Ivan Karintijofil
Od Pliberka do Brda
(Nadaljevanje.)
V lak vozi iz Pliberka proti Celovcu tri postaje, južno od Drave. Kmalu, ko se odpeljemo s pliberške postaje, skoro pol ure oddaljeiie od mesta, za-vozi vlak v gozd. Vozimo se ob severnem vznožju hriba Sv. Katarine s cerkvijo sv. Katarine na vrhu. Na tem hribu sv. Katarine se je vršil tilc pred svetovno vojno mogočen tabor, Ijudski shod, pod railim nebom. Go-voril je na njem tudi rajjii dr. J. E. Krek. Govoril je o skupnosti in edinstvu vseh Slovencev.
Cerkev sv. Katarine pri Pliberku spada v šmihelsko župnijo. Šmihel 1'eži onkraj hriba, tako da ga z železnice ne vidimo. Župnija sv. Mihaela je trdno slovenska župnija ob vznožju Pece (2114 m). Kot kraljiea se dvi-gnje široka Peca nad Podjunsko dolino. Peca je danes obmejna gora med
Velikovec.
Jugoslavijo in Avstrijo. Pravljica pripoveduje, da v Peci spi kralj Matjaž s svojo vojsko. Sedi pri mizi in dolga siva brada mu rase okoli okrogle mize. Ko bo prirasla devetkrat okrog mize, se bo kralj Matjaž prebudii in bo šel na vojsko s svojimi vojaki. Šel bo v boj za pravico in za pravo vero. — Dobrotno nebo, krnalu narn pošlji kralja Matjaža. ki bo priboril liašemu zasužnjenemu Korotanu pravico in svobodo! —
Od Pliberka pa do Sinčevesi se vozimo skoraj ves čas po borovem gozdu, imenovanem Dobrova. Sinčaves je večja postaja. Tu je postaja za Velikovec, kamor je peš eno uro hacla. K Tsakemu vlaku vozi avto iz Velikovca. V Sinča-vesi se odcepi ozkotirna železnica na Železno Kaplo. Železna Kapla leži že čisto med gorami. Iz Kaple vodi lepa državna cesta čez Jezerski vrh na Jezersko in dalje v Kranj. Blizu Sinčavesi v jugozah«xlni smeri leži ljubko Klopinsko jezero z  1  km2 površine.
Vozimo se iz Sinčavesi dalje proti Celovcu. Na severni strani zagledamo, malo preden prevozimo Dravo, mogočno poslopje. To je proštnijsko poslopje v Tinjah. Vozimo se potem severno od te mogoone reke. Peljemo se po lepi in rodovitni Celovški ravnini. Celovška ravnina sega ua severu do Sv. Kn-štofa in Št. Helenske ali Magdalenske gore, na jugu pa do hribovja Satnica, ki se razprostira med Dravo ter Celovško ravnino oz. njenim podaljškom: Vrbskkn jezerom. Ozemlje, kjer se vozimo, je še vse slovenska zemlja. Žal se ta zemlja v zadnjetn času hitro ponemčuje. Večino župnij so po plebisciiu zasedli nemški duhovniki in upeljali v cerkev nemško pridigo in nemško molitev, v šolo pa nemški veronauk. V veliki župniji Grabštajn {imenovani po gradu Grafenstein), kjer je zadnja postaja pred Celovcem, je bilo do plebiscita v cerkvi vse slovensko, zdaj je vse nemško. Prav tako hitro se ponemčujejo župnije: Timenica, Št. Lipš, Št. Tomaž, Pokrče, Otmanje, Žrelec, Podkmos, Št. Jakob pri Celovcu. Srce nas.boli, ko gledamo lepo slovensko zemljo, ki je vedno manj naša in se nam bo popolnoma odtujila, če ostane v nemški državi.
\edno bolj se bližaotno Celovcu. Na severu zagledamo na gori romarsko cerkev sv. Krištofa (901 m) v šentlipski župniji in na Magdalenski ali Šent-helenski gori (1058 m) cerkev sv. Helene kraljice. Po južneni pobočju in ob vznožju Magdalenske gore se razprostira divno ležeča župnija Otmanje. Tu na Magdalenski gori je naravna meja med Nemci in Slovenci. Sevemo od te gore se razprostira nemška zemlja, južno pa slovenska. Pol ure pod Trhom na severni strani Sv. Helene (ali kakor ljudstvo pravi: Š'ntalene) je znamenje, ki mu Nernci, bivajoči severno od Sv. Heleue, pravijo: Das -\vin-dische Kreuz (= Slovenski križ). S tem hočejo izraziti, da južno od Mag-dalenske gore bivajo Slovenci. Na vrhu Magdalenske gore, ondi, kjer zdaj stoji krščanska cerkev, je nekoč stal paganski tempelj. Leta 1919., ko je jugoslovanska vojska zasedla skoraj vso Slovensko Koroško, so stali naši vojaki vrhu Sv. Helene, pa že čez par mesecev so jo morali spet zapustiti. In vendar je ta gora severni mejnik slovenske zemlje in bi bila nara^nia meja med germansko (nemško) in jugoslovansko državo.
Pripeljali smo se v Celovec ter izstopimo za par ur.
(Nadaljevanje.)