Belokranjica. t Dr. Stanko Vurnik — Lj^lbljana, a jugovzhodni meji Slovenije, kjer prehaja srednjeevropski alpski način življenja v oblast vzhoda, živi v Beli Krajini do- bro ljudstvo, ki je vse do današnjega dne ohranilo svoje stare slavenske obi- čaje in svojo slikovito, pisano narodno nošo, ki pa vedno bolj izginja, dokler končno ne zapade v pozabi j en je. To ljudstvo je po naravi nadarjeno z moč- nejšim pojmom čuvstva za svoj slo- venski patriotizem in stare narodne tradicije. Naša slika predstavlja eno izmed največjih slovenskih muče- nic za narodno stvar, eno od najboljših Belokranjic, Katarino Županič^ iz Gribelj, in sicer v narodni noši, kakor jo nosijo Polj- čice v podzemeljski župniji. Njen tip je pravi belokranjski; visoka žena podolgovatega obraza in fino rezanega profila, ki je pogosten ob Kolpi med Vinico in Metliko pri Belokranjcih, katerim v žilah teče še dosti krvi starega hrvatskega plemstva, vlastelinstva in svobodnja- štva.^ Žena je po belokranjskem običaju gladko počesana »na prečo«. Na glavi nosi svilen jagodasto^ rdeč »robec«, ki je pod brado zavezan tako, da oba konca visita preko grudi. Izpod robca visi s čipkami obrobljena »jalba« (drugje v Beli Krajini nosijo razne »jugle« ali »poclje«, a v sosednji Hrvatski »poculice«, ki so znak žene in resnosti zakonskega življenja), ki neposredno pokriva glavo. Gornji del telesa, prsni koš in roke, pokrivajo beli platneni »rokavi«; preko spodnjega telesa pa visi na »ramenicah« »robača« iz belega platna s širokimi nabori. Pod »robačo« je preko tenčicc povezana spodnja robača, »dolenjka«; na robači pa leži spredaj »zastor«, ki je z belim trakom pripasan po rdeče črnem »pasu« 1 Mati ministra n. r. dr. Nika Županića, živela 1855—1921. (Primerjaj »Slo- venski narod«, LIV., št. 164, str. 3, 4, št. 172, str. 6. Ljubljana 1921.) 2 V gradu Pobrežje pri Adlešičih so živeli Lenkovići iz Like; v Gradcu Gusići prav tako Ličani po poreklu; na Svibniku pri Črnomlju in v Gribljah žive še danes Kukarji; na Vranovičah in v Gradcu Beličiči, Županiči, Šimuniči, Pašiči itd., ki so zelo verjetno prišli okr. 1630. iz Draganića pri Karlovcu. 92 Dr. Stanko Vurnik: ali »tkanici«. Izpod rokavcev oplečka vise s čipkami okrašene »naroke«, ki so često rdeče uvezane z geometrijsko ali še vedno z rastlinsko ornamentiko. Rame »rokavov« so »izraličane« s črno uvezenimi »kožicami«. To je nošnja Poljčice iz Gribelj v Beli Krajini. Belokranjice so često nosile pod »rokavi« neke vrste gornjo kratko srajčico, imenovano pri, črnih Kranjcih »ošpetel«. Čevlji (»čizmice«) so bili na »zaplet«; včasih so nosile tudi z usnjem obšite volnene opanke »kopice«. Pozimi so Belokranjice nosile »zabunec« ali »kožuh« okrašen z rastlinskimi motivi v rdeči barvi ali volnen »veliki robec« preko ledij. Deklice so nekoč imele preko čela prevezano »parto«, okra- šeno z rdečimi in belimi steklenimi zrnci. Naša slika predstavlja obleko, ki so' jo nosile poročene žene v podzemeljsko - metliškem polju. V pogledu psiholoških posebnosti so Belokranjci, ki žive v milem podnebju in plodni ravnici ob Kolpi, prav tako mehki in čuvstveni, kakor je tudi mehak tok potez na njihovih obrazih. Na sebi nimajo nič grobega, kakor je navadno pri fizi,ognomiji severnjakov. So nežno čuvstveni značaji, gotovo slovansko sen- timentalni in prav tako je tudi občevanje med Belokranjci. Naša slika (r54m X 1*17 m) ljubljanskega umetnika Ivana Vavpotiča iz 1. 1924. predstavlja pravo belokranjsko dušo. Model je psihološko in zunanje dobro- pogojen-. Dušeslovno je ženo obe- ležil s tem, ker jo je postavil v cerkev pred razpelo s sklenjenimi rokami. Mirna, bela postava v polmraku cerkve učinkuje na čuv- stvo gledalca: te napol povešene oči in nepremičen obraz govore kot resignacija sama. In v takem mirnem obrazu se krijejo pre- stane borbe, žalosti in obupi. Primerjaj samo Michelangelovo Pieta ali Meštrovičevo »Moja majko«. Čudno je, da Meštrovičeva slavna skulptura in naša slika J. Vavpotiča sličita ena drugi, čeprav sta po svojem nastanku neodvisni v koncepciji. Vsa dobrota žene in matere odseva z mehkega obraza, vse trpljenje pri vzgoji njenih osmih otrok, vsa bolest matere, ki je imela v vojni vseh sedem sinov in katero so avstrijski orožniki preganjali radi srbofilstva in jugoslovanske zavesti, njene in njenih otrok. Zato je umetnik vdahnil sliki resignativen mir, postavil je to mater v cerkev pred Križanega, pri katerem išče uteho bolestni duši. Zdi se, da jo je Po oljni sliki I. Vavpoliča BELOKRANJICA. KATARINA 2UPANIC IZ GRIBELJ. 1655. - 192.1. Belokranjica. 93 tudi dosegla v očeh namučenega božjega Sina. Ono plapolanje rdeče lučke pred Križanim, ki meče mistične reflekse po Kristo- vem telesu učinkuje še mirneje na mir prizora. Naša slika predstavlja eno od najboljših mater, psihološko in etnografsko pravi tip Belokranjice. Une femme de la Carniole Blanche. Au Sud-Est de la Slovénie, dans la Carniole Blanche, ou la maniere de vivre des Alpes de l'Europe centrale change en celle de l'Orient, les bons gens qui y habitent ont conservé jusqu'a nos jours leurs anciennes coutumes Slovenes et leur costume national pittoresque qui, cependant, tend a disparaître et sera, enfin, oublié. La question se pose, si ce peuple possede un sentiment plus fort pour le patriotisme slovene et pour les anciennes tradi- tions nationales. Notre tableau représente l'une des plus grandes martyres de la cause nationale et l'une des meilleures femmes de la Carniole Blanche, Cathariine Županić^ de Griblje, dans le costume national porté par les femmes de la paroisse de Podzemelj. C'est le type pur de la Carniole Blanche: une femme de haute taille, au visage oval et au profil finement dessiné, qui est fréquent aux bords de la Kolpa entre Vinica et Metlika, ou le sang des habitants de la Carniole Blanche conserve assez de traces du sang de l'ancienne noblesse croate, des seigneurs et des paysans libres.^ D'apres la coutume en Carniole Blanche, les cheveux de la femme sont coiffés en bandeaux (»na prečo«). Elle porte un serre - tete (»robec«) de la couleur des fraises, noué sous le menton de maniere que les deux bouts tombent sur la poitrine. Au - dessous du serre - tete, une coiffe bordée de dentelles (»jalba«, ailleurs, en Carniole Blinche, appelée »jugla« 1 Mere du ministre Niko Žu.panić; elle vécut de 1855 a 1921. (Cf. »Slovenski Narod« LIV, No. 164, pp. 3, 4, No. 172, p. 6; Ljubljana, 1921.) = Au château de Pobrežje pres d' Adlešiče, il y avait la famille Lenković, provenant de la Lika; a Gradac, la famille Gusić, également originaire de la Lika; a Svibniik pres de Črnomelj et a Griblje, nous avons encore aujourd'hui le nom de Kukar, a Vranoviei et a Gradac, les noms de Beličič, Županič, Simunic etc.; tous ceux-ci, tres probablement, sont venus, en 1630 env., de Draganić pres de Karlovac. 94 Dr. Stanko Vurnik: OU »poclja«, dans la Croatie voisine »poculica«, symbole de la femme mariée et du sérieux de la vie conjugale) couvre directement la tete. La partie supérieure du corps, buste et bras, est couverte d'une blouse en toile blanche (»rokavi«), la partie inférieure du corps, d'une jupe (»robača«) suspendue a des bretelles (»ramenice«), également en toile blanche, et richement plissée. Au - dessous de la »robača«, il y a un jupon (»dolenjka«), au - dessus de la »robača«, au devant, un tablier (»zastor«), fixé avec un ruban blanc a la ceinture rouge et noire (»pas« ou »tka- nica«). D'en bas des manches, les manchettes (»naroke«) passent, garnies de dentelles, et souvent ornées de broderies en rouge aux motifs géométriques ou encore végétaux. Les épaules des »rokavi« sout garnies de broderies noires en zigzag (»kozice«), effectuées dans une technique spéciale (»izraličati«). Souvent, les femmes de la Carniole Blanche ont porté, au - dessous des »rokavi«, une courte chemisette, appelée chez les autre Camioliens »ošpetel«. Les chaussures (»čizmice«) étaient des sandales (»na zaplet«); parfois, on portait aussi des opanques (»kopice«) en laine et bordées de cuir. En hiver, les femmes de la Carniole Blanche portaient une pelisse (»zabunec« ou »kožuh«), ornée de motifs végétaux en couleur rouge, ou un grand fichu en laine (»veliki robec«). Les fillettes, jadis, portaient un bandeau orné de grains de verre rouges et blancs (»parta«). Notre tableau représente le costume porté par les femmes mariées, dans la plaine de Podzemelj - Metlika. Du point de vue psychologique, les habitans de la Carniole Blanche, qui vivent dans un climat doux et dans la plaine fertile aux bords de la Kolpa, sont de tempérament doux et sensible qui s' exprime aussi dans les traits des visages. Leur physionomie n'a pas de traits rudes comme, habituellement, celle des peuples du Nord. Les relations entre eux sont aimables, ce qui correspond a leur caractere slave et sentimental. Notre tableau (ri7m X l'54m), exécuté en 1924 par Ivan Vavpotič, peintre de Ljubljana, représente bien l'âme de la Carni- ole Blanche. Des points de vue intérieur et extérieur, le modele est tout a fait caractérisé. Du point de vue psychologique, le peintre a caractérisé la femme en la plaçant, les mains jointes, dans l'église Belokranjica. 95 devant le crucifix. Cette figure tranquille et blanche, dans la demi- obscurité, influence le sentiment du spectateur: ces paupieres a demi-closes et ce visage immobile, c'est la résignation elle-meme, et ce visage tranquille cache les luttes, les tristesses et les désespoirs du passé. Ici, il faut penser a la Pieta de Michelangelo ou a »Ma mere« (»Moja majka«) de I. Meštrović. Il est caractéristique que la statue célebre de I. Meštrović et le tableau de I. Vavpotič se res- semblent, quoique indépendants par l'origine et par la conception. Toute lai bonté de la femme et de la mere se reflete dans ce visage doux, toute la peine causée par l'éducation de ses huit enfants et toute la douleur de la mere qui avait sept fils a la guerre et que les gendarmes autrichiens persécutaient a cause de l'orientation serbophile et yougoslave. C'est pour cela que l'artiste a donné au tableau la tranquillité de la résignation, c'est pourquoi il a placé cette mere dans l'église devant le Crucifié ou l'âme souf- frante cherche la consolation. Et il paraît qu'elle l'ait aussi obte- nue devant les yeux du Christ souffrant. La vacillation de la lumiere rouge qui jette des reflets mystiques sur le corps du Christ rehausse encore la tranquillité da le scene. Notre tableau représente une mere admirable, le type psy- chologique et ethnographique de la femme de la Carniole Blanche.