Opomin gospodarjem.
Že več tednov se sliši, da sem ter tje po Kranjskem neka huda bolezen konje napada, za ktero jih je več že tudi poginilo. Tu in tam smo slišali to bolezen „novo bolezen" imenovati.
Treba se nam tedaj zdi, da besedico govorimo o tej bolezni in gospodarjem povemo, kaj je ta bolezen, odkod izvira, in kako se je ravnati pri nji. Povemo jim pa tudi, da ni nova bolezen,  ampak že stara in dobro znana.
Ta bolezen je nekako tišavki podobna, toda še huja je, in včasih živino hitro konča; včasih pa ter p i tudi več dni in konji jo prestojijo. Po svoji notranji lastnosti je vrančni bolezni ali metljajem ali čermu (An-thrax, Milzbrand) popolnoma enaka, le da se tista čer na in kakor šmir gosta kri vali k možganom; bolni konj postane ves top, pijan, in se skor nič ne zave; včasih mu uenagloma glava oteče, huda vročnica ga tare, hitra in težka sapa žene itd. Včasih se spustijo tudi bule po životu. Pred kakimi 3 ali 4 leti je bila ta bolezen posebno na Dol en s k em dosti huda.
Vzrok te bolezni je najbolj letošnja huda vročina, ktera je gnala kri zlo v možgane, zato je zraven te bolezni tudi dosti konj za navadno tisa v ko bolnih bilo in poginilo. — Zakaj da si pa izbira posebno le konje in ne napada tudi goved in druge živine, je težko popolnoma za gotovo povedati. To je pa res, ako so se konji v taki vročini presilili v delu, — ako so stali v soparnih, vročih štalah, in niso potrebne hladne vode dobivali, so mogli zboleti.
Kaj je storiti, da se ta bolezen odverne? Varovati jih je treba vsega tega, kar smo ravno rekli, da je bolezni krivo, — verh tega naj se bolni konj sam o tež kam postavi v hladen kraj, da drugi konji ne nalezejo bolezni od njega.
Berž pa ko konj za to boleznijo zboli, naj se mu puša obilo, enkrat, pa tudi dvakrat, če je treba, — po životu naj se polije z merzlo vodo, potem pa s slamo dobro dergne in obriše in s kocom odene; — na glavo naj se mu priveze lahka ruta in ta noč in dan neprenehoma z merzlo vodo moči, da se konju možgane hladijo; — notri naj se mu da solitarja 1 lot v poliču vode, 4krat na dan, ali pa bljuvne soli ( Brechvveinsteiif) i kvinteljc z 2 lotoma dvojne soli ^Doppelsalz) v poliču vode, Škrat na dan. Če mu ni moč kaj notri dati, in konj rad pije, naj se mu napravi poseben škof vode in v to vodo dene 4 lote solitarja, da te vode vsake pol ure več požirkov popije. Košenilov salmijakovec je tudi kaj dober, kakor smo ga v „Novicah" že priporočali in se unidan vnovič prepričali pri konju najvišjega vojaškega gospoda, ki zdaj v Ljubljani stanuje, in čigar konj je tudi za to boleznijo hudo zbolel, pa se hitro ozdravil. Sicer naj stoji bolen konj na hladnem. Ce je v kaki stali kak konj za to boleznijo poginil, jo je treba kaj čisto očediti povsod, pa tudi njegovo opravo (kšir in vse drugo), da se kužuina zatare, brez ktere ta bolezen ni.