8 planinski vestnik GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE LETNIK LXXII PLANINSKI VESTNIK GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE IZHAJA OD LETA 1895 T ne Orel Ludviku Zorzutu ob osemdesetletnici 353 Stanko Kos Pred nami so velike in lepe naloge 354 Ing. Pavie Šegula Pomenki ob pozabljenem Storžiču 356 Dr. France Molešič Jožetu veselo in nam vsem 364 Jože Zorn Ob sedemdesetletnici Jurkove koče na Lisci 365 Pavel Kunaver Angleški geografi pred 40 leti v Sloveniji 371 Mitja Košir Vodni slap v severn steni 372 Ing. Bojan Pollak V Vežici 375 Meto Rot ovni k Slarcc in ptica 372 Zvone Jaklič Jesenski obisk Bernini 380 Lodo Božič S poli po Cerkljanskem 382 Nada Kostanjevic Najstarejši in najmlajši 386 Društvene novice 392 Varstvo narave 398 Iz planinske literature 399 Razgled po svetu 400 Naslovna stran: Ceplec ali lep; čeveljc Foto: dr. V. Petkovšek Planinska lepnica (Silcne acaulis) Foto: prof. M, Kambič Poštnina plačana v gotovini Lestnik: Planinska zveza Slovenije, Ljubljana. — Glavni urednik: Prof. Tire Orel. naslov: 61111 Ljubljana — poäta 11, p. p. 38, odgovorni uredn k: Stanko Hribar. — Uredniški odbor: Ing. Tomaž Bano-vec. Ferlor Košir. prof. Marijan KrlSelj, prof. Evgen LovAin, dr Miha Potočnik, Janez Pretnar, prof. Jarko Ravnik. Franci Severe. Tone Strojin. Tone Wraber. — Naslov uredništva in uprave: Planinska zveza Slovenija 51001 Ljublana, Dvofakova 9. p. p. 214. — Tekoči račun pr NB 501-8-6:1. telefon 312-553. — Planinski Veslnik i;hn|e praviloma vsek rresec. Letna naročrina 50 dki so jo imele in jo še imajo v planinstvu, ki je tudi kulturen pojav, zaradi spodbud in duha, ki mimo vsega vendarle ohranja trajno vrednost. O Zorzutovem delu za planinstvo in slovenstvo bi bilo treba še marsikaj reči. To bodo, upam, opravili drugi njegovi častilci v listih, ki jim je posvečal svoje moči, etnografi, turisti, uredniki, društveniki. Prijatelji - teh ni malo - in znanci, ki se jih je z leti res dosti z vseh strani nabralo, pa bodo ob visokem življenjskem jubileju Ludviku Zorzutu zaželeli, da bi še dolgo pospremljal naše planinstvo na tem ali onem področju - gratia, felicitate et leetilia plenusl - srečen in vesel, takega lica, kakršno je skozi desetletja obzirno kazal in nas z njim vedril, poživljal in nam s svojim iskrivim duhom in neugnanim talentom osladil prenekatero urico. Tine Orel PRED NAMI SO VELIKE IN LEPE NALOGE STANKO KOS Stojimo pred 80. obletnico organiziranega slovenskega planinstva. Prav je, da se spričo tega lepega jubileja oglasimo tudi planinski cestarji ali markacisti in se pomenimo o naših problemih in nalogah. Saj se o nas tako in tako zelo redko sliši, čeprav bi bilo večkrat potrebno. Toda markacisti so tihi in skromni delavci in svojega dela ne obešajo na veliki zvon. Koliko truda in prizadevanj markacistov v planinskih društvih je potrebno, da so naša pota prehodna in varna za hojo. Na to res premalo pomislimo. Ne smemo pa si zakrivati oči pred resnico, da glede potov, ki jih imajo v oskrbi planinska društva, ni povsod vse v redu. Markacija so marsikje pomanjkljive, ni kažipotov, pota niso očiščena in steze ne nakopane. Planinska zveza dobiva pritožbe, a sama ne more ničesar ukreniti. Pritožbe lahko pošlje področnemu društvu s prošnjo, da zadevo uredi. Skrb za pota je po statutu društev njihova sveta dolžnost. Planinska zveza nima sredstev oziroma so tako minimalna, da sama ne more urejati pomanjklji- vosti. Končno to ni njena naloga. Naloga vsakega upravnega odbora planinskih društev je torej glede polov jasno začrtana. V upravni odbor spada markacijski odsek z načelnikom, ki mora skrbeti za pota na svojem področju. Celotni upravni odbor in predvsem predsednik pa je dolžan, da terja od načelnika odseka izpolnjevati obveznosti in od časa do česa poročali odboru o opravljenem delu. Na to smo v zadnjih letih preveč pozabili. Markacisti so prepuščeni samim sebi, kar ni prav. Zato več sodelovanja in pomoči od upravnega odbora tudi markccijskim odsekom! Omeniti bi bilo Ireba, da dobiva planinska zveza zahteve za finančna sredstva za popravilo obstoječih potov. Zgodilo se je celo, da je društvo v svoji vlogi navedlo, da bo pot zaprlo, če ne dobi denarjo, ker ga samo nima. Ker planinska zveza n mogla ustreči zahtevi, je društvo slednjič samo našlo vire, da je pot uredilo. Je le moč najti kok vir, iz katerega kanejo dinorčki, ki jih društvo potrebuje za pota. Pri tem igra veliko vlogo vztrajnost. Za visokogorska pota je kajpak treba več sredstev. Ce društvo takih potov nima, pa menda le ne bi smel biti problem, kako dobiti denar za barve, čopiče, kažipote in povračilo stroškov markacistom. ki jih imajo 7 delom na terenu. No. letos se je menda prvič zgodilo, da je zveza dobila namensko za pota 5000 dinar-iev iz družbenih sredstev. Tokrat je ta denar izrecno namenjen za ureditev in nadelavo potov na Primorskem. Polihem si seveda želimo, da to ni bilo zadnjič in da tudi v prihodnosti planinska pota ne bodo ostala ob strani, ko se bodo delila družbena sredstva. V vzhodnih državah za financiranje planinskih potov skrbi družba. Celo v zahodnih državah se sliši, da bo prišlo o odnosu do planinskih potov do podobne situacije. Naša družba se premalo zaveda, da so planinska pota samo podaljšek komunikacijskega omrežja in da po njih hodi sto in stotisoče planincev iz vse države in iz tujine. Vso mrežo teh potov, dolgo več tisoč kilometrov, morajo planinska društva vsako leto obnavljati. Kako naj društva to zmorejo samo s članarino, ki se uporablja tudi za druge dejavnosti društev? Vzdrževanje, ki ponekod šepa prav zaradi pomanjkanja denarja, ne bi bilo možno, če ne bi bilo planinskih idealistov, kakršnih in kolikor jih najbrž nima nobena družbena organizacija. In to velja posebej poudarili. Kljub vsem finančnim težavam v društvih pa se vedno bolj širijo po Sloveniji na različnih krajih planinska krožna pola. Tako imamo mimo planinske transverzale št. 1 in njenega podaljška razširjene poti še 9 drugih munjših cli večjih transverzol oziroma bolje rečeno krožnih poti, dve poti pa pripravljajo. Lepo število. O leh krožnih poteh in transverzali bi kazalo malo obširneje pisati v posebnem članku. Reči pa smemo, da bi morali krožna pota, če se že odpro, vendarle bolje oskrbovati. Planinska zveza in njena komisija za pota imata preko mere skrbi s transverzalo št. 1. Ne moreta pa skrbeti še za druga krožna pota. Te so stvar organizatorjev in društev, ki so prevzela v oskrbo krožna pota na svojem področju. H krožnim potem bi dodoli, da morajo biti že v začetku temeljito pripravljene. Ce pot nima tiskanega vodnika z vsemi pojasnili in opisom, če nima dnevnika in znaka, je ne bi smeli odpirati. Pogoj je seveda tudi to, da bo pot stalno in v redu oskrbovano, vedno prehodna in varna za hojo. Upravni odbor Planinske zveze Slovenije je razpravljal o tem, ali ne bi kazalo uvesti poseben pravilnik za krožna pota, vendar jo sklenil, da se uvedba in organizacija takih potov prepusti organizatorjem. Obisk na krožnih potih je zelo različen. Lokalno omejena krožna pota so namenjena predvsem mladini, ki naj bi hodila po njih in se tako navadila gibanja v naravi. Glede tega menimo, da je morda premalo propagande po šolah. Slovenski pregovor pravi: Kar se Janezek nauči, to Janez zna. Mladinski odseki lahko odigrajo pri tem zelo pomembno vlogo. Tudi na rožnih tečajih, seminarjih in v planinskih šolah bi bilo mogoče marsikaj doseči, če bi udeležence seznanjali z možnostmi cenejših izletov po lokalnih krožnih poleh. Težave, ki jih imajo markacijski odseki z delavci, poznamo. Vedno manj je idealistov, ki se hočejo žrtvovati za delo na našem področju. Morda smo se glede pridobivanja planincev za takšno delo le premaknili za korak naprej. V programih za seminarje, tečaje in planinske šole je sedaj zajeta tudi snov, ki se nanaša na planinska pota in njihovo vzdrževanje. Pričakujemo, do bodo s tem društva lažje pridobila tega ali onega udeleženca, dc bo prevzel dolžnost markacista pri drušlvu. Velik problem so novo nastajajoče ceste, ki uničujejo obstoječa gozdna pota in steze, ki so bile markirane in namenjene planincem. Planinci ne hodijo radi po cestah, smrad bencinskih hlopov jih odganja s cest, ne glede na to, da cesta sama na sebi ni prijetna za hojo. Mogoče bi društva poiskala nove steze, kjer so stare uničili s cestami? Komisija za pote se je pred leti zavezala, da bo napravila novo kartoteko potov, ki jih oskrbujejo planinska društva. Kartoteko potov je zveza že imela, a jo je uničil požar. Izdelavo kartoteke je težavno in zamudno delo. V glavnem komisija že ima popise potov, vendar so zelo pomanjkljivi. Izkazalo se je, da jih je polrebno dopolniti in popraviti. Tudi razmejitev med markacijskimi področji ni čisto urejena. Letos bo komisija na sestankih z markacisti samimi obdelala popise. Za to bo potrebno resno sodelovanje društev. Ko bodo društva dobila vabilo za sestanek, pričakujemo, da bodo vabilo zagotovo oddala načelniku markacijskega odseka. Naj se udeleži sestanka, če pa bo zadržan, naj pride kdo drug, ki dobro pozna pota. Vsak izostanek bi povzročil dosti nepotrebnih stroškov. Ko bo popis dokončen in kartoteko narejena, bo društvo dobilo prepis kartoteke, lako da bo imelo stalno evidenco, katera pota mora oskrbovali. Vemo, da se je število planinskih društev zelo pomnožilo. Vsa ta nova društva nimajo markacijskega odseka, ker nimajo ustreznega področja. Mnoga stara društva pa imajo prevelika področja, na katerih morajo oskrbovati številna pota. Pravilno bi bilo. da nova društva priskočijo na pomoč in da vzamejo vsaj del bremena na svoja ramena. O tem bi se kazalo pogovoriti na sestankih meddruštvenih odborov. Upravni odbori takih društev pa naj bi že sami poprej na seji razpravljali o tem, kje bi bili voljni prevzeti skrb za pota. Čaka nas veliko dela. Letošnje leto naj bo vsa skrb obrnjena predvsem v obnovo vseh potov, da bodo dobro markirana, opremljena s kažipoti, očiščena in zavarovana, tako da bomo stopili v jubilejno leto neobremenjeni s pritožbami nad našimi potmi. Za našo osemdesetletnico moramo svoje prispevati tudi markacisti. Prepričani smo, da bodo upravni odbori društev razumeli potrebo po ureditvi nalog in problemov, ki smo jih nadrobili. Z dobro voljo se vse da doseči. Želimo še to, da bi vsi upravni odbori uvideli, da je markacist zelo koristen in potreben član planinske druščine. In če dela, mu dajmo ceno, ki mu gre po vsej pravici - vsaj za Knafeljčevo diplomo ga predlagojmo, če drugega ne. Vsak delavec, ki se trudi, zasluži tako ali drugačno priznanje. POMENKI OB POZABLJENEM STORŽIČU ING. PAVLE ŠEGULA Skoro pol leta bo že, odkar se mi je izpolnila želja, stara vsaj dvajset let, če ne več. Obiskal sem Pristovški Storžič in kmalu za tem še drugo goro, s katero sva se dotlej spogledovala le na speciclki in na katero so pozabili celo domačini, ki žive v Remš-niški dolini na Koroškem, onkraj Jezerskega. Prihajal mi je na misel neštetokrat. Zdaj kot doživetje davne želje, zdaj zavoljo ti-hotnega jesenskega dne, prebitega v družbi ljudi, ki so mi blizu in najbliže. In za-čuda, vrtal mi je v spomin vsakič, ko sem se utrujen vračal iz Ljubljane v svoj tihi dom nad zeleno Soro. Oni dan se je oglasil še posebno živo. Po zaključku dela me je neslo na obisk v Bežigrad, ubiral sem ulice in ceste, ki sem Šmarjeta v koncu Rcmšniškc doline, pod Jurjevcem Foto ing. P. Regula jih poznol kot tihe in mirne. Da bi se izmaknil hrušču glavnih poti in pogledal, če je še živa nekdanja odmaknjena idilika hiš med drevjem in vrtovi. Domov sem se vrnil s kaj bornimi občutki. Kje je že domačnost? Kje prirodnost zgradb, okolja in ljudi? Kako nedopovedljivo razobličeni smo, če se primerjamo s svojimi starši. Bog ne daj, da bi pomislili na deda in babico! Srečujem ljudi, mlade in stare. Vsak beži za svojimi opravki, Nasproti mi prihajata dve šolarki. Nič posebnega, seveda. Manjka se nam šolark in šolarčkov. Moji dve sta že celi punci, ena nosi debela cilindrična očala. Usta meljejo, čeljust pleše z leve v desno in nazaj, ko se srečamo glasno zatrobi predse: »Prrr..., Prr...!« in ponosno napihne velik rožnat mehur. 2večilni gumi. Nog ne dviga, vleče jih leno za seboj in je videti nadvse zadovoljna, ko vidi mojo osuplost. Spogleda se s tovariš co, nakar se začudeno zahahljata. Nenadoma mi je nelagodno. Sem morda umazan, me morda ni obrizgal z blatom tovornjak? Kaže, da nekaj z menoj ni v redu! Kaj še! Nič takega ni. Le tuji smo si postali. Starejši se še nekako upiramo zidovom in se jim poskušamo iztrgati iz brezdušnega objema. Mlajši ljudje, ki narave niso nikdar čutili tako kot mi, jo doživeli, žive obubožano in revno življenje, ko nihajo med šolo in televizijo ter namesto pristnega uživajo dvodimenzionalni nadomestek na zaslonu ... Pomislil sem na pozabljeni Storžič. Gozili smo visoko zeleno praprot in znoj nam je lil po telesih. Tišino je prebadalo tisoč tankih zvokov in šumov. Mušice, brenclji, hlest korakov v podrasti. Rinili smo vsak za sebe. Tine nekje ob desnem robu, Kali za menoj, Miha pa na mojih ramenih. Bil je nekam turoben, v čeljustnih mišicah se mu je pasel mumps, česar pa tisti mah seveda nismo vedeli. Vrh. Vsepovsod sama gošča, razgledu nobenega; preveč je drevja! Visoko smo komaj 1259 m, a vendar na vrhu. Nismo se dolgo mudili. Razen kupa mejnikov z živobarvnimi parcelnimi številkami ni bilo kaj videti. Mir je včasih molil pisk leiulskih motorjev, s Tomažičcvih kmetij pod nami je kdaj pa kdaj priplaval nejasen zvok, glas živali, jek orodja, klic človeka. želja desetletij je bila izpolnjena, bil sem srečen, čeprav je takih vrhov na t soče pri nas in drugje. Izteklo sc je dolgo pričakovanje, laskal občutek, da smo morda prvi slovenski planinci na tem izgubljenem, pozabljenem Storžiču. Bolj je šlelo čustvo kot športni dosežek. Spustili smo sc nazaj do razpotja, kjer se pot privesi h kmetijam, Zgornjemu in Spodnjemu Tomažiču. V zavetju gozda smo se ustavili nad zelenim scdclccm. Privlačili so nas pogledi na Olševo, ki je stola mogočna, strma in visoka nad prostranstvom širnih smrekovih gozdov. Vabljiv cilj za enega prihodnjih izletov. Vzpon s Koroškega, sestop v domačo Savinjsko dolino. Očarali so nas beli stolpi in obokana vrata Olševe, izza katere so nenehno z rezkim, komaj slišnim zvokom prihajala srebrna letala. Bele, nakodrane sledi so se naglo razblinjale v prosojni vedrini modrega jesenskega neba. Srečne ure sprostitve in popolnega zadovoljstva. Spet sem se zavedel mestne resničnosti, tako zelo odmaknjene od narave. Nikdar me ni obvladala, vedno mi je bila in bo ostala zasilno pribežališče v presledkih med srečnimi doživetji v naravi in zlasti v gorah, v svobodnem svetu, kjer besede in fraze nič ne veljajo in nič ne pomenijo. Zamišljen sem nadaljeval svojo pot med mešanico sodobnih in starinskih zgradb. Za čudo mnogo je bilo majhnih lokalčkov s kričavimi obeski, s katerih se ponujajo coca-cole, vinjaki, gini in druga poživila današnjega človeka, želja, da bi bili sodobni, kriči iz vsake luknje, z vsakega napisa. Tega, da naši mali deželici tak način življenja v bistvu ne ustreza, si nihče ne žene k srcu. Kravi obešamo sedlo. Samo, da se zasluži. Vse drugo ni vožno. Kako me pogreje kičasti napis »snack bar«. Mar res ni druge besede. Mar okrepčevalnica ne pove zadosti. Vraga pa tujci I Ce so lačni in žejni, naj se najedo in nabašejo v naši domači gostilni. Ali pa naj ostanejo doma! Pravzaprav smo silni fantasli. Zavoljo enega tujca hodi na tisoče Kranjcev v snack bar, se naceja s »lonic water« in »wiskijems in neštetimi bedaslo imenovanimi tekočinami. Dolgolasa, sama sebi prepuščena mladina, kosmati, grivasli fantje in ohlačena, pobarvana dekleta si v teh lokalih podajajo kljuko ter s svojo brezciljno pojavo dajejo pečat mizeriji 20. stoletja! Čuden je ta naš rod. Pred tridesetimi Icli smo drli v partizansko vojsko, ker so nam okupatorji branili govorico naših staršev. Norčevali smo se iz laške »Lubiane« in nemškega »Laibacha«. Govorile so bombe in strojnice, umirali so ljudje. Na Koroškem in Primorskem si zavedni Slovenci še danes štejejo v čast in prvo dolžnost, da ob vsaki priložnosti govore slovensko. Mi, njihovo zaledje, po norimo in se utapljamo v tujkah! Hotel v Lipici se mora imenovati ^Maestoso«, imena podjetij v Ljubljani tekmujejo, katero bo zvenelo bolj umetelno in nerazumljivo: Viator, Globtour, Kompas, Vektor, Emona in še sto drugih. Zbrane so vse poceni tujke, vprašam se samo, zakaj so trumama umirali naši bratje in sestre, sinovi in hčere, naši starši v krvavih časih narodnoosvobodilnega boja. Smo res še ostali narod hlapcev, ki je najbolj srečen takrat, ko služi drugim in se zavoljo kupčije odreče celo lastni govorici? Naj raje neham in se vrnem nazaj v gore. S poti no Pristovški Sloriič. Pogled na severno stran Mrzle gor« in nj«na sosede Fola ing, P. Segulo Pravzaprav tudi tam ni vse, kakor se spodobi. S Tinetom sva se malo pred našim izletom v Remšenik podala na Pristovški Storžič. Bilo jc prijetno romanje, kljub septembru sva si na zelenih jaseh spotoma privoščila celo borovnice. Gora je vabljiv, lahek cilj, z vrhom, ki se proti vzhodu v enem samem prepadu poganja kakih dvesto metrov niže na meli, ki izginjajo v gostem gozdu. Prečudoviti pogledi na Koroško, na divje razsekano Košuto, Plešivec, Virnikov Grin-tavec, samotne zaselke, orjaške stene in vrhove Kamniških Alp. Bila sva vesela, da sva se opogumila in odrinila na vrh, ki sva ga oba že dolgo imela na spisku želja, pa se zanj odločila šele poiem, ko je izšla Stankova knjiga o Karavankah. Sedela sva in gledala, na široko razpravljala o vsem mogočem, od časa do časa pa pogledala na orjaški železni križ. Kakor vsak simbol, je bil tudi ta že neštetokrat zlorabljen. V njegovem imenu so grmeli lopovi, z njegovim blagoslovom umirali ljudje, vojaki in civilisti. Pa saj vsi vemo, kako je s tem. Tudi križ s Pristovskega Storžiča ni izjema, saj bahavo nosi žalostno poslanico: »Svobodna in nedeljena Koroška«, je napisano na njem v nemščini. Kdo ni svoboden na Koroškem in kdo jo deli? Spet bolni nosi zdravega, spet lačna vrana pita sito! Spet vsiljivci in pritepenci dvigajo svoj bojni poziv. Kradi in deli, saj deliš tujo last! Moj bog, kakšni bedaki smo ljudje, da se vedno pustimo voditi za nos peščici izpri-jencev. Zaženejo krik, ko jim je dolgčas v brezdelju in že vse skače okrog njih. Eni, da bi jim ustregli, drugi, da se jim ubranimo. Redi se zalega od naših denarjev, od dela naših rok, rok delavcev in proleiarcev. Tisoče naših zdomcev jim gradi vile in gara, da služijo mastne dohodke, da bi pokvarjenci lahko po osamelih gorskih vrhovih pisali prismodarije in nas ščuvali k razprtijam. Malo slabe volje, a končno vendarle pomirjena sva odhajala z vrha! Poniglavci minejo, umro ljudje in strohne, minejo generacije. Jeza in upor, kletvice in bes, še ljubezen usahne in izgine, skupno z ostanki naših teles, Tale narava pa ostaja. Videla je prazgodovino, Ilire, Kelte, Germane, Slovane, Napoleona, plemena od vsepovsod. Obre, Turke in še marsikoga. Videla, preživela in ostala. 359 In bo ostala, ko nas že davno ne bo več in se bodo pulili za stvari, ki jih s seboj v grob ni mogoče vzeti, tretji in četrti. Hvalo vama Čas in Narava! Brez glasu, brez znamenja, brez jeze nas zmagujeta in vedno znova kažeta, kdo je resnični gospodar. Uboge, stare skalel Koliko generacij ste že preživele, koliko jih je že utonilo v sivo pozabo, nikjer zapisanih, od nikogar objokovanih. Vztrajajte trmasto kot doslej, ni boljših učenikov, kot je vaša govorica. Dokler pa bo lazil po vas naš rod, bomo dobro vedeli, kdo na Koroškem ni svoboden, pa kje in kdo je deljen. Tistikrat sva se pravzaprav odločila, da poiščeva naš tretji Storžič. Ce že nosi naše ime, ga obiščimo, čeprav ga komaj opazimo med višjimi sosedi, ki se dvigajo okrog Sv. Lenarta blizu naše državne meje. Sv. Lenartov je v gorah precej. Tine mi je pripovedoval o svetniku Lencrtu, zaščitniku razbojnikov. 2e od njega dni je gosposka, cerkvena in posvetna oblast znala izgubljenim sinovom tudi odpuščati. Prikrajšani so bili le krivoverci, heretiki, odpadniki. Gorje premaganim, zateči so se morali v hribovske samote in tam živeti svoje puščavsko življenje do samega bridkega konca. In kako me je ganila Tinetova pripoved o gospodarju teh gorjanskih krajev in duš, grofu Thurnu! Kako pošastno je poniževal svoje delavce: dninarje, drvarje, kopače po Koroškem in Štajerskem. Postavil se je, takole, na plačilni dan k svojemu blagajniku in vsak njegov podložnik mu je moral poljubili roko, petem ko je prejel tiste krvavo prigarane beliče. Kakšen pretres je moral pomeniti tok poljub za trde može, ki so v vsem svojem življenju komaj kdaj poljubili ženo, otroke. Kako zlahka sem nenadoma razumel uporniške duše. Raje grob, kakor robi Kako živo lahko zveni to geslo. Kako resnično. Kako vabljivo! Te misli so bile z nami tudi po vzponu na Storžič, ko smo hodili po cesti istega grofa in njegovih potomcev. Nabirali smo maline in osamele jagode, pri božji martri pa smo se odločili, da pogledamo še k Smarjeti in Jurjevcu. Mihec se je odžejal na pati v Zeleino Kaplo Fota ing. P. Stjyulu Pogled na Prislovih! Storiič z Jezerskega Foto Ing P Segula Bola cerkvica in meinarijc sta nas dočakali osameli. Pred cerkvijo se je sušil špalir drobcenih brez, znamenje nedavnega proščenja, birme ali semnja. Mežnarija je zapuščena, vsa revna, umira in se podira, od nje se čudovito vidijo skalnata vrata, orjaški naravni mostovi v grebenu Olševe. Čutili smo se tuje in zapuščene, kljub lepoti kraja nas ni imelo, da bi se daljši čas zadržali na trati pred cerkvico. Odrinili smo še do Jurjevca, kamor drži še kar dobra cesta, ler se kmalu ustavili pred kmetijo, samevajočo v popoldanski sončni pripeki. Iz hleva se je oglašala živina. na pragu se je grel šantav, zanikrn mucek. Cesta je pod zaklenjeno leso uhajala še naprej, navzgor prek širokih senoželi in vabila za seboj, a bili smo razočarani, da ni nikogar doma, in se spričo pozne ure namenili raje proti domu. Razgledi od Jurjevca so čudoviti. Lepote v preobilju. Na zahodu v čadu in iskricah zlatega sonca komaj opazne konice Košute in njenih sosedov, Pristovški Storžič in Kamniške Alpe; ves levi del razgleda prekriva gmota Olševe. Za nami visoki Javornik, ki se onstran preveša v Le-peno. Na košeninah koroški slogi z dišečim senom v kopicah. Sama lepota. Polna skrivnosti, polna odpovedi in garanja hribovskih kmetov, pastirjev, lovcev in drvarjev. Delo je res blagoslov, tu naokrog pa je tudi napor, muka posebne vrste, breme v svoji prabilni obliki. Rad bi videl, da bi si kak naš godrnjač ogledal vzorno zložene skladovnice drv, ki smo jih videli ob grofovi cesti. Visoko v hosli jih zlože delavci tako natančno, da so videti, kot bi bile iz kamna klesane, s »plajboc potegnjene. Robovi ostri in ravni, vse v pravem kotu, na vrhu pokrito z lepenko in pločevino. Kakšna razlika, če pomislim na podobe od doma. In kakšna ironija, če se spomnim, da jih pravzaprav delajo isli ljudje. Da znamo biti kot zdomci, na tujem, včasih mnogo bolj pridni in prizadevni. Kje so vzroki, kje pobude? Je hlapec v nas še tako živ in močan, da znamo delati samo, če smo krepko na povodcu in če delamo za druge? Mar res še ne znamo gospodariti za sebe? 361 Ne bom odgovarjal, naj o tem razmišljajo filozofi in psihologi... Jesensko popoldne se je nagibalo k večeru, posloviti smo se morali od krmežljavega mucka, od samotne kmetije, ki se ji po naše pravi pri Jurjovcu, pa je sedaj pisava že popačena v Jurjuz. Zavoljo miru? Zato, da se lažje prebere? Kar tako, ker je slovensko zaledje majhno, čedalje revnejše? Smuknili smo po dolini mimo praznih kmetij Petlarja pa Suharja, kjer smo zjutraj barali tri fantine z risanicama ter poizvedovali za Storžičem. Fantovske roke so božale orožje, imeli so svoje pomenke in svoje namene. Za naš Storžič niso vedeli in prav malo jih je brigalo, kje je. »Poiščite,e so nam svetovali. »Morda je to nad Tomažičemlc Prazna dolina je minila šele pri Piskemikovi goslilnici, kjer je nekdaj počitnikovala doktorica Angela, Slovenka in Korošica. Tine je to kaj hitro ugotovil. Njeni sorodniki še žive tu ter se prebijajo skozi življenje. Okrog hiše diši po pujsih, gostov je malo, na kegljišču postavajo suhe postave, ki ob kozarcu piva in kegljih pozabljajo, da je naslednji dan treba spet prijeti zu delo. Na cesti smo spet srečevali vse vrste ljudi. Tisti boječi s kolesi in peš so naši zdomci. Gospoda se vozi z avtom, vrača se z nedeljskega izleta v Jugoslavijo, kjer se za male der.arce naje in poceni naveseli. Življenje je za njih pri nas bolj veselo in sproščeno. Malo pod Jezerskim vrhom so se nam odprle Kamniške Alpe. Od nikoder Grintovci niso tako lepi in divji. Vrh pri vrhu, špica pri špici. Kakšen opoj, kakšna prelest. Je mar mogoče, da so to res naše gore? Samotna vollvra (laobljubno) podoba v RemSnlltu z nasilno izbrisanim napisom fato ing. P. Segala t Ši. % Olš«va s tretjega Storiiča '"9' p- Se9uln Na vrhu so se odprle zapornice, z vijug nad Jezerskim se je v dalji pokazal koničast čok, kranjski Sloržič. Nanj sem najbolj navezan in četudi sem na njegovih robeh razen lepo» doživel že tudi bridke ure, me vleče in vabi z nezmanjšano silo. Dal mi je prvo doživetje gore h mi odprl pota v gorski svet. Brez njega bi ne bil doživel njegovih sosedov in bratrancev po imenu. Koliko lepega bi šlo mimo mene in mojih ljudi. Gledal sem ga, ko se nam je kazal skozi klasje jarega žita, ki rasle na njivi ob cesti. Klasi so valovili v vetru, bel oblak je jadral po svetlem nebu. Oblezli smo troje Storžičev, zadnji se mi je dolgo upiral in skrival. Zameril se je celo topografom. Ko sem doma pogledal v novejšo specialko, sem na koti 1259 našel drugo ime, »Tomažičev vrh«. »Ej, starina, grdo smo te izdali ljudje. Se imena ti ne privoščijo, kakor ti ga je dal prvi gospodar in boter na Tomažičevini!« Potemtakem še nismo opravili I Sli bomo in povprašali mlade Tomažičeve, zakaj si ob ime. Dotlej pa nam oslani zdrav, obdan s plaščem gozdov, skrit v svojem odmaknjenem svelu okrog Lenarta in Olševe. Vam pa, moji ljubi spremljevalci, Kati, Tine, Mihec in Marjanca, srčna hvala za družbo. Da, res tudi tebi, Marjanca. Bila si z nami, čeprav še skrita v svoji mamici in ko ti sedajle minevajo prvi tedni življenja, si želim, da bi še mnogokrat skupaj romali po naših ljubih gorah. (Nagrajeno v natečaju PV 1971. Op. ured.) 363 JOŽETU VESELU IN NAM VSEM »Noben človek ni otok povsem som zase; vsak človek je kos celine, del kopne zemlje; če morje odplavi grudo prsti, je Evrope manj, prav tako, kakor da je bil rtič... Ob smrti vsakega človeka je mene manj...«, je pred dobrimi tremi stoletji zapisal John Donne. 24, VII. 1971 se je v Crncm grabnu v severni triglavski steni ponesrečil mlad alpinist Jože Vesel. Nihče se ga doslej še ni spomnil vsaj z besedo, nobenega pojasnila ali tolažbe niso bili deležni svojci. Edino novinar revolverskega časopisa je prišel in izginil s slikami vred. Rczbežali smo se kakor smrkavci, ki so jih zalotili pri nečednem pobalinstvu. Mislim, da je tu nekaj narobe. Nisem najbolj poklican, da bi dajal ocene ali celo nasvete, le osebno sem prizadet. Ob smrli prijateljev se vedno znova sprašujem, zakaj vse to? Ali je to res neizogibno in zakaj nihče ne zine besede, kaj šele, da bi kaj naredil? Pred dvajsetimi leti nas je bilo skoraj tisoč, denes nas je tristo peldeset. Vsako leto nas je odstotek ali celo dva manj. Prijatelje večinoma spoštljivo pokopljemo, ob grobu povemo nekaj besed o krutih in zlobnih gorah in to je vse. Šepa vse od vzgoje naprej. Od tistega, kar so nam položili v srce Fajgelj, Dular in drugi, nismo storili prav ničesar. Pri drugih dosti manj tveganih ljubiteljskih dejavnostih je zahtev in pogojev nič koliko. Imajo priročnike in stroge izpite. Alpinizem pa je stvar, pri kateri stopiš zraven in že si pokojni, a bomo komaj po dvaindvajsetih letih dobili najnujnejši učbenik. Kako naj potem pričakujemo, da bodo imeli mladi res temeljito znanje? V plezalnih šolah se maše luknje. Čudimo se velikemu osipu. Od množice ostane navadno le en sam samcat začetnik. Res je, vsi smo postali komodni. Komu se danes še ljubi garali. Vendar se mi zdi, da bi mladih ostalo več, če bi bila vzgoja boljša, saj iim ni vseeno, kaj jim ponudimo. Zakaj jim pokažemo, da je plezati lepo, potem pa jih prepustimo same sebi, češ da bodo tako samostojnejši in da je bilo tudi z nami lako. Poglejmo nesreče. Večinoma se zgode v lažjih smereh, ki so začetnikom pretežke, starejšim pa prelahke, da bi pazili. Skoraj vse alpinistične nesreče po vojni imajo subjektivni vzrok - v tem ne vidim toliko tragike, ampak logično posledico naših grobih napak. Obstajajo neka osnovna pravila, ki se jih držimo, da nas, na primer na cesti, ne povozi avto. V hribih po na nevarnost sploh ne mislimo, vsaj tako kaže Vsak hoče po svoje in pravi, kar bo, pa bo. Naivno je misliti, da nesreč ne bo več. Vsaka nas tako pretrese, napake pa se ponavljajo. Vedno znova neznanje, neprevidnost, slaba oprema in podobno. Pravijo, da lepota omami človeka, ko spozna prvo rožo. In zakaj si ne bi že ob prvem koraku za vedno zapomnili, kaj smemo in česa ne. Kako da še vedno ne vemo, kakšne so naše dolžnosti? Alpinisti smo resda individualisti, vendar je skrb za mlade moralna dolžnost nas vseh. Premalo nas je, da bi bilo prostora za častne funkcije. Kdor ni pripravljen delati, ni samo len, ampak tudi nevaren. V kazenskem zakoniku je naša odgovornost za začetnike točno določena in če doslej še nihče ni bil klican na odgovornost, je to samo naključje. Sprejem med alpinisle ni nekakšna formalnost. Naše znanje je življenjsko pomembno, zato ni najvažnejša zabavna cere monija, ampak zrelostni izpit. Vedno govorimo, da nismo samomorilska druščina, ampak da se v gorah veselimo življenja. Brezsrčnih gora ni, je le naše neznanje. Čas je že, da se tega zavemo. In ti, Jože! Nisem te poznal in vendar si mi blizu. Tudi lebe je prevzel »očarljivi nesmisel«. = Prosim te, ne počivaj. Zivi v nas. Spremljaj nas povsod, tudi v tistih najtežavnejših trenutkih, da se bomo zavedali resnosti našega početja in odločanja o našem najdražjemu Dr. France Malešič OB SEDEMDESETLETNICI JURKOVE KOČE NA LISCI JOŽE ZORN 17. avgusta 1902 je bila odprta lesena planinska Jurkova koča na Lisci ob udeležbi kakih 3000 planincev. 19. junija 1930 je bila Jurkova koča popravljena in povečana, hkrati pa je bil ob njej odprl tudi novi Planinski dom. 28. junija 1944 so partizani zaradi stalne nevarnosti oba domova požgali. Jurkovo koča so planinci obnovili I. 1949. 9. novembra 1952 je planinsko društvo Krško poleg Jurkove koče odprlo novi planinski - Tončkov dom, ki ga je sevniška »Jutranjka« v okviru planinskega društva »Lisca» 1970 povečala v moderno hotelsko zgradbo. Za sedemdesetletnico Jurkove koče pa bo planinsko društvo »Lisca« v Scvnici znova odprlo prenovljeno Jurkovo kočo. Blaz Jurko Foto Martini, Celje Lisca je že vse naše stoletje med najbolj obiskanimi srednje visokimi planinskimi vrhovi na Slovenskem. Postavila se je kot stražni hrib na severno stran Spodnjega Posavja, pa s Kumom in Slijemenom varuje vso Savsko dolino od Zidanega mosta pa do Zagreba. Stoji kar blizu nad savsko strugo, nekako v sredini med Zidanim mostom, Sevnico, Rimskimi Toplicami in Jurkloštrom. Miti tisoč metrov ni visoka, pa s svojo imenitno lego vlada nad vso širšo okolico. Razgled z njenega vrha prekaša razglede mnogih višjih in tudi mnogo bolj poznanih vrhov na Slovenskem. Za Spodnje Posavce in Kozjance je Lisca postala kar nekakšna nekronana kraljica. Nešteto je cest, gozdnih poti in steza, ki z vseh strani drže na njen vrh. V zadnjih letih je zaradi najbolj lagodnega vzpona na njen vrh le zmagala avtomobilska eesla, ki le sedem kilometrov pod Zidanim mostom popelje čez Breg in Rudo na vrh h kočam in zavetiščem. Odtod te spel tudi odpelje čez Jurklošler ali Planino v Rimske Toplice ali pa na hrvaško stran ali pa čez Sevnico na Dolenjsko. Ta skromna obla gora me je že v najbolj rani mladosti z veliko močjo privabljale v gorske višine. V glovnem sem zaradi nje potem do kraja, kot mnogi drugi mladi ljudje, ki so živeli v njenem vznožju, vzljubil planinski svet. Moj prvi dom je bil namreč ob Savi v Loki pri Zidanem mostu. Oče je bil tam šolski upravitelj in z Blažem Jurkom, takrat po vsem Štajerskem, Kranjskem in Primorskem znanim lovcem, hribolazcem in veseljakom, sta bila dobra prijatelja. Morda me je Jurko, ki je bil večkrat noš gosi, s svojimi nenavadnimi dogodivščinami, o katerih je tako mikavno pripovedoval, tudi prvi navdušil za planinstvo. Z dvorišča naše šole, kjer sem lakret stanoval, sem ves dan gledal Lisco, Kum in ves venec hribov, ki nas je obkrožal lokraj in onkraj Save. Nisem še obiskoval šole. Najvišji razred je imel majski izlet na Lisco. Najbrž sem bil siten in zahteven - pa so me komaj petletnega sprejeli v svoje vrste in me vzeli s seboj. Na pol poti, na Razboru, se nam je pridružil Blaž Jurko in prevzel vodstvo izleta. Razkazoval nam je hribe in vrhove, pripovedoval o stari rimski cesti, po kateri smo hodili, pripovedoval o votli, z vodo napolnjeni Lisci, o čudovitih živalih in bitjih, ki bivajo tam okoli, in o mnogih pravljičnih dogodivščinah, kakršnih pozneje nisem slišal nikoli več. In tako sem prilezel na prvi večji hrib. Pozneje so me sicer radi dražili s lern, da so me morali šolarji od Svetegc Jošta pa do vrha nositi. Naj bo kakorkoli I V tisti Planinski dom na Lisci 1. VII. 193« Toto Griesbach in Knaus, Zagreb skromni koči, ki še danes nosi ime Jurkova koča, sem sc bolj ali manj samostojno z velikimi črkami prvič v življenju podpisal v planinsko spominsko knjiga. Bilo je meseca maja 1912. Blaž Jurko je bil rojen 1859 v 5kalah in je že ob koncu prejšnjega slolelja prišel na Razbor, kjer so leta 1876 zgradili šolo z dvema učilnicama. Bila pa je v bistvu enorazrednica, podatek pove, da je imela takrat, ko jc bil zgrajen na Lisci Jurkov dom celo nekaj nad slo učencev. Izpred razborske šole je vrh Lisce čisto pred teboj in ni čudno, če je Jurka, nemirnega človeka, njen vrh znova in znova zamikal in se mu je kaj kmalu porodila misel, da bi tudi Lisca dobila svoj slovenski planinski dom. Tud; v Spodnjem Posavju so namreč ob koncu prejšnjega in v začetku našega stoletja narastli ostri narodnostni boji. Avstrijski Nemci in predvsem domači nemškutarji so začeli tudi že v Posavju ustanavljati tako imenovane schulvereine in ustanavljati šulferajnske šole. Do leta 1914 so bile take šole ali pa vsaj šulferajnska šolska poslopja v Celju, Brežicah, Sevnici, Hrastniku in v Laškem. V Sevnici je bila že leta 1904 dvorazredna šulferanjska šola. Društvo »Schulverein« jc imelo nalogo graditi nemške šole, avstrijski Alpenverein, pc graditi nemške planinske koče. Namen nem-škutarskih krogov, da bi postavili nemško kočo na Lisci, je s svojim velikim narodnostnim pogumom in s svojo neutrudljivo podjetnostjo Blaž Jurko kmalu preprečil. Učitelji in duhovniki, ki so bili v tistih časih edini izobraženci po nekaterih večjih vaseh, so bili zares pravi narodnostni stražarji pred pritiskom in navalom ponemče-vanja. Blaža Jurka se še danes živo spominjam. Bil je postaven plečat mož. Kadarkoli se je prikazal v Loki, je bil za nas otroke nenavadna prikazen. Po takratni navadi si je vihal korenjaške brke. Oblečen je bil v kratke irhaste hlače, na glavi je nosil značilni gorenjski klabuk s krivci. Njegova neogibna pritiklina pa je bil »narodni« dežnik. To Jurkovo veliko rdečo marelo, ki je postala kmalu njegov neločljivi narodnostni simbol, so poznali v vseh krajih, ki jih je ta neutrudni popotnik pogosto obiskoval. Okoli učitelje Blaža Jurka so se rade spletale legende. Bil je duhovit, simpatičen in svojski človek in si je ustvaril daleč naokoli vrste zvestih prijateljev, Svoje poglede in svojo vero v narodnost in planinstvo pa je znal z močno zavzetostjo vcepljat' svojim znancem in prijateljem. Bil je res velik planinec in velik lovec. Njegova lovska strast so bili gamsi v Julijcih 366 Jjrkovo koča (prva) I. 1926 in Grintovcih. Pogosto je tudi potoval v Trst, Gradec in na Dunaj. Morda na zborovanja, na sestanke, izlete, tega ne vem. Vedno si ga pa našel na učiteljskih shodih laškega okraja: v Trbovljah, na Laškem, v Sevnici, v Jurkloštru. Toda tudi na takih shodih ga nisi nikdar videl brez rdeče marelc. Oče mi je pripovedoval, da so ga tudi na Dunaju in v Trstu dobro poznali že po njegovem rdečem dežniku. In njegov kranjski dežnik je takrat pomenil odločno narodno pripadnost. Kakšen učitelj je bil Jurko, ne morem reči. Legenda pa pripoveduje, da je bil vedno pripravljen zapustiti šolo. prepustiti pouk svoji hčerki in oditi z Razborja za kak dan ali celo več dni. V kakšni zvezi je bil Jurko z ustanovitvijo posavske podružnice SPD v Sevnici, zapiski ne govore, toda tri leta po postavitvi koče na Lisci je bil v Sevnici ustanovni občni zbor Posavske podružnice SPD in od ustanovitve 29. 5. 1905 do leta 1912 je bil Blaž Jurko tudi njen tajnik. Planinska koča na Lisci je bila bržkone peta planinska koča pod okriljem Slovenskega planinskega društva. V Posavju pa je bila pred njo zgrajena le Hausenbichlerjeva lovska koča na Mrzlici. Koča r,a Lisci je bila zidana po vzorcu Aljaževega stolpa na Triglavu. Jurkov sin Vitko je zapisal, kako so dijaki, šolarji in drugi planinci obvezno prenašali z Razborja na Lisco po takratni častni dolžnosti enako kot Aljaževi planinci na Triglav, les, opeko in drugo gradivo, da bi bila planinska postojanka čimprej in čimbolje zgrajena. Planinski Vestnik v letniku 1903 po imen'h našteva darovalce v denarju in blagu, ki so prispevali za planinsko kočo. In imena darovalcev obsegajo v Vestniku kar 54 vrstic. Lepo spričevalo za domoljube tistih dni! Prva koča na Lisci je imela le eno sobo. kuhinjo in skupna podstrešna ležišča, pri obnovitvi leta 1932 so jo znatno razširili, dobila je še eno, večjo sobo. Ko so sevniški planinci pred nekaj leti oddali v zakup Tončkov dom na Lisci, so začeli obnavljati Jurkovo kočo. Kakor pred sedemdesetimi leti so zadnja tri leta s prostovoljnim delom in z zastonjsklmi prevozi pokazali enako planinsko zavest. Tudi po prvem izletu me je Lisca v šolarskih in dijaških letih privabljala in vzpodbujala na druga planinska pota. Večkrat sem že kot šolar v družbi prijateljev zahajal na njen vrh. Kmalu pa smo planinski romarji odkrili tudi najvišjo goro, ki se je videla z našegu dvorišča - Kum. Cez Babje koleno - kakšno romantično ime! - med Radečami in Hrastnikom sem se v družbi s sošolcem prvič povzpel nanj. Kaj kmalu pa smo že nekoliko zastrupljeni obiskovalci gora odkrili takrat še razmeroma malo poznan, nam pa najbližji vrh. Na občinski hiši v Loki je namreč takrat visela tabla. In na njej je bilo napisano: Lisca 947 m. 3 ure, Veliko Kozje 987 m, 2 1/2 ure, in Kozje 367 je bilo od nas kar po! ure bliže kot Lisca. In tako sva s prijateljem Rudijem Zupančičem o velikih počitnicah naskočila Veliko Kozje. To po je bila že prava gora! Z vrha ima prepade vse do Savinje, tam so gnezdili pravi planinski orli, odkrila sva »pravo« planinsko cvetje: avriklje v skalah, na poljanah Mrzlega Polja in Mrzle planine največje, najbolj mogočne in najbolj modre encijane, kar jih je dotlej ugledalo najino oko. V takratnem tretjem razredu gimnazije sem v Mariboru poslušal ravnatelja dr. Josipa Tominška, takrat že priznanega literarnega zgodovinarja, urednika Planinskega Vest-nika, ljubitelja in opisovalca planinskih lepot, ki nas je znal navdušiti predvsem za Grintovce in Julijce. In tako se potem mlademu človeku odpira skalni svet, svet planinskih domov, okrešljev, grap, žlebov, pašnikov, hudournikov, gorskih neviht, živalski in rastlinski svet, ki ga v dolinah in v mestih nikdar ne bi spoznal. In tako se ti odpre tudi poseben svet dragocenega planinskega tovarištva. Potem je Lisca za nekaj let bolj ali manj zašla v pozabo. Tudi zapiski o posavski podružnici in o Jurkovi koči kar tja do leta 1925 nič ne govorijo. Med tem pa je pod Lisco že doraščal novi rod takratnih srednješolcev in visokošolcev, ki so se Lisca: 947 ni. ip' TP ■ '«a - ___• - ' . " - , ...^t&ri'-. - iillli Blaž Jurko pri svoji koči 368 Nova Juikova koča v gradnji, septembra 1971 v mirnem povojnem obdobju lahko brez narodnostnih trenj posvetili naravnemu življenju. Iz te dobe se spominjam romarja po laškem okraju, takrat študenta, danes profesorja na fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo dr. Franja Vatovca. ki je brskal po starih katastrskih knjigah in romal po zaselkih okoli Lisce, da bi spoznal stara imena polj, gmajn in naselbin. O geološkem sestavu, savskih terasah, o stari rimski cesti in naselbinah okoli nje je pisal študent, danes upokojeni profesor Janez Mlinar. Rod mlajših dijakov iz Rimskih Toplic, Zidanega mosta in Loke pa je vneto obiskoval gorske strmine tokraj in onkraj Save in Savinje. Takrat smo spoznavali že obširnejši gorski svet z nenavadnimi ostanki čudovitega cvetja, ki je kot poseben otok ostalo v nedrih hribovja okoli Lisce vse do Gračnice, Kopitnika in Gor nad Hrastnikom. V teh letih je bil šolski upravitelj v Loki Andrej Gostiša iz Ježice pri Ljubljani. To je bil drugi zvesti učitelj planinstva in vnet ljubitelj Lisce, žal pa za svoje delo ni doživel zahvale posavskih planincev. Pozabljen od vseh je bil pokopan na ježen-skem pokopališču. Andrej Gostiša je bil v nekem oziru čisto nasprotje Blaža Jurka. Bil je miren, tih in samotarski človek. Za prosvetno in kulturno življenje v vasi in okolici se ni veliko brigal. Po pouku se je navadno odpeljal z vlakom v Zidani most ali pa v Radeče, kjer je nekaj let vodil moški pevski zbor in sc pozno zvečer spet vračal domov v šolo, v kateri je bil nekoč moj dom. Zato je tudi sam vsak dan gledal na obzorju Lisco. Vzljubil jo je kot Jurko poprej in je nadaljeval njegovo delo. Posavska podružnica v Sevnici je v sredini med dvajsetimi in tridesetimi leti zaspala in sedež podružnice so preselili iz Sevnice na Zidani most. Novi predsednik podružnice je postal šolski nadzornik Stiasny, nekakšen planinski klub pa je poslala železniška restavracija, katere zakupnik je bil znani resta-vrater in ljubitelj planinstva Majcen. Menim pa. da je bil, kot leta poprej Jurko, gibalo in duša podružnico Andrej Gostiša. Najprej je postal njen tajnik, pozneje pa njen načelnik. Vodil in usmerjal je delo podružnice, poročal o njenem delovanju in bil kar stalni delegat na občnih zborih v Ljubljani. Podružnica jc prevzela dela za obnovitev in popravilo Jurkove koče, zidala je poleg nje novi planinski dom in Andrej Gostiša je vsej dvakrat na teden pohitel iz Loke na Lisco, da se je pogovoril 369 z graditelji. Nas dijake je znal navdušiti, da smo o počitnicah markirali pota na Lisco in Koz;e iz Loke, Brega, Radeč. Dve leti sva s prijateljem Rudijem Zupančičem po vzpetinah liškega območja nosila preproste pločevinaste posodice z rdečo in belo barvo, iskala ustrezna drevesa in kamenje in nanje brez modela s čopiči zaokrožila rdeči krog in v njegovo sredino vnesla še belo piko. Ze nekaj let po prvi svetovni vojni so učitelji s svojimi učenci in dijaki na majskih izletih že kar obvezno obiskovali srednje visoke planinske vrhove. Za srednje šole in učence višjih razredov ljudskih šol od Lilije pa tja do Šentilja je bilo kar samo po sebi umevno, da so med svojim šolanjem spoznali tudi vrhove Boč, Donačko goro, Mrzlico, Kum in Lisco. Generacije takratnih dijakov pa so vsaj po enkrat obiskovale enega izmed teh vrhov. Tudi to je bil čisto poseben mik majskih dni. Ne bi bilo prav. če bi zaradi avtomobilizma čisto prenehal. Mnogi smo tudi zaradi tega začeli obiskovati hribe in se vzpenjati tudi na višje, bolj strme, bolj razgledne, bolj mamljive, toda Boč, Mrzlica. Kum, Lisca so ostali. Nanje se vračamo, da nam je včasih lahko spet lepo kot v mladih časih. Tako in zato je postala Lisca z Jurkovo kočo romarski kraj za mlade ljudi. Potem pa tudi za odrasle, starejše n za stare ljudi. Vzljubili so jo tudi Zagrebčani. Ze od prvih dni. Hrvaški planinci so bili vedno navzoči ob planinskih slavnostih na Lisci. Od prve do četrte. Njihovo društvo »Društvo prijateljev priroce« je kar obvezno sprejelo vsakoletne izlete na Lisco v svoj program. Poleti je postala Lisca že premno žično izletno zbirališče, v zimskih mesecih pa priljubljeno smučišče, saj je njena kopasta obla naravnost vzorno zbirališče za množične izlete. Razgled z vrha Lisce pa je zaradi njene posebne lege tudi dovolj vabljiv in razkriva ob jasnih dneh Julijce s Triglavom, Grintovce, Pohorje, Uršljo in Svino, proti jugu pa čez Gorjance do Snežnika in še naprej. Ko se je Blaž Jurko že odselil s svojega Razborja, si je pred smrtjo zaželel, da bi na svoji Lisci postavil še en spomenik. Tik pred drugo vojno je v zvezi z znanim duhovnikom Pavličem, doma iz Briš pod Velikim Kozjem, znanim predvojnim poslancem in protialkoholnim borcem, zgradil pod svojo kočo kapelico, za katero je leta 1939 kupil kip matere božje. Hudobni jeziki trdž, da naj bi bila to odkupnina za njegove lovske in planinske grehe. Naj bo kakorkoli! Blaž Jurko je bil zares izreden človek. Bil je med prvimi učitelji v Posavju, ki je z največjo zavzetostjo prebujal v ljudeh narodno zavest, odkrival znancem in prijateljem gorske pokrajine, zgradil novo plcninsko postojanko in si z njo postavil tudi še zdaj po sedemdesetih 'etih živ spomenik. Ob njem so sicer zadnja leta rastle na tej doslej dovolj samotni gori nove stavbe, vikendi, zrastla je celo hotelska zgradba in prava avtomobilska pol. Jurkovim zvestim planinskim naslednikom, - naj med njimi vsaj na koncu omenim še vsaj Cebularja Tončka, po katerem nosi ime planinska Tončkova koča na Lisci, in ravnatelja povojne gimnazije v Krškem, Jožeta Košoroka, ki sla takoj po vojni začela in dokončala obnovo planinskih koč na Lisci - predvsem pa sevniškim planincem, ki so tudi prvi ustanovili Posavsko podružnico SPD, naj ostane čast, da so ob sedemdesetletnici počastili spomin Blaža Jurka in obnovili njegovo kočo, ki naj postane znova pobudnica za vse tiste, ki ljubijo gorska pola in Lisco, ki ljubijo gorske steze in gorske znamenilosti, gorske razglede, gorsko tišino, gorsko samoto in tam odkrvajo čudovite stvari, ki prinašajo ljudem veselje in razvedrilo. ANGLEŠKI GEOGRAFI PRED 40 LETI V SLOVENIJI PAVEL KUNAVER Velike spremembe v Evropi, posebno na Balkonu, po prvi svetovni vojni so med angleškimi geografi vzbudile veliko zanimanja. Miss Copeland, lektorica angleškega jezika na naši univerzi in velika ljubiteljica našh gora, je navezala stike z angleško geografsko družbo Le Play Society (imenovana po francoskem geografu Le Playu). Na njeno pobudo so društveni vodje A. Davis, Miss Tatton in H. W. Howard v avgustu leta 1932 pripeljali v Slovenijo okoli 30 svojih članov, da bi spoznali in proučili del naše dežele. Način njihovega proučavanja bi v glavnem lahko označili s »Humane side of geography« - človekovo življenje in gospodarstvo v nekem okolju. Tistikrat smo si v glavnem določili za proučevanje Solčavo z okolico - se pravi od grebenov Kamniških planin do Olševe. »Smo« pomeni, da smo z Angleži sodelovali: Miss Copeland kot turistična vodnica, njen pomočnik dr. Boris Kermavner in jaz kot geograf. Naselili smo se v hotelu v Logarski dolini in v skupinah vsak dan dva tedna odhajali na delo, oziroma na izlete. Pri tem so spoznali poleg lepot tega skrajnega dela Gornje Savinjske doline mnoge podrobnosti. Skupine so se vračale z bogatimi zapiski vsega, kar so videle in doznale v naravi, vaseh, hišah, gospodarskih poslopjih, na njivah, pašnikih in gozdovih, čebelnjakih. Seveda so imeli z ljudmi dolge pogovore o načinu gospodarjenja in življenja v trdi prirodi, o uspehih in neuspehih, težavah in o sreči. Vse jih je zanimalo. Po večerji je vsak večer sledilo predavanje vodij skupin in posameznih strokovnjakov, posebno dr. Stampa, Davisa, Howarda in drugih. Tudi mi smo povedali svoje in pojasnjevali, kolikor smo mogli in znali. Priznam pa, da smo se ob tem tako podrobnem delu tudi mi Slovenci marsikaj naučili, predvsem, kako se prijetno lahko poveže tudi s koristnim spoznavanjem podeželja. Po svojih potih je hodil Mr. Chase, ki je v tem kratkem času spoznal, proučil in sestavil seznam z nad 600 rastlinami tega področja. Posamezniki so seveda neutrudno fotografirali, a ne samo lepote pokrajine, ampak tudi neselja v celoti in posamezno, ljudi od starega župnika preko narodne noše, domačinke z otroki, žensko s lovorom moke, ko gre visoko v gore (Sv. Duh), prevažanje lesa z žage in sena, ljudi pred borno hišico, staro kuhinjo, znamenja ob potih, hribovsko naselje, plcnšarskc koče, stare pastirske stavbe na Veliki Planini (manjša skupina je šla tudi tja), novih gozdnih nasadov, riže za spuščanje hlodov s planin, žage, domačega glasbenika na citre, do znamenite Potočke zijalke na Olševi, ki jo je odkril profesor dr. Brodar. Drugi so se vračali s podrobnimi načrti kmečkih hiš, gospodarskih poslopij, z razporeditvijo rastlinstva na vrtovih in njivah ter glavnih drevesnih vrst v gozdovih Logarske doline, z načrti o uporabi tal okoli posestev in vasi, statistikami idr. Tako se je nabralo ogromno gradiva, ki so ga zbrali in zbrale — več je bilo žensk -v tem kratkem času, čeprav je bilo vmes le malo mladih ljudi. Drugo polovico avgusta smo v glavnem preživeli ob enakem delu v Kranjski gori, kjer smo bili deloma nastanjeni v hotelu Erika, deloma v vasi, ker se hotelska uprava ni držala pogodbe, da bi mogli biti vsi skupaj v enem poslopju. To pa je zavrlo skupinsko delo Lepota pokrajine pa je odškodovala goste, saj so se vsi povzpeli na lažje dostopne višine. Izrabili smo tudi priložnost za skok čez mejo. Tako smo šli tudi na Klanjška jezera pod Mangrtom pa v Postojnsko jamo ter v Rakov Skocijan, takrat še onstran meje v Italiji. V Rakovem Škocijanu nas je dosegla noč in preko meje smo morali kar na celem v trdi noči in mimo številnih zased, Zvijača mi je pomagala. Moške sem v koloni razporedil zadaj, ženske pa spredaj in z močno acetilenko osvetljeval krila. Tako ni bilo treba pojasnievanja, ker so se straže oglasile: »O donnel Avonti!« Pozno ponoči srno srečno prišli čez mejo in se javili pri naših. V Planini pa je le nekaj ženskih članov našlo počitek v posteljah; vsi drugi pa so sladko pospali na senu, kar je bil poseben dogodek zonje. Rezultat prve ekskurzije Le Ploy Society k nam, je bila lepa publikacija Slovene Studies, ki obsega 70 strani s štirimi glavnimi članki: I. Fizične posebnosti pokrajine, II. Etnografija. III. Naselja, IV Struktura družbe, in še poseben dodatek o vegetaciji. Publikacija ima 35 fotografskih prilog in 14 risb ter je v Angliji mnogo pripomogla, da se je zanimanje za Slovenijo povečalo. Le Ploy Society je še večkrat prihajala k nam po en mesec na leto. Kot sodelavec sem jo spremljal na štirih posebno zanimivih obiskih, dvakrat v Bohinju s krajšimi izleti na klasični kras in v Trst, potem na Plitvička jezera s proučevanjem širšega področja te zanimive pokrajine in z izleti do Senja ter v zahodno Bosno; pa še v Črno goro. Ta zednja velika ekskurzija je bila posebno bogata in naporna. Črna gora mimo Celinja in Kolora še ni dosti vedela o turizmu. Štirinajst dni smo bivali in delali v še popolnoma primitivnem 2abljaku, stanovali pri domačinih - in moroli plačati stroške za stanovanje in prehrano - orožniški postaji. To je vzbudilo med ljudmi kar nevarno razburjenje. V preostalem času po smo prepotovali to čudovito deželo od Trebinja v Hercegovini do kanjona Tare, mimo Durmitorja, Nikšiča do samostanu Ostrog, pa dalje čez Čakor planino, od koder so gostje navdušeno strmeli na divje Prokletije, skozi Rugovo sotesko v staroslavno Peč, pa v prekrasne Dečane - in nazaj skozi Andrijevico v starinsko Podgorico (danes Titograd) pa še na plovbo med bajno bogato ptičjo favno po Skadarskem jezeru, v Cetinje, v Budvo, na Lovčen in v Kotorski zaliv. Gostje so bili nenavadno navdušeni nad divjostjo, lepoto, semoto in nedotaknjenostjo dežele. V Metohiji so moje podjetne Angleže, ki so sami odhajali na ekskurzije na gore ob Albaniji, predvsem svarili, da ne smejo domačim Albancem pokazali zlatih zob ali pa revolver, čaka jih smrt. No, vsi so se vendarle srečno in prepolni globokih vtisov vrnili iz samotnih gora. Pri teh ekskurzijah je posebno vneto sodeloval profesor dr. A. E. Moodie iz Londona, ki je kmalu po drugi svetovni vojni zopet pripeljal v novo Jugoslavijo veliko skupino geografov. Takrat smo se naselili v Mostu na Soči in se posvetili enakemu študiju odnosov med človekom in pokrajino - tja do Kobarida in z obveznim obiskom Triglava. Dr. Moodie je izredno vzljubil našo zemljo in ljudi; s svojimi geografskimi deli je vzbudil mnogo zanimanja za Slovenijo in Jugoslavijo sploh. Že pred dvema leloma se jc po nekajletnem bivanju in predavanju na ameriških univerzah bolan vrnil v domovino in prezgodej umrl. Značilno za njegovo ljubezen do Slovenije je, do je svojo hišico v kraju Virginia Water-Surrey v južni Angliji imenoval »Carniola«. MITJA KOŠIR Fičko brzi po lepi asfaltni cesti proti Courmayeuru in zdajci se za ostrim ovinkom na koncu doline pokaže visoka gora. Njena južna ostenja se bleščijo v opoldanskem soncu in se razkazujejo v vsej svoji prostranosli in lepoti. Brenva in Freneyi, dve leti je že minilo od takrat, ko smo tam gori doživljali najlepše trenutke v svojem alpinističnem življenju. Kje je že to, danes pa greva z Marjanom v goste k Beli gori z drugimi, nič manj lepimi načrti. Fičko zapelje mimo zapornice pred predorom. Na hitro plačamo takso in izginemo v notranjost gore. Ko zopet zagledamo luč dneva na drugi strani, se nam odpre pogled na znano dolino. Okolica in mesto me spominjata na dneve, ki sem jih v družbi prijateljev preživel v tem koncu sveta, pod vrhovi gora, najvišjih v Alpah. V slovenski kolonijici, ki se zdi kot izgubljena v gozdičku za mestnim pokopališčem, se je govorilo o vsem mogočem, največ pa seveda o plezanju. Vsi smo imeli pred seboj goro neuresničenih želja, vreme pa nas je skoraj teden dni vleklo za nos. Z Marjanom imava za seboj žc dva nesrečna poizkusa v severni steni Druja. Prvi se je končal že na Montenversu zarodi dežja, drugi pa pod Lambertovo počjo v prvi tretjini stene zaradi snežne nevihte. Razočarana sva se obakrat vrnila nazaj v Cham. Tokrat pa vse kaže, da gre zares. Dobršen del stene je že pod nama, ura pa še ni deset dopoldan. Vreme obeta vse najboljše, najino počutje pa je v glavnem na višini. Sediva na udobni terasi na robu med severno in zahodno steno. Na obe strani se svet kot v enem loku požene pol kilometra navzdol v globino, kjer pri vstopu Janez na vse načine poizkuša, da bi naju skozi teleobjektiv filmske kamere spravil no celu-loidni trak. Nekaj malega pojeva in vmes noma pogled željno boža zeleno trato globoko v dolini. Na drugi strani Mer de Glace pa se nad umazano moreno na zelenem griču ob železniški postaji Monlenvers bleščijo vsemogoče barve šolorov alpinističnih nomadov, ki tu gori, dve uri hoda nad Chamonixom preživljajo cela poletja in opravljajo vzpone v okoliških ostenjih. Z rezkim žvižgom, ki ga čujeva celo sem gor pod vrh gore, se najavi vlak, ki je od tod videti kot otroška igrača, ko prihaja na postajo. Z enim od teh rdečih vagonov zobate železnice smo se včeraj pripeljali tudi mi. Izstopili smo med množico turistov, ki si za osem frankov prihajajo ogledovat pravi alpski ledenik in se gnetejo po postaji gor in dol. Kar nekam nenavadni smo bili videli z ogromnimi nahrbtniki in cepini med to salonsko množico. Ko pa smo bili nekaj sto metrov slran na ledeniku, smo ostali sami in nič več nas nista dosegla vik in krik veselih turistov. Po strmi, podirajoči moreni smo se povzpeli na ploščad, kjer smo se v mehki travici malo oddahnili. Ko se je sonce spustilo nizko nad vrhove Rdečih igel, smo dosegli vznožje stene in našli primerno mesto za bivak. Nebo se je še pred nočjo prevleklo s temnimi oblaki in s strahom smo pričakovali prvih deževnih kapelj. Ali bo tudi tokrat zastonj la pol do sem? »V tretje gre rado,« je uganil Marjan. »Ce nas še danes namoči, si grem na morje zdravit revmo,« in ob misli na bolečine v križu me je mrzlo spreletelo. Skrbno smo se zavili v spalne vreče in zlezli pod previsne skale, z Janezom pa sva se še dodatno pokrila z bivak vrečo, za vsak primfer seveda. Prižgal sem cigareto in opazoval dim, ki se je sukljal naravnost proti nizkemu oblačnemu stropu, polem pa sem utonil v nemirno spanje, lastno vsem tistim, ki jih naslednji dan čaka težaven vzpon. Zdelo se mi je, da sem šele zaspal, ko me je Marjan že neučakano budil, res je bil vztrajen, kajti zbuditi me ob dveh zjutraj, je res neprava mera za potrpljenje, še napol v snu sem pogledal v nebo, polno svetlih zvezd, ki so se mi prezirljivo smejale z jasnega neba. Marjan je že kuhal čaj in žvižgal melodijo, ki je bila še najbolj podobna neki lepi podoknici. Komu le je bila namenjena, meni gotovo ne. Posrebala sva vroč čaj, pospravila kuharijo in izginila med ogromnimi bolvani. Janez pa je spal naprej in mogoče sanjal o tem, kako naju snema v ogromni severni steni. To delo ga je namreč čakalo jutri. Sneg čez noč ni zmrznil in padala sva med pokrite skale, pridno klela in hitela po bregu navzgor. Čelni svetilki sta nama kazali slabo vidno gaz. še v trdi temi sva dosegla obrobno poč, nad njo pa je v temo izginjal kuloar, ki pomeni začetek severne stene. Navezala sva se na vrv. staro prijateljico, ki naju je spremljala v mnogih stenah in ki nama še vedno zvesto služi, in se pognala navzgor. Prvi slrmi odstavki so bili hitro za nama, saj sva teren že poznala, s prvim jutranjim svitom pa sva dosegla rob spodnjega ledišča. Nežno svetloba se je izza Aig. Verte pomikala po nebu proti Iglam in vrh Bele gore je zažarel v jutranjem soncu. Kot zlata krona se mu je bleščala njegova vršna kupola. Ledišče sva prečila v desno in dosegla vrsto strmih poči, ki pomenijo začetek nekaj sto metrov visoke skalne stene v spodnjem delu smeri. Marjan me je varoval ob najlonski zonki, ki je ostala tu od najinega umika. Od tu naprej je bil teren za naju neznanka, ki jo bova morala rešiti z najinim znanjem in izkušnjami, ki sva jih nabirala vrsto let. Tu nekje so se tudi ustavili vsi poizkusi, ki jih do I. 1935, ko so steno preplezali, ni bilo malo. Prvi znani poizkus je bil zabeležen že I. 1904, ko so Franc, Josef Lochmatter in E. Ryan dosegli začetke poči. Trideset let so poizkušali, vendar ni nikomur uspelo stopiti na vrh gore. Začeli so se širiti dvomi o preplezljivosti stene, dokler se nista I. 1932 R. Greloz in A. Roch spustila skozi vso steno in prinesla v dolino novico, da je vzpon izvedljiv. Cez tri leta, v začetku julija, so poč, ki je zavrnila vse poizkuse, preplezali Lambert, Mussord, Dupont in Goth. Dosegli so zgornje ledišče in se ustavili na terasi pod novo 40 m visoko počjo, ki ji niso bili kos, morali so se vrniti. Se isti mesec pa se je pod steno pojavil alpinist, ki je veljal za najboljšega francoskega plezalca -Pierre Allain. Z Raymondom Leiningerjem je v dveh dneh premagal steno in 1. avgusta 1935 sta srečna stopila na vrh Malega Druja. Severna stena je potem več kot deset let veljala za najtežjo francosko prvenstveno smer. Ozke poči, ki so druga za drugo vodile poševno desno navzgor, so bile poledenele in zahtevale skrajno previdnost. Nič več ni bilo časa za ogledovanje okolice, vso pozornost je pritegnilo plezanje. Razčlembe so naju pripeljale do velike zajede, dobro vidne iz doline. Po njeni levi sleni je vodila navzgor ozka poč. iz katere sta naju pozdravljala dva klina. Da bi bila zadeva popolna, je ravno preko te edine razčlembe v gladki steni tekel pravcat vodni slap, ki je izviral v ozkem kaminu pod zgornjim lediščem. To je torej Larnbertova poč. o koteri so se pohvalno izražali vsi ponavljalci. Udobno sem se namestil na varovališču, Marjan pa se je v elegantnem slogu lotil mokre pošasti. Opazoval sem ga, kako napreduje, in poslušal pridušene kletvice. »Kaj pa se jeziš, se boš vsaj enkrat v štirinajstih dneh pošteno umil. sem ga poizkušal potolažili. »Le mir daj! Kolikor poznam te reči, tudi tebi kopel ne bo škodila,« se je glasil prijateljski odgovor iz suhega stojišča. Prvi dotik s skalo in že mi je mrzla tekočina začela namakati rokave in nazadnje našla prostor v čevljih. Spomnil sem se pregovora. da voda še za v čevelj ni dobra in tudi takoj ugotovil, da je bil verjetno zasnovan na praktični podlagi. Edina dobra lastnost tega podvodnega plezanja je bila v tem. da sva to težko mesto zmogla v najkrajšem času. Nn stojišču sva ože-mala mokre cunje in ugibala, kaj bo z nama, če bova morala bivakirati. Iz stene morava, pa piko, sušila se bova pa ob pivu v Chamu. Sledilo je še nekaj lednih raztežajev, kjer so nama zopet prav prišle dereze in sedaj sva tu na široki terasi in zvedavo kukava čez rob v globine severne stene. Se enkrat se z vso močjo najinih glasilk joviva Janezu pod steno in se poženeva po ledenem kuloarju navzgor. Veliko govoriva o vrhu, kot da sva pozabila na ključno mesto smeri - Allainovo poč, toda s tem sva le hotela izgnati iz misli strah pred neznanim. Vrsta solidnih razčlemb naju privede na ozko poličko. Od »u naprej je stena en sam navpičen zid. Nad galerijo zabitih klinov vidiva modro nebo, po katerem se podijo razcefrane meglice. Tu je torej moral obrniti sloviti Raymond Lambert, nesrečni alpinist, od katerega je snežno neurje v ostenju Moni Bianca terjalo vse prste na nogah in ki se je moral obrniti tik pred svojim življenjskim ciljem - 200 m pod vrhom Mont Everesta spomladi I. 1952. Sreča pač ni naklonjena vsem gornikom. Ura se je neusmiljeno pomaknila čez poldne, midva pa še vedno telovadiva v poledeneli zajedi, se jeziva sama nase in ugotavljava, da sva nepoboljšljivi furiji. Cez vso steno sva nosila stremena, sedaj pa. ko bi jih zares potrebovala, so nekje na dnu nahrbtnika. Zelo koristno, mar ne. Obkladava se z vsemi mogočimi, ne preveč spodobnimi imeni, in na koncu izplezava v lažji svet prosto po Manfredi in Koširju. Sedaj, ko so težave za nama, se vlečeva kot cunji po lažjih odstavkih proti vrhu. Sonce, ki je že posijalo v ta konec, nama suši obleko in ko gledam Marjane, se mi zdi kot furmanski konj, od katerega se kadi oblak sopare. Se kratek, strm odstavek naju za nekaj časa zresni in končno si po štirinajstih urah seževa v roke. Namesto da bi norela od veselja, loviva sapo in olirava potne srage s čela. Krepek tempo, ki sva ga forsirala iz strahu pred bivakom, naju je izčrpal, in sedaj se nekam odsotno ukvarjava z rozinami in salamo, voda pa teče v grlo, kot bi jo zlival v sod brez dna. Kaj bi dala sedaj, da bi bila na vrhu kolere koli gore v naših Julijcih, kjer bi sestop pomenil samo še hojo po dobro znani poti, tako pa naju čaka cela vrsta spustov in že vnaprej me pečejo rame in stegna, a kaj še bo, ko se bo vrv res zajedla skozi obleko v meso. Pohitiva k prvi vrvni zanki, ki jo odkrijeva za robom. Na skalni polici tik ob klinu pa zagledava, o čudo. dve bleščeči aluminijasti vponki. Preko dveh kosmatih obrazov se razleze obešenjaški smeh, kaj sva pa storila z nepričokovono najdbo, pa naj bralci sami ugibajo. Vrv se v zraku razvije in sunkoma obvisi v klinu, sestop se je pričel. Dobršen del gre po zraku in hitro, ne da bi kaj pogledala okoli sebe, imava pripravljen naslednji spust, ki pa se nepričakovano konča v strminah Bonattijevega stebra. Vsa telovadba nad previsi in po policah v desno sicer ni bila v programu, toda sedaj morava v dolino in sprijazniva se z usodo. Z enourno zamudo se končno le znajdeva na grebenu Flammes de pierre in se poženeva po neprestrmi steni navzdol proti ledeniku Chorpoua. Vse temnejše postaja, saj je sonce že davno zašlo za Iglami. Ob koči se prižge lučka, ker so naju opazili in naju čakajo. Midva pa se, kot bi naju pozabil Napoleon, vlečeva mimo serakov proti cilju. V popolni temi se spotikava ob skale pred kočo. Še korak... in končno koča. Po glavi se mi motajo samo še misli o čaju in mehki postelji, toda, o groza, med vroti stoji oskrbnica in naju v internacionalščini vabi v prijetno notranjost. Včasih je bila koča Charpoua bivak odprtega tipa in spanje ni bilo finančni problem. Danes pa brez denarja in dokumentov stojiva kot grešnika pred oskrbnico, nekaj mencava o Montenversu in toboru in sva precej smešna. Potem se na hitro posloviva in izgineva po moreni navzdol. Zopet romajo na delo čelne svetilke in spotikanje po slabi poti se nadaljuje. Tik nad Mer de Glace pa na morenskem grušču stezo dokončno izgubiva in se do skrajnosti utrujena odločiva za bivak. Na mehki travici pod veliko skalo se zavle-čeva v vreči in utoneva v globoko, mirno spanje. Visoko nad nama pa se na zvezdnem nebu rišejo obrisi koničasle gore. Slovenski alpinisti so spoznali že njeno zahodno steno, usodne in srečne trenutke so doživeli v Bonattijevem stebru, sedaj pa tudi severna stena za nas ni več neznanka. Volja po zmagi in uspehu pa nas vodi k vedno težjim in zahtevnejšim ciljem. Toda, kjerkoli smo bili, na katerem koli vrhu daljnih gorovij smo uživali srečo in občudovali neponovljive razglede, povsod smo v srcu nosili s seboj tiste gore, kjer smo spoznali plezalni opoj, naše neprekosljivo lepe Julijske Alpe. Severna stena Malega Druja - Allainova smer Plezala: 26. julija 1971 Marjan Manfrcda in Mitja Košir V VEŽICI ING. BOJAN POLLAK Pod težkim nahrbtnikom sva, Vido in »moja malenkost«, sopihala na Sraj pesku. Da bi se vsaj malo izognila sladkostim melišča, sva hodila ob steni. In to kakšni steni! Gladek, črn zid, zgoraj obokan s strehami, naju je ves čas spremljal na desni. Pn vendar, nekje bi se mu le dalo najti šibko točko. «Poglej ta steber: leva ali desna zajeda, nato okoli roba, pa naprej po drugi strani, po zajedi,« sva z besedami risala smer v neprijazne skalne gmote, ki so se bočile nad nama. Tako se nama je rodila misel, da bi v tej, na pogled tako mrki in neprijazni steni potegnila svojo smer. Ko pa je vse tako gladko in previsno! Minilo je nekaj časa, vendar mi misel o novi smeri v tej steni ni dala miru. In ko je po daljšem deževju nekega popoldneva spet posijalo sonce, sem hitel mimo Orglic po lovski stezi do klopce, in nato po gozdu in travi do gladkih sten pod Zeleniškimš špicami. Tako sem imel steno čisto pred seboj. Tam nad Brežičem sta se vozila orla, vendar me njuni loki niso preveč zanimali. Opazoval sem steno, katere gornji del so pokrivale megle, ki jih je nosil veter sem od Rzenika. Tako nisem mogel videti gornjego dela stene in zato tudi ne izvedeti ničesar novega, razen tega, da se ne izplača iti v spodnji steber, ker je izstop preveč težaven - kakih 300 m telovadbe po rušju. Torej steber odpade. Cez deset dni sem bil spet na Korošici. Bilo je lepo vreme in na poti čez Petkove njive in nato preko šraj peska sem si lahko dodobra ogledal steno. In našel sem njeno šibko točko. V potek ob treh popoldne je neusmiljeno lilo, ko se je pripeljal k meni Vido. Dež ni in ni hotel jenjati. No, okoli petih je samo malo rosilo in zajahala sva najini »zverini«, ki sta naju potegnili prav do Orglic. Ob tričetrt na devet sva že razbijala po vratih Kocbekovega doma in skoraj prestrašila prijazno oskrbnico, ki je bila ta večer sama v koči. Ko noju je ob štirih poklicala budilka, so na nebu sijale zvezde in vrhovi so se kopali v mesečini. Sonce je že zlalilo vrh Planjave, ko sva se pri vstopu navezovala. Visoka in nepremagljiva stoji stena pred nama: «Uboga črvička, kaj le hočeta? Ostanita tam, kjer sta.« In kot da bi hotela potrditi to svarilo, se je začela iz doline phati megla. Malce mi je tesno pri srcu, vendar so prvi metri hitro za menoj. Fantastični oprimki! A že mi zapre napredovanje plošča. No, zagozda pomaga klinu do večje debeline, še malo pa sem čez prvo resnejšo oviro. Naslednji raztežaj je žc resnejši. Navpična zajeda med ploščo in prilepljeno lusko mi da precej dela in U klini pridejo tu do polne veljave. Travnata stopnička ni dovolj varna, zato zlezem še meter više in stoje na varovalnem klinu zabijam šc U klin v začetek prečnice. Le počasi leze v razpoko. Ko pa hočem vpeti vponko, glej ga šmental Obroček je počil. Torej mora še en klin! Tu je boljši in kmalu lahko varujem. Nekako se pregoljufam čez prečnico, toda brez klina ne gre in že sem na travnati polici, na lažjem svetu. Vendar so travnate stopnje prav neprijetne. Plazim se, kakor vem in znam, preko travnatih ruš in prav oddahnem si, ko se preko skalne stopnje potegnem na izjedeno polico. Medtem ko Vido pleza do mene, si ogledujem tudi svet nad seboj: :>Še lahka polica, nato pa spet prilepljena luska in še prag, tako kot v spodnjem delu. Ne bo težko.« Pa se izkaže drugače. Polica res ne nagaja in hitro sem pri luski. Prav sumljiva se mi zdi. In ko s kladivom potrkam po njej, pač kot vljuden obiskovalec, mi prav po mrtvaško votlo zadoni v odgovor. Razgledujem se. Levo so bele. a desno temnejše plošče, gladke, da bi jih lahko premagal samo s svcdrovci. Ne, tega pa nočem, le v skrajni sili. Zato si še enkrat ogledam lusko, najdem nekakšno rezpoko in zabijem klin. Kot da bi ga zabijal v ilovico. Vpnem streme, vrvi, in se potegnem kvišku. Sedaj sem na luski. Moram jo obiti, samo kako. Zabijem zagozdo in poskušam še klin. Pa ne drži. Tolčem po zagozdi, pa se mi zdi, da z vsakim udarcem luska vedno bolj odstopa. Ne, tako nc bo šlo. Torej prosto. »Dobro pazi, grem prosto!« S kladivom si izklešem stopek za nogo in že se prsti prilepijo na hrapavo skalo. Malo je previsno in čudni občutki me spreletavajo, ko se le nekako potegnem čez in mrzlično iščem razpoko za klin. Prepočasi mi gre noter, toda končno le tleskne vponka in za trenutek se lahko oddahnem. Toda le za trenutek, še malo, pa sem preko prago. Tu šele globoko zadiham. Kmalu se znajdeva na koncu police. Pot navzgor nama zapirajo črne, mokre strehe, skozi katere se vleče široka poklina. Vendar nama te strehe niso prav nič všeč. Pa še vreme ga lomi. Iz doline vre megla, zgoraj se tudi oveša. A z Zeleniških špic se nama oglaša Muc, vendar ga zaradi megle ne vidiva. Razgledujeva se, mogoče je pa le kje prehod? Desno ni nič. Nad polico se bočijo črne, mokre plošče, levo se vidi navpičen rob, ki izdaja, da so zadaj plošče. Prav nič ni vabljivo, vendar grem vseeno pogledal. Te črne strehe me res ne mikajo. Preko naloženega kamenja, ki neusmiljeno zgrmi v globino, če se ga le dotaknem, se le nekako priplazim do roba In ko pokukam čez, sem očaran. Sredi gladkih plošč imenitni stopi, imenitni oprimki. Malo levo, malo desno navzgor, kratek previs mi da še malo misliti, in že se dokap-Ijem na udobno, travnato poličko. Pravzaprav sta dve; ena levo in ena desno. Obe pa sta tako mikavni, da ne vem, na katero bi šel. Pa se odločim za levo. Tako je Značilno hiša v Gornjem Posočju — v Dvoru pri Bovcu Fntn M. Pfeifer imenitna! Mehka, lahko stegnem nogi in leže varujem. Ko pride Vido do mene, je tudi on očaran nad to udobnostjo. In celo sonce se je ojunačilo in pokukalo skozi meglo. Sredi divjih plošč tak komfort. Zato pa nadaljevanje ni udobno. Ne morem najti razpoke za prvi klin. Iščem, iščem in končno le najdem majhen most, preko katerega zavežem kratko prusikovo, še streme, in že sem tako visok, da lahko začnem iz razpok v gladki plošči kopeti travo in vanje zabijati kline. Gre počasi, vendarle gre. Ko bingljam v stremenih, sploh nimam časa mislili na globino, ki neslišno požira vso prst, kamenčke, travo. Se malo, gladka plošča z razpoko za specialček in zopet stojim na skali, na drobni polički. Te, od vode izglodane police, so prav imenitne, tako da človek lahko stopi kar s celim podplatom. Plošče nama nato ne prizadenejo večjih težav. Malcc neroden |e le prestop v žleb in že sva pod mokrim kaminom. Prav nič naju ne mika, da bi telovadila skozenj, zato se odločiva za prag na desni. Ta naju pripelje do gladkih plošč. In te so skoraj brez oprimkov. Vendar niso preveč nagnjene in vibramke dobro prijemajo. Zopet sva na polici. Malo pod nama je pravi vrt rušja, polica se okroglo razširi in rušje se je razbohotilo. Vendar ne greva tja, polica naju vodi navzgor mimo macesna s petimi vrhovi. Ves je skrivenčen, vendar pravi, da se še ne da. Malo po grebenčku. malo po melišču in že stojiva pod gladko, temnosivo sleno. »Ta pa ne bo za danes. Mogoče kdaj drugič. Danes pa po najkrajši poti ven. Saj sva pri vstopu sklenila, da ne bova bivakirala.« Malo se razgledujeva, tudi počitek nama ne škodi. sKdo bi si mislil, da je sredi take stene tako velika travnata vesina. Saj bi si lahko hišo postavil tukaj,« modruje Vido. Toda ne obirava se dolgo. Ne veva, kaj naju še čaka, vendar upava, da ne bo hudo. Kmalu sva na grebenu. Vendar ne zavijeva v rušje, ampak greva raje po grapi in ta naju pripelje na drug greben. Skoda, da jc megla, saj bi drugače od tu videla Petkove njive. Stene je praktično že konec, še la travna vesina in že sva na vršiču grebena. Obema je vroče, strašno vroče. Megle ni več. ostala je pod nama, sonce pripeka z jasnega neba. Prečudovito je, ko si stisneva roki in se počasi odvezujeva in zvijava vrvi. Po dolinah megla, tja do 1700 m, iznad belega morja pa se v sončni luči kopljejo vrhovi, naši stari znanci: Brana, Planjava, Ojstrica ..., še Rzenik kuka iz mlečne beline. Bogala jesen v gorah. »O, če bi ljudje vedeli, kako lepo je danes lu, bi prav gotovo prišli!« Postaviva še možica, pobereva vso ropotijo in po krajšem spustu se zagrizeva še v tistih nekaj metrov, ki naju ločijo od glavnega vrha. In nato po grebenih in meliščih na Korošico. V spomin na alpinistu, člana kamniškega AO, rjrogo Ge-šaka in Ceneta Grčarja, ki sta se smrtno ponesrečila 26. 6. 19« v Štajerski Rinki, sva smer Imenovola spominska smer Draga Geršaka In Ceneto Grčarja. STAREC IN PTICA META ROTOVNIK Senca grobega telesa prekriva skalo. Molče strmi v tisto temno liso, ki na[ bi bila konec. Me slišiš? Prihajam, da se stisnem vate. prihajam, da se vrnem gibanju. Pripet na goro gleda, kako veter jemlje telo. Tokrat ne čuti umiranja. V sunkih je pozabljenje Skozi samoto letajo ptiči Odhajamo iz mrtvega sveta. Sam si, negibna senca pozabljenega telesa. Roke se jim ponujajo in grabijo njihov let. Toda ptiči ne ostajajo. Na rokah je smrt. Noči so dolge in veter spominia. Vrtinčil si se v mehkem zelenju. Ljubil sem tisto zvijajočo se, vso rosno mehkobo. Potem je svetloba prepredla zelenje in počasi so padale zlate niti na tla Ves gol si žalostno strmel v izgubljeno. In vedno, ko sem se dvignil z dna, sem se zapletel vate. Moral sem te ljubiti. Ptiči so sedali in vzletavali, nikoli za vedno... že dolgo jih ni. Tišina je polna obupa. Je to konec? Temne sence lačno iščejo skozi beli blodnjak. Zakaj je moja negibnost črna? Zakaj je molk strašen in veter samo spominja? Nikoli ne vrača. Samo spominja. Ne morem s ptiči. Tik prek koncem je temna lisa prekrila sonce. Ptiči so se vrnili in črne roke so kopnele. Spuščali so se nanje in potem prebujeni vzletali visoko k vrhovom. Klicali so ljubezen: »Pridi, ker čakam.« Poleti z mano, k sončnemu žarku. Trave so se polnile s semenom, cvetovi so trepetali in iskali svetlobe Ljubim te, starec. Skozi razpokano telo drsim in ves si moj. Tvoj dih sem. Ptiči so tu in smrt je daleč. Glej, bela meglica prekriva daljavo. Ljubim te. Dvignil sem se iz prepada, močan in svoboden udarjam goro. Dolgo živiš z mano. Zakaj umirajo ptiči? Vihar sem in vihar jemlje grozo življenju. Tvoje telo je moje. 378 Pojdi. Spomin boli. Tvoja ljubezen je smrt. Oslani, pozabljam in te ljubim. Majem se. vse se maje z mano. Tvoj zvesti starec ječi tvojo edino pesem, utrujen sem ... Moja majhna zapreka. Vzel si moje seme za daljavo. Vzel si mojo zelenino, nikoli več nc bo zagorela. Ves sem tvoj. Jutra so dvigala trave in cvetove Prižemal se je k steni in skali. Razbrazdan in molčeč se je ponujal ptičem. Ustavil se je, ves droban je ugledal črne roke. Bojim se smrti. Utrujen sem. Njegova krila so bila mokra, klavrna jo povešal glavo. Viharna noč je trdo udarila goro. On pa je mislil, da jo lahko vrne življenju. Tih glas se je trepetajo lovil s svetlobo. Odgovarjali so pritajeni šumi. le roke so molčale. Pel je, da bi razbil negibrost svojega starca. Vstalo je sonce, noč je umrla. vstele so rože, trave in veje. Starec vrni se, dan te pozdravlja, stena vsa svetla spogleduje se z nebom. Kako ljubim ta jutra, kako ljubim... Molk, hočem, da vstaneš, luč je na tebi, pesem le kliče Potrudil se je, hotel je videti življenje, pa je bila temna lisa tako težka in ga je skala spustila. Padel je, pogubil pesem. Tu sem. Rogovile zijajo v prepad. Nekoč jih treščim na dno ... Očitno razpadaš. Ptič ne more preslepiti smrti, smrt pa ga lahko preseneti. Seme raste, se privija k steni, vstane in me pogleda. Usoden trenutek. Vzljubim ga in darujem smrti. Samo trenutno je življenje močnejše. JESENSKI OBISK BERNINI ZVONE JAKLIČ Veselje po uspehu rod! vedno nove želje, kujejo se načrti za prihodnje dogodivščine. Tako se je tudi zamisel, da obiščemo Bernino, pojavila, ko smo bili s kranjskimi alpinisti na skupnih pripravah za ekspedicijo v Karakorum. Z Marjanom sva se po-bliže seznanila prav r,a Mt. Blancu. Skupnega podviga sva bila tako vesela, da sva se domenila za naslednjo turo, ki naj bi jo opravila v naslednjem letu. Na povratku, ko je bilo dovolj časa za klepet, mi je Bernina kar hipoma prevzela vse misli; predlagal sem mu, da je vredna obiska, čeprav je še nisem videl, tudi ne na sliki, sem si jo čisto določeno predstavljal. Zanjo me je navdušil Avčin s svojo knjigo: »Kjer tišina šepetac in Erich Vanis: »Im steilen Eis«. V njej sem bral, da je »beli greben« Bernine nebeška lestvica; če hočeš videti torej, kako je v nebesih, se je potrebno po tej lestvici povzpeti na vrh. Okoliščine tedaj niso dopuščale, da bi preplezali njen »Bianco grat;t. Zelja pa bi v naslednjem letu skoraj obstala neuresničena. Z Marjanom nisva več našla stikov, poletje se je nagnilo v jesen. Nekega dne me Marjan vendarle vpraša po telefonu, če grem v Bernino. Sprva nisem bil preveč navdušen, saj so vzponi v ledu, v pozni jeseni, zelo zahtevni, tudi dnevi so že občutno krajši. Sneg na ledenikih in stenah skopni, strmine se ogolijo do zelenega, ledeniki pa pokažejo zahrbtne razpoke. Marjan me je pregovarjal z njemu značilno vztrajnostjo in mirnostjo, češ da bomo nekatere vzpone sigurno zmogli. Sam je med tem časom orge-niziral pravcato odpravico, preskrbel je kombi za prevoz in uspel dobiti denarno podporo pri PD Kranj. Priključili so se štirje mladi zagnani alpinisti z odseka in tako smo se - osem članov po številu - lepega septembrskega dne odpeljali Bernini nasproti. Škoda, da se je zadnji dan pred odhodom poškodoval Nejc. morali smo odpotovati brez njega. Pot nas je vodila preko Avstrije in Italije, preko prelaza Tonale v Sondrio, izhodiščno mesto za naše vzpone. 2e doma smo se zmenili, dr. bomo vse vzpone opravili z južne strani, ki so po opisu sodeč tudi zelo zanimivi Imeli smo srečo, da smo spoznali predsednika planinskega društva tega mesta, ki nam je podrobneje opisal pristope in napisal priporočilno vizitko za oskrbnika v koči Marco e Rosa. Ze iz mesta se prične cesta strmo vzpenjati v dolino Morlenco. Povsem na koncu doline imenovane Campo Moro stoji dolinska pregrada, za katero se zbirata dve jezeri. Naš kombi je vztrajno premagoval serpentine in kilometre. Kmalu smo bili v zadnji vasi, tu pa nam je nadaljno pot zapirala rampa, vrh vsega še zaklenjena. Kaj sedaj? Vemo, da je do konca še daleč. Iščemo mitničarja, sprašujemo ljudi, kje je in kdaj pride. Čez čas ga staknemo v nekem avtobusu. Skozi okno je opazoval naše početje, vedel je, kaj iščemo. Z lenobno malomarnostjo nas je odklonil in deja',; »Strada privata«. Prosili smo ga v »naši italijanščini«, on pa je ostal »neizprosen, mož jeklen«. Izgovarjal se je, da moramo dobiti dovoljenje za prehod iz Sondria od družbe ENEL, lastnice elektrarne. Tedaj se je Marjan spomnil na priporočilo, ki ga je napisal predsednik planinskega drušlva iz Sondria. Pomolil mu je papir pod nos. Na naše začudenje se je »mitničar« takoj odpravil k rampi in jo odprl Kmalu so stali šotori lik pod visoko dolinsko pregrado. Marjan nas je naslednjega jutra že ob Štirih vrgel pokonci. Pa je bilo prav, da smo bili tako zgodnji. Še tako se je naš odhod zavlekel do šeste ure zjutraj. Veliko smo si dali opraviti z opremo. Morali smo se povzpeti na jez in preko njega. Ko še ni bilo jezu, je pot tekla po dolini mimo koče Bignami. Sedaj so jo morali usekati v navpične stene visoko nad gladino. Mimo koče Bignami smo kmalu prišli na sedlo Caspoggio. Tu se odpre pogled na vso Bernino. Na nasprotni strani doline zagledamo kočo Marinelli, naš cilj. Da bi odpravica preplezala več smeri in zavzela čim več vrhov, smo se razdelili na dve skupini. En del, mlajši, nabiti s kondicijo, so šli tistega dne spat na bivak Pcrranicini. Naslednji dan naj bi prečili greben Roseg-Porta Roseg - Scerscen-Bernina. Po opisih sodeč je to zelo zahtevna tura. Drugi naj bi se povzpeli do bivaka Marco e Rosa na višini 3601 m. Na zgornjem platoju ledenika Sccrscen smo se razšli. Oni za bivak Parranicini so zavili v levo. Daleč tam preko ledenika na skalnem pomolu se je v poznem popoldanskem soncu bleščal bivak. Nas je še čakal precej zahteven pristop do bivaka Marco e rosa. Najprej smo sledili gazi v okrešelj pod Scerscenom. V tem kollu je zelo temno. Ledenik malo više prehaja v krojne poči pod vršnimi stenami Scerscena in tam se pokažejo ogromne razpoke. Prečimo v desno v skalni bok grebena; tik nad seboj zagledamo visoko no sedlu noš bivak. Po šlirih urah smo ga dosegli. Naslednje jutro se ob petih že vzpenjamo po grebenu Spalia na Bernino. Gledamo v prepadne ledne strmine na obeh straneh, ki spredaj prehajala v silno razbita ledenika Morteratsch in na nasprotni strani Tschierva. Kot na dlani so pred nami vrhovi skupine: Piz Palü, greben Bellavistc, Piz Zupo, Piz Argient, prav pred nami pa kipi v nebo črna stena Crast Aguzza. Greben Bernina-Scerscen-Roseg pa se ves naježen zgublja proti zahodu, kjer se zliva v severno steno Bosega odeto v beli plašč. Prek vseh severnih sten se vlečejo pasovi silnih lednih odlomov. Divjina okrešlja Tschierva je res fantastična Vrhovi, ki obkrožajo ledenik, so zbiralni bazen ledu in snega. Nenadoma smo na vrhu Rosegc zagledali štiri pike, ki so se počasi premikale; vedeli smo, da so naši. Kot iz letala smo gledali ledenik Morteratsch. Gorje neizkušenemu, če zaide v labirint serakov in razpok ali če ga na njem zajame megla! Vse naokrog je kar žarelo od same svetlobe, vrhovi so bleščali v takem sijaju, da smo svetlobno valovanje čutili skozi naočnike. Le v temnih panoramah jesenskih dolin in gozdov je oko našlo počitek. Smaragdno zelenilo ledeniških jezerc je peslrilo to panoramo, Na vrhu sem se obračal na vse vetrove. Počasi sem si hotel do potankosti vtisniti fantastične slike čim globlje, da spomin ne bi nikdar zbledel. Sedeli smo, nikamor se nam ni mudilo; lepo vreme pa nam je vlivalo poguma. Medtem pa smo nižje spodaj na grebenu zagledali celo vrsto planincev, ki so se počasi vzpenjali. Vedeli smo, da bo čez kako uro velika gneča na vrhu. Zavezali smo nahrbtnike in jeli sestopati. Niže doli smo se srečali na ozki rezi grebena; precej časa je minulo, da se je vsa dolga naveza zrinila mimo. Po prosti stezi smo nato kar padli v zavetišče. Popoldne smo se povzpeli še na Piz Argient (3945 m) in na Piz Zupo (3996 m). Ob sončnem zahodu smo bili zopet v zavetišču. Pričakovali smo še prijatelje z Ro-sega, vendar jih to noč ni bilo. Še dolgo v noč smo prisluškovali, če bo kdo klical, in hodili gledat, če na grebenu brli kakšna lučka. Ponovno smo se videli šele v laboru čez dva dni... Nasledke jutro je bilo še vedno kristalno čisto. Preko terase Bellavista smo nadaljevali pot na Piz Palü. V sedlu Fuorcla Bellavista smo pustili nahrbtnike in se lahkotno vzpenjali proti vrhu. Na povratku se prično zbirali megle. Ker ne poznamo sestopa, se brž odločimo za povratek. Po ledeniku Altiplano, po katerem smo sestopali, je tekla sled; zjutraj so jo zgazili vodniki, ki so peljali kliente na Piz Palü. Vročina je bila neznosna, tako da je bila sled na mnogih predelih povsem izlizana. Nenadoma se je privolila megla. Slepo smo se držali gazi, nekje na sedlu Sasso Rosso pa je povsem izginila pri veliki razpoki. Ledenik se tu precej prevesi, zalo smo pod tanko plašijo svežega snega slutili razpoke. Rumenkasta mesta so resnično izdajala samo tančico, ki je bila razpeta na takih mestih, od enega do drugega roba razpoke. Navezani smo previdno tipali naprej. Pričelo je deževati. Cisto nagonsko smo našli prehod preko teh razpok. V vodniku smo dva dneva preje brali, da utegne biti ta sestop v megli sila tvegan. Zapomnili smo si samo, katera so značilna mesta in smo jih hoteli za vsako ceno najti. Čez kaki dve uri smo se mokri le izbezali in srečno prišli v kočo Marinelli. Mimo spomenika ponesrečenemu pilotu sestopimo do koče Carate in do spodnjega akumulacijskega jezera, od tam pa pohitimo po naš kombi. Naslednje jutro se preko prelaza Stelvio in še mnogih drugih pozno na večer vrnemo v domače mesto. S POTI PO CERKLJANSKEM LADO BOZIC Preko Klodja na Črni vrh Kak kilometer daleč sem se moral truditi po rebrih više kategorizirane ces'e Cerkno--Kladje. Ko sem po ostrem cestnem temelju že dobro obrusil gumijaste podplate, sem se po zdrapani cesti umaknil čez grapo. Ob vodi sem trčil z markacijo slovenske transverzale. Pohitel sem za njo v breg in se je hotel čimprej otresti. Nameraval sem po svojih poteh čimprej na Škofje, se prekobalil čezenj in z Robidenskega brdc skočit: v naročje Črnega vrha. Tako naglo pa nikakor ni šlo. Steza se je grizla v breg in se plazila skozi gozd. Vreščeči glasovi šoj so pritegovali mojo pozornost. Skozi meglo so prodrli prvi jutranji sončni žarki in se usipali skozi drevje. Na desni strani me je zmotila rdeča streha velike kmetije v Gopalšu. Ko sem stopil iz gozda, sc je pred menoj odprl jutranji svet cerkljanske doline, pokrit z gosto meglo, iznad katere so se svetili le grebeni in vrhovi in Porezen nad vsemi. Pod njim so se že prebujale vasico. Prav lep pogled sem ujel na Labinje in skoro prav pod seboj na vosico Planino nad Ceplezom. Bližal sem se Kladju in srečal slarico, ki je s sekiro v roki hitela v gozd delal butara za peč. Bajtarica je v neposredni bližini. Premore tudi za dlan gozda in nepomembno pokojnino po sinu, ki je padel na Poreznu. Tako se mi hitri pobeg s transverzale nikakor ni hotel posrečiti. Kako bi hitel, ko pa se mi na vsakem koraku iii za vsakim grmom ponudi nekaj novega. Kladensko sedlo. Razvodje med Idrijco in Poljansko Soro, vzhodna meja cerkljanske dežele, križišče cest za Sovodenj, Kopačnico, Otalež in Cerkno. Preval bi bil tudi pomembna turistična postojanka, če bi bili izpolnjeni potrebni pogoji. Nekaj hiš je tu, tu je šola s poldrugo desetino otrok, trgovina in gostilna. Najznačilnejša oseba na tem cerkljanskem mejniku je vsekakor gostilničar Vili. Vsi ga poznajo od blizu in daleč. Pri srcu je tistim, ki z njim trgujejo, poznajo ga številni gostje, prav posebno pa je prijatelj z devkarji. Z zadnjimi je neprestano v hladni vojni. S Kladja sem jo udaril pc razvodnem grebenu proti severo vzhodu. Malce sem se v svoji gotovosti zmotil in pricopljal po cesti do dveh hiš. Dejali so mi, da sem v Oglu ter me poslali čez senožeti in veliko slrnišče ob robu gozda do kmetije v Ratovžu. Gospodinja je za zajtrk pred hišo vihtela težko sekiro in razbiiala trde lesene grče. Pogledala me je, češ od kod pa ta. in odložila sekiro. Pa sva začela kar pr vremenu. Huda slana je bila davi in megla iz dolin se je prehitro vzdignila. To napoveduje spremembo vremena, pravi, čeprav na nebu ni bilo najti najmanjšega oblačka, Od hiše sem bil kmalu na prelazu Vrhovljice. Cesta se tu prevali v sotesko Kopačnice. Pred seboj sem zagledal plečat hrbet in vrh Skofja. Proti njemu sem se pognal kar po južnem robu. Globoko na desno se je vedno bolj odpirala Kopočnica, v ozadju nad njo po mi je pomahal Blegoš s svojo plešo. V grmovju sem steknil kmeta, ki je pripravljal drva. Iz Podpleč je doma. Premore motorno kos;lnico, traktor, konja, vola in še petnajst glav druge živine mu stoji v hlevu. Pogovora ni mogel končati, ne da bi potožil o težavah svojega stanu. V silnem vetru, tudi ta ni obetal nič dobrega, sem pririnil na greben n na vrh Škofje [874 m). Bilo je še vedno sončno in tudi toplo, če ni bilo vetro. Daleč na zahodu se je obzorje že gostilo n zapiralo poglede. Samo sever je bil šc čist kot ribje oko. Kljub znanilcem slabega vremena me je razgled z gore nadvse navdušil. Nov vršiček na cerkljanski zemlji. Tako sem bil vrha in njegovega razgleda vesel, da so mi nehote v misli privreli verzi. In kamor se oko ozre ... V resnici je bilo lako. Pod menoj se je razkazovala vsa cerkljanska pokrajina: Cerkljanski in Veliki vrh, Veliki Kovk, Ritovec, Kojcc. Ofavnik. Porezen, Počanska gora, Cimprovka, Črni vrh. Prek teh mejnikov so bili vidni še Bohinjski hribi v severo-zahodnem kotu ter Blegoš na drugem koncu. Pod vrhovi so se v sončnem sijaju rozpele vosice: Ravne Zakriž, Gorje, Labinje, Poljane n Novaki. Mogočno Škofje je pokrito s košenicami in senožeti. po katerih se prepleta nizko grmičje in slcbo bukovo rastje. Na temenu vrha stoji kamen z napisom. Punto Trigon. Scofie Alt. marc 973 m Anno 1924. Kako dobro znamo čuvati tuje spomenike. Na kamnu je tudi ostanek zastarele in obnemogle planinske markacije prve povojne dobe. Skoro prav na vrhu sem naletel ludi na ostanke geološke vrline najnovejšega časa, Ali bo to raziskovanje Cerkljanske, ne vem katero že po številu, vendarle odkrilo nekaj vrednega, kar bo dvignilo ceno cerkljanskega sveta in njeno lepolo obogatilo še z bogastvom? Ubral sem jo po nepokošeni travi po grebenu, ki se polagoma obrača in spušča proti vzhodu. Počasi sc je pod menoj odpirala globoka soteska Cerkljanščice. V bregu pod Drnovim so se razkrile Poljane, pod Velikim in Malim njivčem pa kmetija Pod-njivčana. soteska Pasica z bolnico »Franjo« ter raztreseni Novaki pod Črnim vrhom. Spustil sem sc proli kmetiji v Novinah. Pod veliko kmečko hišo stoji kamnito sto let slaro znamenje. Pod kmetijo sem sc znašel na prevalu nad Kopačnico in dolino Cerkljanščice, na križišču poti iz obeh dolin proti Robidenskemu brdu ter Leskovici. Polagoma sem se dvigal v vzhodni breg, po grebenu razvodnika med Črnim in Jadranskim moriem, po mejniku med idrijsko in škofjeloško občino, cclo mejniku med nekdanjo Primorsko in Kranjsko deželo. Na to mejo me je opozorila hiša ob cesti, ki nosi tablico vasi Krnice. Vas in hiša sla na Kranjskem, kozolec tostran ccsle pa na Primorskem. Čez nekaj minut hoje sem bil na Robidenskem brdu (824 m) in tudi že v planinskem zavetišču. Najmanj težav ima planinsko društvo, kadar svojemu zavetišču najde lepo in udobno mesto v kmečki hiši. Tako je »udi z Robidenskim brdom. V lepi, prav nič kmečki hiši zckoncev Pavle in Viktorja se planinci odlično počutijo. Planinsko društvo nima nobenih, še posebno pa ne kadrovskih problemov. Tako je zagotovljena uspešnost poslovanja tega planinskega zavetišča kakor ludi zavetišča v Počah in koče na Poreznu. Z oskrbniki planinskega zavetja med Blegošcm in Črnim vrhom smo že stari znanci. Brž ko začne listje rumeneti, je znamenje, da se bom od nekje vzel in se za kakšen dan zatekel k prijazni in gostoljubni Pavli ter resnemu in molčečemu Viktorju. Bilo je sredi popoldneva, ko sem prisopel na Brdo. Časa je bilo na pretek pa sem se sprehodil do Leskovice pod Blegošem in še v reber Črnega vrha sem zavil. V Cirnici me mika silno lepa stara brunarica, ki je dajala nekoč streho revnim bajtarjem, danes pa nudi letni oddih razdraženim mestnim živcem. Hišica je kol iz pravljice vzeto bivališče gozdnih škratov. Mimo teče tudi studenček, ki z bistro in mrzlo studenčnico polni korito, izklesano iz enega samega kamnitega bloka. Takih korit, večjih oli manjših, je pod črnim vrhom obilo in vsa se ponašajo s častitljivo starosljo. Blegcš je medte m nenadno dobil kapo in na zahodu so se vedno bolj kopičili črni oblaki. Sprememba vremena je tako naglo, ne pa nepričakovano nastopila, da ji vremenokazi po radiu niso utegnili sledili. Ponoči je začelo deževali, jutro pa se je prebudilo čemerno. Nič dobrega ni obetalo. Znašel sem se pred odločitvijo, ali naj turo nadaljujem ali pa se umaknem v dolino. Težko sem se odločil za zadnje. Komaj sem se umaknil v idrijski kolel, že je začela vremenska simfonija z gromom, vetrom in nalivi, ki so trajali več dni. Teden dni sem čakal, da se je ozračje umirilo in se je vreme ustalilo. Nastopil je že oktober. Lepega in hladnega jutra sem jo pobrisal proti Novakom, kamor me je potegnil šolski avtobus. Od tu sem v družbi Derlingove gospodinje in njenih sinov, dijakov in planincev, kren i proti Robidenskemu brdu. Kolovoz se počasi vzpenja mimo hiše v Bregu, mimo Derlingove domačije in mimo bojte v Lanišah prav pod vrhom. Starejši fant je ves navdušen govoril o svojih letošnjih turah čez Triglavsko pogorje. Uživa po slovenski transverzali. Robidensko brdo me je pričakalo v lepem vremenu. Ujel sem čisto južno obzorje, na katerem so se kazoli Jelenk z Masorami ter vrhovi Golokov. Proti vzhodu sem gledal na Vrhovec, Zirovski vrh in na stran porinjene Polhograjske Dolomite. Noč je bila kuj hitro pred vrati. Gospodinja Pavla mi je z vso skrbnostjo in po moji želji pripravila večerjo. Nekaj domačega in še dietičnega povrhu. Ko sem pospravil večerjo, se je prijetno topla kuhinja že napolnila s sosedi iz Leskovice in Robidnice. Prijeten večer je prehitro minil. Pavla in Viktor že leta in leta pozorno skrbita za telesni blagor planincev, ki zaidejo semkaj na to odročno planinsko postojanko. Več je tu izletnikov in avtomobilskih turistov kot pravih planincev. Te bolj zanima smer Blegoš-črni vrh-Porezen. Robiden-sko brdo pa je stran od važnejših planinskih poti in prccej nižje pod vrhovi. Planinci se neradi po nepotrebnem spuščajo z doseženih višin. Vendar ni zanemariti lahkega izleta na Robidensko brdo, ki je dostopno iz Poljanske doline ali pa iz cerkljanske smeri prek Novakov. Prijeten bo hribohodcem kakor tudi tistim planincem, ki se raje vozijo. Mirni in tihi planinski kotiček pod Blegošem in Črnim vrhom ponuja lepe sprehode, na izletih in krajših turah pa zanimive razglede. Če ste ljubitelji dobre domače hrane, potem kar k Pavli. Zadovoljni boste vi in z vami bo zadovoljna tudi gospodinja. Najbrž boste postali njen stalni letni gost. Noč je bila mirna in jasna. Na nebu je mrgolelo zvezd in Rimska cesta je bila bela, kot da bi razlili mleko. Tudi jutro se je zbudilo tako, kot ga redko doživiš. Po dolinah megla, nad njo pa sonce pritiska megle navzdol in briše obzorja. Cilj današnjega dne mi je bil Črni vrh po ovinku preko Blegoša. Skozi zaselek Robidnica sem moral, mimo treh kmetij in treh bajt. Začasno sem se oddaljil Cerkljanski in stopil na sosedni gorenjski svet. Stopinje sem pobira! po kolovozu ob drogovih električne napeljave v Slugovo dolino. Kmalu sem bil pri prvi, ne dolgo potem pri drugi in še tretji, lo je zadnji hiši, postavljeni na rob Slugove doline. Tu je pravzaprav že Davča, vsaj tako pravi rdeča tablica na hiši, za katero sem odkril osebni avto tuje izdelave. Kam je že prerinil la smrdljivi vrag! Izza brega je posijalo sonce in me pognalo na Slugov grič, ki je pravzaprav sedlo med Spehovšem na desni in Pretovčem na levi. Na severnem obzorju so se zvrstili Julijci in svoji dolgi verigi priključili še Karavanke. Lepi, beli in jasni so se bleščali v oktobrskem soncu. Zavil sem proti Blegošu. Hitel sem po starem vozniku v severnem bregu Spehovša. Murovje je sedlo med Spehovšem in bregom Blegoša. Tudi križišče poti je. Semkaj prihaja blegoška magislrala iz Škofje Loke. druga pot pa se dvigne iz Leskovice. Na sedlu se priključi tudi pot okoli Spehovša ter steza prek grebena. Po vojni se je že večkrat razpravljalo o povezavi blegoške ceste s cerkljansko cesto na Črni vrh. Zveza je pravzaprav že tu, toda le po kolovozih. Kaj dalj od želja in besed ni prišlo, čeprav se za povezavo Gorenjske in Primorske prav na tem koncu ogrevajo tako Skofjeločani kot tudi Cerkljani. Prvi baje nameravajo postaviti na Blegošu celo planinsko postojanko. Pobuda pa ne najde pravega odziva pri tolminskih gozdarjih, ker se boje, da bo les potem še bolj drsel prek nekdanjih pokrajinskih in državnih meja proti vzhodu. Nad Murovjem v smeri proti Blegošu so še dobro ohranjeni mnogi bunkerji stare jugoslovanske vojske, onstran gozda pa je že živinska staja. Tu se že odpre pogled na Blegoš. Poljanski očancc mi jo je to pot krepko zagodel. Okrog njega in čezenj so se podile goste črne megle. Blegoš ni pustil do sebe. Ker pa sem bil že tu pod njegovimi nogami, sem se odločil, da se bom z njim spoprijel. Pririnil pa sem na vrh, obkrožil kamniti steber in tako počastil vrh, nato pa jo hitro odpihal nazaj v nižine. Pozdravljeni, dragi Blegoš, spoznal sem te tudi v takem vremenu. Pod stajami sem se otresel megle. Smuknil sem po isti poti nazaj na Siugov grič, nato pa jo ubral po grebenu Prelovča. Vedno je lepo tu okoli. Tudi v jesenskem času. Zrele borovnice so se mi kar ponujale. Ko sem bil na grebenu, sem se ozrl nazej proti Blegošu. Poglej ga, kako se mi posmehuje. Komaj sem mu odnesel pete, se je že razkril, meglo pa potisnil globoko v dolino. Kompas sem naravnal proti Črnemu vrhu. Na cesti me prehiti osebni ovto. Oskrbnica planinskega doma se je pripeljala na vrh pogledat, kakšno je vreme. Pred domom sem. Lc pobaral sem, če je še kaj v shrambi, Ničesar več ni bilo, vse prazno in pospravljeno. Nič se nisem hudoval, do Novakov bom že kako zdržal, čeprav bo še dolga pot. Spuščal sem se po košenicah skozi macesnove gaje proti Davči. Stopa' sem po poti. ki pelje na Porezen. Na sedlu Na razpelu sem se obrnil proč od Dcvčc in že kolovratil po grebenu Teškovega griča. Hitel sem, saj se je nad menoj spet kop - čilo armada težkih oblakov in grozila. Spel sem hitel skozi gozd, prek travnikov, med njivami, ob bajtah, ki spadajo pod Davčo, in prisopihal do najvišje in zadnje bajte Zgornjih Novakov. Samo Cimprovka je še višje. »Zgornji Novaki 13« sem prebral na hišni tablici. Pri Pustinarjj se reče. V »Krjavljevi« koči bivata mati in dvajsetletni sin. V temnem h!evu pod potjo sta dve kravici in vol. Notranjosti hiše ne bi opisoval. Bal sem se, da se vse skupaj ne zruši nad in pod mano, zato se nisem dolgo zadrževal. Le v črno kuhinjo sem še vtaknil svoj radovedni nos. Naj bo bajta od zunaj in znotraj taka ali drugačna, v njej pa le sveti električna luč. Samo na hudo zimo in obilico snega sem pomislil. Kaj bo tedaj? Znašel sem se v nerazvitem koščku razvite občine. Spustil sem se po bregu navzdol. Tu ni cest niti poti, le strmi kolovozi se pretikajo od grape do grape in od bajte do bajte. 2e sem obstal pri skupini s slamo kritih hiš. Slika zaostalosti. Pri Bajtu, Kramerju in pri Jurju pravijo. Naprej sem motovilil po gmajni in se spuščal od bajte do bajte. Vse povsod ista slika. Tu in tam za spoznanje boljša. Kako pa naj tudi bo, če ni ceste, po kateri bi kaj pripeljali. Prisiljeni so vse znosti na svoj h plečih, šele globoko spodaj pri Brejcu sem stopil na gozdarsko cesto, po kateri je možno pribrenčati tudi z motornim vozilom. Začel sem tolči cesto, nič kaj prida vzdrževano, in štel kilometre proli nekakemu središču Novakov. Cesta krepko opleta okrog bregov, obere vse grape, se obregne ob čimveč hiš na pobočju Črnega vrha. Postal sem pred Zcnjivčarjevo in se še enkrat ozrl na prehojeno pot izpod Cimprovke. Pod menoj je šumela Čerenšica, potok, ki izvira visoko pod vrhom novaških grebenov in zdrvi skozi sotesko Pasica med barakami bolnice aFranje«. Nad sotesko se dvigata vrhova Malega in Velikega njivča, dalje proti zahodu pa jima dela družbo še vrh Drnovega. Prav globoko pod cesto se je ob potoku usedla v samoto edina bajta, ki nosi ime V Pasicah. Se nekaj bajt je mignilo mimo mene: Spodnji in Zgornji Kurjec, Brinje, Štefanove in Tonšč pa sem že zavil v zavetišče lačnih in žejnih v Spodnjih Novakih. Od dolge ture mi ni ostalo nič drugega kot samo še krepak zalogaj ccste skozi Log do Cerknega. V objemu Skofja Jesen je že močno zagospodarila, vendar s precej mehko in toplo metlo. Oktober se je že pozdravil z novembrom, ko sem spet kolovratil po Cerkljanskem. Jutro je bilo hladno, nebo čisto in modro. Iz središča Cerkljanske sem se pognal na Škofje. Za ženskami, ki so rinile v breg proti Ceplczu in Planini, sem stopil. Z umirjenim korakom sem počasi pridobival na višini, ker sem se neprestano oziral nazaj proti dolini. Na kuceljnu, raz katerega sem imel lep razgled na jutranje Cerkno, sem se usedel. Sončni žarki so že otipavali vrhove Porezna in Otavnika. Sledil sem vzliajanju sonca nad Skofjem ter opazoval, kako je preganjalo nočne sence nad vasicami po zahodnih bregovih doline. Vedno niže je stopala sončna svetloba, dokler ni razkrila in osvetlila Cerkna. Z vrha Porezno se je po grebenu proli Počanski gori svetlikal ozek srebrn pas snega, ki je zapadel pred nekaj dnevi in se obdržal le po severnih plateh cerkljanskega hribovja. Po stezi sem v bregu stopil na cesto pod vasjo Čeplez. Na ostrem ovinku sem postal in se spet zamaknil v bregove pod Porcznom. Kojca je že stegovala svoj dolgi vrat preko Otavnika. Tudi Bohinjske gore so ob njej kukale čez ramo Otavnika. Odele v prvi letošnji snežni plašč so se iskrile v jutranjem sončnem poljubu. Skozi Čeplez sem švedral po trdi in do temeljev spraskani prometni žili. Da bi na cesto pozabil, sem z očm neprestano iskal novih pokrajinskih motivov ter tu in tam škrlnil s svojo mišnico. Vedno lopleje je postajalo, ne samo zeradi kamenja na cesti, ludi z nebeških višav se je razlivala nepričakovana novembrska gorkola. Za Čeple-zem sem v Planino samo poškilil. Vasica se jc umaknila cesti in se stisnila pod njo v varno zavetje pred hrupom in prahom. Počasi sem racal po cesti, ki sem si jo enkrat v življenju moral privoščiti, da bi laže in s polno pravico udrihal po organih in posameznikih, ki so odgovorni za dobro vzdrževanje cest. Mimo nekdanjega bak- renega rudnika - ali ba šc kaj prišlo iz njego? - senn se v gozdu pod Kladjem znašel na križišču poti. Stranska cesta krene čez preval Vrhuljice v Kopačnico in dalje v Poljansko dolino. Žilica pa mi ni dala miru. Skočil sem še na prelaz in pogledal proti Blegošu, ki ga je že pokrivala precej nizka snežna kapa. Vrnil sem se na vojaško cesto in po njej nadaljeval svojo pot v kraljestvo Skofja. Pripeljala me bo prav v Novake. Nič več je nisem mogel spustiti izpod nog. Cesta ni gladka, pa tudi mehka ne, toda ves trud so mi poplačale lepote, ki so se razgrinjale pred in pod menoj. Posebno čudovit je bil razgled z roba gore. kjer pot obrne na severno stran Skofja. Ce bi bil pesnik, bi prav gotovo zapel visoko pesem slikoviti cerkljanski pokrajini in vsemu, kar je človek po njej posejal in ustvaril. Za lepim spletom cerkljanskih grebenov in vrhov stoje kot kulise belo zasnežene Bohinjske gore, njim nasproti pa se v daljavi temni modrina Trnovskega gozdu. Srebrni sneženi trak po glavi Po-rezna se ni še stopil, pa tudi severna stran Kojce je kazala s snegom pobe'jena rebra. O ospredju gorskega venca se belijo vasi Ravne, Zakriž, Gorje in Poče s cerkvico na skalnati pečini nad potokom Zapoško. Slika ko» iz pravljice, Svetloba jesenskega sonca se čudovito poigrava s pozno jesenskimi barvami razgibane pokrajine. Z edinstvenega razgledišča sem s težkim srcem krenil v senčno strun Škofje. Cesta drži skozi poraščene odseke severnih bregov. Le tu in tam se svet odpre in pogleda globoko v dolino Cerkljanščice. Prikazuje se kosmato Drnovo in pod njim majhna vasica Poljane. Med Malim in Velikim njivčem sameva soteska Pasica s partizansko bolnico. Z druge jase se razveselim zasneženega grebena Ratitovca. Pogled mi je zdrsnil še na pobeljeni črni vrh pa na greben špehovša in na dragi mi Biegoš. V ta okvir so raztresene samotne bajte Novakov in prav globoko pod menoj zase'ek Log. Sliko je spet zakril temen gozd. Cesta se je spustila v grapo in onstran nje so me pozdravile prve hiše Novakov. Mimo spomenika padlim sem se skozi pokopališče spustil na staro tlakovano pot, ki me je pripeljala na cesto proti Cerknemu. Prekoračil sem jo in hotel pohiteti mimo hiš, pa me je zadržala redka posebnost, star vodnjak na vreteno. Po bližnjici, ki seka novo cesto v bolnico »Franjoc, in po travnikih sem bil kar naglo v gostilni pri Katrci v Logu. Moja pot po Cerkljanski zemlji je zazdaj končana, v spoznavanju njenih lepot pa sem šele na začetku. Kolikokrat bi jo moral prevandrati, da bi jo spoznal. Življenje je prekratko. NAJSTAREJŠI IN NAJMLAJŠI NADA KOSTANJEVIC Na planini Razor Rekla sem: ostanite doma. če nimate dobrih nogi A naši upokojenci in naši otroci jih imajo. Slapencev se je danes javilo kar 17, Vipavcev 11, Ajdovcev pa 7. Da smo se 7 Ajdovci pobratili (planinci iz Ajdovščine), to je res nekaj vredno, saj veste, da se Vipavci in Ajdovci že več sto let posebno ne štemdjo. Pa menda narava, planine in vesela družba bolj preženejo vsak šovinizem in lokalpatriotizem kot vse seje in vsi sklepi! Lunohod je vedno isti, danes pa nas je vozil Jože. Vsi šoferji izletov bodo prišli v nebesa, saj z nami izletniki kar ta svoje potrpijo. V Tolmin smo prišli zgodaj, tam nas je že čakal kamion, ki pelje tja do planine Lom. Planinsko društvo Tolmin nam je poslalo že prej pregledne in lepe zemljevide tega področja, program proslav in natančna obvestila. Splezali smo na kamion, plačali res zmerno voznino, in videli, dc ta zadevica prekaša celo vipevski lunohod. Naj- prej skozi snažne in lepe vasi Poljubinj in Prapretno, kjer so hiše mogočne in trdne, ljudje pa pogumni. Potem še naprej po cestah, ki so verjetno včasih bile vojaške, saj je ne daleč od ondod tekla nekoč krivična meja. Razgled se vedno bolj razširja na gozdnata pobočja. Zaradi velike suše tudi tukaj že listje rumeni, čeprav smo komaj 1. avgusta. Povsod strme gore, po njih raztresene kmetije, kjer se človek mora privezati, če hoče kosili, kjer je narova skopa z vsem, razen z lepoto. Cesta - bolje rečeno kolovoz - se zvija med vejevjem. Enemu naših malčkov je veja odnesla kapo, drugega je do krvi opraskalo po ušesu, a to nič ne de. Saj v gorah se kmalu pozabijo take nezgode. 2e smo nad gozdno mejo. Začenjajo se posamezne »planine*, trdne, zidane stavbe, okoli katerih so pašniki. Pri eni nas kamion raztovori in po kratki malici se podamo v višave. Planine počasi izumirajo, poleti nihče noče več gnati živine tja gor. Vendor ponekod celo še seno spravljajo v kopice, saj moderna prometna sredstva hitreje spravijo seno v doline, kot bi krave tja gor prišle na pašo! Cesta je še kar dobra in pot prav nič naporna. Ogledujemo gorske rastline, srečujemo tudi druge planince, saj so do planin Lom in Kuk prišli tudi s svojimi vozili. Milka zvesto slika vse, kar je videla tam, tudi Berto nc varčuje s posnetki. Pot se vzpenja in spušča, celo med gozdove zopet pridemo - in končno h koči - pod katero je zopet »planina«, lepo zidan hlev. Okrog koče je vse živo, vse mrgoli. Vse pričakuje proslavo. Naši fantje so medtem odbrzeli še na Vogel, mi pa se sprehajamo okoli doma po lepih planjavah, srečujemo in pozdravljamo znance, in uživamo v lepi naravi. Kako je proslava potekala, že veste. Opisana je bila večkrat, a to tudi zasluži. Tako lep spored, ob 75-lctnici ustanovitve Soške podružnice SPD na taki višini, je res omembe vredna reč. Nismo se naveličali poslušali jedrnatih in modrih govorov planinskih funkcionarjev, saj so govorili tako, kot je nam pri srcu. Tudi Zorzutov pozdrav [PV 12/71, str. 588) nos je navdušil. Saj je navzočnost krepkega starca dala tej zanimivi pesnitvi še lepši ton. Se naši malčki so si mnoge odstavke te pesnitve zapomnili. Tudi nastop folklorne skupine iz Gorij pri Bledu nas je razveselil. A nazaj je bilo treba, saj je še dolga do Tolmina, dol pa je bilo vse preveč ljudi za prevoz, da bi čakali. Pot je strma, utrudljiva. Poživljajo jo številne in raznobarvne cvetlice ter družba krepkega sedemdesetletnika, ajdovskega planinca Toneta Slokarja, ki se nam je pri vrnitvi pridružil. Vprašal je seveda, ali bosta »tisti dve gospe« zmogle pot nazaj. To sta naši zvesti Pepca in Gabrijelca, obe krepko čez 60, obe pa kot dve gozdni jerebici, urni in poskočni. »Gospe« sta veselo odgovorili, da bi šle tudi na Triglav, in da zanju ni nobena gora previsoka. Dobili smo po poti še nekega možakarja iz Zatolmina, ki je pregloboko pogledal v kozarec, in so ga nekateri požrtvovalni planinci komaj spravili do Tolminskih Ravni. Vasica je odročna, nekoč je bila tam italijanska obmejna straže, danes pa ni prav nobene ustanove. Kol druge hribovske vasi, počasi izumira. Saj do nekaj naseljenih hiš vedi le »mulatiera«, steza za mezge in za obmejne straže. Vendar hiše niso nič kaj preveč revne (prav je tako!), tudi elektriko imajo pa lasten vodovod. Po teh strminah so si privlekli pralne stroje in ostalo boljšo opremo. Preživljajo se z živinorejo, ta dan so jim mimoidoči planinci popili prav vse mleko, in pojedli prav ves sir - edino, s čimer so nam prijazni Ravenci postregli, je bila sveža studenčnica. Naši otroci so kar strmeli, ko so slišali, da otroci morajo v poldrugo uro oddaljeni Zadlaz-Čadrg v šolo, in da imajo pouk le vsak drugi dan, to je trikrat tedensko. Kako lepo je vsak drugi dan le imeti pouk, saj pot do šole ni huda reč za naše male pogumneže. A ko so se spomnili, da bi pač v tem primeru morali biti vsak drugi dan staršem na razpolago za razna neprijetna opravila, kot je pasti živino, tlačiti krmo na seniku, krmiti živino, varovati mlajše bratce in sestre, so naši - vipavski otroci na skupni seji ugotovili, da je le bolje biti staršem na razpolago samo ob prostih sobotah. Seveda smo »zašajlalis izpod Ravni na neko napačno pot in prelovili tolminske strmine v vseh neverjetnih in nemogočih smereh, oblajali so nas prav vsi psi samotnih domačij, prav vsi gospodarji, ki nam jih je uspelo priklicati, pa so nas pošiljali v vse nemogoče smeri. Končno smo le prišli na cesto (pač nekoliko tako-tako), ki nas je peljala skozi Zadlaz, mimo znamenitih Korit in Hudičevega mostu. Ogledujemo, uživamo, otipavamo neužitno cesto, kričimo na tiste, ki zaostajajo, nastavljamo se Bertu in M iki pred aparat v najbolj nemogočih pozah in končno se vsi preštejemo živi in zdravi v Zatolminu. Onega možakarja smo seveda pustili v Ravneh. Kako je on prišel dol, še danes ne vem. Sedaj se nejprej odžejamo ob javni vodovodni pipi, uredimo šopke, otresamo prah in kamenje iz čevljev ter pospravljamo ostanke jedi iz naših nahrbtnikov. Poženite, Jože! Dolga bo še do Vipavel Na zadnjih sedežih zapojejo mladinci. Pojdimo, dom nas čaka. Se dober kos poletja je ostal! Se bomo kam šli! Bolnica Franja Ni, da bi odlašali: preveč ljudi v Vipavi v Franji še ni bilo. Pa še tisti, ki so bili, so rekli, da je Franjo, in sploh vse Cerkljansko, treba videti večkrat, da ga človek prav doume in razume. Prijcve so kar deževale, in sem si na vse mile viže razbijala glavo, kako bom vse to spravila v lunohod. Ko sem vprašala Pepco. Milko ali Gabri-jclco za nasvet, so le skomignile z rameni in me poprosile, naj zapišem še tega ali onega njihovega sorodnika. Da bo zadeva kompletna, si je moj ljubi sine nekako dober teden pred izletom zlomil junaško desnico. Pa ne da bi jokal, preden mu je zdravnik dal narkozo, da bi mu krepko poškodovan ud naravnal, je mali le vprašal: »V Franjo pa bom lahko šel?« s2e, če ne boš po rokah hodil - boš pač za partizanskega ranjenca tam!« Tokrat se je šofer Ivan uprl. Le preveč nedelj zapovrstjo je vozil vse mogoče in nemogoče kategorije zabave željnih državljanov, enkrat si je zaželel, da jo s svojo zvesto Kristinco ubere peš kamorkoli. Bruno pa se je vdel: njegova hčerkica Franje tudi še ni videla, sam pa jo je predobro poznal in jo je želel razkazati. Tema je še skoraj bila, in dan čudovit (proti navadi za Vipavce!). Ker so si vsi bili svesti situacije, je vsakdo prinesel seboj stoličko, molznek ali katere druge vrste čičko - in glej - prav vsi smo svoje zadnje plati bolj ali manj primerno namestili na bolj ali manj primerne sedeže. Bilo nas je (prosim, ne povejte Avtoprometu) le 52. Milici nas nimate za kaj zatožiti, saj smo vsi sedeli. Bruno je lunohod še malo »porukak da smo se prav potlačili, in hajdi! Prva postaja - zajtrk - je bil prijazni Črni Vrh, lepo zimskošportno pa tudi letno turistično središče. Leži v kotlini, obdani z gozdovi. Seveda smo se utaborili pri »Metki«, saj je novozgrajeni hotel »Bor« pač za naše žepe prezahteven. Tudi lično novo cerkev smo si ogledali, tja pač lahko vstopiš zastonj. Mir je v svetu: nekoč pogumni Cedrmaci niso hoteli pridigati italijansko domačemu ljudstvu. Prav so imeli. Danes ob nedeljah Italijoni povsem miroljubno z lirami naskočijo Črni Vrh, prinesejo mu ne meča ne ognja, marveč blaginjo v obliki turizma. In črnovrški Čedrmac ima posebno mašo za tuje turiste v tujem jeziku. Ima tudi svoj prav. Najprej opravi mašo za domačine, potem pa še za tujce. Pa še eno zanimivost smo videli, okoličani so se pripeljali k maši s kolesi, na hrbtu pa so imeli svetle aluminijaste posode za mleko. Vsi tako vsak dan na hrbtu s kolesi, nekateri tudi z motorji prinesejo mleko v hotel in v mlekarno. Saj so tukaj dolge in ostre zime -zemlja je skepa - krompir, travo in les daje. Poslovimo se od prijazne vasice in njenih pogumnih prebivalcev ter jo uberemo skozi Idrijo ter dalje po ozki dolini Idrijce. Občudujemo ribiče ob vodi - le kako se jim ljubi namakati trnke cele ure - oni pa nas - kako se nam ljubi po svetu iti! Cerkno tudi kar za seboj puslimo. Pojdimo najprej v Franjo. Nekdanja partizanska bolnica, stisnjena v soteski bistre in mrzle vodice... Saj danes do tja pelje pot, prav blizu se da priti z avlobusom. A nekoč - edina pot je držala po strmi in spolzki strugi deroče vode. Ves material, vse aparate, kopalne kadi, omare, električne naprave - vse je šlo po tej, človek bi rekel himalajski poti. Bolnica pa je kot majhen paradižek med strmim skalovjem. Skalovje je ravno dovolj visoko, da se dim do vrha porazgubi, ravno toliko previsno, da bolnicc ni moč prav videti - sonce pa le notri posveti. Pasica ravno zadosti šumi, da ni slišati stoka ranjencev, in pesmi okrevan-cev... In kako prozaičen je bil začetek: še pred vojno, ko Italijani ljudem niso pustili žgati žganja brez visoke takse, so ljudje do tja privlekli kotel za žganjekuho, in kuhali žganje. Med vojno je nekomu šinila pametna misel... Vrnemo se v Cerkno. Vse Cerkno je en sam spomenik bližje in duljnje preteklosti. Koliko velikih učenjakov in domoljubov je dalo! Koliko jih pa je v njem izgubilo življenje! Na pokopališču vidimo velikanski osmerokotni skupni grob vse slrunice so popisane z imeni padlih - ena stranica z imeni pogumnih Italijanov, ki so na naši strani stopili v boj proti fašistom. Razen prelepih novodobnih spomenikov sta tukaj še dve stari cerkvi z zelo lepimi slikami. Zaman pa poskusimo - po toliki zaužiti duševni hrani dobiti tudi nekaj za telo. Juhe nikjer! Edina gostilna kuha le po naročilu. (To si velja zapomniti - brez Argo kocke v žepu nikamor več!). Popihamo jo na Kladje - strm in samoten gorski prelaz, na katerem je le nekej hiš in skromna gostilna - ki nas seveda ne more potolažiti niti z juho v prahu. Razgled pa je čudovit: višje in nižje gore, gozdovi, slrme njive, borne vasice, vse tako blizu kot na dlani. Nekateri se odločijo, da jo mahnejo z avtobusom, peščica pogumnih pa jo ubere na bližnji Bevkov vrh. Senožeti in gozdički, pozne borovn:čke, osamljene kmetije. Med njimi nekaj več ali manj neužitnih kolovozov. Kljub temu smo na enem srečali gospodarja, ki je na scmonakladalni prikolici in traktorju ravnokar pripeljal od maše iz Cerknega vso svojo pražnje oblečeno družino. Pod vrhom je mogočna kmetija, kjer hranijo transverzalski žig. Prostrana soba, v kateri se odpočijemo in nam postrežejo s planinskim mlekom. Domačija je lepa, premore več strojev. Onkraj Bevkovega vrha pa so novo kmetijo z velikim hlevom in z vso opremo zapustili. Na vrhu je stara kapelica, malo dlje pa radijski stolp. Do kamor oko sega, vidimo po pobočjih raztresene samotne vasice. Pri samotnem kozolcu opuščene kmetije smo srečali Tilko. Kakšno Tilko? Tilko pač. Dekle s čisto in dolgo preteklostjo, povedala je, da je doma iz Nove Oselice, k maši pa da je šla v Otalež. To je obenem njena rekreacija - malo se razhodi - kolikor se ne razhodi že med tednom po svoji osamljeni kmetiji. Sama je. ima precejšnjo kmetijo, dvanajst govedi. Odkod smo pa mi? Povemo ji. Kje smo bili? Povemo ji. Ali je že bila tam? Ne, ni bila. Ni imela zaupanja do partizanov. Do okupatorjev tudi ne. Danes ji je žal. da je partizanom pomagala le, če je bila prisiljena. Saj je danes v tej državi vsakomur dobro, kdor hoče delati. Le delavoljnih ljudi ni. Za na kmete posebno ne. Tudi moža ni dobila. Vendar ima lepo kmetijo in prostrano hišo. Se planince bi rada sprejela na prenočišče. Sedaj je že dve ura popoldne. Preden pride v Oselico, jo bodo že njene kravice pogrešale. Naj jo slikamo med nami. Sliko naj ji pošljemo, za spomin bo imela. Saj vidi, da smo dobri in pošleni ljudje. Najprej nas slika Berlo, potem pa še Milka. Nato zamenjamo s Tilko naslov in se podamo navzdol. Seveda pot z Bevkovega vrha v dolino Idrijce ni markirana. Čeprav so nam jo prijazni člani PD Cerkno v pismu kar se da natanko opisali, smo zavozili. Ni čudno, saj so gradili neke nove ceste na Lozne. Ubogi Bruno je z lunohodom prevozil vso dolino Idrijce najmanj desetkrat, iščoč, kje neki bomo pridrli na cesto. Seveda smo pridrli tam, kjer Bruna ni bilo. A na srečo je v teh poletnih dneh dolina Idrijce lako prometna, da smo lepo sporočili po vseh gor in dol letečih avtomobilih, naj pošljejo k temu in temu kilometru plavi tAvtopromet« s svetlolasim šoferjem. In smo se srečno zopet vsi spravili v našo ropotuljo. Tokrol se v Idriji ustavimo. Saj smo se že popiej dogovorili z uprava idrijskega muzeja, da ga bomo obiskali. Mlad, navdušen kustos nas je pričakoval. Bili smo presenečeni. Videli smo vse stare rudniške naprave, zvedeli nešteto reči o zgodovini Idrije, ogledali si še Bevkovo spominsko sobo in razstavo idrijskih čipk. Neto smo jo mahnili naravnost v »Nebesaa, da si končno privežemo dušo z malo juhice. Se novo cerkev smo si ogledali, vsa svetla, vsa v steklu in oknih je bila za nas nekaj povsem drugačnega, kot smo navajeni gledati. No, sedaj bo res zadosti. Pojdimo domov, saj se dan že nagiba h kraju ... Gerovska gora No. za njo prav gotovo niste slišali, če ste planinci. Če ste ribiči in če sle svoje trnke namakali v bistri Kolpi [tam je še!) in v še bistrejši čabranki, pa morda. Zadeva je nekje med dežjem in kišo, ncprej od Čabra, nazaj od Delnic, levo od Kočevja in desno od... no. kaj vam bi razlagala. Poskusite mi slediti - ne meni, nam petintridesetim udeležencem »Dneva planincev«. Ivan je zopet prijel v junaške roke vajeti našega lunolioda. Naprej od Postojne zavo-zimo proti Cerknici. Krepko nas je pretresalo po vsemogočih provizorijih, saj smo šli čez gradbišče nove avtoceste. V Cerknico smo prišli zgodaj, pokonci smo dobili župnika, ki se je ravno pripravljal za jutranjo mašo. Prosili smo ga za nekaj podatkov o Cerknici. Povedal nam je, da je jezero suho, ojezeriti se - na srečo - ne da, kljub milijonom in betonu, ki so ga vanj zmetali. Na Slivnico po razdrapani ccsti lahko prijezdi kvečjem kaka čarovnica na metli, naš lunohod tja pri najboljši volji ne more. O turških hudih časih je tudi vedel povedati, o skrivanju ljudi pred Turki za obzidjem. Pojdimo naprej! Poslednja slovenska vas je mučeniško Babno polje, kjer so nacisti postrelili mnoge ljudi v tkim. Vražjem vrtcu. Prezid je že na hrvatski strani. Pri Pargu se cesta začne strmo spuščati proti Cabru. Tako strmo, da so nam začele gume kar dišati. Saj bi lahko šli tudi čez Gerovo, a kaj, ko je tam danes veliko ljudsko slavje, in verjetno se sploh ne bi mogli z avtobusom prebiti. Čabar je lepo meslecc, sedež občine, res je kot v nekem čebru, v kotlini. Sedaj je tam dobro razvita lesna industrija. Pred tristo leti je mestece prizadela huda povo-denj, bilo je pa last Frankopanov, graščakov, ki jih tudi prebivalci Gorskega kolarja nimajo v slabem spominu. Frankopani so imeli tam (podobno kot Kroparji) žebljarno. Ko jo je povodenj uničila, je niso več obnovili, čabar ima več gostiln, lesno industrijo, gimnazijo, dijaški dom. Naprej ob bistri Čabranki do zaselka Plešci! Tam pustimo avtobus, in nekaj manj pogumnih planincev, in gremo na Gerovsko goro. Podobno kot Kum je Gerovska gora izletniška točka in ima na vrhu tudi cerkvico. Kol dekle sem iz Sušaka (Rijeke), kjer sem doma, večkrat z vrstnicami šla tja na božjo pot in sem vedela, da je to zelo lepa razgledna točka. Ker pa nisem vedela, kako je sedaj lam, sem pisala kar na župnijski urad v Gerovo. In glej! Naletela sem na župnika, ki jc obenem navdušen planinec (sicer v teh goratih revnih in odljudnih krajih ne bi dolgo zdržal), točno nam je opisal pot na vrh, povedal, da jc ob ccrkvi dal obnoviti v vojni uničeno župnišče, sicer pa je sam zadržan (saj je Gora le podružnica, on sam stanuje v Gerovem), a nam bo na tem in tem kraju pustil ključ od župnišča, naj se tam ogrejemo in si skuhamo kavo. Lepo cerkev nam bo tudi pustil odprto. Zaradi prejšnjih slabih izkušenj sem vendar vsem izletnikom naročila, naj vzame vsak s seboj vsaj eno jušno kocko. Tako opremljeni smo se podali iz uboge vasi Plešci po kolovozu proti Gerovski gori. Ljudje tukaj - tisti, ki zmorejo -hodijo delat sem in tja, še v Nemčijo mnogi. Stari pa so doma, v bornih, lesenih, nekod še s slamo kritih hišah. Visoka trava ni pokošena. Rodovitne slive - neobrane. Ljudje snažni, prijazni, pogumni. Hiše sloje med bornimi polji, visokimi drevesi. Koder oko sega, gozdnata pobočja, osamljene kmetije, pa tudi cele vasi. Domovina Petra Klepca. Je bil Slovenec ali Hrvat? Kdo ve? Saj ljudje tukaj govorijo čudno mešanico, ki zelo spominja na govorico oficirskih otrok. Ni si s tem belil glave, raje jo je branil proti raznim zavojevalcem in napadalcem, obenem pa je branil to ubogo, a prelepo zemljo. Tukaj ni nič čudnega, če se hrvaški otroci vozijo v slovensko šolo ali obratno. Kjer je bližje. Kmetij ni več - le osamljene lesene bajte za spravilo krme, Blizu vrha smo. Podrtija slarega župnišča. Velika šterna in zraven novo, lično župnišče, prej podobno planinski koči. Do cerkve je le še nekaj korakov. Zelo je stara, nihče ne ve, kdaj je bila zgrajena. Leta 1900 je bila temeljito obnovljena, pa tudi freske je nek Italijan naredil. Podp sal se je, nato pobral denar in jo odkuril. Dokler je bil možakar živ, je freska držala. Potem je ponekod začel omet s freskami vred odpadati. A vseeno so freske zelo lepe in prisrčne. Prikazujejo Gorane pri delu z lesom, z gozdarskim orodjem v roki. Ko je Italijanu zmanjkalo motivov - verjetno je bil iz kraja, kjer ni toliko gozdov - je v en kot naslikal celo potapljajoča se ladjo ki sem prav nič ne spada. Ali morda tudi. Saj na jesenski shod ponavadi pridejo iz okolice Rijeke ljudje peš sem gor (le pičlih deset ur hoda) — nič se ne lažem. Sama sem jo prehodila — ne od Reke, o od Platka že. Pa še ena prav nerodna se nam je takrat pripetila - že 20 let je tega. Ko sem sedanji družbi pripovedovala, so sc sladko smejali. Takrat seveda ni bilo na Gori župnišča. K shodom pa so ljudje prišli peš že prejšnji dan, vsaka vas ali vsaka skupina si je v gozdu pod cerkvijo poiskala prostor za prenočevanje kar na prostem. Tokrat nas je prišla večja skupina fantov in deklet, z nami pa star mož - za varuha morale. Dekleta smo, seveda, hotele takoj v cerkev, ki je ob shodu vso noč odprta. Fantje so si lepo medlem razprostrli v temi cerado na travnik ter polegli. Dekleta smo šie v cerkev, prepevat, molit, ogledovat lepe freske ter starinske kipce (ki jih še do danes niso izvohali pokvarjeni prekupčevalci). Ko smo prišle nazaj, so fantje »jamrali«, da tukaj blizu nekaj strašno smrdi. Ker smo dekleta imele edino brlečo baterijo, smo svetile vseokrog, in ničesar našle. Končno nam je prišlo na misel, da pregledamo ležišče. In smo z velikim veseljem ugotovile, da so fantje v temi rezgrnili cerado - naravnost čez kup... no, čez kup dreka. Seveda nesrečna cerada se ni dala oprati - saj v temi še do šterne nismo videli. — In smo jo kralkomalo -zažgali. Nesrečni lastnik je drugo jutro iskal na Gori karkoli pametnega, kar bi lahko materi kupil v nadomestilo za cerado. Tam je namreč ob shodu tudi semenj, saj hiš na vrhu ni. Na razpolago je bilo le nekaj pokvarjene kokte, in nekaj suhe robe — in mladenič je materi kupil veliko rešeto! To je bilo pred 20 leti. Veselo smo se smejali starim dogodivščinam. No, pa si po ogledu cerkve hočemo še župnišče ogledati. Dobri župnik nam je res pustil ključ na dogovorjenem mestu, in tako popolnim neznancem prepustil svoj »gorski weekend«. Notri je kuhinjica, preprosta obednica in spalnica. Tla lesena, preprosta oprava. A na mizi v obednici nas čaka prijazno pismo, paket zmlete kave in paket razglednic Gerovske gore. V kuhinji štedilnik in vsa potrebna preprosta posoda. Le dimnik noče povleči. K sreči imamo seboj Jožeta, ki je dimnikarski vajenec in zna temu pomagati. Kmalu brli ogenjček, na štedilniku vre kovica in juhe v prahu. Razglednice si razdelimo, zberemo nekaj denarja zanje in za kovico, použijemo vse skupaj, kar smo skuhali, napišemo nekaj prijaznih besed v knjigo vtisov Takoj nismo razumeli, čemu je večji kup praznih najlonskih vreč v obednici. A ko smo končno vstali, smo razumeli. Medtem ko smo počivali, nas je obiskala kiša, zvesta spremljevalka dnevov planincev! Možakar je očitno poznal ta kot hrvotske zemlje, in vedel, da ima tukaj dež mlade ter nam napravil obrambo. Nas pa je bilo več kot vreč - k sreči je marsikdo imel tudi dežnik seboj. Ulilo se je kol iz škafa, še zagrmelo je - kazno pa ni bilo, da misli nehati. Zaklenemo, spravimo ključ, in gremo nazaj. Seveda poprej vse ljudi še enkrat opozorim, naj se držijo poti, po kateri smo prišli, ker se po drugi strani pride v Gerovo, ki je od Plešcev oddaljeno dve uri hoda. Tako se kotalimo po blatnem pobočju med grmenjem in dežjem nazaj v Plešce. A glej! A glej! Dobri Gorani nam vsem po poti dodajajo še najlon vreče, napajajo nas z gorko kavo, mlekom in žganjem, da ne bi prezebli na poldrugo uro dolgi poti. Plešce premore nekaj hiš, razbito cerkev, in moderno, pa mrzlo gostilno. September je - pa se še nikjer ne kuri - nas pa tako zebe, ko smo mokri. Stlačimo se pač v avtobus, a glej vraga. Pri seštevanju nam manjkata Anča in Jože. Nikar ne mislite kaj slabega, vendar! Oba sta rojena še za stare Avstrije, on je knjigovodja lik pred upokojitvijo, ona pa častitljiva kmečka vdova. Le kam ju je neslo? Anča ima pač še neko srčno hibo. Kaj če je omagala? Pač precejšen kos je je, in šibki Jože je ne bo mogel nesti. Kaj se je zgodilo? Fantje jo gredo iskat nazaj v goro, a ju ni. Če gremo proti Gerovemu, ju lahko zgrešimo. Stopamo redka vozila, jaz grem peš do Zamosta, vsem ljudem povemo, vsi se zbirajo okoli nas v tem pustem deževnem dnevu. Cele tri ure ju čakamo, onadva sta se seveda navižala na Gerovo. Ko sta prišla dol, se ne eden ne drugi ni mogel spomniti imena vasi, v kateri je naš avtobus. Povedali so, da je pač tam gostilna pri cerkvici, ker je takih vasi povsod več kot preveč, jim nihče ni vedel povedati, za katero vas gre. Končno jih je miličnik naložil na svoje vozilo, in so iskali in seveda prišli v Plešce po čisto drugi strani. No, zaradi dežja in čakanja nadaljnjega načrta nismo mogli izpolnili. Vendar smo videli še marsikateri lep kraj. Vozili smo se namreč skozi prelepo dolino Kolpe, ob kateri so v tem dežju požrtvovalni športni ribiči namakali trnke, njihovi avtomobili pa čakali v dežju. Skromne vasice, uboge gostilnice, pred katerimi se tare ljudi, strme in veličastne Kuželjske stene - pokrajina lako mila in obenem tako divja. Kmalu, pri Brodu na Kolpi, obrnemo nasproti Kočevju, Noč nos že lovi. Hitimo nazaj, da posušimo premočeno obleko... Tako je naš dan planincev 1971 - in planinska sezona »sporovozne« skupine PD Vipava končala v vesoljnem potopu. Skedenj osvetljuje medla električna luč. V kotu na vrečah spijo otroci, držeč v ročicah koruzne klase. Kar pri ličkanju so zaspali. Mi pa vztrajno ličkamo in kot raketni izstrelki letijo slečeni klasi v drugi kot skednja. Mrzel oktobrski večer je. »Ali veste, Pepca. kako lepo je z Učke bilo videti Cres?tt »No, meni je pa v Franji bilo še bolj všeč, Francka I Tja se bomo še vrnili!« »Kaj Franja, Bevkov vrh se mi zdi nekaj tako posebnega ...« »Pa stari Zorzut, na Razorju, kako lepo je govoril, a ne, Berto?« sZenske, ali veste, da se nam je Tilka zahvalila za slike...« Nenehno klepetanje je končno le zbudilo otroke. »Le kako so lepo peli tisti mali takrat, v Predjamskem gradu ...« »Kako? Ali veste kako?« In Teja s srebrnim glaskom začne — ostali pa poprimejo: »Široka pot je pred teboj in svet je poln lepot Za dobro voljo, sinko moj, življenje je povsod!« društvene MO PD VRHNIKA V MO PD Vrhnika so vključeni tudi mladinci in pionirji iz dveh osnovnih šol: Janeza Mraka in Ivana Cankarja, obe sekciji štejeta preko 150 članov. Vse od svoje ustanovitve leta 1964 je MO PD skrbel za svoj naraščaj, zato se je takoj povezal z mladino na osemletkah. Ni nam bilo žal, saj smo si v krotkem času pridobili veliko novih članov. Kmalu smo začeli s planinsko šolo, ki je mladini in pionirjem širila obzorje. Res smo imeli v začetku zelo malo izkušenj z delom planinskih sekcij. Delo skupin ie zelo pestro, njeni člani so zelo prizadevni in marljivi, teko da nam večkrat pomagajo z raznimi predlogi za naše skupno delo. V začetku vsakega šolskega leta se člani MO PD s planinskimi mentorji domenimo za načrt planinskih sekcij v šolskem letu in o počitnicah, pri tem pa upoštevamo v največji meri želje mladih planincev. Seveda ustanovimo tudi odbore sekcij. Med letom se o akcijah in o izletih pomenimo na sestankih, ki so vsaj dvakrat na mesec, ncvacno jih končamo s petjem planinskih in narodnih pesmi. Teh sestankov se vedno udeležila tudi zastopnika mladinskega odseka. Vse akcije vpisujemo v kronike; vsaka sekcija ima svojo kroniko, ki jih vadijo novice kronisti. V njih so zbrani opisi izletov, sestankov, zborovanj in taborov, opremljeni s fotografijami. Naša največja propaganda je glasilo »Markacije«, ki ga izdaja MO PD, vendar so v njih objavljeni največ spisi in ilustracije mladih planincev. Akcija »Pionir-planinec« je zaživela tudi med vrhniškimi planinci - v njej sodelujejo MO pionirji, vsaj 20 med njimi jih bo letos že imelo pogoje za bronasti znak. Vendar pa moram poudariti, da ta akcija ni edino veselje. Mladi tako množično obiskujejo naše izlete, ker imaio predvsem radi doživetja, ki jih posredujejo drugim in s tem sami prenašajo planinsko misel. Res, da p'onirji še ne znajo ceniti gorske lepote, temveč bolj lekejo za žigi, kljub temu pa bodo sami prišli do tega, da bodo na svojih izletih začeli opazovati okolico in z večjim zanimanjem poslušati izkušene planince. V našo planinsko šolo so vključena predavanja z diapozitivi, preko katerih spoznavajo naše in tuje gore, spoznavajo živalstvo in rastlinstvo v gorah. Poleg teh poslušajo še predavanja naših izkušenih vodnikov o orientaciji, nevarnosti v gorah, planinski opremi, zgodovino planinstva in prve pomoči. Udeleženci teh predavanj morajo ob zaključku pokazati določeno znanje. V mesecu aprilu začne MO PD organizirati prve izlete v vrhniško okolico, včasih peš, drugič s kolesi, počasi se začnemo vzpenjati v predalpski svet, Zasavje in nato na dvatisočake. Planinci, ki so se udeležili največ izletov, in tisti, ki so dobro opravili planinsko šolo, se lahko udeležijo planinskega tabora. Letošnji tabor bomo postavili v Trenti in bo imel verjetno rekordno udeležbo. Poleg vseh teh akcij urejujemo še planinske omarice na šolah, zbiramo članarino, vodimo propagando itd. Lansko leto se je 210 mladih planincev udeležilo devetih izletov, 25 med njimi pa je preživelo desetdnevno taborjenje v Krmi. Delo planinskih mentorjev in mladinskega odseka res ni lahko, vendar je ves trud poplačan takrat, ko vidiš, kako sije zadovoljstvo z lic mladih planincev po izletu, ko so se z našo pomočjo povzpeli M. Leskovec FRANC HROVAT - PLANINEC S POMURJA IN PRIMORJA V mesecu januarju letos je praznoval svoj S3, rojstni dan Franc Hrovat iz Murske Sobote. V okviru upravnega odbora PD Murska Sobota smo se ga prav s planinsko skromnostjo spomnili in počastili. Radi pa bi ga predstavili tudi širši planinski javnosti. Franc Hrovat se je rodil 8. januarja 1890. leta v Idriji, v delavski družini. Tukaj je tudi obiskoval ljudsko Šolo. V letih 1910 do 1911 je v Ljubljani napravil zadružna šolo. Zaposlil se je že I. 1905 kot rudar v rudniku živega srebra v Idriji. Kot zaveden Slovenec in borec za pravice delavcev je kmalu stopil v vrste strokovne zveze, ki se je potegovala za pravice in boljše življenjske pogoje delavstva. Bil je tajnik te zveze. Leta 1930 so ga Italijani -lastnik' rudnika odpustili, ker ni hotel govoriti italijansko in ker se ni vpisal v fašistično stranko. Tako se je začela njegova življenjska pot po svetu. Po mnogih kratkotrajnih zaposlitvah se je zaposlil kol železniški delavec v Podbrdu. To je bila njegova zaposlitev do upokojitve. V hribe je zahajal že s starši, sošolci in prijatelji. V Podbrdu se je aktivno vključil v vrste planincev in opravil mnogo tur. Prav rad se je spominjal izletov na Vojsko, Porezen, Črno prst, Čaven in drugih. Posebno mu je ostal v spominu izlet na Caven (okrog I. 1930), ko je z nekaj tovariši prišel na vrh in so na vrhu izobesili slovensko zastavo. Leta 1953 se je preselil k hčerki v Mursko Soboto in se tukaj vključil v delo planinskega društva Murska Sobota. Pomagal je vsepovsod, kjer je le mogel in z vel ko hvaležnostjo se ga bodo spominjali posebno mladi člani, ki jim je vedno rad priskočil na pomoč z nasveti ter jih vzpodbujal in jim vlival pogum z besedami in dejanji. Mnogo je prispeval tudi pri organizaciji za otvoritev pomurske planinske poli. Kot tajnik in blagajnik v društvu se je zelo izkazal in to z vestnim in požrtvovalnim delom. Leta 1967 je prejel srebrni častni znak Planinske zvezo Slovenije in leta 1970 7lato plaketo občinske zveze za telesno kulturo v Murski Soboti. To je prav skromna nagrada /a njegovo dolgoletno nesebično delo. Na zadnjem občnem zboru PD Murska Sobota - 16. 12. 1971 - je bil tov. Franc Hrovat izvoljen za predsednika nedzor-nega odbora PD Murska Sobota. To je bila njegova zadnja funkcija. 24. junija 1972 se je za vselej poslovil od naše planinske skupnosti. Ostal nam bo v spominu za vselej. M. Filutek ROZKA S KRVAVCA Planinsko društvo Kranj je skromno počastilo in pohvalilo marljivo Rozko Ce-ferin, zaposleno v koči ob žičnici na Krvavcu za njeno zvesto in neprekinjeno 15-letno delovanje. Ljubiteljem narave je stregla na Šmarjetni, na Kališču in že skoraj 6 let na Krvavcu. Tu je za ekonoma, za gospodarja, za kuharico, za strežnico - vse. In v tem uživa, če ste hodili po teh postojankah, se je gotovo spomnite nasmejane in prijazne. Morda pa je kdo slišal tudi kako pikro, če je udri v sobo v smučkami, polil prt s kokto ali ss vedel neplaninsko. Tudi takrat ni huda. ie na glas misli in kdor ljubi iskrenost, ji prav gotovo ni zameril. »■Od nekdaj sem bila vajena samotnega in samostojnega življenja,« pravi Rozka in ji ni dolgčas niti ob dolgih zimskih večerih, ob novoletnih in drugih praznikih. Celo viharji, gromi, šviganje strel ali sneg do vrha oken je še niso spravili v malodušje. Petega julija predlanskim, na- tanko se spominja, je tam blizu udarila strela. Radio, varovalke, vse je pregorelo. Marca 1967 pa je ponoči divjal tak vihar, da je razkrilo skoraj vso streho, porušilo dimnik. In ona vedno sama, kajti koča nima prenočišč, du bi morebitni gostje včasih lahko priskočili v pomoč. Kadar je čas, kot pravi, skoči za dan, dva na obisk k svojcem v Ljubno. Vendar, dolina ji ni všeč. Iz rojstnega Far-jega potoka nad Železniki pa do danes je bila v naravi, v miru, na čistem zraku Le eno željo ima - da bi se šla tudi letos poleti malo namakat k morju. In kakšna je njena želja po upokojitvi? Do tega je menda še kake tri leta. »Po hribih bom hodila Leta in leta toliko slišim o hribih, o lepotah tam in tam jn nimam za to časa. Lani sem komaj našla čas za Veliki Zvoh, tu na Krvavcu.« Rozka ni osamljena v svoji koči. Tudi kadar ni gostov, ima svoje zadoščenje v svežini gora, v nežnosti njihovega cvetja, v rdečih meglicah zahajajočega sonca. Peč v naravi, čeprav je. žal, tudi na Krvavcu že močno oskrunjena. K. Makuc PLANINSKA SOLA V PTUJU Planinska šola je pričela z delom dne 25. 2. 19/2 po programu. Predavali so domači predavatelji, mladinski vodniki in inštruktor planinske vzgoje ter zunanji predavatelji, Jože Melanšek iz Belih vod (vremenoslovja) in Lojze Krajger iz Maribora (GRS). V šolo se je vpisalo 41 tečajnikov, pretežno pionirjev od 6. do S. razreda osnovne šole, 4 srednješolci in 2 delavca. Tečajniki so prihajali iz raznih krajev in šol v občini in sicer: 9 iz Gorišnice, 3 iz Dornave, 8 iz Brega pri Ptuju, 9 iz osnovne šole »Tone 2nidarič« Ptuj, 6 iz osnovne šole »Franc Osojnik« Ptuj. Večina pionirjev tekmuje tudi v akciji »pionir-planinec«. Tone Purg USPESEN SMUČARSKI TURNIR SLOVENCEV V ŠVICI V Meilenu, 15 kilometrov od Ziiricha, je lani v pomladi bilo osnovano Slovensko planinsko društvo Triglav. Društvo razvija športno in družbeno aktivnost Slovencev, ki so začasno zaposleni v Švici. V društvo se lahko vpišejo samo Slovenci. Društvo je že imelo nekaj manjših prireditev in zabavnih večerov. Čeprav je samostojno, vendar tesno sodeluje s Planinsko zvezo Slovenije. Kaže, da se bo tudi z Jugoslovanskim klubom v Zürichu razvilo sodelovanje. Društvu finančno pomagata nekaj Izseljenska malica pa tudi Generalni konzulat SFRJ v Zürichu, saj je tamkajšnji konzul Slovenec Tomaž Černej. V novembru preteklega leta je drušlvo imelo prvi letni občni zbor, na katerem je bil za predsednika izvoljen Avgust Teropšič. V letošnjem programu so oznanili razne prireditve: »Planinski ples« bo 3. junija, piknik za rojake 1. maja, ob koncu julija enotedenski izlel v Slovenijo, namenjen vzponu na Jalovec, v septembru dvodnevni izlet v švicarske A pe, 14. oktobra vinska trgatev, v novembru pa letni občni zbor. Smučarsko tekmovanje v veleslalomu je bilo 12. marca v Hoch-Ybripu, znani iz-letni točki nad slovečo božjo potjo Einsiedeln, dobro uro vožnje iz Züricha. Tekmovanja, ki ga je organiziralo Slovensko planinsko društvo Triglav, so se udeležili slovenski smučarji iz Švice. Nemčije, posebej iz Stuttgarta in iz Avstrije. Patronat za to prireditev je prevzela tovarna športnega orodja in opreme ELAN iz Begunj na Gorenjskem. Hkrati se društvo zahvaljuje tudi vsem slovenskim podjetjem in inštitucijam za poslana darila, in to podjelju »Alpina« v 2ireh, »Rašici« v Gameljnah, tovarni dekorativnih tkanin, »llirijiit v Ljubljani, »Iskri« v Kranju, Ljubljanski banki, RTV Ljubljana, časopisu »Antena«, ki je daroval ženski pokal, Izseljenski matici za prehodni pokal in Planinski zvezi Slovenije. Na štartni točki, ki je ležala po naključju ca. 250 metrov nad meglenim morjem, se je zbralo za tekmovanje 59 moških, 10 žensk in 5 otrok pod štirinajstimi leti. Rezultati: A. Posamezniki moški (piaga '000 m) 1. Dolžan Jože (Avstrija) 1 : 21 ; 00 2. Canšek Vnjkn (SPD) 1 : 24 : 60 3. Svab Polde (SPD) 1 : 28 : 60 4. Babiek Franc (SPD) 1 : : 00 5. Canšek Bojan (SPD) 1 : 29 : 40 6. Peternelj Janez (SPD) 1 : 31 : 00 Itd B. Posameznice ienslte (proga 750 m) 1. 7ega Sneško (Ženeva) 1 : 05 : 00 2. Boršlner Karmen 1 : 12 : 40 3. Stnncnr Mira 1 : 16 : 70 4. Igličar Milka 1 : 17 : 60 5. 7upan Emo 1 : 35 : 20 6. Borovnik Dunjo 1 : 42 : 70 7. Sotošek Marija 2 : 00 : 10 itd. C. Posamezniki otroci (proga 750 m) 1. Hladnik Katja (3 let) 1 : 22 ! 20 2. Florjančič Andrej (7 let) 1 : 22 : M) 3. Volk Andrej (8 let) 1 : 34 : R0 4. Zavratnik Peter 1 ; 5» : 00 D. Skupine moški [proga 1000 m) 1. Čanšnk Vojko. ConSek Bojan, Vidlc Rjdl (vsi iz Aaraua. za SPD) skupaj 3:5?: 80 Vidic Rudi 2 Peternelj Janez, SuknoJIČ Soša, Artelj Tomaž (vsi iz Zuricha, za SPD) skupaj 4 : 23 : 10 Artelj Tomaž 3. Horjončič Valentin, Orašlč Janez. Galun Vili (vsi iz Luzerna. zu SPD) skupaj 5 : 50 : 60, Itd. Pri izročitvi nagrad, ki je bila v lepi. stari gostilni v Unterbergu pri Einsicdelnu, so organizatorji izrazili svojo radost nad zelo posrečeno prireditvijo. V kratkih govorih so navzoči gostje iz Slovenije in Züricha, med katerimi je treba posebej omeniti tov. Evgena Juriča, urednika »Antene«, ki je predal ženski pokal, tov. Ernesto Petrina, vodjo oddaje za Slovence na tujem pri RTV Ljubljana, in tov. Tomaža Černeja, konzula iz zuriškega generalnega konzulata SFRJ, izrazili svoj up, da se bo ta turnir ponavljal vsako leto. Gianni Poggiolini SERGIJU MAŠERI V SPOMIN 19. aprila nas je za vedno zapustil predsednik PD Kobarid Sergij Mašera. Gorski reševalci gornjega Posočja in ko-bariški mladinci so ga položili v grob tik ob Soči, pod veličastnim Krnom, pod gorami ki jih je tako ljubil in zvesto obiskoval. Rodil se je 16. 11. 1943. v Kobaridu, v zavedni kmečki družini Mašerovih. Obiskoval je osnovno šolo v Kobaridu in srednjo ekonomsko šolo v Ajdovščini. Posvetil pa se je kmetijstvu. Z zemljo je zrastel in njej je notel ostati zvest. Z veseljem jc oral, sejal, sadil in kosil ter spravljal pridelke, ki jih je rodila narava. Zadnja leta se je posvetil vse bolj živinoreji in gojil lepo število govedi. Prav tako je ljubil gore. 2e v zgodnji mladosti je bil vnet pionir, član gorske straže, kot mladinec se je posvetil gorskemu vodništvu, posvetil se je tudi gorski reševalni službi, uspešno opravil pripravniško debo in vse izpite ter pred kratkim postal njen polnovredni član. Štiri leta je uspešno vodil domače planinsko društvo kot predsednik. Kljub obilici dela in funkcijam - poleg v planinstvu je delal še v SZDL, krajevni skupnosti, narodni obrambi itd. - si je našel toliko časa, da je obiskoval neštete bližnje in daljne vrhove. Z velikim navdušenjem je koval skupno s svojimi tovariši vedno nove načrte o izletih in pohodih. Skrbel je za planinsko organizacijo in za postojanko na Vršnem, ki jo društvo upravlja. Posebno rad je spremljal skupine mladih planincev in jih navduševal za gorski svet. Žalostna je bila pot od Kobarida proti spodnji terasi ob Soči do pokopališča. Številni so bili venci, vrsta sorodnikov, znancev, prijateljev in planinskih tovarišev je korakala na njegovi zadnji poti. Zalostinka je turobno zadonela in odmevala od okoliških gora. Domača gruda ga je vzela za vedno. Pogrešali ga Bomo vsi, ki smo ga poznali, zlasti pa njegovi svojci in kobariško planinsko društvo. J. F. OBČNI ZBOR PD AJDOVŠČINA Pred kratkim je planinsko društvo Ajdovščina imelo letni občni zbor. V preteklem letu je bilo društvo zelo delavno. Število članov je naraslo kar za 43%. od tega več kot polovica mladih. Naloge, ki jih je društvo prevzelo v letošnjem letu, niso bile majhne. V teku so načrti za preureditev koče na Čavnu. Zadnji čas je že, da tudi ta lepa primorska gora zaživi. Kdor ni še videl cvetočih poljan cicijana, dišečega volčina, skal z rumenim pregrinjalom avrikla, ostrmi nad čudom pomladi v Čavnu. Iz idrijskih hribov čez Golakc vodi trons-verzala na Čaven in dalje prek Predmeje in Cola na Javornik. Trasverzalna pot je iz Predmeje na Col speljana kar po makadamski cesti. Ta je odmaknjena precej za robom. Planinci ki potujejo tu čez, so prikrajšani za čudovit pogled, ki se bi jim nudil, če bi bila trcnsverzala speljana po robu Od tu b lahko uživali lep pogled na Vipavsko dolino cd Pod-nanosa do Sempasa in tja čez nc Kres. Predsednik Sinigoj je predlagal, da bi v prihodnje tudi ta del poli uredili. Pod Malim Golakom je Iztokova koča v slabem stanju. Čeprav jo vzdržujejo, ni oskrbovana. Prepuščena je ljudem, ki največkrat pustijo za seboj vse zanemarjeno, odprto, nepomito posodo itd. Na zboru so priporočali, da bi bilo treba osnovali po šolah mladinske odseke in mlade vključiti v razne ckcije. Mladi znajo prijeti za vsa dela, lahko rečemo, dovzetni so za dobro. Treba sih je samo vključiti v delo, jim zaupati, pokazali, da njihove sposobnosti cenimo. Naloge, ki smo jih prevzeli, res niso majhne, treba bo veliko požrtvovalnosti in prostovoljnege dela, kajti pomoč, ki so nam jo obljubile razne organizacije, ;e za tako velike inveslicije premajhna. Udeležba na občnem zboru ni bila ravno zadovoljiva, vendar so debate in predlogi, kako pritegniti k delu čimveč ljudi, zbor popestrili. Na občni zbor sta prišla tudi tovariš Bučar in tov. Lavrič, predstavnika P Z Slovenije. Čudoviti diapozitivi o naravi, ki sta nam jih posredovala Sonja in Vojko Bizjak iz Ljubljane, so nam pričarali doživetja in lepote norave. Marija Bizjak O PLANINSKI ŠOLI Planinska šola je namenjena osnovni vzgoji in izobrazbi mladih planincev. V njenem programu so zajete vse tiste osnove iz teorije in prakse, ki so nujno potrebne vsakemu planincu pri njegovem udejstvovanju v gorch. Predmetnik planinske šole nam pove, da se njeni slušatelji seznanjajo s kopico zanimivih tem kot zgodovina slovenskega planinstva, ki je povezana z našim narodnostnim bojem, spoznavanje gorstev, favna in flora, nevarnosti v gorah, orientacija, tehnika gibanja, oprema, prva pomoč itd. Zarad tako š roko zasnovanega koncepta je I. 1969 Republiški sekretariat za prosveto in kulturo SRS program planinske šole ocenil kot dopolnilno snov pri pouku na vseh osnovnih in srednjih šolah SRS. V času, ko se vse bolj trudimo najti primerne oblike dela za izrabo prostega časa mladine, ima imenovani program še posebno vrednost in vzgojno vlogo. V zimski sezoni 1971/72 smo evidentirali v Sloveniji ca, 50 planinskih šol po PD planinsikh sekcijah in krožkih, po šolah, tovarnah in krajevnih skupnostih. Pro- gram PS, ki ga je izdala PZS (LJ. 1970), je obvezna snov za vse planinske šole, saj želijo doseči enotnost te naše osnovne vzgojne dejavnosti, baze za nadaljno specializirano šolanje vseh vrst mladinskih vodnikov, gorskih stražarjev, alpinistov, gorskih reševalcev in vodnikov. Navedena postopna vzgoja je pot, po koleri želimo v bodoče popeljati čim več članov naše organizacije in druge. Za vse, ki se zanimajo za planinsko šolo, pa ne razpolagajo šc z dovolj usposobljenimi predavatelji, bomo lahko že v kratkem postregli s seznanom inštruktorjev. Trenutno razpolagamo z učbeniki za nevarnosti v gorah, zgodovino planinstva, že imenovanim programom za planinsko šolo in mladinske vodnike ter planinsko pesmarico, V pripravi so še učbeniki o orientaciji, o gibanju v gorah in meteorologiji. Kol uspešna dopolnilna oblika dela k planinski šoli se ponuja še akcija pionir-planiriec, ki danes zajema ca. 8000 pionirjev med 7. in 14. lelom (to je sistematsko vodena aktivnost s primerjanjem uspehov bronaste, srebrne in zlate značke) in akcija gore in mladina (ki bo usmerjala mladino k različnim dejavnostim v gorah). Danilo Skerbinek POKAL SNEŽNIKA SEŽANI V nedeljo 28. maja 1972 je bilo na Svi-ščakih pod Snežnikom že drugo republiško orientacijsko tekmovanje za prenodni pokal Snežnika, posvečeno letos 25. obletnici priključitve Slovenskega primorja Jugoslaviji. Tekmovalo je skoraj 100 tekmovalcev, planincev, tabornikov, vojakov in rezervnih starešin iz Celja, Kranja, Sevnice, Sežane in Ilirske Bistrice, razvrščenih v 28 tekmovalnih ekip. Poleg poznavanja planinskega rcstlinstva in živalstva so tekmovalci morali opraviti še večurni zahtevni orientacijski pohod in odkriti 7 kontrolnih točk skritih na pobočjih Snežnika. Med 23 članskimi ekipami je bila tudi letos najboljša trojka planinskega društva Sežana, ki je 'ako že drugič osvojila prehodni pokal. Z zmago pa si je priborila v trajno last še pokal mladinske komisije PZS. Drugo mesto so osvojili planinci iz Celja, tretje pa ekipa JLA iz Ilirske Bistrice. V tekmovalni skupini mladinskih in pionirskih ekip sta oba prehodna pokala Snežnika za ti dve skupini osvojili ekipi mladincev in pionirjev planinskega društva Ilirska Bistrica. Odlične rezultate so imele ludi ekipe taborniškega odreda »Snežniških ruševcev« iz Ilirske Bistrice. Zahtevno tekmovanje je lepo uspelo in ga ni zmotilo nili muhasto vreme, ki je postreglo celo s snegom. Tekmovanje za prehodni poka! Snežnika sto organizirala mladinski odsek PD Ilirska Bistrica in taborniški odred »Snežniških ruševcev« Ilirska Bistrica, soarga-nizator pc je bila tudi mladinska komisija PZS. Pokroviteljstvo nad tekmovanjem je ludi lelos Imela KZ ::4. junij« iz Ilirske Bistrice, podprle pa so ga mnoge delovne orgon zacije iz ll rske Bistrice. Vojko Celigoj PD BOVEC Planinsko društvo Bovec se vse bolj zaveda važnosti, ki jo ima vzgoja mladih planincev. V velikem številu mladih planincev je bodočnost društvo. Zato je markacijski odsek izdelal načrt za društveno pionirsko transverzalo po bovških gorah. V lanskem letu smo opremili z železnimi skrinjicami, vpisnimi knjigami in žigi pet vrhov v okolici Bovca (Prestreljenik, Loupa, Crnjela, Jerebca in Krnica). Letos bomo postavili skrinjice še na dva vrhova. Pomembno je, da bodo pionirsko transverzalo pionirji in mladinci pomagali markirati, saj je to tudi za mlade planince zanimivo in prijetno delo. Posebno radi se bodo udelež:li pri markiranju tistih poti, ki bodo vodile na vrhove, opremljene z žigom. V Bovcu bo postavljena tabla, na kateri bodo označene vse poti v bovške gore, posebej pa bo označena pionirska transverzala. Za lokalno transverzalo smo se odločili, ker jc slovenska transverzala za širši krog noših pionirjev težje dosegljiva. Pionirji, ki bodo letos prehodili pot pionirske transverzale, bodo dobili ob koncu leta na občnem zboru društva diplome. Mladinski odsek bo še pred šolskimi počitnicami pionirje na to pripravil z ustreznimi predavanji, kot jih npr. imajo v planinski šoli. Miran Mihelič S KRANJSKIMI JAMARJI NA NOTRANJSKO Jamarji pri PD Kranj tesno sodelujejo z najmlajšimi planinci - pionirskim podod-sekom. Poleg rednih predavanj z barvnimi diapozitivi, ki jih predvajajo na vseli šolan v občini ras enkrat letno povabijo na skupni izlet v jame. Lani so nam odkrili za nas še neznano kočevsko podzemlje. letes pa so p-ipravili ogled Notranjskega Krasa. Zanimanje med mladimi je bilo tako veliko, da smo napolnil kar štiri avtobuse in se deževno aprilsko nedeljo napotili doživetjem naproti. Vse naše gore so bile zavite v težke, sive oblake, ko smo jim pomahali v slovo in s: mislili: »V jamah ba vsaj malo naravnega kritja pred neusmiljeno mokroto.« Na;prej smo se ustavili v Cankarjevi Vrhniki in se ob spomeniku poklonili največjemu mojstru slovenske besede. Krenili smo k Močilniku in videli, kako Ljubljanica pozdravlja beli dan, ko se naveliča podzemskih sprehodov. Nato smo se odpeljali proti Planini. Čakal nas je obisk Planinske jame. Nestrpno smo pričakovali vodiča, ki nam jc odprl pot v podzemlje. Zagorele so jamarske kar-bidovke in številne lučke naših baterij. Kolona je krenila na čarobno pot ob šumečem Uncu v zemeljsko notranjost. Pred nami so oživljale vedno nove in nove naravne apneničaste podobe, ožarjene od premikajočih se svetilk. Vse prehitro nam je pot zaprlo sotočje Pivke in Reke, ki prihajata vsaka s svojega konca in se zlijeta v novo reko Unec. Pot od tu dalje je možna le izkušenim jamarjem, ki so nam pokazali, da pri takem prodiranju ni potrebno nič manj poguma i n spretnosti kot pri plezanju v gorskih slenah. Polni novih vtisov smo se vrnili iz jame in nadaljeval pot proti Rakovemu Skoc-janu. Slabo vreme nam je onemogočilo, da bi natančneje pregledali in prehodili to izredno naravno zanimivost, pravi kras naše domovine. Dobili smo še bežno sliko mogočnega naravnega mostu, prek katerega je peljala tudi naša pat. Vabilo nas je Cerkniško jezero. 2e dosti smo o njem slišali v šoli in tudi brali v časopisih, a vseeno nas je presenetila njegova prostranost. Slutili smo ogromne požiralnike pod gladino in ob razlagi se nam je zdelo kar neverjetno, da pridejo vse te vode na dan kot mirna Ljubljanica pri Vrhniki. Se ena zanimivost nas je čakala: Križna jama. Naši pionirji so si danes nabrali že toliko jamarskih izkušenj, da se jih je lotila prava raziskovalna mrzlica v odkrivanju podzemlja. Nič ni bilo hudega, če so bili čevlji že vsi blatni in prepojeni z vodo. obleka mokra, tudi obrazi so dobili svoje pečate. Vsako novo odkritje jc rodilo hrepenenje po drugem novem Končno smo zagledali beli dan, ki je bil seveda še vedno siv in moker, a nam ni pokvaril navdušenja in veselega vzdušja. Čakala nas je vožnja prek Bloške planote. V Raščici smo se ustavili ob Trubarju, na Turjaku pa s: še ogledali starodavni g-ad, ki je tako bogat z zgodovinskimi dogodki od turških časov do slavnih bojev v zednji vojni. Marija Brudar VARSTVO NARAVE DRŽAVNI NAČRT O INTEGRALNEM GOSPODARJENJU Z GORAMI Ekspoze s Icm naslovom je izšel v delu, ki ie izšlo za 60-letnico Trompa, strokovnjaka za gozdno gospodarstva no politehnični zvezn; šoli v Zürichu. Objavil ga je E. J. Rieben iz Vallorba (Les Alpes, 3. sv. 1970), isti avtor, čigar poročilo o švicarski pomoči nepalskemu gozdarstvu smo v povzetku že objavili v letošnjem letniku. V uvodu avlor ugotavlja pomen nlaninskih predelov za Švico. Prav v tem času pa doživljajo ti predeli velike dina mične in temeljne spremembe, ki ogrožajo organičen razvoj. Spričo vsesplošne industrializacije in urbanizacije postajajo planinski predeli za negorate dežele edino prebivališče miru, turistični in športni prostor, ki se opremlja s sredstvi, tujimi avtohtonemu gospodarstvu. Gospodarstveniki, odtrgani od zemlje, ne poznajo vloge planinskih predelov v švicarskem gospodarstvu, zato pritiskajo nanje in ogrožajo socialne strukture in fizični milje dragocenega planinskega prostora. Treba je obravnavati ta fizični in človeški milje in ga zavarovati pred degradacijo. Zato je treba vse prijeme kontrolirati, zato planiranje ne more biti samo lokalno ali kantonalno, marveč mora teči po vsedržavnih kriterijih. Kako to zagotoviti? Fizični handicap - relief in podnebje -ki sta doslej ovirala hribovsko gospodarstvo, se spreminja v adut, ki ga je treba izrcbiti tako, da bosta koristila avtohtonemu prebivalstvu in vsemu narodu. Ker se uvaja nova tehnika, nova oprema in nov način eksploatacije na osnovi kooperacije, bodo gozdni, poljedelski in pašniški predeli v gorah dajali proizvode visoke gospodarske vrednosti. Da bi planinski predeli dajali čim več, naj odgovorni predvsem pospešujejo turistične centre, če imajo kraji primerno lego. Da bi pri tem vladal red v zaposlitvi in mobilizaciji pokrajine, da bi obvladali in kontrolirali proces v dobro splošnih državnih interesov, je treba narediti državni gospodarski načrt in načrt o celotni ureditvi zadevnih goratih področij. - Tako pravijo švicarski gozdarji. Gradivo, ki ga prinaša ekspoze, se v marsičem lahko primerja z našimi razmerami, čeprav je razlika v razvitosti velika, razlika je seveda tudi v legi, ljudeh in zgodovini. Valorizacija planinske pokrajine in njena sodobna vloga, gospodarjenje z njo in njeno opremljanje pa je v a'pskem prostoru vendarle vsaj podobna. Naša slovenska pokrajina ima seveda specifično problematiko zaradi svoje majhnosti, čas pa tudi terja, da valoriziramo in planiramo ves jugoslovanski planinski prostor. J. O. VREME NA KREDARICI V LETOŠNJEM MARCU IN APRILU V mesecu marcu 1972. I. je znašala srednja mesečna temperatura zraka na Kredarici -5,0° C. Bila je za 2,2° nad po-prečkom obdobja 1955-1967. Ekstremne temperature zraka: maksimum 3,3° (dne 31. marca) in minimum —15,0° (dne 13. marca) so bile v mejah doslej znan h temperaturnih ekstremov Kredarice, ki znašala za razdobje 1955-1967 maksimum 7.5° (dne 1. marca 1960) in minimum -24.0° (dne 12. marca 1965]. Srednja mesečna oblačnost (5,5) se je napram poprejšnjemu mesecu občutno znižala. Heliograf na Kredarici je registriral v marcu 1972 161 ur s sončnim sijem, kar je 44n/o od maksimalnega možnega trajanja sončnega sija. V skupno 13 padavinskih dneh [od tega 10 dni s sneženjem) je padlo na Kredarici 137 mm padavin, kar je 126 % od normalne marčne vrednosti (obdobje 1955 do 1967). Snežna odeja je ležala ves mesec, njena maksimalna debelina je merila 409 cm. Srednja mesečna lemperatura zraka na Kredarici je v aprilu 1972 znašala -4,1CC. Bila je za 0,2° nad poprečkom obdobja 1955-1967. Maksimalna temperatura letošnjega aprila je znašala samo 3,6° (dne 4. aprila), minimalna pa -13,1° (dne 25. aprila). Oba ekstrema temperature s'a bila v mejah doslej (v obdobju 1955-1967) znanih ekstremnih vrednosti, ki znašata: maksimum 12,2° (dne 30. aprila 1955) in minimum -19,2° (dne 8. aprila 1956). Srednja mesečna oblačnost (7,9) se je napram poprejšnjemu mesecu znatno povečala, zato se je znižalo število ur s sončnim sijem. Heliograf ne Kredarici je v minulem aprilu registriral semo 89 ur s sončnim sijem, kar je komaj 22% od maksimalnega možnega trajanja sončnega sija. V skupno 21 padavinskih dneh (od tega 20 s sneženjem) je padlo v mesecu aprilu na Kredarici 209 mm padavin, kar je 125 c/o od normalne aprilske vrednosti (1955 do 1967). Snežna odeja je ležala ves mesec, njena maksimalna debelina je merila 405 cm, kar je samo 9 cm manj, kot znaša aprilski rekord debeline snežne odeje na Kredarici (414 cm dne 2. in 3. aprila I960). Iz opisanega povzamemo, da je bilo vreme v minulem mesecu aprilu planincem nenaklonjeno. Dr. F. Bernot IZ PLANINSKE LITERATURE HOGGAR »Tamanrasset še spi v dišeči senci lepe Adriane, svoje gore. To je človeška tišina, a v zraku trepeta na tisoče šumov narave, medtem ko se na vzhodnem obzorju rojevata zlato in svetloba .. . Naše kamele poznajo pol. Iharen. oddal eni slražar, je njihov instinktivni cilj. Zrak je prijeten, svež pesek pod nogemi, meh-ica kamelja dlaka poa rokami. Tamanrasset izginja, hitro pozabljen. Kmalu bo poldan. Prišli smo v scnco Ihurena in muhe so obmolknile. Zelo sladkan čaj nas spodbudi k prihodnosti: ali bo treba brez prestanka mimo izvirka Imalaou laonen prav do naslednjega izvira? Ce bomo šli mimo zaselka Rabti, bi lahko obedovali kozje mleko in ovco. Pridemo ob vznožje nekakšnega prelaza. Iharen je pod nami v čudni vijoličasti svetlobi. Tamanrasset uganemo nekje daleč, daleč. Naenkrat svetlobe ugasne. Se utegnemo videli Duoudo daleč spodaj. Zakurimo taborni ogenj in se utaborimo, nad nami pa je nebo brez konca .. .e Ta poetični opis nam še neznanega področja je iz članka Odette Bernezat v avgustovski številki La Montagne, kjer je nanizan še cel kup praktičnih podatkov o Hoggarju - višavju na skrajnem jugu Alžira. Najvišji predel tega masiva |e vulkanska planota Atakor ali Koudija, približno 2000 m nad morjem, iz katere raslejo igle vulkanskega izvora. Najvišji vrh je Tahat (2918 m). Na severu Ata-korja sameva granitni Tefedesl v obliki merjaščevega rilca. Severna točka Garet-el-Djenoun (gora genijev) sc strmo vzpenja do 2350 m nad hamadami — apne-niškimi planotami, ki se raztezajo na S proti Atlasu. V Hoggarju ni najti nobenih stalnih vodnih virov. Toda dež ni nobena redkost, včasih celo sneži. Vodo je najti v tako imenovanih »vodnih točkah«, ki jih domačini - Tuaregi, najdejo brez težav. Običajno je to samotna palma sredi puščave in nekaj požganih šopov zelenja, kjer je potem treba kopali po meter ali še več, da se pred začudenimi očmi tujcev pojavi sveža in čista voda. Najprej dobe svoj delež seveda kamele, brez katerih je popotnik v puščavi popolnoma zgubljen. Intuicija ten živali pa tudi njihovih gospodarjev je nezmotljiva. Orientirajo pa se, ne samo po obliki pokrajine, ampak tudi po ouedih - izsušenih rečnih strugah, k' so svoje čase ponekod izdolble tudi sto in več metrov globoke tesni. V Hoggarju so tudi prazgodovinske risbe ki jih je odkrila francoska ekspedicija I. 1935. Sistematično je raziskala področje med Atakorjem in Garet-ol-Djenounom. Slednji je bil do tedaj med domačini znan po svoji nedostopnosti. Bajali so, da so na vrhu gore viseči vrtovi; da čudovito lepa boginja s stoterimi usti, pravcato puščavska sirena, skuša pritegniti mlade veljake in jih za vedno obdržati; da je ob hudem vetru najti ob vznožju gore liste palm in olive. Ko pa sta prvopristop-nika na grebenu naletela na oljke, je bila skrivnost pojasnjena. Opis vsega tega in celotne ekspedicije jc knjiga »Klic Hoggarja«, napisal jo je znani Roger Frison-Roche. S svojim prvenstvenim vzponom pa si je med Tuaregi pridobil tudi naziv »bral muflonov«, živali, ki so bile do tedaj edini gospodarji samotnih vrhov. Skratka, Hoggar je s svojo fantastiko in nenavadnostjo najlepši dokaz, da alpinizem v svetu ni samo lov na ekstremne višinske in spretnostne rekorde, ampak je še ohranil svojo prvotnost - prodiranje v neznano. Sonja Hutter PANORAMA ALP PV je že na kratko poročal o razkošnem albumu »Alpe v panorami«, ki ga je izdal svetovno znani mojster panoramske kozmetike B c rann v založbi Weidlich, Frankfurt/M. Zal, da je vseh 23 mikavnih barvnih prikazov zajel le iz Bavarske, T;rolske in Dolomitov. Zdaj mi je prišel v roke skoraj enako razkošen, vsebinsko pa precej bogatejši pendant: Rudolf Rother, DAS PANORAMA DER ALPEN (Panorama Alp), 228 str., spremni tekst Christof Stiebler, Süddeutsches Verlag, München. Ta album prikazuje 30 dvo- in tristranskih fotografiranih panoram iz celokupnega alpskega prostora (Francija 3, Švica 4, Italija 4, Avstrija 14, Nemčija 3, Jugoslavija 2] v črno beli in barvni tehniki. Ne-nadkriljive mojstrovine, zlasti priloga, 360 cm dolg pas z avijonskim posnetkom tirolskih vršacev v kolobarju od Allgäu-skih Alp preko Wettersleiria in Karwend-la do Visokih Tur ter Dolomitov, Ziller-talskih, Stubaiskih in Silvrette do Lech-talskih Alp. Naše Alpe predstavlja panoramski list 29 z naslovom Vzhodne Julijske Alpe, v color posnetku s Prisojnika, obseg od Frdamanih polic preko Škrlatice in Triglava do Kanjavca. Ta posnetek, izdatno povečan, nosijo tudi platnico albuma, znamenje, da ni še zamrl okus slovečega globotrolterja Lo.ngstaffa, ki je dejal o Julijcih, da so najlepše gore, kar si jih je moč misliti... Panoramski list 30, posnet z Vitranca v črno beli fotografiji obsega Martuljkovo skupino od Kukove špice, Skrlalico, Razor, Prisojnik, Mojstrovko in Jalovec. V imenoslovju je nekaj pogrešk: Rogljica (Dolkova špica) ni eno in isto, Kumle-hova glava 1753 pravilno 1783, pod oznako Mlinarica se dejansko kaže vrh Stenarjo, dosledno opuščanje strešic nad č, š, ž je smešna ncdutost! V spremnem tekstu ni mogoče mimo nekaterih površnosti, postavim na sir. 211: aPa tudi pozimi nudijo Julijci mednarodno znana zbirališča npr. Planica (z znamenito skakalnico), Mojstrana (780 m), Pokljuka (1259 m), Jahorina (1913 m) (podčrtal M.)a ali: »Italijane so v zadnji soški bitki vrgli na Piavo, vseeno so v mirovni pogodbi dobili poleg južne Tirolske tudi Istro in s tem en del Julijskih Alp... V. Mazi RAZGLED PO SVETU SEVEROZAHODNA STENA AIG. DE BIONNASSAY. Ne gre za prvenstven ple-zalski dosežek, pač pa za nov uspeh Sylvaina Saudana. Presmučal je to ne ravno lahko steno septembra 1971 nalašč zo to, da je dobil novo gradivo za film. Snudan se je uveljavil ludi kot predavatelj - saj ima neka| povedati. Ima pa ludi mlade ljudi, ki ga v Franciji posnemajo. Tako sta se D. Chapouis in R. Gignoux po severni strani Aiguille du Goöter spustila na ledenik Grio, levo od grebena Payot. REDEK USPEH. Gervasultijev ozebnik v Mt. Blanc du Tacul je sam preplezal Robert Chere v 2 urah in 20 m. To je dosežek, ki si ga je zapisal 19. avgusta 1956 Hermann Buhl (1 ura in pol) in I. 1970 Anglež W. Jones, torej redek uspeh. SOVJETSKA GLACIOLOGIJA ima veliko dela, saj ima SZ 80 000 km2 ledeniške površine. Sovjetski glaciologi se zavedajo pomena ledenikov, ki zavzemajo na svetu 11 % površine in vsebujejo dve tretjini pitne vode na svetu. Največ sovjetskega ledu je na otokih Novaja zemlja, Severnjaja zemlja in Franz Josephs Land, četrtino ledenikov pa je v gorah na jugu, v Pamiru, Ticn-Sanu, Kavkazu. Prav ta led je za glaciologe najbolj zanimiv, ker »pul-zira«, kakor pravijo znanstveniki, in pride zato do velikih občasnih sprememb, ki pa jih glaciologija lahko napove, če si; stematično zbira podatke. Ni vseeno, ali prov napove ali narobe. Druga naloga se posveča kopnenju snega, saj je od lega odvisno, koliko vode odteka na azijska polja. Ali znanost lahko pomaga, da bi bil odtok vode večji? Ze v antiki so vedeli, da sneg hitreje kopni, če se posuje s pepelom ali zemljo. Cist sneg namreč reflektira 90 procentov sončnih žarkov, ki vpadajo vanj. Sovjetska glaciologija že nekaj let »barva« »čini« sneg na gorskih površinah, da pospeši kopnenje in poskrbi za dodatno vodo - snežnico v dolini. V SZ je pri koncu delo za ledeniški katalog, fundamentalno delo v 100 zvezkih. Med drugim so izšli zvezki, ki obravnavajo ledenike na Uralu, Franz Joseph Landu, Chibiny, Kamčatki, ledenik Fed-čenko in druge hidrološke bazene (Der Turist 1971/12). DVA OZEBNIKA V AIG. DE BLAITIERE - PRESMUCANA. Serge Cachat-Rosset se je 10. julija 1971 spustil s smučmi v Spcn-cerjev ozebnik in ga srečno presmučal. Tu ni bil prvi, le drugi. Zalo pa jc nekaj dni nato s smučmi prvi zdrsnil po Con-taminovem ozebniku. Ozebnik še nima imena, Devies pa pravi, naj se kar imenuje po prvem pristopniku Contaminu. NAJVEČJI ŽENSKI USPEH. L. Devies ugotavlja, da je doslej največji ženski dosežek v alpinizmu južna stena Aiguille du Fou. 2.-4. sepi. 1971 jo je preplezala Simone Bcdier v družbi s Thierryjem Le-royem v 24 urah. Ves čas je Badierova vodila. Smer je najtežja in obenem najlepša v granitni izredno strmi stenj. Je ležja kot direktna amerikansko v južni steni Druja in ima največje število raztežajev VI. Razen treh se vsi plezajo v stremenih. Smer je kmalu nato »soliral« nek Anglež. V prvi tretjini stene ga je zadel kamen, reševal se je sam, reševalci so ga našli že na vstopu - kamor je ponoči počepnil helikopter v soju reševalnih svetilk. Tudi za pilota - uspeh. TRI POLJSKE PRVENSTVENE V MT. BLANCU. Poljaka Dworak in Grochowski sta 16. in 17. avgusta 1971 v Brouillardu potegnila novo smer po stebru desno od slavne smeri Bonington-Bonatti. Ocena: »Zelo težko na 450 m.« Kowalcwski, Moczkä in Wroz so 13. in 14. avgusta 71 preplezali steber levo od Bonattijevega stebra. 350 m te smeri so Poljaki ocenili s +V. Poljaka David Beiden in Andrzej Mroz sta v južni sleni Pointe Gugliermina 11. do 13. julija 1971 desno od smeri Boccalatte-Gervasulli odprla novo smer po neznačilnem stebru z izstopom na vrh. »Veličastna prosta plezarija, 600 m izredno težka, trije razležaji izsiljeni s tehniko, zelo izpostavljeno, 30 klinov, 2 zagozdi, 24 ur plezanju, Poljaki zarisujejo torej svoje plezalske stopinje med nujpo-pularncjšc smeri v osrčju Bele gore. NOVA SMER V BRENVI. Jean Pierre Bougerol in Poljak Andrzej Mroz sta 17. do 19. avg. 1971 odprla novo direktno smer v Brenvi (Morl Maudil), z dvema b vakoma, s 24 urami plezanja. SLIKA NA PRVI STRANI: ZA PLEČEM NA VELIKI PLANINI FOTO VLASTO KOPAČ SLIKA NA DRUGI STRANI ZGORAJ: MED OBLAKI FOTO VIDA STRASEK SLIKA NA DRUGI STRANI SPODAJ: HAUTE ROUTE ZERMATT - CHAMONIX FOTO JOCO BALANT SLIKA NA TRETJI STRANIi GRADISKA TURA NAD VIPAVSKO DOLINO FOTO STANE KVATERNIK SLIKA NA ČETRTI STRANI ZGORAJ: NA PODIH POD SKUTO FOTO VOJKO BIZJAK SLIKA NA ČETRTI STRANI SPODAJ: MED GORAMI- (NA GREBENU CIPRNIKA) FOTO STANE BELAK Planinci na vrhu Triglava se boste počutili še prijet-neje, če vas bod^prcli jopiči iz islandske volne, ki jih izdefffiejo za vas pletilje iz Si-rogojna. Trikotažo najboljše kvaliteto lahko nabavite samo v razstavnih salonih in trgovinah Jugo-exporta Beograd, Kolarčeva 1, Knez Mihajlova 10 in Terazije 2 Po vrnitvi s težke ture se boste najbolje odpočili na pohištvu Jugoexporta ki ga lahko nabavite v razstavnih salonih: v Beogradu: Kolarčeva 1 Bulevar revolucije 84 Generala Ždanova 78 v Skopju: J LA 66 v Splitu: Kupališki prilaz 12 v Titogradu: Nemanjina obala 1 v Zagrebu: Zagrebški velesejem Paviljon 12 v Novem Sadu: J LA 25 v Nišu: Rudjera Boškoviča 2 b Balkanska 2 BEOGRAD, KOLARČEVA 1 t