J I van Gams: RAZGLEDI S STORŽIČA Menda ima vsak planinec med gorami eno izvoljenko. Ne da ne bi imel srca za druge gore, vendar je le ena, na kateri se mu mudi oko pri razgledih z visokih gora najdalje in iki mu vzbudi, kadar se zvečer pogovarja z gorami, najlepše spomine. Vse imajo svoj zvok in prizvok, kot tipke na klavirju. Tak je zame Storžič. Ne vem, zakaj se mi je prikupil. Morda zato, ker kraljuje tako elegantni skupini, ki je, gledana z juga, tako edinstveno so­ merna: osrednja piramida samega Storžiča, ob njem globoko pretržje, na levi Velika in Mala Poljana, na desni Bašeljsko sedlo in Mačevska dolina, nato ponoven vzpon grebena, na levo v Tolsti vrh, na desno v Mali Grintovec in Zaplato, nakar se višine premočrtno znižujejo kot dve peruti, na levi v Kriški gori, na desni v Potoški gori in v slemenu, ki se povesi do tal šele v kolenu Kokre. Se barve so se razvrstile v nekem redu: v sredi siva grintava piramida Storžiča, na obeh straneh, v Kriški gori in v Zaplati, obsežne plo­ skve travnatega sveta in nato temnozelena, z iglavci porasla slemena. Morda pa se mi je priljubil Storžič zato, ker sem ga opazoval skozi okno svoje sobe dan na dan; v pozni jeseni, ko se mu je pobelil sivi vrh, s katerega so segale skraja na vse strani dolge bele snežne proge, votki pajčevine, ki jih je vezala bela mreža le zgoraj, medtem ko so se navzdol razhajali kakor prsti po tuji zemlji grabeče roke. V zimi, ko se je spletla bela mreža že do podnožja in ko je žarel v ranih jutrih vrh kot kristalni kapnik v luči karbidovke, je veljal prvi pogled zjutraj njemu, najbolj mar­ kantnemu od vseh, kar jih tvori severno pregrado Gorenjski ravnini. Posebno zanimiv pa je bil spomladi, ko je razpadala bela mreža, od katere so ostala le dolga bela rebra, iki so se počasi krčila po žlebeh navkreber. Za njimi pa je prodiralo v višino zelenje, dokler ni obstalo pred večno sivim skalnim vrhom. Lani sem ga obiskal zelo pozno, šele o kresu: dan na dan dež, dan na dan napoved za jutri: še v naprej labilne zračne mase in krajevne padavine. Končno sem se odločil za obisk vkljub taki napovedi. Prespati sem name­ raval v Preddvoru, v šoli, kjer rali popravljati karte In učbenike. 42 ničasti skladi krepko upirajo. Ker pa nimajo opore, se na strmem severnem pobočju hitreje rušijo kot na južnem in tako ,bo špranja v koncu Dolge njive mor