470
Mladen Mladenov: Slovo.
Ljubica.   Vi   mi  bodete  pomagali.   Vem, da mi bodete pomagali, kadar spoznate, da vam je to dolžnost.
Slavec.   Dolžnost? — Gospodična, to je res misteriozno.
Ljubica. Gospod Slavec, ali veste, da ste oče?
Slavec. Oče? Jaz? Jaz?
Ljubica.   Vi, gospod Slavec.   Verujete li, da imate dolžnost delovati, ne pa resignirati ?
Slavec. A kako, da mi ni nihče povedal? Marica  —
Ljubica.   Marici treba obuditi voljo.
Slavec. Poznate li sredstvo?
Ljubica. Mislim — in upam.
Slavec. Pa moja pomoč bi bila koristna?
Ljubica. Na njo upam.
Slavec. Na razpolago sem vam.
Ljubica.   Prosim vas, spremite   me!   Na   izprehodu se pogovoriva.    (Stopi v prednjo sobo,   vzame tam klobuk in solnčnik,   pogleda v
salon, in oba  odideta.)
(Zagrinjalo pade.)
(Konec prihodnjič.)
I
Slovo.
i.
n na čelu ti vzplamtel je             Zašumel jesenski dih
mojega poljuba plamen,               skozi vrhe je zelene . . .
a oko ti je mrtvo,                        Takrat, takrat sem spoznal,
lice pa ko mrzel kamen.              kako daleč si od mene.
2.
Padla z razpuščenih las                Iz usten zginila je kri,
roža ti je vela,                              ko si jih poljubila,
v grlu ti zamrl je glas,                 plaha in drhteča si
vsa si obledela.                              k meni se privila
Smrt zamahnila s koso
takrat je nad nama . . .
Ljubica, to je slovo
in nesreča sama.
Mladen Mladenov*