Nikaklh vencev in ne roi Toneta Hrena, šolslkega upravitelja v Studencih, ni več. Še polnega načrtov, sredi dela ga je zlomilo. Vse življenje samo delo in nesebičnost — vse delo usmerjeno za dobrobit naroda in stanu — v delu ga jc zatekla smrt. Proti koncu svoje kratke in hude bolezni mi je izrazil v hudih bolečinah ttaslednjo željo z naročilom, da jo javim njegovim tovarišem in znancem: »Kp bom odhajal, ne želim nikakih govorov in nikakih slavospevov, ker, kar sem storil, je bila moja narodna m stanovska dolžnost. Ob svoji zadnji poti ne želim nikakih vencev in ne rož. Prosim pa svoje tovariše in tovarišice, prijatelje in znance ter sobojevnfke iz onih časov na meji, da se me spomnijo ob mojem slovcsu tako, da po svobodhi volji darujejo mojemu življenjskemu idealu »Učiteljskemu domu v Mariboru« primeren znesek. Vse drugo bi me težilo na moji zadnji poti.« S tem izvršujem, učitelj moj, Tvoje zadnje naročilo. L. M.