Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani IpISiSlii -11: 1 I«§Si M iBHi It 1 _ -i ;; ) L h I ISSN 0350-3895 GEOGRAFSKI VESTNIK GEOGRAPHICAL BULLETIN BULLETIN GEOGRAPHIOUE ČASOPIS ZA GEOGRAFIJO IN SORODNE VEDE BULLETIN FOR GEOGRAPHY AND RELATED SCIENCES BULLETIN POUR GEOGRAPHIE ET SCIENCES ASSOC I EES 66 1994 Izdala in založila Zveza geografskih društev Slovenije Published by the Association of the Geographical Societies of Slovenia Publie par [.’Association des Societes de Geographie de la Slovenie Ljubljana, 1995 Časopisni svet Publishing Council —Conseil editorial dr. Rado Genorio, dr. Lojze Gosar, dr. Matjaž Jeršič, dr. Milan Šifrer, Karmen Kolenc-Kolnik, Jože Žumer Odgovorni urednik Responsible Editor — Redacteur responsable dr. Franc Lovrenčak Uredniški odbor — Editorial Board — Comite de redaction akad. prof. dr. Ivan Gams, dr. Andrej Kranjc, dr. Franc Lovrenčak, dr. Karel Nalek, Milan Natek, dr. Marjan Ravbar, mag. Metka Špes, akad. pro), dr. Igor Vrišer Glavni urednik — Chief Editor — Redacteur en chef dr. Franc Lovrenčak Upravnik — Administrator — Administrates dr. Stanko Pelc Lektor — Language editor — Revu par dr. Tomaž Sajovic Prevod (v angleščino) Translated ( into English) by - Traduit (en anglais) Branka Klemenc Izdano z denarno pomočjo Ministrstva za znanost in tehnologijo Republike Slovenije KAZALO RAZPRAVE Angelca Rus, Ivan Stanič: Členitev mesta Ljubljana..........................................5 Dejan Rebernik: Morfološka in socialnogeogralska struktura Celja...........................35 Marko Krevs: Geografska vsebina proučevanja lokacij trgovine na drobno v Sloveniji............................................................................59 ana VOVK: Vpliv reliefa na lastnosti prsti na Boču, v dolini Dravinje in v Dravinjskih goricah....................................................................77 Viktor Majdič: Pomenski izvor slovenskih krajevnih imen....................................99 Ivan Gams: Pojem in obseg doline v slovenski regionalni geografiji........................125 Anton Sore: Vodna imena na območju Savinje, zgornje in srednje Sotle......................137 RAZGLEDI DuSan Novak: Oskrba s pitno vodo v občini Kamnik..........................................145 KNJIŽEVNOST Annales 3/93 — Anali Koprskega primorja in bližnjih pokrajin (Ivan Gams)..................161 Daniel Noin: Atlas de la population mondial (Dejan Rebernik)..............................162 Jean-Pierre Lozato-Giotard: Geographie du tourisme (Dejan Rebernik).......................164 J.H. Lovelock, GAJA. Nov pogled na življenje na Zemlji (Valentina Brečko).................166 Sigrid Almedal: Factors of Change in I lighlands and 1 ligh-Latitude Zones (Metod Vojvoda).......................................................................168 Spatial Dynamics of I lighland and 1 ligh-Latitude Environments (Metod Vojvoda)...........169 Gorenjska A—Ž. Priročnik za popotnika in poslovnega človeka (Milan Natek).................170 Peter Fister: Glosar arhitekturne tipologije (Milan Natek)................................173 Marjetka Balkovec: Občina Metlika. Ftnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja — 20. stoletje (Milan Natek)..................................................177 Ljubo Lah: Prenova stavbne dediščine na podeželju — Kras (Milan Natek)....................179 Maribor — Marburg, prispevki h geografiji prijateljskih mest v Sloveniji in Nemčiji (Božidar Kert)........................................................................182 KRONIKA' Petru Habiču ob šestdesetletnici (Ivan Gams)..............................................185 Ob 80-letnici dr. Julija Titla (Avguštin Lah).............................................187 Ob šestdesetletnici mag. Dušana Faturja (Igor Vrišer).....................................188 Ob sedemdesetletnici dr. Avguština Laha (Metka Špes)......................................190 Prof. dr. Matjaž Jeršič — šestdesetletnik (Mirko Pak).....................................192 Ob smrti Pavla Stranja (Marjan M. Klemenčič)..............................................195 PRIZNANJA 197 ZBOROVANJA 1. simpozij Studijske skupine o razvoju marginalnih območij. Tajvan, 1.-7. avgusta 1993 (Metod Vojvoda)...............................................199 Konferenca EGIS '94 v Parizu (Marko Krevs)...........................................202 4. mednarodna konferenca politične geografije. Lodz, "Regija in regionalizem. Socialni in politični vidiki”, Szczedrzyk, Poljska, 28. - 30. september 1994 (Jernej Zupančič)................................................................204 Mednarodna konferenca “Regionalni jeziki in prekomejne povezave v Evropi”, Strasbourg-Colmar, I 4 junij 1994 (Jernej Zupančič)..............................206 Mednarodni simpozij “Spreminjanje kraškega okolja” (Karst Environment Changes — An International Symposium) (Oxford & Huddersfield, Anglija, 13.- 23. september 1994) (Andrej Kranjc, Daniel Rojšek)..........................208 “G1S v akciji" na Regionalni konferenci Mednarodne geografske unije v Pragi (Marko Krevs)....................................................................210 Mednarodni posvet “Geografija in narodnosti" (Anton Gosar)...........................211 Konferenca: Okolje in kvaliteta življenja v Srednji Evropi: problemi prehoda (Milan Orožen Adamič)............................................................214 Der Wandel des laendlichen Raums in Suedosteuropa. Spremembe podeželja v Jugovzhodni Evropi. Leipzig, 27. -29. junij 1994. (Mirko Pak)....................217 Zasedanje Komisije za Urbani razvoj in urbano življenje (Urban Development and Urban Life), Mednarodne geografske unije, Berlin 15. do 20. avgust 1994. (Mirko Pak)......................................................................218 Razprave ČLENITEV MESTA LJUBLJANA Angelca Rus*, Ivan Stanič** Izvleček: Opisana je problematika prostorske členitve mesta kateri sledijo urbanološki kriteriji. kot so urbanistično-planerski, gravitacijsko-funkcijski trendi, problemi razvoja in varovanja, potrebe komunalne oskrbe in upravljanja, kakor tudi historično-identifi-kacijski vidiki. Sledita kratek opis razvoja mesta in opis opravljenih raziskovanj. Prispevek zaključuje predlog funkeijsko-gravitacijske členitve mesta, ki lahko služi kot osnova za oblikovanje mestnih četrti. Ključne besede: členitev mesta, funkcionalno-gravitacijska središča, Ljubljana, mestna četrt, mestna občina, urbanistično načrtovanje. THE SUBDIVISION OF LJUBLJANA CITY Abstracts: The problems of municipal subdivision are described, as well as the urbanological criteria, such as town-planning, gravitational-functional trends, problems of development and protection, the needs of public utility and administration, as well as his-torical-identification questions, a short survey of city development and description of investigations follows. The article concludes with a proposal of functional-gravi-taional areas in Ljubljana which can be used as a basis for city subdivision. Key words: City subdivision. Functional-gravitational centres, Ljubljana, Municipal units, Municipality, Town planning. Uvod Predlog zakona o lokalni samoupravi (Poročevalec, oktober 1993) predvideva poleg ustanavljanja občin in mestnih občin tudi možnost notranje členitve mest na četrti. Kako naj bodo četrti oblikovane ter kakšne pristojnosti in naloge bodo imele, pa z zakonom ni opredeljeno. Dipl. geog., Miklošičeva 4d. 61 230 Domžale Dipl. ing. arh.. Celovška 108, 61 110 Ljubljana Na Urbanističnem inštitutu RS smo se lotili raziskovalne naloge Členitev mesta Ljubljana1, s katerim skušamo nakazati problematiko in možnosti prostorske členitve mesta. Z analizo sicer nismo oblikovali četrti, pač pa območja, ki so danes izoblikovana glede na gravitacijsko-funkcijsko pripadnost, obenem pa bi bila lahko podlaga za bodoče oblikovanje četrti. Za osnovno prostorsko entiteto smo izbrali popisni okoliš. Tako smo se izognili nenatančnemu podajanju statističnih informacij in se dejansko osredotočili na poseljena območja mesta in okolice oziroma identificirali dejanski strnjeni, pozidani in poseljeni prostor mesta Ljubljana. Analizirali smo tudi prvine, ki lahko v daljšem časovnem obdobju omogočijo ugodne strukturne in tudi nematerialne spremembe, če pa jih ne bi upoštevali, bi to povzročilo fizično in družbeno degradacijo. To so prvine, ki vidno spreminjajo svet okoli nas, predvsem rast mesta in materialne transformacije ali spremembe v njem. Členitev mesta je lahko ob pravilni postavitvi torišč dogajanj podlaga za vsa nadaljnja spreminjanja. Zgodovinsko gledano je Ljubljana sestavljena iz ožjega jedra, t.j. stare Ljubljane, kateri so v daljšem časovnem obdobju, zlasti v zadnjih štiridesetih letih, dodajali posamezna samostojna naselja. Tako je Ljubljana pridobila ne samo prostor za svojo širitev, ampak tudi bolj ali manj razvita historična središča z različno terciarno in tehnično opremljenostjo. Nekatera izmed teh območij še sedaj identifikacijsko in drugače živijo do neke mere samostojno življenje, čeprav so povsem vključena v Ljubljano. Raziskavo sklepa predlog členitve mesta, ki izvira iz gravitacijsko-funkcijskih območij. Ta niso vezana na število tam živečih prebivalcev, ampak na dejanske življenjske tokove. Identificirali smo tudi mestne podenote nižjega ranga, ki imajo v zadnjem času vedno večji pomen, kakor tudi središča za območja v neposredni bližini središča mesta in za območja na obrobju mesta, ki bi oskrbovala svoje zaledje. 1. Problematika prostorske členitve mesta Živimo v času hitrega gospodarskega (socialnega) in družbenega razvoja, ki se kaže tudi v prostorskih, socialnih in demografskih spremembah v samem mestnem prostoru. Ob širjenju mestnega prostora se stalno spreminjata tudi njegova struktura in funkcije. Nastajajo novi delovni obrati, upravne in druge zgradbe, nove trgovine in servisne dejavnosti, nove ceste in druge komunalne naprave, nove rekreacijske 1 Raziskavo Členitev mesta Ljubljana sta v letu 1993 izdelala Angelca Rus. dipl. geogr., in Ivan Stanič, dipl. inž. arh., na Urbanističnem inštitutu Republike Slovenije s podporo Mestnega sekretariata za izobraževanje, raziskovalno dejavnost, kulturo in šport. Enota za raziskovalno dejavnost, in Sklada stavbnih zemljišč mesta Ljubljana. površine in nove stanovanjske soseske z različno strukturo. Obseg naštetih sprememb je odvisen od velikosti mesta, od njegove funkcije v širšem prostoru in ne nazadnje od njegove gospodarske moči. Vse te strukture in prostorske spremembe pa imajo določene prostorske zakonitosti. Z metodo funkcijske klasifikacije mest in naselij želimo izluščiti bodisi tiste mestne dejavnosti, ki so odločujočega pomena za obstanek aglomeracije, ali tiste, ki dajejo naselju specifičen pomen glede na druga naselja v regiji ali pa so nadpovprečno pomembne za zapleten sklop razmerij med mestom in podeželjem (bolj z vidika funkcije mest, ne pa znotraj mestnih območij). Raziskav o funkcijah mestnih naselij je precej, tudi v slovenskem prostoru (Vrišer, Pak, VI. Kokole, Ve. Kokole). Pogosto je bila uporabljena metoda, ki jo je leta 1974 izdelal Vrišer. Slovenska mesta je opredelil tako, daje določil ožji oziroma urbani ter širši oziroma regionalni pomen vsakega mesta. Uporabil je podatke o zaposlenih (delovnih mestih), v samih mestih pa je upošteval naslednje dejavnosti: industrijo in rudarstvo, gozdarstvo, gradbeništvo, promet, trgovino, obrt, gostinstvo, šolstvo, zdravstvo, finance, upravo, skratka terciarne in kvartarne dejavnosti. Ker pojma prostor (mestni prostor) ekonomisti, geografi, urbanisti, sociologi in arhitekti ne uporabljajo na enak način, se nam zdi potrebno, da pojem razjasnimo tako, kot ga pojmujemo v našem prispevku. Prostor nam pomeni tisto območje zemeljske površine, ki si gaje in si ga bo človek posebej prilagodil in ga uporabljal za svoj obstoj in razvoj. Mestni prostor pa je tisti, ki gaje človek na poseben način prilagodil za namestitev in delovanje pojavov, ki nam predstavljajo mesto. Možnosti členitve prostora so lahko neskončne. V mestnem prostoru lahko opazujemo vrsto členitev. Ene so vidne, npr. fizične razlike. Najbolj splošna delitev v tem smislu je delitev prostora na “cone” (industrijske površine, prometne površine). Druge na zunaj neopazne členitve nastajajo kot posledica delovanja posameznih funkcij, ali pa zato, da bi delovanje funkcij sploh omogočile. Nekatere od teh so bolj ali manj točno določene, druge pa nimajo točneje opredeljene meje (npr. državna oziroma krajevna uprava, sodstvo in podobne institucionalne dejavnosti). Kak« je ta problem obravnavan v strokovni literaturi? O problemih funkcijske členitve mest obstaja dokaj obširna literatura, ki to tematiko delno neposredno obravnava, še bolj pa posredno. Starejša literatura je obravnavala zlasti ožji problem prostorske diferenciacije urbanih površin z različno funkcijo in njihova medsebojna razmerja v prostoru. V novejši literaturi pa je poudarek predvsem na nosilcih dogajanja, kar se končno kaže v obliki izrabe zemljišča, funkciji za razne namene, in na dejavnikih, ki sodelujejo v razvojnem procesu oblikovanja funkcijskih con ali območij v mestih. Obstaja tudi literatura, ki bolj specifično obravnava določene vidike, bodisi vsebinske ali metodološke, členitev mest ali posamezne funkcijske cone. Vprašanja empirične členitve mestnega prostora Ko se lotevamo členitve mestnega prostora, si moramo odgovoriti na nekaj bistvenih vprašanj: — v kakšne namene členimo prostor, — na kakšen način bomo členitev izvedli, katere značilnosti naj upoštevamo in — katere postopke uporabiti. Večkrat smo pred odločitvijo, ali naj poudarimo samo analitični del problematike ali pa naj se problema lotimo nekoliko širše in podamo problemsko analizo o prostoru. Od teh odločitev je odvisen tudi naš končni rezultat. Iz posameznih statističnih podatkov lahko izluščimo značilnosti posameznih pojavov (npr. razporeditev prebivalstva, delovnih mest). Vendar nam prav takšne delne analize omogočajo, da lahko pripravimo strokovna izhodišča za administrativne delitve prostora. Pri problemskem pristopu pa skušamo opraviti sintezno analizo z vidika posameznih specifičnih značilnosti: npr. kombinacije med starostjo zgradb in socialno strukturo prebivalstva (kot eden od možnih kazalcev za pojav sluma v obravnavanih območjih) ali kombinacija med starostjo gradnje in mobilnostjo prebivalstva (iz takšnih območij je odseljevanje prebivalcev ponavadi večje). S problemsko členitvijo ugotavljamo spreminjanje načina in obsega namembnosti površin za različno izrabo z namenom, da spoznamo in predvidimo prihodnji razvoj izrabe tal, opredeljujemo lokacijske možnosti in potrebe za različne izrabe, - ugotavljamo prostorske povezave med posameznimi segmenti izrabe. Metode prostorskih členitev Pri členitvi mestnega prostora uporabljamo v glavnem tri metodološke principe. a) Geografske metode izhajajo iz površin in njihove izrabe ter delijo mestni prostor po izbranih merilih na različne prostorske enote. Med najbolj znane geografske metode štejemo: metodo fiziognomske delitve (delitev mesta glede na tlorisno zasnovo, cestno omrežje, velikost stavb), — metodo izrabe površin in stavb, — členitev glede na intenzivnost izrabe površin (uporabljajo se razni prikazi gostot, npr. gostota prebivalcev na enoto, gostota zaposlenih na enoto, gostota delovnih mest na enoto ipd.), — metodo isoval (območja mesta glede na enako vrednost zemljišč). b) Socio-topografske metode izhajajo iz prostorske razdelitve določenih družbenogospodarskih podatkov in značilnosti (demografski, družbenogospodarski in podobni kriteriji) c) Funcijske metode delijo mestni prostor glede na razmerja v medsebojnih funkcijskih prepletanjih. Sem sodijo vse raziskave, ki se ukvarjajo predvsem z omejevanjem in analizo samega “cityja”, pa tudi subcentrov, nakupovalnih centrov itd. Kot ugotavlja dr. Vrišer v svoji študiji Urbana geografija (Vrišer, 1984:160), se raba funkcijskih metod pri členitvi mesta bolj malo uporablja. "S tem kriterijem želimo v mestu izluščiti tiste mestne predele, ki so med seboj funkcijsko povezani in tvorijo samosvoje teritorialne enote. Uporaba funkcijske metode nam pokaže kako se posamezne mestne celice (funkcijske enote ali funkcijske mikroregije) oblikujejo in kako se povezujejo med seboj v nekakšno hierarhijo mestnih četrti oziroma mestno celoto ”, " Na najnižji stopnji je takšna funkcijska mikroregija sestavljena iz nekaj stanovanjskih poslopij in nekaj osnovnih oskrbnih trgovin. Lahko bi jo poimenovali sosedstvo. Drugo stopnjo tvorijo krajevne skupnosti ali četrti, ki povezujejo več so-sedstev. Imajo že manjše središče z nekaj trgovinami za vsakodnevno oskrbo, nekaterimi servisi, nekaj gostišči, otroškim vrtcem, ambulanto in osnovno šolo z nižjimi razredi. Na tretji stopnji se stanovanjske četrti združijo v stanovanjsko sosesko, ki ima že lastno trgovsko in obrtno središče, zdravstveni dom s specialnimi ambulantami, popolno osnovno šolo in pogostoma še lokalno samoupravo. ” (Vrišer, 1984: 161.) Pri svojem delu smo izhajali iz dejstva, da so se v razvoju mesta Ljubljane oblikovala bolj ali manj sklenjena območja, kamor ljudje gravitirajo. Zato smo se odločili, da bomo za členitev mesta uporabili metodo, ki je bila v praksi sicer manjkrat preizkušena, to je metoda določanja funkcijskih gravitacijskih območij z anketiranjem, obenem pa v največji možni meri upoštevali obstoječe administrativne, upravne in statistične meje kakor tudi naravne in grajene ovire (ceste, železnice, reke...). 2. Pomen upoštevanja urbanističnih meril pri členitvi mesta Ker je bila ena osnovnih metod naše raziskovalne naloge, da za oblikovanje četni za potrebe lokalne samouprave upoštevamo čimveč meril, je še toliko bolj pomembno, da pri tem razmišljamo tudi o urbanističnih in načrtovalskih merilih členitve mesta (mišljeno je predvsem upravljanje s prostorom) z vidika urbanističnega načrtovanja in potrebne upravne podpore. Kakršne koli že bodo te podenote, je treba opozoriti na možne prostorske implikacije prehitro začrtanih meja oz. preohlapno določenih pristojnosti pri lokalni sa- moupravi. Hkrati je treba opozoriti na neobvezujoča merila povezovanja (ali nepovezovanja) manjših enot v večje. Trdnost postavljenih meja in premajhni obseg pristojnosti na lokalnem nivoju lahko omejita ali razvrednotita vsa dolgoročna prostorskoplanska prizadevanja ne samo v mestu Ljubljana, ampak tudi mestnih ali ruralnih naseljih v širšem prostoru. Obseg možnih področij, ki vplivajo na opredelitev meril upravljanja in urejanja notranjega mestnega prostora kakor tudi razmerja mesta (mestnega upravljanja) do okolice, ponazarja tudi prispevek Edvarda Ravnikarja iz leta 1946 ob anketi o razvoju Ljubljane (Ravnikar, 1993). Že takrat je opozarjal na določene prostorske razvojne danosti mesta in na posamezna dejanja, ki so pripeljala do že tedaj kaotičnega položaja v prostoru. Takrat je korenine za to videl v obdobju predsociali-stične Jugoslavije, vendar so se dejanja t.i. rasti nadaljevala tudi potem oz. se še nadaljujejo. Opozarjal je na probleme zlivanja mesta z okolico, nenadzoravane rasti ter pripadajoče nizke gostote zazidave in razporeditve prebivalstva večjih strnjenih zemljiških kompleksov, naravne omejitve rasti, komunalne oskrbe, pridobivanja v mestno uporabo, razmestitve industrije in prometne dostopnosti, praznih prostorov (ki jih je treba varovati ali pozidati), podeželja, t.j. kmečkega zaledja, in druge probleme, ki so še zmeraj pereči. Obseg problemov v prostoru seje seveda spremenil, tako kot so se tudi tehnološke predpostavke razvoja, toda dileme v skoraj petdeset let stari obleki še zmeraj živijo, le da seje rob mesta v tem času bistveno premaknil proti podeželju, t.j. kmečkemu zaledju, in se je mesto zlilo z nekdanjimi samostojnimi naselji v še večjem obsegu kot do takrat. A. Urbanistično načrtovalska merila Pomembnost teh meril, čeprav na prvi pogled niso povezana z neposrednim členjenjem mesta, je v tem, daje po opredelitvah osnutka zakona o lokalni samoupravi urejanje prostora prednostna naloga (ali ena izmed prednostnih nalog) novih občin. Pri upravljanju mestne občine pa je to pomembno še bolj, saj se v njej na zelo omejenem prostoru srečujejo in križajo različni, usklajeni in neusklajeni interesi. Ob tem je treba nujno opozoriti na robne nevarnosti, t.j. dogajanja na meji mestne občine, kjer se namembnost mejnih zemljišč sosednjih občin prilagaja potrebam večjega mesta, pri čemer se lahko logika prostorskih razmestitev podre. Upravna razdelitev površine mesta na manjše enote verjetno ne bo v celoti odvisna od v nadaljevanju naštetih elementov urbanološke analize, vendar jih tu omenjamo predvsem zato, da bi se zavedali kompleksnosti mestne strukture in potrebnih znanj za njeno kakovostno upravljanje in razvoj. Posredno smo večino elementov urbanološke analize uporabili tudi pri našem predlogu členitve. Podatki urbanološke analize, ki v prenesenem smislu lahko pomenijo tudi merila za členitev mesta, so po Lynchu naslednji: a) fizični podatki: - geologija in tla (nosilnost, prst, geotektonske značilnosti), voda (obstoječi vodotoki, drenaža, talna voda, oskrba), topografija (izoblikovanost terena, relief, nakloni ipd.), klima (temperaturna nihanja, lokalne mikroklime ipd.), ekologija (rastlinski pokrov ipd.), - zgradbe (obstoječe zgradbe, prometne, komunalne in energetske naprave ipd.); h) kulturni podatki: podatki o prebivalstvu (rezidenčno, gostujoče), - vrednost zemljišča, pravice in omejitve, preteklost in prihodnost (zgodovina in namere), - podobe in predstave (identifikacija s krajem, pomeni, simboli). Členjenost mesta na podenote, t.j. četrti, ki so pojmovane kot gravitacijsko funkcijska območja v mestnem prostoru, implicira njihovo upoštevanje v dolgoročnih razvojnih načrtih, kajti četrt kot prostorsko-upravljalska kategorija omogoča tudi členjenje mestnega prostora v načrtovalskih zasnovah, t.j. vzpostavljanje lokalnih hierarhij prostorskih pomenov. K. Komunalno-upravljalska merila Komunalne storitve bodo v vsakem primeru v pristojnosti mestne občine. Kdo jih bo opravljal (organizacija posamezne storitve), pa za samo členitev ni pomembno. Problem v strnjenem mestnem jedru ni tako pereč kot na obrobju mesta, kjer na primer ponekod v Ljubljani naselja še sedaj nimajo vodovoda oz. primerne oskrbe s pitno vodo. O kanalizacijskem omrežju v ljubljanskih primestjih pa ne gre izgubljati besed. Izboljšanje komunalne oskrbe Ljubljane in njenega primestja seveda ni predmet te naloge, vendar bo način reševanja najbrž ena izmed prednostnih nalog mesta, sistemi financiranja in vzdrževanja pa predmet polemik (Zore, 1992). Kot oprijemljiv in nedvoumen podatek za ugotavljanje gravitacijsko-funkcijskih središč v Ljubljani smo upoštevali predvsem dostopnost do storitev mestnega potniškega prometa (vpeljane linije, bližina postaj MPP), poleg tega pa v informativni obliki, med ostalim, tudi naslednje podatke: - cestna dostopnost, priključenost na mestno ali lokalno kanalizacijsko omrežje, (ne)odvisnost v oskrbi s pitno vodo (priključenost na mestni vodovod ali oskrba iz lokalnih zajetij), način odvoza komunalnih odpadkov, (ne)priključenost na mestni toplovod, (ne)priključenost na mestni plinovod, — oskrba s PTT-storitvami (pošta, telefonske napeljave), — (ne) priključenost na kabelsko TV-omrežje, — oskrbo z elektriko ipd. Med komunalno-upravljalska merila členitve bi sodilo tudi upravljanje s stavbnimi zemljišči, vendar bo ta v pristojnosti višje enote (mesta ali mestnega okraja), tako tudi prostorski, tj. inšpekcijski nadzor, in ju tu ne bomo natančneje navajali oz. bi ju lahko uvrstili v posebno poglavje. C. Gravitacijsko-funkcijska merila Opredelitev gravitacijsko-funkcijskih središč v Ljubljani daje možnost razvoja manjših lokalnih skupnosti znotraj mesta. Z vidika urbanistične načrtovalske prakse te četrti lahko pojmujemo kot karseda homogene prostorske entitete z jasno določenimi mejami ter notranjo hierarhijo. V nekem smislu jih lahko pojmujemo kot enovita sosedstva ali več sosedstev, če je opredelitev za združevanje bolj racionalna. I). Razvojno-varovalna merila a) Rob mesta To prvo merilo je pri določanju pristojnosti mestne občine in iz nje izvirajoče moči posameznih četrti, ki mesto sestavljajo, morda najpomembnejše izmed vseh. Rob mesta konkretno ne vpliva na notranje delitve mestnega območja, vendar bo pri nadaljnjem upravljanju mestnega prostora (in zunajmestnega prostora, zajetega v vplivnem področju mesta) zelo pomembna kategorija. V raziskavi smo upoštevali statistični obseg mesta Ljubljana, ki je v bistvu le strnjeni del mesta ali mestne zazidave. Gravitacijsko-funkcijsko območje mesta (kot središča) pa sega bistveno dlje. V anketi o upravni organizaciji Ljubljane iz leta 1991 (Kos, 1991) je večina vprašanih odgovorila, daje dobro, daje mesto neposredno povezano s svojim zaledjem, nekaj manj pa, da so problemi podeželja povsem drugačni, oz. da ni dobro, da mestne občine obsegajo tudi nemestne predele. V funkcijskem smislu lahko vprašanje postavimo drugače, in sicer, kje se mesto konča oz. kje se podeželje začne, ali v upravljalskem, do kod sega moč vpliva bodočega mestnega sveta. Ljubljana je kot prestolnica Slovenije rezervat delovnih mest, središče slovenskega prometnega križa, in ne nazadnje, edino resnično gravitacijsko središče v Sloveniji. Ob amputaciji velikega dela nemestnega in kmetijskega zaledja pa lahko postane območje prostega lova po prostoru manjših občin v okolici. Na omenjeni problem opozarjajo tudi dogajanja po sprejetju Generalnega urbanističnega načrta (mesta Ljubljana) leta 1969, ko je v mestnem prostoru prišlo do različnega obravnavanja v bistvu enotnega prostora. Naselja individualne zazidave, ki so nastala na robu tedaj opredeljenega mestnega območja, so zdaj na manj kot petnajstminutni avtomobilski razdalji od središča mesta in deležna vseh ugodnosti (lokacijskih, komunalnih in gravitacijskih), ki jih takšna lega ponuja (Mikuž, Dekleva 1991, Dekleva 1992). Pri tem mislimo na zazidave ob Tržaški cesti proti Vrhniki, ob Celovški cesti proti Škofiji Loki in Kranju, ob Dunajski cesti proti Domžalam in Kamniku ter ob Cesti v Hrušico na južni, golovški strani. Lokacija domžalske obrtne cone v Trzinu najbrž ni posledica funkcionalne gravitacije tamkajšnjih dejavnosti proti Domžalam! b) Varovanje zunanjih praznih območij Bežen pogled na karto gostote poselitve na območju petih ljubljanskih občin pokaže, da je prostor večinoma slabo poseljen. V ta območja sodijo — pač primemo logiki dejavnosti — tudi neposeljeni ali slabo poseljeni prostori kmetijskih operacij, industrijskih območij, nekmetijskih površin, varovanih površin ipd., ki so koncentrično razporejene po celem obodu strnjenega dela mesta. V predlogu upravne delitve na večje število manjših občin vsa ta področja redke naselitve ostanejo zunaj območja mesta Ljubljana. Območja posebne skrbi pred neustrezno namembnostjo (ali pa kakršno koli produktivno namembnostjo, če smo bolj natančni) so zlasti Barje (v celoti), Polhograj-sko-škof|eloško hribovje, Posavsko hribovje, Golovec, severni breg reke Save idr. Sodimo, da ta območja ne morejo biti izvzeta iz načrtovanja izrabe prostora mestne občine oz. mesta Ljubljana. c) Varovanje notranjih praznih območij Poleg dejansko neposeljenih površin v statističnem ali strnjenem območju Ljubljane in površin, namenjenih industriji, sodijo v ta sklop tudi območja bodoče rehabilitacije ali reurbanizacije, pač v skladu s razvojno strategijo mesta (obsežna območja opuščenih vojašnic, in sanacije opuščenih industrijskih obratov, gramoznic, glinokopov, kamnolomov ipd.). Prav tako tudi varovana območja (npr. zajetja pitne vode, varovani pasovi vodotokov, sklenjena območja zelenih površin, npr. Golovec, Rožnik, desni breg reke Save ipd.). Pri predlogu členitve smo ta območja v največji možni meri ohranili enotna, t.j. celovita, torej priključena ali vsebovana v posamezni mestni enoti. Kot notranja prazna območja smo pogojno razumeli tudi območja, ki po gravi-tacijsko-funkcijskih merilih sodijo v tretjo skupino podsredišč, t.j. območja, kjer je treba vzpostaviti nova podsredišča oz. kjer obstoječe ali nove urbane razmestitve to zahtevajo. d) Problem suburbanizacije Problem suburbanizacije se formalno navezuje na problem opredelitve mestnega roba. Gre za območja v okolici mest, ki jih označujejo nizka gostota prebivalstva, gradnja predvsem individualnih, enodružinskih hiš, majhno število delovnih mest in dobra prometna dostopnost do mesta, ali bolj poetično, območja bega prebivalcev iz mesta v območja manjše koncentracije (Ravbar, 1992). Suburbanizirana območja postajajo (v formalnem smislu) prehodna območja med mestom in podeželjem, kajti značilnost urbanizacije v Sloveniji je taka, da obsežnih vmesnih prostorov med podeželjem in večjimi mesti ni. Vsebinsko ali kulturno gledanje na suburbanizacijo lahko ta pojav označi kot agresijo na ruralni prostor. Suburbanizacija pomeni kontinuiteto prostora mesta s prostorom podeželja, hkrati pa tudi diskontinuiteto v naselbinskem tkivu s podeželju neznačilno gradnjo in spreminjanjem rabe zemljišč. Ob tem pa prinaša hude obremenitve na okolje zaradi dnevno migracijskih tokov v zaposlitvena središča, t.j. mesta. Strokovnjaki označujejo suburbanizacijo kot postmoderni ali bolj natančno postindustrijski pojav, pri katerem ugodnosti dekoncentriranega okolja — bogatejši javni standard nadomeščajo nekdanjo prednost bivanja v mestnem središču. Značilnosti suburbanizacije v Sloveniji, še zlasti v Ljubljani, kažejo, da v tem prostoru ta sicer avantgardni družbeni pojav ni tako sijajen. Nelogičnost zazidave, neracionalna izraba prostora, slaba terciarna opremljenost, komunalne zagate in temu primerno (v bistvu) reven bivalni standard so prej znanilci dezurbanizacije, t.j. uničenja mestnega prostora (pa tudi narave in obstoječih ali prej navzočih antropogenih danosti oz. kulturne krajine), kot pa česar koli drugega. E. Historično-idcntiflkacijska merila Vlogo nekdanjih samostojnih naselij zdaj v precej zoženi obliki opravljajo krajevne skupnosti. Če so ta naselja ostala kolikor toliko homogena, t.j. konsistentna, in se niso zlila z ostalo zgrajeno strukturo, še zmeraj pomenijo podlago za pripadnostmi razmerja tam živečih prebivalcev, npr. Bizovik (v anketi je to naselje, čeprav je opremljenost naselja z mestnimi — komunalnimi in terciarnimi ugodnostmi slaba, opredeljeno kot gravitacijsko funkcijsko središče!). Nekdanja naselja so praviloma še zmeraj težišča razvoja in središča življenja nekaterih mestnih podenot in so v identifikacijskem smislu pomembna. Toda starost ni edino merilo. Da bi bilo mogoče okrepiti identifikacijske dejavnike posameznih četrti ali podenot v mestu, je treba odgovoriti na vprašanje, kaj je treba določiti, da bi vizualno, programsko in identifikacijsko zaznali nekakšno homogenost, zaokroženost ali vsaj funkcionalno sklenjenost teh četrti. Identifikacija, participacija in moč vplivanja četrti Razprava o zaznavi mesta, t.j. mestnega prostora in prostora četrti, je pomembna zlasti z vidika okrepitve občutka pripadnosti prebivalcev območju, kjer pre- bivajo. Izključujemo vsako nostalgično razlago pripadnosti kraju in govorimo izključno o pripadnosti kot volji do sodelovanja pri upravljanju četrti in pri urejanju lastnega prostora. Homogenost območij — četrti v tem primeru ni zahteva po fizični sklenitvi območij četrti (ker je to na terenu nemogoče), ampak pomeni potrebo po večji transparentnosti oblasti v mestu med različnimi ravnmi upravljanja. Pomeni tudi nujno vzpostavitev mehanizmov, ki omogočajo sodelovanje prebivalcev. Predvsem pa pomeni opredelitev obsega pristojnosti teh podenot. Morda je slednje celo najpomembnejše. Potrebo po krepitvi identitete posameznih mestnih členov razumemo v identifikacijskem pomenu za lokalno prebivalstvo, kar pa nikakor ne pomeni potrebo po decentralizaciji mestne oblasti. Izkušnje sedanje upravne organizacije ali delitve na mesto in pet občin, kjer so tudi občine opravljale določene “državne” funkcije, narekujejo ravno nasprotno (Bežan, 1993). Grobo rečeno, decentralizacija mestne oblasti (zlasti ne za območje, ki je v bistvu “amputirano” območje sedanjih petih ljubljanskih občin) ni potrebno. Treba je doseči enovitost upravljanja mesta, hkrati pa zagotoviti dovolj svobode pri urejanju lastnih zadev posameznih sestavnih členov mesta. Na potrebo po enotni občini so opozorili tudi odgovori anketirancev leta 1991 (Kos, 1991). Na glavno vprašanje, ali naj bo Ljubljana enotna ali razdeljena na pet občin, je večinski odgovor bil, da mora biti Ljubljana enotna. Podobno seje večina vprašanih identificirala predvsem z mestom Ljubljana in ne z eno izmed petih občin, ki jo sestavljajo. Identifikacijski dejavniki očitno presegajo neke arbitrarne, upravne odločitve. 3. Demografski in prostorski razvoj Ljubljane po letu 1953 Dobrih 40 let je minilo, odkar je dr. Igor Vrišer v knjigi “Razvoj prebivalstva na območju Ljubljane” orisal širjenje Ljubljane v obdobju 1869 do 1953. Dela se je lotil zelo sistematično tako z vidika ozemeljske širitve mesta kot razvoja prebivalstva. Po tem obdobju podobna raziskava ni bila več narejena predvsem zato, ker so se administrativne in statistične enote oziroma meje pogosto spreminjale in je bila na ta način onemogočena kakršna koli primerljivost podatkov. V naši raziskavi smo se odločili, da najprej naredimo rekonstrukcijo nekdaj samostojnih naselij v Ljubljani in skušamo s podrobno analizo ugotoviti, kakšne prostorske in demografske spremembe so v povojnem obdobju nastajale na območju današnje Ljubljane. Za prikazovanje podatkov smo uporabili: digitalizirane teritorialne enote (popisni okoliš, statistični okoliš, katastrska občina, krajevne skupnosti (Republiški geodetski zavod), - podatke popisa prebivalstva iz leta 1991 po popisnih okoliših, ki jih je posredoval Republiški zavod za statistiko, površina po popisnih okoliših (Republiški geodetski zavod), metodološka izhodišča prikazovanja podatkov, kot jih je opredelil I. Vrišer v svoji raziskavi (Vrišer, 1956). Kot pomoč za ugotavljanje sprememb in širjenja območja Ljubljane smo uporabili tudi karto ROTE iz let 1990 v merilu 1 : 5000. Na karti so vrisane meje statističnih okolišev, katastrskih občin in meje krajevnih skupnosti. Da bi bila naša analiza čimbolj primerljiva z Vrišerjevo študijo, smo skušali s pomočjo statističnih okolišev rekonstruirati vsa naselja na območju Ljubljane, ki so bila še leta 1953 samostojna. Vrišerje v svoji raziskavi Ljubljano razdelil na 2 območji: 1. mesto (mestno središče, predmestje), 2. ožje gravitacijsko območje (obmestje). V ožjem mestu razlikuje: a. mestno središče (staro mesto in mestno jedro), b. predmestja. Mestno jedro je leta 1953 obsegalo približno območje današnje občine Ljubljana Center ter del ozemlja v občinah Ljubljana Šiška, Bežigrad, Vič-Rudnik in Moste-Polje. Število prebivalcev je v starem mestnem jedru v povojnem obdobju ves čas nazadovalo, do leta 1981 za 32%, do leta 1991 pa kar za 41 %. Sprva se je razvoj intenzivneje širil proti severu, torej proti Šiški in Bežigradu, po letu 1970 pa so nastala nova zgostitvena jedra okrog nekdanjih lokalnih središčih: Polje, Šentvid, Črnuče. V ožjem gravitacijskem območju pa razlikuje: a) urbanizirana naselja, ki so se v preteklosti zaradi intenzivnejše povezave z mestom ali zaradi industrializacije izredno širila (Šentvid, Poljane, Polje, Vevče, Stožice, Mala vas, Črnuče itd), in b) agrarna in polagrarna naselja, katerih stagnacija ali rast kažeta, da se še niso otresla svojega kmečkega značaja, čeprav so nekatera zaradi bližine mesta gospodarsko in kulturno z njim tesno povezana (Sostro, Zadvor, Sneberje, Jarše). V povojnem obdobju smo priča izredno hitremu prostorskemu in demografskemu širjenju Ljubljane. Še leta 1953 je živelo v Ljubljani (ki je obsegalo mestno središče in predmestja Trnovo, Dolenjsko predmestje, Moste, Bežigrad, Zgornja Šiška) 154.700 prebivalcev, leta 1981 253.000 (meja mesta Ljubljane se pomakne močno navzven: v Šiški vse do Šentvida, za Bežigradom do Črnuč, v Mostah do Polja), leta 1991 pa 267.008 (območje mesta ostane približno enako veliko kot leta 1981). TACO yoCXJl MMflM M£0M0 OftA&ÖMtt J StÄKftiCf ni rekonstr * Podgrad 172 192 192 -> ni rekonstr Beričevo 276 406 407 147 Brinje 97 152 162 167 Dol' 136 239 218 160 Kleče/Dolu 153 148 131 86 Rašica 96 120 127 132 Draževnik 21 53 64 304 Komanija 38 75 72 189 Razori 68 108 115 169 Skupaj 3867 3912 3905 101 * Nasel ja, označena z zvezdico, so danes prikl jučena Ljubl jani. Preglednica 6: Gibanje števila prebivalcev po posameznih letih 'l ip naselij 1869 1880 1890 1900 1910 1931 1953 1981 1991 Polagrarna Št. 8859 9615 10007 10352 10625 12915 15823 30882 33695 naselja Indeks 100 108 113 117 120 146 179 349 380 Agrarna Št. 4040 4042 4085 3999 3822 4059 3867 4530 3905 naselja Indeks 100 100 101 99 94 100 96 112 97 Značilnosti prostorskega in demografskega razvoja Ljubljane I/ analize rasti števila prebivalcev v Ljubljani v letih od 1869 do 1953 je razvidno, da so se v prvem obdobju (v letih od 1869 do 1890) razvijali predvsem Trnovo, Vič, Bežigrad in Vevče. V letih od 1890 do 1910 se okrepi gradnja na Viču, za Bežigradom ter v Šiški in Mostah. Od leta 1910 do 1931 se prenese razvoj na območje Polja in Zaloga predvsem zaradi odpiranja novih delovnih mest v industriji. V letih od 1931 do leta 1953 se je Ljubljana prostorsko razvijala proti Zgornji Šiški in Stožicam oziroma Brinju in v Polje. 1890 - 1910 1910 - 1931 LEGENDA: GOSTOTA [ | 0 • 100 % I' I 500 1000 % |_ J 100 250 % 1000 -1500 % I ] 250 500 % |[||UIU nad 1500 % Karta 2: Porast prebivalstva Vir: 1. Vrišer: Razvoj prebivalstva na območju Ljubljane, Ljubljana 1965. 22 • POLJE Statistični obseg Ljubljano med leti 1953-1971 Statistični obseg Ljubljane med leti 1971-1981 Statistični obseg Ljubljane po letu 1981 Ime nekdaj samostojnega naselja Avtof karte: Angelca Rus, dipl. geogr Karto izdelal: Ivan Stanič, dipl. inž. arh. Opomba Upoštevan je statistični obseg L|ubljane Viri: Angelca Rus, Ivan Stanič: Členitev mosta Ljubljana, Ul RS, 1993, str 45. ROTE, Geodetski Zavod RS Zavod RS za Statistiko Karta 3: Rast Ljubljane od leta 1953 do danes Po letu 1953 seje Ljubljana sprva razvijala v smeri proti Bežigradu in Šiški. Tedaj so bili še razmeroma močni centri Šentvid, Črnuče in Polje. Zato so si ta centralna naselja v prvi fazi priključevala tudi okoliška naselja. Kasneje, od leta 1971 do leta 1981, seje Ljubljana na severu razširila vse do Save, čez Savo pa sije priključila Črnuče z okoliškimi naselji. V občini Moste-Polje so se priključevanja izvršila po letu 1981, čeprav naselja tega območja prvotno še niso bila funkcionalno povezana z Ljubljano — razen z dnevno delovno migracijo kajti ločevala jih je industrijska cona v Mostah. Vidne spremembe nastanejo z izgradnjo stanovanjske soseske v Štepanjskem naselju in v Fužinah. LEGENDA Statistična mejo Ljubljane Meja občine Meja popisnega okoliša Neposeljen popisni okoliš Industrijska cona Gostote (prebivalcev/ha): do 0.90 0.91 - 2.50 2.51 • 5.00 5.01 - 800 8.01 • 30.00 30.01 - 70.00 nad 70.00 Avtor karte: Angelca Rua, dipl. geogr. Karto Izdelal: Ivan Stanič, dipl. ini. arh. Viri: Angelca Rus, Ivan Stanič: členitev mesta Ljubljana, Ul RS. 1993, sv. 47 ROTE Ljubljana, Geodetski Zavod RS Zavod RS za Statistiko Karta 4: Gostota prebivalstva na hektar po popisnih okoliših leta 1991 Karti 2 in 3 prikazujeta nekoč neodvisna naselja okoli Ljubljane, stopnjo urbaniziranosti podeželskih naselij okoli Ljubljane leta 1953 in spremembe v statističnem obsegu mesta Ljubljana od leta 1953 do danes. Karta 4 prikazuje gostoto prebivalcev po popisnih okoliših za celotno območje petih ljubljanskih občin. Enota popisni okoliš je statistično opredeljena enota, kjer živi povprečno od 50 do 80 gospodinjstev. O gostoti prebivalcev v samem mestu smo ugotovili naslednje: 1. Naj večja gostota je v samem središču, ter vzdolž Dunajske in Celovške ceste. Sicer pa so med posameznimi poselitvenimi območji opazni precejšnji prehodi, bodisi zaradi industrijskih con ali pa zaradi posebnosti gradnje zlasti zgoščevanja v centrih nekdaj samostojnih naselij. 2. Lepo je viden prehod iz mesta na podeželje, kjer se gostota zelo zmanjša. Ljubljana je sicer v primerjavi z nekaterimi evropskimi mesti redko pozidana. • Vzporedno z zidavo stanovanjskih sosesk so se dograjevali tudi infrastrukturni objekti, kot so pošta, zdravstveni domovi, banke, večje samopostrežne trgovine. Ob tem pa je nastajala tudi nova ponudba storitvenih in oskrbne dejavnosti. 4. Členitev mesta Ljubljane »lede na funkcijsko-gravitacijska območja Glede na vrsto možnih členitev, ki jih v literaturi zasledimo in smo nekatere tudi posebej omenili, smo se pri našem delu odločili, da skušamo z anketiranjem ugotoviti funkcijsko-gravitacijsko pripadnost določenim območjem. Anketiranje je potekalo v dveh stopnjah. Leta 1992 smo s pomočjo prof. dr. I. Vrišerja iz Oddelka za geografijo pri seminarskem delu opredelili vsebinske sklope vprašalnika in izvedli okrog 600 anket. Glede na povratne informacije občanov smo vprašalnik nekoliko spremenili in v letu 1993 opravili drugo stopnjo anketiranja. Skupaj je bilo opravljenih okrog 1270 anket na 330 različnih krajih v Ljubljani. Vprašalnik je bil sestavljen iz treh vsebinskih delov: - prvi del so sestavljali nekateri identifikacijski podatki (ulica, KS, osnovni podatki o osebi, ki je odgovarjala), v drugem delu so vnešeni podatki oziroma odgovori, na podlagi katerih je mogoče določiti funkcijsko-gravitacijsko območje, - z zadnjim delom vprašalnika pa smo skušali ugotoviti, kakšna je pripadnost krajanov določenemu območju, kje vidijo prednosti in slabosti svojega območja, kaj mislijo o določilih Zakona o lokalni samoupravi, po katerih bi bila Ljubljana razdeljena na četrti. Kot podlago za členitev mesta smo vzeli današnji statistični obseg Ljubljane, čeprav se pri tem zavedamo, da ta formalna omejitev urbane aglomeracije na obro- bju mesta ni najbolj ustrezna, saj sega na eni strani vpliv Ljubljane daleč v ruralno zaledje (občina Ljubljana Vič-Rudnik), na drugi pa izloča iz obrobja sklenjeno in z mestom bolj povezano območje domžalske ter vrhniške občine. Taka opredelitev obrobja Ljubljane tudi avtomatično izloča vsa pomembnejša večja naselja -centre, saj so ti danes sedeži sosednjih občin. Tako imamo na ljubljanskem robu le kategorijo centralnih krajev nižje stopnje. Glede na različne možnosti členitve mesta in poznavanje razmer smo se odločili, da upoštevamo kot merila omejevanja območij: — rezultate ankete, naravne dejavnike (reke, geomorfološke značilnosti...), grajene elemente (ceste, železnice), kulturne dejavnike (zgodovinski dejavniki, sklenjenost območij, identifikacij-sko-pripadnostni dejavniki). Upoštevali smo tudi obstoječo administrativno in upravno delitev Ljubljane: območja nekdaj samostojnih naselij, ki so sedaj priključena Ljubljani in se je njihov nekdanji pomen centralnih krajev danes še ohranil (Šentvid. Vevče, Polje, Črnuče...), območja krajevnih skupnosti — enote, ki naj bi na področju lokalne samouprave skrbele za svoje krajane, vendar so v zadnjem času izgubile precejšen delež pristojnnosti, - statistični in popisni okoliš — enote, kjer je možno dobiti zlasti nekatere demografske podatke. Poleg naštetih smo bili pozorni tudi do drugih razmejitev v prostoru. To so: katastrske občine, kjer dobimo prostorske oziroma katastrske podatke, območja župnij, ki zlasti na obrobju mesta omogočajo določeno funkcionalno povezanost ljudi, območja šolskih okolišev. Po analizi, ki smo jo naredili po posameznih teritorialnih enotah, in po primerjavi območij med posameznimi enotami ugotavljamo, da ni povsod usklajen prehod iz ene enote v drugo. Velikost statističnih okolišev je zelo različna, saj se giblje število prebivalcev od nekaj ljudi do 12.000. Tudi krajevne skupnosti so oblikovane različno. Povprečna velikost KS v Ljubljani je okrog 3000 prebivalcev. Vendar je število krajevnih skupnosti različno in znaša od okoli 900 do 13.000 prebivalcev. V mnogih primerih seje pokazalo, da za nekatere krajevne skupnosti ljudje niti ne vedo, kje imajo sedež. Najbolj poznane so tiste krajevne skupnosti, ki imajo sedež v nekdanjem centru (npr. Šentvid, Črnuče, Polje...). Podobno pogojno uporabna enota za mestne prostorske členitve je tudi katastrska občina, čeprav je v predlogu Zakona o lokalni samoupravi bilo priporočeno, da se jih kot podlago za izvedbo teritorialne reforme upošteva. Med izvedbo raziskave se je pokazalo, da se katastrske občine od nastanka v prejšnjem stoletju sicer res niso spreminjale, vendar so zaradi širitve mesta nekatere sklenjene nelogično. Takšen primer je npr. K.O. Barje, ki je nekoč obsegala območje kmetijskih zemljišč od Trnovega do Barja, danes pa je del te katastrske občine povsem zazidan, vmes pa so speljane tudi nove cestne povezave (avtocesta). Zato postane omejitev mesta Ljubljane po katastrskih občinah nelogična, zlasti na južnem delu. Veliko pripomb na terenu je bilo tudi, zakaj za omejevanje ne vzamemo območij župnij. Ugotovili smo, da v mestu pripadnost župniji ne igra iste vloge kot na podeželju. Skušali smo pridobiti podatke, koliko župnije res vežejo ljudi nase, vendar je bil dostopen samo podatek o velikosti župnij in koliko ljudi živi v območju, ne pa tudi podatek o dejanskem številu vernikov. Določitev meja območij Namen te raziskave je bil določiti meje gravitacijsko-funkcijskih območij in tudi nakazati smeri gravitacije občanov za različne stopnje storitev in uslug. Da si gravitacijo lažje predstavljamo v prostoru, smo meje v glavnem zarisali po današnjih mejah krajevnih skupnosti, vendar opozarjamo, da so meje samo ilustrativne. Iz rezultatov ankete o opremljenosti centrov s terciarnimi in kvartarnimi dejavnostmi seje izluščilo 38 sekundarnih centrov, ki pa ne sodijo vsi v isti rang opremljenosti in privlačnosti. V prvi rang centrov, ki imajo vse ali skoraj vse storitvene in oskrbne dejavnosti, sodijo (pri opredelitvi zunanjega roba smo upoštevali statistični obseg Ljubljane): 1. BEŽIGRAD 2. CENTER 3. ČRNUČE 4. DRAVLJE 5. KOSEZE 6. MOSTE 7. POLJE 8. RAKOVNIK 9. STOŽICE- RUSKI CAR 10. ŠENTVID 1 I. ŠIŠKA 12. TRNOVO 13. VIČ Znotraj območij prvega ranga pa so glede na opremljenost tudi centri nižjega ranga. Nekateri centri so že historično znani in ljudje nanje gravitirajo predvsem zaradi zadovoljevanja potreb na nižji stopnji, nekateri drugi, zlasti v območjih novih poselitev (Fužine, Štepanjsko naselje), pa pridobivajo pomen šele v zadnjem času. Izoblikovani centri drugega ranga so: 1. PODUTIK 2. JARŠE 3. ROŽNA DOLINA 4. VRHOVCI BRDO 5. MURGLE 6. RUDNIK 7. ŠTEPANJSKO NASELJE 8. FUŽINE 9. VEVČE 10. ZALOG 11. BEŽIGRAD-SMELT 12. SAVSKO NASELJE 13. KODELJEVO 14. POLJANE 15. PRULE 16. BRINJE Izoblikoval pa seje še tretji sklop centrov, ki se v anketi skoraj niso pojavili, je pa treba nanje opozoriti zlasti z vidika bodočega razvoja Ljubljane. Tu gre za potrebo okrepitve nekaterih centrov v neposredni bližini centra, po drugi strani pa centrov na obrobju mesta, da bodo sposobni povezovati naselja v zaledju, ki danes ležijo zunaj mestnega območja (npr. Sostro). Tretji sklop centrov: 1. SPODNJA ŠIŠKA 2. SOS TRO 3. GALJEVICA 4. ŠENTJAKOB 5. BIZOVIK 6. ČRNA VAS 7. KOZARJE 8. ŠMARTNO pod Šmarno goro Na karti 5 so prikazana območja centrov prvega ranga, centri drugega in tretjega ranga pa so samo označeni s simbolom. V ilustracijo, kako nehomogena je razporeditev obstoječe opremljenosti v Ljubljani, smo izračunali (samo približek, kajti sešteti so prebivalci po krajevnih skupnostih) število prebivalcev po območjih prvega ranga. Zlasti v Mostah je še vedno močna navezanost na same Moste, kar pomeni gravitacijo okrog 47.000 ljudi! • Šentvid STOŽICE ’ RUSKI CAI ČRNUČE IRAVLJE *!ŠJ^Jbežigrad' CENTEI RAKOVNIK < rwX '"Vrt ŠENTVID Avtorja karte: Angelc« Ru«, dipl. geogr. Statistični Obseg Ljubljun. „„ SIInl( dlp, w Karlo Izdelal: Ivan Stanič, dipl. inž. arh. Meia funkcijsko gravitacijskega območja Opomba: Središčo funkcijsko gravitacijskega območja 1 stopnje .... . . .. ... . . 1 “ ’ Upoštevan je statistični obseg Ljublana Središče funkcijsko gravitacijskega območja 2. stopnje ^ Središče funkcijsko gravitacijskega območja 3 stopnje An«*,ca Rus' 'v#n S,an* člani,#v mesla Ljubljana. ' V Ul RS. 1993. str 104. Ime središča 1 stopnje ROTE Ljubljana. Geodetski Zavod RS Zavod RS za Statistiko Karta 5: Gravitacijsko-tunkcijska členitev mesta Ljubljana Preglednica 7: Število prebivalcev leta 1991 v gravitacijsko-funkcijskih območjih prve stopnje Ime območja Število prebivalcev BEŽIGRAD 36.455 CENTER 28.928 ČRNUČE 10.115 DRAVLJE 13.819 KOSEZE 8.345 MOSTE 47.313 POLJE 20.566 RAKOVNIK 9.177 STOŽ1CE 9.857 ŠENTVID 13.169 ŠIŠKA 29.100 TRNOVO 15.614 VIČ 26.311 5. Sklep Z metodo funkcijsko-gravitacijske členitve mesta se nam je v Ljubljani izluščilo 38 centrov, od tega 13 centrov prvega ranga, 16. centrov drugega ranga in 9 centrov tretjega ranga. Ker v zakonu o lokalni samoupravi praktično ni ničesar rečenega o pristojnostih četrti, na tem mestu ne moremo predlagati optimalno število četrti v Ljubljani. Vendar sodimo, da bi morali te skupnosti četrti - opredeliti tako, da se njihov vpliv na višjem nivoju čuti oz. je reševanje njihovih problemov stalno. Slednje sodi med podeljene pristojnosti tem četrtim, brez njih pa je členitev mesta na manjše enote nesmiselna. Instrumentaiizacija četrti kot dejavnika v upravljanju mesta mora biti takšna, da je sistem upravljanja z mestnim prostorom kar se da razviden. Ob takem pojmovanju četrti je treba: 1. formalno vzpostaviti središča tam, kjer že obstajajo, 2. okrepiti obstoječa podsredišča tam, kjer ne dosegajo nujne terciarne opremljenosti, 3. vzpostaviti nova podsredišča tam, kjer obstoječe ali nove urbane razmestitve to zahtevajo. Slednje je mišljeno zlasti tam, kjer so nekoč obstajala definirana naselja, npr. Spodnja Šiška, ali tam, kjer bodo obstajala, npr. Nove Poljane, ki jih lahko upoštevamo kot območja rehabilitacije mesta v prihodnosti oz. območja, v katerih se bo namenska raba zemljišč spreminjala. Ob tem ne moremo mimo trendov v demografskih gibanjih oz. prognoz o številu prebivalstva v Sloveniji v prihodnosti. Demografske ocene predvidevajo zniževanje števila prebivalstva, kar ne pomeni nujno tudi nazadovanja države (ali družbe) v celoti. Spremembe v mestih bodo opazne. Najbrž ni pričakovati take rasti prebivalstva, kot smo jo bili vajeni do sedaj. Pričakovati je premik h kakovostnim spremembam v bivalnih okoljih. Pomanjkanje demografskega potenciala pomeni tudi prevrednotenje večine razvojnih koncepcij večjih mest v Sloveniji, kajti razvoj le večjih centrov bi porušil sedaj obstoječe policentrično ravnovesje naselij. Povzetek V prispevku je v prvem delu opisana problematika prostorske členitve mesta. Sledi opis urbanističnih meril za členitev mesta, opredeljenih zlasti iz urbanistično-načrtovalskega, komunalno-upravljalskega, gravitacijsko-funkcijskega, razvojno-varovalnega in historično-identifikacijskega vidika. Kot podlaga za funkcijsko-gravitacijsko členitev mesta je upoštevan današnji statistični obseg mesta. Znotraj mesta so opazovani in predstavljeni povojni demografski in prostorski razvoj ter identificirano priključevanje nekdaj samostojnih naselij mestu. Z anketiranjem, izvedenim v letih 1992 in 1993, je na eni strani ugotovljena gravitacijsko-funkcijsko pripadnost prebivalcev posameznim območjem v Ljubljani, po drugi pa, kaj ljudje mislijo o predlagani reformi državne uprave in lokalne samouprave. Prispevek sklepa predlog členitve za območje mesta Ljubljana, kjer so zarisana posamezna funkcijsko-gravitacijska območja, ki naj bi bila podlaga za oblikovanje mestnih četrti, odvisno od njihovih pristojnosti. Summary In the first part of the article, the problems of municipal subdivision are described. It is folowed by town-planning criteria, established by the viewpoints of town planning, gravitational-functional trends, development-protection problems, municipal-administrative needs and historical-identification questions. The basis for the functional-gravitational subdivision of the city were the present statistical limits of the city. Postwar demographic and spatial development of the city is shown, as well as the annexation of formerly independent settlements to Ljubljana. Through surveys conducted in 1992 and 1993, the gravitational-functional attraction of inhabitants to specific parts of the city was determined on the one hand. On the other, views on the proposed reform of national government and local autonomy were obtained. The article is concluded by a proposal of functional-gravitational areas in Ljubljana, which can be used as a basis for forming city subdivisions, depending on their competences. Literatura in viri: Bežan, M., 1993: Razmere v Ljubljani v luči strateških opredelitev njenega razvoja, v: Nacionalna strategija prostorskega razvoja Slovenije, Zbornik 12. Sedlarjevo srečanje (Ivan Stanič, ur ), ZDUS, str. 57-59, Postojna. Boustedt, O., 1975.: Grundriss der Empirischen Regionalforslung, Hannover. Broadbent, G.. 1990: Emerging koncepts in urban space design, Van Nostrand Reinhold, New York. Dekleva, J., 1991: Dejavniki razvoja poselitve Ljubljane. Urbanistični inštitut RS, Ljubljana. Dekleva, J., 1991: Razvojna strategija mesta Ljubljane: Vprašanja in predlogi za razpravo. Urbanistični inštitut R Slovenije, Ljubljana. Eco, U., 1980: Function and Sign - The Semiotics of Architecture, v: Symbols and Architecture (G. Broadbent, R. Bent in C. Jenks, ut\), John Wiley & Sons, str. 11-69, New York. Gantar, P., 1993: Sociološka kritika teorij planiranja. Fakulteta za družbene vede, Ljubljana. Gantar, P., 1982: Urbanizem v razmerju do načina družbene produkcije in reprodukcije, rokopis. Geodetski zavod R Slovenije, 1993: Podatki registra osnovnih teritoralnih enot za 5 ljubljanskih občin, magnetni medij. Jakoš, A„ 1993: Demografske spremembe in mesta v Sloveniji, Urbani izziv Mesto: bivanje in stanovanje, št. 23-25, Ul RS, Ljubljana. Korošec, B„ 1991: Ljubljana skozi stoletja: Mesto na načrtih, projektih in v stvarnosti, Mladinska knjiga. Kos, D„ 1991: Institucionalna in socialna inkongruenca mestne skupnosti, Urbani izziv Prenova, št. 21/22, IJI RS, str. 96-99, Ljubljana. Lichtenberger, E., 1986: Stadtgeographie 1: Begriffe, Konzepte, Modelle, Prozesse. B.G. Teubner Stuttgart, Stuttgart. Mestna geodetska uprava, 1993: Podatki o teritorialnih enotah, Ljubljana. Mesto Ljubljana, 1992: Mestna občina Ljubljana (MOL), Inštitut za javno upravo pri pravni fakulteti v Ljubljani, Strokovne službe mesta Ljubljane, Ljubljana. Mesto Ljubljana, 1993: Nove ljubljanske občine v številkah: po popisu prebivalstva 1991., Mestni zavod za informatiko. Projektni svet za loklano samoupravo mesta Ljubljana, Ljubljana. Mesto Ljubljana, 1993: Informacije: Lokalna samouprava, Mestni zavod za informatiko, Ljubljana. Mikuž, S„ 1991: Urbanistična kontrola na območju ljubljanskih občin, v: Jože Dekleva et. al., Dejavniki razvoja poselitve Ljubljane, Ul RS, str. 90-130 Ljubljana. Mušič, V., 1962: Centri v naselju, Urbanistični inštitut R Slovenije. Mušič, V., 1988: Raznolike podobe Ljubljane, Dnevnik, 16. 4. 1988. Mušič, V. et al„ 1991: Regulacijske prvine med arhitekturo in urbanizmom, Ul RS, Ljubljana. Nadškofijski ordinariat Ljubljana, 1981: Prebivalci ljubljanske nadškofije po župnijah ob popisih prebivalstva v letih 1948, 1953, 1961, 1981. Ljubljana. Pak, M., 1971: Geografski učinki socialne deformacije v nekaterih predelih slovenskih mest. Geografski vestnik, XLIII, Ljubljana. Peyke, G., 1989: Testrechnungen zur Abgrenzung von Agglomerationsräumen, Akademie für Raumforschung und landesplanung, Hannover. Predlog zakona o lokalni samoupravi, Poročevalec, oktober, 1993. Predlog zakona o upravi, Poročevalec, julij, 1993. Primerjalne prednosti Ljubljane v razvoju urbanih centrov regije Alpe-Jadran, Urbanistični inštitut RS, Ljubljana 1993. Ravbar, M., 1992.: Suburbanizacija - - stalnica ali epizoda v razvoju slovenskega podeželja, Urbani izziv, št. 21/22 — planiranje in urejanje podeželja. Ul RS, str. 5-10, Ljubljana. Ravnikar, E., 1993: Razmišljanja o Ljubljani leta 1946. Urbani izziv, št. 23-25 Mesto: bivanje in stanovanje, Ul RS, Ljubljana. Razmišljanja o Ljubljani: Ob anketi o razvoju Ljubljane, (Breda Ogorelec, Tomaž Souvan, ur ). Mesto Ljubljana, 1991. Rebernik, D., 1992: Členitev Ljubljane na mestne četrti, diplomska naloga, Filozofska fakulteta. Rus, A., Stanič, L, 1993: Členitev mesta Ljubljana, Ul RS, Ljubljana. Šubic- Kovač, M.,: Nekateri vidiki ocenjevanja vrednosti stavbnih zemljišč pri nas, v: Nacionalna strategija prostorskega razvoja Slovenije. Temlitz, K., 1985: Stadt und Stadtregion, Westermann, Braunschweig. Vrednotenje modelov razvoja Ljubljane z vidika razporeditve prebivalstva, delovnih mest in izrabe tal, Urbanistični inštitut SRS, Ljubljana 1985. Vrišer, L, 1956: Razvoj mesta Ljubljane. Ljubljana. Vrišer, L, 1964: Geografska izhodišča pri omejevanju mest in njihovih vplivnih območij. Urbanistični inštitut R Slovenije, Ljubljana. Vrišer, L, 1984: Urbana geografija. Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, Ljubljana. Zavod R Slovenije za statistiko: Osnovni demografski podatki za leto 1991 po popisnih okoliših, 1992. Zbornik 12. Sedlarjevo srečanje (Ivan Stanič, ur.), ZDUS, str. 155-158, Postojna 1993. Zore, J., 1992: Sanacija podeželja z upoštevanjem minimalnih standardov komunalne oskrbe, Urbani izziv, št. 21/22 — planiranje in urejanje podeželja, Ul RS, str. 61-71, Ljubljana. MORFOLOŠKA IN SOCIALNOGEOGRAFSKA STRUKTURA CELJA Dejan Rebernik* l/.vleček V razpravi je na podlagi analize prostorske razporeditve nekaterih morfoloških elementov in izbranih skupin prebivalstva opisana morfološka in socialnogeografska struktura mesta Celje. Namen raziskave je omejitev homogenih socialnogeografskih mestnih območij in določitev osnovnih značilnosti njihove prostorske razporeditve. Ključne besede: Morfološka struktura, socialnogeografska struktura, socialna diferenciacija prebivalstva, prostorska razporeditev socialnih skupin, degradacija okolja v mestih, Celje. MORPHOLOGICAL ANI) SOCIO-GEOGRAPHIC STRUCTURE OF CELJE Abstract Morphological and socio-geographic structure of Celje town is described in the paper, proceeding from the analysis of spatial arrangement of certain morphologic elements and selected groups of population. The purpose of this investigation is to delineate homogenous socio-geographic urban areas and to specify basic characteristics of their spatial arrangement. Key words: Morphological structure, Socio-geographic structure. Social differentiation of population. Spatial arrangement of social groups. Environmental degradation in towns, Celje. Uvod Mesto je glede na socialno sestavo prebivalstva heterogen prostor. Prostorska razporeditev različnih socialnih skupin, ki so odraz socialno-ekonomske, poklicne, etnične, verske, rasne, starostne in izobrazbene strukture mestnega prebivalstva, je med drugim odvisna od stopnje družbeno-ekonomske razvitosti, urbanizacije in ’ Dipl. geog. in prof. franc.. Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 2, Univerza v Ljubljani, 61 000 Ljubljana. socialne diferenciacije prebivalstva. Tako so se v različnih delih sveta, v družbah z različno stopnjo gospodarske razvitosti in različno družbeno ureditvijo ter urbano tradicijo, oblikovala mesta z različno socialnogeografsko strukturo. Socialna diferenciacija prebivalstva je kljub 45 letom socialistične družbene ureditve stvarnost tudi v Sloveniji. Proces razslojevanja prebivalstva se je močno pospešil predvsem v zadnjih petih letih. Ena od nalog slovenske urbane geografije je ugotoviti, kakšni so prostorski učinki tega procesa, zlasti v mestih, kjer je na majhni površini zbrano prebivalstvo z zelo različno socialno strukturo. Socialnogeografska analiza temelji na prikazu socialne sestave mestnega prebivalstva in prostorske razporeditve posameznih socialnih skupin. Toda socialna struktura prebivalstva v mestu je v tesni in obojestranski povezavi z morfološko in fiziognomsko strukturo mesta. Mestni tloris, pozidane in nepozidane površine, fizični objekti, od stanovanjskih zgradb, industrijskih območij do prometnic, sestavljajo urbano pokrajino. Morfološko-fiziognomska struktura je rezultat razvoja mesta v različnih zgodovinskih obdobjih in se spreminja mnogo počasneje kot socialna in funkcijska struktura. Tako se v fizignomski strukturi zrcalijo nekdanje funkcije nekaterih mestnih predelov, po drugi strani pa se v stare morfološke oblike naseljujejo nove funkcije (Ilešič, 1979, stran 22). Iz navedenih razlogov je bila v socialnogeografsko analizo vključena tudi analiza nekaterih mestnih morfoloških elementov in njihova povezava s socialno strukturo prebivalstva. Degradacija okolja v mestih je postala eden izmed glavnih dejavnikov neprivla-čnosti bivnjskega okolja in zato bistveno vpliva na socialno strukturo prebivalstva. Tako je bila v analizo vključena tudi ekološka členitev mesta glede na degradacijo okolja in njen vpliv na socialno strukturo prebivalstva. Namen raziskave je ugotoviti in omejiti homogena socialnogeografska območja ter analizirati njihovo prostorsko razporeditev ter odvisnost od morfoloških in ekoloških sestavin. Poleg tega smo na podlagi kakovostnih meril poskusili oceniti stopnjo prostorske socialne diferencacije prebivalstva. Metodologija morfološke in soeialnogeografske analize mesta Celja Morfološka in socialnogeografska analiza (na primeru) mesta Celje temeljita na izdelavi in analizi kart, ki prikazujejo strukturo stanovanj in stanovanjske gradnje ter prebivalstva po popisnih okoliših. Izbrani so bili tisti vidiki zgradbe stanovanj in prebivalstva, ki po avtorjevem mnenju najbolj celovito kažejo morfološko strukturo in socialno sestavo mestnega prebivalstva. Uporabljeni so bili rezultati popisa prebivalstva iz leta 1991, z izjemo podatkov o bruto odmerjeni dohodnini, ki so iz leta 1992. Tako so bile izdelane naslednje karte: — Delež stanovanj, zgrajenih (ali obnovljenih) do leta 1918 - Delež stanovanj, zgrajenih (ali obnovljenih) v letih od 1919 do 1945 — Delež stanovanj, zgrajenih (ali obnovljenih) po letu 1945 - Delež stanovanj, zgrajenih (ali obnovljenih) v letih od 1946 do 1970 -— Delež stanovanj, zgrajenih (ali obnovljenih) po letu 1971 — Gostota prebivalstva — Delež stanovanj v večstanovanjskih hišah Bruto dohodnina na prebivalca Delež industrijskih in podobnih delavcev Delež vodilnih delavcev — Delež nezaposlenih - Delež prebivalcev s končano osnovno šolo, nedokončano osnovno šolo ali brez izobrazbe — Delež prebivalcev z višjo ali visoko izobrazbo — Delež neslovenskega prebivalstva — Stanovanjska površina na osebo Izdelava kart temelji na rezultatih popisa prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj iz leta 1991. Pri tem je treba posamezne podatke ovrednotiti in oceniti njihovo uporabnost za našo raziskavo. Podatki o gradnji stanovanj v posameznih časovnih obdobjih nam prikazujejo prostorsko širjenje mesta v izbranih časovnih obdobjih. Glavna pomanjkljivost teh podatkov je, da upoštevajo tudi obnovitev posameznih zgradb oziroma stanovanj, posledica česar je lahko nestvarna slika prostorskega razvoja mesta. Pomanjkljivost je tudi, da so zajeta le stanovanja, tako daje prikazan zgolj razvoj stanovanjskih območij. Podatki o odmerjeni bruto dohodnini na prebivalca za leto 1992 so rezultat posebne raziskave Zavoda Slovenije za statistiko. Sodimo, da je odmerjena bruto dohodnina dovolj stvaren kazalec premoženjskega stanja prebivalstva. Na podlagi kart, ki prikazujejo razvoj mesta v izbranih časovnih obdobjih, in kart, ki prikazujeta gostoto prebivalstva in delež stanovanj v večstanovanjskih hišah, je bila izdelana (delna in nepopolna) morfološka struktura mesta Celje. Za celovito in obširnejšo morfološko strukturo bi bila seveda potrebna natančnejša analiza še nekaterih drugih morfoloških elementov, predvsem analiza mestnega tlorisa, razmerja med pozidanimi in nepozidanimi površinami in gabarita. Ker pa je težišče raziskave na socialnogeografski analizi in prostorskih vidikih socialne diferenciacije prebivalstva v mestu, je ta delna morfološka analiza namenjena predvsem umestitvi socialnogeografske strukture v mestni fizični prostor. Na ostalih kartah je prikazana premoženjska, poklicna, izobrazbena in narodnostna struktura prebivalstva. Na podlagi teh podatkov so bile izdelane še tri karte, ki prikazujejo socialno diferenciacijo prebivalstva v mestu. Določeni so bili trije nivoji socialne stukture: nižja, povprečna in višja socialna struktura. Tako so bila v območja z nižjo socialno strukturo uvrščeni popisni okoliši, ki so izpolnjevali naslednje pogoje: bruto dohodnina na prebivalca manj kot 250.000 tolarjev, - več kot 40 % prebivalstva s končano osnovno šolo, nedokončano osnovno šolo ali brez izobrazbe, manj kot 10 % prebivalstva z višjo ali visoko izobrazbo, več kot 40 % industrijskih in podobnih delavcev, manj kot 5 % vodilnih delavcev, stanovanjska površina na osebo manj kot 20 nr. V območja z višjo socialno strukturo pa so bili uvrščeni popisni okoliši, ki so ustrezali naslednjim pogojem: bruto dohodnina na prebivalca več kot 300.000 tolarjev, manj kot 40 % prebivalstva brez izobrazbe, z nedokončano osnovno šolo ali končano osnovno šolo, več kot 10 % prebivalstva z višjo ali visoko izobrazbo, manj kot 40 % industrijskih in podobnih delavcev, več kot 5 % vodilnih delavcev, manj kot 10 % nezaposlenih, — stanovanjska površina na osebo več kot 20 nr. V območja s povprečno socialno strukturo so bili uvrščeni vsi ostali popisni okoliši. Na ta način so bila izločena območja z bistveno različno socialno strukturo prebivalstva. Sledila je analiza prostorske razporeditve omenjenih območij in njena odvisnost od funkcijske rabe prostora. Izdelana je bila tudi primerjava med to kompleksnejšo socialno diferenciacijo mestnega prostora in deleži posameznih skupin prebivalstva. Za kartografski prikaz in analizo prostorskih podatkov je bil uporabljen GIS-ov računalniški paket IDRISI. Mesina morfološka struktura Mesto Celje je nastalo na južnem robu Celjske kotline, na sotočju Savinje, Voglajne in Hudinje. Srednjeveško mesto seje razvilo na ravnici ob sotočju Savinje in Voglajne. Na jugu je bilo mesto ostro omejeno s strmimi pobočji Miklavževega hriba in Starega gradu, tako daje bil poznejši razvoj in širjenje mesta večinoma usmerjen zahodno in severno od srednjeveškega jedra. Karte 2, 3, 4, 5 in 6 kažejo prostorski razvoj in širjenje mesta v izbranih časovnih obdobjih v 20. stoletju. Karta 2 prikazuje deleže stanovanj, zgrajenih (ali obnovljenih) do leta 1918 Izstopa seveda mestno središče, ki se ujema z obsegom srednjeveškega Celja. Toda tudi znotraj tega območja je nekaj popisnih okolišev z Karta 1: Celje - Mestni predeli in meje popisnih okolišev. nad 75% 50 - 75 % 25 - 50 % do 25 % Karta 2: Stanovanja, zgrajena (ali obnovljena) do leta 1918. manjšim deležem stanovanj iz obdobja pred letom 1918, kar pa je posledica obnavljanja starega mestnega središča. Višji deleži so opazni še na desnem bregu Savinje — Na Bregu (edino predmestno naselje do začetka 19. stoletja), na območju severovzhodno od mestnega središča — Gaberje in Spodnja Hudinja — in v manjši meri tudi na območju Glazije, vasi Medlog in Trnovlje ter Miklavževega hriba in Starega gradu. S tem je določen obseg mesta Celje v začetku 20. stoletja. Širjenje stanovanjskih četiti v medvojnem obdobju prikazuje karta 3. Gradilo se je na obrobju današnjega mestnega središča (Otok in Glazija), nastale pa so tudi četrti Aljažev hrib ter Polule. nad 75 % 50 - 75 % 25 - 50 % do 25 % Karta 3: Stanovanja, zgrajena (ali obnovljena) v letih od 1919 do 1945. nad 75% 50 - 75 % 25 - 50 % do 25 % Karta 4: Stanovanja, zgrajena (ali obnovljena) po letu 1945. 40 Karta 4 prikazuje širjenje območij stanovanjske gradnje po letu 1945. Izstopajo četrti Otok (zahodni del). Dolgo polje, Lava, Ostrožno, Dečkovo naselje, Lava, Zgornja Hudinja, Podgorje in Zagrad. V prvem povojnem obdobju (karta 5) so bile zgrajene soseske Otok, Dečkovo naselje, deloma tudi Zgornja Hudinja, Dolgo polje, Podgorje, Aljažev hrib, Zagrad, Polule, Medlog, Trnovlje, Šmarjeta in Ostrožno. V najnovejšem Času (karta 6) pa je bila gradnja najbolj intenzivna na območju Lave in Nove vasi, v nekoliko manjši meri pa tudi na območju Ostrožnega, Zgornje Hudinje, Zagrada in Polul. nad 75% 50 - 75 % 25 - 50 % do 25 % Karta 5: Stanovanja, zgrajena (ali obnovljena) v letih od 1946 do 1970. Karta 6: Stanovanja, zgrajena (ali obnovljena) po letu 1971. Karta 7 prikazuje gostoto prebivalstva po popisnih okoliših. Iz karte so lepo razvidna območja zgostitve prebivalstva, ki se ujemajo s pretežno stanovanjskimi predeli. Po drugi strani izstopajo območja, ki so namenjena drugim dejavnostim, v pr- vi vrsti industriji in prometu. Območja naj večje gostote prebivalstva se iz mestnega središča, kjer dosegajo vrednosti med 50 do 200 prebivalcev na hektar (razen na vzhodnem robu ob železniški postaji in na jugu ob Savinji), širijo v tri smeri: proti zahodu med Ljubljansko cesto in Savinjo (Otok), proti severu preko Glazije in Dolgega polja do Dečkovega naselja in Nove vasi ter proti vzhodu (Aljažev hrib, Podgorje). Opazen je tudi pas z manjšo gostoto prebivalstva okoli mestnega središča, kjer so locirane javne zgradbe (šole, bolnišnice...). Poleg tega izstopajo še naslednja območja zgostitve prebivalstva: soseske Dolgo polje, Lava, Ostrožno, Zgornja Hudinja, stari del Gaberja ter deloma tudi Polule in Zagrad. S tem so zajete vse večje stanovanjske četrti v Celju. Dobro opazna je razlika v gostoti prebivalstva med soseskami večstanovanjskih hiš in soseskami enodružinskih, prostosto-ječih hiš. V “blokovskih soseskah” Otok, Lava, Dečkovo naselje, Nova vas in Zgornja Hudinja dosega gostota vrednosti med 50 do 200 in več prebivalcev na hektar. V naseljih enodružinskih hiš pa je gostota prebivalstva med 10 in 50 prebivalci na hektar (del četrti Otok, Dolgo polje, Ostrožno, del četrti Nova vas, del četrti Gaberje, Aljažev hrib, Podgorje in Polule). Na robu ožjega mestnega območja pa je pas obmestnih naselij z gostoto med 5 in 10 prebivalci na hektar (Medlog, Lopata, Dobrova, Šmarjeta pri Celju, Trnovlje in Zagrad). Ta pas obmestnih naselij je prekinjen na vzhodu (industrijska cona) in na jugu (veliki nakloni — Stari grad, Miklavžev hrib). Tako vsaj deloma velja, da gostota prebivalsta pada z oddaljenostjo od mestnega središča. Po drugi strani pa je značilna “zvezdna” razporeditev stanovanjskih četrti in vmesnih “klinov”, namenjenih industriji (Dolgo polje, Gaberje) in rekreaciji (Golovec). Območja z visokim deležem večstanovanjskih hiš so prikazana na karti 8. Poleg mestnega središča izstopajo še četrti Otok (zahodni del), Dolgo polje (del), Glazija, Gaberje, Lava (del), Nova vas (del) in Zgornja Hudinja (del). Večje stanovanjske četrti enodružinskih hiš pa so Ostrožno, Trnovlje, Aljažev hrib, Zagrad, Polule, starejši del četrti Otok in deli četrti Lava, Dolgo polje, Nova vas in Zgornja Hudinja. Na splošno velja, da delež večstanovanjskih hiš pada z oddaljenostjo od mestnega središča. Karta 8: Delež stanovanj v večstanovanjskih hišah. S tem so podane nekatere osnovne značilnosti morfološke strukture Celja, ki je omejena predvsem na prostorski razvoj stanovanjske gradnje v 20. stoletju, na razmerje med individualno in družbeno gradnjo ter gostoto prebivalstva. Socialnogeografska struktura temelji na analizi prostorske razporeditve izbranih skupin prebivalstva, kar kaže prostorsko socialno diferenciacijo prebivalstva. Izbrana je bila premoženjska (bruto dohodnina), poklicna (delež industrijskih in vodilnih delavcev ter delež nezaposlenih), izobrazbena (delež prebivalcev z osnovno šolo ali manj oziroma z višjo ali visoko šolo) in nacionalna struktura (delež neslovenskega prebivastva) ter stanovanjski standard (stanovanjska površina na osebo). nad 90% 75 - 90 % 50 - 75 % 10-50% do 10% Socialnogeografska struktura Pri analizi socialne diferenciacije prebivalstva je bistven podatek višina dohodkov. Posredno dobimo informacijo o tem s podatki o odmerjeni bruto dohodnini (za leto 1992). Na karti 9 jasno izstopajo območja z nadpovprečno visoko bruto dohodnino na prebivalca (nad 300.000 tolarjev): večina četrti Otok, Dolgo polje, Medlog, Ostrožno, Polule in Aljažev hrib ter deli četrti Lava, Nova vas, Glazija, Dolgo polje, Zgornja Hudinja in Zagrad. Najvišje vrednosti (nad 400.000 tolarjev) dosegajo tisti deli četrti Lava, Nova vas in Glazija, kjer prevladujejo enodružinske hiše. Vrednosti nad 350.000 tolarjev pa dosegajo deli četrti Ostrožno. Otok, Medlog, Polule in Zgornja Hudinja (enodružinske hiše). Očitno je torej, da imajo najboljšo “premoženjsko” strukturo novejša naselja enodružinskih hiš. Zanimive so velike razlike v soseski Lava: popisni okoliši, kjer prevladujejo enodružinske hiše, dosegajo vrednosti nad 400.000 tolarjev, osrednji del z večstanovanjskimi hišami pa ne dosega niti vrednosti 200.000 tolarjev bruto dohodnine na prebivalca. Najnižje dohodke (bruto dohodnina do 200.000 tolarjev) pa imajo prebivalci četrti Gaberje, Spodnja Hudinja, deli četrti Lava in Zgornja Hudinja (večstanovanjske hiše) in tudi del mestnega središča. Nizko dohodnino (200.000 do 250.000) imajo tudi nekatera obmestna naselja: Babno, Šmarjeta, Podgorje in del Trnovelj ter območje Miklavževega hriba, Starega gradu in Lise. nad 400.000 Sit 350.001 -400.000 Sit 300.001 -350.000 Sit 250.001-300.000 Sit 200.001 -250.000 Sit do 200.000 Sit Iz karte 10 je razvidno, da je delež industrijskih delavcev visok (nad 40 %) v delih mesta s slabšo premoženjsko sestavo: Gaberje, Podgorje, Trnovlje, Šmarjeta, Babno, Miklavžev hrib in Stari grad ter deli mestnega središča in četrti Lava ter Zgornja Hudinja. Delež vodilnih delavcev (karta 11) kaže prav nasprotno sliko. Visok delež (nad 5 %) imajo četrti Otok, Medlog, Ostrožno, Aljažev hrib in Polule. Visok delež vodilnih delavcev in podpovprečno visoki dohodki pa so značilnost Trnovelj in dela Glazije ter mestnega središča in s tem izstopajo od pričakovanj. Izrazito nizek delež vodilnih delavcev (do 3 %) je značilen za dele Gaberja, mestnega središča in blokovske soseske Lava in Zgornja Hudinja. nad 60 % 50 - 60 % 40 - 50 % 30 - 40 % 20 - 30 % do - 20 % Karta 10: Delež industrijskih in podobnih delavcev. nad 10 % 5 - 10% 3 - 5 % 1 - 3 % do 1 % Delež nezaposlenih (karta 12) je nadpovprečno visok predvsem v vzhodnem delu mesta (Gaberje — visok delež industrijskih delavcev z nizko izobrazbo) in v delu mestnega središča, ki ima tudi sicer slabšo socialno strukturo (predel med Trgom V. Kongresa in Vodnikovo ulico). "pl;;! 'HI!!! 1 II .-.^:7.y.\7.v.y v.v: : '■-y.- - ^ nad 20 % ' |F7§ 15 -20% lil 10 ~20% |;|| 5-10% r'v'v’-J do 5 % Karta 12: Delež nezaposlenih. LA; Karta 13: Delež prebivalcev s končano osnovno šolo ali manj Izobrazbena struktura prebivalstva je prikazana na kartah 13 in 14. Visok delež prebivalstva z nižjo izobrazbo ima predvsem vzhodni del mesta (Gaberje, Trnovlje), južno hribovito obrobje (Lisce, Miklavžev hrib in Stari grad), deli mestnega središča in blokovske soseske Lava ter Zgornja Hudinja. Prebivalstvo z višjo ali visoko izobrazbo pa je osredotočeno v starejšem delu četrti Otok (“vilska četrt”), Ostrožnem, delu soseske Lava in Nova vas (enodružinske hiše) ter v četrtih Aljažev Hrib, Dolga vas in Polule. r ;\ Karta 14: Delež prebivalcev z višjo ali visoko izobrazbo. Nacionalno strukturo Celja prikazuje karta 15. Visok delež neslovenskega prebivalstva (največ je Hrvatov, Srbov, Muslimanov in Albancev) je značilen za dele mestnega središča, četrti Gaberje, Trnovlje in Šmarjeta in nekatere popisne okoliše v četrtih Otok, Medlog, Golovec in Polule. O kakšni izrazitejši koncentraciji neslovenskega prebivalstva ne bi mogli govoriti (deloma izstopata četrti Gaberje in Trnovlje). Sklepali bi lahko, da se na splošna visok delež neslovenskega prebivalstva ujema z manj privlačnimi stanovanjskimi predeli v bližini industrijskih območij (to velja predvsem za Gaberje), z mestnim središčem (starejše zgradbe s slabšimi bivanjskimi razmerami) in nekaterimi obrobnimi deli mesta (Trnovlje, Šmarjeta). Zanimivo je, da je v novejših “blokovskih soseskah” (Lava, Nova vas in Zgornja Hudinja) in v soseskah enodružinskih hiš (Lava, Ostrožno, Zgornja Hudinja, Aljažev hrib, Polule) delež neslovenskega prebivalstva zelo nizek. nad 25 % 20 - 25 % 15 -20% 10 - 15 % do 10% Karta 15: Delež neslovenskega prebivalstva. Stanovanjski standard je prikazan na karti 16. Stanovanjska površina na osebo prav gotovo ni edini kazalec kakovostne bivanjskega okolja, je pa statistično dosegljivo in dovolj ilustrativno merilo stanovanjskega standarda. Visoke vrednosti nad 30 m2 25 -30 m2 20 - 25 m2 15 -20 m2 do 15 m2 Karta 16: Stanovanjska površina na osebo. : (nad 25 m2) dosega v starejših (Otok, Glazija, Aljažev hrib) in novejših soseskah enostanovanjskih hiš (Medlog, Lava, Ostrožno, Nova vas, Trnovlje in Polule) ter tudi v nekaterih popisnih okoliših mestnega središča (kar pa je posledica staranja in izsel jevanja mladega prebivalstva iz velikih družinskih stanovanj). Tako se nadpovprečna stanovanjska površina na osebo ujema z višjo socialno strukturo. Izrazito nizke vrednosti (do 20 ali celo do 15 m' na osebo) so opazne v soseskah večstanovanjskih hiš Otok, Lava, Nova vas in Zgornja Hudinja. Ekološka členitev urbanega območja glede na stopnjo degradacije okolja in njen vpliv na socialno strukturo prebivalstva Celje je prav gotovo med najbolj onesnaženimi mesti v Sloveniji, zato je degradacija okolja pomembno merilo privlačnosti oziroma neprivlačnosti bivalnega okolja. Največji onesnaževalci okolja (predvsem zraka) so v starem industrijskem območju vzhodno od Mariborske ceste (Cinkarna, EMO). V tem poglavju so povzete nekatere ugotovitve raziskave dr. Metke Špes “Pokrajinski učinki onesnaževanja okolja v Celju in okolici”. Zanimala nas je predvsem členitev mesta na območja z različno stopnjo degradacije okolja in njen morebitni vpliv na socialno strukturo prebivalstva v posameznih delih mesta. Predpostavljali smo, da je v bolj degradiranih območjih socialna struktura slabša, in obratno, da je za bolj “čiste” dele mesta značilna višja socialna struktura prebivalstva. Avtorica je imisijsko območje Celja, ki obsega vzhodni del Celjske kotline z obrobjem, razdelila na štiri stopnje degradacije okolja. Te stopnje so določene z degradacijskimi koeficienti, ki jih je izračunala na podlagi povprečne letne imisije S02, najvišje koncentracije S02 in obolenja gozdov. Območje z najmočneje degradiranim okoljem obsega staro mestno jedro, del soseske Otok (do Čopove in Dečkove ulice), Gaberje, Aljažev hrib, Podgorje in južno obrobje kotline (Špes, 1985, stran 112). Primerjava s socialno strukturo prebivalstva pokaže, da ima večina stanovanjskih predelov v tako omejenem območju slabo socialno strukturo (Gaberje, deli mestnega središča in soseske Otok, Podgorje). To pa ne velja za starejši del soseske Otok in Aljažev hrib, ki imata visoko socialno strukturo. Gre za starejši četrti enodružinskih hiš z vrtovi (“vile”), ki so bile večimoma zgrajene med obema vojnama, ko to območje še ni bilo onesnaženo do te mere. Tako sta bili v povojnem obdobju z razvojem industrije ti dve “boljši” četrti degradirani in seje bivalno okolje poslabšalo, kar se deloma že pozna tudi pri socialni strukturi prebivalstva (najvišjo socialno strukturo imajo danes namreč soseske v zahodnem delu mesta). Karta 17: Območja z nižjo socialno strukturo. Območja s srednje degradiranim okoljem praviloma obrobljajo močneje degradirana. Srednje degradirano okolje je v mestnih delih Dolgo polje in Spodnja Hudinja in proti vzhodu do Slane. (Špes, 1985, stran 112). Za to območje bi lahko rekli, da ima precej heterogeno socialno strukturo — višjo v delu četrti Dolgo polje in nižjo v Spodnji Hudinji, ki leži tik ob industrijski coni. Karta 18: Območja s povprečno socialno strukturo. 50 Malo degradirano območje je na severni in severozahodni strani mesta že na robu novih mestnih delov Nova vas, Lava in na vzhodni strani pri Bukovžlaku (Špes, 1985. stran 112). V tem pasu ležijo novejše stanovanjske soseske Lava, Ostrožno, Dečkovo naselje, Nova vas in Zgornja Hudinja ter tudi Polule in Zagrad. Nova industrijska cona Dolgo polje med Dečkovo ulico in obvoznico s svojo “čisto” industrijo bistveno ne onesnažuje okolja. Očitno je, da je nižja stopnja degradacije okolja postala v novejšem obdobju pomemben dejavnik izbire lokacij novih stanovanjskih sosesk, ki so vse nastale v najmanj onesnaženem delu Celja. Socialna struktura teh sosesk je zelo heterogena — v večstanovanjskih hišah večinoma nizka, v enodružinskih hišah pa visoka oziroma zelo visoka. Območje z najnižjimi degradacijskimi koeficienti je severno od Škofje vasi, na Ostrožnem, jugozahodno od Anskega vrha in Lise (Špes, 1985, stran 112) ter je tako že zunaj ožjega urbanega območja Celja, kije predmet te raziskave. Ugotovimo lahko, da stopnja degradacije okolja v veliki meri vpliva na privlačnost posameznih delov mesta in s tem na socialno strukturo. Tako so stanovanjska območja z visoko socialno strukturo v zahodnem in severozahodnem delu mesta (Medlog, Lava, Ostrožno, Nova vas) ter južno od Miklavževega gradu in Starega gradu (Polule, Zagrad), kjer je stopnja degradacije okolja nizka. Izjema so starejše “vilske” četrti blizu mestnega središča (Otok, Aljažev hrib). Najslabšo socialno strukturo in hkrati tudi najbolj degradirano okolje pa ima vzhodni, industrijski del Celja Gaberje. r Sklep Za konec socialnogeografske analize podajam oris posameznih delov mesta glede na socialno strukturo njihovega prebivalstva. V oris bodo vključeni tudi nekatre prvine morfološke strukture (predvsem starost stanovanj in razmerje med večstanovanjskimi in enodružinskimi hišami). Kot posebno enoto velja prav gotovo obravnavati mestno središče. Tu se stanovanja umikajo drugim, zlasti storitvenim dejavnostim. V celoti gre za območje z nižjo socialno strukturo. Toda podrobnejša analiza pokaže veliko heterogenost obravnavanega območja. “Boljšo" socialno strukturo imajo robna območja, ki so že zunaj obsega srednjeveškega mesta in kjer prevladujejo meščanske večstanovanjske hiše iz medvojnega obdobja. Te nudijo boljše bivalne možnosti kot stanovanja v osrednjem delu, kjer prevladujejo baročne in klasicistične zgradbe iz 18. in 19. stoletja. To velja predvsem za območje med Vodnikovo, Gregorčičevo in Stanetovo ulico ter za predel med hotelom Evropa in Razvojnim centrom. Najslabšo socialno strukturo po vseh obravnavanih merilih pa ima osrednji del mestnega središča med Vodnikovo, Stanetovo in Zidanškovo ulico ter Trgom Svobode (slaba premoženjska, izobrazbena in poklicna struktura ter visok delež nezaposlenih). Značilen je tudi nadpovprečen delež starega prebivalstva. Kot naslednjo skupino bi lahko izločili soseske enodružinskih hiš iz medvojnega obdobja, ki so bile zgrajene ob samem mestnem središču: Otok (med Jurčičevo, Trubarjevo in Prežihovo ulico), Glazija (Jenkova in Oblakova ulica) in Aljažev hrib. Značilna je visoka socialna struktura (nadpovprečno visoki dohodki, visok delež prebivalcev z višjo ali visoko izobrazbo, visok delež vodilnih delavcev in nizek delež industrijskih delavcev...). Opazen je tudi visok delež starega prebivalstva. Pred prvo svetovno vojno je bilo v mesto vključeno tudi naselje Gaberje, ki je postalo industrijsko in delavsko predmestje Celja. Večina površin je namenjena industriji, stanovanjska območja so izrazitejša le ob Mariborski cesti. Še danes je Gaberje del Celja z najslabšo socialno strukturo, ki jo označujejo nizki dohodki prebivalcev (v povprečju med 50 in 75 % slovenskega povprečja), slaba izobrazbena struktura (delež prebivalcev s končano osnovno šolo ali manj presega 50 %), visok delež nezaposlenih (nad 15%), visok delež industrijskih delavcev (40-60 %). Značilen je tudi visok delež neslovenskega prebivalstva (nad 25 %). Stavbni fond je star (nad 75 % stanovanj je bilo zgrajenih do leta 1945), stanovanjska površina na osebo pa je majhna (okoli 15 m). Poudariti pa je treba tudi izredno slabe ekološke razmere, kar je posledica bližine Cinkarne in drugih industrijskih obratov. Gre torej za zelo problematično, socialno in ekološko depresivno območje. Po vojni so na eni strani gradili večstanovanjske soseske, nekoliko pozneje, predvsem po letu 1960, pa se je razmahnila tudi individualna gradnja enodružinskih hiš. Mesto je ob svoji prostorski rasti vključevalo v urbano tkivo nekdaj pretežno ruralna naselja. Tudi glede na morfološke in socialne elemente lahko ločimo tri tipe novejših stanovanjskih četrti: soseske večstanovanjskih hiš, soseske enodružinskih hiš in pa obmestna naselja enodružinsih hiš. Za Celje je značilno, da večino sosesk sestavljajo tako večstanovanjske (bloki in stolpnice) kot enodružinske hiše. Kljub temu da prostorsko nista ločeni, imata ti dve morfološki obliki zelo različno socialno strukturo. Značilni primeri so soseske Otok, Medlog, Lava, Dečkovo naselje, Nova vas in Zgornja Hudinja. V vseh naštetih soseskah sta vzporedno potekali tako družbena gradnja blokov in stolpnic kot individualna gradnja enodružinskih hiš. Za popisne okoliše, kjer prevladujejo večstanovanjske zgradbe, je značilna nizka socialna struktura. Tako bruto dohodnina na prebivalca ne presega 250.000 tolarjev (pod slovenskim povprečjem), delež visoko izobraženih je nizek (do 10 %), visok pa je delež industrijskih delavcev in nezaposlenih. Nadpovprečen je tudi delež neslovenskega prebivalstva, stanovanjska površina na osebo pa ne presega 20 nr. Slaba socialna struktura je še posebno izrazita v večstanovanjskih zgradbah v soseski Lava in Zgornja Hudinja, v precej manjši meri pa v soseskah Nova vas in Dečkovo naselje. Po drugi strani pa je v istih soseskah, v popisnih okoliših, kjer prevladujejo enodružinske hiše, socialna struktura popolnoma drugačna. Dohodki prebivalcev so visoki (bruto dohodnina na prebivalca v Lavi in Novi vasi presega 400.000 tolarjev, drugod pa se giblje med 300.000 in 400.000 tolarjev), izobrazbena struktura je dobra (delež prebivalcev z višjo ali visoko šolo presega 15%, ponekod pa celo 20 %), visok je tudi delež vodilnih delavcev, malo pa je industrijskih delavcev (do 20 %, ponekod 20-30 %), nezaposlenih (do 5 %) in neslovenskega prebivalstva. Zanimivo je, da ima “najboljšo” socialno strukturo “enodružinski” del soseske Lava, med "najslabšimi” pa je “blokovski” del Lave! Zelo visoko socialno strukturo imata tudi naselji enodružinskih hiš Ostrožno in Polule. Za ti dve naselji veljajo v prejšnjem odstavku naštete značilnosti naselij enodružinskih hiš. Zanimivo je, da ima nekoliko slabšo socialno strukturo osrednji, starejši del Polul, ima pa višji delež starega prebivalstva. Za obmestna naselja, to se pravi za bivša ruralna naselja, ki so bila v urbano območje Celja vključena ob prostorski širitvi mesta, pa sta značilna popolna prevlada enodružinskih hiš in povprečna, ponekod tudi podpovprečna socialna struktura. To velja za naselja Lopata, Šmarjeta, Trnovlje, Podgorje, Zagrad, Miklavžev hrib, Stari grad in Lisce. Med posameznimi obmestnimi naselji pa obstajajo občutne razlike. Tako ima Zagrad precej boljšo socialno strukturo od sosednjega Starega gradu, Miklavževega hriba in Lise. Poskus komleksne klasifikacije popisnih okolišev na tista z nizko, povprečno in visoko socialno strukturo prikazujejo karte 17, 18 in 19. Območja z nižjo socialno strukturo obsegajo precej različne mestne predele. Tako vključujejo staro industrijsko predmestje Gaberje, manjši del mestnega središča, dele novih blokovskih sosesk Lava in Nova Hudinja ter nekatera obmestna naselja (Šmarjeta, Miklavžev hrib, Stari grad in Podgorje). Ugotovimo lahko, daje morfološka zgradba območij z nižjo socialno strukturo precej heterogena. Na drugi strani pa območja z višjo socialno strukturo obsegajo izključno četrti enodružinskih hiš. Od teh sta dve starejši, nastali v medvojnem obdobju (Otok in Aljažev hrib), ostale pa novejše, zgrajena po letu 1960 (Medlog, Ostrožno, Polule, Zagrad in deli sosesk Nova vas, Glazija, Dolgo polje in Nova Hudinja). Raziskavo o socialno-geografski strukturi Celja lahko sklenemo z ugotovitvijo, da je v ožjem urbanem območju mesta prišlo do prostorske socialne diferenciacije prebivalstva. Ne gre sicer za razmere, ki so značilne za anglosaške dežele, toda primerjava z mesti podobne velikosti v srednjeevropskih državah, ki pa so imele ves povojni čas drugačno, kapitalistično družbeno ureditev, verjetno ne bi pokazala bistvenih razlik. Ugotovimo lahko močno povezanost morfološke in socialno-geografske zgradbe. Tako imajo popisni okoliši, kjer prevladujejo enodružinske hiše z vrtovi bistveno boljšo socialno strukturo kot popisni okoliši s prevlado večstanovanjskih hiš. Nadalje je opazna slaba socialna struktura stanovanjskih območij v bližini industrijskih con z “umazano” industrijo. Očitno je torej, da slabe ekološke razmere (predvsem onesnaženost zraka in smrad ter hrup) vplivajo na socialno strukturo prebivalstva. Nasprotno pa bližina “čiste” industrije ne vpliva bistveno na socialno strukturo prebivalstva. Po drugi strani pa je značilna prostorska prepletenost območij z višjo in nižjo socialno strukturo. Tako imamo v isti soseski v neposredni bližini soseske z visoko in nizko socialno strukturo. O izraziti prostorski socialni diferenciaciji oziroma prostorski ločitvi četrti z visoko in nizko socialno strukturo torej ne moremo govoriti. Verjetno je to tudi posledica “velikosti” (oziroma “majhnosti”) obravnavanega mesta. Postavimo lahko hipotezo, da bi bila v večjem mestu (npr. V Ljubljani) ugotovljena izrazitejša prostorska socialna diferenciacija prebivastva. Treba je opozoriti, da so vse analize narejene s podatki iz leta 1991 (razen bruto dohodnina na prebivalca iz leta 1992). Ker seje socialno razslojevanje prebivalsta po tem letu močno povečalo, je v prihodnje pričakovati tudi večje prostorske učinke tega procesa. Do prave “getoizacije” pa že zaradi majhnosti mest v Sloveniji verjetno ne bo prišlo. Povzetek Raziskava o morfološki in socialno-geografski zgradbi mesta Celje temelji na izdelavi in analizi kart, ki prikazujejo struktro stanovanj in prebivalstva po popisnih okoliših. Izbrani so bili tisti vidiki strukture stanovanj in prebivalstva, ki po avtorjevem mnenju najbolj celovito ilustrirajo morfološko strukturo in socialno zgradbo mestnega prebivalstva. Cilj raziskave je poiskati in omejiti homogena socialno-geografska območja in določiti osnovne značilnosti njihove prostorske razporeditve. Izdelane so bile naslednje karte: Delež stanovanj, zgrajenih (ali obnovljenih) do leta 1918 Delež stanovanj, zgrajenih (ali obmovljenih) v letih od 1919 do 1945 Delež stanovanj, zgrajenih (ali obnovljenih) po letu 1945 Delež stanovanj, zgrajenih (ali obnovljenih) v letih od 1946 do 1970 Delež stanovanj, zgrajenih (ali obnovljenih) po letu 1971 Gostota prebivalstva Delež stanovanj v večstanovanjskih hišah Bruto dohodnina na prebivalca - Delež industrijskih in podobnih delavcev Delež vodilnih delavcev — Delež nezaposlenih - Delež prebivalcev brez izobrazbe, s nedokončano osnovno šolo in končano osnovno šolo Delež prebivalcev z višjo ali visoko izobrazbo Delež neslovenskega prebivalstva — Stanovanjska površina na osebo Podatki, ki so bili potrebni za izdelavo kart, so vzeti iz popisa prebivalsta iz leta 1991. Karte 2 do 6 prikazujejo prostorski razvoj in širjenje mesta v 20. stoletju. Karta 7 prikazuje gostoto prebivalstva po popisnih okoliših. Lepo so vidna območja zgostitve prebivalsta, ki se iz mestnega središča v obliki krakov širijo na sever in na zahod. Gostota prebivalstva je v soseskah večstanovanjskih hiš okoli 200 prebivalcev na hektar, v naseljih enodružinskih hiš od 10 do 50 prebivalcev na hektar in v obmestnih naseljih od 5 do 10 prebivalcev na hektar. Visok delež večstanovanjski hiš je značilen za mestno središče in za posamezne novejše “blokovske” soseske (Otok, Lava, Dečkovo naselje, Nova vas in Zgornja Hudinja). Socialno-geografska analiza temelji na kartah, ki prikazujejo premoženjsko, poklicno, izobrazbeno in nacionalno strukturo prebivalstva. V raziskavo je bila vključena tudi ekološka členitev urbanega prostora na glede na stopnjo degradacije okolja in njen vpliv na socialno strukturo prebivalstva. Rezultati analize nam omogočajo členitev mesta na več socialno-geografskih območij in opis njihovih osnovnih značilnosti. Kot posebno enoto smo izločili mestno središče. V glavnem gre za območje z nižjo socialno strukturo prebivalstva, podrobnejša analiza pa pokaže veliko heterogenost tega dela mesta. Boljšo socialno strukturo imajo robni deli mestnega središča, ki so bili zgrajeni v prvi polovici 20. stoletja. Naslednja skupina so soseske enodružinskih hiš iz medvojnega obdobja, ki so nastale ob mestnem središču (Otok, Aljažev hrib). Značilna je visoka socialna struktura. Zelo slabo socialno strukturo pa ima staro industrijsko predmestje Gaberje. Značilna je slaba premoženjska in izobrazbene struktura, visok delež industrijskih delavcev in neslovenskega prebivalstva in močno degradirano okolje. Novejše mestne predele smo razdelili v tri skupine: soseske večstanovanjskih hiš, soseske enodružinskih hiš in obmestna naselja enodružinskih hiš. Za Celje je značilno, da večino sosesk sestavljajo tako enodružinske hiše kot večstanovanjske zgradbe. Kljub temu da prostorsko nista ločeni, imata ti dve morfološki obliki zelo različno socialno strukturo. Za popisne okliše s prevlado večstanovanjskih hiš je značilna nizka socialna struktura (bruto dohodnina na prebivalca ne presega 250.000 tolarjev, slaba izobrazbena struktura, nadpovprečen delež neslovenskega prebivalstva in slab stanovanjski standard). Nasprotno pa je za območja enodružinskih hiš značilna visoka socialna struktura. Za obmestna naselja, to se pravi za bivša ruralna naselja, ki so bila v urbano območje Celja vključena ob prostorski širitvi mesta, je značilna popolna prevlada enodružinskih hiš in povprečna, ponekod tudi podpovprečna socialna struktura. To se kaže predvsem v slabši izobrazbeni in premoženjski strukturi. Sklenemo lahko, daje v Celju prišlo do opazne socialne diferenciacije prebval-stva, ne moremo pa govoriti o prostorski segregaciji posameznih socialnih skupin. Summary The investigation of morphological and socio-geographic structure of Celje town is based on the elaboration and analysis of charts presenting structure of housing and population upon census districts. Those aspects of structures of housing and population were chosen which, upon the author's opinion, most completely illustrate morphological structure and social structure of urban population. The aim of the investigation is to find and delineate homogenous socio-geographic areas and to specify basic characteristics of their spatial arrangement. The following charts were made: — The share of housing built (or renewed) until 1918; fhe share of housing built (or renewed) between 1919 and 1945; — The share of housing built (or renewed) after 1945; The share of housing built (or renewed) between 1946 and 1970; The share of housing built (or renewed) after 1971; Population density — The share of housing in multistorey houses; — Yearly gross income per capita — The share of workers in industry and related activities; — The share of managing workers; — The share of the unemployed; - The shares of population without education, incomplete elementary school, and complete elementary school; The share of population with higher or university education; The share of non-Slovenian population; — Housing area per capita. The data needed for making charts were taken from the 1991 census. Charts 2 to 6 present spatial development and spreading of the town in the 20°' century. Chart 7 shows population density per individual census districts. The areas of greater population density are well discernible, extending arm-like northward and westward from the town core. Population density in the blocks of multistorey houses amounts to about 200 residents per one hectare, while in the districts of single houses it is 10-50 residents/ha, and in periurban settlements, 5 -10 residents/ha. A great number of multistorey houses is typical of the center of the town and some multistorey-house districts of recent date (Otok, Lava, Dečkovo naselje, Nova vas, and Zgornja Hudinja). Socio-geographic analysis is based on charts showing the material, vocational, educational, and national structures of the population. The investigation also included ecological division of urban space, irrespective of the degree of environmental degradation and its impact on social structure of the population. Through the results of the analysis we were able to divide the town into several socio-geographic districts and describe their basic characteristics. The town center was dealt with as a separate unit. It is mainly the area of lower social structure of population, while a detailed analysis showed great heterogeneity of this part of the town. More favourable social structure is found in the fringes of town center which were built in the first half of the 20lh century. Next comes the group of single-house districts from the inter-war period which were built by the town center (Otok, Aljažev hrib). Favourable social structure is typical of this part. Very unfavourable social structure can be found in the old industrial suburb called Gaberje. Poor material and educational structure is typical here, as well as great percentage of industrial workers and non-Slovenian population, together with the heavy environmental degradation. More recent town quarters were divided into three groups: multistorey-house districts, single-house districts and periurban settlements of single houses. It is typical of Celje that the majority of districts consist so of single houses as of multistorey houses. Although they are not spatially separated, these two morphological forms have very diverse social structures. Typical of census districts with prevailing multistorey houses is low social structure (yearly gross income per capita does not exceed 250.000 SIT, poor educational structure, above-average percentage of non-Slovenian population, and low standard of housing). In contrast, the singlehouse districts are typical of high social structure. Periurban settlements, i.e. the former rural settlements which were included into the urban area of Celje during the spatial spreading of the town, are typical of complete prevalence of single houses and average, in certain parts also below-average social structure. It is manifested, above all, in poorer educational and material structure. It can be concluded that evident social differentiation of population took place in Celje, however, it cannot be characterized as spatial segregation of individual social groups. Literatura: Curk, J., 1963: Urbanistično-gradbeni zgodovinski oris, Celjski zbornik, Celje. Ilešič, S., 1979: Pomen morfološko-fiziognomskega kriterija v današnji geografiji mest, Geographica Slovenica 10 - Urbana in industrijska geografija, Ljubljana. Sore, A., 1984: Stanovanja v celjski občini, Celjski zbornik, Celje. Stopar, A, 1981: Geneza celjskega mestnega jedra, Celjski zbornik 1977-1981, Celje. Špes, M., 1985: Pokrajinski učinki onasneževanja okolja v Celju in okolici, magistrska naloga, Ljubljana. Vresk. M., 1980: Osnove urbane geografije, Školska knjiga, Zagreb. Vrišer, I., 1984: Urbana geografija, Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, Ljubljana. Zakonjšek, B., 1982: Obmestje Celja — urbanizacija, diplomska naloga, Ljubljana. GEOGRAFSKA VSEBINA PROUČEVANJA LOKACIJ TRGOVINE NA DROBNO V SLOVENIJI Marko Krevs* Izvleček V prispevku je prikazana problematika ekonoinskogeografskega proučevanja lokacijskih značilnosti trgovine na drobno v Sloveniji. Intenzivnost in obseg sprememb v trgovini na drobno v zadnjih nekaj letih ter vpetost dejavnosti v gospodarski, socialni in naselbinski kontekst terjajo uporabo sodobnih raziskovalnih metod in orodij. Predstavljene so različne ravni obravnave lokacij trgovine na drobno ter izbrani rezultati raziskave na primeru Slovenije (na makrolokacijski ravni) oziroma vzorčnih območij (na mikro- in mezolokacijski ravni). Ključne besede: lokacija trgovine na drobno, metode, geografski informacijski sistem, geografija, Slovenija. GEOGRAPHICAL CONTENT OF RETAIL LOCATION RESEARCH IN SLOVENIA Abstract Problems of economic-geographical research into retail location characteristics in Slovenia are presented. The intensity and extent of changes in retailing in the last few years in Slovenia and the complex dependence of retailing on economic, social, and settling context demand the application of modern research methods and tools. Different spatial levels of research and some results of the research in Slovenia (on the macroloeational level) and selected study areas (on micro- and mezolocational levels) are presented. Key words: Retail location. Methods, Geographic information system. Geography, Slovenia. Trgovina na drobno sodi med dejavnosti, ki so v zadnjih nekaj letih v Sloveniji, podobno kot v drugih državah "v prehodu” v Srednji in Vzhodni Evropi, doživele Mag., Oddelek za geografijo, filozofska fakulteta, Aškerčeva 2, Univerza v Ljubljani, 61 000 Ljubljana največje spremembe. Ta dejavnost je hkrati tesno povezana z ekonomskimi, socialnimi, prebivalstvenimi in prometnimi razmerami v pokrajini, ki se tudi bolj ali manj močno spreminjajo. Zato proučevanje lokacijskih značilnosti trgovine na drobno terja nove metodološke rešitve pri raziskovanju ter spremljanju in usmerjanju nadaljnjega razvoja dejavnosti v prostoru. Preglednica 1: Proučevanje lokacij trgovine na drobno v državah “v prehodu” Glavni dejavniki lokacije trgovine na drobno Dejanski in potencialni “kupci” informacij o lokacijah trgovine na drobno Dejanski in potencialni “proizvajalci” informacij o lokacijah trgovine na drobno Pred gospodarskim prehodom • dostopnost (razdal ja) • število potencialnih kupcev prevladujoči proces: prilagoditev gostoti prebivalstva rezultat: počasne in predvidljive spremembe v trgovanju na drobno • velika trgovska podjetja in verige posebne skupine strokovnjakov, načrtovalcev in predstavnikov investitorjev specializirane ustanove Med gospodarskim prehodom • dostopnost • parkirišča • število in socialno--ekonomski status kupcev • konkurenca • komplementarne dejavnosti prevladujoči procesi: prilagajanje na konkurenčno okol je, hiter proces odpiranja novih in zapiranja neuspešnih prodajaln rezultat: temeliite in hitre količinske in kakovostne spremembe v trgovanju na drobno • vsi* trgovci na drobno • upravne službe (od lokalne do državne ravni • manjša trgovska podjetja le v primeru dostopne cene informacij, potrebnih za odločanje o: - lokaciji - preselitvi na novo lokacijo - spremembi trgovske usmeritve/specializacije - spremembi dejavnosti poleg posebnih skupin in specializiranih ustanov tudi zasebna svetovalna pod jetja z ustrezno opremo ter z dostopom do relevantnih zbirk podatkov Vir: Krevs (1994) V prispevku se omejujemo predvsem na prenovo geografskega raziskovanja na tem področju. Zaradi kompleksnega pristopa je to raziskovanje sicer prepleteno tudi z ekonomskimi, sociološkimi in celo psihološkimi vsebinami. Osrednji del pa vendarle predstavlja proučevanje razmestitve dejavnosti, dejavnikov, ki vplivajo na takšno razmestitev, ter učinkov razmestitve na poslovno uspešnost trgovine na drobno na eni in na njeno dostopnost z vidika prebivalstva na drugi strani. Lokacije trgovine na drobno proučujemo in vrednotimo na različnih prostorskih ravneh, ki so tesno povezane s ciljem raziskave. Na makrolokacijski ravni tovrstne informacije pridobimo za potrebe oskrbnih središč in trgovskih verig ter za potrebe načrtovanja in usmerjanja gospodarskega in socialnega razvoja na regionalni ravni. Mikrolokacijske raziskave so usmerjene k proučitvi posameznih lokacij prodajaln in njihovih tržnih območij predvsem za potrebe lociranja prodajaln ali vrednotenja medsebojnih vplivov lokacije in trgovske usmeritve prodajaln. Proučevanje razmestitve prodajaln, npr. glede na prebivalstvo ali druge gospodarske enote, predstavlja mezolokacijsko raven raziskovanja. Slednja je zanimiva predvsem za načrtovanje in usmerjanje gospodarskega, socialnega in prostorskega razvoja na lokalni ravni. Vsaka raven raziskave terja posebno metodologijo, ki se mora prilagoditi različnim prostorskim opredelitvam pojavov, različnim dejavnikom, ki vplivajo na trgovino na drobno, razlikam v dostopnosti podatkov ter seveda različnim namenom proučevanja ali vrednotenja. Preglednica 2: Opredelitev “enote proučevanja” na različnih ravneh raziskovanja Opredelitev “enote proučevanja” Makrolokacijska raven običajno celotna dejavnost na “večjem” območju (npr. v občini); lahko tudi območje kot makrolokacija posamezne prodajalne ali npr. oskrbnega središča Mezolokacijska raven razmestitev vseh (ali izbranih) prodajaln na določenem območju Mikrolokacijska raven lokacija posamezne prodajalne Lokacije trgovine na drobno običajno presojamo z enega izmed naslednjih dveh vidikov: ekonomske uspešnosti prodajaln na določenih lokacijah ali '‘oskrbljenosti" prebivalstva (z vidika oskrbe z dobrinami in dostopnosti prodajaln). Običajno si v tovrstnih raziskavah zastavimo enega ali več ciljev (Krevs, 1993, 32): 1. ocena ugodnosti (imenovana tudi “potencial”) posamezne lokacije za opravljanje te dejavnosti (npr. ocene števila kupcev, števila konkurenčnih in komplementarnih dejavnosti v zaledju) ali kar neposredna ocena pričakovanega prometa ali dobička v prodajalni na dani lokaciji (ali v celotni dejavnosti na proučevanem območju); 2. ocena meja tržnih območij posameznih prodajaln ali oskrbnih središč ter ocena delitve tržnih območij oziroma kupcev med konkurenčnimi prodajalnami (središči); 3. ocena ugodnosti (“potenciala”) razmestitve vseh ali le izbranih prodajaln na proučevanem območju z vidika njihove skupne uspešnosti; 4. ocena ugodnosti razmestitve vseh prodajaln na proučevanem območju z vidika dostopnosti za prebivalstvo, predvsem zaradi čim manjše porabe “energije” (časa, stroškov,...) prebivalstva za oskrbovanje (nakupovanje); 5. ugotavljanje in ocenjevanje pomena dejavnikov, ki vplivajo na razmestitev in uspešnost prodajaln sedaj in ki so vplivali na oblikovanje obstoječe razmestitve trgovine na drobno v preteklosti. Za dosego tovrstnih ciljev so številni avtorji postavljali različna teoretična izhodišča ter razvijali različne metode. Razvoj je potekal predvsem v dveh smereh. Za prvo je značilen t.i. “ekonomski mehanicizem”, ki temelji na predpostavki o ekonomsko racionalnem, predvidljivem vedenju kupcev in trgovcev (npr. Reilly, 1931, Applebaum, 1 ‘>40. Isard, 1962, Wilson, 1975, Haynes, Fotheringham, 1984, Wilson, Bennett, 1987). Drugo skupino predstavljajo t.i. “behavioristične” raziskave, ki temeljijo na proučevanju vedenja kupcev in trgovcev (npr. Huff, 1959, 1962, 1964, Potter, 1979. 1982, Blommestein, Nijkamp, van Veenendaal, 1980, Timmermans, Golledge, 1990a, 1990b). Slednje raziskave terjajo obilo terenskega dela (običajno anketiranja) in so zaradi tega drage ter težko ponovljive, vendar običajno dajejo zelo stvarne rezultate. Raziskave iz prve skupine običajno temeljijo na uporabi dostopnih, objektivnih podatkov ter so zato lažje izvedljive in ponovljive. Medtem ko te “v praksi” še vedno prevladujejo, je v znanstvenih raziskavah razmerje med obema pristopoma približno uravnoteženo. Poskusi uporabe kvantitativnih metod so spremljali že zgodnje raziskave lokacijskih značilnosti trgovine na drobno (npr. Reilly, 1931). Z razvojem metodologije in tehnologije, zlasti geografskih informacijskih sistemov (GIS-ov), pa so ti poiskusi začeli preraščati v velike računalniško podprte ekspertne sisteme, namenjene zbiranju, proučevanju in vrednotenju ustreznih podatkov za raziskovalne, svetovalne ali načrtovalne potrebe na tem področju. Razvoj tovrstne metodologije je potekal predvsem na akademski ravni. Plod raziskav in razvoja računalniške tehnologije so bili številni “prototipni sistemi”: SLASH v poznih 60. letih (Rogers, 1984), MODEL s konca 70. let, v naslednjem desetletju pa MARKETS (Guy, 1991), MULTILOC (Achabal. Gorr, Mahajan, 1982), ILACS (Goodchild, 1984), MARKETI (Fotheringham, 1988), LAIRD (Roy, Anderson, 1988) in drugi. Sprva so presojo lokacij trgovine na drobno naročala le večja trgovska podjetja oziroma trgovske verige. Z razvojem in vse lažjo dostopnostjo računalniške opreme pa so “akademski prototipni sistemi” vse bolj prodirali v prakso in informacije so postale cenovno dostopnejše tudi za manjše investitorje. Danes so nekateri izmed ome- njenih modelov že “serijsko” vključeni v nekatere GlS-e, npr. v SPANS, TransCAD (Koshaka, I992a), AtlasGIS. Kljub temu pa še vedno niso redke raziskave na “akademski ravni”, ki vključujejo razvoj lastnih računalniških programov ter nadaljnjo uporabo njihovih rezultatov v enem izmed cenovno dostopnejših GIS-ov, npr. IDRISI-ju (npr. Koshaka, 1989, 1992a, 1992b, Krevs, 1993, 68-72). V slovenski geografski literaturi prevladuje obravnavanje lokacij trgovine na drobno v regijah, občinah in centralnih naseljih (npr. Kokole, 1971, Pak, 1977, 1982, Vrišer, 1974, 1988). Le redke urbanogeografske raziskave in raziskave podeželja, v katerih trgovina na drobno običajno ni v ospredju, se dotaknejo posameznih lokacij prodajaln. Med podrobnejšimi proučitvami omenimo delo Paka in Trilarja (1986). Prvo raziskavo o vplivu lokacije na poslovno uspešnost terciarnih dejavnosti v slovenski strokovni literaturi zasledimo šele pred dobrim desetletjem (Rakar, Dedek, Bogataj, 1981). Primer raziskave značilnosti lokaci j trgovine na drobno v Sloveniji Raziskava (Krevs, 1993) je potekala na treh ravneh: za celotno Slovenijo po občinah (“makrolokacijska raven”), na izbranih območjih v občini Ljubljana Vič-Rudnik po posameznih lokacijah (“mikrolokacijska raven”) ali - za vse prodajalne na posameznem izbranem območju hkrati (“mezolokacijska raven”). Na makrolokacijski ravni smo obravnavali dejavnost v celoti. Na mikroloka-cijski in mezolokacijski ravni smo se omejili le na trgovino na drobno, namenjeno vsakodnevni oskrbi (trgovina z živili ali z mešanim blagom), kije najmočneje prispevala k omenjenim procesom količinskega in kakovostnega razvoja dejavnosti v Sloveniji. Čeprav smo v raziskavi poudarjali pomen uporabe ustreznih kvantitativnih metod in geografskega informacijskega sistema, naš glavni cilj ni bila izdelava celovitega ekspertnega sistema za vrednotenje lokacij trgovine na drobno. Proučevali smo temeljne “geografske” značilnosti teh lokacij, povezane predvsem z razmestitvijo oziroma bližino dejavnikov, ki vplivajo na lokacijo in poslovanje trgovine na drobno. Poudarili smo relativni pomen lokacije, t.j. glede na okolje, v katerem se nahaja. Proučitev podrobnejših ekonomskih in drugih razsežnosti problema, vključno z vplivom absolutne lokacije (in cene zemljišč), smo prepustili drugim korakom procesa vrednotenja in odločanja. V slovenski literaturi nismo zasledili podobne raziskave. Zato smo morali opredeliti vrsto pojmov, ki smo jih potrebovali pri opisovanju proučevanega pojava. V nadaljnjem besedilu navajamo nekatere med njimi. Na mikrolokacijski in makrolokacijski ravni smo proučevali dejavnike, ki vplivajo na razvitost dejavnosti, ocenjevali potencial lokacij z vidika dejavnosti ter določili tipe lokacij glede na njihove značilnosti. Razvitost dejavnosti smo opredelili z dostopnimi podatki o prometu, številu zaposlenih in prodajnih površinah v trgovini na drobno oz. po posameznih prodajalnah. Boljše rezultate bi dobili, če bi poznali podatke o dobičku prodajaln. Zal teh ni na voljo, prav tako pa tudi ne poznamo stroškov poslovanja in najemnine oziroma cene zemljišč, ki bi jih potrebovali za oceno dobička. Pomen dejavnikov, ki vplivajo na razvitost dejavnosti (preglednica 3), smo ocenjevali s korelacijsko in multiplo regresijsko analizo. V slednje modele smo vključili le tiste dejavnike (v desnem stolpcu preglednice), ki so pokazali statistično pomemben vpliv na razvitost trgovine na drobno. Potencial lokacije smo opredelili z razliko med oceno razvitosti dejavnosti (“pričakovano ravnijo razvitosti”) ter njeno dejansko razvitostjo. Poleg tega, “absolutnega”, smo izračunali tudi “relativni potencial” lokacije, izražen v odstotkih podatka o obstoječi razvitosti dejavnosti na določeni lokaciji. Ocene smo izdelali z multiplimi regresijskimi modeli, na makrolokacijski ravni tudi s t.i. gravitacijskimi modeli. “Pozitivni potencial” smo pripisali lokaciji, za katero smo na podlagi pridobljenih podatkov ocenili višjo raven razvitosti, kot je dejanska. Nasprotno pa imajo “negativni potencial” lokacije, na katerih razvitost dejavnosti presega pričakovano raven. Na mikrolokacijski ravni smo opredelili pojem “medsebojnih konkurenčnih vplivov”. Preskusili smo dva para kazalcev. Prvi par (DP, DZ) temelji na primerjavi prodajalne s konkurenco v njeni okolici, in sicer glede na število konkurenčnih prodajaln, (pk): 1 DP = 100— --------- pk + 1 ali število zaposlenih v konkurenčnih prodajalnah: DZ= 100——— z + zk kjer je 2 število zaposlenih v obravnavani ter zk število zaposlenih v prodajalnah v okolici. Drugi par kazalcev (PP, PZ) temelji na “razdelitvi” prebivalstva med konkurenčnimi prodajalnami v okolici določene prodajalne glede na število konkurenčnih prodajaln: ali glede na število zaposlenih v njih: kjer je pr število prebivalcev v okolici, ostale oznake pa so enake kot zgoraj. Preglednica 3: Proučevanje lokacijskih dejavnikov trgovine na drobno v Sloveniji ♦ Multipli regresijski model /.a ocenjevanje prometa trgovine na drobno oz. prodajalne. + Kazalca "medsebojnih konkurenčnih vplivov" (PP, PZ), pojasnjena v besedilu. Okolico prodajalne (preglednica 4) smo opredelili s krogom, ki ima središče na lokaciji obravnavane prodajalne. Ta po naši predpostavki pokriva območje, na katerem so vse lokacije dovolj blizu lokacije prodajalne, da imajo vpliv nanjo (z vidika konkurenčnih in komplementarnih dejavnosti) ali jih dejavnost prodajalne privlači (z vidika kupcev, prebivalstva ...; tržno območje). V raziskavi smo uporabili štiri različne opredelitve (polmere krogov), ki smo jih večkrat zasledili v lite- Skupine spremenljivk Relevantne spremenljivke (vključene v model *) Makrolokacijska • življenjska raven raven (občine) • cestno omrežje, • prebivalstvo • naselja (in hierarhija centralnih naselij) • gostota in število “dnevnega prebivalstva” (rezultat dnevnih migracij) avtomobili • turizem in gostinstvo • število dnevnih emigrantov in imigrantov • število avtomobilov • gostota cestnega omrežja • indeks rasti števila prebivalstva • bruto narodni proizvod • odstotek prebivalstva, ki prebiva v občinskem središču Mikrolokacijska • potencialni kupci raven (izbrana • družbena sestava vzorčna območja, prebivalstva podatki za okolico • konkurenca komplemen- posameznih lokacij) tarne dejavnosti • prebivalcev na prodajalca ali • prebivalcev na prodajalno • “medsebojni konkurenčni vplivi” • število zaposlenih v posamezni prodajalni raturi: 100 m, 150 m (Poppien, 1989, Klein, 1992; blok- oz. Manhattan-razdalja), 300 ni (Pogačnik, 1992) ter 1800 m (Pogačnik, 1992; za “odročna območja”). Na mezolokacijski ravni smo proučili razmestitev prodajaln z vidika njihove dostopnosti za prebivalstvo ter razmestitev “intenzivnosti ponudbe”. Slednjo smo opredelili za vsako točko obravnavanega vzorčnega območja s številom prodajaln, ki so ji “dovolj blizu” (npr. so oddaljene manj kot 300 metrov). Preglednica 4: Opredelitev okolice trgovine na drobno na makrolokacijski in mi-krolokacijski ravni Opredelitev okolice Makrolokacija “večje” območje (npr. občina), kjer je lokacija posamezne prodajalne, ali “večje” območje, za katero so zbrani podatki o trgovanju na drobno za celotno dejavnost (trgovino na drobno) Mikrolokacija območje, na katerem so vse lokacije dovolj blizu lokacije prodajalne, da imajo vpliv na njo (z vidika konkurenčnih in komplementarnih dejavnosti) ali jih dejavnost prodajalne privlači (z vidika kupcev, prebivalstva, ...) njen obseg običajno ocenimo s krogom z določenim polmerom, npr.: • 100 m (Krevs, 1993) • 150 m (Poppien, 1989, Klein, 1992; blok - oz. Manhattan- razdalja) • 300 m (Pogačnik, 1992) • 1800 m (Pogačnik, 1992; za “odročna območja”) Izbrani rezultati raziskave Na makrolokacijski ravni so za geografe zanimive zlasti ugotovitve o dejavnikih, ki so povezani z razvitostjo trgovine na drobno v občinah v Sloveniji (preglednica 3), ter ocene možnosti (potenciala) občin za nadaljnji razvoj te dejavnosti (slika 1, preglednica 5). Prikazane rezultate nam je dal multipli regresijski model, ki se je z ocenami bolje približal dejanskemu prometu v obravnavani dejavnosti kot preprosti gravitacijski modeli. Večina metod ocenjuje, da ima najugodnejše možnosti občina Ljubljana Šiška, najbolj neugodno pa občina Nova Gorica, Novo mesto in Mozirje. Milan Orožen Adamič. GIAM ZRC SAZU. 1987 pozitivni potential negativni potcncial ocena skladna z dejanskim prometom Slika 1: Potencial občin v Sloveniji za razvoj trgovine na drobno leta 1989. (Vir: Krevs, 1993, 122) Preglednica 5: Razvrstitev slovenskih občin glede na “absolutni” in “relativni potencial” (z vidika prometa v trgovini na drobno) za razvoj dejavnosti. Rang “Absolutni potencial” “Relativni potencial” 1 LJ. SISKA IZOLA 2 VELENJE ČRNOMELJ 3 KRŠKO LENDAVA 4 TRBOVLJE RIBNICA 5 LENDAVA TRBOVLJE 6 IZOLA GROSUPLJE 7 ŠMARJE PRI JELŠAH LJ. ŠIŠKA 8 AJDOVŠČINA AJDOVŠČINA 9 ČRNOMELJ IDRIJA 10 GROSUPLJE KRŠKO 11 PIRAN LJUTOMER 12 IDRIJA ŠMARJE PRI JELŠAH 13 RIBNICA PIRAN 14 MURSKA SOBOTA VELENJE 15 RAVNE NA KOROŠKEM RAVNE NA KOROŠKEM 16 KRANJ KAMNIK 17 PTUJ LAŠKO 18 KAMNIK LOGATEC 19 ŠKOFJA LOKA ŠKOFJA LOKA 20 LJUTOMER ILIRSKA BISTRICA 21 LAŠKO CERKNICA 22 DOMŽALE MURSKA SOBOTA 23 LOGATEC PTUJ 24 ILIRSKA BISTRICA KRANJ 25 CERKNICA KOČEVJE 26 KOČEVJE DOMŽALE 27 SLOVENSKA BISTRICA SLOVENSKA BISTRICA 28 ZAGORJE OB SAVI ZAGORJE OB SAVI 29 RADLJE OB DRAVI LJ. CENTER 30 POSTOJNA RADLJE OB DRAVI 31 LJ. CENTER POSTOJNA 32 GORNJA RADGONA MARIBOR 33 ORMOŽ GORNJA RADGONA 34 MB. RUŠE KOPER 35 VRHNIKA ORMOŽ 36 RADOVLJICA RADOVLJICA 37 MARIBOR NOVO MESTO 38 JESENICE VRHNIKA 39 TRŽIČ JESENICE 40 LITIJA MB. RUŠE 41 KOPER SEŽANA 42 SEVNICA LJ. BEŽIGRAD 43 SLOVENSKE KONJICE SLOVENSKE KONJICE 44 HRASTNIK LJ. MOSTE 45 TREBNJE NOVA GORICA 46 LENART TRŽIČ 47 SEŽANA ŽALEC 48 METLIKA LITIJA 49 NOVO MESTO CELJE 50 DRAVOGRAD SEVNICA 51 ŽALEC LJ. VIČ-RIJDN1K 52 BREŽICE BREŽICE 53 TOLMIN TREBNJE 54 ŠENTJUR PRI CELJU TOLMIN 55 SLOVENJ GRADEC SLOVENJ GRADEC 56 LJ. MOSTE LENART 57 LJ. BEŽIGRAD HRASTNIK 58 MB. PESNICA METLIKA 59 LJ. V1Č-RUDNIK ŠENTJUR PRI CELJU 60 NOVA GORICA DRAVOGRAD 61 CELJE MB. PESNICA 62 MOZIRJE MOZIRJE Občine nad črto imajo "pozitivni”, pod črto pa “negativni potencial' 68 Na mikrolokacijski ravni raziskave smo z GiS-om zbrali podatke o okolici posameznih lokacij prodajaln na drobno za vsakodnevno oskrbo v občini Ljubljana Vič-Rudnik. Povprečne vrednosti izbranih kazalcev značilnosti lokacij so prikazane v preglednici 6. To občino smo izbrali zato, ker je velika in geografsko pestra, saj zajema prehod od državnega središča proti prometno odmaknjenemu Polhograjskemu hribovju ter izrazito podeželskemu zaledju Velikih Lašč. Takšen izbor nam je med drugim omogočil prikaz temeljnih razlik v značilnostih lokacij in razmestitve trgovine na drobno na mestnem, obmestnem in podeželskem območju. Povprečja kazalcev značilnosti lokacij, prikazana v preglednici 6, lahko uporabimo tudi za oceno "delnih ugodnosti ali neugodnosti (potenciala)” posameznih lokacij. Če je vrednost nekega kazalca določene značilnosti lokacije večja od povprečja za ta kazalec, govorimo o “delni ugodnosti”, v nasprotnem primeru o “delni neugodnosti” lokacije. Analiza je pokazala, da to “pravilo” presenetljivo velja tudi za konkurenčne dejavnosti v okolici prodajaln. To je očitna posledica izrazite zgostitve trgovine na drobno na območjih, kjer je prihodek pod prevladujočim vplivom zgostitve povpraševanja (kupcev) in konkurenca nima odločilnega učinka. Preglednica 6: Povprečne vrednosti izbranih kazalcev značilnost i lokacij za raz- lične opredelitve okolice. Polmer okol ice (m) Značilnost lokacije prodajalne (oz. njene okolice) 100 150 300 1800 Prebivalstvo 186 385 I 1354 17415 Prebivalstvo z visoko ali višjo izobrazbo 29 62 235 3191 Konkurenčne dejavnosti 2,4 2,9 5,7 61 - število prodajalcev 4,7 5,3 13 309 Komplementarne dejavnosti 10 19 59 871 Delovna mesta 75 177 526 9552 “Prebivalstvo na prodajalca” * 110 208 407 397 * Kazalec "medsebojnih konkurenčnih vplivov” (l'Z), opisan v besedilu. Z multiplim regresijskim modelom lahko ocenjujemo potencial lokacije trgovine na drobno tudi na mikrolokacijski ravni. Ta informacija je morda najbolj zanimiva za trgovca na določeni lokaciji oziroma za investitorja. Na tem mestu zaradi varovanja osebnih podatkov ne prikazujemo teh rezultatov. S korelacijsko analizo smo ugotovili, da so za potrebe proučevanja in vrednotenja lokacij prodajaln za vsakodnevno oskrbo na omenjenem območju najsutreznej-še opredelitve okolice lokacij, ki so za vsako značilnost lokacij posebej prikazane v preglednici 7. Preglednica 7: Svetovane opredelitve okolice posameznih lokacij prodajaln ter ugotovitve o okolici prodajaln. Ugotovitve raziskave v občini Ljubljana Vič-Rudnik. Značilnost lokacije prodajalne Svetovani polmer (r) Povprečna vrednost (oz. njene okolice) kroga/okolice (za določeni r) Prebivalstvo 100 m 146 Prebivalstvo z visoko ali višjo izobrazbo 100 m 22 Konkurenčne dejavnosti 1800 m 49 Komplementarne dejavnosti 150 m 16 Delovna mesta 1800 m 7472 “Prebivalstvo na prodajalca” * 300 m 315 * Kazalec “medsebojnih konkurenčnih vplivov” (PZ), opisan v besedilu. GIS ima lahko s svojimi prepletenimi grafičnimi in analitičnimi zmogljivostmi zelo pomembno vlogo pri interaktivnem vrednotenju potencialnih in obstoječih lokacij. Primer preprostega, a nazornega prikaza velikih razlik v ugodnosti lokacij za namestitev prodajalne je na sliki 2 (v barvah in dopolnjen npr. s karto “intenzivnosti ponudbe” je seveda veliko prepričljivejši). Za vsako točko izbranega območja (mestnega dela občine Ljubljana Vič-Rudnik) smo izračunali število prebivalcev, ki so od nje oddaljeni manj kot 150 metrov. “Vzpetine” na sliki predstavljajo ugodnejše lokacije kot “nižji predeli”. Nekatere temeljne značilnosti izbranih vzorčnih območij prikazuje preglednica 8, izbrane značilnosti razmestitve lokacij prodajaln pa preglednica 9. Preglednica 8: Nekatere temeljne značilnosti vzorčnih območij. Mestno Vzorčna območja Obmestno Podeželsko Skupaj Površina (km2) 27 72 173 272 % površine * 9,9 26,5 63,6 100 % prebivalstva * 76,4 11,5 12,1 100 Gostota prebivalstva (na km") 1812 102 45 235 * Glede na vzorčna območja. Na prvi pogled nas morda preseneti primerjava med mestnim, obmestnim in podeželskim območjem po številu prebivalcev na prodajalno. Vendar so ti rezultati odraz široke razpršitve majhnih prodajaln po podeželju, medtem ko na mestnem in še posebej na obmestnem območju v povprečju prevladujejo precej večje prodajalne. Preglednica 9: Izbrani kazalci značilnosti razmestitve prodajaln na drobno na vzorčnih območjih. Mestno Vzorčna območja Obmestno Podeželsko Skupaj Prodajaln na drobno * 172 21 32 225 % prodajaln na drobno * 76,4 9,3 14,2 100 % prodajaln na 10000 preb. 35 29 41 27 Povprečna oddaljenost od najbližje prodajalne + 388 1397 1788 907 Povprečna oddaljenost prebivalca od najbližje prodajalne + 135 628 822 357 % prebivalcev <300 m od najbližje prodajalne + 93,3 37,8 34,5 79,4 * Glede na vzorčna območja. + Ocena. Izračuni povprečne oddaljenosti do najbližje prodajalne so precej blizu opredelitvi še sprejemljive dostopnosti prodajaln (300 oz. 1800 m), kakršno predlaga Pogačnik (1992). Povprečna oddaljenost prebivalstva od najbližjih prodajaln kaže stvarnej-šo sliko dostopnosti prodajaln (z vidika prebivalstva) na izbranih območjih. Delež prebivalcev, ki imajo do najbližje prodajalne manj kot 300 m (do 5 minut hoje), lahko uporabimo za oceno, kolikšen del prebivalstva bi se lahko odpravil na vsakodnevne nakupe peš v mestu (nad 90 %), obmestju in na podeželju (manj kot 40 %). S številkami so predstavljene ocene števila prebivalcev v okolici označenih lokacij na vrhovih “površja ugodnosti”. Polmer okolice je 150 metrov. Prule 18200 Mirje / Krakov» Rakovnik 5500 5100 Trnovo 8400J Slika 2: “Površje ugodnosti” z vidika števila prebivalcev v okolici potencialnih in dejanskih lokacij prodajaln na mestnem delu občine Ljubljana Vič-Rudnik. Sklep V prispevku nismo iskali rešitev za vse probleme geografskega proučevanja lokacijskih značilnosti trgovine na drobno v Sloveniji. Opozorili pa smo na nekatere po našem mnenju temeljne dejavnike razvoja tega raziskovanja. V ospredju našega dela sta bila razvoj in preizkus uporabnosti metodologije, ki naj omogočita reševanje dveh morda najbolj vidnih problemov sodobnega raziskovalnega, načrtovalnega in svetovalnega dela na tem področju. Ta problema sta obvladovanje hitrega spreminjanja števila in razmestitve prodajaln ter hkratno upoštevanje povezanosti trgovine na drobno s številnimi, prav tako spremenljivimi ekonomskimi in socialnimi dejavniki v njeni okolici. Nismo pa se dotaknili nekaterih drugih pomembnih problemov, ki bodo predmet tovrstnih raziskav v prihodnje. Omenimo le nekatere. Prvi med njimi je kakovost podatkov, ki lahko po naših izkušnjah pomeni pomembno oviro na poti do kakovostnih rezultatov. Drugi je ocena stroškov izdelave informacije o obstoječi ali možni lokaciji trgovine na drobno, ki je lahko odločilnega pomena predvsem pri praktični uporabi rezultatov tovrstnih raziskav (npr. v svetovanju, spremljanju, usmerjanju razvoja dejavnosti). Tretji, s strokovnega vidika morda najpomembnejši je problem vključitve vseh bistvenih dejavnikov v raziskavo lokacij trgovine na drobno. T.i. vedenja kupcev in cene zemljišč oziroma nepremičnin, ki lahko nedvomno imata tudi odločilno vlogo pri vrednotenju lokacije, v raziskavi na primer nismo upoštevali. Zavedamo se tudi, da smo na mikrolokacijski ravni raziskovali le trgovino na drobno za vsakodnevno oskrbo. Ugotovitve in modeli torej veljajo le za ta del dejavnosti. Zaradi podobnega razloga ugotovitev ne moremo posplošiti na vsa območja v Sloveniji. Glede na predpostavko, da je največ novih spoznanj o dejavnikih lociranja in uspešnega poslovanja trgovine na drobno “skritih” v zdaj slabo poznanem vedenju kupcev, se bodo verjetno tudi v Sloveniji pojavile t.i. behavioristične študije. V takšnem primeru je zelo pomembno vprašanje, katere podatke naj zbiramo in kako naj jih vrednotimo. Bogatih izkušenj z zahoda žal tudi na tem področju ne moremo neposredno prevzemati. Povzetek Trgovina na drobno sodi med dejavnosti, ki so v zadnjih nekaj letih v Sloveniji, podobno kot v drugih državah “v prehodu” v Srednji in Vzhodni Evropi, doživele največje spremembe. Ta dejavnost je hkrati tesno povezana z ekonomskimi in družbenimi dejavniki v pokrajini, ki se tudi bolj ali manj močno spreminjajo. Zato proučevanje lokacijskih značilnosti trgovine na drobno terja nove metodološke rešitve pri raziskovanju ter spremljanju in usmerjanju nadaljnjega razvoja dejavnosti v prostoru. V prispevku se omejujemo predvsem na prenovo geografskega raziskovanja lega področja. V ospredju našega dela sta bila razvoj in preizkus uporabnosti metodologije, ki naj omogočata reševanje dveh morda najbolj vidnih problemov sodobnega raziskovalnega načrtovalnega in svetovalnega dela na tem področju, in sicer obvladanja hitrega spreminjanja števila in razmestitve prodajaln ter hkratnega upoštevanja povezanosti trgovine na drobno s številnimi, prav tako spremenljivimi gospodarskimi in družbenimi dejavniki v njeni okolici. Predstavljeni so kratka zgodovina razvoja sodobnih raziskovalnih metod na tem področju, glavni cilji in različne ravni proučevanja lokacij trgovine na drobno. Na kratko so navedene metode, ki smo jih uporabljali v raziskavi. Prikazani so dejavniki, ki so najtesneje povezani z razvitostjo te dejavnosti, in rezultati ocenjevanja potenciala lokacij za razvoj trgovine na drobno. Na podlagi primerjave značilnosti razmestitve prodajaln na vzorčnih območjih so prikazane razlike med mestom, obmestjem in podeželjem. V prispevku se ne dotikamo nekaterih pomembnih problemov, ki bodo predmet tovrstnih raziskav v prihodnje. Med njimi so kakovost podatkov, ocena stroškov izdelave informacije o obstoječi ali možni lokaciji trgovine na drobno ter s strokovnega vidika morda najpomembnejši problem, vključitev vseh bistvenih dejavnikov v raziskavo lokacij trgovine na drobno. Glede na predpostavko, daje največ novih spoznanj o dejavnikih lociranja in uspešnega poslovanja trgovine na drobno “skritih” v zdaj slabo poznanem vedenju kupcev, se bodo verjetno tudi v Sloveniji pojavile t.i. behavioristične raziskave. V takšnem primeru je zelo primerno vprašanje, katere podatke naj zbiramo in kako naj jih vrednotimo. Bogatih zahodnih izkušenj žal tudi na tem področju ne moremo neposredno prevzemati. Summary Retail is one of the activities which have undergone major transformations in recent years in Slovenia, similar to those in other Central and East European countries “in transition”. This activity is also closely connected with economic and social factors in the landscape which are, more or less intensely, also changing. Therefore, the research in location characteristics of retail calls for new methodological approaches to the study itself, as well as to following up and directing the future development of this activity in the space. Above all, the current paper deals only with the renewal of geographic research in this field. Our work was primarily aimed at developing the methodology and testing its applicability, which should eventually allow the solving of two problems, perhaps the most evident ones, of contemporary research, planning and consulting work in this Held, i.e. the control over the rapid changing in number and distribution of retail shops as well as consideration of the connection between retail and numerous, very changeable economic and social factors in its vicinity. Presented are a short history of development of contemporary research methods in this field, major objectives, and various levels of the study of retail location. Methods are listed briefly, which were applied in the research; then, factors are presented which are most closely related to the development stage of this activity, as well as the results of the evaluation of location potentials for the development of retail. The comparison of shop distribution characteristics in sample areas was the basis for presenting differences between urban, suburban, and rural areas. The article avoids certain relevant problems which will be the subject of future investigations in this field. Among them are the quality of data, costs evaluation for elaboration of the information on the already existing or possible retail locations, and the inclusion of all essential factors into the research in retail location, which is perhaps the most relevant problem from the expert point of view. Presuming that the majority of new information about the factors of location and successful operation of retail is hidden in the reactions of customers which have not been satisfactorily investigated yet, it is likely that also in Slovenia, the so-called behaviouristic studies will be started. In this case, the question is very important as to the data which are to be gathered and how to evaluate them. Rich “western” experiences, unfortunately, can not be directly transferred to the research in this field in our country. Viri in literatura: EHIŠ — Evidenca hišnih številk, s koordinatami centroidov. Zavod RS za statistiko, stanje januarja 1993. EKD Enotna klasifikacija dejavnosti. Stanje 1993, Šifrant dejavnosti, Zavod RS za statistiko. ERO in ROS. Zavod RS za statistiko, stanje januarja 1993. Meje popisnih okolišev. Geodetski zavod R Slovenije, stanje marca 1991; digitalizirane (na disketi). PO — vsebina popisnih okolišev, določena s hišnimi številkami. Zavod RS za statistiko, stanje marca 1991. Popis prebivalstva, gospodinjstev, stanovanj in kmečkih gospodarstev v Republiki Sloveniji, 1991 — končni podatki: dnevni migranti, popravljeni podatki na disketi; Statistične informacije št. 196, 1992. Rezultati raziskovanj 458/1989 in 472/1989; Zavod RS za statistiko, Ljubljana. Število prebivalcev in izobrazbena struktura po popisnih okoliših. Zavod RS za statistiko, stanje marca 1991; na disketi. TRG-41, Rezultati raziskave leta 1989. Zavod RS za statistiko; računalniški izpis: po občinah v Sloveniji in po prodajalnah v občini Ljubljana Vič-Rudnik. Achabal, D.D., Gorr, W.L., Mahajan, V. 1982: MULT1LOC: a multiple store location decision model. Journal of Retailing 58, 5-25. Blommestein, II., Nijkamp, P., van Veenendaal, W. 1980: Shopping perceptions and preferences: a multidimensional attractiveness analysis of consumer and entrepreneurial attitudes. Econ. Geogr. Vol. 56 No. 2, 155-174. Fotheringham, A.S. 1988: Market share analysis techniques: a review and illustration of current US practice. Store choice, store location and market analysis; Ed. N. Wrigley; Routledge, London; 120—159. Goodchild, M.F., 1984: ILACS: A location-allocation model for retail site selection. Journal of Retailing, 60, 84-100. Guy, C.M. 1991: Spatial interaction modelling in retail planning practice: the need for robust statistical methods. Environment and Planning B: Planning and Design, 18. 191-203. Haynes, K.E., Fotheringham, A.S. 1984: Gravity and spatial interaction models. Sage publications; Beverly Hills. Huff, D.L. 1959: Geographical aspects of consumer behavior. University of Washington Business Review 18, 27-37. Huff, D.L. 1962: A note on the limitations of intra-urban gravity models. Land Economics 38: 64-66, in 39: 81-89. Fluff, D.L. 1964: Defining and estimating a trading area. Journal of Marketing 28: 37-48. Isard, W. 1962: Location and space economy. A general theory relation to industrial location, market areas, land use, trade and urban structure. John Wiley and Sons, New York. Klein, K.E. 1992: Potential for retail location: theoretical estimation and empirical evidence; Muenchener Geographische Hefte 69, Kallmuenz/Regensburg, 91 110. Koshaka, H. 1989: A spatial search-location model of retail centers. Geographical Analysis, 21, 338-349. Koshaka, Fliroyuki 1992a: A monitoring and locational decision support system for retail activity. Raziskovalno poročilo, tipkopis, Oddelek za geografijo, Univerza Nihon, Tokyo, Japonska. Koshaka, Iliroyuki 1992b: Three dimensional representation of retail store demand by bicubic splines. Raziskovalno poročilo, tipkopis, Oddelek za geografijo, Univerza Nihon, Tokyo, Japonska. Krevs, M. 1993: Kvantitativne metode za proučevanje lokacijskih značilnosti trgovine na drobno (na izbranih primerih v R Sloveniji). Magistrsko delo. Oddelek za geografijo. Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani. Krevs, M. 1994: G1S and evaluation of retail locations in transitional economy. — Proceedings of Regional Conference, International Geographical Union, Praha, august 1994 (na CD-ROM-u). (“v tisku”) Lakshmanan, T.R., Hansen, W.G. 1965: A retail market potential model. Journal of American Institute of Planners; 31, 134-143. Pak, M. 1982: Problematika geografskega proučevanja oskrbe. 20 let socialne geografije v Sloveniji; IGU; Ljubljana. Pak, M., Trilar, V. 1986: Problematika trgovine na Gorenjskem. Geografski vestnik 1986; str. 43-54. Pogačnik, A. 1992: Urejanje prostora in varstvo okolja. Ljubljana. Popien, R. 1989: Die Bedeutung von Kopplungsmoeglichkeiten fuer den Einzelhandel. Muenchener Geographische Hefte 36, Kallmuenz/Regensburg, 213-233. Potter, R.B. 1979: Perception of urban retailing facilities: an analysis of consumer information fields. Geografiska Annaler, Vol. 61b, 1/79; The Almqvist & Wikseel Periodical Company, Stockholm. Potter, R.B. 1982: The Urban Retailing System: Location, Cognition and Behaviour. Aldershot; Gower. Rakar, A., Dedek, J., Bogataj, M 1981: Analiza vpliva lokacije na poslovno uspešnost terciarnih dejavnosti. Raziskovalna naloga. Inštitut za komunalno gospodarstvo pri FAGG, Inštitut za organizacijo, ekonomiko in tržne raziskave pri gospodarski zbornici Slovenije; Ljubljana. Reilly, W.J. 1931: The law of retail gravitation. New York. Rogers, D.S. 1984: Modern methods of sales forecasting B: gravity models. Store location and store assessment research; Eds. R.L. Davies, D.S. Rogers; Wiley, Chichester; 319-331. Roy, J.R., Anderson, M. 1988: Assessing impacts of retail development and redevelopment. Desktop planning: Microcomputer Applications for Infrastructure and Services Planning and Management; Eds. P.W. Newton, M.A.P. Taylor, R. Sharpe; Hargreen Publishing Company, Melbourne; 172-179. Timmermans, H., Golledge, R.G. 1990a: Applications of behavioural research on spatial problems; 1: cognition. Progress in Human Geography Vol. 14, No. 1, 1990; str. 57-100. Timmermans, H„ Golledge, R.G. 1990b: Applications of behavioural research on spatial problems II: reference and choice. Progress in Human Geography Vol. 14, No. 3, 1990; str. 311-354. Vrišer, I. 1988: Centralna naselja v Sloveniji. Geografski zbornik. Ljubljana. Wilson, A.G. 1975: Urban and regional models in geography and planning. John Wiley & Sons, London. Wilson, A.G., Bennett, R.J. 1987: Mathematical methods in human geography and planning. John Wiley & Sons Ltd. VPLIV RELIEFA NA LASTNOSTI PRSTI NA BOČU, V DOLINI DRAVINJE IN V DRAVINJSKIH GORICAH Ana Vovk* Izvleček Relief je eden izmed pomembnih geofaktorjev. ki vplivajo na nastanek, razvoj in lastnosti prsti. Z metodo ugotavljanja stopnje povezanosti med reliefom in prstjo je prikazana medsebojna odvisnost teh dveh elementov v izbrani pokrajini v severovzhodni Sloveniji. Ključne besede: značilnosti reliefa, lastnosti prsli. stopnja povezanosti, pedomorfo-loška karta, vertikalni reliefni protiI. INFLUENCE OK LANDFORM CHARACTERISTICS ON SOIL PROPERTIES IN THE CASES OF BOČ, THE DRAVINJA VALLEY, AND THE DRAVINJSKE GORICE Abstract The landforms are an important geo-factor which influence the origin, development and properties of soils. Wilh the method of discovering the degree of connection between the landforms and the soil, the correlation has been established out between these two elements in the selected landscape in north-east Slovenia. Key words: Landform characteristics. Soil properties, Degree of correlation; Pedo-morphologic chart llvod Osnovni namen naloge je bil ugotoviti povezanost med lastnostmi prsti in razgibanostjo površja v Dravinjskih goricah, dolini Dravinje in na Boču. Ker gre za razmeroma manj proučeno pokrajino severovzhodne Slovenije, je bil namen proučiti prevladujoče pokrajinske prvine in kakovostno opredeliti vlogo posameznih Mag. Oddelek za geografijo. Pedagoška fakulteta. Koroška c. 160, Univerza v Mariboru. 62000 Maribor. pokrajinotvornih dejavnikov (predvsem reliefa) na razvoj in lastnosti prsti. Postavili smo si štiri cilje: 1. proučiti abiotske elemente, litološko osnovo, relief (naklon, nadmorsko višino, ekspozicijo), podnebne in vodne razmere ter biotska dejavnika vegetacijo in prst; 2. ugotoviti kvantitativno povezanost med reliefnimi značilnostmi in lastnostmi prsti; 3. izdelati reliefne profile in na podlagi vloge reliefa in ostalih pokrajinotvornih elementov prikazati zveze med značilnostmi reliefa in lastnostmi prsti; 4. na proučevanem območju Dravinjskih goric, Boča in Dravinjske doline količinsko dokazati doslej znane ugotovitve o odnosih med reliefom in prstjo. Vpliv reliefa na lastnosti prsti smo proučili z naslednjimi metodami: - z analizo reliefa: na podlagi topografske karte 1 : 25 000, osnovne državne karte I : 5000, rokopisne geološke karte 1 : 25 000, letalskega posnetka povečanega na 1 : 5000 in digitalnega modela reliefa (DMR 100); — s pedološko analizo pokrajine: na podlagi rokopisne pedološke karte 1 : 25 000, terenskih meritev in laboratorijskih analiz smo dobili količinske podatke o lastnostih prsti. Po standardnih pedoloških metodah so bile opravljene naslednje analize prsti: a) fizikalne: mehanska sestava (tekstura) s sedimentacijsko pipetno metodo po Koehnu in mednarodno teksturno klasifikacijo; skeletnost s sejanjem vzorca skozi sito premera 2 mm in tehtanjem ostanka na situ; b) kemijske: reakcija prsti z merjenjem potencialne kislosti v 0,1 n KC1; delež organske snovi po Walkey-Blackovi metodi in delež kalcijevega karbonata z volumetričnim merjenjem s Scheiblerjevim aparatom; količinska ugotovitev stopnje povezanosti med reliefnimi značilnostmi in lastnostmi prsti z metodo korelacij z računalniškim programom Statgraf in z izračunom determinacijskih koeficientov. 1. Naravnogeografske pokrajinske značilnosti 1.1 Abiotske geografske značilnosti pokrajine Omejitev območja proučevanja Proučevano območje leži v severovzhodni Sloveniji, na prehodu iz subpanonske v subalpsko Slovenijo, in obsega tri pokrajinske tipe: gričevnate Dravinjske gorice, dolino Dravinje in Bočko hribovje. Velikost proučevanega območja je 24 km". Najvišja točka leži na nadmorski višini 978 m — vrli Boča, najnižja v dolini Dravinje 254 m. Višinska razlika je torej 724 m. Gospodarsko in naselitveno težišče je v spodnjem pasu gričevja, na prehodu doline v gričevnati svet, kjer so ugodne naravne razmere. Največje naselje v proučevanem območju so Poljčane. Reliefno se kažejo velike razlike med tremi pokrajinskimi tipi: na severu se v smeri vzhod-severozahod vleče gričevje, ki je geološko miocenske in pliokvartarne starosti ter zaradi ugodnih reliefnih oblik nudi dobre možnosti za kmetijstvo. Na jugu leži hribovje iz trdih triasnih karbonatnih kamnin, ki predstavlja podaljšek vzhodnih Karavank in s svojimi značilnostmi, kažejo se v litologiji, reliefu in vegetaciji daje svojstven videz pokrajini. Med gričevjem na severu in hribovjem na jugu leži dolina Dravinje, ki je morda bolj kot druge doline v Sloveniji izrazit rezultat naplavljanja reke Dravinje. Zaznamovana je z vsakoletnimi poplavami, ki onemogočajo hitrejši razvoj prsti, zato je vegetacija in raba tal prilagojena holocenskemu ilovnatemu nanosu, ki nekaj dni po poplavah ostane na površini zemlje. 1.1.1 Geološke značilnosti Meja med mezozoikom (triasom) in kenozoikom (terciarjem in kvartarjem) je dolina reke Dravinje. Južno od doline se v Bočkem hribovju vzpenjajo apnenci in dolomiti, torej karbonatne kamnine, ki dajejo temu delu pokrajine videz alpskega sveta (nadmorska višina 978 m in naklon severnega pobočja tudi več kot 35°. Terciarno gričevje sestavljajo številne kamnine, ki so na geološki karti združene, kar je pomenilo oviro pri pedološkem proučevanju gričevja. Gre za miocenske laporje, pomešane s peskom in glino, litotamnijski apnenec, ki se pojavlja v obliki otokov in je bil v preteklosti pomemben za žganje apna, ter za pliocenske konglomerate, peske in gline. Holocenska naplavina Dravinje je geološko in litološko enotna, saj gre za ilovnati drobni pesek, ki ga Dravinja naplavlja v dolino, kakor hitro se konfiguracija terena zniža, to pa je takoj južno do Slovenskih Konjic. Ilovnati nanosi geološke sedanjosti so zaznamovani z visoko podtalnico. 1.1.2 Relief (naklon, nadmorska višina, ekspozicija) Naklon, nadmorska višina in ekspozcija so predstavljeni z DMR 100. Karte kažejo deleže posameznih reliefnih kategorij, primerjava vseh treh kart jasno kaže reliefne razlike med pokrajinskimi tipi (gričevjem, hribovjem in ravnino). Bočko hribovje: pogosti nakloni so 20° do 40°, prevladujoče nadmorske višine so nad 600 m, na višinah okrog 800 m se pojavljajo t.i. “vrtače”, ki so povezane s kraškimi pojavi (Gospodarič, 1984). Prevladujoča ekspozicija je severna in severovzhodna, ob regionalni cesti v smeri Rogaške Slatine pa prevladujejo zahodne lege. RELIEF PROUČEVANEGA OBMOČJA BOČ dravinjske gorice 6^ DOLINA DRAVINJE DMR 100 Slika 1: Relief proučevanega območja. 0 - 2 1 1 % C 240 - 260 1 4% 2 - 5 1 4 X d P 260 - 300 41% 5 - 20 54* 30 0 - 450 24?. 20 - 35 1 9% +50 - 600 H 7% 35 - 90 ■ 2% j 60 0 - 1000 ■ 1 2% DMR 100 M Slika 2: Naklon reliefa v stopinjah. Slika 3: Nadmorska višina v m. Slika 4: Ekspozicija. Med hribovjem in gričevjem leži dolina Dravinje, kjer je vpliv vode pomembnejši od vplivov reliefa. 1.1.3 Podnebne značilnosti Prikaz podnebnih značilnosti je povzet po študiji "‘Celovit razvoj podeželja Dravinjska dolina”, izdelani na Katedri za pedologijo, prehrano rastlin in ekologijo na Biotehniški fakulteti. Proučevano območje po Köppenovi klimatski klasifikaciji uvrščajo v tip Cfvv "bx”, ki označuje vlažno, zmerno toplo podnebje s padavinskim minimumom v zimskih mesecih. Za obdobje 1951-1980 so v bližini proučevanega območja naslednje opazovalne postaje: Rogaška Slatina (235 m), Slovenske Konjice (332 m) in Žetale (330 m). Podatki za ekstreme so povzeti za daljše opazovalno obdobje (1931 1987). Spremenljivost klimatoloških elementov je posledica reliefa in različnih nadmorskih višin od 254 do 978 m. Dolgoletna povprečna temperatura zraka je med 8,4° C in 9,4° C, odvisno od nadmorske višine. Najhladnejši je januar s povprečnimi temperaturami zraka od -2,0°C do -1,3°C, najtoplejši pa julij z vrednostmi od 17,0° do 18,7°C (tabela I). V ekstremno toplih letih doseže povprečna letna vrednost temperature zraka do 10,2° C, v hladnih pa le 8,10 C. Tabela 1: Povprečna dolgoletna temperatura zraka (T), povprečna dolgoletna januarska (TJAN) in julijska temperatura zraka (T.IUL) v Rogaški Slatini in Slovenskih Konj icah (Celovit razvoj podeželja...) Nadmorska višina (T) (TJAN) (TJ UL) (m) °C Rogaška Slatina 235 9,1 - 1,4 18,6 Slovenske Konjice 332 9,4 0,8 18,8 Trajanje sončnega obsevanja v celem letu znaša od 1700 do 1880 ur. Najdaljše je julija, 240 do 260 ur, in najkrajše decembra, 45 do 50 ur. Letna energija globalnega obsevanja seže do 1150 kWh/m' (Celovit razvoj podeželja...). Dolgoletna povprečna količina padavin na obravnavem območju je od 1000 do 1200 mm. V ekstremno mokrih letih doseže 1400 mm, v suhih le 840 mm. Najmanj padavin pade februarja (od 50 do 55 mm) in največ v juliju (od 120 do 140 mm). V poletnem času pade približno 350 mm padavin, pozimi pa le okrog 160 mm. Dravinjska dolina ima letno od 107 do 110 padavinskih dni s količino padavin več od 1 mm, od tega 37 dni s količino več kot 10 mm in le 13 dni z več kot 20 mm padavin na dan. Število nevihtnih dni v letu je okrog 20, od tega od maja do septembra 18. Povprečno ima območje 1 dan s točo v letu. Najpogostejše so nevihte, tudi s točo, v juniju in juliju. Povprečna letna evapotranspiracija znaša okrog 700 mm, naj višja je julija (okrog 130 mm) in najnižja decembra (pod 10 mm). Za vegetacijo in prst so pomembne podnebne razmere v času vegetacije. V vegetacijski dobi (april september) se srednja temperatura zraka giblje med 13,0 in 15,3° C. Nižinski svet ima vrednosti višje od 15,0° C. Dolžina obdobja z minimalno temperaturo zraka nad 0°C je v nižinah okrog 260 dni, na nadmorski višini 700 m pa le še 240 dni. Količina padavin v vegetacijski dobi, ko pade do 55 % vseh padavin, znaša okrog 550 mm, evaporacija pa okrog 580 mm. 1.1.4 Vodne razmere Analiza rečne mreže pokaže, da zbira Dravinja vodo s severnega pobočja Boča in južnih pobočjih Dravinjskih gričev. Reka Dravinja poplavlja najmanj enkrat letno (običajno v novembru). Poplavna voda ostane na površini največ 10 dni in pokrije celotno dolinsko dno, do najnižje holocenske terase. Na severovzhodnem robu proučevane pokrajine teče reka Ložnica. Je regulirana in ne poplavlja več. Vodo zbira s severnih pobočij Dravinjskih goric. Glavni problem v dolini Dravinje so periodične poplave, ki se pojavljajo zaradi neurejene struge Dravinje. Najdlje zastaja voda v manjših depresijah in meandrih. V plitvih depresijah je vodoravna in navpična cirkulacija vode otežena. Zato se znaki občasnega zastajanja vode pojavljajo že na globini 30-40 cm. Talni profil je sestavljen iz horizontov A-Go-Gr, redukcijski horizont Gr se pojavlja, kjer je talna voda stalno navzoča. 2. Biotske značilnosti 2.1 Vegetacija V nižinskem območju Dravinjske doline so v preteklosti rasli gozdovi doba in belega gabra (Robori-Carpinetum) (poimenovan je združb je povzeto po Krajevnem leksikonu Slovenije IV, 1980), ki sojih izkrčili. Na poplavnem območju je gozd večinoma izkrčen, prevladujejo travniki s higrofilnimi travami, bički in šaši. Tik ob vodotokih uspevata siva (Alnus incana) in črna jelša (Alnus glutinosa). Bukov gozd s tevjem (Hacquetio-Fagetum) je prevladujoča združba hribovitega Boča. Na nadmorski višini nad 700 m prehaja v klimozonalno združbo visokogorskega bukovega gozda Savensi-Fagetum. Površinsko prevladujoča združba gričevnatega sveta je acidofilni gozd bukve in gradna z belkasto bekico (Querco Luzulo-Fagetum), ki je rastiščno malo zahteven. Po dolinah, ki niso bile primerne za kmetijska zemljišča, se šil ijo acidofilni gozdo- vi belega gabra in belkaste bekice (Luzulo-Carpinetum). Na shematski karti so predstavljene prevladujoče rastlinske združbe. 2.2 Prsti Iz rokopisne pedološke karte v merilu 1 : 25 000 je razvidno, da se na proučevanem območju pojavlja 14 tipov prsti. Naj večji del obravnavanega območja pokriva evtrična rjava prst na pesku, peščeni glini, laporju in ilovici. Pokriva osrednji del Dravinjskih goric, na severnem obrobju meji na pobočni psevdoglej, ki ob dolini Ložnice prehaja v amfiglej. Na južnem obrobju goric so ponekod lapornate prsti, a pretežno rigolane. Na območju goric se ob strugah potokov pojavljajo še obrečne, srednje oglejene prsti. Na Boču so na strmih pobočji apnenca in dolomita razvite rendzine, na manj strmih območjih pa pokarbonatne prsti. Ta dva tipa prsti sta prevladujoča na Boču. Na severnem vznožju Boča so na nekarbonatnih kamninah različne distrične prsti. V dolini Dravinje so neposredno ob strugi Dravinje obrečne oglejene prsti, ki z oddaljevanjem od rečne struge preidejo v srednje globoko oglejene in globoko oglejene prsti. Na stiku doline in gričevja so razvite evtrične rjave prsti. Kljub pogostim poplavam Dravinje imajo obrečne prsti pomembno vlogo v kmetijstvu, predvsem zaradi ravninskega reliefa. Na podlagi prevladujočih profilov so predstavljeni glavni tipi prsti po pokrajinskih tipih: Podbo pč [jčftne BnbO 594 Slika 5: Bočko hribovje. 84 cm 0 20 cm 22 77 RENDZINA P 3 Ah A G MG PESEK MELJ GLINA <2 mm % 10 30 50 7) 90 CaC03 PH % KCl 1 23 4 5 H POK AR BO N AT NA P 2 D V j* 4) PGI Pl PESEK MELJ GLINA <2 mm % 10 30 50 J) 90 CaCOj % 7 23 org. snov °/ /o 2 4 661} r pH KCl i* 5 <5 org■ snov °/ /O — O cj > c1 § O s:-p Cfc, VS. LO CfcCS, o oj > K Slika 5a: Rendzina in pokarbonatna prst. p n c m 25 V 52 P/, 110 Ah (B) Go Gr Pl PGI Pl Pl PESEK MELJ GLIN/ <2 mm % 10 30 50 71 90 CaCOj % / 23 PH KCl 4 5 6 org■ snov % 2 4 6 8 t? -- a •'l l_ § ° 3 O: S Q: Slika 6a: Obrečna, oglejena prst. It—Drumlol 05 (uca J46-’ >l)tu.n< Poljčam; org■ snov KCI 2 mm % MCI 120 135 Slika 7a: Evtrična rjava prst. ,EK MELJ GUN/i org■ s n ov KCI P 10 1 23 cm 50 SO ----------------1 3. Povezanost značilnosti reliefa in nekaterih lastnosti prsti 3.1 Korelacijski koeficienti Kvantitativne vrednosti značilnosti reliefa (naklon, nadmorsko višino, ekspozicijo) in kamninsko podlago smo korelirali s posameznimi numeričnimi podatki o lastnostih prsti (globino profilov in horizontov, mehansko sestavo, skeletnostjo, organsko snovjo, reakcijo in deležem karbonatov v prsti) in izračunali korelacijske koficiente. Računali smo tudi delež skupnih faktorjev oz. odstotek vpliva posamezne značilnosti reliefa na določeno lastnost prsti. Delež skupnih faktorjev smo dobili s pomočjo koeficienta determinacije r, ki nam pove, kolikšen del variabilnosti enega pojava je pojasnjen z variabilnostjo drugega pojava. Vrednost determinacijskega koeficienta se giblje od 0 do 1, izražamo jo tudi v odstotkih. (Opombe: r2 smo računali le za statistično pomembne koficiente. Zaradi preglednejše primerjave je bilo treba oznake horizontov in podhorizontov poenostaviti s skrajšanimi oznakami: * 1 - zgornji sloj profila, za horizonte A, Ah, Aa, in * II spodnji sloj profila, za horizonte (B), B, E, Go, Gr.) 3.2 Naklon in lastnosti prsti Tabela 2: Stopnje povezanosti med naklonom in lastnostmi prsti Variable r I r II 1. naklon - globina - 0,262 - 0,076 2. naklon mehanska sestava naklon -grobi pesek + 0,185 - 0,052 naklon - drobni pesek - 0.476 - 0,320 naklon melj + 0,299 + 0.082 naklon - glina + 0,235 + 0,299 3. naklon - skelet + 0,437 -0,071 4. naklon - org. snov + 0.049 + 0,068 5. naklon - pH - 0,112 + 0,109 6. naklon - CaCO^ + 0,194 + 0,196 Determinacijski koeficienti r za pomembne korelacijske koeficiente (izraženi v %): naklon drobni pesek 1 19,4%, naklon - skelet 1 14,5%, naklon drobni pesek 11 6,8 %. Determinacijski koeficienti kažejo, da naklon z 19,4% vpliva na zastopanost finega peska in s 14,5 % na delež skeleta v zgornjih horizontih. 3.3 Nadmorska višina in lastnosti prsti Tabela 3: Stopnje povezanosti med nadmorsko višino (nv) in lastnostmi prsti Variable r 1 r II 1. NV - globina 0,080 0,154 2. NV mehanska sestava N V grobi pesek 0,299 0,054 N V drobni pesek 0,03 1 - 0,015 NV melj + 0,075 0,012 NV-glina +0,219 + 0,058 3. N V skelet +0,185 + 0,139 4. NV org. snov + 0,583 0,154 5. N V pH -0,07 - 0,063 6. N V -CaCCh -0,306 - 0,279 Determinacijski koeficienti med nadmorsko višino in lastnostmi prsti: nadmorska višina org. snov 1 35 %, nadmorska višina - CaCO^ 1 9,4 %. Razmeroma visok korelacijski koeficient med nadmorsko višino in organsko snovjo v zgornjem horizontu (0,583) lahko pojasnimo s 35 % vplivom nadmorske višine na delež organske snovi. 3.4 Ekspozicija in lastnosti prsti Tabela 4: Stopnje povezanosti med ekspozicijo in lastnostmi prsti Variable r 1 r II 1. ekspozicija - globina 0,039 0,192 2. ekspozicija - mehanska sestava ekspozicija - grobi pesek 0,041 0.044 ekspozicija drobni pesek + 0,192 + 0,302 ekspozicija melj - 0,077 - 0,063 ekspozicija glina 0,196 0,303 3. ekspozicija - skelet -0,218 -0,027 4. ekspozicija org. snov 0,090 - 0,036 5. ekspozicija pH + 0,132 -0,013 6. ekspozicija - CaCC>3 -0,177 0,287 Determinacijski koeficienti med ekspozicijo in lastnostmi prsti kažejo zelo nizek delež vpliva ekspozicije na drobni pesek in glino v spodnjem horizontu, kljub statistično pomembnim korelacijskim koficientom: ekspozicija drobni pesek 5,04 %, ekspozicija - glina 6,4 %. 3.5 Kamninska podlaga in lastnosti prsti Tabela 5: Stopnje povezanosti med kamninsko podlago in lastnostmi prsti Variable r 1 ril 1. kamnina - globina + 0,140 + 0,134 2. kamnina - mehanska sestava kamnina grobi pesek + 0,237 + 0,117 kamnina - drobni pesek - 0,319 0,162 kamnina - melj + 0,279 + 0,05 1 kamnina - glina - 0,051 + 0,056 3. kamnina - skelet + 0,076 - 0,196 4. kamnina - org. snov 0,373 + 0,175 5. kamnina pH - 0,466 + 0,049 6. kamnina - CaCOi + 0,183 + 0,207 Determinacijski koeficienti med kamninsko podlago in lastnostmi prsti: kamnina drobni pesek I 7,9 %, kamnina org. snov 1 19,2 %, kamnina - pH 1 27,8 %. 4. Lastnosti prsti glede na značilnosti reliefa 4.1 Grafični prikaz globine, mehanske sestave, skeletnosti, reakcije in odstotek organske snovi glede na značilnosti reliefa Grafikoni kažejo razporeditev posameznih lastnosti prsti glede na reliefne značilnosti. Povprečni deleži posamezne lastnosti prsti so izračunani tako, da niso upoštevane maksimalne in minimalne vrednosti lastnosti prsti. Na tem mestu so predstavljeni le nekateri primeri. Globina prsti in značilnosti reliefa - Z naraščanjem naklona se zmanjša globina v obeh horizontih, upadanje globine zgornjih horizontov je počasnejše in manj izrazito kot upadanje globine spodnjih horizontov. Globina profilov upada v obeh horizontih z naraščanjem nadmorske višine, o 33-55 13-32 6-12 3-5 0-2 O 5 1 0 15 20 25 30 V V V V V V V \ 'v v \ \ \ V V \ V V V V V V V v 'J [xWWVWWWWWWWWWWWnWWWWVWWWVWWWWWWWVWW iJ I zgornji horizonti II spodnji horizont Slika 8: Povprečna globina horizontov glede na naklon. vzhod zahod jug sever 0 1 0 20 30 40 50 60 70 pesek I m pesek II melj I rtflUfff] melj II \////\ glina I glina II Slika 9: Mehanska sestava horizontov glede na ekspozicijo. \\W j \ ppv1wwwtwvV 1 1 1 1 1 1 Mehanska sestava prsti in značilnosti reliefa Na strmih legali se na večjih naklonih poveča delež grobega peska in zmanjša delež drobnega peska v zgornjih horizontih, medtem ko so v spodnjih horizontih spremembe manj zaznavne. Na večjih naklonih so prsti v obeh horizontih bolj meljnate in imajo v spodnjih horizontih več gline. - Prsti na višjih nadmorskih višinah vsebujejo več melja in manj drobnega peska. - Na toplih ekspozicijah je v zgornjih horizontih več grobega peska in manj gline. Skeletnost in značilnosti reliefa — Na strmih pobočjih je v obeh horizontih več skeleta. — Delež skeleta je višji v prsteh na višjih nadmorskih višinah. - Glede na ekspozicijo vsebujejo prsti na južnih legah povprečno več skeleta kot prsti na severnih. nad 700 650-700 600-650 550-600 500-550 450-500 400-450 350-400 300-350 250-300 do 250 0 m 10 20 30 40 50 60 I zgornji horizonti II spodnji horizont Slika It): Povprečen odstotek skeleta glede na nadmorsko višino. Reakcija prsti in značilnosti reliefa Naklon in nadmorska višina ne kažeta bistvenega vpliva na reakcijo prsti. — Prsti so na južnih legah manj kisle kot na severnih. Organska snov in značilnosti reliefa - V zgornjih horizontih je povsod, ne glede na naklon višji delež organske snovi. - Na višjih nadmorskih višinah je v zgornjih horizontih višji delež organske snovi. Na kvartarnih sedimentih je na toplih ekspozicijah več organske snovi v profilu in je v njem precej enakomerno porazdeljena v nasprotju s prstmi na trdih karbonatnih kamninah, kjer je več organske snovi na severnih legah in je bolj skoncentrirana v zgornjih horizontih. strmo pob. zmerno strmo p. blago strmo p. ravnina : i : i : : i 0 1 I zgornji horizont ■■ II spodnji horizont Slika 11: Povprečen pH glede na elemente reliefa. 33-55 12-32 6-12 3-5 0-2 i i - ~ -i 1 1 1 1 1 0 1 2 3 4 5 6 I zgornji horizont ■■ II spodnji horizont 5. Razvoj prsti glede na izoblikovanost površja Na proučevanem območju smo določili dva reliefna profila v smereh zahod -vzhod in sever-jug (shema). Prvi poteka po Bočkem hribovju. Litološka podlaga se ne spreminja pogosto. Le na zahodu se pojavlja dolomit, kjer imajo zaradi manj ostrih reliefnih oblik pomembno vlogo pokarbonatne prsti. Kjer so strma pobočja na apnencih, je razvita rendzina. Prevladujoča vegetacija je listnati gozd, in sicer bukov, nad 900 m se primeša še jelka. Te značilnosti omogočajo izločiti sedem glavnih pokrajinskoeko-loških enot in osem podenot. Kategorije pedomorfološke karte prikazuje naslednja preglednica: Ri l .11 IM. obliki: KAMNINI- MORFOLOŠKI PROCI-.S ; PRSTI 1. RAVNINA ravnina ob ilovnata rečna zastajanje talne amfiglej vodotokih naplavina vode. zaglejevanje obrečne, oglej ne raven do valovit - pleistocenska oteženo odtekan je obrečne. robovi aluvialnega dna ilovnata terasa talne vode globoko oglejne 2. hribovji-; dno kraške kotanje apnenec kopičenje prepereline rjava rendzina, pokarbonatna pobočje z naklonom > 20° apnenec, dolomit močno odnašanje prepereline plitve rendzinc pobočje blago do zmerno nagn jeno < 20° apnenec, dolomit uravnotež. nastajanje in odnašanje prepereline rjave pokarbonatne prsti 3. GR1ČLV.IH pobočje z naklonom > 32° mehke nepropustne karbonat, kamnine močno odnašanje prepereline rendzinc na laporjih pobočje z naklonom 20-32° mehke nepropustne karbonat, kamnine /mer. odnašanje prepereline evtrične rjave prsti pobočje z naklonom 6-20° mehke nepropustne karbonat, kamnine uravnoteženo nastajanje in odnašanje prepereline evtrične globoke prsti pobočje < 6° mehke neprop. karbonat, kamnine območje z glinasto--ilovnato preperelino in oteženim odtekanjem vode evtrične zelo globoke, psevdo-oglejne Drugi reliefni profil leži v smeri sever-jug in zajema južna pobočja gričevja, Dravinjsko dolino in severno pobočje hribovja. V okviru tega reliefnega profila je bilo izkopanih 8 pedoloških profilov. Velike razlike v litološki podlagi pogojujejo velike razlike med tremi pokrajinskimi tipi. To se kaže v prsteh, vegetaciji, rabi tal in še posebej v razporedu pokrajinskoekoloških enot. Pedomorfološka karta je izdelana na podlagi proučevanja reliefnih značilnosti in kartiranja morfoloških procesov, ki preoblikujejo površje. Zato pedomorfološka karta ne prikazuje le tipov prsti, temveč tudi recentne morfološke procese odnašanja ali akumulacije prepereline. Iz preglednice je razvidna povezanost med lastnostmi prsti, oblikami reliefa in morfološkimi procesi. Iz sinteze teh bistvenih elementov v pokrajini je možno skleniti, da sta litološka podlaga z reliefnimi oblikami in na njih potekajoči morfološki procesi prevladujoča dejavnika za razvoj prsti in s tem za vegetacijo in rabo tal. 1 vrh Boča 980 m Kimovcc 734 »^Di B»b. =9A " ml ca 730 ffl Bolnik 623 n Studenic» Zg.polj*anB Slika 13: Smer reliefnih profilov. 6. Sklepi Rezultati terenskih, laboratorijskih in računalniških analiz so pokazali, da reliefne značilnosti različno intenzivno vplivajo na lastnosti prsti. Najpomembnejši je naklon, ker vpliva neposredno in posredno na vse proučevane lastnosti prsti. Recentni morfološki procesi vplivajo predvsem na lastnosti prsti v zgornjih horizontih prsti. Matična podlaga je odločilni dejavnik za lastnosti in razvoj prsti, zato je bilo treba ugotavljati vpliv reliefnih značilnosti na lastnosti prsti na podobnih kamninskih podlagah. Ekspozicija vpliva na delež organske snovi in delež skeleta, na ostale lastnosti prsti nismo ugotovili večjega vpliva. Nadmorska višina se je pokazala kot najmanj pomembna reliefna značilnost, saj se lastnosti prsti ne spreminjajo le z naraščanjem absolutne nadmorske višine. Te ugotovitve potrjujeta tudi reliefna profila z ekotopi oz. s pokraj inskoeko-loškimi enotami. PROFIL 1 lldOUd Povzetek V izbrani pokrajini Dravinjskih goric, doline Dravinje in Bočkega hribovja se prepletajo različni abiotski dejavniki, ki pogojujejo razlike v vegetaciji in rabi tal. Pomembne razlike v okviru treh pokrajinskih tipov — gričevja, doline, hribovja soustvarja relief. Pomen in vlogo reliefa za lastnosti prsti smo ugotavljali s kore-lacijskimi koeficienti, ki so pokazali različen pomen posamezne značilnosti reliefa za lastnosti prsti, kar kaže vertikalni reliefni profili z ekotopi (homogenimi območji). Summary In the selected landscapes of the Dravinjske gorice, the Dravinja valley, and the Boč mountains, several abiotic factors are intertwined, which condition differences in vegetational cover and land use. Significant differences in the frame of three landscape types: hills, valley, mountains are co-created by landforms. The significance and the role of landforms in soil properties were defined by means of correlation coefficients which showed different degrees of importance of individual landform characteristics for soil properties, which is also presented in the pedo-morphologic chart. Literatura: Birkeland, P.W., 1984: Soils and Geomorphologiy. Oxford University Press, N. York. Bračič, V., 1985: Dravinjske gorice. Založba Obzorja, Maribor. Celovit razvoj podeželja — Dravinjska dolina. Biotehniška fakulteta, Katedra za pedologijo, prehrano rastlin in ekologijo. Clowes, A., Comfort, P. 1980: Process and Landform: An Outline of Contemporary Geomorphologie. Second edition, London. Gospodarič, R., 1984: O kraških pojavih Boča. Zbornik občine Slovenska Bistrica, Zveza kulturnih organizacij občine Slovenska Bistrica, Ljubljana, str. 501-507. Lovrenčak, F., 1976: Nova klasifikacija prsti. Geografski vestnik XLVIII, Ljubljana str. 181 186. Lovrenčak, F., 1979: Laboratorijske analize prsti. Laboratorijski priročnik za geografe. Filozofska fakulteta, Ljubljana. Munsell Soil Color Charts. Macbeth a division of Kollmorgen corporation, Baltimore. Norton, E.A., Smith, R.S. 1970: The influence of topographie on soil profile character. J. Amer. Soc. Agronom, 22, 251 str. Simmel, A., 1983: Grundzuge der Bodengeographie. Teubner, Stuttgart. Stritar, A., 1990: Krajina, krajinski sistemi. Vloga in varstvo tal. Ljubljana. Verginis, S., 1992: Die geographische Bodenforschung und ihre praktische Bedeutung. Schriften des Vereines zur Verbreitung naturwissenschaftlicher Kenntnisse in Wien, Band 130/131, Wien. POMENSKI IZVOR SLOVENSKIH KRAJEVNIH IMEN Viktor Majdič* Izvleček V prispevku je govor o pomenskem izvoru slovenskih krajevnih imen, predvsem imen nelastnoimenskega izvora, pa tudi o distribuiranosti dvo- oz. tribesednih krajevnih imen z nekaterimi pogosteje se pojavljajočimi levimi prilastki, zlasti tistimi, ki izražajo prostorska, velikostna razmerja. Ključne besede: krajevno ime, pomenski izvor, toponomastika ETYMOLOGICAL APPROACH TO SLOVENIAN TOPOGRAPHIC NAMES Abstract The article deals with the origin of meaning of Slovenian topographic names, particularly of those of non-personal-name origin, as well as with the distribution of two- or three-word topographic names with certain, more frequent noun pre- qualifiers. especially those expressing spatial, size, and age relations. Key words: Topographic name. Etymology, Toponomastics. Slovenska krajevna imena" so pomembna sestavina našega jezika, prek njega pa tudi kulture in narodove identitete. Kot je mogoče v jeziku odkrivati in spoznavati davno narodovo preteklost, nekdanjo duhovno in gmotno kulturo, tako nam tudi krajevna imena, če jih opazujemo skozi zgodovinsko optiko, marsikaj povedo o tej deželi, o njenih prebivalcih v davnih in malo manj davnih časih, o naravnih in družbenih zakonitostih in značilnostih itd. in so torej odsev zgodovinske prostorske in družbene stvarnosti. Ugotoviti je na primer mogoče, kje je bila poseljenost že * Dr., Mivka 34, 61000 Ljubljana. V prispevku so upoštevana predvsem imena iz priročnika Slovenska krajevna imena avtorjev l\ Jakopina, T. Korošca, T. Logarja, J. Riglerja, R. Savnika in S. Suhadolnika, Ljubljana 1985 (dalje: SK1), kasnejša preimenovanja večinoma niso upoštevana, pa tudi ne imena zaselkov in v SKI nenavedenih delov večjih naselij. pred naselitvijo Slovanov močna, kar nam odkrivajo zlasti substratna imena, nastala na podlagi poimenovanj strateško pomembnejših naselij in vojaških postojank iz časov rimskega imperija, npr, Logatec', Kranj2, Trojane’, Celje1, Ptuj5 idr., velika gostota po izvoru predslovanskih, deloma celo predromanskih krajevnih imen na slovenskem zahodu pa nam govori o tem, da je bilo ozemlje gosto poseljeno že davno (prim. imena Bača6, Batuje7, Bovec8, Breginj’, Ccrej10, Čentur", Čepovan1 , Čiginj1 ’, Košana14, Kožbana15, Rižana16, Ozeljan17, Piran17, Solkan18, Kortine14, Lahinje11, Tolmin 1, Vrtojba22 itd.). Številna I Iz imena starorimske postojanke Longaticum, F. Bezlaj, Eseji o slovenskem jeziku, Ljubljana 1967, 86 (dalje: Eseji). Iz imena za etnično pripadnost Čarni, kar etimologi izvajajo iz keltskega earn v pomenu "ost, rog” iz indoevropskega korena *ak'— v pomenu "oster kamen" ali iz predindo-evropskega *kar(r)a- v pomenu "skala, kamen”, F. Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika II. Ljubljana 1982, 81 (dalje: ESS.I), (tam eil. tudi druga literatura, enako pri drugih navedenkah). 3 Iz imena rimske postojanke Atrans, ki pa je ilirskega porekla, F. Bezlaj, Naša sodobnost 1958. 688. 4 Iz antičnega Celeia prek mestniške oblike Celeiae, ime je predromanskega izvora, F. Bezlaj, ESSJ I, 60. ' Iz antičnega Poelovio. F. Bezlaj, Eseji, 66. 6Po F. Bezlaju, Slovenska vodna imena (dalje: SVI), 1, Ljubljana 1956, 43. predromanskega izvora, po J. Kelemini. Slavistična revija (dalje: SR) 1951, 183. mogoče langobardskega. 7 Iz roman. Batavia z dodanim slovenskim prebivalskoimenskim obrazilom -jane, F. Bezlaj. Eseji. 88. 8 Po F. Bezlaju, ESS.I I, 36, verjetno iz. antičnega Phlygades, po J. Kelemini, SR 1951. 180. langobardskega izvora, po S. Škrabeu. Jezikoslovni spisi I, 212, iz Ampletium. '' Po F. Ramovšu, Kratka zgodovina slovenskega jezika, Ljubljana 1936, 26 (dalje: Kratka) iz roman. Bergona, po J. Kelemini langobardskega porekla. SR 1951. 183. medtem ko vidi F'. Bezlaj, Eseji. 87, v tem imenu ilirsko obrazilo -ona, torej iz Bergona, podobno kot Tolmin iz Talamona. Vrtovin iz. Ortaona, llumin iz Giimin iz Glemona idr. 111 Romanskega izvora, pogosto v romanski toponomastiki. F. Bezlaj, SVI I, 100-101. "iz lat. centurio v pomenu "stotnija" — tam še ohranjeni ostanki rimske utrdbe, KLS I. 128. 'Obrazilo -an kaže na romanski ali celo predromanski izvor. F. Bezlaj, Eseji, 87, po J. Kelemini, SR 1951, 185, je langobardskega izvora. 13 Iz roman, calkinu v pomenu "apnen”, J. Kelemina, SR 1951. 184. 14 Predslovanskega izvora, bodisi iz lat. columba (= golob) ali columna (= stolp), kar je verjetnejše. F. Bezlaj, SVI I. 251 152. 15 Krajevna imena z obrazilom -ana so večinoma predromanska ali pa tvorjena iz romanskih osebnih imen. npr. Fojana iz Fabtus. F. Bezlaj, SVI 1, 296. 16 Ilirskega izvora iz indoevrop. korena *reg- v pomenu "teči” ali pa izhaja iz korena *ris-. srednjevisokonem. rise/ v pomenu "dež”. F. Bezlaj, SVI II, 156-157. 17 (il. op. št. 12. IS Iz predslovan. castrum Silicanum (= zemljišče Siliusa), J. Kelemina, SR 1951, 180. II Iz ital. corte v pomenu “kmetija, kmečko posestvo". F. Bezlaj. SVI I. 286. adstratna imena v osrednji, vzhodni in severni Sloveniji pretežno nemškega izvora pa govorijo o premoči nemškega jezika in njegovih nosilcev na našem ozmlju dolga stoletja po naselitvi, vendar obenem tudi o veliki asimilacijski moči slovenščine (prim. Binkelj23, Cvibelj24, Bilpa25, Brunšvik26, Fošt27, Frajhajm28, Legen29, Letuš’", Purga31, Rošpoh ’2, Rožengrunt ”, Tajhte34, Vuhred35, pa številna imena na -breg, -berk, -perk, -merk, kot so Lamberg”, Vurberg33, Čušperk33, Ritmerk33, Žahenberc33, vrsta imen na -stanj, kot so Boštanj’’, Šoštanj’7, Virštanj38 itd.). 39 Neprimerno manjši je delež adstratnih imen madžarskega izvora, npr. Apače , Kaniža10 ipd., dokaj izrazit pa delež krščanskih (svetniških) oz. biblijskih ime, od 2ulz roman, labina v pomenu “plaz”, J. Kelemina, SR 1951. 184, lahko pa tudi iz slovan. os. i. Laba, F. Bezlaj, SV1 i. 321 (cit. Miklošiča idr.). 21 Mogoče iz predslovan. tolmun, komun, cemun v pomenu “vodni požiralnik, podzemna vodna luknja”, J. Kelemina, SR 1951, 180, po F. Bezlaju, Eseji, 87-88, mogoče iz Talamona z ilir. obrazilom -ona ali iz kelt. tilmon, SVI 11, 263 (cit. F. Ramovša). “'Mogoče iz predslovan. *tovum v pomenu “votlina v skalah”, F. Bezlaj, SVI II, 322-323: obrazilo -ojba kaže na lat. izvor, isti, Eseji, 89; maloverjetna je razlaga F. Pintarja, Ljubljanski zvon (dalje: FZ) 1913, 564, iz glagola vrteti (šlo naj bi za kraj, kjer ima veter veliko moč). 21 lz nem. Winkel v pomenu "kot". F. Bezlaj, SVI 1. 62. 24 I/. nem. Zwiebel v pomenu "čebula", F. Fali. F/, 1893. 294-297. ' Iz nem. Wildbach v pomenu "hudournik”, F. Bezlaj, SVI I. 61. 26 Po krajevnem poreklu lastnika tamkajšnjega gradu Viljema Denikeja, ki je bil doma v nemškem Braunschweigu, KI.S IV. 220-221 27 lz nem. Forst v pomenu “gozd”, KLS IV, 535. 28 Po framskem gospostvu Fraumheim, KLS IV. 535; ime Fraumheim pogosto v Avstriji in Nemčiji. F. Bezlaj, SVI 1. 166. 2‘’lz nem. Lehen v pomenu "najemniška kmetija, fevd”, F. Bezlaj, FSS.I II. 132. 10 Iz nem. Leithaus v pomenu “krčma, gostilna”, obstoječa ob Savinji kot prometni poti v lasti gornjegrajskega samostana, ki je imel tam svoj brod, KLS lil. 500. 11 Iz nem. Burg v pomenu “grad, dvor”, ker je naselje nastalo na nekdanji grajski zemlji, KFS II. 53. 12 Iz nem. Rossbach iz obč. i. Ross (= konj) in Bach (= potok), F. Bezlaj, SVI II, 164. 33 Imena tega tipa so nastala pod vplivom nemške fevdalne kulture, bila so v modi v 13. stol., F’. Bezlaj. SVI II. 167; Lemberg domnevno iz Löwenberg po levu v grbu, Čušperk iz nem. Zobelsberg, F. Pintar, F/. 1914. .375. 34 Iz nem. Teich v pomenu “ribnik”, ker je imela graščina s Planine tam svoje ribnike, F. Bezalj, SVI II. 253. 35 Domnevno iz srednjevisokonem. woucher v pomenu “dohodek, dobiček, sad". F. Bezlaj, SVI II. 324. 36 Iz nem. Weissenstein, A. Šivie-Dular, zb. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture (dalje: SSJLK), 25, 1989, 97. 17 Iz nem. imena tamkajšnjega gradu Scliostein. A. Šivie-Dular. SSJLK, 25, 1989, 93. 38 Po imenu tamkajšnjega gradu, verjetno iz Fürstenstein, F'. Bezlaj, SVI II, 301. 39 Iz. mad. apa v pomenu "oče”, F. Bezlaj, ESSJ I, 5. 40 Iz obč. i. knez prek madžarščine, F. Bezlaj, SVI 1, 230. katerih so nekatera nič ali le malo spremenila svojo prvotno podobo, npr. Sv. Barbara, Šentjur, Škocijan, oz. Galicija", Jeruzalem42, Nazarje1', druga pa do te mere, da je njihov izvor vsaj na prvi pogled dokaj zastrt, npr. Mevkuž44, Sežana4', Šempas4*’, Donačka Gora47 ipd. Močan vpliv nemščine se izraža tudi prek nekaterih hibridnih tvorb, kot v primerih Bukovžlak48, Piršenbreg4), Podšumberg50, ali pa so nemški sledovi opazni na besedotvorni ravni, npr. Ivan Dol, Josipdol, Jordankal, Jurklošter itd. Nekatera prvotno nemška poimenovanja krajev pa so si — zaradi pomenske demotiviranosti v slovenskem jezikovnem okolju — sčasoma nadela poslovenjeno, na ljudsko etimologijo oprto podobo, kot npr. CrngrobM in Impolje.52 Še zlasti zanimivo zgodovino pa imajo krajevna imena tipa Briga, Činžat, Zlan, ki so bila kot prvotno slovenska poimenovanja ponemčena, nato pa so se kot pomensko demotivirana ponovno prilagodila slovenskemu glasoslovnemu sistemu, vendar brez pomenske naslonitve na prvotno semantično izhodišče (Briga53 < Breg, Činžat54 < Senožet, Žlaiv5< Žleb). Naselitveno kontinuiteto od predslovenskega obdobja dalje izpričujejo številna imena, spominjajoča na staroselce (večinoma Kelte ali romarizirano keltsko in drugo staroselsko prebivalstvo), ki sojih slovanski priseljenci imenovali /V/lahi po imenu keltskega plemena Volcae, iz česar so že Nemci izpeljali valah oz. val h, najprej za keltske sosede, kasneje pa za prebivalce rimskega imperija sploh; v tem 41 Po imenu pokrajine, v kateri je bil doma farni patron sv. Jakob, KLS III, 489; po F. Bezlaju, SVI I. 171, iz os. i. Gal ali Gallus. 4: V 13. stol. Friderik Ptujski podaril tamkajšnje ozemlje križarjem, ki so v tam zgrajeno kapelo iz Jeruzalema prinesli dragoceno ikono Device Marije, M. Pogačnik, Razgledi. 6. II. 1992, 42. 43 Po loretanski kapeli, ki jo je v 17. stol. dal sezidati škof T. Hren in je dobila ime Nazaret: 1891 je bila tam ustanovljena župnija z imenom Marija Nazaret, KLS 111, 228. 44 Po sv. Miklavžu, kateremu je posvečena tamkajšnja cerkev, J. Keber. Leksikon imen, Celje 1988. 49, 296 (dalje: Leksikon). 45 Po kapelici, posvečeni sv. Suzani, S. Rutar, LZ 1889. 40-41; po I Bezlaju, Eseji, 31, predromanskega, po J. Kelemini, SR 1951, 182. langobardskega izvora. 4<’ Iz svetniškega imena san Basso, J. Kelemina, Dom in svet (dalje: DS) 1909, 628. 47 Po sv. Donatu, patronu tamkajšnje cerkve. 48 Po nemškem zgledu Holzschlag, z glasovnim razvojem schlag>žlak, A. Bajec, Besedotvorje slovenskega jezika (dalje: Besedotvorje) 111, Ljubljana 1952, 94. 41 Nemška sestavina v prvem delu. 50Nemška sestavina v drugem delu. Sl Iz nem. z(u) Ehrengruben, F. Bezlaj. ESSJ I, 67. ' Verjetno iz nem. in(nerer) Büchel prek leta 1351 zapisane oblike Impuhel, F. Bezlaj, SVI I, 225. 53 F. Bezlaj, SVI 1, 87. 54N. m., 173. 55 H. Tuma, Imenoslovje Julijskih Alp (dalje: Imenoslovje), Ljubljana 1929, 56 (cit. Schindlerjev Bayerisches Wörterbuch). pomenu so od germanskih sosedov poimenovanje povzeli tudi Slovani v Podonavju in na Balkanu.56 Od tod torej imena Lahovna, Laško, Laška vas, Mala/Velika Lahinja idr. (pri nekaterih ni jasno, ali izvirajo iz osnove /V/lah ali iz obč. i. laz ali iz os. i. Vlah in Vladimir ati Vladislav, npr. Lahomno)5 , medtem ko Bate, Banj-šice spominjajo na prisotnost nekdanjih Venetov™, Ajdovščina54 pa na naselbino poganskih staroselcev, ajdov. Prisotnost tujerodnih prebivalcev, priseljenih na slovensko ozemlje, izpričujejo krajevna imena, kot so Nemška vas. Nemci, Nemški Rovt, Hrovača, Hrvaški Brod, Skoke6", Grabonoš61 ipd. Slovenskim naseljem v bližini močnejših tujerodnih kolonij znotraj slovenskega jezikovnega prostora se je zaradi jasnega ločevanja od naselij z neslovenskim življem lahko nadel prilastek slovenski ali slovenji, npr. Slovenska vas62, ali pa seje to zgodilo zaradi ločevanja med enako se glasečima naseljema na slovenskem in sosednjem ne (več) slovenskem ozemlju, npr. Slovenj Gradec in Gradec (nem. (.raz). Tudi migracije znotraj slovenskega prostora so zapustile opazne sledove v naši toponomastiki. Korošče, Koroška vas. Koroška Bela, pričajo o koroškem poreklu tamkajšnjega prebivalstva, Štajer o štajerskem (lahko tudi z Gornjega Štajerskega), predniki današnjih Draveljčanov so očitno živeli nekje ob Dravi, Savčani (kraj Savci v občini Ormož) ob Savi, Ziljani (kraj Zilje61 v občini Črnomelj) pa ob reki Zilji. Na dokajšnjo starost, s tem pa tudi na zgodnjo slovensko poselitev kažejo krajevna imena iz dvodelnih imen, npr. Braslovče1*1, Doslovče65, Gašteraj66, Godemarci67, Lastomerci68, Vitomarci"'. Tihaboj °, Tomišelj 1 itd. Dvodelna 5c’F. Bezlaj, SVI 1. 324-325; M. Kos, Glasnik Muzejskega društva /.a Slovenijo (dalje: GMÜ) 1939, 226-235. '7 F. Bezlaj, n.m. 58 T. Logar, SR 1955.41. 59 F. Bezlaj. ESS.I I. 2. 60Po priseljenih uskokih, F. Bezlaj, SVI II, 185. 61 Po hrvaških priseljencih, ki so se neobičajno oblačili, hrv. krabonos - človek s krinko. F. Bezlaj, SVI I. 193. ’’"Slovenska vas pri Šentrupertu na Dolenjskem je bila prvotno Nemška vas. poimenovana po nekdanjih uslužbencih, bivajočih na tamkajšnji pristavi, ki je pripadala plemiški rodbini Barbo; do preimenovanja je prišlo iz politično-ideoloških razlogov, KLS II, 621. 63 F. Bezlaj, SVI I. 152. SVI II. 173. Esej. 16. M Iz os. i. Bratislav. L. Pintar, LZ 1913, 201, po S. Rospondu, Onomastica Jugoslavica (dalje: OJ) II, 1970, 43, pa verjetneje iz Braslav, v obeh primerih iz množinske prcbival-skoimenske izpeljanke *Bratislaviči oz. *Braslaviči. 65 Iz os. i. Vidoslav prek množinske prebivalskoimenske izpeljanke *Vidoslaviči, D. (Jop, Imenoslovje /.gornjesavskih dolin (dalje: Imenoslovje), Ljubljana 1983 (dis.). 104. 6 Iz dvodelnega slovenskega os. i.. ki so ga naši predniki prevzeli v ponemčeni obliki Gasterei iz prvotnega *Gostirat, F. Bezlaj, SVI 1, 172-173. 1,7 Iz os. i. Godimir, n.m.. 181. slovenska osebna imena so bila med našim prebivalstvom v rabi prva stoletja po naselitvi72, kasneje pa so jih zamenjala biblijska in v precejšnji meri tudi nemška. Vsaj relativno stara so tudi krajevna imena z levim prilastkom stari, npr. Stari Grad, Stari Kot, Stara Gora, Stara vas itd., ob katerih so se razvili kraji istega imena, vendar s protipomenskim prilastkom novi (Novi Grad, Novi Kot, Nova Gora, Nova vas), le da pari niso v celoti kompletni, upoštevaje tudi zaselke, ki nimajo statusa uradno priznanega krajevnega imena in jih v SKI ni: tako so med drugimi brez protipomenskega para Stara Bučka, Stara Cerkev, Stara Cesta, Stara Fužina, Stara Pošta, Stara Vrhnika oz. Nova Dobrova, Nova Reber, Nove Lože itd. Pogosto gre namreč za naslednje razmerje: ob kraju z imenom brez zadevnega prilastka se je razvil kraj istega imena s prilastkom novi oz. se je prvotnemu dodal prilastek stari, npr. ob Gorici še Nova Gorica, ob Tepanju še Novo Tepanje, ob Jaršah še Nove Jarše oz. ob Vrhniki imamo tudi Staro Vrhniko, ob Bučki tudi Staro Bučko, ob Žireh tudi Stare Žiri itd. Na postopno poselitev našega ozemlja kažejo tudi krajevna imena Novaki, Novinci ipd., kakor so “staroselci” imenovali priseljence, ki so si svojo naselbino osnovali v njihovi soseščini. Na konkretno zgodovinsko izročilo spominjajo kraji, poimenovani po nekdanji obmejni legi, npr. Meja, Meje, Predmeja, oz. po obmejni carinski službi, npr. Col73, Čolnarji73, Muta7'1, Mota74, Motnik74, ipd. Podobno zgodovinsko motivirana so krajevna imena Kandija75, Rimske Toplice, Vojna vas. Partizanski Vrh ipd. Tudi strateško pomemben položaj je bil v več primerih poimenovalni motiv, npr. Pogled. Pugled, Videž, Straža, Stražišče, Grmada, Varda7<’ idr., podobno različni vojaški objekti, npr. Branica, Branik, Zemelj, Podzemelj, Zemon 7, Zemono77, Tinsko78, Tabor, Ostrožno71, Ostrožnik 1 itd. 68 lz os. i. Vlastimir, K. Štrekelj. Časopis za zgodovino in narodopisje (dalje: Č/.N) III, 1906, 53. Iz os. i. Vitomer, n.m., 62. 711 lz os. i. Tihaboj, F. Bezlaj, Eseji, 163. 71 Iz os. i. *(Vi)tomyslß ali *(L’u)tomislf>, n.m., 158. 72 A. Bajec, Besedotvorje III, 99; J. Keber, Leksikon, 31. 75 Iz nem. Zoll v pomenu “carina". L. Pintar, LZ 1909, 39. 71 lz nem. Maut v pomenu "mitnina”, n.in.; drugače F. Bezlaj, ki ime Motnik izvaja iz. glagola motiti v pomenu "kaliti, mešati“, SV1 II, 37, in že pred njim J. Brinar, Slovarček zemljepisnih imen, njih izvir in pomen (dalje: Slovarček), Celje 1928, 21. 7S Po vojaškem zbirališču v času kandijske vojne 1645, F. Bezlaj, ESS.I II, 15. 7<’ Iz roman, guarda v pomenu “straža” iz german, wardon v pomenu "varovati”, mogoče v zvezi z varclevati v pomenu "čuvati, opravljati živino”, F. Bezlaj, SV1 II, 289. 77 Iz osnove 'zemldnfi, kar je po F. Bezlaju, SVI 1, 79, ki se sklicuje na P. Skoka, Radovi Instituta JAZU I, 58. zemeljska utrdba nekdanje vojaške postojanke. 78 Iz. obč. i. tin v pomenu "obzidje, ograja, pregrada, okop", F. Bezlaj, Eseji, 162, enako J Brinar, Slovarček, 28 in V. Šmilauer, Pfiručka slovenske toponomastiky (dalje: Pfiručka), Na bližnjo preteklost pa spominjajo imena, s katerimi želi slovenski narod počastiti spomin zaslužnih mož iz davne politične in kulturne zgodovine, npr. Kidričevo, Bezenškovo Bukovje80, Štrukljeva vas81, Cerovec Stanka Vraza. Nekatera taka poimenovanja so lahko le kratkotrajna, odvisna od aktualnih političnih razmer, npr. preimenovanje Velenje v Titovo Velenje in nato po manj kot desetih letih vrnitev k prvotnemu imenu. Bistveno več takih politično obarvanih preimenovanj je na mokrotoponimijski ravni (imena ulic, trgov, mestnih predelov ipd.). Zelo pogosto preimenovalno izhodišče je zemljišče, na katerem ali v bližini katerega se je izoblikovala naselbina. Pri tem je bila bistvenega pomena lahko kakovost zemljišča, npr. Brnica8 , Brnik82, Blato, Grosuplje83, Čreta81. Griže8^. Hudo86, Pustike87, Rodež88, Rodica88, Rodine88, Morava89, Trzin °, Zibika91 Praga 1970. 186. 7,1 Iz obč. i. ostrog v pomenu “s palisadami utrjen kraj”, F. Bezlaj, ESSJ II, 259, enako v Smilauer, PHručka, 135. vendar dopušča Bezlaj, SVI II, 67, tudi možnost navezave na ostrogo v pomenu "priprava na jahalnih škornjih za spodbujanje konja" oz. "robida, robidnica"; na slednji pomen navezuje tudi J. Brinar. Slovarček, 22. 811 Od tam doma Anton Bezenšek, politik, stenografski teoretik in pisec šolskih knjig, KI S III. 80. 81 Od tam doma Ivan Štrukelj, družbeni in pedagoški delavec. KLS I, 56-57. 8_ I/. obč. i. brnje v pomenu “blato. prst", oz. brnen v pomenu "glinast". F. Bezlaj. ESSJ I. 47; prim. tudi M. Snoj. Zb. 6. jugosl. onomast. konf., Beograd 1987. 489—492. 81 Po F. Bezlaju, SVI 1, 203, najverjetneje iz nekega neznanega antroponima, po F. Ramovšu, LZ 1919. I76n„ iz korena gras- v prvotnem pomenu "moker, vlažen”, torej naselje na mokrotnem, vlažnem svetu; do zač. 20. stol. prevladovalo Valvazorjevo mnenje o hibridni tvorbi iz nem. gross in slov. tiplje. 81 Na Štajerskem "močviren, nižinski svet, porasel s travo in nizkim grmičjem”. Slovar slovenskega knjižnega jezika (dalje: SSKJ) I, 311. 85 Iz obč. i. griža v pomenu "peščeni plaz, prod. kršje". F. Bezlaj. SVI I, 199, oz. "pust, s skalami in kamenjem pokrit pas, predel zemlje”. SSKJ I. 762. 8(> Iz. obč. i. hud, po L. Pintarju, ČZN 1912. 119, v pomenu “majhen, slaboten, neznaten", po S. Ilešiču, CiV 1933, 52, pa pomeni slabo kakovost zemljišča. 87 Iz obč. i .pust, F. Bezlaj. SVI II. 127-129; prim. tudi M. Kos. SR 1950. 397-404. 88 Iz obč. i. rodina v pomenu "ledina” oz. rodica v pomenu "slab svet” ali i/. pridevnika rod -a -o v pomenu “neobdelan, pust”, F. Bezlaj, SVI II. 159-160, enako v. Šmilauer, PHručka, 154, po R. Badjuri, Ljudska geografija (dalje: LG), Ljubljana 1953. 182. je rodo vse, "kar ni dobro, ugodno”. 89 Iz korena mor- v pomenu "voda”, enako kot v obč. i. morje, F. Bezlaj, SVI II. 33; po Pleteršnikovem Slovensko-ncmškem slovarju I, 619, je murava ali morava “mehka, zelena trava”. 1,0Iz obč. i. trinina v pomenu “ledina, prelog, praha”, F. Bezlaj, SVI II, 277. po R. Badjuri. LG, 270, iz tržen v pomenu "izkrčenina. s travo porasla goljava, zlasti ob poli" oz. "manj vreden travnik”. 91 Verjetno iz obč. i. zibi, ozihi v pomenu "močvirje, barje”, F. Bezlaj. SVI II, 336-337, enako J. Brinar, Slovarček, 30, in J. Badjura, LG. 258. ki razlaga obč. i. zibi, ozibi kot itd., lahko podnebno-vremenske razmere ali stopnja osončenosti, npr. Dutovlje>2, Vetrnik, Mrzli Vrli, Mrzlo Polje, Topla Reber, Preserje;3, Osojnik, Osojnca, Mokronog, Suha, Suhadol, Sidol M, Sušje, Sinja Gorica Topla, Znojile96, Zimica, Žejno'1 itd., ali neugodne geološke razmere, npr. Mozirje18, Polzela ’ , Plazovje ipd. Mnoga krajevna imena nas spominjajo na tamkajšnje terenske posebnosti, npr. Socka1110. Dobrna101, Steske11’2, Kotlje, Vrtača, Kupa, Otlica101, Globoko, Visoko, Širje. Vojsko"14, Naklo105, Retje106, Slomi107, Norički Vrh108, Krn. Krnicaliw, Vrata110, Vuzenica111, Zabočevo112, Verpete113, Vodule114, "močvirni svet, ki je pozimi, ko zmrzne, trd, spomladi pa se odtaja in se pri hoji močno uda-ja. ziblje”. 1,2 Domnevno iz obč. i. duti v pomenu “pihati, vleči”, SSKJ 1, 530. oz. “veti, pihati”, F. Bezlaj, ESSJ I, 123, iz prvotnega prebivalskega imena Dutovljam, isti, Eseji, 163. Iz obč. i. presoje v pomenu "kraj z veliko sonca”, L. Pintar, LZ 1913, 547, J. Brinar, Slovarček, 24. 1.4 Iz besedne zveze suhi dol, L. Pintar, LZ 1913,661-662, in R. Badjura, LG, 205. 1.5 lz obč. i. sinji v pomenu "svetel, sončen”. 1,. Pintar, LZ 1913, 660. '"’Iz obč. i. -noj, znojiti se v pomenu "prisojni, vročini izpostavljeni kraji”, lahko pa tudi i/. osebnega imena, F. Bezlaj, SVI II. 342. ',71/. obč. i. žeja: tako večkrat poimenovani kraji, v katerih primanjkuje vode, m.n., 347. ,K Iz obč. i. mozirje v pomenu "močvirje”, isti koren kot v mozga (= blato, luža), F. Bezlaj, ESSJ II. 198. w lz obč. i. polzeti. F. Bezlaj. SVI II. 109-110. 1001/. obč. i. soteska po premiku naglasa na prvi zlog in opustitvi e-ja, n.m., 202. 1111 Verjetno i/, obč. i. deber, F. Bezlaj. SVI I. 137-138. 1,12 Iz obč. i. soteska, F. Bezlaj, SVI II, 220. I0’ lz obč. i. votel iz starejše različice brez protetičnega v-ja. F. Bezlaj, ESSJ II, 261, po R. Badjuri, LG, 297, pa se tako imenujejo "naravno presvetljene peči, kjer skoznje ni preduha". 1114 Po F. Bezlaju, SVI II, 309, verjetno iz obč. i. ozek z danim protetičnim v-jem, po L. Pintarju, LZ 1913, 545, in J. Brinarju. Slovarček, 30, iz obč. i. visok, kar pa je manj verjetno. 105 Verjetno sorodno s staročeš. ndket, na ki o v pomenu "nekakšno mesto ob reki” in srb. oz. hrv. naklja v pomenu “rečni zavoj”, prim. F. Bezlaj, SVI II. 48. 1116 Verjetno iz ne več živega obč. i. *vretje, sorodnega z rus. veret’. veretja v pomenu "suh, dvignjen prostor sredi močvirja ali blizu brega”, n.m., 152, po R. Badjuri, LG, 234, iz obč. i. vretje iz glagola vreti. 107 Iz obč. i. lam, verjetno v pomenu "grič, ki se dviga iz močvirne okolice”, F. Bezlaj, SVI I. 358-359. Iz obč. i. nora v pomenu "votlina, jama". F. Bezlaj. ESSJ II, 227. 1(19 Iz obč. i. krnica v pomenu “globočina v vodi. tolmun”, F. Bezlaj, SVI I. 310, po SSKJ II. 502, pomeni tudi “zgornji, polkrožno zaključeni del ledeniške doline”. 110 Iz obč. i. vrata, kakor so pogosto poimenovane dolinske ožine in ozki gorski prehodi, F. Bezlaj, SVI II, 315, oz. gorski prehodi, podobni škrbinam. R. Badjura, LG. 94. 111 Po L. Pintarju, LZ 1913, 370, iz obč. i. ozek, ožina, torej kraj, ki leži v ozki dolini; F. Bezlaj v ESSJ pri geslu ozek tega toponima ne navaja. ""Iz osnove *sohočevo v pomenu "kraj na pobočju”, F. Ramovš, LZ 1919, 176. Voglje115, Ojstrica, Ojstro, Tolsti Vrh, Tovsto itd., ali na značilno geološko sestavo oz. pridobivanje rudnin, npr. Labor116, Laporje, Obrije117, Kred, Kre-menca, Skrilj, Skrilje, Ilova Gora, Apno, Krašnjalls. Železno, Železniki, Zla-tenek, Zlato polje izd., ali pa je bila odločilnega pomena barva površja oz. vode, npr. Ardro"\ Črni Vrh. Črna120, Črnelo121, Bela. Belica, Rdeči Kal, Rjavci, Vranja Peč, Zeleni Breg, Modrič, Morsko' ”, Svetli Dol, Svetli Potok itd. Velik pomen, ki ga ima voda za človekov obstoj, izpričuje tudi na tej podlagi poimenovana številna krajevna imena. Ena so pomensko oprta na tekoče, druga na stoječe vode, npr. Reka, Rečica, Potok, Bela, Bistrica, Sava, oz. Bajer, Ribnik, Kal, Mlaka. Močvirje itd., medtem ko so bili za poimenovanje tretjih bistvenega pomena različni vodni pojavi, kot so izviranje, npr. Studenec, Vrzdenec12’, Vir, Obrh121, Kropa125, Krupa125 itd., ponikanje, npr. Pivka, Ponikve, glasno padanje v globino, npr. Slap, Slape, Sopote126, Šumnik1-7, ali ustvarjanje značilnih zvočnih učinkov, npr. Klokočovnik, Boben, Cikava.128 Pomenotvorna sta celo 113 Verjetno i/ osnove *v(irpeljane v pomenu "prebivalci jame, globeli, kotanje, vrtače”, F. Bezlaj, 1-SSJ I. 204. tudi 0.1 I. i%9. 15. 114 lz obč. i. (v)odol v pomenu “dolina, nižina, globel”. F. Bezlaj, SVI 11, 306. in Eseji, 154, enako tudi V. Smilauer, Pfiručka, 137. 115 Iz obč. i. (v)ogel po skrajšanju i/. prebivalskega imena Vogljane, L. Pintar, LZ 1913, 370, in LZ 1915, 215. 116 Iz obč. i. tabora v pomenu “kamnina, sestavljena iz zaobljenih kosov starejših kamnin, zlepljenih med seboj z vezivom”, SSKJ II, 544, verjetno istega etimološkega izvora kot lapor, prim. F'. Bezlaj. ESS.I II. 124. 117 lz obč. i. lapor, enako tudi Avber in Lavrica, n.m. 118 Verjetno iz obč. i. kras, F. Ramovš, Kratka. 24; R. Badjura, LG. 130. 119 Iz osnove *n~ddru v pomenu "rdeč, temno rjav”, F. Bezlaj, SVI I, 39. 1-0 Krajevna imena iz osnove črn so pogosto povzeta po vodnih imenih, v nekaterih primerih so lahko tudi iz zadevnega osebnega imena, F. Bezlaj, SVI 1, 123, lahko pa tudi po temnih, iglastih gozdovih. 1:1 Iz osnove čdrmdnfi v pomenu "rdeč”, n. m. 122 Po S. Rutarju. LZ 1889. 94-97, iz obč. i. moder, torej iz *Modrfisko, po F. Bezlaju. SVI II, 34. i/ korena *mor- v pomenu "voda"; Šmilauerjeva (Pfiručka, 124) in Rospondova (OJ II, 207) naslonitev na občno ime morje je malo verjetna. 1231/, besedne zveze vrh+studenec, kjer pomeni vrh tudi "izvir reke”, F. Bezlaj, SVI II, 317; etim. razlago iz obč. i. studenec navaja že Valvasor, Valvasorjevo berilo, Ljubljana 1951, 47. 124 Pogosto ime za kraški izvir, nastalo verjetno iz indoevr. korena *bhere- v pomenu "vreti, kipeti". F. Bezlaj, ESS.I 11, 237; tudi po R. Badjuri. LG — Terensko izrazoslovje, Ljubljana 1957. 434—435, je izhodiščni pomen "močan, mrzel kraški izvir”. 125 Iz obč. i. kropa v pomenu "močan kraški izvir". F. Bezlaj, SVI 1, 312 (cit. A. Melika. Slovenija 1. 147, in R. Badjuro, LG, 235). Iz obč. i. sopol v pomenu "vodna (so)para, slap”, prvotno vodno ime, F. Bezlaj, SVI II, 207, po R. Badjuri, LG, 241, izhaja iz pomena "najmanjši izmed slapov". 127 Iz obč. i. šum v pomenu "slap", prvotno vodno ime, F. Bezlaj, SVI II, 250. 128 Ali iz onomatopoetičnega glagola cvičati ali i/. rastlinskega imena cvič v pomenu okus in sestava vode, kot v primerili Kisovec, Slance, Slatina, Slatna ipd. Po rekah so se poimenovali kraji zlasti ob njihovem izviru ali izlivu, na strateško pomembnih mestih ob rekah in tam, do koder je segla prvotna naselitev, npr. Kokra, Sava.l2<; Z etimološkega vidika gledano, je zanimiva ugotovitev F. Bezljaja, da imajo na Slovenskem skoraj vse nad 40 kilometrov dolge reke predslovanska, največ keltska in ilirska imena, npr. Sava, Drava, Kolpa, Krka, Dragonja, Mura, Glina, Zilja. Idrija, Rižana, Soča in številne druge.1'" Tudi reliefne značilnosti, kot že omenjeno, so zapisane v krajevnih imenih, poimenovanih po značilni legi na zemeljskem površju, npr. Strm, Strmec, Ravne, Planjsko, Plat1'1, Sleme, Preval, Prevale, P rev eg132, Breg, Obrež ipd., ali po legi glede na bližino komunikacij, npr. Stranje, Strane, Strajna, Stranice, Stranska vas, Prestranek, Priinostek ipd., ali glede na pokritost oz. nepokritost površja z rastlinjem, npr. Čedem1 ”, Sedem1 ”. Ban1’4, Panovci1’5, Boršt1’6, Podboršt, Zaboršt, Gaj. Žagaj, Okrog1'7, Utik1 'x, Smlednik1™, Log, Loka, Poljana, Polje, Trata, Golek, Golica. Pleše140, Plešivec140 itd. Rastlinska odeja je tudi sicer imela velik vpliv na slovensko toponimiko, pri čemer so pomembnejšo vlogo odigrala zlasti gozdna drevesa s svojo velikostjo, s “češmin”, F. Bezlaj, SVI I, 104. Kos. O prevzemu antičnih krajevnih imen na slovenskem ozemlju, Ephemeridis instituti arhaelogici bulgariei, Serdioae MCML, 245. 13,1 F. Bezlaj, Eseji, 85. 111 Iz obč. i. plat v pomenu "gorski rob”, J. Brinar, Slovarček, 23; po SSKJ lil, 622. "gladka, navadno strma površina v skalovju”. "'Kraj, kjer se zemljišče ali pot prevegne, prevali, previje, R. Badjura, Krajepisno gradivo, Ljubljana 1963. 185; gl. SSKJ IV. 85, geslo "prevegniti se". 1,3 Iz obč. i. sedem v pomenu "zaščiten gozd”, F. Bezlaj, SVI II, 240. 114 Iz nem. Bann(forst) v pomenu "zaščiten gozd", F. Bezlaj, FSS.I I, 11. 155 Mogoče iz nem. Bannforst ali iz nekega osebnega imena, F. Bezlaj, SVI II, 74. 136 Iz obč. i. boršt iz nem. Forst v pomenu "gozd". D. Čop, Imenoslovje, 102. 137 Po Bezlaju najprej (SVI I, 311) iz obč. i. krog v osnovnem pomenu, kasneje (ESSJ II, 98) v pomenu "gozd”, po R. Badjuri, LG, 123. pa je krog tudi "vršič, grič, hribec stožčaste, lepo zaokrožene oblike" kot pomensko izhodišče kr. i. Okrog. Okroglicc, Okroglo. 138 Iz korena *lut- v pomenu "lipovo ličje”, F. Bezlaj, ESSJ II, 157, oz. iz *lutik v pomenu “mlad gozd”, kot je menil L. Pintar (cit. po F. Bezlaju, SVI I. 362); isto izhodišče pri D. Čopu, JiS 1965, 103, le da mu lutik pomeni vrsto podrasti. 139 Po F. Bezlaju. ESSJ II, 257. mogoče iz obč. i. osmleda v pomenu "vžgano znamenje, pogorišče, rušina", po D. Trstenjaku, Kmetijske in rokodelske novice 1859, 76. iz obč. i. smled v pomenu “Stražišče, stražili stolp, opazovalnica”, po F. Ramovšu. GV 1933, 42, domnevno iz obč. i. *sm!ed(i v pomenu "slabo zaraščen gozd” (cit. po F. Bezlaju. ESSJ, 257). 1111 Iz obč. i. pleša v pomenu “golo mesto, neporasel kos tal, neobdelan del zemljišča sredi polja”, lokalno tudi "travnik, senožet", F. Bezlaj, SVI II, 97; po R. Badjuri, LG, 126, je pleša tudi "večja ali manjša pusta, peščena gorska deska, grintav prostor ali ploščata tla vrh gore ali tudi kod drugod v gor” in "plešeglava gora, plešast vršac, glava”. svojim dominantnim položajem v prostoru, bodisi kot samostojno stoječa bodisi v gozdnem stanju, npr. Borovec, Borje, Breza, Brezje, Bukovo, Javorje, Hrastnik, Hrast, Hrastek, Kostanjevica, Lipa, Lipje, Rakitna, Smrečje, Topolovo, Olševek, Viševek"1, Višelnica 1", Vrba, Vrbno itd., lahko celo iz tujejezične osnove, npr. Lindek142 ali Limbarska Gora."’ Med njimi so tudi naselja, ki so bila poimenovana po pri nas danes že redkih drevesnih vrstah, npr. Brestje, Brstnik, Brstovec, Cerovec, Cirje144, Cirnik144, Klenik, Tisovec ipd., ali pa se v njih skrivajo ta čas ne več živi sopomenski izrazi, npr. Dobje, Dobeno. Debeni11', Debeče14' ipd. Med ostalim negojenim rastlinjem so bile pomenotvorne zlasti nekatere grmovnice, pojavljajoče se v naravi praviloma v večji množini, npr. Lešje, Lešnjake, Maline, Cemšenik, Svibno ipd., pa tudi ostale rastline, ki se pojavljajo v večjih združbah, npr. Praprotno, Prapreče, Ščavnica, Rogoznica, Kostrivnica, Kopriva, Koprivnik, Hrenovica, Srobotnik itd., medtem ko imajo med kulturnimi rastlinami najvidnejši delež sadna drevesa, npr. Češnjevek, Češnjice14", Hruševo, Gurušovljc14*’. Jablance. Orehek. Slivnica, Slivje ipd., ter tradicionalno domače poljščine, npr. Bobovo, Grahovo, Repno, Koreno, Lukovica, Lanišče, Ržišče, Ovsišče, Pšenična Polica itd., nobeno krajevno ime pa ni poimenovano po novejših kulturnih rastlinah, npr. koruzi, krompirju, kar pomeni, da ta vir v topo-nomastiki v zadnjih stoletjih ni bil več pomenotvoren. Po rastlinski odeji nastala krajevna imena spadajo poleg tistih, ki izvirajo iz reliefnih značilnosti, med najstarejša, medtem ko so poimenovanja, nanašajoča se na neobdelano, nekultivirano ali nanovo izkrčeno zemljišče, npr. Boršt, Zaboršt, Loka, Log, Senožeti, Ledine, Krčevina, Seča, Trebež, Laz(e/i), Rovt(e)/Rut(e), bistveno mlajša.147 Ne dosti manj pogosto od rastlinskih se pojavljajo v vlogi poimenovalne baze tudi živalska imena. Gre za živali, značilne ali tipične za določeno področje ali kako drugače z njim povezane, pogosteje divje kot domače, med prvimi pa prevladujejo kopenske pred vodnimi in pred ptiči. Med kopenskimi gre zlasti za večje, npr. jelena (Jelenče, Jelenja vas, Landol118), srno (Srnjak), medveda 141 Iz obč. i. jelša, olša, po ljudski etimologiji naslonjeno na pridevnik visok, o tem pisal že L. Pintar. L/. 1914. 460. kasneje mdr. P. Beziaj. F.SS.l' I. 226. I4: Iz nem. Linde (= lipa). F. Bezlaj, SVI I. 344. 111 Iz nem. Liel (= rastline popenjavke); gre torej za področje, nekoč poraslo s srobotom, bršljanom ipd.. L. Pintar, LZ 1912. 365 n. 144 Iz obč. i. cer L. Pintar, Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko (dalje: IMD) 1909, 185; F. Bezlaj, SVI I. 102. 145 Iz obč. i. dob. F. Bezlaj, n. m.. 128. I4<’lz narečne, nepoknjižene različice obč. i. črešnja oz. gruš(k)cr, podobno tudi v nekaterih drugih primerih. 147 S. Ilešič. GV 1933. 84-86; A. Melik, n. m.. 160-163. 148 lz besedne zveze lanji dil v pomenu ‘košutnja dolina”. F. Bezlaj, Eseji, 150. (Medvedce, Medvejek), pa tudi manjše in najmanjše niso v tej vlogi posebna redkost, npr. jazbec (Jazbine), lisica (Lesično), zajec (Zajčji Vrh, Zajčje Polje), kača (Kačji Dol), miš (Mišji dol), polž (Zapuže) itd. Med njimi so tudi take, ki v naših krajih že dolgo ne živijo več, npr. tur (Turje, Turjak), ali pa se danes pojavljajo zelo redko, npr. volk (Volčje, Volča, Vučja Gomila). Zlasti krajevna imena iz apelativov medved in volk dokazujejo s svojo pogostnostjo in razprostranjenostjo v slovenskem prostoru, da sta bili ti dve živalski vrsti pred stoletji, ko so nastajala naša naselja, prisotni na domala celotnem slovenskem ozemlju. Od vodnih živali so bile toponomastično najproduktivnejše ribe in raki, npr. Ribče, Ribjek, Ribnica, Ribno. Rakovec, Rakovci. Rakovlje. Rakovnik itd., vendar se kraji imenujejo tudi po žabah, npr. Žablje, Žabjak. Žabnica, celo pijavkah, npr. Pijavice' Pijovci"9, Pijava Gorica149, in po v naših krajih že dolgo ne več živečih bobrih, npr. Mali/Veliki Brebrovnik.1" Med ptiči so s svojo prisotnostjo obogatili zakladnico slovenskih krajevnih imen zlasti večje in človeku večinoma tudi škodo povzročajoči, npr orel, jastreb, kanja (Orle, Jastrebnik, Kanji Dol), ali ptiči, ki se navadno pojavljajo v večjih združbah, npr. vrana, sraka, golob, škrjanec, vrabec (Vransko, Srakovlje, Golo-binjek, Skrjanče, Vrabče), oz. taki, ki so imeli v verovanju ljudi posebno vlogo, npr. sova (Sovjak, Sovinja Peč). Zanimivo pa je, da med našimi krajevnimi imeni skoraj ni takih, ki bi jih bili naši predniki poimenovali po pticah selivkah, četudi so nekatere v podeželskem, kmečkem okolju še zelo pogoste, npr. lastovka, kukavica, štorklja idr. Od domačih živali so vtisnili svoja imena slovenskim krajem predvsem konji, npr. Konjsko. Koble, Slovenske Konjice idr., govedo, npr. Govejek, Kravjek, Volavlje idr., in koze, npr. Kozarje, Kozje, Kozina, redkeje kokoši, npr. Kokošnje, obstaja pa več zaselkov z imenom Kurja vas. V mnogih krajevnih imenih se bolj ali manj jasno odraža dejavnost, ki so jo ljudje nekoč opravljali kot značilno za določeno področje, bodisi da je šlo za način kultiviranja zemljišča, npr. Čadež151, Trebež, Trebnje, Trbovlje':, Krčevina, Seč, Seča, Osek'", Padcž1 M, Velenje1", Opale156, Požeg, Žigrski Vrli1 , bodisi mF. Bezlaj, SVI II, 90. 150F. Bezlaj, SVI I. 82. 151 Iz glagola čresti v pomenu “sekati, krčiti". 1.. Pintar, lzveslja 1909, 187; po F. Bezlaju. SVI I. 121. verjetneje iz obč. i. čret(a) v pomenu "močviren nižinski svet. porasel s travo in grmičjem" (SSKJ 1,311). 152 Verjetno iz glagola trebiti, lahko pa iz os. i. Treh, kot kot navaja F. Bezlaj, SVI II, 268. sklicujoč sc na Miklošiča. 153 Iz glagola sekati in gre torej za področje, ki je bilo poimenovano po izkrčenju gozda, F. Bezlaj, n. m., 178. 154 Iz glagola pasti, sed. padem, kar je verjetno v zvezi z nekdanjo tehniko krčenja gozdov, F. Bezlaj, n. m., 71-72. za kako značilno gospodarsko dejavnost, npr. Čel je158, Plave159, Stope160, Stopče160, Ogljenšak161, Šutna162, Tenetišel6\ Lozice164, Vine165, Vinarje165, Vinica165, IMalence166, Mlinše, Žirovnica, Žrnova167, Lončarovci, Male/Velike Brusnice168, Sarskol6), Lovsko Brdo, Lukovica, Senožete, Senovica, Otave, Stelnik, Slamnik, Rudnik, Rudno itd., ali za kako posebno dejavnost, npr. Strelci, Stročja vas17", Sodna vas, Podčetrtek171, Podsreda' ', Stavenci172, Stavenski Vrh itd. Še pogosteje je imelo odločilen delež pri poimenovanju krajev to, kar je človek ustvaril s svojim delom, bodisi s preoblikovanjem zemeljskega površja, npr. že omenjeni Laz(e/i), Rovt(e), Rut, pa Preska17', Presikam, Njiva, O h rov174, ''5lz obč. i. *velenje oz. *velenjak v pomenu "živinski pašnik” ali "za binkošti prihranjen del pašnika", lahko pa iz obč. i. velna v pomenu “izkrčen del gozda pred požigom”, kar je po F. Bezlaju celo verjetnejše, n. m., 291 292. I5(’ lz glagolapaliti v zvezi z nekdanjo tehniko krčenja gozdov, F. Bezlaj, n. m.. 73. 157 Domnevno iz glagola žgati v zvezi z nekdanjo tehniko kultiviranja zemljišča, F. Bezlaj, n. m.. 350. 1,8 Po .1. Brinarju, Slovarček, 13. kraj. kjer hlode celijo, jih na konceh pravokotno odžagajo. po R. Badjuri, LG. 69, in V. Smilauerju. Priručka, 48, iz obč. i. čelo: F. Bezlaj (SVI, ESSJ, Kseji) izvora lega imena ne navaja. 159 Iz glagola plavili, splavljati. F. Bezlaj, SVI II. 94. 160 Verjetno iz obč. i. stopa. F. Bezlaj, n. m.. 222. 161 Kraj poimenovan po nekdanjem oglarjenju. na kar kaže tudi Ikalna različica Kolperk iz nem. Kohlenberg. KLS IV. 544. 162 Iz obč. i. šuta iz nem. Schutt, po SSKJ IV, 1123. "drobno kamenje za nasipavanje”, F. Bezlaj, SVI II, 251. podobno R. Badjura, LG. 155. 163 Po L. Pintarju, LZ 1910, 349, iz obč. i. tenetišče v pomenu "lovišče ptičev", po F. Bezlaju, Eseji. 127. iz tenet, tenetva ali tenetvo v pomenu "mreža”, torej kraj, kjer so z mrežami lovili ptiče, po R. Badjuri, Krajepisno gradivo, 246. kraj, kjer so nekoč razpo-stavljali in sušili ribiške mreže. 164 Iz obč. i. lo:a v pomenu "vinska trta", F. Bezlaj, SVI I, 360, enako V. Šmilauer, Priručka. 114. 165 Iz obč. i. vino. F. Bezlaj. SVI II. 297. Verjetno iz narečne različice malin za zborno mlin, lahko pa iz malina, F. Bezlaj, n. m.. 9. 167 Verjetno iz osnove *žorny v pomenu "žrmlje" kot iz obč. i. žir. F. Bezlaj, n. m., 351. 168 Iz obč. i. brus. F. Bezlaj. SVI I. 92. I. Pintar, LZ 1915, 320. ■"° Iz Dekmarca iz srednjevisokonem. os. i. Dietmarus oz. Dithemar, F. Bezlaj, SVI I, 129. Iz os. i Diepold, n. m.. 130. \/ os. i. Meingost iz zveze Meingostov grad. 1,. Pintar, LZ 1910. .344. oz. iz * Me-gingözespurch. F. Bezlaj, SVI I, 250. 22! Iz imena plemiške družine de Coni (v prejšnjem stoletju v rabi tudi poslovenjena različica Šasja vas), F. Bezlaj, SVI I, 128. ::4 F. Bezlaj, Eseji. 16.3. S. Ilešič. OV 1933. 88-89. imena iz določene občnoimenske podstave se pojavljajo le na določenem področju, drugje pa jih je zelo malo ali sploh nič, odvisno tudi od nekdanje prisotnosti ali odsotnosti zadevnega občnega imena v posameznih delih slovenskega jezikovnega prostora. Tako so npr. krajevna imena iz podstave boršt ali rovi le v osrednji ali zahodni Sloveniji, tista iz podstav gaj in črel pa samo na vzhodu. Tudi krajevnih imen iz občnega imena brdo je največ na zahodu, nekaj v osrednji in severni Sloveniji, na Štajerskem vzhodno od črte Šentjur pri Celju-Slovenske Konjice ter v Prekmurju pa jih sploh ni, medtem ko so vsa krajevna imena iz podstave jelša zahodno od Kamniških planin in Posavja, le Podolševa v mozirski občini je locirana nekoliko vzhodneje. Pretežno na zahodu in v Beli krajini so krajevna imena iz občnega imena lokev, dokaj malo jih je na Dolenjskem, Štajerskem in Koroškem, prav nič pa na Gorenjskem in v Prekmurju, medtem ko je krajevnih imen iz podstav kat in potok največ na Dolenjskem, razmeroma veliko v zahodni Sloveniji, zelo malo na Gorenjskem in Štajerskem, na Koroškem in v Prekmurju pa jih ni. Od 8 krajevnih imen iz osnove smreka je eno samo na Štajerskem, vsa ostala so v osrednji Sloveniji. Pretežno na gorenjski prostor so omejena krajevna imena iz podstave žir, v osrednji Sloveniji pa je največ krajevnih imen iz občnega imena javor, podobno tudi krajevna imena iz podstave mlaka, katerih večina je na Dolenjskem in Gorenjskem, eno samo na Koroškem, drugje pa jih ni. Imen iz osnove blato je največ na Dolenjskem, nekaj na Štajerskem in v Posavju, na notranjsko-primorskem področju, na Gorenjskem, Koroškem in v Prekmurju pa ni nobenega. Tudi iz občnega imena reber tvorjenih krajevnih imen je večina na Dolenjskem in v Beli krajini, medtem ko areal krajevnih imen iz osnove Liren obsega poleg Dolenjske z Belo krajino še Štajersko, krajevna imena iz občnega imena leska pa so pretežno na Štajerskem in Dolenjskem brez Bele krajine, v zahodni Sloveniji, na Gorenjskem in Koroškem jih je zelo malo, v Prekmurju in v Beli krajini pa jih ni. Iz apelativa brest tvorjena krajevna imena so večinoma na Štajerskem, malo jih je na Dolenjskem z Belo krajino in na zahodu z izjemo obalnih občin, kjer ni nobenega, in prav tako ne na Gorenjskem, Koroškem in v Prekmurju. Krajevna imena iz pomenske podstave vas so sicer razvrščena po celotnem slovenskem ozemlju, vendar jih je daleč največ, skoraj 60 odstotkov, na Dolenjskem in v Beli krajini, približno četrtina jih je na Štajerskem in v Prekmurju in le 15 odstotkov jih odpade na Gorenjsko, Koroško in vso zahodno Slovenijo. Tako je v občini Brežice tovrstnih imen kar 15,60 % od vseh krajevnih imen te občine, v občini Novo mesto 12,46%, Grosuplje 11,37% in Trebnje 10,75%, kar je bistveno več od vseslovenskega povprečja, ki znaša slabih 5 odstotkov. Ime vas izhaja iz indoevropskega korena vik’- ali voik’- v pomenu “hiša, bivališče”.226 Po mnenju nekaterih raziskovalcev je prvotno označevala prebivališče enega rodu, izvirajočega od skupnega prednika, kar se odraža tudi v Machek. Etymologicky slovnik jazyka českeho, Praga 1968, 684-685. pogostih zvezah tega samostalnika s svojilnim pridevnikom osebnoimenskega izvora. Ta imena in seveda tudi z njimi poimenovana naselja naj bi pri nas spadala med najstarejša. Med ševilnimi drugimi so takega izvora tudi Bodrišna vas" , n» ->->o v -)iq v 930 73 ] Boga vas” , Boginja vas~~ , Čača vas“ , Črneča vas" , DobriSa vas" , Dobrteša vas"", Primča vas" , Vitna vas' , itd. Mlajši od pravkar navedenih so toponimi iz občnega imena selo, nastalega po križanju praslovanskih besed selo, sorodne z latinsko solum (= tla), in sedolo iz glagola sedeti2,5 (po izgovorni poenostavitvi soglasniškega sklopa dl> I, kot npr. pri modlil > moliti) v pomenu “prebivališče, selišče”. Selo naj bi prvotno označevalo le osamljeno kmečko gospodarstvo, zato je med tovrstnimi krajevnimi imeni zelo veliko množinskih, malo pa takih z levim prilastkom iz osebnega imena. Tudi krajevnih imen iz pomenske podstave selo je največ na Dolenjskem, predvsem v občinah Novo mesto, Trebnje in Grosuplje, ter v Beli krajini, bistveno manj jih je na Štajerskem, Gorenjskem in v zahodni Sloveniji, zelo malo pa na Koroškem in v Prekmurju. Treba pa je ponovno poudariti, da se opisana distri-buiranost nanaša zgolj na samostojna naselja, navedena v SKI, ne pa na zaselke in druge zemljepisne danosti, poimenovane po omenjenih občnoimenskih pomenskih podstavah. Če bi upoštevali tudi slednje, bi bi bila porazdelitvena slika vsaj v nekaterih primerih nekoliko drugačna. Lahko pa se krajevna imena iz iste občnoimenske podstave v raznih delih Slovenije tudi razlikujejo, v skladu z narečno različnostjo občnoimenskega izhodišča, kot npr. Praprotno, Praproče na Gorenjskem (iz praprot), Prapretno, Prapreče na Štajerskem in Dolenjskem (iz prapret) oz. Prapetno, Prapetno Brdo na zahodu, zlasti na Tolminskem (izprapet). Nekatera krajevna imena je mogoče pokrajinsko locirati tudi po besedotvornih značilnostih, npr. množinska imena na -cil-ovcil-inci, ki so omejena predvsem na panonski del Slovenije: Adrijanci, Vitomarci, Markovci, Godcninci, ali imena na -an in -ana, ki jih nahajamo v pretežni večini le na zahodu, npr. Čepovan, Ozeljan, Solkan, Sesljan, oz. Biljana. Borjana, Fojana Kožbana, Medana, Rižana itd. Krajevna imena različnega pomenskega izvora pa so v nekaj primerih med kasnejšim glasovnim razvojem dobila identično podobo, npr. Bežigrad, kot del "7 Verjetno iz os. i. *Bodr(i, F. Bezlaj, SVI I. 72. 228 lz os. i. ’liogfi. n. m., 78. r' Iz osebnoimenske podstave Čak-, n. m., 110. 210 Domnevno iz os. i. *Čr(inf>, manj verjetno izobč. i. črn, 11. m.. 123. "!| Iz os. i. Dobroš ali Dobruš, n. m.. 142. 2,2 Iz os. i. *Dobrotech, 11.111. 211 Iz ljubkovalne različice os. i. Primisel, Premise! ali Primislav, isti, SVI II. 122. 214 Iz osebnoimenske podstave Vit-, 11. m., 303. 2,51-\ Bezlaj. JiS 1959/60, 205; V. Machek. 11. m.. 539; prim. tudi M. Kos, Razprave SAZU V. I. 1966, 79-88. Ljubljane in kot zaselek v bližini Celja: v prvem primeru je ime nastalo iz pomenske zveze begov grad2'1', v drugem iz podstave grad na bregu.1'1 Podobno je tudi izvor dveh zemljepisnih imen Krim, tj. vzpetine južno od Ljubljane in polotoka v Črnem morju, domnevno različen: črnomorsko izvira iz turščine238 , slovensko pa po vsej verjetnosti ne.239 Posebna previdnost pri odkrivanju pomenskega izvora krajevnih imen je potrebna pri tistih imenih, ob katerih se zgolj na površinski ravni ponuja preprosta, ljudskoetimološka rešitev, ki pa je pravilo zelo daleč od dejanske, podprte s historičnimi zapisi, zemljepisno lego in drugimi za nastanek poimenovanja relevantnimi dejstvi. Tako npr. Račje selo ni poimenovano niti po rakih niti po racah, pa tudi ne po rakah, marveč izvira iz nemškega osebnega imena Ratpold240, Viševek se ne imenuje po višini oz. pridevniku visok, marveč po jelši oz. po olši2", Senično ne po senicah ali senu, ampak po steni142, Mirje ni iz občnega imena mir, marveč iz latinskega murus (= zid)24’, Mirna peč pa iz * Medna Peč iz občnega imena med v prvem delu244, medtem ko je Mirna iz *Nyrina ali +Nyr(Jna iz korena, kot je v občnem imenu ponor244 v pomenu “odprtina v kraških tleh, v katero izginja voda” (SSKJ III, 816), Tribuče pa ne izhajajo iz občnoimenske zveze tri buče, marveč po vsej verjetnosti iz osebnega imena *TrebegostC> prek ljubkovalne različice *Trebuch(J oz. Trebuša, iz česar je tudi Trebuša245 itd. Zaradi stalno prisotne težnje po pomenskem demotiviranju lastnih imen se prvotna podoba krajevnih imen pogosto spreminja, daljša imena se krajšajo, npr. Pungert iz Baumgarten24<’, Nomen j iz *Čr(i nomenj241, Kungota iz Kunigun-da~4i ipd., večbesedna se preobrazijo v enobesedna, npr. Velesovo iz Veljeje selo249, Dovje iz Dolgoje (polje, selo)2™, Štjak iz Šeni Jakob251, Sidol iz Suhi Dol2*2, Starod iz Stari Grad2"’, še zlasti pogosto na lokalni ravni, npr. /lovca iz 236 KLS II, 339. 237 J. Brinar, Slovarček, 12. 238 M. Vasmer, Etymologičeskij slovar’ russkogo jazyka II, Moskva 1967, 389. 239 F. Bezlaj, Eseji, 93. 240 F. Bezlaj, SVI II, 133. 241 Gl. op. 141. 242 L. 1500 zapisano “in Stenitzin plebis”, A. Šivic-Dular, SSJLK, 1988, 62. 243 F. Bezlaj, ESSJ II. 185. 244 F. Bezlaj, SVI II, 22. 245 N. m.. 271. 246 F. Bezlaj, SVI II. 127. 247 Cii. op. 213. 248 F. Ramovš, Kratka, 29. 24MA. Bajec, Besedotvorje 111, 94. 2,0 F. Ramovš, Historična gramatika slovenskega jezika VII, Dialekti, Ljubljana 1935, 89. 2M J. Keber, Leksikon. 48. 252 L. Pintar, LZ 1913, 661-662. 253 F. Bezlaj, OJ 1969, 244-245. Hohovica, Zaprev Zapreval. Nokračine iz Novokračine, Novašica iz Nova Sušica, Senovrt iz Jesenov Vrt, lahko tudi samo iz krajevnoimenskih izpeljank, npr. maloški, Malogar iz maloL>ški, Malologar, malaški, Malaščan iz malolaški, MalolaSčan. noveški iz novoveški (krajevno ime Spodnja Nova vas, lokalno Spodnja Nova ves), medtem ko so v uradni rabi samo neokrajšane različice. Krajevna imena se, dokler je njihov pomenski izvor še vedno dobro razviden, glasovno spreminjajo v skladu s splošnimi jezikovnimi zakonitostmi, npr. Belica > Belea kot palica > palca, Breznica > Brez*nca kot m iz nie > miz*nca, Cerovec > Cerove kot borovec > borove, La n išče > La niše kot lanišče > laniše itd., če pa je pomenska vez med krajevnim imenom in občnoimensko podstavo prekinjena, pride često do izrazitejših glasovnih premen in krajšav, npr. Socka iz soteska254, Šmarca iz besedne zveze Šeni Mavricij155, Šoštanj iz nem. Schönstem256 ipd. Tudi prvotna tožilniška ali mestniška oblika krajevnega imena se lahko zaradi svoje pogostnosti sprevrže v imenovalniško, npr. Braslovče iz v Bratoslaviče iz prvotnega prebivalskega imena Bratoslaviči,257 Podobno se je dogajalo zaradi pomenske demotiviranosti npr. v (vsaj delno) ponemčenem delu nekdanjega slovenskega jezikovnega prostora, kjer so še vedno številna krajevna imena, katerih današnji nemški imenovalnik je dejansko prvotni slovenski mestnik, npr. Dolin-tschach iz slov. v Dolinčah k im. Dolinče iz prvotnega prebivalskega imena Dolin-čane ali Glantschach iz slov v'Klancah k im. Klance iz prvotnega prebivalskega imena Klančane258 ipd., medtem ko so bile iz prvotnih samopredložnih imen Pri Dvoru, Pod Pečjo, Pred Mostom, Za Gradom, uporabljanih le v mestniku oz. orodniku, ustvarjene imenovalniško oblike Pridvor, Podpeč, Predmost, Zagrad, ki so bile za vsakdanjo rabo pripravnejše. Prvotna predložna imena pa se ponekod ohranjajo še v lokalni rabi, npr. Podvrh (obč. Škofja Loka), lokalno tudi Pod Vrhom, Zabrdo, lokalno tudi Za Brdom, Zabrekve, lokalno tudi Za Brekvijo. Zaradi velike narečne raznolikosti slovenskega jezika in dokaj pozne uveljavitve enotnega knjižnega jezika v vsem slovenskem jezikovnem prostoru je tako delež narečno zaznamovanih krajevnih imen znotraj meja Republike Slovenije še vedno velik, čeprav je bilo v zadnjih sto letih več prizadevanj, da bi se imena približala normi zbornega jezika, za doslej naj izrazitejše knjiženje pa so se odločili avtorji priročnika SKL vendar ne v izhodiščni, imenovalniški podobi krajevnega imena, to ohranjajo nespremenjeno, knjižijo pa sklonsko-številsko-spolsko-skla-njatvena odstopanja od zborne norme, npr. Brezje pri Trebelnem, Brezij, v 254 GL op. 100. 255 L. Pintar, LZ 1913, 29. 256 Gl. op. 37. 257 F. Bezlaj, Eseji, 48. 258 V. Klemenčič, Koroška. Karta in imenik slovenskih in nemških krajevnih imen, Maribor 1972, 35. *Brezjah/Brezjih*, kjer je izhodiščna imenovalniška oblika krajevnega imena ženskega spola v množini, na kar kaže rodilnik Brezij, med domačimi edina živa mestniška oblika v Brezjih pa je tvorjena po paradigmi srednjega spola, zato je dodana na terenu neobstoječa ženskospolska različica v Brezjah, podobno Bučečovci *Bučečovcev / Bučečo v ec, Krkovo nad Faro -a/* -ega na Krkovcin//;/-/ Krkovih ipd. Enako tudi pridevniške in prebivalskoimenske izpeljanke, npr. Dedni Dol *dednodolskiIdedendolski, Renče — *RenianlRenškovec, Lokvica — * lo k v iš k i/loč kar s ki ipd. Knjiženja imenovalniških oblik krajevnih imen se praviloma niso lotevali niti ga niso predlagali, razen deloma v primerih naglasne dvojničnosti, ko so ob knjižni navedli tudi narečno naglasno različico, npr. Bled/Bled, Sedlo /Sedlo, in še redkeje pravopisno-oblikoslovne dvojničnosti, npr. Dobro Polj d Dobro polje Dobrega Polja/Dobropolj, vendar nikoli z zgolj možno zborno različico. Težnja, da se narečna podoba krajevnega imena poknjiži, je bila in je še vedno navzoča predvsem med jezikoslovci, manj med geografi, zgodovinarji in drugimi proučevalci tega dela lastnoimenskega besedišča, čeprav so ravno za jezikoslovno obravnavo narečne različice pogosto primernejše, bolj avtentične, vendar je za zanesljivo interpretacijo potrebno temeljito poznavanje značilnosti zadevnega narečja. Tudi pomenske razlage so marsikdaj preprostejše in zanesljivejše, če izhajamo iz narečnih oblik krajevnega imena oz. njegove izpeljanke: iz narečni tvorjenk podbelški in Zaplaninec je npr. lažja rekonstrukcija izhodiščnih oblik krajenega imena Podblica iz Podhelica oz. Zaplana iz Zaplanina kot iz knjižnih podbliški oz. Zaplančan, lažja pa je tudi določitev etimološko in slovnično pravilne, četudi v praksi danes neuveljavljene imenovalniške podobe krajevnega imena (pridevnika podbelški in šina rt inski npr. kažeta, da bi se kraja pravzaprav morala imenovati Podbelica in Šmartin v Rožni dolini, ne pa Podbelica in Šmartno v Rožni dolini). H knjiženju spodbujajo zlasti številna pomensko motivirana krajevna imena, pri katerih je občnoimenski izvor še popolnoma razviden oz. so z občnimi imeni formalno še celo povsem istovetna, in nasprotno, čim bolj seje občnoimenski izvor krajevnega imena zabrisal, tem manj se čuti potreba po njegovem spreminjanju, razen v primerih, ko gre za izrazitejše odstopanje od knjižnojezikovnih slovničnih norm, npr. Šeki pri Šeku (poknjiženo pri Šekih), Poznanovci Poznanovec (poknjiženo Poznanovcev), Plave Plavi (poknjiženo Plav), Pirmane Pirmanov v/pri Pirmanih (poknjiženo Pirman v/pri Pirmanah) itd. Še bolj znotraj meja Republike Slovenije so bila do nedavnega narečno zaznamovana uradno rabljena krajevna imena našega zamejstva, predvsem slovenskega dela Videmske pokrajine in Koroške, saj se šele v zadnjem času, Z zvezdico označene različice so uredniki SKI sami ustvarili po pravilih zbornega jezika, v kurzivi natisnjene pa so ovrednotene narečno. največ od strokovnega posveta jezikoslovcev in zemljepiscev na SAZU259, tudi tam uveljavljajo poknjižene različice, npr. Brdo za prejšnje Bardo, Trčmun za prejšnje Tarčmun, Zitara vas za prejšnje Žitara ves itd., medtem ko je neprimerna npr. odločitev avtorjev Atlasa Slovenije, ki na območju vzhodne Slovenije, v pasu od Pohorja do Haloz in Slovenskih goric, navajajo med imeni zaselkov tudi narečno ves, npr. Lastinja ves, Jurovska ves, Stara ves idr., ne pa tudi na Koroškem, kjer je raba poknjižene različice vas izpeljana dosledno, npr. Kotmara vas, Psinja vas, Svetna vas ipd., razen v manjšalnicah iz narečne podstave ves, tj. Vesca oz. Spodnja/Zgornja Vesca, čeprav je narečna različica knjižne vasi tudi tam ves. Povzetek Krajevna imena so pomembna sestavina jezika, s tem pa tudi kulture in narodove identitete. In kot je mogoče v jeziku odkrivati in spoznavati davno narodovo preteklost, nekdanjo duhovno in gmotno kulturo, nam tudi slovenska krajevna imena, če jih opazujemo skozi zgodovinsko optiko, marsikaj povedo o tej deželi, o njenih prebivalcih v davnih in malo manj davnih časih, o naravnih in družbenih zakonitostih in značilnostih itd. Ugotoviti je mogoče, kje je bila poseljenost že pred naselitvijo Slovanov močna, kar nam odkrivajo zlasti substratna imena, nastala na podlagi imenovanj vojaško pomembnejših naselij in postojank iz časov rimskega imperija. Številna adstratna imena v osrednji, vzhodni in severni Sloveniji, zlasti nemškega izvora, pa govorijo o premoči nemškega jezika in njegovih nosilcev na našem ozemlju v teku dolgih stoletij po naselitvi. Močan vpliv nemščine se kaže tudi v nekaterh hibridnih tvorbah (Bukovžlak, Piršenbreg, Podšumberk) ali pa so nemški sledovi opazni na besedotvorni ravni (Josipdol, Jordankal, Jurklošter), nekatera prvotno nemška imena krajev pa so si zaradi pomenske neprepoznavnosti v slovenskem jezikovnem okolju — sčasoma nadela poslovenjeno, na ljudsko etimologijo opilo podobo (Crngrob < zu Ehrengruben, Impolje < in/nererlBüchet) ali pa so se prvotno slovenska imena ponemčila, nato pa — pomensko demotivirana — ponovno prilagodila slovenskemu glasoslovnemu sistemu, vendar brez naslonitve na prvotno pomensko izhodišče (Briga < Breg, Činžat < Senožet). Naselitveno kontinuiteto od predslovanskega obdobja dalje izpričujejo številna imena, spominjajoča na staroselce, ki sojih slovanski priseljenci imenovali /V/Lahi (Lahonino, Lahinja, Laška vas), na Venete (Bate, Banjšice) idr., pa tudi na prisotnost tujerodnih prebivalcev, priseljenih na slovensko ozemlje (Nemci, Nemška vas, Laški Kovt, Hrovača, Skoke, Grabonoš) oziroma notranje migracije (Korošce, Štajer, Savci, Dravlje, Zilje). 259 1. Gams. Naši razgledi, 24. 11. in 18. 12. 1972. 608 oz. 631-632. 120 Na konkretno zgodovinsko izročilo spominjajo kraji, poimenovani po nekdanji obmejni legi (Meje, Predmeja) oziroma po obmejni carinski službi (Col, Muta, Motnik), ali pa je kraju dal ime strateško pomemben položaj (Pugled, Videž, Straža, Grmada, Varda) oziroma nekdanji vojaški objekti (Branica, Zemelj, Zemono, Tinsko, Tabor, Ostrožnik) idr. Pogosto poimenovalno izhodišče je zemljišče, na katerem ali v bližini katerega je naselbina nastala (Branik, Blato, Čreta, Griže, Hudo, Rodež, Zibika), podnebno-vremenske razmere (Dutovlje, Mrzli Vrli, Topla Reber, Sindol), neugodne geološke razmere (Mozirje, Polzela), reliefne značilnosti (Socka, Stcske, Kotlje, Rupa, Vojsko, Naklo, Vodule, Tovsto), značilna geološka sestava ali pridobivanje rudnin (Labor, Laporje, Obrije, Skrilj, Zlatenek, Železno), barva površja ali vode (Ardro, Bela, Črnelo, Krvava Peč, Morsko, Rjavica, Vranja Peč). Mnogo krajevnih imen na Slovenskem je poimenovanih po značilni legi na zemeljskem površju (Strmec, Ravne, Dane, Planjsko, Prevalj, Preveg, Sleme), po legi glede na komunikacije (Stranje, Prestranek, Primostek), glede na pokritost oz. nepokritost površja z rastlinjem (Ban, Čeden, Boršt, Golek, Loka, Plešivec, Smlednik, Utik). Rastlinska odeja je sploh med naj pogostejšimi poi-menovalnimi izhodišči v slovenski toponimiki (Brezje, Bukovo, Hrastnik. Vrbno, Koprivnik, Repno, Lamiše), ne dosti manj pa živalski svet (Jelence, Medvejek, Volča, Zapuže, Govejek, Kobla, Kozina, Ribče, Žabnica). Pogosto so kraji poimenovani tudi po dejavnostih, značilnih za določen prostor (Čelje, OgljenSak, Malence, Rudnik, Stope, Tenetiše, Zrnova), daleč največ slovenskih krajevnih imen pa je osebnoimenskega izvora, bodisi da gre za poimenovanja po za kraj značilnem svetniku (Šentjur, Škocjan, Šempas, Mevkuž, Donačka Gora, Socerb) ali za poimenovanja po osebah, ki so naselje osnovale ali imele v njem prevladujoč vpliv, npr. kot župani, lastniki velikega dela naselju pripadajočega dela zemljišča, fevdalci idr. (Adamovo, Artiža vas, Bakovci, Črnomelj, Mengeš, Radomlje). Približno četrtino krajevnih imen je dvobesednih, obstoječih iz samostalniškega jedra in ujemalnega prilastka, med njimi pa je skoraj polovica takih, katerih levi prilastek izraža prostorko, velikostno ali starostno razmerje. Med njimi prevladujejo imena s prilastki spodnji, zgornji, mali, veliki. Summary Topographic names are an important component of the language and, through it, of the culture and national identity. As it is possible to discover through language and become acquainted with ancient times of the nation, the spiritual and material culture of its past, so can also Slovenian topographic names, if viewed through the prism of history, reveal a lot about this country, its people in ancient and less remote times, the natural and social rules and characteristics, etc. It is possible to establish where settling was intense already before the arrival of Slavic tribes, which is revealed especially by the substratum names formed from the names of strategically more important settlements and posts from the times of the Roman Empire. Numerous adstratum names in central, east, and north Slovenia, especially those of German origin, testify to the predominance of German language and its speakers on our territory over long centuries after the settling. A strong influence of German is also manifested through some hybrid formations (Bukov-žlak, Piršenbreg, Podšuinberk), or, German traces are noticable on the level of word formation (Josipdol, Jordanka), Jurklošter), while some originally German topographic names — because their meaning was not recognized in the Slovenian linguistic sphere — gradually acquired a Slovenized form, based on popular etymology (Crngrob