 00 na 1. programu madžarske televizije. Naslednja oddaja bo v torek, 28. Septembra 1999. Ponovitev v soboto, 2. oktobra, ob 6. 50, na 2. programu.
Porabje, 23. septembra 1999
5
"Od gnešnje mladine shaja...
... če do porabske kulturne skupine živele tadala ali nej, " pravi eden pevec seničkoga mešanega pevskega zbora. Štefan Bajzek je nej tak naleki privolo, ka bi pogovor delala z njim. On je zvesti (hűséges) član zbora, depa neške se vömetati, prse mlatiti. Če se pa "zglasi", te večkrat kaj takšega povej, ka se ne vidi vsakšomi. Povejmo vö, je velik kritik. Pa priznajmo, če nas kritizerajo, nam je nej vejga Baug kak fajn. Če smo pa realni, te vejmo, da istinske kritike pomorejo pri vsakšom deli, da bi šli naprej.
Štefan, kak si ti prišo v zbor? "Pred menov je moj brat, Robi odo več lejt v zbor. Po sodačiji sta pa Laci Bajzek pa Marija Trifus name napelavala. Tak sta ojdla po vesi, kak če bi "podaraj" ojdla. Pa te sam si mislo, ka vösprobam zbor pa mo že vido, če de mi se vidlo ali nej. Tak sam od 1991. leta v zbori pa se ga ne morem rejšiti".
Pravo si, ka si si tak mislo, ka žbor vösprobaš. Kak si še pa čüto prve kedne, mejsece? "Nakak tak misli, ka prej v ednom zbori samo spejvati trbej, povejmo, se kaj drejti pa šlus. Tau je nej tak. Dosta "trplenje" spadne tačas, dočas se človek navči v zbori tenor ali bas. Moreš paziti tak na note kak na besedilo, zbor more biti enoten. Pa gda že dosti "aldüješ" za zbor, ga več žmetno zapüstiš. "
Po tejm toga je norija pitati, ka ti znamenüje zbor?
"Večkrat čüjemo lüdi, ka pravijo, ka prej že pa dejo, že prej pa langajo. Mi, ki smo v zbori, vejmo, ka je tau odgovomo delo pa velko veselje tü. Če mamo s toga moralni asek?
Tau je istina. Vejpa mamo lepa doživetja. Vidimo prireditve po svejti, vidimo lejpe pokrajine, stere bi ovak nej mogli dosegniti. Tau je naša plača za naše trüde. "
V zbori so različne starosti lüdje. Nej bi lepše pa baukše bilau, če bi v zbori bole edne starosti lüdje bili? Leko ka bi bole uspešni bili.
"Dobro je tak, kak je. Starejši so že več doživeli, bole so modri, nej zalatejni; Tak smo kak edna držina. Držina, povejmo, brez starišov je tü sploj srmačka, tau je za zbor tü istina. Ka ranč za toga volo Večkrat kaj vküp skaučimo, je istina. Depa po mojem je tau normalno. "
Ne boš čemeren, če tipovejm, ka tebe v zbori največ članov za velkoga kritika ma. Kritiko ne skrivaš, ka ti je na srcej, ti je na lampaj. Tau pa večkrat komi lagvo spadne.
Ka misliš od toga?
"Ge sam že takši. Za toga volo sam v živlenji že tü emo slabe minute. Ge povejm svojo. Tak je tau bilau v šauli, sploj pa v Srednjoj šauli, tak je v mojoj slüžbi pa tak je v zbori tü. Tau pa morem povedati, ka vsigdar samo zatok kritizeram, naj se nika zgodi, naj se nika premakne. Včasin pa rejsan nejmam istino, depa lüdje smo. Rad sam pa, ka znam nazaj tü staupiti, če nejman pravico, če mi raztomačijo, ka sam malo mimo segno. "
Ka pa kaj delo, slüžba?
"Že sam spomino, da sam srednjo šaulo končo v Somboteli, moj poklic je električar. Od 1991. leta delam v Varaši v ednoj fabriki, gde je francuski lastnik (tulajdonos). Ladam
(zaboj) za sad pode delamo. Mojo delo je vzdrževanje (karbantartó). Od tistoga mau, ka je fabriko Francus prejk vzeo - 3-4 leta - je tam delati nej šala. Velko odgovornost nosim na glavej. Zatok je pa nej malo delo, ka v svojom prostnom časi na zbor tü morem misliti. Doma starišje ešče gazdijo tü pelajo, morem doma tü pomagati. Zatok mam pa vsakšo minuto notvtalano. " Praviš, ka ti je Francus šef. Pa te je že pelo v Francijo?
"Ja, že trikrat sam odo v Francija dvakrat uradno. Pripelali, küpili smo tam k mašinam valaun kakše stvari, rezervne dele. Depa pelali so me na letovanje (nyaralás) tü. Pri morji sam bio 8 dni. Čüdovite je bilau. Pogledo sam pokrajine, gorice, košto sam dobra francusko vino. Sploj sam se čüdivo, ka tam gorice na takšoj zemlej pauvajo, gde kusti kamli ležijo vseposedik. Človek etak vidi, kak se kaj dela, pauva po svejti, 1300 km daleč od nas. "
Eške tau mi povej, ka misliš, de naš zbor živo naprej? "Zbor so eni, pa večkrat mi sami tü, že večkrat "pokapali", depa ešče žive. Po mojem de živo naprej, samo mi mladi moremo načiše vcuj staniti. Starejši kaj odidejo, depa mladi ga ne smejmo zaničati. Če ga nede, velka praznina nastane. "
I. Barber
Jubilejni šahovski turnir v Avstriji
Ob 50-letnici Slovenske športne zveze na Koroškem so priredili v Bilčovsu šahovski turnir. Turnirja 6. septembra so se udeležile po tri ekipe iz Slovenije in Koroške, dve ekipi iz Trsta in ekipa iz Monoštra iz Porabja. Zaradi tradicionalnega športnega srečanja med Monoštrom in Lendavo - na katerem so sodelovali tudi šahisti - je monoštrska ekipa nastopala na Koroškem okrepljena s šahisti iz Murske Sobote oz. Ljutomera. Ti igralci tudi drugače igrajo v monoštrski ekipi, ki nastopa v II. državni ligi.
Zmagalo je prvo moštvo Združenja slovenskih športnih društev v Italiji iz Trsta. Osvojili so 25 točk. Drugo mesto je samo s točko razlike zasedlo moštvo iz Monoštra (Gruškovnjak Tomislav, Hari Danilo, Režonja Štefan, Vegh Istvan ml, tretje mesto pa ŠD Tomo Zupan iz Kranja. Najboljši rezultat na drugi deski je dosegel Hari Danilo, ki je osvojil 7 točk od možnih osem.
Turnir je bil odlično organiziran, največ zaslug pri tem ima vsekakor vodja šahovske sekcije SSZ Ivan Lukan. Po tekmovanju se je porodila ideja, da bi v Porabju organizirali podoben turnir.
Istvan Vegh ml.
Monoštrska ekipa z Ivanom Lukanom
... DO MADŽARSKE
Inflacija ponovno dvomestna
Po podatkih Madžarskega statističnega urada se je življenje v mesecu avgustu podražilo za 0, 4 odstotke in s tem je inflacija ponovno prestopila mejo 10 odstotkov (10, 9 %)• Po mnenju strokovnjakov naj bi se letna inflacija gibala okrog 10 odstotkov.
Koliko davkov ostane pri samoupravah?
Po načrtih vlade naj bi bil v naslednjem proračunskem letu direktni delež lokalnih samouprav (občin) iz davka na osebni dohodek le 5-odstotni. Letos je bil ta delež 15-odstotni. Načrt vlade ostro kritizirajo ne le opozicijci, temveč tudi manjša koalicijska stranka (stranka malih posestnikov).
50. obletnica kulturnega doma v Monoštru
Kulturni dom v Monoštru so ustanovili l. 1949 kot sindikalno kulturno inštitucujo, tako je služil predvsem dvema velikima tovarnama v Monoštru, tovarni kos in tovarni svile. V 70-ih letih so sindikati dom predali mestnemu svetu potem pa mestni občini. L. 1988 so v mestu predali tudi gledališko dvorano, ki so jo izoblikovali z adaptacijo stare cerkve-kašče. Od takrat delujeta gledališka dvorana in kulturni dom pod skupno upravo. 50-letnice inštitucije so se spominjali 18. septembra z otvoritvijo razstave starih dokumentov, fotografij ter z nastopom ljubiteljskih kulturnih skupin, ki delujejo v okviru kulturnega doma.
Od kukarce do zlevanke
Društvo žena v Odrancih je 18. septembra priredilo kutumo in etnološko prireditev "Od kukarce do zlevanke". Prireditev je potekala tudi kot tekmovanje v ličkanju in luščenju koruze. Prireditve so se udeležile tudi ženske iz Števanovcev.
Porabje, 23. Septembra 1999
6
Naš izlet v Mosonmagyaróvár
Porabski slovenski penzionisti smo letos 2. Septembra šli na izlet v mesto Mosonmagyaróvár. Do Monoštra je vsaki upokojenec prišo z ranim autobusom, pri restavraciji Tromejnik smo pa vseli na tista dva autobusa, šteriva sta nas peljala na izlet. Bilo nas je okoli 80 potnikov. Peljali smo se do Čorne, tam smo se na eno kavico (u)stavili, malo smo si noge vövtegniti, zatok ka v naši starosti nas več neščejo tak (u)bogati kak za mlada leta. Te pa hajdi, nazaj na busa in se pelali do cilja.
Vremen je slabo kazalo, gda je pa sonce zasijalo, smo vse bogše volje poslali, še pesem je nej sfalilo zatoga volo smo brž prišli. Naši rojak!, dobri znanci so nas že čakali. To je biu predsednik Slovenske samouprave Mosonmagyaróvára György Šulič, Sekretarka Melinda Časar in Laci Brašič. Oni so čeli den za nas goraldüvali, bili z nami. Pozvali so nas na županov urad. Župan, Pal
Štipkovič je po narodnosti Hrvat. On nas je v hrvaškem jeziki pozdravo in vsakemi posebej roko stisno. Njegve tople besede do nas in
Slovencov, ki živejo okoli Mosona, so nam dobra spadnile. Pohvalo je, da so flajsni ljudje, da majo svojo samouprave, ki poskrbi za svojo manjšino, ima prireditve. Dvorana, gde nas je župan spremo, je fejst lejpa. Varaš Mosonmagyaróvár je na Madžarskem eden agrarni center, ki ima najvekšo agramo univerzo. V dvora-
ni so kejpi velkij Madžarov (grof Széchenyi) tö. Potem smo si pogledali središče varaša, palačo, grad, reko Lajto. Rejsan smo dosti lejpoga
videli. Biti smo povabljeni v cerkev svetega Gotharda, štera stoji v sredini mesta na trgi sv. Ladislava. V cerkvi so nas g. župnik Jožef Nagy že čakali in povedati, da so dosta Slovencov spoznati pa poznajo. Imajo dobre stike z njimi. Njim se je želja spolnila lansko leto, da so njini slovenski verniki leko biti navzoči pri slovenski
meši, stero je darovau g. župnik Lojze Kozar. Videti je bilo, da rejsan lepo sodelujejo s Slovenci, steri živejo tam. Prositi so nas, naj eno slovensko in eno madžarsko Marijino pesem spopejvamo. Pokazati so nam spodnjo cerkev tö, kripto glavnega vojvode Frigyesa Habsburga in žene Izabele. To lepo baročno cerkev popravlajo, rejsan se vidi na njej, ka je stara, dapa zatok preveč lepa. Vse to je samo edna drtinja, ka smo videti v tem Varaši. Naša predsednica Irena Barber je g. župnika pozvala na obed, steroga smo meti v restavraciji Csülökház. Telko so nam dati, ka smo mogli dvakrat počivali, da smo leko vse pojeli.
Te pa na autobuse pa smo se peljati na Dunakititi. Te kraj pa leko poznate z televizije (Hidroelektrarna Bős-Nagymaros). Pejški smo se prehodi, naj bi nam nej zaspale noge. Istina, ka smo več nej mladi, dapane ceknemo se, ka nas takšega reda nika
ne boli, hvala Bogu. Odtec smo se nazaj pripelali v restavracijo, ka so nas čakati domači, steri so samo po deli leko Prišli nas pozdravo. Pišta Časar se vsigdar rad sreča s svojimi in padaši. Na njem se vidi najbole, da ima veliko domotožje (honvágy), če gli več njemi ne živejo starišje, on Zmerom rad pride v svojo rojstno ves, na G. Senik.
Cajt je odišo, mogli smo si zbogom povedati. Lepo smo preživeli te den, steroga si rejsan po dosti deli, na leto ednok dopistila, da bi nam bilo malo ležejše. Pistimo delo, težave, betege in se malo spočinemo v jeseni našega živlenja. Hvala sekretarki Klari Fodor, ka se je čeli den z nami "mantrale in hvala "našim" iz Mosonmagyaróvára. Lepau je bilau z vami.
V imenu Drüštva slovenski upokojencev, ki smo biti na tem bogatem izleti.
Vera Gašpar
Prva slovenska meša v Budapešti
V Slovenskem drüštvi v Budapešti smo že dugo na tau misliti, ka bi lepau bilau, če bi meti slovensko mešo tak kak Slovenci v Mosonmagyaróvári pa v Somboteli. Zatau smo te tau letos dati v naš delovni program. Manjšinske samouprave 18. okraja Budapešte (Pestszentlőrinc) pa so 4. Septembra mejle manjšinski den. Tau je na den sv. Lovrenca in je te tam buča (proščenje). Slovenska manjšinska samouprava toga okraja je tak mislila, ka bi dobra bilau na te den meti slovensko mešo. Tak smo mešo meti kak skupno prireditev v kato-tiški cirkvi v Lőrinci. Za mešüvanje smo prositi gospauda Lojzeta Kozara iz Slovenije. Gospaud Kozar je župnik v Odrancaj pa kak vögleda, je postau pop porabskim Slovencom tü, vej-
pa vsepovsedik on drži sveto mešo. Pri sveti meši je spejvo pevski zbor Avgust Pavel z Gorenjoga Senika, na orglaj je pa igro Ciril Kozar.
Gospaud Kozar je sploj lejpo mešo meo. Lejpe rejči, stere si leko zapomnimo, za svoje zamemo in nas leko
vodijo v živlenji tadala. V pridigi je govoru) tüdi o püšpeki Slomški, sterega Septembra 19- papež za blajženoga posveti v Maribori. Pri meši je Vogrski župnik domanje cirkve malo Vogrski tö govoro. Nismo samo mi Slovenci biti pri meši, domačo vogrsko lüstvo tüdi. Tak smo vidli, da tak župniki kak Vogrskom vörnikom se je sploj vidlo, da smo tam slovensko mešo mejti. Cirkev je bila nabito puna. Molili smo slovenski in Vogrski. Seniški pevski zbor pa je lepau spejvao. Domanji so biti presenečeni (meglepődtek). Na konci so nam prajti, kak da z ene male vesi tak znajo spejvati. Na konci meše smo razdeliti Slomškovo sliko in živlenjepis.
Leko povejmo, da je tau zgo-
dovinski dogodek bio, prva slovenska sveta meša v Budapešti. Nam, Slovencem, steri Živemo v tom velkom Varaši, pa bi tau Večkrat dobra bilau. Gda mi motimo v slovenskem maternem jeziki? Če v cirkev demo,
obredi (szertartások) so v Vogrskom jeziki, samo doma leko motimo slovenski, če vejmo.
Zavalimo se vsem tistim, steri so pomagati pri organiziranji.
I. Pavlič
g. Lojze Kozar
Slovenski in madžarski verniki pri meši
Porabje, 23. septembra 1999
7
POLETNE POČITNICE
Na koncu šolskega leta smo zvedeli, da se lahko prijavimo v raziskovalni tabor. V počitnicah sva šli z Reko v arhivski raziskovalni tabor. Tabor je trajal en teden. Počutili sva se zelo dobro. 23. avgusta smo krenili s kombijem iz Monoštra. Čez nekaj ur smo prispeli v Lendavo, kjer je bila otvoritev. Potem smo šli na prenočišče v hotel Lipa. Tam smo kosili in izložili prtljago. Z arhivskim delom smo začeli že dopoldne. Najprej smo -šli v Kobilje, prehodili smo vso vas. Potem pa nazaj v hotel na večerjo. Naslednji dan dopoldne smo raziskovali v Kobilju, popoldne pa v Motvarjevcih. Po večerji smo vse spakirali, ker smo naslednje popoldne krenili na Madžarsko. V sredo smo de-
lali v Prosenjakovcih, popoldan v Bajansenyu. Raziskovanje smo začeli v Velemeru. Po kosilu smo šli v Magyarszombatfa, v petek pa v Godorhaza. Popoldnevni program je bil ogled mesta Monošter. V soboto smo začeli urejati razstavo. Popoldan so v Lendavi odprli slovensko razstavo, v nedeljo v Monoštru pa madžarski del razstave. Taborne. bil zelo dober in zanimiv. Dobro smo se počutili. Upamo, da se ga bomo lahko udeležili tudi naslednje leto.
Anita Vajda in Reka Hirnök učenki 9. a-razreda Gimnazije Monošter
Poletne počitnice so trajale od 18. junija do 1. septembra. Sredi poletja sem bila na Blatnem jezeru. 6 dni sem preživela s prijateljem in njegovo dru-
žino. Počitniški dom je bil zelo lep in udoben. Veliko smo plavali in se sončili. Ko je bio slabo vreme, smo brali romane, šli smo na izlet v Rev. V počitniškem domu je bila kavama, zvečer smo tam igrali bilijard. Neki večer sva šla s prijateljem v disko. Glasba je bila dobra, mnogo sva plesala.
Med potjo domov smo šli v Dombovar, kjer smo obiskali prijateljevo babico. Meni je bilo v počitniškem domu zelo všeč, tudi prihodnje leto bi rada letovala tam.
Bianka Bartakovič
učenka 10. b-razreda
Gimnazije Monošter

Poletne počitnice so se začele konec junija in so trajale do konca avgusta. 19. in 20. junija smo gostovali s pevskim zborom v Šentvidu. Še v istem mesecu smo imeli športni dan v vasi, tudi jaz sem igrala nogomet. Na začetku julija sem šla s staro mamo v Gyorszentivan k sorodnikom. Tam živita brat in sestra stare mame pa tudi mladi. Staramama je bila pri sestri, jaz pa pri mladih. Večinoma smo bili doma, ker smo pazili dojenčka. En dan smo pa šli nakupovat v Gyor. Hitro je minil čas in smo morali domov.
9. julija sem dopolnila 17 let in sem se lahko vpisala v avtošolo. Zato več nisem imela veliko prostega časa, ker sem hodila v Sombotel. Ko sem pa imela čas, sem šla v gozd po gobe. Seveda vsak dan sem pomagala mamici pri pospravljanju in pri kuhanju. 11. julija je bila stara mama stara 70 let, zato smo jo razveselili z raznimi darili. Zelo je bila presenečena, ker ni znala nič o presenečanju. Zapeli smo ji: Happy Birthday to
you! Zelo dobro smo se počutili skupaj.
Konec avgusta so prišli sorodniki iz Gyorszentivana, v sredo so prišli mladi z vlakom, naslednji dan pa starejši z avtom. Šli smo se sprehajat z dojenčkom in smo se tudi igrali. V soboto smo pa šli na veselico, veliko smo plesali, zato je čas hitro minil. Ob štirih zjutraj smo šli domov. Na žalost so sorodniki v ponedeljek odpotovali.
Med poletnimi počitnicami je tudi folklorna skupina šla nekajkrat nastopat: v Beltince' v Bogojino v Sloveniji, v Avstrijo, pa tudi na Madžarskem na Rabagyarmat. Tudi pevski zbor je imel vaje, ker bomo 19. septembra šli v Maribor na papeževo mašo.
Hitro so minile počitnice in sedaj zopet sedim v šolski klopi in se trudim za boljše ocene, ker bom letos maturirala.
Kristina Nagy učenka 12. razreda Gimnazije Monošter
Poletne počitnice so trajale od 18. junija do 1. septembra. Avgusta smo bili v Keszthelyu. Tam smo preživeli tri dni. 12. avgusta smo prišli v Keszthely. Stric in teta sta nas že čakala. Malo smo se pogovarjali, potem pa smo se šli kopat. Naslednji dan nismo imeli lepega vremena, zato smo samo počivali, zvečer pa šli v cirkus. Zadnji dan dopoldne smo se sprehajali v mestu in na tržnici. Po kosilu smo se poslovili in peljali domov.
Meni so bili ti trije dnevi najlepše poletno doživetje.
Nikoletta Vajda učenka l0. b-razreda Gimnazije Monošter
Bila sem v poletni šoli
Že nekaj let organizirajo poletno šolo slovenskega jezika tudi za porabske učence. Tako sem na njej sodelovala letos že tretjič.
31. julija smo se odpeljali v Črnomelj v poletno šolo slovenskega jezika. Prvič sem bila v tej pokrajini in zato mi je bilo zelo lepo. Bela krajina je dobila ime po belih brezah in belili kraških skalah.
Vsi učenci smo bili pri družinah, samo učiteljice so bile v dijaškem domu. Družina, pri kateri sem živela 14 dni, se imenuje Petrovčič. Živijo v Črnomlju, blizu osnovne šole Loka. Z gostitelji smo bili na Hrvaškem, na otoku Krku. Nekaj dni pozneje pa smo se peljali z letalom. Od zgoraj sem videla Metliko, Črnomelj in tudi hišo, kjer sem živela. Bela krajina je bila čudovita iz letala. Trikrat smo bili tudi na reki Kolpi.
Poletna šola je imela 32 udeležencev, ki so prišli iz različnih držav: iz Amerike, Bosne in Hercegovine, Madžarske, Jugoslavije, Rusije, Nizozemske, Švice, Hrvaške. Vsak dan smo šli tudi v šolo. Jaz sem bila v četrti skupini. Naša učiteljica je prišla iz Francije. Veliko smo se učili: književnost, slovnico, zgodovino in geografijo. Skupaj smo imeli celodnevni izlet in zato že vemo veliko o Beli krajini. Obiskali smo rojstno hišo Otona Župančiča v Vinici.
Tretjič sem bila v poletni šoli, ampak najbolje sem se počutila v Črnomlju.
Žuža Sulič
učenka 9. b-razreda Gimnazije Monošter
Na izletu
V gimnaziji so nam povedali, da bomo tisti, ki se učimo slovenščino, šli na izlet v Slovenijo.
Šli smo za dva dni, v četrtek in petek, 10. in 11. junija. Zjutraj ob pol petih smo se zbirali pred restavracijo Harmashatar. Preko mejnega prehoda Bajansenye smo vstopili v Slovenijo. Avtobus je bil poln učencev. Bili smo zelo veseli, da lahko gremo na izlet Spotoma smo se peljali mimo znanih in velikih slovenskih mest Na primer: mimo Murske Sobote, Maribora, Celja. Kmalu smo prišli v Ljubljano. Tam smo si ogledali parlament, Prešernov spomenik in Tromostovje. Od tam smo šli v Kranjsko Goro, ogledali smo si skakalnice v Planici. Prenočišče smo imeli v Kranjski Gori. Zvečer smo se sprehajali, se spoznavali z okolico. Bili smo v Vrbi. Tu je cerkev Svetega Marka in tu stoji rojstna hiša Franceta Prešerna. Med potjo smo se ustavili in si ogledali Vintgar. Potem smo prišli na Bled. Na Bledu smo se peljali z gondolo na otok in smo bili na gradu. V cerkvi smo potegnili zvon in si želeli kaj. Napoti domov je na žalost deževalo, ampak to ni motilo izleta. Utrujeni, ampak veseli smo se peljali domov.
Andreja Pint in Etelka Dončec učenki 10. b-razreda Gimnazije Monošter
10. septembra je potekalo srečanje med OŠ Kuzma in OŠ Gornji Senik. Otroci iz Kuzme so prišli od mejnega prehoda do šole peš.
Porabje, 23. septembra 1999
Sombotelčani po Prekmurji
Društvo v dobri družbi
Oblačno vremen je bilo tisto soboto (4. Septembra), dež je tö roniu, depa je don dosta Sombotelski Slovencev prišlo. Kak vsikder, gda Slovensko društvo Avgust Pavel in Slovenska manjšinska samouprava kaj organizirata (Zdaj nam je madžarsko Ministrstvo za kulturo tö pomagalo). Namen naše študijske poti je biu tö, ka naj bi člani društva malo spoznati krajino, ki je najbližja našemi Porabji, tö je Prekmurje v Sloveniji. Posebno smo si želeli, da bi obiskali Cankovo, ves, v šteri je biu rojeni Avgust Pavel, po šterom se zove tüdi naše društvo. Pa njino tö.
Na začetki smo zavoljo slabega vremena nej dosta mogli kukivati kolivrat, zato smo si leko pripovedali o Avgusti Pavli, šteri se je narodo 1. 1886 in vmro 1. 1946. Pokopan je v salezijanski cerkvi v Somboteli. V šolo je hodo v Monoštri, Somboteli in Budimpešti, gde se je vönavčo za školnika madžarskoga in latinskega jezika. Slovenski je tak gučo kak mi v Porabji. O svoji cankovski slovenščini je 1. 1909 napiso študijo, s štero je dobiu doktora!. Včiu je takše mlade, šteri so sledik zelo erični ljüdje gratali. Med temi so bili: pesnika Gyula Illyés in Sandor Weöres, nobelovec Albert Szentgyorgyi in drugi. V Somboteli (1920-1946) je organizira mestno knjižnico, muzej Savaria, začno je vödavati revijo Vaši (Dunantúli) Szemle, piso je slovenske in vogrske pesmi.
Gda sé je narodo, sé je njegovo Prekmurje k vogrskemi rosagi držalo. 1919. leta so ga priključili k Sloveniji (Jugoslaviji), ranč tiste dni so svetili 80. obletnice tega. Od tistega časa
je un živo v drugi državi kak n jegovi starišje in druga žlata. Varaš Lendava (Lendva), središče madžarske narodnosti v Sloveniji, je tüdi od l. 1919 valon k Sloveniji. Videti smo, ka je v tem mesti s 30 procenti Madžarov dosta več dvojezični napisov, kak povejmo pri nas v Monoštri. Eden od starejši članov sombotelskega slovenskega društva je na potovanji po Prekmurji pripovedo, ka je nje-gova žena hodila k svoji žlati v Prekmurje v letaj 1941-45, gda so krajino nazaj k Madžarski zakapčili, in je videla, kak so vogrsld vojaki v eni vesi zvüna na placi obešavali Slovence šteri se jim je nej podau ali se jim nej vüdo.
Po tem ka smo si malo poglednili madžarske vesi v občini Lendava, smo se (u)stavili v Bogojini. V téj vesi se je l. 1788 narodo duhovnik in pisatelj Jožef Košič, ki je od 1829-1867 biu župnik (plebanoš) na Gorenjem Seniki, gde je tüdi pokopani. Zvüna in znotra lépo (in kolivrat lepo v red vzeto) cerkev Marijinega vnebohoda so zidali od 1924-27. Delo je Vodo največji slovenski arhitekt (építész) Jože/ Plečnik. Cerkev Sv. Martina v Martjanci iz l. 1392 smo si samo iz autobusa poglednili. V njej so znane freske, štere je namalo Janez Akvila (kak napr. v Veleméri tö). Človek prej ne živé samo od kulture, zgodovine in politike, zato smo našega vrlega šoferja prosili, naj malo sprenca pri martjanski Čardi, ka do Porabci videti, ka je prekmurska gibanica nej takša (depa ranč tak dobra! ) kak porabske gibice. Borovnice (áronya) pa doma po lesaj tüdi samo starejši spoznajo, piti iz tega sadja pa pri nas vendrak ranč
nega. Zato smo vsi to pili. Zvün šteri smo na skrüma na špricer vujšli. Vredno je bilo, ka je en gospod po tem tak pravo, ka Zdaj prej ešče sunce tö lepše sije (ranč nej sijalo).
Najbolje nas je zato bilo sram, ka so nas naši gostitelji na Cankovi več kak dve vöri Zaman čakali. Predsednica Društva Avgust Pavel (jej, njino društvo se tö tak zové, kak naše?! ) je med tem časom že inak mogla oditi. Depa župan občine Cankova Viktor Voršič in njegovi kolegi so nas tak tö lepo sprejeli. Pogledali smo si Pavlovo rojstno hišo in tisti kip (szobor) od našega ve-
likega rojaka (földink), šterega kopija je pri Muzeji Savaria v Somboteli. Obadva je naredo isti madžarski kipar (szobrász). Če sem si dobro zapomno, kulturni dom so si zozidati tak, kak so domači ljüdje delati 15 jezero vor prostovoljno (brez plače). Denar so dati samo za material. V tem vaško-gasilskem domi so pripraviti spomnsko sobo Avgusti Pavli.
Gda sem vüdo, kak lepo urejene imajo travnike, njive, cintore, šance, sem enemi domačini oméno, ka uni gvüšno nemajo problemov s tisto rasttino (parlagfu, latinski: Ambrosia elatior ati Ambrosia artemisiifotia), od štrere na Madžarskem že vsakši štrti ati peti človek kija se skuzi pa ma Svet više hodi. Nej smo se mogli zgučati, kak tomi pravijo v Sloveniji (grint?, angleški: Ambrosia, ragvveed). Vendrak je ranč nej posebno, ka tak vövidi, ka uni s tem nemajo problemov. S tem tö nej.
V cankovski cerkvi nam je župnik Anton Fakin pokazo njihov božji hrani in nam govoriu o Jožefi Borovnjaki, ki je na Cankovi delovau kak plebanoš več kak 50 let (od 1858-1909). L. 1851 je pet mesecev biu cerkveni administrator v Števanovci v Porabji. G. Borovnjak je krsto Avgusta Pavla tö. Zvün tega je biu narodili buditelj Prekmurja, ki je Zvün katotičanske vöre tüdi slovenski jezik in kulturo gordržo.
Nato so nas gostitelji odpelali na turistično kmetijo (verstvo) Ferencovi v ves Krašči pri Ledavskem jezeri (tó). Družina Ferencovi so nej samo po tem znani, ka turistom ponüdi jo fanjsko domačo jesti, ka se človeki vse sline cedijo in natačejo takšo pijačo, ka eške sunce ovak sija (ranč nej sijalo). Pri nji gosti leko spijo, nager ljüdstvi pokažejo, kak se dela ritonje, kak se z ritonjem pokriva, kakši so stari traktorji s škrabci, šteri so vlekli mlatilnico. Če je potrebno, té mašine (mlatilnica je bila narejena v Budimpešti) nut vužgejo. Da bi vendecke ja nej slabe volje domau šli, (z nami sé je tö tö zgodilo), gospodar naprej vzeme fude, ka ljüdstvo po namazanaj gutanjaj mujs more namazali pete tö in pod lugašom parkrat zaplesati. Pa ka nete misliti, ka so Ferencovi nikši romantični ostanek iz 19. stoletja, če žetite pri njij kakšo žmano južino ati par dni pri njij počivali, si leko zriktate vse potrebno nej samo prek navadnega telefona, liki tüdi po Interneti.
Po resan veselem zadvečarki v vesi Krašči so se župan s pomočnikom in direktorico šole s svojim autom peljati pred našim autobusom dobro par kilometrov in nam kazali pot, ka smo tak prišparati 10 kilometrov.
Dobre prijatelje smo si našti, nej?
Besedilo in stiki:
Francek Mukič
Pri Plečnikovi cerkvi v Bogojini
Sombotelski Slovenci pri Pavli na Cankovi
Porabje
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter,
Deak Ferenc ut 17, p. p. 77,
tel.: 94/380-767 e-mail:
porabje@mail.datanet.hu
Tisk:
SOLIDARNOST D. D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.