Stefan Barbarič 
Slovenska matica v Ljubljani
TEMA MORJA V SLOVENSKEM PESNIŠTVU XIX. STOLETJA*
Že od najstarejših časov, kar pomnijo izročila, je morje značilna domišljijska pobuda in viden poetični Inspirator. Ozrimo se samo bežno na stare Grke, na i ljudstvo z nenavadno bogato domišljijo, ki je v vsakdanjem stiku z elementom ! morja ustvarilo pisano množico mitičnih bitij in z njimi naselilo morska pro- \ stranstva, od gospodarja Pozejdona do zapeljivo-pogubnih siren. Nič čudnega tedaj, da se je nekje na helenskih obalah, obdanih od večnih valov, rodil mogočni panoptikum Homerjeva Odiseja. Še po tisočletjih znamenita pesnitev ne-nehoma vzbuja občudovanje rodov, s prizori nenehno spreminjajoče se vodne ! gladine (»šumno kipeč zaganja se val ob suho zemljo, / z groznim grgotom se j lomi: vse s peno je slano pokrito,« 82) kot s slikami, ki prikazujejo človekovo \ konkretno povezanost z morjem (prim. realistične skice, kako Telemahovi mor- j narji postavljajo jambor in razobešajo jadra, 34). \
Vse to je dovolj znano in je nedvoumno postavljeno v vrsto predstav, s katerimi je grški duh obogatil poznejše kulture. Zato ni nenavadno, če že prva slovenska obravnava teme morja pri Slovencih začenja s primeri iz antike. To je bil širši prikaz Simona Rutarja, poznejšega zaslužnega zgodovinarja in arhe- j ologa, objavljena v dveh nadaljevanjih v zadnjem letniku Stritarjevega Zvona j (1880) pod naslovom: Slovenske pripovedi o morju. Tema, ki si jo tokrat za- ; stavljamo, je po vsem tem v slovenski znanstveni publicistiki navzoča malo- j dane sto let. Recimo, ena naših najstarejših znanstvenih tem! j
•
Prav je, da poživimo v spominu Rutarjev spis, ki je bil za devetindvajsetletnega mladega profesorja lep dosežek, tako kar se doživljenosti tiče enako glede razgledov, ki jih vključuje. »Morje je podoba neizmernosti, večnosti, nasproti zemeljski izpremenljivosti. Vse raste in gine po stalnih zakonih, le morje si ostaja vedno enako.« Mladi avtor je nasul kopico verzov, tako ljudskih kot književnih (celo iz Preradoviča), želeč z njimi prikazati, kakšno moč ima morje na človeško duševnost. Mimogrede je začrtal tudi pesemsko vzporednico med »morsko neiz-memostjo« in »brezkončnostjo (prave) ljubezni«. Po kozmološki — danes že preživeli — razlagi pesmi o Lepi Vidi z vidnim poudarkom objavlja še pesem Mornar, j ki jo šteje med ljudske (»narodne«), čeprav hkrati pove, da jo je »zapisal pre-! zgodaj umrli France Meden v Senožečah«. V spisu pred desetimi leti (Tema S morja v novejši slovenski prozi, JiS 1966, št. 3) sem v zvezi z Bevkovo novelo : Jadra z beneškim levom dal kratko oznako navedene pesmi, da »je biser ljudske : fantastike, v njej se križajo raznorodne sestavine, literarno šolanega bralca spo- i minja hkrati na Erlköniga (skrivnostni glasovi) in na balado Ribič istega pesnika j (»vlažna ženska« pritegne tam ribiča, tu mornarjev glas dekle / Jelvico za sabo ] v vodo, v »hladni grob«)«. Strekelj je pesem uvrstil med »narodne«, medtem ko j je sodobna folkloristična znanost ugotovila, da ne sodi mednje, ker je prvotna i
• Predavanje na zborovanju slovenskih slavistov v Portorožu 13. X. 1976.
209
oblika, kakor koli bi že bila ljudskega porekla, »docela prekrita« (prim. uvod v 1. knjigo SLP). Očitno je namreč, da je stih Mornarja stih umetnega snovanja, s čimer pesmi seveda ne osporavamo vrednosti, le prestavljamo jo v drugo kategorijo. Pravilno pa je Rutar pokazal na motivno zvezo med Mornarjem in Jenkovim Knezovim zetom.
Naše razpravljanje bo zajelo vprašanje, kako se je doživetje morja izražalo v slovenskem pesništvu XIX. stoletja, v naslednjih vidih: ljudsko pesništvo, Prešeren, Levstik, Jenko, Gregorčič in Aškerc. Iz razumljivih razlogov ne težimo za bibliografsko izčrpnostjo, marveč skušamo razbrati glavne načine (tipe), kako se doživetje morja oziroma stik z njim izraža v literarnih besedilih najvidnejših pesnikov do obdobja Modeme.
1. Zgodovinska usoda je dodelila Slovencem ozemlje, ki je — kot je splošno znano — v geomorfološkem pogledu nenavadno raznotero, z njim obalni pas, ki sicer ni posebno dolg, vendar to ni bila ovira, da se nepregledna morska ravan ne bi dovolj razločno zarisala v ljudsko predstavo in pozneje v literarno ustvarjalnost. Resda število ljudskih pesmi z morsko tematiko (motiviko) ni posebno visoko, urednik antologije Pesmi o morju (Stane Suhadolnik) je zabeležil, da je med mnogimi tisočerimi ljudskimi nekih petdeset tovrstnih, vendar tudi pri drugih obmorskih narodih ni stanje bistveno drugačno. Ne da bi se spuščali v vprašanje, ki ni enostavno, lahko rečemo, da v slovenskem primeru v pesmih z morsko tematiko kvalitetni moment močno presega kvantitetnega, če omenimo s področja prvobitne ljudske tvornosti samo Lepo Vido.
Cas nas sili, da se omejimo na najosnovnejše: V veliki večini folklornih izročil pretežno kontinentalne Slovenije tema morja ni zasnovana na stvarni izkušnji in na neposrednem stiku z morjem, zato se tod slika morja pojavlja v izrazito posplošenih predstavitvah. Na primer, to je lirizirana barčica z jadri, v katera se je uprl veter, in simbolizira slovo dveh, ki se ločujeta, morebiti za vedno (Tički lepo pojejo, iz Volč na Tolminskem in druge) ali je skrivnostna globina, v kateri utone na svatbeni poti mladi Marko, ko hoče premeriti globino (pesem zabeležil že Vraz, živa še danes) ali pa je to enostavno »sivo«, »globoko«, »široko« morje kot abstrahirano prizorišče brezbrežnih daljav in nedosežnih eksotičnih koncev sveta.
2. Pri Prešernu ponazarjajo pesnikovo predstavno povezanost z morjem soneta Tak kak hrepeni oko čolnarja (Cbelica 1831), Wie der, dem alles, was er mitgenommen (Liebesgleichnisse, Illyrisches Blatt 1834), parabola Ribič (prav tam, 1838) in vložna pesem Mornar (prav tam, 1844).
V obeh sonetih se Prešeren dosledno drži petrarkističnega načela dvodelne paralelne zgradbe (podoba v kvartetah: prispodoba v tercetah). V sonetu v Cbelici (tretji med tako imenovanimi Ljubeznenimi soneti) je v kratkih besedah primerjava izvedena takole: Kakor se mornar v hudi uri ozira, da bi zagledal na nebu zvezdi Dioskurov, ki pomenita gotovost, ker naznanjata, da se bo pomiril vihar — enako hrepeni pesnik, da bi zagledal oči »drage deklice«, ki mu bodo pregnale nemir srca. In drugi — nemški — sonet, ki je manj znan: Kot se brodolomec s samotnega otoka ozira, da bi zagledal rešilno ladjo in se razveseli že ob pogledu na njeno zastavo — prav tako se v puščobi vsakdanjosti razveseli pesnik, ko zagleda trakove njenega klobuka (die Bänder nur, die deinen
210
Hut umgeben). Pesmi Ribič in Mornar sta dovolj znani in ju na tem mestu ni potrebno obnavljati, obe izražata v obliki posredne izpovedi neko čustveno stanje; izgubljenost spričo ljubezenske nesreče ali vedrost v resignaciji ob dekletovi nezvestobi. Morebiti bi se zdelo, da za samo izpovedovanje vseh navedenih čustvenih stanj prizorišče kot tako ni odločilno, vendar je treba takoj odvrniti, da je Prešernov ustvarjalni navdih nujno izbiral načine ponazarjanja čustev s primerami iz zunanjega sveta in je tako po neki notranji nuji izbiral tudi motive iz morskega sveta. Na tem mestu pa velja predvsem poudariti, da je Prešeren kljub gorenjskemu poreklu obvladal ponazoritvena sredstva dogajanj na morju enako adekvatno kot vsa druga. Nekaj primerov glagolov: razgraja piš ob hudi uri, tepo valovi, grom udarja in — kontrapunktirano, po razjasnjenem azuri, kraljuje mir, potihne šum viharja (naravni procesi so nakazani v skrajno strnjeni izrazni fakturi). V Liebesgleichnisse: der Elemente wildes Streiten, dolgotrajnost morskega divjanja izražena z glagolskim samostalnikom; poslovenjeno: elementov sprtih zloba (Gradnik), elementi togotno sprti (Zupančič). In Mornar: morja široka cesta... na barko kliče strel... so se jadra bela / od južnih sap napela. (Vse te podobe seveda fungirajo še v ritmični konotaciji).
3. (Levstik) Vsi, ki so se kakor koli že lotevali naše teme, so Levstikovo Elegijo obšli. Kot fragment je bila prvič objavljena v Slodnjakovi povojni izdaji Zbranih del (II, str. 18—21). 2e komentator je povedal, da je pesem nastala po 1. 1858 in da je odzvok branja Byronovega Childe Harolda. Res, začenši s prvo kitico, v kateri pesnik imenoma apostrofira Byrona, je celota ubrana v neke vrste podoživljajočem naslanjanju na angleškega romantika: cela vrsta literarnih asociacij iz antike in iz italijanske renesanse, želja po seznanjanju z umetniško in literarno znamenitimi pokrajinami, posebej še mesti Italije. Levstikova Elegija je polna elegičnosti, polna žalosti ob Italiji, ki ne bo nikoli več taka, kot je bila v starih časih (imenovani so Cezar, Ciceron, Horac, Vergil, potem Dante, Tasso, ki ga apostrofira, Raffael). Pesnik je uporabil svojstveno desetvrstično ter-cinsko kitico. Elegija je ostala fragment, ker — kakor se zdi — Levstik ni imel moči ne volje, da bi vskladil različne doživljajske silnice, ki so ga preko prebrane literature v^gibavale, zato v nasprotju z Byronom prenaglo prenaša težišča in se nazadnje ustavi ob slovesu od Italije, z nejasnim: kam sedaj? Kar nas zanima, je doživetje morja, kar je med vsemi sestavinami Elegije Levstiku še najbolj uspelo. Včlenjeni sta sliki mirnega in razburkanega morja:
(9. kitica)
Kako je morje mirno, čisto, zibljejo lahki se samo valovi, vrte v kolače le vodo srebristo, prijazni še so morski nam bogovi, po zraku Eol jadra veje bela, vode ogibljejo se mu sinovi, širjava ravna nas je nase vzela, pod nami voda, zgoraj so nebesa, gotovo zemlja v dalji otemnela, le potno vidijo še tam očesa.
Veslajte, jadra urno vsa napnite, jadrajmo se v Karibdo ino Scilo, kjer so moči valovja silovite. Odiseju nekdaj se v glavi vrtilo, ko so zapele mu sirene ljubeznive, hoteče zapeljati ga z vso silo. Morje do neba brizga svoje pene, požira jih v vrtince pogubljive, valovje gromno buta v ostre stene, vračaje stresa srdonosne grive!
211
Kako se juga ladja, val jo dviga in spet jo pogrezuje v svoja žrela, valovje pJeše, k sebi v dno nam miga, lohni srdito jezna pena bela, potem priliznejo se zopet spenja
kot ljuba, ki si drazga zaželela — 11/21
4. (Jenko) Če pustimo ob strani alegorično refleksijo Obraz (z rekvizitom barka — jadra, objavil Ivan Jenko v Kresu 1886) in fantazmagorijo Morski duhovi, je značilen in najbolj znan primer Jenkovega doživetja morja pesem z začetnim polnozvočnim verzom Buči moije Adrijansko. Objavljena prvič v Vajah (Solze Slovencove III) nosi znamenje zgodovinskega anahronizma, istovetenja Slovanov z predrimskimi Iliri (ko še Tevta je slovela), v objavi v Glasniku 1862 je pesnik upoštevaje zgodovinska dejstva vrstico spremenil: ko ob tebi mesta bela j naših dedov so cvetela ...
V pesmi Adrijansko morje (Jadransko morje, v Razlagovi Pesmarici 1863) ele-gični podton spominja na Kollärjev predspev k Slave hčeri. Ta podton se pojavlja tako rekoč kot spremni akord v celi vrsti domoljubnih pesmi, to v sklopu romantičnega pojmovanja zgodovine. Na to, da je tak domoljubni elegizem dobil pri posameznih pesnikih tolikšen poudarek, so vplivale v precejšnji meri določene kultumopolitične razmere, neugodne še posebej pri prebujajočih se majhnih narodih. Ob Jenkovi zgodnji domovinski poeziji je na ta moment opozoril France Bemik (1962), ko je pokazal na »vzdušje, ki je vladalo na Slovenskem v prvih letih Bachove absolutistične vladavine«.
Predaleč bi peljalo, če bi želeli navajati, kako je rod na prelomu stoletja (Oblak, Murko, pozneje Lončar) v imenu političnega realizma zavračal razlage, da so tujci krivi vse slovanske in slovenske nesreče. Vemo tudi, da pesimistični ton v pesmi o nekdaj slovanskem morju ni edini ton Jenkovega domoljubnega li-rizma. Hkrati pa ni mogoče prezreti, da upravičena kritičnost do romantične zgodovinske ideje, ki jo vsebuje Jenkova pesem o Jadranskem morju, elegično ubrani pesmi ne jemlje njenega pomena v času. Slovenski človek, ki je po letu 1848 začel v sebi razvijati narodnozgodovinsko zavest, je spočetka hote ali nehote gradil na močne čustvene impulze: tako si je usvojil brez pridržkov Jenkovo pesem kot oporo svojemu lirično uglašenemu patriotizmu.
5. Enako bi lahko označili tudi nekatere Gregorčičeve pesmi (Naš čolnič otmi-mo). Bolj kot te nas na tem mestu zanima drugi tip, kakor ga izpričuje zelo znana pesem Na bregu (nastala v Devinu pri pesnikovih 20-ih letih, objavljena v Zvonu 1876). Gre za dvodelno kompozicijo, ki sestoji iz slike, kako pesnik gleda »srdito valovje«, ki »rohni ob kamnito bregovje / do neba praši se megleni dim, v obraz (mu) brizgajo pene«, on pa ostaja na skali in razmišlja o sebi: ta divja sila je taka kot njegova usoda, ki ji njegov »ponosni duh« kljubuje, se ji ne mara ukloniti. Torej nekakšna osebna refleksija z moralno poanto, a izvedena s plastično upodobitvijo udarjanja morskih valov ob breg in s skopo odmerjenimi izraznimi sredstvi. Rekli bi: podoba — prispodoba, ki pa je povsem drugačne vrste, kot so Prešernove; pri Prešernu imamo opraviti s tankočutnimi emocijami in vzgibi ljubezenske lirike, Gregorčič v poanti zaobjema akt volje oziroma samooblikovalno misel. France Koblar je v tej Gregorčičevi pesmi enako kot še v nekaterih drugih opazil občutje veličastnosti (narave, stvari).
212
6. Ce je pritegnitev elementa morja v celoti pesniškega opusa navedenih pesni- i kov bolj ali manj obrobna, je Aškerčevo upesnjevanje morja in življenja ob ; njem obsežno in široko. Ne le, da je temu posvečena cela zbirka Jadranski \ biseri (1908), morje je opazen doživljajski vzgib še v kakih desetih njegovih \ »popotnih« pesmih. Na prvi pogled se dele Aškerčeve pesmi o morju na do- \ življajske in na folkloristične, tj. na prepeve ljudskih bajk in fabul.
Znano je, da je Aškerc pogosto in rad potoval, publicist Prostoslav Kretanov (Vatroslav Holz), ki je edini posvetil Aškerčevim potovanjem (na morju in na kopnem) širši zapis, je bil tudi edini, ki je poudaril posebno pesnikovo prevze- ! tost ob srečanjih z elementom morja.  (Govekarjeva hvala Jadranskih bi- i serov je žurnalistično nabrekla.)  Prevzetost in zavzetost  ob  pogledu na širno morsko plan ne preveva le Aškerčevih doživljajskih pesmi, enako je živa v njegovih občasnih potniških impresijah v prozi. V spisku Med slovenskimi jadranskimi ribiči je npr. zapisal: »2e na šolskih klopeh sem sanjaril o morju... Morje je neskončnost, neizmernost, torej veličastnost. Pa morje tudi živi! Ali ne vidite, da se giblje neprestano? Ali ne vidite, da polje kakor kakšno neizmerno srce, da se preliva in pretaka od tečaja do tečaja, od kontinenta do kon- ' tinenta?!« Ali: »Morje je podoba mojega življenja, je simbol življenja sploh, j Zato čutim neko globoko, skrivnostno sorodnost, ki me veže na to živo morje. \ In zato je morje tako blizko moji fantaziji, mojemu čustvovanju...« Itd. Po- ; dobne zapise občutke (s številnimi apostrofiran]i morja) bi lahko našli tudi v ¦ potopisu Dva izleta na Rusko (LZ 1903 in v posebni knjižici).
Aškerčeve pesemske »doživljajske slike« so vse točno locirane, to pomeni, ozna- i čene z navedbo mesta (kraja), s katerim je povezan njegov konkretni občutek, j mesta, kjer je pesem nastala. Mednje štejemo: »O bella Napeli — addio!« (Nove \ poezije 1900), vse naslednje so objavljene v Četrtem zborniku Poezij  1904 \ (prvi dve sta locirani med Gradež  in Oglej in sta prvič objavljeni v LZ 1901, \ naslednje so prvič objavljene v LZ 1902 in ponazarjajo pesnikove občutke na j potovanju od Odese do Kavkaza in po Črnem morju do Krima in nazaj. To so \ Jutro na lagunah, Noč ob morju in dalje Na Črnem morju. Sončni zahod na mor- , ju (Batum), Noč na morju (Feodozija — Jalta), Nazaj! (Odesa). Tudi v Jadranskih biserih se najde kakšna razpoloženjska, čeprav ne pomeni pesnikove neposredne izpovedi, temveč je vložnega značaja, taka je Jutrna pesem ribičeva. In da posebej opozorimo na pesem z naslovom O, morje...! (Devin pri Trstu), objavljeno 1. 1910 v Petem zborniku, pesem, ki so jo na hrvatski strani takoj sprejeli v antologijo (Albert Bazala, 1913), pri nas pa je ostala v nerazumljivi pozabi vse do Živega Orfeja (1970).
Z redkimi izjemami so te pesmi jambske in trohejske štirivrstičnice, to pomeni, da je verz enostaven pa tudi občutenjska zasnova je neiskana, spontana, enkratno dana.
Na Črnem morju
(1. kitica)
Morje, morje, ti skrivnostno morje! Spet objemlje me tvoj silni čar; duša moja se potaplja v tebi, in očem ves drugi svet ni mar.
(5. kitica)
Morje, morje, čarovnik veliki, čudo li z menoj storilo si? Duh smeleje spet razgrinja krila. Ali res me prerodilo si?
213
Kot Puškinova Proščaj svobodnaja stihija (K morju) je v neposrednem nagovoru komponirana prej poudarjena O, morje ...!
O morje ...! Kot neskončno hrepenenje razlivaš se v daljavo pred menoj nemirno, vekovito ko življenje. Zamaknjen v čar sem vekoviti tvoj.
Naj omenimo, da je Noč ob morju (LZ 1901) napisana v svobodnih, rimanih verzih, ritmično inventivnost izpričuje tudi Jutrna pesem ribičeva: Plavaj, čolnič, plavaj / črez zeleno plan! / Jadro je razpeto, / svita se že dan. / Dobro jutro, morje! / Oj, kako ležiš / mimo, veličastno / pred menoj! Se spiš? /
O Jadranskih biserih na kratko samo to, da so po Mučenikih in Junakih doživeli sorazmerno ugodno oceno, čeprav je seveda pretirano trditi, da je v njej in z njo Aškerc odkril morje in slovenskega ribiča ob njem (Govekar). Bolj kot kaj drugega je Aškerčeva knjiga zbirka poetiziranih bajk in ribiških štorij, iz drobnega vsakdanjega življenja ribičev ni veliko zajela ne prinesla. Je v knjigi nedvomno nekaj dobrih pesmi, mednje štejem posebej Balado o Cožotih, ki pritegne s svojstvenim ritmom: Prišli so Cožoti / črez široko morje / od obali laške / s pisanimi jadri, / s praznimi čolniči, / z bukovimi vesli, / z močnimi sa-kovi, / z lačnimi želodci, / z drznimi očmi. Kratki verzi, taki kot hitro, hlastno, nezadržno menjavanje sovražnih, pretečih valov.
Tu opuščam prikaz, kako je slovenska kritika s poznejšo literarno zgodovino ocenjevala Aškerčeve »morske« pesmi. Na hitro bi dejal, da jih je v splošnem preslabo opazila; sočasna kritika je večidel obravnavala pesnika, ki je bil po 1. 1900 do lastnega pesniškega blaga hudo nekritičen, zelo pavšalno, to je, ne da bi dovolj ločila v zadnjih zbirkah, kaj je bilo dobro od slabega. V nadaljnjem se je široko ukoreninilo mnenje, da samo prvi dve Aškerčevi knjigi nekaj veljata, Prijatelj je npr. vzel v svojo antologijo poleg predhodnih iz tretje knjige šest pesmi (Nove poezije, 1900), iz poznejših nobene, konkretno, nobene s temo morja. Pač pa so nekatere pesmi iz Jadranskih biserov dobile mesto v šolskih berilih (Brinar, 1909 itd.).
Bolj so bili Aškercu od vsega začetka naklonjeni Hrvati. Najprej je Jadranske bisere dokaj ugodno ocenil Domjanič in Bazala je v svojo antologijo Aškerčevih pesmi uvrstil tudi dve »morski« Na palubi (Na sredozemskem morju, prva objava Slovan 1906, v zbirki Akropolis in piramide, 1909) in O, morje...! ter je v tehtni uvodni besedi potegnil analogijo med Ribičevim sinom (iz Jadranskih biserov) in Goethejevim Erlkönigom. Niko Bartulović je na Aškerca opozoril v študiji (More u našoj književnosti, Split 1927) in je posebej pohvalil prej omenjeno pesem rekoč o Aškercu: » ... i svoju ljubav prema Jadranu posvjedočio najbolje sa pjesmom. O, morje, punom iskrenog zanosa«. Tej poetizaciji morja je dal Bartulović prostor v svoji Jadranski antologiji (1934) poleg še dveh drugih (Balada o Cožotih, Jutma pesem ribičeva). Po vsej verjetnosti je Bazalova antologija vir, od koder je Aškerčeva morska tema prodrla v šolske in popularne antologije (Deanović—Petravić, 1922; 2eželj, 1932, gl. M. Boršnikove Aškerčevo bibliografijo). Nazadnje je v Pomorskem zborniku (1962) napisal še Jakša Ravlič: »Medu Slovencima on je najbolje odrazio more i s njim u vezi neke probleme (??), ostvarivši dobre umjetnine.«
214
v času, kolikor smo ga imeli na razpolago, smo lahko začrtali le nekaj vidnih oporišč za morebitno bodočo širšo razpravo o tem, kako se je morje vtisnilo v pesniško zavest znanih ustvarjalcev v prejšnjem stoletju. Menim, da navedeni primeri dovolj prepričljivo govore o bogatem in pisanem lesku in odblesku morja v slovenski besedni umetnosti, da zgovorno pričajo, kako zelo je bila tema morja pri nas rodovitna in da je bila izvirno zajeta in organsko speta v širine našega doživljajskega sveta.
215