222
Rudarske pesmi. — Sonet.
Te
Rudarske pesmi.
v.
ovariši delajo v jami trije, Zaklade razkrivajo drage. Vse tiho. Udarcev pogumnih nebroj Po čelu razliva jim srage.
Nesreča, povsodi človeku grozeč,
V  odzadju rudarje podsuje, Pregrozne jih smrti le močen obok, Nad njimi viseč, obvaruje.
Zasip jim na veke zatvoril je pot, Pod zemljo tičati jim velel,
V  temini zemlje in v temini srca Le eno še vsak si je želel:
De prvi: »Oj solnce, ti žarek neba, Da vsak bi spoznal to dobroto! Zakrit mi pogled je; le enkrat še rad Užival bi tvojo gorkoto!«
De drugi: »Doma imam ženo skrbno, Dojenček preganja skrbi mi; Najslajše življenje minilo je zdaj — — Da enkrat še bil bi med njimi!«
De tretji:  »Samotno je bilo srce, Dokler ni ljubezen mu vsklila; Le enkrat zdaj rad bi nevesto objel, Potem bi na vek se ločila.« —
Nevspešen bil vsak je rešilcev poskus V pomoč ti trojici nesrečni; Molili sorodci v gorečih solzah Za blagor so mrtvecev večni.
Preplula že zemlja svoj letni je pot, Cvet venčal je hrib in dolino; Na kraju nesreče kopali so spet, Iskali predrago kovino.
Kako so strmeli rudarji tedaj, Ko našli nesrečne so žrtve; Vsi zdravi in čvrsti, junaki trije, Ki vse jih je štelo med mrtve.
Veselo pozdrav je rešencem zvenel, Med ljud je novica hitela, Prijateljev, znancev osuplih takoj Okolica prišla je cela.
Najmlajši nesrečnik se je veselil, Ko devo objel je cvetočo, Radosti je možu rosilo oko, Ko stopil k družini je v kočo.
In starčku omamljen je hitel pogled Na solnčnato plan razsvetljeno: Kar želel pred letom vseh treh si je vsak, Zdaj bilo mu je podeljeno.
A sreče se komaj zavedel je vsak, Že angelj je smrtni namignil; Vsem trem je ugasnilo trudno oko, V višave njih duh se je dvignil . . .
Vladimir.
¦<*%
Sonet.
iJH-H^adenič cvetnih lic, pogledov palnih.
Ne vidiš-li, da zemlja vsa preevita, Da svetla pomlad in mladost žarita V življenja tebi vir brez valov kalnih ?
V višavah ti prebivaš »idealnih«, Srce in duh, čutenja, mislij sita. Bolesti, meniš, toliko trpita, Da moraš peti vrsto pesmij žalnih.
Pač malo si okusil še trpljenja . . . Zato se v svet rode ti čuti bolni. Izžeti brez notranjega ukaza.
Kedar se pridrevi vihar življenja, Z resnično togo dušo ti napolni, Takrat zaman ji boš iskal izraza. -
A. M.
%&