IGRA Jože Udovič Išči me za molkom, išči me za besedami, išči me za klici, in ko me najdeš, se igraj z menoj. Legel bom med vse neznano, pod glavo mi položi predivo luči, na desno stran mi deni prgišče zemlje, vzemi jo z jase, kjer trohni veverica mladosti, na levo stran mi deni krpo mahu, vzemi jo z obraza svetih tal. Na oči mi položi svetlo verižico z vratu mlade vrbe na blazini vode. In niže, v prsi temno zemljo vsadi zeleno srčno moč in zamolklo modro mačeho, vanjo zagrebi modrost semen, bleščeči molk nizkih, tihih trav, v veje želja mi pripni gnezdo sinic. V šibkost vrzi iskro, vrzi plamen, položi vanjo ogledalo neba, prebudi v nji utrip srca valov, obkroži jo z venci morskih pen. Na lice mi deni brst, na čelo ptico, čez senca razgrni tišino, čez ramo sneg, tu odpri hudournik, tam spelji tiho pot. Na ravnini leve dlani mi pose j pšenico, na desni dlani ajdov cvet. Išči me za vsem tem, in ko me najdeš, se igraj z menoj. 17 DRUGA STRAN Jože Udovič Ril je drugačen dan, dan s tlečimi očmi. Nič več ni bil na znanem koncu ceste, stopil je na dtugo stran. Po gluhem tlaku je šla neznana ženska, in videl je, kako so ji lasje goreli. Oblak se je dotaknil hiš, zvonik se je zazibal v sapi. Velik golob je nosil drobno deklico od strehe do strehe, pod oboki je iznenada zašumel slap, med eno vrsto hiš in drugo se je penila reka. In srečal je človeka, ki mu je pajčevina prepredla ves obraz, srečal je človeka z enim samim očesom sredi Čela. Videl je, kako so nesli iz mesta za pogrebom zadnje drevo. In ko je bil že blizu doma, je mrtev deček igral na orglice pred hišo in "z oken so mu metali potemnele novce. V veži je zdela noč, zavita v temno ruto. Zvečer je sredi okna visela tleča luna, in ko je legel, je prvikrat v življenju drugo za drugo rešil vse njene uganke. 18 N02 VETRA Jože Udovič Tvoja dežela ni zarisana nikjer na zemljevidu: dežela z gorečim krasom, z vasmi praznine, z mesti tesnobe, s presihajočimi jezeri noči. Kriče raztrgani, suhi glasovi. In tvoje oči kot slepe školjke, zasute v pesku, in že na licu pekoča sapa smrti. Ostri hribi pod temno luno, in ko jih gledaš, veš, da si negiben, kakor da ždiš v telesu suhih debel, v krču korenin, v odpadlem listju zamirajoč šuštiš. Vendar oddavnaj čaka v tebi odločitev — en gib ti more odpreti pot — — — Čakaš trenutek in iztegneš roko in vzameš dnevn izza pasa vetra bleščeči nož in si ga naostriš ob motnem jeklu krika. En sam gib smrti in gib življenja! Z bleščečim nožem vetra se sam izrežeš iz potemnele votline bitja. In stopiš onstran, stopiš onstran — in spet začutiš 19 pod nogami travo življenja in spet pritisneš dlan na modro in zvenečo steno zraka. 20