Nekaj za uravnavo okrajnih učiteljskih knjižnic. Spisal A. Vranski. Ako pregledujemo zapisnike raznih učiteljskih knjižnic, bomo često našli v njih označena dela, ki nikakor ne ugajajo smotru, ki ga imajo te knjižnice. Vse knjige, ki pridejo v kakšno učiteljsko bukvarnico, morajo biti take, da bodo res dobro služile učitelju v nadaljno izobraževanje. To izobraževanje pa je dvojno. Sprva se ima učitelj seznati z znanostmi, ki zadevajo le njegovo stroko; potem pa si ima pridobiti tudi splošne izomike, v kar mu je čitati temeljito dobrih knjig, obravnavajočih razne vede. — Pri naročevanji knjig za kakšno okrajoo učiteljsko bukvamo mora se vedno ozirjemati natedve točki. KDJige, ki so namenjene učitelju v strokovnjaško svojo naobraženje, so ali strogo poiične (metodično-didaktične) ali pa take, ki mu razkrivajo tajnosti odgojništva. Oboje baž knjig mora učitelj prebirati, ako mu je sploh mar za svoj posel! Metodičnih del namjepred vsim živo treba! Navodi, kako v tem ali unem predmetu postopati, da bomo uspešno delovali, so za nas glavna rečl A baš pri nakupu raznih metodičnih navodov nam je zlasti izbiričnim biti, kajti dan danes — v času kruhoborstva — se v tem literarnem oddelu spravi toliko proizvodov na dan, da od teh zaniore pač komaj desetina dobra biti. Zato morajo pa v tej zadevi — ko sploh pri nakupavanji vsakobažaib knjig — vsi učitelji vsacega okraja svojo izvedenost in vednost vporabiti v splošno dobro: da se kupi le dobrarobal V knjižnico učiteljsko imajo priti knjige, ki imajo stalno vrednost, kajti knjižnica se ni ustanovila le za eden dan, vsled tega ji pa tudi efemernih del doprinašati ne smemo! In ravno tacih se v našem času producira na stotine! — Ker sta računstvo injezikov uk najvažnejsa predmeta narodnej šo 1 i, zato bi naj v nju obravnavo služeča dela sosebno bila zastopana v vsakej učiteljskej bukvarni! Pedagogična dela naj bodo od pisateljev, ki slujejo za dobre pedagoge, katerih nazori so se v dejanstvu že resnični skazali, s kratka od možev —, katere vse učiteljstvo spoznava za svoje voditelje. N a š i m bukvarnicam bi mimo del avtorov za obče odgojništvo merodajnih in zelo važnih ne smeli manjkati spisi vladike Slonišeka, velikega nam pedagoga. On je poznal slovenskega naroda individualnost, on je pa ta svoj rod tudi iskreno ljubil ter dobro vedel, sredstva v njega vspešno vzgojo! Slomšek gotovo pripada največjim pedagogom, in mi Slovenci smo lahko ponosni, da ga zovemo svojega. Mi smo učitelji slovenskej deci, slovenskega pedagoga nam je torej pred vsem poznati! — Res, da so do nedavnega časa Slomšeka spisi bili raztrošeni po raznih knjigah, časopisib itd., da torej marsikoimi i pri najboljšej volji ni bilo moči, da bi se bil seznanil z S. umotvori. A zdaj temu ni več tako! G. Lendovšeku gre čast, da je Slomšekove spise zbral, uredil ter na svetlo dajati jel. Da bi pri tem delu le ne opešal! Podjetje to je prav trudapolno in — požrtovalno! Knjigotržtva skoraj da nimamo, založništvo mora večinoma pisatelj ali izdajatelj sam prevzeti. Udeležba pri naročevanji pa pri nas ni nič kaj živahna in tako se navadno pripeti, da mora založitelj škodo trpeti; — to iuaa za svoj trud, za svoje rodoljubje! — Tudi g. Lendovšeka slovensko občinstvo ne podpira kaj zdatno — škoda, prevelika škoda zlasti nam slovenskim učiteljem, bi bila, če bi g. L. prenebal z izdavanjem Sl. del. Učiteljstvo naj, kolikor moči, poniore, da se to zgodilo nebo. Vsaka okr. učiteljska knjižnica naj se naroči na več iztisov posameznih izdaj S. spisov! To bi bila že mala podpora g. založniku, kajti precej dosti je uč. knjižnic na vsem Slovenskem. Ustreglo bi se pa s tim ne le izdajatelju, marveč posebno nam slovenskim učiteljem, ki še tako malo poznamo našega prvakaučenika zlatih naiikov! Kujige, ki služijo v splošno izobraževanje. so po večjetn zemljepisnega, zgodovinskega, naravoznanskega obsežka, nadalje leposlovni spisi, posebno poučljivi so tudi dobro uredovani časopisi s podobami (n. pr. BAlte und neue "VVelt", BHeimat", BIllustrierte Zeitung", cVieuac" i. v. dr.). — A tudi tu bi se morali sprva ozirati na d o m a č e knjige in liste. Mi smo Slovenci, kot taki imamo dolžnost, da se seznanimo z proizvodi lastne svoje literature! Žal, da marsikateri olikan Slovenec nemške klasike in romanopisce bolje pozna ko prvaka našej književnosti: Preširna in Vodnika! ko dobre naše domače povestničarje. Naročen je pač na kakov nemški leposloven list, edinemu lepoznanskemu listu pa, ki izhaja v njega materinščini ni naročnik i. t. d. Tudi v naših knjižnicah, ki so vendar namenjene slovenskim učiteljem, najdemo le malo slovenskih knjig, da, v nekaterih je skoraj da čisto pogrešamo! In vendar imamo dva literarna zavoda: Matico in družbo sv. Mohora, katera ti za malo novcev podele kaj lepih knjig vsakojakega zapopadka! Slednja okr. učiteljska knjižnica, za katere vzdrževanje plačujejo slovenski učitelji svoj denar, bi morala biti ud tema družtvoma! Upajmo, da se bo to povsod, kjer se še ni, kmalu zgodilo. če smo enkrat dostojno skrbeli za svojo njivo — potem obdelujmo še le tujo I Da bodejo pa okrajne knjižnice vsestransko vstrezale našim težnjam ter jih namenu — , treba, da se v knjižnične komisije volijo možjč, kisoliterarno izobraženi in ki vedo, kaj ugaja našemu dobru. Zlasti bi pa moral knjižničar (bibliotekar) biti vešč strokovnjak. Posel bibliotekarju ni tako lagek, kakor bi marsikedo utegnil misliti—, toda o tem morda drugo potl (Prosimo.)