122 ! KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 RIBNIŠKA DRUŠTVA DO LETA 1918 V LUČI NJIHOVIH PRAVIL ANDREJ VOVKO V slovenskem narodoprebudnem gibanju v zadnjem polstoletju obstoja Avstro-Ogrske ima nedvomno pomembno mesto delovanje kulturnih prosvetnih, dobrodelnih, športnih in podobnih društev ter organizacij. Tovrstna društva so bila prave zibelke narodnega osve- ščanja, hkrati pa tudi gibala družbenega živ- ljenja v posameznih krajih. »Rodil» jih je fe- bruarski patent iz leta 1861, ki je dovoljeval ustanavljanje nepolitičnih društev. Tudi Ribnica se je pred letom 1918 lahko ponašala s precejšnjim številom društev. Med njimi je imela pomembno in častno mesto ne- dvomno Narodna čitalnica, katere prva pra- vila je kranjska deželna vlada potrdila 21. januarja 1870. Prvi načelnik ribniške čitalni- ce je bil tamkajšnji dekan Martin Skubic, ki je vladi pravila tudi predložil. Poleg njega so v slovenščini kaligrafsko izpisana pravila podpisali še Valentin Sarabon, Ivan Bobek, Andrej Ster, Janez Podboj, Andrej Cvar in Anton Zoreč. Deželna vlada je ob tein, da pra- vilom ni ugovarjala, opozorila vodstvo čital- nice na zakonska določila glede gledaliških predstav.^ V prvih pravilih Narodne čitalnice v Rib- nici je rečeno, da je njen namen branje časo- pisov in knjig, pisanih v raznih evropskih je- zikih ter »razveseljevanje v besedah, plesih, igrah gledališnih in drugih«, ne vtika pa se v nobene politične zadeve. »Ud« čitalnice je lahko »vsak spodobnega obnašanja in pošten državljan«, ki ga ga sprejme čitalniški odbor, oglasi pa se mu lahko pisno ali ustno. Clane ali »društvenilce« čitalnice delijo pravila na krajevne »tukajšnje« — samce in družine ter »zunanje«, ki ne stanujejo v Ribni- ci, in častne, ki jih izvoli občni zbor čitalnice. Kategorije članov so se ločevale med seboj po višini članarine. Krajevni »rodbinski čla- ni« so plačali na pol leta po 2 goldinarja čla- narine, samci pa polovico tega, medtem ko so imeli »zunanji« popust. Rodbine so plačeva- le po goldinar 20 kron, samci pa po 80 kron. Razen tega je moral vsak član plačati vsaj 50 kron Vpisnine. Člani čitalnice so imeli pravico brati ča- sopise in knjige ter obiskovati čitalniške ve- selice besede in plese, prejemati po določenem redu časopise in knjige za branje doma ter da svoje želje, nasvete in pritožbe vpišejo v za to namenjene knjige. Vse nove čitalniške člane so potem, ko so se predstavili enemu izmed odbornikov, zapisa- li v posebno člansko knjigo. Nato so lahko osem dni brezplačno brali čitalniške knjige in KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 123 I Časopise ter se udeleževali njenih prireditev. Člani SO na občnem zboru izvolili predsednika ter »denarničarja« podružnice, kot tudi enajst drugih odbornikov. Odbor je nato iz svoje srede izvolil podpredsednika, tajnika in knji- žničarja. O razpustitvi čitalnice je imel pra- vico odločati občni zbor, prav tako pa tudi o usodi njenega premoženja. Na takem občnem zboru bi moralo biti vsaj 2/3 čitalniških čla- nov. Leta 1893 je dobila ribniška čitalnica nova pravila. Med drugim je svoje delovanje raz- širila še na »gojitev petja in glasbe«. V zvezi s to dopolnitvijo čitalniške dejavnosti so raz- širili tudi kategorije članstva z »neplačujoči- mi pevci«, ki jih v čitalnico sprejema njen od- bor kot stalne člane na podlagi mnenja pevo- vodje o njihovih pevskih sposobnostih. Kot je očitno že iz njihovega naziva, niso plačevali članarine, pač pa stalno sodelovali pri čital- ničnih prireditvah. Ostali člani so se še vedno delili na krajevne z družino ali brez nje, na zunanje ter častne. Čitalniške »usluge« so se v novih pravilih nekoliko podražile, saj je članstvo veljalo »samce« 30 krajcarjev na mesec, rodbine pa 50 krajcarjev mesečno. Častni člani so bili čla- narine oproščeni. Pravila so tudi določala, da pravice in dolžnosti članov prenehajo ob nji- hovi preselitvi iz Ribnice in seveda tudi ob njihovi smrti. Tretja »avstro-ogrska« pravila ribniške či- talnice so bila sprejeta leta 1912. Njen namen je bil po novem. »širiti znanstveno in umet- niško naobrazbo med vsemi sloji ter jih zdru- ževati v plemenitem družabnem življenju«. Naglašeno je bilo, da je čitalnica kulturno in zabavno društvo, v katerem je izključena vsa- ka politika. Med čitalniškimi dejavnostmi ne opazimo več glasbene, nedvomno zaradi tega, ker je leta 1909 v Ribnici začelo delovati Glasbeno društvo. Društveno delovanje čitEilnice je razdeljeno na dve področji: na znanost in umetnost ter na zabavo. Kar se tiče znanosti ima čitalnica nalogo vzdrževati ljudsko knjižnico z javno čitalnico v Ribnici, prav tako pa tudi usta- navljati stalne in potujoče knjižnice v območ- ju domačega političnega okraja. Na področju umetnosti ima čitalnica na- men prirejati gledališke predstave, vzdrževati igralsko šolo, skrbeti za igralski naraščaj, pri čemer pa izvzemajo »osebe, ki so podvržene še šolski obveznosti,« prav tako pa tudi pri- rejati umetniške razstave ter poučne tečaje v vseh panogah umetnosti. Kar se tiče zabave, je določeno v pravilih, naj čitalnica prireja javne veselice in plese, plesne vaje ter maškarade, zabavne izlete in goji vse športe. Sredstva za vse te dejavnosti so prispevki članov, darovi in podpore ter dohodki iz dru- štvenih predstav in prireditev. Pravila določa- jo tri vrste članov: redne, ki jih delijo na pla- čujoče in neplačujoče, ustanovne in častne. Redne in ustanovne člane sprejema čitalniški odbor, neplačujoče ob priporočilih odborovih referentov, častne člane pa občni zbor. Usta- novni člani plačajo enkrat za vselej 100 kron, dopuščena pa je tudi možnost plačevanja v dveh obrokih. Mesečni prispevek rednih čla- nov določa občni zbor čitalnice. (S tem so se izognili preprostega popravljanja pravil ob vsaki »podražitvi« članarine.) Člani imajo pravico, da prihajajo v čitalni- ške prostore, uporabljajo njena »izobraževahia sredstva«, obiskujejo čitalniške prireditve, se udeležijo njenih občnih zborov, tam glasuje- jo, predlagajo, volijo in so voljeni. »Ce se pri društvenih prireditvah nastavi vstopnina, imajo društveniki pravico plačati samo polo- vico.« Glavni čitalniški organ ostaja občni zbor, medtem ko je njen odbor, ki ga zbor voli, do- živel nekaj sprememb glede na prejšnja pra- vila. Sestavljajo ga predsednik, trije podpred- sedniki, ki so hkrati referenti za znanost, umetnost in za zabavo, trije odborniki-kore- ferenti, tajnik, blagajnik ter dva pregledni- ka. Čitalnično imetje delijo na glavnico, inven- tar in razpoložnino. Glavnica je nedotakljiva in uporabljati se smejo le njene obresti. V iz- jemnem primeru smejo glavnico uporabiti kot prispevek »h kaki narodni zgradbi, ki bode obenem društveni dom.« Za tekoče društvene potrebe usposabljajo razpoložnino po določi- lih poslovnika. Glavnico morejo »naložiti plo- donosno v kakem slovenskem denarnem za- vodu.« Novost pomenijo tudi določila o čitalničnih podružnicah, katerih namen je pospeševati in olajševati delovanje društva. Ustanoviti jih je mogoče le s privolitvijo osrednjega odbora, ki določi okoliš njihovega delovanja. Da zač- no delovati, morajo imeti najmanj petnajst članov. Vsako leto imajo svoj občni zbor, na njem pa volijo svoj podružnični odbor, ki ga sestavljajo načelnik, tajnik, blagajnik in knji- žničar. Podružnični odbor ima v svojem oko- lišu iste dolžnosti in pravice, kot jih ima os- rednji odbor za ves čitalnični teritorij, kolikor ni s poslovniki določeno kako drugače. 124 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 Ustanovni zbor podružnice skliče osrednji društveni odbor in pošlje nanj svojega poobla- ščenca. Načelnik podružnice mora vsako leto do konca decembra sklicati podružnični občni zbor. Podružnica preneha delovati, kadar jo razpusti osrednji čitalniški odbor ali politična oblast. V tem primeru prevzame njeno pre- moženje osrednje društvo. Razširjena so tudi določila o razpustu osrednjega čitalničnega društva. O razpustu odloča občni zbor in veljati začne, če se zanj odloči 3/4 vseh rednih članov. Ce jih je nav- zočih manj kot petnajst, potem je za razpust društva potrebna 4/5 večina. Ce vsaj trije odborniki, med katerimi mora biti čitalnični predsednik ustanovijo novo društvo enakega namena, potem temu pripade čitalnično premoženje. Ce takega dru- štva ne ustanovijo, potem pripade vse premo- ženje ribniške čitalnice Zvezi slovenskih izo- braževalnih društev v Ljubljani. Ce ta Zveza ne bi več obstajala, potem »deduje« Družba sv. Cirila in Metoda. Prav moška podružnica tega društva je bi- la naslednje kulturno društvo, ustanovljeno v Ribnici. Družba sv. Cirila in Metoda je bila ustanovljena v Ljubljani leta 1885. v pra- Pravila podružnice v Ribnici na Kranjskem družbe sv. ClrUa in Metoda vilih je njen namen določen kot vsestransko podpiranje in pospeševanje slovenskega šol- stva na katoliško-narodni podlagi z ustanav- ljanjem in vzdrževanjem otroških vrtcev in osnovnih šol, z nastavljanjem učiteljev, izpla- čevanjem denarnih podpor, izdajanjem »pri- mernih spisov« in knjig. Kot področje njenega delovanja so določene dežele Kranjska, Šta- jerska, Koroška in Primorska.^ Družba sv. Cirila in Metoda (CMD) se fi- nancira s prispevki njenih članov, z darili in volili, z od oblasti dovoljenimi denarnimi na- birkami ter s »prihodki od napravljenih be- sed, zabavnih shodov, dramatičnih in drugih dopuščenih iger, beril in razlag.« Svoje člane deli na pokrovitelje, ki plačajo enkrat za vse- lej najmanj 100 goldinarjev, na ustanovnlke, letnike, ki plačujejo po 1 goldinar letno ter na podpornike, ki plačajo na leto po 10 krajcarjev. Poznajo tudi častne člane, ki jih na predlog vodstva CMD voli letna (velika) skupščina. Na teh skupščinah imajo posvetovalno in gla- sovalno pravico častni člani in pokrovitelji, ustanovniki in letniki pa so na njih le »poslu- šalci«. V vsakem kraju, kjer je najmanj 20 članov CMD, lahko ustanovijo njeno podružnico. Vsak član CMD mora pristopiti k eni podružnici, ki pa si jo lahko poljubno izbere. Vsaka podruž- nica izbere izmed svojih članov predsednika (prvomestnika), tajnika (zapisnikarja) in bla- gajnika, ki sestavljajo podružnično načelni- štvo. Vsakemu izmed njih lahko izvolijo še po enega ali več namestnikov. Načelništva spre- jemajo člane, pobirajo njihove prispevke in posredujejo med »družbeniki« in vodstvom CMD. Na vsakega pol leta mora pošiljati vod- stvu seznam svojih članov in pobrane prispev- ke. Ustanovni zbor podružnice skliče vodstvo CMD ali njegov pooblaščenec. Vsako leto mo- ra imeti podružnica svoj redni letni zbor, ki ga skliče njen predsednik. Izredni zbor sme sklicati, če ga zahteva petina vseh njenih čla- nov ali če ga ukaže vodstvo CMD. Na po- družničnih občnih zborih imajo glasovalno pravico pokrovitelji, ustanovniki in letniki. Podružnice se razpustijo po sklepu družbene- ga vodstva, če se število njihovih članov zmanjša pod dvajset, ali po sklepu podružni- ce same. Premoženje razpuščenih podružnic pripade osrednji Družbi sv. CirUa in Metoda. Letnih skupščin osrednje CMD se s posve- tovalno in glasovalno pravico udeležujejo častni člani, pokrovitelji, člani vodstva, nad- zomištva ter razsodništva CMD in zastopniki podružnic po eden na vsakih petdeset članov, pri čemer mora imeti vsaka podružnica vsaj KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 125 1 enega. Ti zastopniki lahko namesto sebe po- oblastijo kogarkoli od članov CMD, vendar sme tak pooblaščenec za druge podružnice od- dati največ pet glasov, medtem ko za lastno podružnico ta omejitev ne velja. CMD se lahko razpusti, če tako sklene let- na skupščina ali če jo razpusti politična ob- last. V prvem primeru odloča o razpolaganju z njenim premoženjem skupščina sama, v dru- gem pa pripade premoženje ljubljanski Slo- venski matici. Leta 1910 so pravila CMD nekoliko spreme- nili. Predvsem so njeno delovanje razširili na »vse v državnem zboru zastopane kraljevine in dežele«, torej na avstrijsko polovico »dvo- glave monarhije«. Pokroviteljstvo fizičnih oseb je po novem ugasnilo z njihovo smrtjo, pravnih pa dvajset let potem, ko ga prizna Družbino vodstvo. Na novo so določili možnost združevanja podružnic v pokrajinske zveze. Vsakoletne letne skupščine CMD so bile po pravilu odmevne manifestacije slovenskih na- rodnoobrambnih naporov. Kraji gostitelji so se po večini zela prizadevali, da bi kar najbolj povzdignili te skupščine in so imeli za poseb- no čast, če so »gostovale« pri njih. Seveda je imelo to pravilo tudi izjeme, kot recimo zna- no skupščino v Ptuju 1908. leta. Leta 1898 je bila letna skupščina CMD v Ribnici. Za njen nemoten potek se je zelo zav- zela ribniška moška podružnica CMD. Od- bornika Franc Dolinar in Josip Vogljar sta se obrnila na ribniški občinski odbor s prošnjo, da bi, skupščinarje CMD po dotakratnem obi- čaju ob njihovem prihodu pozdravil »pred- stojnik občine«. Prosila sta tudi, naj občinski odbor s posebno okrožnico pozove prebival- stvo,« da tisti dan z zastavami odici svoje hi- še,« da sam posodi tiste zastave, ki jih ne bo potreboval in da bi »blagovolUo nakloniti kak prispevek za olepšavo trga povodom vspreje- raa gostov«. Ribničani sicer že nabirajo prosto- voljne prispevke v ta namen, so pa »daleč prepičli«. Občinski odbor se je prošnji CMD odzval. Sklenil je, da bo sprejel skupščinarje pri hiši št. 61, ki jo bo krasil »nakit iz suhe robe, to je domačih ribniških izdelkov«. To bo posodil ali podaril ribniški trgovec in posestnik Matej Pakiž. Odbor je v okrožnici pozval prebivalce Ribnice, naj okrasijo svoje hiše v času skup- ščine CMD in naj »vsak stori po svoji moči, da se bo ribniški trg pokazal vreden središče cele ribniške doline.« Vodstvu podružnice CMD je odbor sporočil, da bo v celoti in z žu- panom na čelu sprejel cirUmetodovske skup- ščinarje na železniški postaj i.^ Skupščina je bila 11. avgusta in to trinajsta po vrsti. Seveda se ne mislimo spuščati v njen potek, verjetno pa ne bo odveč, če nekoliko orišemo razpoloženje, ki je tega dne vladalo v Ribnici. Skupščinarji so se odpeljali iz Ljub- ljane s kočevskim vlakom, na postajah proti Ribnici pa so se jim pridružili še novi, zlasti v Velikih Laščah, kjer so skupščinarje sprejeli s pokanjem topičev. Na ribniški železniški postaji so prav tako sprejeli cirilmetodarje s topici, s črnomenjsko godbo in zastopniki gasUskih društev iz Rib^ nice. Dolenje vasi in Loškega potoka, pevske- ga društva Tabor iz Loškega potoka, ribni- ške Čitalnice ter seveda moške in povsem »no- ve« tega leta ustanovljene ženske podružnice CMD. Vsi ti »ter mnogo ribniške inteligencije so dali duška svojim čutilom s ponavljajoči- mi živio-in dobro-došli-klici.« Pred kolodvorom je pod slavolokom z napi- soma »Pozdrav cvetu naroda« in »Za dom in rod na delo« (na drugi strani), skupščinarje sprejel ribniški župan dr. Teodor Rudež, »velik zbor belo oblečenih deklic, gospic in deklet v narodni noši s pečami na glavah in ob obeh straneh ceste mnogobrojno občinstvo.« Pred- sednik CMD Tomo Zupan se je zahvalil za sprejem, potem so »okitile vrle Ribničanke skupščinarje s šopki« in na čelu s črnomenj- sko godbo so odšli k maši, ki jo je po vsako- letni navadi daroval dekan Frančišek Dolinar, takratni predsednik ribniške moške podruž- nice, za mrtve in žive člane CMD. Veliko pozornost in navdušenje je izzval tudi zgoraj omenjeni slavolok iz suhe robe pred hišo Matka Arka. »Na njem so bile vse vrste lesnih izdelkov, kakor je nareja prebi- valstvo ribniške doline. Zložena pa je bila ta roba tako, da je ostal sleherni kos nepokvar- jen. Iz sredine slavoloka je viselo rešeto, na katerem sta bila napisa: »Za roda rast in do- ma čast!« ter »Z edino družino Cirila-Metoda Bog!«. Zborovanje se je začelo ob 11. uri na vrtu gostilne Antona Arka, kjer je bilo ob 13. uri tudi skupno kosUo. Ob 17,30 so skupščinarji z vlakom zapustili Ribnico. Na postajo jüi je poleg Ribničanov spremUa tudi godba.* Moška podružnica CMD je nastala v Ribnici zelo zgodaj. Dimajsko notranje ministrstvo jo je potrdilo že 5. 2. 1886. Njen prvi predsed- nik je bil dekan Martin Skubic, njen najod- ličnejši in najdelavnejši član pa tajnik poso- jilnice in posestnik Ivan Arko, ki je tajnike val od leta 1913 dalje. Med člani njenega odbora zasledimo še ribniškega zdravnika in župana Antona Schiffrerja in odvetnika dr. Stefana 126 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 Rajha, sodnika Frana Višnikarja, učitelje Jo- sipa Hribarja, Stefana Tomšiča in Karla Pu- harja, zastopnike duhovščirie, ki pa se po letu 1908 umaknejo iz odbora. Do ustanovitve lastnih podružnic v Sodražici in v Kočevju so bili »cirilmetodarji« obeh teh krajev vklju- čeni v ribniško podružnico. V prvem obdobju delovanja je imela ribniška moška podružni- ca nekaj suhega obdobja, potem pa je razme- roma uspešno delovala do izbruha prve sve- tovne vojne, ko so nastopila tako zanjo kot tudi za osrednjo CMD precej suha leta.^ Iz- jema je bilo leto 1918, ko so se podružnice CMD precej »prebudile«. V celoti gledano so bile podružnice Družbe njen najpomembnej- ši finančni vir, razen tega pa tudi pomembna zbirališča narodno prebujajočih se Slovencev in to še zlasti v tistih krajih, ki v primerjavi z Ribnico niso imeli celega niza slovenskih kul- tiirnoprosvetnih društev. Marsikje se je s po- družnicami CMD začel proces slovenskega na- rodnega osveščanja. Taki primeri so bili zla- sti na Štajerskem in v prvem obdobju delo- vanja koroških podružnic CMD.« Pravila narodne čitalnice v Ribnici Kljub temu, da ji je bil glavni namen dru- gačen, pa je opravljala Prostovoljna požarna bramba v Ribnici v določeni meri tuidi kultur- no in prosvetno poslansitvo. Njena rokopisna pravila so nastala že 28. julija 1887, oblasti pa sc jih potrdile 22. 10. 1890. Pravila so med drugim podpisovali Franc Višnikar, Makso Lilek, Franc Lovšin, Josip Klun, Matej Fakin ter Anton Lapa j ne. Ker je gasilstvo zelo pri- vlačno področje preučevanja krajevne zgodo- vine, se bo ribniškega nedvomno kmalu lotil kakšen raziskovalec (kolikor se je že ni) in se zato na tem mestu z gasilskim društvom ne bomo podrobneje ukvarjali. Omenimo le, da je bil v pravilih namen požarne brambe »v redu in skupno delati pri nevarnostih ognja« ter braniti življenje in premoženje prebival- cev občine ter srenj okolice, ki pristopijo k zvezi. Društvo je imelo podporne in »delajo- če« člane. Podporni člani so plačevali vsaj 1 goldinar 20 krajcarjev letno. Ce bi se gasilsko društvo razpustilo, mora njegovo premoženje oskrbovati občina in ga izročiti samo more- bitnemu novonastalemu društvu »z nameni požarne brambe.« Leta 1911 se je gasilsko društvo v Ribnici reorganiziralo na podlagi enotnih natisnjenih pravU Zveze slovenskih prostovoljnih gasU- skih društev Kranjske kot Okrajna gasilska zveza št. 11 Ribnica. Namen Okrajne gasilske zveze je bil gojiti, širiti in enotno urediti ga- silstvo v okraju.' Za leto 1893 imamo podatek kočevskega okrajnega glavarstva, da ribniški urar Andrej Kezele, občinski tajnik Mihael Škrabec ter pomožni uradnik ribniškega okrožnega so- dišča pripravljajo ustanovitev glasbenega društva »Tamburaški zbor v Ribnici.« Društvo v začetku avgusta tega leta še ni bilo uradno ustanovljeno, ker kočevsko okrajno glavar- stvo opozarja ribniškega župana, da morajo glavarstvu v smislu zakonskih določil predlo- žiti pet primerkov svojih pravil.^ V Fondu družbenih pravil Arhiva SRS pod zgoraj omenjenim naslovom ni najti pravil društva, iz kasnejšega obdobja pa imamo po- datek, da je »Društvo tamburaško in pevsko«, ki mu je načelo val že omenjeni Kezele, pre- nehalo delovati leta 1905.» Leta 1897 so odobrili pravila Slovenskega učiteljskega društva kočevskega okraja, ki je zajemalo tudi Ribnico. Društvo je bUo vklju- čeno v leta 1888 nastalo Zavezo slovenskih učiteljskih društev, katere namen je bil po- speševanje duševnih in materialnih interesov slovenskega učiteljstva, prizadevanje za do- sego njihove enotnosti v pedagoško-didaktič- nem delovanju ter za dvig slovenskega šolstva KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 127 i na Spodnjem Štajerskem, Kranjskem, Pri- morskem in Koroškem. Ker so k Zavezi pri- stopila tudi nekatera hrvaška učiteljska društva, se je ta leta 1899 preimenovala v Zavezo avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih društev.i" Leta 1898 je bila ustanovljena ribniška ženska podružnica Družbe sv. Cirila in Me- toda, ki je po svoji delavnosti precej preko- sila svojo moško vrstnico. Kaj takega v okvi- ru CMD ni bil izjemen primer, saj so bile ženske podružnice izredno marljive. V ta- kratni še zelo patriarhalni slovenski družbi so bile prav te podružnice eno prvih okolij, v katerih so se mogle uveljavljati ženske. Ce pregledujemo odbor ribniške ženske podruž- nice, naletimo z izjemo nekaterih učiteljic le na sodnikove, trgovčeve, učiteljeve, posestni- kove in druge žene, ki so bile torej splošno vzeto le »podaljšek« svojih mož. Med njimi srečamo mnogo žena, katerih možje so delo- vali v moški ribniški Cirü-Metodovi podruž- nici, tako Albino Višnikar, Julijo Tomšič in druge, naletimo pa tudi na članice podružnice iz Sodražice, ki so se po ustanovitvi sodraške podružnice priključile le-tej. Na splošno je ribniška ženska podružnica v avstrijskem obdobju delovala »bolj umirjeno« kot moška brez vzponov in padcev, zbrala pa je tudi skoraj dvakrat več denarnih prispevkov. Obe ribniški podružnici sta tudi zelo uspešno orga- nizirali veselice v korist CMD." Podobno kot CMD je imelo tudi telovadno društvo Sokol svojega vzornika v istoimen- skem češkem društvu. Telovadno društvo ribniški Sokol je začelo delovati leta 1906. Njegova pravila so spremenili leta 1923 in 1930, razpustili pa so ga leta 1941. Njegov na- men je bila krepitev telesnih in duhovnih sil slovenskega naroda, sredstva v ta namen pa so bua gojitev društvene in javne telovadbe ter poučevanje mladine v njej, prirejanje iz- letov, zabav in veselic, predavanj in razprav, izdajanje knjig, časopisov in spisov, ki se na- našajo na društveni namen, da širi telovadno znanost ter ustanovi svojo knjižnico in čital- nico.'^ Določeno je bilo tudi, da se za uresničeva- nje svojih namenov ribniško društvo lahko shaja z društvi tudi drugih namenov in upo- rablja vsa zakonita sredstva, imeti pa sme tudi lasten pevski zbor in godbo. Ribniški So- kol dalje podpira »zaslužna narodna pod- jetja«, ustanavlja pa lahko podružnice, kot član pa pristopa v Slovenski sokolski zvezi, ki ji pripade tudi premoženje ribniškega So- kola v primeru, če ga oblasti razpustijo. Zveza mora to premoženje izročiti prvemu sloven- skemu telovadnemu društvu, ki bi ga ustano- vili v Ribnici in bi imelo enak namen kot Sokol. Vidimo, da ribniški Sokol ni bil izključno telovadna organizacija, temveč je imel širši kulturni obseg delovanja. V njegovem podpi- ranju zaslužnih narodnih podjetij pa moremo po vsej verjetnosti razbrati znano geslo »Svoji k svojim«, zelo priljubljeno v slovenskih medstrankarskih, kot tudi pri mednacional- nih slovensko-nemških ter slovensko-italijan- skih obračunavanjih. Od leta 1908 dalje je v sodnem okraju Rib- nica delovala podružnica Društva za otroško varstvo in mladinsko skrb, ki so jo črtali leta 1930. Namen društva je bil ščititi »bedno, za- puščeno in osirotelo deco in ono mladino, ka- tera je pri vzgoji zanemarjena ali v nevarnosti, da se zanemari in da ji skrbi za vzgojo. »Take otroke in mladino spravlja v primerne zavo- de, v družine, v šole ali v službe, skrbi za us- tanavljanje potrebnih zavodov ter poučuje ljudi o potrebah otroškega in mladinskega varstva s predavanji in publikacijami. Dru- štvo ima podobno kot že nekatere zgoraj omenjene organizacije svoje častne, ustanovne in redne člane. Ustanovniki plačajo vsaj 100 kron, redni člani, tako fizične kot pravne csebe, pa vsaj 2 kroni na leto.'' Omenili smo že, da je ribniško Glasbeno društvo razbremenilo čitalnico ukvarjanja s to dejavnostjo. Kranjsko deželno predsedstvo je omenjeno društvo priznalo v začetku leta 1909 z odlokom št. 468/pol. Namen društva je bil »vsestransko gojiti petje in godbo slo- venskemu narodu. »Ta namen bi dosegli s poučevanjem petja in godbe v društvu, s pri- rejanjem pevskih in godbenih nastopov in sodelovanjem pri narodnih slo vestnostih. Predvideno je tudi, da bo Glasbeno društvo zalagalo slovenske skladbe, razpisovalo na- grade za najboljša domača glasbena dela ter pospeševalo zapisovanje in izdajanje sloven- skih narodnih pesmi. Ustanovilo in vzdrže- valo naj bi tudi glasbeno knjižnico, v kateri bi bile predvsem slovenske in druge slovanske skladbe, prav tako pa tudi strokovne glasbene knjige.'^ Določeno je bilo, da lahko v društvo pri- stopi vsaka oseba, stara nad štirinajst let, »društvenike« pa podobno kot pri čitalnici de- lijo na »domače« in »zunanje« glede na dej- stvo, ali stanujemo v Ribnici ali zujiaj nje. Razen te teritorialne delitve so člani še častni, ustanovni, podporni, in izvrševalni člani pev- skega zbora ter godbeniki. Člani so imeli pra- 128 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 19B2 vico brezplačno dobivati publikacije, ki bi jih izdalo društvo, vpisovati svoje otroke v glas- beno šolo ter se udeleževati zabav, ki jih pri- reja Glasbeno društvo samo ali pa v zvezi z drugimi društvi. Ustanovniki so v društveno blagajno plačali po 50 kron, lahko tudi v naj- več štirih zaporednih letnih obrokih, pod- porniki samci po 40 krajcarjev na mesec, rod- bine pa dvakrat več. Častni člani in »izva- jalci« so bili oproščeni članarine. Občni zbor društva je vsako leto volil predsednika in šest odbornikov. Ti so bili podpredsednik, taj- nik, blagajnik, gospodar, vodja pevske šole, ki je obenem tudi pevovodja zbora ter vodja godbene šole, ki je obenem dirigent or- kestra. Ti zadnji dve funkciji je mogoče tudi združiti v eni osebi. Gospodar skrbi za red v arhivu in knjižnici, upravlja društveno zalogo muzikalij in skrbi za njihovo razpošiljanje. Društvo bi se razšlo, če bi to zahtevalo 3/4 njegovih članov. V tem primeru bi dobil nje- govo premoženje v varstvo ribniški Sokol, ki pa bi se moral obvezati, da bo po možnosti ob prvi ugodni priložnosti ustanovil v Ribnici enako glasbeno društvo. Ce ne bi poznali slovenskih strankarskih trenj v zadnjih letih obstoja Avstro-Ogrske, Pravila podružnice Ribnica društva »Slovenska straža« v Ljubljani potem najbrž ne bi razumeli, zakaj je ob že dolga leta delujoči čitalnici v Ribnici nastala še Slovenska katoliška javna knjižnica. Usta- novili so jo 18. marca 1909 kot protiutež či- talnici, ki je bila očitno liberalno usmerjena. Knjižnična rokopisna pravila je podpisal rib- niški kaplan Andrej Orehek, kranjske dežel- ne oblasti pa so jo priznale z odlokom številka 847/pol. V pravilih je naglašeno, da knjižnica ni politično društvo, da deluje v vseh župni- jah in občinah sodnega okraja Ribnica in da je njen namen »krepiti med ljudstvom versko, narodno in avstrijsko domoljubno zavest po načelih rimsko-katoliške vere. »Prirejala naj bi izobraževalne shode in predavanja, usta- navljala nove ljudske knjižnice, kjer bi bilo to potrebno, zalagala knjige, brošure in letake in razpečavala med ljudstvo »postavno dovo- ljenje dobre knjige in časopise«.^' Člani knjiž- nice so bili lahko redni, podporni in častni. Redni član je postal vsak nad 24 let star mo- ški, ki ga je sprejelo vodstvo knjižnice. Na leto je plačeval po krono udnine. Izredni člani ali članice so se včlanili v knjižnico z enkrat- nim plačilom 50 krajcarjev vpisnine, podpor- ni člani pa so plačali naenkrat vsaj 10 kron podpore. Redni člani knjižnice so imeli aktiv- no in pasivno volilno pravico, skupaj s pod- pornimi in častnimi člani pa so lahko brez- plačno uporabljali njene knjige. Odbor knjiž- nice So sestavljali predsednik, blagajnik, knjižničar in štirje odborniki, glede na njiho- vo funkcijo pa so avtomatično prišli v odbor kot »virüisti« še vsi aktivni ribniški duhov- niki in pri župni cerkvi delujoči organisti, če so bili redni člani knjižnice. Tesna povezanost s cerkvenimi organizacijami je bila očitna tudi v določilih o prenehanju delovanja knjižnice, do česar bi prišlo ob 2/3 sklepu občnega zbo- ra, pri katerem pa bi moralo sodelovati vsaj 2/3 rednih članov. Imetje knjižnice bi prevzel ribniški župnijski urad, ki bi ga lahko porabil v izobraževalne namene župljanov te župnije. Tudi narodnoobrambna organizacija Slo- venska straža je kot že rečeno leta 1910 na- stala kot »protidruštvo« Družbi sv. Cirila in Metoda. Podobno kot to je bila tudi Sloven- ska straža vseslovenska organizacija z mrežo podružnic. Tudi njena pravila so v marsičem podobna onim Družbe sv. Cirila in Metoda. Slovenska straža, označena kot narodnoob- rambno društvo za obmejne Slovence, je de- lovala v vsej avstrijski polovici habsburške monarhije, njen namen pa je bil »obramba slo- venskega življa potom narodne izobrazbe in gmotne okrepitve ljudstva na katoliškem, narodnem in patriotičnem temelju.«" KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 129 • V primerjavi s CMD je Slovenska straža razen na šolskem predvidevala delovanje tudi na drugih narodnoobrambnih področjih. Od- seki Slovenske straže naj bi preučevali »na- rodne, kulturne in gmotne potrebe Sloven- cev«, društvo pa bi ustanavljalo knjižnice, sodelovalo pri že obstoječih izobraževalnih organizacijah, prirejalo tečaje, gledališke predstave, izlete, zbirke, muzeje« in sploh vse, kar ima namen vzbujati ter gojiti zmisel za domačijo, njen značaj, narodne navade, noše, sloge, umetnost, krajevne lepote, telovadbo, turistiko in šport. »Denarno bi podpiralo slo- venske nepolitične organizacije, časopise in knjige v zvezi z narodno izobrazbo, kupo- valo zemljiška posestva in jih prodajalo ali dajalo v zakup Slovencem brez lastnega do- bička (podobne zemljiške posle je pri slo- venski strankarski »konkurenci« opravljalo društvo Branibor, pri Nemcih pa proslula Südmarka), dajalo denar »socialno koristnim napravam« — gospodarskim organizacijam, mladinskovarstvenim, vajenskim in dijaškim podpornim društvom ter delavskim strokov- nim organizacijam. Kot viri družbenih do- hodkov so predvidene članarine, darila in vo- lila, denarne nabirke, dohodki veselic, gle- daliških predstav, predavanj, razstav in pu- blikacij, dohodki društvenih podjetij in dobi- ček pri razpečavanju društvenega blaga širo- ke porabe, predvsem vžigalic, kavinega nado- mestka in kvasa. (Idejo tega »založništva« je že prej uresničila CMD). Člani Slovenske straže so bili lahko moški, ženske ter pravne osebe. Ustanovni člani so plačali naenkrat vsaj 200 kron, lahko tudi v obrokih, vendar v enem letu, redni fizični člani po 1 krono na leto, redni pravni člani po 10 kron letno, podporni pa vsaj 50 krajcarjev letno. Podruž- nice so lahko ustanovili povsod, kjer je k društvu pristopUo vsaj 20 članov. Podružnič- ni odbor so sestavljali štirje člani, med njimi predsednik, blagajnik in tajnik. Odbor je imel pravico sprejemati člane, pobirati pris- pevke in jih pošiljali vodstvu, posredovati med člani in vodstvom ter organizirati »pri- redbe izobraževalnega, informativnega ali za- bavnega značaja, ki služijo narodno-obramb- nim smotrom društva«. Razen pri delovanju podružnic zasledimo zelo velik vpliv pravil CMD tudi pri delo- vanju vrhov Slovenske straže. Na letnih skupščinah le-te imajo pravico glasovanja ustanovni člani kot finančno »najtežji«, člani društvenega vodstva, nadzomištva in razsod- ništva ter zastopniki podružnic (po dva za vsako podružnico do 50 članov in po 1 nada- ljnji glas za vsakih 50 članov več). Pravico glasovanja imajo tudi zastopniki društev in pravnih oseb med rednimi člani, česar pri CMD niso poznali. Podobno kot pri poprav- ljenih pravilih CMD pa tudi pri Slovenski straži ustanovnine pravnih oseb »ugasnejo« po 20 letih po vplačilu. Ne mislimo se podrob- neje spuščati v sestavo in pristojnosti druš- tvenega vodstva, ki je štelo 21 članov, ome- nimo še, da bi v primeru razpusta Slovenske straže njeno premoženje pripadlo ljubljanski »Slovenski krščansko-socialni zvezi«. Tiskani obrazec o ustanovitvi podružnice v Ribnici (s praznim prostorom za vpis kraja) sta 16. junija 1911 za ljubljansko vodstvo Slovenske straže podpisala takratni predsed- nik Evgen Jarc in tajnik Ivan Stefe. V letu 1914 so v Ribnici ustanovili še dve društvi, najprej 8. marca 1914 Ribniško strel- sko društvo, uradno potrjeno z odlokom de- želnih oblasti 613/pol. Namen društva je bil »gojiti spretnost v rabi orožja in streljanja na tarčo ter »vaditi mlade strelce v rabi orož- ja in v streljanju.« Člani društva so bili redni, podporni, častni in »mladi strelci«. Redni člani so morali biti stari vsaj 21 let, se udele- ževati strelskih vaj in plačevati članarino. Podporni člani niso streljali, pač pa le plače- vali članarino. »Mladi strelci« so bili mlajši od 21 let, vendar starejši od 17 let in naj bi redno streljali pod vodstvom vaditelja. Kot vaditelj je bil zamišljen vsak odbornik druš- tva, oziroma vsak redni član, če bi ga določil društveni odbor. Članarino.rednih članov je določeval vsakoletni občni zbor, podporna članarina pa je znašala dve kroni letno. »Mla- di strelci« niso plačevali članarine." Tisti član, ki ne bi plačal članarine, ne bi smel na strelišče, dokler ne bi izpolnil svojih obvez- nosti. Dalje je določeno, da čas streljanja in cene posameznih strelov določa vsakokratni odbor, »mladi strelci« pa streljajo brezplačno. Strelišče stalno nadzoruje eden društvenih odbornikov ali član društva, ki ga pooblasti odbor. Člani lahko pripeljejo na strelišče goste le z dovoljenjem nadzornika, ki naj se o tem posvetuje s predsednikom ali kakim drugim društvenim odbornikom; v primeru, da ni nobenega od njih, pa odloča sam. Občni zbor društva je vsako leto do konca januarja, na njem izvolijo predsednika, podpredsednika, tajnika in blagajnika ter še dva odbornika. Za razpustitev društva je potrebna 2/3 večina od 2/3 udeležbi članov. V tem primeru bi druž- beno premoženje pripadlo ribniškemu Sokolu. V prid slednjemu je 5. aprila 1914 nastalo Društvo za zgradbo in vzdrževanje Sokolske- 130 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 ga doma v Ribnici, ki so ga potem, ko je do- seglo svoj namen, črtali leta 1926. Pri gradnji tega doma se je posebej izkazal že pri podruž- nici CMD omenjeni Ivan Arko. Namen druš- tva je bil jasen že iz njegovega naslova. Do- ločeno je bilo tudi, naj v primeru, če se rib- niški Sokol razide, društvo deluje še naprej in zbira denar za morebitno drugo slovensko narodno-napredno ribniško telovadno druš- tvo.18 Sredstva za zidavo je društvo zbiralo s čla- narinami, z dohodki od prirejenih zabav, gledaliških iger, predavanj, nabirk in »drugih dovljenih finančnih podjetij«, z daroKri in volili. Clan društva je lahko postal vsak drža- vljan, starejši od 18 let »brez ozira na njegov spol ali posel, dokler uživa državljansko pra- vico »in ki ga sprejme društveni (jdbor. Člani so bili ustanovni in redni. Ustanovni so pla- čali enkrat za vselej vsaj 200 kron, lahko tudi v petih zaporednih obrokih po 40 kron. Za redne člane je določal članarino vsakokratni občni zbor. Občni zbor je volil predsednika, podpredsednika in štiri odbornike, odbor pa iz svoje srede še tajnika, blagajnika in gospo- darja. V primeru razpusta društva je bilo predvideno, da prevzame vse njegovo premo- ženje v oskrbo ribniška Posojilnica, ki naj ga oskrbuje toliko časa, dokler v tem kraju ne ustanovijo novega društva z enakim namenom, ki naj mu Posojilnica izroči vse premoženje Društva za zgradbo in vzdrževanje Sokolske- ga doma. Do propada Avstro-Ogrske so 19. marca 1916 ustanovili še podružnico Deželnega in gospejnega pomočnega društva Rdečega križa za Kranjsko. Njegova tiskana pravila so bila enaka za vso Kranjsko, namenjeno pa je bilo oskrbovanju ranjenih in bolnih vojakov. Čr- tah so ga leta 1925." Tokrat se ne bomo zaustavljali ob izredno živahnem društvenem življenju v času stare Jugoslavije. Navedimo le v tem času nastala društva in to po letnicah njihove ustanovit- ve.2* Ob tem omenimo, da so s spremenjenimi pravili naprej delovala tudi nekatera društva iz prejšnjega obdobja, med njimi zelo delavni moška in ženska podružnica Družbe sv. Cirila in Metoda. 1919: Ribniška podružnica Osrednjega druš- tva gradbenskih delavcev v Sloveniji. 1920: Podružnica slovenske dijaške zveze za ribniški okraj Klub ribniških dijakov. 1921: Ribarsko društvo za ribniško dolino v Ribnici. 1922: Podružnica Udruženja vojnih invalidov Kraljevine SHS (Kraljevine Jugoslavi- je) v Ribnici. Podružnica Jugoslovanske Matice za Ribnico. 1924: Podružnica krščanske šole v Ribnici. 1925: Gasilska župa ribniška. 1926: Krajevni odbor Rdečega križa v Ribnici. Ribniški šahovski klub. 1929: Lovski klub za Ribnico in okolico. 1930: Podružnica Slovenskega čebelarskega društva v Ribnici. 1931: Okrajna kmetska zveza za sodni okraj Ribnica Podružnica sadjarskega in vinarskega društva v Ribnici. 1932: Krajevni odbor Narodne odbrane v Ribnici. 1933: Podružnica društva Branibor Ribnica. Savezna streljačka družina v Ribnici na Dolenjskem. 1934: Društvo jugoslovanskih obrtnikov za Dravsko banovino, podružnica v Ribnici. Združenje borcev Jugoslavije Boj, kra- jevna organizacija (skupina bojevni- kov) v Ribnici na Dolenjskem. Podružnica Slovenskega planinskega društva za kočevski srez s sedežem v Ribnici. 1935: Lovsko društvo v Ribnici. 1936: Podružnica Narodne strokovne zveze v Ribnici. Društvo Šola in dom v Ribnici. Krajevna kmečka zveza v Ribnici. Podružnica Zveze združenih delavcev v Ribnici. 1937: Fantovski odsek Ribnica. Rejec malih živali v Ribnici. 1939: Kraljevi jugoslovanski aeroklub »Naša krila«, mestni upravni odbor v Ribnici. 1940: Zveza lesnih delavcev in delavcev so- rodnih strok Jugoslavije, podružnica v Ribnici. Zveza lesnih domačih obrti v Ribnici. Vincencijeva konferenca sv. Stefana v Ribnici. OPOMBE 1. Fond društvenih pravil št. 4933, Arhiv SR Slovenije, Ljubljana. — 2. Pond društvenih pc&- vil št. 3137, ... — 3. Zgodovinski arhiv Ljubljane (ZAL), občana Ribnica, arh. enota 4680. — 4. Dru- be sv. Cirila in Metoda redna XIII. velika skup- ščina ... Vestnik šolske družbe sv. Cirila in Me- toda v Ljubljani, XI—XV, Ljubljana, 1902, str. 3—5, 31. — 5. Na podlagi ipodatkov Vestnikov ozi- roma Koledarjev Družbe sv. Cirila in Metoda iz let 1887—1920. — 6. Več o delovanju CMD: (Ivan KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 1311 Vrhovnik), Pogled na prvo četrtstoletje Družbe pv. Cirila in Metoda v Ljubljani, Ljubljana 1910. Polstoletje Družbe sv. Cirila in Metoda, Jubilej- ni koledar obrambne družbe sv. Cirila in Me- toda v Ljubljani za leto 1936, Ljubljana 1935, str. 32—43. Tone Zorn, Iz delovanja Družbe sv. Cirila in Metoda na Koroškem ipred prvo svetov- no vojno, Zgodovinski časopis, Ljubljana 31, 1977, str. 361—374. Drago Pahor, Pregled razvoja os- novnega šolstva na zahodnem robu slovenskega ozemlja, Osnovna šola na Slovenskem. 1869—1969, Slovenski šolski muzej, Ljubljana, 1970, str. 278 do 284. Andrej Vovko, Podružnice Družbe sv. Ci- rila in Metoda na Štajerskem, ustanovljene do leta 1907, Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor, 51/1980, str. 351—402. Andrej Vovko, Podružnice Družbe sv. Cirila in Metoda na Sta- zerskem, ustanovljene v obdobju 1907—1918, Ča- sopis za zgodovino in narodopisje, Maribor, 52/ 1981, str. 60—96. — 7. Fond društvenih pravil, ,t. 1237... — 8. ZAL, Občina Ribnica, arh. enota 4.'539. — 9. ZAL, Občina Ribnica, arh. enota 1918. — 10. Petindvajsetletnica Zaveze avstrijskih ju- goslovanskih učiteljskih društev, Spominski spoB, sestavil Luka Jelene, Ljubljana 1910, str. 7—23. — 11. Fond društvenih pravil, št. 3138 ... Po istih virih kot pri moški podružnici. — 12. Fond društvenih pravil, št. 8478 ... — 13. Fond društvenih pravM, št. 1426 ... — 14. Fond dru- štvenih pravil, št. 1869. ... — iS. Fond društvenih pravdi, ,t. 1626. — 16. Fond društveniih pravil, št. 2020. — Franc Erjavec, Zgodovina katoliškega gi- banja na Slovenskem, Ljubljana 1928, str. 314 do 315. — 17. Fond društvenih pravil, št. 7867 ... — 3 S. Fond društvenih pravil št. 2305 ...— 19. Fond društvenih pravil, št. 2370. — 20. Po kartoteki fonda društvenih pravil v Arhivu SR Sloveni- je.