Čuden sen
Ob posteljci bolnega sinka je sedela mati in žalostna zrla ljubljenca, ki mu je od vročine žarelo lice. Telesce je v bolečinah trepetalo, mali ročici je sklepal bolniček ob glavici in tiho vzdihoval. Dveletni deček je trpel na vnetju možganske mrene in na božjasti.
Na drugem koncu sobe so tiho sedeli in se igrali drugi štirje otroci, dva dečka in dve deklici. Časih je prišel kateri po prstih k posteljci in sočutno pogledal trpečega bratca, Oče je odšel že zarana na delo, služit kruha dru-žini. Mati pa je bdela noč in dan ob ležišču najmlajšega otroka. In ko je zrla pred seboj to trpeče dete v bole-činah, ji je krvavelo srce. V nemi bolesti je sklepala roke in ustne so ji šepetale: »O Bog, vzemi ga k sebi in reši trpljenja!« Toda naglof kakor da se je ustrašila svojih bcsed, je zopet vzdihnila v obupu: »Ne, ne, o Bog, pusti mi ga! Saj mi je bilo vedno slabotno in trpeče dete naj-ljubše in najdražje. Vzemi katero drugo, a tega mi pustit Ozdravi naj!«
13
Uboga, obupna mati! Žalovala bi po vsakem otroku. Vse ljubi njeno materinsko srce. A bolno šc najbolj. Tri iedne se že muči to dete. Nekaj dni že neznosno trpi, A v teh zadnjih urah pa, ko se je telesce v mukah obračalo na lcžišču, ga je vzela mati v naročje in zasnulo je. Za-zvonilo je na večer zdravo Mariji. V kletki pri oknu je zažgolel kanarček pesemco — v slovo malemu trpinčku, Lojzeku. Vedno počasneje je sopel deček in končno zaspal v spanju, da se zbudi v večnosti. Mrtvo dcte je položila mati na posteljco. Smrtnobledo ji je postalo obličje, glas ji je zastal. A kakor vihar se je izpremenila njena topa žalost in se ljuto pojavila v bolestnem kriku, bridkosti in obupu. Jokala je, vzdihovala in tarnala, zakaj ji je Bog vzel najljubše.
Lep kakor angelček je spaval Lojzek na mrtvaškem odru. Imel je belo oblačilce in na glavi venček. Otroci so prihajali, mu krasili lcžišče s cvetkami in podobicami. In naposled so odnesli tudi malo krsto na pokopališče. Mati je bila neutolažljiva v svoji bolesti. Vedno in vedno je kli-cala: »Enkrat, samo enkrat šc da bi ti gladila glavico!« Plakala je mati, plakala bridko noč in dan.
V tretji noči po pogrebu malega Lojzeka je zaspala mati, trudna po toliko prečutih nočeh in neprestanem pla-kanju.   In imela je čudne sanje:
Odprle so se duri in vstopila sta dva dečka. Eden je bil Lojzek, a drugi Tonček iz soseščine, ki je umrl pred par tedni, edini sinček matere, ki je tudi neutolažljivo pla-kala po njem. Oba dečka sta bila belo oblečena kakor mrlička na odru, z venčkom na glavi, a čez oči sta imela črno obvezo. Tonček je odšel, Lojzek je pa stopil k po-stelji materini in rekel žalostno: »Tu sem, ljuba mamica, pogladi mi glavico. A ne dotakni se mi venčka, ki ga moram prinesti nepoškodovanega v raj!« In ko je mati ljubeznivo in ljubko gladila njegovo glavico, je uzrla črno obvezo na očeh ljubljenčka ter ga vprašala, kaj to pomeni. »Oh, mamica,« je reklo žalostno detc, »ker ti plakaš po meni, ne smem zreti obličja ljubega Boga. Ne plakaj, po meni, prosim, ne plakaj!«
Zasmehljala sc je mamica: »Lojzek, ne bom več pla-kala!«
In dete vzklikne:  »Hvala ti, hvala, mamica zlata!«
14
Tedaj je vstopil Tonček ter opomnil Lojzeka: »Od-idiva!«   In izginila sta.
Mati se je zbudila in premišljevala čudni sen. Spo-znala je, da Bogu ni všeč, če ona preveč prejokuje po detctu in se ne vda v božjo voljo. Ni li, kakor da bi mu zavidala nebeško veselje in raj?   Vtolažila se je počasi.
Pozneje enkrat je zopet videla v sanjah malega Loj-zeka, ki se je z mnogimi otroki igral v prelepem vrtu, nasejanem z najkrasnejšimi cvetkami. In odslej ni žalovala več. Vdala se je popolnoma v sveto voljo tistega, ki je učil:
»Pustite malim k meni priti, ker njih je nebeško kraljestvo.«                                                     Fr. Zupančič