YU ISSN 0022/9295, LETNIK XXVIII, ŠT. 2-10. NOVEMBER 1986 - CENA 100 DINARJEV
PREDSEDSTVU SFRJ
PRED3EDS1VU ZVEZNE KONFERENCE SZDL
zvsz.,r;iu javheku tožilstvu
ZVEZlšEKU SEKi-EDARIATU ZA PRAVOSODJE IN UPKAVC
Ogorčeni nad nezakonito in brutalno represijo nad političnimi obsojenci, ki se v javnosti vse bolj razkriva skozi poročanje bivših zapornikov v tisku, ne da bi pristojni organi na to ustrezno javno reagirali, v imenu demokratičnega socializma terjamo:	■'
1.) takojšnjo pomilostitev vseh mišijenskih in drugih političnih obsojencev (zlasti tudi islamskih intelektualcev, ožigosanih tudi kot islamski fundamentalisti), ki niso uporabili nasilja ali direktno ščuvali k njegovi uporabi in ki niso ščuvali k nacionalnemu in verskemu sovraštvu - brez vlaganja prošenj za pomilostitev in brez zahteve po priznanju krivde;
2.) takojšnjo uvedbo preiskave o ravnanju s političnimi obsojenci v zaporih, izčrpno in natančno poročanje javnosti o ugotovitvah take preiskave in ustrezne sankcije zoper vse odgovorne za ugotovljene nezakonitosti in zlorabe;
3.) predložitev sistemskih in praktičnih ukrepov, ki bodo preprečili ponavljanje ugotovljenih nezakonitosti in zlorab;
4.) predložitev odprave mišijenskega delikta (t.i. druge oblike kaznivega dejanja sovražne propagande po 1. odstavku 133. člena KZ SFRJ) v rednem zakonodajnem postopku.
Če za katerokoli od gornjih zahtev v celoti ali delno niso pristojni zvezni organi, ki jim je ta peticija naslovljena, naj v skladu s splošnimi pravnimi načeli odstopijo te zahteve v reševanje pristojnim organom.
Na podlagi 157. člena ustave SFRJ zahtevamo odgovor od pristojnih organov na naslov organizatorja današnjega posvetovanja "Socializem in represija" (CIRZ pri ZSIiS, Ljubljana, Dalmatinova 4) ali javno.
Ljubljana, 30. 10. 1986
podpisanih 45 udeležencev posvetovanja "Socializem in represija"
(ne vsi)
MENU
— loviti iz visoke mreže ... str. 6, 7
— krivda in greh, II. del... str. 8, 9
— jaz sem gay ... str. 10, 11
— tudi Slomšek je imel rad mlade ... str. 14 Prihodnjič: Kako vprašati zveznega ministra?
Peticija bo odprta za nadaljnje podpisovanje
Nadaljnje podpisovanje peticije: n/
-(s pošiljanjem podpisov na podlagi morebitne objave v Katedri, Eladini, itd.
-'z zbiranjem podpisov na hrbtni strani fotokopije besedila peticije (eventualno odprta podpisovalna mesta na fakultetah). .
V obeh primerih naj podnisni :i tudi čitljivo napišejo svoje ime in priimek ter naslov. Zbrane podpise pošiljati Kladini, Katedri, ali na naslov: CIRZ pri ЖЈЖ, Ljubljana, Dalmatinova A.
Podpisani	 (ime	prjimek
e tiskanimi črkami), s stalnim bivališčem .......................................... izjavljam,
iem....................................... izjavljam,
da podpisujem peticijo, predloženo na posvetovanju »Socializem in represija« in objavljeno v 2. številki Katedre, nov. 1986.
podpis:
3	tiena	zakona	°|
Na	podlagi	22-122/66)	izdaja	repubU-|
llovstvu	(Uradni	Ust	SRS*,	st	~	\
p sekretar za	gospodarstvo	|
ODREDBO
..	..	U	k.i«r«o	j.
. Območju „ SE
Isioven., ■Reka-Itu ta cesf
Iniška и‘и»“ — т„	eorica.	ла*м«*»	   ,	■
lTomišelj, Uka vas, g,	^	*u reka Krka dol
Videm, Zdenska vas in vas Krk ^	cesta	do
vasi Žužemberk; od tu cesta	^	Novega mesta,
vasi Rdeči kal, Mirna p	t	do krajev Kot,
V0d tu ^ezniška Proga do^Semiča, ^ ^ ^ ^ |
Črnomelj, Kanižaric ,	Hj-vatsko	ob reki Kolpi puj
pi ter cesta do meje s a« “
I unoi Hfll
m
mednarodna
razstava
vseh
psov
pasem
maribor :i
CACIB
(>Af IB.4.
do r:o<>
m.rtbor.B.m
mednarodna
razstava
vveii
psov
pasem
mariboru
СЛС1В
ife*	h
*»««•« 14»»	\
1 4 00 HoiJMon «еГ*
j
IQ0R NAPAST
Ce bi komunala hitreje umikala zastarele plakate, bi nam bilo prizaneieno z mučnimi pogledi
Rimski dnevnik »Republica« je 5. 10. posvetil veliko prostora »vse slabši situaciji v Jugoslaviji«, ki da pri zahodnoevropskih partnerjih ne dobi dovolj razumevanja in podpore, tako da se je Beograd prisiljen ekonomsko vse bolj obračati k vzhodnemu bloku. Citiramo:
»Nenavadno je, da dogodki na drugi strani naše meje ne najdejo nikakršnega odmeva pri zahodnoevropski javnosti. Tako ukoreninjeno je prepričanje, da Jugoslavija kljub vsem svojim težavam in konfliktom ne bo zapustila poti ekvidistance med vzhodom in zahodom, (..)«
»Niti italijanska diplomacija, sprva zaskrbljena zaradi libijske krize in krize v Mediteranu, ne kaže prevelike skrbi zaradi škripanja iz Beograda. Kako naj sicer pojasnimo postopanje vlade, ki iz političnih razlogov pošilja Somaliji, Ugandi, Mozambiku in Etiopiji tisoče miljard lir, proti našemu sosedu pa izvaja politiko carinskih omejitev in trdega trgovinskega protekcionizma?«
»Posledice rastoče nekomunikativnosti med Beogradom in Z. Evropo so resne. Ker pa je jugoslovanska kriza direktna posledica med samoupravnim sistemom in liberalizacijo tržišča razpetega gospodarstva, je usodno, da se Beograd, postavljen pred blokado trgovine z zahodom, vse bolj obrača k vzhodu, posebno k Sovjetski zvezi, ki povečuje trgovino, ne varčuje s Krediti in pomočjo, podpira mešane družbe ter kupuje blago in stroje, ki jih zahodno tržišče ne absorbira več.«
»Medtem ko evropske vlade tekmujejo za posle s Poljsko, ČSSR, Romunijo ali Rusijo, ni nikomur do sklepanja poslov z Beogradom. Posli so posli, a zdi se, da Craxi, Chirac in Kohl sodijo, da so trgovski uspehi v Bukarešti ali Berlinu pomembnejši od tistih v Beogradu ali Ljubljani.«
SLABA HRANA DRŽAVLJANOV SFRJ
Skoraj sto odstotna inflacija, »azijske« plače (povprečno 130 $) in evropske cene silijo velik del Jugoslovanov, da slabo jedo, je septembra povzela po beograjskem tisku agencija AFP.
AFP navaja rezultate študije profesorja Miladina Mirilova, predsednika jugoslovanskega združenja za napredek prehrane in eksperta svetovne zdravstvene organizacije ter pravi, da se Jugoslavija 46,58 odstotno hrani z žitaricami, poraba mleka pa je padla. Energetska in druga vrednost živeža je pod svetovnimi normami.
Poročilo trdi, da zdravniki že vidijo prve posledice takšne prehrane: več je bolezni srca in ožilja, raka in sladkorne bolezni, dvignila se je tudi umrljivost.
Maja so najrevnejše družine porabile za hrano dobrih 63 % svojih dohodkov, najbolje situirane pa 25. Agencija dodaja, da porabi Jugoslavija najmanj mesa, mleka in jajc od vseh evropskih socialističnih držav, vodi pa v potrošnji moke.
MORAJO KRIČATI
Radio Pariz in BBC javljata, da je »Odbor za zaščito svobode misli in izražanja« poslal Skupščini SFRJ in jugoslovanski javnosti peticijo, predlog za vzpostavljanje pravne oblasti. Pariški radio pravi, da člani odbora seveda ne pričakujejo, da bo-
Odbor zahteva:
do njihovi predlogi takoj sprejeti, da pa upajo na odziv in podporo jugoslovanske intelektualne javnosti. Pravi tudi, da so takšne predloge in ideje oblasti doslej običajno zavračale in obsojale kot liberalistične.
— s svobodnimi volitvami ukinitev monopola oblasti ene politične stranke ter vsake oblike partijske države
— dosledno pravno in politično enakost državljanov, kar naj bi pomenilo ukinitev privilegijev članov Partije
— demokratično kontrolo oblasti in njenih nosilcev, doseženo s popolno svobodo javnih glasil in ukinjanjem vsake cenzure
— resnično neodvisnost sodstva glede na izvršno in zakonodajno oblast
— ukinitev diskrecijske pravice upravnih organov, da sami odločajo o nekaterih svoboščinah in pravicah državljanov
— črtanje formulacij iz ustave, ki svobodo državljanov hkrati zagotavljajo in omejujejo
— ukinitev možnosti preventivne aretacije in zapora brez časovne omejitve, brez sodbe in brez možnosti pritožbe
— ukinitev t. i. delikta mišljenja
— ukinitev možnosti neupoštevanja pravice do zasebnosti, tajnosti pisem in drugih sporočilnih sredstev
— vzpostavitev enakih pravic do mirnega in javnega zbiranja in združevanja
— ustavno določitev pravice do stavke
Radijski postaji spominjata, da je bil odbor ustanovljen pred dvema letoma, da bi pomagal ljudem, izpostavljenim pregonu zaradi izražanja svojih misli. Radio Pariz
dodaja, da je po mnenju odbora čas, da se premislijo pogoji, ki vodijo do teptanja človeških pravic in da se »pravno omeji samovolja oblasti«.
»Revolucionarne sile v Jugoslaviji so potrdile svojo večno privrženost revolucije in zeleni misli ter nadaljujejo s propagiranjem maksim univerzalne teorije da bi se človeštvo zazmerom osvobodilo vseh oblik tiranije, zatiranja in diktature.
V sporočilu vodji revolucije so potrdile svojo totalno pripravljenost, da se upro vsem sovražnim ameriškim zarotam in načrtom. Opozorile so, da bodo kaznovale vse elemente, ki bi poskušali spodkopati velike civilizacijske uspehe, ki jih je po zaslugi velike revolucije »AL FATAHA« naš narod dosegel na vseh področiih.«
((vest žal ne omenja, za kakšno sporočilo gre in kdo ga je poslal))
»Der Spiegel« je v začetku oktobra na kratko poročal, kako bojda Jugoslavija vrača Libiji naftne dolgove z vežbanjem pilotov:
»Na otoku Krku (..) stoji blizu civilnega letališča tabor za urjenje pilotov, kjer libijske pilote v strogi tajnosti učijo jugoslovanski oficirji. Šolska letala za Gadafijeve učence letenja so sovjetski migi 21, kakršnih ima sedaj'Libija 55.«
Grški »Akropolis« je julija poročal, da je Gadafi, nezadovoljen s pripravljenostjo libijskih oboroženih sil med ameriškim napadom, zaprosil dve prijateljski državi — Jugoslavijo in ČSSR, da analizirata vzroke za to nepripravljenost.
IRNA 0 NEZADOVOLJSTVU JUGOSLOVANSKIH DELAVCEV
Pod naslovom »Jugoslovanski delavci nezadovoljni s svojimi sindikati« poroča iranska novinarska agencija o masovnem zapuščanju sindikatov, posebno zaradi previsokih plač funkcionarjev.
Ko so v Lizboni javno sežigali heretike, so včasih komu od njih, ki se je še posebno lepo pokesal, izkazali milost in ga zadavili, preden so podkurili grmado. Ta popustljivost je gledalce tako razbesnela, da so jim uradniki le s težavo preprečevali, da niso ugrabili obsojenca in ga sami sežgali. Predstava v mukah zvijajoče se žrtve je bila v resnici ena redkih zabav, s katerimi si je ljudstvo poživljalo sicer borni obstoj. Ne morem dvomiti, da je ta užitek krepko prispeval k splošnemu prepričanju, da je krivoverce pravično sežigati. Z vojno je enako. Energični in brutalni ljudje pogosto spoznajo, da jim je vojna všeč, če je le zmagovita in če se da ropati in posiljevati, ne da bi te preveč motili. To zelo pomaga pri prepričevanju ljudi, da so vojne pravične.
Bertrand Russell
Oprosti, ker pišem tako osebno; toda svet je včasih preveč resen kraj za pregrade dostojnosti in lepih navad.	B.	Russell, v nekem pismu
Razen v totalitarnih državah je obramba dežele zaželjena ...
B. Russell, Unpopular Essays
Razlika med prepričanjem in predsodkom je, da lahko prepričanje pojasniš brez jeze.
Огедогу Benford, The Starš in Shroud
Pustite Jih strohneti na svobodi.
Igor Lukšič, mladi Ij. marksist, asistent na FSPN (kaj pa drugega!)
»REPUBLICA« O »JUGOSLOVANSKI TRAGEDIJI«
NIMAJO UST IN
LIBIJSKA AGENCIJA DŽANA JE 29. 9. OBJAVILA
Ker so se po nekaterih mladinskih forumih razširile govorice, da je iniciativa za kampanjo o T. A. — Nietzscheju prišla s triglavskih višav RK ZSMS in da je njen namen popularizacija najožjega vodstva te organizacije, T. A. — Nietzsche odločno zavrača ta natolcevanja. Kot je izjavil predstavniku Katedre, predsedstvo RK ZSMS nima in ne želi imeti ničesar skupnega s filozofijo ubermenscha Friedricha Nietzscheja. P RK ZSMS vztraja na kongresnih dokumentih in zvesto goji idejo frontnosti.
P. S.: T. A. — Nietzsche je pristal na nekaj priložnostnih posnetkov Katedrinih fotoreporterjev. Posnetki bodo objavljeni v naslednji številki (morda celo na naslovnici).
študentski časopis KATEDRA, Tyrševa 23, MARIBOR, tel. (062) 22004. številka žiro računa: 51800-678-81846, Izdajatelj im ustanovitelj: Univerzitetna konferenca ZSMS V Mariboru.
Uredništvo (v. d. do zasedanja študentske skupščine); Miran Lesjak (gl. in odg. urednik, univerza), Peter T. Dobrila (glasba), Matija Grah (družba), Igor Mekina (poliKRI-tika), Dejan Pušenjak (kultura), Samo Resnik (znanost, pomočnik gl. in odg. urednika) Tehnični urednik: Marjan Hani Lektorja: Boris Svetel, Samo Resnik
KATEDRA izhaja ob podpori Družbenega dogovora o financiranju mladinske periodike v Sloveniji in Univerze v Mariboru.
Časopisni svet Dragica Korade (predsednica), Borko DeCorti, France Forstnerič, dr. Ljerka Godicl, Branko Greganovič, Miran Kalin, Milan Kuhta, dr Vlado Sruk
Tisk: ČGP Večer, Tržaška cesta 14, 62 000 Maribor, 6000 izvodov Letna naročnina: 1200 din, 50 Sch, 4 US $
Oproščeno temeljnega prometnega davka po sklepu št 421-1/70, z dne 11/1/73 Uradne ure: vsak petek od dveh do šestih popoldne KATEDRA izhaja vsakih 21 dni, kar pomeni, da se vidimo dva dni po praznikih, to je 1. decembra.
Igor Mekina
GLEICH SCHALTUNG
DISKRETNI ŠARM BURŽUA-ZIJE
Intervju s tovarišem Živoradom Minovičem, predsednikom komisije za informiranje in propagando CK ZK Srbije, ki je objavljen v zagrebškem Danasu z dne 21.10. 1986 pod naslovom »Tihe simpatije udružene opozicije,« niti ne bi zaslužil pretirane pozornosti, če se v njem znova ne bi pojavilo nekaj v oko bijočih cvetk in kvartopirskih trikov, ki potrebujejo vsaj kanček poljudne obravnave. Že sintagma »združena opozicija« poskuša sugerirati nekaj, kar lahko obstaja samo v pluralističnih družbenih modelih. Da bi bila opozicija združena, mora biti seveda najprej sploh mogoča. In če tovariš Minovič ve, o čem govori, potem mora seveda jasno in glasno povedati, katera je tista skupina istomišljenikov, ki si upa nadeti takšen naziv in hkrati upati na svoje preživetje. Kakšne možnosti bi sploh imela za svoje delovanje? Svobodo govora, združevanja in postavljanja alternativnih programov? Takšna opozicija seveda ne pride v poštev, to zelo dobro ve tudi Minovič. Na kaj torej misli z »združeno opozicijo«? Morda na skupine intelektualcev, peščico študentov ali pa na tiste novinarje, ki kljub vzornemu vedenju kdaj pa kdaj izustijo disonantno noto med papirne plahte? Morda na tiste, ki izstopajo iz mladinske organizacije ali pa na pionirčke, ki med dolgovezenjem svojih slabo plačanih tovarišic iz dolgočasja vrezujejo v klop kljukasti križ? Ali je torej to naša opozicija, strah in trepet partije in prepreka njenim vzvišenim programom?
Ker o legalno priznani opoziciji očitno ne moremo govoriti, bo smisel takega govorjenja bliže drugemu pomenu. S tem pa nekako izgubi upravičenost tudi vsa nabreklost orenzivnih izrazov. »Idejna fronta«, pozivanje na obračun in namigi o enakih ciljih vseh teh temnih sil, sklicevanje na logiko požara, češ da je potrebno najprej gasiti in šele potem razglabljati, zvenijo kot oddaljeni spomin na bitko, ki je po svoji krutosti presegala vse ... Pod pregrinjalom ideološkega slovarja lahko odkrijemo jasne obrise bestialnega nagona in neprikrite lovske želje po likvidaciji
tAKCA ПЛАТ1ЕНА У ГОТОВУ
razoroženega nasprotnika. Znotraj odnosa sil, ki opoziciji ne dajejo nikakršnih možnosti za legalno delovanje in legalno zastopanje lastnih idej, je takšno govorjenje lahko samo neverjetno in cinično precenjevanje nasprotnika, ki smo mu že odvzeli legitimnost in vse možnosti za enakopraven boj. Napadanje razoroženega nasprotnika pa je vsaj po civilizacijskem izročilu zmeraj veljalo za nečastno in strahopetno dejanje Velike besede o opoziciji torej znotraj današnjih okvirjev nimajo nikakršnega pomena in kažejo zgolj na obzorju nomadske zavesti, ki bi več kot zaslužila, da čim-prej izgine v pozabo. Ob tem pa bi bilo potrebno navesti še nekaj dejstev. Prvič: v tem trenutku smo lahko priča decentraliziranemu sistemu homogene stranke, kjer legalne možnosti za delovanje opozicije ne obstajajo. Drugič: že po osvoboditvi je tudi pri nas obstajala zakonska možnost za delovanje opozicije in ta je, čeprav diskriminirana nasproti vodilni stranki, tudi delovala. Da bi besede tovariša Minoviča dobile večjo težo, bi si tudi drznili osvežiti spomin vseh tistih, ki so to obdobje in izvorni pomen besede opozicija morda že pozabili: hkrati pa bi radi predstavili tudi izsek članka Milana Grola, vodje Demokratske stranke in opozicije leta 1945. To je hkrati tudi najboljša ilustracija t. i. »idejnega boja«. Da je imel ta izredno težke fizične posledice, lahko iz članka z naslovom »Šilom ili razlogom?« precej jasno razberemo. Kljub zavzemanju za dialog je prihajalo do stalnih napadov na vodje opozicije, katerih višek je bilo polivanje z bencinom in zažiganje lista »Demokratija«. Vendar je bil to samo začetek. Grol je kot podpredsednik vlade kmalu odstopil, »Demokratija« pa je zaradi štrajka sindikata tiskarskih delavcev prenehala izhajati, Ta trenutek pa je še posebej pomemben tudi zaradi tega, ker so tuji novinarji o tem, ali ne bi bilo dobro sugerirati delavcem, naj tiskajo edini opozicijski list v državi, vprašali tudi tovariša Tita. Ta pa je odgovoril:
»Kolikor mi je poznano, so delavci stopili v štrajk. Pri nas je svoboda štrajka. Delavci so stopili v štrajk, ker je ta list napadel in užalil sindikate. Delavci so smatrali, da ni potrebno tiskati tega lista. Imajo pravico štrajka in mi ae ne smemo mešati v to. Mislim da vlada nima nikakršne moralne pravice sugerirati jim, naj ta list tiskajo. Razen tega, to dokazuje, da so delavci pri nas subjekti in ne objekti. Oni lahko sami vplivajo na določene stvari. Tu se več nič ne da spremeniti.«
(Izgradnja nove Jugoslavije, knjig. I del II str. 233)
S tem je Tito prvič uradno priznal delavcem pravico do štrajka. Drugič je to storil s podpisom mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah leta 1971. Tam tudi natančno piše:
»Države članice tega pakta se zavezujejo, da bodo delavcem zagotovile pravico do stavke, ki se uveljavlja po zakonih posamezne dežele.«
Opozicijski list »Demokratija« se nam tako kaže kot presečišče, ki po eni strani razkriva priznanie o legalnosti stavk in njegovo pozabljenje, hkrati pa tudi obstoj in pozabljenje opozicije Besede Milana Grola nam prikazujejo anatomijo nekega trenutka, ki je bil dejansko zadnji odblesk tistega, o čemer danes obstajajo samo še neresnične in nabrekle besede. Takole piše v drugem delu svojega članka, ki je izšel na prvi strani »Demokratije« petindvajsetega oktobra leta 1945: Komuni-stička stranka pokazuje se neobično osjetljiva kada se u diskusiji direktno ona apo-strofira a ne Narodni front a još osjetljivija na tvrdnju o totalitarnim tendencijama režima, to jest tendencijama jed-nopartijskog sistema i jednoo-braznog ukalupljavanja javnog mišljenja. I ako se na jednoj strani i samim partijama u Narodnom frontu otežava i uskračuje pravo posebnih partijskih izbornih akcija, na drugoj strani, kad treba da se odbiju tvrdnje o totalitarnom režimu ističe se partijska slože-nost i očuvani individualitet partija u Narodnom frontu. Medutim bio bi jedan mnogo prostiji način da se odbiju tvrdnje o totalitarnom sistemu i manifestuje slobo-da diferenciranja mišljenja i partija, a taj je način tolerancija prema strankama izvan fronta i njihovim organima. Po gotovo kada se oni svode — kako je danas slučaj — na jedan jedini list u celoj zemlji prema 130 listova narodnog fronta.
Hajka provedena protiv »Demokratije«, hajka ni argumentima ni rečima u opšte, i najgorim ali rečima, nego hajka fizička — oti-manjem brojeva iz ruku prodava-ca, cepanjem, polivanjem benzi-nom, i paljenjem i lista i odeče i ruku onih koji »Demokratiju« pro-daju, demantuje sve izjave i sve zakone o političkim slobodama.
Šta ta netrpeljivost sve kazuje, razumeče se kada se stanje upo-redi sa onim u Grčkoj, u kojoj pod jednim reakcionarnim režimo, o kome mi od početka imamo samo rdavu reč, izlazi više opozicionih i medu njima i komu-nističkih listova, nego što jih ima vladnih!
XX
U tom poredenju bode oči i to, da je u Grčkoj reč o dvema idejno protivpoloženim krajnostima
— krajnoj desnici i krajnoj levici
— dok je u Jugoslaviji slučaj, na jednoj strani o krajnoj levici a na drugoj o naprednoj gradanskoj demokratiji, izjašnjenoj i založe-noj za jedan korenito nov pore-dak u političkom, ekonomskom i socialnom smislu, u onome što vremenski i terenski odgovara stvarnostima i naravima našeg naroda. Da se jedna takva opozicija predstavlja kao reakcija, to može služiti cilju uvečanja hajke, ali to ne može služiti opštem interesu u stanju u kojem je naša zemlja.
To je stanje tako teško i taj op-šti interes toliko ugrožen, nevo-Ijama našim i nevoljama celog sveta oko nas u groznici briga o sutrašnjici, da »demokratija« vre-dana, klevetana anatemisana i na lomaču stavljana neče promeniti svoju mirnu i objektivnu reč, i u kritici reč pozitivnu i svesnu uslo-
va pod kojima zemlja može ostvariti svoje iscelenje moralno i materialno, svoje umirenje i svoju obnovu. Ni jedno ni drugo ne može se ostvariti programom današnjih predizbornih parola Fronta, kome je u nazivu okupljanje, a u ovakvoj politici razbijanje narodnih snaga.
Takva politika očigledno ne bi bila politika današnje vodeče stranke kada ona ne bi smatrala da je ona sama sebi dovoljna, sama sebi i zemlji, i kada ne bi verovala da su u dogmama njenog programa sadržana rešenja svih problema svih zemalja i za sva vremena. To jest, kada vodeča stranka ne bi ostajala (što nije slučaj sa komunističkim strankama na drugim stranama) na totalitarnom programu u svima oblastima narodnog života, i kada ne bi pribegavala i metodama kojima se narodni život sabija u kalupe. Takav program i takve metode iz-ključuju svako ispitivanje celis-hodnosti, svaku kritiku i izmenu mišljenja.
Svaka sumnja u bezgrešnost dogmi kao onih u crkvi, svaki zahtev ne odbacivanja nego samo prilagodavanja ideje svarnostima, to je odmah jeres: svaka je kritika onog, što se u život uvodi i načina kako se uvodi — fašizam. Ljudi zaslepljeni dogmama i više još zaslepljeni vlašču nešto treče iz-vam komunizma i fašizma ne pri-znaju, i neče, i ne podnose ni u razgovoru ni u pisanom slovu.
Načini vodenja politike i tuma-čenja ideja od onih koji se danas isprsavaju u našoj maloj sredini neče preokrenuti toka istorije — koji je danas u rukama večih i pa-metnijih od nas. Pa ipak mora se naglasiti koliko je fatalno svako prokopavanje jaza izmedu ideja i ljudi u ozbilnom vremenu koje preživljujemo.
U stanju u kojem je danas i naša zemlja i sve oko nje i čitav svet svako sektaško shvatanje isklju-čivalo bi unapred svaki izgled na mirna rešenja složenih problema u svetu nerešljivih diktatom ideologija ili diktatom režima kojima bi do ideologija više stajalo no do života na svima stranama teško ugroženoga.
Mi koji ni u pretpostavku ne uzimamo još jednu, završnu, tra-gediju Evrope, verujemo u pobe-du razuma nad bezumljem, u po-bedu razloga čija su slova u »Oe-mokratiji« spaljavana prošle nedelje. Slova mogu biti spaljavana, ideje i ljudi proganjani, ali če život teči samo po zakonima koje postavlja stvarnost kod nas i u svetu. Nju ne savladuje lomača nego svest o njoj.
Milan Grol
Ob tem skorajda ni več kaj dodati. Morda sedaj že postaja jasneje, kaj opozicija je in kaj ni, zakaj je in zakaj ni, oziroma — zakaj je ni več. Vprašanje, ki ga je pred enainštiridesetimi leti v v naslovu svojega članka zastavil Grol, ostaja aktualno še danes. Zato ga vsem tovarišem, v primeru, da si res iskreno želijo renesanso opozicije, kar bi lahko sklepali po mastnih naslovih v »Danasu«, popolnoma enakega zastavljamo.
Miran Lesjak
O
MEMORANDUMU
»Ne gre za nikakršen ideološki in politični program, kot si to želijo prikazati nekateri, kajti vse, kar je bilo do sedaj povedano, je bilo izrečeno z jezikom dejstev in ne z lepljenjem etiket.• Zdi se, da je bilo dejstvo, ki ga je razkril diskurz dr Živorada Minoviča, predsednika komisije za informiranje in propagando pri CK ZK Srbije v intervjuju za 244. številko Danasa. .samo eno: državo so preplavili gromoglasni-ki kvazilevice, nacionalistične in klero-nacionalistične desnice ter birokracije.
»Skupni imenovalec vseh oponentov politike Zveze komunistov pa je — nacionalizem«.
Priznati moram, da me Minovičeve ugotovitve niso kdovekako pretresle.
Verjamem namreč, da je Danasovemu intervjuvancu prav dobro poznana ustavna vloga ZKJ, ki je »s svojim usmerjevalnim idejnim in političnim delom v sistemu socialistične demokracije in družbenega samoupravljanja glavni pobudnik in nosilec politične dejavnosti za varstvo in za nadaljnji razvoj socialistične revolucije in socialističnih samoupravnih družbenih odnosov ...« (Temeljna načela Ustave SFRJ). Oporo mojemu zaupanju predstavlja namreč prav zgoraj citirano ustavno določilo, iz katerega ne morem razbrati, da ima ZK zadnjo besedo v oceni politično-varnostnih razmer v državi (o operacionalizaciji, iz tovrstnih, ocen države v nadaljevanju). Kot ne-član avantgarde lahko Minovičevo oceno sprejmem kot zame nezavezu-joče mnenje državljana SFRJ, s katerim se lahko strinjam, lahko pa tudi ne. Cerkev je navsezadnje ločena od države.
Toliko bolj so me torej pretresle ugotovitve o politično-varnostnih razmerah, ki sta jih 29. oktobra družno dali na svetlo država in partija. Z Mino-vičevim -jezikom dejstev« bi lahko o memorandumu predsedstva SFRJ in Predsedstva CK ZKJ rekli: memorandum sta država in partija oblikovali le nekaj dni po tem, ko je beograjska partijska organizacija odločno obračunala z akademiki, avtorji proslulega domnevnega memoranduma Srbske akademije znanosti in umetnosti in le dan pred pričetkom ljubljanskega posvetovanja »Socializem in represija«.
vljam, da so v poročanju s skupne seje predsedstev SFRJ in CK ZKJ govorila o »saopštenju« obeh organov Ne originalna in ne prevodna beseda (sporočilo) pa dokumenta po njegovi formi v ničemer ne ločita od memoranduma, ki ga nikoli ni bilo. In vendar imamo danes dva: čaršijskega in drža-vno-partijskega. Za prvega vemo, n^ koga bi naj bil naslovljen, kaj pa za drugega?
Pošta ne pošilja nenaslovljenih pošiljk. Če se Partija v skupnem sporočilu obrača na svoje člane in država na državljane, potem bi lahko rekli, da je njuno skupno sporočilo na nek način totalitarno, vseobsegajoče, odposlano v zaprti prostor vseh možnih subjektov. Toda v preseku med državljani in državljani — komunisti ne najdemo državljanov, ampak »vse organizirane socialistične sile, (ki) morajo ..«, torej tudi komuniste. Sporočilo namreč ne pove, kaj mora storiti državljan za preseganje alarmantnega položaja krepitve »protisocialističnih sil«.
Očitno postaja, da samo z ozirom na naslavljalce ne moremo zatrjevati, da je bilo sporočilo države in Partije totalitarno Državljani namreč »poročila niao prejeli, preproeto zato ne, ker na njih ni bilo naslovljeno. Še več! Sporočila ne morejo (s)prejeti niti »organizirane socialistične sile«. Le-te že po svoji definiciji vedo, kaj morajo storiti za socializem. Najbolj absurdno je, če jim to (med drugimi) zapoveduje država!
Iz vsega tega lahko potegnemo samo en sklep: tisto, kar ata imeli država in Partija za povedati, je bilo namenjeno prav tistemu, o komer govorita. To pa so: malomeščanska desnica, nacionalisti in vse druge protisamoupravne in protisocialistične sile v državi, s katerimi je potrebno obračunati. Sporočiti nekomu, da boš z njim obračunal, pa je isto, kot napovedati mu vojno.
Nekaj strani naprej v tem časopisu lahko beremo o represiji nad tistimi, ki jih ni, čeprav so, v obravnavanem dokumentu pa lahko slutimo represijo nad tistimi, ki so, čeprav jih ni. Jih tudi ne bo, dokler jim za to pristojni zaradi njihove dokazane jim protidrža-vne deiavnosti ne bodo izrekli sodbe (v imenu ...). Razumljivo je torej, če poteka vso umetno fabriciranje »vseh struktur notranjih sovražnikov«, ki »poskušajo v zadnjem času najti zatočišče za svojo dejavnost in politične cilje tudi v delu mirovnih, ekoloških in drugih gibanj in jim celo vsiljujejo svoje skrbništvo,« zgolj deskriptivno.
Umetno fabriciranje dalje od deskripcije namreč ne more.
Kaj me resnično skrbi? Predvsem to, da obstaja med sicer identičnimi stališči Živorada Minoviča in vodstva države bistveni razloček. Če(?) si še morem dovoliti, da Minovičevih stališč in ocen ne upoštevam, ker govori državljan. ki uporablja za to z ustavo mu zagotovljeno svobodo govora, pa to, kadar gre za diskurz države, ni več mogoče. Le-ta ima namreč možnost in dolžnost, da svoja stališča in ocene privede do njihove operacionalizacije
Kakšna koincidenca dejstev! Vsekakor sta oba dogodka, vezana na 29. oktober, še kako pomembna v generalni oceni o tem, kai se na ideološkem, političnem in varnostnem področju dogaja v državi Ker nisem v tem času ne bral ne poslušal neslovenskih jugoslovanskih sredstev javnega obveščanja, lahko le predposta-
Ob doslej že tolikokrat izkoriščenih členih, ki v Kazenskem zakonu inkriminirajo mišljenjske delikte, se upravičeno bojim ponavljanja zgodovine. Da so na posvetovanju »Socializem in represija« sodelovali tudi predstavniki najvišjih republiških pravosodnih organov, ki so se skupaj z ostalimi zavzemali za demokratičnost ih zakonitost, za ptavno državo, me prav nič ne pomirja. Aroganca oblasti je velika. Njej v prid govorijo popolnoma nasprotujoči si toni in medsebojno izključujoča se stališča, za katera sem slišal dan prej in dan kasneje.
ЧЕКОВНИ РАЧУН 63.299
fltfMO ШТИIA
H E Д E Л) H И
ПОЛИТИЧКИ
Л И C T
KROJ i — ГОД. L
J s ОКТОБАР 1945
Уредништао и администрација Гарашанином број 1 — Телефон 22-605
ЛИСТ ИЗЛАЗИ ЧЕТВРТКОМ ЦЕНА 1— ДИНАР
Силом или разлогом
?!
Четири године окупације 'биле су за јавни жнвит чети-ри године забранд сиаке сло-бодне измсне мисли, четири годнне сашаптавања, прислу шкнваља гласова на радиу, у*
чунају са чнњеницама којс су у прилог њој.
, Само објективно рачупање јсдне и друге стране са чии>е» ницама води стварној проце-ни услова за рс:иење задатака
нашсг народа. Да се једна та-'ки захтев не одбацивања него
ква опозицнЈа представља као реакција, то може служити ци.Ђу увећавања хајке, али то не може служитн оаштем ин-тересу, у стању у коме је на-
са.мо прнлагођавања идеје стварностима, то је одмах је-рсс: свака је критика онога што се у живог увод-и и начи-на како се уводи — фашизам.
ЈП T.OIIU
ХРВАТСКА СЕЉАЧКА СТРАНКА
Од стране Х.С.С. у ,очи избора
за градске заступнике у Загреоу, 'оијаиљено је оило једио ооаве-штеље о оставци мииистарз др. Ивана Шубашииа, др. Шутеја, др. Јанчиков.и»а вице гувернера На-1 родне Банке и посла ака Фран.; Гажи и Бандића. У њему је реа
 « лпппштаи.о г* Лп 1»'f*TV
ZGODOVINA, KI NE UČI
»Cenzura je oficialna kritika, njene norme so kritične norme, ki torej smejo najmanj biti odtegnjene kritiki, s katero se spopadajo,« pravi Marks v članku »Pripombe k najnovejši Pruski instrukciji o cenzuri«. Svobodo kritike, ki si jo upa terjati Karl Marks v času vladanja Njegovega veličanstva kralja, si jemljem danes jaz, in to v času, ko Delo (23. oktober 86 v članku »Za uspeh prenove ZK sta enako odgovorna baza in vodstva« postreže z receptom: »Prevladalo je mnenje, da je tre-
vest, ki je religiozni temelj antisemitizma. Tako se iz religije univerzalne ljubezni rodi univerzalno sovraštvo do Židov. Žida, ki je prvi prekinil z magijo, razsvetljenska civilizacija obdolži potlačenosti, obenem predstavlja bankirja, intelektualca ter umazanca vezanega na primitivne rituale. Antisemitizem se nam na tem mestu kaže kot sovraštvo do tujega ter hkrati do bližnjega, tistega, kar je tej civilizaciji sami preveč podobno. Obseg in moč fašistične paranoje lahko razumemo samo v
pomočjo katere se bom poskušal približati načinu funkcioniranja današnjih socializmov. Na prvi pogled je očitna razlika med triado, ki kaže socialistično strukturo, in tisto, ki je v zgodovini postavljena kot triada fašistične strukture.
Fašizem sledi črki in vsebini knjige svojega profeta, Mein Kampf se tako neprestano udejanja in postaja resničnost. Popolno realizacijo fašističnih idej je lahko preprečil le oboroženi odpor in nazadnje zlom rajha z orožjem. Realizirani socializem pa je vse premalo sledil duhu svoje humane misli in to je verjetno tudi vzrok, da danes ob razmišljanju o razrednem sovražniku pomislim na Gegenvolk fašizma, antisemitizem razsvetljenstva in lov na čarovnice srednjega veka. Fašizem potrebuje Žida (GEGENVOLK), saj Fiihrer preko skupnega objekta ljubezni (ki ga predstavlja Žid) naredi iz mase Volk, prav tako potrebuje sleherni človek »iz ljudstva« Žida, da se kot član ljudstva sploh potrdi.
Razredu, ki mu je do zmage ljudstva, socializma bil razredni sovražnik buržuj, izkoriščevalec, je v državi realiziranega socializma težko — izgubil je svojega razrednega sovražnika, svoj objekt
Inteligenca, ki nikjer ne »dela«, ki neprestano išče napake, kritizira in kljub temu živi boljše življenje kot proletarec, postane zlahka krivec in nato žrtev. Navidez lagodno življenje brez dela budi zavist in sovraštvo partijca in proletarca. Sovraštvo partije do intelektualca je sovraštvo do same sebe, je slaba vest parazita. Intelektualec je v socializmu presle-parjen, on je bil tisti, ki je nastopil proti oblasti kapitala, on je izdal geslo »PROLETARCI VSEH DEŽEL ZDRUŽITE SE« in on je klical k uporu proti barbarstvu v imenu carstva svobode. Socializem se očetu oddolži s tem, da ga poskuša pohabiti (mu iztrgati jezik, oči in odvzeti sluh).
Realizirani socializem, ki je poskušal uničiti gospostvo kapitala, vzpostavi posrednika med temno preteklostjo in svetlo prihodnostjo s partijo, ki naj tolmači pot v boljšo prihodnost. Partija je torej posrednik med vizijo, ki jo lahko dojame le ona sama in razredom, ki ga vodi k tej viziji. Cerkev tolmači božjo besedo, Fuhrer vrši poslanstvo. Socialistična, kot tudi fašistična paranoja je simptom polizobrazbe, hipostazira omejeno vedenje kot resnico in ne more prenašati do neznosnosti stopnjevanega razkola med par-
RAZREDNI SOVRAŽNIK
PROTIUUDSTVO?
represija v
SOCIALIZMU
KATEDRA: Kdaj bi policija uporabila silo proti demonstrantom? Pavie Čelik — načelnik UNZ Ljubljana: Zelo okvirno in kratko rečeno: meja, do katere bi ta skupina lahko mirno izražala svoje mnenje, je varnost družbenega premoženja, varnost drugih občanov in pa varnost pridobitev revoluci-je-bratstvo in enotnost naših narodov, neuvrščena politika Jugoslavije ... čim bi to mejo prestopili, bi mi morali nastopiti z silo, sicer pa naša intervencija ne bi bila potrebna ...
Javna tribuna na temo »Socializem in represija«, ki je potekala v nabito polni dvorani ljubljanske filharmonije, se je tokrat odigrala kot ponovitev in hkrati revizija podobne prireditve pred letom dni. Bilo je, kakor da bi vse to že enkrat doživeli — skozi besede prisotnih se je grozljivo počasi izrisoval mehanizem prisile v vseh svojih podrobnostih. Nelegitimnost in pravna zmešnjava, ohlapne meje zakonov, odvisnost sodnega aparata od politične elite, brezupen položaj političnih zapornikov in molk tistih, ki bi morali odgovarjati. Razprava se je kmalu prevesila v pravno bitko, kjer obstreljevanju s paragrafi ni bilo kraja. Ko je ob koncu razprave Darko Štrajn lansiral še zadnje misli, se je v meglici redkega cigaretnega dima pokazal zmagovalec — toda na presenečenje sta bila dva — publika kot moralni in še zmeraj ista oblast kot dejanski zmagovalec . . .
Da prav člen 133 in njemu podobni omogočajo zlorabljanje oblasti , je kmalu postalo jasno. Vendar pa lahko, tako so nam razložili pravniki, kmalu pričakujemo spremembe v kazenskem zakoniku Jugoslavije, ki bodo področja kaznivih dejanj še razširile in poostrožile. Kljub ugovorom slovenskih pravnikov je malo verjetno, da bi prišlo do kakšnih liberalnejših sprememb. Postopek bo, razume se, znova dolg, pripombe neupoštevane in rezultat za vse nas — tragičen ... Ali kot je dejal sam pri sebi Vladimir Seks: Farsa se nastavlja dalje ...
Njegov nastop je bil poln upravičenih obtožb. Sodbe se z izjavami visokih funkcionarjev izrekajo že pred procesom. Ce je tako izigrana predpostavka o nedolžnosti že z najvišjih mest in za to nihče ne odgovarja, kako naj sodišča potem delujejo pošteno in neodvisno? Ali ne izhaja vse to iz marksizma, je dejal, ki se glorifici-ra kot znanost in je torej vsak njegov nasprotnik najslabši odpadnik, ki se izpostavlja »meču usode«. In končno — ali tudi naši postopki s političnimi zaporniki niso v nasprotju tudi z mednarodnimi konvencijami, ki smo jih podpisali (Tokijska itd.) in po katerih bi morali politični zaporniki imeti poseben status?
Tudi Djordje Marijanovič je ugotovil, da so politični zaporniki poseben status v Jugoslaviji že imeli — le da je bila to stara Jugoslavija, zaporniki pa v glavnem komunisti. Skoraj vsi naši »vodilni« so se namreč »šolali« v ječah, danes pa to pravico odrekajo svojim nasprotnikom. Zgolj naključje ali daljnovidnost? Po drugi strani pa enak status političnih zapornika v primerjavi z ostalimi kriminalci pomeni predvsem torturo za prve. Skupine kriminalcev namreč načrtno maltretirajo politične zapornike in to s tihim so-( glasjem uprave. Tako Viktor Blažič kot Franc Miklavčič sta bili žrtvi takšnih postopkov — po eni strani zakonskega voluntarizma in po drugi pritiskov v zaporu. Trditve tovariša Mlinariča s sekretariata za pravosodje so zato izzvenele povsem neprepričljivo, ko je poskušal pokazati, da gre zgolj za slučajne primere in da so naši zapori več kot liberalni. Ko so zlorabe omogočene z zakonom, potem ne gre več za slučaj ampak prej za to, da se zavestno »utiša neprijeten glas« kot je dejal Viktor Blažič.
O tem, da je pri nas svoboda tiska precejšnja, je razpredal svoje misli tovariš Mitja Deisinger.
Tukaj pa je prišlo do usodnega preloma. Kako je namreč mogoče, da se je pri nas dogodila takšna sramota, kot je »primer Mastnak«, je postavil vprašanje Matevž Krivic, če so naša sodišča resnično tako napredna, in tudi če gre za napako, potem ta ne razbremenjuje tožilcev in sodnikov njihove odgovornosti. V razpravi je Matevž Krivic odločno povedal svoje mnenje — da ima javnost pravico do pojasnila, kako je do takih napak sploh lahko prišlo in hkrati tudi do opravičila in do postopka, ki bo vsem, obsojenim zaradi mišljenskega delikta vsaj deloma povrnil škodo.
Vendar pa so lahko tukaj Matevž Krivic in tako vsa dvorana z njim slišali samo skrajno hladnokrven in neprizadet odgovor tovariša Deisingerja, namestnika javnega tožilca SRS, da pač »spisov ni pri roki«. Nikakršnega, vsaj načelnega priznanja ni bilo slišati, niti milimetra obžalovanja, samo zverižena birokratska fraza, ki ne zavezuje nikogar in prepušča člo-
DELEGATSKO VPRAŠANJE USTREZNIM ORGANOM SKUPŠČINE SR SLOVENIJE
1. Kot ustanovitelji revije Mladina spremljamo izpolnjevanje vsebinske zasnove te revije preko sveta revije Mladina in ugotavljamo, da jo uredništvo v celoti izvaja.
V nasprotju s tem pa javni tožilec SR Slovenije javno nastopa z nedokazanimi kriminalnimi postopki uredništva Mladine kakor tudi Katedre, Nove revije in Komisije za zaščito mišljenja in pisanja pri DPS.	*
Takšno ravnanje javnega tožilca ne more biti nič drugega, kot poseben pritisk na javne delavce in stopnjevanje avtocenzure, s čemer pa je potencialna nevarnost, da se zadržijo informacije, ki zadevajo celotno družbo, v ozkih krogih.
2. Ne oporekamo postopku, ki ga je vodil javni tožilec ob sojenju Tomažu Mastnaku, temveč je sporen 112. člen KZ, na podlagi katerega je bila sestavljena obtožnica. Ob tem izražamo skepso tudi do drugih členov KZ, ki inkriminirajo miš-Ijenski delikt,. Sprašujemo, ali je bila narejena analiza omenjenih postopkov javnega tožilca, ki kot pravosodni organ po 235. členu Ustave
> SFRJ kot samostojni državni organ »opravlja svojo funkcijo na podlagi Ustave in zakona v skladu s politiko družbeno-političnih skupnosti, ki jo določa s splošnimi akti njihovih skupščin.« Predlagamo, da skupščina SRS ob novih dejstvih funkcioniranja tistih členov KZ, ki inkriminirajo mišljenski delikt, uvrsti na dnevni red obravnavo 112. in 133. člena KZ.
Prosimo za pismeno obrazložitev I Ljubljana, 30. okt. 1888
Republiška konferenca ZSMS
it/ 1ЖЖЖ
ba začeti z majhnimi koraki, ki bodo omogočili... rešiti ključna vprašanja « Majhni koraki so bili v zgodovini pogosto zastopani. V sebi nosijo kategorijo premika, obenem pa se, verjetno iz taktičnih razlogov, distancirajo od razmišljanja o smeri, v kateri gibljejo subjekt. Pogosto pozabljamo, da so zgodovinske okoliščine in ne partijski sestanki — tudi ne tisti CK-a tiste, ki določajo dolžino koraka. Protislovnost, v katero smo ujeti, z ene strani represija socializma, z druge humana in kritična misel njenega duhovnega očeta, ki je še danes najboljša pozicija za kritičen pretres družbe, je mogoče premostiti samo skozi spremembo smeri pri korakanju v boljšo prihodnost.
Kot je fašizem fantazma sodobne kapitalistične družbe, je realizirani socializem lastna podoba tiste laži principa, ki je bila položena že v sam začetek razsvetljenstva, v razcep mitosa in logo-sa. Razsežnost te laži, ki bo predmet moje analize, je gospostvo v imenu »carstva svobode«, oziroma proces rasti’ diktature Heglovih uradnikov, ki v današnjih dnevih dobiva obseg vse popolnejše represije proti »razrednemu sovražniku«. Moj namen je z vzporedno analizo dveh sistemov (ki so ju v zgodovini pogosto enačili po preprosti formuli »rot gleich braun« ter prav tako pogosto ločevali in zanikali vsakršno podobnost) pokazati nekaj njunih notranjih gibal s posebnim poudarkom na konstituiranju in obsegu protiljudstva, ki je ena osrednjih vezi obeh sistemov.
»Pred vzponom meščanskega reda je stalo gospostvo nasproti kot izven produkcijska prisila (...), ki ni potrebovala preobleke ekvivalenčne menjave«, (str. 88 —99) Realizacija gesla enak med enakimi, ki vzpostavi fikcijo lastne zaslužnosti za položaj, ki ga posameznik uživa, postavi nujo najti krivca za nesrečo, izkoriščanje. Kot najprimernejši krivec se najde Žid, z;aprt v sfero cirkulacije, ki šele realizira v produkciji ostvarjen dobiček in s tem pritegne nase izkoriščevalski značaj celotnega procesa.
Krščanstvo, ki po eni strani zmanjšuje demonsko absolutnost židovskega boga z vpeljavo zapovedi ljubezni, ki posreduje med bogom in človekom, vzpostavi novo malikovalstvo (»Kristus, duh, ki je postal meso, je pobožanstven. str. 89) na tem mestu lahko najdemo tisto slabo
tijsko usodo in družbenim zakonom. Razlika se poraja v tem, da je v socializmu paranoja paranoja partije, v fašizmu pa pograbi paranoja slehernega pripadnika izbranega ljudstva.
V trenutku, ko se socializem realizira, izgubi svojega razrednega sovražnika. Na njegovo mesto postavlja vedno novega, kot da se je ustvaril za to, da razrednega sovražnika ustvarja ne pa odpravlja. Intelektualec postane v socializmu inkarnacija mračnih sil, buržuazna zarota — ravno v trenutku, ko naj bi njegove lastnosti postale prav tako kot njegovo vedenje last vseh. Toda ker lahko brez smisel gospostva že danes spregleda zdrava zavest, ki je možna samo skozi izobrazbo, gospostvo preprečuje, da bi vedenje in s tem videnje postalo del vseh. Saj samo potrebuje bolno zavest, da se ohrani pri življenju.
Gegenvolk (Žid, razredni sovražnik, inteligenca) nastopa kot homogen blok in kot reprezentant izrinjene razlike. Preganjalec (kdorkoli že to funkcijo ima) potrebuje nasprotnika, da svojemu diskurzu zagotovi trdno pribežališče, ki naj nadomešča mesto razkroja in norosti, ki najeda sleherni diskurz in ju tako z zaklinjanjem izžene (str. 102).
Despotizem, ki lahko ostaja le kot razcepitev na despota in vezirja, se je ohranil do danes. Gospodar (v socializmu partija, v fašizmu Fuhrer) ne ukazuje, uživa svojo oblast, ker je ločen od oblasti. Ena od funkcij razcepa despotske oblasti je v tem, da razreši vozel ljubezni ip strahu. Razcep oblasti mora omogočiti, da despota (Fuhrerja, partijo) ljubimo, vezirja (Žida, intelektualca) sovražimo. Despota ljubimo toliko, kot sovražimo vezirja. Vezirje dvajsetega stoletja se sovraži, ker imajo vso oblast. Oblast današnjih vezirjev izhaja iz vedenja, vedenja o skrivnostnih užitkih pri-viligiranlh (arijcev, partijcev). S to vednostjo jih vezir manipulira, ve za njihovo skrito resnico. Vezirju lahko zato iztrgamo vso oblast, ne da bi mu mogli iztrgati tudi njegovo vednost Bolj kot mu trgamo oblast, bolj ta vednost vztraja na nam nedostopnem mestu.
Struktura fašističnega gospo-
Zapečnik Silvo
kontekstu časa, ko izobrazba zaradi ekonomskih vzrokov izumira in postaja polizobrazba objektivni duh. Dosedanja analiza antisemitizma je poskušala zajeti antisemitizem, ki je bil imanenten meščanskemu redu.
V fašizmu pa se antisemitizmu odtegne njegov družbeni temelj in vsebina, prav zato s tolikšnim fanatizmom nastopi v krajih, kjer Židov sploh ni. Fašizem postavi antisemitizem tako, da si objekt sovraštva izmisli odcepljeno od vsake prakse.
Fašizem je vedno vezan na eno, ki ga pooseblja Fuhrer, njegov glas, njegovo ime in njegov pogled. Prodornost in popolnost njegovega pogleda doseže slehernega, moč, ki jo izžareva, je magično vezivo, ki kot ideja, katere nosilec je, strne množico v izbrano ljudstvo (Volk), ki je nad drugimi in nad katerim je le še Fuhrer in njihovo poslanstvo. Medtem, ko despotov pogled slepi, je v fašizmu Fuhrerjev pogled tisti, ki je na začetku gledanja, ki gledanje podarja. Ljudstvo postane ob pogledu vanj priča razodetju, Fuhrerjeva misel postane njihova, prav tako je njegova Ijube-
Ijubezni, ki ga je družil s partijo. Vezivo preneha delovati. Partija ostane sama, brez objekta nasproti kateremu se je konstituirala in brez razreda, ki ga je vodila. S tem, da partija izgubi svojo lastno zgodovinsko perspektivo, oziroma da jo neha uresničevati, izgubi podporo razreda za katerega se je formirala, tako družbena struktura razpade s triade na par partija — protirazred. Oblast par-
zen vsebovana v razodetju njihova, V njegovem programskem delu Mein Kampf (za katerega sam-ni napisal niti vrstice, v celoti ga je narekoval tajniku) srečamo Fu-hrerjevo veliko ljubezen, ki postane ljubezen vsega ljudstva — Žida. Ljubezen je znanstvena, razum prisili srce. Predmet ljubezni postane posplošena žrtev. Fašizem lahko zvedemo (prevedemo) na preprosto triado F0HRER— GEGENVOLK—VOLK.
PARTIJA-RAZREDNI SOVRAŽNIK—RAZRED je triada, s
tije ostaja legitimna vse do takrat, dokler ji uspe producirati razrednega sovražnika.
Paradoks socializma je v tem, da vse preveč korenito uničuje razrednega sovražnika; to ga ne jača, nasprotno. Z vsakim odpravljenim sovražnikom se krha koalicija partije in razreda. Buržuj je odpravljen z nacionalizacijo, kulak postane del proletarskega razreda z agrarno reformo. Ostane še inteligenca — Žid socializma, njo se odpravlja s političnimi procesi, njeno reprodukcijo se poskuša motiti z reformo šolstva.
Meščanski red v katerem nastopa gospodar kot enak med enakimi, kjer je vsak sam svoje sreče kovač in torej sam zaslužen za svoj položaj, prikaže Žida kot krivca za vso družbeno neenakost. Socializem, ki sicer odpravi starega gospodarja, ni pa sposoben koreniteje spremeniti družbe, je prisiljen iskati novega krivca za nepravilnost svoje realnosti. Z odpravo nekdanjega gospodarja je odpravil tudi starega grešnega kozla. Potrebno je bilo najti generalnega krivca.
CITIRANO PO: Mladen Dolar: stva; ANALECTA
veške usode brezbrižni prihodnosti, to je bilo vse, kar smo lahko slišali od tovariša Deisingerja. Na pobudo Matevža Krivica je bila prav v tem trenutku sestavljena peticija in številni podpisi na njej že nekaj minut kasneje so lepo dokazovali, da Krivic v svoji pobudi ni ostal sam.
Pa vendar nam ob koncu ostaja v ustih grenak priokus praznine. Okrogle mize in razprave, članki, komentarji, peticije, zahteve ... na obzorju pa se rišejo grozljive pokrajine še ostrejše represije. Funkcionarji, ki se zavijajo v molk, so samo kamenček v državi, ki molči in ne odgovarja zahtevam svojih državljanov. Mar bodo velike bese* de, ki v imenu demokratičnega socializma terjajo spremembe, znova naletele na zaprta vrata? Ali je mogoče sploh upati, da jih bomo odprli s trkanjem? Ali spremembe v kazenskem zakoniku ne bi zahtevale tudi družbenih in političnih sprememb?
Vse to so vprašanja, katerih odgovori so nosilcem monopola edine resnice še predobro poznani. Zato so spremembe v zakonodaji lahko samo rezultat širših demokratičnih sprememb, ki pa jih ne moremo pričakovati ne od partije in ne od države — in namesto da čakamo in trkamo na ta vrata bi bilo morda bolje, ko bi v zidu molka izbili zob in si — morda z gibanjem za civilno družbo — sami odprli pot. Tudi peticija je udarec po tem zidu in če imaš moči za ta prvi udarec — odloči se sam — potem nam pošlji svoj podpis na KATEDRO!
IZBIJAM ZOB V ZIDU MOLKA!
DUEL IZ RAZPRAVE
M. Krivic: Oprostite, jaz sem že enkrat povedal, da je bilo vse v skladu z zakonom, da pa se mi postavlja vprašanje zakona, ki to dovoljuje. Zgodilo se pa je to, da je tožilec umaknil obtožnico, ne da bi priznal napako, čeprav je seveda res, kot pravi tov. Deisinger, da se napake dogajajo, vendar je ta napaka za mene tako pravno kot politično neodpustljiva, ponavljam neodpustljiva in bi temu morale’slediti ustrezne sankcije, o tem bom pisal v naslednji številki mariborske Katedre. Če je šlo za napako, potem
• M. Krivic: To vprašanje se mi zdi izredno pomembno in bi zato vprašal tukaj navzočega predstavnika javnega tožilstva republike, kakšno je njihovo stališče do teh primerov, ki jih je Mladina objavila, če ga seveda imajo. Mislim, da smo do sedaj na vseh takih razpravah slišali refren, tega ni pri nas v Sloveniji, to je drugod ... Morda je bilo to prej nekako bolj v podzavesti kot pa sedaj, ko sta Mladina in Radio Študent to objavila in za mene so to eklatantni primeri zlorabe člena 133, eklatantni, za v učbenike in sprašujem, kaj sedaj? Ali se bomo mi v Sloveniji še naprej hvalili, da tega pri nas ni? To v Sloveniji je, ljudje so odsedeli, demokratizacija je omogočila, da je to prišlo v javnost, v nekaterih deželah pa še to ni mogoče — ali se bomo sedaj zadovoljili s tem, da bodo odšle številke Mladine na smetišče, mi pa bomo ostaii s tem? In konkretno sprašujem tožilstvo ali ima oceno, in če jo ima, kdaj bo z njo seznanilo javnost ... ali je možno torej uporabiti izredno pravno sredstvo .. . ker javnost ima pravico od tožilstva zahtevati, sedaj, ko so bile stvari podane javno, ali bomo sprožili postopek za revizijo ali pa ne bomo in to iz katerih razlogov ...
• M. Deisinger: Mislim, da ne morem razpravljati tako kot to sedaj postavlja stališča tovariš Krivic (šum, škripanje stolov)... javno tožilstvo ... na tak način pa se to ne dela... prosil pa bi še enkrat, ker ni mogoče diskutirati tako kot tov. Krivic zahteva .. . spisov ni na tožilstvu ... uradna zahteva .. . pogledali...
• M. Krivic: Kadar kategorično postavim stališče, je to seveda moje stališče in za njim jaz stojim za vašega pa vas sprašujem (odobravanje, smeh) in šele tako do dialoga lahko pride. In želel bi tudi protestirati proti takemu dialogu, ker kdor se spomni prejšnjega sestanka se bo spomnil, da je bilo enako. Jaz sem nekaj podobnega vprašal, tov. Deisinger je nekaj podobnega odgovoril in moj predlog je bil — dajmo to strokovno preučit. To je dialog, samo s strani uradnih struktur, katerih služba je to (mi se s tem amatersko ukvarja-
«
Matevž Krivic ... V imenu demokratičnega socializma
bi moral tožilec na tožbi vztrajati in dati tako obtožencu in, poudarjeni, tudi sodišču možnost, da pove svoje mnenje ter da se precizira, kaj je politična kritika in kaj žalitev. Pri tem je za mene popolnoma absurdno in pod intelektualnim nivojem govoriti o tem, da bi kaj takega sploh lahko bilo žalitev ... ampak prosim, mnenja so pač različna. Zato bi prva možnost bila vztrajati na obtožnici ali pa tožbo umakniti s priznanjem napake ... sicer si kriv brez možnosti obrambe.
•Viktor BLAŽIČ: Kadar pa ti pravni strokovnjak odgovori »nobenega razloga ril za pregon- in ko so moqočl taki za lase privlečeni dokazi, potem ne gre za nikakršno zaščito države temveč za izločanje iz javnosti nekih morda neprijetnih sogovornikov, utišanje nekega človeka, glasu, v danem trenutku, ki je nezaželen Nekdo, ki si je moč uzurpiral, za svojo zaščito uporabi pač sodno inštanco.. .
mo) ni pobude.Jn moram reči, da sem kot državljan te naše socialistične dežele globoko razočaran nad odgovorom, ki sem ga pravkar slišal, da pač odgovorov ni na tožilstvu in da če bo kdo to zahteva!, bodo pa morda pogledali. Sem globoko razočaran nad odgovorom tožilstva, če je to res pravo mnenje, da objava v časopisju ni bila zadostna ... In še nekaj.
Medtem ko mi akademsko razpravljamo o »taliltiu do političnih zapornikov, pa nekateri od teh ljudi sedijo. In to
dve vrsti ljudi in v dveh smislih — eni sedijo v arestu in ne samo sedijo, ampak se z njimi marsikaj dogaja, medtem pa drugi še vedno sedijo na položajih, tisti, ki so te neverjetne nezakonitosti in brutalnosti zakrivili, brutalnosti, ki včasih bolj spominjajo na srednji vek — eni In drugi sedijo.
Ne moremo se zadovoljiti z akademsko razpravo. Zato predlagam (PETICIJA)
v SV£7U
Mr ir Г0ГМ
»so člani sindikata«. To v danem razmerju sil sicer lahko »POMENI« tudi to, da »okoli 50 % vprašanih SO ČLANI SINDIKATA«, toda potem je treba hkrati tudi opozoriti, da je tisto famozno POMENITI učinek tistega, ki USTVARJA POMEN! V mojem hipotetičnem primeru tri ta ustvarjalec pomena bil seveda odgovorni urednik Delavske enotnosti. Raziskovalci si ponavadi tega namreč raje ne privoščimo.
Docela druga raven problema članstva v sindikatu pa je tista, ki F. Kavčiču uide, ko reč, da »ne more(mo) namreč verjeti, da bi pomemben del delavcev ne želel biti član svoje organizacije«. Na vprašanja, kaj kdo more ali sme oz. ne-more ali ne-sme verjeti glede članstva v sindikatu in še marsičesa drugega, pa nažalost ni mogoče odgovarjati iz gradiva, ki je rezultat te ali one empirične raziskave.
»Delavska enotnost« (glasilo Zveze sindikatov Slovenije) je v številki s 30. junija 1986. objavila članek svojega odgovornega urednika, Frančka Kavčiča z naslovom »Podatki kažejo nekaj drugega«.
Ker se odgovorni urednik tega osrednjega proletarskega organa Slovenije že v naslovu sklicuje na
šanja in ki bi morda zmogla spregovoriti v tem mediju. Gre za tisto, ki jo je skupaj s sodelavci izdelal Jugoslovanski center za teorijo in prakso samoupravljanja Edvard Kardelj iz Ljubljane. Res je, da je Teleks nekje v začetku aprila korektno priobčil delček rezultatov te raziskave, toda kot član tega
I') Od 5325 vprašanih po vsej Jugoslaviji se je za ta možni odgovor odločilo 2601. 33,0 (1759) je odgovorilo, da se »ne čutijo popolnoma, čeprav plačajo članarino«, 8,6 % (458) pa da se »sploh ne čuti« kot član sindikata. Pri tem pa kaže upoštevati vsaj šedejstvo, da je izobrazbena struktura vprašancev v povprečju bila srednja (65,0 %), medtem ko je zastopanost nižje izobrazbe imela vrednost 19,3 %. višja in v/soka skupaj 15,7 % Rezultati raziskave, ki je skušala prodreti predvsem do magične točke tistega, kaj misli (naš) neposredni -kruhoustvarjalec-, proletarec, so že dostopni, in sicer v knjižni izdaji Radn/čke štampe iz Beograda (1986 pod naslovom »Samoupravno udruženi radnici i ostvarivanje društvene uloge Saveza sindikata«.
Delavci iščejo — sindikat najde
Prav tako kaže opozoriti na še dve problematični trditvi iz omenjenega članka. Prva je tista, da je »manjša zavest med nekvalificiranimi in priučenimi delavci«, druga pa, da »delavci iščejo sindi-
nju,ne pa zgolj vplivnost pri izvr-■ ševanju tistega zmeraj vnaprej odločenega;
— informacije, in sicer ne o tem, kaj'je nekdo že odločil ali bo odločil, temveč informacije za to, da bi oni odločali o tem DA ali NE, ne pa o KAKO na osnovi sklenjenega;
VPOKLICANOST ČLANSTVA SINDIKATA
Opombe uredništva:	_
Delegatsko vprašanje RK ZSMS bo postavljeno na prvem rednem zasedanju slovenske skupščine.
Vrašanje objavljamo Iz dveh razlogov:
1. zato, ker je bilo delegatsko vprašanje predstavljeno na posvetovanju »Socializem In represija« In ker telimo pristojnim pomagati, da Hm prej sestavijo odgovor. In
2. zato, ker telimo bralce opozoriti na Katedrlno temo •Kaj In kako vprašati zveznega ministra ?« v 3. številki časopisa. Z institucijo delegatskega vprašanja se bomo torej še srečali.
»podatke«, ki da »kažejo nekaj drugega« in ker (presenetljivo?!) v tekstu tovariša F. Kavčiča ne najdemo nobenih podatkov (še manj pa virov), ki bi kazali nekaj prvega, še manj pa »nekaj drugega«, se bom ob tej priložnosti pomudil pri članku samem in pa tudi pri nekaterih v zadnjem času dostopnih podatkih, ki nemara ute-.gnejo komu pokazati nekaj prvega, drugega ali pa celo tretjega.
Revolucija manjšine?
Potem ko F. Kavčič v nekaj odstavkom dolgi konstrukciji a pri-ori, ki jo imenuje »miselni sprehod«, nastavi izhodišče svojega zapisa, nadaljuje z naslednjo, vidno podčrtano ugotovitvijo; namreč, da »stoodstotno članstvo (v Sindikatu, op. K. T.) pomeni pasivno pripravljenost na politično in drugo dejavnost v sindikatu. Formalnega članstva torej nikakor ne moremo šteti za nečlanstvo, kot trdijo nekateri. Menimo, da odgovori na ankete o članstvu v sindikatu (okoli 50 odstotkov vprašanih izjavlja, da so člani sindikata) kažejo, kdo bi se bil ali se je že pripravljen v organizaciji tudi boriti za njene politične cilje ali vsaj organizirano delati na njenem socialnem področju ...«
Od tod do sklepa, da so »štiri desetletja izgradnje samoupravne socialistične družbe torej očitno prepričala večino, da bi se bili pripravljeni za cilje in ideje tudi konkretno angažirati«.
Če začnem od konca, potem se mi najpoprej zastavlja vprašanje: o kakšni »očitno prepričani večini« avtor sploh govori? Kot da bi Ta-Revolucija Izšla iz nekakšne prepričane manjšine, ne-pre-pričano večino pa bi skozi 40-let-no socialistično izgradnjo potem bilo treba prepričevati in jo tudi dokončno »uspešno prepričati«? Kdo je — po tem nastavku — sploh izpeljal To-Revolucijo? Mar ne gre za »revolucijo večine«, »vsega naroda«, mar to ni bil »na-rodno-osvobodilni... boj«, kot so nas učili v šolah?
Da citirano stališče ni spodrsljaj, nam potrdi tudi poprejšnja radikalna navedba, ki zavrača »stoodstotno članstvo«, kar je vsekakor z ozirom na »štiri desetletja izgradnje samoupravne socialistične družbe« nek novum, neka nova intonacija, ki nemara terja tudi nova »pravila igre«. Glede na mesto izrekanja (glasilo Zveze sindikatov Slovenije, in sicer v rubriki »Politični sistem«!) in pa na »družbeno-politično težo« nosilca te izjave (odgovorni urednik), je zelo težko podvomiti v resnost in pretehtanost te par excellence politične izjave.
Problem interpretacije vpo-klicanosti
Naslednji problem, ki se mi zastavlja ob navedenem mestu iz zapisa F. Kovačiča, pa je ta: kje je avtor našel številRo »okoli 50 odstotkov vprašanih«, ki .da »izjavlja, da so člani sindikata«, oz. še več. da bi se bili »pripravljeni boriti za polititčne cilje te organizacije«?
Če, vsaj od daleč, nekaj le spominja na možen vir tega podatka, potem je to avtorjeva omemba Teleksa. Kolikor je meni znano, je bila v zadnjem obdobju na območju Jugoslavije izpeljala le ena mnenjska raziskava, ki je t rotirala sindikalna vpra-
raziskovalnega tima istočasno vem, da podatek, na katerega se verjetno sklicuje F. Kavčič, ni podatek, do katerega smo prišli mi.
Ker je po drugi Stran dobro znano dejstvo, da analitiki raziskovalnega Centra Zveze sindikatov Slovenije iz absolutno objektivnih vzrokov v zadnjem času niso mogli priti do tovrstnih rezultatov in ker je prav tako znano, da raziskovalci »Slovenskega javnega mnenja« niso posredovali tovrstnih podatkov javnosti, moram sklepati, da se F. Kavčičevih »okoli 50 odstotkov vprašanih« nanaša prav na raziskavo, v kateri sem sodeloval. Tem bolj, ker ima nek podatek iz te raziskave vrednost 48,8 %, torej »okoli 50 odstotkov«.
Toda, vprašanje iz raziskave z odgovorom, ki je imel to vrednost, še zdaleč ni merilo na to, »kdo JE član sindikata«. Kajti to bi bilo odvečno in celo nemogoče vprašanje v danem političnem konkretumu, kjer se na ravni definicije (ne pa v ravni empiričnega) določa in odloča o tem, kdo JE in kcfo NI »član sindikata«. Se pravi, ne glede na trditve, ali zaposleni SO ali NISO člani sindikata, le-te nikakor ne črpajo in tudi ne morejo črpati iz medija empirije, ki pa je — vsaj tako se predpostavlja — dosegljiva za nekatere druge, mnenjske kazalce.
še neka druga zadrega je v zvezi s tem. Enako kot v dani strukturi političnega ni mogoče vprašati, ali je nekdo član sindikata ali ni, se niti ne da vprašati, ali nekdo misli oz. ne misli, da je član sindikata. Član sindikata nekdo postane šele takrat, ko je s posredovanjem akta zaposlitve vpoklican v sindikalni subjekt. Toda vprašanje vpoklicanosti v sindikalni subjekt ni njegov, od njega neposredno določen akt, temveč prek ovinka zaposlitve iz-rečenost njega kot subjekta. Subjekt sindikata ni tisti, ki bi lahko rekel, ampak je tisti, ki ee-mu-reče-da-je »član sindikata«, oz. še bolj natančno tisti, ki je (samo?) — izrečen kot to, kar je. Vprašanje njegove vpoklicanosti v sindikalni subjekt potemtakem ni njegovo vprašanje, oz. o tem on sploh ne more (in tudi ne sme?) misliti, kaj šele odgovoriti ali celo vprašati. Nemara bi se celo lahko reklo, da-ga-ni. Seveda, ko govorim o sub-jectumu mislim na tisto nosilno, po-dloženo, tisto kar je toliko svobodno, da lahko ve, da ima za svojim hrbtom tistega, ki ga vpokliče, ki ga pod-loži nekomu ali pa nečemu.
Zato je prej omenjeno vprašanje možno formulirati zgolj v obliki, v kateri je to tudi bilo storjeno, in sicer: ali se ČUTITE kot »član sindikata«.
Zadrega, v kateri se nahaja izpraševalec, pa se v interpretaciji prav tako ponovi. Odgovore je možno interpretirati zgolj na ravni ČUTENJA in nič več. Tako kot za raziskovalce, ta omejitev mora veljati tudi za tiste, ki to niso. S tem, ko niso raziskovalci, nimajo namreč nobenih večjih ož. širših pooblastil glede interpretacije dobljenih rezultatov. Nasprotno!
Če se potemtakem 48,8 % vprašanih delavcev-članov sindikata' ) ČUTI kot člane sindikata, to še zdaleč ni enako temu, da »okoli 50 % vprašanih« izjavlja, da
kat v nekaterih okoljih vedno bolj«. Glede prve samo tole vprašanje: z ozirom na kaj/koga je ta »zavest manjša«? Kar pa zadeva drugo, lahko na osnovi omenjene raziskave povem, da mi še zdaleč ni jasno, katera so to »nekatera okolja«, o katerih govori avtor.
Kajti »okolja«, ki smo jih raziskovali (159 TOZD-ov v 53 občinah po vsej Jugoslaviji) NE »iščejo« nobenega »sindikata«. Res pa je, da vprašani delavci iščejo marsikaj drugega dosti bolj določenega, kot pa je to »sindikat«. Če bi na kratko skušal omeniti le del-če tistega, kar »iščejo«, potem bi moral našteti vsaj naslednje:'
— večje osebne dohodek (41,8 % vprašanih trdi, da več dela, kot pa dobi);
— skrajšanje delovnega časa od 8 na 6 ur (za to »idejo« se na ta ali drug način poteguje 30,7 % vprašanih, od tega 27,0 % brezpogojno, 31,0 % jo pogojuje z produktivnostjo dela, 25,7 % pa s povečanjem števila zaposlenih, nasprotuje ji pa borih 5,4 %);
— zaščito pravic (podatki kažejo na to, da so delavci izpostavljeni zelo pestri paleti pritiskov v primeru svoje aktivnosti);
— vplivnost pri odloča-
— takšne delegate, ki bi jih vsak trenutek lahko odpoklicali, kajti iz odgovorov vprašancev sledi nezaupnica celotnemu delegatskemu sistemu. Seveda, temu empiričnemu, ne pa tistemu, ki bo ...
In tako naprej v neskončnost, ki jo že tako ali drugače še preveč dobro poznamo.
Če je potrebno spregovoriti še o »sindikatih« »bolj celovito«, po-rem je nujno treba opozoriti na stališča sindikalnih funkcionarjev v OO v TOZD in pa članov občinskih sindikalnih svetov'), ki so jih zapisali v odgovorih na vprašanja o tim. »strokovnih sindikatih«. Namreč, kljub temu (ali pa: prav zaradi tega), da za obstoječi »sindikat« vidijo nevarnost v zaživitvi »strokovnih sindikatov«’) se je 29,9 % prvih in 27,5 % drugih odločilo za stališče, da je v celi deželi potrebno bolj podčrtati vlogo strokovnih sindikatov, kajti pričakujejo (se pravi, da to sedaj' ne funkcionira) boljšo organizacijo in pa zaščito interesov v določeni panogi, možnost pojavljanja in zastopanja posamičnih, specifičnih interesov oz. na ta način celo »boljšo organiziranost« sedanje Zveze sindikatov.«
’)	Poleg »navadnih« članov sindikata v TOZD smo vprašali tudi»ne-navadne« in
sicer >•funkcionarje« (predsednike OOZS, po dva člana Izvršnega odbora OO, predsednike samoupravnih delavskih kontrol ter predsednike delavskih svetov TOZD — skupaj 795) ter člane občinskih sindikalnih svetov — skupai 530.
’)	Kar 47,5% - funkcionarjev« sindikata v TOZD in pa 53,6 članov občinskih sid-
nikalnih svetov je mnenja, da bi ta poseg rezuitiral z zmanjšanjem pomena in vloge obstoječega sindikata.
Najbolj na kratko rečeno: trditev F. Kavčiča, da »sindikat danes iščejo v nekaterih okoljih vedno bolj« je nemara čisto na mestu. Toda zagotovo se ne nanaša na tista okolja, ki so na osnovi reprezentančnega vzorca pred kratkim bila raziskana na območju celotne Jugoslavije.
Vprašanje, ki ostaja, pa je: ka-
tera so »nekatera okolja«, na katera se sklicuje odgovorni urednik osrednjega organa slovenskih proletarcev? Menim, da bi podatek o teh »nekaterih okoljih« res »po/kazal nekaj drugega« kot pa to, v kar nas je v svojem zapisu skušal prepričati.
Tonči Kuzmanič
n
гггггг*тгГГГП
»TO JE DIVJAD, KI NAM JO ZAVIDA CELA EVROPA«
LOVITI IZ VISOKE PREŽE!
Nerazložljivo nam je, toda to so dejstva: po izidu zadnje številke XXVII. letnika in prve številke tega, to je XXVIII. le-
Medved spada med lovno divjad. V času lovopusta imamo točen lovski načrt: koliko medvedov je dovoljeno od-
15. člen
Če nastane nevarnost za zdravje ali življenje ljudi, ali za premoženje delovnih in drugih organizacij oziroma občanov, je nevarno divjad dovoljeno pokončati tudi izven lovne dobe novoljenjem za lovstvo pristojnega ob-
činskega upravnega organa.
tnika se je med našimi bralci razširilo zanimanje za lov na medvede. O tem pričajo pisma v miznicah našega uredništva. Morda bi lahko to nenavadno lovsko strast razlagali koledarsko: tukaj je jesen, pred vrati zima — čas lova na sicer zaščitene kosmatince. Nadebudnim lovcem v uteho in pomoč smo na Zvezi lovskih družin Kočevje in na Lovski zvezi Slovenije pobrali kako je z medvedi, lovci nanje in lovom. Odgovornosti za lovca nesrečno končane lovske podvige ne prevzemamo.
Prav zato naše bralce, neizkušene lovce, opozarjamo: pazite, medvedi so nevarni!
Medvedje niso sloni!
(Uradni list SRS 25/76)
streliti, koliko medvedov do te teže, koliko do one itd. Vse je urejeno in določeno, vsaj pri nas v Sloveniji. Kako je drugod po Jugoslaviji ne ve-
Kdaj je lovska sezona na medvede?
Lovska sezona je od 1. oktobra do 30. aprila, potem pa je lovopust. Medvedje so zaščiteni, tako da lahko samo po lovsko-gospodarskem načrtu določimo odstrel. To ni nikakršna stihija, kjer bi lahko vse naenkrat odstrelili.
Koliko medvedov odstrelite v sezoni?
Naša lovska zveza je v petih letih odstrelila približno 75 medvedov. Za celo Slovenijo bi to zneslo približno sto medvedov, ker mi izpolnjujemo okrog 75 % odstrela.
Kako loviti medvede?
7. člen
(1.) Divjad je dovoljeno loviti le na način in s sredstvi, kot to določa zakon.	.
(2.) Uplenjena, odlovljena, pokončana ali poginula divjad ter trofeje divjadi pripadajo lovski organizaciji, ki upravlja lovišče, na zemljišču izven lovišča pa organizaciji, ki skrbi za divjad.
(3.) Lastninska pravica na divjadi iz prejšnjega odstavka, razen na trofeji, se pridobi s plačilom po tržni ceni.
(4.) Lovska organizacija ureja s splošnim aktom kdaj in kako postane trofeja last posameznika.	•
(Uradni list SRS 25/76)
mo, trudimo se, da bi dosegli sporazum vsaj s sosednjo re-
8. člen
Pravico do lova divjadi ima občan, ki izpolnjuje pogoje, določene s tem zakonom, predpisi, izdanimi na njegovi podlagi, in s samoupravnimi splošnimi akti lovske organizacije.
(Uradni list SRS 25/76)
Medveda smejo po zakonu loviti lovci samo iz visoke preže.
Kaj pa preprosti načini lova, z zanko, pastjo?
Tak način lova ne pride v poštev, ker lovimo medveda izključno po zakonu, samo iz visoke preže. Drugače ne smemo, ker je prenevarno za lovca.
Koliko je medvedov v Sloveniji, Jugoslaviji?
Po naših izračunih je v Sloveniji okrog 250 do 300 medvedov. Vendar je ta številka samo približna, ker ni mogoče izvedeti točne številke, nemogoče je imeti točen izračun. Še manj vemo koliko jih je, vsaj približno, v Bosni, ker ne vemo, kaj se tam dogaja.
Kako so medvedje razporejeni po Jugoslaviji?
Center je Slovenija, tej sledi Bosna, delno Makedonija, kjer ni niti približno točnega števila medvedov. Vemo za Slovenijo, delno za Bosno, koliko jih je spodaj, pa res ne vemo.
publiko Hrvatsko. Izredno si prizadevamo, da bi se dogovorili, vendar zaenkrat tega nismo dosegli in ne vemo, ka-
Kaj se zgodi z odstreljenimi medvedi?
Tisti, ki se je odločil, da bo odstrelil medveda, ima pravi-
2. člen
Z lovstvom se ukvarjajo občani, združeni v lovskih družinah ter delavci združeni v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela, katerih poslovni predmet je lovstvo ter v drugih organizacijah, ki izpolnjujejo s tem zakonom določene pogoje (v nadaljnem besedilu: lovske organizacije)
(Uradni list SRS 25/76)
ko imajo oni to urejeno. Imamo petletni lovsko-gospodar-ski načrt, po katerem imamo določeno število medvedov za odstrel. Medvedje so razporejeni po nekakšnih kategorijah, po katerih se
3. člen
(1.) Za divjad se štejejo s tem zakonom določene prosto živeče divje živali, ki so bile, ki so ali ki lahko postanejo predmet lovstva. Divjad, kot del živalskega sveta, je družbena lastnina in kot dobrina splošnega pomena uživa posebno, s tem zakonom določeno varstvo, va poseo ,	(Uradni list SRS 25/76)
precej visoke, od 1GGG dolarjev do 10 000, celo 20 000 dolarjev, različno od medveda do medveda.
Mislim, da ne. Srečal sem že sto in sto medvedov, toda tisti, ki hoče napasti in ujeti, to tudi stori. Ponavadi je to
4. člen
(1.) Za varstvo, gojitev in lov divjadi se ustanavljajo lovišča.
(2.) Lovišča se izročajo v upravljanje lovskim organizacijam, ki izpolnjujejo s tem zakonom določene pogoje.
(3.) Zaradi skladnejšega varstva, gojitve in lova divjadi v širšem prostoru ter zaradi zagotovitve posebnega družbenega interesa, se oblikujejo lovskogojitvena območja.
(Uradni list SRS 25/76)
'Ali so medvedje nevarni?
Niso nevarni. Tu živim trideset let, prav toliko časa sem lovec, pa sem samo dvakrat
medvedka z mladiči, ki se je ustrašila. Škoda je bežati. № izhoda. V glavnem pa medved ne napada, to se zgodi enkrat
sko leto vsaj toliko, če ne še bolj kontaminirani kot letos. Posledic ni nobenih; v Avstriji sem videl zaloge divjačine, kjer so bile lanskoletne zaloge divjačine ravno tako, ali pa še bolj kontaminirane kot letos. Informacije o večji radioaktivnosti divjadi so neresne, brez znanstvenih dokazov in ostalega, kar je potrebno. Mi analize nismo opravljali.
Ali število medvedov upada ali narašča?
Moral bi povedati, da število ne upada, čeprav je v privatnem pogovoru potrebno priznati, da število medvedov upada. To je značilno vsaj za naše območje, saj sem že rekel, da ne vemo, kaj se doga-
bežal pred medvedom. Še takrat sem vedel, da ni tako strašno nevarno. Se pa zgodi vsako leto, da medvedka, ne medved, napade človeka. Medvedje so izredno ljubka bitja, veliko sem jih srečal, vendar sem bil kljub vsemu vesel, da sem medveda zagledal prej kot on mene. Nikoli pa si nisem želel, da bi me presenetil. Imam prijatelja, katerega je medved težko poškodoval, videl sem ga sam, ampak to je bila medvedka, ki je imela mladičke. Ustrašila se je in ga potegnila z drevesa. Posledice srečanj z medvedi so lahko zelo hude, vendar pa se težje nesreče dogajajo povprečno vsakih deset let.
Ali je mogoče pred medvedom zbežati?
na tisoč primerov. Toda kadar
se odloči za napad, ponavadi iz obrambe, je beg skoraj nemogoč.
So medvedje radioaktivni?
O radioaktivnosti divjadi, ne samo medvedov, smo imeli priložnost brati tudi v naših dnevnih časopisih, pa tujih, zlasti nemških, vendar je res,
ja kje drugje. Ljudje mislijo, da je veliko medvedov, da delajo kmetom na poljih škodo ipd. Osebno pa sem prepričan, da je medvedov vedno manj. Medved je naša značilnost, tako da je naša dolžnost, da ga ohranimo. Zaščiteni medvedje so sestavni in nujni del Slovenije, Jugoslavije, narave. To je divjad, ki
13. člen
(2.) Medveda je dovoljeno loviti od 1. oktobra do 30. aprila na območju, ki ga določi republiški sekretar za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, izven tega območja je dovoljeno loviti medveda vse leto.
(Uradni list SRS 25/76)
da divjad ni radioaktivna. Resni ljudje so pisali o tem, strokovna literatura tudi. Divjačina, tudi medvedi, so bili lan-
nam jo zavida cela Evropa. Zato je naša dolžnost, da to ohranimo.
Simona Fajfar
Po katerem členu medvedje zaščiteni?
so vemo ravnati. Problemi so le s sosedi.
co obdržati kožo, ki jo vsekakor preparira. Meso se ponavadi proda, izvozi, ker je visoko cenjeno. Največ mesa izvozimo v Nemčijo, na zahodne trge in za konvertibilne valute, tako kot vse pri nas. Pri izvažanju tega mesa ni problemov, ker je povpraševanje veliko. Po tej katastrofi v Černobilu je bilo nekaj težav, vendar je zdaj vse v redu.
Kaj pa tuji lovci pri nas?
V glavnem ti lovijo naše medvede. Nekaj časa smo jih streljali sami, toda sedaj hodijo sem tuji lovci, ki za odstrel divjadi, tako tudi medvedov, dobro plačajo. Tarife so
KOGA IN PRED ČIM V RESNICI ŠČITI 112. ČLEN KZ SRS?
ALI: ZAKAJ BI JAVNI TOŽILEC MORAL ODSTOPITI?
Uredništvo me je naprosilo, naj za Katedro napišem nekaj o tem, koga in pred čim v resnici ščiti 112. člen kazenskega zakona SR Slovenije — član, po katerem je bil obtožen Tomaž Mastnak. O Mastnakovem primeru in njegovem nenavadnem razpletu je Katedra izčrpno pisala, vendar prav problematika pravilne in zakonite uporabe 112. člena KZ SRS po mojem mnenju bralcem doslej še ni bila celovito prikazana. V pomanjkanju časa za pripravo temeljitejšega in bolj sistematičnega prikaza te problematike si bom dovolil stvar prikazati kar s prevodom svojega članka, ki ga je beograjska revija »Politikin svet- objavila 3 septembra letos kot moj odgovor na njeno pisanje 20. avgusta pod naslovom -Pre-čutano pismo« (Zamolčano pismo).
Najprej, nekaj bistvenih odlomkov iz članka »Prečutano pismo« (v mojem prevodu):
Na naslov javnega tožilca SR Slovenije Pavleta Carja je prišlo 23. junija pismo naslednje vsebine: -Branko Mikulič, predsednik SIV, smatra da ne bi trebalo voditi krivični postupak protiv Tomaža Mastnaka za krivično delo iz člana 112 KZ SRS, izvršenog iznoše-njem neistinitih tvrdnji povodom njegove kandidature za predsednika SIV-a. Obaveštavajuči Vas o torne, molim da kod nadležnog javnog tužioca pre-duzmete mere koje ocenite osnovanim.« Podpisan je bil šef kabineta predsednika Mikuliča.
Pavle Car... je poklical na posvetovanje Franca Mazija, temeljnega javnega tožilca, ki je vložil obtožnico proti Mastnaku. -Seveda smo spoštovali Mikuličevo željo, ker se sramotitev nanaša prav na njega, vendar to ne pomeni, da je bilo to odločilno v tem primeru-, nam je rekel tožilec Car (V članku sledi opis, kako in s kakšno obrazložitvijo je potem Mazi obtožni predlog umaknil, kar je slovenski javnosti že znano.)
... Seveda pa nihče v sodni dvorani ni vedel (kar je tožilec zamolčal), da sta bila njegovo ravnanje in zaključna beseda usmerjena z vsebino pisma, ki je prišlo z žigom ZlS-a
Istega dne je republiški tožilec Pavle Car poslal odgovor v Beograd, na Mikuličev naslov... (Sledi opis vsebine pisma.) Tožilec Car nadalje obvešča predsednika ZIS, da se je na glavni obravnavi... po konsultaciji v zvezi z Mlkuličevim pismom temeljni javni tožilec odločil umakniti obtožni predlog. ..
.. .Niti mag. Mastnak... ni vedel, kdo mu je odločilno pomagal, da ni šel v zapor celo do tri leta, kolikor je za to kaznivo deianje predvideno.. .
.Mislim, da je koristno, da za te informacije zve tudi slovenska javnost. Pavle Car je 9. septembra sicer zanikal točnost interpretacij nekaterih njegovih izjav (toda v zagrebškem Dana-su. ki je povzel le del spornega članka — v beograjskem Svetu, kolikor mi je znano, pa ne!), zato sem tu iz sporne-
ga članka prevedel tiste dele, ki jih Car ni demantiral. V Danasu Car zanika, da bi bil izjavo oškodovanega funkcionarja proglasil za odslej odločilno za sprožitev kazenskega postopka; takšna izjava naj bi bila lahko le ena od okoliščin za uporabo instituta »neznatne družbene nevarnosti«, ki je bil uporabljen tudi v Mastnakovem primeru. S tem zanikanjem je Pavle Car nezakonitost svojih pogledov (in ravnanj) le rahlo ublažil, nikakor pa je ni odstranil. Ublažil v tolikšni meri, kolikor izjave domnevno sramočenega funkcionarja ne šteje (več) za odločilno, ampak samo za »eno od okoliščin«, ki jih je pri odločanju o sprožitvi kazenskega postopka možno upoštevati. Zakaj so izjave funkcionarjev v tovrstnih postopkih pravno povsem neu-poštevne (irelevantne), taka pisma funkcionarjev tožilcu pa v vseh sodnih postopkih povsem nedopustna, je, upam, razvidno že iz mojega odgovora v »Politikinem svetu«, ki sem aa naslovil »Korak k nezakonitosti« (žal so ga objavili pod drugačnim naslovom), in ki se glasi:
Vaš članek -Zamolčano pismo- je nosil nadnaslov »Korak naprej k resnici-. Res je, kar pišete: če ne bi bilo (vaše) novinarske radovednosti, bi javnost ostala neobveščena o pravem stanju stvari, slovensko pravosodje pa bi izpadlo kot zaslužno za -nerepresi-vni- razplet zadeve Mastnak, čeprav je pobudo za tak razplet dat Branko Mi-kulič, predsednik ZIS. Vi ste torej res napravili -korak k resnici- — toda predsednik ZIS, zlasti pa še javni tožilec SRS Pavle Car sta naredila nevaren korak k nezakonitosti. Zakaj? Tomaž Mastnak je bil obtožen za kaznivo dejanje sramotitve (žalitve, obrekovanja in podobno) druge socialistične republike oziroma predstavnika njenega najvišjega organa (čl. 112 KZ SRS). Po zakonu se to kaznivo dejanje preganja po uradni dolžnosti in ne na zahtevo oškodovanca. Domnevno oškodovani pa tu ni Branko Mikulič osebno, ampak SR BiH. Zakon tu ščiti pred sramotitvijo »socialistično republiko, njeno zastavo, grb ali himno, njene najvišje organe ali predstavnike teh organov-. Z žalitvijo predsednika Predsedstva SR je razžaljena ta repi ■ blika in njo 112. člen ščiti pred žalitvijo, ne pa osebnost predsednika kot tako. Torej, naj to Branko Mikulič hoče ati ne — če je bilo tako kaznivo dejanje res storjeno, ga lavni tožilec mora preganjati, sicer krti zakon.
To bi tudi predsednik ZIS moral vedeti (ali vsaj njegovi pravni svetovalci) — da o javnem tožilcu niti ne govorimo. Pavle Car pa celo pravi, da bo »javni tožilec odslej, preden sproži kazenski postopek zaradi obrekovanja visokega funkcionarja, konsultiral to osebnost-, in, če ona noče — »obtožnice ne bo-l Kar pomeni: niso kršili zakona samo enkrat, ampak ga bodo tudi v bodoče! Če bi v kakšni drugi državi javni tožilec (eden od čuvarjev za-
konotosti!) naredil tako grobo napako, bi bil najbrž takoj prisiljen k odstopu. Pri nas seveda ne bo. (Naknadna opomba: po prej omenjenem Carjevem demantiju je ta napaka sicer nekoliko manj groba, a po mojem mnenju še vedno dovolj, da bi že sama upravičevala zahtevo po njegovem odstopu. Da to zaslužita oba s temeljnim tožilcem zlasti zaradi neodgovornega poskusa kazenskega preganjanja najbolj normalne politične kritike — o tem pa na koncu.)
V vašem članku ni povsem točna ugotovitev, da je bila tožilčeva gesta (umik obtožbe proti Mastnaku) »v sredstvih obveščanja ocenjena kot razumna in demokratična«. Proti taki, sicer res prevladujoči oceni je bilo namreč v Delu 26. julija objavljeno moje stališče, da javni tožilec zasluži celo najostrejšo kritiko, ne pa aplavz, ker ni niti rekel, kaj šele dokazal, zakaj inkriminirane Mastnakove trditve šteje za žaljive ali obrekljive. Z umikom obtožbe na podlagi instituta -neznatne družbene nevarnosti- se je temu izognil in s tem obtožencu odvzel možnost, da dokaže svojo nedolžnost in da ga sodišče kot nedolžnega oprosti.
O nujnosti take sodbe sem osebno popolnoma prepričan, ker v Mastnakovem članku ni niti ene žaljive besede, pa tudi ne neresničnih trditev (...)
Ali je nasprotovanje nekemu funkcionarju kot kandidatu za visoko funkcijo (zaradi njegovega dela in stališč na prejšnjih funkcijah, ki jih kritik negativno ocenjuje) obrekovanje? Ni treba, da bi se vsakdo strinjal s kritikovo oceno dela, stališč in sposobnosti kritiziranega — toda politična ocena, če ni izražena z žaljivimi izrazi, menda ne more biti kaznivo dejanje!? V tem je bistvo problema, v katero pa nihče noče javno -ugrizniti-, in ne v zamolčani »velikodušnosti- Branka Mikuliča, za katerega pravite, da je Mastnaku celo -odločilno pomagal, da ni šel v zapor-! V zapor naj pošiljata (ali ne pošiljata) zakon in sodišče, ne pa predsednik vlade! Sodišču pa je bilo, kot sem že omenil, sploh onemogočeno, da bi lahko razsodilo o spornem vprašanju.
In še nekaj: po ustavi je javni tožilec samostojen organ, ki ne sprejema in ne sme sprejemati navodil od nikogar (razen od višjega javnega tožilca). -Ta diskretna korespondenca-, kot ste jo imenovali (namreč pismo iz Mikuliče-vega kabineta Carju in Carjev odgovor). še zlasti pa njen rezultat, dokazujeta, da se pri nas to vsaj včasih ne spoštuje — in da kršilcem niti ni nerodno o tem javno govoriti. Za to zadnje sem jim seveda hvaležen «
Iz tega mojega članka v »Politikinem svetu« seveda sledi, da se ne strinjam s tistimi, ki napadajo 112. člen KZ SRS in podobne (npr. 157. in 158 člen KZ SFRJ — žalitev SFRJ oziroma tuje država), namesto da bi napadali njihovo nezakonito uporabo in zlorabo. S tem zmanjšujejo odgovornost tistih, ki take nezakonitosti počno (kakor da je zakon res tako mišljen in napisan in da ga oni torej samo uporabljajo) — namesto da bi prav njihovo odgovornost zaostrovali Žalitev države (republike, federacije ali tuje države) je na primer, če se o tej državi, njenih simbolih ali njenih najvišjih predstavnikih vulgarno, zaničljivo ali kako drugače nekulturno izrazim (pametne države imajo seveda take javne tožilce, ki tudi take žalitve le povsem izjemoma štejejo za »znatno« družbeno nevarne in kaznive) — šteti normalno, nežaljivo politično kritiko nekega funkcionarja, pa čeprav je to najvišji funkcionar in predstavnik države, za kaznivo, pa je seveda nadvse očitna zloraba zakona. Kadar je ta zavestna, namerna, bi zaslužila kot sankcijo kazenski postopek, kadar je storjena zaradi neznanja oziroma nesposobnosti, pa takojšnjo odstavitev V našem (Mastnakovem) primeru še toliko bolj, ker si je tožilec dovolil celo to, da je ocenil za kaznivo politično kritiko, izrečeno o kandidatu v kandidacijskem oziroma predvolilnem postopku, ko bi bilo treba še posebej paziti, da se državljanom ne omejuje svoboda izrekanja (nežaljivih) sodb in mnenj o kandidatih. To, kar sta si dovolila naša dva tožilca (temeljni In republiški), torej ni samo očitna nezakonitost, ampak za politični sistem socialistične nestrankarske demokracije in za zaupanje ljudi vanj pomeni objektivno (ne glede na subjektivni namen obeh prizadetih) pravo diverzijo. rušilno dejanje Nasproti zaupanju, kolikor ga je po precej uspešnih rušilnih akcijah drugih »uradnih« rušilcev zadnjih štirideset let sploh še ostalo, kajpada Socializem, ki se ima za demokratičnega, in država, ki se ima za pravno državo, tega ne bi smela trpeti Kolikor je po tem. kar smo v revijah in časopisih lahko prebrali o brutalnem maltretiranju političnih zapornikov pri nas (nekaterih od beograjske šesterice, muslimanskih »fundamentalistov«, Seksa, Parage itd.) - na kar ta država doslej še niti s prstom ni mignila! — ni morda že sram imeti se za pravno državo In kolikor ni takih ambicij že povsem opustila .Jaz (naivnež?) jih še nisem, zato še vedno pisarim take članke. Kako dolgo še?
Matevž Krivic
SRAMOTITEV SOCIALISTIČNE REPUBLIKE SLOVENIJE, DRUGE SOCIALISTIČNE REPUBLIKE ALI SOCIALISTIČNE AVTONOMNE POKRAJINE
112. člen
Kdor sramoti socialistično republiko Slovenijo, drugo socialistično republiko ali socialistično avtonomno pokrajino, njeno zastavo, grb ali himno, njene najvišje organe ali predstavnike teh organov,
se kaznuje z zaporom do treh let.
1.	Storilec tega kaznivega dejanja je lahko vsakdo.
2 To kaznivo dejanje se lahko stori le naklepno, v storilčevi zavesti je, za kakšen posebni varstveni predmet □re
3. Izvršitveno dejanje je v sramotitvi. To so vse oblike žalitve ali obrekovanja, sposobne, da zmanjšajo ugled socialistične republike ali pokrajine. Za dokončanje tega kaznivega dejanja zadostuje, da je takšna vrsta sramotitve izjavljena (pismeno, ustno ali z znaki), ni pa treba da je do okrnitve ugleda republike ali avtonomne pokrajine tudi dejansko prišlo.	,	,	,
4. Za obstoj tega kaznivega dejanja zadostuje, da je
za sramotitev izvedela svoj ena oseba.
5. Ni potrebno, da bi pri storilcu obstajal sramotilen namen, dovolj je, da je sramotitev objektivno podana. Glede na naravo tega kaznivega dejanja pa bo praviloma hkrati obstajal tudi storilčev sramotitveni namen.
7.	S tem kaznivim dejanjem so kazensko-pravno zavarovane vse socialistične republike in avtonomne pokrajine v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, vse njihove zastave, grbi in himne, njihovi najvišji organi in Pr6“' stavniki teh organov. Zastave in grbe posamezne republike in avtonomne pokrajine določajo njegove ustave, himne pa se določijo s posebnimi zakoni.
Kot najvišji organi v republiki in pokrajini so mišljena predsedstva, izvršni sveti in skupščine republik oziroma avtonomnih pokrajin, predstavniki teh organov pa so predsedniki predsedstva, skupščin in izvršnih svetov.
Najvišji republiški in pokrajinski družbenopolitični organi (Zveza komunistov, Socialistična zveza delovnega ljudstva, Zveza socialistične mladine in drugi) ter njihovi predstavniki s tem kaznivim dejanjem niso kazensko-pravno
zaščiteni.	4	  .
če kot objekti kazensko—pravnega varstva nastopajo fizične osebe (predstavniki organov), so zaščiteni tudi po-kolni predstavniki.	^	SRS)
Ljubljana. (29 10. 1986
Predstavniki organov Jugoslavije ter njenih republik in avtonomnih pokrajin		
so po podatkih dokumentacije Skupščine SRS naslednji:		
MIKULIČ Branko, predsednik Zveznega izvrš-		
nega sveta		
HASANI Sinan, predsednik predsedstva SFRJ		
VRANDETIČ Ivo, predsednik Skupičine		
TAKEVA-GLIGORJEVIČ Milka	, predsednik Zbo-	
ra združenega dela		
BOJANIČ dr. Milenko, predsednik Zbora repu-		
blik in pokrajin		
BOSNA IN HERCEGOVINA		
MESIHOVIČ Mumir, predsednik predsedstva		
ČEČUR Save, predsednik Skupičine		
ČURČIR Marjan, predsednik ZZD		
HALIČ Mushin, predsednik občin		
OSTOJIČ Milenko, predsednik DPZ		VOJVODINA
LOVRENOVIČ Josip, predsednik IS		RADOSAVLJEVIČ Djordje
Vrstni red predsednikov se pri vseh ostalih		RADIČ Dobrivoj
republikah in pokrajinah nadaljuje po isti she-		MIČIČ Nedeljko
mi.		VIDOVIČ Milan
		ZVEKIČ-MIŠKOLCI Marija
		SRBOVAN Jon s
SRBIJA	HRVATSKA	MAKEDONIJA
STAMBOLIČ Ivan	MARKOVIČ Ante	STAVREV Dragoljub
IKONIČ Branislav	RUNJIČ dr. Andjelko	STAROVA dr. Vulnet
NIKOLIČ Jovan	JANUŠ Milan	AVRAMOVSKI Ivan
NIKOLIČ Dragan	ŠETINA Mirko	OLIGOROVSKI llija
RADOJLOVIČ Živojin	NOVAK Zvonimir	KARANOV Petar
JEVTIČ dr. Desimir	MILOVIČ Antun	GOGOVSKI mr. Gligorje, preds. Sobranja
ČRNA GORA	SLOVENIJA	KOSOVO
BRAJOVIČ Radivoje	POPIT Franc	SEUANI Bajram
VUKSANOVIČ Velislav	POTRČ Miran	DOLAŠEVIČ Svetislav
ČUKIČ Petar	DVOJMOČ Valentin	GOGIČ Aleksander
RADULOVIČ Vuko	BEZNIK Vlado	SAHATČI Čemailj
SIMOVIČ Slobodan	ŠKERBEC Valerija	BAJRA Ismail
VUKADINOVIČ Vuko	ŠINIGOJ Duian	MUSTAVA mr. Nazmi
Razžaljenje veličanstva.
Nekako splošno priznano merilo za naprednost in modernost držav in narodov je njihovo kazensko pravo. V kazenskem pravu samem pa je zopet najtočnejše svetilo njegove sodobnosti obstanek ali neob-stanek določil, ki nalagajo kazen za razžaljenje veličanstva.
Kaj pomenja zločin razžaljenja veličanstva!
Čisto gotovo, olika, dostojnost, socialni čut zahteva, da nihče nikogar ne žali po nepotrebnem. Zato so tudi čisto umestna določila kazenskih zakonikov vseli držav, ki to prepovedujejo in vsak tak prestopek kaznujejo kot razžaljenje časti. In prav tako umestno je še drugo določilo vseh kazenskih zakonikov, da se kaznujejo po potrebi še nekoliko strožje žalitve javnih uradnikov in opravnikov javnih poslov. Do tu se lahko smatra stvar v redu.
Ko je propadla pred 2000 leti rimska republika in ko so jo izpre-menili generali s pomočjo svojih vojakov, brez izjeme tujerodnih plačanih najemnikov v cesarstvo, so najprvo uvedli v rimsko kazensko pravo strogo kazen za vsako razžaljenje veličanstva. Hoteli so s tem preprečiti kritiko tako načina, kako so prišli do vlade, kakor tudi kritiko njihovih samovoljnosti in nasilnosti. Zakaj ne samo v tem se razlikuje razžaljenje veličanstva od navadnega razžaljenja časti, da se prvo veliko strožje kaznuje, ampak tudi v tem, da se ne sme o vladarju govoriti resnice, Če se temu zdi, da ni posebno častna zanj. Č*e rečeš kateremukoli navadnemu državljanu, da je malopriden, da je goljuf in če moreš pred sodiščem te svoje očitke dokazati, boš oproščen. Toda vladarju kaj tacega ne smeš reči, tudi če bi imel tisoč dokazov zato. Sodišče te bo zaprlo brez usmiljenja.
Po razpadu rimskega cesarstva je nastalo v Evropi neštevilno cesarstev in kraljestev. Vsak general, vsak knez, ki je znal spraviti dosti vojakov pod svojo komando, se je oklical za kralja po milosti božji in se dal kronati. In prvo kazensko določilo, ki je spremljalo to njihovo nasilnost, je bilo seveda naperjeno proti razžaljenju veličanstva.
Abotnost tega »hudodelstva« je postala v novejši dobi očitna. Zato so jo tudi odpravljale naprednejše države ena za drugo. Monarhije seveda, ker v republikah za tak proti državljanskemu dostojanstvu naperjen zakon nima nobenega smisla. Ce si razžalil predsednika velike nmeriške republike, to je kaznovalo sodišče, kakor če si razžalil kateregakoli druzega javnega uradnika. Oe si pa razžalil kakega, evropejskega kneza, ki je imel manj-
šo državo, kakor kak boljši ameriški farmer posestvo, ali tudi le njegovo žlahto, tedaj je pa grozila temnica, da joj!
Zanimivo je, da je celo Nemčija že davno pred vojno odpravila hudodelstvo razžaljenja veličanstva. In Nemci so bili vendar dovolj monarhističen narod!
Pač pa je obdržala to hudodelstvo nazadnjaška Avstrija obenem s svojim 100 let starim kazenskim zakonikom vred. Gotovo je, da bi bilo razžaljenju veličanstva tudi v Avstriji odklenkalo, ko bi se bil preosnoval kazenski zakonik. Avstrijsko pravosodje pa je zastare lost teh določb že davno čutilo in tako je čutilo, da so za razžaljenje veličanstva postavljene kazni veliko preostre. Zato si je pomagalo s pravico olajšila, ki ga ji je dal avstrijski kazenski zakon, in je vedno kazen odmerjalo pod najnižjo mero enega dela. Običajno je bil vsak obtoženec kaznovan s par meseci na vadne ječe.
Ko si je belgrajska čaršija zagotovila oblast nad Jugoslavijo, je bilo eno njih prvih dejanj, da so spomladi l. 1921, ne da bi prašali parlament, torej gotovo proti volji slovenskega in hrvašekga< naroda, razširili med drugim tudi tista določila srbskega kazenskega zakonika, ki govore o razžaljenju veli; čanstva, na Slovence in Hrvate.
Kazen za razžaljenje veličanst%ra je v srbskem zakoniku enaka, kakor v avstrijskem. Ker je ostalo pravosodje' v Slovenije pri dosedanji praksi,, ter je šele mogoče izrabilo pravico olajšila, se jo ortiner jala kazen po navadi' pod nnjnižjo zakonito mero, to je pod enim letom.
To se je pa sedaj naenkrat iz premenilo. Najvišje sodišče je prešlo — na podlagi vsestranskega premišljevanja in resnega prevdarka! — do zaključka, da se pravica olajšila pri hudodelstvu razžaljenja veličanstva ne sme uporabljati. Tc je bilo sicer dostopno v nazadnjaški Avstriji, nedopustno pa je v napredni in demokratični Jugoslaviji
In tako napredujemo na celi črti!
Vse eno— zdi se nam, da bi bilo dobro, če bi se bodoči parlament pozanimal malo tudi za to vprašanje. Sicer je nevarnost, da se s tem oddaljimo od svojih kulturnih vzorov Turške in Romunije in približamo preveč zapadni Evropi. Toda kaj hočemo? Zapadna Evropa še vedno zapoveduje svetu. Če že ne iz prepričanja, zaradi skladnosti z n jo se bomo morali odreči temu hudemu zločinu.
Obsoditi na smrt človeka za Kocbeka nikakor ni samoumevno dejanje.
in Kidrič naj bi bil odgovoril: To se pravi, da se ti zdijo belogardisti manj krivi, kakor jib obtožuje-,mo?« Večjega potrdila o tem, da je revolucionarna justica mislila na takšen samoumevno črno beli način, kakor ji je to očital Kocbek, si ne morem misliti — ali so krivi — ali pa niso krivi. Če so krivi, je vse čisto jasno, če niso, tudi. Če so krivi, je čisto jasno, da morajo biti kaznovani s smrtjo.
Ne more pa biti, da bi istočasno nekomu krivdo pripisoval in jo obenem nekako jemal nazaj oziro-
polnilo. Prepričanje — kakor obljuba — se je glasilo: »Videl boš, preproste fante bomo vse rešili iz nje, krivde bomo obtožili le vodilni kader!«
To prepričanje se ni uresničilo.
Bratomorni zločin
V intervjuju z Borisom Pahorjem v knjigi Edvard Kocbek — pričevalec naiega časa,'*
ki so ponatisnili Naii razgledi (9. maja 1976), je Kocbek pri nas prvi javno spregovoril o poboju domobrancev, ki so jih — po eksodusu iz domovine — nazaj domov poslali Angleži. Vsi ti — vojni ujetniki — so bili odpeljani na Rog in tam pobiti.
KRIVDA Ш
GREH 2. de.
ma imel do nje nekakšno prizanesljivost. Le čemu, če je vse jasno?
Med Kocbekom in Kidričem je torej popolno nerazumevanje. Ne nesporazum, prav nerazumevanje. Kocbeku ne gre za »manj krivde«, temveč za drugačen odnos do zločinca kot človeka. Krivde belogardistov Kocbek nikakor ni zanikal, še več, prepričan je bil, da je njihova krivda »morda še večja, kakor jih obtožujemo«, kar v kontekstu njegovega nazora pomeni: večja je njihova krivda zato, ker so se pregrešili kot kristjani zoper prvo zapoved: ljubi svojega bližnjika kakor samega sebe. Tako gledana je njihova krivda vne-bovpijoča, saj je bila to krivda zoper narod in hkrati zoper krščanstvo.
In vendar Kocbeka moti kriterij merjenja krivde belogardistov: »ne vem, ali jo merimo še vedno po narodno etičnem ali tudi že po razredno revolucionarnem merilu.« Seveda je ugotavljanje krivde potekalo po revolucionarnem in ne po narodno etičnem merilu! Saj je tudi stališče do revolucije bilo temeljno merilo za bratomorno vojno! Oziranje na narodno-etično merilo je v revoluciji, v državljanski vojni, izključeno a priori, saj poteka revolucija znotraj naroda. Revolucionarno in narodno-etično merilo se izključujeta ali bolje, revolucionarno merilo st pod-vrže narodno etične ozire.
Kocbek ne zanika pravilnosti tega merila, temveč bi rad znotraj njega samega nekakšno popustljivost. Kajti kako se je izkazovalo to revolucionarno merilo? V tem, da iz krivde belogardistov »prehitro izvajamo sankcije«. Preveliko jasnost vidi torej v tem, da iz krivde belogardistov prehitro, tj. ne glede na našo narodno maloštevil-nost, izvajamo sankcije, tj. krivce pobijemo. Malo postanka! Malo premisleka! Malo distance znotraj razredno revolucionarnega merila glede na drugo, narodno etično merilo!
Za Kidriča je hkratnost dvojnih meril, narodno-etičnega in razredno-proletarskega kot različnih, nepotrebna; prednost narodno-etičnega pred proletarsko-narodnim pa absurdna, saj se njegova misel zadržuje znotraj samoumevne ideološke identitete: proletarsko-nacionalno, kar mu istočasno in hkrati pomeni pravzaprav obrnjeno: nacionalno-proletarsko. Čemu potem — po tej logiki — dvojna merila, proletarsko in še nacionalno? Poleg tega je bilo v vojni ogroženo oboje, narodno in proletarsko, saj je bil ogrožen narod kot tak: »Sredi vojne smo!« je tako logično vzkliknil. Tega ni bilo mogoče zanikati.
Toda — sredi kakšne vojne? Tudi v tem se sobesednika ne ujemata; Kocbek naj bi bil odgovoril takole: »Tako je, sredi vojne smo, sredi vojne velikih sil, ne pa sredi državljanske vojne enoin-polmilijonskega naroda « Seveda smo bili sredi državljanske vojne, to je vedel tudi Kocbek. Misel, ki jo je izrekel Kidriču, hoče povedati naslednje: z zmago velikih sil nad okupatorjem bo vojaško poražena tudi bela garda, ni se nam treba torej do konca pobiti. Ozirali naj bi se tudi na narodno etično merilo, »ki zaradi svojih posebnih slovenskih okoliščin apelira na posebno sloven sko iznajdljivost, na posebno odgovorno izvirnost, predvsem pa na ekonomiko naših malih narodnih sil « če bi revolucije gledale na ekonomiko narodnih sil, malih ali velikih, bi se kot revolucije sploh ne mogle realizirati. Predpostavka revolucij je »trošenje« ljudskih sil, človeških energij s ciljem samo-uresničenja naroda kot subjekta.
Kocbek pa še kar naprej in naprej sili s tem etičnim merilom znotraj revolucionarnega merila Ali z drugimi besedami: revolucionarnemu merilu pod-stavlja narodno-etično merilo. »To je teoretična želja, praktično se stvari postavljajo nepo-sredneje in okrutneje«, naj bi bil odgovoril Kidrič. Okrutnost spada v praktičnost same stvari.
Iz razlik« med obema tema dvema načinoma mišljenja je razvidno, da je bila kazen, ki je bila namenjena belogardistom, bistveno odvisna od samega načina njenega kvalificiranja, merjenja. Kakor je pač z merjenjem vsake krivde. In iz tega vedenja izhaja v svojem pogovoru tudi Kocbek, ko postavi vprašanje: »In vendar nas bodo nekoč vprašali, če smo resnično vse storili, da bi belo gardo zlomili brez nesmiselnega uničevanja!«
Nekega dne bo to vprašanje treba postaviti.
In jaz ga postavljam: Ali smo ros storili vso, da bi bolo gardo zlomili broz bratomornega boja In broz nosmisolnoga uničevanja?
To sprašujem še posebej zato, ker se Kidričevo prepričanje, ki naj bi ga bil izrazil Kocbeku — in o katerem verjamem, da je bilo iskreno — ni Iz-
O tem poboju nisem prej, preden je o njem spregovoril Kocbek, slišala ničesar.
Udrla so se mi mirna in varna tla pod nogami. Dolgo sem bila čisto zmedena.
Je to sploh res?
Je to sploh mogoče?
Nisem mogla verjeti. Se manj sem mogla razumeti in vzeti nase.
Zbudila sem se v zgodovino. Potem sem morala na dolgo in mučno pot.
Začela sem spraševati: koliko ljudi je bilo pobitih?
Na tisoče.
Koliko? Deset- dvanajst- trinajst- štirinajst- petnajst tisoč .... Kdo ve, koliko jih je bilo zares?
Mojbog, koliko je to ljudi!
Koliko mladih fantov, mož in očetov in sinov!?
Koliko je bilo med njimi nedolžnih?
Ne vemo. Sodbe in obsodbe ni bilo.
Kdo jih objokuje?
Ne vemo.
Kje je njihovo počivališče?
Ne vemo.
Kdo jim prižiga sveče?
Na grobu nihče.
Njihovo grobišče je neznano.
Kdo jim je izkopal grobove? Jim je kdo izkopal grobove?
Ali pa so pogreznjeni v kraške jame, da so izginili, kakor da bi jih nikoli ne bilo?!
Vsega tega ve vem.
Vsega tega ne ve "n.
Le eno je gotovo: vsa človeška zloba se je zbrala v odločitvi, da se ti ljudje brez obtožbe in sodbe — in torej brez vsaj načelne milosti — kaznujejo s smrtjo. In ves zločinski pogum, da se je to tudi dejansko izvršilo.
In če je bilo res, med vojno, da se sovražnika »ni mogoče niti rešiti niti ga preoblikovati, temveč le uničiti«,*' isti postopek po vojni nima enakega pomena In opravičila. Pobiti ljudi brez sodbe, kakor klavno živino, v tisočih kosih, je zločin nad narodoml Ne samo nad tistimi, ki so bili pobiti, temveč tudi nad tistimi, ki so ostali živi. Ni le greh nad poraženci, temveč tudi pad zmagovalci samimi. Nad nami. Izhaja iz povampirjene samo-vol je, ki je vzela smrt v svoje roke kot dokončno znamenje nihilizma moči. Vzeti smrt v svoje roke pomeni seveda vzeti v roke življenja ljudi in to v času — maja in junija 1945 — ko za takšen način »boja« ni bilo več ne potrebe ne upravičenosti.
Tudi ubiti okupatorja med vojno je uboj, da v »borcih ni več pravega miru«. Toda ta blažena krivda je krivda, s katero se človek poveže z zgodovino, ji da svojo nedolžnost In se celo tak‘6 — po nedolžnem kriv — daruje sočloveku. Med vojno so borci sami nosili svojo glavo na prodaj, Iz dneva v dan zroč smrti v oči. Sami so z najboljšim namenom in prepričani o svojem prav krvaveli in se dali na razpolago s svojim življenjem in smrtjo. V tem je bila neke vrste pripravljenost za menjavo, da tako rečem. Bila je neke vrste Igra na srečo, hazard s svojim in narodovim življenjem.
Je bilo na Rogu tudi tako? Pripravljenost na menjavo — kakšno le, če pa so bili pred teboj ujetniki, nemočni poraženci, klavna žrtev!
Ne morem videti v tem drugega kakor to, da je nadutost Subjekta vzela v svoje roke usodo naroda in da je smrt postala »najvišje merilo njene oblasti«.” Tako imenovana »osvobodilna diferenciacija«” se je res izkazala za »smrtno nevarno družbeno diferenciacijo«." Smrtno nevarno družbeno diferenciacijo znotraj svojega naroda in za svoj lastni narod. Zakaj pobiti domobranci so bili tudi deli svojega, našega naroda. Kakor sta levica in desnica roki enega telesa, tako so pobiti domobranci deli svojega, našega narodnega telesa. Mojega telesa.
Sveta jeza in sovraštvo
Kako se je to moglo zgoditi?
Odpreti bomo morali veliko listov zgodovine, da bomo dobili odgovor na to vprašanje — predvsem pa, da bi to sploh mogli dojeti.
’ In kdaj je zrasla tolikšna maščevalnost? In od kod tolikšno sovraštvo?
Kocbek v opisu enega svojih pogovorov premišlja po svoje: »Nemiren sem, pred uro sem se zapletel v pogovor s tovarišem, ki je prišel poročat in me je presenetil s svojo grozovitostjo, še zdaj ne morem razumeti njegovega neusmiljenega govorjenja. Pred vojno je bil na vse strani pravičen, in najbrž tudi zdaj nikomur na svetu ne želi nesreče, pa vendar je bruhnila iz njega maščevalna misel, nesmiselna in nečloveška. Prestrašil sem se časa, ki začenja z nečloveškostjo levice in desnice kužiti tudi čiste ljudi. Kar nekam naravno postaja, da svojega nasprotnika vedno bolj sovražiš, da ga živalsko zaničuješ in da ga hočeš z mučenjem in smrtjo zničiti.«41 Kocbek je tenko zaznal, kako nečlovečnost levice in desnice vedno bolj širi nečlovečnost tudi na ljudi, ki o njih ne bi pričakoval, da bodo kdaj postali neusmiljeni in nečloveški. Kaj je v človeku, da je to tako? Da sovraštvo zajema vedno več ljudi? »To se mi zdi tem bolj čudno, ker smo izpovedovalci družbenega nazora, ki hoče nasilje dokončno premagati in spraviti s sveta.«4' Za Kocbeka je nasilje začasna nuja. Je sredstvo za odpravo nasilja sploh. Z našim nasiljem bomo sploh odpravili nasilje, ker ga bomo pravočasno končali, omejevali pa že med samo vojno. Po njegovem naj bi bilo nasilja torej vedno manj, ne pa vedno več. In sovraštva naj bi bilo vedno manj, ne pa vedno več. Toda če naj bi tako bilo, potem je tudi danes, prav danes že treba gledati na to, kako se z nasiljem ravna, da ne bi postalo samo sebi namen.
Torej ne smemo ubijati iz sovraštva; »manj sovraštva in več svete jeze«,44 je vzkliknil. Sveta jeza je za Kocbeka nekaj drugega, je »stanje elementarne razkačenosti«.44 Sveta jeza te obide nad neko temeljno krivico, ki te zadene v srce; nad okupatorjem, ki je prišel k nam in hodi po naši zemlji, kakor da bi bil on gospodar. Sveta jeza te napolni s nečloveško močjo, da bi to temeljno krivico ali ranjenost odpravil. Da bi si izbojeval nazaj, kar ti je bilo odvzeto, pa je tvoje po vseh človeških in božjih postavah. Sveta jeza te obide nad krivico in trpljenjem, ki ga je kdo komu povzročil brez usmiljenja, iz golega maščevanja.
Tudi iz svete jeze se ubija, ne le iz sovraštva. Je pa razlika: »Odkril sem, da njeno nasprotje ni racionalna obsodba, temveč sovraštvo«.44 Sovraštvo je nasprotje sveti jezi. Racionalna obsodba je že distanca do sovraštva. Racionalna obsodba tudi more izhajati iz sovraštva, vendar to ni več slepo sovraštvo, ne more biti živalsko zaničevanje in hotenje z mučenjem in smrtjo zničiti svojega političnega nasprotnika. »Sovraštvo je zgolj refleks nagona, s sovraštvom moramo le rušiti, graditi nikoli. Sovraštvo je v bistvu anarhično, drobi človekovo duševnost in mehanizira voljo. More se sicer izražati zelo učinkovito, saj poznamo prav rafinirano tehniko sovraštva, toda vsa ta nagonska intenzivnost razoseblja in dela človeka surovega.«44 Surovega in brutalnega.
»Nekaj drugega je jeza, razkačenost, sveta jeza.«4' V čem sta si ista in v čem sta si različna sveta jeza in sovraštvo? »Sovraštvo spodkopuje človekove korenine, jeza pa je biblijska strast, nekaj svetega in rodovitnega« pravi Kocbek in dodaja: »meni zelo blizkega«. V tem smislu, v smislu prebuditve svete jeze, razume Kocbek tudi samo osvobojevanje: »Mislim, da je slovensko osvobo-jevanje nemogoče brez svete jeze, brez jeze sploh.«44 Še več, prepričan je bil, »da bi Osvobodilne fronte in njene rastoče sile ne bilo niti brez družbenih motivov niti brez moralne razkačenosti, ki se je prebudila v našem ljudstvu ob zasedbi. Družbena in moralna gibala se združujejo v en sam motor in temu motorju lahko rečemo sveta jeza. Celo to lahko rečemo, da je sveta jeza bistvo slovenskega osvobodilnega gibanja.«44 če je sveta jeza motor osvobodilnega gibanja Slovencev — od kod potem sovraštvo, ki da je nasprotje od svete jeze? Od kod, tega Kocbek ne pove, opaža le, »da bi bilo dobro, ko bi bilo med nami manj sovraštva, tega gluhega in v zemljo zabitega nagona«.4*
Kje je meja med sveto jezo in sovraštvom, ali drugače, kdaj se sveta jeza sprevrže v sovraštvo? N« vemo, Kocbek uvidi le njuno nasprotje; vse svoje premišljanje razvija iz svete jeze in iz razlik« svete jeze od sovraštva: »Revolucionarnost je sveto razpoloženje, ki se ne sme nikoli Izmaličiti v igro ali račun«4’. Zato mu vedno globlje in vedno več sovraštva, ki ga zaznava okrog sebe, zbuja začudenje, njegovemu sobesedniku pa za čudo ne: »Pravičnost In nasilje sta v zgodovini organsko povezana, pravičnost In proletarsko nasilje še posebej,« je bil njegov jasni odgovor. In Kocbek: »Brez dvoma, samo kako? Potrebno je razločevanje: proletarsko nasilje hoče odpraviti zlo, ne pa uničiti nosilca zla. Marksistična učinkovitost hoče pričevati za človeka,' saj odpravlja nasprotje med vrednoto In dejstvom, med pravičnostjo in nasiljem. Ali naj te mar jaz poučim o tem, da hoče marksistična revolucija ustvariti nove medčloveške odnose, ne pa teoretično in abstraktno skladje med vrednotami?« sprašuje svojega sobesednika. Takšno je bilo pač njegovo prepričanje, da hoče marksistična učinkovitost odpraviti nasprotja med vrednoto in dejstvbm, med pravičnostjo in nasiljem. Da imamo torej pravično in krivično nasilje, kakor imamo po njegovem tudi pravične in krivične likvidacije, itd. Toda
- kaj je to nasilje kot tako? In kako odpraviti zlo
— človeka pa ne? In kako odpraviti nasprotje
med pravičnostjo in nasiljem? Kocbek je prepričan da tako, da odpravimo nasilje, njegov sobesednik pa ne — kajti nasprotje med nasiljem in pravičnostjo .je mogoče odpraviti tudi tako, da se nasilje samo razglasi za pravičnost, kakor to dejansko njegov sobesednik tudi razume.
Vendar tudi Kocbek ne popusti v svojem razumevanju marksizma: »prvi marksist ne sme človeka ponižati v predmet јћ mu pripisati absolutno zlo, kajti prav po marksizmu nihče ni prostovoljno hudoben.« Takšno razumevanje marksizma, da namreč človek ni prostovoljno hudoben, ker je pač produkt socialnega okolja, in da je to potemtakem treba tudi upoštevati pri odmeri kazni, je Kocbeka zbliževalo s tovarišijo. Menil je, da o istem mislijo na enak način.
Po njegovem mnenju človek, ki deluje iz svete jeze, ne more postati »kaznovalec«. Maščevalec, kaznovalec, se ozira v preteklost, poravnava račune za nazaj — in s tem obremenjuje prihodnost. Kaznovalec je tisti, ki »nujno zabrede v absolutno zanikanje in ne prenese več adamovske solidarnosti med krivim in nekrivim, med pravičnikom in krivičnikom. S tem pa uvaja nevarno skrajnost v novo oblast, kajti kadar neka oblast preveč zanika, pa premalo potrjuje, postane življenju tuja«.4' Takšen »kaznovalec« se je torej porajal v samem osrčju svete jeze, narodnoosvobodilnega boja.
In porajala se je kaznovalčeva nečlovečnost: »To me je globoko vznemirilo, poleg jarega gospostva se v nekaterih novih krajevnih oblastnikih javlja nečlovečnost.«” Strah ga je »novih idejnih psihopatov in političnih fanatikov«.44 — Zakaj se je porajal »kaznovalec«? Takšen »kaznovalec«, ki je povsem zapadel v zanikanje, zakaj večjega zanikanja kot je uboj svojega političnega nasprotnika, pač ni. Nobene adamovske solidarnosti, nobenega dopuščanja in popuščanja, temveč zgolj samozavest Gospodarja med življenjem in smrtjo, Samozavest absolutne Resnice, ki predstavlja in pooseblja »pošastno premoč zgodovinskih in družbenih iluzij«,44 ki se kaže v tem, da postaja •mrt »najvišje merilo njene moči«.
Odveza osebne odgovornosti
Kocbek v svojih dnevniških zapisih ne opaža le naraščanja sovraštva, temveč si skuša tudi pojasniti vprašanje, od kod v posameznikih nečlovečnost in v čem se kaže »pošastna premoč zgodovinskih in družbenih iluzij«: »Pri nekaterih svojih tovariših sem znova zadel na premoč objektivnega odločanja nad subjektivnim. V marsikom se osebna odgovornost vidno umika brezosebni; vest se v takšnem človeku spremeni v razumsko skonstruirano merilo in se nazadnje pohujšljivo umiri v abstraktnih in praktičnih razvidnostih.«” Osebna odgovornost se vidno umika brezosebni, tj. osebna odgovornost se opravičuje z abstrakcijami kot so »družba, zgodovina, oblast, država, revolucija. Kadar takšne abstrakcije zadobi-jo premoč nad živim človekom, se spremenijo v ekskluzivne absolutnosti«.47 Kocbek ugotavlja: »udobneje je streči abstrakciji, .kakor služiti živemu človeku, toda to vodi naravnost v ubijanje človeka«.44
Ali z drugimi besedami: »kaznovalci« so svojo vest pre-slišali na račun nekakšnega absolutnega pojmovanja zgodovine, države, revolucije, kolektivne blaginje itd. Kocbek ugotavlja, »da takšno absolutno pojmovanje zgodovinske in družbene resnice neogibno vodi v nečlovečnost«, ker »odpravlja osebno odgovornost in iniciativo« in »zavrača sleherno posameznikovo pritožbo zoper ekskluzivno, mehanično in utilitarno razlago zgodovinske resnice, češ da imajo le njeni avtoritarni razlagalci pravico, da vodijo in oblikujejo človeka. Človek postaja tako le sprejemalec resnice, ne pa njen soustvarjalec«.44 Vzrok nečlovečnosti, ki da se je porajala, vidi torej Kocbek v tem, da se je posameznik »skril«, opravičil s tako imenovano objektivno resnico: jaz nisem kriv, objektivno je tako. Tvoje mnenje je subjektivno, objektivno je to drugače, zato te je treba podružbiti. ... Za Kocbeka je takšen zunanji moralni kriterij nekaj nezaslišanega; vsako resnico, vsako nalogo, je menil, da mora človek subjektivno pre-živeti in dojeti in se scela vpreči v delo. Osebno, subjektivno mora biti prisoten, prizadet in udeležen, s svojo osebno odgovornostjo še posebej. Vedno na novo se mora vsakdo vprašati o cilju akcije in o sredstvih, ki jih uporablja, ne pa opravičevati sredstev s ciljem!
Za Kocbeka osebno pa je bil tak postopek razlagalcev »abstrakcij« zelo boleč: »Niti tisti, ki se hoče zgodovinski resnici intimneje približati, ne more storiti nič aktivnega in stvariteljskega, temveč mora le okrepiti disciplinirani krog njenih brezpogojnih izpovedovalcev, kajti materialistični revolucionarni taktiki gre le za to. da človek okrepi učinek zgodovinske resnice, da jo spremeni v silo in oblast, ne pa da jo počloveči in zakorenini v stvariteljski in odgovorni zavesti.«44 Ali z drugimi besedami: tudi tisti, ki bi se želel udeleževati življenja svojega naroda odgovorno in stvariteljsko, tega ne more, f« ni bil povz«t v 1.1. subjektivni krog stvariteljev Zgodovine; če mu torej ni priznano, da je Subjekt. Ves narod je tako povsem samoumevno razdeljenna Subjekt in na Objekt; Subjekt ustvarja zgodovino, Objekt, ali bolje, oBJeldt pa srrie)0 in morejo slediti Subjektu, in sicer disciplinirano in voljno, če ne bodo brezpogojno in brezprlzivno oklicani za sovražnika Subjekta In s tem za sovražnika naroda, za suho vejo na narodovem telesu, ki da jo je nujno treba odžagati. Vsi tisti, ki ne morejo kar tako privoliti v to, da so objekti te zgodovinske sile, Subjekta, ki ne morejo privoliti v to, da so zgolj orodje Zgodovine, po tej logiki nujno zapadejo na stran objektivnega sovražnika (subjektivne sile), torej sovražnikov kot takih. In šele, ko postane človek na tek način sovražnik, je njegova smrtna obsodba kakor padla z neba. Brezpogojna je in neusmiljena. In za takšno obsodbo tudi nobenega krivca ni, saj je vendar objektivna ... Z druge strani pa posameznik, ki nima občutka, da je sam soustvarjalec neke odločitve, tudi ne more in treba mu ni vzeti svojega dejanja na svojo vest, pa četudi je to uboj. Dejanje, kakršno koli že, mu je že vnaprej opravičeno, celo odvzeto kot dejanje. On je samo izvrševalec.
Nasproti temu postavlja Kocbek svoje prepričanje: »Človekova vest se ne sme z ničimer pomiriti, posebno ne, ko daje atribut zgodovini. NI koli do kraja pomirjeni nemir zgodovinskih ustvar
jalcev je najplemenitejši nemirr'z ene strani morajo sprejemati objektivizacijo dogodkov in njej ustrezno ravnati, z druge strani pa morajo varovati svojo notranjo človeško neodvisnost. Ne, človekova vest se ne sme z ničimer pomiriti! Še naj-
manj pa se sme pomiriti z mislijo, ki bi ga že vnaprej odvezovala odgovornosti za zlo dejanje. Še posebej se ne sme pomiriti človek, ki neposredno odloča o življenju sočloveka. Če bi svojo osebno odgovornost pre-nesel na nekakšne objektivne cilje, bi sam kot tak izgubil svojo notranjo človeško neodvisnost in bi tudi sam postal zgolj orodje »abstrakcij«.
Zakaj tudi cilji so samo zgodovinski. In resnica, ki te cilje izraža, ne more biti nad-zgodovinska ali celo absolutna resnica, zakaj zdi se, »da moremo posameznikovo zgodovinsko priliko uresničiti le, kadar vzamemo v zakup njeno relativnost, človek ne more biti v nobeni fazi zgodovine posestnik celotnega in hkratnega spoznanja o svojem razvoju"." Vsaki zgodovinski priliki ustreza tudi misel, ki je zgodovinska in jo je treba kot tako vzeti v zakup, skratka, človek ni Bog. »Vsaka resnica je pomešana s prvinami zmote in vsaka zmota je spojena z drobci resnice. Kdor torej zgodovinsko resnico postavlja kot izključno resnico in ne priznava njene kompleksnosti, nujno žene svojo ekskluzivnost tako daleč, da ne priznava nobene druge resnice več.«"Takšen človek nima seveda nobene distance do svojega spoznanja in svojih resnic. Postane ideolog in svojo osebno, človeško vest je preslišal ali utišal. Svoje postopke je objektiviziral do te mere, da jih -je kot take, zunaj ideološke utemeljenosti, spregledal. Postal je poslušno orodje (svoje, družbene iluzije.
Takšna identifikacija z ideologijo — katerokoli, katoliška se je pri nas končala v belogardizmu in krvavem narodnem izdajstvu — ko posameznik povsem presliši nemir svoje vesti, je sama v sebi omogočanje zločina. Mrzla in preprosta, jasna in neusmiljena je njena obsodba. Cilj posvečuje sredstva — to je njena resnica in to je resnica ljudi, ki se brez distance identificirajo z njo.
A od kod distanca? Od kod dobiti moč za distanco? Od kod moč poslušati, ne pre-slišati svoje vesti, ki te kliče v avtonomno sprejemanje vseh odločitev?
Morda je Kocbeku prav njegova globoka vera omogočila tudi permanentno iskanje svetega? Kje je tista meja, prek katere človek ne bi smel?
Svetost življenja
»V tej vojni se ovedam še posebne misli, da z usmrtitvijo ne vzamem bližnjiku le pravice do življenja, ampak tudi pravico do njegove izvirne smrti, se pravi .pravico razpolaganja z njegovo največjo skrivnostjo.«'4 Človeku je smrt njegova največja skrivnost. Skrivnost, ki ni na voljo nikomur — če naj ne bi prestopal meje svetlosti, meje svetega. Seveda teh Kocbekovih misli ne gre jemati za nekakšno sentimentalno objokovanje človekove smrtnosti. V tem pogledu je bil čisto jasen: »Ni bližina smrti tista, ki me vznemirja. Vznemirja me bližina tistega, ki človekovo smrt prikliče na nespoštljiv način.«"
Toda kaj se to pravi na ne-spoštljiv način? »Mučim se, da bi prišel do jasnosti. To je vse drugačna muka kakor zgolj pojmovna orientacija in iskanje pravega izraza.«" Ker namreč ne gre le za primerne besede, gre za bistveno določitev človeškosti človeka. »Gre za meje svetosti, ki jih nosi življenje slehernega čoveškega bitja.«"
Vsako človeško življenje je nedotakljivo in sveto. Vsako je samo s seboj meja svetosti. Nespoštljivo priklicanje smrti, ki vzbuja nemir tj. vest, je trganje te svetosti: »nespoštovanje smrti je začetek nihilizma.«" Nihilizem je trganje, teptanje svetosti. Meja svetosti je v nihilizmu pre-sto-pljena. Pre-stopljena je sama svetost — z nespoštljivim priklicanjem smrti, ki posamezniku odvzame njegovo do izvirne smrti. Ki mu vzame vso njegovo prihodnost in s tem možnost njegovega človeškega očiščenja.
Pri vsem tem prav gotovo ne gre za kako Kocbekovo moraliziranje, nasprotno, blažena je krivda, ki si jo človek, kot smrtnik, mora naložiti v razporu med svetim in zgodovinskim, med usodnim in časnim. V tem paradoksu sploh je človekovo meetoi »Nobenega tveganega dejanja ni brez zla. V oboroženem boju zoper nasilje smo sami zapleteni v nasilje: nihče, ki se je odločil za svobodo In napredek, nima pravice, da bi se iztrgal iz nerazvezljivega spleta namenov in posledic.«" Nihče se ne more in ne sme iztrgati iz blažene krivde, ki mora nase vzeti tudi nezaželene posledice, ne le namene svojega dejanja. Ki mora s ciljem vred vzeti nase tudi sredstva. Z dobrim zlo.
In kje je meja med blaženo krivdo in grehom nad bližnjlkom?
Mejo Kocbek vidi, kot že rečeno, v samo-za-stavitvl In samo-izpostavitvi: "Zlu se moram upirati le s silo takšnega svojega bivanja, ki mu pravimo pričevanje. Kot kristjan se ne morem in ne smem odtegovati niti dolžnostim slovenskega počlovečevanja niti osrednji krščanski zapovedi. * Osrednja krščanska zapoved mi zapoveduje, ljubi svojega bllžnjika kakor samega sebe ali drugače^
»Krščanska ljubezen ima različne oblike, iz ljubezni do bližnjega morem in smem človeka tudi kaznovati. Le enega ne smem: ne smem mu vzeti življenja.«” Bog je maščevanje prihranil zase, uči vera. In vendar se moram prav kot kristjan pregrešiti žoper bližnjika, se obremeniti z blaženo krivdo in tako izpoiniti svojega človeka Vse to morem in moram. Moram, ker sem človek tega rodu, morem pa, ker sam izpostavljam svoje ia-stho življenje za sveto stvar domovine.
Vse to moram vzeti nase, tako dolžnosti slovenskega počlovečevanja kakor osrednjo krščansko zapoved. »Za to sintezo nimam veljavnega recepta, le iz dneva v dan skušam v sebi in v tovariših poglabljati čut za spoštovanje človeškosti, življenja in smrti.«”
Čut za spoštovanje človeškosti, življenja in smrti je torej tista meja, kjer se ločita blažena krivda, ki si jo kot zgodovinsko bitje moram vzeti na dušo in na svojo vest, in tisto krivdo, greh, ki ruši mejo svetosti človeškega življenja.
Toda kako dosegati to sintezo med usodno in zgodovinsko človekovo resnico? Kako iz dneva v dan presegati ta paradoks, če za to ni veljavnega recepta: »Živeti moram tako jasno in vredno, tako sklenjeno in vznemirjajoče, kakor da bi hotel postati sam svoj dokaz. Drugega sredstva nimam in ga tudi ne smem uporabiti.«72 Človek ni sam svoj dokaz, ker ni dokaz nikogar. Toda živeti mora tako, kakor da bi hotel to postati, kar pomeni: živeti moram tako, da mi nič od zunaj ne pomiri moje vesti; nobeni večnostni razlogi, nobena »objektivnost«, nič. Živeti moram tako, kakor da bi bil »nenehni sodni dan« zgodovine.7’ Drugega sredstva nimam in ga ne smem uporabiti.
Živeti moram prav kot pričevalec paradoksne (usodne in zgodovinske) resnice. Prav vztrajanje v tej paradoksnosti človekovega prebivanja razgrne Kocbeku spoznanje, da je nespoštovanje smrti začetek nihilizma. Ali, drugače: samo-zastavitev lastnega življenja v svetem narodnem boju je blažena krivda, uboj nemočnega, brez samo-tvega-nja, je nespoštovanje smrti in kot tako nihilizem.
»Zahrbtno in brezumno likvidiranje« tisočev ljudi po vojni za meje svetosti ne ve ali noče vedeti. Takšnega početja zato ni mogoče oceniti drugače kakor zločin nad narodom, pa naj ga je storil kdor koli — in v imenu česar koli.
Kdo so bili kaznovalci-maščevalci sicer nedvomne belogardistične krivde? Ne vemo. Kako so vzeli nase svoj greh? Ne vemo. Kako so doživeli svoje lastno človeško očiščenje? Ali so ga sploh doživeli — ali pa tega niso doživeli in svoj greh opravičujejo z ne vem kakšno nujnostjo in svoj greh utemeljujejo, »opravičujejo« z novimi grehi zoper bližnjika? Si pilatsko umivajo roke, kakor da krvi sploh ni bilo? Kakor da poboja sploh ni bilo!? Kakor da umor zločinca sploh — ne šteje!?
O zločinu govorim, zločin nad zločincem je tudi zločin!
Hej, kaj ae dogaja s teboj!? »Prebudi ee in se zavej!« Kaj ne čutiš, da se sredi tvoje svete jeze nad zločinom na Rogu poraja sovraštvo, ki izreka neusmiljeno in brezprizivno sodbo nad izvrševalci tega dejaoja?
Mar se ti sredi usmiljenja s temi žrtvami in sredi obžalovanja njihovega trpljenja ne koti sovraštvo in klic k izravnavi krivde, ki je bila storjena nad njimi?
Mojbog, mar v usmiljenju in objokovanju ne spočenjam v sebi nevarnega sovraštva zoper te samozvance zgodovine, ki so vzeli v roke smrt maščevalko?
Mar ae v meni ne poraja nova zgodba — a ista, ista, kakor jo opisujem in obsojam?
Kdo sem, da bi obsojala? Kdo sem, da bi delila pravico in resnico na levo in na desno, odločala o tem, kaj je zločin in kaj je kazen, kaj je dobro in kaj je zlo; kaj je kaj?
Mar tudi mene ne razganja ohola samozavest gotovega všdenja; sovraštvo smrtno nevarne Resnice?
Kdo sem, da SMEM obsojati dejanja tistih ljudi, ki so za sveto stvar domovine žrtvovali svojo vest v svetem prepričanju, da delajo PRAV?! Ki so vzeli ne le v svoje roke, temveč nase usodo naroda -subjekta na njegovi poti v samo-osvobo-ditev? Ki so zavestno in radostno dali svojo nedolžnost zgodovini, NAM!, si okrvavili roke In bili pripravljeni tudi umreti? Maščevalci na Rogu - in borci za svobodo — to so vendar eni In isti ljudje!
In navsezadnje, kaj pa jaz vem o njihovih nočeh, o tem, kako nosijo svojo krivdo, svojo veliko krivdo? Kaj vem, kako so sami s seboj, kaj vem o tem, kaj pomeni resnično biti kriv in ne imeti božje moči, da bi jo pre-klical, od-poklical, zbrisal!? Kaj vem o tej strašni človeški nemoči zbuditi se tako zelo, teko zares, da bi kot grde sanje, kot črna mčra odšla sama resničnost v neresničnost, v ne-dogode-no?! Da bi je sploh ne bilo, krivde, nikoli in nikdari Da bi resničnost postala neresnična! Da bi se srečno zbudili iz teme v svetel dan brez te strahoto, ki so sl jo naložili — za vse nas.
Zame.
KDO SEM? Mojbog, kaj počnem?
Kaj počnem? In čemu to počnem? — Ne vem.
Hvala bogu, prišlo je rojstvo; ploboko v srcu sa Je spočel sram in se mi toplo razlil po telesu.
Nevarnost je zdajle mimo.
»Pojdi od mene skušnjavec, moderni in zviti hinaveol« Pojdi od mene SOVRAŠTVO VSEVEDNOSTI. »Tl si satan moder-
Prišlo je očiščenje! O, koliko poti sem prehodila do tega rojstva, če bi vedeli I Lahko je očitati in prelagati krivdo na druga ramena In na drugo vest - koliko težje pa je ljubiti in - deležiti!
Milost je prišla s očiščenje Je prihajalo. In krivda je prihajala.
Zato si moram pošteno odgovoriti: NE VEM. NE SMEM izrekati dokončnih obsodb in očitkov o nečem ne le zato, ker je bila takšna odločitev meni prihranjena po nedoumljivi milosti, temveč zato, ker ne morem vedeti. Nisem Bog. Konec koncev — ne vem.
Ne vem — to pa ne pomeni, da menim, da je bilo PRAV, da so bili pobiti moji bratje. Odločitev o tem, ali je bilo PRAV ali ni bilo PRAV, je dosti prekratka, preveč jasna, samoumevna, mrzla in cinična, da bi mogla biti zavezujoča. NE! Morem in SEM tisočkrat prepričana, sama zase, da ne bi storila tega zločina - toda nemožnost stopiti NA MESTO določene osebne-zgo-dovinske odločitve, mi narekuje, da NE SMEM s sovraštvom absolutnega spraše-valca soditi o nečem, kar se je zbralo NA tem MESTU v zlokobno od-ločttev. In če bi tako sodila, bi svetoskrunsko posegala v bližnjikovo življenje.
NA MESTO drugega ni mogoče stopiti, pa tudi odpraviti, preklicati drugega ne morem. Ker nisem Bog. Jaz nisem ne Bog ne ti, in ti nisi ne jaz ne Bog. Med tabo in mano je razpor, ki šele tebe in mene dopušča v svoji enkratnosti.
In za-vezi.
Med mano in tabo se godi svet(o).
Še manj je mogoče stopiti NA MESTO bližnjika, ki je odšel od nas. Četudi bi zanj umri, bi umri le sam, namesto drugega nikoli. Vsakdo zaseda samč SVOJE MESTO. Bližnjik, ki je odšel je na svoj način pre-bival človekovo skrivnost. Nikoli več ne bo nikogar, ki bi TAKO živel in umiral, kakor on; ki bi bil on. TO MESTO je z njegovim odhodom izpraznjeno; TO prazno MESTO je zev, je rana sveta, ki kliče brez besed v zbranost pred nedoumljivo človeško usodo. TO MESTO mora ostati prazno, kar pomeni, da ni nobene utemeljitve za smrt — in nobenega opravičila, »osmislitve« za nasilno smrt. Nobenega.
TO prazno MESTO je mesto mrtvega Bo-oa.
To je TO mesto, mesto SVETEGA.
TO MESTO JE NENADOMESTLJIVO. Mesto smrti. Neslišni krik od zemlje do neba. Čistina ne-do-točenega, razprtost skrivnosti.
TEGA MESTA ne sme zasesti nihče in nič, kar bi se oklicevalo za Boga oziroma za Resnico; takšni nadomestki so suro-gati, ki vodijo v zločin.
MESTA drugega, MESTA Boga ni mogoče zasesti in celo delati se, da si kakor Bog, se je izkazalo za zločin in cinično apologijo zločina. To pomeni: ni ga stojišča na zemlji, od koder bi se človek — kot smrtnik — smel vesti, kakor da ima v rokah skrivnost življenja, kakor da mu je od Boga dana Resnica, s katero bi sodil In brezprizivno jemal bližnjiku pravico do njegove izvirne smrti.
In ni ga stojišča, od koder bi bilo mogoče opravičevati takšne postopke kot u-pravičene, kot nujne takč, da bi ta Nujnost zasedla IZPRAZNJENO mesto žrtvovanega. Noben razlog, nobeno opravičilo tega IZPRAZNJENEGA MESTA ne more zapolniti, tj. nihče ne more vrniti mrtvecu njegovega življenja. Le če bi to mogel, bi bila zamenjava enakovredna. Nobenega razloga, spiisla ni, ki bi mogel nadomestiti živega človeka.
In prav tako ni stojišča, od koder bi smel človek kot smrtnik jemati mrtvemu ali živemu dostojanstvo njegove enkratne življenjske situacije in iz nje izvirajoče odločitve. Kdor tako sodi, sodi kakor Bog.
Prišla so neogibna vprašanja:
Bi ti, če bi bila NA MESTU tistega, ki je takrat jemal nase odločitev o usodi naroda, ravnala drugače?
Jasno, da bi!
Bi.
Prepričana sem, da bi!
Upam, da bi.
Ne vem.
O bog, ne vem!
te samo s tem odgovorom sem si naložila ta greh na svojo vest, greh, ki je bil že zdavnaj storjen na Rogu.
Kajti — to Je glavno:
naše življenje je lepo in srečno
četudi žrtvovanih—maščevanih ni
- in morda tudi zato, KER jih ni!
Ne le takrat, ko še nisem vedela za ta zločin, tudi sedaj, ko zanj vem, živim, kakor da se ni nič zgodilo.
Ne vem, zakaj je to tako.
Ne morem ločiti dobrega od zlega. Ne vem. Ne vem.
Zakaj ne vem?
Zato, ker ne morem stopiti NA MESTO Drugega! Zgodovinske situacije so v bistvu enkratne in neponovljive.
Nedoumljive.
V tem imajo svoje lastno dostojanstvo. In svojo krivdo IN svojo nedolžnost.
Zato mora TO MESTO ostati izpraznjeno; nič(el)na točka, od katere smo vsi enako oddaljeni, in vsi enako blizu.
Otroci skrivnosti.
To - NEZASEDENO MESTO - je mesto odsotnosti drugega (Boga), ki kot PRAZNO MESTO šele pri-klicuje smrtnika, da prizna grozo nedoumljivosti pre-bivanja; skrivnost, pred katero sklanjam glavo ne kot hlapec ali dekla in ne kot gospodar pred še višjim gospodarjem, temveč kot človek, kot ženska, v strahospoštovanju pred skrivnostjo življenja.
Nespoštovanje smrti je zato začetek nihilizma.
Vsa človekova samogotovost, samogo-tovost všdenja, se zato ne končuje v spoznanju: vem, torej sem, temveč: ne vem, TAKO sem. To seveda ne pomeni, da ne vem ne kod ne kam, temveč da je moje vedenje »utemeljeno« na temeljnem ne-vedenju. Poslednjega vedenja »nimam«. Samota je moj sosed. Dokončne — v Bogu — utemeljitve, osmislitve nimam ne za svoje postopke ne za postopke drugega. S tem seveda tudi orožja nimam za dokončne obsodbe. Ne bom jemala smrti v svoje roke, ker tega ne smem. — Od kod mi to spoznanje? Ne vem.
Ta »ne vem« pa ni le odprtost za skrivnost, temveč je obenem tudi temelj moje lastne krivde. Ne vem — in vendar in vendar! odločam, sodim, govorim, ŽIVIM. Jemljem nase lastno blaženo krivdo.
Ta »ne vem« je MESTO groze. MESTA tistega, ki je na Rogu moril, ne morem zasesti, zato moram dopustiti nedoumljivost takratne odločitve — Četudi vidim, da je zločinska, da je GROZNA, nepreklicna - prav kot NEDOUMUIVOST človeških osebnih odločitev na KRIŽIŠČU, NA MESTU usodne in zgodovinske resnice.
In končno, ta »ne vem«, s katerim upogibam koleno pred svojo lastno človeško končnostjo, je tisto, kar me druži nazaj in naprej v človeško skupnost, ki iz same sebe in sredi sebe poraja MESTO nedotakljivosti, MESTO SVETOSTI.
O mojbog, nisem Bog, in Tebe ni, in da ne zgrmimo v prepad nazaj in da se ne nagnemo v prepad naprej, se čvrsto primimo za roke, se strnimo v »čarni ris«, morda bomo zmogli iz sebe — ljubezen.
Ljubezen?
Ljubezen.
Zakaj samo kolikor si priznam: NE VEM, toliko se odrekam sovražnega in brezprizivnega obsojanja nad izvrševalci tega poboja — toliko si tudi nalagam krivdo za ta poboj. Kolikor ga vzamem nase, toliko ga jemljem tistim, ki so ga zagrešili. In toliko tudi ponujam bližnjiku svojo roko in ljubezen In odvezo. Vsakemu bližnjiku. Nisem le dedič prestanega trpljenja na Rogu, ampak tudi poboja, ki ga je storil maščevalec — moj bližnjik. Je moril iz sovraštva? je moril iz ljubezni? NE VEM! Kje je meja med ljubeznijo in sovraštvom? NE VEM.
Tako je prišlo očiščenje.
Očiščenje je samo-očiščenje.
In kaj zdaj?
Mar poboj na Rogu sploh ni zločin? Mar se boš šla apologeta tega dejanja?
NE!
Nasprotno!
Poboj domobrancev na Rogu šele zdaj zares vidim kot tragiko zločina naroda samega nad samim seboj! Kot greh zoper bližnjika. Šele zdaj morem tako scela, iz vse svoje biti — zavedajoč se svoje krivde - odgovoriti: ZLOČIN JE BIL! In šele zdaj ga morem vzeti nase. S tem In samo s tem dajem obenem svojo obsodbo — in obenem zmorem tudi njegovo dopustitev, tj. dopustitev tistega, ki je bil žrtvovan in tistega, ki je žrtev dokončal.
In šele zdaj uvidim ta zločin kot istočasno ustanovitev novega začetka, kakor pravi Kocbek: »greh ni le izraz moralnega konca temveč tudi mogočost novega začetka«.”
ZLOČIN KOT ZAČETEK
S samim tem dejanjem, s pobojem domobrancev, je bila na novo, z grozo fizičnega uničenja dela naroda, dosežena z-edinitev. Ta zločin je HKRATI začetek. Hkrati ZLOČIN in hkrati ZAČETEK. Samo potrditev naroda. Nekakšna samo-ustanovitev. Je zločin in je začetek. Je eno IN drugo. JE oboje hkrati. Če negiraš eno, negiraš drugo.
•• Trst, Zaliv 1976.
44 Listina, str. 469.
!*' Listina, str 470.
" Listina, str 283 •" Listina, str 296 " Listina, str. 301-302.
41 Prav tam.
*' Tovarišija, str 72.
44 Tovarišija, str. 281.
44 Tovarišija, str 282 44 Prav tam 47 Prav tam.
Uatlnm, str 286
44 Prav tam.
4' Tovarišija, str. 292.
■' Tovarišija, str 73
44 Tovarišija, str. 165.
44 Liatina, str 302 44 Listina, str 365 44 Ustlna, str 54 44 Listina, str 208 44 Liatina, str. 183.
47 Listina, str 328-329. 44 Ustlna, str 210.
44 Listina, str. 328 44 Prav tam
44 Prav tam.
“ Listina, str. 39.
'• Tovarišija, str. 164. 44 Prav tam " Prav tam.
44 Tovarišija, str 214-
" Liatina, str 40.
” Listina, str 39.
” Listina, str. 40.
" Prav tam.
" Listina, str. 54.
Petnajst tisočkrat morem STEHTATI svoj odgovor in si vselej odgovoriti: ne, ne bi dala pobiti svojih bratov, rajši bi sama stopila na žrtveni oltar — toda nemožnost stopiti NA OLTAR, NA MESTO tistih, ki so odločali in tistih, ki so pobijali mi odvzema to božjo pravico brezprizivne sodbe in obsodbe.
Katedrine ADIMENZIJE DRUGAČNOSTI
JAZ SEM GAY!
»Sicer smo v Magnusu domenjeni, da ne daje* mo intervjujev, toda ker gre za študentski časopis, bomo naredili izjemo.« S to izjavo se je pričel intervju (ali pogovor, kot ga je imenoval moj sogovornik), ki je ves čas nihal nad robom med intimnim in javnim. Popolne javnosti (ime in priimek intervjuvanca) v tem intervjuju iz, upajmo razumljivih razlogov, ni. Z določeno podmeno (takšni ali drugačni predsodki družbenega okolja proti gay-em) lahko povemo le, da je naš sogovornik ustvarjalen pripadnik alternativne scene. Razlog več torej za splošen pogrom nad njo!
Najbrž je potrebno kar precej poguma za to, da se sekcija Magnus javno predstavi in razstavi (stojnice sekcije na Mladinskem festivalu v Novi Gorici), še posebej takrat, če interpelacija na javnost sovpade s smrtjo prve slovenske žrtve AIDS-a. Lahko, da je prav pojav te bolezni v samoupra-vno-socialistični državi (?) in z njo povezane pom-nogoterjene represije nad homoseksualci, izzval njihov javen nastop. Neka marginalna skupina je čez noč postala državni in družbeni sovražnik, apokalipsa razcepljene in deziluzionirane družbe. AIDS je družbeni položaj (kolikor ga je še sploh ostalo) gayev zaostril do te mere, da se njihova družbena izobčenost ne utemeljuje več samo z odstopanjem od prevladujočih moralnih in ideoloških kriterijev, ampak z domnevnim ogrožanjem eksistence vsakega posameznika.
Danes niti ugibati ne moremo, kdaj si bodo tisti, ki tako vehementno zatrjujejo, da so nova družbena gibanja že po definiciji SZDL-ja del te organizacije, to isto upali zatrjevati tudi za gibanje homoseksualcev. Kdaj si bodo upali priznati, da so, če pa jih ni, in zato, ker so, zahtevati odpravo tistih členov, ki sankcionirajo prakticiranje drugačne spolnosti, še pri bolj popularnih se jim zatakne.
Kako se izraža ta marginalni položaj?
Naš položaj se nam kaže v naši vsakdanji praksi, v represiji, v pritisku, ki ti onemogoča priti ven, ki ti ne dovoljuje, da priznaš to, kar si. Načini represije zajemajo tako individualno represijo, kot tudi represijo medijev, družbe, družine, cerkve, partije, Socialistične zveze. Znanstveno je dokazano, da v vsaki sodobni populaciji, ne glede na splošne politične opredelitve, obstaja 5 do 10% ljudi, ki prakticirajo drugačno seksualnost. Pri tem ni pomembno, ali govorimo o Madžarski, Avstriji, Italiji ali Jugoslaviji. Vse naše instance negirajo obstoj teh ljudi.
Če vemo, za koliko ljudi gre, se moramo vprašati, kje so ti ljudje, kaj počno, kako živijo, zakaj jih ni, ker so,... ampak jih NI.
Povpraševanje po mehanizmih, ki zatirajo njihovo zavest, njihovo identiteto, je tako nujno. Gre za vprašanje vzgoje. Od zgodnjega otroštva do smrti je človek zatiran z dezinformacijami. Korenine vsemu temu moramo iskati v krščanski morali. Socialistične morale v bistvu ni.
Toda negativen odnos do homoseksualnosti je prisoten tudi v družbah, ki jih ne obvladuje krščanska morala 1
To je res. Toda islam je religija, ki je nastala po krščanstvu in je od krščanstva tudi veliko »podedovala«, povzela. Navsezadnje je krščanstvo sprevrnjena podoba judovskih in helenističnih ritualov.
Najbrž gre tukaj za dva problema, zanima pa me, ka-
Hočeš reči, da se v Magnusu ta represija zmanjšuje?
Da, vsekakor.
Kako preseči družbeno represijo nad gayi, kako eliminirati tako represijo kot avto-represijo?
To lahko storijo samo gayi sami, seveda ob podpori vseh naprednih sil te družbe (hahljanje).
Možni so tudi drugi mehanizmi, vendar mislim, da ne čas ne prostor nista primerna za bolj agresivno politiko.
Kakšne bolj agresivne mehanizme imaš v mislih?
Pamfletsko delovanje na soci-alno-političnem nivoju.
Vprašujem te zato, ker pri nas obstaja nekaj, kar se
3. Če vemo, za koliko ljudi gre, se moramo vprašati, kje so ti ljudje, kaj počno, kako živijo, zakaj jih ni, ker so, ampak jih ni.
Toda to, kar počne sekcija Magnus v svojem triletnem delovanju, se mi zdi za slovenska razmerja prava pot. Vemo, da je na žalost ali pa na srečo kultura tisto področje, ki je najbolj odprto drugačnosti. O tem smo se prepričali ob nastopu punka, z Lilitkami, ki so tudi pričele delovati znotraj subkulture, tudi z mirovnim gibanjem na določen način. To počne tudi Magnus: skozi kulturo govori o samem sebi.
Kljub temu gre tudi pri Magnusu za določen boj, boj za prostor v družbi. Zdi pa se mi, da so metode tega boja izrazito razsvetljenske. Izhodišče je namreč: ljudi je treba razsvetliti, jim povedati, kaj je to, da to ni nikakršno družbeno zlo.
Vsako delovanje je v tem smislu razsvetljensko.
Zanima me, ali poznate še druge načine delovanje, druge metode?
imenuje ZSMS in nekaj, kar se imenuje SZDL, skratka nekaj, kar hoče biti fronta. Ali je mogoče po tvojem mnenju tukaj kaj storiti?
Sekcija Magnus je sekcija ŠKUC-a, ŠKUC-FORUMA. Avtomatično se torej uvršča v področje delovanja UK ZSMS, oziroma
Kot na prometno nesrečo, (smeh)
Kdo naj se z AIDS-om ukvarja?
Mislim, da se morajo z AIDS-om ukvarjati tako zdravniki kot družboslovci. Bolj kot katerakoli druga bolezen do zdaj, se AIDS manifestira na obeh ravneh: na medicinski in socialni ravni. O povezavi med to boleznijo in homoseksualci so mediji že dovolj povedali. Bral sem, da je v Belgiji obolelo za AIDS-om precej več odstotkov ljudi, ki prihajajo iz ZAIRA in ki nimajo s homoseksualnostjo nobene zveze, kot pa gayev. Tudi v Italiji, kjer gre razmerje med narkomani in gayi v prid narkomanom, je položaj podoben. Kolikor slišim, je tudi v Jugoslaviji tako. Po raziskavah je v Beogradu veliko narkomanov, ki imajo pozitiven test. Nimajo AIDS-a, ampak imajo virus HTLV-3, ali kakor se že imenuje. Ve se, kako se AIDS prenaša, in če se ravnaš po navodilih, potem ni razloga za paniko.
4. V Kanadi, oz. na splošno na Zahodu je prepovedana knjiga »Joy of gay sex«, »Joy of sex« pa se lahko prodaja po knjigarnah. To ni pornografska literatura, ampak, recimo strokovna.
KAKO RAZUMEŠ BESEDO HOMOSEKSUALNOST?
ueseoa homoseksualec je termin, ki prihaja iz medicinske prakse, izraz peder pa prihaja iz ignorantske, baščaršijske scene. Meni ne ustreza ne eden in ne drugi termin. Ustrezen slovenski termin, ki bi pojasnil besedo »gay« — ta beseda se mi zdi namreč najbolj primerna — ne obstaja. Beseda »gay« je najbolj konkretna beseda.
Toda beseda gay ima v slovenskem prostoru kratko zgodovino. Pojavila se je šele z nastankom Magnusa. Vse do takrat se je na ulici govorilo o pedrih, oficialni mediji pa so govorili o homoseksualcih. Kakšne so tvoje izkušnje o uporabi teh dveh besed?
Rekel sem ti že: na ulici slišiš za pedra, kvaziznanstveni diskurz govori o homoseksualcih. Toda mislim, da nobena od teh dveh besed ni Drimerna.
1. Stanko Bunc v Slovarju tujk (Založba obzorja Maribor) iz leta 1963 pove o geslu homoseksualec: »Kdor trpi za homoseksualnostjo«, (podčrtalo uredništvo)
so
o
ZSMS. Tako imamo tudi podporo organov ZSMS-ja.
Kar pa se tiče SZDL-ja mislim, da je njihovo obnašanje dokaj ambivalentno. Čas bo pokazal, kdo bo zmagal.
Nova družbena gibanja so se preko delovnih skupin naslonila na slovensko republiško mladino. Ali namerava Magnus ubrati isto pot?
Ne, ker je delovanje sekcije Magnus bolj usmerjeno v kulturo. Mislim, da bomo to identiteto tudi
Zdi se mi, da je pri tem bolj pomembna neka finta, ki je'prišla na plan v slovenskih medijih, to je krščanska morala, ki je prišla do izraza. Ustvarja se gonja proti promiskuiteti. Sploh ne gre za to, koliko partnerjev bo neka oseba menjala, ne glede na to, ali je ta oseba gay ali heteroseksualec. Gre za to, na kakšen način se realizira izmenjava partnerjev. Če je prisotna osebna higiena, če se uporabljajo kondomi, torej če sperma ne pride v kontakt s krv-
5. Mislim, da je pojav AIDS-a eden od razlogov za to, da je bila zaprta savna na Miklošičevi, čeprav navajajo pri tem tudi kao higienske razloge in tako naprej. Tudi Amerikanca so zaprli delno zaradi tega.
obdržali. Ne trdim, da je to najboljše, prav gotovo pa je sekcija Magnus najboljša pot.
To me zanima zato, ker je ŽKUC-FORUM ljubljanska, in ne obče slovenska institucija. Pomen ŽKUC-a v Sloveniji je nekaj drugega.
Toda Slovenija je majhna dežela, razdalje so zanemarljive. Poleg tega so tukaj pomembni mediji, na katere računa v smislu komunikacije sama sekcija. To, kako nas obravnavajo, pri tem niti ni tako pomembno. Na določen način nam v vsakem primeru pomagajo.
AIDS! Kako gledaš ti na to bolezen?
Zakaj ima beseda gay tako kratko zgodovino? Predvsem zato, ker je gay oseba, ki je proizvod sodobne družbe. Gre za homoseksualca, ki se je v mestu diferenciral in ki si je ustvaril svojo lastno kulturo, lastno družbo in lastno podobo.
šele v začetku 20. st.: najprej v Nemčiji, potem v Angliji, Holandiji, da ne pozabim.
Ali ta aamo-zaveat prej ni bila oblikovana ali pa ae Je glede na prejšnja stoletja transformirala, preoblikovala?
2. France Verbinc, Slovar tujk, CZ 1979: homoseksualen -lna-о (homo + seksualen) — istospolen, na isti spol usmerjen (tj. nenormalen) spolni nagon, nenormalno seksualen (naspr. heteroseksualen); homoseksualnost-i ž spolno nagnjenje do istega spola, nenormalna seksualnost
>čHno Je tukaj prisotna ne-»amorefleksija homosek-■Inoati: homosekaualec ae danes umestil v urbanizi-■o družbo. Ali hočeš reči, prej ni bilo tako?
3re za samo-zavest ljudi, ki kticirajo drugačno ljubezen, samo-zavest se je oblikovala
Mislim, da se je transformirala.
Skupaj z ostalimi revolucijami se je izrazila tudi revolucija homoseksualcev.
Homoseksualci ste ravno zaradi te predpone homo- v marginalnem položaju. Tukaj ne gre za heteroseksualnost.
teri je večji: tisti, zaradi katerega ti v družbi ne moreš nastopiti kot nekdo, ki prakticira drugačno seksualnost — tukaj gre torej za vprašanje javnosti — ali pa je večji tisti problem, pri katerem zaradi ponotranjenja pritiska, zaradi avtorepresije v svojem ustvarjalnem delu ne moreš delovati kot nekdo, ki prakticira drugačno spolnost?
шкај je prisotna določena interakcija. Avtorepresija je posledica splošne družbene represije. Tukaj nastopi ta interakcija. Avto-represija ustvarja še večjo zunanjo represijo. Obstaja splošna teorija, po kateri so latentni homoseksualci tisti, ki so do homoseksualcev najbolj zatiralski. Latentni homoseksualci so tisti, ki ne prakticirajo drugačne seksualnosti zaradi avtorepresije, ki ne priznajo, da so to, kar so. Lastno zatiranje, svoj jaz, reflektirajo navzven, na drugega in ga zatirajo
Ali n* prihaja znotraj Ma-gnuaa kot načina, formo or* ganiziranja gayov do sešte-vanja toh posamičnih avtore-prosijT Kako lahko Magnua rošujo ta problom?
Mislim, da sekcija deluje na nivoju odštevanja, ne seštevanja.
jo, sploh ni bojazni pred okužbo. Promiskuiteta! Jaz temu raje pravim komunikacija, ker je seks v bistvu eden od načinov komunikacije.
Bolj kot zdravstveni vidiki AIDS-a, me zanima AIDS kot družbena bolezen. Kako se je povečal pritiak na gaye zaradi pojava te bolezni v Jugoslaviji? Ali to občutite?
Vsekakor. Mislim, da je pojav AIDS-a eden od razlogov za to, da je bila zaprta savna na Miklošičevi. čeprav navajajo pri tem tudi kao higienske razloge in tako naprej. Tudi Amerikanca so zaprli delno zaradi tega. Prisotno je zatiranje homoseksualcev po javnih prostorih: na železniški postaji, v parkih, na WC-jih ...
Kljub temu, da v slovenskem kazenskem zakonu ni člena, po katerem bi lahko homoseksualce preganjali?
Kljub temu, toda položaj v Sloveniji ni tako alarmanten, kot je drugod po Jugoslaviji. Pri tem mislim predvsem na velika mesta, na Zagreb, Beograd, Sarajevo, Skopje, kjer je represija še večja. Ne bi se spuščal v to »rekla — kazala«, vendar pa sem za Ljubljano slišal Iz zelo zanesljivih virov, da prihaja milica s psi, z merico v park Zmeraj je prisotna neka gonja. Tudi to, da ni več nobenega kluba, lahko pripišemo temu.
Ali so takšni klubi kdaj ob-stajali, (a izvzameva Magnus? Ali so obstajala neformalna, vendar v gayevskih krogih splošno znana zbirališča?
Sam osebno ne hodim ven, ker me to pač ne zanima. Toda to sedaj ni pomembno. Slišal pa sem za Union, za kaflč pri Emoni, baje Daj-dam, Opera bar, itd...
Ali se da to represijo nad geyi Istovetiti s splošno družbeno represijo nad alternativno sceno, ali pa gre tukaj za kaj bolj potenciranega, za nekaj posebnega?
« r»
*
magnus
ш
Če ne bi bilo punka, ne bi bilo tudi Magnusa. -Magnus vidim izključno kot del ljubljanske alter scene, kot del tradicije od leta 68 naprej. Radio študent, Mladina, Tribuna, ŠKUC-FORUM so vse institucije, ki potencirajo drugačnost. V tem je vzrok, da so prišla »na sonce« vsa ta alternativna gibanja prav v Ljubljani, in ne v Zagrebu ali Beogradu, prav zaradi tega »ozračja« tukaj.
Ali je to »ozračje« v političnem pomenu kaj bolj liberalno kot v drugih republikah?
gibanju ni toliko čutiti. V Franciji, na primer, ki je šla pod Chiracom dokaj v desno, so si gayi izbojevali nekaj zakonov. Lani so si tako priborili zakon, ki ne dovoljuje diskriminacije po spolu, izgledu. V službi nihče ne more dobiti odpovedi, čeprav je punker, čeprav ima npr. oranžno frizuro, čeprav je gay, Arabec ...
Ali meniš, da obstajajo kakšne perspektive, da bi bil zakon, ki bi dopuščal svobodo spolnosti — pravzaprav gre tukaj za ustavna načela — sprejet tudi pri nas?
6.	Toronto, največje mesto v Kanadi z več kot 3 milijoni prebivalcev, ima največjo gay sceno v Kanadi in tretjo v Severni Ameriki. Predpostavlja se, da v tem mestu živi več kot 250.000 homoseksualcev. Večina jih živi v centru, kjer delajo v servisnih službah, velikih bančnih birojih, trustih, kompani-jah in v zavarovalnicah. (Magnus Gayzine št. 1)
splicitno doda še svoboda sp(olnosti, svobodna izbira spolnega partnerja.
Mislim, da je to vprašanje časa in naše aktivnosti. Slišal šem, da bodo v Srbiji začeli akcijo za ukinitev členov kazenskega zakona, ki diskriminirajo homoseksualce.
Najbrž imaš znance, kolege, prijatelje, ki vedo, da si gay. Kako reagirajo na to, posebej še po prihodu AIDS-a?
Ne vem. To bi moral vprašati njih.
Torej nisi nikoli na sebi občutil zaradi tega kakšnih reakcij?
Ne, mislim, da imam zelo dobre prijatelje.
Ali obstaja nekaj, za kar bi lahko rekli, da je way of lite gayev?
To je zelo diskutabilno vprašanje. V tako majhnem mestu, kot je Ljubljana, je zelo težko govoriti o gay way of life. Na zahodu gay kultura obstaja, vendar je razpar-celizirana na modo, na potrošništvo, umetnost in tako naprej.
Zakaj tega ni v Ljubljani? Zato, ker je to majhno mesto, ker ni komunikacij, zaradi politike morda, ali zakaj?
Zaradi vsakega malo.
V Novi Gorici na Mladinskem festivalu ste se gayi prvič javno predstavili. Kdor je šel po trgu, je lahko videl stojnice Magnusa. Kakšne so bile reakcije?
Za nas so bile zelo pozitivne. Folk je reagiral zelo različno. Nekateri so se zgražali, drugi so bili bolj tolerantni, čeprav mi ta beseda ni bila nikoli všeč. Tretji so reagirali kot na neizbežno neumnost.
Nedavno so bile v Mladini objavljene programske zahteve sekcije Magnus. Kaj to pomeni?
To so socialne zahteve. Gre samo za eno od akcij Magnusa. Ta je pa morda prišla najbolj do izraza. Naslednja akcija bo manifestacija o AIDS-u. Potekala naj bi od 15. do 18. decembra v Ljubljani, v sodelovanju s Cankarjevim domom. Prikazana bosta dva
Mesto kot mesto se mi zdi reakcionarno, toda med študenti obstaja neka klima, neko uporništvo, neka potreba za drugačnostjo, ki se iz leta v leto regenerira. Kljub vsem represivnim mehanizmom je še zmeraj prisoten neki polet. Veliko so naredili tudi intelektualci: Močnik, Žižek, Mastnak v zadnjem času še posebej, tudi Mladina je zadnje čase na dokaj visokem nivoju.
Gayl so bili is od nekdaj marginalna družbena skupi-
7. Naučili so nas, da se moramo sovražiti, in to lekcijo smo še hitro sprejeli. So gayi, ki nočejo postati učitelji, ker so prepričani, da bi škodljivo vplivali na otroke. Drugi pa se na vse mogoče načine izogibajo kontaktov z drugimi gayi — razen bežnih seksualnih stikov, ker je zanje soočenje z lastno homoseksualnostjo preveč boleče. (Magnus Gay-zine, št. 1)
V Sloveniji tak zakon obstaja. Mislim na ustavne svoboščina: na svobodo veroizpo-
8.	4 x 1 — 4 ali iz členov Kazenskih zakonov SR Srbije (člen 110/3), SR BiH (člen 93/2), SR Makedonije (člen 101/2) in SAP Kosovo (člen 81/3):
»Za protivprirodni blud izmedu lica muškog pola, učinilac če se kazniti zatvorom do jedne go-dine.«
filma o AIDS-u, eden je poldoku-mentarec, drugi je igrani film. Dela se tudi na tem, da bi mariborska predstava »Tako, kot je« prišla tudi v Ljubljano. Pripravljena bo razprava o AIDS-u. Mislim, da bo tudi to močna manifestacija.
Glede na to, da to ni bil intervju z vidnim DP-delav-cem, ampak s protagonistom nečesa, o čemer se noče govoriti, me zanima, kako si se počutil med intervjujem?
na, izobčenci. Očitno so s pojavom AIDS-a postali izobčenci na kvadrat. Ne samo, da ste »vir pregrehe«, ampak naj bi ogrožali vsako posameznikovo eksistenco I
Ali govoriš o globalnem nivoju, o Evropi ali ožje?
Najbrž bi lahko govorila globalno.
Smo priče valu neokonzervati-vlzma, ki je prisoten na vseh ravneh. Posledice čutijo tudi gayi. Represija je iz dneva v dan večja.
V Ameriki, na primer, so izglasovali nacionalni zakon o prepovedi Sodome. V Kanadi, oz. nasplošno na Zahodu, Je prepovedana knjiga »Joy of gay sex«, »Joy of sex« pa se lahko prodaja po knjigarnah. To ni pornografska literatura, ampak — recimo — strokovna
Ali misliš, da gre zgolj za neko kolncldenco, naključja, da sta sovpadla AIDS — rizična skupina v taj bolezni so tudi homoseksualci — in val naokonzarvatlvlzma?
Mislim, da gre res za grozno naključje. Vsak dan |e vse slabše.
V Ameriki je ta scena postala totalno tašlstoldna, v Evropi pa tega vala neokonzervatlvlzma na gay
vedi, svobodo gibanja, mišljenja in na možnost, da se vsem tem svoboščinam ek-
AIDS KOT DRA MA MEDICINE
(NASLOV NAJ BI SE NADALJEVAL V »MEDICINA KOT DRAMA IDEOLOGIJE«, »IDEOLOGIJA KOT DRAMA POSAMEZNIKA« IN SE ZAKLJUČIL S »POSAMEZNIK KOT DRAMA . . .«)
Mislim, da je intervju že moja profesionalna deformiranost. Pogovor je pač pogovor.
Pavel Gregorc
Predpisovalci nalog in zemljemerci področij, na katerih naj medicina operira, poznajo eno temeljno zadolžitev: zadovoljevanje potrebe, na katero zvajajo vse potrebe vladanih posameznikov. To je potreba, ki naj jim omogoči časovno in prostorsko neomejenost moči, vladavine, privilegijev, nedotakljivosti,... V ta namen se je tudi iz AIDS-a naredila medijska senzacija, v katere past se nujno ujame tudi ta zapis.
Seksualnost je že dolgo povsem ekonomska kategorija, samoumevna stvar vsakdanjika. Možni impulz za osvoboditev od družbenega (po Freudu je prav to kvaliteta seksualnosti, ki pa je bila prefinjeno odpiljena s pritegnitvijo v mehanizme industrijske družbe) zatorej lahko vznikne le iz območij drugačnih načinov vedenja, ki morajo veljati za »nenormalne«. Torej je nujen spremljevalni pojav takšnih impulzov, ki v krčih vzniknejo tu in tam, tudi zahteva po »legalizaciji« tovrstnih instinktov. S tem, ko se ideologija polašča duha, intelekta vladanih, si zagotavlja prestol ali vsaj prvenstvo; a šele s tem, ko obvladuje gonsko načelo ugodja, si zagotavlja obstoj.
AIDS je planil skozi medije, plasiran kot bolezen homoseksualcev in narkomanov, torej kot nevarnost nelegalnih medčloveških vezi. Ker te skupine usmerjajo na iskanje družbenih korenin nelegalnosti ali neadaptiranosti, torej na raziskovanje družbe, ki bolezen goji, se je postopek obrnil prav na tisto stran, kjer se ravna v skladu z ohranjanjem vladavine ideoloških mehanizmov, ki podpirajo le družbeno totaliteto. Legalnost in upravičenost se podeljujeta represiji. In AIDS je danes javna stvar.
Poteza, da si je fenomen AID-S-a in nadzor nad področjem raziskovanja prisvojila prav medicina, še zdaleč ni naključna. Zaradi svoje totalitarne narave more biti ta bolezen zaobsežena v instituciji, ki totalitarnost ponavlja, kar kaže v zahtevi po brezpogojni vdanosti in nevprašljivem delovanju. Zdaj se mi zdi nujno napotiti na izjemno knjigo Vuka Stambo-loviča (Medicina-nadležnost i alternativa, Prosveta Beograd, 1986), ki na 150-ih straneh razkrije medicino kot zelo učinkovito politično orožje, dosledno izriše logično pot njene institucionaliza-cije in jo demaskira kot ponovljeno strukturo ideološkega univer-zuma, ki jo vzdržuje in ji podeljuje legitimnost. Če bi hotel povzeti avtorjeva izvajanja, bi moral prepisati knjigo od prve do zadnje strani, zato moram njegove izsledke in rezultate uporabljati kot že izgotovljene (in znane).
Z AIDS-om zdravje neha biti tržna kategorija, ampak postane družbena. (Glede na zamolčani primer pri nas in na presenetljivo malo število obolelih npr. v SZ, bi lahko zapisal tudi social(istič)ni problem.) Z glasno rohnečim tehnološkim razvojem, z nenehnim poudarjanjem inovacij in ideološko serviranim »napredkom«, se temeljnim potrebam človeka medicina ni približala niti za ped — vse našteto ji le pomaga vzdrževati samo sebe in status quo ideološkega univerzuma. Za hrbet njenega tehnološkega sistema je postavljena znanost, ki že s samim imenovanjerr* zakriva njen institucionalni značaj in pravo nalogo — funkcionalnost in represijo, katero v prvi vrsti udejanja v čim boljši kontroli nad primarnimi življenjskimi instinkti.
Bolezni posameznih organov in njihovo zdravljenje so bolj operacijske narave, so »mehanični« del človeka in nanjo se dš gledati kot na objekt (tako jih obravnava medicina). Bolezni posameznih organov ne vznikajo iz telesa samega, povsem brez zunanjega vzroka, so v veliki meri pogojene z družbenostjo, generičnostjo človeka, zatorej je nanje moč vplivati, jih »modelirati« oziroma se jih varovati, se jim izogibati; na koncu je njihov povzročitelj vendarle človek in človek jih lahko tudi odpravlja s spreminjanjem načina življenja, eksploatacije prirode in človeka, z drugačno organizacijo produkcije,... skratka, nobena od bolezni ni povzročena ali določena z neko bistveno človekovo dejavnostjo, z instinktivnim zadovoljevanjem gonske potrebe. Človek ni bil obsojen ali determiniran
z nobeno od njih, dokler se ni pojavil AIDS. To, kar nam medicina v tem trenutku nudi, ni zadovoljevanje temeljnih človeških potreb; bolnik, okužen z AIDS-om, nima bolnega spolovila. Nima bolnega nosu, sapnika ali pljuč, ampak dihanje, ne bolnih ust, želodca ali prebavil, ampak bolno hranjenje. Medicina mora podpisati brezpogojno vdajo kljub (ali zaradi) tehnološko razvitemu aparatu in se izvleči iz pajčevine, ki jo je stkala s poceni reklamo, s približnim (več ali manj uganjenim) opisom simptomov in vzrokov bolezni, zasula časopisje z grmado statističnih podatkov, se skrila v družbeno obsodbo specifičnih okolij, kjer naj bi domovala bolezen,... a o AIDS-u ni rekla niti besede.
2 velikimi katastrofami (kuga, sifilis) v zgodovini, je država lahko le večala svojo moč (in znotraj nje vsaka institucija, npr. cerkev). Še v primeru raka je to deloma možno, a le z določenimi »popravki« (ne razkriti pacientu prave narave njegove bolezni ali njenega napredovanja, ampak mu do zadnjega vzbujati upanje in mu z raznimi postopki, npr. z obsevanjem, vzdrževati iluzijo o ozdravitvi, ...). V izjemnih primerih je rak dejansko ozdravljiv oziroma odpravljiv, AIDS ne — prvi simptom je dokončen, diagnoza ne dopušča samovoljnih interpretacij, je usodna. Medicina (institucija, država) izgubi svojo moč in upravičenost za obstoj. Jean Bernard je v svoji knjigi (Veličina i iskušenja medicine, Nolit Bg., 1975) takole označil naloge zdravnika: »Zdravnik mora blažiti trpljenje človeka in mu omogočiti, da čim dalje živi.« Širši komentar je povsem odveč, spomnim naj le na besede z Istim pomenom pri Marxu, ko govori o religiji kot odtujeni zavesti, kot o opiju za ljudstvo, ki blaži
do njega kot podložniki. Oni pa obratno mislijo, da so podložniki zato, ker je on kralj.«
Proces obvladovanja in pokoravanja je zmeraj parcialen; začenja na vitalnih organih funkcioniranja družbe «li na vitalnih organih telesa in kot metastaze raka polagoma prekrije in zaduši prvotno delovanje organa oziroma ga obrne sebi v prid. Boj za oblast (za zdravo telo) je v tem primeru še možen. AIDS pa je toliko totalitaren, da je vnaprej obsojen vsak poskus obravnavati ga s tipičnimi postopki medicinske institucije, s katerimi se uspeva pri ostalih bolnikih. Ena temeljnih potez, s katero sodobna diagnostika obleče bolnika v pižamo in ga uvede v svetišče zdravja, je dehistorizacija — z diagnozo je pozabljeno vse, kar se je dogajalo zunaj zidov ordinacije; v prvi vrsti se zbriše vez z življenjskim okoljem bolnika, ki mu je diktiralo način življenja in v veliki meri botrovalo nasprotjem, neusmiljenim pritiskom, nenehni napetosti in preganjavici,.. .in katerega izraz največkrat tudi so simptomi bolezni. Da bi upravičila svoj institucionalni obstoj, mora te simptome osamiti in odpraviti — parcelizacija je druga velika oporna točka oficialne medicine, a AIDSJo elegantno pohodi.
Ljudem je prešlo že v navado, da jih zbližujejo in združujejo prav katastrofe. V svojem fatalističnem poslanstvu zrcali AIDS v sebi tudi upanje v prihodnost — zmaga nad AIDS-om je zmaga nad posameznikom. Z zapopade-njem ene od njegovih temeljnih potreb se dš instituciji možnost orvvellovske manipulacije. Medicina, ki v službi oblasti funkcionira kot kontrola nad posameznikom in se mu obenem daje kot vera, bi si s tem bistveno povečala
bolečine, katere so proizvod vladajoče ideologije, družbe same.
Ob dejstvu, da se z AIDS-om napoveduje možnost, da bomo dočakali čas, ko bo lahko eden izmed grižljajev smrten, kot je danes lahko usoden katerikoli spolni odnos, se sliši citat iz revije Zdravje (januar 1984) cinično: »Izpostavljeno je torej le osebje v oolnišnicah, to pa se bo okužbe ubranilo na enak način, kot se varuje pred serumsko zlatenico.« Enaka po načinu delovanja, se tudi v tem primeru vloga osebja pokrije z osebjem iz političnega vrha. Ob nenehnem ponavljanju izpostavitve in še posebej ob poudarjanju teže odgovornosti, se pustijo voziti v neprebojnih avtomobilih, v privatiziranih letalih, ladjah, vlakih, si pustijo streči v lastni hiši ali pa polagati rože in tepihe pred korake... In ob vsem je še kako jasno, da je izpostavljeno le tisto »drugo njih«, ljudstvo, in to izpostavljeno prav njihovi neusmiljeni manipulatorski moči in pravici diskriminacije. Varujejo jih in malikujejo, to vedo, in vendar hrepenijo po avtoriteti, kot da ne bi Marx že v Kapitalu pisal, da je »ta človek npr. kralj le zato, ker se drugi ljudje obnašajo.
operacijsko področje in se nevarno približala totalitaristični utopiji. Proces, ki pelje k takšni »sintezi«, je proces radikalnega revolucio-niranja same dejanskosti, ki nujno zahteva odkritje »napake« v enem ali drugem polu. AIDS in Medicina danes sploh nista združljiva, pot do »sinteze« je pomembna zgolj zaradi poti, procesa samega. Kolikor se sliši paradoksalno, pa lahko z razkritjem nemoči medicine dobimo več (torej s tem, da izgubljamo tisto neprecenljivo, ki naj bi medicini kar največ pomenilo — človeško življenje): razkritje strukture institucije, ki je daleč prešla svojo zadolžitev in poslanstvo. Razkoli znotraj nje same (dnevno časopisje je nedavno obširno poročalo o tem) so razkoli znotraj družbe, katere izrastek tudi je ideološka oblika medicine. Borba med medicino in AIDS-om je torej analogna nasprotju med ideologijo in posameznikom. S tem, ko AIDS prisiljuje medicino k vdaji, nam je ta prisiljena kazati rentgenski posnetek družbe same. A danes se ekran osvetli šele na smrtni postelji tistega, ki to mora videti — posameznik vidi svojega rablja šele v agoniji. DEJAN PUŠENJAK
UDEJANJANJE HELSINŠKIH DOGOVOROV - EVROPSKA MREŽA ZA DIALOG MED VZHODOM IN ZAHODOM
Evropska mreža za dialog med Vzhodom in Zahodom je bila vzpostavljena med konferenco END (European Nuc-lear Dissarmement) (★2) v Perugii leta 1984, Predstavljala naj bi komunikacijsko zbirališče za stike med prebivalci in skupinami vzhodne in zahodne Evrope. Osnovna dejavnost naj bi bil dialog med prebivalci Evrope — dialog, ki daje možnost spoznavanja; spoznavanje, kj,daje možnost razumevanja; razumevanje, ki daje možnost sodelovanja, zaupanja in podpore. Dialog naj bi predstavljal izmenjavo mnenj in izkušenj, hkrati pa tudi pripeljal
ročju po mnenju avtorjev Memoranduma lahko in morali storiti. Uvod v Memorandum je napisan tako, da lahko služi kot predstavitveni dokument, zato ga objavljamo v celoti.)
Memorandum posameznikom, skupinam in vladam dežel procesa CSCE
Pred enajstimi leti je bil v Helsinkih podpisan sklepni dokument konference o varnosti in sodelovanju v Evropi. Pa vendar dandanes naš kontinent ni prav nič varnejši kot leta 1975 in politika nasprotovanja še vedno ovira in preprečuje sodelovanje. Mnogi
Menimo, da v politiki popuščanja napetosti potrebujemo novo zasnovo, ki naj bi vsebovala naslednje prvine:
— Ljudstvo in vlade vseh dežel procesa CSCE se morajo zavedati svoje lastne odgovornosti za reševanje najbolj perečih problemov našega kontinenta. Evropejci ne bi smeli več pojmovati zagotavljanja rešitev zgolj v luči pogajanj med velesilama in obema blokoma, temveč bi morali poizkusiti, da razvijemo naše lastne pobude, na drugi strani pa okrepiti že obstoječe težnje k raznolikim povezavam med državami tako Vzhoda kot Zahoda.
K
Ф.
mu
\
do skupnih aktivnosti, predvsem ob in zaradi pomanjkanja sodelovanja med mirovnimi skupinami Zahoda in neodvisnimi posamezniki, skupinami in iniciativami Vzhoda.
Prvo delo, ki ga Mreža opravlja praktično od svojega nastanka naprej, je priprava skupnega memoranduma prebivalcev Evrope. Največja vzpodbuda za skupni Memorandum je pravzaprav prišla s strani Čehoslovaške neodvisne iniciative za človekove pravice — skupine Listina 77 (Charta 77). Večina podpisnikov Listine 77 je v začetku leta 1985 posredovala evropskim skupinam pismo »Praški Apel« (*3) in ga naslovila tudi na END konferenco v Amsterdamu (junij 1985). V njem poudarjajo vlogo procesa CSCE pri premostitvi razdeljenosti Evrope. Teze Praškega Apela so vzbudile cel niz polemik, diskusij in izmenjave mnenj tako o pomenu helsinškega procesa kot o problemu delitve obeh Nemčij in ideje o nujnosti razpustitve blokov za neodvisnost držav Evrope. Pokazala se je različnost mnenj in pogledov, predvsem pa različnost logik razmišljanja zahodnjakov in vzhodnjakov. Na podia-gi odprtih vprašanj ob Praškem Apelu, se je porodila ideja o skupnem Momorandumu, ki naj bi se poskusil čim bolj približati SKUPNEMU RAZMIŠLJANJU prebivalcev Vzhoda in Zahoda razdeljene Evrope.
Delo za samo besedilo Memoranduma je potekalo dobro leto dni s sodelovanjem posameznikov in skupin iz večine dežel Evrope, z ljudmi različnih pogledov in pristopov. To je bil proces približevanja med nami, obojestranskega učenja in spoznavanja.
Memorandum ne predstavlja kakega popolnega programa niti skupne strategije. Predstavlja prispevek k vse-evropski diskusiji in nakazuje možne stopnje k bolj razumnemu popuščanju napetosti. Samo besedilo Memoranduma je tako, da se marsikdo z njim ne more v celoti strinjati, strinja pa se morda z vodilno mislijo. Ta vodilna misel naj bi sprožila nov niz diskusij v dialogu med Vzhodom in Zahodom.
(Celotni Memorandum na dvanajstih straneh sledi logiki Helsinške listine, jo komentira in ocenjuje udejanjanje sklepov iz posameznih košaric (varnost, sodelovanje, človekove pravice), hkrati pa tudi predlaga osnovne korake, ki bi jih na posameznem pod-
od ciljev, za katere so se vlade obvezale v Helsinkih, so ostali te mrtve črke na papirju. M/l/tarizaci-ja družbe se nadaljuje. Komunikaciji med Vzhodom in Zahodom stojijo na poti mnoge ovire. Tako Vzhod kot Zahod ustvarjata med prebivalci slike sovražnikov onstran železne zavese in s tem konstituirata grožnje miru. V mnogih deželah procesa CSCE še vedno ne priznavajo osnovnih civilnih in človekovih pravic.
Tisti, ki živimo v razdeljeni Evropi, imamo resničen interes in fundamentatno željo po otipljivem udejanjanju helsinških dogovorov. V predstoječem Memorandumu predstavljamo prebivalci dežel CSCE nekaj svojih osnovnih zamisli in predlogov tako javnosti kot vladnim predstavnikom, ki se bodo srečali na nadaljevanju konference CSCE novembra 1986 na Dunaju. To počnemo kot upravičeni in pravnomočni dejavniki v okviru helsinških sklepov, ki eksplicitno predvidevajo sodelovanje med posamezniki, skupinami in družbami kot pomemben prispevek k uresničevanju ciljev, razglašenih v Helsinkih.
Za nas so »tri košarice« helsinške sklepne listine med seboj odvisne in povezane. Nasprotujemo vsakršnemu poskusu izigravanja miru na račun svobode ali obratno. Trajno popuščanje napetosti ne more biti doseženo za ceno civilnih svoboščin in človekovih, političnih in družbenih pravic. Za mir in varnost, popuščanje napetosti in sodelovanje, osnovne pravice in samoopredelitev ljudi moramo delovati sočasno in povezano. Korak nazaj na kateremkoli izmed navedenih polj sproži negativne posledice na vseh ostalih. Zavedamo se, da helsinški sklepi ne zagotavljajo zadovoljujočih odgovorov na danes najbolj kočljiva in moreča vprašanja, kot so vedno širši razkorak med bogatimi industrializiranimi deželami in deželami Tretjega sveta, neizbežno uničenje naravnih virov in uničevalne posledice nekaterih oblik industrijskih in tehnoloških postopkov. Čeprav ne moremo o teh vprašanjih podrobneje razpravljati, nam vseeno predstavljajo dovoljšno ozadje za razmišljanje in za politično delovanje v okvirih procesa CSCE.
Vse več stikov med neodvisnimi in samostojnimi skupinami in posamezniki na Vzhodu in na Zahodu, s tem pa naše skupne izkušnje v negovanju dialoga od spodaj, so nas v zadnjih letih še močneje prepričale, da je potrebno za poživitev procesa CSCE še več domislic, pobud, predlogov in pritiska prebivalcev in nevladnih organizacij.
— Da bi politika popuščanja napetosti dajala stalne rezultate, mora imeti trdno osnovo ne le na vladnih ravneh, temveč znotraj družb samih. Pristni ljudski (grass roots) stiki in skupne aktivnosti med skupinami in posamezniki preko državnih mej lahko razpuhtijo strukture hladne vojne in pripravijo pogoje za »vroči mir«.
Stabilnost v mednarodnih odnosih prav tako počiva na neodvisnem in demokratičnem razvoju družb. Tak razvoj je resnično ne-obhodno potreben. Na našem kontinentu lahko obvarujemo le demokratičen mir, osnovan na civilnih svoboščinah in družbeni pravičnosti. To je mir, ki ga bodo širokosrčno podpirali in ohranjevali vsi prebivalci Evrope. Po našem mnenju je udejahjanje osnovnih civilnih pravic — kot so svoboda misli in vesti, svoboda zborovanja in združevanja ter svoboda obveščanja — trajni predpogoj:
— za zmoznost družD, da od-
— ustanovitev fonda in administracije (v organizaciji nevladnih organizacij in skupin) za podporo Vzhodno-Zahodnim počitniškim taborom, kjer se bodo združevali ljudje različnih-zanimanj;
— ustanovitev nevladnih nadzornih komisij za analizo dela in napredovanja procesa CSCE in za predložitev praktičnih predlogov (združuje naj mednarodne inštitute za mirovne raziskave itd.).
Evropska varnost
Mir ni le stanje brez vojne; pa tudi merila za nadzor nad orožjem niso dovoljšna. Potrebno je drastično zmanjšanje potenciala orožja. Mnoge vlade zagovarjajo oboroževanje kot sredstvo za vzdrževanje varnosti. Za nas je to neodgovoren argument. Za vzpostavljanje varnosti pojmujemo tudi odstranitev vzrokov za nasilje, kot so različne politične, ekonomske in socialne razmere. Od tu izhaja, da je varnost skupna naloga, kjer morajo vlade in ljudje nastopati kot enakovredni partnerji. Predlagane so naslednje konkretne zadeve:
— umik in odstranitev vseh raket srednjega dometa in vsega jedrskega orožja s kratkim signalnim časom, ki je stacionirano ali usmerjeno na Evropo;
— splošna prepoved vseh poskusov, ki naj bi jo sprejele vse države procesa CSCE;
— PQPOLNA prepoved proizvodnje in razvoja kemičnega in biološkega orožja v svetu;
— ustanavljanje področij brez jedrskega orožja, ne da bi se pri tem povečal arzenal konvencionalnih orožij;
— sporazum med državami procesa CSCE o proporcionalnem zmanjšanju vojaških proračunov. Pridobljeni fond naj bi šel v skupna vlaganja, zlasti za pomoč Tretjemu svetu;
— uradno publiciranje o vojaških proračunih, kompletno in redno informiranje o vseh vojaških načrtih, kot tudi o posamičnih vojaških prispevkih Vzhodnih in Zahodnih držav obema blokoma;
— delovanje (na Vzhodu in Zahodu) proti vsem oblikam notranje militarizacije. Ukinitev vojaškega usposabljanja v šolah in na univerzah kot tudi ukinitev para-vojaškega usposabljanja. Iniciative za mirovno izobrazbo in za neodvisne mirovne inštitute;
— omejitve obvezne vojaške službe na ne več kot leto dni v vseh deželah CSCE;
— prepoznavanje pravice odklanjanja služenja vojaškega roka zaradi ugovora vesti kot osnovne človekove pravice v vseh CSCE deželah; uvajanje vzporednih oblik služenja vojaškega roka v obliki civilne službe.
govarja/o in reagirajo na pomembne teme in izvajajo demokratičen nadzor nad svojimi lastnimi vladami;
— za to, da dobijo na pomenu komunikacije, sodelovanje in ostale oblike izmenjave med Vzhodom in Zahodom;
— za samozaščitno razorože-vanje in neomajen, trajen in demokratičen mir na našem kontinentu.
Poguj za паргеаек na kateremkoli izmed naštetih polj je seveda preprečiti vojno v Evropi. Zavračamo uporabo vojaških in paravojaških sil in dejavnost tajnih služb pri zatiranju družbenih sprememb znotraj posamičnih dežel, kot tudi vsako vmešavanje ali grožnje takega vmešavanja istih sil v notranje zadeve drugih držav. Obenem pa trdno zagovarjamo solidarnost preko mej, obojestransko podporo in sodelovanje med ljudmi in skupinami, ki delujejo za mir, civilne svoboščine, sindikalne pravice, pravičnost družbe, žensko emancipacijo ati za ekološke cilje. V takih aktivnostih vidimo bistvene prispevke k izgradnji miroljubne in demokratične Evrope.
Uvodu v Memorandum sledijo ocene stanja po posameznih segmentih Helsinške listine, ki jih ne bi podrobneje opisoval, na kratko pa bom naštel konkretne predloge:
— svobodna potovanja brez viz med vsemi deželami CSCE in brez potrebe po posebnih dovoljenjih za izstop ali vračanje iz posamezne države. Nobenih omejevanj pri stikih s tujci;
— pravico do gibanja v lastni državi;
— pravico do emigracije v vseh državah, brez izgube premoženja;
— priznavanje obstoja neodvisnih izdajateljskih in uredniških sektorjev;
— nobenih omejitev o transportu knjig, trakov itd. preko mej, če je to osebna lastnina popotnika;
— pravica manjšin do lastnih šol, avtonomnih kulturnih aktivnosti in do adekvatne prisotnosti v vseh javnih pisarnah;
— priznavanje statusov političnih zapornikov za tiste, ki so obsojeni zaradi izražanja svojih civilnih pravic in političnih prepričanj;
— takojšnjo amnestijo za vse politične zapornike, ki v svojih dejanjih niso nikoli uporabljali ali zagovarjali uporabe kakršnekoli oblike nasilja;
Med konkretnimi rešitvami pa so tudi:
— ukinitev vseh vrst cenzure, kjerkoli kakorkoli obstaja, prost dostop do tujih publikacij;
— izmenjava TV- in Radio-pro-gramov, prosta izmenjava publikacij med državami;
— skupni projekti za premostitev slik sovražnikov onkraj mej, ki so še tekom desetletij nanesle v srca in možgane ljudi;
— skupno delo za šolske učbenike;
— pobratenje inštitutov (znanstvenih, kulturnih in prosvetnih) med Vzhodom in Zahodom, kjer naj bi bile neodvisne in nevladne pobude ne le dovoljene, temveč vzpodbujane;
Na kratko so to pobude, ki v Memorandumu pletejo rdečo nit za možnost sodelovanja znotraj evropske civilne družbe, ki ne prizna meja, kot jih pozna, in od Yal-te naprej ohranja politična karta Evrope. Resda Helsinška listina potrjuje Status Quo razmejitve, a ravno dejstvo, da civilna družba ni vezana na meje, obvaruje pred
MIROVNIŠKI JAREK
— ukinitev smrtne kazni v vseh deželah procesa CSCE;
Ekonomsko in ekološko sodelovanje
Očitno je, da nas tako na Vzhodu kot na Zahodu pestijo podobne težave v ekonomskem, še zlasti pa v ekološkem smislu. Kot praktične korake v skupnem delovanju za premostitev teh težav predlagamo:
— ustanovitev fonda CSCE za razvoj programov za izboljšanje ekonomske strukture v industriji, kmetijstvu in transportu v predelih, ki so ekonomsko šibki, ter za programe o ukrepih za varstvo okolja;
— takojšnje vzpostavljanje mednarodnega sodelovanja v smislu varstva okolja, predvsem za dosego drastičnega zmanjšanja lokalnega in prekomejnega onesnaženja zraka in vodovja;
— povečanje sodelovanj med Vzhodom in Zahodom v projektih za pomoč Tretjemu svetu;
— sklic forumov CSCE za ekonomsko sodelovanje in ekološko problematiko, skupaj z vladnimi in neodvisnimi strokovnjaki;
— vzpostavitev stalne neodvisne komisije za nadzor in preverjanje ekološke škode in za svetovanje o ukrepih.
paralizirajočo mislijo o nujnosti spremembe mej za vzpostavitev varnosti v Evropi.
človekove pravice
V vseh deželah procesa CSCE so osnovne politične pravice in civilne svoboščine, kot so svoboda misli in vesti, svoboda zborovanja in druženja ter svoboda obveščanja, zagotovljene z ustavami in so potrjene v helsinških sklepih. Njihovo udejanjanje pa kljub temu pogosto in marsikje izostaja. Nujni in takojšnji ukrepi bi morali zajemati:
Kulturno sodelovanje
Osnovno vodilo sodelovanja je zagotavljanje možnosti avtonomnega kulturnega delovanja v posameznih deželah, iz katerega naj se avtonomno razvijejo tudi oblike sodelovanja znotraj dežel in med njimi.
V konkretnih predlogih Memorandum navaja zlasti potrebe po olajšanju sodelovanja na vseh področjih kulture, po vzpodbujanju mendarodnih kulturnih projektov (film, razstave, kolokviji...), po olajšavah učenja tujih jezikov in po ustanovitvi fonda CSCE za organizacijo takšnih projektov.
Celotno besedilo Memoranduma lahko naročite po pošti ali osebno pri sekciji za kulturo miru pri ŠKUC-u, Kersnikova 4, vsak ponedeljek od 17—20 ure (informalni-ca).
Dobrodošla je vsakršna razprava na to temo, vsakršno mnenje in stališče, ki nam ga lahko na isti naslov in isti način posredujete.
Memorandum je v Jugoslaviji zaenkrat podpisalo 40 oseb:
Draga Ahačič, Milan Apih, Alenka Arko, Ingrid Bakše, Vladimir Dedijer, Mojca Drčar Murko, Pavle Gantar, Zagorka Golubovič, Niko Grafenauer, Vekoslav Grmič, Marko Hren, Spomenka Hribar, Tine Hribar, Drago Jančar, Ivan Jankovič, Janez Janša, Manca Košir, Matevž Krivic, Miran Lesjak, Tomaž Mastnak, Silva Mežna-rič, Rastko Močnik, Zoja Močnik, Mira Oklobdžija, Mladen Petretič, Rudi Rizman, Dimitrij Rupel, Slobodan Samardjič, Božidar Slapšak, Svetlana Slapšak, Lazar Stojanovič, Anton Stres, Alojzij Šuštar, Veno Taufer, Vesna Teržan, Vesna Teršelič, Gregor Tomc, Andrej Ule, Mirjana Ule, Slavoj Žižek.
S podpisi pa bomo nadaljevali po konferenci na Dunaju (prvi teden novembra 1986).
Na Dunaju se bodo prvi teden v novembru, hkrati z vladnimi predstavniki dežel procesa CSCE zbrali tudi členi East West Net-work organizacije — neodvisni posamezniki in skupine iz celotne Evrope. Poleg tiskovne konference 3. novembra 1986, kjer bo Memorandum predstavljen s petimi govorci (Dieter Esche — kon-
Popuščanje napetosti od spodaj
Medsebojnega zaupanja ne morejo vzpostaviti vlade same, temveč ga morajo graditi tudi ljudje sami. Zato kot konkretne stopnje predlagamo:
MAD МАХ KOT ODRAZ1
»ŠELE PRIHODNOST OSMIŠLJA TISTO, KAR JE V ZGODOVINI SPODLETELO, KAR JE POTLAČENO V PERSPEKTIVI TISTE ZGODOVINE, KI JO PIŠEJO ZMAGOVALCI.«
MLADEN DOLAR
Glas, ki nas uvaja v prve kadre filma Cestni bojevnik (Mad Max II), skorajda ponavlja te besede. Po bežečih slikah kataklizme sveta, ki nam je neverjetno blizu in znan, se začenja nov svet in nova zgodovina; z rastjo in razvojem začne pravzaprav resentiment neke dobe, za katero ni (več) bistveno, kdo so zmagovalci in kdo premaganci, kajti kar je izšlo, ni moglo zrasti v nobeni drugi smeri. Vsaka eshatologija spet začne v kozmogoniji; film uporabi zgodbo rojstva iz kaosa in potem ponavlja zgradbo z mitičnimi motivi vse do nove eshatologije, se pravi, ponovi zgradbo mitologije.
Svoj smisel najde prav v tem, da se tudi dš kot mit, da svoje vloge niti najmanj ne prikriva, kaj še, zavestno službi najbolj razvpiti deželi za proizvodnjo mitičnih junakov In nam hkrati z »nič se ne boj, saj je samo film« kaže nujno represivno naravnanost in moč zmagovalcev, ki pišejo zgodovino.
Film se prikaže kot ideologija,
vredna posebne obravnave. Fan-tazmatski značaj celuloida in velikega platna potencira s prikazanim, oboje prihaja pred nas kot eksemplar. Boj. Z drugimi besedami, odnos vsega z vsem zavit v obfedno ponavljanje časa in prostora — nasprotje človekove notranjosti s kaosom zunanjosti, nasprotje mladosti in starosti, oaze in puščave, dneva in noči, vo-
Skupina Vtf.o.r.m.s. bo v petek 28. nobembra 1986 ob 19. uri predstavila v Kinu gledališču svoj novi igrani film »107«, režiserja Uroša Smaska. Film je na letošnjem republiškem festivalu neprofesionalnega filma prejel drugo nagrado v zvrsti igranega filma, prvo nagrado za režijo in kamero ; ter nagrado za najboljšo moško vlogo. Film »107« je bil prvič javno predstavljen v Sloveniji na republiškem festivalu v Zagorju ob Savi in je najnovejši projekt filmske in fotografske skupine VV.o.r.m.s. »107« je celovečerni film.
taktna oseba E-W za Network in predstavnik zelenih v Evropskem Parlamentu, Jiri Pelikan — po rodu Čeh, pisatelj, sicer pa predstavnik Socialistične stranke Italije v Evropskem Parlamentu in urednik revije Listy — revija o Vzhodni Evropi — Rim; Johan-no Strasser — pisatelj in publicist, član programske komisije Nemške SPD stranke; Mint Jan Faber — generalni sekretar IKV
— medcerkveni mirovni svet — Nizozemska; Jan Kavan — direktor Pallas Press-a, češke opozicijske agencije v Londonu) se bodo na Dunaju odvijale še mnoge reči, med njimi tudi:
— mednarodni mirovni tabor »Čamp of Peace, Security and Cooperation — 31, oktober—3. november 1986;
— demonstracija »It is time to take action« — 3. november 1986; — mednarodna plenarna diskusija »Grass Roots Detente«
— 3. november
Opombe
★ 1 CSCE Conference for security and cooperation in Europe, bolj znana kot Helsinški proces (prva konferenca o varnosti in sodelovanju v Evropi — Helsinki 1975, kjer je bila s strani sodelujočih vladnih predstavnikov podpisana famozna Helsinška listina: nadaljevalne konference: Beograd, Madrid:) Novembra 1986 sledi tretja pregledna konferenca na Dunaju.
★ 2 END European Nuclear Disar-mament; Konvencije END so se pričele v letu 1982 (Berlin) in se nadaljevale vsako leto: Bruselj 1983, Perugia 1984, Amsterdam 1985, Paris-Evry 1986; konvencija predstavlja stično točko mirovnih iniciativ praktično iz celega sveta in je prerasla tako pridevnik »European«, kot samostalni »disar-mament«, predvsem pa pridevnik »nuclear«, saj se v zadnjih letih vse bolj ukvarja tudi z vprašanji človekovih pravic, z mirovno vzgojo .. .
★ 3 O Čehoslovaški skupini Listina 77, o Praškem Apelu in o odgovoru Ljubljanske mirovne skupine PPC (people for Peace Culture — ali po domače Sekcije za kulturo miru), glej vir MLADINA; POGLEDI marec 1985.
Marko Hren
EX CATHEDRA
NEMI GLAS
MICHEL CHION:
Bi bil zvočni film manj resničen kot nemi film? V vsakem primeru zadeva ob ločitev glasu in telesa.
Pionirjem nemega filma ne smemo storiti krivice, misleč da se niso zavedali dejstva, da njihovi umetnosti do globalnega, če ne kar popolnega dozdevka realnega, manjka zvok, še posebej PA glas. NE. Ne samo, da nemi film ne prikriva svoje mutavosti, se pravi svoje nezmožnosti dati slišati glas igralcev, marveč je prav to postavil za svoj temelj, tako da je prikazoval ljudi, ki so obilno govorili, pogosto v velikem planu. Torej je gledalec sam dal glas igralcu in molče poslušal te glasove v svoji imaginaciji.
Tako leta 1917 ni šlo toliko za začudenje nad zvokom, združenim s podobo, ki je dal slišati glasove, kot za šok zaradi določenih
nepričakovanih učinkov te rekon-stitucije »vsega« dogajanja, »vse« človeške vidne in slišne osebe. Pokazalo se je, da so to »vse«, to »celost« nekateri želeli, zanjo znova prosili, ker so podlegli šarmu glasov; medtem ko drugi, pogosto bolj umetniški, ljudje z več domišljije, tega niso hoteli. Zakaj?
Zato, so rekli in niso se docela zmotili, ker se z zvočnim filmom ni več dalo sanjati. Dokler se Grete Garbo ni slišalo govoriti, tako dolgo ji je bilo mogoče pripisovati glas, ki ji je čudovito pristajal, saj je bil to sanjani, idealni glas, in hkrati različen za vsakega gledalca. Od trenutka pa, ko ga je bilo mogoče realno slišati, Greta Garbo ni imela več kot en sam, obje-ktiviran, definitiven glas, in ta glas se po mnenju nekaterih ni ujemal z njeno idealno podobo. Bil je preveč obarvan z naglasom, pre-
več materialen, celo preveč moški.
In za to gre pri zvočnem filmu: glas ni bil nikoli definitivno posvojen od filmanega telesa, zvok od podobe, in iz tega zeva — in ne iz nekakšne harmonične koordinacije vizualne in zvočne sledi — film črpa vso svojo magično moč. Tako se je, paradoksalno, nemi film definiral kot parcialni dozde-vek; se pravi, da je očitno prikrajšan za zvok, pustil sanjati o harmonični celosti, o glasovih, ki so se ujemali s telesi; medtem ko je zvočni film brezobzirno razkril, da je celost glasov in teles lahko le neskladen in grotesken kolaž, celo in predvsem, če je realističen. Tako je bil nemi film tisti, ki je bolje govoril o celosti s tem, da jo je prepustil sanjam.
Na vseh ravneh je film umetnost parcialnega videnja, reza, segmentacije, že od svojih začetkov obseden z vprašanjem celosti, z vrtoglavico, z izzivom te celosti;
— izziv, ponuditi totalno podobo realnega; z reliefom, z velikim ekranom, krožnim ali celo sferi-čnim, z zvokom, ki bi prihajal od povsod; vse do projekcije vonjav ali kreacij občutkov v telesu gledalca — izziv, pokazati -vse onstran tabujev, posebno v smeri pornografije in nasilja. Vse to je film že obhodil in se spet znašel na izhodiščni točki. Ce nekdaj kakšne stvari niso pokazali, je bilo to pogosto, tako so rekli, ker je niso mogli. Sedaj je to zato, ker je nočejo: odtenek je pomem ben.
Hkrati pa film ve, da dolguje del svoje moči, del svojega šarma prav ne-celosti, tistemu ne-videti-vsega, ne-pokazati-vse, ne-reči-vsega. In zvočni film je po svojih prvih letih ponovno našel svojo skrivno moč tistega dne, ko je z ločitvijo glasu od podobe, z razdrtjem dozdevka »vsega«, predlagal osebe, ki bi jih slišali, toda ne videli.
Sledeč Andre Bazinu, Pascalu Bonitzerju, Noelu Bu'schu, lahko predlagamo definicijo • filmskega ekrana kot tistega mesta ne-vide-ti-vseqa.
Treba bi bilo tudi povedati, v čem se to parcialno videnje, na katerem deluje film z igro zunanjosti polja, lahko približa ideji vsega, o kateri razpravljamo. Sicer pa, če se ne motim, niti Ba-zin, niti Bonitzer ne govorita o celosti ali o ne-celosti. Govorita o skrivalnici, o zunanjosti polja, o slepem polju.
Toda ostati pri tem, bi v diskusiji te definicije pomenilo pozabiti morda najpomembnejšo besedo: mesto. Kaj je to mesto? Zaradi časa je filmski ekran tako mesto, in kaj ima glas opraviti z njim?
Nedavni film Marguerite Duras, »Atlantski človek«, o tem pove bistveno: Ta film je znan celo tistim, ki ga niso videli, kot skrajni eksperiment s filmom, ker je skozi trideset od petinštiridesetih minut, kolikor traja film, ekran popolnoma črn, medtem ko off glas Marguerite Duras (katere podoba se nikdar ne pokaže), bere zelo lep tekst. Lahko se vprašamo, kakšna je razlika med tem filmom in med difuzijo iz radijskega zvočnika. Ali to razliko ustvari tema v dvorani? Sevda ne;
Razlika je v tem, da ekran, čeprav črn, ostane viden kot mesto projekcije. Sicer pa je črn filmski trak tisti, ki se vrti v projektorju in gledalec ga vidi, ali bolje, vidi to prazno mesto, definirano z okvirom filmskega traku.
Tekst »Atlantskega človeka« referira na morje, na »vse«, in glas Marguerite Duras zavzame neomejeno, absolutno razsežnost, strogo korelativno s tem, kar za gledalca predstavlja mesto
projekcije, prazno in črno, ki vzdržuje nevidni glas. Ustavite projekcijo, toda pustite teči glas, in ne bo več filma, ampak radio, ne bo več neomejenosti, ampak nedoločenost.
Tako med glasom, ki mu pravimo off glas in filmskim ekranom obstaja neke vrste pogodba, neko sodelovanje: off glas, nevidni glas v filmu slovi po svoji vse-vid-nosti, pogosto celo po vse-moči. a je hkrati v vsakem trenutku ta moč lahko preprečena, prekinjena s tem, da se znotraj podobe pojavijo sledi tistega ali tiste, ki govori — in njegov ali njen glas postaneta običajna, brez moči. Moči glasu, ki govori ob neki filmski podobi, izvirajo prav iz odsotnosti telesa, ki oddaja ta glas, v sami podobi. Izvira iz obstoja tega gibljivega okna, ki v vsakem trenutku lahko postavi pod vprašaj svoj lastni status. Ta privilegirana, a hkrati izobčenska situacija off glasu, od koder govori z referenco na »vse«, na absolut, pogosto ne gre brez težnje, da se glas pridruži sliki, da se z njo združi.
To »vse«, za katerega gre, se torej pojavlja kot izgubljena enotnost, kot tista, ki bi rekonstruirala podobo in glas, če bi lahko resnično naredila celoto. Pomembni filmi, ki igrajo na nevidni glas v odnosu do ekrana, kot mesta kjer se ne-vidi-vse, imajo pogosto za svojo temo to nedosegljivo totalizacijo. V filmu »Psycho« Alfreda Hitchcocka, je nemogoče združiti glas nevidne matere z živim telesom, ki ta glas vsebuje in ga lokalizira (mati je mrtva, njeno telo je mumija). V filmu »India Song« Marguerite Duras, je nemogoče zvezati slišani glas oseb s telesi
— fantomi, ki se premikajo po ekranu sem in tja (osebe, ki jih v tem filmu vidimo, nikdar ne odprejo ust, pa vendar je slišati njihove glasove). V filmu »Intendant Sansho« režiserja Mizoguchija, je nemogoče rekonstruirati razklano družino (oče in hči umreta, sin ne najde matere, ki ga kliče s svojim glasom, ker je stara, slepa in pohabljena). V »Testamentu doktorja Mabuseja«, Fritza Langa, je nemogoče razrešiti policijsko uganko glasov, imen in obrazov, ki končno le dovolijo rekon-stitucijo kriminalčeve identitete in jo lokalizirajo (le-ta se predstavlja kot skrit glas, glas za zaveso).
V vseh teh filmih se zdi, kot da glas, ki plava brez vidne pomoči, kliče k združitvi s podobo, da bi se obdal s telesom, ki bi ga sprejelo za svojega. Toda neke vrste nevidno steklo mu to preprečuje. Predstavljamo si, da je to nevidno steklo v katerega udarja glas, isto nezvočno steklo za katerega se je v nemem filmu zdelo, da je umeščeno med dogajanje in gledalcem. In nasprotno temu kar nam je bilo rečeno, zvočni film ni razbil tega stekla — še vedno je tu. Našel je samo sredstvo kako ga obiti z glasom. Celo, če nas glas doseže, iz tega sledi efekt razmika. Ni težko uvideti, kako ima glas osebe, ki jo vidimo govoriti, nekaj več, nekaj preveč. Kajti, če je v filmu glas prišel naknadno, da bi zavzel svoje mesto v umetnosti, katere govorica je bila že konstituirana, vemo, da je v življenju vsakega od nas prav nasprotno: pred sleherno podobo je že bil glas, ki smo se ga naučili lokalizirati, ga udomačiti.
V samem svojem bistvu film označuje to udomačitev, to lokalizacijo, to nebogljeno heterogenost teles in glasov. Tistega stekla, o katerem smo govorili — podobe nemogočega, realnega,
— si film ne izmišlja, temveč le preprosto označi njegovo mesto.
»L'ane« (le magazine freudien) prevod: Leonora Nardoni
TEORIJE
zila in letala, ženske in moškega, živih in mrtvih, nasprotje večnosti in zgodovine, svetega in profanega. Odnos zgodovine do večnosti se zrcali v odnosu profanega do svetla, kjer je prvo zmeraj profit zmagovalca, torej podkleten s to ali ono ideologijo; je zmeraj veličasten zgodovinski dogodek, središčna točka oficialne zgodovine zvezdni utrinek v temi neba, je napor ob podelitvi transhistori-čnega pomena relativno kratki etapi. Prav v tej središčni točki je treba najti tisto, kar sama točka (dogodek) zakriva, ali bolje, prikriva — njen »drugi spol«. Fantazma (spolnega razmerja) se prav skozi to »iskanje« odstira kot družbena fantazma, kot laž harmonične celote. Večnost in zgodovina sta sami mitični kategoriji, postavljeni prav zato, da se kot taki tudi razkrijeta. Njuna razlika je razlika njunih sestavnih delov, profanega kot konstituen-sa zgodovine in svetega kot dolo-
»107 je mnogoplastni pogled v neki svet prisile, ujetnosti in krivde, skozi oči glavnega junaka. Je samotar, psihično občutljiv, zato vse težje prenaša tegobe današnjega sveta. Ker se ga ne da uvrstiti v noben predalček, ga SVET stre.
čitve večnosti. Profano je zmeraj enkraten veliki dogodek, središčna točka. Sveto tega ne pozna, je obnovljivo in kot tako našemu svetu transcendentno in obenem realno, saj se v njem razodeva.
Profano se zmeraj prikaže kot enostavno razumljivo, takorekoč samoumevno. Boj za .model za napredel, razvoj je prav težnja po »konkretnem« času, po zgodovini, ki se formira na središčni točki, okoli katere se dogajanje vrti in zaradi katere dobi to gibanje tudi smisel. Vrednost zgodovini daje stvar, ki je v času Mad Maxa brez vsakršne vrednosti, ki je popolnoma brezsmiselna — bencin. Boj za bencin. To je »točka radikalnega nesmisla, ki podeli smisel vsemu ostalemu«. Teorija odraza doseže kulminaci-
jo, ko a/ omogoči videnje brezsmiselnosti sveta, b/ s svojo pro-fanično funkcijo označi krizo človeka kot religiozno (ali kot zavedanje o odsotnosti smisla) in ko c/ osvetli ideološko naravo smisla (kot središčno točko brez razcepa) s tem, da se vanjo umesti. Mad Max tako prikazuje svet in je svet obenem. Z obrednimi prikazovanji slavljenja moči in pravičnosti, z Maxovo odrešitveno vlogo, s krvavim bojem dobrega in zlega (in nujno zmago prvega), s koncem zgodovine,... in ostalimi mitičnimi motivi je Mad Max prav takšen mit, je brutalno in profano uskladiščenje svetega, z intencijo biti kost za milijonske horde sestradanih in obnemoglih gladiatorjev. S seboj pa. namesto zadovoljitve in ugodja, prinaša
grozljivo vizijo (izkustvo), skrajno nemožnost identifikacije, čeprav je bil film narejen kot idealen kalup za sanje cestnih bojevnikov. Njihovo razočaranje in neugodje je največji domet Mad Maxa, saj se »material zgodovine« prav preko poskusa identifikacije, vživetja prepozna in zave svoje vloge, si s platna stopi nasproti. Film je ideološko producirana njena lastna podoba (edina možna anti-ideološkost). Mad Max se ideologiji dš kot žrtev in kot rabelj hkrati.
V skladu z začetkom (parafraza znanega stavka bi se v tem primeru lahko glasila »kar je, mora biti«) se spet ustavimo prav tam — na začetku. Vselej imamo opraviti le z zmagovalci. Ti bodo, konec koncev, osmišljevali tudi tisto spodletelo; ali drugače povedano, če se bo nekogaršnja »izguba« lahko obrestovala na kontu zmagovalcev, jo bodo ti vzeli za svojo in ji dali smisel in pomen.
DEJAN PUŠENJAK
4
/
Kaj vlada v svetu, ki mu vlada Rihard lil.?
Kako se je lahko v sijajno druščino literarnih junakov prerinil nekak spodrsljaj narave, nekakšen škilavec, pritlikavec, šepavec, grbonosec, suhoro-kec; kreatura, ki mu mati odreka materinstvo in narava vsakršno naravnost; mizerni homunkulus, katerega značajske poteze zaljšajo neukrotljiva, obsesivna žeja po topli krvi, poniglava zavratnost v vseh pogledih, besedah in dejanjih in do norosti prignana lakomnost po oblasti? Njegov status osrednjega junaka tragedije se v osnovnih točkah izmika verifikaciji z Aristotelovo Poetiko kot temeljnim kanonom gledališča najbrže ne samo takratnih časov. Res je, da si lasti nekaj atributov, ki formirajo tragičen značaj; nedvomno je v skladu z izročilom, je umesten, je nujen in logičen, predvsem pa nevprašljivo dosleden s trdovratno preciznostjo razteleševalca. vendar pa ne poseduje edino zveličavnega etičnega predznaka — ni dober, prav tako kot njegova vnanjost ne premore estetskega. Obe zahtevi doživita svoje skrajno nasprotje, postavljeni sta na glavo in isti položaj ustreza tudi glavnemu junaku. Takšen odmik ali morda celo preseganje klasičnih vzorcev tragedije postavlja pred dramatika mnogo še nerešenih, kočljivih problemov. Shakespeare se bo sam še enkrat vrnil k protagonistu Rihardovega tipa, in to v nekoliko ublaženem liku Macbetha.
Temeljno vprašanje, ki se zastavlja ob promoviranju takšnega junaka je: kako razrešiti vse preostro protislovje med svetom in junakom, protislovje, ki ne samo onemogoča njegov triumf, temveč ga ogroža že v njegovem statusu. Kje najti izhod iz tako skrajne etične in estetične diskvalificirnosti protagonista pred normo družbe in narave?
Zdi se, da je odrešitev negativnega, na glavo postavljenega junaka možna le v posebnem tipu sveta in se udejanja le v totalnem preobratu vsakršnih vrednot, v nerazberljivem vrtincu meril in norm, kjer etično in estetsko služita le poljubni igri moči in česar formula se glasi:
Fair is foui, and foul is fair
(Lepo je zlo in zlo lepo)
(Macbeth, I, 1)
Rihard pazljivo seje zlo, materinsko neguje razkol in njegov sad je v ekstreme spervertiran svet, svet iz tira. Njegovi zvesti pomočniki so laž, intriga, zarota, umor, stopnice njegovega prevrednotenja pa: zastrupitev resnice z lažjo, zaupanja s sumom in prevaro; spečanje lepote z gnusom, kreposti z grehom, ljubezni s smrtnim so-• vraštvom; nagrada za čast in poštenje
— obtožba, umor; plačilo za zvestobo
— smrt.
Izrazito reprezentativen je akt inavguracije pred boga in moči boječim ljudstvom. Igra lažnega videza in potvorjenih vrednot se razkrije kot primarno orodje politike za njene rituale in proizvodnjo idealov. Na odru se odvija igra v igri; nekakšna politična enodejanka za najširše množice. Rihard je sijajen režiser in bleščeč glumač. Glavna vloga je zaupana krščanstvu, ki vre Rihardu skozi polbožja usta. Religija je bila tisti hip pač najprikladnejši paravan za krvavo politično moč. Državniški obred kot ideološka perverzija par exellence.
In še en postanek na Rihardovi kr-vovomračni poti je vreden posebne pozornosti. To je njegova osvojitev in podjarmljenje Lepote, z veščo strategijo demagogije. V njeno solzno lice vrže krivdo za zločine, obtoži jo kot vzrok in cilj, inspiracijo svojih dejanj. Lady Anne se zlomi in vda, lepota speča z gnusom. Vendar je glavni in mnogo kapitalnejši krivec drugje. Rihard ga razkrinka pravzaprav že v predstavitvenem, uvodnem monologu, ko obsodi naravo, da ga je nepravično ogoljufala v svoji igri ustvarjanja. Krivec je torej sam Riharodv pravzrok, kriv je Stvarnik v vsej svoji brezbrižni omni-potenci. Rihard zato mora, če noče, da bo njegova eksistenca zasmejana ali celo vprašljiva, vzdigniti upor zoper njegov red, zoper njegovo brezprizi-vno samopašnost. To pa pomeni ugasniti sonce, ker ga kaže skažene-ga. se pravi dokončno izriniti Boga in začrtati svet na novo, po sebi lastnih merilih, brez odvečnih okraskov etike in estetike. Rihard ne more biti človek, zato bi rad postal Bog V njegovem svetu ne kraljuje božja previdnost
temveč gola sila, orožje, politika; njihovo centralno gibalo pa je seveda neizčrpna volja do moči. Njeno bistvo, ki se razkrije v Rihardovi porazu zapisani divji bitki s svetom, je slepo samouničenje.
Vprašanje je. ali je na tej točki naš na glavo postavljen negativni junak le dosegel tisto tragično razsežnost, ki naj pripomore do njegove polne veljave. Ali so njegovi s smrtjo ožigosani titanski poskusi dviga nad svet in Boga vzvišen heroizem ali zločin nad družbo in naravo? Dokončen odgovor na zastavljen problem možnosti konstituiranja tragičnega značaja brez etične komponente bi bil najverjetneje le v škodo delu velikega dramatika, posebej še če stanje spervertiranih, kupljivih vrednot (ki je pravzaprav konstanta Shakespeare-ovega gledališča), nejasne in izmenljive vloge dobrega in
zla posplošimo na celotno realnost Tak etičen relativizem uvaja tragično kot problematičen, relativen pojem.
Postavitev Riharda III. (v okviru ljubljanskega Shakespeare Festa) v magično izpeljani režiji Ljubiše Rističa je temeljila na tim. dramaturgiji postaj. Takšna gledališka tehnika je izročilo že srednjeveških cerkvenih iger, ki so imele nekaj vpliva tudi na samega Sha-kespearea, vendar je tokrat zastavljena tako, da ruši mejo med odrom in publiko in gledalca spreminja v direktnega spremljevalca Rihardovega pohoda. Takšen prijem je zahteval skrčenje teksta na komaj petino. Prizorišče je postavljeno na ulico ob Cankarjevem domu v dolžini kakšnih sto korakov. Scenerije ni. V krvavem soju ba-kelj nemih rabljev stopa procesija zlega osvajalca. Vzdignjen na dva čevlja visokih koturnih se premika počasi, okorno, kakor da bi brodil po gosti krvi. Na svoji uro in sto korakov dolgi poti bodo njegove postaje le sejanje smrti, groze in sprejemanje temnih prekletstev svojih žrtev.
V bogati režijski zasnovi se zdita posebej pomenljiva dva momenta, ki vključujeta tudi poseg v že na petino sčrtan tekst. Prvi je nekoliko podaljšan poziv zvestega Buckinghama ljudstvu k pozdravu sveže ustoličenemu Rihardu. Nam, ljudstvu, se razkrije naša lastna funkcija v predstavi. Nismo le tisti, ki jo s svojimi očmi in ušesi omogočamo, temveč postajamo njen fizični del. Smo del Rihardove morilske procesije, mi jo vzpostavljamo, ko ga ubogljivo spremljamo, kadar hodi in se ponižno ustavimo, ko spregovori. Smo nebogljeni, izrabljeni objekt gledališke in (samo v predstavi) politične manipulacije.
Drug moment je prosluli Rihardov vzklik: kraljestvo za konja, ki so v tekstu njegove zadnje besede, Ristič pa ga uvaja še na dveh mestih v igri. Z njim vriše v značaj junaka črto hrepenenja, željo po vzvišenem in nedotakljivem, ki je v grobih potezah Shake-speare-ovega blasfemičnega Riharda mnogo šibkeje nakazana. Vendar pa Ristič ne ostaja samo pri poudarjanju te razsežnosti, temveč stopi še za korak dlje. V, finalu predstave ob zame njavi oblejti z Richmondom, katera ne napove duje kakšnih bistvenih sprememb; Rlihmond se odpravlja na pot «d tam kbt Rihard; vse se začenja znova; še en stadij pač v nihajočih prehodih oblasti, katerih konstanta politične moči je vselej enaka; pa Ristič svojega junaka čudežno odreši iz ponavljajočega se rituala manipulacije in nasilja. Rihard doseže objekt svojega resničnega stremljenja; z belim konjem zapušča prizorišče in preko pozabljenih žrtev in kletev stopi očiščen, celo tragičen v območje poslednjih ciljev in s tem, po Rističu, v območje tragičnega junaka
Andrej Kolarič
13
Škabar Rudi
Ankaran Jadranska cesta
Studenski center Ljubljana
Ankaran,ll# 7•1986
lKer etanujea v neposredni bližini Y»šeg« počitniškega doma v I Ankaranu,mahtevam,da ukinete preglaeno glazbo.kl doni T poznih 1 nočnih urah iz vaših zvočnikov.
I Nemogoče Je zame,mojo družino ln male vnuke kateri so pri meni I radi bolezni moje hčerke,spati.
I Ako ee Btvar ne uredi eem primoram Btvar predati odgovornim
I organo«»	I
Tu nisem prizadet samo Jaz.ampak cela okolic, z domačini ln turisti.
DOKUMENTI ZA MARIBOR A. D.
vsaj 1988
TUDI SLOMŠEK JE BIL PRIJATELJ MLADINE
«Prosim vas, častiti srenjski predstojniki, odborni in priseženi možje, ne trpite po vaših soseskah ponočnega vrišča in vlaču-ganja in dajte jim strah, ki vam ponoči nepokoj delajo, da vaša srenja in okolica poštenja ne izgubi; na vašem poštenju veliko leži.« (A. M. Slomšek)
Tako je leta 1862 štajerski duhovnik, vzgojitelj in šolnik Anton Martin Slomšek v svojem poslednjem pastirskem pismu o postu dodal še nekaj misli o ponočevanju mladine, kajti grdo ponočevanje je, kot nas uči veliki Vzgojitelj, »črna tema in košata mati vseh hudobij,- hudobija pa se, kot je znano, še prav posebej drži mladih ljudi. Pri Slomšku gre torej za tisto brutalno enostavno teoretsko pozicijo, ki določeni družbeni skupini ne dopušča biti niti amorfna masa niti tabula rasa, čeprav bi bila že ta pozicija dovolj zaskrbljujoča. Slomšek jemlje mladino za tako družbeno skupino, ki jo že a priori obvladujejo mračne sile, katere mora pošteno budno oko vsakega »priseženega srenjskega moža in žene nepre-
Ko je, pogojno rečeno, civilna družba zaustavila državno represijo proti alternativni sceni, je bila nadaljnja represija preložena na civilno družbo; špopad med civilno družbo in državo je bil premeščen v (civilno) družbo, ponotranjen; civilna družba je represijo kot svojo usodo, vzela v svoje roke; poslej družba (civilna družba) sama obračunava s svojimi demokratičnimi potenciali (Tomaž Mastnak na letošnjem novorockovskem simpoziju »Realni prostori drugačnosti«)
Dosje zaprtih mladinskih prostorov bi lahko sestavili v zelo kratkem času. Stara zgodba se po že utečenem scenariju ponavlja iz dneva v dan, iz leta v leto, iz kraja v kraj. Sklep je znan že na začetku, v trenutku, ko tisto »prvo«, primarno, dominantno sproži iniciativo za izrinjenje »tistega drugega« (alternative)
Študentski tabor Ankaran (ŠTA) je s svojim ustaljenim programom vse do letošnjega poletja predstavljal majhen paradiž, ne za študente, ampak za upokojence, otroke in prehodne obiskovalce Junija letos se je pod okriljem Študentskega centra Ljubljana, ki je lastnik ŠTA, oblikoval iniciativni odbor, ki je, če sodimo po reakcijah mladine, pripravil na njeno kožo pisan program. Program »Ankaran Kunst 86« je zajemal video spote, disco RŠ, gledališke predstave in koncerte. Študentski center kot naročnik in IO kot izvajalec sta podpisala pogodbo, po kateri je ŠTA menjal imidž 1. jul. 1986. Z zapleti se je začelo ...
Upravnik in osebje ŠTA, navajeni na mirno upokojensko turistično poletje, niso pričakovali takšnega preobrata, še posebej ne zato, ker upravnik ni bil seznanjen z vsebino pogodbe. Po besedah predstavnika 10 se razmere med poletjem niso izboljšale: prepovedano je bilo lepljenje plakatov, skoraj onemogočena uporaba kombija, limitirana je bila uporaba telefona. Pričele so dospevati pritožbe okoličanov in gostov, ki so protestirali proti prehrupni, neokusni in neprimerni glasbi.
Sodu je izbil dno koncert Pomaranče, ki se ga je udeležila tudi mladina z nevsakdanjim imidžem. Pogoji ža prekinitev pogodbe so dozoreli. Projekt naj bi po uradni verziji propadel zaradi neekonomskega poslovanja. Komentar k temu si preberi na začetku!
Simona Fajfar
KHAjzva« skupsdst
ANKABAH
Štev. 42/86.
Dne 14.7.1986.
ŠTUDENTSKI CENTEB LJUBLJANA
Cesta 27.Aprila 51.
Predmet: pritožbe krajanov toper glasbeni program v štndentakem dom, | v Ankaranu.
A c a Vraianl Dritožujejo nad glasbenim programom, Obveščamo vas, A ee kraj p ± ti	odbora	ra	poživitev glasbe.
katerega Uvajata v imena ^=““^аћп JoSko, ki ata . vami skl« lia	turistifino sezono, katero Je podpisal v
i moltrinv Vovk Milan in tov.saražln Јозко, m dejavnosti tov. vovjk	_ 8ezono, katero je podpisal v
nile pogodbo za 1®*°*?^. omenjena člana tkz.Iniciativnega odbo imenu ZKEO tov. 'Jamnik LoJze,	J	izvajanje tega program
pa eta tudi poskrbela za izdajo oovoienja za ^	^	pre(JvaJ
pri Občinskem komiteju za notranje zad	P	20-01.Glasbeni
nje video filmov, glasb.e od 20-» ur. lnjue	pregl6sen	u BOt
program po našem mnenju nin	Valdoltra, program traja predolgo
tudi pacijente Ortopedske bolnice Valdoltra, brogr
Je^reb^UbolJžeti^slcer bolJe* ТЛ SŽeeŠanJo ne nadaljujejo.	'
a Predsednik sveta:
...	\	Pucer/	Angel
>"6,) .
V' 7 *v
V vednost:
L./ Obč.sekret.za KZ koper 2./ Oddelek milice ikofije
7штрЉа	»/ilst
ctv-c	.
it fiivdC'	Д*"	/y\
-fiu. tO c-tu* .
~Y&xlo- Ns [ Ц)Ir- QJD c/c	ХјалЈлс-ј' A.
UT". I/	/M	/KL	O*U'~x(L^~	>
t UtA. tr	/Vat	f	tlyxc-/r	A—
•	"/a	eUntur	O.U
^Дс/iC Ахг-сХ-,' ^ ivSnAvt\.	X. rti Jtc h-i.') tHX<X\ -^-v
.1^	a~U-CW*- /УмЛСиПК ■( 7	1/f-« UVL /U-
Cic->U-yt^. u, n^A.	,	/t-гсtnc oU-L-lcl l
pfc. Лк«ј Ati.« fUažhuJž /vivv esiVKk ,	<•■
ОП i.	.
I//tLbitCz	tt-auO-.	C	t I v	^	1.	.
tu.	Zi	, nh-t-U- /tntVarC-
.7/ lz /U-\
Ir'
nehoma motriti in jih tudi s šibo in zapiranjem v kamro krotiti. V tem značilnem slovanskem kulturnem konceptu »mladi rod« ni nekaj, kar bi moglo obstajati samo za sebe; obstajati kot enakovreden družbeni segment s svojo lastno ideologijo, ki lahko vstopa z ideologijami drugih družbenih skupin v indiferenten, konflikten ali pa tudi kooperativen odnos. Zlasti pa ni nekaj, kar bi moglo in smelo živeti svoj način življenja, ker je edino pravilen in Bogu všečen samo en življenjski slog. Ta je pa že ustvarjen in preizkušen. Mladost je torej mogoča samo kot popolna asimilacija ali pa ekskomunika-cija. Mogoča je samo tako, da se ji postopoma in mukoma nadeva atribute odraslosti. V nasprotnem primeru zanamci niso več »naši zlati in pridni otroci«, ampak »naša pokora, naš greh, naši problemi, naša zavedena in pokvarjena mladina.«
Po 124. letih se je zgoraj omenjeno Slomškovo prošnjo upoštevalo v Mariboru pri ustanavljanju Doma ustvarjalnosti. Upoštevalo se jo je najprej tako, da se je dotrajano posebno osnovno šolo Gustava Šiliha mladini namenilo. Mladini pa se jo je namenilo ne le zato, da bo v njej samo ustvarjal, ampak tudi zato, »da ne bo postopala in kradla naokrog.« (s 1. seje Programskega sveta, 8.
9.	1986). Dan ne bi materializirala svojih hudobnih idej in ogrožala reda in miru željnih meščanov. Hiše pa se mladini oziroma njenim predstavnikom (ZSMS) zaradi v mladih ljudeh imanentno vsebovane hudobije ni tudi dalo. Dalo se jo je »prijateljim mladine«1, ki bodo iz svojih vrst podarili mariborski mladeži tudi ravno pravšnjega upravnika/upravnico. Povsem jasno je namreč, da razcvet mladinske ustvarjalnosti brez upravnika ni mogoč, saj nas že rajnki Slomšek uči, na čigavem poštenju leži. Vsled tega je heretična vsaka misel, da bi mladi skupaj s hišnikom in čistilkami hišo iti same sebe in svojo ustvarjanje lahko upravljali sami, če si že morajo znati denar za svoje dejavnosti najti sami(?l). Dalje se je Slomška upoštevalo tako, da se je že prej, preden je prag hiše ustvarjalnosti prestopil sploh kak ustvarjalni mladec, v hiši določil red, kajti ustvarjalnost tudi brez reda ni mogoča. In ker je po Slomšku potrebno mladino vzgajati v duhu skromnosti in ponižnosti, v bivši osnovni šoli za zdaj ni čisto nič drugega kot table, mize in stoli ter poleg elektrike nekaj kilogramov premoga za prihajajočo zimo.’ Potrebni denar za opremo, ki bo določene oblike ustvarjanja šele omogočala, si morajo zainteresirani nosilci programov izboriti sami kjer in kakor vejo in znajo, kar pomeni da bo upravnik v hiši opravljal le funkcijo moralnega integratorja. Vsebino te finančne določbe nam dovolj zgovorno pojasnjuje tehnično razsulo Radia Študent in zaprtje Kapelice na ljubljanski Kersnikovi 4.
Glede na to, da so samo mladinci na pravem koncu* zapopadli izhodiščno idejo Doma ustvarjal-
ŠTAFETNE NOGE SO ŠE ZMERAJ KRIVE
O PETICIJI O KAVI IN ŠE O ČEM
Zdi se, da se je celo vodstvo ZSMS zavedlo, da je bilo sprenevedanja dovolj. Ocena septembrskega Mladinskega festivala v Novi Gorici (na festivalu se je razpravljalo tudi o štafeti, glej 1. številko KATEDRE) je bila točka dnevnega reda, ki je predsedstvu RK ZSMS omogočila, da je brez neprijetnih ideološko-političnih uvertur presedlalo na vprašanje bodočnosti Štafete mladosti. Da se je zdajšnja kadrovska zasedba v četrtem nadstropju Dalmatinove 4 znašla na Rodosu, na katerem bo morala tudi skakati, je postalo jasno že na zveznem mladinskem kongresu. Tako lebdi hamletovsko vprašanje: »Štafeto, ki tokrat mašira na pot iz Slovenije, organizirati ali ne« ^e nekaj mesecev nad pisarnami avant-
garde slovenske mladine. Najbrž moramo prav v dejstvu, da poskakovanje fizično izčrpava iskati razlog za to, da je prišla štafeta na dnevni red sej predsedstva šele 31. oktobra. Za razpravo je mladincem tako ostalo samo še borih 14 do 21 dni Produkt teoretske refleksije, pripravljene nalašč za sejo predsedstva republiške mladine, je bi predlagani koncept, po katerem je treba »agit-propovski značaj štafete prignati do vrhunca, to je do lastne izpopolnitve in s tem še sprevrnitve, kjer se skozi formo štafete manifestira že vsebina delovanja ZSMS in je forma pač del vsebine, to je sa-morazcepljenost same vsebine,« V nasprotju s siceršnjo molčečnostjo članov predsedstva, se je razprava
o konceptu absurda štafete toliko bolj razvila v novinarski loži. Ostra peresa največjih, slovenskih dnevnikov (in še nekaterih drugih časopisov!) so v svoji srenji raztresala kup predlogov o tem, kako narediti štafeto in praznovanje Dneva mladosti čim bolj absurdno, vendar pa mi novinarska etika ne dovoljuje, da bi s predlogi seznanil tudi javnost. O tem, kako neprijetno breme predstavlja štafeta za mladinsko vodstvo, priča tudi vprašanje Duška Kosa. Le-ta je namreč vprašal vse prisotne in sebe, ali bi bila katera druga republiška konferenca mladine v Jugoslaviji pripravljena ^prevzeti organizacijo odhoda štafete, če bi ji jo slovenska mladina odstopila. Prisotni in Kos sam so se strinjali v tem, da bi ostale republiške konference najbrž zgrabile priložnost z odprtimi rokami. Val olajšanja je zaustavila moreča konstatacija Toneta Anderliča — Nietzscheja, da bi »to (odstop od organizacije štafete, op. M. L.) pomenilo odrekanje koncepciji ZSMJ. ZSMJ pa je za to nerazpoložena«.
Ne glede na to, da se je kar nekaj prisotnih navduševalo nad »koncepcijo absurda«, pa nihče (razen novinarjev) ni imel predlogov o tem, kako to koncepcijo tudi proizvesti. Predsedstvo RK ZSMS tako ni prišlo dalje od stavka, zapisanega v gradivu za sejo »Štafeta naj ostane na kraju odhoda vse do trenutka, ko se jo preda hrvaškim mladincem.«
Tako je dejal Tone Anderlič — Nietzsche na seji predsedstva: »Brez močne in samostojne Slovenije (predah!), ni rešitve za jugoslovansko skupnost in brez obstoja jugoslovanske skupnosti ni možna močna Slovenija!« Ker so novinarji drugi del stavka slabo slišali, si niso bili enotni, ali je T. A. — N. v tem delu stavka uporabil pridevnik »samostojna«.
Seja, o kateri govorimo, bi bila najbrž pravi kraj za to, da bi predsedstvo končno odgovorilo na vprašanje, postavljeno že na zveznem mladinskem kongresu. Niti 31. oktobra ni tisti mladinski delegat, ki se je v Beogradu vprašal, ali stališča iz peticije proti štafeti in obstoječemu načinu praznovanja Dneva mladosti predstavljajo tudi stališča RK ZSMS, dobil eksplicitnega odgovora. Če bi sodili po razpravi na predsedstvu, bi morali odgovoriti pritrdilno, vprašanje pa je, ali je vodstvo slovenske mladine resnično zmožno prignati varianto absurda do smiselnega vrhunca. Ali se ne bodo orgije ob »materializirani ideologiji« zaradi pritiskov in morebitne nesposobnosti organizatorjev sprevrgle v bledo kopijo »množične telovadbe na stadionu JLA«? V tem primeru bi se morala ZSMS odreči skakanju po Rodosu še na mnogih drugih področjih. Predpostavljam, da se tega zaveda tudi vodstvo slovenske mladine.
M L.
nosti in edini sami napisali svoj program dejavriosti v kletnih prostorih hiše, so vrli srenjski možje in žene v svojem razpravljanju nujno prišli do vprašanja, kaj naj bi v hiši počeli vsi drugi, pionirji in cicibani, zakaj na neki način je vendarle potrebno zaščititi zveneče hišno ime (sicer se bo po Mariboru še bolj glasno šušljalo, da so »prijatelji mladine« pod pretvezo mladinske ustvarjalnosti reševali samo svoje prostorske in še kakšne težave). In ko se je izkazalo, da jim ni povsem jasno, kaj ustvarjalnost sploh je, so vprašanje razširili v enem samem nonšalantnem zamahu tako, da so določili, da bodo otroci počenjali v hiši tisto, kar sicer počno že v krožkih po osnovnih šolah, le da bo tu vse skupaj ponovljeno na višji ravni (če in ko bo za to denar )s. Ker pa bi take vrste ustvarjalnost osnovnošolcev samih kljub vsemu utegnila ne zanimati. bodo ob »pričetku ustvarjalnosti v domu ustvarjalnosti« učiteljem po osnovnih šolah poslali okrožnico, »naj sprejmejo dom kot svoj in pošljejo vanj svoje učence«, ki se »morajo naučiti hoditi v ta dom!« (s sestanka 8.
10.	1986)
Ubogi otroci!
»NIKAR NAM NE LAJAJTE VEČ O TEM, DA SMO NEKOMU ZANAMCI. Ml SMO ENAKOVREDNI LJUDJE.«
(Peter Handke)
Že to, da je prvega oktobra prevzela Dom ustvarjalnosti v svoje roke Mestna zveza prijateljev mladine in ne morda Mestna konferenca mladine, utegne usodno vplivati na razmah mladinske ustvarjalnosti v bivši posebni osnovni šoli Gustava Šiliha.
Namenoma sem uporabila izraz »posebna šola« zato, da bi podčrtala misel o tem, da bi to sicer že staro poslopje vendarle moralo ostati pribežališče posebnih, nekonvencionalnih mladih, ki jih prav potreba po ustvarjnaju umešča v polje drugačnih ljudi. Toda sodeč po poslednji seji »Iniciativnega odbora za ustanovitev Doma ustvarjalnosti« (26.	9.
1986), kjer je že dokaj postaran »prijatelj mladine« neprestano poudarjal potrebo ne samo po »obstoju in spoštovanju hišnega reda«, ampak tudi »usmerjene in vodene ustvarjalnosti«, bo v domu poleg cele vrste pisarn — prijatelji mladine bodo imeli celo »sobo za shranjevanje pionirskih simbolov« (?!)' — mogla v tej hiši najti svoj prostor le vladajoča kultura, ne pa tudi razvijajoča se mariborska subkultura, ki se je prav zaradi mestne duhovne ozkosti že tako naselila v bujnem okrilju gozdov na slovensko-avstrijski meji med robatimi kmeti na Tratah. Če programski svet, ki bo odslej nadaljeval delo »iniciativnega odbora« v poslopju ne bo izsilil določenih prostorsko-soci-alnih sprememb, takšno konkretno nastajanje Doma ustvarjalnosti pomeni grobo revizijo odlične začetne pobude o namenskosti »doma«, ki sicer lahko kaj hitro postane le civilna inačica mariborskega Doma političnih organizacij.
Pogoj vsake ustvarjalnosti je avtonomija prostora in časa. Je svoboda, kot je na žalost že priletnega »prijatelja mladine« moral opozoriti eden od navzočih mladincev. Toda »prijatelj mladine« si svobodo brez gospostva — brez vnaprejšnjega hišnega reda, brez usmerjane ustvarjalnosti in brez upravnika, »ki ne bo v hišo puščal vsakogar« — lahko predstavlja le kot kaotično in etablirani red in mir ogrožujočo anarhijo, ki jo je treba onemogočiti že takoj na začetku. Ki jo je treba v kali zatreti, ko bi rekli muzikanti z imenom Center za dehumanizacijo. Če to-
vrstno onemogočanje pomeni tudi grožnjo vsem tistim, ki nameravajo v kletnih prostorih imeti svoje glasbene vaje (CDZ, Masakri in še kdo) pa polagam v premislek vsem tistim, ki imajo v državi Maribor karkoli opraviti z mladinsko ustvarjalnostjo. Tudi vsem tistim, ki so se v taisti državi prvega oktobra spraševali, kdo in kaj vse bi utegnilo »stati« za takšnim in temu podobnim pisanjem o domu.
Za tem pisanjem stoji groza. Groza misli na to, kako malo (mladim) ljudem se dopušča biti član te družbe v bistvenem pomenu njenih soustvarjalcev. Groza misli na to, da se jih namesto tega s takimi dušebrižniškimi zankami kot postaja Dom ustvarjalnosti raje uči jemati družbo kot že enkrat za vselej ustvarjeno mašinerijo institucij in oblasti, v kateri posameznik s svojim glasom in svojim dejanjem nima kaj iskati. Takšno učenje je nevarno zato, ker je njegova nujna posledica ta, da »družbo« ustvarja le nekaj ljudi, ki imajo potem moč nad vsemi drugimi.
Dragica Korade
Opombe:
1 »Iniciativni odbor se je opredelil, da je potrebno zgradbo DUMM (Dom ustvarjalnosti mariborske mladine) prepustiti v upravljanje za to še danes strokovno in kadrovsko najbolj usposobljenemu upravljalcu (ZPM), vsekakor pa sam DUMM sme prerasti v institucijo, ki bi samo prevzemala oziroma podvajala tiste programe in dejavnosti, kijih danes že opravljajo, ampak se morajo izčrpati programi po posameznih področjih na višjem kvalitetnem nivoju. IUstanovitev Doma ustvarjalnosti mladih v Mariboru, 17. 9. 1986)
2 Obstoječa oprema je ostala v prostorih OŠ Gustava Šiliha tako, da so vsi protori opremljeni (stoli, mize, table, omare in tehnične delavnice). Prav tam
3 Osnovni pogoj, da bomo v Mariboru sploh resno govorili o mladinski kulturi je zagotovitev minimalnih pogojev za nastajanje takšne kulture. Minimalni pogoji pa so primerni prostori, v katerih bomo lahko organizirali produkcijo mladinske kulture. Šele takrat, ki bomo zagotovili primerne produkcijske pogoje za nastajanje mladinske kulture, bo možna tudi polna afirmacija MKC v mestnem in širšem prostoru. Brez produkcije lastne, tukajšnje kulture je organizem MKC okrnjen, mislimo celo, da je tudi vprašljiv smisel njegovega osbstoja. Brez lastne produkcije tudi ni lastne kon-sumpcije. (MKC: Predvideva namembnost dodatnih prostorov MKC 14. 5. 1986)
4 Z ustanovitvijo takšnega doma bi v Mariboru izpolnili velik dolg do vseh mladih, saj bi v njem lahko zadovoljevali svoje najširše interese in potrebe po ustvarjanju.. . Osnova za delovanje Doma ustvarjalnosti v Mariboru je vsebina, ki je opredeljena tako, da bo Dom ustvarjalnosti mladih stičišče in hkrati tudi žarišče ustvarjalnih dejavnosti čim širšega kroga cicibanov, pionirjev in mladincev, prav tako pa mora biti izvor pobud, spodbujanja in strokovnega usmerjanja ter pomoči za širjenje takšnih in podobnih dejavnosti v vseh okoljih kjer ti živijo, se zbirajo in delajo. (MK SZDL: Ustanovitev Doma ustvarjalnosti, 17. 9. 1986)
5 Zveza prijateljev mladine je vsled nejasnega koncepta »ustvarjalnosti« v Dom prenesla kar svoj siceršnji celotni program. Tukaj zaradi njegove dolžine (15 listov) navajamo le najbolj pikantne ustvarjalne cicibanske in pionirske dejavnosti:
8. TITO-REVOLUCIJA-MIR udeležba pionirjev na občinskem, regijskem, republiškem in zveznem tekmovanju
9. Pridobivanje znakov partizanskih enot
12. Štafeta mladosti
15. Sprejem v Zvezo pionirjev Jugoslavije
16. Priprave pionirjev na sprejem v ZSMS
17. Vključevanje pionirjev v praznovanje pomembnih obletnic
18. Komemoracija ob Dnevu mrtvih
19. Praznovanje dneva oboroženih
sil
Itd..
(MZPM: Programi dejavnosti v Domu ustvarjalnosti mladih, 20. 6. 1986)
6 Medtem ko MK ZSMS naproša samo za kletne prostore, kjer bi uredili glasbeno-scensko delavnico, so potrebe MZPM in Delavske univerze ne samo velike, ampak za Dom ustvarjalnosti tudi norčave:
DELAVSKA UNIVERZA
tuji jeziki likovna delavnica računalniška delavnica glasbena soba plesna delavnica hortikulturna delavnica delavnica za ročna dela video delavnica
ZVEZA PRIJATELJEV MLADINE
pisarna sekretarja sprejemna pisarna sekretar pionirske organizacije in računovodja ZPM koordinator dejavnosti DUM pisarna poslovodje rekreacijske dejavnosti arhiv ZPM
konferenčna soba — zbornica pionirska soba
soba za predšolsko vzgojo in aktivi 'vzgojiteljev
prostor za shranjevanje pionirskih simbolov
ESPERANTSKO DRUŠTVO
KNJIŽNICA IN ORGANIZACIJA DELA
Udeleženci simpozija »Socializem in represija« so se oo predloženi peticiji, ki jo objavljamo na naslovnici, spraševali, ali je oblast ne bo ignorirala tako kot vse ostale peticije. Da je usoda peticij odvisna predvsem od tenkočutnosti oblasti, je dokazal primer s seje predsedstva RK ZSMS. Ker po poldrugi uri trajajočem sejanju kava že ni prišla na mize, so novinarji sestavili peticijo z zahtevo po skodelici kave. Vestnim zgodovinarjem peticijskega gibanja ponudimo naslednje podatke: peticija, ki jo je sestavila novinarka M. H., je bila naslovljena na sekretarja RK ZSMS, Danijela Božiča, podpisalo pa jo je okrog 100 tam prisotnih novinarjev in članov predsedstva. Sekretar je takoj po tem, ko je peticija priromala do njega, osebno interveniral v bližnjem bifeju. Ko so se skodelice kave končno pojavile, je Danijel Božič izjavil: »peticija ni bila odločujoča. Politika je tokrat reagirala že pred peticijo.« Drži! Tako je bilo tudi 28. oktobra v Beogradu.
POKLICNIM BRALCEM IN BRALCEM PO DOLŽNOSTI V OBVESTILO IN RAZMISLEK
ZAPISNIK
1. seje časopisnega sveta študentskega časopisa Katedra, ki je bila 15. 10. 1986 ob 17.00 uri v prostorih UK ZSMS.
Prisotni: dr. Ljerka Godicl, dr. Vlado Sruk, France Forstnerič, Branko Gregano-vič, Miran Lesjak, Milan Kuhta, Dragica Korade, Dejan Pušenjak, Samo Resnik Opravičeno odsotni: Borko De Corti, Tone Partljič, Miran Kalin Dnevni red:
1. Konstituiranje časopisnega sveta
2. Pregled uredniške politike študentskega lista Katedra
3. Razno
AD 1
Za predsednika časopisnega sveta so bili predlagani dr. Ljerka Godicl, Tone Partljič in Dragica Korade. Po dalj časa trajajočem vsesplošnem odklanjanju funkcije vseh predlaganih in bolj ali manj tehtnim premislekom o kvalitetah predsednika časopisnega sveta so vsi člani enoglasno naložili to dolžnost Dragici Korade.
AD 2
^Miran Lesjak, v. d. glavnega in odgovornega urednika Katedre, je še enkrat navedel temeljne poudarke uredniške politike Katedre. Vlado Sruk in France Forstnerič sta z velikim navdušenjem pozdravila njeno odprtost v slovenski prostor in njeno namero, da posamezne lokalne probleme motri z obče (nacionalne) ravni. Branko Gre-ganovič, predsednik UK ZSMS, pa je predstavil akt o izdajateljskih razmerjih in posebej opozoril na to, da »akt« predpostavlja avtonomno pozicijo uredništva v odnosu do izdajatelja (UK ZSMS). Sicer pa je razpravo ob tej točki preveval pristen, za mariborske razmere tako neznačilen demokratični duh, zaradi česar se je tudi po zaslugi zaprepadene predsednice, sprevrgla v razglabljanje o vzrokih pogina družboslovja v Mariboru. Člani časopisnega sveta so sprejeli naslednje sklepe:
1. Časopisni svet se skupaj s predsedstvom UK ZSMS v Mariboru zavzema za avtonomen položaj uredništva Katedre pri vodenju uredniške politike.
2. Časopisni svet se strinja z navedeno uredniško politiko Katedre. Uredništvu pa priporoča, da pri predstavljanju teorije upošteva publicistični pristop.
3. Časopisni svet meni, da so v določenih političnih krogih že nastali pomisleki glede kraja študija članov uredništva Katedre, nesmiselni. Člane novega uredništva bodo ocenjevali le na osnovi njihovega dela.
4. Časopisni svet priporoča uredništvu Katedre, da k svojemu delu pritegne sosvete in se na osnovi razprave odloča o posamičnih večjih temah. Prav tako mu priporoča, da skupaj z Marksističnim centrom pri Univerzi in pri Vekšu sodeluje pri organiziranju okroglih miz v Mariboru in tako pripomore pri posredovanju sodobnih družboslovnih teorij mariborski javnosti.
5. Časopisni svet priporoča uredništvu Katedre, da razišče, kdo, zakaj in kako je v Mariboru uničeval družboslovje in družboslovce.
AD 3
Člani časopisnega sveta so pregledali prvo številko Katedre in menili, da je dobra. France Forstnerič je dejal, da ga posebej veseli, ker je v njej veliko prostora posvečenega univerzi in menil, da je že ta prva številka optimalna.
Člani časopisnega sveta so se domenili, da se bodo sestajali po potrebi in si ob 18. uri in 40 minut zaželeli lahko noč.
Napisano v Zg. Kungoti, 18. 10. 1986
Zapisala: Dragica Korade
KAKO ODPOVEDATI KATEDRO
prUc®5-
,švUate
sewetar
i
- , ž,iik.LL/
Samo zato, da bi tisto, kar je napisano in prebrano, ne postalo brezprizivna resnica, se odločam za to pisanje. Želim tudi, da bi jo prečital Igor Štromajer, pisec članka Puščava, ne vidiš ji konca (junijska številka Katedre). Torej tudi njemu, mladeniču, propagandnemu ministru (kot se sam ironično poimenuje), poveličeval-cu in zmanjševalcu, absolventu usmerjene šole, ocenjevalcu v puščavi (ne vidiš ji konca).
ba vsaj njegove konture, da bo čez čas razpoznavna njegova prava značilnost. Pa tudi ko je razpoznavna, je pametno počakati vsaj prvo letino te prve oaze v puščavi, ki ji ne vidiva konca.
Ko berem tvoj pogled na bero mariborske Drame v prejšnji sezoni, mi ta alternativa zmeraj pleše pred očmi. Iščem jo, morda je nekje med vrsticami tvojega pisanja; toda belo ostane belo, meni pa ta belina krepi prepričanje o
blika, kot je ta v tvojem črnilu: »Bedaki, primitivci, cepci, drhal iz konca 18. stoletja ...« Kakšna revolucija, s takšnimi besedami pokukati iz svojega anonimnega bobna v črni slovenski noči! Bobnaš po svinjski koži in si misliš: igralska raja, ki itak nič ne bere, bo plesala svoj tam-tam, publika, ki je blatnodolsko zabita, pa bo, poleg vsega ostalega, pojedla tudi moje žveplo in meč.
Predvsem me bega ta tvoja
Zato ti ne verjamem, da je vse črno, in dvomim v tisto malo, kar je po tvojem belega. Posebej še, ker ni v tvojem pisanju niti ene nelažne skrbi, niti ene iskrene solze v tej puščavi, ki ji ne vidiš konca. Dosegel si pa svoj namen; ljudje so te brali, za nekatere utegneš biti celo heroj. Z drugimi ljudmi je pa malo drugače; oni si, da bi spoznali človekovo pripadnost kakšni stvari, ne dovoljujejo razkošja, da bi verjeli drugačnim
PUŠČAVA, NE VIDIŠ JI KONCA, II
J
Že takrat, ko si nastopil kot propagandni minister pred letom dni novopečenega vedeja mariborske Drame Vilija Ravnjaka, kb si ga poimenoval kar v Heraklesa, ko si mu stal čvrsto ob strani v diskusijah o tem, kdo je maribor-skodramski odrski voz zavozil in kdo ga bo rešil, se mi je zazdelo, kot da ta mlada objest kaže s prstom na novo oazo, ki bi naj edina imela izvir pitne vode v tej puščavi, ki ji ne vidiš konca. Tudi to mi je postalo jasno, da se od danes dalje princip slovenskega gledališkega zgodovinopisja spreminja; evolucije ne bo več, vse bo prepuščeno ostrim rezom, prepadom, nobenega prevzemanja od včeraj, nič več stapljanj, samo čvrsta pest in bridka sablja.
Kot da bi pred Shakespeare-
jem ne živeli niti Homer, Ajshil, niti Dante ali Erazem; potem pa se rodi VVillie in z njim literatura. Komedija Kakor vam drago in z njo Jacquesov monolog o sedmih dobah dejanj.
če so prva doba plenice in še nekaj let, je sedma doba brezzobo starševstvo. Ti si zdaj v drugi, lezeš morda v tretjo dobo. Vzporedno z značajem te dobe tudi hodiš s korakom, ki je dvakrat daljši od tvoje noge. Kljub najstniški rosi na čelu že kar sodiš in napoveduješ propad To je moderno: zrušiti, poteptati, zravnati z zemljo. Biti propagandni minister novega (ne veš še kakšnega) in teptati prejšnje, potem pa prve zametke novega zaničevati in ne ponujati svojega novega. Ni dovolj reči, da je to novo potrebno, to vsi vemo, orisati pa je tre-
nekem pojavu v slovenskem gledališču, ki ni splošen, vendar zaznaven: neskeptično posnemanje in paberkovanje, ki nastane potem, ko ni lastnih idej, ampak samo obupno stegovanje vratu v tuje loge. Sklep: če manjka idej, vsebine, obstaja pa ambicioznost, se iz tega neskladja lahko rodi samo glasnost. Obupni poskus priti skozi mala vrata na veliko gostijo. Toda pri Bogu, Prusih in pri nas je vse mogoče. Tudi to, da ponekod vladajo trobila, ki ne obvladujejo vsaj obrti, da o sila kočljivem vprašanju. talenta raje molčim. Obvladujejo pa medije, v tem primeru Katedro. Pri tem jim ni žal niti odsekanih glav, niti v tisku skompromitirane skupine ali posameznika. S čem si računal? Da bodo vsi tiho? Res je, množica ostaja tiho v svoji ljubezni do domovine (v tem primeru gledališča), čeprav v njej »vrbja snet je bolečin«. Nalašč citiram Jesenina, samo zato, ker je devetnajstleten razdajal »svojo bol« bezniškim kurbam in pijancem, ni je reproduciral tako, da bi bil zaradi tega kdorkoli zaznamovan ali kompromitiran. To belino našega lista popiši. na njem je zdaj vse preveč črnih fraz in vprašljivih obljub. Tudi tvoje napovedovanje pet ali večletnega zaznavanja krize v mariborski Drami (začenši od danes) je čista fraza. Čudna futuro-loška izmerljivost! Kdo ti jo je prišepnil: kuloamiki, zahrbtneži, vizionarji, mrliški ogledniki? Kot bi rekel Cankar: na čigavi njivi ni plevela? Toda, ali je res vse skupaj plevel? S publiko na čelu? Ni je večje gnojnice v zgodovini mariborske Drame, ki jo popije pu-
brezprizivna pejorativnost, s katero žigosaš tako skupino kot posameznika. Bega me tvoja idola-trija konkretnega reformatorstva, ki je za zdaj to le še na papirju. Iskanje Boga nekje na zemlji, kjer je nad vsakim popom pop. »Okrog papežev se vrte kardinali, okrog kardinalov se vrte maršali, okrog maršalov... in končno, okrog župnikov se vrte kaplani.« Piše v Brechtovem Galileu. Toda nisem še srečal kaplana, ki bi ne dopuščal grške modrosti: vem, da nič ne vem. Ko bom srečal prvega, ki bo trdil, da je zgodovina, ki naj bi jo nadaljeval, prazna pena, bom verjel, da je naša Zemlja palačinka, ne pa zverižena krogla. Toda za zdaj — eppur si muove.
»Sekira je prišla med nas (v roki jo ima Herakles, op. V. N ), in prav je tako, za božjo voljo, kam pa bi prišli, če bi se Petri podrejali županom, štacunarjem in dacar-jem. No, kakorkoli že, trdnjava (verjetno naše mariborsko gledališče in njegova zgodovina do leta 1985, op. V N.) še stoji. Uporni oven (Herakles, op. V N.) pa bo streljal tako dolgo, dokler mu ne zmanjka puščic v toku.« Lepo je tako. To se spodobi za vsakega vojskovodjo:'obilo hrabrosti. Če je tu še kanček modrosti vodenja. bo trdnjava padla. Če pa dodamo k temu še tisto vojskovod-jevo ljubezen do vsakega svojega vojaka, smo pa že zdaj zmagovalci.Če pa tega ni, poseže vmes sam Zlodej, ki se vpraša: zdaj bi pa res rad vedel, ali je tisto, kar pravijo, da je, ali ni. In ali je sploh? ...
Kot vidiš, mučijo me dvomi o vsem, kar je tako prekleto trdilno.
potrditvam, kot je delo.
Zato nimam vzroka niti za to, da bi ti verjel, da si čutno-emo-cionalni teatrofil; za zdaj te namreč sestavljajo zgolj besede. Ker pa je verjetno, da se motim, ti predlagam, da ga ne glej (teatra) zgolj čutno in emocionalno in tea-trofilsko, ampak malo bolj racionalno. Potem ti bo uspelo, da ga boš videl marsikdaj skozi oroše-no steklo. Verjetno še takrat, ko bodo Petri popotniki razdedinili vse dacarje, štacunarje in poštarje, šentflorjanske karieriste, manipulante in pozavne. Še takrat, ko se bo z odra govorilo iz potrebe, ne pa po naročilu.
Drugače boš ostal sam v svoji nevednosti. Nič več oaza, ampak fatamorgana. Kritizer s predznakom in z zamrlim smehom. Še vedno utegneš ocenjevati skozi svoje kukalo cel nebesni svod. Četudi bi bil genij astrologije, bi ga ne razumel, ker ne maraš njegovih isker.
Sicer pa, popolnoma neboleče je, če iz kabineta učiš iskre, kako naj svetijo; potem pa prideš na Rhodus, ko moraš posvetiti tudi sam. Rod te čaka, še prej pa basen in črtica. Tudi Štih, ki ga večkrat citiraš, pravi tako: najprej V Ljubljano jo dajmo, pa Črni Peter, Večer v mariborski čitalnici, in po še sto drugih igrah šele sodbe o gledališkem repertoarju in njegovi izvedbi. Če ne bo tako, se bo zadnji prizor te čudne mnogoli-čne zgodbe odigral pred časom, s samo pozabljivostjo, brez oči, okusa in brez vsega ... je rekel WiHie.	VLADO .NOVAK
DRAMA SNG MARIBOR
Pojasnilo uredništva
Tovariš Bogomir Mihevc z ljubljanskega Centra za razvoj univerze nas je opozoril, da je iz njegovih »Misli o reformi « ki smo jih objavili v 1. številki KATEDRE, izpadlo nekaj stavkov.
Drži! Bili smo namreč prisiljeni izpustiti zadnja dva stavka, ker je bila fotokopija teksta v spodnjem delu nečitljiva. S tov. Mihevcem ponavljamo: »Vsa čast neznani čistilki, ki je avtorju omogočila, da je lahko v Novi Gorici razmnožil svoje >Misli<, toda če ■odpovedo' reformatorji, lahko odpove tudi stroj.« Bogomirju Mihevcu in bralcem se opravičujemo za morebitno nerazumljivost teksta. Univerzo smo pozdravili!
Непгук Wujec, fizik in v poznih sedemdesetih eden izmed glavnih pobudnikov vplivnega, neuradnega sindikalnega časopisa Robotnik, je bil v letih 1980—81 voljeni član varšavskega vodstva Solidarnosti. Decembra 1981 so ga zaprli, sedel je vse do junija 1984, ko so ga pomilostili. Maja 1985 je bil, pod obtožbo, da naj bi prvega maja v Varšavi vodil ilegalne demonstracije, obsojen na trimesečno zaporno kazen.
Intervju z njim je bil objavljen v Tygodnik Mazow-sze, enem izmed glavnih podtalnih časopisov Solidarnosti, ki izhaja v Varšavi.
(Intervju bi lahko — zakaj ne? — tudi podnaslovi//. Denimo: Sindikalno delovanje v pogojih razvitega socializma,
vna pot počenjanja stvari, toda ne sme biti opuščena. Druga zahteva samo-upravljaiske svete in v sedanjosti, po mojem mnenju, bolj ustreza okoliščinam. Sa-moupravljalski sveti lahko delujejo legalno in zmorejo privabiti večje skupine ljudi. To bi bilo v primeru tajnih tovarniških komitejev težko dosegljivo. Po definiciji so tajni: majhne skupine ljudi, ki opravljajo skrivno delo jn ostajajo praktično nevidni. Toda ko se pojavi resničen samoupra-vljalski svet in začne delovati v okviru zakona, so njegove aktivnosti že od samega začetka zadeva vseh delavcev. Razen tega predstavlja samoupravljanje, preprosto zato, ker lahko deluje zakonito, lažjo izbiro za tiste, ki se bojijo
в Ш
S0LIDARN0SC IN
intervju s Непгукот Wujecem
t. j. delavskih svetov in enega edinega dovoljenega, od države, partije, komitejev za SLO, tovarniške uprave ... (spisek bi bil dolg) nadzorovanega sindikata.)
• Vpr.: Znani ste zaradi svojega prepričanja, da naj bi bila Solidarnost najprej in predvsem sindikat.
Odg.: To bi bilo, morda, pretirano. Kar hočem reči je, da Solidarnost ne bi smela pozabiti, da je tudi sindikat. Nemara moja podoba stvari še ni popolna, toda dozdeva se mi, da se Solidarnost sedaj največ ukvarja s svojim lastnim preživetjem: z ohranjanjem svojih struktur, izdajanjem in distribuiranjem svojih časopisov in knjig, organiziranjem obletnic in drugih dogodkov, ki vidno dokazujejo njen obstoj. Ne vem zakaj, a v podjetjih še nisem naletel na strukture Solidarnosti, ki bi delovale v pristojnosti sindikata.
• Vpr.: Zakaj je temu tako?
Odg.: Domnevam, da so to posledice vojnega stanja. Takrat je bilo potrebno izvršiti pomembnejše naloge. Nujno se je bilo bojevati, da bi z osnovanjem celic, organiziranjem demonstracij in ustanavljanjem časopisov ohranili povezanost. Vse to je zahtevalo veliko truda, toda sedaj je opravljeno.
• Vpr. : Po vašem mnenju smo sedaj dospeli v novo fazo.
Odg.: Da. Obdobje vojnega stanja je končano — ne samo formalno, temveč do neke mere tudi v praksi. Zakonodaja je mnogo strožja kot je bila pred decembrom 1081, toda ni več mogoče reči, da je Poljska še vedno okupirana dežela. Mogoče je živeti relativno normalno življenje, če upoštevamo, da se nahajamo znotraj komunističnega bloka. Mislim, da je za obrambo našega sindikata Solidarnost potrebno narediti več kot braniti le njega samega, in da je sedaj trenutek, da sprožimo nekatere razumne iniciative, da bi branili delavce. Obstajajo indikacije, da v mnogih podjetjih — ne v vseh, a v mnogih — število ljudi, vključenih v Solidarnost, upada. Povpraševanje po podtalnih publikacijah je manjše. Morda vzrok leži v tem, da Solidarnost in podtalni časopisi žive v preteklosti, ljudje pa so odšli naprej: za njih se je vojna končala.
• Vpr. : Ali mislite, da obstaja potreba po izključno sindikalnem delu . ..
Odg.: Ne samo to, mi tudi moramo opravljati to delo, zakaj nikogar drugega ni, ki bi ščitil interese zaposlenih. To je prepuščeno Solidarnosti. To je naša moralna in statutarna dolžnost.
• Vpr.: Že, toda kako opravljati to delo?
Odg.: Vidim dve smeri delovanja. Prva zahteva tajne tovarniške komiteje Solidarnosti — to je teža-
represije. Prav tako je pomembno, da lahko samoupra-vljalski sveti — skladno z Zakonom, ki je bil sprejet v dobi Solidarnosti — izvajajo svoje funkcije na demokratičen način. Njihove pristojnosti, ki so bile omejene z zakonodajo, ki naj bi ostala v veljavi v obdobju krize, so še kljub temu precejšnje, zlasti kar zadeva takšne stvari kot sprejetje proizvodnega plana, razporeditev dohodka, dodeljevanje socialnih in stanovanjskih pomoči in podeljevanje nagrad in dopustov. Delavski sveti lahko nadzorujejo veliko število pomembnih odločitev v svojih tovarnah.
• Vpr. : Vse to je zelo sporno. V prvi vrsti: ko izbruhnejo siloviti konflikti, lahko tajni tovarniški komiteji bolje opravijo delo kot samoupravljalski sveti — z zaposlenimi zmorejo organizirati močne protestne akcije. Takšnih primerov je bilo mnogo; npr., ko je uprava ukinila pravico do proste sobote. V drugi vrsti pa m jasno, ali sodelovanje v samo-upravljalskih svetih — za tiste, ki so vpleteni — nima de-moralizirajočega učinka: sklepanje različnih dogovorov z oblastmi postane namreč neizogibno
• Odg.: Idealno bi morala tovarna imeti tako dober samoupravljalski svet kot tajni tovarniški komite, ki bi, kadar bi bilo potrebno, organiziral bolj odtočne protestne akcije. To je dejansko mnenje aktivistov Solidarnosti, ki sodelujejo v samoupravljalskih svetih. Oni pravijo: Moramo se sporazumevati z upravo, toda mi ravno tako potrebujemo tajni tovarniški komite — zato da delavski svet ne izgubi svojega smisla za orientacijo.
• Vpr.: Potemtakem si samoupravljalske svete predstavljate kot zvrst sindikata, ki skrbi za delavske interese.
Odg.: Ne. Samoupravljalski svet, kot edino zastopstvo vseh zaposlenih v tovarni, naj bi skrbel za njihove interese, toda ravno tako mora opravljati funkcijo lastnika tovarne. Skrbeti mora za organizacijo dela in splošno delovanje tovarne, če ne zaradi drugega, ker to prav tako pomaga delavcem. Samoupravljalski sveti seveda ne morejo izvajati vseh tistih funkcij, ki smo jim jih začrtali leta 1981. Ne morejo vplivati na pomembnejše gospodarske odločitve, ne morejo odločati kaj naj se proizvaja, ker o vsem tem odločajo centralne oblasti. Toda delavsk1 sveti lahko naredijo mnogo na ravni posamezne tovarne, in aktivisti, s katerimi sem imel priložnost govoriti, ne želijo opustiti tega dela.
• Vpr.: Vendar, ali ima vse to, v situaciji, ko je ekonomija še vedno v razvalinah, sploh kakšen smisel?
Odg.: Ljudje, ki so izvoljeni v samoupravljalske svete, so izkušeni, poznajo svoje tovarne in lahko, brez vtikanja v
VAŠA POT
Ko ste krenili na pot, se vam je zdela jasna.
Bila je velika vizija in skorajda nikakršnega dvoma ni bilo, da jo boste nekega dne uresničili. Niste stopali previdno, temveč z naivnim zanosom in bilo je marsikaj, kar ste morali prestopiti, izbrisati in prepustiti uničenju.
V imenu ideje.
Potem pa so prišla nerodna leta. Leta, ko je bilo potrebno opravičevati svoje korake, leta, ko je bilo potrebno vedno znova kazati pot dvomljivcem in poslušati njihove neumestne pripombe. Ko je bilo najtežje, ste morali opravičevati svoja pretekla dejanja in na križiščih so nekateri hoteli v različne smeri, čeprav ste vi vedeli, da je pot ena sama. In tako je skupna pot z neprijetnimi sogovorniki postajala vse težja in težja. Bili so celo poskusi, da bi si izbrali drugega vodiča in nekateri so neprestano vtikali nosove v vaše osebne zadeve ali celo dvomili o vaših kvalifikacijah, znanju, celo o Vaših vzorih in vizijah, celo o ideji...
Celo o ideji.
Bilo bi sicer mogoče, da bi njihovo neumno govoričenje še dalje prenašali. Obstajala je celo možnost, v nekem trenutku Vaše globoke potrtosti in razočaranja nad samim seboj, da bi vse skupaj prepustili drugim, da bi ugovorom, v katerih je mogoče le bilo za zrno resnice, dali rprav in priznali svojo globoko nevednost. Vendar je bil to samo trenutek slabosti. Morda trenutek resnice, kdo ve. Potem pa ste se znova odločili, oslepljeni od vizije zaradi katere ste krenili na to mučno pot, zavezani vsem tistim, ki so za to vizijo padli in se znova odpravili dalje. In bilo vam je laže prestopiti vse tiste, ki so vam nasprotovali, bilo je laže izbrisati jih, prepustiti uničenju in pozabljenju, kakor pa skupaj z njimi nadaljevati pot.
Sedaj Vam več nihče ni nasprotoval, postavljal neumestna vpra-
šanja ali celo poskusil obračati Vaše kolo zgodovine nazaj. Nikakršnih ugovorov ni bilo več, čeprav so še bila križišča in čeprav pot ni bila zložnejša, kakor ste predpostavljali. Tako ste končno lahko pričeli sami odrejati smer in bilo jih je veliko, ki so Vam sledili, nekateri prepričani, da imate prav in drugi s prikritim dvomom. Toda nikakršnega nerganja ni bilo več, niti vtikanja nosu v Vaše osebne zadeve, niti dvomov, ki bi jih lahko glasno izpovedali in ob tem ostali nekaznovani. Bil je to občutek popolnega zmagoslavja, ko so množice ploskajočih ob vsakem koraku pozdravljale voditelja in ko je v hrupu tisočerih grl zamrlo še nekaj tistih glasov, ki so poskušali previdno dopovedati navdušenim da so stvari nekoliko drugačne, kakor pa jih vidijo ti v svetlčnju ideje ... In nihče ni opazil tistega roba, ki se je izrisal na obzorju, niti razpoke, ki je v hrumenju množice neslišno presekala pot...
Bili ste že skoraj na vrhu, ko Vam je zven odkruškov izdal grozljivo nevarnost globine. In bili ste presun-njeni, jezni, razočarani, ker Vas nihče od vdanih prijateljev ni opozoril na nevarnost. Vendar trume navdušenih ali utišanih nikoli ne opozarjajo. Zgolj sledijo. Morda ste si takrat znova zaželeli slišati besede tistih, ki so vas včasih, a to je že tako davno, opozarjali na križiščih in vas svarili pred stranpotmi.
Toda sedaj ste sami. In kadar spregovorite, slišite svoj popačen odmev. Slišite korake.
Svoje lastne korake. In potem strahoma krenete naprej, zavedajoč se nekje prisotnega grozljivega roba, v pokrajino, ki se vam zdi mračna in neznana in v svojem zaslepljenem prepričanju sploh ne
opazite
da
sestopate.
MEKINA IGOR MARIBOR, 1. NOVEMBER 1986
makro-ekonomske odločitve, na katere nimamo nobenega vpliva, pomagajo odstraniti nekatere očitne absurdnosti. Vse to je smiselno na nivoju posamezne tovarne.
• Vpr.: Glede na način, po katerem se upravlja celotna ekonomija, je napredek, ki se lahko doseže s samoupra-vljalskimi sveti kljub temu zanemarljiv. Ljudi, ki se hočejo udeležiti neke konkretne akcije, varajo s sodelovanjem v navideznem delovanju.
Odg .: Ne strinjam se. Celotna zadeva ima tudi širši vidik. Delavski sveti nudijo možnost, da se preizkusi, kakšen je prostor za akcije znotraj posameznega podjetja. Obstajajo številni samoupravljalski sveti, ki sami sebe jemljejo resno. Njihovo delo je — na nek način — osnova za prihodnost.
• Vpr.: Koliko takšnih svetov je v varšavski regiji?
Odg.: V Varšavi je 500 tovarn, ki lahko volijo svoje sa-
govornosti za karkoli, kar je bilo sklenjeno onstran njegovega nadzorstva. Tipična situacija je naslednja: direktor pravi, »vzeli bomo nekaj ljudi iz našega samoupravljalskega sveta, nekaj iz našega sindikata, nekaj članov partije, nekaj aktivistov mladinske organizacije in ustanovili kolektivno telo, ki bo sprejemalo vse odločitve«. Seveda naj bi delavski svet ne sprejel takšnega predloga kolektivne odgovornosti. Dober delavski svet se bo branil pred tem, da bi bil podrejen drugim. V nekem trenutku mora reči: »ne«. Toda tu in tam mora narediti korake, ki pri velikem delu delavcev niso priljubljeni. Vendar se morajo tisti, ki sodelujejo v svetu, zavedati strateških ciljev gibanja za samou-
ko da ga drugi sveti lahko podprejo.
• Vpr. : Delavsko samoupravljanje na Poljskem nima dolge tradicije. Prejšnji poskusi, da bi delavskim svetom zagotovili vpliv, so doživeli neuspeh ...
Odg.: Manjkala jim je podpora širšega družbenega gibanja. Resnični delavski sveti imajo sedaj podporo Solidarnosti.
• Vpr.: Katera je največja nevarnost, ki se z njo sedaj soočajo delavski sveti?
Odg.: Popolnoma jasno je, da se morajo samoupravljalski sveti, če hočejo zastopati interese zaposlenih, spopasti z novimi sindikati ali s partijskimi organizacijami. Zato je obstajal uraden pritisk za
SAMOUPRAVLJANJE
pravljanje in Solidarnosti. Ne smemo pozabiti programa samoupravne republike, ki si ga je zastavila Solidarnost.
• Vpr.: Ali posamezni sveti lahko z drugimi formirajo širša združenja?
Odg.: Zakon o samoupravljanju.dovoljuje takšna združenja, toda v praksi oblasti takšne poteze blokirajo in na ta način kršijo pravice svetov. Samoupravljalske združenja je lahko formirati znotraj iste industrije, če se to naredi brez večje publicitete; obstajajo tudi dvostranski sporazumi. Trenutno imajo združenja na regionalni bazi lahko le neformalen značaj, čeprav so po določbah Zakona zakonita. Zato se sveti raje odločajo za tiho sodelovanje.
• Vpr. : Ali mislite da sveti, ki sodelujejo med sabo lahko dosežejo kake konkretne rezultate? Ali npr. lahko, zaradi višjih življenjskih stroškov, za svoje delavce dosežejo popuste, ali spremenijo pravila razporejanja družbenih fondov?
Odg.: To je možno. V mislih imamo nekakšno združe-
no fronto za samoupravljanje. Denimo, delavski sveti nekaterih velikih tovarn uradno predložijo program delovanja, o katerem se javno diskutira. Stvar intelektualcev in novinarjev je, da te predloge nato objavijo v podtalnih publikacijah in uradnih časopisih, ki se ukvarjajo z ekonomskimi zadevami. V bistvu program postane znan po vsej Poljski, ta-
spremembo Zakona o samoupravljanju, s katero bi svete prikrajšali za nekatere pristojnosti, ali za uvedbo določb, ki bi omogočale partijski vpliv nanje. Težko je reči če se bodo oblasti odločile delovati v tej smeri, ali pa se bodo — nedavno je bilo nekaj indikacij, ki so kazale na to pot — odločile za spremembo Zakona o sindikatih, ki bi dala, na škodo samoupravljalskih svetov, več oblasti novim sindikatom. Proti takšnim potezam se moramo bojevati z javnim izražanjem naših ugovorov ter z utrjevanjem terena za protestne akcije. Celo če bodo samoupravljalski sveti na koncu poraženi, bo to — in to je zelo pomembno — vsaj poraz na bojnem polju.
Sveti bi bili najresneje ogroženi, če bi se Zakon o samoupravljanju spremenil v takšni smeri, po mojem mnenju, celotno zadevo opustiti. Toda vse, kar lahko dosežemo danes, si komunisti ne bodo zlahka pridobili nazaj. Če bo priložnost za delovanje, ki jo nudijo delavski sveti, izgubljena, ne bomo mogli obtoževati nikogar drugega, razen nas samih.
• Vpr. : Vse kar ste rekli je morda realistično, vsekakor pa ni pretirano vzpodbudno ...
Odg.: Vzpodbudne so tiste akcije, ki prinesejo rezultate.
LABOUR FOCUS ON EASTERN EUROPE prevod: Oto Grum
МДОјМГ
moupravljalske svete. Znotraj tega števila ima morda 10% tovarn resnične svete. Lahko bi jih navedel kakih dvajset, ki jih osebno poznam. Če vzamemo tri največje varšavske tovarne, potem samoupravljalskih svetov ni v tovarni traktorjev Ursus, toda tovarna limuzin FSO in varšavska jeklarna imata resnične delavske svete. Vem za majhen znanstveno-raziskovalni inštitut, v katerem svet kontrolira praktično vse, vključno z direktorjem — domala tako, kot za časa, ko je bila Solidarnost na višku. Seveda bi lahko bili ti sveti v kateremkoli trenutku razpuščeni — zato morajo svoje akcije do neke mere blažiti.
• Vpr. : Toda ali ne bi bilo mogoče zagovarjati trditve, da so sveti, z ozirom na svoje sedanje omejitve, pripravljeni prevzeti nase preveč odgovornosti?
Odg.: Pameten delavski svet ne bo nikoli prevzel od-