Za praznik občine Žalec — 7. juli] — in dan borca — 4. julij čestitajo delovnim ljudem in občanom SKUPŠČINA OBČINE DRUŽBENOPOLITIČNE ORGANIZACIJE SAMOUPRAVNE INTERESNE SKUPNOSTI UREDNIŠTVO SAVINJSKI OBČAN ŽALEC S ■ Celje - skladišče D-Per III 5/1985 JilPl SRJINJSKI ■ OBČIN Leto Vlil Številka 6 Junij 1985 »SAVINJSKI OBČAN« izdaja Občinska konferenca SZDL Žalec Uredniški odbor: Venčeslav Satler (glavni urednik), Janez Kroflič (odgovorni urednik), člani: Marjan Golob, Jože Golič, Franc lzlakar,Vera Kalčič, Jernej Kaštomaj, Cveta Mikuž, Kristjan Markovič, Mojca Nahtigal, Irena Terglav, Breda Verstovšek in Milan Žolnir.. Novinarki: Irena Jelen, Marjana Matijec-Natek. Tajnica in vodja dopisništva: Vladka Cerovšek Lektorica: Anka Krčmar Naslov uredništva: Žalec, Ulica heroja Staneta 1, telefon 710-671 Grafična priprava: Savinjski občan Tisk: ČGP VEČER Maribor Naklada: 11.000 izvodov Po sklepu Republiškega sekretariata za informiranje, št £21-1/72, je časopis Savinjski občan oproščen prometnega davka. ijsko bolnišnico v Pestre počitniške aktivnosti Kaže, da se naši občani predobro zavedajo dragocenosti zdravja, ki je hkrati tudi neprecenljiva sreča ljudi. Čeprav srno v naši občini uspeli zadovoljivo rešiti vprašanje osnovne zdravstvene dejavnosti z zdravstvenimi postajami in lekarnami, razen na Polzeli, kjer so dela v teku, se je večina naših občanov že vključila v akcijo zbiranja sredstev za dokončanje regijske bolnišnice v Celju. Vanjo je bilo v zadnjih letih vloženih že preko 100 milijard starih dinarjev. Večina tega denarja je bilo zbranega s prispevno stopnjo pri občinskih zdravstvenih skupnostih. Za dodatno zbiranje sredstev se je precej delovnih organizacij v naši občini že odločilo v obliki enodnevnega zaslužka. Tam, kjer to ni možno, pa lahko prispevajo tudi iz skladov skupne porabe, iz sredstev za reklamo, prireditev in prispevkov lastnih proizvodov. Sredstva se bodo zbirala tudi preko krajevnih organizacij Rdečega križa in podmladka na šolah. Obrtniki bodo lahko prispevali s sredstvi ali z delom, kmetje pa bodo lahko preko GG prispevali les. Možni so tudi prispevki namesto osmrtnic in ven- cev, morebitne zapuščine in darila in podobno. Regijski odbor sklada in občinski Štab pri predsedstvu OK SZDL pozivata vse delovne ljudi in občane, da po svojih možnostih solidarno podprejo akcijo. Sredstva lahko nakažejo na žiro račun sklada: 50700-640- 100084. Upamo, da ne bo takih, ki jim ni mar lastno zdravje in bi zato odklonili sodelovanje v akciji, saj se predobro zavedamo, da je zdravje nemalokrat odvisno tudi od pravočasnega zdravstvenega varstva. Kaže, da bodo mladi lahko v času letošnjih šolskih počitnic sproščali energijo v interesnih dejavnostih, za katere so se odločili v predhodni anketi, ki jim jo je ponudilo Društvo prijateljev mladine Žalec. To bo namreč v času, ko ni organiziranega varstva otrok, pripravilo z društvi in organizacijami v kraju enodnevne počitniške aktivnosti. Otroci se bodo v dneh posameznih aktivnosti zbrali ob osmi uri pred šolo, nakar se bodo priključili aktivnosti tistega dne. Lete naj bi predvidoma trajale do dvanajste ure. V primeru slabega vremena bodo aktivnosti potekale v šolski telovadnici. V mesecu juliju pripravljajo naslednje aktivnosti: taborniki bodo prišli na svoj račun 8. julija, tisti, ki imajo radi igre z žogo, 9. julija, obisk čebelarja je predviden za 10. julij, kolesarji se bodo odpeljali na izlet 11. julija, naslednji dan, 12. julija, jih bodo odpeljali na izlet lovci, 15. julij bodo posvetili gasilstvu, 16. julij pa prometu, 17. kalija bodo odšli z borci na Sprajčev hrib, kjer bodo preživeli dan z borci, 1 8. julija si bodo lahko ogledali kinopredstavo, 26. julija bodo ponovno igre z žogo, 31. julij pa bo namenjen lutkam in zabavnim igram. V mesecu avgustu pa predvidevajo: 5. avgusta kolesarski izlet, 6. avgusta balinanje, 12. avgusta bo kinopredstava, 13. avgusta bo ekskurzija v Inštitut, 14., 15. in 16. avgusta bodo na vrsti likovne dejavnosti, 19. avgusta bo zopet filatelija, 20. avtgusta taborniki, 21. in 22. bo računalniški krožek, aktivnosti Hura! čas počitnic je tu! Čas brezskrbnih dni, tako težko pričakovanih in pošteno zasluženih. Komu mar skrbi, ki jih bo prinesla jesen? Dva dolga meseca brezskrbnosti, veselja, dogodivščin; čas, ko ne bomo vedeli, kam bi se dali, bo vse prehitro mimo. Pa, kaj bi razmišljali o tem, počitnice so se šele prav začele, zato jih bomo tudi mi, najmlajši, sprejeli odprtih rok! V. Ck. pa bodo zaključili 23. avgusta z igrami z žogo in kinopredstavo. Letos se tako mladim v času počitnic obeta splet dejavnosti, ki bodo popestrile njihov počitniški vsakdan, staršem pa zagotovile v teh dneh brezskrben delovnik z zavestjo, da njihovi otroci niso prepuščeni sami sebi in svoji iznajdljivosti. Upamo, da bodo starši in otroci ponujeno izkoristili, in da se ne bo zgodilo tako kot pred leti, ko so bile dejavnosti organizirane, tisti, ki so jim bile namenjene, pa se vanje niso vključevali. V. Cerovšek fPROGRAM J PRIREDITEV ZA I I PRAZNIK OBČINE J I i ČETRTEK - 27. 6. 1985 •ob15.uri občinsko prvenstvo z zračno puško (ekipno in posamezno v Libojah) SOBOTA - 29. 6. 1985 ob 16.30 — tek od Celja do Žalna ob 17. uri - ŽALSKA NOČ NEDELJA - 30. S. 1985 ob 15. uri — dan gasilcev z gasilsko parado v Li- bojah ob 8. uri — turnir v malem nogometu v Libojah PONEDELJEK — 1.7. 1985 ob 19. uri I TOREK - 2. 7. 1985 od 10. do 13. ure SREDA - 3. 7. 1985 ob 10. uri ob 16.30 ČETRTEK - 4. 7. 1985 ob 8. uri ob 14. uri SOBOTA — 6. 7. 1985 ob 15. uri otvoritev razstave Osvobodilno gibanje v Savinjski dolini in razstava ročnih in slikarskih del v OŠ Liboje ogled proizvodnega procesa v KIL Liboje otvoritev razstave keramike v Savi-novem salonu v Žalcu srečanje borcev in rudarjev na Br-nici — ribiško medobčinsko tekmovanje v Preserjih — turnir v rokometu na igrišču v Libojah — srečanje čebelarjev ob 75-letnici čebelarskih družin v Libojah ob 14. uri ob 20. uri NEDELJA - 7. 7. 1985 — 30-letnica Ribiške družine Šempeter v Šempetru — tekmovanje z MK puško (ekipno in posamezno v Libojah) — koncert godbe na pihala rudarjev in keramikov DPD Svobode ob 50-le-tnici v domu Svobode v Libojah L ob 10. uri , — slavnostna seja delegatov Skupšči- ne občine in družbenopolitičnih organizacij v Libojah — odkritje spomenika pred KIL Liboje ob 14. uri — zabavna prireditev v domu Svobo- de v Libojah ob 15. uri — mednarodna konjeniška prireditev v Gotovljah I I I I I I I I I I I I IIIOY ■j Priporočamo vam pestro izbiro keramičnih izdelkov za vsako priložnost. Naše izdelke lahko kupite v trgovinah po vsej Jugoslaviji. Priporočamo vam pa tudi obisk naše industrijske prodajalne v Libojah, ki je odprta vsak dan od 8. do 18. ure, ob sobotah pa od 8. do 14. ure. ^ Solidarno do napredka Občinska skupščina o v samoprispevku Zbori skupščine občine Žalec so na ločenih sejah 29. maja 1985 razpravljali o poročilih uresničevanja vlaganj v objekte družbenih dejavnosti in komunalne izgradnje ter jih tudi sprejeli. Na podlagi predlaganih stališč izvršnega sveta pa naročajo SIS za komunalo in ceste Žalec, naj glede nerealiziranih investicij s področja komunale v srednjeročnem obdobju poskrbi za uskladitev investicij v komunali z usmerjeno stanovanjsko izgradnjo in to s sredstvi povečanih stopenj po samoupravnem sporazumu. Samoupravnim interesnim skupnostim družbenih dejavnosti naročajo, da preverijo nujnost izgradnje vseh nerealiziranih objektov referendumskega programa s področja družbenih dejavnosti. Hkrati naj v sodelovanju s krajevnimi skupnostmi ugotove, katere objekte bodo gradile v srednjeročnem obdobju. Te naj vnesejo v svoje srednjeročne plane ter skupno s krajevnimi skupnostmi opredelijo vire financiranja. Zbori občinske skupščine so izrekli zahvalo delovnim ljudem in občanom na območju občine za solidarno združevanje sredstev za izgradnjo objektov družbenih dejavnosti in komunalno izgrad- njo. Zahvala gre tudi vsem gradbenim organizacijam, ki so objekte gradile in izpolnjevale pogodbene obveznosti, kot tudi nadzornim organom, odboru za spremljanje in uresničevanje programa za uspešno delo pri spremljanju izgradnje družbenih objektov in vsem drugim, ki so pri izgradnji teh objektov kakorkoli pripomogli k razvoju družbenega standarda. Sprejeta so bila tudi stališča predsedstva občinske skupščine, ki ugotavljajo, da je na manjšo realizacijo zadnjega referendumskega programa vplivalo predvsem izločanje investicij iz prispevne stopnje za SIS družbenih dejavnosti in naraščanje investicijskih stroškov. Z uvedbo samoprispevkov od leta 1968 pa se je v občini skladno z gospodarskim razvojem razvijal tudi družbeni standard. Predsedstvo predlaga, da se na osnovi objavljenega poročila in podatkov ter dopolnitev poročila izvede razprava v družbenopolitični skupnosti o kar najbolj racionalni razrešitvi oziroma izvedbi nerealiziranih nalog iz referendumskega programa. Zbori občinske skupščine so sprejeli tudi stališča predsedstva Občinske konference SZDL Žalec in Občinske konference SZDL Žalec, s katerimi se pridružujejo priznanju vsem izvajalcem programa, predvsem raznim režijskim odborom po krajevnih skupnostih, kjer so bili zgrajeni posamezni objekti, vsem izvajalskim organizacijam združenega dela in odboru za izvajanje programa ter samoupravnim interesnim skupnostim. Ugotavljajo, da je bila s solidarnostnim združevanjem sredstev zgrajena vrsta družbenih objektov, marsikje še z dodatnim delom občanov, medtem ko je bil delež sredstev republiških SIS-ov le neznaten. Krajevnim skupnostim, ki še nimajo svojih krajevnih samoprispevkov, priporočajo, da le-te čimprej uvedejo. Opozarjajo pa, da bo za nekatere večje in upravičene objekte iz nerealiziranega programa samoprispevka treba še nadalje združevati določena sredstva. Vse naloge pa morajo biti zajete v srednjeročnih programih razvoja krajevnih skupnosti, samoupravnih interesnih skupnostih in občine. Sodijo, da bo potrebno tudi v bodoče združevati posebna sredstva za financiranje krajevnih skupnosti, priporočajo pa, da se združevana sredstva za komunalno dejavnost usmerjajo predvsem v urejanje oskrbe z vodo in kanalizacijo ter v izgradnjo telefonskega omrežja. Žalski delavci še zbirajo denar za bolnišnico Letos bomo na celjskem območju zaključili že drugo srednjeročno obdobje, ko delovni ljudje vseh celjskih občin združujejo sredstva za modernizacijo bolnišnice. Pred vrati je zdaj podpis tretjega družbenega dogovora o združevanju sredstev. Kaj vse pa so naredili z doplej zbranim denarjem, kakšm so nadaljnji načrti modernizacije in kako so se pri dodatnem zbiranju denarja v zadnjih mesecih odrezali žalski delavci? Do konca leta 84 se je po družbenem dogovoru zbralo 883. 648.078,00 din, za letos pa predvidevajo, da se bo združilo 360. 654.000,00 din. To pomeni, da bo za modernizacijo bolnišnice v Celju pa družbenem dogovoru od leta 77 do 85 združenih 1.344.302.078,00 din. Poleg sredstev, ki se združujejo po družbenem dogovoru, so pomemben vir tudi prostovoljni prispevki občanov in zasebnih obrtnikov. S prostovoljnimi prispevki so zbrali 3.368.589,00 din. Dodaten vir financiranja so še prispevki delovnih organizacij. Le-te so doslej prispevale za moderni- zacijo bolnišnice 9.058.838,00 din. Poleg tega prihaja nekaj denarja tudi iz same občine Celje, kjer denar zbirajo s pomočjo samoprispevka. iz tega vira se je doslej nabralo 37.000.000,00 din. Vsa ta zbrana sredstva so porabili za gradnjo nove centralne toplarne s sedmimi podpostajami in toplovodnim omrežjem, ki služi za ogrevanje celotnega zdravstvenega kompleksa v Celju, potem za gradnjo nove centralne pralnice, dveh transformatorskih postaj z agregati, za ureditev kanalizacije, za nabavo nove medicinske opreme in večja adaptacijska dela v obstoječih bolniških objektih ter za gradnjo novega bolniškega objekta, ki ima 32.000 kvadratnih metrov neto površine. Predvidevajo, da bodo še letos usposobili en del novega objekta za potrebe poliklinike oziroma za specialistično ambulantno dejavnost. Toda narejeno še zdaleč ni vse, kar so načrtovali. Trenutno poteka peta faza modernizacije, celotna pa je predvidena v desetih fazah. Ko bodo le-te končane, naj bi celjsko območje postalo bogatejše za štirideset sodobnih, funkcionalnih specialističnih ordinacij s čakalnicami in drugimi po- trebnimi prostori, prostori za he-modializo, centralno enoto za intenzivno terapijo in nego najzahtevnejših bolnikov, enoto za transfuzijo krvi, centralni laboratorij, pet kompletnih operacijskih dvoran, prostor za dezinfekcijo postelj ter bolniške sobe z 279 posteljami. Vse to naj bi po programu končali do leta 1990. To pa bo odvisno predvsem od zbranega denarja. Ravno okrog njega pa se stvari zapletajo. Letos je namreč v skladu za modernizacijo bolnišnice precej manj sredstev, kot bi jih morali zbrati po dogovoru. Zaradi različnih omejitev skupne porabe so občine na celjskem območju prispevale denar po precej nižjih stopnjah, kot je bilo načrtovano. Zaradi tega bodo morali od potrebnih 470 milijonov dodatno zbrati okrog 240 milijonov. Zato je v vseh občinah v teku več različnih akcij, med njimi tudi enodnevni zaslužek vseh zaposlenih. Ta akcija poteka tudi po žalskih delovnih organizacijah in sindikalni delavci ocenjujejo, da je akcija zelo uspela, delavci pa so pokazali izredno veliko razumevanje zanjo. Do začetka junija so namreč žalski delavci dodatno zbrali 130 starih milijonov din. 11 r- K* >-y| % Hm w L «M " ' ~ Med prvimi so so za enodnevni zaslužek za izgradnjo bolnice odločili delavci Tekstilne tovarne Prebold. Ker pa so ravno pripravljali nekatere izdelke za izvoz, so se delavci iz uprave vključili v proizvodnjo. V akcijo so se vključile tudi upokojenke, ki tudi sicer pomagajo tovarni pri pripravi izdelkov za izvoz. Vsi, ki so delali prosto soboto za bolnico, so zatrjevali, da bodo, če bo potreba še pomagali, hkrati pa tudi pričakujejo pomoč zdravstvenih delavcev, kadar bo to potrebno. U ^ Samoupravni sporazum o zagotavljanju pogojev in financiranju mladinskega prostovoljnega dela Podpisnike SaS o zagotavljanju pogojev in financiranju mladinskega prostovoljnega dela v občini Žalec za obdobje 1985—1990 obveščamo, da je SaS sprejet in podpisan z 2/3 večino organov upravljanja, organizacij združenega dela in delovnih skupnosti. Obveznost po SaS nakažite do 15. julija 1985 na ŽR OK ZSMS Žalec, it.: 50750-678-52069. 'N V letošnjem letu, ko proslavljamo 40-letnico osvoboditve, je 39 komunistov v žalski občini zabeležilo tudi 40 let članstva v tej avantgardni organizaciji. Vsi, ki so se udeležili tovariškega srečanja, ki jim ga je pripravil občinski komite, so bili te pozornosti zelo veseli. V prijetnem razgovoru so obujali spomine na prehojeno pot povojne izgradnje, hkrati pa so izrekli tudi pripravljenost za pomoč pri premagovanju sedanjih težav in za utrjevanje idejne in akcijske enotnosti zveze komunistov. jk, foto: L. K. / Dan mladih raziskovalcev Prvi koraki zelo spodbudni Sredi junija so člani Občinske raziskovalne skupnosti v skupščinski dvorani v Žalcu organizirali Dan mladih raziskovalcev. Prireditev je bila v žalski občini tokrat prvič, rezultati pa so po ocenah vseh sodelujočih zelo spodbudni. V akciji so namreč sodelovali številni mladi, zlasti osnovnošolci, ki jih zanima raziskovalno delo. Še bolj razveseljivo pa je, da so se mladi s pomočjo svojih mentorjev zelo resno lotili dela in tudi na sami prireditvi zelo spretno predstavili svoja raziskovalna dela in inovacije. Člani komisije so posebno nagrado — v vrednosti 7000 din podelili učenkama in mentorici iz osnovne šole Griže, ki so raziskovale opremljenost tehničnih delavnic na žalskih osnovnih šolah, podelili pa so še nagrade v vrednosti 5000 in 2000 dinarjev. V teh nalogah so se učenci lotili raziskav o razmnoževanju postrvi, gojenju zdravilnih zelišč, razvoja govora pri otroku, prometne signalizacije v Žalcu, ljudske prehrane na Polzeli in v Andražu, založenosti domače lekarne, upora-. bi računalnika, pridobivanju sive litine in drugih. Vrsta področij torej, kar daje organizatorjem dne-f va raziskovalcev upanje, da bo prihodnje leto prireditev še zanimivejša ter da bo na njej sodelovalo še več mladih raziskovalcev. Občinska organizacija ZRVS ocenila delo KRITIČNA RAZPRAVA »Rezervni vojaški starešine so tvorno sodelovali na vseh področjih družbenega razvoja, še posebej na področju uresničevanja zasnov ljudske obrambe, varnosti in družbene samozaščite, se vključevali v splošno vojaško izobraževanje in usposabljanje, skrbeli za sprotno informiranje in tako krepili organizacijo ZRVS. Organizacija združuje preko tisoč članov, od tega jih je 173 aktivnih v družbenopolitičnih organizacijah, v specializirane organizacije je vključenih 382 in le nekaj več kot sto jih sodeluje v organih SLO in DSZ. Nekatere krajevne organizacije so zelo aktivne in se uspešno povezujejo z osnovnimi šolami in sodelujejo pri delu obrambnih krožkov, marsikje pa je delo zaradi kadrovskih težav tudi zastalo,« je v poročilu poudaril predsednik občinske organizacije Peter Knapič. Še preden je stekla razprava, so prisotni bili precej kritični zaradi slabe udeležbe, kar je, od kar ne uporabljajo več pozivnega sistema sklicevanja članstva, vse večji problem. Nekateri so se zavzemali za ponovno uvedbo pozivov, dogovorili pa so se, da bo potrebno potrkati na odgovornost in zavest član- stva, kar bi morala biti odlika prav te organizacije. Precej pripomb je bilo slišati na zastarele informacije, ki jih obravnavajo na sestankih, zavzeli pa so se za več praktičnega dela in preverjanja strelskih sposobnosti. Prav zaradi tega bi potrebovali več sredstev, kot jim jih je odmeril izvršni svet. Pri nabavi municije pričakujejo pomoč tudi od komitejev za SLO in DSZ v krajevnih skupnostih. Člani občinske organizacije 50 na koncu sprejeli tudi program dela. ik Zakaj nesklepčnost in neaktivnost V zadnjem času je vse več sestankov, konferenc, posvetovanj in skupščin, na katerih je slaba udeležba, nesklepčnost pa nobena posebnost. Sklicatelji se seveda temu čudijo, ugotavljajo, kdo manjka, in javno izrekajo kritiko, ki pa so je žal največkrat deležni tisti, ki so prisotni. Naslednjič manjkajo drugi in tako se vse vrti v začaranem krogu. Namesto da bi se problema lotili konkretneje oz. z ugotavljanjem osebne odgovornosti in tudi vsebine sklica, iščemo vzroke v neprimernem dnevu, času in obveščanju, čeprav tudi tega ne gre zanemarjati. Samoupravne interesne skupnosti v glasilu Delegat objavljajo, iz katerih delegacij de- legatov ni bilo na sejo, pa ni znan primer, ko bi delegiranega delegata poklicali na odgovornost oziroma da bi ga vsaj vprašali, zakaj se seje ni udeležil. S vprašanjem obiska in sklepčnosti so se pred nedavnim ubadali člani organizacije, pri kateri to ni bil problem, dokler so za sklic uporabljali poziv. Eni so sodili, da s padcem standarda ljudje iščejo dodatne zaslužke, drugi, da vsebina sestankov ni zadovoljiva, tretji, da gre za problem odgovornosti in zavesti. Prav slednji ugotovitvi veljata za tiste, ki jim je družba odmerila debelejši kos kruha, in tiste, ki jim je zaupala pomembnejše dolžnosti, pa je njihova odgovornost oziroma zavest na prav nizki ravni. Pri teh seveda ne gre zanemariti izreka, da zgledi vlečejo. Res pa je tudi, da je sestankov nasploh preveč, še zlasti slabo pripravljenih. In ker aktivnost posameznikov merimo tudi po udeležbi na sestankih, se posamezniki znajo spretno rešiti obveznosti na ta način, da se sestankov nekaj časa ne udeležujejo, potem pa so zaradi tega razrešeni dolžnosti. In ker nihče nikogar ne kliče na odgovornost, takšno ravnanje posameznikov postaja praksa. Zato je vprašanje, zakaj sta nesklepčnost in neaktivnost vse pogostejša pojava v našem družbenem življenju, povsem odveč. SOZD Agros Nova tržišča na zapadu Uspešno prilagajanje tržnim pogojem gospodarjenja Vedno težji, če ne že kritični ekonomski pogoji gospodarjenja v kmetijstvu zaradi cenovnih nesorazmerij in visokih obresti za najete kredite, vse bolj vplivajo na prodajo kmetijske mehanizacije. V Agrosu ugotavljajo, da se je prodaja na domačem trgu zmanjšala za 20 odstotkov. Kljub temu pa jih zaloge, še zlasti v SIP-u,ne pestijo, kar je zasluga prizadevanj njihovih delavcev, ki z raznimi demonstracijami in seminarji uspevajo prodajo normalizirati. Predvsem pa si prizadevajo, da je tržišče dobro oskrbovano in da servisna služba kar najuspešneje opravlja svojo nalogo. Številne nakladalne prikolice na dvorišču SIP-a dajejo mimoidočim vtis povečanih zalog, kar pa je posledica predvsem težav z železnico ki jim ne zagotavlja potrebnega števila vagonov za izvoz na Poljsko. Namesto dvajsetih Kolektiv Tekstilne tovarne Prebold se bo 27. junija na referendumu med drugim odločal tudi za investiranje v nov obrat konfekcije v občini Slunj, ki sodi med najbolj nerazvita območja v SR Hrvatski. V iskanju rešitev za nadaljnji razvoj Tekstilne tovarne Prebold, katere namen je izdelava čim širšega asortimana finalizira-nih proizvodov in s tem pestrejša ponudba na trgu, so pred časom stekli pogovori s predstavniki občine Slunj, hrvaško inštitucijo za nerazvite in z drugimi dejavniki v SR Hrvatski, ki naj bi v končni fazi omogočili, da bi v tem kraju bil storjen pomemben korak na poti k razvitosti in za odpravljanje brezposelnosti. V izdelavi je elaborat, ki bo pokazal smotrnost te investicije, kar bo tudi omogočilo, da se bo delovni kolektiv tudi pravilno odločil. Res pa je, če bi gledali samo na človekoljubje, potem odločitev ne bi bila težka, saj so ti ljudje v času NOB tpliko pretrpeli, kot nikjer drugje v svetu. Dovolj je podatek, da je vsak tretji prebivalec Korduna daroval svoje najdražje — življenje — za svobodo in da narodna pesem »Na Kordunu grob do groba, traži majka sina svoga>...« še kako izpoveduje resnico. O vsem temso se pred časom prepričali tudi člani samoupravnih organov, družbenopolitičnih organizacij ter vodilni in vodstveni delavci Tekstilne tovarne Prebold, ki so preko Jasenovca, Petrove Gore in drugih krajev Korduna spoznavali strahote zloglasne Paveličeve Nezavisne države Hrvatske, ki nima primerjave v svetu. Glavni namen tega izleta, Tekstilna tovarna Prebold sodi prav gotovo med tiste delovne organizacije, ki posvečajo organiziranemu dopustovanju svojih delavcev veliko pozornost. Morje je postalo danes za delavca z nižjimi osebnimi dohodki že skorajda nedosegljivo, ali če hočemo, izredno drago za domačega gosta. Pravzaprav bodo v bodoče letovali le tisti, ki imajo dovolj lastnih počitniških zmogljivosti in so že vrsto let nazaj skrbeli za večanje svojih kapacitet. Preboldski tekstilci so prav gotovo med njimi. Poleg počitniškega doma v Piranu in Biogradu na Moru ter v lanskem letu kupljene depandanse na Golteh imajo še nekaj prikolic, ki so postavljene v Fažani pri Puli. Tu pa so še stanovanja v Pristavi, v neposredni bližini Atomskih toplic v Podčetrtku, hotel v Preboldu, ki je namenjen delavcem TOZD Biograd na Moru in obeh obratov Pristava in Vinski vrh ter najete kapacitete s strani Izletnika Celje. Preko Izletnika bodo delavci lahko letovali v Umagu, Portorožu, Poreču na otoku Cresu in še kje. Skratka vagonov dnevno jim jih zagotovijo le osem, zgodilo pa.se je tudi, da deset dni niso dobili niti enega vagona. In ker morajo do konca junija dostaviti kupcu 3000 nakladalk, jih težave z železnico še posebej skrbijo. Sicer pa bodo letos na Poljsko izvozili 4000 nakladalk, kar predstavlja štirimesečno proizvodnjo. S Poljsko pa imajo sklenjeno dolgoročno pogodbo, ki jim zagotavlja prodajo linije za spravilo sena tudi v naslednjih letih. Nasploh pa je letošnje leto v znamenju izvoza na zahodna tržišča, kjer se jim odpirajo nekatera nova: v Franciji, Španiji in Grčiji. Predvsem z uspešno prodajo na tujih tržiščih in s prizadevanji na domačem trgu v SOZD-u Agros pričakujejo, da bodo v letošnjem letu prodali za 1200 milijard din kmetijskih strojev in se tako uspešno prilagajajo tržnim pogojem gospodarjenja. jk če ga tako imenujemo, pa je bil, da bi čimveč članov kolektiva lahko sodelovalo pri odločitvi za izbiro lokacije za proizvodno halo, ki naj bi stala v takoimenovani industrijski coni Slunja. Pred tem pa so obiskali še dve krajevni skupnosti Kremen in Pladževac, kjer imajo prazne prostore, ki bi začasno omogočali predvideno proizvodnjo. V obeh krajevnih skupnostih so jim ljudje izkazali veliko gostoljubje, v katerem je bila prisotna goreča želja, da bi v njihovem kraju našlo delo vsaj nekaj deklet in žena, ki tvorijo veliko armado brezposlenih v teh krajih. Načelo: investirati tja, kjèr je dovolj delovne sile, ki se ga zadnjih nekaj let držijo v TT Prebold, tukaj ni vprašljivo. Pri odločitvi pa ima pomembno vlogo tudi dejstvo, da polovico vrednosti investicije krije takoimenovani fond za nerazvite v SR Hrvatski. Ne nazadnje pa je Slunj tudi na relaciji za Biograd na moru, kar ustreza njihovemu načinu transporta, ki ga opravljajo na tej relaciji večkrat v tednu. Ob vsem tem pa računajo tudi na sodelovanje vojnega servisa, ki ima na tem področju pomembno vlogo. V novem obratu konfekcije v Slunju naj bi našlo postopoma delo okrog 250 domačinov. Proizvodnja bo slonela predvsem na izdelavi proizvodov iz zaščitnega programa — zaščitnih oblačil in temu primerno bo tempirana tudi ostala tehnologija. Kot pripominjajo v Tekstilni tovarni, pa bo do realizacije tovrstne investicije prišlo, če bodo svoje obveznosti izpolnili vsi zainteresirani partnerji v Hrvatski. n. D. možnosti je veliko, ud vsem tem pa velja dodati, da bodo vsi, ki bodo letovali deležni še dodatnega regresa. Tako bodo v Piranu, Biogradu in hotelu Prebold plačali samo 450 dinarjev po osebi ter 150 dinarjev na dan za najeto prikolico o2. depandanso. To pa velja za čas glavne sezone in sicer od 11.7. do 10. 8. v predsezoni in posezoni pa so cene še bistveno nižje saj znašajo 225 dinarjev na dan oz. 45 dinarjev za najeto prikolico. Vse te ugodnosti pa veljajo za najožje družinske člane — zakonske tovariše, upokojence TTP in otroke delavcev. Dodatna ugodnost pa je tudi v tem, da bo plačilo letovanja potekalo v treh zaporednih mesečnih obrokih ob priliki izplačila OD. Možnosti so dane. Tudi tisti, ki ne bi zmogli plačila imajo še vedno možnost letovati ob pomoči sindikata. Ob vsem tem pa je res, da mnogo zaposlenih ne bo preživelo tako organiziranega letovanja, saj bodo dopustniški dinar namenili za tisto, kar najbolj potrebujejo. D. NARAGLAV VEČINA V ŽALCU JE ZA KULTURO Predsedstvo krajevne konference SZDL Žalec je na zadnji seji ocenilo akcijo za zbiranje dodatnih sredstev za opremo kulturnega doma v Žalcu za uspešno, saj je bila izredno množična. V njej so sodelovali številni aktivisti, kar 95 družbenopolitičnih delavcev, precej pa se jih ni odzvalo, med njimi tudi ljudje na odgovornih dolžnostih. Občani so v akciji prispevali 1.475.000, obrtniki pa 1.678.000 dinarjev. Akcija v združenem delu še poteka, predsedstvo pa se vsem, ki so doslej že prispevali sredstva, iskreno zahvaljuje. Preseneča dejstvo, da so številni občani prispevek odklonili, nekaj teh se je v akcijo vključilo naknadno, kritično pa so bile ocenjene predvsem odklonitve ljudi na odgovornih dolžnostih, z visokimi osebnimi dohodki, ki bi morali biti ostalim zgled. Pohvalno pa je, da se je v akcijo vključila večina obrtnikov, žal pa je tudi med njimi nekaj takšnih, ki jim pomembna kulturna pridobitev nič ne pomeni. Ker pa akcija zbiranja sredstev še ni zaključena, imajo vsi, ki se.yanjo še niso vključili, možnost, da se ji pridružijo in dokažejo, da so tudi sami za napredek kulture v kraju. Janez Meglič ZAKLJUČEK AKCIJE NAŠ KLUB '85 Komisija za Naš klub pri OK ZSMS Žalec si je zastavila nalogo, da organizira zaključek s podelitvijo priznanj najzaslužnejšim mladinskim organizacijam s področja prostočasnih aktivnosti mladih. Na osnovi poročil, ki so jih mladinske organizacije pošiljale na OK ZSMS Žalec o svojem delu, smo podelili priznanja 11 osnovnim organizacijam ZSMS (Vinska gora, Andraž, Gotovlje, Trnava, Žalec, Polzela, Vrbje, Parižlje, Gomilsko, Prebold in Letuš). Po podelitvi je stekel razgovor med udeleženci, ki je pokazal, da akcija Naš klub dosega odziv in zanimanje mladih. V programe prostočasnih aktivnosti pa bi bilo potrebno vključiti čim več razgovorov in debatnih krogov o problemih, ki tarejo mlade, več prireditev in družabnih večerov, na katerih bi predstavili dosežke mladih posameznikov in skupin z inovacijskega, kulturnega, športnega ipd. področja. Zaključili smo z željo, da se v takem krogu dobimo jeseni, ko bomo načrtovali nove akcije v programih aktivnosti Naš klub. J. Ušen Priznanja najboljšim Na pobudo delavcev Občinskega sindikalnega sveta, članov Kluba samoupravljalcev ter Občinske zveze Društva prijateljev mladine so člani literarno-novi-narskih in zgodovinskih krožkov na osnovnih šolah pisali naloge na temo 35-letnice samoupravljanja. Razpisu so se odzvali učenci osnovnih šol Šempeter, Pdfrov-če, Polzela, Vransko, Prpbold in Griže. Posebna komisiiTje naloge, 26 jih je bilo, pregledala in ocenila, vse avtorje in predstavnike šol pa povabila na krajši razgovor, ki je bil sredi junija v Žalcu. Na njem so pisci prejeli priznanja in knjižne nagrade, ža najboljše naloge pa so razglasili dela Jerneje Jezernik s Polzele, Mojce Sande in Betke Kramer iz Petrovč, Petre Dežnikar iz Prebolda in Andreje Pirc iz Vranskega, ij ZAHVALA ZA POMOČ Čeprav malo pozno, vendar kljub temu objavljamo imena nekaterih udeležencev solidarnostne akcije zbiranja sredstev za prizadete prebivalce na Ko-paoniku, saj so v prejšnjih objavah izostala zgolj slučajno. V akciji zbiranja sredstev je takrat KO RK Letuš zbrala 8.810 din, OO ZS Minerva 9.680 din, Ferrali! Žalec«—Strojni obrati 12.800 din, Občinski odbor RK Žalec 10.000 din, KO RK Šešče 23.652 din, MČ RK OŠ Prebold 550 din, KO RK Petrovče — občani 15.185 din in KO RK Braslovče 2.000 din. Po podatkih je bilo v tej akciji v naši občini zbranih 379.599 dinarjev, od tega so samo mladi člani RK na osnovnih šolah iz lastnih prihrankov zbrali več kot 123.000 dinarjev. Vsem, še posebno pa njim, gre zahvala Rdečega križa Slovenije — občinskega odbora Žalec in Občinske konference SZDL Žalec — koordinacijskega odbora za razvijanje in uveljavljanje socialistične solidarnosti. Enako gre zahvala tudi vsem, ki so prispevali Sredstva za lačne v Afriki. V. Ck Investirati tja, kjer je dovolj delovne sile V občini Slunj predvidoma nov obrat ^konfekcije TT Prebold Bliža se čas dopustov Široke možnosti letovanja Na posnetku ienska desetina GD Prekopa med tridelnim napadom Gasilska tekmovanja množična Občinska gasilska zveza je na Vranskem organizirala občinsko pionirsko in mladinsko tekmovanje, ki se ga je udeležilo kar 81 desetin. Pri pionirkah — skupina A — je zmagala desetina Goto-velj pred Preboldom in Ponikvo, v skupini B pa Gotovlje pred Žalcem in Ložnico. Pionirji Gotovelj so zmagali v skupini A pred Šempetrom in Latkovo vasjo, v skupi- ni B pa so bili najboljši Grajska vas pred Ponikvo in šeščami. Pri mladinkah je zmagala desetina Matk pred Levcem in Ločico pri Polzeli. Tudi pri mladincih je bila prva desetina Matk pred Žalcem in Grižami. Kar 560 članov in članic pa se je pomerilo na letošnjem občinskem tekmovanju in sicer v tridelnem napadu in raznoterosti. Tek- movanje je bilo v Preboldu pod pokroviteljstvom TT Prebold. Pri članih je zmagala desetina GD šešče pred Preboldom in Grajsko vasjo, pri članicah pa IGD TN Polzela, pred IGD TT Prebold — TOZD Tkanina in GD Vinska gora. Svoje znanje in spretnosti pa so pokazali tudi veterani GD Žalec. Tekst :jk Foto: L. Korber 10 let celodnevne šole v Petrovčah V to obliko so zajeti učenci nižje stopnje V Sloveniji smo začeli uvajati celodnevno šolo pred desetimi leti. Letos je v to obliko izobraževanja vključenih že 151 osnovnih šol, kar pomeni v številkah 33.323 učencev ali 14,7 odstotka vseh osnovnošolcev. V naši občini je odstotek nekoliko večji, saj je v celodnevno šolo vključeno kar 910 učencev ali 21 odstotkov vseh šoloobveznih otrok. Največ izkušenj s celodnevno obliko izobraževanja imajo v Preboldu, prav zanimive izkušnje pa so pridobili tudi na osnovni šoli v Petrovčah, kjer so v to obliko izobraževanja vključeni le učenci od prvega do četrtega razreda. V času obiska na šoli je bilo kot v mravljišču. Učenci so skupaj z učitelji urejali zelenice, drugi so vozili star papir in ga basali v kontejner, tretji so polnili kontejner s steklenicami... Na prvi pogled je bilo čutiti neznansko delovno mrzlico, nato pa je zazvonil zvonec in naznanil konec rekreativnega odmora. Kmalu za tem ni bilo na dvorišču nikogar več. V pisarni ravnatelja Jožeta Krulca je stekel pogovor o delu in izkušnjah celodnevne oblike izobraževanja. »Od 416 otrok je v Petrovčah vključenih v celodnevno šolo 166 otrok. Mislim, da so vsi ti otroci zadovoljni, saj je tovrstna oblika usposabljanja korak \ naprej, čeprav je lahko uspešna šele takrat, ko so zagotovljeni vsi materialno tehnični pogoji. Pri tem pa ne gre prezreti človeškega dejavnika, ki je poglavitni člen v dosegi ciljev. Menim, da je učiteljski kader na šoli storil vse, da bi celodnevna šola resnično uspela, ovire predstavljale pomanjkanje raznih kabinetov za izvajanje interesnih dejavnosti. Starši so s to obliko izobraževanja zelo zadovoljni, vendar pa je letos nastal problem, vreden razmišljanja. V petih razredih je močno padel učni uspeh. Ugotovili smo, da je za to kriv prehod iz celodnevnega šolanja na klasično obliko. Učenci petih razredov se namreč niso vajeni učiti doma, saj so doslej vse obveznosti opravili v šoli pod učiteljevim vodstvom. Sedaj tega ni več in učenje je postalo pravi problem. Težave povečujejo še učenci iz podružničnih šol, ki pa niso poznali celodnevnega izobraževanja. Tako je učni uspeh v petih razredih nekaj več kot šestdeset odstoten. Upamo, da se bo s tem, ko smo učence in starše poučili o metodah učenja, učni uspeh popravil.« V nadaljevanju je stekla beseda tudi o interesnih dejavnostih, med katerimi je predvsem veliko navdušenja za računalništvo, o katerem razmišljajo, da bi ga uvedli kot fakultativni predmet v učni program, če bodo lahko zagotovili materialne in prostorske pogoje. Učenci pa se dokaj radi udejstvujejo tudi v obeh pevskih zborih, v raznovrstnih tehničnih krožkih, v folklori, ritmiki, na športnem področju v okviru ŠŠD in drugod. Še posebej je pohvalil delo posameznih organizacij, zlasti šolsko kulturno društvo, Rdeči križ in delo pionirske in mladinske organizacije. Glede proizvodnega dela izredno dobro sodelujejo z delovnimi organizacijami v kraju, še posebno z Zarjo, KIL Liboje in s Sadjarstvom Mirosan. V Zarji imajo tri skupine proizvodnega dela in sicer lesarje, šivilje in kovinarje. V Libojah naj bi učenci vsako prvo delovno soboto spoznavali delo na nenevarnih in manj zahtevnih delovnih mestih, medtem ko se z Mirosanom še niso dokončno dogovorili. Tako torej na osnovni šoli v Petrovčah. Dodajmo še, da je šola tudi izredno odprta kraju, da je med nosilci kulturnega življenja v njem. Deset let celodnevne šole je za njimi, kaže, da se bo začetna zagnanost na tem področju še stopnjevala, in da bo vanjo vključenih iz leta v leto tudi več otrok. Darko Naraglav 70 let Rdečega križa v Žalcu Krajevna organizacija Rdečega križa v Žalcu je v začetku tega meseca na posebni slovesnosti proslavila 70-letnico ustanovitve. O jubileju in pomenu te organizacije je v dvorani doma -SLO približno 200 članom Rde-čega križa in gostom govoril predsednik krajevne organizacije RK Žalec Konrad Ambrož in poudaril, da je bila prva organizacija ustanovljena v Švici leta 1863, v Žalcu pa 1915. leta z imenom Ozdravilišče za canjene vojake. Prva predsednica je bila Ana Roblek in društvo je že v prvih letih sprejelo številne ranjene vojake, saj je bil to čas prve svetovne vojne. Potem je aktivnost popustila, leta 1935 pa so začeli vzgajati podmladek na' osnovni šoli. Po vojni, leta 1946, je društvo imelo 239 čla- Po prisrčnem kulturnoume-tniškem programu, ki so ga pripravili učenci osnovne šole Peter Šprajc-Jur in ženski pevski zbor Svobode iz Griž so krvodajalcem podelili priznanja. Za 50-kratno podaritev krvi je dobil zlato plaketo Konrad Ambrož, za 30 krat darovano kri pa so priznanja prejeli Štefka Kau-dik, Rudi Kmecl, Mara Kampoš, Ivan Lipovšek, Janko Petrin, Miran Ramšak, Viktor Vodeb in Ivanka Verbič; za 25 krat darovano kri Stanko Čeh, Alojzija Golavšek, Silvester Jošt, Friderik Kranjc, Jurij Vodeb; za 15 krat darovano kri so podelili 43 priznanj, za 10 krat 110 priznanj, za 20 krat 28 priznanj in za 5 krat podarjeno kri 274 priznanj. * ■ ■ ! TONE TAVČAR J Konrad Ambrož nov, leta 1951 pa že 479. Prva krvodajalska akcija je bila leta 1952, od takrat dalje pa pripravijo v-Žalcu po'dve, danes-pa imajo že 400 krvodajalcev. Ivan Pečnik — sedemdesetletnik Ko ga srečujemo na mestnih ulicah, pokončnega in vedno nasmejanega, skoraj ne moremo verjeti, da si je naložil že sedmi križ. Pa je vendarle res. V Pernovem, kjer se je rodil v majhni kmečki družini, mu domačini še danes pravijo Krušjekov pob. Prvo znanje je nabiral v pire-ški ljudski šoli. Na Bregu v Celju se je izučil čevljarske obrti. Mojster je bil dober, pomočniki pa so mu primazali prenekatero zaušnico. Takrat je bila za vajenca to dodatna hrana. Ubranil se jih je šele takrat, ko je tudi sam postal čevljarski pomočnik. Staro jugoslovansko vojsko je služil v Zagrebu pri letalstvu. Spominja se, koliko truda je bilo treba, da je nekaj fantov spravilo v pogon elipso. Pa tudi precej hudih ur je takrat prestal, saj se ni pustil »vzgajati« takratnim podoficirjem in oficirjem, ki so se znali na svojevrsten način izživljati nad vojaki. Po prihodu iz vojske se je ponovno lotil čevljarstva. Takratni »Bata« je s svojimi končnimi izdelki že močno prevladoval, zato je sčasoma zmanjkalo dela za ročne delavce. Šel je med knape v rudnik Pečovnik. Tam je dočakal tudi okupacijo. Kot aktivist OF je .v rudniku postal že preveč znan, zato se je moral umakniti v ilegalo. V partizanih je kot dober organizator opravljal vse mogoča dela. Kot intendant Celjskega okrožja OF je skrbel za zbiranje in shranjevanje raznega materiala, ki je koristno služil za opremljanje operativnih enot NOV. Materi- al so shranjevali v dveh bunkerjih, dobro skritih in zavarovanih. Od tam so ga odpremljali v enote, kasneje tudi v osvobojeno Zg. Savinjsko dolino. Istočasno pa je opravljal tudi aktivistično delo. Tako ga je leta 1944 pot zanesla v Pirešico. Pred njim se je nenadoma pojavil nemški vojak z naperjeno puško. Toda v hipu sta se znašla na tleh vojak in njegova puška, kajti Ivanov udarec je opravil svoje. Ko se je pobral, jo je vojak ucvrl v bližnjo hišo in pri zadnjih kuhinjskih vratih vrgel bombo, ki pa je zgrešila cilj. Namesto Ivana je zadela hišnega gospodarja. Seveda jo je najhitreje »pobral« tudi Ivan, kajti pri »Fervegu« je presunljivo začela tuliti sirena in klicati nemške vojake k orožju. Osvoboditev je doživel v Dramljah. Srečal se je z nekim kurir- jem, ki mu je enostavno dejal: »Ničesar več se ne boj, vojne je konec.« Seveda so tisti večer kurili kresove, metali bombe in streljali iz pušk in brzostrelk ter porabili municije za pol vojne. Že naslednji dan pa se je v Celju začelo redno delo. Zavarovati je bilo treba objekte, pa tudi privatno lastnino. Že nekaj dni po osvoboditvi so imeli v Celju prvo civilno poroko. Pri Turški mački je bilo tisti dan silno živahno. Jeseni 1945 je bil demobiliziran. Sledila so službovanja v kmetijskem sektorju, saj ima Ivan zemljo močno rad. Pričel je kot upravnik ekonomije v Zaloški gorici, nato v Kmečko obdelovalni zadrugi, mlekarni in še drugod. Ko je bila 1954 formirana psihiatrična bolnišnica v Vojniku, so se tam stacionirani starostniki morali umakniti. Ivan je na Gomil-skem organiziral dom onemoglih, kjer je večina teh starostnikov dobila svoj novi dom. Bilo je težav »na kubike«, kot pravi Ivan, vendar je delo sčasoma steklo v zadovoljstvo vseh. Leta 1970 pa so se preselili na Polzelo in se preimenovali v dom upokojencev, kjer je »direktoroval« vse do upokojitve. Seveda so bile zanj samo službene dolžnosti premalo. V vseh svojih letih službovanja v kmetijstvu je deloval kot sekretar takratnih celic KP in kot član komiteja KP. V letih 1947—1951 je bil tudi ljudski poslanec v Ljudski skupščini Slovenije, pa podpredsednik Okrajne zadružne zveze v Celju in še kaj. V vsem tem času je v delu med ljudmi naletel na veliko tragičnih pa tudi komičnih trenutkov, ki se jim še danes od srca nasmeje. Sedaj pa ga najdemo pravzaprav povsod, kjer se odvija družbenopolitično življenje. Vrsto let je č|an občinskega odbora ZZB NOV Žalec, kjer vodi komisijo za zdravstvena in stanovanjska vprašanja borcev. Število funkcij v krajevni skupnosti pa le stežka prešteje. Kot aktiven delavec v borčevski organizaciji pravi, da se borčevski problemi (zdravstveno, socialno, stanovanjsko) zadovoljivo rešujejo glede na današnje težavne razmere. Srčno želi, da bi tako bilo tudi v prihodnjih letih. Pa tudi mi občani, še posebej borci, Ivanu želimo, da bi še dolgo pešačil obveznih 5 km dnevno in da bi še dolgo posedal z nami pri kozarčku in nam zapel kakšno »svojo« pesem, ki je sicer ne slišiš vsak dan. Cveta MIKUŽ Rezka Praprotnik Vedno pripravljena pomagati Rezka Praprotnik bo kmalu strnila sedem desetletij življenja, pa je v njej še toliko življenjske sile in pripravljenosti pomagati, kjerkoli je potrebno. Čeprav je v pokoju, pa je večkrat v stiski s časom, skoraj ni dneva, da ne bi hitela na ta ali oni sestanek v krajevni skupnosti ali v občini. Nepogrešljiva je pri turističnem društvu, krajevni organizaciji ZB in še marsikje, najraje pa gre na pevske vaje, zato ji je zelo žal, da domači zbor neredno vadi. Pesem ji je bila ne samo ljubezen, ampak opora v težkih življenjskih preizkušnjah, ki jih ni bilo malo. Ne bi mogli reči, da je bilo njeno otroštvo brezskrbno, saj kot deseti otrok v številni kmečki družini ni poznala izobilja. Po končani meščansi^ šoli se je zaposlila pri notarju na Vranskem. Vse bolj pa je spoznavala krivice tedanjega režima in težko življenje delavca in kmeta. In ko je okupator vkora- kal na Vransko, se je kmalu vključila v odpor in kot kurirka skrbela za sanitetni material in zdravila. Ničkolikokrat se je s kolesom podala v lekarno v Celje, ki ga je potem predala v postajo 14 nad Če-pljami. Živo se spominja dogod- ka, ko je na Butejevem mostu naletela na nemško stražo in se s pozdravom »Heil Hitler!« rešila najhujšega, saj je okrog pasu bila na debelo povita s sanitetnim materialom. Tedaj se je s kolesom do Tabora vozila več kot tri ure. Da je bila drzna, priča dogodek, ko sta z bratom Jakobom na vozu peljala ranjenega partizana Stanka v Celje. Dan osvoboditve je doživela v Brodeh in se še živo spominja veselja ljudi po zmagi nad okupatorjem. Povojna izgradnja, trije otroci in njena družbena aktivnost ji nikdar niso dovolili počitka in, kot sama pravi, jo je delo vedno krepilo in ji dajalo življenjskih moči. Skromna, kot je, ni nikoli marala pretirane hvale, največje zadovoljstvo ji je vedno bil napredek in lepše življenje ljudi. Zelo pa je bila vesela pozornosti predsedstva občinskega odbora ZZB NOV ob njenem življenjskem jubileju. jk Obisk v taborišču smrti Letošnje proslave ob 40-letnici osvoboditve v koncentracijskem taborišču Auschwitz smo se udeležili tudi Jugoslovani in sicer je iz Ljubljane odpeljal en, iz Beograda pa dva avtobusa bivših internirancev. Proslava je bila pri velikem spomeniku žrtvam Auschwitza, v ženskem delu tega taborišča Birkenau, kjer je plapolalo v vetru 25 zastav vseh držav, »iz katerih so bili jetniki tega taborišči’, v katerem so od leta 1939 do 1945 trpeli in umirali. Po proslavi smo v ruševinah krematorija prižgali sveče in si nato ogledali taborišče. Vse zidane stavbe še stojijo, lesenih barak je ohranjenih le še nekaj, vid- ni pa so temelji, na katerih so te baraka stale. Taborišče je še vedno obdano z bodečo žico, le da v njej ni več električnega toka, ob žici pa še stojijo stražni stolpi. Na notranji strani- žice je globok jarek, iz katerega se je takrat širil neznosen smrad po gnijoči vodi. Najočitnejša sprememba je v tem, da raste po celem taborišču trava, medtem ko leta 1942 na njem ni bilo niti bilke. Odšli smo tudi v moško taborišče, kjer so vse barake zidane in dobro ohranjene. Tudi napis nad vhodom: Arbeit macht frei — Delo osvobaja. V eni od barak smo si ogledali jugoslovanski muzej, kjer smo položili venec z napisom: Žrtvam Osvienčima — ob- čina Žalec. Beograjčani so tam odkrili ploščo bivše jetnice Ivanke Žagar, naš vodič pa nam je pod veliko sliko narodne herojinje Tončke Čeč pripovedoval o njenem življenju. Ogledali smo si še friučilnico ter kazenske bunkerje. Pred zidom smrti so Beograjčani položili venec. Najbolj od vsega pa me je pretresel še ohranjen prvi krematorij, ki ga Nemci pri begu niso utegnili razstreliti. Prikazali so nam tudi film o osvoboditvi tega taborišča, ki je najbolj pretresel sorodnike bivših jetnikov Auschwitza. Čeprav film prikazuje le delček trpljenja v tem taborišču, želimo, da bi ga kdaj prikazala tudi ljubljanska televizija. Milka Povše MARIJA VIPOTNIK ŽENE SMO SE VKLJUČILE V DELAVSKO GIBANJE IN REVOLUCIJO v--------------------------------------J Pred vojno in tudi v času vojne je bil prispevek žena v Zabukovjci vVazvoju delavskega gibanja zelo pomemben. Čeprav sama ne priznava pomembnosti svoje vloge v tem gibanju, pa je zakladnica Marije Vipotnik pomemben del v mozaiku dogodkov tega časa. Sicer pa Marija izhaja iz družine, ki je dala revoluciji vse svoje otroke, saj so bili vsi aktivni udeleženci. Njenih spominov je za debelo knjigo, mi pa smo zapisali le njenih nekaj strani. Težka predvojna leta in življenje delavskega razreda so strnila vse, ki so vedeli, da je tedanje stanje mogoče premagati le z bojem. Združevali so se v razna društva, v Zabukovici v DPD Svobodo in sindikat. Ker je bila delavska žena vseskozi zapostavljena, se je začela boriti za enakopravnost in napredek. Tako so tudi žene v Zabukovici in njeni okolici kmalu našle svoje mesto v delavskem gibanju. Ko je bila leta 1936 ustanovljena prva partijska celica imenovana rudniška celica je predvsem skrbela za pravilno usmeritev društev. Kasneje se je ta celica z novimi člani razdelila v dve rudniški in dve vaški celici. Prav v vaških so bile povezane ženske. Žene so se zavedale, da se brez izobraževanja ne bo mogoče aktivno vključiti v delavsko gibanje. Tako je DPD Svoboda Griže imela svojo knjižnico, za politično literaturo je skrbela komunistična partija, organizirali pa so tudi predavanja in razne sestanke. Sindikat in Svoboda sta bila najprej pod vodstvom socialnih demokratov, bila pa sta zelo številčna. Marija se spominja-dogodka, ko so žene skupaj z rudarji posredovale pri rudniški upravi zaradi neizplačila plač, s seboj pa so vzele tudi otroke in tako izposlovale sicer skromen zaslu- žek. Zadnja leta pred vojno je draginja vse bolj naraščala, grozile so živilske karte in tako so žene poleti 1940 organizirale znani protidraginjski akciji. Iz Zabukovice in Pongraca se je dvajset žensk napotilo proti občinskemu uradu, med potjo pa se jim je pridružilo še kakšnih trideset mimoidočih. Akcijo je vodila Julka Cilenšek. Občinski tajnik je najprej hotel vso stvar vzeti za šalo, saj je s štruco kruha izzival, ko pa so ga ženske strogo zavrnile, je napravil zapisnik njihovih zahtev, med katerimi so zahtevale takojšnjo ustavitev naraščanja draginje, protest proti fašizmu in grozeči vojni. Čez tri tedne je sledila druga akcija, v kateri so sodelovali tudi rudarji, o akciji pa so bili obveščeni tudi orožniki. Ker pa je bila akcija organizirana spontano pod vodstvom KP orožniki niso mogli ugotoviti organizatorja in krivca. Kmalu pa so oblasti začele preganjati žene, tako so Anico Vipotnik-Jakše, Angelco Ocepek in Pepco Kardelj zaprli v Taborišče Bileča. Tiste, ki so ostale doma, pa so se aktivno vključile v oborožen odpor. Komunistična partija je skrbela za krepitev odpora, v katerega so bile vključene tudi ženske. Marijo Vipotnik so sredi avgusta za-jeli'Nemci, jo zaprli v Stari pisker in po mučnih zasliševanjih odpeljali v Maribor na sojenje. »Ko so nas odpeljali nazaj v Celje, smo bili vsi prepričani, da nas peljejo na streljanje. Moške so ustrelili, Jerico Lukane, Anico Lapajne in mene pa so zaprli v samice. Po mesecu dni so nas ponovno odpeljali v Maribor, nato pa v taborišče v Ravensbrück,« je pripovedovala Marija, ki se živo spominja težkega življenja v taborišču, od koder se je pot vrnitve pričela 28. aprila 1945, ko so se taboriščniki začeli umikati pred fronto. Taborišče so osvobodili Rusi. Čeprav je okupator izgubljal, pa se prava svoboda za taboriščnike še ni začela. Čakala jih je namreč še težka pot, polna nevarnosti, saj so vsi hoteli čimprej priti domov. »V četrtek, 3. maja, smo v mraku prišli do malega mesta Lipitz, kjer so nas končno osvobodili Angleži. Ko smo zagledali njihove tanke, smo najprej onemeli, ker nismo mogli verjeti, da je naenkrat konec vsega hudega. Vso noč smo ob ognju prepevali, naslednje jutro pa so prišli Rusi. Čeprav je tudi za nas s tem napočil čas svobode, pa sem se domov vrnila šele konec avgusta, zaradi porušenih prometnih zvez. Ko pa smo si bratje in sestre doma zopet segli v roke, je bil to za nas najsrečnejši trenutek,« je svoje spomine strnila Marija Vipotnik. J. K. MARIJA GERMADNIK-ŽAGAR ku. Že sedmega julija 1941, ko je bila prva aretacija v Zabukovici, je med šestnajstimi bil tudi oče. Odpeljali so ga v Stari pisker, 16. avgusta pa v zloglasno taborišče Mathausen odkoder se ni več vrnil. In ker smo bili tako vzgojeni smo se v odpor vključili že pred vojno. Spominjam se srečanj na Šprajčevem hribu, kjer smo imeli ob nedeljah športne igre in kulturne nastope, spominjam pa se tudi govorov, ki jih je imela Silva Kalafatič. Ko so očeta zaprli me je mama poslala s težkim zabojem na Mirosan. V njem je bilo najbrž orožje, pri spomeniku 1. celjske čete pa je zaboj sprejel neznanec. Okupator je skoraj vsak dan prestopal domači prag, zato smo se morali neprestano skrivati. Ko so Nemci iskali Vlada Letonjo sem ga rešila tako, da sem jih usmerila v napačno smer. Po štirih letih neprestanega strahu je končno prišel trenutek, ko se je utrnila nova iskrica življenja in čeprav tudi po vojni ni bilo kruha v izobilju pa vendar zaživeli smo v svobodni domovini,« je strnila svoje spomine Marija Germad-nik-Žagar. Trnova je bila njena mladost, težke preizkušnje so ji zarisale marsikatero gubo na obrazu. Vedno pa je bila odločna in trdna in čeprav nerada pripoveduje o tistih časih smo jo le pripravili, da je odprla svojo knjigo spominov. ik TRNOVA MLADOST Na «liki, ki Ja nastala 15. marea 1541 «o od lava proN dasnl Marija Oermadnik, Danica Jeromel, Silva Kalafatič, Ivica in Fanika Strnad, Tilčka Žagar, na oknu Lojze Jereb, čepita Jože Letonja in Jože Strnad, fotografiral pa je Vlado Letonja Predno je Marija Germadnik-Žagar prišla v revolucionarno Trbovlje in nato Zabukovico je okusila težko življenje rudarske družine katere pot se je začela v Franciji, kjer se je Marija tudi rodila, nato pa nadaljevala v Nemčiji in Rusiji. V letih vzpona Hitlerja je njen oče delal kot štajger v Nemčiji in ker je že leta 1929 postal član KP je kmalu zaslutil nevarnost dvigajočega se raj- ha. Zato se je odločil za odhod iz Nemčije in skupaj s petčlansko družino odšel v Rusijo. Po petih letih življenja v Sibiriji se je odločil za vrnitev v domovino, ki je bila tedaj že v težki gospodarski krizi. »Večkrat smo bili lačni kot siti. Po tri mesece nismo videli kruha, močnik je bil vsakdanja hrana. Oče ni dobil takoj dela, potem pa se je zaposlil v rudni- SVOBODA, KI SE PONUJA MENI IN VSEM NAM ... ... je, da se lahko nasmejim fantu, ki mi je všeč, da lahko poleti tekam po poljski stezi in sanjarim, ponoči mirno spim in nikdar niti ne pomislim, da me hoče kdo izdati ali uničiti, ker sem nezaželena. Moji starši ne trpijo v taborišču, moj brat ne umira od lakote in stara mama me stisne k sebi, kadar si to zaželim. Fant me lahko objame, očka prisoli klofuto — tudi to sodi k svobodi. Toda, sem srečna? Se_ zavedam popolne svobode, ki se ponuja sama po sebi — meni — štirinajstletni deklici? Piše se junij 1942. V okolici Jasenovca divjajo boji med partizani in vsemi tistimi, ki jih ni sram ubiti človeka, ki se samo po mišljenju razlikuje od njih. Mati drži v rokah dva otroka, triletnega in še dojenčka, nebogljenega, in ju stiska k sebi. Pride ustaš, ji iztrga iz rok majceno štručko, odseka dojenčku, ki sploh še ne ve, čemu je privekal na ta umazani svet, glavo in ji reče: »Na, sedaj pa doji svojega sina!« Ko sem slišala za vse te stvari, ki so se dogajale, ko so se naši ljudje borili za svobodo, neodvisnost, sem onemela; zazrla sem se v daljavo, misli pa so bile tam, s temi ljudmi, ki so vredni globokega spoštovanja in zahvale. Potem sem si zaželela, da ne bi za te grozote nikoli izvedela. A zakaj ne? Z resnico se je treba soočiti, krivce pa mora doleteti zaslužena kazen. Poraja se kup novih vprašanj, če so sploh vredni besed. In odgovor: »Ljudje ne, važno pa je, aa svet zveza njihova grozodejstva in da se zaveda, da so na svetu še ljudje, ki so ta grozodejstva sposobni opraviti! . .. Potem se je začelo drugo obdobje — povojno, vendar bom raje spregovorila o svoji svobodi, o mojih pogledih na današnje življenje. Kar ne morem mimo strahu, da bi moje sanje, moje življenje sredi najlepšega obdobja prekinila vojna, lil. svetovna vojna, ko bi bili na mah uničeni. Sicer pa bolje tako, kot pa gledati, kako ti obesijo očeta, mater, brata, kako za vedno odpeljejo daleč proč fanta, ki ga ljubiš ... KaKsna je sploh moja svoboda? Je morda omejena? Da, precej omejena je; morda včasih, ko bi rada šla nekam, kjer ne bi bilo nikogar, kjer bi sama lovila metuljčke in trgala cvetke, kar preveč omejena. Take svobode si ne morem privoščiti, kadar se mi zljubi, ker moram posedati s knjigami, da si bom ustvarila čim lepše življenje. Življenje, svoboda, enakopravnost? Toda jaz sploh nisem, ne počutim se enakopravno. Včasih še svojega mnenja ne smem povedati1, 'kajti na vsakem koraku v življenju sem samo trklja, ki ne ve, kaj je življenje. Ne, tega. ne maram, ker je svoboda za moje pojme del socializma, ta pa je družbeni red, v katerem naj ne bi bilo razlik. A, če zanemarim ta zadnja spoznanja, potem se počutim precej svobodno in srečno, da lahko ljubim, sovražim, spoštujem, pričakujem lepo bodočnost. Razburkano življenje je še pred mano; počasi zapuščam otroški svet in odhajam v svet poln skrbi, saj sem na prelomnici življenja, v osmem razredu, ko me bo pot zanesla v neznano, tuje okolje. Bom med bodočimi sošolci našla sebi enake ali povsem drugačne,res svobodne ljudi? 40 let je minilo od vojne, marsikaj se je spremenilo, moderniziralo, a to, kako in s kakšno zavestjo je bila izbojevana svoboda, bo ostalo živo, kot je živa in nemirna moja notranjost. Petra Dežnikar, OŠ Prebold Razgovor z mgr. Milanom Žolnirjem Junij 1985 - SAVINJSKI OBČAN 5 - U' Za več in za bolj zdravo hrano Ali s pesticidi ogrožamo okolje, človeka in njegovo prehrano? Večina sodi in je prepričaha da. Ljudje raje segajo po neškropljenem sadju, zelenjavi in drugih sadežih. In ker imamo v občini na Inštitutu za hmeljarstvo in pivovarstvo strokovno službo, ki je eno redkih v Sloveniji, ki je v svojih dolgoletnih raziskavah dosegla pomembne rezultate, pa tudi koordinatorja za varstvo rastlin v SOZD Hmezad mag. Milana Žolnirja, smo prav njemu zastavili nekaj vprašanj v zvezi s tem.Sicer pa je Milan Žolnir priznan strokovnjak, ki je s svojim znanjem in izkušnjami veliko pripomogel, da danes strokovno pristopamo k varstvu rastlin, pri čemer ni vseeno, kakšna sta naša zavest, kultura in odnos do okolja. Savinjski občan: Zakaj je uporaba pesticidov nujen dejavnik v proizvodnji Hrane in koliko jih uporabimo v naši dolini, Milan Žolnir: »Povečanje prebivalstva je povzročilo potrebo po pridelavi več hrane. Na drugi strani pa se s pridelavo hrane ukvarja vedno manj ljudi pa tudi mnogo kmetijske zemlje smo pozidali. Zato smo v zadnjih desetletjih priča specializaciji proizvodnje, zoženega kolobarja, gojenja visokorodnih sort in pa velike porabe mineralnih gnojil. Te okoliščine pa so povzročile močnejši razvoj škodljivcev in plevelov v posevkih in nasadih. Zato je v svetu in pri nas postalo varstvo rastlin eden odločilnih dejavnikov pri pridelovanju hrane. Sicer pa poznamo več načinov varovanja pridelkov, vendar je kemični najbolj razširjen. Ljudje imajo občutek, da v kmetijski proizvodnji uporabljamo velike količine pesticidov. Ta podatek, izražen v kg, pa nam ne daje prave podobe, saj različni pesticidi vsebujejo od 1 do 50 odstotkov aktivnih snovi. Sicer pa nas k čim manjši porabi silijo zahteve po varstvu okolja, visoke cene in ostri pogoji zahodnega trga, kamor izvažamo precej pesticidov.« Savinjski občan: Ker so pesticidi tudi strupi — kako njihova uporaba vpliva na okolje in pridelke? Milan Žolnir: »Pesticidi so za človeka in živali strupi — tako kot zdravila, kuhinjska sol, barve, detergenti, če jih nepravilno uporabljamo. Pri nas je zakonodaja, ki določa način uporabe pesticidov, med najstrožjimi na svetu in nas obvezuje, da jih uporabljamo tako, da za okolje niso škodljivi. Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo ter Hmezad opravita letno tudi do 400 analiz ostankov pesticidov, k temu pa je treba prišteti še mnoge analize drugih strokovnih institucij. Dosedanje raziskave niso pokazale škodljivega vpliva pesticidov na kakovost okolja in pridelkov.« Savinjski občan: Kam se potem torej izgubijo pesticidi? Milan Žolnir: »Pesticidi so takšne snovi, ki se pod vplivom sončne svetlobe, vlage v raznih bioloških in drugih procesih razgradijo v neškodljive snovi. Da je to tako, potrjujejo mnogi znanstveni in preprosti dokazi, saj se škodljivci na poškropljenih rastlinah prav kmalu zopet razvijejo, ker se je pesticid razgradil. Sicer pa je za uporabo pesticida predpisan čas, ki mora preteči od uporabe do pobiranja plodov, in tega je treba strogo upoštevati. Ta pa je od treh dni do več tednov.« Savinjski občan: »Kdo vse skrbi za pravilno rabo pesticidov in kaj lahko povzroči nestrokovno ravnanje z njimi? Milan Žolnir: »Vsak tehnološki postopek pri varstvu rastlin je rezultat predhodnih raziskav, ki jih opravijo na Inštitutu v Žalcu mnogokrat s sodelovanjem najbolj uglednih domačih in tujih znanstvenih ustanov. V tehnološko izvedbenem smislu pa za to skrbijo strokovno usposobljeni delavci v kmetijskih organizacijah, to so tehnologi, vodje poslovnih enot, prodajalci v kmetijskih preskrbah in traktoristi. Vse te stalno izobražujemo na seminarjih in predavanjih predvsem v zimskem času. Predavanja pa organiziramo tudi za kmete kooperante in ocenjujem, da sta znanje in kultura porabe pesticidov dokaj razvita. Za vrtičkarje in druge lastnike zemljišč pa hortikulturna in čebelarska društva organizirajo predavanja le občasno, na razpolago pa so jim strokovnjaki Inštituta, vendar se te možnosti premalo poslužujejo.« Savinjski občan: »Kako si strokovnjaki prizadevajo ohranjati čisto in zdravo okolje ter manjšo porabo pesticidov? Milan Žolnir: »Predvsem so na Inštitutu v teku raziskovalne naloge s tega področja, ki pa so sicèr stalna naloga. Samo oddelek za varstvo rastlin porabi za raziskave letno 15 milijonov din, sredstva pa največ prispevata kmetijstvo in republiška raziskovalna skupnost. Poleg tega tudi oddelek za hmeljarstvo skrbi za vzgojo odpornejših sort proti boleznim in škodljivcem.« Savinjski občan: Kakšno je torej naše okolje? Milan Žolnir: »Primerov onesnaženosti in zastrupitev ne beležimo. Pri uporabi pesticidov nimamo nesreč pri delu. In ker nam zahtevni zahodni trg ni vračal pesticidov zaradi neustreznega ostanka, nismo povzročali onesnaženosti in ogroženosti okolja.« jk Človek in priroda — neločljivo povezana Večkrat se nam zastavlja vprašanje, kako kuhati zdravilne čaje, saj le-te ponavadi predolgo kuhamo. Kuhamo le tiste dele, ki so sestavljeni iz trdih delov rastline: korenine, lea, lubja. Vreti jih pustimo le kakšnih pet minut, nato jih odstavimo in pustimo, da se počasi ohlade. Drugače kuhamo čaje, ki vsebujejo eterična olja; črno meto, materino dušico, meliso, poprovo meto, rožmarin in čaje nežnih delov rastlin. Hlapno olje bi pri dolgotrajnem kuharjju izhlapelo., Zanje zadostuje, da jih prelijemo z vrelo vodo, jih dobro pokrijemo in pustimo, da se ohlade. Poznamo pa še tretji način: čaj polijemo s hladno vodo, ga pustimo stati nekaj ur, najbolje čez noč, zjutraj pa tak čaj spijemo kar hladen ali ga le nekoliko segrejemo. Tako pripravljamo čaje, ki vsebujejo sluz: slez, sleze-novec, lučnik itd. Teh čajev ne smemo kuhati. Iz tega sledi, da čajev ni potrebno vedno pripravljati vročih, takšni morajo biti le takrat, kadar želimo, da bi se ogreli in spotili. Kako pa je s sladkorjem? Le-ta ali med čaja ne spremenita, z njim le izboljšamo okus za lažje pitje. Le čaje, ki zapirajo, sladkamo s saharinom. Poznamo čaje, ki vsebujejo grenke snovi; encijan, pelin, planinski mah, griževnjak, zanje pa je značilen grenak okus. Grenči-ne pa stopnjujejo izločanje želodčnega soka in slinovk, hrana se bolje premeša in prebava se izboljša. Takih čajev ne smemo sladiti. Čajem, ki jih pijemo pri prehladu dihal, je najbolje dodati malo medu, ki že sam po sebi blaži vnetje. Med je priporočljiv za bolnike, ki morajo dolgo ležati. Razen v obliki čajev si zdravilna zelišča lahko pripravljamo v obliki kapljic in sirupa. Kapljice so posebej pripravljena zdravila: zdravilne snovi so raztopljene v razredčenem alkoholu ali v dobrem domačem žganju. Tako pripravljeno tekočino imenujemo tinktura. V kapljicah so zdravilne snovi bolj koncentrirane kot v čajih. Pripravimo jih tako, da v osmih delih alkohola namočimo dva dela zdravilnih rož, ki morajo biti drobno zrezane, da alkohol laže izluži zdravilne snovi. Zložimo jih v steklenico s širokim vratom in jih dobro zapremo, da alkohol ne izhlapi. To pustimo stati osem dni in med tem steklenico večkrat pretresemo. Nato vse skupaj precedimo skozi čisto platneno krpo. Kapljice jemljemo tako, da jih nakapamo na kocko sladkorja. Navadno zadostuje do 15 kapljic, grenčine pa nakapamo v kozarec vode in dobljeno tekočino počasi ali po požirkih pijemo. Sami pripravimo tudi sirupe. Tretjini soka sli izvlečka dodamo dve tretjini sladkorja, ki preprečuje kvarjenje. Točno razmerje je 36 delov vode in 64 delov sladkorja. Če imamo suho snov, ki jo želimo shraniti v sirupu, moramo najprej pripraviti izvleček z vodo ali z alkoholom. Npr: dvajset delov suhih pomarančnih olupkov in osemdeset delov alkohola. Od te tinkture vzamemo samo 15 delov, dodamo 54 delov sladkorja in 31 delov vode. Vse to zavremo, še vroče nalijemo v steklenice in shranimo. Sirup lahko pripravimo tudi tako, da drobno zrezane liste, cvetove aii vršilke naložimo v plasteh v širok kozarec š plastmi Potem, ko zaviješ z glavne ceste malo na levo, si kar kmalu tam. Pri Pestotnikovih oziroma pri gospodarju domačije Stanku, za katerega so delavci Kmetijske zadruge predlagali, da naj bi ob letošnjem občinskem prazniku prejel srebrni grb občine Žalec. V hladnem poletnem jutru sem ga zmotila ravno takrat, ko si je dajal opravka okrog živine. Malce je okleval, a naposled se le dal pregovoriti, da je povedal nekaj o sebi, o svojem delu, o svoji domačiji. Na posestvu, kjer se danes bohotijo nov hlev, trije silosi, velika in lepa domačija, je Stanku tekla zibel. Njemu, petorici bratov in sestri. Zaradi njene bolezni ostalim otrokom ni bilo z rožicami postlano, saj je sleherni dinar šel za zdravila, za zdravnika, za to, da bi Pestotnikova deklica enkrat zaživela tako, kot so živeli vsi ostali otroci. A usoda se je drugače odločila. Stanku je vse to še danes ostalo zarisano v spominu. Prav tako pa se je v pogovoru spominjal kasnejših dni, ko je kot šestnajstletni fantič dobil poziv za odhod v nemško vojsko. Tako so hoteli tujci, katerih koraki so začeli odmevati po dolini. A Stanko se je odločil po svoje. Za partizane. Pot ga je vodila najprej v Stanko Po stotnik (Foto: L. Korber) Šlandrovo brigado, nato v Zahodno Dolenjsko, še kasneje v Ljubljano, kjer je v KNOJ-u delal kot telegrafist vse do leta 47. Telegrafske izkušnje so mu še kako prav prišle tudi po vojni, ko se je zaposlil na celjski pošti. Tam je nameraval tudi ostati, veliko je delal v mladinski in sindikalni organizaciji, toda klic očeta in prazne domačije je bil močnejši. Dovolj močen, da je Stanko obesil telegrafijo na klin in se posvetil kmetovanju. Prvi koraki so mu bili vse prej kot lahki. Doma ga je čakal par konj, tri krave, razmajan hlev in domačija brez vode, pa trije stari vozovi. Krepko je moral takrat poprijeti za delo, da si je iz tiste dediščine skupaj z ženo postavil to, kar ima danes: sodoben hlev z dvajsetimi stojišči, kjer ima danes predvsem krave, letno pa oddaja preko 64 000 litrov mleka; pa tri silose, kopico strojev, moderno visoko hišo. Letos je k vsemu temu dodal še lastno zbiralnico mleka, saj je bila vaška že pretesna. Na prvi pogled je torej vse tako, kot je treba. A gospodar ima pri svojem delu kar precej ovir. Zemlje, pravi, da ima malo, le dobrih šest hektarjev, svet pa je takšen, da mora kakšnih deset odstotkov travnikov pokositi na roko. Svojo moč na njegovih travnikih marsikdaj pokaže tudi bližnja Bolska, še najhuje pa je to, da je njegovo posestvo sestavljeno kar iz 48 parcel. Tudi z razmerami v našem kmetijstvu ni bil povsem zadovoljen. »Reda ni, reda,« je dejal. »Še zlasti pri cenah. Enkrat je zanimivo meso, drugič spet mleko in človek nima nobenega zagotovila, da bi lahko nemoteno in brezskrbno proizvajal. Kmetujemo pač zato, da živimo, da obdelamo zemljo.« Pestotnikovi jo obdelajo in pridelajo nekaj ne le zase, ampak tudi za trg. Zato bo srebrni grb prišel kar v prave roke. Irena Jelen Stanko Pestotnik________________ Kmetujemo zato, da živimo 700 ton zelja Pri Kmetijski zadrugi Savinjska dolina so tudi letos sklenili več pogodb s kooperanti za proizvodnjo zelja. Tako so ga posadili v devetih temeljnih zadružnih organizacijah 19,6 ha, (Braslovče 3,40, Gotovlje 1,04, Petrovče 4,37, Polzela 2,90, Prebold 1,40, Šempeter 1,90, Tabor 1,00, Trnava 2,45 in Vransko 0,67 ha), pridelali pa ga bodo okrog 700 ton. Poleg zelja bodo pridelali 140 ton krompirja, 46 ton rdeče pese, 80 ton kumaric, 15 ton suhih bučnih semen in 10 ton fižola v zrnju. Na sliki: Vinko Peklič in Edo Kunstek pripravljata zeljne sadike za saje- sestavljena organizacija združenega dela kmetijstvo, industrija,trgovina in gostinstvo Žalec n.soi.o Vsem delovnim Hudem In občanom čestitamo za 7. julij — praznik občine Žalec in 4. julij — dan borca TO STRAN POSVEČAMO KMETIJSTVE ZDRAVILNA ZELIŠČA 4 ________________L—J J sladkorja. Zadnja plast je sladkor. Zaprt kozarec nato postavimo na toplo ali na sonce za štirinajst dni. Sirup nato stisnemo in spravimo. Zdravilne rastline lahko tudi namočimo v dobro olje, najpogosteje v olivno. Na cvetje nalijemo toliko olja, da ga prekrije, nato pa to postavimo za dva tedna na sonce. Nato olje odlijemo, ostanek stisnemo v temno steklenico, da se olje ne kvari. Zdravilne rastline lahko dodamo tudi v kopel. Najpogosteje uporabljamo smrekovo olje, limonin sok, razna zelišča. Kdor slabo spi ali je nervozen, ima ovelo ali ohlapno kožo, naj poskusi s smrečno kopeljo. Dišeče snovi poživljajo živce in krvni obtok, koža pa postane napeta, prožna, mehka. Smrekov izvleček deluje hkrati tudi aseptično in zavira rast povzročiteljev kožnih bolezni. Razen eteričnih olj uporabljamo za kopeli tudi vodne izvlečke raznih rastlin. Vzamemo četrt kilograme zelišč in jih skuhamo v petih litrih vode in kuhamo dokler ne zavre. Zvarek naj nato nekaj časa stoji, da se zelišča usedejo, nato pa odlijemo v kad. V ta namen uporabljamo kamilice, rožmarin, preslico, poprovo meto, hrastovo ljubje, senen drobir. Vse to utrjuje kožo, zboljšuje splošno poči tje in pomirja živce. Torej so zdravilna zelišča naš pomemben sopotnik in preprosto lahko sklepamo, da je vsa narava, ki nas obdaja ena sama naravna lekarna. Zato je prav, da zdravilne rastline spoštujemo, kljub temu, da nam je tudi kemija dala cel niz pomembnih zdravil. Z zdravilnimi rastlinami lahko pomagamo zdravilom, da bolje učinkujejo. MILENA MOŠKON O nekdanji tovarni keramike v Gotovljah Med keramičnimi tovarnami, ki so v Savinjski dolini delovale v preteklem stoletju, je vidno mesto zavzemal keramični obrat v Gotovljah. Arhivske raziskave, zlasti pa pregled izdelkov so namreč pokazale, da je bila proizvodnja keramike v Gotovljah dokaj obsežna in da ni v kvaliteti zaostajala za določenimi izdelki takratne nemškodolske in Schützo-ve tovarne v Libojah. Žal so se do danes ohranili le maloštevilni primeri gotoveljske keramike, zato je med poznavalci manj znana in popularna. Kot vemo, je dokumentirano v arhivalijah in v zemljiški knjigi, da je bila gotoveljska tovarna zgrajena na zemljišču (v posesti graščine Zalog), kjer je delovni mlin. To zemljišče je 15. V. 1866 kupil Josip Horak, cesarsko kraljevi brzojavni inšpektor iz Prage, in zgradil poslopja za potrebe delovanja keramične tovarne. Leta 1885 je postala lastnica podjetja baronica Luisa Grutschreiber, dve leti pozneje pa njen soprog Edvard. Po dražbi — leta 1893 — sta postala lastnika dr. Josip Sernec iz Celja in Edvard Wessely, ki je kot strokovnjak obrat tudi vodil. Po njegovi smrti (1902) so njegov delež dedovali otroci dr. Friderik, Ervin, Elza in Edward Wessely, vodstvo podjetja pa je bilo do leta 1907 v rokah Elze Wessely. Nato je tovarno vse do začetka I. svetovne vojne, ki je povzročila zastoj v podjetju, upravljal Edvard Wessely, ki je bil v ta namen strokovno in komercialno usposobljen. Ob koncu vojne je Edvard izročil obrat bratu Ervinu. Leta 1919 je tovarno kupil Ferdinand Vasold. Ker kupna pogodba ni bila veljavna, je prišlo podjetje pod državno upravo, obratovodja pa je bil takrat Robert Kuzma. Leta 1924 je bila priznana kupna pogodba z Vasoldom in ta je sprejel v podjetje celjskega trgovca Frana Stru-pija. Leta 1926 pa je gotoveljska tovarna prenehala delovati in je ostalo brez dela kar štirideset delavcev in nameščencev. Podjetje je bilo prodano keramični industriji v Libojah, ki je obratovanje povsem ukinila in kasneje proizvodnjo usmerila v izdelavo vložkov za električne likalnike; proizvodnjo je vodil ing. Lindenthal. Po letu 1945 pa so v prostorih te tovarne še nekaj časa delali keramične peči. Kot je znano, so v Gotovljah izdelovali različno uporabno keramično posodje za domači trg in za izvoz. Izvažali so na Madžarsko, v Trst in Dalmacijo, Hrvaško, Slavonijo, kasneje pa po vsej Jugoslaviji. Za časa barona Grut-schhreiberja je tovarna proizvajala samo rjavo lončeno posodo z manganovo glazuro. Edvard Wessely pa je že izdeloval posodo in majolike iz keramike, podobno kot v Libojah. Boljše surovine so uvažali iz tujine, zato kvaliteta izdelkov ni zaostajala dosti za tisto, ki je bila značilna za porcelanasto posodo, zlasti še za umivalne garniture in čajne servise. Značilno za gotoveljsko keramiko je, da je okrašena z rastlinskim večbarvnim dekorjem, z ročnim načinom podglazurne poslikave ali pa s tiskanimi čebulnimi motivi v modri barvi po kitajskih vzorcih, kot je bilo to običajno za meissenski porcelan ali izdelke drugih evropskih porcelanarskih manufaktur. Doslej ugotovljeni zaščitni znaki gotoveljske tovarne so različni, lahko imajo naslikano lastovico z grbom (baron Grutschreiber), in napise, ki označujejo kraj Goto-vlje. Večkrat je posebej navedeno, da je izdelek ročno barvan s poudarjenimi inicialkami imen av-torjev-slikarjev. Vse kaže, da bodo nadaljnje raziskave prinesle vrsto novih rezultatov, ki bodo lahko še bolj osvetlili vrednost izdelkov nekdanje tovarne. S tem bodo dobili še bolj celovito predstavo o prizadevanjih, sposobnostih in dosežkih industrijskih keramičarjev v Savinjski dolini. Milena Moškon Juinik — Akraian s čebulnim motivom v modri barvi. Foto: Viktor Berk (------------------ Pestijo jih finančne težave____________ V začetku tega meseca je bilo v Levcu državno prvenstvo v jadralnem letenju. Slabo vreme in zračne motnje niso bile naklonjene dvainštiridesetim tekmovalcem, ki so se pogumno spuščali pod nebo. Potem ko so tekmovalce spravili v zrak, je stekel pogovor z vodjo letenja Žanom Pi-žornom, ki je svojo dolžnost opravljal zelo natančno, saj bi ob najmanjši napaki lahko prišlo tudi do hude nesreče. Član Aero kluba je od 1974. leta, leta pa ? motornim in jadralnim letalom, sicer pa je doma iz Pariželj. »Zaradi pomanjkanja sredstev in službenih obveznosti imam vse manj časa za letenje. Za eno uro letenja moram namreč delati v delavnici osem ur,« je dejal Žan Pižorn. Upravnik letališča Peter Karner pravi, da v regiji ni ra- Peter Kamer zumevanja za njihovo sicer pomembno dejavnost, saj si morajo večino sredstev za dejavnost prislužiti sami z delom v delavnici, kjer opravljajo razna tehniška dela. Za njihovo dejavnost pa predstavlja največji strošek gorivo, ki pa se neusmiljeno draži. Klub tan Pitoni ima sedež v Celju, v njem pa so člani domala iz cele regije, precej jih je tudi iz žalske občine, ni pa dejavnika, ki bi jim pomagal. Sicer pa klub združuje 145 članov in želijo, da bi članstvo še povečali, zato mladino vabijo k sodelovanju. jkfoto: L. K. Aktivist, ki ne pozna počitka Njegovo življenje niso besede, ampak delo Pisati o človeku, kakršen je Vinko Petek, ni niti najmanj enostavno, saj gre za osebnost, ki je svojo življenjsko pot bogatil in jo bogati kot neutruden aktivist na številnih področjih dela in življenja naše družbene skupnosti. Ko sem se napotil na njegov dom v Gornjo vas, sem v mislih snoval najin pogovor, ob tem pa me je vodila misel, da bi veljalo z njim kaj več spregovoriti o praznovanju kra-. jevnega praznika, ki bo letos v njihovi vasi, on pa je kot predsednik vaškega odbora prava osebnost za dajanje informacij. Vinko je privekal na svet pred Silvestrovim leta 1933 na majhni kmetiji v Pongracu pri Grižah. V družini je bilo osem otrok in zato je moral kmalu s trebuhom za kruhom. Še kot otrok je služil svoj kos kruh pri večjem kmetu ter obiskoval taktratno gimnazijo v Žalcu. Pot ga je nato zanesla v gozdarsko šolo, vendar ni imel sreče, saj je njihovo bivališče pogorelo z vso njegovo lastnino in zato mu ni preostalo drugega kakor oditi domov in se zaposliti. Za delo je bilo takrat težko, vendar pa se mu je uspelo zaposliti pri železnici. Vmes je odslužil vojni rok v Zadru, nato pa se je zapisal med knape v rudniku Zabu-kovica. Po likvidaciji tega rudnika pa je rudaril v velenjskem rudniku. Med delom se je izobraževal in nazadnje je bil upokojen kot poslovodja v TOZD-u Jamske gradnje. Ves čas zaposlitve pa je bil Vinko kot član ZK dejaven v samoupravnih organih in družbenopolitičnih organizacijah. Ta njegova aktivnost pa se nadaljuje tudi sedaj v KS ter v društvih in organizacijah. Trenutno ga najbolj okupira de- Vinko Petek tev in postavitev avtobusnih postajališč, asfaltiranje krajših cestnih odsekov, nasutje in ureditev makadamskih poti in drugo. Dela jim ne zmamnjka pri gasilskem domu, ki so ga prenovili pred petimi leti in dobro služi svojemu namenu. Tu se želijo oddolžiti žrtvam fašizma s primerno ograjo pri spominski plošči, urediti škarpo ob potoku, ki teče mimo doma, in opraviti še vrsto drugih del. Pozanimam se, kako je s financiranjem. Vinko ob tem malo naguba čelo, kar mi da slutiti, da je tu največ problemov. Av- lo predsednika vaškega sveta, saj je potrebno mnogo postoriti, da bo praznovanje krajevnega praznika resnično praznično in obeleženo z delavnimi zmagami. Pobaram ga, kaj vse mislijo postoriti do takrat. Odpre beležko, ki je skorajda že popisana do zadnjega lista. Vse ima skrbno zabeleženo. Našteva nekatere akcije, ki so v teku. Že so vidna prizadevanja za uredi- tobusno postajališče bo po predračunu stalo preko 100 starih milijonov, s tem da so utice naredili sami. Precej sredstev bo šlo za asfaltiranje in druga manjša dela. Sredstva skušajo zagotoviti s prispevki vaščanov, KS, SKIS — a in s pomočjo delovnih organizacij, kjer vaščani delajo. Upa, da jim jih bo uspelo zbrati in s tem tudi uresničiti zastavljene cilje. Na vprašanje, kako se kaže odziv vaščanov v teh prizadevanjih, ni mogel kaj, da ne bi pohvalil vaške mladino, ki je zadnje časa resnično aktivna. Rezultat njihovih prizadevanj bo nedvomno športno igrišče, ki so ga delno uredili že pred leti. Nepogrešljivi so pri pripravah kulturno-umetniških programov in v prostovoljnem delu. Slednje, pa kot pravi Vinko, je nepogrešljivo za dosego željenih ciljev. Doslej so opravili že preko 2000 udarniških ur, približno toliko pa jih bo še potrebno. Vinkove besede me navdajajo z optimizmom, prepričan sem, da jim ne more spodleteti, če je na čelu takšen možakar, ki ne pozna počitka, kadar gre za širši družbeni interes. Govoriva še o njegovem delu v društvih in organizacijah, kjer ga najdemo pri planincih, med hortikulturnih, gasilcih, združenju šoferjev in avtomehanikov, invalidih itd. Vinko je aktivist z dušo in srcem, je človek, ki je od malih nog spojen z delom, ki ga osrečuje in bogati. O tem pa nedvomno pričajo tudi številna priznanja in pohvale, med katerimi velja še posebno izpostaviti red dela s srebrnim vencem. Še bi kramljala, vendar Vinka kličejo nove obveznosti, zato se poslovim. Odhajam bogatejši za nova spoznanja. Pa z rudarskim Srečno, Vinko. DARKO NARAGLAV Najboljša dijakinja strojepiska Čeprav je od mladinskega strojepisnega tekmovahja upravno administrativnih šol Slovenije minilo že skoraj mesec dni, ne gre prezreti uspeha Teodore Glušič iz Vrbja pri Žalcu, ki je na tem tekmovanju dosegla najboljši uspeh. V Novem mestu se je na tekmovanju, ki je bilo posvečeno dnevu mladosti, pomerilo 27 dijakinj devetih ekip iz vse Slovenije. Osem jih je bilo diskvalificiranih, med devetnajstimi uvrščenimi pa je Tea Glušič, ki obiskuje Srednjo družboslovno šolo v Celju, zbrala največ točk in sicer 19. Pri 3479 bruto udarcih je le pri 0,4 odstotkih napak imela 307,9 udarcev na minuto. Kako hitra in uspešna je bila, pove tudi podatek, da je bilo med njo in najslabše uvrščeno v bruto udarcih skoraj za tisoč udarcev razlike, pri neto udarcih na minuto pa skoraj za sto. V. Cerovšek tm Qiu«ie ZVEZNO TEKMOVANJE V ORIENTACIJI 15. in 16. junija je potekalo v Virovitici zvezno tekmovanje v orientaciji za pokal Jugoslavije. Med slovenskimi predstavniki sta bila na tem tekmovanju poleg tekmovalcev iz Idrije tudi dva predstavnika Planinskega društva Zabu-kovica, ki sta bila med Slovenci v svojih kategorijah najboljša. Kljub temu da so na tekmovanju uporabljali karte, ki jih naši tekmovalci niso vajeni (1:5000), sta tekmovalca iz Zabukovice dosegla odlične rezultate. Iztok Lorenčak se je v svoji kategoriji med 31 tekmovalci uvrstil na peto mesto, Bojan Jevševar pa je v članski ekipi, v kateri so tekmovali tudi balkanski-prvaki, osvojil 13. mesto. I fi 20 let V okviru krajevnega praznika so v Braslovčah praznovali tudi 20-letnico poimenovanja osnovne šole po narodnem heroju Vladu Bagatu. Ob tej priložnosti so v avli šole pripravili razstavo, koncert Mladih upov iz Trbovelj in proslavo z bogatim kulturnim programom. Na proslavi je o pomenu jubileja in o liku narodnega heroja Via- Vlado da Bagata govoril ravnatelj žoln Emil Ribič. Poudaril je, da to m3 zavezuje učence učitelje, da d 3l -jo po svojih najboljših močeh. V kulturno-umetniškem delu programa pa so nastopili mladinski pevski zbor OŠ Braslovče, otroška pevska zbora iz Braslovč in Letuša, folklorni skupini, mešani pevski zbor prosvetnega društva Braslovče in z ritmično vajo najm- Bagat lajši iz vrtca. Program so zaključili vsi zbori s pesmijo Ko bi vsa ljudstva na svetu ... Proslave sta se poleg številnih krajanov, šolarjev in predstavnikov D’PO občine in kraja udeležili tudi delegaciji pobratenih šol iz Beograda in Splita. Gostom so razkazali tudi bližnjo okolico in jih popeljali v Logarsko dolino. T. TAVČAR RAZGOVOR OB OBČINSKEM PRAZNIKU — BESEDA JE TEKLA 0 URESNIČEVANJU SREDNJEROČNEGA PLANA 1981-1985 Z rezultati ob iztekajočem smo lahko zadovoljni srednjeročnem obdobju Letošnji razgovor ob praznovanju občinskega praznika smo namenili oceni uresničevanja srednjeročnega plana razvoja občine Žalec. Tokrat smo vprašanja zastavljali predsedniku občinske skupščine Viljemu Petku, predsedniku izvršnega sveta Ervinu Janežiču, predsedniku občinske konference SZDL Janezu Megliču,sekretarju občinskega komiteja ZKS Ludviku Semprimožniku, podpredsednici izvršnega sveta Veri Orešnik, sekretarju občinskega sekretariata za urejanje prostora, varstvo okolja in gradbeništvo Petru Marinšku in Ireni Terglav, sekretarki občinske konference ZSMS. Sogovorniki so si bili v oceni enotni, da smo z doseženimi rezultati lahko zadovoljni in da so sedanji pogoji solidna osnova za nadaljnji gospodarski in družbeni razvoj občine. Pri tem pa je treba upoštevati zaostrene gospodarske in družbene razmere v preteklem srednjeročnem obdobju, ki so vplivale na uresničevanje planskih ciljev. Krvin Janežič Savinjski občan: Izteka se srednjeročno obdobje 1981 —1985, kako ocenjujete uresničevanje piana družbenoekonomskega razvoja občine Žalec? Ervin Janežič: »Razvoj občine Žalec, s tem mislim na razvoj gospodarstva in ostalih dejavnosti, je tudi v tem srednjeročnem obdobju nekoliko hitrejši kot v poprečju SR Slovenije. Sicer vemo, da smo od visokih stopenj, ki smo jih planirali na začetku obdobja, odstopili, ker so bile nerealne, ker jih tudi v letih 1981 in 1982 gospodarstvo vzporedno z danimi možnostmi in napori ni bilo sposobno doseči, da pa sedaj na osnovi analiz, planov in realnega pristopa vemo, kaj zmoremo, kaj hočemo, kakšne so naše naloge in kakšni so naši realni cilji. Na osnovi analize razvojnih možnosti naše občine, v katero je bilo zajeto obdobje od 1981 do 1984. leta, ter na osnovi sprejete resolucije o izvajanju družbenega plana občine Žalec v letu 1985 lahko smelo zagovarjam, da so skoraj na vseh področjih v naši občini ustvarjeni rezultati realno dobri, spodbudni za nadaljnje delo ter da se tudi plani v letu 1985 — saj smo že na sredini leta — zelo dobro uresničujejo. Odveč bi bilo, da ne bi izpostavili, da se na posameznih segmentih vse načrtovano ne uresničuje, vendar smo globalno, zasledujoč pomembne naloge, uspešni. Na področju rasti fizičnega obsega proizvodnje dosegamo tako v industriji kot v kmetijstvu planirane letne rasti, dosegli bomo tudi petletno načrtovano rast. V kmetijstvu dosegamo celo več, kot načrtujemo, in če bo tudi letošnja proizvodnja dobra, kar zavisi od mnogih dejavnikov, bomo namesto 3,5 %-ne načrtovane rasti v povprečju petih let dosegli preko 5%-no rast. V industrijski proizvodnji bomo dosegli skoraj 3 %-no rast, obe rasti pa sta spodbudni, ker sta višji kot v poprečju SR Slovenije. Tudi poprečna rast družbenega proizvoda bo realno preko 3 % letno. Gospodarstvo naše občine pa dosega tudi finančno ugodne rezultate, katerih vrednost zmanjšuje naraščajoča inflacija, prikaz v realnih pokazateljih pa ima vendarle pozitiven predznak. Nekoliko pozornejši moramo biti pri razčlenitvi trendov gibanja akumulativne in reproduktivne sposobnosti gospodarstva ter ryiho-vih odstopanj navzgor in navzdol. Z d^ležpm.ustvarjene akumulacije prav gotovo ne moremo biti zadovoljni, čeprav !e-ta ni slabša kot v slovenskem gospodarstvu, mnogokrat pa je v razgovorih z odgovornimi gospodarstveniki poudarjena skrb glede delitvenih razmerij, ki tu in tam niso najbolj ugodna, ter zaradi nujnosti povečanja realnih investicijskih naložb. Investicijske naložbe nam nominalno in realno naraščajo, vendar spričo obvez še za povečano proizvodnjo, predvsem zaradi povečanega konvertibilnega izvoza izdelkov višje stopnje predelave, le-te s temu žal ne sledijo dovolj. Že večkrat pa smo tudi omenjali strahovito visoko stopnjo odpisanosti opreme in osnovnih sredstev naše industrije, kar bo imelo, če ne bomo dodatno in več investirali, celo neugodne posledice. Zlasti dobre rezultate v občini dosegamo na področju ekonomskih odnosov s tujino, predvsem zaradi povečanega izvoza, saj je letna rast izvoza tri do štirikrat višja kot v poprečjču SR Slovenije. Lahko trdimo, da bo stopnja pokrivanja uvoza z izvozom predvsem na konvertibilnem področju 1 '5 • - •Sil 1 Éjy| v £<;»• •.'* jj Viljem Petek v petletnem obdobju preko 170%. Kot že rečeno, smo za povečanje proizvodnje mnogo naredili, predvsem na področju proizvodnje hrane, kar je širše zaznano. Žal pa neugodni trendi, predvsem na področju pomanjkanja finančnih sredstev in cene kapitala, v letu 1985 režejo ostro kot nož in preprečujejo, da bi se ugodni trendi nadaljevali. Na tem segmentu se pričakuje takojšnja intervencija širše družbe in s tem optimalizacija razmer, saj bomo sicer v zelo kratkem času vsi priče pomanjkanja tega ali onega na tem področju. Družbeno porabo nam krojijo gospodarska moč občine in sprejete resolucije na različnih ravneh, od občine do federacije. S sprejeto obvezo v okviru gospodarske stabilizacije, da bodo vse oblike porabe rasle počasneje kot novoustvarjena vrednost, pa nastajajo pri omenjeni porabi veliki problemi, ki ne izvirajo samo od sedaj, pač pa tudi iz preteklosti, ko v naši družbi potreb nismo usklajevali po dejansko ustvarjenih rezultatih in smo bili pri porabi smelejši kot pri ustvarjanju. Savinjski občan: Kako smo uresničevali obveznosti iz samoupravnih sporazumov in kaj je bilo iz teh sredstev narejenega? Ervin Janežič: »Žal moram povedati, da obveznosti po posameznih samoupravnih sporazumih, katere so sprejeli delavci na najvišji ravni odločanja v posameznih organizacijah združenega dela, slabo uresničujemo. Organizacije, katere ne ustvarijo zadovoljivega rezultata, so po sporazumih oproščene obveznosti, čeprav se takoj postavlja vprašanje, ali je to prav, če upoštevamo dejstvo, da je to oblika solidarnega združevanja sredstev za pokrivanje skupnih potreb. Vemo tudi, da je ob pomanjkanju lastnih sredstev, hudi nelikvidnosti in dragih najetih kreditov v nekaterih sredinah izločanje teh sredstev prav tako problematično. So pa primeri, ko ni prisotno niti prvo niti drugo, pa obveznosti ne poravnajo. Ne bi želel govoriti o procentih plačil, pač pa bi želel delavce v združenem delu informirati, za kaj se ta sredstva namenjajo. Mnogi namreč ne vedo, da je v zaključni fazi izgradnja čistilne naprave v Kasazah, ki bo stala preko 20 starih milijard, da bo do konca leta zgrajen povezovalni kanalizacijski kanal od Kasaz do Žalca, kr bo stal, preko dvanajst starih milijard, da so naložbe v telefonske centrale po raznih krajih občine ter telefonski razvodi »pojedli» v zadnjih treh letih preko dvajset starih milijard, da je za rekonstrukcijo in dograditev vodovodnega omrežja, bilo porabljenih preko deset starih milijard. Mnogi se bodo temu začudili ob dejstvu, da to ni vidno, da je zakopano v zemljo. Prav na teh področjih — izgradnjo smo prelagali iz plana v plan — smo bili na robu razvitosti. S prečiščevanjem odplak in kanalizacijo smo morali pričeti in moramo nadaljevati, ker nam sicer grozi ekološka katastrofa glede podtalnice in še mnogo drugega. Tudi s pozidavo nekaterih objektov smo pričeli brez pravih soglasij, nekateri še ne smejo in ne morejo graditi, dokler ne bo urejena kanalizacija. Podobna je situacija na področju telefonskih zvez, kjer smo daleč zaostali v regiji in republiki; torej moramo nadaljevati, da bo moč v letu ali dveh priključiti nekaj tisoč novih telefonskih priključkov. Prav tako ostaja še niz nerešenih problemov na vodovodnem področju. Ludvik Semprimožnik Ob tem pa naj naslovim poziv delavcem v združenem delu glede nujnosti poravnave teh obvez povsod tam, kjer tega še niso storili. Savinjski občan: Kako ocenjujete uresničevanje sklepov občinske skupičine in kakšna je povezanost z republiško skupščino? Viljem Petek: Glede na to, da se v občinski skupščini prepletata tako samoupravni kot oblastni element in če skupščinsko organiziranost v vsebinskem smislu povezujemo s konceptom komune kot celovite samoupravne in politične skupnosti, potem odgovora ne moremo poenostaviti. Komuna je v bistvu družbena ščine, ki ga zbori obravnavajo enkrat letno, izhaja, da se vsi sklepi uresničujejo, seveda pa so prisotna časovna odstopanja. Kar zadeva povezanost z republiško skupščino, moram reči, da zaradi obsežnega lastnega programa obravnavamo iz programa skupščine SR Slovenije le najpomembnejše, in sicer v skupinah delegatov, ki delegirajo delegate v zbore republiške skupščine, nudimo strokovno pomoč in jih seznanjamo s stališči občine in regije. Na ta način lahko delegati posredujejo mnenja in stališča zborom skupščine SR Slovenije. Savinjski občan: Kako ocenjujete delovanje delegatskega sistema in kaj predlagate za izboljšanje in racionalizacijo le-tega? Janez Meglič: »V enajstih letih se je delegatski sistem potrdil in si nabral številne izkušnje. Nedvomno je največja prednost delegatskega sistema v možnosti vključevanja čim širšega kroga delovnih ljudi in občanov v odločanje o najpomembnejših zadevah. O tem, v kolikšni meri smo osnovne cilje tega skupščinskega sistema dosegli, smo pripravili že več ocen in analiz. Res je, da se je nekaj več težav pojavilo prav v tretjem mandatnem obdobju in to predvsem pri izvajanju delegatskega sistema v samoupravnih interesnih skupnostih. Močno sta upadla interes in zavest nekaterih delegatov. Kljub pogostim pozivom, vabilom in priporočilom ni opaziti vidnega izboljšanja. Ponekod delegati in delegacije niso deležni ustrezne pomoči in razumevanja. Naši delegati in drugi dejavniki so z izdajanjem glasila Delegat dokaj dobro in obširno seznanjeni s skupščinskimi gradivi, s stališči izvršnega sveta in družbenopolitičnih organizacij. Ponovno smo preko Delavske Univerze organizirali delegatsko šolo, ki je le delno uspela. Na podlagi dosedanjih izkušenj 'i*bcen pri delovanju delegatskega sistema smo se odločili za določeno racionalizacijo pri številu delegatskih mest in pri sestavi delegacij. V temeljnih skupnostih so v glavnem odločeni za splošne in združene delegacije za SIS. Preučujemo še nekatere ukrepe, ki pa so odvisni od enotnih republiških rešitev. Vse to prizadevanje že spada v predvolilne priprave, saj bodo volitve že čez 10 mesecev. Izvajajo tudi evidentiranje možnih kandidatov za sestav delegacij in za prevzem odgovornejših dolžnosti V obdobju po 9. kongresu ŽKS so organi in organizacije Zveze komunistov od Centralnega komiteja ZKS do osnovnih organizacij ZK sprejeli veliko sklepov, stališč in usmeritev za boljše gospodarjenje. To velja tudi za našo občino. Če objektivno ocenjujemo, potem je treba reči, da so spodbude in usmeritve, sprejete v Zvezi komunistov, padle na plodna tla. V združenem delu so vedno pripravljeni realizirati vse pozitivne spodbude, sprejete v občinskem komiteju, njegovem predsedstvu ali v osnovnih organizacijah ZK. Trdimo lahko, da imajo v vseh delovnih sredinah sprejete stabilizacijske programe, programe za izboljšanje proizvodnih rezultatov itd. Vendar pa moramo ob tem opozoriti na to, da vsi predvsem izpostavljamo tisto, kar je slabo, ali tisto, česar nismo uspeli v celoti realizirati, pozabljamo pa na pozitivne rezultate, ki so odraz naših skupnih prizadevanj. Omenimo naj samo dobre izvozne rezultate itd. Spremenjen način dela Zveze komunistov je zahteval tudi spremembo metod dela, predvsem pa notranjo krepitev organov in organizacij ZK. Po 13. in 16. seji CK ZKJ je v vrstah ZK prišlo do precejšnje diferenciacije. Veliko članov je bilo črtanih, izključenih ali pa so sami izstopili, ker se niso bili pripravljeni aktivno vključiti v delo Zveze komunistov za spreminjanje razmer. Splošna ocena je, da smo v življenju Zveze komunistov po 13. in 16. seji CK ZKJ dosegli pozitivne premike. Žal pa smo premalo aktivni v skrbi za večjo obnovo članstva. Občinsko organizacijo smo v veliki meri očistili neaktivnih članov ali tistih, ki so slučajno zašli v naše vrste, sedaj pa moramo delati na tem, da naše vrste okrepimo z novimi, svežimi močmi, ki bodo pripravljeni podstaviti svoj hrbet v naporih za izboljšanje stanja, v katerem se trenutno nahajamo. Savinjski občan: Kako smo uresničevali načrt kadrovske politike in zaposlovanja? Vera Oreinik: »Ko danes ugotavljamo realizacijo teh nalog, ugotovimo, da smo zaposlovali nekoliko više — 2,7 odstotka, — vendar so bili tudi na področju gospodarstva doseženi primerni poslovni rezultati in je višja rast zaposlenosti delno opravičljiva. Izobrazbena struktura zaposlenosti ni v celoti dosežena tako, kot je planirana, čeprav so OZD zaposlovale bistveno več strokovnih kadrov kot v preteklih letih. ob lastnih interesih na vsak način hočejo uveljavljati izjemo. Tako marsikdaj nočejo razumeti, da se mora poselitev in urbanizacija, ki je največji porabnik kmetijskih zemljišč, podrediti ciljem varovanja le-teh. Pri varovanju okolja pa se kljub potrebam in željam pogosto zatakne pri finančnih sredstvih, ki jih je za te posege vedno premalo. V posameznih primerih se težko sprijaznimo s pogoji in ukrepi za varovanje okolja in ob pomanjkanju sredstev zanemarjamo varovanje okolja. Savinjski občan: Kako ocenjujete položaj mladih z vidika zaposlovanja, razreševanja stanovanjske problematike in štipendiranja? Irena Terglav: Mladina postaja v tem času tista družbena skupina, pri kateri je prepad med osebnimi interesi in prizadevanji ter med družbenimi potrebami in možnostmi največji. Vse to se kaže na področju izobraževanja, zaposlitve, normalnega napredovanja pri delu, pridobivanju stanovanja in soodločanja v družbi. Potrebna je predvsem širša družbena akcija za spremembo oziroma prilagoditev meril za oblikovanje prednostnega vrstnega reda za dodelitev solidarnostnih stanovanj. Nesprejemljivo je dejstvo, da je delovna doba odločujoč dejavnik, ki prevlada pri točkovanju upravičencev za solidarnostna stanovanja. V takem primeru mladi vselej ostanejo na zadnjih mestih čakajočih na stanovanja. Pri tem naj bi se upoštevala naslednja merila: ocena stanovanjskih razmer, socialno materialni položaj ter skupni dohodek družine. Na področju štipendiranja število razpisanih kadrovskih štipendij narašča in izboljšuje se njihova struktura. Delovne organizacije izkazujejo najpogosteje potrebe po II., III., in IV. stopnji zahtevnosti izobraževanja, za katere pa ni tolikšnega interesa. Od 415 razpisanih kadrovskih štipendij je bilo v šolskem letu 1984/85 podeljenih 184 oziroma 44,3 odstotka. Za naslednje šolsko leto pa je razpisanih 412 kadrovskih štipendij. Pri Občinski konferenci ZSMS Žalec smo začeli z akcijo ustanavljanja aktiva štipendistov, ker opažamo, da precej učencev in štipendistov ne pozna temeljnih principov štipendijske politike. Ena prvih nalog tega aktiva je, da mlade seznani s samoupravnim sporazumom in družbenim dogovorom o štipendiranju. Tu je potrebno obdelati načela kadrovskega štipendiranja, načine obra- Janez Meglič skupnost, v kateri se delovni ljudje združujejo in organizirajo kot samoupravljala pri delu, pri zadovoljevanju drugih družbenih potreb in seveda tudi kot nosilci politične oblasti. Delegatski sistem je torej ogrodje celotnega družbenega in političnega sistema. Ne nazadnje pa so tudi družbenopolitične organizacije vključene v politični sistem kot sestavni del delegatskega sistema (družbeno politični zbor). Ko zbori občinske skupščine obravnavajo posamična gradiva, se le-ta sprejemajo praviloma v dvofaznem postopku, ne glede na to, ali je v njih prisoten oblastni ali samoupravni element. V razprave se organizirano vključujejo samoupravne organizacije in skupnosti, delegacije in družbenopolitične organizacije, ki pred zasedanjem zborov ali na samem zasedanju posredujejo svoja stališča. Na podlagi sprejetih stališč in razprave na zborih, zbori dokončno oblikujejo in sprejmejo stališča in sklepe. Ker so le-ti sprejeti na podlagi širše demokratične razprave vseh udeležencev, so potem tudi obvezujoči. Iz poročila o uresničevanju sklepov zborov občinske skup- Vera Orešnik v delegatskih skupščinah. ^ Savinjski občan: Ob zaostrenih gospodarskih in družbenih razmerah je ZK sprejela vrsto političnih, usmeritev, sklepov in stališč. Kako so se ti uresničevali v praksi? Ludvik Semprimožnik: »Delovanje družbenopolitičnih organizacij in še posebej Zveze komunistov je v zaostrenih pogojih gospodarjenja izredno zahtevno. Predvsem v Zvezi komunistov neprestano dobivamo očitke, da smo za stanje, v katerem smo, krivi predvsem komunisti. Taki očitki so seveda še dodaten pritisk na članstvo, ki se svoje odgovornosti do nastale situacije v celoti zaveda. Spremenjeni pogoji gospodarjenja, otežkočena oskrba z repro-materiali, občasno pomanjkanje določenih vrst blaga in nenehno padanje realnega standarda delovnih ljudi ima za posledico, da se v zvezi komunistov neprestano ukvarjamo z vsakdanjimi problemi, premalo pa se posvečamo dolgoročnim nalogam, ki jih zveza komunistov kot vodilna subjektivna sila v naši družbi nedvomno ima. Irena Terglav Izboljšanje kadrovske strukture: zaposlenih pomeni tudi v naslednjem obdobju eno zelo pomembnih nalog na področju kadrovske politike, ki jo bo mogoče uspešneje realizirati zaradi večjega priliva kadrov iz šol v zaposlitev. Zaradi uresničevanja programa ekonomske stabilizacije in drugih družbenih usmeritev organizacij združenega dela druge samoupravne organizacije in skupnosti niso povečevale zaposlovanja na administrativno-režijskih delih, v nekaj organizacijah združenega dela pa so zaposlenost na teh delih zmanjšali. Savinjski občan: V čem je bilo treba zaostriti odnos do prostora in okolja in kako se sprejeti likrepi uveljavljajo v praksi? Peter Marinšek: »Razvojne cilje in pri tem uporabo prostora ter razmestitev dejavnosti v njem je potrebno uskladiti z naravnimi danostmi. In ker mnoge tudi imamo, jih moramo kar v največji meri tudi iskoristiti, predvsem pa jih varovati. Zakonski ukrepi se uveljavljajo in čutiti je močan družbeni interes. -Še vedno pa se pojavljajo posamezniki ali skupine, ki Peter Marinšek čunavanja štipendij, preko aktiva štipendistov pa se rešujejo tudi morebitne težave z izplačevanjem štipendij. Zato ti aktivi pomenijo torej stalno obliko dela osnovnih organizacij ZSMS v organizacijah združenega dela, katerih osnovni namen je sodelovanje in povezovanje delavcev z učenci in študenti. Savinjski občan: V kateri krajevni skupnosti bo praznovanje občinskega praznika naslednje leto? Janez Meglič: Na zadnji seji predsedstva Občinske konference SZDL Žalec smo sprejeli predlog, da praznujemo naslednje leto občinski praznik v Preboldu, o čemer bodo sklepali še zbori občinske skupščine. V Preboldu so to želeli že nekaj let, odločitev pa je skladna s kriteriji, po katerih določamo kraj praznovanja občinskega praznika. Na predsedstvu smo se domenili, da je treba tudi v prihodnje združevati sredstva združenega dela in SIS, pri tem pa dati prednost obrobnim krajevnim skupnostim, kjer so potrebe po ureditvi nekaterih nalog največje. Janez Kroflič Cesta v Zagreben, asfaltirano šolsko dvorišče, igrišče.. . . . to so največje pridobitve ob občinskem prazniku v Libojah Ko se bodo jeseni spet odprle iolske duri, bodo II-bojski tolarji stopali v svoj hram učenosti po novem, urejenem in z asfaltno obleko prevlečenim dvorišču. Leto pa je le ena od pridobitev, ki bo Libojčanom ostala po tamkajšnjem občinskem prazniku. Poleg objektov, zlasti komunalnih, pa bodo v tej krajevni skupnosti pripravili še vrsto kulturnih in športnih prireditev. Kljub skromni malhi denarja so Libojčani za občinski praznik bogatejši za vrsto objektov. Za katere — to je povedal predsednik sveta krajevne skupnosti Liboje Ivan Toplak: »Lotili smo se komunalnega urejanja pri šoli. V njeni soseščini smo asfaltirali objekt Partizana, v začetku junija so bila končana dela pri asfaltiranju okolice šole. To nas je stalo 513 starih milijonov dinarjev. Poleg tega smo v tistem delu Liboj uredili tu- di strelišče, ki je še edino strelišče za malokalibrsko puško v občini. Za urejanje smo oziroma bomo odštevili 25 starih milijonov. Drugo področje urejanja je bilo pri dvorani Svobode. Tam nam je namreč potegnilo zemeljski plaz, urejanje in odstranjevanje posledic pa nam je vzelo kar okrog 450 starih milijonov. Urediti smo morali zatem še prireditvene prostore, npr. na Brnici, do koder je bilo treba izboljšati tudi cesto. Največja akcija v krajevni skupnosti pa je prav gotovo asfaltiranje ceste v Zagreben. Okrog 1600 metrov je dolga in asfaltirali jo bomo toliko, kolikor bo denarja. Samo asfaltna preobleka nas namreč stane več kot staro milijardo. Mi pa smo do začetka junija dobili za občinski praznik okrog 500 starih milijonov, poleg tega pa črpamo tudi ves razpoložljivi denar v krajevni skupnosti. Tudi tistega za njeno redno dejavnost. Prvotno smo predvidevali, da Odslej bodo imeli lepše in bolj urejeno šolsko dvorišče Zorka Oodler, predsednica odbora za kulturne prireditve bomo za občinski praznik odprli tudi vrtec. Tega so zdaj šele začeli graditi v novem stanovanjskem bloku in bo predvidoma nared do novembra.« Tako je o novih objektih govoril predsednik sveta krajevne skupnosti, kako bo s kulturnimi in športnimi prireditvami v času praznovanj, pa je razložila predsednica odbora za kulturne prireditve Zorka Godler: »Kulturne prireditve so se v kraju pravzaprav že pričele in sicer , s sprejemom štafete mladosti. Nato je sledil Večer s tamburico, ki se ga je udeležilo enajst tamburaških zborov, med njimi so prišli tudi iz sosednje Hrvaške. Naslednji je bil nastop dramske skupine iz Vrbja, potem občinska revija godb na pihala, pa koncert domačega pevskega zbora v sodelovanju z mešanim zborom iz Šoštanja. Nastopili so tudi že člani domače dramske skupine z Raztrganci, konec junija pa pripravljamo sre- čanje gasilcev, kjer bo sodelovalo okrog 600 članov društev. Tretjega julija bo velika prireditev na Brnici, kjer se bodo na našem rekreacijskem centru srečali borci in rudarji žalske občine. Potem sledi še srečanje čebelarjev, šestega julija pa bo koncert godbe na pihala, ki slavi 50-letnico. Na sam dan občinskega praznika, to je sedmega julija, bo še slavnostna seja občinske skupščine, zatem pa otvoritev kipa pred Keramično industrijo, ogled tovarne in razstave domačih slikarjev. Od prvega do sedmega julija bomo pripravili še razstavo NOB v Savinjski dolini ter razstavo ročnih del naših krajanov. Poleg teh smo ali pa še bomo organizirali športne in šahovske prireditve, med drugim: simultanko na 40-ih deskah, šahovski dvoboj krajevna skupnost—Keramična industrija, teniški turnir, rokomet Minerva—Celje, strelsko tekmovanje, turnir v malem tenisu, šahovski brzoturnir, prvenstvo v streljanju z zračno puško ter turnirja v malem nogometu in rokometu. Ob vsem tem pa bodo prireditve tudi drugod, ki prav tako sodijo v program praznovanj ob letošnjem občinskem prazniku. To so Žalska noč, tek od Celja do Žalca, ribiško medobčinsko tekmovanje v Preserjih, 30 letnica RD Šempeter, razstava keramike v Savinovem salonu ter konjeniško tekmovanje v Gotovljah.« Irena Jelen Foto. L. Korber Načrtovali so, da bo do občinskega praznika nared tudi vrtec, vendar ga bodo končali iele jeseni. Štirje možje in mladenič so v mrzlem in meglenem pomladanskem jutru krenili na pot proti Litiji. Krenili na pot, da bi kupili instrumente, ki so jih prodajali godci tamkajšnje gasilske godbe. Zelo sveža je v mojem spominu takratna neprespana noč, v kateri ni hotelo biti jutra in moje srčne želje, da končno primem v roke ljubo rumeno pločevino, o kateri sem tolikokrat sanjal. V Litiji smo kmalu iztaknili predsednika gasilcev. Velikoduino nam je razkazal glasbila, 'nam pa so se svetile oči, ko smo božali to rumeno čudo. Kaj kmalu smo se dogovorili za ceno, ki je po malo barantanja znesla okrog štiri do pet tisoč dinarjev, kar je.bila za tiste čase kar krepka vsota. A kaj bi, vsi srečni smo si nalagali glasbila na ramena, pod pazduho ali v kovčke, pa hajdi na vlak. Naše poslanstvo s tem še ni bilo končano. Najtežji del poti se je pričel, ko smo v Petrovčah izstopili z vlaka, potem pa nosili naš zaklad preko Migojnic v Za-bukovico. Imel sem občutek, da mi bodo odpadle roke, toda volja in zavest, da nosimo neko novo življenje v naš kraj, je bila tako močna, neusahljiva, da smo žrtvovali še noč. Jutro nas je zalotilo pri čiščenju instrumentov.« Takole se je nekdanjemu dirigentu libojske godbe rudarjev in keramikov Francu Kovaču vtisnil v spomin, zapisan v Monografiji ob petdesetletnici Delavsko prosvetnega društva Liboje dan, ko So godci pred pol stoletja kupili svoje prve instrumente. In z njimi prinesli v delavske Liboje novo življenje. Svet pod obronki položno vzpenjajoče se Brnice, razkošno zelene Bukovce in srednjegor-skega Kotečnika je imel takrat že zelo razgibano kulturno preteklost. Iskra kulturnega življenja je začela žareti leta štiriindvajset, ko je bilo Ustanovljeno društvo Radost s tamburaškim zborom. 1929. je začelo delovati Delavsko prosvetno društvo. »Preden je bilo društvo ustanovljeno, je bil li-bojskemu rudarju in keramiku dan dnevu enak. Pust in siv, od zore do mraka, od mraka do dne. Iskra, tleča pod pepelom, je začela žareti, življenje se je zdramilo v nižinah.« Tako je o ustanovitvi društva razmišljal Drago Predan. A še bolj se je življenje v delavskih Libojah zdramilo leta štiriintrideset. Takrat so v Slovenskem dolu pričeli s teoretičnimi vajami, ki jih je obiskovalo kar osemdeset navdušencev — tistih, iz vrst katerih je vzniknila današnja godba rudarjev in keramikov: Že prve dni so izvolili upravni odbor godbe, prvi kapelnik pa je bil Leopold Planko. Prvi predsednik godbe je postal Valentin Kolar, duhovna vodja pa Anzelm Šuster ter Martin Potočnik. Kasneje se je kot vodja pridružil godcem še Alojz Pečnik. Godbenikom in njihovim vodjem je uspelo že na začetku doseči, da je sleherni rudar pristal na vsakomesečni denarni prispevek godbi, nekaj so prispevali godci sami, izvedli pa so tudi na-1 biralno akcijo med krajani. Že čez leto dni sta zagnanost in številne vaje godbenikov rodile uspeh — 1935-ega so namreč domačim in tujim obiskovalcem na rudarskem prazniku zaigrali domači godci. Odtlej so se nastopi kar vrstili, vendar pod vodstvom Franca Zupanca. Vse dotlej, dokler ni po li-bojski dolini začel odmevati topot okupatorskih škornjev. Vpoklici v vojsko in odhodi v partizane so KONRAD VOÖKÖ, najstarejši član Godbe rudarjev In keramikov: »Med libojskimi godbeniki sem začel igrati leta 37. Takrat sem se začel učiti, že naslednje leto pa sem prvič nastopil. To je bilo četrtega decembra, za rudarski praznik. No, potem smo igrali te za kakien prvi maj, pa na proslavah in raznih srečanjih. Spominjam se, da nas je bilo na začetku 24. Sam sem že pred godbo igral pri tamburaših, 37-ega pa, kot sem že povedal, sem zaiel med godbenike. In sem ostal med njimi vse do dandanašnjih dni. Kako dolgo še, pa ne vem. Sapca, sapca, veste.« vrste godbenikov tako razredčili, da je njihov glas leta triinštirideset povsem utihnil. Mnogi so odšli v gozdove, mnogi so tam tudi obležali, med njimi Franc Pinozi, Martin Srebot, Jože Pražnikar, Marjan Čadej in Friderik Kovač. Potlej je prišlo leto 45. Hitlerjev rajh je bil na tleh, Nemčija je kapitulirala, povsod se je znova prebujalo življenje. Tudi v Libojah, med tamkajšnjimi godci. Po kon- čani vojni vihri sta se združili li-bojska in nekaj Krpeževe godbe v Godbo rudarjev Zabukovica. A le za nekaj let, potem so zopet začeli na svoje. V Libojah. In spet je bilo treba začeti znova. Kupovati glasbila, učiti v glavnem neuke glasbenike, vaditi in SIMONCA DŽUDARIČ, sna najmlajših članic godbe: »Letos teče že šesto leto, odkar sem začela igrati klarinet v tej godbi. Tu igra tudi moj brat in že od malega sem si želela, da bi tudi sama lahko sodelovala. Doslej sem že večkrat nastopila, pred kratkim sem bila tudi na tekmovanju v Mariboru. Čeprav vadimo dvakrat na teden, se mi ne zdi preveč naporno, ker so vaje na začetku in na koncu tedna.« nastopati. Počasi so se koncerti začeli spet vrstiti: v Libojah, na raznih občinskih prireditvah, revijah, glas svojega kraja pa so godci prinesli tudi že ha avstrijsko Koroško, med Slovence v Italiji, pa v pobratena mesta. Ob vseh nastopih, kjer je nad svojimi godci bdel dirigent Franc Kovač, pred leti ga je nadomestil Anton Ljplaznik pa so si libojski godci dober streljaj od tovarne, tam kjer zavije Bistrica proti vzhodu, iz starega, zapuščenega kegljišča uredili prepotrebno glasbeno sobo. V njej se dobivajo in vadijo še danes. ŠESTEGA JULIJA PRIPRAVLJAJO SLAVNOSTNI KONCERT Godbena soba daje zavetje šestinpetdesetim godcem iz domala vseh krajev žalske občine, pa tudi izven njenih meja. V njej se dobivajo vsak ponedeljek in pe- TONE UPLAZNIK, kapelnik godbe: »Med libojske godbenike sem prižel leta 59. Začel sem kot vsi ostali — z igranjem, kasneje sem postal podkapelnik. Obiskoval sem razne tečaje in pred leti tudi prevzel mesto kapelnika. Glede našega dela pa mislim takole: kot povsod drugod tudi mi doživljamo vzpone in padce. Sem zelo samokritičen in menim, da brez ustrezne glasbene izobrazbe naših članov ne bomo mogli doseči bistvenih kvalitetnih premikov. Zato si želim, da bi imeli oddelek glasbene šole v Libojah. Če bodo možnosti za izobraževanje na glasbenem področju, potem se bo tudi kvaliteta lahko bistveno izboljšala.« tek. Še zlasti v zadnjih tednih so' vaje zelo naporne, saj imajo libojski godci za seboj vrsto večjih nastopov, med drugim tudi na republiški reviji v Mariboru, dan* * pred občinskim praznikom, šestega julija torej, pa pripravljajo jubilejni koncert ob svoji petdesetletnici. Abrahama so sicer praznovali že lani, vendar so vse slovesnosti prestavili na letošnje leto, ko v Liboiah praznujejo Občinski praznik ter slavijo 170-ie-tnico Keramične industrije. Strma in težka je bila pot, ki so jo prehodili ti pionirji libojske kulture. Strma in težka, kot so strmi okoliiki bregovi. Prekaljeni v delu in na JOŽE JANČIČ, predsednik godbe: »Mislim, da je delo naše godbe zadnja leta glede na pogoje kakršne imamo, precej kvalitetno. Vedeti moramo,da smo v glavnem samouki, da smo. v glavnem brez glasbene izobrazbe, le zadnja leta se najde kakšen, ki obiskuje glasbeno šolo in pomaga pri kvalitetni rasti godbe. Glede pogojev dela, ki sem jih že prej omenil, pa bi povedal tole: s težko gospodarsko situacijo se pogoji dela poslabšujejo. Delovne organizacije sicer imajo razumevanje za naše delo, vendar več kot lahko tudi ne morejo storiti. Razumemo, da vse težje dovoljujejo godbenikom izostanek z dela, npr. ob večjih vajah in nastopih. Poleg tega so tu še popoldanske službe in zlasti v zadnjem času prevozi naših članov, ki predstavljajo vse večjo oviro.« prepihu življenja pa so počasi, a vztrajno, malodane trmasto, iirili kulturno dejavnost med množice in s tem uresničevali Cankarjevo misel; • Irena Jelen Na slavnostnem koncertu v domu Svobode v Libojah bodo podelili Gallusova odličja najzaslužnejšim članom godbe. Zlato odličje bodo prejeli: Franc Šaloh, Jože Rehar, Jože Rom, Franc Porger, Franc Grm, Franc Breči, Martin Adrinek, Rudi Baloh, Marjan Podlesnik in Martin Ramšak. Srebrna odličja: Milan Cokan in Anton Vodušek ter bronasta: Bogdan Železnik, Dušan Čretnik, Iztok Baloh, Dušan Cater, Branko Sladič, Tomislav Rus, Srečko Džudarič, Anton Daniel, Uroš Feldin in Vera Klau-žar. Junij 1985 — SAVINJSKI OBČAN 9 - 170 LET KERAMIČNE INDUSTRIJE / Tovarna — to so bile že od nekd laj Liboje Osrednjo prireditev v kolektivu bodo imeli septembra V majhni, nekam stran od odi stisnjeni tovarni na dnu ozko dolino v objomu Bmico in Bukovco, Kotečnika in Savinjo, praznujejo delavci sto-sodomdosotletnico obstoja svojo tovarno. Praznujejo jubilej, prod katerim velja sneti klobuk z glave. ZAĆELO SE JE V 19. STOLETJU Onkraj kasaškega mostu, kjer si je Savinja utrla pot v dokaj široki strugi, pozdravljajo domačina ali popotnika objekti keramične tovarne. Prvotna je bila tam že leta 1815. Menjala je številne lastnike, končno pa je prišla v roke Sonnenbergom. Ob koncu 19. stoletja je začela delovati v Kasa-zah keramična tovarna Schütz, ki deluje še danes in nadaljuje tradicijo obeh prvotnih tovarn. Toda lončarstvo je bilo v teh krajih doma že od nekdaj. Glino-kop je bil domačinom pred nosom, energija tudi, pa so začeli po hišah že kdovekdaj oblikovati kmečko posodje za domačo rabo. Tradicija in ugodne razmere 4 so opravile svoje in tako se je leta 1815 vpisala v. seznam tedaj sila redkih pol industrijskih, pol obrtnih podjetij tudi libojska tovarna keramike. TOVARNA— TO SO BILE ŽE OD NEKDAJ LIBOJE Iz majhne, nekam stran od oči stisnjene tovarne v dno ozke doline se je danes razvila tovarna s tradicijo, pred katero velja sneti klobuk z glave. Po 170 letih trdega in napornega dela poznajo ime Keramične industrije Liboje domala po vsem svetu. Delovno organizacijo sestavljajo danes dve temeljni organizaciji in skupne službe, skozi tovarniške dveri pa vsak dan prihaja na delo okrog 550 delavcev. Od njih je kar dve tretjini žensk. Proizvajajo gospodinjsko in dekorativno keramiko ter grafitne livarske lonce s priborom za livarstvo. Po oceni direktorja Franja Tilin- gerja so poslovni rezultati dobri, po prvem trimesečju je ostanek dohodka celo nekoliko večji, kot so načrtovali. Tudi proizvodnja teče normalno, s prodajo nimajo posebnih težav in tudi izvozni rezultati so ugodni, čeprav so v prvem četrtletju opažali zaostanek. Kljub temu upajo, da bodo v naslednjih mesecih nadomestili zamujeno in da bodo do konca leta dosegli takšen izvoz, kakršnega so predvidevali. Delavci Keramične se lahko pohvalijo tudi s fizičnim obsegom proizvodnje, ki je trenutno na lanskoletni ravni, do konca leta pa ga nameravajo povečati za dva odstotka. Skratka, vsi ekonomski kazalci in pokazatelji kažejo, da so Libojčani osvojili sam vrh med delovnimi organizacijami v tej panogi. V naslednjih letih zato v tovarni nimajo namena bistveno spreminjati osnovnega koncepta proizvodnje. Še naprej bodo ostajali pri gospodinjski in dekorativni keramiki, verjetno pa bodo povečali delež dekorativne keramike. Do nedavnega je namreč zanjo veljal zelo velik prometni davek, sedaj pa so se razmere spremenile. V prihodnje bodo v Libojah morali najbrž povečati tudi proizvodnjo grafitnih loncev. Razvoj jugoslovanske strojne industrije je namreč vse močnejši, to pa zahteva tudi povečano proizvodnjo livarn. Zato v Keramični vsak dan bolj občutijo povpraševanje po teh izdelkih, še zlasti, ker je ponudba na domačem trgu izredno skromna. Ne pozabljajo pa delavci tudi na posodabljanje svoje opreme. Stara je, dotrajana, svoje je že zdavnaj odslužila. Že lani so kupili tri avtomate in eno stiskalnico, glavna naloga pa jih čaka prihodnje leto. V Keramični industriji v Libojah so se namreč odločili za izgradnjo nove peči. To je za vse delavce resnično velik zalogaj, saj bodo na mestu, kjer stoji današnja, preko osemdeset metrov dolga peč, postavili novo, sodobnejšo. Zanjo bodo po dosedanjih izračunih morali ošteti dvajset starih milijard. Ob vsem tem pa Libojčani niso in tudi v prihodnje ne bodo pozabljali na' skrb za svoje delavce. V zadnjih letih so rešili problem prehrane in zgradili novo, sodobno urejeno restavracijo, postavili garderobe ter zagotovili možnosti za oddih zaposlenih. Na Cresu imajo namreč tri stanovanja, okrog deset prikolic po drugih letoviščih, če je potrebno, pa najemajo sobe v različnih krajih. Nič čudnega torej, če vsako leto opažajo vse večje zanimanje za letovanje svojih delavcev. In še eno je značilno za to delovno organizacijo. Tovarna — to so bile že od nekdaj Liboje. Ljudje so živeli s svojo tovarno, dihali z njo in skoraj ni domačije, ki ne bi dala v tovarno vsaj enega delavca. V tovarni to dobro vedo. Zato pa je tudi ni stvari, kjer ne bi prispevali vsaj kakšen dinar za napredek in nadaljnji razvoj kraja. Tovarne in kraja sploh ni mogoče ločevati, saj dihata in živita skupaj, njuni usodi pa sta že dolgo neločljivo povezani. Irena Jelen Čeprav »o jim odprta vrata ilrom po svatu, niso nikdar pozabili na domačega kupca. Ne le v njihovi industrijalci prodajalni, temveč tudi po številnih drugih trgovinah. (Foto: L. Korber) Alojz Kotar LEPO JE DELATI Z LIBOJČANI Mnogi ga poznajo po tem, da brez njega pravzaprav ne mine nobena akcija, ki se Je lotijo v Libojah. Drugi ga poznajo kot človeka, s katerim so po temnih rovih.domačega rudnika četrt stoletja brskali za premogom. A tisti, ki so kdaj prestopili prag njegove hiie, ga poznajo ie po nečem — po tem, koliko lepih in za oko prijetnih tapiserij je priilo izpod njegovih rok. Pravzaprav je težko verjeti, da zna človek po petindvajsetih letih vihtenja rovnice v rudniških jaških tako spretno držati med prsti tudi drobceno iglo. -Ja, okrog dvajset sem jih doslej že naredil,- je razložil, ko sva z našim fotografom občudovala velike rumene sončnice na skoraj vso steno prekrivajoči tapiseriji, zatem pa še veliko preprogo v dnevni sobi, prav tako delo njegovih rok. Po pravici povedano, česa takega nisva pričakovala od tokratnega sogovornika. Kasneje se nama niti ni zdelo več tako čudno, saj so vsi Kotarjevi prav »zastrupljeni« z ročnimi deli; bodisi z izdelovanjem tapiserij, šivanjem gobelinov, s slikanjem. A niso bile tapiserije tiste, zaradi ka,-terih sva ga poiskala tistega vročega junijskega dne. Ne. Predstaviti sva ga hotela kot človeka, kot Libojčana, ki že leta živi in diha s svojim krajem. Kako tudi ne bi, saj je tam, v Libojah, prvič ugledal luč sveta, se prvič povzpel v naročje očetu rudarju, si nabral prvih znanj in učenosti v tamkajšnji šoli, užil čas in čar mladosti. Le-ta ni bila ravno lahka in brezskrbna, pa tudi ne izživeta do konca. »Kot štirinajstletni fantič sem moral na posredovalnico dela v Celje,- je razložil. »Nato so nas odpeljali na Dunaj. Med poljske delavce « A štirinajstletni fantič je bil prebrisane glave. »Na Dunaju smo prenočili v neki šoli, potem so nas razdelili po posameznih vodih,« se je spominjal. »Vedel sem, da gredo naši vodiči nazaj v Studenice pri Poljčanah, kjer je bil poseben zbirni center« V glavi štirinajstletnega fantiča se je takrat utrnila misel: »Če gredo nazaj, potem gredo najprej na postajo « In res so šli. Štirinajstletni fantič pa za njimi. Nazaj v domovino. Tam ga je čakalo neljubo presenečenje. »Doma me je policija spet odpeljala. V Celje, v mladinski zapor,« je razložil. Toda sreča mu tudi tokrat ni obrnila hrbta: »V zaporu je bil človek, ki je včasih delal v Libojah in je poznal mojega očeta. Bil je vodja gradbišča za vodovod Levec—Celje. »Ravno ta možak je Kotarjevega fanta potem vzel v svojo skupino, med svoje delavce. Kmalu potem je Alojza pot vodila v Zabukovico. V tamkajšnji rudnik. »Tam sem bil šest mesecev,« je povedal in razložil, da so ga pogosto spraševali, če je opazil kaj sumljivega, če je slišal kaj takšnega, kar bi Hitlerjevim pomagačem prav prišlo. »Seveda sem marsikaj slišal in videl, povedal pa nisem ničesar, čeprav sem bil marsikdaj tudi tepen,« je zatrdil v pogovoru. Zasliševanj in udarcev se je mladi rudar kmalu naveličal. »Nekaj se nas je odločilo, da gremo rajši v hosto.« Res so odšli. Najprej v Zgornje Savinjsko dolino, nato na Dolenjsko. V dvanajsto brigado. Tam je Alojz dočakal tudi poraz Hitlerjevega rajha, končal podoficirski tečaj v Semiču in oficirsko šolo v Metliki. Po vojni ga je pot ponovno zanesla v rudniške jaške. Tokrat v Liboje. A poleg življenja pod zemljo ga je zanimalo tudi vse kaj drugega: bil je mladinski sekretar, predsednik sindikata v rudniku, sekretar partije, potem dve leti sindikalni delavec v Zabukovich Poleg tega ga je pritegnilo še dramsko delo, petje, smučanje ... Žilica, da je zraven vedno in povsod, mu tudi danes ne da miru, zato ga Li- bojčani srečujejo povsod; v pevskem zboru, kjer je letos dobil zlato Gallusovo odličje, potem v organih krajevne skupnosti, v komiteju za SLO, je predsednik krajevnega društva upokojencev ter zveze društev upokojencev . .. Franc Topolovšek BIL JE ZADNJI OBRATOVODJA V LIBOJSKEM RUDNIKU Topolovšek je bil eden izmed tistih, ki jim je libojeki rudnik ie rezal tanjši ali debelejši kos kruha. Bil je namreč zadnji obratovodja v rudniku, ki je konec šestdesetih let doživel usodo številnih drugih rudnikov-izčrpane in dodobra izpraznjene rove so zaprli, vanje pa ni več stopila človeška noga. V srcu nekdanjega obratovodje pa še živi spomin na dni, ko je vsak dan ubiral pot v njegove rove. »Že pred vojno sem delal v rudniku pri Keramični,« je začel razlagati, ko sem ga slučajno ujela v njegovi mični hiši v Zabukovi-ci. »Po vojni sem se potem spet zaposlil v Libojah, od tam pa sem odšel v Ljubljano. V rudarsko šolo,« je dopolnil svojo pripoved. V šoli v-Ljubljani so ga naučili dovolj, da je po končanem pouku prevzel mesto nadzornika. Najprej v Zabukovici, potem spet v Libojah. »Kmalu sem napredoval,« je še povedal. »Najprej sem bil poslovodja, nato obratovodja.« In kako so mu v spominu dnevi, preživeti pod zemljo? »Ja, težko je bilo,« se je zamislil. »Vse je bilo treba opraviti ročno, ničesar ni bilo mehaniziranega.« Ži-vljenje preko dvestotim rudarjem torej ni bilo z rožicami postlano. Toliko jih je namreč našlo delo v Dela mu pravzaprav nikdar ne zmanjka. Pa tudi za Libojčane pravi, da so zelo delavni in da se z njimi da lepo delati. »Ljudje so pripravljeni delati, če vedo, zakaj delajo,« je še pribil. Irena Jelen rudniku. A ne za dolgo. »Leta 1968 so namreč odredili, da je treba majhne rudnike, zapreti,« je povedal sogovornik. Med tistimi majhnimi rudniki je bil tudi li-bojski, čeprav so zadnja leta nakopali še po 40 000 ton premoga. Namesto rudnika so potem odprli v Libojah kamnolom ter obrat Profilirke. V enem ali drugem so našli svoj vsakdanji kos kruha tudi rudarji, med njimi Franc, ki je zdaj postal obratovodja kamnoloma. Vse do leta 78, ko se je upokojil. Spomin na nekdanji rudnik pa še živi, čeprav se Topolovškovi zdaj ukvarjajo z marsičem drugim. »Z ženo sva prevzela oskrb-ništvo Ribiškega doma v Preser-jih in tam zdaj preživiva veliko časa,« je razložil. In še povedal, da je sicer razmišljal o tem, da bi postal oskrbnik kakšne planinske koče, pa so ga ribiči zvabili medse. Dela mu pri njih ne manjka, je zatrdil. Še zlasti te dni, ko člani Ribiške družine Šempeter, ki so lastniki doma v Preserjih, praznujejo tridesetletnico svojega delovanja. Irena Jelen r Franjo Tilinger Med delavce vedno z odkrito besedo Zadnja tri desetletja hitrega razvoja Keramične industrije Liboje so tesno povezana s Franjem Tilingerjem, ki je tovarniški prag prestopil prvič marca 1952 in prevzel dolžnost vodje komercialne službe. Tedaj so proizvajali predvsem keramiko za gospodinjstvo. V začetku leta 1958 pa je postal direktor tovarne In to odgovorno dolžnost opravlja še danes. Čeprav KIL praznuje letos častitljiv jubilej — 170 let obstoja, pa sva v razgovoru obujala spomine le na čas njegovega dela v tovarni in v krajevni skupnosti Liboje, s katero je tesno povezan še zlasti na področju kulture. Krajevna skupnost in društva so si ga dobesedno prisvojili, čeprav živi v Celju. Lahko bi rekli: zgleden primer povezovanja in sodelovanja, ki je terjalo marsikatero uro prostega časa, ki pa ga Franju nikdar ni bilo žal za razvoj in napredek tovarne, kraja in občine. Zato je letos tudi dobitnik najvišjega občinskega priznanja zlatega grba občine Žalec. Pretekla tri desetletja razvoja tovarne z vsemi težavami in uspehi so se v Franja Tilingerja globoko zarezala, v spominu so mu živo ostala tista prva leta, ko so bili delovni pogoji izredno težki, nekateri objekti so se podirali, dolina pa je smrdela po fenolu. »Sedaj se čudim, da sem ostal v tej tovarni, nikjer zanjo ni bilo posluha, bančna vrata so bila zaprta. Leta 1956 in še naslednje leto so na okraju razmišljali o ukinitvi proizvodnje. Sledila je izguba, ki je položaj zaostrila do kraja. Z odprto in odločno besedo smo stopili pred delavce, jim pojasnili stanje in opozorili, da je rešitev samo v več in kvalitetnejšem delu. Vsi smo zavihali rokave in še tisto leto povečali proizvodnjo za 30 odstotkov. Zaradi slabih delovnih pogojev in širjenja silikoze med delavci, smo pričeli z rekonstrukcijo objektov, izgradnjo peči, postavili smo prve avtomatske stroje, z novo plinsko postajo pa smo proizvodnjo stabilizirali in jo tudi kvalitetno izboljšali. Tako smo lahko začeli z barvnimi glazurami in dekoracijami. Vendar pa je bil to šele prvi korak sanacije proizvodnje. Z boljšimi rezultati pa smo si lahko odrezali debelejši kos kruha, kar so delavci še posebej cenili. Potem smo pričeli s proizvodnjo grafitnih loncev in keramičnih ploščic, slednje smo po nekaj letih zaradi nerentabilnosti ukinili,« je dejal Franjo Tilinger in za trenutek prenehal brskati po spominih, kot da bi si hotel oddahniti ob spominih na težka leta razvoja, polna odrekanj in trdega dela. Najhitrejši razvoj pa je Keramična industrija Liboje dosegla v zadnjih desetih letih, danes je po produktivnosti in rentabilnosti prva v Jugosla-. viji, saj dosega 55 odstotkov akumulacije v svoji grupaciji. S kvalitetnimi proizvodi so prodrli na številna tuja tržišča na zahodu in vzhodu, sicer pa so stojala za svetilke izvažali v Belgijo že pred dvajsetimi leti. »Vključitev na tuja tržišča je za nas nuja, saj smo se v neposrednih stikih z zahtevnim evropskim trgom tudi marsičesa naučili. Danes izvažamo 40 odstotkov proizvodnje, od tega polovico na konvertibilno tržišče. Doseženi rezultati so nam omogočili tudi hitrejši razvoj družbenega standarda, vsak četrti delavec ima naše stanovanje, zgradili smo sodoben objekt družbene prehrane, precej pa smo izboljšali tudi standard delavcev, saj so bližnji grički posejani s stanovanjskimi hišami. Mnogo smo prispevali za razvoj kraja prav delavci našega kolektiva,« je ponosno dejal Franjo Tilinger in ko sem mu zastavil vprašanje, ali mu je žal za vsa ta leta, prebita v tej tovarni, je brez pomisleka odgovoril, da ne. »Največje priznanje mi je, da mi delavci nikdar niso pripravili štrajka in da so mi verjeli, ko sem jih spodbujal in navduševal za napredek. Seveda pa sem z njimi igral vedno z odprtimi kartami in z odločno besedo.« Delavci in krajani Liboj so mu prirasli k srcu in Franjo je z njimi vedno, kadar je to potrebno. V njihovem imenu in v imenu našega uredništva mu za zlati grb občine Žalec iskreno čestitamo. jk V_________________________________________JJ tàautiKfi; rnmmm- xmtg. m-'mu* • '■i' jih-mmpg . : ■■■ i. . • m- BU JEi:' » . mfj tkmsot OOiASfflJPiV. HifiHOViK ji, ,jK£Jìl ÜÜfö Liko — Industrija kovinske opreme Liboje Osebni dohodek je Čeprav je delovna organizacija LIKO—Industrija kovinske opreme Liboje — mlada in majhna, saj se je osamosvojila v začetku leta 1983, kolektiv pa šteje 34 delavcev, jo po rezultatih lahko uvrščamo med uspešnejše v občini. Njihovi izdelki — in sicer odbojniki za ceste in ograje za mostove — pa so nepogrešljivi proizvodi pri izgradnji avtocest in viaduktov. Prav te dni zaključujejo delo na aVto-cesti Ljubljana—Naklo, kjer so postavili kar 65 km odbojni-kov. Ker je večina delavcev bila torej na terenu, nam ni preostalo drugega kot da jih obiščemo na gradbišču. Ko smo se peljali po sodobni štiripasovnici, nam je tehnični vodja Miran Borišek pojasnil njihov proizvodni program, pogoje in zahtevnost del, ki jih morajo opraviti kvalitetno in pra- vočasno. Med tem smo napravili tudi nekaj posnetkov in ko smo se ustavili pri njihovi skupini, smio bili nemalo presenečeni, ker delavci niso bili pripravljeni odgq-varjati na naša vprašanja. Hiteji so postavljati odbojnike, kot da bi še posebej hoteli pokazati, kako se trudijo pri delu. OdpeljalLsmo se dalje, za razgovor pa smo se domenili v času malice. Miran Borišek mi je takoj pojasnil, da so delavci nagrajeni po tem, koliko metrov odbojnikov postavijo, in takoj mi je bilo jasno, zakaj se niso pustili motiti. Pri cestninski postaji smo srečali Boruta Dolinarja, predsednika delavskega sveta in vodja gradbišča, ki nam je povedal, da so na tej cesti že od marca in da je njihov delavnik od zore do mraka. »Delamo v vsakem vremenu, koliko metrov najboljša odbojnikov postavimo v enem dnevu, je odvisno tudi od terena. Sestanke imamo kar na gradbišču, saj ni časa, da bi se vračali v Liboje,- je še pristavil Borut Dolinar in že odhitel k skupini. Dodajmo še, da je ena skupina postavila dnevno največ 800 m odbojnikov in pri tem v pretežni meri z rokami dvignila 90 ton materiala. Ko smo se vrnili, je čas za malico že minil, zato nam je Anton Vindiš kar med delom povedal, da je začel leta 1972 na avto-cesti Postojna—Razdrto. »Tedaj nismo verjeli, da bomo zmogli tako zahtevno delo. Ker smo finalisti, nas vedno priganjajo, ker se za otvoritev vedno mudi. Tudi tokrat je tako. Delo je naporno, delati moramo v vsakem vremenu, druge pogoje pa imamo dobre. Zaslužimo toliko, kot naredimo, sedaj Miran Boriiate Stroj za zabijanje količkov ao delavci UKA izdelali sami potegnemo tudi deset starih milijonov, ko pa smo v delavnici, pa seveda manj. Po ves teden smo od doma in le nedelja nam ostane za družino,« je še dodal Anton Vindiš in že zagrabil stroj in hitel privijati vijake. Sicer pa jih je v skupini pet in vsak ima točno določeno delo. Kot ura teče delo skupine in tisti, ki je zagrabil za lopato, je takoj nato zabijal količke in nazadnje še poravnal odbojnik. Delo torej teče kot na tekočem traku in če posameznik le za hip zakasni, je že deležen krepkih besed »pohvale«. In tako teče delo meter za metrom in skoraj ne moreš verjeti, da tako malo ljudi predvsem z rokami in z enim samim strojem za zabijanje količkov postavi toliko km cestne ograje. Več o delovni organizaciji, njenih rezultatih in ciljih smo se pogovarjali z direktorjem Romanom Jordanom. »V Jugoslaviji nas je več proizvajalcev cestnih elementov, naše tržišče pa sta predvsem Slovenija in Črna gora in s razpoložljivimi kapacitetami pokrivamo tudi potrebe. Zato ni razloga, da bi povečevali proizvodnje kapacitete, saj za to nimamo ustreznih pogojev in programov, pa tudi pomanjkanje ključavničarjev je znano. Tudi delovne sile v tem delu doline ni na pretek. To pa ne pomeni, da ne razmišljamo o povečanju in o dodatnih programih, vendar moramo pred tem izboljšati tehnologijo sedanje proizvodnje, da bo- mo tako lahko konkurenčnejši in kvalitetnejši. Zato intenzivno delamo na avtomatizaciji profilirne-ga stroja, s pomočjo katerega bomo povečali tudi fizični obseg proizvodnje. Prizadevamo si tudi, da bi prodrli na tuja tržišča, saj je na domačem trgu vedno tovrstnih investicij. Čeprav trenutno nismo odvisni od kreditov, z likvidnostjo nimamo težav, rezultati so ugodni, saj smo lani namenili za razširjeno reprodukcijo 1,8 milijarde starih din, v prvih treh mesecih letošnjega leta pa 597 milijonov, si prizadevamo, da bi se finančno še okrepili. Ob takšnih rezultatih pa se je precej povečala samozavest kolektiva, kar je seveda tudi pomembno.« jk foto: L. K. KOLEKTIV INDUSTRIJE KOVINSKE OPREME LIBOJE ČESTITA DELOVNIM LJUDEM IN OBČANOM OBČINE ŽALEC OB PRAZNIKU - 7. JULIJU 7. JULIJ PRAZNIK - SOZD AGROS z delovnimi organizacijami SIP—Tovarna kmetijskih strojev Šempeter SIP— Tovarna Krasmetal Sežana Tehnostroj Ljutomer Metalna-Rau Maribor Creina Kranj ČESTITA DELOVNIM fr ff LJUDEM IN OBČANOM OBČINE ŽALEC ZA NJIHOV AGROS OD SETVE DO ŽETVE »KRIŽIŠČE NAJ UF SDÌ JO ALI PA ZAPREJO!« Vodovod, telefonija, kanalizacija — to so stvari, ki v krajevni Koliko mrtvih ljudi in poikodovanih avtomobilov bo io treba, se sprašujejo krajani Gotovelj jevni skupnosti, nizali' težave in probleme, niso šli tudi mimo sledečega: pred leti so namreč tako kot vsi ostali sprejeli in potrdili referendumski program. V njem, pa ne le v enem, temveč kar v obeh, je bilo zapisano, da bodo dobili prizidek k podružnični šoli, štiri oddelke otroškega varstva in telovadnico. Od vsega tega ni bilo nič, zaradi česar se Gotovljani močno jezijo in pravijo, da na njih v prihodnje ni treba več računati. Še več — tudi o krajevnem samoprispevku nočejo dosti slišati. Malce so sicer o njem razmišljali, vendar so jim pri srcu bolj posamezne akcije. »Krivično bi bilo,« pravijo, »če bi zdaj potrkali na vrata domov in zahtevali, da naj krajani sami zberejo sredstva, npr. za vrtec, ki so ga že leta plačevali.« Vrtec, problem šolskih prostorov in telovadnica ostajajo tako v planu za naslednjih pet let. Poleg teh objektov pa imajo v načrtu še številne druge stvari. Med drugi-‘mi bi radi dobili 180 telefonskih enot za vso krajevno skupnost ter napeljali primarni vod do Je-derti, v Zalog in v Podvin, zgraditi nameravajo avtobusno postajališče pri Joštu, posodobiti cesto Je-dert—Zalog ter med Jedrtjo in Ponikvo, urediti kanalizacijo, razmišljajo tudi o prestavitvi sušilnice za hmelj k obiralnemu stroju, obstoječe prostore pa uporabiti za kmetijsko preskrbo in za razširitev trgovine. Svoje načrte imajo tudi člani Partizana ter Konjeniškega kluba. Le-ti namreč nameravajo v okviru njihovih skupnih prostorov zgraditi objekt, v katerem bodo hlevi, garderobe in sanitarije. Temeljni kamen zanj pa so že položili ob letošnjem krajevnem prazniku Gotovelj. Irena Jelen V GOTOVUAH NI BILO IZDAJALCA V gotoveljskih zaselkih je revolucionarno seme bogato obrodilo. Že leta 1911 so napredno misleči delavci organizirali stavko, zaradi katere so nekaj delavcev — voditeljev stavke — izgnali v bližino Dunaja. Po tem dogodku je sicer zavladalo zatišje, a ne za dolgo. Že leta 32 so na gotoveljskem področju ustanovili partijsko celico, 1940. aktiv SKOJ-a, 41-ega odbor Osvobodilne fronte. Med vojno so številni Gotovljani prijeli za orožje, narodnoosvobodilna borba pa je od vasi terjala sedemnajst žrtev. Revolucionarnost tamkajšnjih prebivalcev pa pravzaprav ni nerazumljiva. Je le odraz narodno napredne miselnosti. Miselnosti, ki jo je v spominih oz. v razgovoru z Dragom Kumrom obudila in se je spominjala Tilka Brinar, hči enega najbolj znanih in vsestranskih učiteljev v Gotovljah. Prav s slikarsko natančnostjo se ji je v spomin zarisalo življenje v domači vasi pred skoraj osemdesetimi leti: »Goto-vlje so bile že pred prvo svetovno vojno zavedno žarišče naše slovenske tradicije. 'Menda bo kar dvesto let tega, ko so sredi vasi posadili slovanske lipe; pravijo, da so videli Turke. Dvigale so se, razširjale mogočne krošnje in tiho z vsakim listom oznanjale: mi se ne damo streti. Predobro se spominjam dogodka leta 1913. Bil je vroč poletni dan. Nedelja sredi avgusta. Pod lipami na vasi je pripravljalo gasilsko društvo letno veselico. Postavili so šotore za jedačo in pijačo, šaljivo pošto, kavarna pa je bila v stari kovačnici, preoblečena z umetno nabranim papirjem in tako predstavljala pravo turško >kafano<. Vsi šotori in slavolok so bili okrašeni s kitami zimzelena, z večbarvnim papirjem ter slovenskimi zastavicami. Od kod zamisel, ne vem. Spominjam pa se, dä so bile zastavice modre, bele in rdeče. Gotoveljski fantje in možje, žene in dekleta so složno z vso vnemo in veseljem pripravljale veselični prostor. Nenadoma pa se je nebo stemnilo, divji oblaki so pridrveli in ulila se je ploha z grmenjem in točo. Ves slavnostno okrašen veselični prostor je bil moker, ves okras iz papirja, cvetja in zelenja je upadel. A kmalu za nevihto je posijalo sonce in vsi organizatorji tega slavja so ponovno pričeli z delom. Spominjam se, da je takrat moj oče, upravitelj šole in daleč naokoli znan kot veliki narodnjak, stopil na okroglo mizo, ki je stala na odru, pripravljenem za godbo in ples, in pozival Gotovljane, naj ne klonijo, saj je zopet zasijalo sonce na naše slovanske lipe in na našo ponosno Slavijo. Kmalu zatem so prihajala gasilska društva iz sosednjih krajev, igrala je godba in vse je potekalo v najlepšem redu. Ob prvem mraku so se pojavili žandarji iz Žalca ter odpeljali mojega očeta v žalske zapore. Takrat vsega tega nisem razumela. Vem le, da je bila ponoči v našem stanovanju hišna preiskava, mi pa smo jokali, ker ateka ni bilo. Drugo jutro je šla mama z nami tremi otroci v grad Ple-vno prosit za očeta. Vendar nas je baron Beck, takrat ministrski predsednik, že pred vrati odslovil. Bila pa je takrat na vrtu pred gradom neka baronica Marjana, ki se je igrala s svojimi otroki. Ravno ta baronica je potem posredovala pri ministrskem predsedniku. Tudi sama je namreč bila mati treh otrok in je razumela bolečino naše mame. Po nekaj dneh je oče res prišel domov. Bil je tih in žalosten in vem, da ni smel iti dlje kot do šolskih vrat. A nekaj podobnega kot mojemu očetu se je zgodilo tudi mnogim Gotovljanom. Ljudje iz teh zaselkov so namreč složno zastopali slovenski narod, med njimi ni bilo nemškutarjev in tudi ne izdajalcev.« Junij 1985 — SAVINJSKI OBČAN 11 tt----------------------------- Med krajani Gotovelj Z lastnimi žulji do številnih sadov O tem, kdaj so prvič omenjali Gotovlje, v dvanajstem stoletju je bojda že to bilo, pišejo takšne in drugačne bukve. O tem, od kod izvira ime njihovega kraja, pa so tamkajšnji kmečki očanci in preproste ženice spletle svojo pripoved. Spletle pripoved o tem, da je kraju dal ime potok Godomlja, ki izvira v Gotovljah. Naj bo pripoved točna ali pa morda le ugibanje — dejstvo je, da se danes zaselki, v začetku na ravnici, potem pa vse bolj v breg prislonjeni, vsako leto hitreje razvijajo in širijo. A razvijajo in širijd še tudi težave, ki jih v tej krajevni skupnosti ne manjka. VELIKO SO NAREDILI, TODA ŠE PREMALO Kje jih čevelj žuli bolj in kje manj, so najlaže ugotavljali Gotovljani ravno pred tedni, ko so ocenjevali dosedanje plansko obdobje in snovali načrte za prihodnjih pet let. Takole so ocenili dosedanjih pet let: krajevno, skup-nost.so le-delno lahko razvijali tako, kot so načrtovali. Pohvalijo se lahko z nekaj pomembnimi naložbami: dogradili so stransko dvorano pri zadružnem dorrftrter jo opremili, zgradili so dom družbenopolitičnih organizacij in prostore krajevne skupnosti, knjižnico in pevsko sobo ter prostore za družbeno samozaščito in SLO. Delno šo obnovili tudi- gasilski dom, zgradili mrliško vežo in pridobili zemljišče za razširitev pokopališča. V oceni še beležijo, da so izboljšali elektrifikacijo v zaselku Visoko, v celoti dogradili vodovod Jedert-Plevno in delno tistega v Zalogu, poleg vsega tega pa so posodobili tudi pot za pešce in kolesarje od Gotovelj do Žalca. Veliko je bilo torej narejenega, a še zdaleč ne vse tisto, kjer jih čevelj žuli. DRUGO LETO 45 TELEFONSKIH PRIKLJUČKOV Eno tistih področij, kjer jih težave najbolj pestijo, je prav gotovo telefonija. Po številu telefonskih priključkov so med zadnjimi v žalski občini. Trenutno jih imajo sedemindvajset, najbolj kritično pa je na Jederti, kjer nimajo niti enega telefona. In kar je še slabše; delavci PTT-ja pravijo, da Jeden nima tehničnih možnosti za to, da bi tja gor napeljali telefon. Na krajevni skupnosti upajo, da se bo rešitev kljub vsemu le našla in da bodo v tem zaselku lahko postavili javno govorilnico, za kar so rezervirali tudi že nekaj denarja. Sicer pa letos v gotoveljskih zaselkih kar precej širijo PTT omrežje, dela bodo po dosedanjih obljubah končana prihodnje leto. Takrat naj bi v krajevni skupnosti postali bogatejši za petinštirideset telefonskih številk. V SUŠNIH DNEH ŠE BREZ VODE Poleg telefonije so prva mesta v svojih programih namenili tudi vodovodu in kanalizaciji. Trenutno rešujejo probiem kanalizacije med Zalogom in Gmajno, ki bo zajela okrog 20 gospodinjstev. Glede vodovoda pa pravijo v Gotovljah takole: z dograditvijo vodovodnega omrežja v Zalogu ter s povezavo s šempetrskim Zalogom so sicer rešili precejšen kup težav, vendar so ob sušnih dneh posamezni zaselki še vedno brez pitne vode. Problem postaja iz leta v leto toliko večji, ker se je število prebivalcev precej povečalo oziroma se še povečuje v zadnjih letih. V krajevni sku uosti Gotovlje se je namreč š vilo ljudi v desetih letih poveč za dobrih osem do deset ods kov. Glede na to, da so obrobr redeli krajevne skupnosti do ‘ni za nadaljnjo pozidavo, p; o v prihodnjih letih najbrž še lanjkovalo vode. skupnosti Gotovlje lahko naredijo sami. A srečujejo se tamkajšnji prebivalci s težavami, kjer lahko bolj malo ali pa skorajda nič vplivajo na njihovo reševanje. Obvoznica je že ena takšnih tegob. Gotovljani so namreč zelo razočarani nad tistimi, ki skrbijo za urejanje neurejenih stvari okrog te obvoznice. Sprašujejo se, koliko mrtvih in koliko razbitih avtomobilov bo še potrebno, da se bodo odgovorni tovariši vendarle že zganili. V čem je srž tega problema in negodovanja zaradi ceste? Tako- KS gotovlje! i9 I# GOTOVLJANI IMAJO SVOJ GRB Malo je krajevnih skupnosti v žalski občini, ki bi se lahko pohvalile z lastnim grbom. Gotovljani se lahko, pa že zelo natančno znajo razložiti njegov pomen. Osnovna barva grba je zelena in simbolizira plodnost doline. V grbu je lonček rjave barve, čemu? Takole pravijo: »Severno od* Ložnice je zemlja težka, ilovnata in je Gotovljanom v preteklosti povzročala nemalo težav. Danes je precej bolj rodovitna, predvsem zaradi kmetij-sko-tehničnih ukrepov'. In še nekaj ponazarja lonec; ponazarja razvoj lončarstva, ki se je. na področju krajevne skupnosti že zelo kmalu razvilo. O tem priča najdba staroslovanskega lončka še iz časa naselitve kraja v sedmem stoletju. Na lončku je upodobljen ravninski plodni del krajevne skupnosti, z brazdami v ozadju pa prehaja v hribovito področje. Oba dela povezuje kopica hme-Ijevk. Letnica 1263 pa pomeni leto, ko so Gotovlje prvič omenjene v neki kupoprodajni pogodbi za župnijsko zemljo. le so povedali: »2e od leta devetinsedemdeset si prizadevamo, da bi uredili križišče. Cevi za semaforje so že zdavnaj potegnili, potem pa je zmanjkalo denarja. Prej smo imeli vsaj prehod, zdaj je ostalo le osvetljeno križišče. Križišče naj uredijo tako, kot je treba, ali pa ga naj zaprejo,« so bili odločni. Odločni tudi zaradi tega, ker se jim zdi škoda denarja, ki so ga doslej že zmetali stran za razno razne načrte o ureditvi tistega križišča. Ko smo že ravno pri cesti — tudi avtobusne postaje sodijo zraven. Gotovljani so namreč zelo nezadovoljni, ker nimajo svoje postaje. Nezadovoljni toliko bolj, ker se iz njihovih vasi vsak dan PISAN SPLET DRUŠTVENIH DEJAVNOSTI V krajevni Skupnosti Gotovlje so povedali, da imajo v kraju precej društev in da so z njihovim delom kar zadovoljni. Med zelo množične sodi Kulturno prosvetno društvo, kjer imajo ženski, moški in v okviru šolskega društva tudi otroški zbor, pa recitatorje, knjižnico, ritmično skupino ... Se zlasti so na kulturnem področju aktivni mladi. Nasploh so bili Gotovljani eni redkih, ki so pohvalili mladince in dejali, da res pridno in lepo delajo. Poleg tega pa zadovoljujejo krajani svoje interese še v domačem Partizanu, Rdečem križu, Društvu prijateljev mladine, Gasilskem društvu ter v Konjeniškem klubu. Le-ta se je že uveljavil tudi izven občinskih meja, še bolj pa se bo lahko v prihodnje, ko bodo rešili eno svojih največjih ovir — prostorsko stisko. vozi na delo okrog 400 delavcev. Le-ti morajo na glavno postajo v Žalec, pa potem mimo svojega praga proti Šempetru, Polzeli, Preboldu ... In čez osem ur spet isto pot nazaj. Spet najprej mimo svojega praga. Razmišljali so sicer že o tem, da bi uredili prevoz skozi Gotovlje. Vendar je zmagala zdrava pamet — samo v središču vasi imajo namreč 28 cestnih priključkov, tam sta še šola in trgovina, pa tudi cesto bi bilo treba razširiti ter obnoviti. »NA GOTOVLJANE NI TREBA VEČ RAČUNATI« Ko so sogovorniki pripovedovali o življenju in delu v svoji kra- iim KULTURA • KULTURA • KULTURA • KULTURA • KULTURA • KULTURA • KULTURA • KULTU Na tradicionalni prireditvi Pojo naj ljudje je zapelo preko 300 pevcev, ki jih je spremljal mladinski pihalni orkester iz Žalca. Združeni pevski zbori so pod vodstvom Radovana Gobca in spremljavi pihalnega orkestra zapeli kantato Od punta do Tita. Poletje — Medtem ko na nekaterih področjih začne v poletnih mesecih tempo pojenjati, pa je v krajevni skupnosti Griže to čas kulturnih dejavnosti. V aprilu in maju sta bili tukaj kar dve prireditvi. Podelili so krajevna priznanja, ki so jih prejeli: Odbor za vsakoletno srečanje rudarjev, borci NOB; Konrad Kot, Mrtin Krašovec in Antonija Jurkovič, borka Tomšičeve brigade; Svobodaši ob 50-letnici zleta Svobod; Ivan Mikek, Friderik Veligovšek, Tinka Zupanc, Franc Tratar, Herbert Kuzma in čas kulture Božo Trnovšek. V počastitev dneva zmage so učenci petih razredov osnovne šole Griže pripravili proslavo, s katero so v pesmi in besedi prikazali narodnoosvobodilno borbo in povojni razvoj. Še bolj pestro bo v poletnih mesecih, ko bodo Svobodaši pripravili vrsto prireditev. Mlajši so pripravili musical Nevidni Leonard premiera 21. junija, starejši Rokovnjače, pevke so pred kratkim pripravile- prireditev Pojo naj ljudje, pripravili pa bodo še koncert v Grižah ženskega pevskega zbora in tamburašev. Želijo, da bi jih obiskala Godba na pihala milice, z mariborsko opero pa so se že dogovorili za gostovanje, ki je bilo v počastitev občinskega praznika 22. junija v letnem gledališču Svobode predstavila opero Partizanka Ana. Kot kaže, bo zopet zaživelo letno gledališče, toda žal le za lokalne prireditve, nikakor pa se ne morejo uresničiti prizadevanja, da bi objekt postal kulturno središče v občinskem merilu. —fj Letuš 50 let prosvetnega društva Od 12. do 16. junija so v krajevni skupnosti Letuš potekale prireditve ob letošnjem krajevnem prazniku, ki ga slavijo v spomin na 12. junij leta 1942, ko je odšla v partizane večja skupina Letuša-nov. Največ prireditev je bilo zadnji dan praznovanja. Tako so najmlajši že navsezgodaj risali po asfaltu na šolskem igrišču, nato pa je bila ob devetih slavnostna seja skupščine in družbenopolitičnih organizacij. Osrednji govornik je bil predsednik sveta KS Letuš Janez Brinovec, ki je govoril o do- seženih uspehih v zadnjih petih letih in o načrtih za prihodnje. Poudaril je, da v Letušu ni gospodinjstva brez vodovoda, vsaka tretja hiša ima telefon; kulturni in gasilski dom sta dobila novo kritino, šola z okolico je v ponos kraju, vsa gospodinjstva imajo gasilske aparate, sedaj pa pripravljajo akcijo za asfaltiranje ceste v gmajno v dolžini 1,5 km. Na seji so podelili priznanji KS, ki sta ju prijela Prosvetno društvo Lado Marovt in Jože Travner. Priznanje OF in bronasto značko pa so prejeli Franc Lebič, Jože Kuder, Andrej Zotl in Mateja Brinovec. Popoldne so proslavili 50 let prosvetnega društva Lado Marovt. Na prireditvi sta nastopila mešani in dekliški pevski zbor, ki ju vodi Ivan Marovt, otroški pevski zbor pod vodstvom Nevenke Marovt in pianistka Magda Navodnik. Podelili so dve srebrni in pet bronastih Gallusovih značk, 25 društvenih priznanj; posebno priznanje, zlato plaketo, pa je za 50-letno delo s pevskim zborom prejel Ivan Marovt. Pripravili so tudi srečanje krajanov, starih 70 in več let, ter športne prireditve. T. TAVČAR O 80 letnem jubileju je govoril predsednik Tomaž Dobnik. V ozadju pa meiani pevski zbor. Foto: T. Tavčar PRIDRUŽITE SE TAMBURAŠEM DPD Svoboda Griže je v začetku letošnjega leta ustanovila tamburaško sekcijo, ki se že aktivno vključuje v društveno dejavnost. Igranje na tamburico ima v Grižah že dolgoletno tradicijo, z novim orkestrom pa jo želijo nadaljevati in jo dvigniti na višjo kakovostno raven. Zato so tudi začeli igrati na sremskih tamburaških glasbilih, ki se vse bolj uveljavljajo pri tej zvrsti glasbe in pomenijo naprednejši način igranja. Griški tamburaši bi radi okrepili svoje vrste, zato vabijo vse, ki imajo radi tovrstno glasbo, da se jim pridružijo. V začetku novega šolskega leta bodo pripravili enoletni tečaj teorije in prakse za igranje na tamburici. Zagotavljajo, da je učenje po novem sistemu lažje, uspeh je prej dosegljiv in po enem letu lahko vsak, ki redno obiskuje vaje, postane dober tamburaš. Torej, če vas zanima tovrstna glasba, se lahko zglasite ob četrtkih med polšesto in polosmo zvečer v vadbeni sobi doma Svobode Griže in se prijavite k tamburašem. Pričakujejo vas odprtih rok in src. V. Ck. Patrick Anderson — PREDSEDNIKOVA UUBICA 1,2,; Una Troy — MOJI TRIJE ZAKONSKI MOŽJE; Guy de Maupassant — DEBE-LUŠKA IN DRUGE NOVELE; Erskine Coldwell — ESTHERVILLE; Sidonie — Gabrielle Calette — POTEPINKA; Honoré de Balzac - ŽENA TRIDESET LET; Tone Svetina — VOLČIČI; Tone Kuntner — MOJA HIŠA; Victoria Holt - SRHLJIVI PESEK; Mor Jokai -ZLATI ČLOVEK in Vanja Florjančič — Rankel — TEREZA. liiìlm Rolf Hochhath - LJUBEZEN V NEMČIJI; Marjan Kri-šelj - ZLATA NAVEZA; Nancy Cato - VSE REKE TEČEJO 1,2; Milko Bizjak — ORGLE NA SLOVENSKEM; Braco Rotar — RISARJI UČENJAKI; Aleksej Pregare - TEMELJI MOJEGA VRTA; Janez Vipotnik — SONCU NAPROTI; Gerhard Eu-senkolb - SENATOR 1,2,; James D. Atwater — PEKLENSKI STROJ; Arnaldo Bressan - PUSTOLOVŠČINE BESEDE; Kurt Tepper-wein - VISOKA ŠOLA HIPNOZE in Marie Cardinal — IN BESEDE SO RAZKRILE. Revija plesnih skupin V okviru komisije za Naš klub je OK ZSMS in 00 ZSMS, Gomil-sko organizirala na Gomilskem I. REVIJO PLESNIH SKUPIN, saj je v zadnjem času pri mladih vidno porastlo zanimanje za plesno dejavnost. Nekatere skupine aktivno delajo že nekaj časa (2—3 leta) in so svoje znanje in sposobnost dokazali na številnih nastopih v občinskem merilu. Na reviji so se predstavili mladi plesalci iz Petrovč, Gomilskega, Polzele in Celja, Plesna skupina s Polzele je na reviji pokazala (predstavila) izrazni ples z naslovom Gib nove svetlobe, v kateri se je motivno dotaknila vprašanja človekove negotovosti in protesta zoper oboroževanje. Tudi plesalci drugih skupin so se predstavili v izraznem plesu in glavni motiv plesnega sporočila je bil protest mladih proti vojni, nasilju ... V drugem delu plesne revije so pokazali svojo plesno ustvarjalnost z motivi jazza in disco plesa, ki si v tem času utira pota na številne prireditve. Za nameček: ugotovili smo, da ples ni le zabava in šport, ampak tudi izrazna izpovedna umetnost, saj je ples odraz življenja, govorica telesa ob zvoku, gibanju in ritmu. Vsem delovnim ljudem in občanom čestitamo za praznik občine Žalec — 7. julij Sproščeni nastopi in vedre melodije Prireditev, ki jo pripravijo, vodijo in izvedejo mladi sami, vsako leto privablja številne obiskovalce. Seveda pa brez mentorjev in organizatorja Občinske zveze DPM ta prireditev ne bi prodrla čez občinske meje, zanjo pa se vse bolj zanima tudi RTV Ljubljana. Tako bodo septembra posneli celotno prireditev. Tokrat so se predstavili pisci tekstov in mladi skladatelji iz žalske, laške in šmarske občine, kot gostje pa so tudi tokrat nastopili iz osnovne šole Božena Plazzeriano Varaždin, njihova pesem pa je poslušalce tudi najbolj navdušila. Predvsem pa so se mladi izkazali s sproščenimi nastopi, pesmi so opevale mladost, igro in ljubezen. Prireditev sta povezovali Katja Kindelhofer in Darja Drev. jk, foto: L. K. Na Vranskem spet vedno lepe melodije Turistično društvo Vransko, RTV Ljubljana, revija Stop ter Novi tednik — Radio Celje so organizatorji tretjega festivala ever-greenov, ali vedno zelenih melodij, ki bo v soboto, 6. julija, ob 20. uri na dvbrišču grada Podgrad na Vranském. Ob spremljavi ansambla Bojana Adamiča bodo vedno lepe melodije prepevali: Meri Avsenak, Marjana Deržaj, Tatjana Dremelj, Alenka Pinterič, Majda Sepe, Elja Viler, Lado Leskovar, Janko Ropret in Alfi Nipič. Pol ure bo namenjene tudi ustvarjanju mojstra Bojana Adamiča. Po prireditvi pa bo seveda še veseli del, tja do jutra v družbi z najboljšimi slovenskimi pevci zabavne glasbe. Prireditev na Vranskem bo posnela RTV Ljubljana, radio Celje pa bo v poletnih mesecih predvajal četrturne posnetke s te prireditve, ki jo bosta povezovala Mateja Podjed in Janez Vedenik. Seveda si takšne prireditve ni mogoče zamisliti brez sodelovanja in podpore številnih organizacij združenega dela. Letos to še zlasti velja za Elkroj Mozirje, Mik Prebold, Pivovarno Laško, Zarjo Petrovče, Kovinotehno Celje, tekstilno tovarno Prebold, Juteks Žalec, polzelsko tovarno nogavic, Garant Polzela, Savinjski magazin ter sozd Hmezad Žalec in mnoge obrtnike. Pevci in ansambel se bodo že v petek zbrali v hotelu Golding; kjer bodo imeli vaje, zvečer pa bo novinarska konferenca, ki se je bodo udeležili tudi predstavniki skupščinskega in družbenopolitičnega življenja žalske občine ter predstavniki pokroviteljev. Na svidenje torej na Vranskem, v soboto, 6. julija, ob 20. uri. Če bo slabo vreme, bo prireditev teden dni kasneje, torej v soboto, 13. julija. s J. V. Vsem delovnim ljudem in občanom čestitamo za praznik občine Žalec — 7. julij r %ynmk. ÀotuceÀ i I i Keramijski krožek Nekoč bom samoupravljalka Delo moramo spoštovati. Ko bomo odrasli, dela mogoče sploh ne bomo mogli dobiti. V četrtem razredu smo brali o zlati ptički. Dva fanta sta samo popevala in kvartopirila, tretji pa je bil srečen, ker je lahko delal. Odrasli mislijo, da mi otroci nič ne delamo. Jaz pravim, da to ni res. Mi učenci se učimo. To je naše delo. Tovariš Tito nam je naročil: »Pionirji, učite se, da boste z znanjem koristili domovini!« Ko bomo odrasli in že zaposleni, bo seveda drugače. Toda zdaj se moramo izkazati z učenjem, ki je naše sedanje delo. Zaposleni v tovarnah in drugje bomo hodili tudi na sestanke. Tam bomo o vsem sami odločali in se borili za pravice delavcev. Z delom si človek lepša in lajša življenje. Pridne roke veljajo več kot kup zlata. Andreja Pirc, OS Vransko Tudi na šoli v Petrovčah se učenci zanimamo za keramiko. Že dve leti sodelujemo s KIL Liboje. Od tam sta enkrat tedensko prihajala k nam Zlatko Maček in Bruno Pižmoh. Nas je vodil Tone Leskovec. V začetku marca smo si skupno ogledali DO KIL in spoznali proizvodne postopke pri izdelavi keramičnih izdelkov: od obdelovanja gline do poflikave in žganja izdelkov. ,* Pri prvi teoretični upi smo se seznanili s pripravljanjem mase, naslednjič pa so mlajši učenci dekorirali polizdelke. Dve učenki, ki sta h keramijskemu krožku hodili že prejšnje leto, sta iz gmote oblikovali nove izdelke, ki sta jih tovariša odžgala v to- Med oblikovanjem mase za varniških pečeh. Naslednjič sta jih prinesla s seboj. Veseli smo bili dokončno izdelanih posodic in krožnikov, nekateri pa so bili razočarani, ker je bila barva keramične izdelke drugačna kot pred žganjem. Ob koncu šolskega leta bomo te izdelke razstavili. Nataša Ožir, OŠ Petrovče Mladi gasilec na OŠ Žalec Povod za ustanovitev pionir- gasilec na osnovni šoli Peter skega gasilskega društva Mladi Sprajc-Jur v Žalcu je bila želja, da se požarno-varnostno usposabljanje približa čim širšemu krogu mladih. Soustanovitelj društva je Gasilsko društvo Žalec. Ustanovitev društva je potekala svečano in po vseh predpisih. Ustanovnega zbora so se udeležili predstavniki šole ter člani upravnega odbora GD Žalec. Pionirji so v okviru pravilnika izvolili svoje organe in sprejeli pravilnik o delu. Mladi gasilec ima že več kot 40 članov, njihovi dve desetini pa sta se že udeležili občinskega tekmovanja gasilcev na Vranskem in se zelo dobro uvrstili. Z ustanovnega zbora pionirskoga gaallakoga društva na osnovni šoli Peter Šprajc-Jur Nai izlet Na šoli smo za vse učence organizirali izlet po Dolenjski. Izpred šole sta odpeljala dva avtobusa v Ljubljano, kjer smo si ogledali ljubljanski grad. Od tod smo odšli v živalski vrt, kjer smo videli mnogo živali. Posebno všeč so mi bile opice, sloni, medvedi in papige. Iz Ljubljane smo se odpeljali v Žužemberk. Pri spomeniku padlih borcev so učenci osmih razredov pripravili svečan sprejem učencev osmih razredov v ZSMS. Sprejema se je udeležil pred-/ stavnik ZSMS v Žalcu, ki je izrazil željo, da bi novi mladinci postali aktivni v organizaciji ZSMS. Iz Žužemberka smo se odpeljali na Muljavo, kjer smo si ogledali Jurčičevo rojstno hišo ter Kr-javljevo bajtico. Na poti proti domu smo si ogledali grad Bogenšperk. Izlet mi je bil všeč, saj sem videl mnogo zanimivih krajev. Boštjan Kranjc, Oš Ljuba Mikuš Žalec Prvo srečanje z amatersko radio-postajo Spominjam se svojega prvega medvedka, prvega šolskega dne, prve dopisovalke . . . Vse te spomine nosim v srcu, najlepši izmed vseh pa mi je spomin na prvo srečanje z amatersko radio-postajo. S prijatelji smo najraje sedeli pod staro vrbo, kjer smo poslušali glas iz sosednjega bloka: Y,U,3,V,R — ipsilon, Užice, trojak, Valjevo, Ruma. Ugibala sem, kaj neki pomenijo. Soseda mi je pojasnila, da imajo v stanovanju amatersko radio-postajo. Stvar me je začela zanimati. V Radio-klubu Žalec se je ravno takrat začel tečaj za radio-amaterje, v katerega sem se vključila. Napočil je dan, ko sem prvič odšla v klub. Bila sem razburjena, potrebovala sem nekaj trenutkov, da sem se umirila. Sprejeli so me prijazno in mi razkazali klubske prostore. Posebno pozorna sem bila na vrata z napisom PPS. Danes vem, da to pomeni primo-predajna sekcija. Za njimi sem namreč zaslišala glasove: Y,U,3,D,Z,A, ipsilon, Užice, trojka, Drvar, Zagreb ... Pokazali so mi tudi ta prostor, kjer so imeli tri postaje. Fant, po imenu Boštjan, mi je odstopil prostor, mi na glavo nataknil slušalke in mi pokazal, kje naj spreminjam fekvenco oziroma s katerim gumbom lahko iščem druge postaje. Tega trenutka ne bom nikdar pozabila. V glavi so se mi rojevale nove in nove misli, ki so švigale sem ter tja in se izgubljale v hreščanju, ki je prihajalo iz slušalk. Roka, s katero naj bi obračala gumb, je postala potna in kot za stavo se mi je začela tresti. Najraje bi se zasmejala, na ves glas zavriskala od sreče in objela ves svet, pa se mi je začela tresti brada in v očeh sem imela v hipu solze. Nisem bila več sposobna zbrati misli, da bi lahko prisluhnila pogovorom. Nisem mogla doumeti, da so me tako prijazno sprejeli, kjub temu da sem bila ena izmed štirinajstih deklet. Borila sem se s solzami in ob tem spoznala, da lahko včasih tudi s solzami izpovemo to, kar bi drugače s smehom, in da je ta izpoved čestokrat veliko bolj iskrena. Odložila sem slušalke, takrat pa me je preplavila pesem, ki je prišla iz radia: »To so dnevi, ki prihajajo ...« Pomislila sem na ure, ki jih bom še prebila ob postaji v družbi teh prijaznih ljudi, ki vestno izpolnjujejo zakon, v katerem je zapisano, da mora biti radio-amater prijazen, vljuden, tovariški, vedno pripravljen, da priskoči na pomoč ... Polna vtisov sem odšla domov. To je torej nepozabni dogodek, trdno zapisan v meni. Vedno znova ga spet doživljam. Kadarkoli mi je hudo, si rečem: »Vzdrži, pomisli, da te pričakujejo prijatelji in nepogrešljiva prijateljica, amaterska-radio-postaja!« In to mi pomeni več, kot vsa lažniva tolažba in posmeh krutega sveta. Tina Knapp, OS Griže Rubrica miadii Naša mladost je v bodočnost most 558 pionirjev sprejeli med mladince — priznanja najboljšim Naia mladost je v bodočnost most — takšen je bil naslov prireditve, ki so jo člani občinske organizacije mladih iz Žalca pripravili ob letošnjem dnevu mladosti. Proslava je bila v Hmezadovi dvorani v Žalcu, na njej pa je zbranim mladincem najprej govoril predsednik občinske organizacije Bojan Pevec. Ker je osrednja proslava bila hkrati tudi sprejem petstooseminpetdesetih pionirjev v mladinsko organizacijo, je govoril zlasti o vlogi mladinca. »Biti mladinec,« je dejal Bojan Pevec, »ni zgolj formalnost, ampak je predvsem čast stopati po poteh tisočev in tisočev mladincev pred nami, je veselje do skupnega dela, je želja naučiti se več, je potreba po ustvarjanju, skratka — je vse tisto, kar nas mlade druži. Biti član Zveze socialistične mla- dine,« je nadaljeval predsednik, »pa je tudi dolžnost do dela, do učenja, do opravljanja skupnih, dogovorjenih nalog, je obveza — boriti se za cilje, ki si jih postavlja mlada generacija, je obljuba varovati in dograjevati vrednote naše družbe.« Slavnostnemu govoru in zaprisegi mladih je sledila podelitev plaket srebrni znak, priznanj mladim družbenopolitičnim delavcem, priznanj za mentorstvo ter podelitev priznanj organizacijam in društvom. Plaketi srebrni znak sta prejela: Janko Napotnik in Darko Naraglav, oba iz Prebolda. Priznanja mladim družbenopolitičnim delavcem so dobili: Matjaž Baudek, Žalec; Irena Bezgo-všek, Gotovi je; Ljubo Kobal, Prebold; Milan Lesjak, Tabor; Tilka Potočnik, predsed- nica komisije za kmetijstvo pri občinski organizaciji mladih; Vlado Povše, Trnava; Simon Resnik, Polzela; Branko Turnšek, Tovarna nogavic Polzela; Matej Valant, Šempeter, in Uroš Vidmajer, Prebold. Zorka Kojc iz šempetr-skega Sipa ter Franci Žagar iz Osnovne šole Petrovče sta dobila priznanje za mentorstvo, člani taborniškega odreda Savinja Šempeter ter delavci Hmezadove Kmetijske zadruge Savinjska dolina pa so si prislužili po oceni mladih priznanji za najboljšo organizacijo oziroma društvo. Prireditev v Hmezadovi dvorani so zaključili učenci osnovnih šol, ki so pripravili krajši in pisan kul-turno-umetniški program. Irena Jelen ŽALSKI BRIGADIRJI ZE V JASENOVCU Letos skupna brigada z Biograjčani V začetku junija je na pot proti Jasenovcu krenilo štirinajst brigadirjev žalske občine. Skupaj z mladimi iz pobratenega Biograda sodelujejo v prvi izmeni zvezne akcije Jasenovac 85. Brigadriji bodo v Jasenovcu urejali tamkajšnjo spominsko obeležje, pogozdovali, gradili vodovod in sodelovali pri razvijanju dirsko življenje in zato sem se odločil, da grem letos ponovno na delovno akcijo. Lani nisem mogel sodelovati, ker sem bil v vojski.« BOŠTJAN MAROVT, Pari-žlje: »Sem učenec naravoslo-vno-matematične usmeritve v Celju, v brigado pa grem že drugič. Brigadirske doživljaje imam rad, po pravici povedano pa mi odpa- bomo imeli delo, popoldne pa bo čas za različne aktivnosti. Sam se bom verjetno odločil za šport.« MARKO KONTIČ, Sip Šem-peter: »Tudi jaz grem prvič v brigado in upam, da bo vse dobro. Povedali so nam, da bomo pomagali kmetom pri njihovem delu, da bomo urejali tamkajšnji spomenik in da bomo pogozdovali.« MARJANA ŠTRAJHER, dijakinja: »V brigado grem drugič. Grem zato, ker mi je tam všeč, kajti tam spoznaš veliko prijateljev, z mnogimi si potem še dopisuješ. Prvič sem bila v brigadi v Vipavski dolini, kjer smo čistili re- kmetijstva. Poleg te zvezne delovne akcije bodo sodelovali letos še na deloviščih Ibar-Lepenac, kjer bodo mladi predvsem pogozdovali. Pred odhodom v Jasenovac smo obiskali mlade in jih povprašali, zakaj so se odločili, da bodo del poletnih dni preživeli s krampom in lopato v brigadi. Takole so povedali: JOŽE MATJAŠKO, Sip. Šempeter: Doslej sem bil že na dveh delovnih akcijah: na Goričkem in v Posočju. Všeč mi je bilo briga- de tudi nekaj dni pouka. Veliko stvari je, ki jih imam rad v brigadi, vendar je o njih težko govoriti. Treba je pač enkrat živeti in delati na delovni akciji ter spoznati, kaj pomeni biti brigadir.« MARKO KERŠAN, dijak srednje kovinarske usmeritve v Žalcu:« Rad bi videl, kako v resnici izgleda brigadirsko življenje, zato sem se tudi prijavil na tole zvezno delovno akcijo. Kako bo v brigadi — o tem še nimam točne predstave. Vem, da bomo imeli določene naloge, da ko Vipavo. Delo je bilo sicer težko, vendar s prijatelji pozabiš na vso utrujenost.« IGOR URANJEK, Žalec: »Obiskujem osmi razred osnovne šole v Žalcu, v brigado pa grem letos drugič. Lani sem bil v Vipavski dolini in upam, da bo letošnja akcija boljša, kot je bila lani. V Vipavski dolini sem bil namreč zelo razočaran nad organizacijo, en brigadir se nam je celo utopil, in resnično upam, da bo letos drugače. Boljše, lepše.« Irena Jelen Marko Kontič Marjana štrajher Igor Uraniek IZ NAŠIH KRAJEVNIH SKUPNOSTI Šempeter Utrjevanje bratskih vezi S turistično prireditvijo Pomlad v Peklu so v krajevni skupnosti Šempeter 16. junija zaključili večdnevno praznovanje krajevnega praznika. Praznovanja so se udeležili tudi gostje pobratene krajevne skupnosti Bela voda iz občine Kruševac, ki so v Šempetru preživeli tri dni. Bili so gostje pri šempetrskih družinah. Osrednja proslava ob letošnjem prazniku je bila v dvorani Hmeljarskega doma, zanjo pa so pripravili zares bogat kulturno-umetniški program. O dosežkih in načrtih je govoril predsednik sveta KS Šempeter Viki Cilenšek in poudaril, da med delovne zmage sodi 130 novih telefonskih priključkov. Ko je govoril o načrtih za prihodnje, je dejal, da je najvažnejša naloga adaptacija hmeljarskega doma, za izgradnjo telovadnice pa naj bi uvedli samoprispevek, ki pa bo moral najbrž vključevati še druge potrebe, ki so jih zajeli v planske dokumente za srednjeročno obdobje 1986—1990. Dotaknil se je tudi dela društev in organizacij in izrazil zadovoljstvo, da je zopet zaži- V počastitev krajevnega praznika eo v Ootovtjah položili to« meljni kamen za prostore konjeniškega kluba. Temeljni kamen je položil Franc Verstovšek. Foto: Tone TAVČAR ganizacija Šempeter, in Krajevna skupnost Bela voda. Med prireditvami velja omeniti še pohod krajanov z ogledom poučne poti pri jami Pekel, pohod borcev in tabornikov po poteh spominskih obeležij ter športne prireditve, med njimi ribiško tekmovanje. TONE TAVČAR velo delo mladinske organizacije. Podelili so tudi priznanja zaslužnim krajanom, ki so jih prejeli: Peter Kranjc, Gizela Khan, Edi Masnec, Ivan Kopušar, Mirko Le-dinšek, Jože Šalej, Jože Melan-šek, Franc Dimeč, Alojz Selan, Viki Cilenšek, Hmezad-KZ Savinjska dolina, Temeljna zadružna or- Braslovče Mrliška veža, kanalizacija skupiti n« krajevna skupnosti Braslovč« Ivan Hron podeljuj« zlati grb Braslovč Vinku Briku iz Pariželj za požrtvovalno delo pri razvoju krajevne skupnosti. V krajevni skupnosti Braslovče so sredi tega meseca s številnimi prireditvami počastili krajevni praznik, 40-letnico osvoboditve in 20-letnico poimenovanja osnovne šole po narodnem heroju Vladu Bagatu. Na slavnostni seji je o pomenu praznovanja ter o pridobitvah v zadnjih petih letih govoril predsednik skupščine krajevne skupnosti Braslovče Ivan Hren. Poudaril je, da sta glavni pridobitvi v zadnjem letu mrliška vežica, ki sicer še nima urejenega okolja, in kanalizacija v Rakovljah in Braslovčah. Lahko se pohvalijo, da Gomilsko Krajevni praznik na Gomilskem so obeležili s številnimi novimi pridobitvami, med_ Katerimi velja prav gotovo omeniti preplastitev 600 metrov dolge ceste v Šma-tevžu, ureditev javne razsvetljave, v Zaklu ter kanalizacijo v Grajski vasi... Pred kratkim pa so na Gomilskem uredili tudi avtobusna postajališča. Vrednost vseh teh del znaša približno dva milijona dinarjev. Sem ni všteto prostovoljno delo. S tem in še z drugimi prispevki bi se vrednost opravljenih del prav gotovo podvojila. so obe investiciji zgradili v glavnem iz sredstev krajevnega samoprispevka, nekaj pa so primaknile tudi SIS. Vrednost obeh gradenj znaša okrog 20 milijonov dinarjev. Poleg tega pa so nekaj denarja porabili tudi za vzdrževanje cest, mostov in za drugo. Na seji so podelili tudi letošnja priznanja. Najvišje, zlati grb Braslovč, so prejeli Lado Uratnik, Vinko Bršek, Miran Korošec in Franci Ježovnik; priznanja KS (listino) Elizabeta Završnik, Franc Uratnik, Lepold Švajger in Jože Podbregar; priznanja OF, bronaste značke OF, pa sta prejela Na slavnostni seji skupščine krajevne skupnosti in družbenopolitičnih organizacij so opozorili na probleme financiranja krajevnih skupnosti. Takšne težave še kako občutijo prav na Gomilskem, kjer razen Ingradovega tozda industrine ni. Tudi tiste organizacije združenega dela iz žalske občine, kjer so zaposleni krajani, ne plačujejo v celoti tako imenovane glavarine. V nasled-, njih letih.ppgjeravajo v tej krajevni skupnostLzgraditi mrliško vežico, novo telefonsko centralo, urediti Franc Turnšek in Alojz Basti. Posebno priznanje KS pa je prejel Jože Jeram. Med ostalimi prireditvami, ki so se zvrstile, velja omeniti srečanje krajanov, starih 70 in več let, vajo gasilskih enot civilne zaščite, srečanje krajanov ob 40-letnici osvoboditve na Dobrovljah pri Domu borcev, kjer sta dramska skupina in osnovna šola pripravili kultur-no-umetniški program, ter odbojkarski turnir in smučarske skoke na skakalnici, prevlečeni s plastiko, za pokal KS Braslovče. TONE TAVČAR javno razsvetljavo ter opremiti otroško igralnico in trgovino. Načrtov, želja in potreb je veliko, torej se bo treba nujno odločiti za krajevni samoprispevek. Na slavnostni seji so zaslužnim za razvoj kraja podelili plakete in priznanja. Plakete so prejeli Jože Jan, Ernest Čmak, Slavko Tiselj, Danijel Brišnik in kulturno društvo, priznanja pa Tanja Cehner, Maks Košenina, Minka Kosem in Karel Šmit. t, J. V. Odlika krajanov prostovoljno delo Vinska gora Največja pridobitev telefon Čeprav v Vinski gori praznujejo krajevni praznik šele 22. julija, prireditve potekajo že od 22. junija. Prvo prireditev so pripravili člani gasilskega društva za prevzem nove motorne brizgalne, člani Društva prijateljev mladine so se predstavili z igro Užaljeni medvedek. Za 29. junij pripravljajo sprejem in pogostitev krajanov, starih 70 in več let, 30. junija se bo osnovna organizacija ZSMS Vinska gora predstavila z igro Otroci po naročilu, 6. julija bo srečanje s pobrateno krajevno skupnostjo Bele vode. V dneh od 13. do 19. julija se bodo zvrstile številne športne prireditve (turnir v rokometu, košarki, malem nogometu, streljanju z zračno puško in MK) Osrednja prireditev bo 21. julija, ko bo ob 9. uri slavnostna seja in podelitev priznanj zaslužnim krajanom, nato pa ob 12. uri osrednja proslava s kulturno-umetniškim programom na Pire-šici in ogled pridobitev. Med najvažnejše sodi 250 novih telefonskih priključkov, avtobusna postaja ter več odsekov cest. T. TAVČAR Griže Ob 35-letnici zabukovških planincev Letos praznujejo planinci Planinskega društva Zabukovica 35-letnico svojega delovanja. Praznujejo ga delovno. Nadaljujejo z ureditvijo planinske postojanke Hom, popravili in na novo markirali bodo Savinjsko planinsko pot, pionirje bodo popeljali v planinski tabor v Logarsko dolino, s pripadniki JLA in TO se dogovarjajo, da bi skupaj organizirali tekmovanje in pohod ob spomenikih NOB. To je le nekaj izmed zastavljenih nalog. Ena izmed osrednjih prireditev, ki so jo že pripravili in izvedli, je bil zbor planincev v domu Sobode v Grižah, na katerem so predstavili prehojeno pot društva in dosežene uspehe. Na planinski prapor, ki spremlja člane že dvajset let, so pripeli nove trakove KIL Liboje, Minerva Žalec, Juteksa Žalec, to je sredin, kjer delujejo močne planinske skupine in skupine Telesno-kul-turne skupnosti Žalec. Sedemdeset darovalcev zlatega in srebrnega žebljička so predstavili na prireditvi, ki so jo omogočili krajevni zasebniki. Tako je 1500-članski kolektiv začel proslavljati svoj jubilej. Ponosno se je ozrl na prehojeno pot in postavil trdne temelje za bodoče delo. V bodoče želijo predvsem okrepiti delo z mladino in planinskimi skupinami v organizacijah združenega dela, krepiti obrambne sposobnosti članstva, obiskovati razne transverzale in podobno. Franci Ježovnik DPD »SVOBODA« GRIŽE razpisuje prosto mesto hišnika v DOMU SVOBODE GRIŽE. Pogoji: vešč hišnih opravil, kurjenja centralne kurjave, skrben in dober gospodar. Na razpolago je dvosobno stanovanje. Ponudbe pošljite na DPD SVOBODA Griže. ZDRUŽENJE ŠOFERJEV IN AVTOMEHANIKOV ŽALEC sporoča, da uradujejo za stranke: ponedeljek in sreda od 7. do 16. ure torek in četrtek od 12. do 15. ure petek od 7. do 12. ure Šešče Izglasovali krajevni samoprispevek hran Lebar V nedeljo, 16. junija, so v KS Šešče izglasovali z 71,45 % krajevni samoprispevek, ki pomeni pomemben korak za napredek in razvoj njihove krajevne skupnosti, ki obsega območje Šešč in Matk. Od 92 odstotkov vseh volilnih upravičencev, ki so prišli na volišče, se jih je torej skoraj 72 % odločilo »za«, s čimer so pokazali veliko zavest in željo, da njihova KS ubira pota razvoja in napredka. V času referenduma je bilo živahno na obeh voliščih, tako v Šeščah kot Matkah. Kaj jim pomeni ta krajevni samoprispevek in kakšne bodo njegove pridobitve sta povedala. ANDREJ ZOBOVNIK: »Krajevni samoprispevek, za katerega se danes odločamo, je velika pridobitev za KS Šešče. Menim, da so krajevni samoprispevki nujni, če želimo izboljšati krajevno infrastrukturo, urediti kanalizacije, ceste itd. V slogi je moč in tudi pri tem brez skupne moči in skupnega sovlaganja ni mogoče pričakovati napredka v krajevni skupnosti. Krajani, ki so glasovali »za«, so ravnali edino pravilno in s tem pripomogli k razširitvi in Tabor Andrej ZobevnHc posodobitvi celotne KS Sešče.« Ob zaključku referenduma, ko so že bili znani rezultati, pa smo se pogovorili še s predsednikom krajevne skupnosti IVANOM LE-BROM, ki je med drugim povedal: »Vesel sem, da so naši krajani pokazali svojo zavest in pripravljenost sovlagati za razvoj svojega kraja. Krajevni samoprispevek naj bi potekal štiri leta. Krajani pa bodo odvajali od svojega osebnega dohodka 1,8 % sredstev. Pri tem pa gre za določene kriterije pri kmetih, upokojencih in obrtnikih, ki bodo odvajali enak procent, ki pa se bo pri kmetih nanašal na katastrski dohodek, pri upokojencih in obrtnikih pa na republiško poprečje. Sredstva, zbrana z izglasovanim samoprispevkom, bodo namenjena za izgradnjo oz. za razširitev ceste Matke—Šešče—Šempeter. Za to naj bi bilo porabljenih 60 % vseh zbranih sredstev, 15% bo šlo za izgradnjo gasilskega doma v Šeščah, 15 % za najrazličnejša komunalna dela in 10% za športno igrišče v Šeščah, kjer pa bo levji delež prispevala tudi občinska Telesno kulturna skupnost«. DARKO NARAGLAV Urejajo cesto Krejani Tabora v teh dneh urejajo Miri km dolgo gozdno cesto na Črnem vrhu nad Taborom. Trenutno urejajo kanalizacijo in odtočne jaike, nato pa bodo cesto še posuli ter jo tako usposobili za prevoz. Denar za cesto bodo zbrali s pomočjo krajevne skupnosti, GG Vransko, TT Prebold, precej pa naj bi prihranili tudi z lastnim prostovoljnim delom (Foto: Ljubo Korber) Na pogostitvi starejših krajanov, ki jo že nekaj let pripravljajo v Braslovčah, je bila tudi Marija Šmajs iz Pariželj. Njej smo namenili posebno pozornost, saj je v vsej krajevni skupnosti najstarejša. Rodila se je 1. julija 1890. leta v hiši, v kateri živi še danes. Kot nam je povedala, je bilo v družini šest otrok. Takrat pa so med njimi močno pustošile davica in druge otroške bolezni, tako da je na koncu, potem ko se je komaj rešila davice, ostala sama. Svoje mladosti se rada spominja, čeprav so živeli zelo skromno. Živo se spominja šolskih let in mame, ki ji je vsak dan dala krajcar, da si je kupila kos koruznega kruha. V šolo je zelo rada hodila. Seveda o kakem nadaljnjem šolanju ni bilo govora. Izučila se je za kuharico in ostala doma. Ko ji je bilo dvajset let, sta ji v zelo kratkem času umrla starša. Vsa skrb in delo je bilo odslej na njej. Pri tridesetih se je omožila. Rodila je štiri sinove, ki so še danes njen p'onós. 'Pravi, da'je tako dobrih sinov roaÌQ na svetu. Eden od Marija h je tudi ostal doma. Z njim, sgovo ženo in dvema vnuko-a preživlja prijetno in srečno sen življenja. Še posebno je idovoljna, ker je tudi zdravje i ni 7anuetiln Pr» cv/r»iih mn- zadovoljna, preživela š§ prene-katero leto. . , T. TAVČAR V SVETU TEME IN TIŠINE KOLUMBIJE Zopet smo brezdomci. San Gii je že daleč za nami Pot se vzpenja vedno ••više in v prvem mraku se znajdemo v občinskem središču La Belleza. Močno dežuje in počutimo se dokaj neprijetno. Tabora v takem vremenu ni moč postaviti, saj bi imeli več škode kot koristi. Iz zagate nas ponovno izvlečejo policisti, ki nas vzamejo pod svojo streho. Nadvse so gostoljubni in odstopijo nam veliko sobo, kjer si kmalu pripravimo ležišča in zložimo našo kramo. Zaspimo kot ubiti. Zjutraj nas zdrami pripekajoče sonce, ki prodira v sobo. O dežju ni več ne sluha ne duha. Zjasni pa se tudi v naših glavah, saj dokončno spoznamo, da smo usekali mimo. Dvomi, da smo prišli V napačen kraj, postanejo resničnost. Najdaljša kolumbijska jama Hermosura je v občini Bolivar, kar pomeni 40 km stran od nas. To pa pomeni, da bi do tja potrebovali en dan vožnje. Za raziskavo bi nam tako ostalo le nekaj več kot en dan. To pa je občutno premalo za jamo kilometrskih razsežnosti s kompliciranim in težavnim s 120 metrov dolgim vhodnim breznom. Odločimo se ostati v La Bel-lezi in na tem povsem deviškem krasu, kamor še ni stopala noga speleologa, narediti čim več. Skalni čoki in številne ponikalnice precej obetajo. Resnično nismo razočarani, kar sedem jam obogati naš dolg in uspešen seznam jam Kolumbije. Mestece La Belleza se nahaja na nadmorski višini 2200 m. S svetom je povezano z dvema makadamskima cestama ali bolje rečeno kolovozoma. Najbližje mestece je Florjan, ki nam bo zlasti ostal v spominu po čudovitem slapu, ki pada nad mestecem v treh stopnjah v globino. Tudi mi smo pobliže spoznali to zanimivost, saj ta masa vode priteka iz 150 m dolge pretočne jame, ki nam je nudila obilo raziskovalnih užitkov. Poslovimo se od gostoljubnih policistov, ki so bdeli nad nami, saj je v nočnih urah precej pokalo okrog nas, vzrok za to pa so bili gverilci M-19, ki so v teh krajih imeli eno od svojih glavnih oporišč. La Bellezo zapuščamo z mešanimi občutki. Vsekakor pa smo zadovoljni z raziskovalnimi rezultati, čeprav nam je še vedno žal, da nismo uspeli vsaj pogledati Hermosure. Avtobus, ki smo ga najeli za prevoz do Bogote, ne obeta nič kaj prijetne vožnje. Kar žal nam je za kamionom, ki je brez posebnih težav premagoval ovire na poti. To pa občutimo že kmalu, ko premagujemo prvi klanec. Hoteli ali ne — potrebno je bilo seči po vrvi in izvleči avtobus v horizontalnejši položaj. Cesta je razmočena in blatna in še nekajkrat se zakopljemo v blato. Poslednjič kar za dve uri. Končno smo na asfaltu. Za nami je mučno večurno potovanje in vsak hip se bo pričelo mračiti. Problemov z avtobusom pa še ni konec. Pri Barbosy gre k vragu kardanska gred, ob prihodu v mestece Villa di Leiva, ki slavi kot izmed najmikavnejših turističnih postojank v Kolumbiji, pa nam je počila guma. Mestece je verna podoba nekdanjih španskih mest iz časov kolonialnega gospostva, slavi pa tudi po številnih odkritjih fosilov. Na trgu ne manjka bosonogih fantičev, ki ponujajo prišlekom fosilne kamne. Trije romajo tudi v mojo popotno torbo. Okrog pol štirih zjutraj se ponovno dvigne rampa v italijanskem klubu. Po- potne kalvarije je končno konec. Za slabih 300 km poti smo potrebovali kar 21 ur. Mislim, da komentar ni potreben. Pred odhodom na Karibe imamo na razpolago še nekaj časa. Izkoristimo ga za urejanje dokumentacije, pa čiščenje in sortiranje opreme ter za urejanje še nekaterih formalnosti. Imamo novinarsko konferenco, na kateri med-drugim pokažemo tudi nekaj posnetega materiala iz življenja in dela odprave. Novinarji so navdušeni in vprašanja kar dežujejo. Časopisni stolpci so naslednji dan polni poročil o naši odpravi in o rezultatih, ki smo jih doslej dosegli. Pripominjajo pa, da bomo prav gotovo svoj pomemben delež prispevali tudi na otoku San Andres, ki ga pestijo težave s pitno vodo in onesnaženjem. Takorekoč čez noč smo se iz andskega višavja preselili na otok sredi Karibskega morja. Komaj 12 km dolg in 3 km širok otok postane naše četrto raziskovalno področje. DARKO NARAGLAV -dalje Športna rekreacija s turizmom Če se poveča prosti čas, se poveča tudi povpraševanje po športni rekreaciji. Pomanjkanja gibanja pri delu je posledica človekovega položaja v današnji proizvodnji, ki obremenjuje predvsem živčni sistem, medtem ko so mišice domala predvsem neaktivne. Pomanjkanje gibanja pri delu in dnevnem prostem času povzroča verižne reakcije na psiho-zdravstvenem in socialnem statusu ter vpliva na produktivnost dela, življenjsko in delovno dobo. Vedno več ljudi se poslužuje kemičnih preparatov za pomlajevanje, za sprostitev, spanje ipd. kot nadomestilo za športno rekreacijo. Ti ljudje se zaradi navideznega hitrega učinka kemičnih preparatov odpovedujejo športni rekreaciji, ne vedoč, da jim preparati ne morejo dati enega osnovnih dejstev, to je funkcionalnih sposobnosti organizma, ki odločilno vplivajo na razvoj. Graditev objèktov in izdelava naprav, rekvizitov, obutve in obleke, namenjene športni rekreaciji v turizmu, imata odločilen vpliv na vsebino športne rekreacije, na razvoj športne panoge, ki ta objekt, napravo, rekvizit, obutev in obleko rabi. Vsebina športne rekreacije je torej odvisna od predmeta dela, količine proizvodnje in povpraševanja. Napačno je mišljenje, da je v športno-rekreacijskih centrih predmet dela blagovna proizvodnja. Predmet dela so storitve, blago pa pri tem ne menja lastnika, marveč se samo uporablja. Mnogo rekreacijskih aktivnosti je v neposredni odvisnosti od naravnega okolja, npr. planinarjenje, plavanje, veslanje, ribolov. Človeku je brezskrbno gibanje v naravi, izpostavljanje telesa soncu, vodi in svežemu zraku biološka potreba, zato sta od čiste, torej neonesnažene narave odvisna njegov obstoj in razvoj. Osnova turistične ponudbe so naravne dobrine, ki jih turisti ce- nijo. Seveda tudi športna rekreacija v turizmu prispeva k onesnaženju ali celo uničenju naravnih dobrin. športno-rekreacijske dejavnosti, ki jih turisti izvajajo na letnem dopustu, aktivirajo organske funkcije, da pospešeno delujejo. S tem odpravljamo utrujenost, organizem se hitreje in bolje prilagaja zunanjim vplivom, skratka: postaja odpornejši proti bolez- nim. Če je bila ljudem športna re- kreacija še včeraj luksus, je danes potreba širšega kroga prebivalcev, jutri pa bo potreba vseh ljudi. Čim več kategorij prebivalcev se vključuje v športno rekreacijo v turizmu, tem večja je potreba ustvariti kadrovsko-orga-nizacijski potencial, ki bo zmogel informirati in načrtovati optimalne rešitve. Vsem tem ugotovitvam pa bomo morali posvetiti še več pozornosti tudi v naši občini. Adi Vidmajer TELESNA VZGOJA Telesna vzgoja mora oblikovati voljo, mora pa vzgajati tudi lepoto — jo ustvarjati, krepiti človeka, toda hkrati mora računati tudi z njegovo občutljivostjo. Jasno povedano: V človeku naj telesna vzgoja in šport krepita harmonijo s samim seboj in z zunanjim svetom. Telesna vzgoja in šport morata biti hkrati dolžnost in pravica, morata nuditi veselje in vedrino, torej morata telesno in duševno oblikovati človeka. Adi Vidmajer Turnir generacij v rokometu Partizan Griže je v počastitev občnega zbora pripravil turnir generacij v rokometu. Udeležile so se ga štiri generacije rokometašev, zmagala pa je ekipa, ki nastopa v slovenski rokometni ligi. Po turnirju so na občnem zboru ocenili dosedanje delo, sprejeli nov program, za predsednika pa ponovno izvolili Branka Hriberška, ki je že sedaj uspešno vodil griški Partizan. Na posnetku so v prvi vrsti mladinci, v drugi člani, v tretji veterani in v zadnji starejši veterani. V. CK Vsi na kolo za zdravo telo Da postaja kolesarjenje vse bolj množična oblika rekreacije, je pokazala tudi akcija VSI NA KOLO ZA ZDRAVO TELO, ki je bila v začetku tega meseca. Tako je v tej akciji sodelovalo več sto občanov, ki so se podali na 28 km dolgo pot po občini. V objektiv smo ujeli le nekaj zanimivih dogodkov in sicer start v .Žalcu, mehanika Franca Kočevarja,'ki je ta dan imel polne roke dela, tovarišici, ki za naporno pot nista pozabili na malico, kolesarili pa so tudi najmlajši, od katerih kolesarski klub Žalec še mnogo pričakuje. Skratka, akcija je povsem uspela, mnogi udeleženci pa so izjavljali, da je škoda, da takšnih akcjj ni več. jk foto: L. Korber Kratke športne vesti Rokometaši Minerve so v zadnjem kolu v slovenski rokometni ligi premagali v gosteh ekipo Mo-kerc KIG z rezultatom 22:25 (11:12) in se obdržali v ligi. Za ekipo Minerve so v spomladanskem delu igrali: Virant, Hriber-šek, Vogler, Hlastec, Močivnik, Pfeifer, Jančič, Filipovič in Verdnik. Po 15. kolu lige v malem nogometu krajevne skupnosti Žalec vodi še naprej Manchester s 24 točkami, sledi Borut 21, TT Ju-teks 20 točk, v drugi ligi po 23. kolu pa je na čelu lestvice Lotos s 24 točkami, sledi Delfin 20, Rimljan 14 točk itd. Pričelo se je tekmovanje v slo- FERRALIT FERRALIT ŽALEC Cesta žalskega tabora 10 Komisija za delovna razmerja TOZD LIVARNE vabi k sodelovanju — večje število KV ali NK delavcev za opravljanje raznih del v livarni Pogoj: starost najmanj 18 let in odslužen vojaški rok Delovno razmerje bomo sklenili za nedoločen čas s trimesečnim poskusnim delom. Prednost imajo kandidati s stalnim bivališčem na območju občine Žalec in okolice. Pisne prijave sprejema kadrovska služba v 15 dneh po objavi na naslov: FERRALIT Žalec, Cesta žalskega tabora 10. VIO ŽALEC TOZD OSNOVNA ŠOLA PETER ŠPRAJC-JUR ŽALEC Komisija za delovna razmerja objavlja oz. razpisuje prosta dela in naloge — predmetnega učitelja tehnične vzgoje Pogoj: PA ustrezne smeri — učitelja razrednega pouka za poučevanje na podružnični šoli Vinska gora Pogoj: PA ustrezne smeri — snažilke — kuharske pomočnice za čiščenje šolskih prostorov in razdeljevanja hrane na podružnični šoli Goto-vlje Pogoj: PK delavka — snažilke za čiščenje šolskih prostorov na OŠ Peter Šprajc—Jur Žalec Pogoj: NK delavka Vsa prosta dela in naloge so razpisana za nedoločen čas s polnim delovnim časom. Kandidati naj posredujejo vloge tajništvu OŠ Peter šprajc—Jur Žalec, Šilihova 1, Žalec, v roku 15 dni od dneva razpisa. O izbiri bodo kandidati obveščeni v 15 dneh od dneva, ko je potekel rok za prijavo. SVET TOZD OSNOVNE ŠOLE NADE CILENŠEK, b. o. GRIŽE razpisuje prosta dela in naloge učitelja likovne in tehnične vzgoje za nedoločen čas. Nastop dela: 1. september 1985. Pogoji: Končana PA ali FF ustrezne smeri Kandidati naj pošljejo prijave z dokazili v osmih dnehtpo o.bjavi razpisa. Odgovor sledi v 30 dneh. ^ Osebni dohodek po SaS o OD in SP TOZD. Stanovanja ni. Zveza čebelarskih družin Žalec vabi vse čebelarje in ostale občane na proslavo 75-letnice obstoja organiziranega čebelarstva v Savinjski dolini in 15-letnice občinske čebelarske zveze Žalec. Proslava bo v okviru praznovanja občinskega praznika občine Žalec pri domu krajanov na Brnici 4. julija 1985 ob 14. uri. Vabljeni! VOZLIČ MANJA moško in žensko frizerstvo PREBOLD zaposli FRIZERKO Javite se na naslov: Manja Vozlič. Prebold 3 venski teniški ligi za veterane. V prvem kolu so Zafčani gostovali pri Šaleškem teniškem klubu v Titovem Velenju in zmagali 2:3. Pri ekipi Žalca sta posamezno in v dvojicah zmagala Jože Kučer in Zoran Vučer. V ZR Nemčiji je bilo 2. mladinsko svetovno prvenstvo v kegljanju, kjer je za mladinsko državno reprezentanco nastopila tudi članica KK Celje, edina Slovenka, doma iz šešč, Mira Grobeinik-Ku-der. Z ekipo je osvojila drugo mesto, med posameznicami je bila 3. in v dvojicah deseta. K uspehu iskrene čestitke. Zbral: Tone TAVČAR r DA NE POZABIMO Iz zgodovine libojske industrije in rudarstva Naravne danosti in potrebe so pripomogle, da se je v liboj-ski kotlini poleg industrije keramike razvilo tudi rudarstvo. Ko govorimo o naravni danosti, moramo omeniti nahajališče izredno dobre bele gline-kaolina in tamkajšnje zaloge rjavega premoga. Točno ni znano, kdaj so začeli kopati premog v naših krajih. Mogoče je prelomnica bila drugega januarja 1766., ko je izšel dekret o tem, da sme iskati premog vsakdo, ki si bo prej pridobil rudarsko pismo. Prvi znani pismi sta iz leta 1799, s katerima sta Franc Roth in Daniel Dereani desetega avgusta 1799 prejela vsak po devet jamskih mer. Jamska mera je bila pravokotnik, katerega stranici merita 224 sežnjev, širina pa je znašala 56 sežnjev. Prvi jamski kompleks, ki se je medtem zelo razširil, je leta 1841 kupil Friedrich, steklar v Libojah. Leta 1855 je kompleks obsegal pet jaškov v skupni globini 81 sežnjev ter 15 rovov v skupni dolžini 1265 sežnjev. Obsegal je 24 jamskih mer in šest osredkov. Premog iz teh jaškov je lastnik uporabljal v lastni steklarni, prodajal pa ga je tudi v Prebold, za tamkajšnji parni stroj. Na tem kompleksu so 1864 odprli na t. i. Trojica polju Trojica jašek. Nedaleč stran leži Nemški dol; zaselek, ki je znan po nekdanjih tovarniških naseljencih. Tam je delovala prva tovarna keramike, ustanovljena 1815. Tej tovarni je bila novembra 1840 podeljena pravica do premogovnika v Nemškem dolu. Prvi lastnik premogovnika je bil Ignac Hefele, ki je že pred tem postal lastnik keramične tovarne. Leta 1871 je prevzelo tovarno »Nem-škodolsko tovarniško in rudarsko društvo«. Le-to sta vodila Johann in Moritz Sonnenberg, lastnika tovarne keramike v Krapini. Leta 1874 srečamo delniško družbo Deutschthaler Steingutfa-briks Gesellschaft (Družba tovarne kamenin v Nemškem dolu). Leta 1896 postaneta tovarna in rudnik last Filipa Sonnenberga. Iz tega rudnika so kosovec vozili na Ogrsko, preostali premog pa so porabili v lastni tovarni keramike. Kasneje je Sonnenberg kupil še en rudnik, ležeč nekoliko više od dotedanjega. 1920. je tovarno in rudnik prevzela firma Zagorka Zagreb, dve leti nato pa Keramična industrija d. d. v Zagrebenu. Nekako do leta 1937 so prenehali delovati vsi rudniki na območju Liboj, ostali so samo Sonnenbergovi. Naprave v tem rudniku so leta 43 uničili partizani. Po vojni so jih spet obnovili, rudnik pa je deloval do leta 1948. Po osvoboditvi so na Trojica polju obnovili tudi Trojica jašek. Ta rudniški kompleks je že v prejšnjem stoletju kupila Trboveljska premogokopna družba, ki pa je v njem opustila proizvodnjo. V tem rudniku so leta 46 nakopali 21.000 ton, 1947 32.690 ton in 1949 37.910 ton premoga. Tolikšne količine so nakopali kljub hudim oviram, ki so jih povzročali vdori vode 4n ogromni pritiski. Leta 51 je bila vsa proizvodnja jame preusmerjena na Borba jašek. Trojica jašek pa je služil le še za spravilo jamskega lesa. Leta 1950 je bila zgrajena štiridružinska baraka za rudarje, prenovljena in opremljena hiša za samce, urejeni lokali ža rudniško menzo in točilnico ter obnovljena in dograjena enodružinska hiša v bližini menze. Razen tega Ulrih in Laznik v sestavku Razvoj rudarstva v Libojah (Liboje ob 25-letnici Svobode) navajata, da se je z adaptacijo bivših obratnih zgradb opuščenega Sonnenbergovega rudnika pridobilo pet družinskih stanovanj, da se jè dogradilo in opremilo gospodarsko poslopje ter da so uredili ekonomijo, kot so tedaj dejali kmetijski, gospodarski dejavnosti, ki je bila priključena rudnikom ali večjim tovarnam. Osemnajstega septembra 1952 je začela obratovati zračna žičnica Liboje—Zabukovica. Premog so prevažali v separacijo v Zabukovico. Dokončali so tudi obnavljanje Herrenhausa, nekdanjega dvorca Friedrichov, v katerem so uredili devet stanovanj. Preuredili so tudi prosvetno dvorano v Nemškem dolu in v njej prav tako naredili stanovanja, v prostoru nekdanje električne centrale pa so uredili moderno ambulanto. Bivše skladišče materiala so leta 1952 obnovili in preuredili v dvorano. Leta so tekla, proizvodnja je naraščala, pa zopet padala. Pogosto je v rudniške jaške udarjala voda, od leta 1963 pa do j leta 66 je proizvodnja padla s 46.965 ton na 32.662 ton. Leta 1972 so proizvodnjo v rudniku dokončno ustavili. Franci Ježovnik j V_____________________________________________J ss TRGOVSKA DELOVNA ORGANIZACIJA nama LJUBLJANA h. sol. o. TOZD Veleblagovnica Žalec Veleblagovnica Žalec organizira VELIKO MODNO REVIJO ŽALSKA NOČ — 29. junija 1985 ob 21.30 pri veleblagovnici NAMA v Žalcu nama — hiša dobrega nakupa V Žalska noč Za največjo turistično prireditev Žalska noč, ki bo v soboto 29. junija, je vse nared. Organizatorji si želijo samo še lepo vreme in najdaljša noč bo tudi najlepša noč. Sicer pa bo mesto zaprto za ves promet že od devete ure dalje, ko bo po ulicah Žalca krenila godba iz Geisenfelda in skupaj z domačo godbo in mažuretkami izvedla promenadni koncert pred hotelom. Ob deseti uri bodo nastopili kolesarji, med njimi tudi državni reprezentantje, za pokal mesta Žalca. Popoldan bo v duhu športnih prireditev, ko se bodo v športnem centru ob 14. uri pomerili najboljši pionirji občine v skoku v višino, nato pa bo Branko Vivod naskakoval svetovni rekord za veterane. Sledila bo kolesarska dirka na stezi, v kateri se bodo predstavili člani državne reprezentance. Poseben športni dogodek bo nogometna tekma leta, v kateri se bodo pomerili novinarji najbolj priljubljenega tednika KAJ, okrepljeni z nogometaši NK Maribor, in direktorji žalske občine, okrepljeni z umetniki. Torej bo tokrat šlo zares, kar potrjujeta napovedani reprezentanci obeh selektorjev Jožeta Jana in Darka Šterbenka. Obe ekipi sta cel mesec intenzivno trenirali, zato se ljubiteljem nogometa obeta veliki spektakel, kot je zapisal KAJ. V ekipi KAJA bodo nastopili Mirko Lorenci, Uroš Mencinger, Bojan Bauman (novinarji), Jože Fric (tehnični urednik), Darko Šterbenk (odgovorni urednik), Andrej Rečnik, šef Kajeve gostilne, Bojan Krempl, bivši nogometaš NK Maribor, Branimir Berlak-Munja, šef za špricarje in kot zvezdi ekipe Matjaž Kek, imenovan tudi kot šiling, ki bo tokrat v golu, v napadu pa ga bo zamenjal Janko Irgolič, vratar NK Maribor. Tehnični vodja, zdravnica in maserka bo Glorija Marinovič, sicer tajnica uredništva. Za reprezentanco direktorjev žalske občine bodo nastopili: Peter Kainz, Dolfe Naraks, Vlado Podbregar, Tone Bratuša, Marjan Golob, Heri Krušnik, Adi Arzen- V Hmezadovi gostilni Rizmal domače jedi Ko sem pred dnevi obiskal sicer znano gostilno Rizmal, ki je sedaj pod okriljem Hmezadove delovne organizacije Gostinstvo-turizem, sem bil nemalo presenečen nad bogato izbiro domačih jedi, postrežbo in urejenostjo lokala. Kmečka omleta, govedina v solati, žolca s čebulo, mešo iz tunke, goveja juha z dnevno zakuho, telečja pečenka v mrežici, govedina v hrenovi omaki — vse to in še bi lahko naštevali z boga- šek, Mitja Urisek, Boris Mehtig, Dušan Kovač, Rudi Pur, Edi Krajnik, Drago Turnšek in Janez Kroflič. Po izjavi zdravnika, dr. Ivana Đuriča, v žalski ekipi ni poškodb kljub napornim treningom, k čemur je precej pripomogla tudi karantena pri Marjoli. Tako kot lani, •bo tudi letos za igralce skrbela maserka Tamara Senič. V pripravljenosti so tudi okrepljeni varnostni organi žalskih gostincev, da bi zaradi žeje gostov ne prišlo do neredov. V odmoru bo Tone For-nezzi-Tof streljal najstrožjo kazen Marjanu Kralju. OD CELJA DO ŽALCA Sekciji za teke na smučeh SD Celje in Gozdnik Žalec vabita ljubitelje rekreativnega teka, ki bo v soboto, 29. junija, od Celja do Žalca. Za tek na 20 km bo start ob 16.30 in na 10 km ob 17. uri pri Gimnaziji v Celju. Ženske do 35 in nad 35 let starosti bodo tekle na 10 km; moški do 40 in nad 40 let prav tako na 10 km in 20 km. Prijave zbira organizator do 14. ure na startnem mestu. Predviden prihod udeležencev teka od Celja do Žalca je ob 18. uri v športnem centru, kjer bodo najboljšim podelili praktične nagrade. KULTURNI VEČER Pred Savinovim salonom se bodo ob 19. uri predstavile številne kulturne skupine iz žalske in sosednjih občin. Zanimiv bo tudi nastop mladinskega pihalnega orkestra iz Geisenfelda, ki bo ob tej priložnosti navezal sodelovanje z žalskim orkestrom. GOSTINCI PRIPRAVLJENI Za letošnjo žalsko noč so se gostinci še posebej izkazali, kar velja zlasti za Hmezadovo gostinsko organizacijo s hotelom, Na-mo, ki ob 22.30 vabi na veliko modno revijo; Savinjski magazin in seveda številna društva, medtem ko bodo zasebni gostinci imeli to noč zaprto. Zatrjujejo namreč, da se jim ne splača imeti odprto!? Pokrovitelj letošnje žalske noči je SOZD Hmezad. jk tega jedilnega lista. Tudi ajdove žgance in ne nazadnje tudi sladice vam postrežejo, k vsemu pa ponudijo tudi bogato izbiro najboljših vin. Posebnost so tudi družinski meniji in ker je gostilna odprta vsak dan, od osme do enaindvajsete ure, bodo kosila vabljiva prav v nedeljah. Tako je Žalec pridobil zanimiv lokal, ki bo odprt tudi ob nedeljah in praznikih, saj so ostali gostinski lokali, razen hotela, tedaj zaprti. jk V soboto, 20. junija, bosta ponovno stopila prod matičarja Marija in Mirko Cujnik z Vranskega, ki bosta tako strnila 65 let skupnega življenja. TA izjemen dogodek sta proslavila skupaj s sinom, predstavniki krajevne skupnosti pa so jima izročili spominsko darilo. Čestitkam se pridružuje tudi naie uredništvo. V počastitev krajevnega praznika KS Šempeter je bilo pri jezeru Presarje ribiško tekmovanje za pokal KS Šempeter. Nastopilo je 53 ribičev, tekmovali pa so v lovu rib s plovcem. Kljub temu da je ves čas tekmovanja močno deževalo, so ribiči vztrajali. Zmagal je Martin Zemlak, ki je nalovil 2,100 kg rib, sledi Vlado Krnjak 1,475; Franci Pondelak 1,325 kg rib itd. Na sliki: Pogled na del ribičev-tekmovalcev pri jezeru Presarje. T. TAVČAR Občinska zveza tabornikov Žalec je pred dnevi pripravila v Preboldu taborniški mnogoboj, kjer se je pomerilo 130 medvedkov, čebelic in murnov. Največ uspeha je imel pri starejših medvedkih in čebelicah odred Partizanski vrh iz Prebolda, pri mlajših medvedkih odred Savinjska roža s Polzele, pri mlajših čebelicah Partizanski vrh iz Prebolda in pri murnih odred Savinjske čete iz Prebolda. Na sliki: Pri postavljanju Pri zbiranju oblačil na Polzeli, kjer je predsednik vne organizacije RK Peter Pungartnik (na sliki prvi z desne) bil prav tako zadovoljen z akcijo in je tudi sam pomagal pri sortiranju oblačil in obutve. TONE TAVČAR Vaš nakup od vijaka do traktorja filet NUDIMO VAM: — traktorje TOMO VINKOVIÖ, TORPEDO-DEUTZ, FIAT-Štore, ZETOR — Agrosove stroje za košnjo, sušenje in spravilo sena — silažne kombajne — še po ugodni ceni — škropilnice vseh vrst — trosilce umetnega in hlevskega gnoja — opeko modul (Križevci) DO 15. 7. 1985 PO ZELO UGODNI CENI SE PRIPOROČAMO VAŠ OSKRBOVALEC 10 let Hmezad AGRINA