595 Ocene Paul M. Zulehner, Ein Kind in ihrer Mitte. Wir brauchen Familien, geprägt von Stabilität und Liebe, Verlag Kremayr & Scheriau, Wien 1999, 127 str., ISBN 3-218-00666-X. Po eni strani smo v sedanjem času priča najrazličnejšim poskusom no- vih družinskih in družinam podob- nih oblik, ki ogrožajo dosedanjo po- dobo družine in zamegljujejo samo opredelitev družine ter jo na ta način pravzaprav odpravljajo, po drugi strani pa je v vseh raziskavah o vre- dnotah, ki jih ljudje najbolj cenijo, prav družina vedno postavljena na prvo mesto. Ker ima vsak od nas do- ločeno izkustvo družine, v kateri je odraščal, se pri tem v veliki meri opredeljuje glede na to izkustvo. Ka- teri pa so tisti pravi temelji za obsta- nek družine in njeno uspešno prila- gajanje sodobnim družbenim razme- ram, se sprašujemo zlasti v letu, ki je tudi v Cerkvi na Slovenskem posve- čeno predvsem družini. Zato je zani- mivo vzeti v roke knjigo tako pozna- nega in vsestranskega pastoralnega teologa, kot je to Paul Michael Zu- lehner z Dunaja. Ko se skupaj z njim sprašujemo, kako pravzaprav opredeliti pojem družine, se lahko z njim strinjamo, da to ni prvenstveno določena obli- ka življenja, ampak predvsem »ži- vljenjski prostor«, ki ga najmočneje določata trdnost in ljubezen. Dru- žino moramo opredeljevati z ozi- rom na otroka, zato zakonski par brez otroka še ni družina. Ljudje imamo o družini običajno zelo romantične predstave in od nje vedno vnaprej veliko pričakujemo. Dejstva v realnih družinah pa kaže- jo, da družina ni le prostor idile. Zato je veliko razočaranj vezanih prav na družino. Ko torej razpra- vljamo o tem, kaj je ali naj bi bila družina, se je treba jasno zavedati, da je popolnost družine odvisna od popolnosti tistih, ki jo sestavljajo. Človeško življenje pa je nekaj ne- popolnega. Vsako življenje se ude- janji lahko le fragmentarno. Ko skušajo raziskovalci odgovo- riti na vprašanje, kaj v bistvu ljudje od družine pričakujemo, prihajajo do spoznanja, da sta to predvsem dve dejstvi: prvo je to, da nam druži- na omogoča notranjo rast, drugo, da nam omogoča ukoreninjenje. To lah- ko opredelimo tudi z dejstvom, da ima človek hkrati potrebo po mobil- nosti in po stabilnosti. V sodobnem času, ko je družbena in osebna mo- bilnost tako velika kot še nikoli do- slej, je zato hrepenenje po biotopih stabilnosti še toliko večja. Stabilnost pa ni zgolj zunanja, ampak tudi no- tranja le takrat, ko jo omogoča tudi trajna ljubezen. V današnji družbi, ki daje prednost produkciji materialnih dobrin, mora človek, ki čuti svojo od- govornost do lastnega življenja, ki mu je bilo podarjeno, zavestno dati prednost reprodukciji, to je podarja- nju življenja. Ob rojstvu otroka starši čutijo določeno nemoč, da bi to nebogljeno življenje obvarovali in mu omogoči- li pravo vsestransko rast, zato čutijo naravno potrebo po iskanju pomoči v ritualih, ki naj temu bitju zagotovi- jo večjo zaščito »od zgoraj«. Zato že- lja po krščevanju otrok velikokrat ne izhaja iz krščanskih nagibov, ampak 596 Bogoslovni vestnik 67 (2007) 4 iz bojazni pred skrivnostnostjo ži- vljenja. V pripravi na krst je potreb- no v pogovoru s starši prave motive šele poiskati in ubesediti. Ko se starši vprašujejo, kako vzgojiti svojega otroka, lahko zapa- dejo v dve skrajnosti: ali mu poka- žejo premalo pozornosti ali pa so preobremenjeni z odgovornostjo in mu s tem ne dovolijo samostojne ra- sti. Iz tega izvirata tudi dve skrajno- sti, kar zadeva očetovo ali materino vlogo. Če je oče premalo udeležen v vzgoji, lahko pride do pomanjka- nja očetovstva in pretiravanja z ma- terinstvom. To vedno pušča posle- dice na otrokovem odnosu do la- stnega življenja in do drugih oseb. Otrok potrebuje veliko pozor- nosti in sprotne skrbi. Tega se ne- kateri starši ustrašijo, zato menijo, da jih otroci ogrožajo v njihovem uživanju življenja. To lahko povzro- či zanemarjanje otrok ali v skraj- nem primeru celo splav otroka, ko se ta šele napoveduje. Običajno zahtevajo splavitev otroka očetje. Kadar se starši odločijo, da bodo otroka spravili na ta svet, s tem pre- vzamejo tudi obveznost, da ga bodo primerno vzgajali. Vzgajati pa po- meni v otroku omogočiti pravo rav- novesje med pokorščino in svobo- do, med skrbjo zase in solidarnostjo z drugimi, nenazadnje tudi vzposta- viti odgovoren odnos do Boga. Tudi v bogatih družbah je lahko odločitev za otroka odločitev za manj življenjskega standarda, saj v vsaki družbi otroci tudi nekaj stane- jo. Zato pa je investiranje v otroke za vsako družbo tudi najboljša na- ložba. To se kaže tudi v ravni med- sebojnih odnosov, nenazadnje v od- nosu družbe tudi do starejših in bol- nih ljudi. Dejstvo je namreč, da tako kot starši omogočijo otroku priti na svet, morajo tudi otroci, potem ko odrastejo, pomagati svojim staršem, da dostojanstveno in človeka vre- dno odidejo s sveta. Starejši pa si danes, ko mnogi preživljajo zadnji del življenja v bolnišnici ali domu za starejše, zelo želijo umreti v doma- čem domu, kar je otrokom zaradi drugih obveznosti v življenju včasih nemogoče uresničiti. Vedno je veljalo in velja še danes, da je življenje v družini, kjer vladajo harmonični medsebojni odnosi, že tu na zemlji podoba za nebesa, vendar je tako idealno podobo, posebno v današnji družbi, izredno težko ure- sničiti. Zato pa posebno starši potre- bujejo pomoč Cerkve, ki omogoča vsem članom družine nenehen stik z Bogom in njegovo milostjo, zlasti po zakramentih in drugih bogoslužnih znamenjih in obredih. V pričujoči knjigi, ki jo je vseka- kor vredno vzeti v roke in jo ne le prebrati, ampak dobesedno preme- ditirati, avtor poskuša podati na podlagi mednarodnih raziskav naj- osnovnejše informacije, kakšen je današnji splošen odnos do družine in njenih problemov, hkrati pa po- dati tudi konkretne pastoralne re- šitve in napotke za izhod iz nakaza- nih problemov. Knjiga želi prispe- vati k temu, da bi bilo več takih družin, ki bi pomenile za današnje- ga človeka prijeten in osrečujoč prostor stabilnosti in ljubezni. Peter Kvaternik