Marko Kravos Morje, obzorje in sled pesnitev v treh slikah z epilogom ODHOD Priprežen je Veliki voz in mesec grebe nestrpen s kopiti: založi se z zrnjem, oljem in medom, preglej posodo s pijačo in žaro z ogljem zanesi k bronenim svetinjam v podkrovju. Pred svitom, ob spenjeni plimi zamaknemo ladjo na novo pot. Na cedre tesane, spete v usločeni trup, vežemo svoje imetje, vabljivo blago in krhka življenja. Veter prejel je daritveno kri in kot bi pod sebe dobil nemirno devico, živahno upira se v tanko ponjavo. Določen po zvezdah je čas, potrjena smer po letenju žerjavov, in gremo tako mirne vesti usodi naproti. Ni nam težko ob slovesu: muhe obžirajo Sidon in Tirsos, še dihat je težko na kopnem - v prahu žmirita Babilon, Biblos. Ljudstva obrežna in ljudstva s celine se rada bližajo nam z novino v besedah in znakih, ker moč vladavin poznamo, krajevne nravi in red med človekom in božjim, ki vsako ga pleme po svoje občuti in čuva. Rdeče jedro sveta je sadež granatovca, sredi grenečega tkiva zrnje bleščeče dobi, kdor z občutkom sledi zastrti resnici narave. Lovec za vsako divjad ima drugačne pristope, kmet za rastline ve, ženska pa za spravilo stoterih živil in kako ob tisoč jedeh krvni utrip oživiti in nudit užitek: taki smo mi, pomorščaki, do vsake stvari radovedni, ob vsakem stiku s spoštljivim ravnanjem, s pajkovo mrežo v glavi: za klic na boj ali beg, z očmi priprtimi, 1106 Marko Kravos v levi odsevno zrcalo, dar in kupnino v desnici, z novico na ustih. Isker duh, ne znanje naduto, korist, ne nasilna posest, bogati nas. To iz modrine zgradili smo vode in zraka, to je naš veliki dom. Za nami pa ne rodu ne imena. Naše stopinje na produ zdaj veter zasipa, zdaj val poravna. Brez sledov se prevaža ladja po morju, pomnikov ne pušča popotni poklic menjalcev blaga, vesti in veščin. Čebele v breztežnem vesolju smo, vosek za tuje pečatne odtise, klateški pelod, ki dedni bršč prenaša skozi čas in od brazde do brazde. Konec prošnjih besed in svete tesnobe! Z vetrom in vesli zdaj srečno na pot! Biti tako zelo velik in kar naprej trajati. Ves ščetinast, zmotjene glave od daktiloidnega zibanja biti. Biti enakomerno, neizmerno, skoraj že vsegamogočno. Ni vse iz mene, se ne izteče spet v meni živo in mrtvo? V mojem naročju se zakotijo prabitja, zrasejo, vstanejo v hod na dveh nogah, se grejo potem kak čas višje stopnje življenja. Eni lovijo, drugi bežijo po kopnem, eni lep čas nad oblaki letijo, drugi palače sestavljajo: potem se vsi k meni vrnejo. Plankton. V solne kristale spravljam spomin na vse to, trdne oblike pa vtekočinim, saj v mojem vodenem telesu so vse zaobjete. Le tu pa tam kaka ladjica, ki predrzno je šla kdaj po olje in vino, sol in zlatnino, leži na boku na mojem zelenem dnu in jaz jo počasi osvajam s špansko strastjo ali grško nežnostjo: ob meni ni nič stanovitno! K meni izteče se živo in mrtvo. Nisem že rekel tega? Ah, spomin me zapušča, preveč je spomina... Jaz z ledeniki, jaz z ognjeniki svojimi sem veliki kralj na tej obli, ki komaj še za ime ima zemlje. Z dežjem razlivam prek nje svoje zakone in z gostim sokom rek sam sebe opijam' sam sebi sem zlata vinska penina, saj kdo je boljši, kdo lepši od mene! Dišim in si godem ritmično glasbo, z luno in zvezdami plešem enakomerno do zore in soncu mežikam... Vse, na čemer ležim, je že usedlina, v plast zgneten obris, pijana pesem, šumenje, brezglavo šumenje spomina... Ponavljaš se, stari! Ma kaj sem že rekel, kje sem ostal? Stotisoč valov dam za kaj res novega, kaj še, nič uhrnije, cel milijon grebenaste vode dobi, kdor me reši večnega lizanja kamnov, otročjega zlaganja školjk, ki v njih tako nedostojno donijo kriki galebov; MORJE ¦ 1107 Morje, obzorje in sled ¦ kdor me reši kinča luskin in leska zahajajočih nebesnih teles. Siv sem že v brado, pijan od zibanja valov in plim, prenažrt vseh teh rib, na starem olju cvrtih, pozabljiv od apnenčastih žil, čeprav po srcu večno mlad in čil. Pa samo kdor živi samosvoje, kdor je brezobzirno enakomeren, je tako rekoč vsemogočen, neskončen, skorajda večen, kot jaz, velespoštovano morje. MATI IN HČI - Mrači se in čeprav je že maj, ogrni šal, ni dobro v vlagi zate. - Ah, mati, še to: udaril me je, pa mu nisem nič zalega, le da preveč se žene z obrtjo, jaz pa sem sama doma. - Lonec fižolove juhe, srajca pošita pa da si vedno pri volji, ko se le spomni, da mu jo daš, to je moškemu dom. Drugače pa samo toži o revmi, prdi, si vrta po nosu, preklinja boga, zmerja sosede, otroke iz čiste sitnobe namaha. - Moj pa kar riga pri jedi, in umazani so v njegovi družini! Ampak naš oče že ni bil tak. - Kaj pa veš, saj si bila še otrok, ko so z ladjo šli preko morja. Smrčal je in vedno nemirno spal tvoj oče. Ah, kako potem zazija tišina po hiši in vidiš, kako ti vse zoprno k srcu prirase kot toplo ognjišče. Tako me je stisniti znal, če sem ga izpod obrvi pogledala in z boki komaj skomignila. Od vseh pa je tebe najrajši imel. - Obljubil mi je steklene konjičke, jantarno sponko in medenjakov. - In meni dišav in tkanine svilene ni nikdar pozabil prinesti. 1108 Marko Kravos - Pa kuži Muki - še zdaj sta mi zanj brata zavistna - kot da še čaka... - Jaz tudi še čakam, ko pa ni groba, da bi prinašala nanj cvetje in olje. Čez letne mesece samč, je rekel, gremo proti zahodu, potem zaobrnemo k domu. Bog ve, kaj jih žene po svetu. V domači deželi bi lahko veliko storili, ko vedno bolj tuja oblast nas duši. To bi pa rekla, moj že ne bi dvoličnosti mirno prenašal. Če to ni beg, kar je on...? - In nisi pomislila kdaj, da bi spet s kom na novo začela? S tvojo postavo... - Saj človek poskusi, bolj v mislih, pa vedno samo še primerja. In tvoja dva brata in ti in hiša? Kdo bi skrbel za vzgojo in red. Tako imate vsak svojo prihodnost. - Bila je velika, očetova ladja, spominjam se ... tiho in trdno zvenijo besede očetu, ki prigovarja možem. Mene je stisnil čez pas, bolelo je, na solze so se mi lepili lasi. Kje si pa ti ob slovesu... kaj sta si rekla? - Tri dni prej me je dolgo gledal in rekel: Dobra si in zato grem mirno na pot; potem bo lepo, ko se vrnem domov. S koliko strupa sem rekla: Pa pojdi! Ker kot bi priklenil me k praznemu grobu. No, pa saj je že noč. Kako nas zanese v spomine. - Res, noter pojdiva in jejva. Malo mrazi in jaz sem vedno bolj lačna ta čas. - Pazi, kaj ješ: ribe, več zelenjave, kašo, nikar pa sočivja, ki ni več primerno tvojemu stanju. Gotovo bo sin, le daj mu po dedu ime, a o ladjah in plovbi nikar mu ne pravi, morda se begava kri umiri ob pozabi. Morje, obzorje in sled Zložiti, spraviti pod varen hrib živahno barčico in njeno moštvo, da vsega rja ne zje, da njen tovor dobi svojo ceno, da se bahavi vrči ne pobijejo med sabo v ihti, kdo je trdnejši, da se bela sol pomeša z oljem in dišavnimi semeni nekoč za pogrnjeno mizo. Se sprime kdaj ta prah v marmor, postane prag kje v kakem templju? Nič nisem pisal o soncu, o hribu s kipečimi krošnjami, o čebelah in vseh drugih bitjih, ki s tako milino sestavljajo svet. Pa o tem, kako išče Jazon prehode med Tiso in Sočo, čez alpsko predgorje, in ženske v joku za njim kako pestvajo svoje naročje. Niti, kako me je strah, da med soncem in zemljo ni vse ves čas samo igra na zmago ali poraz in da je most zgrajen, kjer ni bilo nikoli reke. Sicer pa bi rad posvetilo dodal za čudno črno dekle, ki s prezirljivim nasmeškom obrača čas v peščeni uri in med sprhnele rjuhe v omari polaga sivko z mojega vrta. Zdaj se mi zdi, ko sem tole zapisal, da sem tretje od svojih sedem življenj vendar kar dobro obrnil. 1109 FRAGMENTI PESNIKOVEGA EPILOGA