SEPTEMBER ¦¦¦¦ ANGELČEK ¦*++ 1020/1930
L.-F.   Pisma
PRELJUBA  DRAGICA!
PRAVKAR sem prejela TVoje pismo. In >AngelEek<r jp tudi došel. Zdaj vera, zakaj ga Janko tako skriva picd racnoj.*
No — Janko, to li povem: še žal ti bo! Trdna sem prcpričaiia, da bo uioja Ijuba Dragica ruoja pisma prav tako z veseljem brala, kakor so drugi otroci Jankove lanske čenče. Kaj ne, Dragica, da jih boš? In še drugim boš pokazala, kako zna Tvoja sestrična pisati. Naj Janko nikar ne misli, da je njegova sestrica iz zadnje moke, če je par let mlajša kakor on in če je za par raz-redov za njim. O saj bom tudi jaz prišla v četrti raz-red. Pa še kmalu.
Oh, Dragica! Odkar ai Ti odšla v mesto nazaj, tudi mene kar nekaj vlece za Teboj. V mesto, v mesto! Tam so lepe cerkve, lepe hise, tam so ljudje vedno lepo oblečeni. Ni jim treba hoditi na polje, ni jim treba
• Primeri »Angelček«, leinik 1928/29, str. 148!
pasti krav, otroci imajo blizu do Šole. Koinaj stopijo iz faiŠe, pa so že tam. Poleti ne hodijo po vročini, pozimi jih ne zebe; če je dež, tam niniate blata. Če hi bila pticica, jaz bi kar za teboj zletela in tudi meni bi bilo tako lepo na svetu, kakor je Tebi.
Pri nas jemo samo močnik in žgance in kisio zelje in fižol, tam v mestu imate pa vsak dan meso iii pe-čenko, pa kdo ve, koliko še drugih dobrot, ki jih jaz, sirota, uiti po imenu ne poznam. Vsak dan jesie žemlje in bel kruh, mi pa otep/jemo črnega, da rne že kar zobje bolc po njera.
Koliko lepega vidis po patu, ko greš v trgovino! Obleko prodajajo, igrate in sladkorčke vsake vrste. Mi pa hiidlmo miwo njiv in zelnikov, mimo napol podrtjh ia zatemnjenih hisic... Oh, oh! V mesto, v tnesto! Vse ine vlece za Teboj.
Veš, kar čtidim se Ti, da sc Ti je pri nas zdelo vse tako ]cpo. In da šc zdaj ne moreš pozabiti, kako pri-jetno Ti je bilo pi-i nas. Pa da se kav ne moreš priva-diti uazaj na mestno življeaje in da si v sanjah še vedno na deželi, pišeš. Ne, ne, to ni mogoče! Ti se hoces saino Šaliti z menoj. ubogo deklico.
Dragica! Lepo Te prosjui. kmalu mi spet pisi. Ne veš, kako bran vesela že samo pri misli, da je iam v mestu ena dcklica, ki me ima racla, ki se rada z menoj pogovarja in ki mi rada celo pi.še.
Lepo pozdravim Tebe, gospoda papana, gospo ma-mo, no in Branka tudi, eeprav mi se roke di dal, ko se je poslovii.
Tvoja zvesta
Francika.