577
Rastem v otroka
Dušan Moravec
SEGAM
Segam v drobovje, prepolno
grenkobe in mrazu,
nikoli ne bom vedel, kaj je v meni tako močno tlelo,
nikoli ne bom razločil
poslušnosti, ki mori s kremplji
ostrimi kot otroška igra.
Čas me prehiteva, me objeda do
kosti. Slutim zlo
prerokbo,
ki žge mi vest. Potrebujem te
nocoj, sem pljunek gobavca, sem
ljubimec bedenja.
Ne poslušaj ga, v noči gosti kot smola, ti mehka bela dojka kaže pot. In ko ponikneš proti lepljivemu znaku, zlezeš v žile, zlezeš v tok življenja.
578
Dušan Moravec
SKUJEM    Skujem ti dan, preporodim noč, zemlja diši po obokih preperelega ljubljenja. Ne mudi se v kamen prodreti. Grobost me krepi.
Šepetam, gorim, z majhnega krožnika jemljem z največjo žlico. Vezem niti plesalca.
Predlagam, da noč postane zibelka preteklosti. Naplešimo se dni polnih življenja.
PRESTREZAM    Prestrezam udarce. Umiram, a vedno bolj živim. Sem divja gos plavajoča na nemirni vodi, blizu brega. Iščem črve, zelene in rumene.
Delam čudeže, ko stokaš tam po polnoči. Tisočkraten odmev postane stokraten odgovor.
Postelja me mehko sprejme, naročje dvigne breme s tal. Plovem k vašim zaprtim oknom.
Razpiram jadra, čakam na
ugoden veter, najrajši imam južnega.
Topel in prijeten,
mil in zal
napolni krila moji radosti,
zaplujem proti koncu sveta, tam čaka me slavolok zmage.
Medlim, hladne prste nog potapljam v tople noči pred seboj.
RAZPIRAM JADRA
Rastem v otroka
Zajamem hrup z dna,
ga ponesem visoko nad glavo
in prepustim pticam v vetru.
KROKAR    Krokar zbeži in klečim in molim za dušo vredno telesa. To bi lahko bile daljne ceste, ali samoten kažipot na pozabljeni poti. Nizka mehka trava je prekrila sredino prašne steze, še zmeraj dobre za hojo. Govorim jezik razumljiv samo nekaterim, ga jaz poznam?
Vzameš vse, gnezdo, zidano za mrzle zimske dni, pustiš.
Vzhod vzhaja na zahodu, jaz rastem v otroka.
NEKAJ BESED    Nekaj besed mi izkleše topo bolečino.
Srepo
zinem bistvene
črke.
Pustim čakati, dohiti me vlak, poln tujih besed. Iščem
RAZLIKUJEM    Razlikujem velikost VELIKOST    hoje ob tramu večera.
Dušan Moravec
Skok
ob bolečini, dotika žeblja. Posedem za trenutek. Deblo je toplo in prijazno. Ni konca. Čutim razliko, biti majhen postati nič.
STOPNICA    Stopnica prestopi ravno z drobnim peskom posuto pot
Trobenta umolkne
.
ob zvoku
jesenskega listja ki mehko pada pada
.
Hladen dim topel veter mešata se
Pesek razmakne se
pod težo
besed
Stopnica se stopi
v povprečju
.