Novica Novakovič
Pesmi
stoletja
stoletja so se zgostila v en sam
neskončno kratek trenutek.
njene praske.
njene brazgotine.
njene rane iz starih bitk.
vse je odpadlo.
ostala je voda v reki.
in sonce na nebu.
ter vročina na vroč dan.
samoumevno.
nih~e ni ni~ opazil.
majhne stvari.
majhne stvari
majhne stvari. kakor jamice v licih. kadar se nasmehne. zaobljene, rjave roke. čvrste in dovr{ene. lesketajo~a se ramena. smeh in smehljaji. jesenski list ponoči. kanec čudodelstva.
dobrovoljen duh, ki so ga izpustili iz svetilke. konec tedna, preživet na obali. sirjave tega sveta.
tega jutra
tega jutra
mu je vse ugajalo.
kako se je gola usedla
v postelji.
se s svojim dolgim,
belim hrbtom
obrnila proč.
pogledala na uro.
in vzkliknila.
čas je, da grem.
ter se na svojem kolesu
odgugala v mesto.
guganje
počasi se je gugala. se pozibavala. in pri tem brundala. v ritmu njenega brundanja je bilo nekaj pomirjujočega. podobno kot v tiktakanju ure. zvok.
ki ga komajda opazis. vendar ga pogrešaš, če utihne. zelo pogrešaš.
zelo
dan je bil zelo dolg. bližal se je koncu. za seboj je puščal naključne spomine. ona stoji na pomolu. v oprijeti modri obleki. lepa in mila. kakor privid z drugega sveta. gleda me, kako odhajam. čas se za hip ustavi. prizor je vrezan za vedno. na zemljo leže vlažen zrak.
vlažen zrak
vlažen zrak me boža po obrazu.
topolovi listi trepetajo v vetru.
nežno prši dež.
širi se vonj po mokri travi
in betonu,
ki se ohlajata.
dežne kaplje se v soju
avtomobilskih luči
spreminjajo v srebrne igle.
srebrne igle
srebrne igle se debelijo. širijo se v luže, v katerih odsevajo
obcestne luči. veter jih kodra v majhne valove. obroči šibke svetlobe se lomijo na drobne koščke. v eni luži je hrošč.
hrošč
hrošča z debelim oklepom je s topolovega debla sklatil dež, okrepljen z vetrom. premagati skuša tok vode. naposled. zleze na kamen. spusti se na šop trave. in se odloči, kam bo šel.
na njegov osvetljeni hrbet še vedno pade kakšna kapljica.
kapljice
kapljice so namočile zemljo, travo, kamne. ter cesto.
po kateri teče ženska. poletna obleka se ji lepi na telo. njeni bradavici sta trdi. lasje zlepljeni. za njo se zabliska strela in jo osvetli. lepa je.
dež se še bolj razdivja.
dež
od dežja je zunaj vse zmehčano. oblike so prijetne. za trenutek me dosežejo glasovi ljudi in sumi avtomobilov. naslednji trenutek za hip prevlada tema. vlažna in mrzla. ki bi me lahko posrkala. obrnem se. proti jugozahodu.
jugozahod
proti jugozahodu drvim. na dolgi turi z avtom. hise in ljudje se oddaljujejo. tudi uradi, trgovine, sole, bolnišnice, cerkve, tovarne, železniške postaje. polja, travniki in gozdovi se bližajo.
sivo drevje ob kamnolomu.
nasadi oljk.
zaliv.
prizori, misli, spomini. pokrajina se premika.
pokrajina
pokrajina se premika kakor neonski napisi. ki prebadajo oči. v resnici jih ni. prividi se mešajo s sanjami.
ob cesti so razpadajoče kamnite hiše. sence poplesavajo. med praznimi stenami. dež krepi podobe. ne moreš videti zvezd.