^BAV^

ZALOŽILA IN NA SVETLO DALA

,MATICA SLOVENSKA . 4

IV. ZVEZEK:

ERJAVČEVI IZBRANI SPISI.

LJ)EL.

V LJUBLJANI, 1888.

TISKALA »KATOLIŠKA TISKARNA«.

I.

|il je zaspan, oblačen dan. Goste snežinke padajo
izpod sivega neba in belijo rmeno-zelenkasto
trato in pisani gozd. Goste smreke se šibe pod
težko odejo, le stare vrbe ob potoku strle svoje
ravne šibe v puščobni zrak.

Veliki petek je — in akoravno zunaj mete in ostra
burja piše, vender je farna cerkev do malega polna po-
božnikov, pa skoro bi rekel, da je bilo več moških, nego
ženskih. Ali kdo se bo temu čudil, ker vsak dobro ve,
koliko imajo ženske o teli dnevih opraviti, predno je
vse za praznike pripravljeno.

Pa ko bi kdo z menoj šel vBukovico,  videl bi
dekle, kateremu ni videti, da bi imelo posebno veliko
opraviti. Bukovica je ozka dolinica kake pol ure od
fare. Sam ne vem, zakaj jej pravijo Bukovica,  ker
bukve skoraj najti ni v nji. Na konci dolinice je pa go¬
zdarjeva hišica in v hiši pri oknu tisto dekle, ki že praz¬
nuje, akoravno je raglja pri fari šele k večernicam od-
ragljala.

Deklica ni vesela — z nepremaknenim očesom
gleda rmene strnade, ki se klaverno stiskajo pod oknom,
in časih jej celo kaka solza uide izpod dolgih obrvij.
Dekle je Anka,  starega gozdarja Martina jedina hči.
Pa zakaj je neki danes tako žalostna? Saj se jej ni nič
hudega pripetilo, marveč bi mislil, da bi mogla biti vesela,
ker o praznicih ima priti.Janez.

Erjavčevi spisi. ] *

o

»»Zakaj je žalostna?««

»Vsako leto so na gredici moji že velikonočnice cve¬
tele; samo letos jih je mraz zatrl in tudi stara vrba pri
studenci ni še pognala rmenih mačic, akoravno je že minila
cvetna nedelja.«

»»Stara vrba tudi menda nikoli več cvetela ne bo;
saj komaj še po konci stoji, in če burja ne odjenja,
podere jo morebiti piš še nocoj.««

»Prav smili se mi ta vrba — stara prijateljica
moja: ko bi nje ne bilo, zmeraj bi česa pogrešala.«

»»Kakor vsaki stvari, ljuba moja, tako je tudi njej
čas prišel, in . . .««

»Oče, slišite li sovo, kako uka v starem dobu?
Tako strašno še nikoli ni ukala.«

»»Kaj ti je danes, dekle, da si tako plašno? Naj
sova uka, kadar se jej ljubi.««

»Jaz sama ne vem, a nepopisna tesnoba mi teži srce
in zadnjih sanj se nikakor ne morem odkrižati.«

»»Oj, pusti to! Ni dobro, če si človek sam teži
srce. Moli in pojdi spat!««

»Mari Vi še ne greste?«

»»Jaz še ne; je šele devet ura, in danes ga moram
dobiti v pest; hočem mu pečenko zasoliti.««

»Oh, oče, ne hodite, vsaj danes ne! Le pomislite,
veliki petek  je in po noči!«

»»Ravno zato grem danes, rokovnjač me ne bo
pričakoval, in jaz strahu ne poznam.««

»Vender, lepo Vas prosim, ostanite doma, zavoljo
mene ostanite!«

»»Morebiti kmalu spet pridem, gledat pa vender
le morem iti. Lahko noč!««

To reče in obleče kožuh; dene kučmo na glavo,
vzame puško na ramo, in gre počasi iz hiše.

Anka, ko opravi molitev svojo, gre k pokoju. Pri¬
jeten sen jo kmalu izmakne težavam vsakdanjega živ¬
ljenja.

7

gaji že kukuje. Le v Bukovici ni pravega veselja; sicer
rmeni strnadi še skačejo, pa se ne drže več tako klaverno
in na zapuščeni gredici tudi spet cveto velikonočnice;
— le hišica je zaprta in zapuščena. Velika sobota je.
Zvonovi vabijo k slovesnemu vstajenju; pojdimo tjh; mo¬
rebiti, da tam najdemo znance svoje.

Na griči stoji cerkev in na njeni desni strani leže
tikoma grobi trije. Stranska dva imata modra križeca
in nad njima raste rožmarin, na srednjem pa rasto ve¬
likonočnice in na belem križi je napisano:

v Anka, v miru počivaj! 11


ii.

Na strijčevem domu.

CD

(»Slovenski Glasnik«, 1859.)

I.

O božiči.

cerkvi sv. Miklavža je odzvonilo Iri čelri, na
JfjI? deset. Težko sem čakal desete ure, zadnje v
f  starem letu. 'Z  njo so se pričeli zaželeni božični
prazniki. Bukve sem imel že pod klopjo na jer¬
menu in samo na pol še sem slišal nauk o »verba de-
ponentia«, katera nam je učitelj sosebno priporočal za
praznike. Vedno so mi misli uhajale od tega koristnega
nauka na strijčev dom. Ugibal sem tudi, ali pride stari
Jakop pome z belcem ali z mlado kobilo. Naposled bije
rešilna ura, veselo deremo na piano, in od daleč ugledam
Jakopa, ki me je v dolgem kožuhu čakal pred velikimi
vrati. Jakop je bil uzor pridnega in vernega posla, že
od mladih nog je bil v strijčevi hiši, sprva kakor pastir,
a pozneje kakor hlapec. Bil je pri hiši kakor domač in
strijcu desna roka. Vse ga je bilo rado, a še posebna
prijaznost je bila med nama. Kako verno sem ga po¬
slušal, kadar mi je pravil, kako se je skrival in umikal
biričem, ki so ga po vsi sili hteli spraviti pod puško.
Vzpomladi mi je vil piščali in vse poletje mi je nabiral
žimo, da sem po zimi ptičem nastavljal.

Jakop je imel v mestu še nekaj opravila, ki ga je
mudilo dobri dve uri. Te dve uri sta mi bili pol več¬
nosti. Svoje stvari sem si bil že pred tremi dnevi zbral
in zvezal, torej nisem imel prav nobenega dela. Na pragu
sem prezebal in gledal, izza katerega ogla se mi za¬
sveti Jakopov kožuh. Naposled res pritolče, opravi hitro,
kar je še imel, potem sedeva na sani in zdričiva proti

12

domu. Bilo je mraz, veter je pihal in proti večeru je
naletal sneg. Dobro zavit sem ležal na saneh in po¬
slušal veter, kako je po hrastih piskal in žvižgal. Nastal
je mrak, hrastovo drevje ob cesti se mi je videlo večje
in gole krivenčaste veje so nekamo pošastno strčale v
zimsko noč; časih je tudi poknila kaka suha veja, katero
je veter ulomil.

Povzdignem glavo in pogledam okoli sebe. Kraj se
mi je zdel neznan, vsaj vedel nisem, kje sva uprav.

»Sva že skoro doma?« vprašam Jakopa.

»»Za pol ure bodeva pri črni lipi««, odseče on na
kratko.

Te besede so mi obudile polno mislij. Črna lipa!
Zmislil sem se na babico svojo, ki mi je pripovedovala
o tej lipi. Bil sem še majhen in onega večera me je
bilo strah iti spat. Prosil sem jo, da je šla z menoj in
pri meni sedela tako dolgo, da sem zaspal. Cesto se še
spominjam ljube babice, nje prijaznega velega obraza in
nje radodarnih rok, ki so mi večkrat podale lepo rdeče
jabolko, kadar sem mislil, da že davno ni več repka pri
hiši. Zdaj pa počivajo že nekaj let v tihem grobu ne
daleč od Bregarja, po katerem je ta lipa dobila ime.

Pred mnogimi leti namreč seje  vozila prav po tej
cesti lepa kočija, v njej pa bogata gospoda. One zime
je sneg dolgo ležal, po cesti ga je bilo še na debelo;
zatorej v kočiji niso čuli, kdaj jim je vrečica zlatov
pala na cesto. Pogrešili so jo potem pač in izgubo tudi
oznanili, a živ krst se ni oglasil. Nekateri, ki so šli s
trga, videli so sicer mladega Bregarja, ki se je vozil za
to kočijo, da je pri tej lipi stopil z voza in nekaj pobral.
A kaj, tega mu ni mogel dokazati nikdo. No, svet je
vender govoril o tem. Tudi oblastvu se je bila stvar ovadila
in jelo je o tem ovedati. Bregar pa je tajil in se rotil,
da o tem ničesar ne ve. Prišlo je do prisege. Bregar je
prisegel, ali kadar se je po prisegi vozil domov ter prišel
do te lipe, napala ga je neka slabost. Mož udari po konji,
a kadar privozi na svoje dvorišče, zvrti mu se v glavi,
pade na zemljo in pusti dušo. Posebno čudovito pa je
bilo še to, da je mrtvec počrnel, tako se je vsaj zdelo
ljudem, ki so ga hodili kropit. Govorilo se je celo, da
so i njega kosti bile črne, kakor ogelj, ko so grob po

13

mnozih letih prekopali. Od tedaj se je te lipe prijel pri¬
imek »črna lipa«,  dasi je taka, kakor vsaka druga.

Kadar sem zopet privzdignil glavo in se ozrl, bila
sva baš pri lipi. Drevo je stalo na samoti kacih dvajset
korakov od ceste. V mraku so se mi veje videle res
črne in zdelo se mi je, kakor bi v njih Šumel duh krive
prisege. Groza me je bilo, zopet sem zamižal in se pri-
meknil Jakopu.

Trda noč je že bila, ko se konj ustavi pred strij-
čevo hišo. Pred naju stopi iz hiše Mina ter mi odvzame,
kar sem nosil v rokah. Težko sicer ni bilo, ali Mina je
bila od sile uslužna in je človeku ugodila, ako je le
mogla. Stopivši v hišo pozdravim strijca, ki je za mizo
sedel in s prsti ob mizo bobnal. Po tem sem sodil, da
ni najboljše volje, no bil je prijazen kakor vselej in po¬
vpraševal me je o. tej in oni stvari. V tem razgovoru
pride v hišo Marijca, moja bratranka. Četudi sem strijca
spoštoval in sem bil Jakopu in Mini velik prijatelj, bila
mi je vender v strijčevi hiši Marijca med vsemi najbolj
prirasla k srcu. A bila je v resnici tako ljuba in od
srca dobra, da menda v vsi vasi ni bilo človeka, ki bi
bil imel kaj proti njej. Dasi sem bil precej mlajši od
nje,  bila sva vender velika prijatelja. Kadar sem šel
prvikrat v mestne šole, dala mi je iz svojega molitve¬
nika vse najlepše podobice, da mi je bilo težko, vse
vzeti. Zato sem jej o nje godu kupil nje patrono v tablici
za trdo dvajsetico. Več mesecev sem hranil krajcarje in
mnog sladak rožič sem si prikratil, a vender ne vem,
kako bi naposled bilo s tablico, da mi ni Jakop prišel
v pomoč. Imel sem namreč samo petnajst krajcarjev,
prodajalka jih je pa htela imeti dvajset. Bila je trdovratna
in neusmiljenega srca, nobena prošnja je ni mogla omečiti.
Pozneje vem, da se je kesala. Kadar mi je namreč Jakop
posodil pet krajcarjev, nisem kupil tablice pri njej, temveč
pri moži, ki je prodajal tik nje, a nesel sem jo mimo
nje takč očitno, da jo je morala videti. Marijca je bila
tablice tako vesela, da se tega trenutka še dandanes ra¬
dostno spominjam.

Drugi dan, bilo je pred Svetim dnevom, imel sem
dela za štiri roke. V kotu je bilo treba postaviti jaslice.
Že dva meseca sem se jih veselil, kajti letos sem imel

14

nove pastirce in ovce, tudi novega osla sem prinesel s
seboj, ker stari je po nesreči izgubil ušesa. Jakop mi
je priskrbel poln koš mahu, in na vse jutro sem že pričel
delati. Hlev sem postavil znova, ker stari je bil res
premajhen, kajti razven svete družine je bilo v hlevu
samo še za dva pastirca prostora, in tudi osel in vol
sta po misli moji stala preveč na tesnem. Zatorej sem
zdaj napravil prav prostornega, da je v njem lehko stalo
in klečalo pet pastirjev in jeden je imel tudi ovco pri
sebi. I Marijca je imela polno dela, ker je bilo treba vse
svete podobe lepo omiti, na oglih jih znova pozlatiti
in z novimi pisanimi petljami olepšati. Druga leta sva
hodila drug k drugemu gledat, kako delo napreduje, in
drug drugemu sva dajala dobre svete. Ali letos — to
sem bil že prvi večer opazil — bila je Marijčka nekamo
zamišljena in tiha; nikoli ni prišla gledat mojega dela,
niti odgovarjati se jej ni prav ljubilo, ako sem jo kaj
vprašal.

»Marijca, kaj meniš, kje bi vol bolje pristajal, na
desni ali na levi ?« vprašam jo jaz.

»»Stavi ga, kamor hočeš, meni je vse jedno««, od¬
govori s tihim glasom in niti očlj ne vzdigne od oreha,
ki ga je baš pozlačevala.

,Čaj!‘ mislim sam v sebi, ,to ti povrnem. Da bi Bog
dal, da bi ona htela mene kaj povprašati, povem jej
tudi t,ako.‘ Ali želja se mi ni izpolnila, ona je delala tiho
dalje in je dodelala prej nego jaz.

Strijca ni bilo doma, z Mino se pa nisem htel po¬
svetovati, ker jej v tacih rečeh nisem prav upal. Zatorej
sem delal vse po svoji glavi. Kadar so bile jaslice
dodelane, prižgal sem lučice ter sklical vse domače,
tudi sosedove, Kamenarjeve sem htel poklicati, pa'so
mi vsi domači branili. Jaslice so ugajale vsem. Mina je
rekla, da tako lepih še nikoli ni videla, tudi Marijca jih
je pohvalila, in o tej hvali sem hitro pozabil prejšnjo
nejevoljo in jej od srca odpustil umišljeno žalitev.

Ko sva potem sama sedela v hiši, rečem jej: »Ma¬
rijca, zakaj nisi tako vesela, kakor si bila vedno? Vsa
drugačna se mi zdiš, nekamo žalostna. Prav težko mi
je pri srci, če te gledam.«

15

Ona se posili v smeh in zmaje z glavo. »»Nič mi
ni, ali s teboj se ne morem vedno igrati, jaz imam skrbi,
katerih ti še ne poznaš, a žalostna nisem.««

Govoreč te besede se nasmehne, no nje glas je
bil bliže joku nego smehu in nje orošeni očesi sta mi
svedočili, da jo v duši peče nekaj, kar pa meni prikriva.

»Povej mi, kaj ti je?« rečem jej na to ter jo
primem za roko. Ona me milo pogleda, kakor bi htela
reči: ,dečko, tega t.i še ne umeješ!'

Zdajci stopi v hišo strijc. Marijca precej vstane in
odide. Strijc pogleda moje jaslice, dobrohotno prikima,
potem pa sede za mizo, z levico podpre glavo, z desnico
pa zopet bobna ob mizo.

V tem je nastal mrak. Jakop pride v hišo s sve-
tilnico v roki, za njim pa Mina z žrjavico v ponvi in z
blagoslovljeno vodo. Strijc vstane, vzame žrjavico in
kadilo, meni pa da vodo. Vsi se odkrijemo. Jakop sveti
s svetilnico, za njim stopa strijc, za strijcem pa jaz.
Tako smo hodili že šesto leto; strijc je molil glasno,
midva z Jakopom prilagava. Noč je bila tiha in jasna,
zdelo se mi je, kakor bi zvezde še nikoli ne bile tako
goste in pričinjalo se mi je, da so to oči angeljev, ozna¬
njujočih nam rojstvo Gospodovo, kakor so je oznanjali
nekdaj priprostim pastirjem na betlehemskem pašniku.
Šli smo okoli vseh suhot in po vseh hramih in naposled
v hlev. Strijc je pokadil vsako živinče posebe, a jaz sem
moral vsako poškropiti. Živali so nas pa tudi tako pri¬
jazno gledale, kakor bi razumele, kaj pomenijo te lepe
navade. Takrat bi bil skoro verjel, kar mi je pravila
Mina, da v božični noči o polunoči živina govori.

Po tem opravilu prinese Mina mrzlo večerjo na
mizo. Po večerji smo molili po stari navadi, a kadar
odmolimo, poiščem hitro orehove lupine v miznici, da
bi tudi po stari navadi za orehe lupinčali. Pa strijc je
rekel, da ne igra, tudi Mina je dolgo oščajala in prav
s silo sem jo izvlekel od peči za mizo. I Marijca ni imela
veselja do igre in jedva sva jo z Jakopom pregovorila,
da je prisela k nam. Začeli smo igrati, ali igra nekamo
ni tekla kakor navadno, nečesa je manjkalo — vse je
bilo premrtvo in skoro smo nehali. Zdaj stoprav mi je
bilo jasno, da vsi ti ljudje niso bili, kakor drugekrati

16

in da se je v hiši nekaj dogodilo, kar je meni bilo do
cela neznano. Strijc je imel pred seboj »Življenje svet¬
nikov«, pa ne vem, ali je v njem bral ali ne, ker je
vedno na isto stran gledal in lista nikoli ni obrnil. Mina
je zopet prisela k peči in Marijčka do nje. Mina je po¬
gosto globoko vzdihnila, kar sicer ni bila nje navada,
a Marijčka je često očo milo pogledovala. Ako bi midva
z Jakopom ne bila govorila o brinovkah in vevericah,
vse bi menda bilo tiho v hiši. Pa tudi Jakop me je
ostavil, imel je še pri živini opraviti. Prvikrat se mi je
tožilo v strijčevi hiši. Nekaj časa sem še sam metal
lupine po mizi ter mislil sam v sebi: ,kaka škoda za
take lupine! Koliko orehov sem potrl zaradi njih, ko¬
liko lupin sem zavrgel, predno sem dobil teh pet izmo¬
ljenih — a zdaj niti ne igramo!‘

Ves večer bi menda bili prodajali dolgčas, da ni
prišla v vas stara Hostarica, ki nas je nekoliko oživila.
Pod našim zvonom je ni bilo babe, ki bi bila znala
toliko pravljic, kakor Hostarica. A najbolje pri njej je
bilo, da je ni bilo treba dolgo prositi. Jela je pripove¬
dovati o zakleti deklici, o zlati ribici, o treh bratih, o
krvavem stegnu in še mnogo druzega, kar pa mi ni
ostalo v spominu. Izvestno bi se jej bil jezik gibal do jutra,
da ni strijc, pogledavši na uro, ustavil nje pripovedanja.

»Kdor misli iti k maši, napravi se! Čas je!«

S temi besedami je prestrigel Hostarici pravljico o
črnem psu, ki je žrjavico žrl, a bil je sam vrag iz pekla.
»Bog ga poteri in sveti križ!«

Strijc je govoril prav. Jednajsta ura ni bila daleč.
Vsi vstanemo in se hitimo napravljat.

»Marijca, midva bodeva domhrila«, pristavi strijc.

Te besede niso ustregle Marijci, videti jej je bilo,
da bi bila šla rada z nami. Nič ni rekla, temveč tiho
je odšla v stransko izbico. Meni je je bilo žal, in rad
bi bil prosil zanjo, pa znal sem, da pri strijci je vsaka
beseda zastonj.

V tem je Jakop napregel. Do cerkve je namreč
dobre pol ure hoda, zatorej smo se zvečine vozili, zlasti
po zimi. Mina in jaz sedeva na sani, k Jakopu spredaj
prisede še dekla in tudi za Hostarico je bil prostor, ker
babnica je bila suha, kakor raženj. Noč je bila tiha in

17

jasna, nobena sapica se ni genila, a od treh strani j se
je razlegalo zvonjenje. Neizrečeno veličajno je bilo sli¬
šati, kako' so se glasovi mogočno in praznično razlivali
po tihem zraku. Jaz sem se naslonil na Mino in sem
mize poslušal, kako se ujemajo razni glasovi. Petje zvonov
je odmevalo tudi v mojem srci, in zdelo se mi je, kakor
bi tudi jaz imel v prsih zvon, čegar glas se z onimi
strinja v lepo harmonijo. — Tistega večera, mislim, bil
bi lehko umrl.

»Zvezda se je utrnila! Neka duša je šla s sveta*,
izpregovori Hostarica.

»»Bog jej daj večni mir in pokoj!«« dostavi Mina.

Ozrem se na nebo. Bilo je čisto in zvezde so močno
migljale.

»Oh, koliko zvezd je tu gori!« utrga se meni iz

prsij.

»»Kaj pa, da jih je««, doda Mina, »»saj ima vsak
človek svojo.««

»Ali jo imam jaz tudi?«

»»Tudi ti nisi brez nje, to se ve. Ali Bog ne daj,
da bi ugibal, katera je tvoja; če bi jo ugenil, umrl bi
pri tej priči.««

Premišljal sem Minine besede. Otroška radovednost
in neznansk strah sta mi polnila dušo. Pogledal sem
zopet kvišku in mislil na Minino prepoved —• pa ko
sem na to mislil, že sem grešil. Izvolil sem si naj lepšo
in najsvetlejšo. Sopsti si nisem upal, ker sem mislil, zdaj
zdaj bodem mrtev. Pa ker se mi ni nič zgodilo, volil
sem si drugo, tretjo, in pri vsaki priliki mi je rastlo
srce. Hitro sem volil drugo za drugo, sprva le večje
in lepše, pozneje vse križem — a naposled sem izgubil
nadejo, da najdem pravo.

V tem privozimo do cerkve. Ženske so šle naravnost
v cerkev, jaz sem počakal Jakopa toliko, da je izpregel
konja in ga postavil v konjak. V cerkvi je imela strijčeva
hiša svojo klop, a nocoj sva komaj pririla do nje, tolika
gneča je bila. Božji hram je bil obilno razsvetljen, orgije
so mogočno pele, njih glas mi je pretresal dušo. Nocoj
se mi je vse pričinilo pražneje, celo starega učitelja glas
se mi nocoj ni zdel toli grčav, nego navadno. Svetniki,
po oltarjih stoječi v zlatih čevljih, imeli so tako jasne

Erjavčevi spisi. 2

18

obraze in angeljci so prijazno z glavami kimali — vsaj
meni se je tako videlo. Toplota in petje veselili božičnih
pesmij omamila sta me na toliko, da sem naposled za¬
dremal. Druzega jutra vsaj nisem vedel, kako sem prišel
domov. Ženske po polunoenici niso htele domov, temveč
so pri cerkvenci čakale zornice. Na sveti dan sta se
Marijca in strijc odvezla k prvi maši, ali prav govoreč,
k prvim trem, Jakop in jaz sva pa ob deseti uri šla še
k dvema. Strijc je bil še vedno čemeren in zle volje,
in kar je moja pamet nesla, bilo je to danes prvikrat,
da niso’ veleli Jakopu obesiti konju na vrat zvenečih
kraguljcev, katere so po pokojnem župniku kupili.

Popoludne sva ostala z Mino doma, vsi drugi so
šli k večernicam. V tem, ko je Mina zunaj pospravljala,
bil sem sam v hiši, ležal sem na peči in prebiral »Svetina«.
Pa me ni bilo prav volja, ker sem ga bil že tolikrat
prebral, da sem ga skoro na pamet znal. Ko je prišla
Mina, pregovoril sem jo, da sva »zajca lovila*. No, ona
je znala slabo loviti, a jaz sem njo hitro ujel. To jej pa
nikakor ni bilo prav, torej sva pustila zajca in pse. Zopet
sem legel po peči ter premišljal, kdo neki je tega kriv,
da v tej hiši ni več tako prijetno, kakor je znalo biti
prejšnje dni. Ali je strijc sam, ali Marijca, ali kdo drugi?
Pod mano na klopi je Mina vsak čas vzdihnila, zatorej
pomolim glavo s peči in povprašam:

»Kaj ti je vender, Mina, da se tako čudno držiš?«

»»E, saj ni, da bi ti moral vse vedeti. Tudi si še
preotročji.««

»Vsaj to mi povej, Mina, kaj je Marijci, da je vedno
bolj pripravljena na jok nego na smeh. Ti gotovo veš,
zakaj je strijc proti njej tako osoren, zakaj ni smela
sinoči z nami in zakaj je morala davi k prvi maši?«

»»Kaj pa, da vem!««

Te besedeje Mina več vzdihnila, nego jih je govorila.

Ta vzdihljaj je bil olje v ogenj moje radovednosti.
Kakor bi trenil, bil sem s peči in sedel sem pri Mini.

»Minica! Kaj ne, da mi poveš, saj nisem več tako
otročji, kakor ti morebiti misliš.«

Mina nekaj časa misli in gleda predse na tla, potem
pa se obrsne po čelu in pravi: »Vidiš, vsega tega je kriv
— Kamenarjev Pavle.«

19

Jaz jo debelo pogledam in ves osupel ponavljam nje
zadnji besedi: »Kamenarjev Pavle! Kako je to mogoče?«

»Da, on in nikdo drugi! Kaj ne, čudno se ti zdi,
pa je vender res. Vidiš, to je prišlo tako. Ono nedeljo
po sv. Andreji je šel strijc tvoj po južini h Kamenarju,
ki je, kakor veš, Andrej, kajti od nekdaj imajo sosedje
navado, da hodijo drug k drugemu na slavino. Tudi
Marijci je rekel, naj pride proti večeru za njim. Res
se napravi in baš hoče z domi, a v ta hip prirolini tvoj
slrije. O Kresu je minilo trideset let, kar sem v tej hiši,
ali tako razkačenega ga še nisem videla. Kakor živ ogenj
plane na Marijco, takoj se je morala razpraviti in ni smela
nikamor izpod strehe. Z Jakopom sva htela miriti, a no¬
bena beseda se ga ni prijela. Niti tega ni bilo iz njega
dobiti, kaj gaje tako peklensko razdražilo. Meni vso noč
ni dalo miru, za rana že sem šla k Mejaču, ker sem
vedela, da je bil tudi on poleg, in Mejaška mi je raz¬
ložila, kaj so imeli. Družba je bila jako vesela, sosebno
naš je bil široke volje. Govorili so o tem in onem, be¬
seda da besedo, naposled nekdo pritakne tudi našo Marijco.
Kamenar je ni mogel prehvaliti, in na konci konca začne
jo nekamo po okoliših snubiti svojemu Pavlu. A jedva
je naš razumel, kaj se izza brega valja, raztogoti se
silno, pravijo, da bi bil skočil v Kamenarja, da niso bra¬
nili drugi možje. Vidiš, od onega večera je ni bilo več
vesele ure, ni bilo več miru v naši hiši. Ne vem, kaj
bode od tega. Največ mi je žal Marijce, samo poglej,
kako je revica prepala. Da je nimam vsak dan pred
očmi, ne bi je več poznala. Kadar jo pogledam, zazebe
me pri srci.«

»»Pa zakaj se brani strijc vzeti Pavla kakor zeta,
saj je vender Pavel najlepši in najpoštenejši mladenič
v naši okolici, in Kamenarjeva hiša je izmed najtrd¬
nejših.««

»Prav to ti je! Pavel ni Kamenarjev sin.«

»»Čegav je tedaj?««

»Sam Rog vedi! Ljudje govore, da so ga cigani
odložili.«

»»Cigani! Kaj govoriš, Mina?««

»Cigani, cigani! Nikdar ne pozabim tistega jutra.
Sama prav ne vem, koliko let je že. Nekaj čez dvajset

2 *

20

jih bode, takrat je bila še tvoja teta živa. Bilo je na
sv. Petra dan. Midve sve se baš napravljali, da bi se
odvezli k Svetemu Petru, kjer je bila pokojna doma.
Midve sve se baš oblačili, kar priteče Kamenarica za-
sopnena k nam.«

»Pojdita pogledat!«

»Več ni mogla govoriti. Preplašeni stečeve za njo.
Pred Kamenarjevo hišo je stalo polno ljudij, ki so ogle¬
dovali dete, ki je moglo imeti leto. Ko je namreč Ka-
menar ldadel živini, zdelo se mu je, kakor bi v skednji
nekaj ječalo. Sprva sam sebi ni verjel, no ječanje je
bilo vedno glasneje in naposled se je prevrglo v pravi
otroški jok. Zdaj gre gledat in najde v senu moško dete,
zavito v raztrgane in umazane cunje.' Nikdo ni vedel,
čegav bi bil otrok in kako je prišel v Kamenarjev skedenj.
Med druzimi ženskimi je prišla tudi Hostarica. Pogledavši
otroka, precej zavpije: »To je cigansk otrok, samo po¬
glejte svetle črne lase in črne oči.« Zdaj so vsi pritegnili
Ilostarici, vsak se je čudil, kako da mu ta misel ni
prišla o prvem pogledu. Zdaj so se tudi domislili, da so
se pretekle dni cigani klatili po okolici. Kamenarja takrat
še nista imela otrok. Njej je to dete bilo tako po volji,
da je moža prosila in ga tudi preprosila, da je najdeno
dete vzel pod svoje. Ker niso vedeli, da li je bil otrok
že krščen ali ne, krstili so ga še list dan ter mu pri
krstu nadeli ime Pavel. Tako je želela Kamenarica, ker
so ga prav tega dne našli.«

»Deček je bil vedno zdrav in je rastel čvrsto v
veselje Kamenarjevih. Bilje priljuden, poslušen in priden,
vse gaje  rado imelo. Večkrat sem rekla Kamenarici:
,Lej, kako ti Bog plačuje dobro delo! Z otrokom ti je
prišel prav blagoslov božji v hišo.‘ Med druge otroke ni
posebno rad zahajal, zlasti potem ne, ko je zvedel, da mu
Kamenar ni oče. Otroci so se namreč necega dne sporekli
pri igri in nekdo mu reče: ,E, kaj boš ti cigan nam
ukazaval 1 ‘ Ves razplakan je prišel domov, in Kamenarica
ga dolgo ni mogla utešiti. Od tistega dne se je na paši
ogibal družbe. Najrajši je bil sam, a čas si je kratil s
piščalko, ki mu je jo podaril slepi Pavlač. Saj si menda
tudi ti poznal tistega berača, ki je predlansko pomlad
umrl pri Kovačevih. To piščalko je nosil vedno pri sebi.

21

A  kako ti je znal nanjo piskati! In nikdar se ni učil.
Vse ga je rado poslušalo. Po zimi je hodil h kaplanu
in se je naučil brati in pisati prav hitro. Gospod Janez
nikakor ni mogel prehvaliti njega modre in razborite
glavice.«

»Ko je šel gospod Janez od nas, dal mu je v
spomin lepe gosli, ker je videl, da ima deček posebno
veselje do muzike in da je zhnjo od Boga prejel nena¬
vaden dar. Te gosli so ga spremljevale povsod na paši;
pozneje pa, ko je odrasel pastirstvu, godel je zvečer
doma, po zimi v hiši, po leti na vrtu. Neizrečeno lepo
zna, vse drugače, nego stari Godež. Človeku se kar srce
taje od miline, pa saj si ga menda že slišal. Hostarica
mi je večkrat rekla, da zdaj je uverjena, da je Pavel
ciganske krvi, ker samo ciganom je prirojeno, da znajo
sami ob sebi tako gosti. In tudi jaz mislim, daje res tako.«

Mina je umolknila. Ves čas sem jo verno poslušal,
ves čas nisem obrnil očij od nje ust. Stoprav, ko je
utihnila, htel sem jo nadrobno izpraševati o tej in oni
stvari, pa že ni bilo časa, ker so domači prišli iz cerkve.

Sedel sem zopet v zapeček. Vse, kar mi je pravila
Mina, vse mi je šlo še jedenkrat skozi dušo. Zdaj se
mi je razjasnilo mnogokaj, kar sem te dni videl in slišal
v strijčevi hiši, zdaj se mi je odkrilo, zakaj je Marijca
otožna in strijc tako slabe volje. Pavel — cigan! Te misli
se nikakor nisem mogel otresti, kakor sitna muha se mi
je vedno zopet vračala. Vse, kar sem kdaj o ciganih
slišal ali bral, rojilo mi je po glavi. Babica mi je znala
praviti, da so pravi cigani iz Egipta doma, da je to od
Boga zavržen rod, ker ni htel vzprejeti Matere božje,
kadar je bežala z detetom božjim pred grozovitim He¬
rodom. Zatorej so proldeli in vsacemu se je sedem let
klatiti po svetu ter se ubijati kakor voda od kamena do
kamena.

Zmislil sem se ciganov, ki so pred leti necega ve¬
čera na Savskem produ kuhali in plesali; preči oči mi
je stopilo tudi bledo cigansko dekletce z žarkimi očmi,
kateremu sem podaril poln kozol rdečih smokvic (jagod).
Bilo je poletnega popoludne, razven mene ni bilo žive
duše doma, vsi drugi so bili v senožetih. Sedel sem na
hišnem pragu in zobal ukusne smokvice, kar ugledam

22

hrpo ciganov, ki je s polja zavila proti naši hiši. Hitro
se umaknem v vežo in zapahnem vrata. Prišli so k hiši,
možje so šli naravnost po cesti dalje v vas, in tudi
ženske in otroci so šli za njimi, ko so videli, da je hiša
zaprta.

Ko so se vsi poizgubili po vasi in nisem nobenega
več videl, odprem zopet vrata in sedem na prag. Na-
hodoma, kakor bi bila iz tal izrasla, stoji pred menoj
ciganska deklica karih dvanajstih let. Raztrgana obleka
jej je segala jedva do kolen, bila je medla in upalega,
bolehavost oznanujočega lica, ali oči so jej gorele kakor
živi ogenj. Kadar so se nama ujeli pogledi, bilo mi je
nekamo tesno, neka neumna plahota je prišla na me,
htel sem zopet zapreti vrata. A ko vidim, da se deklica
ne gane z mesta, postojim na pragu i nekaj trenutkov
se gledava molče, no dolgo nisem mogel gledati v te
čudne oči. Ko jo zopet pogledam, vidim, kako poželjivo
gleda moje smokvice. Nisem dolgo premišljal, podal sem
jej poln kozol. Ona se malce nasmehne, seže v nedrije,
stisne mi v roko lesen križec in odide. Še dolgo sem
gledal za njo, tako dolgo, da mi jo je zakrila bližnja
hiša. Tisto noč sem potem sanjal o ciganski deklici.
Križec sem hranil nekaj časa, a ko sem ga pozneje po¬
kazal materi in jej povedal, kdo mi ga je dal, vrgli so
ga v ogenj. Potem nisem več mislil na križec niti na
ciganko, no denašnja Minina pripovedka mi je zopet
obudila spomin nanjo.

V Pavla in v cigane sem se tako zamislil, da nisem
opazil, kdaj se je zmračilo in kdaj so užgali luč. Iz
misli me je stoprav zdramil strijčev glas, ki mi je velel,
da bi mu nekaj bral iz »Drobtinic«. Že ne vem, kaj je
bilo, kajti misli moje so bile še vedno več drugje, nego
pri knjigi. Skoro so se mi začele vrste gibati in črke
so mi plesale pred očmi. Večkrat se mi je ustavilo, ali
pa sem preskočil vrsto.

»Kaj ti je nocoj, da ne znaš brati? Daj sem!« S
temi besedami mi vzame strijc knjigo iz rok in bere
sam dalje. No tudi njemu menda ni bilo do branja.
Skoro je položil knjigo spet na polico in šel z domi,
kar se nam je vsem čudno zdelo, ker to mu sicer ni bila
navada. V veži je še rekel Mini, da ga z večerjo ni

23

treba čakati. Mi drugi smo tiho ždeli vsak v svojem
kotu, nobenemu se ni ljubilo govoriti. V hiši je bilo vse
tiho, samo stara ura na steni je ščrkala, zunaj je pa
Rumelj močno lajal okoli hiše.

Dolgočasno se je vlekel dan za dnevom, nitijedne
vesele ure ni bilo. Zatorej mi ni bilo nič žal, da so po¬
tekale počitnice.

Starega leta dan po južini se je slrijc nekam od-
vezel. Drugače me je vedno jemal s seboj, a danes mi
ni rekel besede, jaz se pa nisem usiljeval, ker sem videl,
da ni pri volji. Precej za njim sem se napravil tudi jaz
in sem šel na Savski prod, da bi mi dan prej minil.
Bilo je mrzlo, ali hoja me je pa toliko ugrela, da bi
tudi za večji mraz ne bil maral. Sneg je ležal na debelo,
brinovi in češminovi grmi so samo vršičke molili iz
snežne odeje. Sneg je bil toliko zmrzel, da me je držal
in tudi vode, ki so zastale izza jesenske povodnji, bile so
do dna zamrzle. Tod je raslo vrbovo grmovje; dalje proti
Savi so pa stale lepe člše, namešane z visocimi topoli.
Od grmovja in drevja je viselo dolgo ivje, ki je lesketalo
v večernem solnci. Prišel sem tja do Save, ki je bila
zdaj prav majhna, ali lepše zelena nego po leti in čista
kakor ribje oko.

Vse okoli mene je bilo tiho, samo onikraj Save ob
cesti so letale vrane ter so se časih oglašale s svojim
»kra-kra«, in od enostranskega mlina se je razlegalo kle¬
petanje koles. V dnu so stale s snegom odete Kamniške
in Gorenjske planine, ki so zdaj gorele v žaru zapada-
jočega solnca. To me je opominjalo, da se bode treba
obrniti proti domu. Precej hitro sem korakal med vr¬
bovjem, kar zaslišim, da tu še nekdo hodi po snegu.
Stopinje so se mi bližale in dobro sem tudi čul, kako
se mu je sneg udiral pod nogami, no razločili ga nisem
mogel. Hitro je korakal, tudi grmovje se je jelo gibati
in pred menoj je stal — Kamenarjev Pavel.

Pavel je bil najlepši mladenič na vsem Posavji. O
tem je šel samo jeden glas. Bil je visok in tenak, kakor
smreka, legale in vitek kakor jelen, zraven pa tudi poln
in krepak. Črne kodraste lase je puščal nekoliko daljše,
nego je bila sicer navada pri kmetskih mladeničih, in
črne brkice so posebno dobro pristajale resnemu, neko-

24

liko zagorelemu obrazu. V vsem je bil za čudo podoben
onemu lesenemu rimskemu vojaku, ki je v naši cerkvi
pri božjem grobu na straži stal in ki je meni tako ugajal,
da bi ga bil lehko celo uro neprestano gledal.

Kadar je Pavel danes tako nahodoma stopil predme,
ustrašil sem se ga nekoliko; ne da bi se ga bil bal, ali
neki neznan občutek meje izpreletel. Pri srci me je za¬
zeblo, zmislil sem se Marijce.

Nekaj časa se tiho gledava, potem me nagovori.

»Ali si se me ustrašil?«

Od majem z glavo.

»Kako, da hodiš po produ zdaj na večer, in prav

sam?«

»»Doma mi je bil dolgčas, in sem šel proti Savi.
A zdaj bode skoro noč, moram domov, da ne bodo v
skrbeh.««

»Tudi jaz sem na poti proti domu. Pojdiva skupaj!«

Molče korakava naprej. Meni je bilo riekamo tesno
pri duši. Ne, da bi me bilo groza mojega druga, ali iz¬
nebil bi se ga bil vender rad, sam nisem vedel zakaj.

»Zakaj te vse praznike ni bilo nič k nam v vas?
Saj druga leta si rad prihajal. S čim smo se ti na to¬
liko zamerili?«

Bil sem uvezan. Nisem znal, kaj bi mu odgovoril.

»No čemu bi te izpraševal, saj si morem misliti,
zakaj te ni. Je li, da ti je strijc prepovedal hoditi k
nam?«

»»Ne, strijc mi tega ni prepovedal!««

Pavel me prime za roko in pravi: »Saj sva bila
menda zmerom prijatelja, ali ne? Ce imaš le malce rad
Marijco, povej mi, kaj se gaja v vaši hiši, odkar si
doma?«

»»Strijc ni imenoval ne tebe ne vaše hiše pred
menoj, a to vem, da si niste več dobri. Mina mi je vse
povedala.««

»A kaj Marij ca?«

»»Marijce mi je žal. Skoro vedno joče. Kar sem
jaz tukaj, ni je od strijca slišala prijazne besede.««

V teh besedah sva prišla na vozni pot.

25

»Stopiva malo v kraj. Nečem, da bi naju kdo
videl. Tudi te prosim, ne pripoveduj nobenemu, da sva
se sešla, zlasti doma ne, najmenj pa strijcu.«

■ »»Ne boj se tega! Ali tudi Marijci ne?««

»O, Marijci povej vse! Za to te še prosim. A pazi,
da te nikdo drug ne sliši. Povej jej tudi, da jo lepo
pozdravljam in prosim, da bi jutri, kadar pojde od maše,
stopila k Cerkvenčevim.«

»»Prav! Lahko noč!««

»Lahko noč!«

Pavel je krenil v stran, jaz sem šel po poti domov.
Slrijca še ni bilo doma. V hiši sta sedeli Marijca in Mina.
Poleg Marijce pokleknem k peči na klop ter si grejem
otrpli roki. Ko je odšla Mina, nagnem se k Marijci in
jej pošepečem na uho: »Ali uganeš, s kom sem go¬
voril?«

Bistro me pogleda, a takoj jej kri zalije obraz, da
je zardela do ušes.

»Da, da! Vse vem! Pavel te pozdravlja prav lepo
in te prosi, da se jutri po maši oglasiš pri Cerkvenčevih.«

»»Za Boga te prosim, ne govori pred očetom o
Pavlu, pa tudi drugim ni treba vedeti, da si bil ž njim.««

»Prazen strah! Saj nisem otrok, ki ne ve, kaj go¬
vori.«

Ona me prižme k sebi in poljubi v lice. Bila sva
prijatelja, kakor kdaj, in še boljša. Vse na drobno sem
jej moral povedati, kje me je Pavel dobil in kaj sva
govorila.

Pozno na večer je prišel strijc, in ko je Jakop iz¬
pregel in spravil konja, šli smo zopet kadit in škropit
po vseh hramih, kakor na sveti večer.

Ta noč mi je te praznike bila zadnja v strijčevi
hiši. Druzega dne po južini me je Jakop odvel zopet na
šolsko klop.

Novega leta dan sem imel po maši še mnoga dela.
Sveti Trije kralji niso bili več daleč, treba je bilo zatorej
novih letnic, novih črk in novih križev. To je bila že
nekaj let meni skrb. Res, da so se mi smilile lepe črke,
katere sem lani osevre s tolikim trudom narisal. Lahko
bi jih bil sicer pustil, ali jih samo prenovil in letnico
popravil, no vest. mi ni dala. Vse je moralo biti pobri-

26

sano in znova napisano. Imel sem dela do poludne, ker
vsaka deska po vseh sirij če vili suhotah, ki je bila samo
nekoliko vratom podobna, morala je nositi črke Sv. Treh
kraljev in novo letnico. Največ truda mi je zadala črka
M,  bodisi da mi je bila roka okornejša mimo druzih
let, bodisi, da se mi je ukus usovršil ter da mi ni bila
vsaka po godu. Tudi križi so se mi stavili po robu,
dolgo je trebalo, predno so stali lepo po konci, kakor
pristaje pravim svetokraljskim križem.

Po južini sem se poslovil od vseli. Seli smo na dvoje
sani, jedne so se obrnile proti cerkvi, na drugih sva pa
z Jakopom dričala proti beli Ljubljani.

II.

O veliki noči.

Prošli so dnevi, pretekli so tedni, minil je tudi
predpust., ki je bil onega leta posebno dolg, in tudi post
je bil na izmaku. Vsak dan mi je bila pratika v roki,
vsak dan sem štel, koliko je še do cvetne sobote. Dan
je rasel vidno, sneg je že skopnel, samo po osojinah
je še ležal, pa tudi ondu je ginil na očigled. Popje na
drevji se je napenjalo, usehla trava je zopet zelenela in
okoli cvetočega drena so se zibali beli zvončki med
rmenimi jagleci. Bili so prekrasni dnevi in nestrpljivo sem
čakal velikonočnih praznikov. S strijčevega doma sem
doznaval ubogo malo, niti Marijce niti Mine ves čas ni
bilo v mesto. Jakop je sicer prihajal, no njemu se je
vedno mudilo, ali o Marijci in o tem, kar bi bil jaz rad
doznal od njega, ni htel nikoli govoriti z menoj.

Naposled je vender prikimala že zdavna zaželena
cvetna sobota. Pričakoval sem Jakopa kakor po navadi.
Čakam in čakam, ali ni ga bilo učakati. Sel sem v go¬
stilno, kjer se je navadno s konjem ustavljal. Na poti
me sreča naš stari učitelj.

»Prav, da te vidim, že sem hotel Loj za pote poslati.
Danes se bodeš vozil z menoj, Jakop ni mogel z domi,
vozijo namreč kamen za nov župnijski dvorec. Ker sem
imel nekaj silnega opravka, prišel sem sam po Lojza,
in strijc me je naprosil, da privzamem tudi tebe na voz.

27

Opravi hitro, kar imaš, za pol ure pojdemo, da bodemo
do mraka doma. Konja imam pri Bahovci.«

S to novico mi ni bilo ni dosti ni malo ustreženo.
Z vsacim drugim človekom bi se bil rajši vozil, nego ž
njim, celo peš bi bil rajši hodil. Ni mi se dalo drugače,
kadar sem ga ugledal, obšla me je neka plahota. Nisem
si ga mogel drugače misliti, nego s tobačnico v roki in
z dolgo brezovko pod pazduho hodečega po šoli ter
švrkajočega nas bose paglavce po golih mečih. Kakor
solnce obseva vredne in nevredne, tako je on vrednim
in nevrednim — vsaj takrat sem tako sodil —- dajal

pokušati slast brezove masti. Mož se je sicer silno iz-

premenil od onega časa, kar me je izpod svojih perut
odpustil v mestne šole. Bil je namreč od sile prijazen,
časi je celo kako smešno povedal, no vender mu nisem
mogel prav upati. Na vozu sem sel k hlapcu; čimdalje
sem bil od učitelja, tem ljubše mi je bilo, ker sem se
vedno bal, da bi se mož ne spozabil in bi ne segel
zopet v lase, kakor njega dni. Tudi z Lojzom, njega

sinom, nisva bila prijatelja, dasi mi je bil součenec.

Nikdar mu nisem mogel pozabiti, da sem moral klečati
na ajdovem zrnji, ker sem ga nekdaj zarad neznosne
prevzetnosti nekoliko pretrdo potipal. Jezilo me je tudi,
da je on na veliko soboto pri vstajenji nosil kadilnico,
jaz pa le kadilo, dasi je bil on manjši od mene.

Župnikov hlapec, ki nas je vozil, razkladal mi je,
kdo je po novem letu umrl, koga so vzeli v vojake,
pravil mi je tudi o novem župnijskem dvorci, koliko
voz kamenja in peska že imajo in koliko denarja še pri¬
manjkuje. Oče in sin sta pa zadaj imela svoje pogovore.
Na kolikor sem jih mogel umeti, vrteli so se okoli šole, kar
je meni bilo neznansko zoperno, zlasti o počitnicah.

Privozili smo do cerkve. Učitelj in sin sta bila
doma, a meni je bilo še dobre pol ure hoditi do strij-
čevega doma. Prtljago svojo sem dal župnikovemu hlapcu,
da jo vroči Jakopu, sam pa sem zvižgaje ubral pot pod
noge. Pri »studenci« sem urezal nekaj vrbovih šib in
poskušal sem piščalke viti, pa se ni dalo, les še ni bil
dovolj mužen, vsaka cev mi je počila.

Iti mi je bilo skozi smrekov gozdič, ki se na jedili
strani razprostira do pokopališča. Sredi gozda preteče

28

mi pot lepa črna veverica s košatim repom. Kakor blisek
skoči na bližnjo smreko in z vrha objestno gleda name,
kakor bi se mi htela posmehovati. Poberem nekaj ka¬
menja, in četudi sem vedel, da je ne dobim, podil sem
jo od drevesa do drevesa. Pri tem sem se tako ugrel,
da nisem opazil, da grem nazaj proti cerkvi. Stoprav,
kadar sem ugledal skozi smrečje pokopališča nizki zid,
ustavila se mi je noga, kamen mi je padel iz roke, in
kakor bi me kdo podil, bežal sem na cesto in iz gozda.

Spomnil sem se namreč obljube, katero sem pred
nekoliko leti storil babici, da ne bodem nikoli trapil
nobene živali. Prav v tem gozdu sem namreč pred leti
našel gnezdo, iz katerega je baš smuknila veverica.
Takoj se mi je dozdevalo, da ima živalca tu svoje mlade.
Splezam na drevo in res najdem v gnezdu tri mlade
veverice, jedno lepšo od druge. Starka je boječe po dre¬
vesi skakala in cvilila, ali lepih živalec vender nisem
mogel pustiti, četudi me je matere bilo žal. Mislil sem
sam v sebi, ,ako ne jaz, vzame vas drug, ki vas ne bode
tako skrbno gojil, kakor jaz. 1  Z gnezdom vred jih kladem
v klobuk in bežim ž njimi domov. Na skednji jim iz¬
berem topel in varen kotiček, in da bi jih ne zeblo,
zagatim vse okoli njih s predivom. Vsak čas sem jih
hodil gledat in sem jim nosil mleka, ali piti niso htele.
Zaskrbelo me je, kaj bode ž njimi, zlasti, ker sem drugi
dan opazil, da se od mraza tresejo, pa naj sem jih še
tako brižno v predivo zavijal, ogreti se vender niso mogle.
Sam v sebi sem dejal: ,še jedno poskusim, ako i to ne
pomore, ponesem jih drugo jutro nazaj. 1  Kadar je dru¬
žina v hiši večerjala, spravim otrple živalce v majhen
plitev košek in jih nesem v kuhinjo, da bi se na og¬
njišči pri žrjavici ogrele. Povrnivši se po večerji k njim,
imel sem kaj gledati. Dve veverici sta ležali pri ognji
opečeni in tudi tretja je bila že po jedni strani vsa
osmojena. Toplota jih je menda izvabila iz koška. De¬
bele solze se mi udero po licih. Ni mi bilo toliko za
živalce, dasi bi jih bil rad imel, neizrečeno težko mi je
bilo zarad tega, ker so nedolžne živalce toliko trpele.
In jaz sem bil tega kriv, ker sem jih vzel skrbni materi.

Bhbica me je tistega večera ostro posvarila in me
zarotila, naj nikdar več ne trapim nobene živali. Te

obljube sem se tudi zvesto držal, a danes me je zopet
premotilo, da sem preganjal ubogo veverico. Ugledavši
pokopališče sem se stoprav domislil svoje nekdanje ob¬
ljube, in bilo mi je, kakor bi mi babičin duh pretil izza zida.

Somrak se je že prijemal bližnje gore, ko sem
prišel domov. Strijc je stal na pragu in je kazal zado¬
voljen obraz. V resnici je bil bolj pri volji, nego o bo¬
žiči. V hiši je bilo vse pri starem, samo Marijca se je
predrugačila. Močno je zbledela, kar je nisem videl,
in poprej polno lice jej je upalo. Ves čas je nisem videl
smejati se, tudi obraz se jej ni nikoli razvedril. V po¬
govore druzih se ni nikoli vpletala, govorila je samo,
kar je prav morala. Cesto se je tudi kam zagledala ali
se tako zamislila, da ni slišala, če jo je kdo ogovoril.
Niti z menoj se ni menila, na vsa vprašanja moja odgo¬
varjala je kratko in nekamo nejevoljno. Zatorej sem jo tudi
jaz pustil pri miru.

Kadar sva bila v prvo z Mino sama, povprašal sem
jo, kaj je z Marijco.

»E, kaj če biti, Marijca je nevesta.«

»»Nevesta?! Pa ni nič vesela. Take neveste še
nisem videl. Koga pa vzame?««

»Tacega moža dobi, da ga niti vredna ni. Druga
bi skakala in pela, a ona se drži, kakor bi jej ne bilo
prav. Prvemu beraču, ki se je pritepel ne vemo od kod,
bi se rada obesila okoli vratu. Vesela naj bo, da ima
tako pametnega očeta.«

»»As  kom je nevesta?««

»Nikdo drug je ne bo imel, nego Mlinarjev Anton.
Vse je dogovorjeno, tudi pismo je narejeno. Po veliki
noči bode poroka. Res je sicer, da je Anton vdovec,
pa kaj to? Vender je korenjak, da je malo tacih. A
kako je dober, dober! Še zdaj pripovedujejo ljudje, kako
rad je imel prvo ženo. .Jaz bi rekla, da ni pametna, ker
se nekamo brani in kakor bi se htela očetu upirati.
Nikjer jej ne bode tako dobro, kakor pri Antonu. No¬
benega dela jej ne bode treba delati, ako ga ne bode
htela. Živela bode, kakor gospa.«

»»A kaj je s Kamenarjevim Pavlom?««

»Kaj je nam do Pavla! Kdo se pri naši hiši meni

zhnj ?

30

Najin razgovor je bil s tem pri kraji. Od ondot
sem razbral, da Marijca v hiši nima nobenega prijatelja
več, celo Mina se jej je izneverila. Jaz sem se jej sicer
ponujal, ali zame ni marala. In od kake koristi bi jej
tudi moglo biti prijateljstvo moje ?

Velikega tedna sem bil skoro več v cerkvi, nego
doma. Vse dni sem hodil predpoluane in popoludne.
Sveta groza me je vselej izpreletela, kadar sem stopil v
temno cerkev, kateri so bili vzeli vso gizdo. Jako so
me genili vsi obredi in sveta opravila, katera cerkev ob-
služuje ta teden. Ves dan bi bil mogel poslušati tožne,
v srce sezajoče psalme, po cele ure sem stal pred lepim
božjim grobom, pri katerem je stražil tisti leseni rimski
vojak, ki je bil ves Pavlu podoben.

Veliki ponedeljek je imela Mina v kuhinji toliko
dela, da jej je pot curkoma tekel od čela. Po večernicah
namreč je bilo priti k nam Marijčinemu ženinu, Mlinar¬
jevemu Antonu. Antona sem poznal že prej. Bil je lep,
velik mož, ki je imel kako leto čez trideset. Daleč okoli
je bil na glasu kakor prvi mlinar in dober gospodar.
Vse ga je spoštovalo ne samo zarad velicega imetja,
temveč tudi zarad poštenja in zarad moštva.

Ko sem prišel v ponedeljek popoludne domov, bil
je Anton že pri nas. Kadar je strijc imel boljše goste,
odvel jih je vedno v zgornjico. Tako i Antona danes.
Umeje se, da je tudi Marijca bila poleg. O Somraku prišel
je strijc po luč in pri tej priliki je velel i meni gori. To
mi je bilo sicer po volji, četudi sem tu med njimi dolg
čas prodajal, kajti strijc in Anton sta imela svoj raz¬
govor, do katerega meni ni bilo nič. I Marijca je sedela
pri mizi, a bilo je isto, kakor bi je ne bilo; nje telo je
bivalo pri nas, nje misli pa so begale Bog ve kod.

Zdajci umolkne strijc, ki je bil baš v besedi. Vse
je bilo tiho, vsem se je pričinilo, kakor bi nekdo ubiral
strune. A še predno smo se prav razbrali, oglasijo se
gosli. Vsi se spogledamo, a Marijca pritisne krčevito roki
na srpe. Glasovi so bili tihi in rahli, kakor bi se prav
ne upali na dan. Neizrečena milina se je zibala v njih.
Tako žubori poletne večere krotek potok po zeleni dragi,
tako šepeta lipovo listje, kadar ga poljubuje večerni tihi
veter.

BI

»To je cigan!« zakriči strijc in skoči na noge, pa
kakor bi hotel doli. A noga mu zastane, prime se za stol in
odrveni, kakor bi ga bili glasovi omamili. Antonu se je
zmračilo lice, z desnico si je podprl glavo in upiral oči v
mizo, kakor bi jo hotel prodreti. A Marijca je sedela tu v
strašnih mukah, obledela je kakor stena, oči so se jej bile
zalile in posamične debele solze so jej kapale niz lice.

Glasovi so se začeli krepiti, silneje in silneje so
vreli in kipeli iz goslij, in strune so stokale in ječale,
kakor drevesa, katera silen vihar pripogiblje. Tako ne¬
kako bi menda ječala in stokala reka, v katero bi človek
združil vse solze, vesele in žalostne, kar jih je prejokal
človeški rod od prvega očaka Adama do denašnjega dne.
Glasovi so se zdaj nekoliko uleknili, no skoro so zopet
narastali, a mirneje in bolj jednakomerno so se izlivali
iz goslij. Tako dere mogočna reka, po obilnem dežji na¬
pojena, kadar se iz pretesne soteske privali na široko
plan, kadar z neukrotnimi valovi udari čez preozke bre¬
gove in vode svoje poganja po cvetočih planjavah.

Hipoma se glasovi prevržejo v neizrečeno mil napev,
ki mi je pretresel vso dušo, da se mi je krčilo srce.
Napev je prihajal vse bolj žalosten in zdajci ga je začel
tudi pri hlevu priklenem Kumelj spremljati, tulil je
tako osobitno, da gaje bilo grozno slišati. Tega napeva
nisem slišal nikoli poprej in tudi pozneje se mu nisem
mogel domisliti. Samo jedenkrat sem ga izza nekoliko
let zopet čul v sanjah. Ako je res, da si labod poje
smrtno pesem, mora se glasiti nekamo tako.

Kakor bi odrezal, prenehala je godba. Trenutek
potem so strune še jedenkrat zahreščale, ali tako ne¬
prijetno. da so me ušesa zabolela in da me je v kosti
zazeblo. Ta glas je vzdramil strijca. Kakor besen udari
z nogo ob tla in hiti po stopnicah nizdolu.

»Proldeti cigan! Jakop, izpusti Kumlja za njim!«
čul se je strijčev glas.

V hiši je bilo vse razburjeno, vse je vrelo ven,
no o Pavlu ni bilo ni sledu ni tiru. Zunaj je vladal mir
in tihota, zvezde so migljale in hladen veter je pihljal.
Kila je krasna pomladna noč. Skoro potem je Anton
ves poparjen sel na voz, a druzega jutra sem tudi jaz
ostavil strijčev dom.

32

III.

O duhovem.

V mestu se je pričelo zopet navadno življenje. Dolgo¬
časno se je motal dan za dnevom. Nikdar preje niti
pozneje mi ni mestno življenje, učenje in šola toliko
mrzela, kakor baš prve tedne po oni dogodbi v strij-
čevi hiši. Kjerkoli sem hodil in karkoli sem počenjal,
mislil sem vedno na ljubo svojo bralranko. Ker sem
vedel, kako poražena je ona in koliko trpi nje dobra
duša, tudi jaz nisem mogel biti nikdar prav vesel. Pri¬
jemala se me je neka, dotle neznana tožnost. Najrajši
sem bil sam, da me nikdo ni motil, kadar sem mislil
na njo in ubozega Pavla. Neizrečeno rad bi bil vedel,
kaj se je od onega večera, ki mi bode na veke ostal v
spominu, gajalo na strijčevem domu. Ali k meni ni bilo
žive duše, ki bi mi bila prinesla kako vest, kakor bi
bilo vse izumrlo. Stoprav čez dolgo kakor večni kraj
prišla je Mina. Nikdar se nje prihoda nisem tako ove-
selil, zdaj bo vsaj konec mučne neizvestnosti.

Od straha, da ne bi slišal kaj neljubega, nisem
vender v razgovoru z nobeno besedo omenjal Marijce,
niti ne povpraševal po njej, nadejoč se, da povede Mina
sama govor o njej. 2e dolgo sva bila v besedi, govorila
sva o tej in oni stvari, za katere je meni in Mini bilo
kakor za lanski sneg. Mina je očitno čakala, da bi jaz
zasuknil besedo na Marijco, in od tega očajanja sem
sklepal, da Mina ni prinesla baš ugodnih glasov.

Po dolzem precej praznem besedovanji poide nama
obema govorica. Umolknila sva oba, dasi nama je obema
bilo isto na umu.

»No, kako pa bode? Ali ti dovolijo v šoli, da prideš
v svate?« izblekne naposled Mina.

Ne vem, zakaj sem se delal nevednega. Menda,
ker nisem znal, kaj bi jej na to odgovoril, povprašal
sem kakor v čudu: »V kakšne svate?«

»Kaj se delaš neumnega! Saj veš, koga mislim,
tako dobro kakor jaz sama. Včeraj so jo prvikrat oklicali,
v ponedeljek, to je danes štirinajst dnij bode pa poroka.«

»»Tedaj bo vender vzela Antona?««

33

»Kaj pa, da ga bode. Saj ga mora, rada ali ne¬
rada. Strijca poznaš, da od tega, kar si je vtepel v glavo,
ne odjenja, ako ne vem kaj bi. Ne morem ti povedati,
kako pusto je zdaj vse v naši hiši.«

Izgovorivši to, sede Mina na mojo Skrinjico, podpre
si glavo in nadaljuje: »Ali misliš, da je kaj podobe,
kakor bi imeli nevesto pri hiši? Strijcu se sicer več ne
upira, udala se je popolnoma, samo o poroki neče ničesa
slišati, niti najmanjše stvarce si ni še sama pripravila.
Tiho hodi okoli hiše, nobene zale besede ni slišati iz
nje ust, sirota se mi zdaj v srce smili. Kadarkoli jo
pogledam, težko mi je pri srci. Da bi vsaj ta dva tedna
skoro minila, morebiti ga vender pozabi, ker Anton je
v resnici dober mož, ki jej izpolni vsako željo, katero
bode bral z njenih očij.«

»»A kaj je s Pavlom?««

»Bog ve, kaj je ž njim! Živa duša ga ni več videla
od onega večera in nikdo ne ve povedati, kam je prešel.
Gosli smo našli druzega jutra strte na našem vrtu. Od
doma je šel, ne da bi bil komu rekel: ,z Bogom'; s seboj
ni nesel nobene stvari, nego kar je imel na sebi. Kamenar
se je mnogo trudil, da bi mu prišel na sled, a vse je
bilo zastonj. Ljudje so sicer mnogo ugibali o njem. Ta
je pravil, da ga je videl v gozdu med cigani, druzemu
se je zdelo verjetno, da se potika med begunci in drvarji
v gorah, kaj izvestnega vender nikdo ni znal povedati.
Naposled so se Ijudjč največ prijeli misli, da je šel v
Savo. Kamenarica je zategadelj naročila cerkvencu pri
sv. Ajdi, kjer pokapajo utopljence, a do zdaj ni bilo še
nobenega poročila. Ako bi bil res utonil, vrgla bi ga
bila voda pri sv. Ajdi na suho, kajti Sava ne trpi mrliča
v sebi.«

»»Tedaj za štirinajst dnij bode poroka. Ali bodeta
imela mnogo svatov, ali sta že vabila?««

»Vabil ni še nobeden, in kakor se kaže, ne bode
mnogo svatov. Vsaj oča bi rad videl, da bi se stiha
opravilo. To pa sevčda sosedom in sorodnikom ni nič
po -volji. Mnogi so se veselili svatovščine pri polnih mizah,
in ti zdaj zmajujejo z glavami in otresajo jezike, kakor
da kaj tacega svet pri nas še ni videl, da bi jeden naj-
imovitejših kmetov jedini svoji hčeri napravljal tako be-

Erjavčevi spisi. 3

34

raške svate. Tudi Antonu se posmehujejo, pravijo, cla
pleše, kakor strijc piska; da je sramota tacemu možu,
kakor je on, ka nima srca, upreti se strijčevi trmogla¬
vosti. Vidiš, tako neznosno je zdaj pri nas, da ti ne
morem dosti dopovedati. V hiši se gledamo, kakor bi
se bili včeraj prvikrat sešli, zunaj mi pa drugi ljudje ne
dado miru. Ako si pameten in ako bi htel mene po¬
slušati, ne bi hodil k poroki. Pa saj pride strijc še prej v
mesto; ž njim naredita, kakor mislita, meni je vse jedno.«

Vse, kar sem zvedel od Mine, poparilo me je do
cela. V take svate iti, ni me moglo veseliti. A šel bi bil
vender — samo da bi bil videl njo, šel bi bil, pravim,
ako bi mi bil strijc rekel samo jedno besedo. No iz
njegovega govorjenja je bilo jasno, da mu je ljubše, ako
ostanem v Ljubljani. »Čemu bi hodil za tega pol dne;
res ni vredno, da bi pošiljal navlašč voz po te. Rajši
pojdeš o duhovem, ko pridem Bregarjevemu sinu birmo
vezat. Ta čas se povežeš z menoj.«

Tako mi je govoril strijc, in ostal sem ter se to¬
lažil s tem, da že ni daleč do duhovega. Pozneje so
mi povedali, da se je vse vršilo stiha. Svatov ni bilo
več, nego jih mora biti in takoj po poroki so se od vezli
na Antonov dom, kjer so imeli kratko južino. Ž njo je
bilo vse opravljeno.

Na duhovo sem v nedeljo že ob sedmi uri zjutraj
stal pred krčmo, kjer je navadno ostajal strijc in tudi
drugi ljudje našega kraja. Strijca še ni bilo ondu, niti
kacega druzega znanca. Stal sem pred velikimi vrati in
ogledoval vozove, ki so drdrali mimo in pa vesele obraze
na njih sedečih otrok. Mnogo izmed njih je po vsej
priliki bilo prvikrat v mestu, ker so na odprta usta zijali
okoli sebe ter se niso mogli prebudili velikim hišam, ki
so kar zdržema zidane in ki so skoro tako visoke kakor
domača cerkev. Deklice so nekamo bolj plašno gledale
okoli sebe; mnoga je morebiti razmišljala, da li jo bode
škof res tako močno po lici udaril, kakor jo je doma
strašil poredni pastir.

Bilo je skoro devet, a strijca le ni htelo biti od
nobene strani. Uprav sem nameraval iti jim po cesti
naproti, a glej ga Mlinarjevega Antona, ki se na lepem
vozu vozi z Bregarjevim Jožkom, kateremu je strijc ob-

35

ljubil zavezati birmo. Antonov voz se ni še dobro ustavil
na dvorišči, že priskočita k njemu oba hlapca. Prvi
skoči h konju ter ga hitro izpreže, drugi pa, pobravši
z voza lepo prekrivalo, porine ga v senco, da se ne bi
paril na solnci. V tem, ko sta si oba hlapca dajala dela
okoli Antonovega voza, morali so drugi možje zvečine
sami izprezati. To preveliko postrežljivost sem si tolmačil
tako, ker je bilo znano, da Anton ni stiskavec in da ne
gleda na par beličev.

»A kako, da ni strijca?« povprašam Antona, ko
je stopil z voza. »Ali bodeš ti Jožku birmo zavezal? Pa
vsaj ne, da bi se bilo strijcu kaj pripetilo?«

Pri tej priliki treba opaziti, da Anton nikakor ni
hotel drugače, nego da ga tičem.

»»Nič mu ni hudega ne. V Moravčah je bil te
dni na semnji, pa se je nekaj pregrel. Zatorej se mu
v tej vročini ni dalo iti z domi, ker je v strahu, da bi
se ga ne lotila zopet taka mrzlica, kakeršna ga je pred
dvema letoma tresla vse poletje. Zatorej je mene na¬
prosil, da bi kumoval dečku. Po južini pojdeš z menoj,
a potem ti je na voljo, ali hočeš k strijcu ali pa ostaneš
pri nas.««

Birma je bila opravljena in Jožkovo pravo veselje
se je zdaj začelo. Sam ni mogel nositi vseh rečij, ki
mu jih je kum nakupil. Kadar niti medičarji niti drugi
prodajalci niso več imeli nobene stvarce, katero bi bile
poželele njegove oči, šli smo k južini in potem smo
drdrali proti domu. Solnce je na vso moč pripekalo in
pritiskala je neznosna sophrica, od nobene strani ni htelo
biti hladilne shpice. Jožka je nekoliko omamila vročina,
nekoliko mu je pa gosposko kosilo tako dobro delo, da
je na vozu zadremal. Midva z Antonom sva pa govorila
o tem in onem. Cesto se je spominjal tudi Marijce in
vsaka njegova beseda je kazala, da jo ljubi prav od srca.

Dobro uro smo še imeli do doma, ko smo se
ustavili pri znani krčmi, kjer nas je čakal Bregar, Jožkov
oča. Anton je mislil, da se ustavi samo za toliko, da
izroči dečka očetu in da napoji kobilo. A Bregar in
krčmar ga nista pustila po nobeni ceni.

»Anton, ne bodi mi takšen!« kara ga krčmar. »Saj
preide leto in dan, da se ne oglasiš pri nas; vsaj danes

3 *

86

se malo pomudi. Nobene sile ti ni, do noči prideš lahko
domov, in če tudi ne, saj imaš ljudi doma, ki ti vse opravijo.«
,Janez 1  — obrne se k hlapcu — ,kobilo izprezi, pa zobati
jej daj. Tudi žival mora imeti svoj počitek in užitek.'

Anton ni vedel, kaj bi storil. Zdaj ga prime Bregar
za roko. »Anton, menda vender ne poj deš kar tako od
mene, da ne bi pila polič vina in se kaj pomenila. Na¬
ravnost ti povem, hudo bi me žalil, če mi to narediš.
Sinu si birmo zavezal in ga obložil, da vsega skoro
nositi ne more, in zdaj bi ga midva niti ne pila kozarec!
Tega vender ne! Vem, da si ga lahko sam kupiš, če si
ga potreben, ali tudi mene ne bode preveč bolelo, ako
dam za polič ali za dva. Glej, sram bi me bilo, ako bi
kar tako šla vsak k sebi. Saj ga tako redko pijeva vkupe,
a da bi celo danes, ko si meni in sinu mojemu storil
thko dobroto, mimo mene šel meni nič tebi nič, tega
vender ne! Sram bi me bilo pred ljudmi, ki bodo go¬
vorili : mlademu je birmo vezal, a starega niti ne pogleda.«

Na te besede se je Anton udal. Pri vinu se je
raznetil govor, beseda je dala besedo, obsedeli smo do
mraka. Zdaj pa Antona ni bilo dalje moči udržati, po¬
sebno, ker so se izza Korima začeli valiti temni hudo¬
urni oblaki, ki so naveščali nevihto. In res, nisva še
bila dobro iz vasi, že je začelo bobneti za nama in
oblaki so se čim dalje tem grozneje kopičili, in za Ko-
rimom se je vnemal blisek za bliskom.

Anton se ozre in pogleda kvišku. »Nocoj bode
hudo. Bog daj, da bi prišla domov, predno se ulije ploha."

Rekši to udari po kobili, da je šla kakor živi ogenj.
Grom se je oglašal vse močneje. V višinah so vihrale
hude sape, ki so visocim drevesom šibile močne vrhove,
pri tleh je bilo pa tako mirno, da niti prahu na cesti
ni vzdignilo. Privozili smo do grajskega gozda. Tu je
vladala tema kakor v rogu, samo na trenutke so nam
bliski razsvetljevali pot, v vrheh pa je šumela neka vzne-
mirujoča groza. Ko prideva iz gozda na piano, predere
blisek oblake. Meni je vzelo vid, zdelo se mi je, kakor
bi ognjena žrd iz neba letela na me, grom je pa pokal
in ropotal, kakor bi se nebeški strop podiral. Mene je
ta prikazen, katero sem prvikrat videl iz bliža, tako oma¬
mila, da sem se povalil vznak na voz.

37

»Nekam je treščilo«, pravi Anton in skoči z voza,
da bi umiril preplašeno kobilo. »Sv. Florijan, varuj nas
časnega in večnega ognja!«

Anton je bil še v besedi, že se je zasvetilo na
polji pod cesto, in skoro potem je iz bližnje podružniške
cerkve klical mili glas zvonov ljudi na pomaganje.

»Kovačev kozolec gori,« izpregovori zopet Anton.
»Sreča je še, da stoji na samoti in da je še prazen.«

Precej po tresku so začele padati debele kaplje,
sprva redke, potem vedno gostejše in naposled se je
ulila strašanska ploha, kakor da so se odprle vse ne¬
beške zatvornice. Do Antonovega doma je bilo še toliko
daleč, da sva bila do polti premočena, ko je voz obstal
pred hišo. Notri so še svetili, a vender se ni prikazal
nobeden hlapec, da bi bil izpregel kobilo in porinil voz
pod streho. Voda, ki goni Antonova kolesa, narasla je
silno naglo ter je uhajala čez roje in čez korita, in
drugače tako krotki potok je šumel in razgrajal, da v
hiši niso slišali, kdaj sva prišla. Oboja vrata so bila
zapahnena. Anton udari ob jedna dvakrat z nogo, in
hitro se zasveti luč v veži in dekla nama odpre. Meni
se je zdelo, kakor bi se bila naju ustrašila. V hiši je
bila zbrana vsa družina, menda so baš molili. Samo Ma-
rijce ni bilo videti. Anton pogleda po hiši in ker je ne
vidi, povpraša: »Ali je šla ona že spat?«

Posli se spogledajo, a odgovoril ni nobeden. Anton
jih gleda nekaj trenutkov in si tega molčanja ne ve
razjasniti. »Za Boga, govorite vsaj! Kaj je? Kje je ona?«

Na to povzame mlinski hlapec besedo in pravi:
»Od poludne je nismo več videli. Na poti od desete
maše je zaostala za nami. S staro Hostarico sta se prav
živo razgovarjali. Prišedši domov se je nekaj preoblekla
in niti južine ni čakala. Kar tako je šla z domi. Kam?
tega ni nobenemu povedala, niti kdaj pride domov.
Toliko smo videli, da je krenila proti brodu. Zatorej
tudi sodimo, da je šla pogledat k očetu, ker neki da
je nekaj bolehav. Potem pa jo je huda ura zadržala,
ker res ni bilo, da bi v tacem šel človek izpod strehe.«

Anton ni na to rekel nobene besede. Molče je
gledal pred se v tla, potem je šel nekolikokrat po izbi
gori in doli. V hiši je bilo vse tiho, vse poparjeno. Daši

38

je bilo lahko tako, kakor si je domišljal hlapec, vender
je vse trla neka mučna neizvestnost. Zdajci gre Anton
iz hiše naravnost v konjak, obrzda najhitrejšega konja
in, premočen kakor je bil, zasede ga in odjaha. Topot
konjskih kopit je odmeval po cesti proti brodu.

Družina se je razšla tiho k pokoju in tudi mene
je skoro osvojil sen, dasi so mi čudne misli vrele po
glavi.

Druzega dne je solnce že visoko odskočilo, ko sem
se vzbudil. Čudno se mi je zdelo, da je v hiši tako tiho,
da niti kolesa ne ropočejo. No domislil sem se, da je
praznik in da zategadelj mlin miruje. Ko sem prišel doli
v izbo, bili so vsi na nogah, a hodili so po prstih in
nobeden ni dal glasne besede od sebe. Dolgo nisem
mogel zvedeti, kaj je pravo za pravo, ker nikdo ni
utegnil, da bi odgovarjal na moja vprašanja. Slutil sem
najhuje, prva misel mi je bila Marijca. In ko sem skoro
potem znanega zdravnika videl stopiti iz spalnice in za
njim Antona vsega zmetenega, znal sem, da me slutnja
ni prevarila. Anton je hodil semtertja, kakor bi se mu
sanjalo, na nobeno vprašanje ni dal odgovora, ali pa je
odgovarjal nerazumno in zmeteno. Od tega ali onega
posla sem sicer ujel kako besedo, ali pravega nisem
mogel zvedeti, kaj se je zgodilo od sinoči. Ker sem
zdravnika lepo prosil, da bi me pustil k bolnici, povel
me je k njej. Zareče oči je imela uprte v me, ali gle¬
dala me je srepo, in takoj sem videl, da me ne pozna.
Prijel sem jo za vročo roko in jo klical po imeni, no
vse je bilo zastonj. »Kar sem jaz tukaj, ni se še osve¬
stila«, šepeče zdravnik. .»Puščal sem jej že, pa ni mnogo
pomagalo, zdaj sem poslal po pijavke.« Rekši potiplje
jej žilo in zmaje z glavo. Bolnica je težko sopla, vročica
jo je kuhala in kri jej je silila v glavo.

Spomnil sem se lanskega duhovega. Kako živahna,
vesela in brezskrbna je bila še tedaj! Koliko bridkostij
je ubožica pretrpela preteklega pol leta! V dušo se mi
je smilila, nisem je mogel več gledati. Napravil sem se
in šel od doma. Pohajal sem po polji, po produ in po
gozdih, tja v dan, brez kacega namena, a trpeča bra-
tranka mi je bila vedno pred očmi. Ves truden sem se
povrnil, ko je solnce medlelo na zapadu.

39

Že od daleč mi je glasen jok prihajal na ušesa,
in precej sem vedel, da to ne sluti na dobro. In res,
ta čas, kar mene ni bilo doma, prestavila se je blaga
duša s tega čalarnega sveta. Zvenil in odpal je krasni
cvet, ki se je jedva razpihnil. Neizrečena bol mi je sti¬
skala srce, no solze vender ni bilo v očesi. Tudi strijc
in Mina sta bila tukaj. Mina je jokala, da bi se bila
skoro raztopila v solzah. Strijc je bil sicer videti miren,
ali ta čas, kar ga nisem videl, izpremenil se je, da sem
se ustrašil, ko sem ga ugledal. Baš o pravem času je
prišel, da je še živo videl jedino svojo hčer in da jej
je zatisnil ugasli očesi. Kakor so pravili, odlasilo jej je
popoludne nekoliko in sopla je nekaj lože, no hipoma
izvije se jej globok vzdih, plane kvišku —• in pade mrtva
nazaj. Zdravnik je pa rekel, da jej je počila velika srčna
žila. Nadejal sem se veselih praznikov, a prišel sem —
na pokop!

Za dva dni je bil pogreb. Bilo je lepo jutro, od
vseh stranij so prihajali pogrebci, tudi Kamenar je prišel.
Ko ga ugleda strijc, stopi mu naproti in mu poda roko.
Oba sta bila močno ganena, obema so igrale solze v
očeh, in četudi nista mogla govoriti, videlo se je vender,
da med njima ni več nobene mržnje. Oba sta jo plačala
z bridko izgubo.

Ko smo se s sprevodom pomikali proti cerkvi,
prišla je iz bližnjega gozdiča proti nam družba ciganov,
in ko smo prošli mimo njih, pridružili so se tudi oni
sprevodu, moški v parih, ženske in otroci pa v kupu.
Tako so šli do cerkve, ondu pa so zopet krenili v stran.
Meni in vsem drugim se je to čudno zdelo. Nehote sem
se domislil Mininih besed: ,cigani so ga odložili. 1

V cerkvi je bila črna maša in po maši smo jo
zagrebli. Iz stoterih razcviljenih src so kipele vroče želje
in molitve k nebesom za njč duše mir in pokoj.

Na duhovo nedeljo zgodaj so našli pri sv. Ajdi
utopljenca, ki je že več tednov ležal v vodi. Prejšnjo
l  noč ga je Sava vrgla na suho. Po obleki in po laseh
so spoznali nesrečnega Pavla. Še tistega jutra je to zve¬
dela Hostarica in pri deseti maši je povedala Marijci.

40

Ako bi bil Anton tisti dan doma, mogoče, da bi bilo
vse dobro, ker Marijca ne bi bila šla k sv. Ajdi. Utop¬
ljenca so že zakopali, ko je prišla doli. Ves popoludan
je prejokala na grobu in cerkvenec jo je odvel s silo
proti večeru. Že se je mračilo, ko je do zdvojnosti ža¬
lostna napotila se — ali domov ali kam, menda sama
ni prav vedela. Na poti jo je zatekla ona huda nevihta,
ki je ujela tudi naju z Antonom. Od slabosti in žalosti
je iznemogla na poti. Anton jo je onikraj broda našel
pod neko vrbo, kadar že ni znala zase in tudi pozneje
se ni več osvestila. Drugi dan pa so se iztekle njene ure.

Na strijčevem domu je zavladala puščoba. Vse je
bilo prazno, mrtvo. Angelj veselja in sreče je izginil iz
hiše. Strijca je ta izguba hudo zadela. Nobena stvar ga
ni več veselila, ves izgubljen je hodil semtertja in delal
vse kakor v sanjah. Polotila se ga je nadležna naduha,
katere ni mogel odpraviti. Dvakrat je še na vseh vernih
duš dan prižgal luči na hčerinem grobu, a ko je druzega
leta na pomlad zopet priletela lastavica od juga, našla je
sicer staro pohištvo, našla je tudi staro gnezdo na pod¬
strešji — a gospodarja ni bilo več. Vzela ga je zima.

Bilo je lepega dne rane pomladi, ko sem stal ob
novem grobu, v katerem mi je počival ljubi strijc.
Rmena beka v kotu vaškega pokopališča je razpuščala
mehko novo listje, cvetice na Marijčinem grobu so se
začele pomlajati in v sinji višavi nad menoj je gosto-
leval skorjanec.

O blago tebi, srečna ptica, ki letaš visoko nad
nami! Ti ne znaš naših rev in nadlog, ti ne umeš strasti
in bridkosti, ki more in tero ubogo srce človeško!


III.

v

Črtice

iz življenja in delovanja

učenjaka

Schnakschnepperleina.

(»Slovenski Glasnik«, 1858.)

I.

Kdo je bil Schnakschnepperlein in
s  s čim se je pečal.

mesta v dolgočasni okolici m da mi je casiii po
1  zimi o južnem vremeni bresti blato do kolen.

No zadnji čas me je minila vsa nejevolja, rad
sem gazil blato, odkar sem se v sosestvu seznanil s
slavnim možem, z gospodom Sehnakschnepperleinom.
To je učenjak, kateremu ne bi lahko našel para. Do¬
movina in stoletje se moreta ponašati s tem velikanom
učenosti. Tudi je zgolna nesebičnost, koristi svoje' ne
išče nikjer, »blaginja vesoljnega človeštva« je tista zvezda,
ki mu je vodnica pri vseh njegovih delih in nedelih.
Vse svoje življenje ni druzega razmišljal, nego kako bi
pomogel nevednim, zaslepljenim, dobitka svojega ne po¬
znavajočim zemljanom. Noč in dan ni miroval, vedno
si je belil glavo, opazoval je in modroval, argumentoval
in eksperimentoval ter zasledoval prikazni in vekovečne
resnice v prirodi, katere resnice bi potem bili trpečemu
človeštvu živi viri prave in vztrajne sreče.

Po dve, tri ure je časi sedel pri mikroskopu, kakor
muha v medu. Ni pil, ni jedel, ves zamišljen si je pod¬
piral glavo in zdaj in zdaj nekaj nerazumnega zamrmljal.
Potem je znova pogledal po ozki nastavljeni cevi, po¬
tresel z glavo, zopet pogledal in časih po četrt ure ni
odmeknil očesa od predmeta. Kdor bi ga tako v misli

ečkrat sem se jezil, da stanujem prav na kraji




44

utopljenega, v tihi sobici sedečega opazoval, menil bi
morebiti, da dobri mož išče »cjuadraturam circuli« ali
»perpetuum mobile«.

A kaj je vender našega Schnakschnepperleina tako
vznemirilo? Morebiti žaluje po prezgodaj umrlih dražili?

— Ne! Ali mu je toča pobila bogato setev? — Niti to
ne! Ali ga je morebiti muhasti Amor... — Ne budalite!

Vzrok moževe pečali je ves drug, čisto idealen.
Čujte!

Učeni svet še dandanes ne ve prav trdno, kakšen
je zadnji, t. j. jedenajsti člen na tipalnicah majhnega,
bolhi podobnega kebrčka. Pri razpravi tega imenitnega
vprašanja sta se grdo sporekla dva učenjaka svetovne
slave. Učenjak Kikelj je namreč trdil, da je pri tej živalci
jedenajsti tipalnični člen sprva rjav ter da počrni sto-
prav kesneje. To mnenje je pa strastno pobijal učenjak
Kokelj, trdeč, da je omenjeni člen vedno črn. Izza te
razpre je nastal v učenem svetu velik razdor. Kakor je
že navadno pri tacih učenih prepirih, razdvojile so se
učene glave. Nekateri so pritrkavali Kiklju, drugi Koklju,
a ker nobena stranka ni htela odjenjati, temveč je vse
v dilj trdoglavo branila mnenje svoje, vnel se je hud
boj s peresi, curkoma je teklo črnilo in popisale so se
v tem boji cele skladalnice popirja, da je kuma moja
dve leti vanj zavijala sol in poper.

Ta vzdraha »sacerdotum naturae« je v srce bolela
zložnega in miroljubnega Schnakschnepperleina. Da bi
tej učeni pravdi storil kraj ter da bi se ljubi mir zopet
povrnil med srdite prirodoslovne, nalovil je Schnak-
schnepperlein cele rodove tega kebrčka, manjše in večje,
stare in mlade, zajetne in mršave, moške in ženske;
lovil jih je po travnikih in poljih, po logovih in gozdovih.

— In zdaj jih pregleduje

»od prihoda zlate zore,
dokler solnca luč ne ugasne«.

Ali svojega dela vender ne more biti prav vesel.
Resnica, čista resnica se mu neče odkriti, kajti jedenajsti
člen je pri nekaterih črn, pri druzih rjav in pri nekoliko
njih celo rmenkast. Zatorej mu mrak objame čelo, oko
mu mre in srce ga boli, kadar pomisli, da še ne bode
konca nesrečni pravdi in grdemu razporu.

45

Gospodova žalost je genila celo slugo Boštijana,
ki je bil po ves dan na lovu in je gospodu prinašal
vedno nove hekatombe nesrečnih mučenikov na žrtvenik
nezasitne znanosti. Rad bi bil tešil svojega gospoda, a
ni vedel kako. Necega dne si vender stori srce in reče:

»Gospod, ne žalujte toliko!«

»»Tega ti ne umeješ, ljubi moj Boštijan!««

»Ali smem govoriti, kakor mislim?«

»»Govori!««

»Dobro! No samo tedaj, če zarad tega ne bode
nobene zamere.«

»»Saj sem ti že velel, govori!««

»Vidite, jaz v neumni svoji pameti bi rekel: dajmo
mir živalcam in njih tipalnicam, kakeršne jim je Bog
dal. Saj to nam mora pač vse jedno biti, ali je jednajsti
člen na tipalnici tega kebrčka bel kakor sneg ali črn
kakor ogelj. Saj je ta živalca tako majhna, da je jaz
niti ne vidim prav, ako ne nataknem starih Vaših na¬
očnikov.«

»»Vse jedno?! Tebi  morebiti, ali nam ne! O
Boštijan, ti si še vedno stari Boštijan! Prav nič ti ni
poznati, da si že toliko let v službi moji. Tebi ni druzega
v čisli, nego žreti in piti . . .««

»In spati!«

»»Da, da! spati tudi. A v čem si potem boljši od
živine?««

Boštijan je imel odgovor na to vprašanje že na
jeziku, ali premislil se je in ga pogoltnil.

»»Pa naposled ti tudi ne zamerjam. Ti si ves
utopljen v golo slastno uživanje. Tvoje motno duševno
oko ne pregleda kvara, ki ga trpi po našem neznanji
znanost in po lej blaginja vsega človeštva. Ti mene ne
umeješ in me nikoli ne bodeš umel. Ti ne vidiš či¬
stega ognja, ki v meni gori na prid človeštvu.««

Boštijan gospoda nekamo žalostivo od strani po¬
gleda in izide iz sobe. Ko je vrata trdno za seboj zaprl,
da mislim svojim dušek v krepkem: »Bog dhj bebcem
pamet!«

46

II.

Nov govnobrbec in neprilike pri
njegovem krstu.

Schnakschnepperlein me je pri vsaki priliki vabil,
da bi prišel k njemu na dom ogledat si njegove zna¬
menitosti in redkosti. Necega deževnega dne sem se na¬
posled res napotil k njemu v pohode. Boštijan mi po¬
kaže gospodovo sobo, katero je pa on sam imenoval
kabinet, in godilo mu je, ako so jo tudi drugi tako
imenovali. Potrkam na vrata. Nobenega glasu. Potrkam
drugič, tretjič, in ker se mi nikdo ne odzove, pritisnem
kljuko in stopim v svetišče.

Schnakschnepperlein se je bil tako zadolbel v misli,
da m p ni opazil. Na mizi pri oknu je imel nastavljen
mikroskop, on sam je ves razblažen korakal po sobi od
stene do stene ter si radostno mel roke.. Jaz pohrknem
pri vratih, pa ker me le ne vidi, stopim naprej.

»Dober dan, gospod Schnakschnepperlein!«

»»Bog ga daj! 0 Vi ste prišli? Posebno drago mi
je, baš ste mi dobro došli. Vidite, quandoque bonus
dormitat Linneus! Prosim Vas, poglejte si tega govno-
brbčeka, in potem pa tega tukaj zraven. Linne teh dveh
ni razločil. Njemu sta oba A p hodi us fimetarius.  Pa
kaj Linne! Njemu tega ni toliko v greh šteti. Ali celo
prijatelj moj Berghaaggenbuttenreuther ne loči ju v svojem
imenitnem delu »o govnobrbcih«, katero v treh zvezkih
leži tu pred nama. — Slava! slava! Predno se mesec
zopet pomladi, naznanim vsemu svetu, da na zemlji živi
jeden govnobrbec več. 0 kaka sreča! V znanosti na vse
veke ostane pribito moje ime, pa Četudi od jeze po¬
pokajo vsi moji zavidniki.««

»A v čem se razločujeta?«

. Učenjaka mine radost in stroga ozbilnost razlije
se mu po obrazu. Prime me za roko, odvede me k mi¬
kroskopu ter mi veli ponosno, kakor človek, ki se čuti:

»»Privzdigniti; temu kebrčku zadnjo nožico in po¬
vejte mi, kaj vidite?««

47

Storim, kakor mi je bilo rečeno, gledam in gledam,
ali ugledati ne morem ničesar, kar bi bilo besede vredno.

»»No govorite, kaj vidite?«« priganja Schnak-
schnepperlein.

»Zdi se mi, da ne vidim ničesa.«

»»Ni-i-i-č?! O to ni mogoče! Kako da ne bi videli!
Le dobro poglejte, nekaj morate videti. Prav v kotiček
poglejte, prav na tanko. Ali ne vidite dveh kocinic?««

»Hm! Če dolgo gledam, dozdeva se mi skoro, da
vidim rmeno dlačico. Hoj, tu je še jedna, in — če me
ne vara oko, ondu še jedna.«

»»Kaj ne da?! Kakor sem rekel. No to me veseli!
A zdaj še nekaj. Ogledajte si dobro tudi zadnjico in
potem jo vzporedite z zadnjico onega tam.««

Bil sem zopet v škripci.

»Ne zamerite, gospod! V tacih stvareh meni ne
gre sodba.«

»»Ne  razdirajte praznih besed! Uveril sem se malo
preje, da imate nenavadno dobro oko. Ali se Vam ne
vidi, da ima ta nekaj debelejšo zadnjico?««

Nekaj časa sem si ogledaval ta dva govnobrbca
od zadnje strani, potem sem se vzpel do modre pre-
sodbe:

»Ako vestno primerjam zadnjici teh dveh govnačev,
rekel bi, da je zadnjica tega Vašega malce bolj napeta
in da se proti koncu nekamo hitreje zožuje.«

»»Izvrstno! Ne morem Vam dopovedati, kako me
veseli, da tudi Vi to vidite. Zdaj sem uverjen, da je res
tako. Hvala Vam ! . . .««

»Kako se bo imenoval novi govnobrbček?«

»»Imena še nima, treba ga je stoprav krstiti. 0
tem še nisem razmišljal. Vsekako mora biti ime thko,
da bode ž njim izraženo glavno svojstvo, po katerem
se razlikuje od bližnjih sorodnikov.««

Schnakschnepperlein-prinese latinski slovnik in išče
nekaj po njem.

»Pod zadnjo nogo kosmat. . . sub pede barbatus,
pa kaj se pravi zadnji?  Pomozite mi!«

Ne vem, kako je to bilo, ali izvestno je, da mi v
tem trenutku ni prišlo nič pametnega na misel, v slov-
niku sveta iskati mi pa ni dala čast. V tem hipci se

48

mi zablisne, da sem v C.aesarji ,agmen novissimum 1
vedno prevajal v ,zadnji oddelek 1 .

Schnakschnepperlein se je na toliko povzdajal v
mojo latinščino, da je brez vsega pomisleka skoval ime:
,subpedenovissimobarbatus.‘

»Aphodius subpedenovissimobarbatus
tedaj.«

»»Ali ni: ,barbatus‘ preveč rečeno?««

»Zopet ste pravo pogodili! Res je preveč. Ali kako
bi se reklo bolje?«

»»Morebiti: pilosus.««

»Aphodius subpedenovissimopilosus.  Bene!«

Mož umeri zopet korake po sobi in hodi nekaj
časa od stene do stene. 0 nečem je razmišljal, kar mu
ni bilo po volji, ker obraz je namrgodil in obrvi so mu
sršele. Polagoma prišeta zopet do mene.

»Novi Aphodius je dobil ime. Dobro ime, lepo ime.
Ali vender ni, da bi se ž njim ponašal. Samo latinsko
je in to je — prenavadno, prevsakdanje. O grško, grško,
to je dandanes imenitno, to vse drugače zveni po ušesih.
Vso drugo veljavo bi dobil moj Aphodiušček in ž njim
tudi jaz, ako bi ga s polnoglasnim grškim imenom poslal
v svet . . . Gospod, Vi ste me danes prvič počastili s
svojim pohodom. V zahvalo prepuščam Vam to čast,
krstite ga Vi.*

Ta čast mi je presedala. Ako že z latinščino ni
šlo vse gladko, kako pojde z grščino? Sedem k grškemu
slovniku in poiščem potrebnih besed in naposled zvarim
jezikoslovni nestvor: ,hypeshatopodoligokometes‘.
Napišem ga na listek ter ga pokažem Schnakschnepper-
leinu. Ta ga ni še prav dobro prečital, ko že od veselja
poskakuje uveravajoč me, da je ime izvrstno*, da ga
neznansko prijetno po ušesih šegače in da misli, da
mora vsak, četudi grškega jezika ne umeje, takoj po¬
goditi, kaj to ime znači.

»Ta govnobrbček je tedaj Vaše kumče. Zapomnile
si dobro ta dan.«

»»Kako bi ga mogel pozabiti?««

»Ako Vam ni znerok, pohodite me skoro zopet,
morebiti že danes popoludne, ako Vam je ljubo. Mnogo
zanimivega bi Vam še rad pokazal.«

49

»»Rad pridem, ako Vas ne nadlegujem.««

»Ne govorite o tem, prosim Vas. Vedno ste dobro
došli. Še jedenkrat: lepa hvala!«

»»Z Bogom!««

III.

Pripoveduje se o majhni prevari, ki
pa nobenemu ni škodila.

Ob dveh sem bil že zopet pri Schnakschnepperleinu.
Vstopivšemu pride mi učenjak prijazno naproti, pozdravi
me in posadi poleg sebe na kanape.

»Ker ste mi pri krstu Aphodiusa mojega kumovali,
nakanil sem Vam v zahvalo podariti jednega. Sicer jih
nimam več nego pet, no jutri pojdem zopet na lov, o
katerem se nadejem, da mi jih da nekoliko v roke. Pa
menda Vam Se nisem povedal, kje živi ta živalca. Dve
leti sem hodil za njo in se dosti trudil, predno sem jej
prišel na sled. Zdaj sem, kar se tiče nje, povsem na čistem.
Vidite, Aphodiušček moj živi samo v kozjih bobkih, a
ker tukaj nikjer ljudje nimajo kozlov, hoditi mi je ves
dan do Jarčega Brda, tako se namreč kliče majhno
selce ob hrvaški meji. Čudno je pa to, da mu ne prija
vsak bobek, in stalo me je mnogo dela in truda, predno
sem ustanovitil, kako se ima ta stvar. Moj govnobrbček
biva samo v bobkih, ki padajo od mladih, blizu leta
starih kozličev, v bobkih starih kozlov in koz sem jih
iskal zastonj. Tej resnici sem prišel stoprav pred jednim
tednom na sled. Zakaj pa mu bobki starejših kozlov
niso po volji, ni mi še jasno.«

»»To Vam ne more motiti veselja. Koliko uganek
nam zastavlja priroda, katerih ne moremo rešiti!««

»Prav govorite! Morebiti se s časom pojasni tudi
to. A tukaj, vidite, spisal sem mu že točno dijagnozo
in potem obširen opis, tudi sem ga štiriindvajsetkrat
večjega narisal, in zdaj pošljem to vse akademiji na
Dunaj, da bode kar najhitreje natisneno ter da pojde po
širokem svetu oznanjat slavo mojo. O radost, kakeršne

Erjavčevi spisi. 4.

50

si bogatin z zlatom kupiti ne more! No, da ne zabim
dara, katerega sem Vam obljubil. Evo ga!«

Rekši stopi k mizi, vzame majhno sklenico v roko,
oslini droben čopič in izvleče jednega izmed imenitne
peterice. *

»Prosim Vas, zaprite okno, da ga ne odnese sapa.
Ako bi ga več ne našel — grozna misel!«

Ko zaprem okno, poišče poglico, prebode ž njo
majhen trikoten popirček, namaže ga na jednem oglu
z lepilom, potem se govnačka na rahlo dotakne s čo¬
pičem, prenese ga na popirček, namesti ga kakor treba,
zaviše mu brke ter mu nategne nožiče.

»Tako! zdaj je spravljen. Ali pazite, da ga ne iz¬
gubite, ali da mu kake tipalnice ali noge ne odlomite.«

»»Ne  bojte se. Pazil bodem nanj, kakor na zenico
v očesi.««

»To bi tedaj bilo pri kraji. No mnogo in mnogo
znamenitega bi Vam še imel pokazati. Poglejte, prav
tu pred seboj imam mušico, katero sem lanske pomladi
potegnil iz sosedove gnojnice. Na prvi pogled mi je bilo
jasno, da je nekaj osobitnega, da je nova species. —
No, ker se jaz z mušicami nisem na drobno pečal, po¬
slal sem jo v Kecskemet prijatelju Korosnemethfogotu,
kateri je vse svoje življenje posvetil mušicam. Njega bistro
oko je na prvi hip spoznalo, da se moja mušica od na¬
vadne loči po barvi, kajti navadna je črna, a moja rjava.
Meni na čast jo je potem imenoval ,Ceratopogon
S c h n a k s c h n e p p e r 1 e i n i‘.«

»Pa, kakor vsak človek, imam tudi jaz nekaj ne-
prijateljev. Glavni neprijatelj mi je Štrucelius. 2e dolgo
sem mu trn v peti. Pri vsaki priliki se zaganja vame.
Ne vem pa, zakaj ? Saj nobenemu človeku ne storim
ničesa žalega, meni ni drugo na umu, nego blaginja člo¬
veškega roda. A pri vsem tem nasprotuje mi ta Štru¬
celius povsod, kjer more in ne more; povsod me po¬
nižuje in mi pobija zasluge. In zdaj ga tudi ta Cera-
topogon Schnakschnepperleini  strahovito kolje
v oči. Učeni svet bi rad preveril, da je meni na čast
imenovani Geratopogon prav navaden, rjav da je samo
zarad tega, ker je v gnojnici ležal. To ničevo trditev pod-
slanja s tem, da se pozneje ni našla nobena več. Na-

51

posled pa še čeljusta brez konca in kraja in pogreva
staro neslanost, da je nedostojno živali imenovati po
možeh.«

»Uverjen sem, da sami razumejete, kako prazna,
kako puhla je vsa njegova čečkarija. Jaz nisem kriv,
da je živalca tako redka in da sem bil dozdaj samo
jaz tako srečen. Kar pa govori o krstitvah po zaslužnih
možeh, to izvira zgolj iz zavisti. Znamo se! Možičku se
kadi pod nos, ker ni bil še toliko srečen, da bi bil obrel
kaj novega in da v vseh katalogih ne najdete nobe¬
nega . . . Štrucelii.«

»No v kratkem dobi šilo za ognjilo. r Ze  se mu kuha
kaša. K () r <) s n e m e Ihfo g o t ga bode neusmiljeno razčesni v
prvi številki... O, za Boga! Kaj delate? Na tla ste
zbili novega Aphodiusa, katerega sem Vam podaril.«

»»Da, gospod, pogodili ste. Novopečeni govnobrbec
je šel rakom žvižgat, z robcem sem ga zbil na tla.««

»Ne govorite tako lehkomiselno, drugače bi moral
misliti, da ne poznate prave cene te živalce.«

Schnakschnepperlein je bil užaljen. Da bi se mu
do konca ne zameril, spustil sem se kakor očiten grešnik
na kolena in začel iskati dragocenega govnača. On pa
tudi tako. Najmenj pol ure sva drsala po kolenih in
vzdihovala, ali o Aphodiusu ni bilo ni glasu ni tiru.
Našla se je sicer poglica, ali popirček na njej je bil prazen.

»»Ali ne bi bilo dobro, da bi šel k Boštijanu po
metlo?««

»Kaj? Metla! Z metlo bi Vi šli na tako nežno
stvorjenje? Ta beseda Vam je pač kar tako utekla z je¬
zika, ne da bi jo bili prej premislili.«

Mene so kolena bolela in tudi hrbet mi je odrvenil.
Plazeč sem prišel zopet blizu mize. Tu je ležalo vse
polno onih navadnih govnobrbcev. Izkušnjava je bila
velika, prilika ugodna. Zajedno bi tudi Schnakschnep-
perleina lahko malce potipal za znanstveno žilico. Iz¬
maknem tedaj jednega z mize in potem veselo vzklik¬
nem: ,Imam ga, imam .ga!‘

Schnakschnepperlein skoči na noge in pogleda gov¬
nača v roki moji.

»Bogme, je! Pravi je! A zdaj ga spravite bolje.
Evo Vam sklenčice!«

4 *

o2

Shranim ga in ker se je že mračilo, pozdravim
Schnakschnepperleina in odidem.

IV.

Grozna nesreča na železni cesti.

Pokopal misli visokoleteče,

Želj neizpolnjenih sem bolečine.

Pretekla sta potem dva meseca, kar nisem videl
vrlega Schnakschnepperleina. Necega popoludne pa pride
k meni Boštijan in me milo poprosi, da bi pogledal k
»gospodu«, ki se je v nekoliko dneh tako izpremenil,
da ga ni poznati. Nič ne je, nič ne pije, niti ne spi.
Takoj se napravim in grem ž njim. Korakal sem na¬
ravnost v njegov kabinet. Baš sem hotel potrkati — kar
se zdrznem in roka mi zastane.

Pri oddrznenih durih ugledam Schnakschnepperleina,
sedečega na stolu. Pa to ni več moj Schnakschnepper-
lein, to je samo njega senca. Lica so mu upadla in
zbledela, osiveli lasje mu razmršeni vise po zgubanem
čelu, vdrte in osteklele oči strme v pod, in njegova
brada, ki je bila vedno gladka, osula se je z rjavimi in
sivimi ščetinami. V levi roki drži nekaj v majhnem
okvirji, desna mu pa onemogla visi o boku. Tu pred
menoj sedi, kakor kip od kamena.

»Ne vidi nič, ne sliši nič,

Kot bil bi mrtva stvar.«

O Schnakschnepperlein! Kakšna nesreča vender te
je zadela? Ako bi bil uprežen v zakonski jarem, rekel
bi, da se ti je verna družica izpregla ter te pustila sa¬
mega, ali znal sem, da si bil še vedno samec.

No zdaj se je mož vender nekoliko zgenil. Mrtev
tedaj še ni. Pogleda na podobico v levici in iz prsij
mu se utrga globok vzdih, ki votlo odjekne od sten.
Tudi mrmra nekaj, a mogel sem razbrati samo besedi:
Adelops — Judendorf. Ne umejem niti te, niti one.
Stopim v kabinet, približam se mu in mu položim roko
na rame.

Mož se zlekne, odpre oči in me pogleda debelo,
kakor bi se bil vzdramil, vzdigne glavo in me milo pogleda.

53

»Dragi gospod, zakaj ste tako žalostni? Kaj se
Vam je pripetilo, kaj Vas je tako izpremenilo, da Vas
ni poznati?«

Schnakschnepperlein raztegne usta ter se gorjupo
posmehne.

»»O verujem, da sem se izpremenil. Menda bi se
vsakdo na mojem mestu. Povedal bi Vam vso nesrečo, ki
me je zadela kakor strela z jasnega neba. A čemu bi
si s povestjo ponavljal vse groze, vse muke, ki jih je
pretrpela duša moja? Čemu bi si znova trgal rane, katere
mi je vsekala ta izguba? O Adelops! O Judendorf, o
Judendorf!!«*

»Prosim Vas, povejte mi vse! Morebiti se Vam s
tem zlajša srce. Kakor prijatelju svojemu odvalite mi
pol svojega jada.«

Nekaj časa me milo pogleduje, potem vstane, prime
me povzdano za roko, posadi me na kanape in sede
poleg mene. Nekaj časa še pomišlja, naposled začne s
slabim glasom:

»»Znano Vam je, da seje deželica naša zadnja leta
razslula po vsem svetu zarad osobitnih, jako zanimivih
živalec, ki žive po podzemeljskih naših jamah. Nobena
druga dežela ne more se ponašati s tacimi. Prav jutri
bode tri ledne, kar sem v Krški jami našel povsem no¬
vega hrostka, kateremu mi pravimo Adelops.  Ta moj
Adelops je bil izvestno nova species, kajti se po pipalih
na prvi pogled prav lahko razlikuje od vseh svojih so¬
rodnikov. Mislite si moje veselje. Zavriskal sem, kar mi
je grlo dalo, ko sem ga srečno spravil v sklenčico ter
ga v njej ogledoval, kako se je kobacal po gladkem
steklu. Boštijan je že mislil, da sem iz uma. Prišedši
domov ga takoj narišem, opišem in odpošljem prijatelju
Gimpelspatzu  na Dunaj. Neizrečeno težko sem se
ločil od jedinčeta svojega, zdelo se mi je, kakor bi me
ostavila duša in srce. Ali moralo je biti. Na tega Adelopsa
sem zidal zlate gradove . . .«

»Vi ste pameten, z Vami je lahko govoriti. Četudi
meni ni toliko do časti in hvale, kolikor do splošne
blaginje in do napredka v znanosti, vender ne morem
mirne duše gledati, kako nasprotniki moji dobivajo za vsako
majhno stvarco križce, svetinje in diplome, mene pa

54

zavistni samopašniki vedno odrivajo. Da, dolgo ste me
odrivali, ali ta Adelops moj vam pokvari vse zlobne vaše
nakane! Mislil sem sam v sebi: ,Ti ključ, ti vrata, ti
si srečna cesta 1 , ki me popelješ naravnost v cesarsko
akademijo. Moj prijatelj Gimpelspatz mi je obljubil, da
znamenitega podzemskega sina »in persona« predstavi
občemu učenjaškemu zboru. Toliko je bilo izvestno,
da se mi vsaj diplom cesarske akademije dopisujočega
člana ne izmakne, pa ko bi se bil Štrucelius tudi na
glavo postavil. — No človek obrača, Bog obrne:«

»Drugi dan po obedu prebiram časopise in med
drugim se namerim na brzojavno vest, da je prejšnjo
noč pri postaji Judendorf blizu Nemškega Gradca ljub¬
ljanski vlak trknil ob dunajski, ter da se je polno voz
razdrobilo in mnogo ljudij poškodovalo.«

»Ko to preberem, začne mi vstajati strašna misel.
Da se ni morebiti tudi jedini moj Adelops, zenica mo¬
jega očesa, vozil s tem nesrečnim vlakom. Dvakrat, tri¬
krat berem kratko poročilo, primerjam dan, in vse bolj
in bolj se mi je dozdevalo verjetno, da me je udarila
neizmerno velika nesreča. V glavi mi začne vreti, nimam
več miru. Časopis vržem od sebe in derem na pošto.«

»Kdaj ste oddali to pošiljatev?« vprašam uradnika
pokazavši mu predajnico.

»»Včeraj!«« odseče mi uradnik ravnodušno, ne po-
mislivši, da mi je s to besedo podrl zadnje upanje.

»Oh, včeraj! zakaj baš včeraj!« izvije se mi bridek
stok iz potrtih prsij.

»»Kdo vraga bi mogel vedeti, kaj se utegne zgo¬
diti. No Vaš keber, mislim, to bi bila še najmanjša ne¬
zgoda. Pomislite, koliko ljudij je težko ranjenih in nekaj
tudi mrtvih. Tistih pet goldinarjev že dobite, ako se
pokaže, da je šel keber po zlu. Ne bojte se! Sicer pa
je smešno, tacega mrčesa ceniti pet goldinarjev.««

»Moj Adelops — mrčes! Meni se zmrači pred očmi.
Ničesar ne odgovorim neotesancu, temveč hitim v tele¬
grafski urad in telegrafujem v Nemški Gradec železničnemu
nadzorniku, nekdanjemu svojemu sošolcu. Prosim ga,
naj pošlje na mah komisijo, ali kar bi bilo še bolje,
sam naj gre v .Judendorf ter naj razgleda, kaj je z mojim

55

Adelopsom. Najrajši bi bil sam zdrčal po telegrafski žici
na nesrečno mesto, ako bi mogoče bilo.«

»Čakam odgovora, čakam in čakam, ali ne učakam
ga. V strahu in trepetu prebijem štiriindvajset ur, bile
so mi pol večnosti. Druzega si nisem mogel mislili, nego
da brzojavna moja vest nadzornika ni našla doma. Kaj
mi je početi?«

»Proti večeru se napravim in tavam na kolodvor.
Bilo mi je, kakor bi sanjal. Stoprav ko se nekaj časa
vozim po železnici, zavem se popolnoma, in vsa moja
nesreča mi stopi živo pred oči. 0 Adelops! Ali si še
cel, ali pa razdrobljen ležiš v Judendorfskem prahu?
Moja duša sluti najhuje. Potem bi bilo zame bolje, da
te, ljubljeni moj Adelops, nikoli videl nisem, ali pa, da
bi tudi jaz poleg tebe ležal razbit.«

»Take strašne misli goječ se vozim ob Savi in
Savinji. Zdelo se mi je, da vlak leze po polžje. Ljudje
so vstopali in zopet izstopali, govorili in šalili se, jaz
jih nisem poslušal. Pazil sem vedno, kdaj mi udari na
ušesa beseda: ,Judendorf‘. Želel sem si jo in se je zopet
bal. Naposled zakriči kondukl.er: ,Judendorf, eine Mi¬
nute !‘ V meni se strese ves drob, kakor bi trenil, planem
iz voza in že od daleč ugledam velik kup ruševin, kar
jih niso že odstranili. Tu je ležalo vse križem, kolesa,
železje, vozovi strti kakor orehove lupine. In pod tem
kupom nekje ležal je gotovo tudi moj Adelops. O Juden-
dorf, kraj nesrečnega imena, v tebi se je utrnila zvezda
moja, v tebi so pokopane vse misli moje visokoleteče.«

»Htel sem precej na delo. Ali niso me pustili blizu.
Stoprav potem, ko sem inženirju, ki je nadzoroval
delo, na drobno razložil, kdo sem, odkod sem in česa
tukaj iščem, dovolil mi je po nekih nepotrebnih in raz-
žaljivih opazkah, da sem smel med delavce.«

»Zdaj sem s pripovedovanjem svojim na kraji. Ne¬
čem Vam na dolgo in široko opisovati, koliko sem trpel,
kako težko sem privzdigoval razlomljeno železje in le-
sovje, in koliko žaltavih sem moral požirati od surovih
'delavcev. Iskal sem ves predpoludan, ali o biseru mojem
nikjer ni duha niti sluha. Poludne odzvoni — Adelopsa
še vedno ni! Mrak nastopa in moči mi že pojemajo.
Privzdignem še široko desko — in pod njo je ležala

56

moja skrabica — poznal sem jo na prvi pogled — v
njej pa moj Adelops, oh, pa kakšen! Ves potolčen, ves
razdrobljen, samo desna zadnja nožiča je bila še cela.
Oprezno jo poberem — tu jo vidite v okvirji —- in zdaj
k njej sedam ter jo gledam, in gledal jo bodem tako
dolgo, dokler mi ne ugasne že slabo brleča luč življenja.««

»Gospod! ne tugujte preveč, saj je mogoče, da
ulovite še katerega, menda ta ni bil j edini.«

»»O nikdar, nikdar več nobenega ne bodem videl.
Iskal sem že potem, in tudi Boštijan je iskal tri dni. A
ni ga nobenega več. Ta je bil ali jedini ali zadnji svojega
rodu, jaz ga nisem bil vreden, zatorej mi je izginil —
in ž njim tudi moj diplom.««

»Nikar še ne obupavajte! Jaz bi rekel, da najdemo
še katerega. Ali nismo trije junaki, Vi, jaz in Boštijan?
Na noge tedaj, napravimo se, tudi jaz pojdem z Vami
in Vam pomorem iskati. To bi bilo vender čudno, ko
bi se nam trem izmaknil. Fortes fortuna adjuvat.«

Schnakschnepperlejnu so te besede očividno uga¬
jale. Obraz se mu nekoliko razvedri in oko mu se zopet
zasveti.

»»Tedaj tudi Vi greste? O hvala Vam! Vi ste srečen
človek. Izgubljenega govnobrbca, o katerem sva oba mi¬
slila, da ga ne bodeva več videla, našli ste Vi zopet.
Mogoče, da bodete jutri tudi tako srečni. Neki notranji
glas mi pravi, da ste rešitelj moj. Jutri tedaj se vidimo,
ob sedmih krenemo na pot.««

»Bodite brez skrbi, še pred sedmo bodem pri Vas.
Zdaj pa zdravi!«

Schnakschnepperlein me je spremil do vrat in ko
mi je tu še jedenkrat priporočil, da bi prišel za časa,
vrnil se je nekamo boljše volje v svoj kabinet.

V.

Učenjaška ekspedicija v pod¬
zemeljsko jamo.

Drugo jutro vstanem za rana in ob polu sedmih sem
bil že pri Schnakschnepperleinu. Gospod in sluga sta bila
že opravljena. Gospod je pregledaval razno lovsko pripravo,

57

kije bila na dolgi mizi razpostavljena, Boštijan seje pa pri
merici žganja krepčal za dolgi pot, poleg sebe je imel
mastno kračo, nekaj klobas in kup dobro zapečenih regelj.

Ko me Schnakschnepperlein opazi, podh mi pri¬
jazno roko ter me meri od nog do glave.

»Kaj, v tej suknji hočete iti v jamo? Zna se vam
takoj, da niste še mnogo hodili po jamah. V tej suknji
ne smete iti, škoda bi je bilo. A časa ni, da bi se ho¬
dili domov preoblačit. — — Boštijan! stopi na kaščo
in prinesi mojo staro suknjo.«

Mene je kar streslo, ko sem čul o stari suknji.
Branil sem se na vse kriplje. No nič ni pomoglo. Boštijan
je bil nejevoljen, da ga pri jedi motimo, a šel je vender
in skoro pritresel staro suknjo. Schnakschnepperlein mi
hitro potegne mojo suknjo s pleč in mi obleče svojo.

0 tej suknji je bilo nemogoče povedati, kakove
barve je bila kdaj; skrbi in stara leta so jej ogolila
dlako in jej že nekolikokrat izpremenila barvo. Schnak-
schnepperleinov ded jo je dobil po svojem strijci, in kdo
ve, če ni imel prav Boštijan, ki je trdil, daje  Metuzaiem
zanjo sukno tkal.

Schnakschnepperlein z rokami ploska in me pogleduje
zdaj od spredaj, zdaj od zadaj, Boštijan pa, ki je imel ravno
kos klobase v ustih, bil bi se kmalu od smeha zadavil.

»Tri sto zelenih rogačev! kot nalašč, malo predolga,
pa to nič ne de, rokave tudi lahko zavihate, bo že!«

»»Gospod, jaz se ne morem geniti, pustite mi mojo
suknjo««, prosim Schnakschnepperleina.

»Pa bi je bilo vender škoda!«

»»Gotovo ne bolj, kot Vaše, in saj jo v jami lahko
narobe oblečem.««

»Verjemite mi, da Vam moja suknja prav dobro
pristoja, ali če le nečete, siliti Vas ne morem. Zdaj je pa
čas, da odrinemo.«

Boštijan, ki je v tem kračo, klobase in regije po¬
tlačil v veliko torbo in čutarico žganjča vtaknil v malho,
stopi zdaj pred Schnakschnepperleina in ta mu, kot to¬
vornemu živinčetu začne nakladati torbe, vrečice, škatlje,
lesene in kositarne, steklenice, mreže in še veliko dru-
zega orodja, katerega zdaj še imenovati ne vem. 1 bogi
Boštijan je že komaj dihal.

58

Schnakschnepperlein gre zdaj še v svoj kabinet, pa
kmalu se vrne z dolgim firnažastim dežnikom pod pazduho.

S Schnakschnepperleinom greva naprej, za nama pa
krevsa Boštijan pod težo svojega bremena, in gotovo bi
bil obležal na poti, ko bi se ne bil časih pokrepčal s
kakšno klobaso ali regijo in s požirkom žganjča ne poživil
medlih močij života svojega.

Vrabci so že na streljaj daleč bežali pred nami na
bližnja drevesa in nas u niso  n o pozdravljali z glasnim
,živživživ £ .  Pa kdo bi strahopetim Vrabičem zameril ta
strah pred Schnakschnepperleinovo podobo, saj je skoraj
mene groza bilo hoditi vštric njega. Ko bi ne vedel, da so
strašila za vrabce na polji toliko stara, kot poljedeljstvo,
mislil bi lahko, da je bil Schnakschnepperlein vzgled
za vsa strašila. Le mislite si dolzega in tenkega moža v
ozkih petelinčkovih Mačicah, ki so sicer sezale le do
kolen, a do peta dolga siva suknja je to ozko napako
ljubeznivo skrivala. Na glavi ima bel slamnik s širokimi
krajniki, na nosu zelene naočnike in pod pazduho dolgi
firnažasti dežnik. Mislite si vse to in Schnakschnepperlein
z dušo in telesom, s krvjo in z mesom stoji pred vami.

Brez ovir pridemo iz mesta, le časih bi se bil kak
pes rad prepričal, če. je kaj trdna Schnakschnepperlei-
nova suknja, a Schnakschnepperlein, tacih napadov že na¬
vajen, vedel ga je vselej potolažiti s koščekom kruha,
katerega je v ta na namen vedno nosil pri sebi.

Ko pridemo do vojašnice, reče Schnakschnepperlein:
»Počakajte tukaj jeden hipec, imam nekaj opraviti.«

To rekši gre proti gnojišču, ki se razprostira za
vojašnico; prebrskuje z rokama, pobira stare cunje in škr-
pete in jih zvesto spravlja v škatijo. Boštijan je pa v tem
svoj deficit  na regijah poravnal pri šepasti Lizi, ki
staremu svojemu znancu da jeden požirek »grenkega«
še po vrhu. Boštijan je bil vojak pri domačem polku,
štirinajst let in osem tednov je služil zvesto cesarja.
Časti ni bil lakomen, že dvakrat so ga hoteli za »fraj-
tarja«  postaviti, pa Boštijan se je branil z vsemi šti¬
rimi. »Gospod stotnik«, odgovoril je vselej, »pustite me
prostaka, saj komaj sam sebe opravljam, kako bom še
na druge pazil!« In stotnik gaje  uslišal dvakrat, ali tretji-
krat so ga po vsi sili hoteli za frajtarja imeti, zdaj ni

59

pomagala nobena prošnja. To je bilo Boštijanu preveč,
odpovedal se je vojaškemu stanu in vzel od njega slovo.
Sicer je bil pa vojak od nog do glave, in ko so njegovi
tovariši veseli prepevali »Soldaško«, renčal je on tudi
vselej z zamolklim svojim glasom bolj po tihem ž njimi;
le pri vrsticah:

»Soldat živi vesel v en dan,

Saj cesar da pol hleba in kar je treba,«

zmajeval je z glavo, ker Boštijan ni mogel nikoli razu¬
meti, kako more odrastel mož s pol hlebom biti za¬
dovoljen. Zatorej se je tudi Boštijan že drugi teden, ko
je stopil v ta stan, pritožil pri stotniku zoper pol hleba
— in pritožba je pomagala. Boštijan je odslej dobival
po cel hleb na dan, in nikoli se mu ni staral. Njegovi to¬
variši so ga imeli celo na sumnji, da je on z njih hlebi
v bližnji in ljubeznivi dotiki, česar pa jaz o poštenem
Boštijanu ne morem verjeti.

Zdaj pride Schnakschnepperlein z gnojišča in jaz
ga povprašam, kaj je imel ondu opraviti. Schnakschnep¬
perlein odpre škatljo, katera je bila polna smrdljivih cunj
in druge gnusobe, in mi reče: »Že več nego dvajset let
nabiram gradivo za veliko delo, katero mislim izdati pod
naslovom: ,Obširni popis živalec, ki se zarejajo
v umazanih cunjah, smrdljivih škrpetih in
starih kožuhih; njih šege in navade. 1 «

»Tacega dela še nima noben narod, in s tem delom
si mislim največje zasluge pridobiti za človeštvo, seveda
jih bo menda šele poznejši rod prav spoznal in cenil.
Nabral sem teh živalec celo armado in to vojašniško
gnojišče je dalo največji kontingent. Zatorej hočem v
svojem delu raztrositi njegovo slavo po vsem svetu in
v duhu že vidim prirodopisce vseh narodov, kako ro¬
majo od vseh vetrov k temu gnojišču. O gnojišče v vo¬
jašnici ! jaz ti zakrožim visoko pesem, jaz hočem biti tvoj
Homer, poleg imena mojega bo slovelo tudi tvoje ime
na veke.*

Razni zanimivi pogovori so nam krajšali dolgi pot.
Schnakschnepperlein je pa vedno fantaziral o Adelopsu
in o slavi svoji, le časih, ko je kako mušico videl frkati
po zraku, obmolknil je, vzel Boštijanu mrežo in kot blisk
jo vdere za njo. Ker je bil dolgonog, bila sta z mušico

60

kmalu skupaj, le malokatera mu je ušla. Po kebrih danes
ni veliko gledal, ker mu je bil vedno le ljubljenček
Adelops  pred očmi; tudi bi nas bilo iskanje preveč
mudilo, zatorej smo šli hitro dalje; le ko smo prišli do
kacega presnega kravjaka, Schnakschnepperlein ni mogel
premagati izkušnjave, da bi ga ne bil vsaj hitro in bolj
povrhu prebrskal. Da bi bil tebi nič, meni nič šel mimo
njega, tega mu ni pripustila rahla njegova vest. Boštijan
je pa vedno k regljam hodil v vas in večkrat je prešteval
ljubice svoje. Marsikatere je že zmanjkalo!

Zdaj pridemo do vasi, blizu katere je jama. »Poča¬
kajte nekoliko tukaj«, reče Schnakschnepperlein, »stopim
do Češnjevarja, da bo vedel, da smo tukaj in da nam
pripravi kaj jedila, ko pridemo iz jame.«

Boštijan se pri teh besedah ironično nasmehlja in
še jedenkrat prešteje svoje regije in klobase. Moj želodec
se je tudi že oglašal, in jaz bi mu bil najrajši precej
postregel, pa sem si mislil: saj v jami ne ostanemo dolgo
in Schnakschnepperlein, ki vztrpi tudi brez vse jedi, ta
te ne sme osramotiti; ti bo pa pozneje bolje šlo v slast.

Ravno sem hotel vprašati Boštijana, zakaj seje  pri
Schnakschnepperleinovih besedah smehljal, pa že nisem
utegnil, ker gospod je prišel že nazaj, in urno odrinemo
k jami, ki je bila le za streljaj od vasi.

»No, hvala bodi Bogu, zdaj smo tu!« vzdihne Schnak¬
schnepperlein, »Bog nam daj srečo!«

Jaz gledam in se oziram po pečevji, kje je vhod
v jamo, pa ga le ne zapazim. Ko Schnakschnepperlein
vidi, česar iščem, podsmehne se mi in reče: »Vi iščete
vhoda, ali ste mari slepi? Ali ne vidite te luknje tukaj?«
in mi pokaže pred nami ozko luknjo, skoz katero bi se
mogla splaziti komaj lisica.

»»Kaj? To je vhod? To ni mogoče! Človek tu ne
more noter.««

»Da je mogoče«, zavrne mi Schnakschnepperlein,
»hočem Vam kmalu pokazati. Le storite, kar bom jaz
storil. Vi greste za mano, in za Vami gre Boštijan.«

Boštijan je zdaj tovor svoj odložil in se je kislo
držal, pogleduje zdaj ozko luknjo, zdaj svoj trebušček.

Schnakschnepperlein se pa vrže na tla in po vseh
štirih se splazi po luknji z nogami naprej, za njim grem

61

jaz, in oba sva, akoravno težavno, srečno prišla v jamo,
ki je bila precej skonca toliko visoka, da sva lahko stala
po konci. Ali ubogemu Boštijanu se je huda godila.
Revež je bil precej životen in zdaj v ozki cevi stoka
in vzdihuje, kot bi ga bil na ražen nateknil.

»No, Boštijan, le pogumen bodi, le še nekoliko se
pomakni naprej, kmalu bo bolje!«

»»Gospod! jaz ne morem ni naprej, ni nazaj,««
vzdihuje Boštijan tako milo, da sem mislil, da se mora
trda skala omečiti.

»Kaj, da bi ravno danes ne mogel; saj si bil že
jedenkrat tukaj; srčnost velja!«

»»SvetaUršula in jednajst tavžent devic, pomagajte!««
vzdihne Boštijan, z vso močjo se še jedenkrat upre in
glej, šlo je. Boštijan je živ, le nekoliko zmršen in opraskan,
prilezel iz luknje in v roki za sabo potegnil malho z
regijami.

»»Hvala Bogu! zdaj sem menda vse hudo prebil,
ali kako bo šlo nazaj?««

»Seveda ne moreš noter«, krega se Schnakschnep-
perlein, »ker imaš toliko nepotrebnih rečij s seboj, čemu
ti je ta malha?«

»»O gospod! to je najpotrebnejše med vsemi rečmi.
Ge bi te malhe ne bilo, bi jaz ne bil mogel tako daleč
priti; že na polu pota bi bil obležal.««

»Boštijan! ti se menda nikoli ne poboljšaš. Pa zdaj
smo v jami in z marnjami ne bomo tratili časa, čas je drag.«

VI.

Veseli in žalostni dogodki v pod¬
zemeljski jami.

Schnakschnepperlein prižge zdaj tri sveče; da nama
7  Boštijanom vsacemu jedno, jedno si pa sam obdrži.

»Zdaj pa le tiho za mano, sicer bi nenavadni šum
živalco prestrašil.«

Vsi vlečemo sapo vase in po prstih tavava z Bošti¬
janom za Schnakschnepperleinom. Ko gremo nekoliko
časa naprej tiho kot duhovi, da nama Schnakschnep¬
perlein z roko znamenje, da smo na mestu; in res se

ustavimo pri veliki črni kopici. Ko jo pogledam bliže,
vidim, da je kup netopirjevega gnoja; bilo je namreč teh
živalij po stropu vse črno.

»Tu ali pa nikjer!« zašepeta Schnakschnepperlein.

Reče in pade pred kupcem na tla in z Boštijanom
storiva po njegovem vzgledu; vsi trije pokleknemo v
blato in brskamo kake pol ure; nobeden ne črhne be¬
sedice. Toda akoravno smo že pol kupca prebrskali, ke-
berčka venderle ni; le hudi duh nam udarja v nosove
in okužuje Boštijanu sleharni grižljaj.

»O ti prekleti Adelops!« zarentači Boštijan bolj po
tihem.

»»O Boštijan, Boštijan! ne imenuj po nemarnem
tega lepega in sladkega imena!«« zavrne ga resno Schnak¬
schnepperlein. »»Zdaj pa ga gotovo ne bo. Če se ti ne
ljubi, če si prelen, pa pojdi strani!««

Boštijan si ni dal tega dvakrat reči, mrmraje vstane
in sede na bližnjo skalo, zasadi luč v blato na tla in
jezo svojo znosi nad regijami in klobasami. Kakor krvo¬
ločni tiger raztrga ovco, tako je zdaj Boštijan trgal regije,
in kmalu se je cmakanje njegovo razlegalo po vsi jami,
da so se celo netopirji vznemirili in jeli frkati semtertja.

Mene so tudi že jela kolena boleti in želodec mi
je vedno pravil, da je poludne že davno odzvonilo. Pa
nekoliko bi bil morebiti še potrpel, ali Boštijanovo cma¬
kanje ga je bilo zdaj popolnoma zdražilo, uprl se mi je
in zahteval pravice svoje, katerih mu pred Bogom in
pred ljudmi nobeden kratiti ne sme. Ali s čim ga hočem
potolažiti? Le sam Boštijan bi znal pomagati.

Vzdignem se iz blata in sline se mi cede, ko grem
mimo Boštijana. Ta je menda želje moje ugenil: »Na-te
nekoliko, vem, da ste že potrebni«, reče mi in mi pomoli
jedno klobaso in jedno regijo.

Schnakschnepperlein se pa ne gane, zmeraj dalje
rije po gnoji, ne vidi nič, ne sliši nič, kot bi bil v tretja
nebesa zamaknem Le časih globoko vzdihne — Adelops
in diplom mu rojita po glavi.

S klobaso in regijo si grem iskat mirnega kraja,
kjer bi me nihče ne mogel motiti. Grem proti drugemu
koncu jame in vidim pred seboj globoko vodo, onikraj'
vode pa se je razprostiral drugi del jame. Le po ozkem

63

skalnatem grebenu, ki je držal kakor brv čez vodo,
moglo se je priti v ta oddelek. Spravim se čez greben
in kmalu najdem primeren suh kotiček, sedem na kamen
in s hvaležnim srcem uživam Boštijanov dar.

Ko mirno jem, prileze mi po nogi droban keberček.
Kaj zlodeja, ko bi bil to Adelops! Pogledam ga natanč¬
neje in primaruha! po Schnakschnepperleinovem popisu
je mogel ta keberček biti Adelops. Primem ga rahlo in
ga denem v steklenico, katero mi je Schnakschnepperlein
izročil v ta namen. Ko ga imam notri, pogledam ga še
jedenkrat in se popolnoma prepričam, da je to živalca,
katere Schnakschnepperlein išče s tolikim trudom.

»Imam ga, imam ga!« vpijem na vse grlo.

Te besede prebude Schnakschnepperleina iz njegovih
sanj. Kakor bi ga bila zadela božja strela, plane kvišku,
sveča mu pade iz rok, ves se od veselja trese in z be¬
sedami : »»Kje je, kje ga imate?«« vdere jo po ozkem
grebenu proti meni, ali o joj! stopinje mu zmanjka, in
štrbonk! zvrne se v vodo.

»Gospod! kaj delate? Ne hodite k vodi, bodete
mokri!« svari ga skrbni Boštijan.

»»Pomagajte! pomagajte!«« dere se Schnakschnep¬
perlein na vse grlo in voda mu zapira sapo.

»Kaj Vam pa je, da vpijete, kakor bi Vas na meh
drl? Ali Vam nisem pravil, da ne hodite k vodi? Zdaj
pa imate! Čemu je tega treba?« krega se Boštijan, spravi
regije v malho in se vzdigne počasi.

Jaz sem pa hitro priskočil in Schnakschnepperleina,
ki je kakor ranjen som pretepal vodo in že začel po¬
jemati, srečno zgrabim za Skrije in vlečem na vso moč.
V tem je pa tudi Boštijan prišel; zgrabi po sreči gospoda
ža jedno bedro in z združeno močjo ga potegneva na
suho. Schnakschnepperlein je bil moker, kakor miš, nič
se ni zavedel; kakor črviv gaber, ki ga je podrl zimski
vihar, ležal je na tleh. Z Boštijanom ga začneva drgati
in najin trud ni bil zastonj; počasi se zavč, pogleda in
s tihim glasom pravi: »»Kje ga imate? Pokažite mi ga!««

Podam mu steklenico. Schnakschnepperlein pogleda
živalco, mrtvo oko se mu zasveti in s povzdignenim
glasom zažene: »»Glorja, gloria! Ježe, ježe, pravi je.*«

64

Ta pogled ga je bil spet osvestil, ker le strah ga
je bil tako omamil, da je kakor na pol mrtev ležal na
tleh. Počasi se skloni in name se opiraje, stopi na noge.

»»Kje ste ga dobili, kje? Hitro mi povejte, o Vi
srečni človek!««

Povem kje in kako sem se nameril na keberčka
in Schnakschnepperlein je bil takoj pripravljen iti ga
iskat. Jaz ga pa primem za roko in mu rečem:

»Gospod, ubogajte me in ne hodite! Mokri ste,
kako lahko bi se v mrzli jami prehladili; le pomislite na
zdravje svoje. Saj je dosti, da imamo jednega, z veseljem
Vam ga izročam; le hitimo, da pridemo do Češnjevarja,
da se preoblečete ali vsaj posušite.«

»»Prav pravite, zdravja je treba varovati in saj zdaj
ga imam, ljubčka srca, po katerem je tako željno hre¬
penela duša moja. Pa kaj Vam hočem dati v dar za ta
biser? Vsa zbirka moja Vam je na ponudbo, izberite si
iz nje, kar Vam je ljubo in če si izberete tudi jedno
tistih dveh stenic, kateri mi je nedavno poslal Ragged-
fellow  iz Filadelfije, ki jih je nabral tam v neki podrti
indijanski bajti — Vam jih ne morem odreči. Tudi
mi morate dovoliti, da prvi novi živalci, katero najdem,
dam Vaše ime; vredno je, da se ohrani v vednosti
naši.««

»Gospod, to je preveč!« odgovorim mu. »Meni je
dosti, da vem, da sem Vam napravil veselje, druzega
plačila ne zahtevam. Zdaj pa izkusiva, da prideva iz jame.«

Jaz svetim naprej in Schnakschnepperlein gre za
menoj. Boštijana pa ni nikjer bilo videti, šele ko pri¬
deva k izhodu, slišiva reveža, kako v ozki špranji stoka
in vzdihuje. Ko je videl, da se odpravljamo, hitro seje
izgubil in hitel proti luknji, ker zadnji ni hotel biti.

»»Kaj počenjaš, Boštijan?«« nagovori ga Schnak¬
schnepperlein.

»Ven bi rad prišel, pa nikakor ne gre! Bal sem se,
da bi mi vidva ne ušla in bi jaz v tej luknji ne obtičal,
kar se bo menda tudi zgodilo, vsaj zdravih udov ne bom
prinesel ven. Dolgo se že upiram, vse litanije sem že
obmolil, vse svetnike in svetnice sem poklical na pomoč,
pa le jednega ni, da bi mi pomagal, celo moj patron
me je v nemar pustil. Oh, kaj bo, kaj bo!«

65

Ker Boštijanu dobri duhovi niso hoteli pomagati,
jel je rentačiti in kleti, da me je groza izpreletavala. In glej,
zgodi se čudo! Hudi duhovi so pomagali: zdajci se za¬
sveti beli dan po razpokljini. Boštijan je bil zunaj in
počasi greva za njim s Schnakschnepperleinom.

Boštijan seje zunaj precej zvrnil na travo, kakor bi bil
od kapi zadet, in res je sam mislil, da je že na pol mrtev.
Čez nekoliko časa vzdigne počasi roko za roko, nogo za
nogo in ko začuden vidi, da so še zdrave, vzkloni se in
z obema rokama prešteva svoja rebra, ker je mislil, da
si jih je vsaj polovico polomil.

Ko se v svoje veselje prepriča, da so še vsa cela,
iztegne se po svoji malhi, katere ni nikoli izgrešil, in v
njej si poišče novih močij.

Schnakschnepperlein pa sede na solnce, vzame ste¬
klenico z Adelopsom v jedno roko, v drugo pa prime
lupo in živalco od vseh stranij pregleduje, časih z glavo
pokima in se sladko nasmeje. Vse, kar je danes prebil,
vse je pozabljeno, on se zdaj ne zmeni za nobeno drugo
stvar, še celo Boštijana ni menda videl in slišal, ki je
predenj stopil in ga z resnim glasom nagovoril: »Gospod !
obljubite mi, da me ne boste nikdar več silili, spremljati
Vas v to grdo luknjo, jaz nečem več predrzno na božjo
milost grešiti; meni je Vaša služba ljuba, ali moji zdravi
udje in moje življenje mi je vender ljubše.«

To rekši se je moški obrnil in jo naravnost proti
vasi zavil.

Zdaj se tudi Schnakschnepperlein osvesti, podit mi
roko, milo me pogleda in zašepeta: »Vi ste angeljček moj!«

Potem greva za Boštijanom proti Češnjevarju. Solnce
je khj hudo pripekalo in iz mokrega so se vzdigovale
megle vodenih soparov kot iz gnojit, katerega je ravno
Češnjevar iz hleva kidal.

VII.

Ni nesreče brez sreče.

Češnjevar nam pride naproti in nas odvede v hišo. Ko
gremo skozi vežo, obide me neka čudna prazna misel, ker
na ognjišči ni bilo videti ognja. Kaj bo z našim obedom,

Erjavčevi spisi. 5

66

mislil sem sam v sebi. Ali prva skrb je bila zdaj, mo¬
krega gospoda preobleči. Pa kako? Češnjevar ni nosil
gosposke suknje in Schnakschnepperlein v hladnem ve¬
černem mraku tudi ni mogel moker iti domov. Dolgo
smo ugibali, kaj bi bilo početi; naposled je bilo skle-
neno, da bo dal Češnjevar nekaj perila in svoj stari kožuh.
Skonca to Schnakschnepperleinu ni bilo nič kaj po volji,
pa ker smo mu vsi prigovarjali in ker je tudi sam uvidel,
da si ne more pomagati, udal se je.

Češnjevar ga pelje v hram in čez nekaj časa pri¬
deta nazaj. Češnjevariea in Boštijan bi bila kmalu od
smehu počila in jaz si tudi nisem mogel kaj, da bi se
ne bil smijal.

Češnjevar je bil namreč bolj majhne in čokaste
postave in kožuh je Schnakschnepperleinu sezal pičlo do
kolen. Ker so se njegove hlače zunaj sušile, videle so
se njegove suhe koščene nožiče. Na glavi je obdržal svoj
slamnik in na nosu zelene naočnike.

»No, mati, zdaj pa z obedom na mizo!« veli Schnak¬
schnepperlein Češnjevarici.

Mati prineso latvico sladkega mleka in kos doma¬
čega kruha. Schnakschnepperlein drobi kruh v mleko
in vabi Boštijana k obedu. Boštijan je pa že iz svoje
malhe izvlekel mastno kračo in zdaj je ravno nož brusil
ob peč.

»Boštijan, prisedi k nama in zajemi žlico mleka!«

»»Saj veste, da jaz ne jem mleka. Mleko je le za
otroke!«« odgovori Boštijan modro.

»Velikokrat sem ti-že rekel, da ti mleko vse premalo
ceniš; mleko je jedna najredilnejših jedij, ker ima vse
v sebi, česar potrebuje telo. Le poglej majhno dete, ki
se živi ob samem mleku in se prav dobro počuti.«

»»Zato ravno pravim, da je mleko le za otroke, za
odraslega možaka pa take prazne pomije niso, moje telo
poželi kaj tečnega, da želodcu kaj zaleže. Hvala bodi
Bogu, da mi ni treba z mlekom želodca izpirati.««

Schnakschnepperlein je na to obmolčal, menda ker
je izprevidel, da Boštijana prepričati bi bilo bob ob steno
metati. Kar se mene tiče, bil bi rajši Boštijanu pritrdil,
ali ker boljšega ni bilo, moglo je dobro biti to.

67

Schnakschnepperlein veli prinesti še latvico kislega
mleka. Tudi tega se lotiva, ali zdajci Schnakschnepperlein
obstane, položi počasi žlico na mizo in gleda strmo za
duri pod klop. Jaz gledam, kaj ga je tako zmotilo, in
vidim, da je pod- klopjo na umazanih cunjah ležala psica
s tremi mladiči.

»Gospod, kaj ste položili žlico? Le že zajemite!«

»»Hvala, ne morem več. Oh, ko bi mogel jaz te
cunje dobiti! Gotovo lazi in skače po njih še veliko ne¬
poznanega blaga za obširno moje delo.««

Vstane in se bliža psici s koščkom kruha in z
dobrimi besedami. Psica je vzela kruh, ali za dobre
besede se ni zmenila. Jela je renčati in zobe kazati, da
se je moral Schnakschnepperlein počasi nazaj pomikati.
Sedel je spet za mizo in vzel žlico v roke, ali ni mu
več šlo tako v slast, kakor poprej, cunje mu niso hotele
iz glave, vedno je po strani pogledaval pod klop.

Češnjevar pride zdaj spet v hišo in prinese Schnak-
schnepperleinu hlače, ki so bile že dobro posušene. Gospod
začne Češnjevarja nagovarjati, da bi mu za dober denar
prepustil tiste stare cunje, na katerih ležč psički.

Češnjevar je poznal gospoda in se delal, kakor bi
ne hotel vzeti ničesar. Pobere cunje in jih dA gospodu.
Schnakschnepperlein mu potisne skrivaj nekaj v roko in
spravi cunje v posebno škatljo.

Boštijan je bil s kračo tudi že pri konci, psici je
bil dal kost, za kar se mu je Schnakschnepperlein z
očmi zahvalil. Mastne roke in nož je obrisal ob čevlje in
potem se je spet obložil s svojim tovorom.

Kratko se poslovimo pri Češnjevarji in odrinemo.

Boštijan je šel naprej, mislim zato, ker je vedel,
da se ne bo mogel smehu vzdržati, ko bi gospoda tako
našemarjenega videl pred seboj. Tiho in hitro korakamo
naprej, nihče ni žugnil besedice, le stari kožuh je opletal
okoli Schnakschnepperleinovih kolen.

Ko pridemo v bližnjo vas, začne se mlado ščene
na nas togotiti, pa tega smo bili že navajeni in še
zmenili bi se ne bili za to. Ali v kratkem nas obsuje
vsaj deset psov, katere je mikal posebno Schnakschnep-
perleinov kožuh, vsaj vsi so se le vAnj zaganjali.

5*

68

Gospod ni vedel, kako bi se vsem ubranil in je začel
vpiti. Boštijan je pa kot star vojak kmalu izprevidel, pri
čem smo; skoči do gospoda, iztrga mu dežnik izpod
pazduhe in plane na pse. Zdaj mahne na levo, zdaj na
desno, zdaj od spredaj, zdaj od zadaj; jednega udari po
glavi, jednemu pomeri rebra in tretjemu izpodbije noge.
Tako srčno je mlatil, da so kmalu vsi pete brusili; Bo¬
štijan je pa še vedno stal na cesti s povzdignenim dež¬
nikom in gledal moško okoli sebe, kakor bi hotel reči:
,No, kje vas je pa še kaj ?‘ Ko vidi, da se nobeden več
ne prikaže, da gospodu dežnik nazaj rekoč: »Saj sem
Vam pravil, da na hodite k vodi.«

Gremo spet dalje. Schnakschnepperlein je vedno
molčal, ali vesel je pa bil, ker se je vedno muzal in
tudi na obrazu se mu je bralo tiho veselje. Rad bi bil
vedel zakaj. Kar vidim, da mož zdaj desno, zdaj levo
ramo privzdiguje in da se kmalu pod to, kmalu pod
drugo pazduho popraskuje.

Rečem mu tedaj: »Gospod, mislim, da ste v Češ-
njevarjevem kožuhu dobili neprijetne goste, ki bi radi
prišli do Vaše krvi.«

»»Res je taka,«« odgovori mi, »»ali ti gosti mi niso
neprijetni, marveč so mi prav ljubi. Saj človek ne ve,
kje ga nova species čaka. Ta kožuh je star in Bog ve,
kje se je že valjal, tudi je pri Češnjevarji ves drug zrak,
kakor pri nas v mestu. Cešnjevar bi mi ne mogel bolj
ustreči, kot s tem kožuhom, saj pravim, ni nesreče brez
sreče. Tem sitnim gostom pa tudi privoščim to kratko
veselje, pokažem jim že jutri, po čim je moja kri.««

»»Ravno tako po sreči««, nadaljuje gospod, »»na¬
letel sem pred tremi leti na novo uš. Prenočil sem namreč
v neki krčmi na Dolenjskem. Ker sem bil truden, sedel
sem po večerji nekoliko k peči na klop. Ko nekoliko
zadremljem, uje me nekaj hudo v roko. Pogledam in
vidim, daje  lepa velika uš, ali po naše pediculus.
Brž jo denem pod mikroskop in vidim, da je od svojih
sestra razločna.««

»»Vprašam gospodinjo, kdo je tukaj sedel. Ona mi
pove, da so bili svinjarji sinoči tukaj, ki so prašiče gnali
s Hrvaškega. To mi je bilo zadosti. Pozvem tudi, kje
so ležali, in akoravno sem bil truden, šel sem vender v

69

slamo na hlev. In res, hvala bodi Bogu,, prida sem se
jih bil nalezel. Drugi dan pa brž domov, presneto so me
zdelavale, pa sem si mislil: le dajte me, jutri bom pa
jaz vas. In še dandanes se ne kesam, ker v novem ka¬
talogu že stoji: Pediculus Schnakschnepper-
leini.««

Med temi in drugimi pogovori pridemo do mesta.
Ker sta se tukaj najini poti ločili, poslovil sem se od
njega. Bila je že trdna noč, ko pridem v zaspano mesto.

Pripomnja.

Bralci, ki poznajo zgoraj natisnene »Črtice« iz »Slo¬
venskega Glasnika«, bodo se gotovo čudili, da se glavni
junak »Črticam« tukaj imenuje »Schnakschnepper-
lein«,  v »SlovenskemGlasniku« pa »Šnakšnepskovski«.
Tega imena ni prenaredil podpisani urednik, ampak še
pokojni pisatelj sam.

Erjavec je nameraval namreč pripovedne spise svoje
priobčiti v Jurčičevi »Slovenski knjižnici« ter je zatega¬
delj vso svojo povest »Na strijčevem domu« in prva tri
poglavja »Črtic« izdatno premenil, popolnil in s svojo
roko na čisto prepisal. V tej zadnji redakciji je junaku
naših »Črtic« nadel ime »Schnakschnepperlein«, in pod¬
pisanemu se je zdelo primerno, to ime dosledno pri¬
držati tudi v ostalih poglavjih.

V Ljubljani  21 .  dne avgusta 1888.

Fr. Levce.



(»Slovenski Glasnik«, 1860.)

I.

^rSUfrevidnost božja in volja mojih roditeljev me je
obsodila na več let v mestne šole. Ker so stara
: i mati moja imeli v mestu svojo hišo, stanoval
sem pri njih. Hiša stare matere je stala na
zadnjem konci mesta, kjer se o deževnem vremeni gnoj¬
nica prav po domače cedi po ulicah. Tukaj jenja tudi
robati mestni tlak. Previdna mestna gosposka, kateri je
mar za mir in pokoj meščanov, neče, da bi ropotanje
in drdranje voz budilo prebivalce tega tihega kraja iz
sladkega jutranjega spanja. Stara mati so bili v tej hiši
porojeni in ne bom se zlegal, če rečem, da svoje žive dni
niso niti jedenkrat spali pod tujo streho. Ta hišica se
jim je tedaj tolikanj priljubila, da so večkrat rčkali, da
bi ne hteli menjati za marsikatero, ki je morebiti večja in
ki stoji sredi mesta na najlepšem kraji. »Posebno zato
sem tako rada tukaj«, dejali so večkrat, »ker imamo na
vrtu tako dobro vodo, kakor je ni kmalu v naši soseski.
Ono leto, ko je bila tista velika suša, nobeden vodnjak
okoli nas ni imel vode, celč mestni vodnjak se je po¬
sušil, ali naš je imel zmeraj dovolj moče. V cerkev tudi
nimamo daleč, branjevca imamo pa v hiši.«

Ti materini dokazi imajo res nekaj v sebi, človek
jim ne more kaj. Tudi sem imel jaz svojo staro mater
preveč v čisli; da bi se  bil ustavljal njihovim mislim,
tega me Bog varuj, ali časih se mi je vender zazdevalo,

74

da morebiti ne bi bilo napačno, ko bi naša hiša stala
sredi mesta zraven šole. Toliko je vsaj gotovo, da bi
bila midva z gospodom učenikom večja prijatelja, nego
sva bila tako. Po zimi sem prihajal večkrat prepozno,
nego prezgodaj in potem so trpeli ušesa ali lasje ali pa
kakšen drug ud telesa mojega za to, kar so noge zadolžile.

Temu pa ni bila vselej kriva dolga pot; ko bi bilo
prišlo na to, morala bi bila največ naša stara ura od¬
govarjati. To ti je bila in morebiti je še zdaj prava
podoba babje nestanovitosti in svojeglavosti; to, kar
je danes zaostala, in še več in preveč, prehitela je
drugi dan, in nikoli nismo vedeli, pri čem smo. Da je
bila babje vrste, pokazala je tudi s tem, da je časih,
ko se jej je ravno zljubilo, tolkla in bila ure brez konca
in kraja. Kadar jo je prijela ta togota, ni molčala, ko
bi jej bil tri vozle na jezik naredil. Časih je pa kljubo¬
vala in šobo napela; takrat ni dala glasu od sebe, če
si jo še tako drezal in vlekel. Stara mati so imeli neiz¬
rečeno potrpežljivost ž njo; jaz sem jih le občudoval,
da se časih ves popoludan niso naveličali stali pri njej
in jo navijati in drezati. Če je potem jeden dan prav šla,
niso je mogli prehvaliti, in Bog obvaruj, da bi bil kdo
domačih kaj zoper njo rekel, hudo bi se jim bil zameril.
Kadar jej je kak tuj človek kaj očital, vselej so se za¬
njo potegnili. »Sama ne vem, kaj jej je spet, saj je šla
zmeraj prav, samo danes se nekaj obotavlja, je bil pa
že spet kdo pri njej.« Pri zadnjih besedah so vselej
pomembno mene pogledali, dasiravno sem se je ogibal,
kakor naglavnega greha.

Stara mati so pač imeli še jedno prav lepo uro,
ki je stala v spalnici na predalniku pod steklenim zvon¬
cem in vrhu tega zvonca je bila še z belim prtom za-
grnena, kakor podoba Izidina v Saisu. To uro jim je
pred več leti njih sin in moj ujec Peter prinesel iz
Trsta; takrat je bila prvikrat in zadnjikrat navita. Daši
tudi jih je Peter poučeval, kako se navija, vender si
mati niso upali, še menj pa, da bi jo bili komu zaupali.
Zmeraj so rekali: »Saj jej ne ve nihče svojstva, kot sam
Peter.« Ker pa Petra ni bilo, da bi jo bil navijal, stala
je, odkar se je bila prvikrat iztekla. Še pokazali je niso
radi vsakomu; le redek je bil človek, katerega bi bili

75

vrednega spoznali, gledati jo od obličja do obličja. Dobro
vem, kako sem jih nadlegoval in prosil prve dni, ko
sem prišel k njim, da bi mi jo pokazali. Kaj dolgo so
se branili in ustavljali, predno so se udali. S slovesnim
obrazom so me peljali pred kamrico, kjer sem mogel
čevlje dobro odrgniti. Ko sva stopila v svetišče, zapah¬
nili so najprej duri, potem so obrisali prah s predalnika,
na katerem je stala ura, in ko je bilo to storjeno, od¬
grnili so z veliko prazničnostjo beli prtič in so me
smehljaje pogledovali. Gotovo so imeli veliko veselja o
mojem čudenji. Ura je bila pa res lepa. Od svetlega
črnega stojala so rastli štirje beli stebri, med temi je
visela ura in nad njo je razprostiral zlat ptič peruti
svoje. Najbolj mi je pa ugajal angelj, ki je s kladivom
v roči namerjal mahniti po dveh srcih, kateri je z
drugo roko držal v kleščah. Stara mati so rekli, da la
angelj bije ure, kar je neki prav lepo videti. Zelena
svilnata vrvica je visela iz ure; kadarkoli bi kdo po¬
tegnil za to vrvico, oglasi se in pove celo na četrtinke,
koliko je ura. Tako so mi vsaj prav za gotovo povedali
stara mati in ker vem, da se nikoli niso zlegali, mora
tudi to res biti; seveda bi se bil jaz najrajši sam o
tem prepričal, ali kaj, ker tega stara mati niso nikakor
pripustili. Potem so mi pravili še več o tej uri in o
sinu Petru, kako je prišel v Trst, kako dobro službo
ima, in še več druzega, kar sem davno že vse vedel,
torej jih nisem nič prav zvesto poslušal. Angelj mi ni
šel iz glave, ne vem, kaj bi bil dal, da bi ga bil videl,
kako tolče s kladivom. Rad bi bil pustil obed opoludne,
da bi bil smel le jedenkrat potegniti za vrvico, ali mati
so se preveč bali, da bi se s tem ura ne pokazila, in
da bi ne imel več izkušnjav, pokrili so jo spet z belim
zagrinjalom.

Blagovoljni bralec! Vem, da se bo tebi zdelo ne¬
umno, kaj toliko pripovedujem o teh dveh urah, ali
ker sem te že peljal v staromaterino hišo, treba je ven-
der, da ti izkažem njene posebnosti in znamenitosti.
Gotovo mi tega ne boš zameril, posebno če ti še povem,
da polovica vsega govorjenja v staromhterini hiši se je
pletla okoli teh dveh ur in okoli pridnega sinu Petra.
Ge je prišel kak človek v hišo, znali so stara mati be-

76

sedo obrniti tako, da so jeli govoriti o Petru, potem
pa o novi uri, katero je on prinesel, od te pa so po¬
skočili na staro; če smo bili pa sami domači, dobili so
že kako priliko, da so o stari uri kaj povedali; od
te so napeljali govorico na novo in od tod do Petra pa
spet ni bilo daleč.

Pri vsem tem, da smo imeli v hiši dve uri, vender
nikoli nismo vedeli, pri čem smo. V šoli sem imel
jaz zavoljo tega velike sitnosti, posebno po zimi. Ne
vem, kaj bi bil počel, ko bi ne bili imeli stara mati
nekaj v hiši, kar nam je vsaj zjutraj uro prav dobro
namestovalo. Ta nekaj je bil visok črn klobuk, ki je
vsako jutro razven nedelj in zapovedanih praznikov
kimal mimo našega okna. Naša okna so bila tako visoka,
da se iz hiše druzega ni videlo, nego sam klobuk, ali
jaz sem vender dobro vedel, kdo korači pod tem klo¬
bukom, in o tem moži sem se namenil vam povedati,
kar sem zvedel o njem.

II.

Avguštin Ocepek,  ker tako je bilo možu ime,
stanoval je že dveintrideset let v staromaterini hiši.
Koliko let je imel, tega ni nihče natanko vedel, toliko
je bilo gotovo, da se ta leta, kar je pri nas stanoval,
ni prav nič izpremenil. Ljudje so sicer govorili, da mu
jih ne manjka veliko do šestdesetih, dasitudi bi mu jih
človek ne prisodil več nego trideset. Ocepek je bil pisar
pri davkarstvu, vsak dan je služil po dve srebrni dvaj-
setici. S tema dvema dvajseticama je živel prav zado¬
voljno; česti ni bil nikoli lakomen, torej se tudi ni po¬
ganjal za višjo službo, ker si je mislil, čim večja je
služba, tem večja je odgovornost, tem večje so skrbi.

Avguštin Ocepek je bil zakonski sin Jurija Ocepka,
poštenega kajžarja s Kozjega Vrha. Ime Avguštin sicer
ni navadno v naših krajih, v kozjevrških krstnih bukvah
ga ne najdeš v drugo in tudi naš junak bi ga ne bil
dobil, ko bi si bili dali mati kaj dopovedati. Ali kaj ?
Vsi ugovori očetovi so bili bob ob steno. Dasitudi očetu
ta materina trma ni bila nikakor po volji, vender so se
jej naposled udali. Pa kdo bi mogel tudi svoji ženi v

77

tacih okoliščinah kaj odreči! Krstili so ga tedaj za Av¬
guština in to ime bo nosil vse svoje žive dni.

Ko je nekoliko odrasel, pasel je drobnico svojega
očeta, to je: pet koz in dve ovci. Ko je jedenkrat na
paši sedel na plotu in zvonil z razpraskanima nogama,
pride mu na misli, da bi bilo bolje gospod biti, nego
se v Kozjem Vrhu za kozami po grmovji plaziti. Takoj
je sklical svojo čedo in, dasitudi je solnce stalo še
visoko na nebu, gnal je vender že domov in še nikoli
ni svojih koz tako drvil, kakor tisti popoludan.

Materi je bila jako po godu ukaželjnost njih sina;
od samega veselja so se jokali. Oče so ravno pod
veliko hruško obrezovali toporišče za novo sekiro, ko
pridejo mati k njim, da bi jim oznanili Avguštinovo
željo. Seveda so mati veliko še sami pristavili, po¬
sebno fantove bistroumnosti niso mogli prehvaliti. Svoj
govor so sklenili z besedami: »Saj sem vedela, da je ta
fant za kaj boljšega namenjen, nego za ubozega kmeta.«

Oče pa niso dejali ni črne ni bele; meni nič, tebi
nič so naprej gladili toporišče. Še le, ko so mati pre¬
nehali, denejo rezilnik na stran, potegnejo še nekoliko-
krat toporišče skozi roke, da bi se prepričali, je li že
dosti gladko, ali ne. Kakor je bilo videti, bili so s svojim
delom zadovoljni, torej je prislonijo k hruški in se

obrnejo na pol proti materi:

»Ljuba moja, ne vem, ali bi ti kaj odgovoril na
tvoje čenčanje, ali ne; morda si izgubila vso pamet, ker
govoriš brez vsega premisleka. Fantu bi že ne zameril,
če mu pride kaj tacega na misel, saj vemo: mladost je
norost; ali da si še ti v svojih letih tako neumna, da
fanta podpiraš v tej misli, to mi ne gre v glavo. Ljuba

moja, šola je draga. Kdo bo pa plačeval zinj, saj veš,

kako nama vselej prede za davke, zdaj bi si pa še

novih skrbij na glavo vlekel 1 Stara, to ti rečem, ne
izpridi mi fanta, pa na miru mi ga pusti; ravno zdaj,
ko mi vsaj za pastirja zalega, spravila bi mi ga rada
od hiše. Le nekoliko pomisli!«

»»To sama vem, da je šola draga, ali bomo že
izkusili na kak način; le poglej Pavličevega Matevža!
Pavličevi nič bolje ne morejo, nego mi; pa bo vender

78

sin k letu novo mašo pel. Saj gospodje tudi sami po¬
magajo takim, ki vidijo, da so prebrisane glave in da
se dobro uče, to sem že večkrat slišala. Ti pa nečeš
dobro svojemu sinu, ali hčeš po vsej sili, da bo fant
trpel, kakor ti trpiš? Delaš kot črna živina, pa kaj ti
pomaga, revež boš vse svoje žive dni! Da le moreš tak
biti, da še svojemu sinu ne privoščiš boljšega in obil¬
nejšega kruha. To si oče, da se Bogu smili!««

»Baba, zdaj pa tiho, imam že dosti. Ce je črni
kruh zame dober, zakaj bi pa za mojega sina ne bil?
Po tvojih mislih je fant, če ne za več, vsaj za škofa
namenjen. Pojdi se solit! Boš le videla, tvoja prevzet¬
nost se ti bo ulepala. To ti rečem, ne jemlji mi tega
več v misel, fant ostane doma, pa je mir besedij!«

Kakor bi se bali, da pri vsem tem še ne bo konca
besedij, vstanejo in godrnjaje jo pobrišejo po stezi med
njivami, napravijo si ga jedno pipico in še nikoli ga
niso tako srdito pokali, kakor danes, tako jih je žena
ujezila.

Mati pa sedejo na klop pred hišo in jokajo; Av¬
guštin je ves pogovor slišal, stal je namreč za hlevom
in je nohtove grizel; zdaj se pa pridruži materi in ker
vidi, da se jokajo, pomaga jim še on.

Ko so oče prišli k večerji domov, tedaj so mati
še šobo napeli in so se držali, kakor hudo vreme; dva
dni niso besedice izpregovorili z očetom, akoravno se
jim je videlo, da jih to strašno težko stoji. Toliko bolj
so pa vzdihovali in svojega Avguština milovali, ker so
mislili, da bodo tako najlože omečili in obrnili očeta
na svoj kolovoz. Oče so bili pa tako poredni, da so se
delali, kakor bi ne zapazili hudega obraza in ne slišali
globocih vzdihljajev in so bili veseli, ker so mislili, da
bo zdaj za vselej konec tega prepira. Ali v tem so se
motili; mati so bili le na videz premagani: na tihem
so se napravljali na novo vojsko, nenadoma so mislili
očeta spet napasti, in da bi bila zmaga toliko gotovejša,
iskali so si zaveznikov in so jih tudi našli. Ko bi bili
oče vedeli, kaka nevihta se zbira na njih glavo, gotovo
bi tudi ne bili rok križem držali. Zdaj pa, ker so bili
že svoje zmage veseli in niso bili pripravljeni na novi

79

in veliko hujši napad, bojimo se skoraj za stanovitost
ubozega očeta.

Prvi, katerega so mati dobili na svojo stran, bil
je Krivček, mož po vsej fari in še daleč okrog dobro
znan. Bil je izučen čevljar, ali kar je cesarja odslužil,
ni prijel več za kopito; sicer je bil pa pri vsaki reči,
posebno, kjer se je kak požirek vina zastonj dobil. Me¬
šetaril je najrajši, nobeno pismo ni bilo storjeno in no¬
bena krava ni bila prodana, da bi Krivčka ne bilo
zraven. V vasi so ga imeli tudi za vedeža, in kdor je
iskal dobrega sveta, obrnil se je na Krivčka; le to na¬
pako je imel mož, da ga je duh modrosti vselej še le
takrat obsenčil, ko se ga je nekoliko nalezel pri »Župa¬
novih«. Za silo je znal tudi na klarinet — ali po nje¬
govem na »ldenet« — piskati in pred pustom je šel vselej
med godce. Ker je bil šaljivega, pa časih tudi presneto
kosmatega govorjenja, zato so ga povsod radi imeli in
kjerkoli je bil kak dirindaj, povprašal je vsakdo, je li bil
Krivček zraven, ali ne?

Krivčka so tedaj tudi Ocepkova mati naprosili, da
bi jim pomagal moža na kako vižo pregovoriti. Krivček
jim je to prav rad obljubil, dasitudi je materi odkrito¬
srčno povedal, da pri Juriji si ne upa veliko opraviti,
ker je svojeglav in trmast kot gabrova grča. »Pa bomo
že videli, kako in kaj«, dejal je, »saj je še sv. Peter
Jezusa zatajil, pa da bi se Jurij ne dal pregovoriti, to
bi bilo vender od sile.«

Drugi mhterini zaveznik so bili Pavlhčev gospod,
ki bodo ob letu novo mašo peli. Tudi ta je dal besedo,
da bo prišel skrbni materi na pomoč, obljubil je tudi
fanta priporočiti dvema prijateljema v lemenhtu, da jima
bo čevlje snažil in za to bo dobival kruha, da ga še
snesti ne bo mogel. Gospodje mu bodo šli tudi sicer
na roko in mu bodo pokazali, če bi mu v šoli ne šlo
kaj gladko.

Tretji v zavezi je bila slepa Polona, ki je z malo
kramo po hribih hodila od hiše do hiše in zraven na¬
birala tudi cunje. Z malerjo sta si bili že od nekdaj
veliki prijateljici. Pri Ocepkovih je imela Polona tudi
spravljeno kramo, kar je ni s seboj nosila, in tukaj
je tudi nočevala, kadarkoli jo je kupčija privedla v ta

80

kraj. Slepa Polona — bila je slepa na jednem očesi
— pečala se je za Avguština že od nekdaj veliko.
Kadarkoli je prišla iz mesta, prinesla je fantu vselej
trente ali potvice, torej jo je Avguštin tudi »teto? ime¬
noval. Ona je obljubila, da bo dobila v mestu za fanta
stanovanje prav po ceni, in kar bo treba za popir in
za peresa, bo pa že ona iz svojega dala, saj tako pride
skoro vsak teden v mesto.

To so bili trije poglavitni stebri, na katere so zidali
mati svoje upanje, in to upanje jih ni prevarilo. Neko
nedeljo popoludne, ko so šli oče h krščanskemu nauku,
doide jih Krivček, pridruži se jim in prav prijazno se
pogovarjata notri do cerkve. Krivček je znal besede
tako sukati, da sta govorila o gosposkem in kmetskem
stanu, o njiju prijetnostih in težavah in še več druzega.
Krivček je hotel s tem le Juriju na žilo potipati, Jurij
pa, ki ni vedel, kam pes taco moli, pritrjeval je vsemu.
Po končani službi božji je bil Krivček že spet očetu za
petami in tudi Pavlačev gospod se jima pridružijo, bili
so danes posebno zgovorni in Jurij se ni mogel načuditi
gospodovi modrosti. V živem pogovoru pridejo do Ocep¬
kove hiše. Gospod so se ravnali naprej, kar pridejo na
prag slepa Polona in mati z Avguštinom, ki je naglo
tekel gospodu roko poljubovat.

»No, Avguštin, ali že znaš brati?« vprašajo ga
prijazno Pavlačev gospod.

To je bila voda na materin mlin, ki jim je razve¬
zala vozel na jeziku. Jeli so razlagati očetu, kako bi
gospod Matevž fantu pomagali in kako bi ga Polona s
popirjem in s peresi zakladala. Oče so se pa le izgo¬
varjali, ali naposled so se venderle udali; kdo bi se
pa tudi štirim ubranil? Skoraj do mraka so se pod
hruško pogovarjali, kako bi se obrnil vsak krajcar, da
bi bilo menj troškov.

Ko so se bližali Vsi svetniki, naložili so mati v
oprtni koš nekaj masla, moke, kaše in druge ropotije,
oče so zadeli koš na pleča in so jo mahnili proti veliki
cesti, za njimi je pa capljal Avguštin, ki je imel od nog
do glave vso novo obleko. Krivčev, ki že več let ni
prijel za šilo, naredil je fantu čevlje zastonj; raz ven jedi
mu niso dali druzega, nego maslec žganja na dan.

81

Mati so po poti marsikak lep nauk dali svojemu
sinu, tudi jedno srebrno dvojačo so mu stisnili v roke
»za posebne potrebe«. Ko so prišli do velike ceste, ločili
so se mati in so šli žalostno-veseli nazaj proti domu,
oče s sinom pa dalje v šolo.

Pri tej priči mi prihaja na misel pesem, ki se poje
v nekaterih krajih po Dolenjskem:

»Tam notri v španjski deželi
Je en sin svojih staršev bil;

Pa enega samega so imeli,

Pa še tist’ je v šolo šel bil.«

Ker morebiti ta pesem ni še vsem mojim potrpež¬
ljivim bralcem znana, zatorej naj se mi ne zameri, da
nekoliko več o njej povem. — Komur je pa že znana,
naj preskoči naslednje vrstice. Prav veselilo bi me, če
bi jaz nekoliko pripomogel, da bi se ta pesem, kateri
ni kmalu vrstnice, bolj in bolj razširila po slovenski
zemlji, da bi se priljubila bralcem, da bi jo prepevali v
veselih družbah. Poje se patako-le: Jeden izmed družbe
bolj govori, nego poje:

»Tam notri v španjski deželi
Je en sin svojih staršev bil.«

Nato zapoje kor:

»Pa enega samega so imeli,

Pa še tist’ je v šolo šel bil.«

To je vsa pesem. Ko se to izpoje, začne se zopet
od kraja in tako dalje, dokler se komu poljubi. Ko bi
znal kaj muzike, tukaj bi v sekiricah zapisal napev;
ker mi pa to ni dano, moram pa le z besedo nekoliko
povedati, kako  naj se poje. Iz začetka pojo vsi le
bolj tj& v jeden dan, ker to ravno ni nič posebnega,
da jeden sin svojih roditeljev gre v šolo. Vender se
kmalu pokaže iz napeva, da je roditeljem hudo pri srci,
ker so imeli jednega samega. Ko se je pesem prepela
nekajkrati, tedaj je napev že milejši in bolj zategnen,
boje se, da bi se sinu na poti ali kje drugje ne pripe¬
tilo kaj hudega, kar je lahko mogoče. Čim večkrat se
poje, tem žalostnejša je; zdaj.se vidi, da ne bi bilo
nemogoče, da bi roditelji tega jedinega sina ne videli
več. Ta žalostna misel prevladuje dalje bolj in bolj

Erjavčevi spisi. 6

in napev gre zdaj že skoro na jok in naposled izgine
popolnoma vse upanje, da bi se še videli na tem svetu.
— Res, prav žalostno!

(Tisti braici, ki so preskočili prednje vrste, naj od tod
dalje bero.)

III.

Avguštin je šel tedaj v šolo. Slepa Polona, materina
prijateljica, dobila mu je v Kurji Vasi stanovanje, za
katero so oče plačevali šest goldinarjev na vse leto,
kar se je cunjarici prav malo, očetu pa neizrečeno
veliko zdelo. Avguštinu se je prav dobro godilo. Njegovo
največje veselje je bilo, v lemenatu čevlje snažiti. Z ne¬
izrečeno jezo jih je drgal in likal, revežu je od vseh
las kapalo; ali vender ni prej miroval, da so se svetili,
da se je vanje videl. Gospodje lemenatarji so ga prav
radi imeli, kruha je dobival, da ni vedel kam ž njim,
vsa gospodinjina družina- ga je imela dosti. Časih ga je
tudi kaj boljšega doletelo, namreč lepi kosovi telečje
pečenke, katerih pa ni nikdar domov nesel, menda se
je bal, da bi svojih ljudij ne razvadil. Vso je sam po¬
jedel, če je je bilo še toliko, in reveža so potem večkrat
obhajale take slabosti, da je mislil, da bo umrl. Za
Gradom in ob Cesarskem Grabnu bi marsikak grm vedel
povedati, kako si je pomagal Avguštinov želodec v tacili
težavah. Tudi marsikak lep krajcar je dobil od gospodov,
katerega pa ni — y čast mu bodi rečeno — zajedel
na medenih štrukljih in rožičih, kakor bi morebiti kdo
sodil po tem, kar je bilo rečenega o pečenki.

Bole ni nikdar zamudil. Ko se je dan storil — po
zimi pa je bilo največ še temno — vzdignil se je Av¬
guštin iz Kurje Vasi in je romal v mesto. Res, da je
bil tudi v Kozjem Vrhu navajen zgodaj vstajati, ali kaj
ga tukaj v mestu, kjer mu ni treba koz pasti, na vse
zgodaj vleče iz gorke postelje? Če kdo misli, da ga
uka želja budi iz jutranjega spanja, moti se kaj hudo.
Moč, ki ga z neznano silo žene vsako jutro na brod
Ljubljanice, je — kava.

Slepa Polona, ki je fantu pri vseh rečeh šla na
roke, mislila je, da mu ne more večje dobrote izkazati,

83

nego če mu preskrbi vsako jutro skledico kave, katero
je bolj čislala, nego vse druge še tako drage pijače in
jedila. Ona je skoraj ob sami kavi živela in po svojih
izkušnjah jo je tudi vsakemu priporočala v notranjih
boleznih. Kakor se je večkrat bahala, pomagala je ona
že marsikateremu in marsikateri, ki bi bili brez nje
že davno v krtovi deželi. Ona je imela za vse bolezni
le dve zdravili, namreč: ghdjo mast za rane in zunanje
bolečine, in kavo za vse notranje bolezni. Komur te
dve reči ne pomagata, temu svetuje Polona poslati po
gospoda. Da bi tudi Avguštin spoznal čudodelno moč
kave, priporočila ga je stari svoji prijateljici, ki »pred
mostom« kuha neko osladno sivo-rjavkasto juho, ka¬
tero — sam Bog ve po kateri pravici — imenuje »kofe«.
Za jeden krajcar se dobi skledica te moče. Če greš
zjutraj zgodaj mimo, videl boš, kaj ima gostov, ki se
tukaj — poleti in pozimi pod milim nebom — krepčajo
na delo in trud, ki jih čaka. Tej kofetarici je Avguštin
zjutraj, predno je šel v šolo, donašal potrebnih rečij: to¬
baka za nos, drv, vode itd., in zato je dobil vselej skledico
sive čorbice, ki se mu je bolj prilegla, kakor ne včm kaj.

V šoli je sprva nekam čudno gledal; gosposki otroci
so ga dražili zavoljo hribovske obleke. Nekaj časa jih
je mirno poslušal, ali ko mu je bilo preveč, pokazal jim
je hribovske svoje pesti. Te pesti so mu v šoli kmalu
pridobile toliko veljavnost, da so si součenci njegovo
prijateljstvo v čast šteli in si izkušali ohraniti dobrovolj-
nost njegovo na vsak način, oddajali so mu namreč
prostovoljno desetino od kruha, sadja in sladkarij. Vse
bi bilo dobro, Avguštin bi bil prav brezskrbno živel, ko
bi le ABC  ne bilo — ta nesrečni ABC  mu je belil
glavo. Njemu se je kar nemogoče zdelo, v glavi obdržati
toliko črk, ki so si še vrhu tega tako zelo podobne;
to ga je še nekoliko potolažilo, kar je modri Krivček
časih rekel: »Nihče učen z nebes ne pade.« Z božjo
pomočjo je konec prvega pol leta že prav dobro ločil
b  od d  in ko so minila tri leta, prišel je vsem skriv¬
nostim, ki tiče v ABC,  do korena in učenik ga je
vrednega spoznal, da stopi v višji red. Avguštinu se je
skoraj inako storilo, ko je zvedel, da bo moral zapustiti
učenika, ki ga je tri leta vodil po strugah in krnicah

6 *

84

zvitega ABC.  Zadnje leto so ga učenik posebno po¬
častili, izvolili so ga namreč, da jim je hodil po tobak.
To opravilo mu je dajalo neko posebno imenitnost v
Soli, in kadar so učenik segli po groš in so mignili
Avguštinu, zavidalo mu je osemdeset mladih šolskih src
to posebno čast.

Avguštin je imel zlato vodilo, katerega se je vedno
držal, namreč: naglica ni nikjer dobra, tedaj tudi pri
učenji ne. Ker bi bil visoki učenosti rad prišel do
zadnje korenine, studilo se mu je vse hitro in površno
učenje; torej se ni nikoli prehitel in kar so se drugi v
jednem letu naučili — seveda vse le bolj po vrhu —
za to si je on odločil po dve, časih pa tudi po tri leta,
kakor je videl, da bo izhajal.

Te Avguštinove misli morebiti niso napačne; ali
njegova nesreča je bila, da je imel ravno take učenike,
ki v tej reči niso bili njegovih rnislij. Kaj je mogel
Avguštin za to, da so njegovi učeniki mislili, da je le
njegova lenoba in budalost kriva, da tako zaostaja! To
je Avguština peklo globoko v srce; tudi pravega veselja
ni imel zdaj več, ker je videl, da se v najpoglavitnejših
rečeh s svojimi učeniki ne ujema. Vender jo je z ne¬
izrečeno potrpežljivostjo privozil do tretje latinske šole.
Ta se mu je pa tako imenitna zdela, da je takoj
uvidel, da bo zanjo treba najmenj tri leta; posebno grški
jezik mu je bil zastavica, da je celo obupal, bode li
moči jo kdaj rešiti.

IV.

Avguštin je tedaj izgubil malone vse veselje do šole
in do bukev; nič ne mara, da bi bil obesil uk na
kljuko in bi jo bil popihal zopet na Kozji Vrh, ko bi
ga ne bilo nekaj zadržavalo. Avguštin namreč je rasel
vsaj v starosti, četudi ne v modrosti, in je prišel v
tista leta, ko se začne višja gosposka bolj za človeka
pečati in ga celo povabi, da bi se prišel pokazat, je li
vreden bele suknje, ali ne. Avguštin je imel res velik
strah pred grškim jezikom, ali kadar je mislil na belo
suknjo, ali bolje rečeno na beli frak, obhajale so ga
kar slabosti. To je pač uvidel, da ga malo očetovo po-

85

sestvo ne reši vojaščine, posebno ker so oče še trdni
in dobro pri moči. Torej je potrpel z grščino, dasitudi
bi mu bila kmalu želodec obrnila in zmešala možgane,
ko bi jih bil kaj prida imel. Iz te prevelike stiske ga
reši učitelj krščanskega nauka. Dobri mož je že davno
uvidel, da je Ocepek toliko za šolo, kolikor zajec za
boben. Neki dan po šoli pokliče Avguština na stran
in mu naznani, da je pri davčnem uradu izpraznjeno
mesto pisarjevo, daje on z višjim davkarjem, z gospodom
Srakarjem, dobro znan in da je pri njem že za Avgu¬
ština govoril. Revni pastirci na betlehemski paši se go¬
tovo niso tako razveselili, ko jim je angelj oznanil rojstvo
Gospodovo, kakor je Avguština razveselila ta novica.
Solze so mu zalile oči, besede ni mogel govoriti v za¬
hvalo, le roko je poljubil dobremu gospodu. Sam sebi
ni mogel verjeti, da bi bilo to mogoče, in šele tretji
dan, ko je že v davčni pisarni blizu vrat .sedel pri
svoji mizi in je prepisaval mnogovrstne reči, bil se je
prepričal, da je resnica. Ko je tri dni pisal, pokliče ga
višji davkar v svojo pisarno, ki je bila od obče velike
sobane le z remeljni pregrajena. Kadar Avguštin zasliši
Srakarjev glas, prestraši se, da mu pade pero iz roke,
ves bled stopi pred gospoda, ker si je mislil, Bog ve,
kaj je zagrešil.

Srakar mu ob kratkem pove, da je z njegovim
pisanjem zadovoljen, da bo dobival po 35 kr. srebra na
dan, in da naj pridno opravlja službo svojo, potem
more sčasoma dobiti tudi več. Avguštin se mu prikloni
do tal in gre k svoji mizi ter piše, da mu je pot od
las kapah On je bil vsak dan prvi v pishrni in jo je
zadnji zapustil. Ura še ni bila osem, Avguštin je že
sedel za mizo; drugi uradniki in pisarji so šele proti
deveti uri dohajali in Srakar navadno ob desetih, a
opolupoludne je zopet zapustil kancelijo. Avguštin je vselej
skočil izza mize, da mu je pri odhodu vrata na iztežhj
odprl in se mu ponižno poklonil. Tudi Srakarjevega
psa je vselej prijazno pozdravil, in ko je videl, da to
gospodu prija, znal se je psu še bolje prikupiti. Pri
obedu si je najboljše koščeke pritrgaval od ust, da je ž
njimi pital gospodovega »Šekeljna«; tudi mu je vsak
dan dal v skledico mrzle vode.

86

Iz začetka, ko je Avguštin šele prišel v pisarno,
pisal je z jeklenimi peresi, ki so ravno takrat jela izpod¬
rivati gosja; ali ko je videl, da Srakar piše le z gosjimi
peresi in da on vsako novo iznajdbo, tedaj tudi jeklena
peresa, neizrečeno sovraži, hitro je pometal svoja skozi
okno, in od tistega dne tudi doma ni prijel za drugo
pero, nego za gosje.

Če je Srakar videl, da kdo piše z jeklenim pere¬
som, postajal je nemiren, glava ga je jela boleti in tisti
dan se mu ni ljubilo ni jesti ni piti; celo Kotzebue,
katerega je sicer v pisarni bral za kratek čas, ni ga
mogel tisti dan pripraviti v dobro voljo. Avguštin je bil
tako srečen, da je sčasoma izpazil, kako mora pero
biti urezano, da Srakarju najbolje služi. Torej ga je
Srakar izvolil za svojega perorezca in davkar je s tem
dobil poludrugo uro, ker sicer je od desetih do poludva-
najstih rezal peresa. Zdaj mu tega ni bilo več treba,
ker mu je znal Avguštin bolje pogoditi; da bi pa imel
to poludrugo uro vender kaj opraviti, prinesel je vsak
dan s seboj deščico in od nje je rezljal zobotrebnike.

Tako je šlo dan za dnevom, leto za letom. Ko
mine deset let, bilo je konec desetletne poskušnje in
od zdaj se je plača Avguštinu povišala na dve dvaj-
setici na dan. Zdaj je že malo bolj moško stopal po
ulicah in še tisti dan je odpovedal dosedanje stanovanje
>Za Gradom«, kjer je stanoval ves čas, ter si je dobil
stan v hiši stare matere moje, in odtod jaz možh poznam.
Tisti dan, ko mu je bila povišana vsakdanja plača —
bila je ravno sobota — stori si srce in gre na večer
v krčmo, kamor so po navadi zahajali njegovi tovariši.
To je bilo prvikrat, torej ga je družina z začudenjem
gledala; Avguštin je bil, dasitudi iz začetka tih in plašen,
vender kmalu dobre volje, in ko je imel drugo merico
pred seboj, bil je on že najglasnejši med vsemi. Tudi
njegovi tovariši, akoravno so sicer pusti in osorni, na¬
vzeli so se nekaj Avguštinove dobre volje, posebno ko
je Avguštin dal za dva bokala vina. Ali zdaj, ko so se
drugi malo oživili, umolknil je Avguštin, jezik mu ni
več služil, le nerazumne besede je blebetal in naposled
ga je vino omamilo tako, da je za mizo zaspal in da
so ga morali tovariši spremiti domov.

87

Ko se drugo jutro prebudi, bolela ga je strašno
glava in dasitudi je dlje spal, nego po navadi, bil je
vender še zelo truden. Počasi se mu je jelo v glavi
vedriti in jasniti, toliko se je spomnil, da je bil v
kremi in da je nekoliko preveč pil, kako je pa domov
prišel, tega se ni mogel spomniti. Dasitudi mu v nedeljo
ni bilo nič prav dobro, vender je sklenil na večer zopet
iti v druščino, da bi tovarišem pokazal, da je mož —
da je svoj gospod.

Ko pride v krčmo, bilo ni razven jednega tovariša
nikogar od sinočne druščine. Avguštin sede poleg njega
in mu toži, kako ga je ves ljubi dan glava bolela in
da prav nič ne ve, kako in kdaj so se sinoči ločili.
Pezdir — tako se je pisal Avguštinov tovariš ■—■ uganjal
je rad burke, in naj večje njegovo veselje je bilo, koga
za norca imeti. Ko mu Avguštin tako toži svojo nadlogo,
šine mu misel v glavo, ubozega Ocepka danes za kratek
čas malo mučiti. Pezdir verno posluša Avguština in ves
čas zamišljeno gleda predse, potem se pomakne bliže
njega, ozira se skrbno okoli, kakor bi se bal, da bi
kdo drugi ne slišal njiju pogovora, in mu šepetne na
uho: »Kako si pa prišel sinoči domov?«

»»Sam ne vem, kako; toliko vem, da sem zjutraj
v postelji ležal.««

»Ti presneti Ocepek, ti! Jaz bi nikoli ne bil verjel,
da si tako močan, ko bi ne bil sam videl. Prvega si
kar tako treščil ob zid, da je na mestu obležal.«

»»Koga sem vrgel ob zid?««

»No, nikar se ne delaj, kakor bi ničesar o tem ne
vedel. Meni ne moreš tajiti, ko sem vse sam videl.«

»»Kaj si videl? Ti me plašiš; za božjo voljo te
prosim, govori!««

»To boš vsaj vedel, kako si se tepel z dvema
policajema, saj tako pijan menda vender nisi bil, da bi...«

»»Kaj? Da bi se bil tepel — jaz tepel! — In s
policajema? Pa zakaj?««

»Zapreti sta te hotela, pa se jima nisi dal.«

Avguštin je pri teh besedah obledel kakor stena
in mrzel pot mu je stopil na čelo.

»»Zapreti! — Mene zapreti?! Lepo te prosim, kaj
sem pa pregrešil?««

88

»Zdaj pa že vidim, da si bil pijan kakor kanon.
Tedaj res prav nič ne pomniš, kako si razsajal? Saj
nisi bil človek, bil si hujši, kakor živina. Precej ko smo
stopili iz krčme, jel si vpiti na vse grlo, da so ljudje
okna odpirali in gledali, kaj je. Mi smo te mirili in
pogovarjali, pa vse zastonj. Kar prideta dva policaja in
te opominjata, da molči in da pojdi mirno domov. Ti
si jima jel pa zabavljati, in pa kako! Take priimke si
jima dajal, da je bilo drugih nas kar groza, in ko sta
te hotela zgrabiti, mahnil si z rokama in si podrl oba.
Jeden je odletel v zid in je kar obležal, drugi se je
pač zopet pobral, pa si ga kmalu znova pobil na tla.
Mi smo hoteli braniti, pa je bilo prepozno. Ko sta oba
ležala na tleh, stekel si po ulicah proti domu.«

Avguštin si je podprl glavo in je tiho poslušal
Pezdirja. Strašno mu je vrelo po glavi, zdelo se mu je,
kakor bi sanjal, kar besedice ni mogel izpregovoriti, le
globoko je vzdihoval.

V tem, ko je Pezdir to pravil Avguštinu, prišel
je drug njegov tovariš, Slivar po imeni, in prisede k
njima. Pezdir mu je mignil z očmi, pa sta se sporazumela.

Nekoliko časa so tiho sedeli, potem pa povzame
Slivar besedo: »Kakor se mi zdi, pogovarjata se o sinoč-
nem boji. Ravno pred jedno uro sem slišal, da so pre-
videli jednega teh dveh policajev, in kakor pravijo, ne
bo več trave tlačil. Policija išče hudodelnika, pa kakor
se mi zdi, niso še na pravem sledu.«

Te Slivarjeve besede so' popolnoma potlačile Av¬
guština ; z obema rokama si pokrije obraz in stoče:
»»Moj Bog, moj Bog, kaj bo z menoj? Prijatelja, lepo
vaju prosim, molčita! O nesrečno vino!««

»Ne bodi neumen, to veš, da naju te ne bo nihče
izdal, le sam se pametno vedi in morebiti se še vse po
sreči izide.«

Ocepek plača vino, katero je komaj pokusil, in
gre ven, ker v krčmi mu je bil zrak. pretežak; mislil je,
da se mora zadušiti. Ko pride ven, udere jo naravnost
proti domu, skrbno se je ognil vsacega človeka, menil
je, da so to sami rabeljni, ki njega iščo.

Ko prisope domov, zapre, se v svojo sobico in
premišljuje svojo hudobijo. Avguštin ni pomnil, da bi bil

89

kdaj kacega človeka s hudo besedo razžalil, on, ki je bil
vedno ponižen in pohleven kakor ovca, zdajci obdivjh kakor
divja zver in pobija ljudi, kakor vrabce! Ko bi imel več
srčnosti, bil bi si vzel življenje, katero je po njegovi misli že
tako zapadlo rabeljnu. Take strašne noči še ni imel vse
svoje življenje. Revež ni mogel zaspati, in če je tudi za¬
dremal na kak trenutek, prebudile so ga strašne sanje.

V krčmi pa smeha ni bilo ni konca ni kraja, ko je
Avguštin odšel. Pezdir bi bil kmalu počil od smeha,
in Slivar je rekel, da je to več vredno, kakor deset
iger v gledališči, in vsi so se veselili na jutrišnji dan, ker
se bo ta igra vršila na dalje.

Skesan in poparjen pride drugi dan Ocepek v
pisarno še prej, kakor po navadi, in sede za mizo, ali
danes mu pisanje ni šlo od rok, kar je pisal, bilo je
napačno, in ves čas, kar je opravljal to službo, ni po¬
kvaril toliko popirja, kakor danes. Počasi so jeli doha¬
jati tovariši. Kadar so se odprla vrata, zgenil se je
Avguštin po vsem životu, ker je mislil, da biriči gredo
ponj. Vse je bilo tiho v pisarni, nihče ni izpregovoril z
Avguštinom in uradniki so le šepetali med seboj. To
šepetanje je Ocepka še bolj vznemirjalo, ker je bil pre¬
pričan, da se o njem pogovarjajo; povprašati pa nikogar
ni hotel, ker se je bal, da bi ne zvedel spet kake še
strašnejše novice. Pezdir pa je ves čas pazil pri oknu,
kdaj pride Srakar, in ko ga vidi po ulicah iti, gre ven in
mu vse razloži. Srakar, kije  med vsemi nemškimi klasiki
najbolj čislal Kotzebuva, bil je velik prijatelj vseh šal in
burk. Ko tedaj od Pezdirja vse natanko zve, kako in kaj,
nabere si obraz v gube, kakor je imel navado, če gaje obšla
kaka nejevolja, in stopi v pishrno. Avguštin gaje  izpod
čela plašno pogledaval in izkušal brati na njegovem obrazu,
ali že kaj ve o njegovem poboji, ali ne. Srakar postavi
palico v kot, obesi klobuk na klin, potem gre jednekrati
po sobi gori in doli in se ustavi pred Pezdirjem.

»Gospod Pezdir, ali ste Vi kaj slišali o predsinoč-
nem poboji?«

Še predno je Pezdir mogel kaj odgovoriti na to vpra¬
šanje, skoči Ocepek izza mize, pade pred Srakarja na
kolena in joka kakor majhno dete, tako, da se je Sra¬
karju in celo Pezdirju smilil.

90

»Ocepek,« nadaljuje Srakar, »kaj to pomeni, menda
vsaj Vi niste tisti hudodelnik?«

»»Oh, jaz, jaz! To se pravi, ne vem, ali sem, ali nisem;
verujte mi, jaz ne vem; ali ker vsi pravijo, da sem jaz,
in tudi Vi že veste o tem, mora pa vender biti res.««

»Tedaj Vi ste tisti pijanec! Ocepek, reči Vam
moram, da sem se zelo zmotil o Vas. Jaz sem vedno
mislil, da ste miren in trezen človek, ali kaj moram
slišati o Vas? In to ravno zdaj, ko sem Vam plačo po-
vikšal, menda v zahvalo? Pomislite, to ni samo za Vas,
ampak tudi za nas vse velika sramota, in če gosposka
to zve, kaj bo z Vami?«

»»Gospod, prisezam Vam,«« stoka Ocepek, »»da
nisem še nikdar bil pijan, in da živi duši nisem ničesar
žalega storil, kakor samo la nesrečni dan. O samo
jedenkrat mi odpustite!««

Srakarju in vsem drugim se je že smilil, torej ga
niso dalje mučili. »Vstanite,« veli mu Srakar, »vstanite,
kaj bi rekel tuj človek, ko bi zdaj notri prišel. Kar je
res, je res; jaz sem bil dozdaj vedno zadovoljen z Vami
in mislim, da je bilo to prvikrat in zadnjikrat, torej jaz
ne bom tega dalje razglašal, in tudi drugih gospodov
prosim, da bi to ostalo med nami.«

Vsi so obljubili, in Slivar je tudi danes zvedel,
da je jeden policaj že popolnoma zdrav, drugemu se
je pa takisto že obrnilo na bolje.

To vse je Ocepka nekoliko potolažilo, ali vender
je vselej še plaho pogledal, kadar so se vrata odprla in
šele dva ali tri tedne pozneje je lože dihal, ko je Slivar
prinesel novico, da je tudi drugi policaj že okreval. Ni
nam treba zagotavljati, da odslej ni bilo Avguština v
nobeni krčmi videti, tudi vsacega policaja se je že od
daleč ognil, ker se je bal, da bi ne bil morebiti jeden
tistih dveh in da bi ga ne spoznal.

Kako pa se je Ocepku nadalje godilo, zvedeli
bodemo o novem letu. *)

*) 8 temi besedami je pisatelj završil svojo povest v zadnjem
listu »Slov'. Glasnika« 1. 1860., ker jo je najbrž mislil nadaljevati;
toda v poznejših tečajih »Slovenskega Glasnika« ni nobenega nadalje¬
vanja. Ured.

? ■

v.

Zamorjeni cvet

(»Slovenski Glasnik«, 1861.)

'3



!yyyyvv;

JLJLJLJLjLJLjLjLJLj LJ UU <

^rvmrrvm;

;r ':* * * ‘ r ^^XKX5q^c‘S'‘o’c^^-5?»5e^o^jSayJa^5^^

I.

grždu pri visocem oknu sloni mlada gospa. S
solznimi očmi gleda zamišljeno doli na lepi svčt,
na temne gozde in na zelene dobrave. Ravno¬
kar se je zopet od vezel v mesto mladi graščak,
kateremu se je v graščini že tožilo po mestnih veselicah
in po nočnih prijateljih. Škripanje peska pod kolesi je
zbadalo v srce mlado ženo. Dolgo še gleda za kočijo,
ki hitro drdra po cesti — ali še hitreje hite njene misli
daleč strani čez široke dežele in čez neizmerno morje.
Počasi gre v svojo spalnico. Tu stoji s povešeno glavo
in s sldenenima rokama ter gleda strmo pred se na tla,
potem pa jo premaga srčna bridkost. Z belima rokama
si zakrije obraz, vrže se v mehke blazine in dolgo za¬
držane vroče solze se jej udero po cvetočih licih. Sirota
se ihti in vzdihuje; srce se jej hoče utopiti v prebridki
žalosti. Ali — prepozno! Mož, v čegar spomin teko zdaj
te vroče solze, biva daleč: risanicaje ljubica njegova in
pes je njegov tovariš. Ta dva prijatelja ga spremljata
po neizmernih gozdih Minnesote in prostih bregovih, kjer
veličastni Mississippi drvi silne valove. Ali se je pod tujim
nebom umirilo njegovo srce, ali je zatopil vroče svoje
želje v slano morjč? .Te li našel na planjavah tuje zemlje
sreče, katere je zastonj iskal po dragah svoje domačije ?
Kdo ve?

94

II.

Po veliki cesti, držeči od Ljubljane v dolenjsko
stran domovine naše, jahal je nekega dne velik mož
čedne postave, kakor bi človek sodil, imajoč kakih tri¬
deset let. Le malokdaj se vidi, da bi po tej cesti kdo
jezdil; torej so ljudje, ki so ga srečevali, z začudenjem
gledali zagorelega popotnika v navadni obleki. S posebnim
veseljem je tudi vsakdo ogledoval lepega psa neznane
velikosti, ki je spremljal popotnika.

Bilo je vlažno jesensko jutro. Gosta megla je po¬
krivala ljubljansko barje in odtod se je razprostirala po
dolenjskih dolinah in ravnicah. Šele proti poludnevi se
je jela tanjšati ter se je iz dolin počasi vzdigovala ob
gorah, ki zaslanjajo južno-zapadno stran. Zdaj so predrli
solnčni žarki megleni zrak, vsa megla se je razkadila,
nebo je bilo čisto, kakor ribje oko — bil je prav lep,
prijeten dan v pozni jeseni. Solnce je sijalo tako prijazno
na svet, kakor bi za delj časa jemalo od zemlje slovo.
Pridni oratar si je že pospravil drugo žetev, iz bližnjih
vasij se razlegajo cepci ajdovih mlattčev in po strniščih
zopet veselo poganja zelena ozimina.

Ko je po vseh cerkvah odzvonilo poludne, ustavi
se pri veliki gostilni, pokrepča sebe in ko napase tudi
konja in spremljevalca svojega, zopet veselo zasede in jaha
dalje. Dobri dve uri je že jahal po veliki cesti; ko pa
pride do starega zidanega znamenja, krene v stran ter
popusti konju vajeti, da je šel počasi prav po svoji volji.
Po tej poti pride kmalu v lep gozd. Na kraji so rasli
stari z mahom porasteni hrasti, bolj proti sredi pa so
stale lepe bukve, tu in tam tudi kaka smreka, in kjer
je bilo drevje izsekano, raslo je gosto brinje. Po gozdu
je bilo vse tiho : veselo petje, ki se je razlegalo na pomlad,
umolknilo je zdaj. Krilati pevci so se največ poslovili od
rojstvenega kraja in so šli v gosti, kjer burja ne brije tako
ostro in kjer sneg ne pokriva polja in gozda. Le časih
se zasliši trkanje kacega brgleza, kateremu se oglaša
jezična šoja in iz zelenega brinja frfetajo brinjevke, ki
jih je preplašil glas konjskih kopit.

Na drugem kraji gozda so se razprostirale lepe
senožeti, in bolj proti vzglavju obraslenega brda je

95

ležalo polje z zeleno ozimino,, Na kraji gozda so še
veselo cvetele marjetice, tudi potrošnjak je še silil v
pozni cvet, po travnikih je poganjal višnjevi podlesek
in vrbovka si je ogledovala rdeče lice v potoku. Ko je
naš popotnik napojil konja, udari s ceste v stran proti
omenjenemu brdu. Pot ga je peljala zdaj po globokem
žlebu, kateri je izkopala deževnica; drobno in debelo
kamenje je ležalo po žlebu in gole korenine bližnjih
dreves so preprezale pot. Ker je videl, da je pot čim
dalje težavnejša, stopi s konja, prime ga za uzdo in pred
njim počasi koraka proti vrhu.

Ko pride na vrh obstoji in ginen ogleduje lepi
svet, kateri mu je dozdaj zakrival obrasten klanj ec.
Se nekoliko korakov gre dalje, potem razbrzda konja in
ga pusti, da muli suho travo med češminjevimi grmi;
on pa sede na klado, ki je ležala poleg pota. Z veselim
srcem in tožnim očesom ogleduje ljube znane kraje,
v katerih je preživel presrečna mladostna leta. Pod njim
leži lepa rodovita dolina, ki je le na jedno stran od¬
prta, in po njej šumi bistri potok, ki goni žage in mlinske
kamene. Več čednih vasij je raztresenih po dolini, v
gorenjem konci stoji največja in v njej se bliska tudi
visok, z belim kositarjem pokrit zvonik. Blizu cerkve na
majhnem griči pa leži z zidom ograjeni vrt, le da
namesto dreves rasto črni in modri križi, znamenja
vere in vstajenja. Tu počivajo v sladkem miru vsi, ka¬
terim je srce otrpnilo za posvetni hrup, za vsakdanje
reve in nadloge. Tudi naš popotnik je zakopal v ta vrt
kar mu je bilo najdražje na zemlji. Tu je pokopal bla¬
gega očeta, tu mu počiva draga zlata mati, ki ga je
prerano zapustila.

Popotnik si podpre glavo. Tožni čuti so ga ob¬
hajali, spomin na jasne in oblačne dneve se mu oživi,
v duhu se mu razgrinja vse življenje njegovo. Iz teh
mislij ga prebudi glasen krik izpod neba. Povzdigne
svoje oči in pogleda tolpo žrjavov, ki romajo v svojo
obljubljeno deželo. »Popotniki dragi!« misli si sam v
sebi, »kakor zdaj vas, gnala je tudi mene nekdaj ne¬
znana sila odtod daleč čez gore in čez morje in zdaj
se zopet vračam, da se mi umiri srce, da me mine
živa želja.«

96

Solnce se je že nagnilo h goram. Vrhovi starih
smrek so se žarili v večernem zlatu in po vasi se je
izmed hiš jel vzdigovati lahek dim. Popotnik obrzda
konja, zasede ga in jaha navzdol. Po nasprotnih goricah
so pokale puške in vesel vrisk se je razlegal od hrama
do hrama. Človek, ki se je vse leto trudil in potil, upal
in se bal, veseli se zdaj pri ljubi kapljici, in kdo bi mu
ne privoščil tega veselja?

Ko pride na ravno, obrne se proti vasi, in ker bi
se danes rad ognil ljudij, jezdi za krajem po stranski
poti. Kakor meglena tančica se je mrak jel prijemati
gozda in odtod se je razprostiral po dolini. V cerkvi
zazvoni zdaj »Zdravo Marijo« in možu se razvedri lice,
ko čez dolgo spet začuje glas zvona, ki ga je nekdaj
klical od otroških iger na dom k večerni molitvi.

Za vasjo se obrne na levo in kmalu pride na
lep, z drobnim peskom posut pot, kateremu se je pa
videlo, da veliko ne vozijo po njem, ker trava in trpotec
sta ga zarastala. Ob poti so bile v redu zasajena dre¬
vesa, kostanji, lipe in orehi in vmes tudi kaka češnja.
Pa tudi to drevje je bilo nekako zapuščeno videti;
marsikak lep oreh se je v vrhu posušil in tu in tam je
le češnjev štor zaznamenaval mesto, kjer je poprej stala
košata češnja. Ta cesta drži do grada, ki stoji prav v
konci doline in človek ga ne ugleda poprej, da stoji
pred njim: dve veličastni lipi ga popolnoma zakrivata.
Ta grad je zaželeni smoter našemu popotniku.

Ko prijezdi na dvorišče, stopi raz konja in se ozira
po hlapci, da bi mu izročil konja, ali žive duše ni vi¬
deti. Stari Turčin, ki je v kotu priklenen, hripavo laja,
teka semtertja in se zaganja, da bi odtrgal verigo. Ne
vem, ali se togoti, ali je morebiti spoznal svojega nek¬
danjega gospoda, da ga tako glasno pozdravlja. Nena¬
vadno lajanje je privabilo hlapca, da bi videl, kaj je.
Videlo se mu je, da ni vajen vsprejemati gostov, na
hlevnih vratih je obstal in ni vedel, bi se li ponudil, ali
ne, da bi konja spravil v hlev. Sele, ko mu gospod
migne, hitro priskoči in prime konja za uzdo.

»Ali služiš tukaj za hlapca?«

»»Dve leti sem bil za pastirja, zdaj sem pa
pri voiih za malega hlapca. Če mislite pri nas ostati,

97

bom pa že tudi jaz spravil konja in tudi zobati mu
bom dal!««

»K Vam menda le redkokrat zaide kak gost?«

»»'No, veste, to je tako in spet ni tako. Pri nas
se nikoli ne manjka beračev, ki prosijo prenočišča, ali
prave gospode se pa res prav malo vidi. Vsako leto
po jedenkrat pride iz Ljubljane dohtar, ki ima vse račune
v rokah, sicer smo pa le sami, kar so odmrli prejšnji
graščak, Bog jim daj vse dobro! Pravijo, da so bili
prav dober gospod, jaz jih pa nisem poznal, ker sem
šele nekaj čez dve leti v gradu.««

»Ali kje je druga družina, kje je Martin?«

»»Danes imamo terice. Vsi so doli na terišCi, samo
kuhinjske so doma. Martin pa lan suši; ako ga poznate,
veste tudi, da on tega dela ne prepusti nikomur.««

»Zdaj mi deni konja v hlev, potem stopi doli in
pokliči mi Martina; za ta čas boš pa ti sušil.«

»»Kako bom pa rekel Martinu, kdo da je prišel,
on ne zaupa rad lanu drugim rokam?««

Popotnik se nasmehne in veli hlapcu: »Le reci mu,
da je prišel star znanec, ki hoče delj časa ostati tukaj.«

Hlapec pelje konja v hlev, gospod gre pa počasi
v grad.

V tem ko se ta dva razgovarjata, seznanil se je
lepi veliki pes, ki je spremljeval popotnika, s starim pri¬
vezanim Turčinom; dasitudi sta na različnih delih zemlje
ugledala beli dan, vender sta se kmalu sprijaznila.

Popotnik, čegar je bil grad, poišče si ključe, gre
po kamenitih stopnicah v gorenje nadstropje in si odpre
veliko sobo. Zaduhli zrak v sobi mu je bil znamenje,
da že dolgo ni bila odprta; morebiti od tistega časa,
kar je on stanoval tu]jaj, žive duše ni bilo v njej. Ko
bi ne bilo tako mračno, videl bi bil tudi lahko, da so
se pajki naselili po stropu in da je debel prah legel na
pohištvo. Tu je bilo vse pri starem, vsaka stvar je stala
na svojem nekdanjem mestu. Mračno so gledale na
stenah podobe njegovih pradedov iz črnih okvirjev na
svojega potomca. Zadnja v vrsti blizu okna je visela
slika njegovega očeta, on sam jo je tisti dan po očetovi
smrti obesil na to mesto. ,Cegava roka‘, misli si sam v
sebi, ,obesila bo kdaj tvojo sliko na to steno?*

Erjavčevi spisi.

7

V tem se je storila noč. On sede v naslanjač in
veliki pes mu leže k nogama. Razne misli mu rojijo
po glavi. Pred šestimi leti je tudi v večernem mraku
sedel pred sliko očetovo, katerega je bil ravnokar
pokopal. In vender je bil tisti večer srečnejši, nego
danes, zvezda srečne, čiste ljubezni je sijala v njegovo
mlado srce. Ali danes ni več tiste blage zvezde, nebo
je temno, srce je prazna, zapuščena gredica, na kateri
cvete le pelin bridkega spomina.

Pes je jel zdaj renčati in se je vzdvignil, na go¬
spodovo besedo se je pa spet umiril. Zunaj se slišijo po
stopnicah moški koraki, ki se bližajo vratom. Vrata se
odpro in Martin v delavni obleki, z zakajenim obrazom
stopi v sobo s svetilnico v roči.

»Hvaljen bodi Jezus Kristus!«

»»Amen, na večne čase!««

Martin gre za glasom proti oknu in posveti možu
v obraz. Strmo gleda zarastenega gosta in svetilnica v
roki se mu trese.

»Martin, ali me res ne poznaš?«

»»Valentin! Valentin!«« zavpije Martin na ves glas,
izpusti svetilnico, poljubi strastno roko gospodu svojemu,
veselje mu zapre besedo, iz očij se mu pa usipajo de¬
bele solze na ostarela lica. Hitro pobere svetilnico, po¬
stavi jo na mizo in skoči iz sobe tako hitro, kot bi bil
deček desetih let. Nekaj časa potem se vrne z umitim
obrazom in v praznični obleki, v vsaki roki gorečo svečo.

»Posveti mi v nekdanjo mojo sobico, Martin!«

»»Saj re^, tam je vse prijazneje, saj je vse pri¬
pravljeno, kar Vam je treba, ker jaz nikoli nisem mogel
verjeti, da Vas nikdar več ne bo .nazaj, kakor so mi pra¬
vili drugi ljudje. Jelite, da zdaj ne greste več od nas?««

»Ne boj se, Martin, zdaj ostanem doma; skupaj
bodeva gospodarila in, ako Bog da, srečno živela. Zdaj pa
skrbi, da bo kaj večerje, prinesi bokal dobrega vina in
dve kupici, potem se khj več pomeniva. Dobro bi bilo,
da bi se v levo sobo malo zakurilo in ne pozabi dati
družini vina, naj se veseli in pije na zdravje moje.«

»»0 zakaj niste poročili ali pisali, da pridete; kdo
si je bil v svesti, da pridete danes! 0 da bi bil le količkaj

99

vedel, to rečem, možnarji bi bili pokali, da bi se bil
ves grad tresel.««

»Meni se je vse dozdevalo, da bi bil ti khj tacega
napravil in to bi meni ne bilo po volji, torej se nisem
hotel napovedati.«

III.

Martin je šel, da oskrbi, kar je bilo treba za ve¬
čerjo. Ko je bila gotova, moral je prisesti še on, če
se je tudi branil in izgovarjal, da se ne spodobi. Po
večerji si Valentin zažge svojo pipo in tudi Martin si je
moral z gospodovim tobakom natlačiti svojo pipico.

»Martin, zdaj mi povej, kaj ste delali, odkar mene
ni bilo tu, kako si gospodaril in kaj se je dogodilo v
teh letih?«

»»Tisti dan po pogrebu ranjcega Vašega očeta, Bog
jim daj sveti raj ! videli smo se zadnjikrat. Rekli ste
mi, da greste za pol leta še v Nemški Gradec v zadnje
šole; naročili ste mi, naj gospodarim po svoji pameti,
kakor vem in znam, da bo prav. Ce bi se pa khj
posebnega pripetilo, naj grem h gospodu župniku, da
Vam bodo pisali. Tako ste mi tistikrat naročili. Tega
pa ni bilo še štirinajst dnij, kar me pokličejo nekoč
gospod župnik k sebi, ko sem bil ravno doli v vasi.
Nikoli ne bom pozabil, ravno tisti dan sem bil s kobilo
prvikrat pri kovači. Pri gospodu sem zvedel, da ste šli iz
Nemškega Gradca daleč po svetu, tako daleč, da mi go¬
spod župnik niso mogli dopovedati, sam Bog ve, tjh nekam
čez morje. Rekli so mi tudi, naj skrbno in pošteno go¬
spodarim, kar bo pa gotovega, čistega denarja, naj ga
oddajem dohtarju Vrabcu v Ljubljani. To sem zvedel pri
gospodu. Vi ne veste, kako je bilo meni takrat hudo pri
srci, ko sem šel od njih; zakaj ste šli tako daleč in
kdaj pridete nazaj, tega mi pa niso mogli povedati. Tudi
dohtar, kateremu sem nosil denarje, vedel ni ničesar o Vas,
ali pa vsaj meni ni hotel ničesar povedati. Vender bodi
to, kakor hoče, zdaj je vse dobro, da ste le spet tukaj.
O mlajšem Vašem bratu pa živa duša ničesar ne ve, ako
ne veste Vi.««

7*

100

»»Jaz sam ne umejem pisati tako, da bi znali drugi
za menoj brati, ali zase pa zapišem vse, da imam vse
v pisanji, česar nimam v glavi.««

To rekši potegne iz žepa šop starih pratik.

»»Tukaj v pratikah pa stoji vse natanko zapisano,
kako sem gospodaril.««

Valentin vzame jedno pratiko v roke. Robovi so
bili vsi popisani s čudnimi znamenji in z neukretnimi
številkami, vsako znamenje je bilo zvezano z jednim
dnevom v meseci. Čeravno si ni mogel razjasniti Marti¬
novega pishnja, bil je vender prepričan, da je Martin s
svojimi čiričarami in rogovilami natančneje in vestneje
računaril, nego marsikak umetni računar.

»Martin, razloži mi malo skrivnosti pisanja svojega,
tega se ti ni treba bati, da bi le jaz komu izdal.«

»»Kaj se bom bal! Morebiti res moji računi niso
ravno lepi za oko, ali to pa lahko prisezam, da so
pošteni skozi in skozi. To je prva pratika, v njej je
račun od prvega leta. Na sv. Ošpete dan sem prevzel
gospodarstvo. Še tisti mesec, vidite, na sv. Andreja dan,
prodal sem jarem volov za 120 goldinarjev. Ti rogovi tu
na kraji pomenjajo vole. Na sv. Tomaža dan sem prodal
50 veder starine, vedro po 6 goldinarjev. Na Sveti dan
sem plačal hlapcema 60 goldinarjev, velikemu 36, malemu
24 in pastirju 12. Zdaj pridejo še štiri dekle, prva je dobila
22 goldinarjev, one tri pa po 18 goldinarjev. Kuharica je
prejela za pol leta 15 goldinarjev in je šla od hiše, ker
zdaj samo za nas nismo potrebovali tako učene kuharice,
posebno pa tudi zaradi tega, ker je bila z vso družino
v kregu.««

»Ali kje imaš vse to zapisano?«

»»To stoji vse v pratiki; le poglejte! Ta-le klobuk
pomenja velicega in ta-le malega hlapca, ta palica pomenja
pastirja, škaf deklo in kuhalnica kuharico. Da se pa v
računih nisem motil, namreč kar sem prejel in kar sem
izdal, pisal sem potroške rdeče. Starega leta dan sem pro¬
dal še Martinovcu 200 mernikov pšenice, mernik tri groše
menj kot po dva goldinarja. Tukaj zadaj je pa potem čisti
račun, koliko sem skupil, koliko potrošil in koliko je
ostalo. Kar je ostalo, to sem pošteno oddal dohtarju
Vrabcu, kakor ste mi zapovedali. Tudi sem ga prosil, da

101

bi on opravljal davke in fronke in kar je še pri gosposki
treba, ker jaz sam neznano nerad hodim okoli gosposke.
Zdi se mi že za malo, da moram toliko časa čakati, predno
se gospodu davkarju poljubi denar pograbiti in tudi ne
utegnem posedati in postavati pri gosposki, ki imam doma
največ toliko opravka, da ne vem, kje se me drži glava.««

»»To je tedaj račun od prvega leta, ali pravo za
pravo od sv. Ošpele do konca leta. Zdaj pride drugo leto
na vrsto.««

»Pusti račune, Martin, saj vem, da si pošteno go¬
spodaril in dohtar mi je vse to razkazal.«

»»Da ni jednega krajcarja nisem po nepotrebnem
potrosil, to je tako gotovo, kot je Bog v nebesih. Sebi
sem pridržal toliko, kolikor sem služil pri ranjcem gospodu.
Bog obvaruj, da bi bil jaz le jeden nepravičen groš spravil
sebi, moje roke so čiste. Da bi le dohtarjeve tako čiste
bile kot so moje, pa niste Vi ni za krajcar vrednosti
osleparjeni. Jaz uprav nimam ničesar zoper gospoda
Vrabca, ali to sem pa že večkrat slišal, da se tacih
ljudij rado kaj prime. Pa naj bo to, kakor hoče, če je
prav Vam, prav mora biti tudi meni.««

Pri zadnjih besedah Martin iztrka pepel iz pipice,
napravi si drugo, zasmodi jo in spet povzame besedo :

»»Ker nečete več o računih slišati, povedal Vam
bom, kako sem sicer gospodaril, najprej, kar je pri domu.
Zidal nisem ničesar in tudi ni bilo treba, še popravljanja
je bilo le mala stvarca. Strehe smo jedenkrat pre¬
krili in v vodnjak smo stavili skozi in skozi nove cevi.
Ko bi hteli to v pratike pogledati, prepričali bi se, da
je vse natanko zapisano. To je pa tudi vse poprav¬
ljanje; morebiti je še tu ali tam kaka majhna stvar,
toda ni vredno, da bi človek to jemal v misel. Zdaj gremo
pa v hlev. Tu se je nekoliko predrugačilo; jaz ne vem,
ali Vam bo prav po godu ali ne. Par lepših konj, ki so
bili le za kočijo, sem prodhl. Jaz sem si tako-le mislil:
Zdaj ni nikogar, da bi se v kočiji vozil; Bog ve, kdaj
pridete spet Vi in čemu bi redil konje zastonj? Za hudo
delo tako niso in bi jih bilo'tudi škoda, ker zato imamo
druge konje in vole, posebno za na polje. Nekoč sem
se namenil prodati še drugi par, pa sem si spet mislil,
časih je vender treba, da se človek hitro kam potegne,

102

na priliko v Ljubljano ali pa tudi kam drugam; in če bi
Vi nenadoma prišli, bilo bi vender sitno, ko bi bili brez
konj, torej sem jih pridržal. Pa ne smete misliti, da so
morebiti naši konji kake izgolajsane kljuse; čeravno so
delali, vender so tako lepo rejeni in skočni, da si jih
vsak škof lahko da zapreči. Toliko več pa zdaj re¬
dimo govedine, in pa kaka govedina je to, mesar kar
ne more iz hleva, kadar pride kupovat. Zaporedoma stoje
štirje jarmi volov, jeden lepši kakor drugi, in pa osemnajst
krav, ki tudi blizu nas ni kmalu tacih; kar je junic in
telet, teh še ne štejem. Pa saj se boste jutri lahko pre¬
pričali s svojimi očmi, ali je res tako ali ne. Kar je bilo
prej drobnice, to je koz in ovac pri hiši, odpravil sem
vse, ker sem videl, da to ni za nas, ki nimamo tacih
pašnikov; če jih pa pustim v gozd, napravijo mi več
škode, kot je vsa žival vredna.««

»»Kar se pa tiče travnikov in njiv, to je ostalo
vse pri starem; samo doli na potoku smo popustili njivo,
saj sami veste, da ni bila ravno prida; skoro vsako jesen
in večkrat tudi na pomlad je stopila voda čeznjo, da
večkrat še semena nismo dobili. Zdaj je pa prav lepa
senožet in to je ravno prav, ker potrebujemo več klaje,
kakor poprej.««

»»Morebiti najdete tu in tam še kaj novega, pa
veliko ne; tudi mislim, da Vam bo vse po volji, samo
zavoljo jedne reči se bojim, v tej reči vem, da Vam
nisem pogodil. Z vrta namreč sem potrebil vse rože in
jednako zelenje, ki ni za nobeno rabo, še živina ne
mara zanje, in napravil sem prav lepe zelnike. Jedno
celo leto sem pustil vrt, kakor je bil, rože so bile res lepe,
posebno nekatere, ali kaj, ko ni bilo nobenega, da bi
jih bil hodil gledat. Torej sem rekel o božiči hlapcu, ki
je vrt opravljal: ,Veš kaj, prijatelj, išči si druge službe'.
— Ko bi bil vedel, da pridete spet, pustil bi bil vse,
kakor je bilo, ni jednega korena bi ne bil vrgel z vrta.««

»To naj te nikar ne skrbi, Martin! Ti si delal kakor
varčen gospodar, ravno to me veseli. Vidim, da bi ne
bil mogel v boljših rokah zapustiti posestva svojega in
za zdaj ostanem tvoj veliki dolžnik. Rože, ki si jih po¬
metal z vrta, naj ti ne delajo sivih las, to bo moja skrb,
da bode v kratkem vrt stal v lepšem cvetji, nego poprej.

103

Zdaj pa idiva k pokoju, polunoči je že odbila in jaz sem
truden. Lahko noč!«

»»Lahko noč Vam Bog džtj, da bi čez dolgo spet
sladko spali pod svojo streho!««

IV.

Solnce je drugo jutro že davno sijalo pred gradom,
ko se je Valentin prebudil iz trdega spanja. Kadar se
obleče, pelje ga Martin, ki je že davno čakal nanj, najprej
v hlev in mu razkazuje živino, ki je bila res jako lepa
ter je Valentin videl, da se Martin sinoč ni preveč bahal.
Voli so bili res kaj lepo rejeni, bilo jih je veselje gle¬
dati ; Martin je poznal vsacega po imeni, tudi je vedel,
koliko je star in katere matere je. Tu mu ni zmanj¬
kalo besedij: še jedenkrat je svojemu gospodu natanko
naštel, koliko gotovega denarja je dobil iz hleva. Odtod
je šel Valentin na vrt. Tu je bilo res vse drugače. Va¬
lentinu se je skoro milo storilo, ko je pomislil na lepe
dragocene cvetlice, katere sta izpodrinila repa in korenje,
da jim ni bilo več sledu. Le kar je bilo grma, pustil je
Martin, druge rože je vse potrebil z vrta. Zdaj mu je
pa bilo neznano tesno pri srci, ko je dobro uvidel, da
v tej reči ni ustregel svojemu gospodarju. Klavern in
pobit je hodil za gospodom svojim in na obrazu se mu je
videlo, kako ga to grize in peče. Valentin ga pogleda in se
mu nasmeje, rekoč: »Martin, kaj ti je, da si čisto umolknil?«

»»Sama hudoba mi je menda dala to nesrečno
misel, da sem vrt tako grdo oplenil. Rajši bi imel, kot
ne vem kaj, ko bi bilo vse, kakor je bilo prej!««

»Nikar si zavoljo tega ne beli glave, videl boš, da
bo na leto vrt, kakor je bil in še lepši; to bode moja
skrb.«

»»Danes na vse jutro««, veli Martin nadalje, »»po¬
slal sem malega hlapca v grad na Potoke po semena
in korenja — to ščavje bomo pa še danes populili. Tudi
bom poročil prejšnjemu našemu vrtnemu hlapcu, da
pride nazaj, boste li videli, kako je iznajden in prebrisan
v svojih rečeh.««

Z vrta sta šla na polje in odtod po lepih travnicih
v bližnje gozde. Tu je bilo vse, kakor si le more želeti

104

dober gospodar, posebno gozdi so se že od daleč poznali
od drugih. Po poti se posvetujeta, kaj bi se moglo še
to jesen storiti. Najprej naj se v drevorčdu izkopljejo
štorovi in narede jame, da se prihodnjo pomlad zasade
nova drevesa. Tudi peska bosta dala napeljati, da se
na pomlad posujejo vrtne poti in cesta, ki drži do grada.

Ravno je minul teden, kar je bil Valentin spet na
svojem domu, ko pride iz Ljubljane dohtar Vrabec in
s seboj pripelje zalega, kacih pet let starega dečka. Va¬
lentin, ko vidi Vrabčev voz pred gradom, gre svojima
gostoma naproti, pozdravi Vrabca, vzame dečka na
roke, poljubi ga in nese v svojo sobo. Samo jeden dan
se je mudil dohtar v gradu, da je izkazal svoje račune
in izročil gotovi denar, kar ga je imel v rokah, potem
se je sam odpeljal v Ljubljano. Deček je ostal v gradu.
Valentin mu je dal poleg svoje spalnice prirediti sobo
in ga izročil Martinovi mlajši sestri, da bi se ž njim
igrala in pazila n&nj.

Ljudje so veliko neslanega govorili o tem otroku,
posebno babe v hiši so stikale glave skup in so ugibale,
odkod in čegav bi bil la otrok. Martinova sestra je prvi
dan zapazila, da je gospodu zelo podoben in da je naj¬
rajši pri njem. Tudi Martina so nadlegovale, ker so
mislile, da on ve za vse gospodove skrivnosti. Martin
jih je kratko zavrnil, da se jim ni treba v tuje reči
mešati in da naj se drže svojega dela. To jih je še
bolj potrdilo v njih mnenji, da bi jim Martin lahko
rešil to zastavico, ko bi le hotel. — Ali Martin je ravno
toliko vedel, kolikor drugi, namreč ničesar, in tudi ni bil
dosti menj radovčden, kakor drugi posli — ali Valentin
ni nikoli o tej stvari govoril in sam se ni upal povprašati.
Večkrat je pri večerji tiho pri pčči sede puhal tobak
in premišljeval gospoda. Mislil je tudi na mladega brata,
o katerem živa duša ne vč, kam je prešel. Tudi njemu
je bilo Rihard imč, kakor malemu dečku, ki je bil vsem
zastavica. Martin se je takisto dobro spominjal, da se
brata, ko sta bila še na domu, nista posebno ljubila.

V tem se je približevala zima. Valentin je bil
največ doma, če ni šel na lov. Vstajal je s solncem
vred in ko se je dobro razvidelo, bil je s puško v
gozdu. Pa njemu ni bilo veliko do lova, ker marsikacega

105

zajca bi bil lahko popokal, ali pustil ga je, naj teče v
božjem imeni. Vsako jutro, če le ni bilo posebno ne¬
prijetno vreme, šel je na najvišji hrib, odkodar se je precej
daleč videlo na okrog, kjer so vedno pihale sicer mrzle
ali čiste sape. Proti poludnevi seje navadno vračal domov.
Dolgočasne zimske večere si je kratil pri bukvah, tudi
se je rad razgovarjal z malim razumnim Rihardom. Časih
je prišel gospod župnik malo v vas, sicer pa ni bilo žive
duše v grad.

Valentin je živel skoro kakor puščavnik, njemu ni
bilo veliko mari, kaj se godi zunaj njegovih mejnikov,
celo nekatera potrebna pota je odlašal od dne do dne.
Dolgo se je že pripravljal iti obiskat soseda Potokarja,
krstnega svojega kuma, ki je bil zvesti injedini prijatelj
ranjcega očeta in vse hiše. Ko so že davno minuli božični
prazniki, jezdil je nekega mrzlega jutra proti gradu na
Potokih. Sneg je ležal na debelo po polji in po gozdu
in smrekove veje so se šibile pod njegovo težo. Ščin-
kovci in strnadi so pritegnili v vhs, okoli skednjev in
kozolcev so z vrabci vred iskali pičle hrane, zunaj na
veliki cesti so se pa izpreletavali lačni vrani. Dve uri
pozneje je stopil raz konja na dvorišči Potoškega grada.
Kaj prijazno ga vzprejme stari Potokar, poda roko in ga
z veseljem meri od vrha do tal.

»E, kako si moški, davno že sem slišal, da si doma,
od dne do dne sem te pričakoval in gledal po cesti, ali
o Tinčku ni bilo ni duha ni sluha. Kaj se ti je tako
zameril tvoj kum? Jaz stara pokveka ne morem lahko
od hiše, posebno zdaj po zimi ne.«

Valentin se je hotel izgovarjati, ali Potokar mu
hitro seže v besedo: »Že dobro, pusti to, saj vem, kako
je; zdaj sem vesel, da si le prišel. Ti ne veš, kolikokrat
sem mislil na te in na tvojega brata Riharda. Za nobenega
nisem vedel, kje sta. Večkrat sem mislil: glejte, glejte,
kako se otroci poizgube in od nobenega ni pisma ne
poročila. Ali kje je vender tvoj brat?«

»»Dragi kume, tega Vam ne morem povedati: pred
šestimi leti sva se videla zadnjikrat.««

»Sam Rog ve, kam je prešel?«

Stari Potokar je umolknil in premišljeval semtertja;
videlo se mu je, da bi rad nekaj zvedel od Valentina,

106

pogostoma ga je pogledoval in vprašanje mu je bilo na
jeziku. Morebiti je khj čul o mladem Rihardu. Valentin
se je tačas zagledal v lepo sliko, ki je visela nad Poto¬
karjevo glavo.

Dolgo potem povzame spet Potokar besedo : »I, ti si
bil v Ameriki! Kaj te je vender neslo tja in tako neu-
tegoma si odrinil meni nič tebi nič?«

»»Ne vem, kaj bi Vam na to odgovoril. Srce mi
ni dalo miru, duša moja si je želela daleč strani iz na¬
vadnega vsakdanjega življenja v naročaj neoskrunjene
veličanske prirode, kjer ne vladajo človeške strasti in
slabosti.««

»Nekdanjega Tinčeta zopet slišim, ti si imel
zmeraj svoje muhe in, kakor vidim, vedno si še stari
sanjžč. To imaš menda po materi svoji!« — pristavi
bolj po tihem. — »Kar se nisva več videla, ves si se
prenaredil. Kdo bi bil mislil, da bo iz šibkega mladeniča
takšen mož in kaka brada ti je zrasla! Ali tu doma je
vender ne boš nosil; kaj, da si je še nisi obril?«

»»Dragi kume, o tem imam jaz svoje misli. Bog je
dal moškemu brado, da se loči od ženske. Čemu bi si
človek svojevoljno jemal lepoto, ki mu jo je dala pri¬
roda?««

»Svojeglav si tudi še tako, kakor si bil, ali zaradi

mene jo le nosi, saj bi jo tudi jaz rad puščal, ko bi

pri nas bila ta navada. Skoro vselej sem nejevoljen, ka¬
dar si stržem sivo svoje strnišče in roka se mi tudi že
trese. Dragi moj, z nami gre seveda proti koncu, pa
saj je tudi že čas. Pomisli, sedem križev imam že na

hrbtu; ranjki tvoj oče, Bog mu daj vse dobro, bil je

mlajši od mene.«

»»Pa ste še trdni, še, kume dragi! Nihče bi jih
Vam ne prisojal ni — šestdeset ne.««

»E, ti le tako praviš, pa naj bo, kakor je volja
božja. Vse bi še bilo, le noge, te me devljejo v nič.
Kar sem bil pred tremi leti padel z voza, od tistega
časa nisem za nobeno rabo. Vsako vreme ti čutim jeden
dan ali dva dni prej v nogah. Vse sem že izkušal, kar
so mi zdravniki in pametni ljudje svetovali, ali vse nič
ne pomaga. Najhuje mi je to, da ne morem venkaj, po-

107

sebno zdaj po zimi skoro prav nič; domš, me pa tare
dolgčas, posebno zdaj, ko sem prav sam.«

»»Ali kje so Vaši ljudje, kje je Vaša Rozalija?««

»Ti še ne veš, da nimam nobenega otroka več,
oba sem zakopal slabi starec; pred štirimi leti je šla
Rozalija za svojim bratom v večnost. Zapustila mi je
jedino hčer, blago srce, zlato dušo, kakor je bila mati
sama. Regina mi tu v samoti krajša in sladi stare moje
dni.«

Nehote se je jel Valentin ozirati po Regini. Potokar
je vedel, po kom se ozira, torej mu reče: »Saj sem
ti že povedal, da sem zdaj sam; ti iščeš Regine, pred
jednim tednom se je peljala v Ljubljano. Baron Siegel-
dorf, velik prijatelj njenega očeta, povabil jo je na
predpust v Ljubljano, da bi prišla malo med svet, ker
tukaj živi kakor nuna. Jaz jej nisem branil, ker vem,
da se mladost rada malo zavrti, še celo siliti sem jo
moral, zdaj se mi pa že toži po njej. Včeraj sem jej
pisal in, če se ne motim, v kratkem bo spet pri nas.«

Še dolgo sta se pogovarjala o tej in oni stvari;
ko se je pa jelo mračiti, poslovil se je Valentin in za¬
jahal proti domu. Na večer se je vreme prevrglo, vlažen
jug je pihal in po gozdu so pogosto pokale veje, ki so
se lomile pod težkim južnim snegom.

Storila se je že temna noč, ko je prišel nazaj v
svoj grad. Komaj je stopil v sobo, bil mu je že Martin
za petami in začel je pripovedovati: »V tem, kar ste
šli Vi od doma, dobili smo gosta v grad.«

»»Kacega gosta in kje?«« — seže mu Valentin v
besedo.

»Uboga žena je,« nadaljuje Martin, »kateri se pa
na vsem vidi, da je nekoč uživala boljše čase. Ko
sem se peljal popoludne v mlin, srečal sem zunaj vasi
še mlado, ali zelo slabo in bolno ženo, ki je že komaj
mogla dalje. Na večer se peljem domov in najdem na
našem poti pod velikim kostanjem ravno tisto ženo
čepečo v snegu. Meni se je precej zdelo, da je opešala
in da ni mogla dalje; in res je bilo tako, reva se menda
že več zavedela ni, ker na vsa vprašanja svoja nisem
dobil odgovora. Ko smo jo spravili v posteljo, govorila

108

je sicer nekaj, pa nihče ni razumel, menda je bilo
nemško.*

»»Kam ste jo spravili?*« vpraša ga Valentin.

»Drugje nismo imeli prostora, dejali smo jo pa v
sobo, kjer navadno prenočujejo naši gostje. Kar jaz mo¬
rem presoditi, rekel bi, da je to vročinska bolezen, ker
jej kri tako sili v glavo. Babam sem rekel, naj jej
mrzle rutice pokladajo na glavo; to, mislim, nikakor ne
more škodovati.«

»»Pelji me k njej in mali hlapec naj takoj napreže
ter gre po zdravnika, ker do jutri bi morebiti ne bilo
varno čakati.««

»Če le že zdaj ne bo prepozno,« reče Martin,
vzame svečo in sveti gospodu. Okoli bolne so se sukale
dekle in jej stregle, kakor so le mogle. Bolna se ni za¬
vedala, sapa njena je bila težka in huda vročina jo je
kuhala; sicer je mirna, le za čelo se je pogosto prije¬
mala. Valentin stopi bliže in jo pogleda v obraz. Imela
je kacih štiriindvajset let, gosti črni lftsje so obkrožali
upadla lica. Ko jo natančneje pogleda, zdelo se mu je,
kakor bi jo bil že nekje videl; in čimbolj jo je gledal,
tem znanejša se mu je zdela. Zdajci se mu zasveti v
glavi in hiti iz sobe. V duhu mu oživi podoba cvetoče
device in spomin na srečne čase. Ali kako se je izpre-
menila! Po svoji sobi hodi gori in doli in premišlja mi¬
nule čase. S svečo gre v sobo malega Riharda, kije  že
trdno spal v mehkih blazinah. Valentin ni vedel, bi ga
li vzbudil ali ne. Dolgo premišljava semtertja, naposled
ga pusti na miru in misli sam v sebi: »Le spi, dozdaj
nisi poznal matere svoje, torej tudi ni treba, da bi jo
videl na smrtni postelji. In Bog ve, če bi te poznala?«

V.

Nesrečna žena, katero je Martin pripeljal v grad,
Valentinu ni bila neznana. Kakor bi trenil, oživi mu
spomin na pretekle vesele dni;  misel vzbuja misel, kakor
se vzdiguje val za valom, ako potegne sapa po mirnem
jezeru. Da bi si umiril nepokojno srce in se odkrižal
mislij, sede za mizo in vzame knjigo, v kateri je bral
vsak večer. Več stranij je že prebral, ali le oči so gle-

109

dale znamenja, duh je bil drugod; pozneje tudi ni več
preobračal listov, le strmo je gledal vanje. Nekoliko časa
potem hitro vstane, poravna si lase s čela, vzame luč in
gre tiho po prstih v sobo, kjer je ležala tuja žena. Zdrav¬
nika še ni bilo tu, dekla je bila pri njej, da jej je po-
kladala mrzle rutice na glavo. Valentin pošlje deklo iz
sobe po nekaj. Ko je bil sam, stopi k bolnici, nagne se
čeznjo in posluša težko njeno sapo; prime jo za roko
in jo kliče s trepečim glasom: »Marija, Marija! ali me
ne poznaš?«

Na ta glas sicer odpre kalne oči, pogleda ga in
spet zamiži. Pogled je bil tako mrzel, da je Valentin
videl, da se ne zaveda več in da ga ne pozna. Ker se je
vrnila dekla, vzame on svečo in gre v svojo sobo. Tu
stopi k oknu in gleda zamišljen v jasno nebo in v
smrekove gozde, ki so se s snegom pobeljeni svetili v
mesečini. Da bi se mu ohladilo vroče čelo, odpre okno;
zunaj je pihala mrzla sapa, in to mu je dobro delo.
Težko glavo si nasloni v roke in vzdihne: »Sam Bog
večni vedi, ali bi bil kdaj srečen ž njo!« Oblečen, kakor
je bil, vrže se v svoj naslanjač, sveča na mizi je pa
gorela z dolgim utrinkom.

Kakor oblaki, ki jih podi vihar, drvile so se misli
po njegovi glavi. Počasi so se umirile, kakor hudournik,
ki iz strmih planin pridere na ravno. Valentin malo za¬
dremlje, v tem pa, ko počiva trudno truplo, hiti duh
čez hribe in doline ter poišče znanih krajev. Valentin
hodi po lepem vrtu: najlepše domače in tuje cvetlice tu
cveto, ptiči v košatih vejah skriti žvrgole in prepevajo.
Pomladanji vetrič si igra z mladimi peresci in gorko
solnce sije. Valentin hodi po vrtu in vodi za roko lepo
deklico, in vse lepote tega raja se strinjajo v njenih
ljubeznivih očeh. Ali zdajci prestro temni oblaki jasno
nebo, ptice umolknejo in cvetje vene ter odpade. —
Valentin stoji mahoma sam, ali zdaj ne stoji več v
lepem vrtu, temveč na bregu razdraženega morjh. Črni
valovi butajo srdito ob pečevje, le malo zvezd sveti na
temnem obnebji, in še te so rdeče kakor kri. Zapuščen
stoji kraj morja in gleda strmo na kipeče valove —
zdaj se prikaže majhen čoln in v njem tista deklica iz
rajskega vrla; valovi jo neso h kraju, kar se pripodi

110

grozen vhl, pokoplje čoln z deklico in ko jo val vrže
na pesek njemu pred noge, vidi, da to ni deklica z
vrta, ampak bolna žena, ki je prišla nocoj v grad.

Mrzla sapa, kije  pihala skozi odprto okno, prebu¬
dila ga je iz teh sanj. Petelini so že jeli peti, ko je ves
truden legel v posteljo. Kadar je drugo jutro Martin stopil
v sobo, prebudil se je Valentin in njegove prve besede
so bile: »Kako je danes bolnici? Je li prišel zdravnik?«

»»Zdravnika sem pripeljal ob jedni čez polunoči.
Moral sem dolgo čakati nanj, ker ga ni bilo doma.
Zdravnik bi bil tu; če jej bode pa mogel kaj pomagati,
to je drugo vprašanje. Kakor se meni dozdeva, ima sam
malo ali pa nič upanja, dasiravno je zdaj na jutro revi
malo odleglo, vsaj kri jej ne tišči tako v glavo in tudi
sapa je malo lahkejša. Jaz nisem učen na to in tudi
dobro včm, da je vse v rokah božjih, ali vender mislim,
da bo kmalu treba krsto napraviti. Ravno tako bolezen je
imel Ribičev Jarnej, pa ga je v dveh dneh spravilo pod
zemljo, akoravno je bil močan kakor Rus. Tudi njega
je kuhala strašna vročina in nobenega ni poznal, še
mene ne, ki sva bila vender že od mladih nog boljša
prijatelja, nego rodna brata.««

»Khj pa vender pravi dohtar, je li kaj upanja ali
ne, da bi ozdravela?«

»»Jaz ne morem nič iz njega spraviti. Na vsa
moja vprašanja privzdviguje rame in molči, in ravno to
se mi zdi slabo znamenje, ker dohtar je sicer prav raz-
govoren. Ali vprašajte ga sami, morebiti da Vi kaj več
zveste od njega, kakor jaz.««

Valentin ni na to ničesar odgovoril, napravil se je
počasi in šel na lov, kakor je bila njegova navada.

Ko je bil že daleč v gozdu, zazvoni pri fari mrliču.
Žalostni glas mu je pretresel vse ude in srce ga je za¬
bolelo. Nehote prime za klobuk in vzdihne: »Rog ti daj
gori v nebesih srečnejših dnij, nego si jih uživala na
tem revnem svetu. Nikoli bi ne bil verjel, da boš kdaj
revna tujka umrla pod mojo streho.«

Ko pride domov, odpeljal se je ravno dohtar in
Martin je izbiral deske za krsto. Valentin ga pokliče v
svojo sobo ter mu reče: »Martin, osedlaj mi konja

111

neutegoma, ker mislim iti malo od doma. Morebiti me
nekoliko dnij ne bode nazaj; skrbi ti, da mrliča spo¬
dobno pokopljete in da bo vse v redu, pazi tudi na
malega Riharda, da se mu kaj ne zgodi.«

Pol ure potem je Valentin že jezdil iz grada. Kakor
blisek ga je nesel spočiti konj po dolini; ustavi se šele,
ko pride iz doline na razpotje. Tu premišljuje, kam bi
zavil, ker dozdaj je jezdil le tja v jeden dan brez pra¬
vega smotra. Ko tako premišljuje, pride mu na misel
nekdanji sošolec Tomaž Burja, ki je kake štiri ure odtod
imel svoje p'oseslvo. Vedno sta si bila dobra prijatelja,
dasitu^i nista bila v vseh rečeh jedinih mislij. Kar sta
zapustila ljubljanske šolske klopi, nista se videla; Va¬
lentin se je bil že večkrat napravljal obiskat svojega
prijatelja, pa ne vem, ali bi se bilo zgodilo tako kmalu,
ko bi se ne bilo to pripetilo v grhdu. Dolgo jezdi ob
Krki, potem zavije v stran in kmalu ugleda pred seboj
gradič svojega prijatelja. Jelo se je že mračiti, ko pri¬
jaha do grada; po strmi cesti sta se na malih saneh
dričala dva zala dečka. Jeden je bil za spoznanje večji,
sicer pa sta si bila podobna, kakor jajce jajcu, tudi v
obleki. Starejši je sedel spredaj na sani, da jih je z
nogama ravnal, drugi se je zadaj sede prvega z rokama
oklenil'okoli pasa in tako sta šla kakor blisek po strmem
bregu. Potem sta z velikim trudom vlekla sani na breg,
tu sta spet sedla in kriče znova dričala navzdol, da
se je vse kadilo za njima. Da sta se časih v sneg pre¬
kopicnila, to njiju ni veliko motilo; izkobacala sta se iz
snegh in smeje se dalje vozila. S hišnega praga ja je
z veselim očesom gledal mož Valentinove starosti v na¬
vadni kmetski obleki, le da je bila od boljšega blaga
in lepše zdelana. Valentin zdaj prijezdi do hiše, stopi
raz konja in gre proti možu; ta mu prihaja naproti in
ga prijazno pozdravi.

»Tomaž!«

»»Valentin!««

In stara prijatelja se objameta.

Dečka sta zdaj tudi prišla bliže, ko sta videla
tujca, in starejši sin si ni dal ubraniti, da je Valentino¬
vega konja peljal v hlev, mlajši je pa tekel materi po¬
vedat, da so dobili gosta.

112

VI.

Burja je peljal prijatelja svojega v toplo zgornjico
in tu vprašanj ni bilo ni konca ni kraja; vsak bi bil
najprvi rad zvedel, kako se je drugemu godilo ta leta,
kar se nista videla. Kmalu prideta tudi dečka s svečama
in za njima zala še mlada žena z manjšim otrokom v
naročaji.

»Ljuba žena,« obrne se Burja proti njej, »dobili
smo dragega in ljubega gosta, prijatelja mojega Valen¬
tina, katerega smo imeli tolikokrat v mislih.«

Žena prijazno pozdravi moževega prijatelja ter mu
poda roko.

»Dragi mi Valentin,« nadaljuje Burja, »to je moja
žena in to so otroci moji; dva dečka, jeden ima osem,
drugi sedem let, in mala na materinih rokah bode o
svečnici izpolnila tretje leto.«

Žena je šla kmalu venkaj, da pripravi, cesarje bilo
treba za gosta, dečka sta se seznanila z Valentino¬
vim velikim psom in moža sta se razgovarjala o mnogih
rečeh tako dolgo, da je bila večerja pripravljena. Po
večerji so še nekaj časa skupaj sedeli v prijaznem
razgovoru; ko se je pa dečkoma jelo zehati, vstaneta
z materjo vred od mize, vsi trije žele očetu in.Va¬
lentinu lahko noč in gredo k pokoju. Burja pa postavi
polič dobrega vina na mizo, natoči kozarca in pije na
staro prijateljstvo. Moža si napravita pipe, pomakneta se
bliže tople peči in mednja je legel Valentinov pes.

»Deseto leto že teče,« izpregovori potem nekoliko
Burja, »kar sva se v Ljubljani poslovila. Kdo bi bil
mislil, da za tako dolgo! Oba sva ta čas mnogo izku¬
sila, ali ti gotovo več, ker si prehodil veliko sveth, videl
veliko lepih mest in živel med tujimi ljudmi, jaz se
pa skoro genil nisem z mesta, kjer sem se rodil. Ti
imaš gotovo več zanimivega povedati, kakor jaz, torej
začni.«

Valentin malo pomišlja in gleda, kako se sivi
oblači dvigajo iz pipe kvišku, kjer se izgubljajo v nič,
potlej pa pričnč:

»»Ko sva končala osmo šolo, odšel sem, kakor ti
je znano, v Nemški Gradec, da se učim pravoslovju,

118

dasiravno nisem imel veliko veselja za to; Sel sem, da
sem izpolnil očetu voljo. Iz začetka mi novo življenje
nikakor ni prijalo, pogrešal sem starih svojih prijateljev,
novih pa nisem iskal, dasitudi so se mi ponujali; toliko
pridneje sem se lotil pravoslovja. Celo na velike šolske
praznike nisem šel domov, nekoliko zato, ker je bilo
predaleč, nekoliko pa tudi, ker so oče rajši videli, da
sem tam ostal, češ, da se doma preveč ne zmotim z
drugimi rečmi in da ne zanemarim svojih dolžnostij.
Stanoval sem prav sam v mali hišici na nekem lepem
vrtu. Pred vrtom na ulice je stala sicer lepa velika
hiša, in veliko ljudij, ki so se pogostoma po vrtu izpreha-
jali, stanovalo je v njej, ali jaz se nisem zhnjo in oni
se niso zame pečali in živel sem skoro kakor puščavnik.
Tako sta minuli dve leti; ko so pa tretjo pomlad spet
drevesa cvetela na vrtu in so jeli zeleneti bližnji holmci,
obšla me je neka čudna tožnost. Za učenje mi ni bilo
več mar, po vse dni sem pohajal po logih in tratah,
nekaj mi je manjkalo, pa sam nisem vedel česa. Zdaj
sem šele čutil, da sem sam; tožilo se mi je po nečem
—- srce moje si je želelo prijatelja. Komaj sem to prav
čutil, že sem ga našel — bila je prijateljica. \ T sako
jutro sem videl dekleta izprehajajočega se po vrtu, dobil
sem tudi priliko, da sem govoril ž njo. Samo jedenkrat
sva na vrtu govorila in že sem jo ljubil, kakor bi bila
ranjka moja sestra. Seznanil sem se tudi z Marijino
materjo in od zdaj sem bil več pri njih, kakor doma.
To so bile pač zlate ure življenja mojega, le prekmalu
so minule! To poletje mi je zbežalo kakor lep pomla¬
danski dan.«

»Kakor veš, imam še jednega mlajšega brata. Ko je
tudi on tri leta za menoj dokončal ljubljanske šole, prišel
je po očetovi želji še on za menoj v Nemški Gradec.
V ravno tisti hiši sem dobil večje stanovanje, prostorno
za oba, in prav težko sem ga pričakoval, ker ga že tri
leta nisem videl. Bil je deževen jesenski večer. Marija
je sedčla pri klavirji in je igrala ginljivo skladbo, ki
seje je naučila od mene. Berač, ki je pogostoma zahajal
v naš grad, ko sem bil še doma pri očeti, godel jo je
najrajši in od njega sem se je naučil tudi jaz. Bil je jako
velik, siva brada mu je sezala do pasa in udrte oči so

Erjavčevi spisi. g

114

se mu neznano svetile izpod gostih obrvij. Dvajset let
je sedel v Gradišči, ker je v jezi zabodel svojo hčer;
ondu je imel dovolj časa za premišljevanje in v ječi si
je izmislil ta napev. Ravno mi je bil v mislih stari
berač, kar nekdo potrka, vrata se odpro in brat moj
stoji pred menoj, lep kakor solnce božje. Ustrašil sem
se njegove mladeniške lepote, molče mu podam roko,
on pogleda Marijo, ki je zdaj vstala od klavirja, uja¬
meta se z očmi in kakor živa žrjavica mi je padel ta
pogled na srce, ta nesrečni trenutek mi je vzel srečo
in mir srca. Takrat bi bil rajši videl, da bi se mi ne bil
nikoli brat porodil. Marija je sicer ostala vsaj na videz
meni ravno tako dobra, kakor mi je bila poprej, ali
vender sem predobro čutil, da je odklenkalo najini
ljubezni.«

»Na videz smo prav srečno skupaj živeli, ali
mislim, da je bilo vsem trem tesno pri srci, in jaz sem
bil prepričan, da tako ne more dolgo ostati. Marija se
sicer v svojem vedenji proti meni ni izpremenila, ali
ljubosumno moje srce je kmalu zapazilo, da ta njena
prijaznost ni resnična, da je prisiljena. Med menoj in
med Rihardom je pa od dne do dne ginila bratovska
zloga in ljubezen, ki sicer ni nikoli posebno lepo cvela.
Mislil sem semtertja, kako bi se rešil te mučne nego¬
tovosti. Kar dobim pismo od doma. Pismo je bilo od
gospoda župnika, očetovega prijatelja. Iz pisma sem
zvedel, da so oče oboleli, da so nevarno oboleli in da
bi naju radi še jedenkrat videli. Ko sem dobil pismo,
brata ni bilo doma. Mariji sem povedal žalostno novico,
potem sem hitel po mestu, da bi našel brata in za-
jedno tudi preskrbel, kar je bilo treba za pot. Rrata
nisem našel, ali ko pridem domov, najdem ga v postelji;
toži mi, da je bolan. Molčč mu podam pismo, on je
prebere in mi je d&  nazaj, rekoč: »Menda ne bo tako
zelo nevarno; bržkone jih je napadla plučnica, kakor
lani in predlanskim. Kakor rad bi jim izpolnil željo,
vender mi zdaj ni moči popotovati, moral boš torej
iti sam.« Jaz sem mu verjel, ker si nisem mogel misliti,
da si izmišljuje bolezen, ko oče leže morebiti na smrtni
postelji. Tedaj sem se odpeljal sam. Očeta sem našel
še živega, ali zelo oslabelega in še predno sem jih videl,

115

zvedel sem, da zdravniki nimajo upanja, da bi jih še
kdaj spravili na noge. Ko sem stopil prednje, bilo je
njih prvo vprašanje: »Kje je Rihard?«• Izgovarjal sem
ga, da je ravno zdaj nekaj betežen in da bo čez nekaj
dnij prišel za menoj. Ali oče ga niso pričakali in bi ga
tudi pričakali ne bili, da so tudi še delj živeli. Ves čas
se nisem genil od postelje, očetu je bilo vedno huje,
in peti dan po svojem dohodu sem se zapuščena sirota
jokal na grobu dobrega očeta. Bratu sem takoj pisal,
kako žalostno se je končala očetova bolezen.«

»Nekoliko dnij sem še ostal doma, da sem vse v
red spravil, gospodarstvo sem izročil zvestemu staremu
Martinu, tudi gospoda župnika sem naprosil, da bi mu
šli na roko v rečeh, katerih bi Martin ne mogel sam
opravljati. Čez pol leta sem se mislil za vselej preseliti
na grad in tu z Marijo uživati srečne dneve, ali človek
obrača, Bog obrne. Ril je neprijazen, mrzel večer, ko se
pripeljem nazaj v Nemški Gradec. Hitel sem na dom k
Mariji, k bratu. Ko pozvonim, pride mi vratar odpirat
in ko me spoznh, poda mi ključ moje sobe. Iz nje¬
govih ust sem tudi zvedel, da se je brat moj z Marijo
in z njeno materjo odpeljal. Kam? tega mi ni mogel
povedati. Sam ne vem, kako sem prišel v sobo, vse se
mi je vrtelo v glavi.«

Valentin poišče v listnici zamazan list, potem
nadaljuje:

»Na mizi sem našel la listič, hitro ga popadem
in željno preletim z očmi naslednje vrstice:

„Ljubi brat Valentin! Ako ti je mogoče, odpusti
mi! Vem , da boš ti in ves svet ostro sodil moje početje
in tudi vest mi očita , da sem se pregrešil zoper tebe,
ali  — jaz ne morem drugače. Marija je moja, moja
na veke in nobena človeška sila naju ne more ločiti.
Nikar se ne trudi, da bi nas iskal, Marijina mati je
pri nama. Se jedenkrat te prosim, odpusti bratu svojemu

Jiihardu.“

Spodaj stoje besede:

„Jaz nisem bila vredna tvojega dobrega srca.
Pozabi me! Marija.“

8 *

116

»To je bila zžme strašna noč. V tuji zemlji, med
tujimi ljudmi sem stal prav sam, od vseh zapuščena
sirota. Blago svojo mater sem komaj poznal, kakor v
sanjah mi je njena podoba stala pred očrni iz spomina
otročjih let, nedavno sem pokopal dobrega očeta in zdaj
mi jedini brat odpelje ljubljeno nevesto. Bridko, kakor
razplakano dete, jokal sem tisto noč; to so bile moje
zadnje solze, od tedaj mi nobena več ni kalila očesa.
Drugo jutro sem sedel v vozu in hitel iz nesrečnega
mesta — kam? tega sam nisem vedel, le dalje v svet,
kar najdelj je mogoče. Videl sem mnogo lepih dežel in
krasnih mest, ali meni ni bilo obstati nikjer; kakor bi
mi bili rabelj ni za petami, gnalo me je srce vedno
naprej, le naprej. Neki popoludan sem stal na bregovih
Atlantskega morja. Neznan čut me je izpreletel, ko sem
pogledal po neizmerni vodeni ravnini in v tem trenutku
se mi je rodila misel, iti onikraj morja gledat nove
zemlje in novih ljudij. Še tisti dan sem pisal gospodu
župniku, gospodarstvo sem izročil zvestemu Martinu,
denarne stvari pa doktorju Vrabcu. Prva ladja, ki je
plavala čez morje, nesla me je v zaželeno Kolumbovo
deželo.«

»Z neznanim veseljem sem pozdravil bregove nove
zemlje. Kakor prerojen sem stopil na prosto zemljo; vse,
kar me je spominjalo prejšnjega življenja, otresel sem
od sebe; le srčne rane, ki je še vedno krvavela, nje
nisem mogel otresti, njo sem nosil vedno s seboj. Na
ladji sem dobil dobrega prijatelja, poljskega plemiča svoje
starosti. Ne bom ti pravil, kod sva hodila in kaj sva
videla, ker bi nocoj ne prišel do kraja, le toliko ti povem,
da v petih letih nisva bila le jedno uro ločena. Preho¬
dila sva Severno Ameriko od vzhoda do zapada, videla
sva, kje izvira veličastni Mississippi, videla sva tudi,
kje svoje valove izročava Meksikanskemu morju. Danes
sva spala v blazinah velikomestnih gostilnic, jutri pod
streho farmerjev, pojutrišnjem na bivolskih kožah v ša-
toru prostega Indijanca in mnogokrat v mehki, dišeči
travi pod zavetjem sladkega javora ali pod vejami
krasnega tuliparja.«

»Prijatelj moj, ki je bolehal že vse zadnje leto,
zbolel je hudo, da ni mogel več dalje. Ta nesreča naju

117

je zadela daleč od naSih ljudij v državi Missuri med
indijanskimi lovci. Jaz sem storil, kar je bilo v moji
moči. Noč in dan sem mu stregel, ali zastonj — nje¬
gove ure so se iztekle, prijatelj moj me je zapustil. S
pomočjo Indijancev sem ga pokopal na bregu Bele reke
pod mogočnim starim hrastom. Kazimir! Bodi ti lahka
zemlja indijanska! Njegov pes, ki naju je dozdaj vedno
spremljal, šel je potem za menoj in zdaj leži tu pred
mojima nogama. Kakor je njegov nekdanji gospod bil
meni zvest prijatelj, tako je bil on pozneje povsod moj
verni tovariš in, dokler bo mogel gibati, užival bo pri
meni svoj kruh. To sem dolžan manam nesrečnega
Kazimira.«

»Odslej sem hodil sam, ker me ni bila volja, iskati
si novega tovariša. Pogostoma sem jel misliti na svoj
dom, bratu svojemu sem že davno odpustil in na Marijo
se prav za prav nikoli srdil nisem. Nekega dne sem
ležal v senci orjaške platane v dolini reke Ohijo. Bil je
lep božji dan; s košatega drevja se je razlegalo petje
neštevilnih ptic, duh raznovrstnega, najkrasnejšega cvetja
omamil me je skoro. V mehko travo položim težko
glavo, občudoval sem lepoto tanke platane in zraven
sem mislil na lipo pred svojim domom. Počasi se je
jela izpreminjati gladka koža platane, listje se je jelo
krčiti, postajalo je srčasto in ob vsakem listu je trepetal
rmenkasti cvet, po cvetji so šumele bučele in v vrhu
je šepetala blažna sapa. Ležal sem pod domačo lipo.
Okoli mene je raslo lepo žito, težki klasi so se priklanjali
vetru. Od cerkve se zasliši zvon, za prvim zapoje drugi,
tretji; ubrani glasovi se razlegajo po dolu in po vseh
potih dohajajo ljudje v praznični obleki in vse sem
poznal: to so bili moji sosedje in drugi znanci. Benčanje
mojega psa me je prebudilo, skočim na noge, pomanem
si oči in gledam z začudenjem okoli sebe, stal sem pod
platano na reki Ohio. Lepa slika, ki sem jo pod pla¬
tano dremaje gledal, vtisnila se mi je tako v srce, da
ne vem, kaj bi bil dal, da bi se bil izprehajal v senci
pred svojim gradom. Poslovil sem se od gozdov kentuških
in po najbližjem poti sem šel v Novi Jork in odtod ne¬
mudoma v Evropo. Noč in dan sem popotoval, ker
skoro nisem mogel učakati, da bi videl svoj dom. Le

118

v Nemškem Gradci sem se nekoliko mudil. Rad bi bil kaj
zvedel o bratu in o Mariji. Popraševal sem semtertja; na¬
posled sem zvedel, da Marijina mati tu živi. Zunaj mesta
sem jo našel v revščini. Žena se je bila jako postarala.
Ko sem stopil prednjo, spoznala me je po govoru, solze
so jo polile, skoro govoriti ni mogla; kar priteče kacih
pet let star deček in jo začne tolažiti: »Ne jokaj, stara
mati, ta gospod ti ne bo ničesar žalega storil!« — Ni mi
bilo treba vprašati, čegav je otrok, mislil sem, da vidim
svojega brata, ko je bil v teh letih. Ko se je stara žena
malo utešila, jame mi pripovedovati svojo nesrečo in
nesrečo svoje hčere — in moj brat je bil kriv njiju
nesreče. S sladkimi besedami jih je pregovoril v beg,
potem jih je zapustil. Kje je sedaj, tega ne ve nihče.
Marija je od žalosti in revščine obolela in leži v bolnici
blizu Dunaja.

Malega Riharda, tako je bilo ime mojemu strijčku,
vzel sem s seboj, stari ženi sem dal izdatno podporo,
potem sem hitel dalje proti domu. Od Vseh Svetih sem
na svojem domu. Dozdaj sem bil največ le doma, in
Bog vedi, ali bi me bil ti danes videl v svoji hiši, ko bi
se ne bilo v mojem gradu pripetilo nekaj, kar me je
spet nekoliko vznemirilo Včeraj sem obiskal svojega
kuma, starega Potokarja, in ko pridem na večer domov,
pove mi Martin, da je bolno mlado ženo v snegu našel
ter da jo je pripeljal v grad. In ta žena je bila —
Marija, ali ne nekdanja Marija, ampak le senca njena
— in zdaj že te več ni; danes je umrla in mislim, jutri
jo bodo pokopali. Nobena duša ne misli, v kaki zvezi
je ta nesrečna žena z našo hišo, tudi Rihard ne ve, da
je ta tujka njegova mati. Res, čudno plete božja roka
človeško usodo!« %

Ko je Valentin končal, vstane Burja in gre po
novo steklenico dobrega vina. natoči prijatelju in sebi,
in ko izpraznita kozarce, izpregovori Burja:

»»Ljubi pobratime! Zvesto sem poslušal tvojo povest
in vidim, da si veliko več izkusil, kakor jaz. Moje živ¬
ljenje je dozdaj le mirno pretekalo. Kar se nisva več
videla, skoraj nisem bil iz meja občine naše, torej bom
jaz kmalu na konci s svojo povestjo. Najprej ti moram
povedati, da prav srečno živim, imam dobro ženo,

119

nadepolne otroke in kolikor znancev, toliko prijateljev.
Nikoli se nisem kesal, da sem poslušal očetove besede.
Kakor se boš še spominjal, gnala je tudi mene, kakor
tebe, uka želja v tuja mesta. Ko sem očetu to željo
razodel, poslušali so me mirno, potem so pa tako-le
govorili:

,Sin moj! Dozdaj še nikoli nisva govorila o tvoji
prihodnosti. Zdaj so ti odprti potje na vse strani. Vprašaj
svoje srce, kam te žene! Ako želiš učenosti, pojdi v
velika mesta med učene ljudi; ako želiš bogastva, pre¬
hodi tuje zemlje in prekomorske otoke; ako hlepiš
po časti in visoki službi, pojdi, kamor te vleče tvoje
srce. Ako pa želiš sreče, prave sreče, ako želiš biti
srečen med srečnimi —■ ostani v svoji domovini, ostani
v hiši svojega očeta. Kjer si se porodil, tu delaj do smrti.
Verjemi mi, da si boljšega mesta ne najdeš na vsem
svetu. Svoje domovanje poznaš iz otroških let, tu se
nad teboj razpenja staro sinje nebo, tu ti sije čisto
zlato solnce, ki ti je sijalo v otročjih letih, tu poznaš
vsako drevo, vsak grm, ki rase ob potoku, tu ti izvi¬
rajo studenci stari. V zemljo, katera te je rodila, katera
te je redila — lezi jedenkrat k pokoju. Le v svoji do¬
movini poznaš vse ljudi, poznaš njih misli in želje, po¬
znaš njih dejanje in nehanje, ker si med njimi rasel,
ker jih poznaš s trate, kjer ste skupaj igrali poletne
večere. Le doma ti je jasna previdnost božja in usoda
človeška. Le domh med svojimi ljudmi nahajaš pravo
poezijo —• in poezije je treba človeku, da se ne po¬
grezne v nečimernost vsakdanjega življenja — vse na
svetu se stara in vene, le nhrod vedno živi in poganja
nove mladike. Blagor sinu, ki ne išče daleč od doma
svoje sreče; zvečer sedeš na mesto, kjer je nekdaj
sedel tvoj oče, tu ti brli luč, kakor je brlela nekdanje
dni, in v zibelji, kjer si se zibal ti, ziblje se zdaj tvoj
sin. Obhodi vesoljni svet, te sreče ne najdeš nikjer pod
svetlim solncem. Torej ostani doma in ne išči sreče
drugod med tujimi ljudmi!*

Tako so govorili ranjki moj oče. Jaz sem jih
ubogal, ostal sem doma, med domačimi dekleti sem si
izbral ženo in ž njo srečno živim in blagoslavljam očeta
v grobu. Sosedje moji so mi vsi prijatelji, jaz pomagam

120

njim, kjer morem in znam, in oni bi pomagali meni,
ko bi mi le treba bilo. Jaz sem pri konci, tudi bo že
kmalu polunoči, ako pa ostaneš nekaj dnij pri meni,
prepričaš se sam lahko, kakšno je naše življenje.««

Ves teden je ostal Valentin pri Burji in ko je
sedmi dan na večer jezdil proti svojemu gradu, mislil
je vse drugače o pravi človeški sreči, nego poprej. Njemu
je bil Burja najsrečnejši človek pod solncem.

Za Valentina se je začelo zdaj novo življenje. Od
dne do dne se je bolj prepričava!, da človek ne more
biti srečen, ako se loči od ljudij in sam zase živi, kakor
divja zver v gozdu. Zdaj ni več po vse dni pohajal po
gozdih, takisto ni pozno v noč sedeval pri kacih bukvah,
ampak je pogostoma hodil doli v vas k svojim sosedom
in ti so zahajali k njemu. Tudi domača družina je ču¬
tila to izpremembo, posebno Martin je na novo oživel.

Na dan Valentinovega godu je bilo v gradu kaj
veselo. Vsi sosedje in znanci so se sešli, tudi Burja je
prišel pozdravit drazega svojega prijatelja. Proti večeru
se je pripeljal še stari Potokar in ž njim Regina, nje¬
gova vnukinja. Dasitudi je bila ravno v letih, kadar je
človek najbolj življenja vesel, vender jej hrupeče veselice
in tesno življenje v mestu, kamor jo je bil baron Siegel-
dorf, nam že znani dobri prijatelj njenega očeta, povabil
na predpust, ni moglo ugajati; torej se je kmalu iztrgala
iz nove druščine ter se je zopet vrnila na samotni
grad k staremu očetu.

Do pozne noči je gostil Valentin svoje goste, po¬
tem so se razšli. Valentin je spremil Potokarja do pol
pota in je moral obljubiti, da jih prav pogostoma obišče.
Burja je ostal še nekoliko dnij pri Valentinu in marsi-
kako pametno besedo sta izpregovorila. Drugi dan po
Burjevem odhodu je Valentin obiskal Potokarja. Prav
prijazno ga je vzprejel in kakor bi trenil, je minul dan
v Reginini druščini. Pogostoma je hodil zdaj k Potokarju,
ali pa morebiti k Regini, ker ž njo se je največ raz-
govarjal; zvesto ga je poslušala, ko je pripovedoval,
kod je hodil in kaj je videl. Regina je bila velika pri¬
jateljica cvetlic in Valentin jej je v tej reči znal naj¬
bolje svetovati. Po ves popoludan sta hodila po vrtu.
Valentin jo je učil in jej kazal, kako se tej ali oni

121

cvetlici streže; tudi korenja in semena, ki jih je iz
Amerike prinesel s seboj, delil je prijateljsko ž njo. Regi¬
nino veselje je bilo veliko, posebno ko so jela poganjati
in se razcvitati. Valentin je vedel tudi pri vsaki cvetlici
kaj zanimivega povedati, ali o kraji, kjer je doma, ali
o tamošnjih ljudeh, o njih življenji in o njih navadah.
Večkrat mu je luna razsvitijevala pot, ko se je vračal
domov; če pa tri dni ni bil na Potokih, zdelo se mu
je to že pol večnosti in tudi Regina je vselej že težko
pričakovala svojega učenika; tako namreč je imenovala
Valentina.

Tedni so minevali kakor ure, nastala je najlepša
pomlad. Neko jutro je Valentin žalosten hodil po svojem
lepem vrtu. Mraz prejšnje noči mu je umoril na vrtu
najlepšo cvetlico, katero je bil namenil Regini za njen
osemnajsti rojstveni dan. Rila je krasna magnolija iz Se¬
verne Amerike v najlepšem cvetu: vrtnik jo je pozabil
na večer pokriti in jutranji mraz jo je bil popolnoma
poparil; krasno zvonasto cvetje je povesilo vele glave.

Valentin je ravno hotel iz vrta, kar se pripelje
Potokar z Regino. Hlapec je že priskočil, da bi izpregel
konje, ali Potokar mu zabrani in se obrne k Valentinu.
»Ne zameri,« reče mu, »danes sem se malo dalje na¬
menil; z gospodom župnikom namreč se mi je nekaj
pogovoriti. Če utegneva, oglasiva se nazaj grede.«

»»Samo to gledite, da se ne boste predolgo mu¬
dili!«« pristavi Valentin.

»Stari oče!« zaprosi Regina, »jaz že dolgo nisem
videla Valentinovega vrta, ne bi li smela jaz tu ostati,
saj menda mene ne bo treba pri Vaših opravilih.«

Potokarju se je videlo, da mu to ni bilo po godu,
ali vender se tej prošnji ni mogel ustavljali, posebno
ko je še Valentin prosil za Regino. Potokar se je tedaj
sam odpeljal v vas. Regina pa je ostala pri Valentinu.

Valentin jej poda roko in jo pelje v vrt.

»Kje imate Vašo magnolijo?« vpraša ga ona.

Valentin jej jo molče pokaže.

»O, Vi se šalite?«

»»Kaj bi se šalil? To je bila še včeraj krasna
magnolija, o kateri sem Vam pravil, danes je pa za¬
morjena.««

122

»Za letos vsaj, ali bo morebiti venderle pognala
prihodnjo pomlad?«

»»Ta nikdar ne bo več cvetela, mraz jej je prišel
do srca.««

»O ti uboga roža!«

Valentin jo pelje dalje po vrtu, in ko vsega ob¬
hodita, sedeta na klop pod mlado lipo.

»Kdo bi bil mislil,« pravi Regina, »da bo ta vrt
v jednern letu tak, kakeršen je zdaj. Lani je bilo tu
prav žalostno.«

»»Dasitudi sem sam prijatelj lepih cvetlic, vender
me zdaj še vse bolje briga, ko vidim, da ugaja tudi
Vam. Ali tukaj v gradu ga nimam človeka, ki bi se z
menoj veselil in žalostil. Regina! — kraljica mojega
srca, bodi tudi kraljica mojega vrta in vsega, kar imam;
— kraljuj v mojem gradu!««

Ona povesi solzeče oči, izmakne mu počasi roko,
ničesar ne reče, le z glavo odmaje.

Dolgo sta oba molče sedela. Valentinov obraz se
prav nič ni izpremenil, Regini pa je bilo vedno teže pri
srci. Nekoliko hipov potem vstane in gleda po cesti proti
vasi, potlej zopet sede, rekoč: »Starega opeta dolgo ni.«

Valentin na to ničesar ne odgovori in tako sta spet
tiho sedela, da se je pripeljal Potokar. Regina hiti k
njemu, vrže se v voz njemu v naročaj in še predno
je Valentin prišel bliže, že je voz zdrdral z njegovega
dvorišča.

Proti večeru prinese potoški hlapec pismo na Va¬
lentina. On hitro razpečati in bere:

„Ljubi sosed! Regina je že nehaj dnij nevesta
mladega barona Siegeldorfa. Toliko na kratko, da se
boste vedeli ravnati. Potokar.“

Valentin se skoro na glas nasmeje in misli sam
v sebi: ,0 Burja, tvoje modrovanje je puhlo, jaz svet
bolje poznam. 1

Valentin je bil zdaj spet zapuščen, kakor nekdaj
v Nemškem Gradci. Tožen je spet hodil po gozdih in
po goricah —• ali veselje je bilo umrlo. Spominja se
magnolije.

Nekoliko dnij pozneje ogleduje trsje v vinogradu
in ko pride do vrha, leže pod košati oreh, vzame v

123

roko knjižico in se sili brali, ali ker vidi, da se siliti
nič ne pomaga, vrže bukve strani in postopa za svojimi
mislimi. Nehote so tudi oči šle za njimi ter so med
zelenim košatim drevjem poiskale streho potoškega
gradu, v katerem so se zdaj mudile njegove misli. Na
levo in desno so se razprostirale lepe gorice, pod njimi
zeleni travniki in rodovito polje in v kraji za bukovim
gozdom se je svetil njegov na novo pobeljeni grad.
,Kako lepo je vse to!‘ premišljuje sam v sebi. ,Kako
me je vse to še včeraj veselilo, kako sem noč in dan
mislil, kako bi izboljšal in olepšal posestvo svoje — zdaj
me je pa vse minulo.' Zdaj mu je bilo vse jedno, ali
bodo lepe tuje cvetlice docvetele, ali ne; njegovo domo¬
vanje, katero se mu je spet tako priljubilo, zdelo se mu je
zdajci prazno, pusto in žalostno — vse mu je bilo pre¬
tesno in njegovo srce si je spet želelo širje meje.

Iz teh mislij ga prebudi kočija, ki se je od po¬
toškega grada peljala po cesti. Njegovo bistro oko je
kmalu spoznalo osebi, ki sta sedeli v nji. Starejši s
sivim nizkim klobukom je bil stari Potokar in mlajši je
bil baron Siegeldorf, Reginin ženin. Dolgo gleda za
njima, in ko je izginila kočija, prime se za glavo:
,Ali nisem podoben otroku, ki hoče le vse sam imeti,
kar mu je všeči — toda videti jo moram še jedenkrat,
naj velja, kar hoče!' Reče in pobere svoj slamnik, po¬
pravi si ruto za vratom, skoči čez plot in po znani
poti gre proti gradu. Okoli grada je bilo vse tiho in
okna so se svetila v zlatu zahajajočega solnca. Po ka-
menitih stopnicah gre v prvo nadstropje, drzno prime
za kljuko in stopi v veliko sobano. Na sredi je stala
miza in na njej nekaj praznih in na pol polnih vinskih
butelij. Valentin se obrne na levo in pride spet v prazno
sobo, že hoče stopiti v tretjo, kar obstoji na pragu.
Rdeča zagrinjala so bila razpuščena in solnce je rdečilo
sobo; na zofi je pa sedela Regina v beli obleki. Obraz
je zakrila v blazino, ali po njenem ihtenji soditi, je
bridko jokala. Valentin obstoji sredi sobe, milo se mu
je storilo, ko vidi ljubeznivo deklico v taki žalosti.

»Regina!« pokliče jo z milim glasom.

Ona na ta glas vzdigne glavo, pa se spet vrže na
blazino in še huje joka.

124

Valentin stopi še bliže nje: »Regina, jaz sem prišel
le po slovo, po slovo za vselej. Več se ne bodeva videla.
Bog ti daj srečo, katere ti jaz želim.«

Pri zadnjih besedah se nagne čez njo in jo po¬
ljubi na čelo. Precej potem si ona pokrije zopet obraz
in joka, da bi si kmalu oči izjokala. Valentin se je še
jedenkrat ozrl na ljubeznivo podobo, potem je po prstih
šel iz sobe.

Ko je prišel domov, pisal je Burji naslednje pisemce :

,, Ljubi prijatelj !■ Kar si ti meni govoril o sreči ,
ni res , ali vsaj za mene nima veljave. V kratkem
zveš kaj več. Prosim te, vzemi k sebi strijčka mojega
Eiharda, jaz romam k Peli reki na grob Kazimirjev.
Z Bogom! Spominjaj se časih svojega nesrečnega

Valentina

Drugo jutro pred solnčnim izhodom je obiskal
očetov in materin grob, ozrl se je tudi na Marijino
gomilo in ko je zlato solnce vzhajalo, pogledal je še
jedenkrat z vrha na lepo svoje domovanje.

Ali se je pod tujim nebom umirilo njegovo srce,
ali je zatopil svoj spomin v slano morje? Je li našel
na planjavah tuje zemlje sreče, katere je zastonj iskal
po dragah svoje domačije?

Kdo ve?

VI.

Izgubljen mož.

(»Slovenski Glasnik«, 1864.)

4ft, tvojih ulicah, Ljubljana, hodil sem lansko jesen.

T Mrzloten veter je pihal; poprejšnjo noč je sneg
prvikrat pobelil Kamniške planine in zapadajoče
solnce jih je rdečilo z zadnjimi žarki. Ko grem
mimo civilne bolnice, odpro se velika vrata in štirje možje
prineso krsto, pokrito s suknom, ki je morebiti nekdaj
bilo črno. Nosačem se je neznano mudilo, komaj jih je
dohajala stara ženica, jedini pogrebec; niti duhovnik ni
spremljal mrliča.

»Koga neso?« povprašam hlapca, ki je zapiral vrata.
»»Trapastega Skalarja se je usmilil Bog ter ga je
vzel k sebi.««

Ko čujem Skalarjevo ime, izpreletelo me je ne¬
kako čudno. Vsak nesrečen človek ima neko pravico za
naše pomilovanje. Nesreča poveliča vsacega človeka,
tudi najzaničevanejšega reveža, posebno če ga vidimo
mrtvega pred seboj; zdi se nam vselej boljši, nego je
bil morebiti v resnici. V tesni krsti vidimo zdaj le ju¬
naka, ki so ga zmagale neprijazne okolnosti in ne pra-
šamo veliko, si je li sam kriv, ali ne, radi mu pode¬
limo venec mučenstva.

Skalar je bil meni tak mučenec.

Stopim hitreje in se pridružim ženici, ki me je z
začudenjem pogledovala od strani.

128

»Ali ste poznali ranjcega?« vprašam ženico, ko
smo se približali sv. Krištofu.

»»Seveda sem ga poznala; saj je sestre moje sin,
jaz sem teta njegova,«« odgovori mi žena z zatopljenim
glasom.

Prišli smo do jame, nosači so potegnili sukno s
krste, pobrali so nosila ter so hitro odšli, ne čakaj e
pokopa. Dva grobarjeva hlapca ga položita v grob, jaz
mu vržem zadnje prsti, hlapca ga zasipljeta, in teta
kleče kraj groba moli tiho za pokoj ranjcega. Zdaj za¬
zvoni »Zdravo Marijo«, starejši hlapec z leseno nogo
moli glasno angeljsko češčenje, mi drugi mu odgovar¬
jamo in naposled smo vsi molili še jeden očenaš, da
bi Bog dal ranjcemu večni mir in pokoj.

Mrak je že legel na grobe, ko sva z ženo zapustila
pokopališče.

Žena je bila jako razgovorna, ni je bilo treba
mnogo nagovarjati, rada je povedala, kar je vedela.

»Ranjki Matevž je bil Gorenjec iz prav dobre in
premožne hiše. Bil je jedini sin, oče mu je umrl zgodaj,
ravno ko je stopil v latinske šole. Ko bi bil delj časa
živel, gotovo bi Matevž ne bil zašel na tako slabe poti.
Mati njegova je bila moja sestra, bila je dobra žena,
zanj veliko predobra. Njena jedina želja je bila, nekoč
doma v farni cerkvi svojega Matevža videti na propoved-
nici in iz njegovih ust poslušati besedo božjo. Kadar sem
bila pri njej, govorila mi je o tem in vselej sva se obe
od veselja jokali. Matevž je bil vedno prvi v šoli, vsi
gospodje so rekli, da ima med vsemi najboljšo glavo in
mater svojo je tudi tako rad imel, da je storil po njeni
želji ter šel v lemenat, akoravno ni imel za ta sveti
stan pravega poklica, kakor se je pokazalo pozneje. Ali
mater je pa venderle veselilo, da jo je ubogal, toda
učakati srečnega dne, na kateri se je tolikanj veselila,
to jej ni bilo dano, Bog jo je prej poklical k sebi.

Matevž je po materini smrti ostal sam; zdaj ga
ni več vezala materina želja, slekel je črno kuto in
prevzel je doma gospodarstvo, ali vsi sosedje so rekli,
da iz izprijenega gospoda ne bo nikoli dober gospodar.
In sosedje so bili modri možje. Matevž se je kmalu spo¬
znal z lepo mlado deklino, ki jo je presrčno rad imel,

129

mislil je, da jo dobi za ženo. Ali ona je bila nestano-
vita in omahljiva, zapustila je Matevža in vzela druzega.
To je polomilo Matevža Se bolj, kakor materina smrt.
Zanemarjal je gospodarstvo, v cerkev ni hodil, tih in
žalosten je pohajal po polji, vsi smo mislili, da se v
njem kuha huda bolezen. Jeseni pa po ajdovi žetvi mu
ni bilo več doma ostati, polastila se ga je spet želja,
da bi se kaj več učil. Gospodarstvo je dal v najem in
šel je na Dunaj v visoke šole. Kaj je ondu delal, to
mi ni znano, le to vem, da je neznano veliko denarja
potreboval: kakor sneg spomladi kopnelo je njegovo
gospodarstvo. Gozd za gozdom, njivo za njivo je prodal.
Od gospodov, ki so ga videli na Dunaji, zvedeli smo,
da je neznano učen, od njega samega pa ni bilo no¬
benega glasu, in vender je teklo že sedmo leto, kar je
šel od doma. Kar izvemo, da je šel izpod našega cesarja
nekam daleč, ljudje sami niso prav vedeli, kam: jedni
so rekli, da je na Nemškem, jedni pa, da je na Polj¬
skem. Nekateri so pravili, da je šel za neko žensko, ki
mu je zmešala tako pametno glavo, da mu ni bilo brez
nje živeti; drugi so pa govorili, da bi bil kmalu ustrelil
necega grofa kaj li in da je zato moral bežati. Takrat
so mu poslali zadnje krajcarje, vse lepo imetje je za-
študiral.

Od zdaj ni bilo od njega ni pisma ni poročila,
minulo je že blizo dvanajst let; mislili smo, da je že
davno mrtev, kar se je pred desetimi leti spet pokazal,
ali kako se je izpremenil! — Komaj sem ga še spo¬
znala, neznano se je postaral. Pravil je, da dobi tukaj
profesorsko službo — ali niso mu je dali, dasiravno so
govorili, da več ve, kakor vsi drugi. Revež je bil brez
vsega zaslužka; česar se je lotil, povsod mu je izpod-
letelo. Bil je pri meni in dasitudi sama nimam veliko,
vender sem mu rada dajala, kolikor sem mogla, ker je
bil neznano dober človek. Prepisal mi je vse pridige
od patra Joahima, ker jih rada prebiram, pa tudi sam
je spisal dve ali tri, ki človeku gredo bolj k srcu, kakor
marsikatera v cerkvi. Časih bi bila rada kaj zvedela iz
njegovega prejšnjega življenja, pa vselej mi je rekel:
,Teta, pustiva to, saj bi me ne razumeli, mene pa boli
srce, če se zmislim nazaj/

Erjavčevi spisi.

9

130

Zdajci mu šine v glavo, da ne more več pri meni
ostati, da mu vest ne pripušča, da bi še delj časa mene
nadlegoval. Branila sem mu, ali zastonj — šel je, kam?
ne vem. Osem let ga ni bilo na izpregled, tudi se ni
culo o njem, kje je in kaj dela. Lansko zimo se kar
nenadoma spet prikaže, ali ni ga bilo k meni, menda
se me je bal. Revež se je popolnoma zapustil, bil je
raztrgan in zamazan, beračil je in kar je izprosil, to je
zapil — na žganji. Vedno je bil pijan. Oh, kako lepo
sem ga prosila, naj gre k meni in naj se loti kacega
koli dela. Ali ni me poslušal. ,Teta, meni ni več po¬
magati, izgubljen sem, 1  tako mi je odgovoril. In res je
bil izgubljen, pamet se mu je jela mešati; po vse noči,
časih komaj za silo oblečen, taval je v najhujšem mrazu
okoli. Naposled so se ga usmilili in so ga vzeli v bol¬
nico, kjer je sklenil nemirno svoje življenje.«

Toliko sem zvedel iz Skalarjevega življenja; zdaj
mislim pa še povedati, kje in kako sem se jaz seznanil
ž njim.

II.

Bil sem četrtošolec in prvikrat sem nasadil na
glavo visoko črno pinjo, katera je mnogim ljudem sim¬
bol civilizacije. S knjigo pod phzduho sem rad pohajal
po polji, če je le vreme bilo prijazno; posebno rad sem
hodil na ljubljanski grad; odtod, ne samo da vidiš skoro
vso Ljubljano, odpira se ti najlepša panorama: ravno
polje in zeleni gozdje, nizki griči in sive planine, vse
to je razgrneno pred teboj.

Na severni strani, kjer rase grmovje, tam smo si
radi delali hišice, in tudi jaz sem si napravil blizu vrha
prav prijazno lopico. Ko necega dne pridem do lopice,
ugledam v njej tujega človeka v gosposki obleki, ki je
bila pa zelo ogoljena, ali vender čedna. Z obema ro¬
kama si je podprl glavo in zamišljeno je gledal v tla.
Imel je kacih šestintrideset let, lice je bilo lepo, ali pre¬
padlo in čisto obrito.

Že sem se mislil umekniti nazaj, kar me zapazi.

»Ne zamerite, zdi se mi, da sem se polastil
Vaše lopice, ali nisem se mogel vzdržati, da ne bi sedel

131

ter razgledal krajev, katerih že dolgo videl nisem in ki
so mi tolikanj mili.«

»»Prosim, ostanite, saj je prostora dovolj za dva.««

Imel sem pri sebi Ovida. V šoli smo ravno brali
njegova pisma, v katerih revež pošilja bridke vzdihljaje
iz pustega Ponta v kratkočasni in lepi Rim. Učitelj nam
je rekel, da je nesrečen vsak pesnik, in da je res tako,
naštel nam je mnogo pesnikov, ki so bili vsi nesrečni.
To leto sem tudi prvikrat dobil v roke Preširnove pesmi
in iz njih sem spet uvidel, da »slep je, kdor se
s petjem vkvarja«.  Naš učitelj je bil pameten mož.

— Moj sosed je sanjavo gledal na belo Ljubljano, jaz
sem pa v jedni roči držal Ovida, v drugi pa Schwab-
Osiandrov prevod.

»Kaj berete tu, če smem vprašati?« oglasi se tujec.

»»Ovidove epistole.««

»Katero?«

»»Tretjo.««

»Hanc tibi Naso tuus mittit, Rufine salutem,

Qui miser est, ulli si suus esse potest«,
začne deklamovati neznani človek in brez spotikljaja
recituje celo epistolo do kraja. In kako mu je tekla go¬
vorica, kakor bi zvonovi peli, tako lepo še nisem slišal
latinski govoriti. Jaz ga gledam z začudenjem, tako še
naš učitelj ni znal.

»Marsikatero zlato resnico pripoveduješ, ljubi Ovid
moj, ali vender si prava baba,« pristavi učeni neznanec,
ko je prenehal recitovati.

Lice, katero mu je bil Ovid nekoliko razsvetlil,
zmračilo se mu je zdaj spet in mož se je znova za¬
mislil.

»Tudi meni pridejo časih misli, ki mi ne dado
poprej miru, da jih zapišem,« povzame tujec čez neko¬
liko besedo. »Prosim, posodite mi svinčnik.«

Dam ga mu in on zapiše nekaj na košček popirja.

»Aha!« mislim si sam v sebi, »to je tudi pesnik

— tedaj nesrečen!«

Ko spiše, da mi svinčnik nazaj. Izpraševal me je o
šolskih stvareh, o učiteljih itd. Konečno mi reče: »Slišal
sem, da je umrl profesor pesništva na gimnaziji; če mi
sreča posluži, morebiti stopim na njegovo mesto.«

9 *

182

Čimdalje bolj sem se čudil učenemu možu. Na
tihem sem si voščil srečo, da sem posodil svinčnik
možu, ki bo k letu morebiti moj profesor. Hitro skrijem
Schwabov prevod, ker sem vedel, da profesorji kaj ta-
cega ne vidijo radi — ali dober je pa venderle.

Med tem zazvoni poludan. »Z Bogom, prijatelj
mladi!« poslovi se neznani mož. »Morebiti se še večkrat
vidiva.«

Vsak dan sem hodil na grad, ali neznanega pes¬
nika ni bilo več v mojo lopico. Dvakrat ali trikrat sem
ga pozneje še videl žalostnega hoditi po ulicah, ali go¬
voril nisem ž njim. Učiteljsko službo je dobil drugi,
grmovje na gradu je izgubilo listje, dobilo spet novo,
ali zastonj sem čakal na učenega znanca — izginil je
in sčasoma sem nanj pozabil.

III.

Prešlo je nekaj let. O veliki noči sem se vozil z
Dunaja po železnici. Na neki postaji za Savo stopim z
voza, namenil sem se obiskat drage prijatelje, tri ure
od železnice. Streljaj daleč od postaje stoji krčma, kjer
so mi rekli, da dobim voz in konje. Ko stopim v hišo,
skoro mi je sapa zastala. Od smrdečega tobakovega
dima se je kadilo tako, da se je komaj videla lojeva
sveča, ki je brlela na mizi. Vso sapo je naudajal ne¬
prijeten vinski in žganjski duh pa sparjen smrad. V ne¬
kem koti se je drl hripav glas, kakor bi hotel peti,
okoli peči in za pečjo so pa smrčali junaki, katere je
premagala pijača.

Dasiravno sem komaj sopel, mikalo me je vender
to društvo toliko, da sem ostal tako dolgo, da se je
pripravil voz.

Gostje so bili drvarji s Koma, ki so prišli po svoje
plačilo in največ so bili že pijani. Pri večji mizi, kjer
je bilo največ hrupa, videla se je glava do glave, na
mizi je stal bokal slivovke, ki je šel iz rok v roke.
V kotu je pa sedel mož v zamazani gosposki obleki in
kmalu sem videl, da je on duša vsega društva. Zdel se
mi je znan, samo nisem se mogel spomniti, kje sem ga
videl. Hipoma se mi zasveti. Je, on je — učeni moj

133

znanec z ljubljanskega grada! Melanholični pesnik, ki
pozna vse klasično slovstvo in profesor pesništva, zdaj
z žganjem omamljen, razveseljuje pijane drvarje s suro¬
vimi burkami in nesramnimi kvantami.

Ravno se je bil iznebil neke prav kosmate in po¬
slušalci so se od veselja grohotali.

»Ti si vreden vseh škrijcev! Na, pij, črna dušah
zagrmi kot smreka visok galjot, in znanec moj zvrne
novo kupico žgočega strupa.

Rad bi bil ž njim govoril, ali v tem društvu ni
bilo mogoče, in videl sem, da je pijan — torej sem ga
pustil v divji druhali.

IV.

Iz Trsta sem pričakoval prijatelja. Pripeljal se je
o polunoči in ker je bila noč tiha in jasna — bila je
lepa mesečina — greva v razgovoru počasi proti domu.
Na velikem trgu nama pride naproti človek, naju po¬
zdravi in pohlevno vpraša: »Rog ve, ali je frančiškanska
cerkev že odprta? Šenklavška še ni.« Jaz sem ga precej
spoznal —• bil je učeni mož z grhda. Prijatelj moj se
mu smeje v obraz, on pa ne čaka najinega odgovora.
»Pojdem pogledat; če je odprta, potem je pa prav,«
pristavi spet prav pohlevno in gre dalje.

»Ta gospod ga je preveč naložil,« veli šaljivi moj
prijatelj.

»»Ne sodi prehitro! Meni se zdi, da ni pijan. Pija¬
nec ne govori tako mirno; meni se zdi, da se mu v
glavi meša.«« Prijatelju povem, odkod ga poznam in
kakšnega sem ga videl za Savo med drvarji. Ko pri¬
jatelj to zve, ni se mu več smijal.

Komaj se je naredil dan, bila sva s prijateljem že
spet na ulicah. Namenila sva se na Rožnik in greva
mimo velike straže. Bil je ravno semenj in tačas je na
tem trgu vse polno kramarskih šatorov. Okoli jednega
je bilo polno ljudij, akoravno je bilo še zgodaj.

»Saj ni tako neumen, kakor bi kdo mislil; ravno
pred stražo se je spravil, da mu kdo česa ne ukrade,«
zasliši se ženski glas in potem občni smeh.

134

»Ali kje so policaji, da bi ga spravili v kraj?«
jezi se moški glas.

Nato stopiva tudi midva bliže. Na štantu je ležal
moj profesor pesništva, ki je sinoči cerkve pregledaval;
tu je ležal gol. Zamazano perilo in raztrgano obleko je
lepo skrbno razobesil po štantu, škornje si je postavil
krhj glave, na vsako stran jedno. Udrti svoj cilinder je
držal na trebuhu in nad njim je sklenil roke. Ljudij je
dohajalo vedno več, nekateri so se jezili, drugi so se
smijali, on je pa lepo sladko spal. Nekdo pripelje
mestne čuvaje, ki so ga prebudili. Z zblojenimi očmi
je gledal plašno okoli sebe, storil je, kar so mu rekli,
oblekel svoje cunje, škornje je pa v roki nesel in vsacega
povpraševal, »če je frančiškanska cerkev že odprta«.

Štiri tedne pozneje sem bil pri Matevževem po¬
grebu.

VIL

Hudo brezdno

ali

G o z d a r j e v rejenec.

(»Družba Sv. Mohorja«, 1864.)

I.

V gozdu.

ali imate kaj kruha, lačen sem!« prosi

M? mali Tonček, sedemletni deček, bolno svojo
! mater, ki že deset tednov ne more iz postelje.

V srce jo speče sinova prošnja, ker nima je
drobtinice kruha, da bi mu ga dala.

»Za pečjo mora biti v lonci še nekaj kuhanih
krhljev, le vzemi jih,« odgovori mati s slabim glasom
in potem še pristavi: »Ko bodo zvečer Logarjevi domov
prišli, oni ti bodo že khj skuhali.«

Tonček hitro šine za peč in kakor bi trenil, polovi
zadnje pare hruševih krhljev iz vode.

»»Mati, ali ste žejni? Ali nečete hruševke?*« ponuja
materi sladko vodo, in ko ta z glavo odkima, posrka
jo sam in potem gre, četudi ne popolnoma sit, vsaj za
nekaj časa potolažen, spet iz hiše.

Ko je Tonček vrata zaprl, sklene mati roke in
goreče moli in prosi Boga, da bi jej spet dal ljubo
zdravje, ako je Njegova sveta volja. Ko je bila še zdrava,
nista s sinom nikdar trpela pomanjkanja, ker je od jutra
do večera pridno delala, poleti na polji in pozimi so jo
ljudje radi jemali za šiviljo, ker je znala za vsako delo
prijeti. Logarjevi, pri katerih je gostovala, so sicer dobri
ljudje, ali venderle uborni kajžarji, ki so hodili od jutra
do večera za delom. Po ves dan časih ni bilo nikogar

138

domov, le na večer so prišli ter so postregli po svoji
moči ubogi vdovi. Groši, ki si jih je s krvavimi žulji
zaslužila in varčno prihranila, pošli so v tej dolgi bo¬
lezni, druzih ljudij prositi jej je bilo pa neznano težko,
njeno jedino upanje je bil dobri Oče v nebesih. Ali ona
sama bi bila že tako ali tako prebila, ko bi sina ne
imela; on jo je skrbel huje, kakor njena bolezen.

Tonček še ni vedel, kaj se pravi dobro živeti; da
je bil le sit, bil je zadovoljen; tudi še ni bil pri tej
pameti, da bi bil mogel presoditi materino bolezen in
bridko siromaštvo, ki jo je trlo. Ves božji dan je hodil
okoli po polji in po gozdu, nabiral je jagod, iskal
ptičjih gnezd in le lakota ali pa noč ga je prignala k
hiši. Največ je bil sam, bajta je stala prav na samem kraj
gozda. Časih, ko so šli mati in Logarjevi na delo v vas,
po ves dan ni videl žive krščene duše. Mati so mu na peči
pustili lonec češpljeve kaše in kdar ga je želodec opo¬
minjal, šel je domov. Največ je hodil gologlav, od solnca
so mu ogorela lica, roke in meča. Na sebi ni imel dru-
zega, kakor srajco od domačega platna in črne platnene
hlače, ki so sezale le do kolen. .Tedna sama preramnica
jih je nosila, ali še tej se je odtrgal zadnji gomb in
zdaj je drenov klin moral opravljati njegovo službo. Na
desni strani so imele hlače žep, kamor je spravljal pipec,
katerega je vsako jutro ob peči nabrusil. Za materjo mu
je bil pipec najlepša stvar na svetu, rajši bi ne bil ves
dan ničesar jedel, kakor da bi se bil ločil od pipca, torej
ga je pa tudi na materin nasvet z močno vrvico pri¬
vezal za hlačen rob.

Ko je za seboj zaprl bajti na vrata in počasi stopal
po stezi mimo Logarjevega zelnika, prosil je Boga, da
bi ozdraveli mati, ki so se mu v srce smilili in ker je
mislil, da bo potem spet bolje jedel. Ali te misli ga
kmalu zapuste in začne veselo žvižgati, toda kmalu spet
preneha. Rdeč keberček s črnimi pikicami mu je sedel
na rokav, hitro ga ujame, položi ga na dlan ter ga
prosi in nagovarja: »Polonica, polonica! zleti na Šmh-
rijino goro, prinesi mi polno mošnjo denarjev!« Te be¬
sede ponavlja tako dolgo, da polonica res zleti z dlani,
ali ne na Smarijino goro, ampak v bližnjo pšenico.
Tonček tudi ni čakal nanjo, da bi mu s Šmarijine

139

gore prinesla zlata; Bog ve, koliko sto polonic je že
poslal na Šmarijino goro, ali še nobena se ni vrnila,
vsaj ne z mošnjo. Torej si kmalu polonic-o in denarje
izbije iz glave in spet žvižga in žvižga, da so ga že
usta bolela in ustnice niso dajale več pravega glasu.
Torej utihne, odreže si leskovo šibo, maha ž njo in
poje na ves glas:

„Kaj maramo mi,

Ki smo fantje mladi;

Soldatov primanjka,

Pa pojdemo mi.“

Ali kakor bi trenil, odreže petje in gleda na strmo
grivo pod pšenico, vleče na uho in stopa po prstih bliže.
Zdaj udari z nogo ob tla in nekoliko čmrljev izleti iz
grive v njegovo nepopisno veselje. Še nekolikokrat po-
cepta, napravi si hitro cev od pšenične bilke, razbrska
travo in mah in najde čmrljevo satje. Hitro posrka med
iz njega, in dasitudi ga je dobil le nekoliko kapljic,
vender se mu je zdelo bolje, kakor ne vem kaj. Satje
spet varno zakrije z mahom ter si napravi skrivno zna¬
menje, da bi jih drugikrat ne izgrešil.

Prišedši do gozda malo postoji in premišlja, bi li
šel na Preseko gledat mladih srakoperjev ali pa v smrečje
mladih veveric, katerih že več kakor osem dnij ni videl,
ker so bile tako daleč. Sklenil je, da obišče danes ve¬
verice, torej zavije po znani stezi v jarek in gre zdaj
gori zdaj doli daleč v gozd. Ali ko pride do gnezda,
bilo je prazno, prišel je prepozno. Nejevoljno spleza s
smreke in že se hoče spet obrniti proti domu, kar
ugleda na lčski kraj steze mlado veverico. ,Ta je gotovo
iz mojega gnezda', misli si in jo hoče prijeti, ali smuk!
pa je bila na bližnji smreki. Gre za njo in trese na
vso moč mlado smreko, da bi jo stresel, in res pade
doli, ali predno je bil pri njej, bila je že Bog vedi kje.
Tonček hiti za njo in, ne glede na stezo, podi jo po
mladem smrečji iz doline v hrib, s hriba v dolino, več¬
krat je že mislil, da jo ima, ali vselej se mu je izmuz¬
nila. Zdaj prideta v star smrekov gozd in tu se mu je
izgubila v visocih vrheh. Nekaj časa je še gledal za njo,
ali ker je videl, da je ne dobi, zadrevil je še kamen za

140

njo in si mislil sam v sebi: ,Pojdi, kamor hočeš, saj
tako nisi lepa.'

Ali kod bo šel zdaj domov? Ozira se okoli, kraj
mu je popolnoma neznan, tako daleč še ni prišel nikoli.
Gre proti strani, kjer se je najbolj svetilo skozi temno
smrečje, in res pride kmalu na velik rovt. Daleč okoli
je bilo vse posekano in hosta je še ležala okrog. Okoli
štorov in hoste je bilo pa vse polno rdečih jagod, tako
sočnih in debelih, da tacih še ni kmalu videl. Zoblje
jih tako dolgo, da se naveliča. Zdaj se spomni bolne
matere, iz visoke trave izpukne tri dolge bilke, nabira
spet jagode ter jih niza na bilke, da so bile vse tri
polne. Nato ga prevzame trudnost, leže pod leskov grm,
jagode položi poleg sebe in skozi rdečkaste prste gleda
v svetlo solnce.

Ko se obrne, čuti pod seboj nekaj trdega, bil je
velik polž s hišo, hitro ga vzame v roko in ga začne
nagovarjati in mu žugati: »Polž, polž! pokaži roge, če
ne — pa tebi in tvoji materi hišo ubijem.«

To je ponavljal, Bog ve kolikokrat, ali polž je le
jezen sline cedil, rogov pa ni hotel pokazati. Tonček
mu pa tudi ni hiše ubil, ker je v tem zaspal in polž
mu je padel iz rok ter odnesel pete in celo hišo.

Ko se prebudi, skoči po konci. Bil je še dan, ali
solnce se je že skrilo za grajski gozd. Jelo ga je skrbeti,
vse mu je bilo neznano, na vse grlo je jel vpiti, ali
nihče se ne oglasi, okoli njega je vse tiho, le še detal
teše in kljuje po drevesi, da se sliši daleč na okrog.
Groza ga izpreleti, ko pomisli, da bo moral morebiti
prenočiti v gozdu. Vse, kar je kdaj slišal o strupenih
gadih, o veliki beli kači, ki v demantovi jami liže kamen,
vse to mu je prišlo zdaj na misli. Gozd si je mislil poln
medvedov, risov in volkov, ki pridejo z nočjo in ga s
pipcem vred pojedo. In kaj poreko mati? Bridko začne
jokati in teka po rovtu semtertja, da bi našel kako
stezo. Najde jo in jokaje teče po stezi dalje, vedno se
oziraje, ali mu je volk že za petama. Volka se je bal
bolj kakor medveda, ker je rekla stara Logarica, da
medved človeku ničesar ne stori, če se potuhne in dela,
kakor bi bil mrtev. Ali kaj mu pomaga ta vednost, ker
ne pozna ni volka ni medveda, le slišal je o njih, videl

141

pa ni nobenega. V smrečji se je jelo že mračiti, kar
zasliši psa lajati. Sicer bi se bil morebiti ustrašil, ko bi
bil slišal v gozdu psa lajati, danes mu je pa srce od
veselja utripalo. Na njegovo vpitje kmalu priskače velik
pes in za njim se prikaže ženska, z mehom moke na
glavi.

»Kam pa greš?« vpraša ga žena.

»»Domov,«« odgovori Tonček in si z rokama briše

solze.

»Kam domov?« povpraša žena dalje.

»»Domov, k materi.««

»Kje pa so tvoja mati?«

»»Pri Logarjevih v bajti.««

»Si mari Marjetin?«

»»Da, moji materi je Marjeta ime.««

»Ali kako si pa prišel le-sem? Ti ne greš proti
domu, ampak naravnost od doma strani.«

»»Izgubil sem se,«« odgovori deček in spet začne

ihteti.

»Nikar se ne jokaj, pojdeš pa z menoj. Domov pred
nočjo tako ne moreš priti, ko bi tudi znal pot. Nič
se ne boj, kar pojdi z menoj!«

»»Kje pa ste Vi?««

»Ni več daleč do nas, pravi se pa pri gozdarji.«

»»Kaj ne, jutri pojdem pa domov?««

»Kadar bodeš hotel. Saj poznam tvojo mater.«

Tonček je bil s tem zadovoljen in je šel za ženo,
v jedni roči je nesel jagode, namenjene materi, z drugo
je pa odganjal psa, ki je skakal okoli njega in po vsej
sili hotel duhati jagode. Zdaj prideta iz gozda, gresta
čez veliko senožet in ko zavijeta na desno pod breg,
zapazil je Tonček gozdarjevo hišo, ki je stala prav na
samem. Ko sta bila že prav blizu, priteče majhna, kaka
štiri leta stara deklica njima naproti.

»Teta, strašno dolgo Vas ni bilo!«

S temi besedami se oklene deklica tete; ko pa
ugleda tujega gologlavega fanta, stopi malo nazaj in z
začudenjem pogleduje zdaj njega, zdaj teto. Tonček
jej poda bilko jagod in kmalu se j,e sprijaznila ž njim.

142

II.

Gozdarjeva družina.

Jurij Kocmur, navadno le kratko Štempihar ime¬
novan, ker je bil, dasitudi ne velik, vender močen ka¬
kor medved in trden kakor gabrova grča, bil je gozdar
mihovljanske graščine, kakor je bil prej njegov oče
in pred očetom njegov ded. Gozdarjeva hiša je stala
v gozdu, daleč od drugih ljudij; do bližnjega soseda je
bilo dobre pol ure hoda, torej so gozdarjevi le malokdaj
prihajali med ljudi, posebno Juriju je bilo videti, da se
rad ogiblje svojih sosedov. Če bi bil moral koga srečati
v gozdu, umeknil se je najrajši v šumo in je šel svojim
potem. V gozdu je bil porojen, v gozdu vzrejen, iz gozda
ni prišel dalje, kakor do farne cerkve, in to samo o
naj večjih praznicih, in pa v mihovljanski grad, kamor
je šel časih po opravkih. Ker je živel vedno le v gozdu
med borovci in med skalami, postal je sčasom surov
kakor bor in tih kakor skala. In da po pravici povemo,
tudi ni nobeden iskal njegove druščine; ljudje so se ga
skoro bali in dasitudi mu razven osornosti njegove nihče
ni vedel kaj očitati, bil je. vender vsak vesel, da ni imel
ž njim nobenega opravka. Sploh je šla govorica, da je
Jurij bogat, da mu je oče zapustil polne lonce belih
petič in trdih tolarjev; ali možje so le zmajevali z gla¬
vami, češ: če res kaj ima, ni prišel do imetja po
poštenem poti. 0 njegovem očetu je bilo sploh znano, da
je bil v zvezi s tihotapci, ki nosijo tobak s Hrovaškega,
da jih je vodil on, ki so mu znani vsi potje in vse
steze notri do hrovaške meje; in ljudje so vedeli pripo¬
vedovati, kako je znal on voditi za nos »kuščarje«, tako
so imenovali mejne stražnike, ker so imeli zeleno obleko,
in odtod je vse njegovo imetje. Tudi na Jurija je letela
sumnja, da on podpira tihotapce, v mraku in po noči
so videli ljudje večkrat, da so se okoli gozdarjeve hiše
klatile sumnjive prikazni, ali ljudje so morebiti več ugi¬
bali, kakor je bilo res; pravega ni vedel nihče, in Jurij
je bil zvit in prekanjen lisjak.

Njegova jedina sestra Mina, ki je našla, in vzela s
seboj izgubljenega Tončka, bila je bratu v vsem na-

143 .

sprotna, nihče ne bi bil rekel, da ja je povila ista mati.
Kakor je bil on osoren in trd, toliko prijazna in dobra
je bila ona. Berač, ki je sicer le redko zašel v to sa¬
moto, bil si je v svesti, da ne pojde prazen od hiše,
ona ga je obdarila navzlic bratu, rajša bi si bila sama
kaj odrekla, nego da bi morala gledati, kako drug trpi
lakoto.

Ko jima je umrl oče, jel se je Jurij, akoravno že
precej v letih, šele ozirati, da bi dobil gospodinjo; ali
povsod mu je izpodletelo, vsaka mu je odrekla. Na¬
posled je snubil sicer siromašno, ali lepo in dobro An-
čiko, hčer pijanega kajžarja. Ančiki se je krčilo srce,
če si je le mislila, da bo žena starega gozdarja; ali
Ančike niso mnogo vprašali. Pri poliči vina sta naredila
z očetom, in sivi jastreb je peljal plaho golobico v svoje
gnezdo in se ni dosti menil za to, če so tudi ljudje
govorili, da je oče prodal svojo hčer. Ančika, dasitudi
se jej pri gozdarji ni godilo ravno slabo, vender ni
imela nikoli prav vesele ure v gozdni samoti; tolažilo
jo je le to, da jej je bila Mina dobra prijateljica, ki je
izkušala po svoji moči lajšati jej težki stan. Ali vender
seje videlo mladi ženi, kako vene in hira. Dve leti potem
je Juriju povila hčerko, katero so krstili po materi: An-
čica. Mina jo nese bratu, ki je tisti dan popoludne prišel
iz gozda, naproti pod cvetočo češnjo, ki je stala pred
hišo. Tisti trenutek, ko mu jo Mina položi v naročaj,
ogrelo se je nekako Juriju srce, in takrat je videla Mina
prvikrat, da mu je solza oživila oko, ki je bilo sicer
mrtvo in suho. Toda Ančika je čimdalje bolj pešala in
čutila je v srci svojem, da ne bode vzredila svoje hčerke.
Večkrat ko je z nežno Ančico v naročaji sedela z Mino
pred hišo v češnjevi senci, priporočevala je s srčnimi
besedami Mini, naj bode ona mati zapuščeni siroti in
zraven so jej vroče solze k-apale na cvetoča lica smeh¬
ljajočega se deteta. Mina jo je tolažila, kolikor je vedela
in znala, ali na lici mlade matere je vender brala, da
zanjo res ni mnogo upanja. Pozimi je vedno bolj sla¬
bela in ko se je nove pomladi spet usipalo belo cvetje
raz češnjo, ugasnila je Anka, Jurijeva žena.

Njena smrt je potrla gozdarja huje, nego bi bil
kdo mislil. Sicer ni nikomur tožil svoje bridkosti; ali

144

ocl tistega časa je postal §e bolj tih in osoren; le hčerke
se je oklenilo njegovo srce, zanjo je delal in se trudil
noč in dan. Kakor še nikdar prej, hlepelo je zdaj
njegovo srce po denarji, naudajala ga je jedina misel,
da si bo njegova hči nekoč med najbogatejšimi snubači
mogla izbirati moža, dasitudi je hči surovega gozdarja,
katerega se vse ogiblje. Zdaj je tudi zapazila Mina, da
ponoči večkrat izostaja, in jeli so takisto dohajati ponočni
gostje, katerim je gozdar sam stregel z vinom, kruhom
in suhim mesom. Mini se je dozdevalo, kaj delajo ti
možje, ali ni si upala nič reči, tudi ni nobenega videla,
ker so bili v veliki izbi, ona z Ančico pa na drugem
konci.

Ko je tisti večer Mina pripeljala Tončka s seboj,
Jurija še ni bilo doma. Mina skuha večerjo, ki je po¬
sebno Tončku dobro šla v slast, in potem spravi otroka
spat, sama pa je čakala brata.

Prišel je pozno in, kakor po navadi, slabe volje.

»Zakaj ne greš spat? Kolikokrat sem ti že rekel,
da me ni treba čakati; večerje si že sam najdem, če
mi je je treba.«

»»Saj še ni dolgo, kar sem spravila otroke v kraj.««

»Kakšne otroke? Le jednega imam.«

»»Nocoj sta dva.««

»Pa ne, ko bi bila vzela spet kacega pritepenca?
Veš, da tega ne trpim.«

»»Ne bodi tako neusmiljenega srca! Bog ve, kako
se bo še tvojemu otroku godilo.««

»Okoli ljudij mu ne bode treba hoditi in prositi.«

»»Tega ne moreš govoriti; ali ne veš, da je vse
v božjih rokah?««

»Pomagaj si sam, in Bog ti bo pomagal.«

»»Jurij, Jurij! Ne govori tako!««

»No, povej! kdo je pod mojo streho?«

»»Tonček, uboge Marjete sin.««

»Marjete? — Vdove?« hitro povpraša gozdar in
povzdigne glavo. »Kaj ga je prineslo le-sem? Je pa že
prišel beračit.«

»»Ni prišel beračit ne. Ko sem nesla iz mlina, našla
sem ga v gozdu pod novim rovtom; revež se je bil
izgubil, in ker je bila že skoro noč, vzela sem ga s

145

seboj. Nikar se ne boj, ne bode ti delal škode. Saj smeš
jedenkrat tudi kaj dobrega storiti.««

»Saj nobenemu ničesar žalega ne storim.«

Gozdar si podpre glavo z obema rokama in nekaj
premišljuje.

»Ali je Marjeta še bolna?« povpraša spet čez neko¬
liko časa.

»»Sevčda je, in menda tudi nikoli več zdrava ne
bode. 2e deseti teden teče, kar ne more s postelje.««

»Njej se zdaj tudi utepa. Zakaj ni bila pametna,
ko jo je iskala sreča.«

»»Misliš, ko si jo ti snubil. — Bog ve!«« pristavi
Mina bolj sama zase.

»Koliko je fant star?«

»»Blizu sedem let.««

Gozdar se spet zamisli, porine od sebe večerjo,
ki jo je Mina postavila predenj, in dolgo sedi molče.
Naposled vstane in reče sestri: »Dokler Marjeta ne

ozdravi, fant lahko tu ostane.«

»»Sam Bog ti je dal to dobro misel.««

Mina je šla v kamrico, kjer sta mirno spala otroka:
vsacega še jedenkrat prekriža in potem tudi sama leže
k pokoju. Veselje jej je naudajalo srce, ko je videla,
da je storila dobro delo in hvalila je Boga, ki je tudi
bratu naposled omečil trdo srce.

Drugo jutro otroka zgodaj vstaneta in Mina ja
vede k studencu, ki je ne daleč od hiše curel v veliko
korito. Tu se vsi umijejo in zunaj pod milim Bogom
odmolijo jutranjo molitev. Potem gredo v hišo, kjer je
gozdar že sedel za mizo in pregledoval svoje lovske
priprave. Tonček je boječ ostal blizu vrat, grizel nohtove
in ogledoval gozdarja, ki mu ni prav nič ugajal. Zdel
se mu je strašen, posebno zato, ker je imel velike
obrvi, ki so mu kakor metle sršele iznad majhnih
sivih očij.

»Kako ti je ime?« povpraša ga gozdar.

Tonček se je prestrašil gozdarjevega glasu, ker se
mu je zdelo, kakor bi iz soda govoril.

»»Tonček mu je ime,«« odgovori namesto njega
mala Ančika in vleče fanta za rokav od vrat naprej.

Erjavčevi spisi. 10

146

»Tvoja mati je bolna, kaj ne?« vpraša nadalje
gozdar.

Te besede so Tončka neznano zbodle. Tako raz-
žaljivo še nihče ni govoril o njegovi materi, vsakdo je
rekel: ,Mati so bili, so rekli, pojdejo i. t. d.‘

»»Jaz grem domov k materi,«« obrne se s solznimi
očmi proti Mini, ki je zdaj stopila v hišo in vzame s
kljuke dve bilki jagod, ki so bile namenjene materi.

»Če boš priden, pa ostani pri nas, da mati ozdravi,«
pristavi gozdar z mečjim glasom.

»»Zakaj pa Vi pravite moji materi ,ti‘?« obrne
se Tonček jezno proti gozdarju.

»No, no, saj to ni taka pregreha! Časih sva bila
znana.«

Mina prime fanta za roko, pelje ga ven in mu da
jesti, kar ga je z gozdarjevo hišo spet sprijaznilo, in
kmalu, ko je gospodar odšel od doma, bil je Tonček
spet vesel in ni več mislil na dom, kjer niso znali tako
dobro kuhati in niso imeli tacega kruha, kakor pri
gozdarjevih.

Opoludne po obedu se Mina napravi, naloži koša¬
rico z živežem, preskrbi otroka s kruhom in češnjami
in gre obiskat bolno Marjeto.

Bolna vdova in tudi Logarjevi so bili v strahu,
ko zvečer Tončka ni bilo domov. Pa so si mislili:
morebiti je dobil koga iz vasi, bode že jutri prišel
— ali Tončka le ni bilo in senca pred bajto je kazala,
da je poludne že davno minulo. Vdovo je jelo skrbeti,
kaj je s fantom. Šele Mina jo potolaži, ko jej pove,
kako in kaj.

»»Pusti fanta pri nas,«« nagovarjajo Mina, »»do¬
kler ne ozdraviš; saj je preskrben in verjemi mi, da
bom pazila nanj, kakor bi bil moj.««

»A Jurij?« vpraša vdova s takim glasom, da se je
videlo, da v njega nima mnogo zaupanja.

»»Jurij je sam rekel, naj ostane. Ni več tak, ka-
keršen je bil.««

Vdova je pozn&la Mino, da je poštena in pobožna
žena; torej jej je lahko z mirnim srcem zaupala sina,
ki jej je v vsej bolezni delal velike skrbi.

147

Tonček je tedaj ostal pri gozdarjevih in se je
kmalu privadil. Z Ančiko sta se igrala na vrtu in na
koritu; pasla sta kravo Brezo in petero ovac, zvečer
jima je pa Mina pravila prelepe povesti in zgodbe iz
Svetega pisma. Le z gozdarjem se ni mogel prav spri¬
jazniti, vedno ga je obhajala neka groza, kadar ga je
Jurij od strani pogledal izpod košatih obrvij. Med vsemi
rečmi mu je pa pri gozdarjevih najbolj prijalo to, da
so imeli dosti jesti. Poleti, ko so bili daljši dnevi in lep
pot, hodila je Mina z otrokoma vsako nedeljo v cerkev,
kamor je bilo zanje, ki niso hitro hodili, več kakor
jedno uro hoda vedno po gozdu. Jesti so si nesli s se¬
boj in so ostali v cerkvi do popoludne, da je vse minilo.
Vsak teden so tudi po jedenkrat šli obiskat Tončkovo
mater, ki je pa prihajala vedno slabeja. Mina in Logar¬
jevi so uvideli, da ne bo več dolgo, le ona je imela
vedno upanje. Mini se ni prav nič čudno zdelo, ko je
jeseni prišla Logarjeva hči ponjo in po Tončka, naj
le hitro gresta, če hočeta mater še živih videti. Na poti
so jih srečali gospod, ki so šli ravno od sv. obhajila
nazaj.

Vdova je bila že prav slaba, ko pride Mina s
Tončkom. Podh jej roko in govori s slabim tresočim
glasom: »Mina, z menoj gre h koncu, ali naj se zgodi
sveta volja božja! Priporočam ti svojega sina; zdaj
razven tebe nima človeka na tem svetu, ti mu bodi
mati — glej, da bo kdaj pošten človek. Kar si mu
že zdaj storila dobrega in kar mu še bodeš, poplača
ti Bog, pri njem v svetih nebesih bom prosila zate.«

Ko je Tonček slišal mater tako govoriti, pade k
peči na klop in joka tako bridke in grenke solzč, kakor
še nikoli poprej. Nikoli mu še ni bilo tako hudo pri
srci, hotelo mu je počiti od neizrečne bridkosti.

»»Oh, mati, mati, nikar še ne umrite! Saj bom
priden, saj Vas bom ubogal,« prosi Tonček ihte se,
hiti od klopi k postelji ter se oklene matere, ki se je z
Minino pomočjo nekoliko vzklonila na postelji. Sinove
besede so jej trgale srce. Vsi, ki so stali okoli, vsi so
tiho jokali.

»Tonček, sin moj ljubi!« izpregovori spet mati,
»bodi priden — ubogaj Mino — kakor bi ona — bila

KP

148

tvoja mati. Rad delaj — rad moli — Boga ne pozabi
—■ moli zame — Tonček — —!«

Mati trudna omahne, sklene roke, zatisne oči —
in zaspi za vselej.

Tonček je sirota brez očeta, brez matere.

III.

Sirota.

V gozdarjevi hiši so Tončku hitro tekli dnevi. Po¬
zimi, ko jih je zapadel sneg, niso mogli skoro nikamor
iz hiše in Mina je za tačas ustanovila malo šolo, Tonček
in Ančika sta se učila od nje brati in Tončku je šlo
učenje tako dobro od rok, da je o Veliki noči za piruhe
dobil od Mine molitvene bukvice, na katere je bral, ka¬
dar so šli v cerkev.

Prišla je spet pomlad, sneg je skopnel po dolinah
in jarkih in Mina je z otrokoma spet vsako nedeljo
hodila k službi božji. Neko nedeljo popoludne so go¬
spod s propovednice razlagali četrto božjo zapoved, po¬
sebno so poudarjali dolžnosti, ki jih ima dober otrok
do svojih roditeljev: rekli so, da otrok nikdar ne more
povrniti očetu in materi, kar so storili zanj, ko se še
zavedel ni. Tončku je segel nauk v srce, ni še kmalu
tako zvesto poslušal božje besede, kakor danes. Živo se
je spominjal dobre svoje matere, toda v pridigi je bil
govor tudi o očeti. Ali on ne ve za svojega očeta, ker
ga nikoli ni videl. Mati niso skoro nikoli govorili o
očeti, le toliko se je spomnil, da so ga učili moliti tudi
za ranjcega očeta, druzega ni vedel ničesar o njem. Ko je
minila božja služba, ostal je Tonček še v cerkvi in je
molil za ljubo mater in za očeta, katerega še poznal
ni. Ljudje so se že skoro vsi razšli, le nekatere ženice
so semtertja še čepele po klopeh, med njimi tudi Mina,
ki ni hotela Tončka opominjati, da bo treba iti domov,
ker je videla, kako pobožno moli. Ko stopi iz cerkve, ne
gre še domov. Kako bi tudi mogel iti mimo materinega
groba, posebno danes, ko je slišal, kaj so storili zanj
mati, česar prej še vedel ni. Poklekne na grob, vroče

149

moli in s solzami moči zeleno travo, ki pokriva njegovo
predrago mater. 0 kako rad bi jim še jedenkrat pogle¬
dal v blago lice, kako rad bi jih prijel za njih dobre
roke! Vse misli so bile le pri materi, na dom ni mislil
in še bi bil klečal tu na grobu, ko ne bi bila prišla
Mina in ga prijela za roko, rekoč: »Tonček, pojdi, ndč
bode, moramo iti domov.«

Molče je vstal in šel z Mino. Navadno so se vso
pot razgovarjali o pridigi, o tej ali oni stvari, danes je
pa molče stopal za Mino, ki je vedela, kaj mu polje v
mladem srci. Tiho so prišli do doma in ko so po ve¬
čerji sedeli okoli peči, pomakne se Tonček k Mini, prime
jo za roko in jo vpraša: »»Teta, kje so pa moj oče?««

»Tvoj oče? Kaj, da so ti danes prišli na misli?«

»»Bila je pridiga o očeti in materi, ali jaz se ne
spominjam svojega očeta, nikdar jih nisem videl, nikdar
o njih slišal.««

»Tudi jaz ne vem, kje so, to vč le Bog sam; nič
ne mara, da sta oba, on in mati, gori pri Bogu. Ker ni¬
česar ne veš, povedala ti bom o njih toliko, kar včm. Ni
sicer mnogo, ali ne mislim, da bi ti kdo znal kaj več
povedati.«

»Tvoj oče so bili od nekod iz Tolmina, bilo jim
je ime Tone, ravno tako, kakor tebi, in še mlad fantin
je prišel sem s svojim strijcem, ki je le-tod po naših
krajih hodil z malo kramo od hiše do hiše. Prodajal je
trakove in šivanke, žveplenke in kresilne kamene in kar
je še takove male robe, ki se potrebuje pri vsaki hiši.
Kupčija ni bila ravno veliko prida; ali toliko sta ven-
der skupila, da sta se preživila. Prišla je potem slaba
letina, pozimi je bila velika lakota, da človek tudi za
denar ni vselej dobil, kar bi bil hotel. Strijčeva krama-
rija je prišla zdaj prav na nič, vsakdo je le gledal, kje
bo dobil kos kruha, da bi se preživih Spomladi je
zbolel kramar in bolezen ga je tudi pokopala. Tvoj oče
je tedaj ostal sam, imel je kacih dvanajst let; razven
malo krame v koši, ki mu jo je zapustil strijc, ni imel
ničesa. Domov ni znal in če bi bil tudi znal, kam bi
bil pa šel, ker ni imel nikogar na svetu, ni očeta ni
matere, ni brata, ni sestre, le jedinega strijca in ta mu
je zdaj umrl. Gospod župnik so ga prvi čas vzeli k

150

sebi in potem so ga priporočili mihovljanskemu gospodu
graščaku, ki ga je vzel v službo ter ga je poslal k
svojemu gozdarju Hojniku v Preseko, da bi se pri njem
izučil za gozdarja in lovca. Bil je priden in ubogljiv.
Hojnik mu je kmalu vse zaupal, in ko se je izučil, vzel
ga je za svojega pomočnika in graščak mu je obljubil,
da pride na Hojnikovo mesto, kadar ta umrje, kar se
je kmalu potem zgodilo. Tvoj oče je bil postavljen za
gozdarja v Preseki in tačas se je seznanil s tvojo materjo,
ki je v gradu služila, ter jo je vzel za ženo. Kake dve
leti sta srečno živela na Preseki.«

»Nekega dne — ti si imel morebiti jedno leto —
gre tvoj oče zgodaj od doma in ga ves dan ni bilo do¬
mov. To sicer ni bilo nič nenavadnega pri njem, ki je
zvesto opravljal službo svojo; ali ko ga zvečer ni bilo,
jelo je venderle mater skrbeti. Vso noč ga je pričako¬
vala, toda ni ga bilo. Zjutraj vstane ter gre v grad; mislila
si je: morebiti so ga ondu zadržali, ali pa ga je gospod
kam poslal. Vender v gradu živa duša ni vedela zhnj,
nihče ga ni videl. Mati je tarnala in prosila ljudi, da so ga
šli iskat, morda se mu je zgodila kaka nesreča. Ljudje
so prehodili in prevpili ves gozd od kraja do kraja,
preiskali so vse jarke in kotle, ali o njem ni bilo nikjer
sledu. Mati je v velikem strahu in v bridki žalosti ča¬
kala dan za dnevom, da pride morebiti od kacega kraja.
Ko je prešlo pol leta in le ni bilo glasu o njem, dobil
je drug njegovo službo, in tvoja mati je šla iz Preseke
s teboj v naročaji. V gradu bi bila dobila spet službo,
ali bilo jej je težko služiti zavoljo tebe. Rajša je šla
doli v vas in tam je delala pri ljudeh, kolikor je mogla,
da se je pošteno prežlvila. Pozneje se je preselila v
Logarjevo bajto, in ko si ti malo odrasel, hodila je lože
za delom, dokler je ni potrla bolezen. O tvojem očeti
se tudi pozneje ni nič zvčdelo, kam je izginil. Naposled
so mislili, da se mu je zgodila kaka posebna nesreča,
da ga je morda kaka zver raztrgala. Ti pa najbolje
storiš, če boš večkrat zhnj molil.«

Toliko je vedela Mina Tončku povedati o njego¬
vem očeti. Ves čas, ko mu je Mina pripovedovala,
gledal jej je verno v obraz in solza za solzo mu je
kapala na lica.

151

Gozdar je slišal zadnji del Minine pripovesti in ko
sta šla otroka spat, očital jej je, zakaj to pripoveduje
fantu, ker ga pozna, kako je mehkega srca.

»»Prosil me je, da mu povem kaj o njegovem
očeti, ki je bil gotovo pošten človek in napačnega ni¬
sem nič povedala.««

»Ve ženske nimate miru, če se vam vedno ne
giblje jezik.«

IV.

Gozdarski učenec.

Brez posebnih prigodeb je minilo leto za letom.
Sedemkrat je že cvetela češnja pred gozdarjevo hišo,
kar je bil Tonček izgubil svojo mater. Fant je rasel
tako veselo, da je celo gozdar Kočmur imel veselje ž
njim. Bil je visok in tanek kakor jelka in uren in ugib-
čen kakor jelen. Po imeni je že poznal vse živali in
vse ptice v gozdu, znal je za njih gnezda, vedel je njih
navade in svojstva. Poznal je tudi vsako drevo, vsak
grm, in ne le samo, dokler je bil še zelen na deblu,
ampak tudi vsak posekan in obdelan les.

Kadar je bil Tonček dorasel štirinajst let, ravno na
njegovega godu dan, ko je Mina po obedu pospravila z
mize, nagovori ga gozdar:

»Tonček, ti si danes izpolnil štirinajsto leto; velik
si že in dosti močen, zmerom menda ne boš delal mli¬
nov pri studencih, vedno ne boš iskal ptičjih gnezd,
jedenkrat se boš moral venderle lotiti kacega dela. Povej
mi, kaj te najbolj veseli?«

Tonček dozdaj še nikoli ni resnično mislil, da bo
tudi on moral kdaj kaj biti. Življenje v gozdu, kjer je
takorekoč živel vse svoje žive dni, to se mu je toli¬
kanj priljubilo, da za poljsko delo ni imel nikakeršnega
veselja. Rajši bi streljal zajce in jarebice, ali pa bi za-
sajal drevesa, nego da bi ledino kopal ali praho oral.
Najmenj ga je pa veselilo rokodelstvo, za šilo ali za
šivanko bi ne bil prijel po nobeni ceni, rajši bi bil po¬
begnil; kam? seveda tega še sam ni včdel. Ko ga je

152

tedaj danes vprašal gozddr, kaj ga veseli, odgovori mu:
»»To bi bil rad, kar ste Vi.««

»To so tudi moje misli; za to boš dober, ker si
trden in že vajen tacega življenja. Z gospodom grašča¬
kom sem že govoril; dovolil je, da se učiš za gozdar¬
skega hlapca, in sicer pri meni. Pozneje utegneš iti
tudi drugam, da boš videl, kaj drugje znajo.«

Nato gozdar vstane, sname s kljuke majhno puško
in vso drugo lovsko pripravo in mu vse da v roke,
rekoč: »Na! Tu imaš puško in kar je še treba zraven,
od danes je puška tvoja. Kako se ž njo ravna, to že
veš in lahko vidiš pri meni.«

Tončku so se od veselja svetile oči in ves obraz
se mu je smijal, ko je puško prijel v roke.

»Ali predno te izpustim v gozd,« povzame spet
gozdar besedo, »moram ti še nekaj povedati in to si
dobro'zapiši v glavo. Kar tebi ni mar, za to bodi slep
in gluh in molči kakor skala. Le jaz sem tvoj gospodar,
nihče drug ne v tej hiši, ne zunaj. Le meni poveš, kar
vidiš in slišiš — če te bom vprašal. Kar se zgodi v
gozdu, to ostani v gozdu! Tako! Si me li razumel?
Zdaj mi daj roko! Bog te vzprimi!«

Oh, kako veselje je občutil Tonček, ko je prvikrat
s puško na rami stopil čez prag! Mina in Ančika, ki je
tudi že bila v dvanajstem letu in je zdaj Mini pomagala
pri domačih opravilih, gledali sta z zadovoljstvom za
zalim mladim gozdarjem. Učil se je vsemu, česar je treba
vedeti gozdarju in lovcu, na primer kdaj se pobira seme,
kdaj se seje, kako se trebi mladi gozd, katero drevo
se sme sekati in kdaj, kako se kuha oglje, kako se
dela kopa, in še več druzih rečij. V svojem okraji je
takorekoč poznal vsako drevo. Vse, kar mu je rekel
gozdar, vse si je dobro zapomnil in graščak sam je
imel veselje s fantom, če je prinesel v grad kako divja¬
čino ali kako redko ptico. Ančiki je vsak čas kaj pri¬
našal, zdaj lepih dišečih rož, ki se dobe le daleč v
gozdu, zdaj šopek prvih rdečih jagod, kako lepo pero
ali kako drugo malenkost.

Daleč v gozdu v najbolj divjem kraji, kjer so rasle
najdebelejše bukve in najstarejše smreke, bil je okrogel
kotel in sredi njega globok prepad, »Hudo brezdno«

158

imenovan. Tega kotla se je stari gozdar vedno ogibal,
povsod je vodil Tončka, le v ta kraj ga ni peljal,
a Tonček bi bil posebno rad videl ta kraj, ker so
ljudje veliko govorili o njem. Pravili so, da je strašno
brezdno, kamor se more iti le po dolgi vrvi. Neki ubog
ogljar, ki je pod krivo tiso kuhal oglje, slišal je neki
večkrat ponoči iz Hudega brezdna prijetno ptičje petje,
mnogo lepše, kakor vsaka godba. Ker je bil pogumen mož,
ki ni poznal strahu, vzame dolgo vrv, priveže jo za
staro smreko in se po njej spusti v brezdno. Prišel je
v ozko temno luknjo, po njej se je plazil dalje in je
prišel na drugi svet, kjer so gore od samega čistega
zlata in dragih kamenov, po rekah in potocih se pre¬
taka najslajše vino in po polji rase tako sadje, da pri
nas še nimamo imena zanje. Tu stanujejo neizrečeno
majhni ljudje, največji so samo po dve pedi visoki, go¬
voriti ne znajo, ampak neznano prijetno pojo, da ne
zna pri nas nobena ptica tako. Ogljar je hodil tu okoli
in je užival rajsko veselje, ali to ni trajalo dolgo. Izpod
neba prileti velikanska črna ptica, z jeklenim kljunom
in železnimi kremplji, oči so se jej pa svetile kakor
živi ogenj. Ko je letela, delala je takšen šum, kakor bi
se bližal velik vihar. Ogljar jo ugleda in se prestraši,
ptica leti naravnost proti njemu, hoče ga kavsniti z je¬
klenim kljunom in zagrabiti z železnimi kremplji, ali on
beži pred njo in ona za njim. V srečo najde luknjo,
po kateri je prišel na ta svet. Hitro pobere kos zlata
in pleza spet po luknji nazaj. Vrv je še visela tu, ali
ko prime zanjo, raztrga se kakor pajčevina, vsa je
bila strohnela. Kaj bo revež zdaj počel? Po strmih pe¬
činah je nemogoče splezati na vrh. Kar privihra za
njim tista črna ptica, vzdvigne ga na perutih svojih,
nese ga iz brezdna in ga postavi k smreki, kamor je
bil privezal vrv. Potem se spet zapraši v brezdno nazaj,
v tem trenutku se je zemlja stresla, stare smreke je vil
veter kakor travne bilke, skalovje se je podiralo za ptico,
smreke so pokale in letčle za njo v brezdno. Ogljar se
je prekrižal in pri tej priči je vse nehalo. Šel je iskat
svojega kopišča, ali ni ga našel, vse je bilo z grmovjem
zarasteno in vse okoli se je izpremenilo, le stara tisa
je še stala tu, kakor prej. Pod njo zakoplje kos zlata,

154

ki ga je prinesel iz spodnjega sveta in potem gre domov.
Ali tu ni nobenega poznal in ljudje niso njega. Njegova
žena bila je že umrla; sin, ki je ležal v zibelki takrat,
ko je šel pogledat v »Hudo brezdno«, bil je zdaj osem¬
desetleten starček in je kašljal za pečjo. V tem, ko
je on jeden trenutek preživel na onem svetu, v tem
se je tu gori izpremenilo toliko, minilo je toliko let.
Ogljar je živel še toliko časa, da je povedal, kje je bil
in kaj je videl in potem je umrl. — To so pravili
ljudje o »Hudem brezdnu«.

Tonček bi bil rad videl to brezdno; večkrat je
že gozdarja povpraševal zanje in ga nagovarjal, da bi ga
peljal tja; ali gozdar se je vedno ogibal tega mesta in
tudi Tončku je rekel, da je nevaren kraj. Tončkova
radovednost je bila toliko večja in necega dne se na¬
pravi sam na pot proti »Hudemu brezdnu«. Bal se ni
ničesar, ker je imel nedolžno čisto srce in je vedel, da
je v božjih rokah. Kmalu najde krivo tiso, ki je bila,
kakor so ljudje sploh govorili, blizu tri tisoč let stara.
Visoka ni bila, ampak toliko debelejša in neznano
čudno zrastena. Tonček gre mimo čestitljivega drevesa
proti kotlu, ki se je nedaleč od tise začel zniževati.
Kraj je bil vedno bolj divji, tu ni bilo nikakeršnega
pota, nobene steze, skala je ležala na skali, in Tonček
je po vseh štirih lezel čez skalovje. Stare smreke, ki
sta jih podrla starost in vihar, ležale so vse križem
po tleh.

Zdaj pride do brezdna, ki je pred njim režalo
kakor peklensko žrelo. Kraj je bil res strašen, obkro¬
žalo ga je skalovje, med katerim so rasle visoke temne
smreke. Nekatere je veter omajal, z nekoliko koreni¬
nami so se še držale plitke prsti, vrhovi so pa nad
brčzdnom vise še vedno zeleneli, mnogo jih je pa vihar
prekopicnil z roba, in te so gnile v prepadu.

Tonček bi bil rad bolj pogledal v prepad, kamor
se je spustil pogumni ogljar, v torbo si nabere kamenja
in jezdi po smreki, ki je molela daleč nad brezdnom.
Odtod gleda doli v globočino, ali ne vidi druzega, le
samo temno žrelo. Kamenje, katero je metal v prepad,
bobnelo je dolgo v žrelu in slišalo se je, kako je odle-

155

tavalo od stene do stene. Ko je pometal vse kamenje,
gledal je še nekaj časa v črno globočino, potem pleza
spet po smreki nazaj. Kar ugleda pod seboj na skalici,
ki je kakor dve pedi široka palica visela nad prepadom,
med suhim listjem lep nož. Ali kako bi prišel do njega?
Doli ne more; ko bi se mu zmeknila noga, ali ko bi se
mu izprožil kamenček pod nogo, pokopan je za večno
v strašnem prepadu. Nož bi bil pa vender rad imel;
misli in preudarja semtertja, naposled si zmisli na pre¬
cep. Odreže si ravno leskovko, razcepi jo, zleze spet
na smreko, oklene se z jedno roko in z nogama, v
drugi drži precep in tako nad brezdnom viseč, izkuša
ujeti nož v precep. Dolgo se je trudil, naposled precep
venderle zine in zgrabi nož čez sredo držala. Tonček
pritisne precep, da se je nož dobro zasadil, in ga vleče
počasi k sebi in ko ga privleče dosti blizu, prime zanj
in izpusti precšp.

Nož je bil lep, imel je črne platice, v katerih so
bile vložene bele koščene zvezdice in na jedni strani
sta bili tudi od bele kosti vloženi črki J. K.  Sicer se
ga je bila rja hudo prijela, ali on ga bo že izbrusil.
Njegovo prvo delo, ko je prišel domov, bilo je to, da

je v brus vlil vode, Ančiko je pa naprosil, da mu je

vrtila, in nož se je kmalu začel svetiti izpod rje. Ravno
zdaj je prišel Kočmur po trati proti hiši. »»Kak lep nož
sem našel danes!«« vpije mu Tonček naproti in vrti
nož v roki, da se je svetil v solnci.

»Kje si ga našel?« povpraša ga gozdar.

»»Bil sem v »Hudem brezdnu«, pa sem ga našel
na skalici nad prepadom. Ima pa črki J. K.,  kakor da
bi bil Vaš.««

Ko je gozdar čul besede »Hudo brezdno« in je

videl nož blesketati se v fantovi roki, prijel se je za

prsi, zdelo se mu je, kakor bi mu bil kdo porinil nož
v srce. Obrvi so se mu naježile in oči izpod njih so
se čudno zasvetile. Ta nož mu ni bil neznan. Na
Tončkove besede ni ničesar odgovoril, obrnil se je strani,
da bi otroka ne videla, kako ga je to vznemirilo.

»Alo! Pojdite jest!« oglasi se Mina, ki je ravno
postavila skledo na mizo pod češnjo. Otroka prideta

156

precej in Tonček pokaže Mini lepi nož in potem ga
položi na mizo zraven sebe. Jurij je pa od njih obrnen
slonel ob češnji.

»»No, Jurij, pojdi jest!«« opominja ga spet Mina.

»Le jejte!«

»»Oh, kako so pa spet sitne muhe««, toži Mina.
»»Gotovo bode kmalu dež.««

»Čakajte, jaz grem pa po vejo, da jih bom od¬
ganjala,« reče na to Ančika, zgrabi novi Tončkov nož
in kakor srna skoči od mize po bregu na studenec,
vreže vejico z grma in hoče nazaj. Zdajci se jej iz¬
makne noga, pade in tako neizrečno zavpije, da je
vse zabolelo srce. Vsi planejo od mize proti njej, ona
vstane in stopi nekoliko korakov proti njim, v prsih jej
je pa tičal nož in rdeča kri je curela iz rane. Gozdar
je bil prvi pri njej, ujame jo v roke, ko pa ugleda nož
v njenih prsih, stemnelo se mu je pred očmi, noge so
se mu šibile in glava se mu je pobesila. Mina prestreže
deklico v svoje roke, potegne jej nož iz prsi, položi jo
na trato, glavo jej pa nasloni v svoj naročaj. Ančika
je vedno bolj bledela, pri vsakem vzdihljaji je kri cur¬
koma bruhnila iz rane, vzdihnila je še nekolikokrat in
ni je bilo več. Njena čista, nedolžna duša se je pre¬
selila v nebesa. Gozdar je odrvenel, strmo je gledal na
jedino umirajočo svojo hčerko, ki je trenutek prej še
cvetela v najlepšem cvetu. Ko vidi, da jej pohaja sapa,
vrže ga neizrečna bridkost na zemljo, rjove kakor divja
zver, ki so jej vzeli mladiče, in se valja po trati.

Kdo bi popisal Minino in Tončkovo žalost? Zdelo
se jima je, kakor bi vse to bile le sanje in šele, ko sojo
zagrebli v črno zemljo in so se sami vrnili domov, šele
tedaj so čutili, da je bridka resnica.

Gozdar je tiho nosil neizrečne bolečine, ki so mu
trgale srce, ali ni zmogel solze; šele ko od pogreba
pride spet pod češnjo na nesrečno mesto, zave se po¬
polnoma svoje izgube, solze mu žalijo oči, in te solze
so dobro dele njegovemu otrplemu srcu. Na trati po¬
klekne in vzdihne: »Bog, Ti si pravičen! Na otrocih
kaznuješ, kar so pregrešili roditelji.«

157

V.

T ihotapci.

Po Ančikini smrti je bilo v gozdarjevi hiši kaj
prazno in žalostno. Mina je še dolgo po tej nesreči na
tihem jokala, stari Jurij je klavern in potrt hodil okoli,
in Tončka je bolelo srce, ker si je vedno očital, da je
on, četudi nevedoma, kriv smrti ljubeznive deklice, s
katero sta preživela najlepše nedolžne dneve. Nesrečen
nož je takoj drugi dan nesel spet nazaj v gozd ter ga
je treščil doli v »Hudo brezdno«, da se je razletel ob
skalovji. Iz gozdarjeve hiše si je želel strani, govoril je
s starim, ki je privolil in graščak ga je vzel v grad za
lovca. Tonček se je venderle težko ločil od gozdarjevih,
posebno od Mine, ki je vedno kakor najboljša mati
skrbela za njega, in tudi gozdarju je bil hvaležen, po¬
sebno ker mu nikdar ni rekel žal-besede zavoljo ne¬
srečnega dogodka.

Pred odhodom ga še pokliče k sebi gozdar in mu
reče: »Pojdi v grad! Da se boš dobro vedel, tega sem
prepričan in upam, da kmalu prideš spet nazaj na moje
mesto. Mislim, da me boš trpel pri sebi; ne bi šel rad
izpod strehe, pod katero sem prebil vse svoje žive
dni, saj tako ne bo več dolgo trpelo. Želel sem si, da
bi stopila še v ožjo zvezo, ali Bog v modrosti svoji je
odločil drugače. Naj bo!«

Tonček mu obljubi vse in se ravnh strani, ali
zunaj na vratih ga še prime gozdar za roko.

»Tonček, kje je tisti nesrečni nož?«

»»V »Hudem brezdnu«, zdrobljen na kosce.««

»Dobro!«

Tonček je šel v grhd in tu se je vedel tako dobro,
da so ga ne le graščak, ampak tudi vsi drugi radi imeli.

Tonček je že prej, ko je bil še pri .Juriji, videl
večkrat v gozdu sumnjive ljudi, in to vedno tiste; jeden-
krat jih je o mraku srečal pet, in vsi so težko nosili.
Ponoči so tudi časih prišli h gozdhrju in jednega, .Jar-
nhča po imeni, poznal je Tone, ki je vedel, kakšen opra¬
vek imajo ti ljudje, in da je Kočmur v zvezi ž njimi, ali

158

Tone je bil, kakor ga je gozdar prvi dan poučil, za to
gluh in slep.

Neki dan gre Tone zgodaj iz grada, ko se je ko¬
maj dan začel delati; bilo mu je naročeno, da ustreli
srno. Vedel je, kam se hodijo ponoči past in kod
se vračajo v gozd nazaj, ko napoči dan. Sedel je v
grm za skalo in gledal v jarek, iz katerega bi morale
priti srne. Ali ni jih bilo. Morebiti jih je kdo prepodil;
že je mislil vstati s svojega skrivišča, kar zašumi listje,
zaslišijo se moški koraki in iz jarka prisopiha po bregu
Jarnač s težkim bremenom na hrbtu. 2e večkrat ga je
videl tako nositi, ali danes se mu je čudno zdelo, da
ni šel po stezi, ampak posredi hoste in sicer naravnost
proti njemu. Ko je bil kacih dvajset korakov od To¬
neta, ustavi se, skrbno se ogleda na vse strani, potem
zavije na desno v majhen kotel, ki je bil zarasten z
gostim grmovjem in s kopinami prepleten. Jarnač se je
splazil skozi grmovje, ali ni trajalo dolgo, prišel je prazen
nazaj in je hitro odšel spet v jarek, iz katerega je
prišel.

Tone bi bil rad videl, kje je odložil Jarnač veliko
culo, vstane izza grma in gre v kotel. Steze ni bilo
nikjer videti, skozi gosto grmovje se mora plaziti, gleda
na vse strani, pa ne more ničesar ugledati. Že je mislil
iti nazaj, ko ugleda pred seboj precej visoko ostro od¬
sekano skalo, ki je bila pa na sprednji strani popol¬
noma zarastena, da je človek na prvi pogled še zapazil
ni. Tone jo ogleduje od vseh stranij in zapazi pri
zemlji precej široko luknjo, ki jo je pa bršlin zakrival
popolnoma. Odgrne bršlin in vidi, da se luknja notri
precej širi in da je kmalu toliko visoka, da človek lahko
v njej stoji po konci. Ko stopi vbnjo, vidi, da je precej
prostorna, nekaj svetlobe je prihajalo od zgoraj skozi
ped široko špranjo. Bila je to jama, kakor jih je dosti
povsod po kraškem svetu. Nos je Tonetu povedal precej,
ko je stopil v jamo in pozneje, ko so se oči malo na¬
vadile mraku, videl je tudi, kako zelišče je tu sprav¬
ljeno. Bilo je deset večjih in manjših cul polnih hro-
vaškega tobaka.

,Dobro so se preskrbeli*, misli si sam v sebi in
hoče iti spet nazaj. Že se je pripognil in ravno je hotel

159

odgrniti bršlinovo zagrinjalo, kar se zasliši zunaj pra¬
skanje po grmovji. Ali so morebiti tihotapci? Bal se jih
ravno ni, tudi je imel puško pri sebi, ali vender bi mu
ne bilo po godi, ko bi ga dobili v svojem brlogu. Hitro
se umakne nazaj, tava ob steni in se stisne v najzadnji
kotič, kjer je bilo popolnoma temno. Pod seboj čuti
kamen, sede nanj, puško pa položi na koleno. Kmalu
se prikaže skozi luknjo Jarnač in potegne culo tobaka
za seboj, potem pride še jeden človek, katerega pa
Tone ni poznal. On ju je dobro videl, ker je ravno
svetloba iz špranje sijala na oba, onadva pa njega
nista mogla videti, ker je sedel v črni temi.

»Hvala Bogu! Zdaj smo menda brez skrbi,« pravi
drugi, ki se mu je videlo, kakor bi bil gospodar, Jarnač
pa le njegov nosač.

»»Sem nas vender ne bodo sledili »kuščarji«, tukaj
smo bolj brez skrbi, kakor doma,«« reče nato Jarnač.

»Jaz tudi mislim, da smo jim zmešali sled.«

»»Stari Kočmur je vender prekanjen lisjak; ko bi
njega ne bilo, peljali bi Vaše lčpo blago zdaj-le »ku¬
ščarji« proti Novemu Mestu.««

»Ali ne vem, stari zdaj sitnosti dela, pravi, da
vse popusti.«

»»Pokažite mu le par zlatih, pa je spet vaš.««

»Vse ničesar ne pomaga, obljubil sem mu jih pet,
če mi to-le robo spravi doli.«

»»Kar je izgubil hčer, ni za nobeno rabo več. In
star je že tudi.««

»Ali vender se ne boji dveh Jarnhčev, če si tudi
za dve glavi višji od njega.«

»»Močen je pa res. — Pet cekinov? pravite. To
je lep denar! Ko bi jaz le na pol toliko poznal pota
odtod dalje, ko jih poznam odtod nazaj do Hrovaškega,
nobeden drug bi teh cekinov ne služil — ali tako, če
bi se le pokazal iz gozda, vem, da me imajo »kuščarji«
v pesteh.««

»A Ocvirek?«

»»On poznh še menj kakor jaz. Karjetakraj Gor¬
jancev, vse mu je neznano. Bog vč, kako se mu zdaj
godi?««

»Kje si ga pustil?«

160

»»Včeraj sva spala pri Petriči pod »Raztrganim
brdom«. Presneto mi je že predla! Zavohali so naju
bili na Petričevih svislih. Jaz sem predrl streho na
gorenji strani in srečno sem jo upihal. Kako se je pa
Ocvirku godilo, tega ne vem.««

»Ce ga nimajo v kleščah, mora priti vsak čas.
Tudi stari Kocmur bi moral priti. Ima še nekaj denar¬
jev pri meni.«

»»Po denar bo pa že prišel, saj ve, da ste tukaj.««

»Ali si ti že gotov?«

»»Sem že, vidite, teh-le šest cul je mojih, pet pa
Ocvirkovih.««

Gospodar plača Jarnača, potem vzame iz torbe
klobas in steklenico, v kateri je bilo žganje.

»»Ravno prav,«« reče Jarnač. »»Saj sem že zelo
potreben, tretjo culo sem že prinesel od sinoči, pa se
danes še nisem oteščal.««

Zdaj pride Kočmur in kmalu za njim Ocvirek s
culo tobaka in ga vrže k onim petim.

»Ne! Tega pota pa ne bom tako hitro pozabil!«
izpregovori Ocvirek in sede na culo. »Presneto so me
imeli v škripci; mislil sem že, da bo to moja zadnja.«

»»Povej no, kako je bilo!«« sili ga Jarnač.

»Dajte mi prej piti, saj se mi že grlo suši, kako
bom govoril.«

Gospodar mu da piti in jesti.

»Kočmur, ali Vi pa zmerom cesarskega puhate?«
obrne se tihotapski gospodar proti gozdarju, ki si ga je
natlačil pipico.

»»Zmerom.««

»Vi bi si vsaj mogli privoščiti boljšega. Ali imate
mari tako tanko vest? Jaz pa le to mislim, zakaj bi mi
kadili za drag denar smradljivca, naši sosedje Hrovatje
pa žlahtno zelišče malone zastonj.«

»»Hrovatje imajo svoje pravice, mi pa ne,«« od¬
govori na to Kočmur.

»Kaj pravice? Saj smo venderle vsi pod jednim
cesarjem.«

»Kar Kočmur stori, to je vse prav,« reče nato
Jarnač. »2e sam sem videl, ko ga je »kuščar« nagovoril
za pipico tobaka. — Seveda ga je le izkušal.«

161

»V tem govori pa spet. prav«, pritrdi gospodar.

»»Naj govorim prav ali ne, nikoli ga že nisem po¬
kusil.« «

»E, prenesel si ga pa že veliko. Le tako nedolž¬
nega se ne delaj,« zavrne ga tihotapski gospodar.

»»Saj ne tajim. Res sem ga, pa tudi rečem, da
ga več ne bom.««

»Bomo videli.«

Ocvirek se je najedel in napil in Jarnač je že
komaj pričakoval, da bi zvedel, kako jo je zvil njegov
tovariš.

»No, Ocvirek! Zdaj pa govori, kako si »kuščarje«
izpeljal na led?« povpraša ga gospodar.

»Z Jarnačem sva spala na Petričevih svislih;
zjutraj me nekaj vzbudi. Ko pregledam, skoči Jar¬
nač kvišku in izgine pred menoj. V strahu tudi jaz
skočim na noge, ali nisem videl, kaj je in kam bi se
obrnil. Kar zaslišim, da nekdo po lestvici stopa in
kmalu se pokaže »kuščarjeva« glava na lestvi.«

»A16, alo! Imamo ga!« zavpije z lestve svojim
tovarišem.

»Jaz skočim po svislih naprej, on pa za menoj.
Bila je tema, ali ker sem vedel, da je zraven svisel
pod, stopal sem prav varno in ko pridem na kraj svisel,
primem se za tram in skočim na pod. »Kuščar« kobaca
hitro po slami za menoj — toda stopnje mu zmanjka
in kolikor je dolg in širok, štrbonk! prekopicne se na
trdi pod. Če si ni razbil glave, nos si je pa gotovo po¬
tlačil in ne bo tako hitro pozabil, kdaj je lovil Ocvirka.
Jaz hitim na vrata, ali zunaj čuvši ropot na podu so
hitro priskočili, a ne da bi bili odprli vrata in me pri¬
jeli, tiščali so jih bebci, tiščali, kolikor so mogli. Na¬
slonim se na vrata, uprem se na vso moč, odrinem
jih, poderem vse tri »kuščarje« in smuknem mimo
njih. Predno so se dobro zavedeli, bil sem že pod
smrekami; jeden je še izprožil svoj pihalnik za menoj,
pa je menda mislil, da sem vrabec, ker me je s pro¬
som postil. Na, tukaj-le potipajte« — Ocvirek pripogne
glavo, vrat je bil krvav in na glavi so se čutila zrna
pod kožo.

Erjavčevi spisi.

11

»»To je dobro, da imaš tako trdo bučo,«* šali
se Jarnač.

»E, kopriva ne pozebe! Tako hitro me še ne bo
konec.«

»Na, tu imaš za svoj strah,« pravi gospodar in
mu stisne nekaj v roke.

»»Jaz imam tudi še nekaj dobiti,«« oglasi se
gozdar Kocmur.

»Res je, tu imaš svoj zaslužek,« odgovori gospo¬
dar in mu odšteje nekaj tolarjev.

»Ali bi ne hotel še kaj zaslužiti? Vidiš, tu je še
dvanajst cul, spravi mi jih doli, kakor veš in znaš, trud
tvoj ne bo zastonj.«

»»Zastonj ali ne zastonj;' rekel sem že, da se ne
pritaknem več.««

».Je li to tvoja zadnja beseda?«

»»Zadnja moja. Delajte, kar hočete, jaz se ne
pečam za nič več.««

»Nekoliko zlatih bi pa morebiti vender še imelo
prostor v tvojem lonci?«

»»Četudi. Komu jih bom pa hranil? Saj nimam
nikogar, da bi mu jih zapustil.««

»Za poboljšek v starih dneh.«

»»Zame je dober sok in krompir, in tega mi ne
bo manjkalo.««

»Svojeglav si bil zmerom. Ali kdo mi bo to blago
spravil doli? Ko bi vedel, da je upati Martinčku?«

»»Zakaj pa ne?«« reče nato Jarnač. »»Saj ti je
že nosil in zaslužil bo tudi rad, saj je na denar, kakor
mačka na salo.««

»Ali on imakrčmo, ljudje vedno hodijo notri in ven.«

»»Toliko varnejši je »kuščarjev«, nihče ga ne bo
imel na sumnji. Previhan je pa tudi toliko, da jim ne
bo šel hitro na limanee.««

»Na vrtu ima pa tudi tako pripravno jamnico,« pri¬
stavi Ocvirek, »da ni treba iskati boljšega skrivišča.«

»Kaj pa ti misliš, Jurij?«

»»Meni je vse jedno! Storite, kakor hočete, saj
sem vam že rekel, da se več ne pečam. Ce me hočete
ubogati, pustite vsi skupaj ta nevarni posel, pa se lotite
česa boljšega.««

163

»Kje se pa denar tako hitro zasluži, kakor tukaj?«

»»Pa si nisi nikoli življenja v svesti.««

»Kdor ne vaga, je brez blaga. Ti lahko zdaj go¬
voriš, ko imaš polnega mačka.«

»»Morebiti bi bilo bolje, da se nismo nikoli vi¬
deli,«« vzdihne gozdar, vstane in gre iz jame.

»Vidiš ga, starega lisjaka, kako zdaj govori,« pravi
Ocvirek, ko je Jurij odšel. »Naposled nas bo še izdal.«

»»Tega se nam ni bati,«« zavrne ga Jarnač, »»pre¬
dobro ga poznam. Kar je po nesreči izgubil hčer, izpre-
menil se je ves, ni ga več spoznati.««

»Naj bo, poskusil bom z Martinčkom, pojdimo
doli k njemu. Ocvirek, saj ti si tako žejen, to vem.«

»»In še kako!««

Vsi trije vstanejo in se splazijo skozi luknjo.

»Hvala Bogu, da šo šli,« vzdihne Tonček. Ves čas
je čepel na kameni v kotu, da ga je že vse bolelo in
vender mu ni bilo žal, da je prišel v ta brlog; mnogo
novega je zvedel in to, kar si je prej le mislil, to je
vedel zdaj za gotovo. Najbolje se mu je zdelo to, da
se jim je Kočmur odpovedal popolnoma. Z druge strani
mu je bilo pa spet žal, da bodo Martinčka dobili v
svoje društvo. Ni mu bilo toliko do njega, kakor za
njegovo hčer Jerico, ki je bila sramežljiva in delavna
deklica Tonetove starosti. Ko bi si kdhj iskal žene,
tedaj bi prvo povprašal nje, če ga hoče za moža.

Tone je toliko še počakal v janp, da so tihotapci
malo odšli, in potem grč tudi on za njimi. Prav dobro
mu je delo, ko ga je spet obsijalo svetlo solnce in je
spet prosto dihal v čistem zraku.

VI.

Preseški gozdar.

Spet je preteklo nekoliko let. Tone je ostal v gradu,
večkrat je dohajal h gozdarju, ki se je pa vidno staral.
Ob nedeljah, ko je prišel iz cerkve, ostajal je tudi rad
pri Martinčku, da je govoril s krčmarico in z Jerico, kar
pa Martinčku, kakor je bilo videti, ni bilo nič prav po godu.

11 *

164

Neke nedelje jutro ga pokliče k sebi graščak in
mu reče: »Dolgo mi že služiš, in ker sem bil vedno
s teboj zadovoljen, zato sem dalje skrbel zate. Veš, da
je umrl gozdar na Preseki in Jurij Kočmur v gozdu je
tudi že tako slab, da bo treba zanj kmalu namestnika.
Izberi si jedno teh dveh služeb, na izbero sta ti.«

Tone misli nekaj časa. Volitev je bila težka. V gozdu
je preživel svoja mlada leta, tudi mu je bilo dolžnost
skrbeti za Mino na stare dni in gozdarju je takorekoč
obljubil, da bo prišel na njegovo mesto. Ali Preseka je
bila prijaznejša, bliže ljudij. Gozdar tako dolgo ne bode
živel in Mina se potem lahko preseli na Preseko. Ko
vse premisli, reče gospodu: »»Za Preseko bi prosil, če
je Vaša volja mi jo dati.««

»Saj sem ti rekel, da si izberi!«

»»In potem bi Vas tudi prosil, da bi mi dovolili
ženiti se.««

»To se že tako ve, da moraš imeti gospodinjo.
Od denašnjega dne si prost sedanje službe: kadar hočeš,
lahko se preseliš na Preseko.«

Tone se presrčno zahvali dobremu gospodu in še
tisti dan govori z gospodom župnikom ter jim pove, da
ima službo in da misli snubiti Martinčkovo Jerico, kar
je bilo duhovnemu gospodu prav. Ta dan ni šel opoludne
domov, ostal je pri Martinčku. Jerici je pa že pri cerkvi
vse povedal in jej je tudi rekel, da je bo pri očetu
prosil v zakon.

Po obedu pokliče Tone Martinčka v drugo izbo
in mu pove, kaj bi rad. Martinček ga je nejevoljno po¬
slušal in zmajeval z glavo.

»Dragi moj, iz tega ne bo nič! Res je, da imaš
zdaj neko službo, ali ta služba traje le tako dolgo, do¬
kler je gospodova volja, taka velika gospoda pa vemo,
daje  muhasta. Danes ali jutri ti lahko reče: pojdi, od¬
koder si prišel, ne potrebujem te več. Kaj boš pa počel
z ženo? Ti si mari misliš: ,pojdem pa k Martinčku 1 .
Naravnost ti povem, to si ti le iz glave izbij. Saj še
komaj vem, kdo si in odkod si. Tvoj oče je od nekod
prišel, pa je spet nekam šel; kam? to sam Bog ve.«

»»Kar se tiče mojega očeta, prosim, da o njem
spodobno govorite, bil je pošten človek.««

165

»No — no! Je že prav, mi pa tudi nismo za plo¬
tom rojeni, in kdor bo dobil mojo hčer, dobil bode tudi
nekaj cvenka ž njo. Zato bodem pa tudi prej dobro
pomislil, komu jo bom dal.«

»»Jaz ne terjam ničesar od Vas. Le njo mi dajte
in vem, da bo šla rada z menoj, moja služba je že
taka, da bom ženico lahko pošteno redil.««

»Tudi berač pošteno živi, ali vender berači.«

»»Tega meni in ženi moji ne bo treba, ako mi
Bog da zdravje. Res nisem bogat, ali kar imam, to sem
si zaslužil sam in pošteno!««

»Ali misliš, da jaz nisem pošteno pridobil, kar
imam? Kaj misliš, da sem kradel, kaj li?«

Tone migne z ramami.

»Kaj, ti boš z ramami zmigaval, če se o moji
poštenosti govori, ti pritepenec!«

Zdaj so prišli neki ljudje v prvo izbo. Tone vzame
klobuk, stopi h krčmarju in ga prime za ramo.

»»Počasi, prijatelj, počasi! Nikar se ne jezite!
Kako pa, ali imate kaj veliko repe v jamnici?««

Krčmar ostrmi in gleda mladega gozdarja, kakor
bi ga hotel prebosti z očmi in mu pogledati v srce.
Tone ga mirno gleda. Martinček povesi oči.

»»Z Bogom, oče, zdravi ostanite!«« poslovi se
Tone in gre skozi vrata.

Krčmar stopi za njim: »Prijatelj mladi, imejte
pamet! Prosim Vas, molčite! Zaradi Vaše stvari bodeva
že še govorila.«

Drugo nedeljo proti večeru je prišel spet Tone k
Martinčku, ali njega ni bilo doma, bila je sama Jerica
z materjo, on je šel nekam po opravku; kam? same
nista včdeli. Bilo je že precej pozno, ko se je gozdar
odpravil domov. Ker je bila lepa mesečina, šel je po
krajšem poti čez gozd mimo krive tise. Ko pride vrhu
klanca, zasliši dalje v gozdu puške pokati. Gozdar ob¬
stane in posluša. Kaj topomenja? Ponoči nihče ne gre
na lov. Kaj, ko bi bili tihotapci? Stopi malo hitreje in
ravno ko pride do tise, zasliši po poti hitre moške ko¬
rake. Umakne se v senco in gleda na pot. Zasopen
priteče Martinček s culo na hrbtu in hiti dalje. Ko ga

166

Tone spozna, stopi iz sence predenj in ga nagovori:
»»Oče Martinček, kam pa se Vam tako zelo mudi?««

Martinček se ga tako prestraši, da mu pade cula
s tobakom na tla.

»0 prijatelj dragi, za božjo voljo te prosim, skrij
me, reši me, sicer sem izgubljen, že so mi za petami.«

Tone je uvidel, da tu ni časa dolgo premišlje¬
vati, zgrabi z jedno roko culo, z drugo pa Martinčka,
ki se je tresel kakor šiba na vodi, in ga hitro potegne
v mlado smrečje. Potem hiti čez skalovje, Martinček
pa za njim in šele pri »Hudem brezdnu« se ustavita.

»»Zdaj mora najprej to-le strani,«« izpregovori Tone
in vrže ciilo v brezdno, potem se skrijeta v senco pod
visoko skalo, kjer ju nihče ni mogel ugledati, onadva
sta pa na razsvetljeni poti videla vse.

Martinček je komaj spet dobil malo sape, že pri¬
teče stražnik in za njim kmalu drugi.

»Tu sta zdaj dve poti,« pravi prvi. »Po kateri
je šel?«

»»Vsejedno, todkaj ali tam,«« odgovori drugi, »»ti
pojdi na desno, jaz grem na levo, v dolini se snideva
pod gabrom. Morava ga dobiti.««

»Ce se je pa tu kam skril?«

»»Mislim, da ne, in če se je tudi, kje ga hčeš
iskati ponoči — le naprej!««

Martinčku so se ježili lasje, komaj se je upal
dihati, šele ko se je v dalji izgubil glas stražarjevih
korakov, upal se je izpregovori ti.

»Prijatelj dobri! Ti si me rešil iz največje za¬
drege, zdaj pa moraš biti moj zet — hočeš ali nečeš!
Prosim te, odpusti mi, če  sem te zadnjič razžalil.«

»»Že dobro — vse je pozabljeno! Zdaj pa še
nekaj!««

»Že vem, kaj misliš. Obetam ti, da ta crila, ki si
jo zagnal tu doli, bila je zadnja na mojih plečih.«

Po velikih ovinkih je gozdar izpeljal Martinčka iz
gozda in ga spremil do hiše.

V štirinajstih dneh je gozdar zopet snubil Jerico
in jo tudi dobil. Dote ni hotel nič več, kakor samo to,

kar je imela po materi. Martinčku, ki je pri vsi baha¬
tosti bil vender strašno lakomen na denar, bilo je to
prav po godu. V treh tednih je Jerico ženo svojo peljal
na Preseko.

•ledno leto je živel Tone srečno in mirno na Pre¬
seki, ko pride neki dan glas, naj gre hitro v gozd,
da bo stari gozdar umrl in da bi še rad ž njim go¬
voril. Tone se precej napravi in gre. Gozdar ga je že
težko pričakoval in lice se mu je razjasnilo, ko je Tone
stopil predenj.

»Mina, pusti naju malo na samem!« prosi Mino, ki
je sedela zraven njega. Ko je odšla, sede gozdar na
postelji.

»Tonček, sedi sem k meni in poslušaj me! Moje
ure so seštete; čutim, kako me zapuščajo moči in
vender ne morem iti raz sveta, predno s teboj ne go¬
vorim. Imam ti veliko povedati in moram poseči daleč
nazaj. — Ko so mi umrli moj oče. dobil sem njih
službo in iskal sem si neveste. Med vsemi dekleti mi
je bila mati tvoja najbolj po srci, ker je bila pridna
in pohlevna, ž njo sem mislil, da bi srečno živel. Ali
ni mi bila namenjena, vzela je tvojega očeta, gozdhrja
v Preseki, ki je bil mnogo mlajši od mene. S tvojim
očetom nisva bila nikoli prijatelja; še prej se nisva
mogla, posebno pa ko je vzel Marjeto, nisva se pogle¬
dala. V tistem času sem se seznanil s tihotapci, ki so
nosili tobak iz Hrovaške skozi naš gozd. Mene so na¬
govarjali, da bi jim šel na roko, da bi jim skrival blago
in jim je pomagal odnašati, obetali so mi velik dobiček
— in pregovorili so me. — Nekoč — bilo je poletni
dan zgodaj — nesem mimo »Hudega brčzdna« culo
tobaka in ko zavijem okoli skale, stoji tvoj oče pred
menoj. Sramota, da me je dobil pri tem poslu, in staro
sovraštvo mi je zavrelo srce. Beseda da besedo, napo¬
sled se sprimeva kraj brezdna in se dolgo rujeva. Ko-
nečno me tvoj oče dobi pod se in od zdaj dalje ni¬
sem več vedel in še danes ne vem, kaj sem storil. Le
to vem, da je tvoj oče skočil kvišku in strašno zavpil:
,Ti si me zaklal! 1 «

168

»In res vidim svoj nož v njegovih prsih. Kako je
prižel nož v njegove prsi, ali sem mu ga jaz zabodel,
tega nisem vedel in Se danes ne vem. Le toliko rečem
zdaj na smrtni postelji, da nisem nikdar imel te misli.
Ko to vidim, oh, kako se prestrašim! Skočim kvišku,
on si potegne nož iz rane, ali predno sem ga mogel
prijeti, omahnil je in padel čez rob v strašni prepad.
Tone, jaz sem morilec tvojega očeta in to hudodelstvo
sem nosil na duši svoji do denašnjega dne! Bog meje pa
tudi kaznoval, kakor sem zaslužil. Ti, sin umorjenčev,
našel si tisti nesrečni nož in s tistim nožem se je zabodlo
jedino moje dete. Oh, koliko je trpela duša moja, nisem
ga imel mirnega trenutka! Spustil sem se v prepad,
našel sem kosti, pobral jih in zakopal v blagoslovljeno
zemljo. Ali to mi ni dalo miru, in ne bom ga imel
prej, dokler ne slišim iz tvojih ust, da mi odpuščaš in
dokler mi v znamenje sprave ne podaš roke. Tonček,
ali je mogoče?«

Mladi gozdar sije podprl glavo in je strmel pred se.

»Tonček, ali mi odpustiš?«

»»Odpuščam! Prosite Boga, da Vam On tako od¬
pusti, kakor jaz.««

»Podaj mi roko!«

Tone mu jo poda.

»Zdaj pa lahko umrjem. Pošljite mi po gospoda!«

Gospod so že čakali zunaj, Mina je ponje poslala.
Tonček jih je pustil samega z gozdarjem, ki se je spravil
z Bogom in potem kmalu v Tončkovih in Mininih rokah
večno zaspal.

Pred smrtjo je hotel Tonetu izročiti svoje de¬
narje, ker jih pa on ni hotel vzeti, izročil jih je duhov¬
nemu gospodu, da jih obrnejo v dobre namene.

Nekoliko let pozneje je pod krivo tiso stalo zidano
znamenje. Naslikano je bilo »Hudo brezdno« in človek,
ki pada vanj. Spodaj je bil napis:

„Blim tega mesta v ,Hudem brezdmd storil je nesrečno smrt
An ion Bobiila,

presešlci gozdar.

Bog se usmili njegove duše!"

VIII.

Ni vse zlato, kar se sveti.

(»Koledar Družbe Sv. Mohorja«, 1887.)

I.

(am si se spet napravil? — Pa čemu bi še
f$S  vprašala, ker dobro vem, kam si se napotil.
Ali ti res ni mogoče nobenega dne prebiti
brez pijače?«

Tako je kmetica srednje dobe, sedeča pomladnega
dne pred hišo in vijoča prejo, ogovorila moža stopiv-
šega čez prag.

»»Na ,Log‘ grem pogledat. Pravijo, da mi je zadnja
voda na senožet proda nasula. Nobenega silnega dela
nimam.««

»Vem, da greš na ,Log‘, ali ne toliko zaradi seno¬
žeti, kakor Dragarjevemu vinu na ljubo. In dela nimaš?
0 sveta pomagalka! Poglej okrog sebe, ali prav ne kriči
vse po gospodarji? Poglej ga soseda, od ranega jutra
ti že dela in bode delal še v mrak.«

»»Kaj meni mari drugi ljudje, najmenj pa ta sosed.
Čemu li imam hlapca? In če pijem, pijem za svoje,
živa duša nima se v to vtikati.««

»Motiš se! Če nobeden drugi ne, imam to pravico
jaz, žena tvoja. Zase mi ni, jaz z božjo pomočjo že
kako prebijem in pretolčem še ta leta, ki mi jih je Bog
namenil, ali za otroka mi je, ta dva se mi smilita.«

»»Nič hudega jima ni. Lačna menda vender nista?««

»Lačna dozdaj res še nista in upam, da tudi ne
bodeta, dokler mi ljubi Bog ohrani zdravje. A poglej ju,

172

kako sta oblečena! Tonček vso zimo ni mogel ne v
šolo, ne h krščanskemu nauku in ne k maši. Vsi nje¬
govi vrstniki pojdejo zdaj k prvi izpovedi, samo naš ne.
In zakaj ne? Zato ne, ker ni imel in še nima čevljev.
Prazniki so pred durimi, a Anica nima poštenega praž-
njega krila. 0 sebi molčim. Tako nizko je padla Čeri¬
nova hiša. In poglej tudi sebe. Ali je kdaj kakšen
Čerin ob nedeljah hodil v taki ogoljeni obleki in v takih
zrabočenih čevljih? Sram te bodi!«

»»Pridigati res znaš. Večna škoda, da ne smeš na
propovednico. Za čevlje je pa že preskrbeno. Valje drugi
teden pride Strgulčev Ivanec v hišo in pošije vsem, kar
bode treba. Anica dobi tudi krilo. Ne boj se, dokler
sem jaz še tu, otroci moji ne bodo raztrgani hodili.««

»Kaj ne hodijo že zdaj? In kam še pridemo, ako
pojde tako'dalje? Pomisli, kaj si imel pred petnajstimi
leti, in koliko tega je danes še tvojega. In kaj ostane
po tebi sinu, ako bodeš delal, kakor si začel?«

»»M61či! Tega ti ne umeješ. Oddal sem samo ne¬
katere kose, ki so mi bili z nerok. Ne staraj se ti za¬
stran mojega gospodarstva, jaz že vem, kaj delam.««

»Ne veš ne! Tako hudoben vender nisi, da bi z
vedenjem in premislekom zapravljal. Srce ti je otrplo
za nas, ti zdaj poslušaš le vinske bratce svoje. Mi doma
se potimo in ubijamo, ti pa popivaš in ponoči in po
dnevi mešaš tiste peklenske podobice. Tvoja žena in
tvoja otroka doma oskodevajo, t.i pa druge z vinom
zalivaš.«

»»Koga neki jaz zalivam?««

»Zalivaš, zalivaš! Jaz sicer ne hodim za teboj,
tudi ne povprašujem, kaj počenjaš, a ljudje mi vse pri¬
našajo v hišo, če tudi jih odganjam.«

»»No, ali boš s svojimi litanijami skoro pri kraji?
Le še povedi, ako imaš kaj na srci. Danes sem pri
volji poslušati te, drugikrat ne vem, kako bi bilo.««

»Kdo drugi ti bo, ako ne jaz? Moram ti povedati,
četudi nič ne pomaga. Vsaj si olajšam srce. Tudi srama
nimaš več, vse si vtopil v vinu. V nedeljo ponoči so
te pri Dragarji vinski bratje, ki si jim želodce do vrha
nalil, naposled izpehali iz hiše in te pijanega vrgli pod
kap. A včeraj si vender spet lezel tja in tudi zdaj si

173

se napravil doli. Res, sram te je prav toliko, kolikor
volka strah.«

Zdaj mu je bilo preveč. Ugovarjal sicer ni, bodisi,
ker je dobro vedel, da je vse res, kar mu žena očita,
bodisi, da ga ni bilo volja prepirati se s suhim grlom.
Samo nekaj je mrmljal o strupenih babjih jezikih, potem
pa je ubral med njivami stezo nizdolu proti ,Logu‘.

Ne govorili bi resnice, ako bi trdili, da ga ženine
besede niso prav nič zbodle. Saj časih, zlasti ponoči,
kadar ni mogel spati, vzbujala se je tudi njemu vest
in mu govorila skoro tako, kakor žena. Prišli so mu
časih celo trenutki, ko je sam v sebi priznal, da ne
dela prav in da bode treba kreniti na drug pot. Volja,
poštena volja, da se poboljša, bila je večkrat tu, ali
meso je bilo slabo in nikoli ni meglo odbiti izkušnjave.
A kadar je zopet sedel pri vinu, udušil je v njem vse
dobre nakane.

Blaž Čerin je bil pred leti najtrdnejši kmet pod viso¬
kim Kolkom in še tedaj, ko govori naša pripovest o njem,
prištevali so ga, kar se tiče imetka, vedno še boljšim.
Po očetu je dobil čisto kmetijo z lepimi gozdi. Daleč
na okrog nobeden ni imel tacih senožetij, nobeden toliko
lepe živine. Dokler je stari še živel, bilo je vsem prav,
a po očetovi smrti se je vse predrugačilo. Pogostoma je
zahajal v bližnji trg, sprva res po opravkih, ki jih je
imel pri oblastvih, pozneje pa tudi večkrat brez potrebe.
Tu se je okoli imovitega in radodarnega Čerina jela
zbirati žejna in lačna gospoda najnižje vrste. Jedlo,
pilo in igralo se je po cele noči, plačeval je navadno
vse Čerin, ali »baron Čerin«, tako so namreč te pijavke
imenovale kmeta, kateremu je res ugajalo, da se okoli
njega suče toliko za čudo ponižne gospode. Čerin je
imel toliko zemljišča, da je smel po svojem sam loviti,
ali kakor njegov oče, tako tudi on nikoli ni mislil na
lov, zdaj pa so ga ti gospodje pregovorili, da je še od
svoje razhodne občine vzel lov v zhkup. In zdaj se je
pričelo tržanom pravo veselje. Ob nedeljah in praznikih
je pokalo po dolini, kakor v vojski. Ustrelili ti lovci
res niso mnogo, toliko več so pojedli, največ pa popili.
Plačnik za vse je bil »baron Čerin«. Njega in njegovo
žejno lovsko družbo so poznale vse krčme po dolini.

174

Resnica je, da se je »baronu« večkrat pripetilo, da ni
imel »cesarskega denarja« pri sebi, a kaj zato? Saj
krčmarji so znali pisati in so tudi radi pisali, zlasti,
ker jim »baron« ni na prste gledal, v glavi pa vsega
tudi ni mogel držati, dasi je imel dosti dober spomin.
Ti krčmarji so bili dobri ljudje in niso pritiskali Čerina
zastran plačila. Čakali so, da se je več nabralo, in še
tedaj dolžniku ni bilo treba gotovega denarja šteti. Ti
dobrosrčni možje so jemali namesto denarja tudi les.
To je bilo Čerinu prav po volji, ker pri tem ni imel
nič dela, vse so sami posekali in iz gozda spravili. Pri
posekavanji se je pa takšen poštenjak navadno uštel, ali
nikoli ne sebi v škodo. In tako je prišel čas, ko so vse
pile (žage) po dolini rezale Čerinove krije.

Nekega dne pride po naključji v svoj gozd »pod
Slemenom«, v katerem je dajal krčmarjem sekati. Ni
ga več poznal, tako grozno so ti gozdni žužki gospo¬
darili v njem. Mož je sedel na podrto hojo in se prijel
za glavo. V srci mu je vrelo, nobene prave misli ni
mogel ubrati. Škodo, veliko škodo so mu napravili. Ali
koliko kdo, tega ni vedel. In koga hoče tožiti, ker se
pri nobenem ni spominjal, koliko hoj je smel posekati.
Oglašala se mu je tudi vest in mu glasno očitala: ,sam
si kriv, sam si kriv ! . Grozil in rotil se je sicer, da bode
vse krčmarje tožil, ali ostalo je le pri grožnji. Nekaj
dobrega je vender Čerinu prinesel ta dan. Lovskemu
razgrajanju je bilo konec. Ko se je za drugo nedeljo
napovedala znana lovska družba, pričakoval jo je, kakor
navadno, toda ne s puško ob rameni, temveč z gorjačo
v roki ter je lačne gospodke razgnal z grdimi psovkami.

Tega nobeden ni bil bolj vesel, nego Čerinova
žena. Mislila je, da to pomenja popoln preobrat v živ¬
ljenji njenega moža, in nekaj časa je bilo res videti,
da bode tako. Ali prehitro je spoznala, da se je varala.
Čerin brez vina in brez družbe ni mogel biti. Oboje je
nahajal pri Dragarji na ,Logu ! , najprej vino, a družba je
prišla sama ob sebi. Dragar je bil jedini krčmar v dolini,
katerega se je Čerin prej nekako ogibal, in zato se je
Dragar pri njem najmenj okoristil. Tem tesneje se ga
je oklenil zdaj. Za njim sta hitro prilezla dva kmeta,
ki sta malone že odgospodarila, potem neki žagar, na

katerega so imeli orožniki posebno pazko, ker so ga
imeli na sumnji, da je v zvezi z laškimi ponarejalci na¬
šega denarja, in naposled neki bivši pisar, ki pa je iz¬
gubil službo in je zdaj ljudem proti plačilu in vinu
delal vsakovrstna pisma. Klicali so ga ^dohtar«.

To so bili Dragarjevi stanovitni gostje, pridružila
se jim je časih še kaka druga vinska mušica, zlasti
kadar je bil Čerin široke volje. Takrat je poleg njega
lahko pil vsak, kdor mu je dal dobro besedo. Največ
se je pa pri tem okoristil Dragar. Čerin denarja na¬
vadno ni imel, in če ga je tudi imel, za vino mu ni
šlo iz rok. Tudi hoj ni dajal več sekati, ali prav lahko
sta ga pregovorila Dragar in dohtar, da ima preveč
sveta, da bi mu bilo samo v prid, ako bi oddal neko¬
liko manjših kosov, ker bi potem ostalo lahko bolje ob¬
delal. In tako je Dragar, ki si je pred nekaj leti kupil
na ,Logu‘ toliko sveta, da si je nanj postavil hišo, dobil
od Čerina zdaj ogradico, zdaj njivico, k letu spet jedno
in tako dalje.

Ko je zdaj Čerin po senožetih stopal nizdolu proti
,Logu‘, ni mu bila na misli s prodom zasuta senožet, tem¬
več premišljal je, kje bi dobil nekaj denarja, da bi obul in
oblekel sebe in družino. Tisto, kar je ženi govoril o Str-
gulčevem Ivhnci, ni bilo nič res. Nič ni govoril, in de¬
narja ni imel, da bi kupil usnja. A kje ga dobiti ? —
Pri mesarji ali pri Dragarji? Mesar mu je lani in letos
odvedel že toliko živine, da Čerinu samemu ni dalo
srce, da bi spet tega moža klical. Torej ostane jedini
Dragar.

Zdajci ugleda pred seboj starega sključenega možh,
ki se je počasi ob palici pomikal v reber. To je bil
sosed Volk, mož stare korenine in starega poštenja. Bil
je pokojnemu očetu najboljši prijatelj in njega je držal
pri krstu. Ta mož je bil Čerinu huda vest. Sicer ni
mnogo govoril, vrgel mu je le kako besedo in ga z
malimi sivimi očmi nekamo čudno pogledal. Čerinu se
je pa zdelo, da mu starec vidi na dno duše in vsaka
beseda njegova ga je zapekla kakor živ ogenj. Zatorej
se ga je tudi na lepem poti ogibal. Ko je zdaj možh
ugledal pred seboj, ni si nič pomišljal, temveč krenil
je v stran in skočil v jarek, kjer je curela plitva

176

vodica. Tu je čakal, da bi starec prešel. A živo, dasi
staro oko ga je še ujelo, in ko je korakal mimo njega,
kričal je glasno: »Hou, hou! volk gre, zajci beže, volk
gre, zajci beže!« Čerina je bilo malo sram, a vender
mu je bilo prav, da je stari šel svojim potem in da se
ni dalje vanj zadiral.

Pri Dragarji ni bilo še nobenega gosta, kar je
bilo Čerinu po volji. Tem lože se bode dalo govoriti.
Pa bahavemu Čerinu danes za čudo beseda ni hotela
prav iz grla. Naposled vender blekne za osemdeset gol¬
dinarjev. Ali Dragar danes na tisto uho ni hotel nič
prav slišati, češ, da vina mu že še da, gotovine mu pa
ne more, ker mu je plačati vino. Čerin ni bil vajen od
krčmarjev slušati tacih besedij, zatorej je Dragarja ne¬
kako neverno pogledoval in stresal z glavo, ali ta je
bil danes tudi kratko nasajen in ni dal k sebi. Čerinu
se je obesil nos, čemerno se je držal in nejevoljno pre¬
slikaval izpraznjeni kozarec med rokama. Celo vino mu
danes ni šlo v slast. V dober čas vstopi »dohtar«, po¬
gleda Čerina, pogleda Dragarja in takoj je vedel, kaj
je med njima. Hitro je posegel vmes, in predno je mi¬
nilo pol ure, omečil je Dragarja, da je obljubil najprej
petdeset goldinarjev in jih potem dodal še deset. A dal
jih je samo proti temu, da se z mesta naredi pismo,
katero mu za ta dolg in za popito in neplačano vino
daje v zalog Čerinovo senožet na ,Logu‘, katera pa za¬
pade Dragarju v last, ako je v dveh letih ne reši. V
tem pa bode Dragar za obresti senožet kosil.

Čerinu so se sprva pogoji zdeli silno trdi, a ko
je Dragar predenj položil šest cesarskih podob, pobral
jih je in spravil, ne da bi bil še kaj ugovarjal. Poslal
je po Strgulčevega Ivanca, katerega v krčmo ni bilo
treba dvakrat klicati. Prišel je, ali kakor bi se bilo
danes vse urotilo proti Čerinu, stavil se je tudi šivar
po robu, češ, da zdaj tako hitro ne utegne, ker ima
dela za štiri roke. A ko je Čerin pred žejnega smolarja
dal postaviti polič rumenega vina, minila je možh vsa
hudomušnost. Zadal je moško besedo, da bode do oljčne
nedelje Čerin in njegova družina obuta.

Žagarja tisti večer ni bilo, zatorej tudi ni bilo nič
igre. Ostala malodoberna družba je bila tiha in popar-

jena, ker je videla, da Čerin ni pri volji. In res je vstal
v mraku od Dragarjevega vina in se je napotil proti
domu. Kaj tacega se mu že zdavno ni pripetilo.

Temna noč je padla že na zemljo, ko je prišel
Čerin domov. Hlapec in dekla sta bila pri živini v

hlevu. V izbi je bila tema, toda v postranski izbici je
gorela luč. Čerin vstopi. V izbici ga niso opazili, ker so
bile duri priprte in ker je mati z obema otrokoma
glasno molila. Čerin postoji za hip in posluša, že je
mislil tiho oditi, a prilete mu na uho ženine besede:
»Molimo še očenaš za očeta, da bi mu Bog dal ljubo
zdravje in ga privedel na pravi pot.« In otroka sta s

tresočim glasom molila za svojega očeta. To je možu

padlo na srce. Mehki glas nedolžnih otrok ga je pre¬
tresel bolj, nego bi ga bila mogla karajoča beseda grme¬
čega govornika, segel mu je v dno duše. Že je hotel
stopiti v izbico, prižeti ženo in otroka k srcu in jim

naznaniti, da je Bog uslišal njih molitev in da je že na
pravem poti. Ali neka plahost in čut sramote sta mu
ustavljala nogo, potiho gre iz izbe in poišče svojega ležišča.
Ali zaspati ni mogel. Premišljal je svoje dosedanje živ¬
ljenje, tako neumno in prazno in tako pogubno do¬
brima otrokoma in zlata vredni ženi. In kesanje, pekoče
kesanje mu je polnilo dušo. Ako mu to sedanje mišljenje
zopet ne izhlapi kakor jutranja rosa na solnci, potem
stoji Čerin na odločnem razpotji.

II.

Ko je druzega dne pokal zor, bil je Čerin že iz
postelje, poklical je hlapca in mu velet pripraviti orodje,
da gresta kopat v ogrado. Hlapec si je mel oči in dolgo
ni mogel prav verjeti, da stoji gospodar pred njim. Predno
je še žena vstala, šla sta na delo. Dekli je naročil,
naj jima Anica prinese kosilo v ogrado. Delala sta ves
dan, da ja je pot oblival. Zlasti pri Čerinu, ki se je bil
zadnji čas delu odvadil, imel je vsak lasec svoj kanec.
Zato mu je pa tudi jed šla v slast, kakor že dolgo ne,
in ko je zvečer prišel domov, videl je okoli sebe samo
vesele in srečne obraze. Ta dan je bil zadovoljen sam
s seboj.

p]rjavčevi spisi.

12

178

Drugo jutro je bil Čerin spet pri delu. Opazil je,
da ima pašnik, ki je na jedni strani mejil na ogrado,
prav dobro zemljo in da bi se na to stran dala ograda raz¬
širiti. Razdrl je torej ondukaj ograjo in jel kopati ledino.
Kopalo se je težko, ali čimdalje je kopal, tem večje ve¬
selje je imel z delom. Zdaj dokoplje do neke kamenene
žile, ali kamen je bil mehak in skrilav. Bila je opoka.
Že je odvalil nekoliko skrlij, ko se mu pod kopačem nekaj
zablišči. Čerin se pripogne, pobere skrlico in izlušči iz
nje sijajno kocko. Čerina je pogrelo in neka neznanska
slast ga preleti pri pogledu te kocke. ,Moj Bog, to je
zlato, čisto, pravo zlato. Kako bi se drugače tako sve¬
tilo, in rtneno je tudi. Tedaj so vender resnico govorili
stari ljudje, ki so pravili, da je v Bogatinu polno zlata in
da ga Lahi odnašajo na tovore. In če ima zlato Bo¬
gatin, zakaj ga ne bi imel tudi Kolk, ki je Bogatinu
bližnji sosed.' Hvaležno pogleda proti nebu in vroča za¬
hvalna molitev mu prikipi iz radostnega srca.

A hlapec je blizu. Ta ne sme o tem ničesar vedeti.
Treba ga je odpraviti. Čerin malo pomisli, potem ga
pošlje domov po sekiro in mu veli iti sekat leščevja,
da se z njim zagradi novi kos ograde. Ko je hlapec
odšel, spusti se Čerin na kolena in začne brskati po
razdrobljeni opoki. Po dolgem iskanji najde še jedno
zrno, hitro potem spet jedno, še večje. A ko je od¬
valil novo plast, pobiralo mu je kar oči, zrno je leske¬
talo pri zrnu. Sname si klobuk in pohlepno vanj pobira
dragoceno rudo. Ko je pobral, odkolje si novo skrilj,
za njo drugo. Vsaka je dala nekaj, ta več, ona menj.
Tako je drobil opoko in pobiral do mraka ter je na¬
bral do pol klobuka.

A kam pa zdaj z blagom? Domov ne! Živa duša
o tem ne sme vedeti, tudi žena ne. Zaklad je treba
skriti ali zakopati ga. A kam? Misli, misli. Naposled se
domisli duple v stari lesniki, ki je stala v gošči, ne
daleč od pota. Tja gre, razprostre svojo ruto po tleh,
nanjo usuje zlato, zvije jo in zveže ter shrani v duplo.

Pri večerji je sedel zamišljen poleg žene. Malo je
govoril, jedel pa še menj, dasi je delal ves dan. Znalo
se mu je, da ga nekaj vznemirja. Skoro vstane in gre

spat. Spat je šel, a spal ni. Vso noč mu sen ni stisnil
očij. Vsakovrstne misli so mu rojile po glavi, a vse so
se vrtele okoli njegovega zaklada. Bal se je, da bi mu
ga ponoči kaka žival ne razbrskala in ne raznesla, in
da bi ga kdo pri delu ne bil opazoval in mu zaklada
ne pobral. Največ pa ga je skrbelo, kje in kako bi ga
spravil v denar. Strah ga je bilo, da bi kacemu sleparju
ne prišel v roke, ali da bi kaka zvita buča ne izvlekla
iz njega, kje se dobiva tako blago. Kam tedaj z zlatom?
V Gorico? Ne, v Gorico nikakor! Tam ga kolikor toliko
poznajo in prehitro bi se razslulo bogastvo njegovo. V
Ljubljano tudi ne. Predolga je pot in tudi prave vere
nima do ljubljanskih zlatarjev. Na Laško pojde in ni¬
kamor drugam. V Staro Mesto ali pa še celo v Videm.
Starski in Videmski zlatarji najbolje poznajo zlato, zlasti
pa tisto, katero se dobiva po teh gorah. Kaj niso nekdaj
hodili Lahi po zlato v naše kraje? In kdo ve, ali ne
hodijo še zdaj! On sam je že večkrat videl kacega ne¬
znanega človeka pohajati po teh hribih. Česa bi ti ljudje
iskali tukaj, če ne zlata?

Na Laško pojde tedaj. A kdaj? Čim preje, tem
bolje, da bode vsaj vedel, na čem je. Precej jutri, ali
pa kar zdaj, še pred zorom. Vsaj ga ljudje ne bodo
srečavali in izpraševali, kam in po kaj. Skoro po polu-
noči vstane, obleče se in probudi ženo, ki preplašena
dolgo ni mogla umeti moža. On jo pomiri, pove jej,
da mora dva, tri dni z doma, pa da naj je to ne skrbi,
na dobrem poti je, ki mu prinese srečo in obilje, ako
Bog da. Vroči jej razven desetih goldinarjev tudi ves
denar z naročilom, da sebi in otrokoma oskrbi potrebno
obleko. Potem vzame iz skrinje staro usnjeno mošnjo,
v kateri je pokojni oče hranil srebrni denar, prekriža
otroka, seže ženi v roko in odide v gluho noč.

Zunaj je bilo precej tema, a njega to ni motilo,
ker znan mu je bil vsak grm, vsak kamen. Na mah je
bil pri stari lesniki, izvlekel je dragoceni zaklad in se
ž njim napotil nizdolu. Hitro je bil v dolini in potem
je urno koračil po gladki cesti. Živ krst ga ni srečal.
Ko je v Tolminu zvonilo sveto jutro, bil je že na Vol-
čanskem polji. Tu je pretresel zlato svoje v mošnjo,
dobro jo zadrgnil in zavezal ter zavil v ruto.

12 *

180

V Volčah je krenil na desno v dolino Kamenico
in potem se obrnil v breg. Bil je že nekoliko truden,
ali ni si dal miru, vedno više in više ga je gnal pohlep.
Ko je posijalo solnce, stal je na Dreki in skoraj potem
na Slemeni, prav na meji goriške dežele in laškega
kraljevstva. Tu si je odpočil. Zleknil se je v zeleno travo,
a svoj si zaklad potisnil pod glavo. Tu je ležal na ju¬
tranjem solnci in delal načrte in naklepe. Kačih osem¬
sto goldinarjev je za stalno vredno blago, katero nosi
s seboj, tudi ko bi je kupoval brat od brata. A koliko
tega pa še leži zakrito v njegovi ogradi! Kadar pride
z denarji domov, bode prvo, da vrže Dragarju v zobe
tista ušiva dva stotaka. Ne bode je Dragar kosil Čeri¬
nove senožeti, nikdar ne. Potem si bode natanko ogle¬
dal svet, in kar je te zlate žile in ni še njegovo, pokupil
bode od sosedov. Kaj bode potem, tega še sam prav ne
ve, toliko vender zna, da bode živel kakor majhen cesar
in še celo zlat denar bi koval, ako mu dovolijo.

Tako je sanjaril Čerin na Slemeni in v teh pri¬
jetnih sanjah sta mu hitro minili dve uri. Solnce je že
visoko odskočilo od gora, ko se je naš zlatokop na¬
potil proti Bregu, prvi vasi na beneški strani. Tu si je
v krčmi do dobra okrepčal onemoglo telo in se potem
razpoložil po klopi ob zidu ter nekoliko zadremal na
zlatem, četudi trdem vzglavji. Na daljnem poti se je
ustavil še v Sv. Petru, ker so mu rekli, da ondu bivajo
zadnji Slovenci, s katerimi se lahko še po domače go¬
vori. A dolgo se tudi tu ni mudil, gnalo ga je dalje
v Staro Mesto, kateremu pravijo tudi Čedad. Prašen,
truden, žejen in lačen je dospel tja še pred solnčnim
zahodom.

Dolgi pot ga je močno utrudil, a vender je šel še
po mestu. Hitro je prehodil vse velike ulice, a na tem
izprehodu naš Čerin ni imel očij za druzega, nego za
zlatarske prodajalnice. Našel je dve. Pred jedno je ob¬
stal in si nekaj časa ogledoval v oknu nastavljene uhane,
prstane in drugo zlato lepočo. V žepu je imel pet zrn
svojega zlata, skrbno v popir zavitih, ker ni ga bilo
volja kazati zlatarju ves zaklad, predno se nista pogo¬
dila za ceno. Jedno teh zrn izlušči iz popirnega ovoja,
drži je k oknu in je primerja zlatarjevemu zlatu. Ves

181

zadovoljen stisne zrno v pest;, ojunači se in pritisne
kljuko na steklenih vratcih. V prodajalnici je sedel
majhen suh možiček, ki ga ogovori laški. V odgovor
mu Čerin pomoli zrno in ga vpraša, če kupi tako blago.
Mož presuče zrno v roki, potem stopi k oknu in po¬
tegne ž njim po nekem črnem kamenu. Čerin ni obrnil
ves čas očij od njega. Zlatar mu vrne zrno in naredi
z roko znamenje, da to ni za nič. Čerina je zazeblo
pri srci, vender izmotft iz popirja še drugo, prav na
štiri ogle urezano zrno, ki se je še posebno lesketalo,
in je podš možičku. Ta je pogleda, pa mu je hitro dž
nazaj, niti na kamenu ga ni poskusil, kar se je Čerinu
prav brezvestno zdelo.

,Beži, beži!' misli Čerin sam v sebi, ,ti, človeče,
niti ne veš, kako je pravemu zlatu ime; kaj boš sodilo
ti, ki v vsej prodajalnici nimaš toliko zlata, kolikor ga
je v moji mošnji/

Nejevoljen stopi iz prodajalnice in gre dalje, iskat
druge. Našel jo je, in sicer jedno, v kateri je bilo nekaj
več in lepšega blaga. V njej je stal mož zajeten in tre¬
bušen, ali tudi tukaj se mu ni godilo nič drugače. Tre-
bušnjak je sicer za silo še lomil neki jezik, kateri je
imel v sebi kako slovensko besedo, ali tudi njega ni
bila volja poslušati Čerina in pogajati se ž. njim. Ker
se je že mračilo, začel je zapirati okna in Čerin, hočeš
nečeš, moral je iz prodajalnice, ne da bi bil kuj opravil.
Srdit in potrt je šel iskat nočišča v gostilno, o ka¬
teri je v Sv. Petru slišal, da je v njej gospodinja Slo¬
venka iz Sedla doma. Ker si je bil nje priimek zapisal,
našel jo je hitro. ,Pri križi' — tako se je imenovala
gostilna — dobil je dobro jed in pijačo in pošteno do¬
mačo besedo, kar mu je posebno ugajalo. Prijazna go¬
spodinja po ženski navadi izprašuje Čerina, kdo je in
odkod in pozvedava, kaj ga je privedlo na Laško. Po
nekih okoliših pove jej, da ima opravila pri zlatarji.

»Ako kaj kupujete, svetovala bi Vam, da greste
v Videm. Ondu se bolje kupi.«

»»Ne kupujem, prodajam.««

»No, tudi prodct se v Vidmu bolje. Ondu je jeden,
ki premore pol milijona. Proti tistemu so tukajšnji pravi
siromački.«

Nobena beseda bi Čerinu ne bila bolj ustregla,
govorjena mu je bila iz srca. Prav tako sodbo je že
sam v sebi izrekel o čedadskih zlatarjih, pa naj si bodo
suhi ali debeli.

Drugi dan je bila nedelja. Čerin je Sel k prvi maši,
potem pa je ubral pot proti Vidmu. Po poti se mu pri¬
druži mož, ki je tudi slovenski govoril, kar je Čerina
zelo oveselilo, ker ga je že skrbelo, kako se bode po¬
gajal z videmskimi zlatarji, ki bržčas ne znajo slovenski.
Pogodila sta se, da mu bode za tolmača, ako mu da
dve laški liri, s čimer je bil Čerin zadovoljen.

Prišedši v Videm sta šla takoj na posel. Ne bo¬
demo natanko opisovali, kako se jima je godilo pri tem,
kako pri onem zlatarji. Kakor bi se bili prej zmenili,
vsi so se mu v zobe režali in bili so vsi jedne misli
in jednega govorjenja, da to ni zlato, temveč ničvredna
železna ruda. Čerinu je upadlo srce, ali iskrica upanja
mu je vender še ostala. In to mu je upihal veliki bo¬
gataš, o katerem je govorila krčmarica v Čedadu. Ta
mu je za vse blago ponujal pet lir, a ne kakor bi bilo
kaj zlata v njem, ampak samo zato, ker so lepi kristali.
Ali naš Čerin si misli: ,rad bi me prevaril, pa me ne
boš.‘ Da bi to bilo železo, tega ni mogel verjeti. Četudi
morebiti ni prav samo čisto zlato, nekaj ga je vender.
Kako bi mi drugače ponujal pet lir. Ce on ponuja pet
lir, vredno jih je morebiti sto.

Tako je modroval Čerin. V tem so zlatarji začeli
zapirati prodajalnice, in Čerina tudi ni bilo več volja
hoditi okoli njih. Tolmač se je tudi poslovil od njega,
ko mu je še prej zunaj mesta pokazal krčmo, katere
gospodar je bil beneški Slovenec.

Čerin je bil od dolzega pota preveč utrujen, da
bi bil mogel še tisto popoludne iti iz Vidma. Potreben
je bil počitka. Pohajal in posedal je torej po mestnem
vrtu. Žive duše ni poznal, a to mu je danes bilo prav,
vsaj ga nikdo ni motil v razmišljevanji. Kako je prišlo
vse drugače, nego je on mislil! Menil je, da se vrne
poln denarja, a zdaj mora paziti na vsak sold, da ga
ne izda čez največjo potrebo. Skoparil je zlasti pri pi¬
jači. Morebiti kdaj vse leto ni popil toliko vode, kakor

183

zadnje štiri dni. A pri vsem lem začelo ga je skrbeti,
kako bode izhajal s potnino. Ne misli namreč vrniti se
po najbližjem poti domov. Trdna vera, katero je imel
do laških zlatarjev, omajala se mu je po izkušnjah vče¬
rajšnjih v Starem Mestu in po denašnjih v Vidmu. 2e
mnogokrat je slišal, da je Lah samogolten in zvit. Vsi
tudi niso jednako govorili. Zvečine so res rekli, da je
ruda brez vsakeršne vrednosti. Ali to pa vender ne more
biti, ker mu je jeden zanjo obljubil pet lir. Se v Gorico
pojde. Kesal se je, kolikor se je mogel, da ni že sprva
šel tja. Jutri bode vstal zarana in se napotil proti
Gorici.

Druzega jutra je res koračil po • dolgočasni ravani.
Kad bi bil sedel na železnico, ali vožnja po njej se mu
je zdela predraga. Koliko mu potem še ostane za po-
t.rošek v Gorici in za pot do doma? Zatorej je hodil
peš. Nebo je bilo oblačno in vse je kazalo na dež,
ki je v resnici začel padati, predno je še prekoračil
avstrijansko mejo. V Bračanu je nekaj časa vedril, pa ker
dež ni ponehal, šel je dalje in je ves moker prišel v
Kormin. Tu se je okrepčal in dolgo čakal lepšega vre¬
mena, a dež je padal vsevdilj. Čerin je tedaj vzel spet
pot pod noge in je o mraku ves iznemogel in do polti
moker prišel v Gorico.

III.

Gorico je Čerin poznal. Ni mu bilo torej treba
povpraševati po zlatarjih. Prvi na Travniku se mu je
zdel prešibak, imel je namreč malo blaga razpoloženega
v majhni omarici. Sel je naprej v bližnje ulice Rasteh
Tu je vedel za tri ali štiri. Do prvega je imel največ
zaupanja, pri njem je tudi kupil poročne prstane, ko
se je ženil. No, zlatar zdaj ni bil sam, imel je dva
kupca, a Čerin bi se bil najrajši z zlatarjem pogajal
brez prič.

V drugi prodajalnici je sedela gospa in pletla no¬
gavico. Čerin se nejevoljno obrne in gre dalje. Tretja
je bila zaprta, v četrti je videl spet gospo z nogavico
v roki in poleg nje delavca. Za Čerina dvakrat nič.

184

Vrne se spet k prvemu in pri vratih od slrani pogle¬
duje v prodajalnico.

Čerin ni opazil, da na drugi strani ulice neki
človek kakor senca hodi za njim in ne obrne očesa
od njega. Bil je preoblečen policaj. 2e na Travniku je
videl stati Čerina pred zlatarjevo prodajalnico, a hitro
potem gaje opazil v bližnjih ulicah pred drugim zlatarjem,
in zdelo se mu je, da mož neče vstopiti, ker so bili
ljudje v prodajalnici. To je bilo policaju sumno. Mož
je bil slabo oblečen, moker in blaten, in v roki je imel
nekaj težkega v ruti zavitega. Pogleduje za njim in
kmalu ga spet vidi stati pred zlatarjem. Kmet sploh
ni imel očij za drugo, nego za zlatarske prodajalnice.
Policaj je bil vedno bolj sumnjiv. Kaj, ko bi mož na¬
meraval kaj nepoštenega? Ničesar se ne ve. Zadnji čas
se je večkrat čulo o tacih drznih napadih celo o belem
dnevi. Policaj stopi čez ulico, položi roko na kmeta in
pozveduje, kdo je, odkod je in česa išče tukaj. Čerin se
prestraši in malo da mu ni strah zaprl besedo. To ve¬
denje je policaja še bolj potrdilo v sumnji; skratka: veli
mu, naj gre ž njim. Čerin se ni prav nič ustavljal, šel
je tem rajši, ker so se že začeli okoli njiju zbirati
radovedni ljudje in se je Čerin bal, da bi ga kdo ne
spoznal.

Policaj ga privede na policijo. Tu ga začne neki
gospod izpraševati. Čerin pove vso resnico, in gospod
hitro spozna, da je mož pošten, zatorej mu veli iti, kamor
hoče. Glede rude je pa gospod sam mislil, da je more¬
biti vender kaj vredna. Domisli se necega znanca pro¬
fesorja. Temu napiše listek, dh ga Čerinu in mu pove,
da ga policaj odvede k nečemu gospodu, ki pozna take
reči in ki mu za stalno pove, ali je to zlato, ali ne. Z
nobeno stvarjo bi ne bil mogel Čerinu bolj ustreči; zdaj
vsaj zve, pri čem je. Zahvali se prijaznemu gospodu
za pisemce in gre vesel za vodnikom.

V tem se je naredila noč in Čerina je malo skrbelo,
kaj poreče gospod, da ga še ponoči nadleguje. Pa saj
ima v rokah pisemce, katero ga opravičuje. Vodnik ga
vodi iz ulic v ulice in naposled stopi v neko hišo. Tu
vpraša deklo, da li je gospod doma, in ko ta pritrdi,

185

pokaže mu neka vrata in odide. Čerin potrka, in ko se
nekdo oglasi, vstopi. Pri mizi je sedel bradat gospod in
bral iz neke knjige. Čerin mu vroči listek in ko ga ta
prebere, pogleda kmetu bolj v oči. Kakor bi ne verjel
sam sebi, privzdvigne svetilnico, ki je stala na mizi, in
mu posveti v obraz.

»Blaž, ali si ti?«

»»Blaž sem, Blaž Čerin izpod Kolka. Ali me po¬
znate?«« vpraša Čerin ves v čudu.

»Je li mogoče? Poznam te. A ti mene ne?«

»»Ne da bi vedel.««

»Vse jedno. To se zmeniva pozneje. Zdaj pokaži
svoje blago!«

Čerin poseže v žep in pomoli zrno gospodu. Ta
ga ni še prav v roko prijel, ko se nasmehne, rekoč:
»Mislil sem si, da bode kaj tacega. Tedaj tudi tebe je
premotilo!«

Čerin prebledi.

»»Torej ni pravo zlato?««

»Nikakeršno zlato. To je železni kršeč, železo in
žveplo. Zlata ni v njem niti za lek.«

Čerinu se pošibe noge.

Gospod mu ponudi stol.

»»A vender je lepo rmeno in tudi sveti se kakor
pravo zlato.««

»Resnica! Zato je pa tudi že mnozega premotilo.
Nisi ti prvi in tudi zadnji ne boš. Zapomni si dobro:
,Ni vse zlato,  kar  se sveti.'«

Zdaj vzame gospod iz miznice neko kresilo, stopi
od luči obrnen proti Čerinu in udari z jeklom ob rudo.
Pod jeklom zažari iskrica, še jedna, še več.

»Ali vidiš, da tvoja ruda daje iskre? Tako trda je.
Zlato lahko režeš z nožem, poskusi pa rezati svoje
zlato, škripalo ti bo, kakor bi hotel kremen rezati.«

Potem gre v kuhinjo in namigne Čerinu, da naj
gre za njim. Tu položi zrno na železno ploščo in udari
s kladivom po njem. Razpršilo se je in razdrobilo v
črn prah. In ko je ta prah postil po žarečem oglji, za¬
kadilo se je in zasmrdelo po gorečem žveplu. Čerin je

J 86

odskočil in si zatisnil nos. /daj je bil preverjen, da
profesor govori resnico.

Čerin je zdaj mislil oditi in poiskati si gostilno,
kjer je že časih nočeval. A gospod ga ni pustil. Velel
je prinesti vina in kruha in rekel kuharici, da podviza
večerjo.

»»No, zdaj mi pa vender povedite, kdo ste in od¬
kod, ki tako lepo po naše govorite,«« prosi Čerin, ko
sta sedela pri vinu.

»Tedaj me še nisi spoznal? Kaj pa, leta človeka
izpremene! A jaz sem se tebe vender hitro polastil.
Vidiš, pred petindvajsetimi leti sva na isti klopi hlače
trgala.«

»»Kaj, midva da sva bila sošolca?««

»Kako pa! Ti si morebiti kako leto starejši od
mene, a zato sva vender prava sošolca. Nekdaj so še
celo šteli, da smo si nekaj v rodu.«

»»Midva v rodu?! — — — A, zdaj sem se iz
boba izdrl!«« vikne Čerin in tlesne po čelu. »»Polo-
garjev, kaj ne? Kdo bi Vas poznal s tako brado?««

»I, kako pa! /ato me pa tudi tikaj, kakor si me
nekdaj in kakor jaz tebe še zdaj.«

»»0, da jaz nisem prej vedel, da si ti v Gorici!
Govorili so zmerom, da si nekje daleč, sam Bog vedi
kje. In tudi domov te toliko let ni bilo.««

»Istina! Polnih štirinajst let sem bil v Nemcih, v
Gorici sem nekaj dnij čez pol leta.«

V tem je bila večerja gotova, dobra in obilna
večerja, ki je šla Čerinu v posebno slast. Pozno v noč
sta sedela in govorila o tej in onej stvari, največ o do¬
mačem kraji, in vzbujala si spomine iz blažene mladosti.
Pri teh pogovorih je Čerin opazil, da je profesor o vsem
dobro poučen, dasi ga tako dolgo ni bilo doma, in vsak
čas je pričakoval, da začne padati toča tudi nanj in na
njegovo zanikamo gospodarstvo. Profesor je v resnici
nekaj tacega nameraval, ali prvi hip ni hotel razžaliti
gosta. Saj bode jutri tudi še dan. Čerin pa mu je moral
povedati vse natanko, kje in kako je našel rudo in kod
je hodil ž njo.

187

Čerin je bil o jalovosti svojega zlatokopa do konca
preverjen, ali neka misel mu vender še ni dala miru.
Ako ta smrdeča in ničvredna ruda, katera je menda
samo zato na svetu, da poštene ljudi moti in bega, res
nima nobene cene, zakaj mu je zlatar v Vidmu zanjo
ponujal pet lir? Ta pomislek tudi obznani profesorju.
Nato mu ta razlaga na dolgo in široko, da ruda ni
brez vse vrednosti, ali v denar se mora spraviti le tedaj,
ako se nahaja v močnih žilah. Iz nje se dobiva žveplo,
dela se tudi hudičevo olje in železni vitrijol. Na daleč
prevažati jo, ne vrže, ker bi vožnja požrla vso vrednost.
Torej je treba zidati tovarno na mestu, in ako mogoče
blizu kake železnice ali večje reke, da se more dobljeno
blago po ceni odvažati na trg. Tovarne pa ne bode pa¬
meten človek zidal, predno se ni do dobrega uveril, da
bode imela dela leta in leta. A vsega tega tukaj ni.
Ruda 'se nahaja v zrnih in nikjer pri nas ni misliti, da
bi kršeč bival v debelih žilah.

»To je pa res,« govori profesor dalje, »da je
kršeč izpod Kolka v lepih kristalih, v pravilnih kockah,
in taki imajo neko, četudi majhno vrednost za šole,
kjer se mladina uči poznavati najnavadnejše rude in
kamene. V ta namen je tvoja mošnja vredna dva gol¬
dinarja in ta ti dam tudi jaz.«

»»Kaj tudi ti to učiš?««

»Tudi jaz.«

»»Potem te prosim, vzemi vse za šolo! Niti solda
ne vzamem. A prosim te, nauči jih dobro te naše mla¬
deniče, da bode vsak poznal to sleparsko rudo, da jej
nikdo več ne pojde v past. Kar sem jaz te štiri dni
pretrpel, tega ne priželim nikomur, tudi največjemu
svojemu sovražniku ne.««

»Prav! A za nocoj bodi dovolj! Jutri pa kaj dru¬
gega. Čas je, da greva počivat.«

Profesor je odvel Čerina v prijazno izbo, kjer je
bila zanj že pripravljena dobra in mehka postelja. Trudni
Čerin je hitro zaspal, a v snu je vso noč oprezoval
okoli zlatarjev in se prepiral s policaji.

188

IV.

Druzega dne po zajutrku mislil se je Čerin od¬
praviti iz Gorice in kreniti proti domu. Zahvalil se je
torej profesorju za dobri nauk in za vso postrežbo ter
se je hotel posloviti.

»Danes mi ne bodeš hodil. In pešpota imaš že
dovolj. Danes še počivaj, pojdi sedet v mestni vrt in
po mestu pogledi. Opoludne je kosilo. Jutri zjutraj ob
štirih te pošljem s pošto do Tolmina in domh bodeš
še pred kosilom.«

In tako je bilo.

Pri kosilu je bil profesor nekamo molčeč, in Čerin
je slutil, da se v tej tihoti zbira nevihta nad njegovo
glavo. Zato mu tudi gosposko kosilo ni bilo nič prav v
slast in lotila se ga je neka malodušnost. In takrat ga
slutnja ni prevarila. Po kosilu je prišel v lug. Profesor
je vse natanko vedel, kako je Blaž Čerin gospodaril
zadnja leta, kako je baronova! in hodil po lovih, kako
je popival in igral, kako so drugi sekali po njegovih
gozdih in si pridobivali njegova zemljišča, kako je za¬
nemarjal družino in še več jednacega. Nemilo ga je lužil
in žmikal ter mu brez usmiljenja našteval vse grehe.

Čerin je povesil glavo in ves skrušen poslušal ka¬
rajoče besede, ki so liki najdebelejša toča padale po njem.

Naposled se je vender izpraznil hudourni oblak in
je Čerin spet prišel do besede.

»»Res je, vse res, kar mi očitaš. Tako je bilo.
Bilo je, pravim, ali, ako Bog da, ne bode več. Nekdaj
je veljala moja moška beseda. Kar je Čerin rekel, ni
oporekel. Zadnji čas res ni bilo vedno tako, ali spet
pride Čerinovo moštvo v čast, ako me Bog ne udari.
Zadajam ti danes pošteno besedo, da bodem odslej
drug človek. Tu, na, mojo roko! In ker že veš vse
moje nerodnosti, povem ti še zadnjo neumnost, katero
sem naredil.««

In zdaj mu pripoveda, kako se je pri Dragarji
udolžil in mu zastavil senožet.

»To senožet moraš takoj rešiti. Ni jedenkrat je
ne sme Dragar kositi. Denar ti posodim jaz. Zvečer

189

dobiš tristo goldinarjev, dvesto odšteješ Dragarju,
ostalih sto imej za silne potrebe, posebno za zanemar¬
jeno orodje. Od tega dolga mi bodeš plačeval obresti,
kolikor bodeš mogel, a povrneš mi ga, kadar bodeš
hotel. Toda čim prej se iznebiš dolga, tem bolje zate. 0
počitnicah pa pridem in pogledam tvoje gospodarstvo.«

»»Janez, veruj mi, danes si storil dvojno dobro
delo! In ako Bog dh, ne bodeš se kesal.««

Rekši stisne krčevito roko profesorju in solze mu
zaigrajo v očeh. S tem je bila stvar uravnana.

Popoludne sta se izprehajala po goriškem polji.
Pogovarjala sta se o gospodarstvenih rečeh. Ne bodemo
na široko razpravljali, kako je profesor učil Čerina um¬
nemu gospodarstvu. Jedro njegovih naukov je bilo:

»Dandanes ne moreš več tako gospodariti, kakor
je gospodaril tvoj ded in tudi še tvoj oče. Nastopili so
drugi časi. Preje se je živelo lože, vse potrebe so bile
manjše. Dandanes je treba trdo delati in tudi z glavo
delati. Bedak je vsak, ki misli po drugi poti priti do
česa, in slepar je, kdor te uči drugače. Ti seješ preveč
žita. Vem, da na tvojem svetu dosti dobro obrodi, ali
to vender ne velja, ker žito zdaj nima nobene cene.
Sej ga toliko, kolikor ti ga je treba za dom, drugod
sej deteljo. Imel bodeš več piče in boljše pice, zato
boš lože redil po več živine. Imel boš več gnoja in boš
lahko gnojil tudi senožeti. Najprej si moraš napraviti
gnojišče, kakor te jaz naučim. Sosebno pa si dobro
zabij v glavo, kar ti zdaj porečem: Redi toliko živine,
kolikor si je upaš prerediti, sena nikoli ne prodajaj. Ne
prodajaj pa tudi nobenega teleta iz hleva. Redi jih in
prodajaj vole in krave. To bodi tvoj gospodarski evan¬
gelij. Gozd čuvaj za slabe čase in za nenavadne po¬
trebe. Tudi mlekarstvo si urediš drugače. Kakor sem ti
že rekel, jeseni pridem pod Kolk in te naučim tudi
maslo delati. To pojde prav lahko, ker imaš pred hišo
živo vodo, katero navrnemo v mlečni hram. Pozneje ti
preskrbim tudi kupca za vse maslo, kar ga boš imel
za prodajo.«

Tako je profesor učil Čerina, kateri ga je zvesto
poslušal in v sebi počutil takšno veselje do gospodarstva,

190

kakor še nikdar prej. Hudo ga je imelo, da bi spet bil
pod Kolkom in da bi začel gospodariti po novem.

Druzega jutra je kakor prerojen stopal po dolini
proti domu. V trgu, kamor je prišel s pošto, ni se prav
nič mudil in tudi dalje se ni ustavil nikjer. Samo pri
Dragarji se je oglasil. Ni še dobro sedel, že postavi
krčmar predenj polič vina, a Čerin ga na lahno odrine.

»»Pred južino ne pijem.««

»Ti ne piješ pred južino?!« pravi krčmar porog¬
ljivo in se zagrohota ....  »Morebiti misliš danes še
maševati ?!«

»»Maševati ne mislim ni danes ni jutri, ali izpo¬
vedal bi pa lahko necega, prav za potrebo.««

Zadnjih besed Dragar ni umel. Neumno in pri¬
siljeno se zasmeje, potem pa pravi: »Morebiti pa spet
ni tistega, ki izpod palca uhaja? Čudno ne bi bilo, ti si
bil nekje po svetu in pot žre. Pa kaj zato? Saj veš,
kje se pravi pri Dragarji.«

»»O vem, vem! Pa nisem prišel pit. Pokaži mi
pismo, katero je zadnjič dohtar spisal.««

»Kaj zastran senožeti na ,Logu‘?«

»»Da, tisto.««

Dragar zgane rameni in gre iskat želenega pisma.
Denašnjega Čerinovega vedenja ne umeje. Gode se
čuda in znamenja. Čerin se brani vina, skoro bo sveth
konec.

Krčmar pride s pismom in je nekako sumno po¬
moli Čerinu. Ta je pogleda in v istem hipu raztrže na
kose, hkratu pa Dragarju poda dva stotaka.

»»Tako! Zdaj sva bot in pa z Bogom!««

Dragarju je zastala beseda v grlu. Zapanjen stoji
in pogleduje zdaj na stotaka v roki, zdaj spet za odha¬
jajočim Čerinom. Možh je obhajalo neko čustvo, katero
bi se dalo izreči z besedami: ,Tega ptiča menda ne
bodeš več skubelh

Na domu so v tem že bili v velikih skrbeh, zlasti
gospodinja. Rekel je, da gre na dva ali tri dni z doma,
a danes teče že peti dan in še ga ni od nobene strani.
Da bi se mu ne bila dogodila kaka nesreča. Žena je
že pripravljala južino, ko Tonček v izbi zavrisne: »Oče,

191

oče!« in steče iz hiše, Anica pa za njim, očetu naproti.
In kako dober in prijazen je danes oče, tak že dolgo
ni bil. Zdaj stisne tega, zdaj onega k sebi in radovoljno
odgovarja na mnoga vprašanja. Presrčno pozdravi tudi
ženo, katera je pustila južino in stopila za otrokoma.

»»Kaj ne, dolgo me ni bilo? Zato bom pa odslej
vedno doma, vedno pri vas, v petek, kakor v svetek.««

Čerinka je strmela v moža, ki se jej je zdel ves
drug, in ni vedela, ali sme verjeti svojim očem.

Popoludne je Čerin pripovedoval svoji ženi, kod
je hodil zadnje dni in kako se mu je godilo. Povedal
je vse po resnici in pravici. Zamolčal ni tudi tistega,
kako ga je Pologarjev profesor lužil in stružil. Svojo
pripoved je končal z besedami: »»Menil sem, da ti pri¬
nesem kovanega zlata in srebra z laških ravnin. Tega
sicer ni, prevarilo me je. Ali prinesel sem ti nekaj dru¬
gega, kar je morebiti še več vredno. Starega Čerina,
tistega lahkoumnega in malodobernega sem slekel in ga
pustil v Lahih, a domov ti prinesel novega, prestro-
jenega.««

Čerinka je bila vsa blažena, srce se jej je tajalo
pri teh besedah. Tako nje mož še nikoli ni govoril. O
da bi ostal tak!

In ostal je. Sprva ga je časih še napadala izku-
šnjava, a vselej se je še o pravem času domislil moške
besede, katero je zadal profesorju. Vse se je čudilo
temu preobratu, ker si ga ni vedelo raztolmačiti.

Poleti je Čerin dal pobeliti in počistiti zgorenjo
izbico, ako bi profesor prišel. In prišel je res in ostal
pod Kolkom ves mesec, in prihajal je potem vsako leto
na nekaj tednov. Tega prihoda je vedno vsa družina
bila vesela. Vsako leto se je potem pri gospodarstvu
kaj delalo ali popravljalo, zdaj gnojišče, zdaj mlečni
hram, potem hlev in prihodnje leto spet kaj druzega.
In vse se je pozneje pokazalo kot potrebno in koristno.
Stari Volk, katerega se Čerin zdaj ni več ogibal, pravil
je vsakomu, kdor ga je hotel poslušati: »Ali ga vidiš
Čerina? Prej je razsipal z obema rokama, zdaj pa z
vsemi štirimi spravlja pod-se. I, to ti bo res še mali
baron.«

192

No, to se sicer ni zgodilo. Ali resnica je, da je
Čerinova kmetija pod Kolkom, ko je dorasli Tonček
nastopil gospodarstvo po očetu, bila spet prva v dolini,
kakor je bila nekdaj, morebiti pa tudi boljša.

Čerin je pa na stara leta svojim unukom rad
pravil, kako je našel zlato rudo v ogradi in kako jo je
prodajal po svetu. Vender ni bilo zlato, temveč neki nič¬
vredni smrad, a vender je po njem nekaj našel, kar je
več vredno, nego zlato in srebro, namreč dobrega pri¬
jatelja. Rad bi tudi učil in svaril mladi svet, naj se
ne da preslepiti, kajti

ni vse zlato, Itai* se sveti.

IX.

Huzarji na Polici.

(»Slovenski Glasnik«, 1863.)

Erjavčevi spisi.

13




<•

I.

-'<§"' l §|!aracli poslednjih vojska je bilo tudi v naši domačiji
živahnejše vojaško gibanje. S tem pa še ni rečeno,
da bi bil naše mirne ljudi navdihnil vojaški duh,
marveč hočem le reči, da so skozi naše dežele
pogostoma prehajale soldaške tolpe. Torej so tudi naše
vasi, posebno kar jih je blizu velikih cest ali blizu
železnice, mnogo trpele z nastanjevanjem vojakov. Marsi-
kalca v&s, ki morebiti od francoskih vojska ni videla
vojaka, dobila je zdaj te goste, katerih ravno nikjer
niso veseli. Ali na Polici jih pa ni bilo, najbrž kar vas

stoji; izvzemši, če se je kakšen pešec na eksekucijonu

časih izgubil v le kraje in še to le redkokdaj, ker

so Poličanje, dobri kristijanje in zvesti podložniki, radi

dajali Bogu, kar je božjega, cesarju, kar je cesarje¬
vega. Lahko si tedaj mislimo, kako so se prestrašili
Poličanje, ko se zažene glas po deželi, da pridejo na
Polico vojaki in še celo — huzarji.  Lahko bi na prste
jedne same roke seštel vse Poličane, ki so videli kd&j
druzega konjika, nego svetega Martina v farni cerkvi
na stranskem oltarji.

Polica je precej velika v&s, ima blizu (50 hiš, in
prijazna, četudi majhna graščina stoji komaj dober stre¬
ljaj daleč zunaj vasi na nizkem holmci, odkoder se prav
lepo vidi po vsi dolini. Na Polici stanuje župan z vso
sosesko. Poličanje so miren in blag narod, pridno obde-

13 *

196

lujejo svojo zemljo, kakor so se naučili od svojih dedov
in pradedov; poleg so pa tudi veseli in vsako nedeljo
so vse tri krčme v vasi polne dobrovoljnih gostov. Jz
tega idiličnega miru vzdrami Poličane glas, da pridejo
huzarji. Sprva ni tega nihče verjel, ali kakor bi jih bil
s kropom poparil, vsi so povesili glave, ko pridejo neki
dan oče župan klaverni iz komisije in z žalostnim obra¬
zom pritrdijo, da je res, kar je raznesla govorica po
deželi. Huzarji bodo res prišli, skoro cel eskadron, le
to se še prav ne ve, kdaj. Da, kakor po pravici po¬
vemo, tega naznanila nobeden Poličan ni bil vesel; ali
so se tudi vse Poličanke v resnici prestrašile te novice,
tega zdaj še ne smemo razodeti, to so ženske skriv¬
nosti in lahko bi rekle, da smo preindiskretni. Vsak si
lahko misli, kar hoče.

Ali bolj kakor vsem drugim šlo je to po glavi
gospe v gradu in pa očetu županu. Ko bi župan že ne
bil imel sivih las, gotovo bi mu bili osiveli v teh dneh.
Bolj kakor kdaj se je kesal zdaj, da se pri zadnji vo-
litvi ni odpovedal tej časti. Ni se ravno bal mnogih
sitnostij in opravil, najbolj ga je morilo, da ne zna
nemški govoriti, še menj pa brati. Sosed ga je sicer
tolažil s tem, da, kakor je on slišal, huzarji govore samo
madjarski — ali tudi to ga ni moglo s pridom utešiti.

Najbrž ne menj kakor župan, prestrašila se je
novih gostov gospa graščakinja. Ona si je mislila, da so
vse človeške slabosti združene v vojaku in nihče bi
je ne mogel preveriti, da to ni tako. Tudi je večkrat
slišala, da so vojaki, posebno pa kavaleristi, ženskim
srcem najnevarnejši. Bog obvaruj, ona se ni bala za se
(vsa čast in vse poštenje njeni zakonski zvestobi), njeno
srce je bilo z deveterimi zidovi zavarovano proti vsa-
cemu napadu. Pri tej trdnjavi vsa kavalerija z artilerijo
vred ničesar ne opravi, infanterije še omeniti nečem, in
naposled gospa tudi že ni bila več v tisti dobi svojega
življenja, da bi se bilo treba bati treskov in neviht. Ali
spoštovani gospe je hodilo nekaj druzega po glavi: imela
je dve odrastli hčeri, ki se nikakor nista mogli ujemati
z materinimi mislimi o vojakih, katere so bile po njiju
razsodbi preosorne in nepravične. Oni kratko in malo
nista mogli razumeti, kako bi mogel lep lajtenant ali po-

197

staven ritmajster bili nevaren mlademu lepemu dekletu.
Koliko lepih novel in romanov sta že prebrali, ki so se
vsi začeli z nastanjevanjem in končali z ženitvijo!

Mlajša bolj poetična Berta  si je že naprej izbrala
najmlajšega lajtenanta, ki je tenek kakor jelka in lju¬
bezniv kakor lepo pomladansko jutro. Po žlahtnem diplomu
ne bo vprašala, njej je dosti, da si zna lepe črne brkice
predrzno zafrkati in da umeje pisati take sladke billels-
doux, kakeršne je brala v zadnjem romanu. Praktič-
nejša Julija  si je pa izvolila bolj postarnega, četudi
malo štorkljastega ritmajstra, ki je pa, čeravno ne knez,
venderle grof ali vsaj baron. Imela bi ga neizrečno rada,
če bi ponoči še tako smrčal, da bi imel le lepo ekvi-
pažo, v kateri bi se ona vozila.

Župana je pa v tem imelo kaj hudo; glavo si
je podprl z obema rokama in je mislil na vse strani,
kako bi si pomagal v tej zadregi. Ali naj premišljava,
kakor hoče, naposled se le vedno zmisli na — Mati-
zeljna. Matizelj je bil jedini človek v vasi, ki je znal
za silo nemški brati in govoriti, seveda razven grajskih,
s katerimi pa župan ni imel rad opraviti, ker je imela
soseska z graščakom veliko in staro pravdo zaradi ne¬
kega gozda. Ali z Matizeljnom je bila spel grozna sitnost.
Prvič je bil redkokdaj domh in če se je tudi držal

doma, bil je malokdaj trezen in poleg je imel še to

napako, da je bil zelo razmišljen in v tej razmišljenosti
si je marsikaj prisvojil, kar ni bilo njegovo, zato je pri¬
hajal pogostoma z gosposko navskriž, ljudje so pa popol¬
noma govorili, da ima predolge prste. Bil je domač

sin, hodil je nekoliko let v šolo in marsikatera stara

ženica se je veselila, da bodo imeli na Polici kdhj novo
mašo. Ali Matizelj Poličanom ni privoščil tega veselja,
obesil je uk na kljuko ter se poprijel šivanke, in kaj
se ve, morebiti bi bil prav dober krojač, ko bi ga ne
bili v belo suknjo vtaknili. Kar je pa prišel od vojakov,
ni bil za nobeno rabo več, pri hiši ni prijel za nobeno
delo, ker ni hotel biti »kmet«; pa se tudi šivanke ni
več lotil. Najrajši se je držal meshrjev, pomagal jim
kupovati in piti in sploh se je udal v voljo nebeškega
očeta, ki redi ptice pod nebom, ki tudi  nikoli ne sejejo
in ne žanjejo.

198

Tisto popoludne, ko so župan prinesli žalostno
novico iz mesta, prebudil se je Matizelj ravnokar v
svislih in, premišljuje nečimernost tega sveta, stopal je
počasno po vhsi. Kar zasliši županov glas : »Matizelj, pojdi
no malo k nam, da nam kaj poveš!«

»»Kaj Vam hočem jaz povedati, ker sami več
veste kakor jaz,«« odreže se Matizelj, pa ves začujen,
odkod danes tolika prijaznost županova, vender stopi v
hišo. Tu ne ve, bi li verjel svojim očem ali ne, župan
je postavil predenj polič vina in hleb kruha.

»Na, jej in pij, če si potreben, pa povedi mi,
kaki ljudje so ti huzarji, ker se jih vse boji. Ti si bil
sam vojak, pa boš najbolje vedel povedati, so li res
taki hrustje, kakor se pripoveduje.«

»»No! In pa kakšni! To Vam rečem, vso vas Vam
bodo obrnili!«« — in že je imel polno bisago lažij pri¬
pravljenih, pa hitro mu šine misel skozi glavo, da se tu
ni varno legati, ker se bodo ljudje kmalu sami prepri¬
čali, torej hitro popravi: »»Vsaj slišal sem tako, ker
sam jih nisem videl.««

»Kaj? Huzarjev nisi videl, pa si štirinajst let komis
jedel; kaj si pa vender delal?«

»»Kaj sem delal? Na to je težko odgovoriti: veliko
in pa ničesar. V tistem času, ko sem jaz nosil belo suknjo,
bil je mir in vseh štirinajst let nisem prišel iz Ljubljane,
le jedenkrat smo šli pomagat begunov lovit po Kam¬
niških planinah. Takrat je bilo žalostno za vojaka, zdaj
vsaj kaj vidi po svetu.««

»Ali huzarji pa vender tudi našega cesarja služijo,
in če bi bili še taki poredneži, saj je vender še pravica
na svetu.«

»»Je, je pravica, toda je visoko položena.««

»Naj že bodo, kakeršni hočejo, bomo že kako
izhajali, saj ljudje so venderle.«

»»To Vam rečem, vsak vojak je revež, da Vam
ni treba večjega iskati. Če je še tako velik gospod, naj
si tudi rdeče hlače nosi, vender nima svoje glave,
kakor je nima prostak, ki mora frajtarja poslušati.««

»Res je, res, prav praviš.«

199

Potem je Matizelj županu še veliko pripovedoval
o težavah in sitnostih vojaškega stanu. Ko je bil pa z
vinom že pri kraji, reče mu župan:

»Matizelj, vidiš, jaz sem tako-le mislil: ti znaš
nemški govoriti in brati, ti bi mi najbolj mogel poma¬
gati huzarje nastaniti, ker nemški bodo jedni gotovo
znali ali vsaj nemško pisanje bodo s seboj prinesli.
Torej mislim, da bi dobro bilo, ko bi se doma držal,
da mi boš pri rokah. Pričakujem jih pa vsak dan.«

»»Že prav, oče, že prav, bomo že naredili, kakor
mora biti. To bo naša skrb. Prosim Vas, ker ste mi že
z vinom postregli, posodite mi še pipo tobaka.««

Župan mu ga da z veseljem. Matizelj ga zasmodi
in gre počasi iz hiše. Še nikoli ni tako počasno in mo¬
gočno stopal po vasi, kakor danes, pa kaj bi tudi ne,
saj je najimenitnejša oseba v vsi vtisi.

II.

Isti popoludan sta sedeli graščinski gospodičini
Julija in Berta v hladnici na graščinskem vrtu v živem
razgovoru.

»Oh, kako sem vesela,« vzklikne živa Berta, vrže
delo, ki ga je imela v rokah, na mizo in pleše po hladnici.
Ko bi bili mama tu, objela bi jih od veselja, da naju niso
pustili v ta pusti Jesenovec, akoravno sem se zadnjič
jokala. Od žalosti bi umrla, ko bi morala zdaj pri stari
teti v Jesenovci sedeti in prejo navijati.«

»»Ne nori, kakor neumno dete,«« svari jo mir¬
nejša Julija, »»saj še ne vemo, kakšni ljudje bodo
prišli.««

»Kdor bo najmlajši in najlepši in kogar se bo
suknja najtesneje oprijemala, ta bo moj, in nihče drugi,
ko bi se tudi s šestimi konji pripeljal!«

»Kako si vender preprosta! Ti bi se prvemu veter-
njaku obesila na vrat. Najprej moramo vender vedeti,
kdo je in kaj je, lepo te prosim, vedi se dostojno!«

»»Kaj ti pomaga dostojnost, ko se vedno dolgo¬
časimo tu v gradu, zmerom smo sami, ne pridemo v
nobeno društvo, zdaj je pa lepa prilika in Bog ve, kdaj
spet pride.««

200

»Ti bi le vedno rada norela, samo da bi bil kdo
pripravljen. Moram ti reči, da meni ta tvoja preprostost
prav nič ne ugaja.«

Berta zdaj spet sede in vzame pletenje v roke in
nekoliko časa sta obe sedeli in pohajali za svojimi fan¬
tazijami, Berta je koketovala z lepim lajtenantom, Juliji
so bili pa le v misli ogerski grofje in baroni. Pa kmalu
vrže Berta delo spet iz rok in ploskne z rokama:

»»To je dobro, da ravno zdaj ni očeta doma, da
bi jih le še tako hitro ne bilo!««

»Jaz se očeta menj bojim, kakor mame, saj jih
poznaš, kakšni so,« odgovori jej bolj izkušena Julija.

»»Jaz se pa ne bojim ni mame, ni očeta. V gra¬
ščini morajo venderle stanovati oficirji in listek se lahko
stisne v roke mimogrede, ali pa ponevedoma pade v
travo kraj pota, ko se bomo izprehajali po vrtu.««

»Tebi je vse v mislih, samo to ne, kar bi bilo
treba. Na to ne misliš, kako bomo vzprejeli goste. To
si moraš misliti, da jih s svojimi starimi polkami in
valcarji ne moremo dolgočasiti in res je sramota, da
nimamo nobene novejše stvari za klavir. Danes še moraš
pisati v mesto Malici, da nama pošlje kar najhitreje vse
svoje čardaše in kere. Da bi jih nama mama kupili, tega
še misliti ne smeva.«

Berta je obljubila, da bo pisala, dasitudi ni mogla
razumeti, čemu bi bilo treba čardašev in kerov.

Ubogi gospodičini si pač nista mislili, kakšna ne¬
vihta se zbira nad njiju glavama. V tem, ko sta se Berta
in Julija razgovarjali v hladnici in sanjali o prihodnji
sreči, razmišljevali so mati, kaj bi jim bilo početi. Da
hčeri domh ne moreta in ne smeta ostati, to je bilo
gotovo. Ali kam ž njima? V Jesenovec? Gospa sicer ni
nikoli rada privolila, da sta šli hčeri k teti v Jesenovec,
ker je mislila, da sta tam preveč prosti in predaleč od
matere. Ali ker se je stvar tako obrnila, vender je
manjša nevarnost pri stari teti v Jesenovci, nego doma.
Sklenili so tedaj, poslati obe tja in to že drugo jutro.

GospA najde svoji hčeri v hladnici na vrtu.

»Ker sta me zadnjič tako nadlegovali in prosili,
da bi šli radi k teti, dopuščam vama, ker sem reč dobro
premislila!«

201

Ko bi jima bila mati povedala, da je jesenovška
tela umrla, gospodičini bi se ue bili tako prestrašili,
kakor sta se zaradi te novice. Julija je obledela in se od
jeze ugriznila v ustnico, Berti je pa od strahu padlo
pletenje iz rok in solze so jej zaigrale v očeh.

Julija se prva zave ter na videz s prav mirnim
glasom reče: »»Res sva Vas spomladi prosili, da naju
pustite, ali zdaj bi nama bilo ljubše, da ostaneva doma.
V tej veliki vročini se ni posebno prijetno tako daleč
voziti.««

»Ako se odpeljeta zjutraj ob petih, že sta pred
veliko vročino v Jesenovci.«

»»Ali ravno zdaj je doma toliko dela, da ne vem,
kaj bi prej v roke vzela, saj še očetovo perilo ni zgo-
tovljeno.««

»To je najmanjša stvarca, platno lahko s seboj
vzameta.«

»»Ali pomislite ....««

»Dosti je besedovanja! Jaz vama imam le to po¬
vedati, da bo jutri ob sedmih kočija naprežena, tedaj
pospravita še danes, kar mislita vzeti s seboj.«

Zdaj se Berta ni mogla več vzdržati, od jeze za¬
cepeta in reče nejevoljno : »»Zakaj pa ravno zdaj ? Ravno
zdaj, ko pridejo huzarji?««

Julija jo srdito pogleda, ona še ni obupala mater
pregovoriti, ali zdaj je vse izgubljeno.

»Aha, zdaj vaju imam, ptičici! Kaj ne, huzarji
vaju drže tu? Mislila sem si, da bo khj tacega. Lepi
hčeri imam, lepo veselje mi delata zdaj na stare dni!
To je vajina hvaležnost, to je sad moje skrbne vzgoje!«

»»Vi bi menda radi, da bi bili trcijalki,«« togoti
se Berta, »»in da ostaneva stari devici. Rajša grem še
jutri v klošter, pa se ponunim. Najbolje bi pa bilo, da
bi umrla!««

Pri teh besedah se tako bridko zjoka, da se sama
sebi smili.

»Kakor sem rekla, jutri ob sedmih, da sta pri¬
pravljeni.«

Na te besede gredo gospa iz hladnice, Julija pa
bleda od jeze gre za njimi. Berta ostane sama in ihti
še huje. Ko je bil ves predprt premočen, ustavijo se jej

202

šele solze, obriše si objokane oči in miluje samo sebe.
To, kar je naposled rekla, ni jej bilo ravno resnica,
zdaj si je že spet premislila, umreti še neče, tudi v
klošter še ne gre, ali to je pa sklenila, ko bi zdaj-le
prišel lajtenant s črnimi brkicami pod vrtni zid, takoj bi
se mu dala odpeljati — materi vkljub. Ker pa lajtenanta
le predolgo ni, gre počasi za sestro in srdito meče svoje
stvari v kovčeg. Ali toliko si je pa obljubila, da se na¬
lašč zaljubi v prvega, ki pride, seveda s tem pridržkom,
ako jej bo po godi.

V tem se je glas, da pridejo huzarji, raznesel
že po vsi vasi. Možje so proti večeru po dva ali po
trije skupaj stali in se pomenkovali o rdečehlačarjih,
ker toliko so že zvedeli, da imajo vsi rdeče hlače. Tudi
krčme so se ta večer bolj napolnile, nego je bilo sicer
navada o delavnikih; posebno pri Nepotrebniku so bile
vse mize zasedene. Nepotrebnih je šele pred jednim
letom začel krčmariti in, ker so vsi vaščanje mislili, da
sta na Polici dosti dve krčmi, prijelo se je novega krč¬
marja ime: ,Nepotrebnih*, in od početka je bilo res videti,
kakor bi bil nepotreben in morebiti še ni kmalu imel
toliko gostov, kakor nocoj. Tega pa ni bilo krivo nje¬
govo vino, marveč vse nekaj druzega. Nepotrebnikov
sin, ki v mestu hodi v šolo, prinesel je lani, ko je prišel
na počitnice, s seboj podobo, katero je nabil na hlevna
vrata. Na podobi je bilo naslikanih šest huzarjev, vsi od
glave do peta rdeči kakor makov cvet, vsi so imeli
neznano hude obraze, brke navihane kakor špilje in
sablje zamahnene. Do danes se nihče ni zmenil za to
podobo, le Nepotrebnikov hlapec, ki bi k letu moral
dobiti list za vojake, ogledoval jih je časih s plahim
srcem. Danes proti večeru je pa vsa vas romala do
Nepotrebnikovega hleva, in može, ki so prišli že do
hleva, te je Nepotrebnih lahko pregovoril, da so stopili
še čez dvorišče v hišo in dali za polič vina. Tu je imel
danes posebno Matizelj vesel dan, od vseh stranij so
mu napivali ter ga izpraševali. Matizelj, ki je bil pri
županu še zelo pohleven, navzel se je tu vinskega
duha in je vse drugače govoril; posebno ker je tudi on
videl podobo na hlevnih vratih, bil je naglo cel vedež.
Zdaj jih je znal tako opisovati, kakor bi bil najmenj

208

deset let služil ž njimi. Seveda jih je opisal, da se Bogu
smili. Govore tako, da jih živa duša ne razume, vedno
se bijo s Turkom in so na pol divjaki, toliko da otrok
ne žro.

Precej pozno so se možje razšli pobiti in zamišljeni.
Na poti dregne Matizeljna Piškur, ki je imel malo kramo
v vasi, ter ga povpraša, kaj huzarji najrajši jedo.

»Samo suho slanino!« odgovori mu Matizelj, brž¬
kone zato, ker jo je on neizrečeno rad jedel. Piškur si
je precej drugo jutro naročil cel boh.

Fantje to noč niso ukali, na vasi so bili pa vsi,
vsak je šel svoja pota in dekleta so si drugi dan pravila
na potoku, da še niso bili kmalu tako ljubeznivi kakor
sinoči.

III.

Drugi dan popoludne kar nanagloma vstane velik
hrup po vasi. Otroci, ki so si igrali pri mlaki zunaj
vasi, prihrumeli so z neznanim vpitjem v v&s.

»So že tukaj, so že tukaj!« kriče vsi na vse grlo
in kmalu za njimi pripodi Močnikov Anžek v največjem
kolopu svojo mavro, ki se je mirno pasla ob cesti.
Otročja drhal vedno bolj narasta in vsi teko kriče v
dolenji konec. Na ta krik privro ljudje iz vseh hiš na
ulice ter gledajo proti kapelici, kjer se prevali cesta čez
majhen klanec. Nobeden ni povprašal, kdo prihaja, vsi
so razumeli otročji vrišč.

Zdaj se prikažeta izza znamenja dva huzarja, ki
se pa nista tako drvila, kakor onih šest na Nepotreb-
nikovem hlevu, marveč prav zložno sta jahala proti vasi,
tudi nista imela golili sabelj, kar je ljudi precej poto¬
lažilo. Pod lipo, ki stoji pred cerkvijo v gorenjem konci,
ustavita se in poskačeta s konj; župan pa, ki je tudi
slišal otroški krik, hiti v jedni sapi k njima. Jeden huzar
odpre svojo veliko rdečo listnico, vzame iz nje pismo
z veličini pečatom ter je poda županu. V tem so pa
pristopili tudi drugi možje in so čez županove rame
ogledovali pismo, katero je župan preobračal na vse
strani in zajedno z rokama pripovedoval huzarjema, da
ne zna brati, a tudi ta dva sla migala z ramami.

204

»Kje je Matizelj? Zlodej vedi, kje ga pes drži!
Pojdite ga iskat!« reče župan fantalinom, ki so prišli
počasi bliže. Kakor blisek jo udero fantje po vasi in
»Matizelj! Matizelj!« razlegalo se je na vse kraje. Mati¬
zelj je bil ta trenutek najimenitnejša oseba v vsi vasi.
V tem, ko so otroci iskali Matizeljna, ogledovali so
ljudje, katerih se je čimdalje več zbiralo, nalanko huzarja.
Najčudneje se je zdelo vsem, da ta dva nimata rdečih
hlač, marveč da sta vsa modra, kakor plavica v pšenici;
tudi se je ljudem dobro zdelo, da nista imela tako hudih
brk, in Nepotrebnikova Polonica, ki je gledala izza vrt¬
nega plota, rekla je, da ta dva nista na pol tako huda
videti, kakor so oni na vratih. Da bi pa huzarja pre¬
dolgo zunaj ne čakala, in da bi morebiti ne bila neje¬
voljna, namigne jima župan z očmi in z rokama, naj
gresta ž njim. Huzarja primeta vsak svojega konja za
uzdo in gresta peš za županom, ki zamišljeno ogleduje
veliki pečat na pismu.

Otroci so prevpili vso vas, pogledali v vse krčme,
povpraševali po vseh hišah, v katerih se je navadno oglašal
Matizelj. Ali vse zaman! Matizeljna ni bilo nikjer, ravno
danes, ko ga je bilo najbolj treba, izginil je. Pri zadnji
hiši so šele zvedeli, da je šel z bližnjim mesarjem na
Kozje brdo koštrunov kupovat. Župan je bil v veliki
stiski, kaj hoče početi; pismo se venderle mora prebrati.
Napravi se, vzame pismo in gre ž njim v grhd, četudi
nerad.

Gospa mu rada prebere pismo, iz katerega se je
zvedelo, da pride jutri stoindvajset konjikov, za katere
mora vas pripraviti stanovanje in živež. Za ritmajstra
in lajtenanta z dvema služabnikoma vred je bilo priprav¬
ljeno v gradu, druge je pa župan še tisto popoludne s
prisežnimi možmi razdelil med vaščane, navadno v vsako
hišo po dva, le kočarji so bili prosti, zato so pa župan
in še nekateri drugi trdnejši kmetje vzeli po tri. Ta
dva, ki sta prinesla pismo, ostala sta takoj pri županu.

Drugo jutro okoli jednajstih so se zaslišale tro¬
bente, in od znamenja se je valil prah kakor siv oblak
proti vasi; niti konjikov niti konj ni bilo videti iz prahu,
čule so se le trobente in peketanje konjskih kopit. Zu¬
pan s svojima bazarjema jim hiti naproti. Po dva in

205

dva so jezdili v vas in se postavili v red pred cerkvijo.
Župan hitro pristopi z zeleno kapico v roči k ritmajstru
in lajtenantu, ki sta poskakala s konj, in ja ponižno po¬
zdravlja. Nista ga sicer razumela, ali toliko sta videla,
da jima veli, naj gresta ž njim. Župan ju pelje narav¬
nost proti graščini, in ko so zavili za cerkev, poskakali
so tudi huzarji raz konj in prisežni možje so jih jeli
deliti po hišah. Skoro vsak gospodar je prišel sam ter
je vzel dva ali tri može, kolikor mu jih je bilo name¬
njenih in kmalu se je spraznil prostor pred cerkvijo.
Ko je poludne zazvonilo, sedeli so že vsi pri polnih
skledah.

Med potem si je župan od strani pogledoval oficirja.
Oba sta bila mlada, ali vender je bil med njima velik
razloček. Ritmajster, ki je bil nekaj let starejši od lajte-
nanta, bil je lep mož; njegov sicer resni obraz je po-
kazoval neko dobrovoljnost in na prvi pogled se je
ta mož prikupil županu; tudi njegov govor, dasi ga ni
razumel, zdel se mu je prijeten in ljubezniv. Lajtenant
je bil nekoliko večji od ritmajstra, ali njegov podolgasti,
mozolasti obraz je bil nekako prazen in v vsem se je zdel
županu podobnejši velikemu fantalinu, nego jedrnemu
možu. Na grajskih vratih je župan izročil gospoda hišni,
ki ju je že pričakovala in ja precej vedla v priprav¬
ljene sobe. V gradu ni bilo videti razven hišne žive
duše, to se jima je zdelo čudno.

»Ali so gospoda doma?« vpraša ritmajster hišno.

»»Sama gospa so doma.««

»Prosim, naznanite jim, da sva prišla, in da bi
jih rada pozdravila, brž'ko se preoblečeva.«

»»Precej jim povem,«« veli hišna, odpre gostoma
vrata in odide.

»Gospod lajtenant, ako se prej preoblečete, pridite
v mojo sobo; ako se pa jaz prej, pridem k Vam.«

»»Dobro, gospod ritmajster!««

Vsak je imel dve sobi. Sobe so bile prav prijazne,
pohištvo je bilo sicer precej starinsko, ali vender čedno
in v najlepšem redu. Ritmajster je bil prej gotov in
stopi v lajtenantovo sobo.

»Dragi gospod ritmajster, meni se vse tako do¬
zdeva, da smo prišli v pravo puščavo.«

206

»»Kolikor sem mogel s pota videti, okolica je prav
prijazna.««

»Jaz nisem bil nikoli in nikoli ne bom prijatelj
idiličnega življenja. Ako nimam druščine, umrl bi rajši
od dolzega časa.«

»»Nikar se ne prenaglite, saj razven hišne še ni¬
kogar ne poznate. Bog ve, kako veselje Vas čaka.««

»Mogoče, ali meni nekaj pravi, da se bomo dolgo¬
časili, kakor po navadi na deželi.«

»»Kar se mene tiče, reči moram, da sem doslej
užil še malo dolzega časa. Jaz mislim, da je človek sam
kriv, ako se dolgočasi.««

»A da! Ne zamerite!« namuza se nekako zanič¬
ljivo lajtenant. »Skoro bi bil pozabil, da ste filozof.«

»»Ako se pravi to filozof biti: ne ravno v sebi
iskati središča, okoli katerega bi se moral vrteti ves svet,
marveč le kakor človek živeti med ljudmi, potem sem
filozof.««

Lajtenantovo dolgo lice se je pri teh besedah še
bolj podaljšalo, rekel pa ni ničesar.

»Gospod ritmajster, jaz sem pripravljen! Ako ho¬
čete, greva se poklonit gospe.«

Ko sta stopila na mostovž, stala je tu že hišna
in jima je pokazala na velika vrata. V veliki sobi je
sedela pri gorenjem oknu gospa v prosti domači obleki
s pletenjem v rokah. Ko se odpro vrata, položi delo iz
rok, vstane in jima gre nekoliko korakov naproti.

»»Gospamilostiva!«« izpregovoriritmajster. »»Usoda
naju je privedla pod Vašo streho in prisiljena sva, ne¬
koliko časa uživati Vašo gostoljubnost. Veva, da Vam
bo to naklonilo marsikako sitnost, ali jaz in tudi pri¬
jatelj moj iskreno želiva, da bi Vas kar najmenj nadle¬
govala, in prosila bi Vas, da bi zaradi naju ne izpremenili
najmanjše stvarce v svojem navadnem življenji. Jaz sem
ritmajster Mokošinyi  in tu Vam predstavljam barona
Banfyja,  lajtenanta v mojem eskadronu.««

Gospe je ugajala vsa ritmajstrova podoba, posebno
jej je prijal njegov krepki ali vender mili glas in še
bolj njegova neprisiljena uljudnost.

Gospa jima ponudi sedeže, rekoč: »Da sta mi srčno
pozdravljena v hiši moji, ali precej zdaj moram prositi

207

gospoda, da bodeta imela z nami potrpljenje, in mnogo
potrpljenja, ako ne bode vse tako, kakor bi moralo
biti. Mi živimo tu takorekoč odločeni od izobraženega
sveta, posebno tako odlični gostje ne zahajajo pogo-
stoma k nam. Zlasti se bojim že naprej, da se bosta
gospoda pri nas dolgočasila, ker sta bolj vajena hru¬
pnemu življenju v mestih.«

Lajtenantu se je zmračilo lice, in kakor blisek je
neka nejevolja prešinila njegov prazni obraz, kakor bi
hotel reči: ,To sem si mislil!' in pri tem seje zaničljivo
ozrl po starinskem pohištvu. Gospe ta pogled ni ušel,
ali kakor bi ne bila ničesar opazila, nadaljuje: »Če bi
gospoda v svojih sobah morebiti pogrešala kake stvari,
prosim Vaju, da bi mi naravnost povedala.«

»»Gospa milostiva!«« veli na to lajtenant. »»Ne po¬
zabite, da smo vojaki, in vojak mora vse poskusiti.««

Pri teh besedah je gospo oblila lahka rdečica;
ritmajster je zapazil, da so jo zbodle lajtenantove nepre¬
mišljene besede, torej hitro pristavi:

»»Res, vojaki smo, in ravno vojak, ki je izkusil
težave in nadloge svojega stanu v sovražnikovi deželi,
pravim, ravno vojak toliko bolj spoznava in ve ceniti
prijazno gostoljubnost.««

Hišna napove zdaj kosilo in vsi trije stopijo zraven
v veliko prostorno sobano. Dolga miza sredi izbe je
bila pa le za tri ljudi pogrnena, kar je oba osupnilo.

»Gotovo že dolgo niste imeli vojakov v vasi in v
gradu?« povpraša lajtenant.

»»Res, dolgo ne, jaz sem v tej hiši porojena, pa
jih ne pomnim.««

»Torej smo mi prvi?«

»»Prvi, odkar jaz gospodinjim, prvi!««

»Tedaj toliko nadležnejši!« pristavi ritmajster.

»»Ne govorite tu o nadležnosti, prosim Vas le, da
našo slabo postrežbo vzamete za ljubo.««

»Jaz sem z dušo in s telesom vojak,« nadaljuje
ritmajster, »in če bi mi moglo kaj kaliti veselja do mo¬
jega stanu, kalila bi mi ga misel na našo nestalnost.
Danes si tu, jutri tam. Ko so se v jednem kraji
ljudje človeka privadili, ko je človek priljubil ljudi —
iti mora dalje in zapustiti- najboljše prijatelje.«

208

»»Človek bi potem sodil, da sta s težkim srcem
zapustila svoje prejšnje mesto,«« reče gospa.

»Ne mogel bi reči, da me je kaj posebnega vezalo
nanje, bili smo ondu le kratek čas in sploh nisem po¬
seben prijatelj mestnemu življenju.«

»»Mene pa ravno veseli vedna izprememba. Danes
v mestu v družbi veselih prijateljev, jutri pa spet v
pusti samoti, kakor usoda nanese,«« izpregovori spet
lajtenant.

»Samo mislim, da čim prej ste iz take samote,
tem bolje se Vam zdi,« šali se gospa.

»»Ne bom tajil, da je res. Od mladosti sem že
vajen na večjo in ( veselo družbo. Ljudje si tudi v lem
niso jednaki, kolikor glav, toliko mislij.««

Ritmajster se je med tem zagledal v podobe, ki
so visele na steni njemu nasproti. Precej je spoznal
domačo gospo, akoravno je bila v podobi mnogo mlajša;
gospod z dobrovoljnim obrazom na smeh, ki je visel
poleg gospe, to je moral biti nje mož. Najbolj sta ga
pa mikali dve ženski doprsni podobi, posebno mu je
prijala zala blondina z velikimi modrimi očmi. Kar očesa
ni mogel odvrniti od nje, to je bila glava, kakor jih
zna slikati Van Dyk.

»»Če se ne motim, milostiva gospa, to je podoba
Vašega moža,«« povpraša čez nekoliko ritmajster ter
pokaže na moško podobo.

»Da, mož moj! Vem, da se Vam je čudno zdelo,
kako da smo sami. Pred poludrugim mesecem je šel na
Dunaj in važne stvari ga še zdaj ondu zadržujejo.«

»»Ali upamo vsaj, da se kmalu vidimo?««

»Pričakujem ga v kratkem. Vem, da bo vesel,
najti tako ljubeznivih gostov.«

»»Ne zamerite, gospa milostiva, sta li te dve go-
spodičini Vaši hčeri?«« vpraša lajtenant, ki se je na
ritmajstrove besede ozrl na podobe.

»Da, moji hčeri!«

»»Sta li morebiti šli z očetom na Dunaj?«« po-
zveduje dalje lajtenant.

»O ne! Šli sta le k svoji teti v Jesenovec.«

»»Ali bomo kmalu tako srečni, da ji vidimo med
nami?««

209

»Kdaj se vrneta, tega Vam natanko ne vem po¬
vedati,«

Videlo se je lajtenantu, da bi bil še kaj več rad
zvedel o gospodičinah; tudi ritmajster je bil radoveden,
ali čutil je, da bi bilo nespodobno, takoj prvi trenutek
dalje izpraševati, posebno ker se mu je zdelo, da je
gospa na zadnje lajtenantovo vprašanje nekako zatezala
z odgovorom.

Ko so po obedu vstali izza mize, ponudi jima
gospa knjižnico na rabo, in predno sta šla v svoje sobe,
spomni ju še jedenkrat, da bi delala vse po svoji volji,
kakor da sta doma.

IV.

Poglejmo zdaj nekoliko v vas, ki še ni bila kmalu
tako živa, kakor danes. Huzarji so stali pred hišami,
ali se po vasi izprehajali, kmetje so jih pa primerjali
Nepotrebnikovim, ali vsi so bili teh mislij, da niso tako
lmdi in poredni, kakor so mislili, in ta in oni je
vedel o svojih pripovedovati, kako so pohlevni in z
vsem zadovoljni. Za otroke je bil pa Mohorjev trobentar
najimenitnejša oseba. Pri Mohorji sta stanovala huzarja
Miško, trobentar, in prostak Janoš. Pred Mohorjevo hišo
se je zbrala cela tolpa otrok, samo da bi videli tro¬
bentarja; ali komaj se je pokazal na prag, razkadili so
se otroci vriskaje na vse strani, ker Miško je bil črn,
kakor bi se bil s sajami namazal; kadar se je pa za¬
režal, videli so se mu zobje beli kakor repa: videlo se
mu je, da je ciganske krvi. Ko je prišla nedelja, šli so
skoro vsi huzarji k deseti maši, tudi Miško, akoravno
so njegovi tovariši trdili, da nima nobene vere. Janezek,
šestletni Mohorjev sin, sprijaznil se je že toliko z Miškom,
da ga je ta iz cerkve grede držal za roko, kar je celo
staremu Mohorju, ki je šel z drugimi možmi nekoliko
za njima, bilo jako po godu. Vsi otroci so zavidali
Janezka in on je to dobro vedel, zato je pa tudi kaj
moško korakal in delal neznano široke stopinje.

Ko pridejo domov, odloži Miško čako in atila, in
stopi na dvorišče. Tu je videl triletnega Mihca, druzega
Mohorjevega sina, ki je še v sami srajci hodil in vedno

Erjavčevi spisi. 14

palec v ustih držal in sesal. Miško se mu je, kolikor
mu je bilo mogoče, prijazno in zapeljivo smehljal, z
rokami mu migal in ga vabil, da bi šel k njemu.
Mihec se mu je sicer režal, ali vender se je bolj in bolj
umikal, kakor bi ne verjel prav Miškovemu prilizovanju.
Zdajci skoči Miško za njim in ga ulovi za srajco. Mihec
je hotel zavpiti, usta je imel že za iztežaj odprta, ali
revež se je tako prestrašil, da mu je sapa pošla, in ko
je spet sapo dobil, sedel je Miško že na klopi pred hišo
in Mihec je jahal na njegovih kolenih, skonca bolj
počasi, potem čimdalje hitreje. Mihec je v tem popol¬
noma pozabil na jok, in se je tako zadovoljen režal,
kakor bi bil v nebesih. Mati, ki so ravno južino na¬
pravljali, videli so vse, in materi se je to še bolje zdelo,
nego Mihcu. »Kakor je črn, venderle je dober človek,«
dejali so proti dekli. Ravno zdaj je Janoš napojil konje
in jih je peljal nazaj v hlev. Miško hitro vzame Mihca
ter ga posadi na konja. Janoš je konja prepeljaval po
dvorišči, Miško je pa tekal vštric njega in Mihca držal,
z jednim očesom je pa lukal v kuhinjo, ga li mati
vidijo, ali ne. 'In mati so ga videli, celo očeta so po¬
klicali.

»Glej ga, kako ima otroke rad!« rekli so mati, in
ko so takoj potem jedi devali v sklede, spominjali so
se Miška. Razven mesa, ki jima gre, ležala je na želji
za vsacega lepa mesena klobasa in Miško se jej je že
od daleč namuzal.

»Prijatelj!« obrne se proti Janošu, »to je moja
stara praksa, ki me še nikoli ni varala.«

Tudi Janoš je gledal, da se je materi prikupil. Ko
nekoč niso mogli hitro zakuriti, jezili so se na posle,
kako nobenemu ne pride na misel, da bi trska nacepil,
in Janoš jim jih je precej nacepil toliko, da so jih imeli
vsaj za pol leta dovolj za podkurjavo.

Sploh so se kmetje kmalu prepričali, da ti gostje,
katerih so se bali bolj nego hude letine, niso ravno
taki malopridneži, kakor so si jih mislili. Res je sicer,
da je časih Mohorjevi materi izginila kaka klobasa iz
omare, ali kdo bo precej zato koga dolžil? Saj je tudi
prej časih kake zmanjkalo, saj jo je kdo drug ravno
tako lahko vzel, kakor črni Miško. Ali če je kos slanine,

211

ki je visela v kašči, tako hitro kopnel, kakor sneg na
toplem solnci, kdo more za to? Miško res neizrečno
rad je suho slanino, kakor je prerokoval Matizelj, ali
mati ga zato še niso mogli dolžiti; morebiti so se
miši in podgane v kašči zaredile. Miško se je pa ludi
tako nedolžno držal, da so bili mati prepričani, da ni
on tatvine kriv, torej tudi mati o vsem tem niso očetu
povedali ničesa, posebno ko so videli, kako rad ima
Janezek Miška in kako veselo jaha Mihec na njegovih
kolenih. In ko bi se bil tudi časih v materi vzbudila
kakšna sumnja na Miška, spoznali so nekega dne, da je
Miško popolnoma nedolžen in da še ne ve, kje imajo
spravljene klobase in slanino. Ko so namreč nekega dne
prišli mati s polja domov, našli so Miška, ki je zibal
malo, pol leta staro Minico, ki se je bila vzbudila, in
poleg jej je tako ljubeznivo prepeval »aja tutaja«, da
so mati od veselja obstali med durimi. Pri večerji so
ga pred vsemi očitno pohvalili! »Kdo bi mislil, da so to
tako dobri ljudje, vas domačih moških nobeden ne bo
zaziba! otroka, ko bi si grlo razprala, še celo Janezek
se zmuza skozi vrata, če le more.«

Mohoriča je bila pa Mišku tudi hvaležna za to
privrženost, in kadar je devala v skledo, mislila je nanj,
in kosci, katere je Miško dobival, niso bili najslabši.
Neki dan se je bil pa še očetu posebno prikupil. Imeli
so ravno seno na travniku, bilo je že suho, in zvečer
so je mislili spraviti domov; kar so se jeli popoludne
preganjati hudourni oblaki in vedno huje so se kopičili.
Ljudje so hiteli, kar so mogli. Mohor bi bil rad na¬
prosil svoja huzarja, da bi šla pomagat, pa si ni prav
upal. Ko je Miško videl, da so v zadregi, nagovori svo¬
jega tovariša Janoša, in vsak vzame vile. Janoš je na
travniku nakladal, Miško je pa domh zmetaval na svisli;
oba sta delala, da jima je pot od čela kapal, in predno
se je vlila ploha, bilo je vse seno že pod streho.

»Ne bi verjel, da znajo tako delati,« čudi se Mohor.

Mohoriča pa reče možu: »»Danes jima moraš kaj
boljšega privoščiti.««

Proti večeru se Mohor napravi, zbere vso svojo
nemščino, ker je mislil, da ga bosta huzarja nemški

14 *

2J2

bolje razumela, nego po domače, in njima namigne:
»Alo! Gemer bircaus!« In Mohor se ni zmotil. Miško
ga je precej razumel, in ko je pokazal Mohor še
z roko, kaj hoče povedati, skočila sta oba po svoje
čepice in vsi trije, Mohor v sredi, zavili so jo proti Ne-
potrebniku. Tu moramo povedati, da je Nepotrebnik prvi
uvedel v svoji krčmi to lepo navado, da je dajal vsa-
cemu gostu svojo kupico; drugje dobivajo vsi le po jedno
samo, če jih je tudi polno omizje. Precej, ko so sedli,
ponudil je Miško vsem kmetom okoli mize svojega vo¬
jaškega tobaka, in mehur je šel iz rok v roko. Skonca
so tiho sedeli, pri četrtem poliči so bili že zgovorni
in pri vsacem poliči bolj in bolj. Huzarja sta jo rezala
po madjarski, Mohor pa pošteno po kranjski in poleg
so si namežikovali in z rokami mahali; ali so se raz¬
umeli, ali ne, to je težko povedati, človek bi skoro
mislil, da; vsaj smejali so se, da bi bili kmalu popokali.
Naposled so se jeli objemati. Miško je učil Mohorja
madjarski in kmalu so bili vsi trije ibaratom«. Da bi
Miško pokazal svoje posebno prijateljstvo, posadi Mo¬
horju svojo vojaško čepico na glavo, on pa vzame očetov
slamnik, in ta prijaznost je Mohorja tako genila, da je
brž poklical še jeden polič. Janošu je jezik že službo
odpovedal, glava mu je bila težka, torej jo nasloni na
mizo in zadremlje. Miško je pa jel učiti Mohorja po
madjarski šteti in naučil ga je do pet, in Bog ve, koliko
bi se bil Mohor še naučil, ko ne bi bil Nepotrebnik
ustavil nauka, kažoč na uro. Zmiketali so zaspanega
Janoša, prijeli so se za podpazduhe in Nepotrebnik jim
je pomagal, da so se srečno zmotali skozi hišne duri
in čez vežni prag. Ali zunaj jim je bila nocoj cesta
preozka, na kateri se z lahkotna zogneta dva velika
senena voza. Plazili so se pri hišah zdaj na desni, zdaj
na levi strani, ali vender so srečno brez vsake nezgode
prijadrali do doma. Mohoriča od skrbij ni mogla zaspati,
čakala jih je s prižgano lučjo, in ko je zaslišala ropot
na dvoriščinih vratih, šla jim je odpirat. Žena se pre¬
straši, ko ugleda svojega moža v vojaški čepici, misli si,
da se je morebiti mož v pijanosti sam v vojake vpisal;
ali ta strah jo je kmalu minil, ko se Miško z očetovim
slamnikom na glavi pomoli v vežo.

213

»Kaj ste vender delali tako dolgo, saj bodo kmalu
jeli petelini peti,« godrnja mati, vrata zapahuje.

Ali kako se na novo zavzamejo, ker Mohor je
samo madjarski govoril. »Ec — kete — harom — bara¬
tom!« pogovarja Mohor svojo ženo opotekaje se po
veži. Mati so si mislili, da jim je črni Miško, kateremu
so se nocoj oči svetile kakor ogenj, moža zacopral.
Miško je jel spet očeta objemati, Janoš se ga je oklenil
od druge strani in vsi trije so govorili madjarski. Mati
so kar strmeli v nje in niso se mogli načuditi.

»Za božjo voljo! Zdaj sem pa med samimi Mažarji!«

Naposled sta se vender huzarja skobacala v svojo
izbico pod streho, mati so pa očeta spravili v posteljo.
Že na pol v spanji, mrmljal je še vedno: »Baratom —
eč — kete — harom — neč — et — het — baratom!«
in žena je bila res v skrbeh za moževo pamet. Poto¬
lažila se je šele zjutraj, ko se je Mohor prebudil kakor
pošten Kranjec; madjarski šteti že ni več znal, le »ba¬
ratom« mu je še zvenelo po ušesih. Čemur se je pa
Mohor najbolj čudil, bilo je to, da mu ona ni ničesa
očitala in da ni šobe napela po stari svoji navadi. Le
pri kosilu so rekli mati: »Če moški k vinu sedete, ni
vas strani spraviti.«

To je bilo vse, in Mohor, ki je večje nevihte pri¬
čakoval, bil je prav vesel.

V.

Kakor sta Miško in Janoš se znala Mohorjevim
prikupiti, sprijaznili so se več ali menj tudi drugi hu-
zarji s svojimi gospodarji. Ali med vsemi je ljudem,
posebno ženstvu, prijal vahtmajster, ki je pri županovih
stanoval. Bil je še prav mlad, imel je morebiti komaj
štiriindvajset let, in ženske so takoj rekle, da je med
vsemi najzalši. Nosil je lepšo obleko, nego drugi, in
mati županja je kmalu zapazila, da ima lepo zlato uro.
Tudi Matizelj, ki seje dva dni pozneje priplazil ves potuh-
nen, rekel je precej, da mora biti iz dobre hiše, in da
ne živi samo o cesarjevih krajcarjih. Županu posebno
je bil mladi vahtmajster prav po godu, ne le samo za¬
radi čedne postave in zaradi lepega vedenja, temveč

214

posebno zato, ker je znal slovenski, dasitudi ne prav
dobro, ali vsaj toliko, da so se razumeli. To je županu
neznano ugajalo; če bi prišla kaka pritožba ali kaj
druzega, imel je vsaj človeka pri rokah, kateremu je
mogel bolj zaupati, kakor Matizeijnu. Tudi sam Matizelj
je kmalu uvidel, da ga je pri županu vahtmajster izpod¬
rinil in potem ga res dolgo ni bilo na izpregled. Naj¬
bolj se je pa vahtmajster priljubil ljudem zato, ker je
bil tako prijazen. Ko se je na večer po navadi izpre-
hajal po lepem poti proti farni cerkvi, pozdravljal je
vsakoga, ki ga je srečal, ali če je kdo delal na polji,
postal je nekoliko pri njem in ga povpraševal za to
ali ono stvar.

Neki lep večer je prišel na svojem izprehodu že
blizu cerkve in ravno se hoče obrniti proti domu, kar
hipoma obstane. Blizu njega zapoje ženski glas tako
ljubeznivo, da se mu je nehote ustavila noga. Glas mu
je bil znan. To je glas, kateremu se je v nedeljo čudil
v cerkvi. Petje se mu približuje, ali pevke ne more
videti, ker visok, gost plot je rasel na jedni in drugi
strani ceste. Stori nekaj korakov dalje, na jednem
mestu je bila vrzel predrta skoz plot; tukaj obstane in
se ozira po pevki. Vedno bliže in bliže se čuje glas —
in zdaj ugleda visoko, lepo vzraslo mlado deklico. Tudi
ona ugleda moški obraz med zelenimi vejami in kakor
bi se bila ustrašila, zmanjka jej glasu, zardi se v lice
in za trenutek obstoji, potem pa hitro kakor srna izgine
za plotom. Vahtmajster jo je izpremljal z očmi in je
videl, da je stopila v krčmo poleg cerkve.

Mrak je že legel na zemljo, ko je vahtmajster
prišel domov. Nocoj j.e ostal doma in ni šel v krčmo,
kakor je bila njegova navada. Zdelo se mu je, da bi
se dolgočasil nocoj v druščini svojih tovarišev, torej je
ni jskal. Naslonil se je na odprto okno in gledal živo
gibanje na županovem vrtu. Vsa družina je večerjala
pod staro hruško: župan je imel danes plevice; bilo
jih je toliko, da so z domačimi vred komaj -vse dobile
prostora pri neznano veliki mizi, župan je pa gospo¬
doval sredi njih. Ko so se pomenili o zjutrajšnjem delu,
razšli so se kmalu moški; nekateri so šli še po svojih
opravkih, drugi so se pa izgubili po vasi. Ženske z

215

otroki so obsedele na vrtu in jele prepevati, in petje
se je v tihem večernem zraku razlegalo daleč v vas.
Pele so-največ cerkvene pesmi, zložene v slavo Ma¬
tere božje, na konci tudi nekoliko posvetnih, pa tudi
te niso bile vesele. Narod naš poje rad ter ima mnogo
svojih pesmij, ali prav veselih narodnih je najti malo.
Vahtmajstra je petje na vrtu spominjalo njegovega doma;
pesmi, ki se pojo na podnožji visoke Tatre, ob bre¬
govih Vaga in Nitre, podobne so kaj zelo tem, ki se
zdaj razlegajo pod njegovim oknom. Misli ga neso na
breg šumečega Vaga, zmisli se stare priljubljene pesmi,
katero je tako glasno prepeval nekdaj po domačih do¬
bravah in tiho šeptaje zapoje staro ljubeznivo pesem:
»Hora, hora! biela hora!« Luna je že visoko priplavala,
pevke na vrtu so že davno umolknile, ko leže k pokoji.
Njegova zadnja misel je bila mlada neznana pevka, in
sklenil je, da jo jutri obišče.

Drugi popoludan je vahtmajster položil pero prej
iz roke, nego navadno; tudi se je skrbneje napravljal
in morebiti ni kmalu tako dolgo stal pred zrcalom, kakor
danes. Sicer je navadno čakal na ritmajstra, ki je naj¬
več proti večeru prihajal v vas, da sta šla potem skupaj
na izprehod ; ako pa ritmajstra ni bilo, poiskal je kacega
druzega tovariša. Posebno rad je s seboj jemal Miška,
ker je bil njegov najstarejši drug in prijatelj, in zaradi
dobrovoljnosti njegove ga je imel rajši od drugih. Miško
je bil sicer poštena, ali nemirna duša; njemu ni dalo
nikjer miru, vedno je imel kako burko v glavi in če
je časih zamišljen lazil okoli, tedaj je vahtmajster precej
vedel, da Miško kuha in snuje nove naklepe. Miško
ima jedno jedino željo, ki ga pa naudaja, odkar se je
zavedel svoje pameti, in ko bi se mu ta želja izpolnila,
rad bi dal nekoliko let, kar mu jih je še namenjenih
za življenje. Vse Miškovo dejanje in nehanje je šlo le na
to, kako bi se nevidnega storil.  Samo za ta dar
je prosil nebesa, za drugo, rekal je, bode skrbel že sam.
Že doma na Ogrskem ga v njegovi okolici ni bilo raz¬
potja, kjer ne bi bil on stal *v risu«. Na Laškem je
bil Miško največji sovražnik črnih mačkov, ker je v
Benetkah zvedel od starega Juda, da ima črn maček v
sebi svetlo kost, ki človeka stori nevidnega. Odslej

316

Miško ni imel miru. Njega ni oduševljalo jasno nebo
italijansko, on ni poslušal krasnega petja; on ni obču¬
doval krasne prirode, še zalih Lahinj mu ni bilo mari
— črn maček, to je bila njegova parola. In če je ka¬
kega zasledil, zalazoval ga je noč in dan in ni miroval
prej, da ga je imel v pesteh. Oh, kako je Mišku tolklo
srce, ko je v samoti o polunoči prvega kuhal, kako so
mu šli lasje po konci, ko je prebiral kosti, oblizoval
jih in metal čez glavo, kakor ga je Jud naučil — ali
ni je našel. Tudi drugi, tretji maček je ni imel. Miško
je bil potrt in ne bi se bil obžaloval, ko bi ga bila po¬
godila sovražna kroglja.

Sele drugo leto, ko je prišel na Kranjsko, posve¬
tilo je spet upanje v njegovo obupno dušo. Star berač,
ki je prehodil devet dežela, razodel je Miški za srebrno
dvajsetico skrivnost, po kateri je hlepelo cigansko nje¬
govo srce. Ce Miško »med mašami«, najbolje na svetega
Ceferina dan, ujame modrasa, razpara ga, iztrga mu
živo srce in še gorkega poje, ne vidi ga nobeno po¬
svetno oko, ako si le želi, tako poučuje berač strme¬
čega Miška.

Ako je le mogel, ukradel se je Miško popoludne
iz vasi, in ko je solnce pripekalo najhuje, lazil je po
žarečem pečevji, kjer žvižgajo modrasi, kakor so pravili
kmetje v vasi. Predno je prišel mali Šmarijin ali »mala
maša«, nosil je Miško v sebi že pet modrasjih src in
jedno je pojedel celo na sv. Ceferina dan — ali berač
je bil slepar, modrasja srca niso dala Miški svojstva,
ki si ga je tolikanj želel.

Te študije so pripravile Miška večkrat v velike za¬
drege, in časih bi se mu bila godila huda, ko ne bi
bil vahtmajster prosil zanj. Miško bi bil pa tudi zanj
šel v ogenj, da je bilo treba.

Tega Miška je tedaj vahtmajster rad jemal s seboj
na izprehode in v krčme, ako ni bilo ritmajstra. Danes
pa vahtmajster ni čakal ritmajstra, tudi ni iskal Miška,
šel je sam in kakor bi se bil bal koga srečati, ni šel
skozi vas, marveč zadaj za vrti, potem čez polje narav¬
nost proti krčmi, kamor je sinoči videl, da je izginila
ljubezniva pevka.

217

Krčma je bila prazna in šele čez nekoliko časa
pride ženska, ki nekako z začujenjem ali vender zado¬
voljno pogleduje novega gosta.

»Že spet ni nobenega tu, da bi postregel! Saj
pravim, človek bi moral povsod sam biti, s posli je
zmerom velik križ,« izgovarja se krčmarica, ker ona je
bila — in povabi gosta v drugo manjšo izbo, kjer je
stala miza, s prtom pogrnena.

»»Dajte mi merico vina!««

Krčmarico je beseda »dajte« neznano zbodla. Le
proste kmetice se vikajo, ali ona je bila vender bolj
gosposki oblečena in mislila je, ako ona koga onika,
spodobi se, da jo tudi on. Ko bi denašnji gost ne bil
lepi vahtmajster, gotovo bi ga bila vprašala, kje se je
»manire« učil. Sploh se jej je zdelo, da mladi ljudje
niso več tako uljudni, kakor so bili nekdaj. Tako n. pr.
je mladi učitelj vsacega vikal, celo župnika, in tudi Pi-
brov dijak je imel to grdo navado. Mladega vahtmajstra
bi pa krčmarica ne hotela nikakor razžaliti, torej se
izneveri svoji stari ukoreninjeni navadi in tudi ona vika
vahtmajstra, akoravno jej spočetka beseda skoro ni
hotela iz ust.

,Levka', tako se je rekalo krčmarici, zasuče se
kakor vrtalka, dasiravno je bila precej životna, in steče
po vino.

Vahtmajster se je v tem oziral krog sebe, gledal
je pri vseh oknih na dvorišče in na vrl, ali ni ugledal,
kar bi bil rad videl.

Levka prinese vino in sede gostu nasproti.

»Kaj lepo je od Vas, gospod vahtmajster, da nas
vender jedenkrat obiščete. Ob nedeljah greste kaj moški
mimo nas. Pa kaj, se ve, mladega in lepega človeka
imajo povsod radi! Takega gospoda, kakor ste Vi,
veseli so povsod.«

Vahtmajster se nekaj izgovarja, da ni gledal na
znamenje in da ni vedel, je li tukaj krčma, ali ne.

»Ali upam, da nas boste večkrat obiskali.«

Vahtmajster obljubi.

Levka si je moža natanko pogledala, vse njegovo
vedenje se jej je zdelo gosposko, obleka njegova je
bila od tanjšega sukna, nego je pri navadnih vojakih,

218

in posebno jo je zbadal v oči široki zlati prstan z bli-
ščečim kamenom. Nič ne mara, da se jej je zdelo, da
je temu gospoda nasproti preveč prosto oblečena, dasi-
ravno je bila kakor iz škatljice vzeta.

»Oh, kako sem pa spet zamazana. Pa ni drugače,
če je človek pri delu«, s temi besedami hiti iz izbe.

Čez nekoliko časa se vrne praznično oblečena in
spet sede k vahtmajstru.

»Če smem vprašati, odkod ste doma?«

»»Iz Lipnice na Slovaškem.««

»To mora pač daleč biti. Ali kako, da govorite
tako dobro slovenski?«

»»Naš slovaški govor se ne loči ravno veliko od
Vašega, tudi smo zdaj že drugo leto na Kranjskem in
tako sem se naučil za silo.««

»Ne samo za silo, reči moram, da prav dobro go¬
vorite. Nekateri ljudje imajo že takšen dar od Boga, da
se lahko nauče tujih jezikov.«

Pri zadnjih besedah je Levka nehote vzdihnila.
Mislila je nase. Zakaj ona nima tega daru?

Kako rada bi se bila v Trstu naučila laški — ali
ni bilo mogoče. In pozneje nemški? Ranjki učitelj, Bog
mu daj dobro! koliko truda si je dal revež in koliko
meric vina je zato popil!

Ali vsi njegovi nauki so bili bob ob steno, sveti
duh ni hotel razsvetliti krčmaričine glave, ona je za
vselej izgubljena za nemško kulturo.

»Kako Vam ugaja v naših krajih?« povprašuje
Levka dalje.

»»Prav dobro, spominjajo me moje domačije.««

»Ali pri Vas mora biti gotovo lepše. Tukaj pri
nas je dolgočasno in vem, da že komaj čakate, da bi
prišli spet domov.«

»»Ne porečem, da ne. Bodisi človek še pri tako
dobrih ljudeh, doma je zmerom najbolje. Rajši bi danes
nego jutri spet videl mater svojo.««

»Ali očeta več nimate?«

»»Umrli so, kar sem šel od doma.««

»Sirota! Gotovo niste šli radi v vojake? Vidi se
Vam, da ste iz dobre hiše.«

219

»»Pustimo to, saj kmalu prebijem. Nekoliko mesecev
še, pa sem spet sam svoj.««

»Bog ve, kje vzdihuje za Vami lepa in bogata ne¬
vesta?« reče Levka bolj šaljivo in zajedno bistro pogleda
vahtmajstra, kakor bi hotela videti v njegovo srce.

Vahtmajster migne z ramama in polahko odkima;
hotel je nekaj reči, pa je zamolčal.

Dva nova gosta sta zdaj stopila v prvo izbo in
poklicala vina. Krčmarica je morala tedaj vstati in jima
postreči.

Ko se spet povrne k vahtmajstru, izkuša on zasu¬
kati govor na druge stvari, ker Levkino izpraševanje mu
je bilo že presitno.

»»Za žensko, kakor ste Vi, je v krčmi preveč dela,
ali nimate nikogar, da bi Vam pomagal?«« povpraša vaht¬
majster.

»To je res, da je preveč. Vse moram kar sama
storiti; če mene ni, pa gre vse narobe. Saj ga človek
ne dobi posla, ki bi bil za takšno krčmo, kakor je moja.
Imam tu neko deklino pri hiši prav iz usmiljenja, ali
kadar bi je bilo treba, je ni. Od zgodnjega jutra do
poznega večera moram biti na nogah. Ko bi bila že
sama krčma, naj bi bilo v božjem imeni, ali tu je še
drugo gospodarstvo. Za samo žensko je to res preveč!«

»»Tedaj niste omoženi, ako smem vprašati?««

»Bila sem — ali le kratek čas.«

»»Ste li torej vdova?««

Krčmarica sramežljivo povesi oči in polahko pri¬
kima z glavo.

Zdaj stopi v izbo mlada deklica. Njeno lepo belo
lice je gorelo v lahki rdečici, videlo se jej je, da je
hitro hodila. Komaj jo krčmarica ugleda, že se zadere
nanjo:

»»No, kje si bila spet ves popoludne? Ti se vlačiš,
Bog ve kje; doma je pa dela čez glavo. Kar greš, tebi
nič meni nič, jaz moram pa sama vse opravljati.««

»Prosim, teta, nisem se nikjer vlačila, saj se spo¬
minjate, kam ste me poslali popoludne, in hitela sem,
kar sem mogla . . . .«

Deklica je s temi besedami stopila pred svojo teto;
ali ko ugleda vahtmajstra, šine jej kri v obraz, beseda

220

jej zastane, hitro se obrne in stopi k omari, kjer so
imeli kupice in sklenice, in dasiravno so bile v najlep¬
šem redu, dela se, kakor bi jih postavljala v red. Tudi
vahtmajstru je zaigralo srce, v deklici je spoznal pevko,
ki jo je včeraj poslušal pri plotu.

Levka ni zapazila dekletove zmočenosti, imela je
dosti opraviti s svojimi mislimi, ali vender ne toliko, da
bi se po stari navadi ne kregala z dekletom.

»»Le poglej, Anka, kakšen prt si pogrnila na mizo.
Dobro veš, da v svoji hiši kaj tacega ne trpim, pri meni
mora biti zmeraj vse čedno in čisto.««

»Saj sem hotela opoludne pregrniti druzega, pa mi
niste pustili, češ, da je še ta dober.«

»»Tako, zdaj mi boš pa še odgovarjala! To imam
za hvalo, ker bi te rada čemu priučila. Vidim, da nisi za
mojo hišo, dolgo sem imela potrpljenje s tvojo neokret¬
nostjo, zdaj si pa le išči službe, kjerkoli hočeš.««

Anka ni poslušala teh besed, bila jih je vajena.
Njena teta je ves dan zvonila po hiši, zdaj se je jezila
na tega, zdaj na onega posla. Desetkrat na dan je žu¬
gala Anki, da mora iti od hiše. In ko je nekoč res
hotela iti, skoraj se je teta od jeze jokala. »»Tako si
tedaj hvaležna meni, ki bi rada, da bi se čemu priučila.
Toda delo ti ne diši, torej bi šla rada od mene. Pa ravno
ne bo po tvoji glavi, zdaj pa moraš ostati.««

Levka bi bila rada dalje govorila z vahtmajstrom,
ali on je bil zdaj posebno kratkih besedij. Pogostomaje
pogledoval k oknu, kjer je Anka sedela pri svojem delu
in tudi ona si je časih upala skrivaj pogledati na mla¬
dega vojaka.

Levka je morala govoriti in ker je videla, da je
vahtmajster zamišljen in da ne pazi na njene besede,
obrnila se je spet proti Anki.

• »»Ali ne vidiš, da se mrači? To ti ne pride na
misel, da bi prinesla luč. Saj pravim, komaj bi bilo,
da bi človek imel deset rok. Pa gotovo spet svečniki
niso osnaženi.««

Anka prinese svečnike, ki so se. svetili kakor solnce.

»Teta, ali ne veste, da imate sveče zaprte v omari?«

»»Pa bi me bila spomnila, to je tvoja dolžnost.
Jaz moram tako na vse misliti.««

221

Vahtmajster je videl, da se Levka ne gane z mesta
in da ni mogoče niti besedice govoriti z Anko, zato je
plačal in šel. Krčmarica ga je izpremila do praga.

Krčmarica Levka je imela petintrideset let; ali vsakdo
bi rekel, da jih ima komaj trideset; tako malo so jo
pollačila leta in vender je imela za seboj jako nemirno
in razburjeno življenje. Bila je Štajerka in že mlada
deklina je šla iz očine hiše in potem je služila po
vseh večjih mestih na Štajerskem in Kranjskem zdaj za
pestunjo, zdaj za točajko in zdaj spet za hišno, kakor je
naneslo. Ali njeno srce jo je gnalo še dalje, posebno jo je
mikalo videti morje in bogato, veselo življenje v Trstu,
o katerem je tolikrat čula pripovedovati. Naužila se je
tega veselega življenja, poleg je pa tudi ukusila mnogo
težav in bridkostij, naposled jo je naključje po mnogih
nezgodah pripeljalo v Levčevo hišo. Tu je služila za
deklo in ko je Bog Levcu vzel prvo ženo, takrat si mož,
akoravno je nosil skoro šest križev na plečih, vender
ni mogel kaj, da se ne bi bil ženil v drugo. Vzel je
premeteno deklo, toda ni dolgo užival veselja druzega
zakona, kajti že dve leti potem ga je pokopala. Levec ni
imel otrok ni od prve ni od druge žene in Štajerki je
zapisal dve tretjini imetja, ako se ne bode na novo
možila, ako pa to stori, dobi le tretjino, drugo ostane
Anki, bratovi hčeri. Vdova je dolgo žalovala po moži,
in vsakomu, kdor je hotel slišati, povedala je, da jej
druga možitev ni v mislih. Ali pri vsem tem lahko za¬
gotovim bralce, (samo prosim, da se ne razglasi dalje),
da bi se Levka prav rada v drugo možila, ko bi prišel
snubač njej po volji: vzela bi tretjino in šla za njim.

Banjki Levec je bil Ankin strijc; brat njegov, Ankin
oče, bil je učitelj v Gorenjih Duplicah in po očetovi
smrti jo je vzel Levec v svojo hišo. Dokler je bil on
živ, imela je prav dobro; pošiljal jo je v nunske šole
v Ljubljano in potem je bila v njegovi hiši kakor do¬
mača hči. Ali po strijčevi smrti se je za dekleta vse
predrugačilo, Levka je bila v vsi fari znana kakor ošabna,
svojeglavna in prepirljiva žena; noben posel ni pol leta
ostal v njeni službi in uboga Anka je pri njej veliko
trpela. Ze davno bi si bila našla druge službe, ko bi je
neka hvaležnost in ljubezen do ranjcega strijca ne bila

■>■>■>

zadrževala. Anka je bila zdaj v osemnajstem letu, bila
je prva pevka na koru in po vsi fari je bil le jeden
glas, da je Anka najlepša in najljubeznivejša deklica.

VI.

V gradu so od dne do dne pričakovali graščaka,
pa ga le ni bilo. Lajtenant je bil le malo doma, ker ni
nahajal zabave po svoji volji. Zjutraj je hojeval na lov,
popoludne je pa rad jahal poludrugo uro daleč do velike
ceste, kjer so v veliki krčmi »Pod gabrom« stanovali
drugi huzarski oficirji, njegovi prijatelji. Časih je kar
po dva dni ostajal pri njih. Če je bil doma, jezil se
je na svojega služabnika, ali je pa pretepaval svoja dva
psa. Ritmajster se je pa navadno držal doma. Po ves
dopoludan je bil na vrtu in se ni bal, da bi bil izgubil
svoje časti, ako je časih prijel za rezalnik, ali če je
svojeroč presajal cvetlice. Gospo je to neznano veselilo,
ker je bila sama velika prijateljica rožam in cvetju.
Popoludne je hodil navadno doli v vas, povpraševal je
svoje ljudi, kako so zadovoljni, in tudi kmete, kako
izhajajo s huzarji, in bil je prav zadovoljen, ker ni
slišal od nobene strani pritožeb; potem pa se je do ve¬
čerje rad izprehajal z mladim vahtmajstrom. Po večerji
je kaj bral, ali pa je igral šah z gospo. Tako je mineval
dan za dnevom.

Gospe se je Mokošinvi od dne do dne bolj pri-
ljubljal. Spoznala je, da ni takov, kakeršne sije  ona sploh
mislila vojake. Večkrat ga je z veseljem gledala iz okna,
kako je hodil od gredice do gredice, od jedne rože do
druge; tu je odrezal nepotrebno mladiko, tu je skrbno
privezal slabo stebelce h kolcu in če je še poleg pomi¬
slila na njegovo uljudno vedenje in na njegov prijazni
govor, morala je priznati, da je ritmajster jeden najlju¬
beznivejših ljudij, kar jih je poznala. Večkrat je prosila
v svojem srci ritmajstra odpuščanja, da ga je tako
nemilo obsodila. Zdaj jej je bilo skoro žal, da je svoji
hčeri poslala v Jesenovec; zdelo se jej je, da se jej ni
treba zaradi teh dveh gostov bati za hčeri, ni jeden,
ni drugi se jej ni zdel nevaren. Lajtenant jej je bil
preneumen in prezarobljen, a ritmajster se jej je zdel

premoder za kako mladeniško lahkoumnost. Brez pre¬
misleka bi bila poklicala hčeri spet domov, ali rada bi
se bila posvetovala tudi z možem, katerega je vsak
dan željno pričakovala.

Samo nekaj gospe ni hotelo v glavo, samo nekaj se
jej je na ritmajstru zdelo čudno, česar si ni mogla raz¬
jasniti. Kar je bil v gradu, nikoli še ni šel v cerkev,
in vender je bil tako dober človek, kakor si ga je le
misliti mogla. Prvo nedeljo, ko se je sama peljala v
cerkev, ponudila mu je mesto v svoji kočiji; on se
jej je sicer z lepimi besedami zahvalil, ali ponudbo je
odločno odbil. To je gospo nekoliko vznemirjalo in
jo tudi zadrževalo, da ni mogla ž njim govoriti tako
odkritosrčno, kakor bi bila morebiti sama želela. Več¬
krat je navrla govor na verske reči, ali on se je
vedno umikal in je kmalu govorico zasukal na druge
stvari. Nekega večera je že precej pozno še sama sedela
in pisala pismo hčerama v Jesenovec, kar priropoče voz
na dvorišče, kmalu razloči možev glas in težek kamen
se jej odvali od srca.

Možina  — to je bilo ime graščakovo — imel je
blizu petdeset let, ali bil vender, kakor se reče, še v
najlepših letih. Sicer ni bil posebno izobražen, toda imel
je mnogo zdravega razuma. Mislij svojih ni ravno znal
zavijati v lepe besede, ali kar je mislil, to je govoril.
Poleg tega je bil blazega značaja, vesele narave, ženi
svoji je bil dober in zvest mož, hčerama svojima dober
oče in v vsi okolini jeden najboljših gospodarjev. Svoji
hčeri je presrčno ljubil, posebno pa mu je na srce pri¬
rasla mlajša Berta. Prijala mu je njena otroška odkrito¬
srčnost in neprisiljena živahnost, ona je bila njegova
ljubljenka.

Ni sicer mislil, da je dobro, ako se človek, po¬
sebno v mladosti, odteza društvu, ali vender mu je
bilo po volji, da je skrbna žena poslala hčeri v Jese¬
novec. Ko mu je pa žena opisala gosta in ko se je
prvi dan sam upoznal ž njima, brž je uvidel, da je bila
mati prestrašljiva in že drugi dan se je sam odpeljal
v Jesenovec po hčeri. S kakim veseljem sta vzprejeli
hčeri rešitelja iz Jesenovske ječe! Berta se kar ni
mogla odtrgati od očetovega vratu in Možina je spet

224

na novo oživel, ko je imel spet pri sebi Berto in jej
spet gledal v njene lepe modre oči.

Kako veselo je tolklo gospodičinama srce, ko so
se popoludne pripeljali na Polico! Berta se je ozirala
na vse strani, kje se bode pokazala kaka uniforma, in
Julija je pričakovala, da ji pozdravi kakšen ogerski grof in
da jej pomaga iz kočije. Ali razven lajtenantovega slu¬
žabnika, ki je na klopi pred gradom dremal in se zanji
še zmenil ni, ni je bilo videti vojaške čepice. Ker ni
bilo ni tenkega lajtenanta, ni ogerskega magnata, bila je
dobra kočijaževa roka, da njima je pomagala stopiti iz
voza. In res oficirjev ni bilo doma, lajtenant je bil spet
,Pod gabrom 1  v veselem društvu med svojimi prija¬
telji, ritmajster je bil pa v vasi. Obema gospodičinama
je upadlo srce. Berta je zamerila lajtenantu, ki bi ven-
der lahko vedel, da oni danes prideta, pa gre v krčmo
med svoje tovariše, ki jih vidi vsak dan. A Julija ni
mogla razumeti, kako more iti ritmajster v vas ravno
zdaj, ko se je ona pripeljala. Obe sta na tihem napo¬
vedali oficirjema vojsko.

Po mali južini gredo vsi na vrt. Mati je z veliko
pohvalo govorila o ritmajstru; z veseljem pripoveduje,
kako veselje ima ritmajster do cvetlic in kako lepo je
uredil vrt. Tudi Berti je vrt zdaj prijal veliko bolj,
Juliji pa ni šlo v glavo, kako bi se ritmajster plemeni¬
tega rodu mogel pečati z vrlarstvom in izneverilo se jej
je zadnje upanje na ritmajstra.

»Ali kje je moje rožno drevesce? Kdo se ga je
drznil izruvati?« vzklikne Berta nejevoljno in kaže na
prazno mesto v gredici. To drevesce jej je bil namreč
oče zasadil v njen rojstveni dan.

»»Ne  zamerite, gospodičina lepa, jaz sem se
drznil presaditi je,«« začuje se za njimi prijeten glas.
»»Prevce je bilo žlahnega plemena, pa je bolehalo, ker
je imelo malo solnca. Torej sem se drznil presaditi je
na najlepše mesto v vrtu, kjer je obseva solnce od jutra
do večera, in prosim, gcspodičina, poglejte le, kako veselo
rase, kako bohotno cvete, da ga je milina gledati.««

Gospa predstavi hčeri ritmajstru Mokošinviju. Berta
je vsa zmočena in od sramote ne ve, kam bi pogle¬
dala. Ritmajster je slišal njene besede, ki jih je izgo-

vorila v prvi nejevolji in zdaj jo je tako osramotil, ona
sama bi ne bila tako skrbela za svoje drevesce.

»Odpustite mi, gospod ritmajster, mojo naglost!«
prosi Berta in povzdvigne čarobno oko do ritmajstra, ki
ves osupel gleda v živo podobo, katero je toliki at obču¬
doval na sliki in ki se mu je tako globoko vtisnila v srce.

Zdaj prizvižga na vrt lajtenant s korobačem v roki,
in ko ugleda gospodičini, predstavi se njima. Vse dru¬
štvo se izprehaja po vrtu do mraka, potem gredo v
salon. Julija sede h klavirju in igra odlomek iz »Rigo-
letta« in potem zapoje tudi Schubertovo pesem.

»»Večkrat sem že slišal hvaliti Vaše narodne pesmi,««
izpregovori ritmajster, ko je nehala Julija peti, »»a iz
Vaših ust bi še vse lepše zvenele, jaz sem poseben pri¬
jatelj narodnih pesem.««

Julija se lahko prikloni. »To Vam bo morebiti
mogla Berta bolje ustreči.«

Berta je bila precej pripravljena in je zapela ne¬
koliko naših peseme, ki, četudi morebiti, nimajo umetno
zdelanih napevov, vender človeku sezajo v srce, ker so
prišle iz srca. Berta je imela čist in mil glas in je pela
s posebnim čuljem. Ritmajster je kar strmel v njo in
tudi lajtenant je ni mogel prehvaliti.

Ko prideta po večerji sestri v svojo sobo, sedeli sta
nekoliko časa molče in sta se obžalovali, ker usoda ni bila
prijazna njiju namenom. Obe je prevarilo upanje. Juliji
bi bil morebiti ritmajster po volji, ali njegovo vedenje
se  jej je zdelo premalo gosposko, premalo viteško. Njej
ni bilo po godu, da ogerski plemič presaja in cepi divje
rože, četudi le za kratek čas. Ona si ga je v domišljiji
vse drugače naslikala. V tem oziru bi jej bil lajtenant
bolj po všeči, ko bi le ne imel tako mrzlega pogleda in
ko bi ne bil tako razžaljivega ponašanja. Ze to se jej je
nepristojno zdelo, da je s korobačem in zvižgaje stopil
prednjo in pozneje v salonu je ni našel besedice, da
hi bil pohvalil njeno igro ali njeno petje. Sploh premalo
govori, ves čas je slonel pri oknu, držal roke v žepu
in nekako zaničljivo je gledal predse.

Tudi Berti so se podirali gradovi, ki jih je zidala
v oblake. Baron Banfy ni lajtenant po njenem ukusu,

Erjavčevi spisi. 15

njemu bi se ne dala odpeljati. V prvem trenutku, ko ga
je ugledala, porodila se je antipatija v njenem srci proti
temu človeku. Ritmajster je bil res mnogo mlajši, nego
si ga je ona mislila, ali vender ni bil takšen, kakor si ga
je želela njena domišljija. Njegov glas jej je sicer sezal
v srce, njegovo uljudno vedenje ji je prijalo — ali bil
jej je preresen. Zanjo bi moral biti bolj lahek, bolj
živahen in vesel.

>Da sem vedela, kaki so naši gostje, rajše bi bila
ostala pri teti v Jesenovci«, izpregovori Julija po dolgem
molčanji.

»»Ti se le šališ! Stokrat rajša sem doma, nego
v jesenovškem kloštru. Da me kdo naslika, ne ostala
bi ondu««, zagotavlja Berta.

»Pa kaj si našla doma? Lajtenant mi je zopern,
da ti ne morem povedati, in ritmajster — je tudi prav
navaden človek.«

»»Ali je vsaj prijeten in razgovoren ter ima nekaj
blazega v sebi.««

»Kako more takšen človek na vrtu delati, kakor
prost vrtnik, lepo te prosim!«

»»Kdo mu bo to za zlo jemal, ako se v svojih
prostih urah za kratek čas peča s cvetlicami? To je
vedno znamenje dobrega srca.««

»Ali dobro srce se lehko pokaže tudi drugače!«

»»Morebiti bi ti bilo bolj po všeči, da pijančuje in
kvariš. ,Pod gabrom 4 , kakor lajtenant?««

»O všečnosti tu ni govorjenja! In potem, kako na¬
robe ukus ima! Izobražen človek je, pa mu prijajo te
proste pastirske pesmi!«

Te besede so pičile čutno Berto.

»»Kar se tiče pesmij, to'govori srce in ti veš, da
tudi meni ugajajo,«« odgovori jej nejevoljno Berta.

»Meni se zdi, da bo tebi kmalu vse ugajalo, kar
vidiš na ritmajstru.«

Pri teh besedah Julija pogleda sestro. Berta je
umolknila, ni se hotela s sestro delj prepirati, ker bi
je ne žalila rada, ali ritmajstru je morala vender pri-
trjati. Molče sta legli k pokoji.

Ritmajstra je Bertina podoba živo genila. Kakor
svetli meteor je ta dekliška prikazen padla v njegovo

dušo, ki je bila mirna, kakor globoko gorsko jezero na
soparen letni dan. Jeden sam pogled iz krasnih Bertinih
očij je vnel spet njegovo srce, v katerem je mislil, da
je že davno pogasnil ogenj mladih let.

VII.

V gradu se navadno življenje z dohodom gospo-
dičin ni nič izpremenilo. Lajtenant je menda čutil, da
ni za to društvo in je še pogosteje nego prej obiskoval
svoje prijatelje. Ritmajster se je pa še bolj držal doma,
skoro po ves dan je bil v društvu gospe in gospodičin. Na
vrtu so imeli vedno dosti opraviti. Zdaj je Berta imela
kako dobro idejo, kaj bi se dalo še storiti, zdaj je kaj
novega nasvetovala Julija, kateri se je ritmajster nehote
od dne do dne bolj priljubljal. Ako niso bili na vrtu,
sedeli so v salonu. Tu je zdaj jeden, zdaj drugi kaj
igral na klavir, ali je Berta kaj pela, ali je ritmajster
kaj bral, zvečer so se pa vsi izprehajali po vasi. Ali
povsod je bil ritmajster duša vsake zabave. Posebno
lepo je znal pripovedovati, Berta bi ga bila ves dan po¬
slušala. Njegov simpatični glas jej je stresal dušo. Ako
je sedela poleg njega, naudajalo jej je neko sladko
čulje in neka dozdaj neznana zadovoljnost mlado srce.
Čutila je, kako moč ima ta mož do njenega srca; še
predno se je sama prav zavedela, ljubila ga je že z vso
, strastjo prve ljubezni. Ali to čutje je pokopala v globo¬
čino svojega srca, nobenemu se ni upala razodeti. Ni
oče ni mati nista ničesar posebnega opazila na svoji hčeri,
da bi se bila kaj izpremenila, le bistrovidna Julija je
videla svoji sestri na dno srca, in še prej nego sama
Berta je zapazila ona, kako nagnenje kali v sestrinih
prsih.

Necega dne se odpelje Možina po opravkih v mesto,
Julija ga je izpremila, Berta je ostala pri materi. Bilo je
deževno vreme, Berta je sedela pri svoji šivalni mizici,
Mokošinvi njej nasproti, mati pa kakor po navadi s. ple¬
tenjem v rokah. Berta je prosila ritmajstra, da jej kaj
pove o svoji domačiji. Z živimi besedami jej je začel
slikati ljudi in zemlje, na kateri se je porodil. Njegovo
posestvo leži na kraji tatranskih gozdov, kjer se začno

15 *

velike ogerske ravnine. Na jedni strani se razprostira
neizmerna pusta, kakor daleč nese oko človeka, ne vidiš
druzega nego nebo in rjavo ravan. Le redko so sejane
»tanje« in po teh dobravah dirja čikoš na neosedlanem
konji za svojo na pol zdivjano konjsko čedo. Po zimi
pa tulijo lačni volkovi, da se človeku duša v prsih
stresa. Kakor je na to stran pogled jednoličen in to¬
žen, tako prijazen je na drugo, kjer se dviguje hrib za
hribom; zadaj stoje stari veličanski gozdje, po katerih
še nikdar ni pela sekira. Ali tudi pusta ima svoje lepote.
Gorski sin ne vidi nikdar tako veličastnega solnčnega
zahoda, kakor ga vidi človek na pusti vsak dan. Ka¬
kor ognjena kroglja se pogrezne solnce na kraji puste,
vse se blišči v ognji in zlatu, in nebo še dolgo gori v
rdečem plameni. Zdaj zapoje večerni zvon, mrak se
spusti na zemljo, iz močvirja se oglašajo nočne ptice,
a iz samotne tanje se razlegajo žalostno divji glasovi
iz ciganskih goslij in vmes se čuje vriskanje plešočih
čikošev.

Berta je dejala delo na stran, položila je roke v
naročaj ter je z nepremaknenim očesom strmela v pri¬
povedovalca. Njegov glas jej je bil danes posebno mil,
neki čaroben ogenj je gorel iz njegovih duhapolnih očij
in njegovo sicer bledo lice je žarelo v lahki rdečici.

V tem je solnce že davno zašlo, dan se je nagnil
in v veliko sobo je legel prijazni somrak, ki tolikanj
dobro de ljubečim srcem. Mati je tudi položila delo v
naročaj, sklenila je roke in gledala na cesto, da bi
morebiti ugledala moževo kočijo. Na ritmajstrove besede
ni pazila, imela je s svojimi mislimi opraviti, naposled
so se jej nevedoma zaprle trudne oči v lahkem snu.

»Vidite, gospodičina Berta, takova je moja domo¬
vina,« tako je končal ritmajster svoj popis. »Lepa in
veličastna je v jednoličnosti svoji in jaz jo ljubim od
vsega srca. — Berta, ali bi je ne hoteli videti, jaz bi
jo Vam razkazoval?« vpraša s sladkim, na pol tihim
glasom, ljubeznivo jo pogleda in jej neprevidoma poda
roko.

»»Oh, da!«« vzklikne Berta radostno in stisne rit-
majstrovo roko. Ali to je trajalo le jeden trenutek. Kakor
blisek hitro umakne roko, vstane in gre iz sobe. Ko bi

229

v sobi ne bilo že na pol temno, lahko bi bil ritmajsier
videl, kako je v lica zapekla. Nekaj jej je reklo, da se
je prenaglila, čutila je, da ni prav, ker se je dala oma¬
miti prevročemu čutju. Ritmajsier je bil pa v tem tre¬
nutku najsrečnejši človek na zemlji.

Kmalu potem se je pripeljal Možina z Julijo iz
mesta. Berta je bila ves večer nenavadno mirna in tiha
in se ni upala ritmajst.ru pogledati v lice.

Po večerji sta sedeli sestri spet v svoji sobi. Julija
jej izroča pozdravljanja mestnih prijateljic, pripoveduje
jej novice iz mesta, ali Berta je bila zmočena. Na videz
jo je prav verno poslušala, toda v resnici ni slišala niti
besedice. To je Julija kmalu zapazila in precej se jej
je dozdevalo, kaj je izpremenilo sicer tako živahno
sestro.

»Kaj ti je, ljuba Berta?« povpraša jo s skrbnim
in ljubeznivim glasom ter jo prime za roko.

Berta se ni mogla več vzdržati, mlado njeno hre¬
peneče srce je vzkipelo, nekomu se je morala razodeti.
Z obema rokama se oklene sestre in jej poljubuje lice.

»»Oh, Julija! Jaz ga ljubim, ljubim bolj nego svoje
življenje,«« govori z zatopljenim glasom in položi glavo
na sestrine prsi.

Julija je to že davno slutila, ali vender jej je danes
nenadoma prišlo to spoznanje sestre, ki je bila tako-
rekoč še na pol otrok. Vender jej ni hotela, jej ni
mogla ničesar očitati. Saj je sama dobro poznala te
sladke bolečine.

»Umiri se, Berta! Ne bodi dete! Ako je on tako
vreden tebe, kakor si ti vredna njega, potem boš srečna.«

Tako jo tolaži Julija ter jo poljubi na čelo. Nato
poklekneta obe pred razpelo k večerni molitvi in gresta
k pokoju. Ali Berta ni mogla zaspati, tako tesno jej je
bilo pri srci, tiho je jokala še pozno v noč, sama ni
vedela zakaj. To so bile solze veselja in bridkosti —
bile so solze prve ljubezni.

Berta se je od tega dne zelo izpremenila; ni bila
več tako brezskrbna in vesela, zdaj je ni razveselila
vsaka še tako majhna stvar, kakor prej. Tiha in zami¬
šljena je časih po več ur sedevala pri svojem delu. Oče
je imel zdaj o jesenskem času mnogo opraviti pri go-

spodarstvu in dasitudi je opazil neko izpremembo na
svoji hčeri, vender se mu ni zdela posebne važnosti.
Mati je imela bistrejše oko, njej se je jelo dozdevati,
kaj je vzrok te izpremembe, ali vender še sama sebi
ni prav verjela, tudi se jej ni varno zdelo, Berto kaj
dalje izpraševati, posebno ko je prišel glas, da bodo
šli huzarji kmalu odtod. Le toliko je skrbela, da hčeri
nista bili sami v društvu z oficirji.

VIII.

Vahtmajster je v tem vedno zahajal k Levki; skoro
vsak popoludan je bil ondu in pogostoma je tudi Miška
jemal s seboj. Levka je bila prepričana, da hodi samo
zaradi nje; le to se jej je zdelo čudno, zakaj neče z
besedo na dan. Bil je sicer prijazen, ali Levki to ni
bilo dosti, pričakovala je vsak dan, da bo zastavil pa¬
metno besedo — vender v treh mesecih nista prišla dalje,
nego prvi dan. Vahtmajster je to dobro uvidel in je
tudi znal, ko bi Levka zvedela, da on ljubi Anico, da
bi od tistega dne ne smel več čez prag. Le redkokdaj
je imel priliko z Anico govoriti, le z očmi sta govorila,
največ, kadar jej je časih na skrivnem stisnil roko —
in ona ga je razumela.

Neki večer — bilo je ravno Vseh svetnikov dan
— sedel je kakor po navadi vahtmajster z Miškom pri
Levki. Drugih gostov nocoj ni bilo, ker ta dan je po¬
seben praznik, posvečen spominu na mrtvece in vsakdo
ostane rajši doma. Tudi v krčmi je bilo danes prav
tiho; razven dveh vojakov so bili sami domači. Levka
in Anica sta sedeli pri mizi, posli pa po klopeh okoli
peči, akoravno še ni bilo mraza. Pogovarjali so se
samo o resnih stvareh. Vahtmajster je pravil o nekem
tovariši in prijatelji, ki je padel na Laškem in je tri
dni prej že slutil svojo smrt. Materi svoji je pisal pismo,
da ga čez tri dni pogodi sovražnikova kroglja. Pismo je
izročil meni, rekoč, naj po njegovi smrti pristavim ne¬
koliko vrstic in naj je pošljem njegovi materi. Vsi smo
ga pogovarjali, naj si to misel izbije, iz glave, posebno
ker zdaj ni tako hitro pričakovati kakega boja. Ali vse
je bilo zaman. Tretji dan proti večeru se nenadoma

zgrabijo naše in sovražnikove prednje straže — in mo¬
jega prijatelja je svinčenka pogodila v srce.«

Ravno je vse društvo umolknilo, kar se odpro
vrata in v krčmo stopi stari Boltovec z glasnim: »Hva¬
ljen bodi Jezus Kristus!«

»»Amen!«« oglase se kakor iz jednih ust v društvu.

Boltovec je bil Cerkvenikov pomagač, imel je že
blizu šestdeset let, pa je bil še trden kakor hrust in,
akoravno ni bil nikoli oženjen in ni imel otrok, rekali
so mu vender vsi: ,Boltovčev oče‘.

Mož je imel neznano miren in čestitljiv obraz, nik¬
dar ga nihče ni videl, da bi se bil smijal. 0 njem se je
sploh govorilo, da ne pozna strahu in da je ni ure, o
kateri ne bi bil imel opraviti na pokopališči. Ali če so ga
časih hoteli kaj izpraševati o strahovih, nikoli ni rad
govoril, le zamižal je, in nekako čudno kimal z glavo,
kakor bi hotel reči: ,da bi vam hotel praviti, vstajali
bi vam lasje po konci.'

Ko je danes odprl vrata in počasi stopil v krčmo,
izpreletela je Levko in Anico kurja polt, ker navadno
je zahajal v drugo krčmo na konci vasi.

»Kam je to zapisati, Boltovčev oče, da ste Vi danes
prišli?« povpraša ga Bevka.

»»Truden sem, da me vse boli, včeraj in danes
sem ves dan popravljal grobe in zdaj sem moral pa še
za Dorico jamo kopati, ker nihče drug ni hotel.««

»Kdaj jo boste pokopali, to siroto?« vpraša Anica.

»».Jutri zjutraj.««

»Ali za nocoj ste opravili?«

»»Ne še, iti moram še v mrlvačnico k Dorici, da
napolnim svetilčico.««

»Pa Vas ni groza?«

Boltovec malo zamiži in se namuza, češ: ,mene
strah!'

»»Pred kom bi ga bilo strah?«« pristavi vaht-
majster. »»Dajmo mir pokojnim dušam! Pomagati jim
moramo z molitvijo, ali posvetnih zvez nimamo ž njimi.««

»Ti govoriš, kakor veš in znaš,« svari vahtmajst.ra
Boltovec, ki je tikal vsacega človeka, kateri je bil mlajši
od njega, ako ni bil posebno velik gospod. »Čudne so

te zveze, le malokdo zanje ve, in že za tistega, ki jih
ve, bilo bi bolje, da bi jih ne vedel.«

Vse pričujoče je stresala groza, celo Miško je
vlekel sapo k sebi, le vahtmajster je nejeverno in neje¬
voljno zmajeval z glavo.

»Le maji z glavo! To je že star pregovor, da
pri vojaku vere ne išči. Ali kar mi vemo, to vemo.«

Vahtmajster se ni hotel delj o teh stvareh raz-
govarjati, ali vsi drugi, dasitudi v strahu, bili bi radi
kaj več zvedeli, posebno Miško je bil neznano rado¬
veden, le škoda, da ni znal z možem govoriti, akoravno
je skoro vse razumel.

»Seveda nima vsaka noč jednacih tnočij,« pristavi
čez nekoliko časa Boltovec.

»»Denašnja noč, to sem zmerom slišala, ima po¬
sebne moči,«« pravi na to Levka.

»Levka, ti pametno govoriš! Kdor pozna skrivne
moči nocojšnje noči, lahko najde srečo.«

»»Zakaj Vi ne poskusite svoje sreče?«« veli vaht¬
majster.

»Kdo ti je rekel, da sem nesrečen?«

»»Ali nevarno seje s takimi rečmi pečati!«« vzdihne
Levka.

»Kdor ima srce zato in Boga pred očmi, kaj bi
bilo nevarno?«

»»Pa kaj mora človek storiti?«« povpraša hlapec
plašno.

»Ti, vem, da nimaš srca za to. — Ali če hočeš ravno
vedeti« — pristavi čez nekoliko časa in hlapca ostro
pogleda — če hočeš ravno vedeti, pa poslušaj : Kdor
gre nocoj o polunoči na pokopališče in vzame prsti iz
novega še praznega groba v tistem trenutku, ko ob
dvanajstih klhdivo zadnjikrat udari in to prst potem nosi
na srci, temu se izpolni vsaka želja.«

»»Vsaka želja?«« povpraša Miško, kateremu so se
čudno svetile oči.

»Vsaka — ako ni proti sveti božji volji.«

»»Meni se vse zdi, Miško, da tudi ti veruješ na
te marnje,«« smeje se vahtmajster.

Miško menda ni slišal teh besed; grobar mu je nocoj
še tisti košček pameti, kar je je imel, popolnoma zmešal.

Boltovec je pri zadnjih besedah vahtmajstra srdito
pogledal izpod čela, ali rekel ni ničesar.

»»A kdo bo vse to verjel!«« oglasi se spet hlapec,
pa se kmalu popravi: »»Morebiti je kaj resnega na tem,
ali kdo bi hotel izkušati Boga?««

»Veruj ali ne veruj, meni je vse jedno, ali kar
vem, to vem.«

Pri teli besedah vstane grobar, ogrne plašč in položi
denar na mizo.

»Lahko noč, dobro spite!« poslovi se Boltovec in
gre počasi iz sobe.

Vahtmajster je hotel ves ta pogovor na lahko stran
obrniti, ali kar jih je bilo v sobi, vsi so molčali. Anica
je šla precej z deklo spat, Levka je bila pa razmišljena
in Miško se je popolnoma zamislil.

Tudi vahtmajster plača in odide z Miškom.

Luna je lepo svetila, vojaka prideta tiho do vasi.
Vahtmajster zavije proti županu, Miško gre nekaj časa
dalje, ko pa pride do Mohorjevega skednja, stopi v
senco in stoji mirno. Kadar je slišal, da so se župa¬
nova vrata zaprla za vahtmajslrcm, zavije s trepečim
srcem nazaj proti cerkvi.

IX.

V farnem zvoniku je ura odbila ravno jednajst,
ko je Miško spet prišel do cerkve. Sveta tihot či  je kra¬
ljevala po vsi vasi; jasna mesečina je sijala na zemljo.

^ tej svetlobi se je bela cerkev zdela mnogo večja, po¬
sebno zvonik je kaj veličastno strmel nad drugimi po¬
slopji. Vrata do pokopališča so bila na pol odprta, križi
so gledali izza nizkega zida in v mrtvačnici je migljal
plamen v svetilčici kraj mrtve Dorice. Miško zasliši težke
korake, ki so se bližali od cerkve, torej se hitro umakne
za kozolec, ki stoji tik pota. Stari Boltovec je šel iz mrt-
vačnice, tu je Dorici zadnjikrat napolnil svetilčico, potem
je še nekaj časa molil za pokoj nesrečne deklice, katero
je poznal od mladih nog. Boltovčevi koraki so se po¬
časi izgubili po vasi in spet je bilo vse tiho.

Miško sede na klado, ki je ležala pod kozolcem,
in podpre z obema rokama vročo glavo, v kateri so

1 34

kakor bliski švigale misli. Nocojšnja noč bo odločila, ali
kdaj doseže tiste sreče, katere si želi njegovo srce. Bol-
tovčeve besede so mu še vedno zvenele v ušesih. Kdor
nocoj, kadar kladivo zadnjikrat udari o polunoči, vzame
prsti iz novega še praznega groba in to prst nosi na
srci svojem, temu se izpolni vsaka želja. Vsaka želja!
Tedaj tudi Miškova, ki si ne želi druzega, kakor da bi
bil neviden. Imel je sicer pred grobom nekov svet strah,
ali da se mu izpolni živa želja, tvegal bi življenje. Odkar
so ga osleparili benečanski črni mački, posebno pa odkar
so se mu izneverili kraški gadje, izgubil je skoro popol¬
noma vse upanje. Ali pogovor, ki ga je nocoj slišal v
krčmi, podpihal je spet na novo staro strast, ki je še
vedno tlela v njegovem srci, Boltovčeve praznične be¬
sede so spet vzbudile črva v prsih njegovih, ki je bil
le omamljen nekoliko časa.

Ali! Ko bi ga še danes upanje prevarilo? Ko bi
se bil Boltovec le šalil? Pa to ni mogoče! Boltovec ni
mož za šalo, zato mu .je porok njegov resni častitljivi
obraz. Tako govori le mož, ki je do trdnega prepričan,
da je res, kar govori. In zakaj bi stari grobar ne vedel
tega, kar ni vedel ni beneški Jud, ni kranjski berač,
dasitudi je prehodil devet dežela.

Ura udari zdaj polu dvanajstih. Mišku sapa prihaja
čimdalje težja in vedno hitreje in močneje mu tolče
srce. Ne čuti mrzlega vetra, ki mu brije v obraz, ker
po žilah se mu pretaka kakor živi ogenj, in v glavi
mu vre in kipi. Izbuljene oči mu nepremično strme
proti pokopališču, in uho njegovo nocoj ne čuje dru¬
zega, nego kladiva udarce.

Zdaj udari kladivo trikrat pred polunočjo, Miško
se vzdvigne s klade in posluša s povzdigneno glavo v
nočni zrak. Vse je mirno in tiho. Obrne se proti cerkvi,
na vse strani se plašno ozira, odpre tiho vrata in pride
do mrtvačnice. Tu je ležala Dorica in pri njej je brlela
svetilčica. Miška je izpreietel mraz. Čez grobe dalje hiti
proti gorenjemu koncu mimo velikega križa, še nekoliko
korakov — in pred njim zija nov grob.

Blizu groba počene na velik plošnat kamen in
pričakuje trenutka, kdaj se vzdvigne kladivo. Kraj groba
je bila nametana prst in semtertja so iz nje gle-

dale oprhle človeške kosti. Mišku je bilo tesno pri
srci, lobanja v prsti ga je tako čudno gledala iz otlih
očij, a iz groba se mu zdi, da se čuje tiho ječanje. Ta
četrt ure mu je bila vsa večnost. Zdajci zaškriplje nekaj
blizu mrtvačniee, kakor bi se odprla vrata. Mišku se pri
tem glasu skrči srce, z žarečimi očmi strmi tja, odkoder
je prišel glas. — Strah in groza! Kaj je to? Je li sle¬
parija ali resnica? Od mrtvačniee semkaj se mu bliža bela
podoba, naravnost proti njemu gre, zdaj je še kacih
deset korakov od njega. Miško skoči po konci in plane
čez bližnje grobove proti zidu. Pri tej priči podoba za¬
molklo zastoče ter se zgrudi na zemljo. Kakor blisek
šine Miško čez nizki zid in beži proti domu. Iz zvonika
so se pa razlegali počasni udarci dvanajste ure.

X.

Na Vseh svetnikov dan popoludne je sedela Moži-
nova gospa s svojima hčerama v veliki grajski izbi in
proti večeru se jim je pridružil tudi Mokošinvi. Ali raz¬
govor je bil danes nekako mlačen in prisiljen; vrtel se
je le o navadnih rečeh. Berta je bila nenavadno resna,
sedela je pri klavirji in je gledala v note, katere so
ležale pred njo, ali igrala ni, Julija je pa na videz prav
pazno brala v neki knjigi. Pri fari je zvonilo Dorici
in skozi na pol odprto okno je veter donašal v sobo
žalostne glasove cerkvenih zvonov.

Ritmajster naprosi Berto, da bi kaj igrala. Res je
začela nekaj igrati, ali kmalu se je izgubila v svoje fan¬
tazije; kakor v sanjah je vedno počasneje prebirala
tipalnice in naposled so jej zastale roke popolnoma.

/daj stopi v izbo Možina z nekim časopisom v
roki. »Ravnokar berem v časopisu nekovo žalostno do-
godbo, ki se mi zdi, da je v zvezi z žalostno usodo
ranjke Dorice.«

Zenske planejo kvišku.

»»Prosim kratkega potrpljenja!«« seže ritmajster
ženskam v besedo. »»Gospod Možina! Včeraj že ste mi
obljubili povest o ubogi Dorici; če Vam ni nevšečno,
prosil bi, da mi jo poveste zdaj-le, predno čitate ža¬
lostno novico.««

»Iz srca rad povem, kolikor mi je znano.«

»Mi vsi dobro poznamo Dorico, ker rasla je tu
med nami in do desetega lela je bila več pri nas, nego
doma. Jedva uro odtod je grad, Bučnik imenovan. Ravno
teče zdaj osemnajsto leto, kar je prišel ta grad po smrti
prejšnjega posestnika v druge roke. Ko je bil potlačen
laški upor, prišel je neki Talijan, Amadeo Bentivoglio
po imeni, semkaj v naše kraje in si je kupil ta grad. Benti¬
voglio je bil že postaren, prišel je prav sam, le pol lela
staro hčerko Dorico je pripeljal s seboj in star služabnik
ga je izpremljal. Bentivoglio je bil neznano resen mož,
govoril je kaj malo, le malokrat je bil pri nas, navadno
se je držal svojega doma, sicer je bil pa prav ljubezniv
sosed.

Kmalu zatem se je porodila naša Berta in ko je
odrasla, tedaj so se naju otroci bolje sprijaznili. Ali je bila
Berta v Bučniku, ali pa je prišla Dorica k nam na
Polico in ostajala je časih po ves mesec. Tudi Bentivoglio
je zdaj bolj pogostoma zahajal k nam, ali deset let pozneje
smo ravno toliko vedeli o njegovem prejšnjem življenji,
kakor prvi dan — to je : prav ničesar. Sploh je bil kratkih
besedij, posebno o sebi ni govoril in za nas je bilo
težko ga izpraševati. Njegovo jedino veselje na svetu je
bila njegova hči Dorica; posebno ko je malo bolj od¬
rasla, pustil je ni izpred očij. Zadnja leta nas je tudi
ona reje obiskovala, prišla je le na kaki dan, navadno
je bila zadnji čas le naša Berta na Bučniku. Dorica je
pa v lem razcvetela v najlepšo deklico.

Lansko pomlad pride nekega dne na Bučnik mlad,
lep Talijan. Bil sem ravno listi dan ondu in Bentivoglio
mi ga predstavi kakor sina svojega prijatelja z imenom
Cezare Angelini. K nam ga ni privedel nikdar, vedno
sta bila doma. Necega dne — tako so pozneje pravili
posli — sta se živo prepirala; zakaj, tega nihče ni
zvedel. Drugo jutro mladega Talijana ni bilo več — in
v ravno tisti noči je tudi izginila Dorica iz očetnega
doma. Ves prepal pride drugo jutro Bentivoglio povpra¬
ševat po hčerki svoji, ali nas je nihče že davno videl
ni. Vidim ga še zdaj pred seboj, kako se je tresel sla-
rec, kakor šiba na vodi, zveni mi še zdaj v ušesih glas,
kako je zaječal nesrečnik. Izkušali smo ga tolažiti —

ali kako hočeš utolažiti očeta, kateri je izgubil jedino
ljubljeno dete svoje? Še tisti dan se je odpeljal Benti-
voglio in ni o njem ni o njegovi hčeri nismo več slišali.

Pol leta zatem dobim od Bentivoglia nenadoma
naslednje pismo:

„„ Prijatelj! Posestvo svoje sem prodal trgovcu A.
Nikoli več ne bom videl prijaznih Vaših krajev ,
kateri so tolikanj dobro deli bolni moji duši. Moji
dnevi gredo h koncu in kar mi je še namenjenih ., po¬
svečeni so maščevanju. Ako bi šel do konca sveta , mo¬
ram ga najti zapeljivca Dorice svoje. Podite mi vsi
pozdravljeni in spominjajte se časih

nesrečnega Bentivo(/lia.““
Pozneje ni bilo glasu ni o Bentivogliji ni o Dorici.
Posestvo je prevzel novi kupec in počasi bi bili pozabili
čudnega Talijana. Kar se pred štirimi ali petimi dnevi
Dorica spet prikaže v naše kraje. Ali to ni bila nekdanja
cvetoča Dorica, temveč le senca njena. Polno rdeče lice
jej je upalo in pobledelo, v črnih očeh je ugasnil pla¬
men njenega mamečega pogleda — Dorica je venela,
v njej je umiralo življenje. In kar je bilo še najhuje
— izgubila je pamet in um se jej je zmešal. O svojem
očetu ni vedela ničesar, nikoli ga ni imela v mislih, vedno
je le govorila o svojem Cezaru, da takoj pride in da
jo povede pred oltar. Stala je pred cerkvijo in vsakoga,
ki je šel mimo, vabila je v svate, akoravno nikogar ni
več spoznala. Prosila jih je, naj malo počakajo, da pride
Cezar, ki jej prinese lepo dragoceno nevestino obleko,
potem bode precej poroka! Sedanji posestnik Bučniškega
grada jo je iz milosti vzel k sebi, ali že prvo noč je
ušla in hitela spet pred cerkev, ker tukaj mora čakati
ženina svojega. Uživala ni skoro ničesar; kar so jej ljudje
dajali, razdelila je spet med otroke, da bodo lože čakali
na ženitno gostovanje. Drugo noč jej je gospod župnik
dal nočišče, ali tudi od ondu je ušla — in drugo
jutro jo najde Bobovec mrtvo pred cerkvenimi vrati.
Bog se je usmilil zapuščene sirote ter jo vzel k sebi.
Jutri zjutraj jo pokopljejo.«

Možina je končal, vsi so bili v živo ganeni, nihče
ni hotel motiti praznične tihote. Ritmajster se je globoko

238

zamislil, Julija je z mokrim očesom strmela pred se na
tla, Berta je pa tiho jokala za nekdanjo svojo prijateljico.

»»Ljubi mož,«« izpregovori po dolgem molku prva
gospa. »»Prej si govoril o novicah, ki neki razjasnjujejo
vsaj nekoliko to žalostno zgodbo.««

»Res da! Malo da nisem pozabil na to. V zadnjem
listu berem iz Trsta ta-le nesrečni dogodek:

»Včeraj zjutraj so našli ribiči blizu Trsta ladjico, katera je
brez veslarja plavala po morji. V ladjici je ležal mlad človek s pre¬
bodenimi prsi, v desnici je še držal bodalo; v drugem konci ladje
je pa ležal klobuk in suknja in pod suknjo krvav meč. Vse okol-
nosti kažejo, da je bil na ladji dvoboj. V suknjah so tudi našli
pisma, iz katerih so zvedeli imeni obeh nesrečnikov. Mrtvec je
Cezar Angelini in drugi, najbrž morilec njegov, Amadeo Bentivoglio,
ki se je bržkone sam končal v morji.«

»»Oh, ubogi Bentivoglio!«« vzdihne gospa. »»Zdaj
stoje vsi trije pred sodbo. Bog bodi milostiv njih dušam!««

Društvo nocoj ni bilo za drug razgovor, ritmajster
je šel kmalu v svojo sobo in tudi domači ljudje so šli
prej počivat negoli navadno.

Na Vseh vernih duš dan je bil Doričin pogreb, h
kal eremit se je zbralo sila veliko ljudij, tudi iz grada
so bili razven lajtenanta navzočni vsi.

XI.

Tisto nesrečno noč je Miško ves spoten in spehan
pri hropel domov. Nocojšnja prikazen mu je vzela vse
veselje še delj poskušati sreče svoje. Vere na Boltov-
čeve besede sicer ni izgubil, temveč le še bolj utrjen
je bil v njej — samo z duhovi bi ne imel rad opraviti.
Ako ni moči po drugi poti priti do nevidnosti, užil ne
bode Miško nikdar tega veselja, po katerem je duša nje¬
gova kopernela že od mladih let. Bil je v dnu srca pre¬
pričan, da prikazen ni bila nihče drugi, nego mrtva
Dorica, ki je piišla, da ubrani lastnino svojo. Belo je
bila opravljena in prišla je naravnost od mrtvačnice.
Da je podoba zavpila in se zgrudila na zemljo, tega
Miško v strfthu ni slišal, mnogo menj se je pa upal še
ozreti, ker je vedno mislil, da mu je za petami.

Drugi dan je bil Miško ves pohabljen in bolan,
ni jesti se mu ni ljubilo. Mohoriči ni hotelo v glavo, kaj
je Mišku, da mu celo klobasa in slanina ne diši, še
zmenil se ni, ni za jedno, ni za drugo. Proti večeru je
vstal in šel malo na vrt, ali bil je tako truden, da je
moral leči pod veliko hruško. Miško je bil res bolan;
lice njegovo sicer ni pobledelo, to je bilo prav nemo¬
goče, ker je bilo črno kakor saje, ali svetilo se ni več
tako, kakor prej in mišice njegove, sicer ugibčne kakor
struna in trdne kakor jeklo, bile so kakor podrezane.
Mohorjevi so se kar spogledovali in migali z ramami,
nihče si ni mogel misliti, kaj je Miška tako na nič pri¬
pravilo in od njega tudi ni bilo mogoče zvedeti ni
besedice. Janoš je sicer ugibal semtertja in je dražil
Miška, da je najbrž ponoči kod lazil in da jo je
skupil od fantov, ali Miško mu na to ni odgovoril ni
črne ni bele, le neizrečno zaničljivo ga je pogledal po
strani.

Vahtmajster je šel ravno zdaj mimo vrta, ustavi
se pred Miškom ter ga nagovori: »No, Miško, kje tičiš
danes ves dan, da te ni nič na izpregled? Vstani,
greva proti cerkvi. Ako si bolan, merica starega vina
te ozdravi.«

Ko vahtmajster spomni cerkve, strese se Miško po
vsem životu in nejevoljno maha z roko v znamenje,
da ne gre.

»Kaj pa ti je, Miško? Saj si ves izpremenjen,«
govori dalje vahtmajster in stopi bliže.

Miško molče prikima.

»Prosim te, vsaj govori! Pa ne, ko bi bil spet
naredil kako neumnost? Menda te vsaj ni premotil slari
Boltovec?«

Miško pri teh besedah vzdvigne glavo in pogleda
vahtmajstra tako milo in proseče, da je precej vedel,
pri čem je.

»Meni se je že sinoči dozdevalo, da veruješ sta¬
remu babjevercu.«

»»Babjeverec sem ali tja — resnico je venderle
govoril.««

Vahtmajster sede na nizki stolček blizu Miška in
ta mu na njegovo prošnjo pove vso sinočno dogodbo.

240

Vahtmajster zvesto posluša, ali ko pride Miško do
čudne prikazni, smehlja se ter mu izkuša dopovedati, da
se je vse to njemu le dozdevalo.

»Tvoje zaslepele oči so videle ponoči, česar se je
balo tvoje srce,« dopoveduje mu vahtmajster.

»»Mislite si Vi, kar hočete; ali kar sem videl, to
sem videl in tega mi nihče ne izbije iz glave. Luna
je jasno svetila, od mrtvačnice je šla proti meni, videl
sem jo tako, kakor zdaj Vas vidim pred seboj.««

Vahtmajster zdaj ni izkušal delj izpodbijati Miš-
kovih mislij, ker ga je predobro poznal, ali za se je bil
živo prepričan, da je to prikazen videla le Miškova raz¬
dražena živa domišljija.

Drugi dan je bil vahtmajster kakor po navadi po-
poludne spet pri Levki, ali kako se začudi, ko v hišo
stopivši zve, da je gospodinja bolna, in še celo nevarno
bolna. Danes jej je že nekoliko odleglo, ali včeraj so
mislili, da bo umrla. Predvčerajšnjim zjutraj so jo našli
slabo oblečeno zunaj blizu cerkve na pol mrtvo. Nič
se ni zavedela, blodila je le nerazumne reči. Danes
jej je bolje; ko se je zjutraj zavedela, bila je njena
prva beseda: ,Anica!' in zdaj mora ves čas pri njej
sedeti: če le odmakme pete, kliče jo že in tudi sicer
je vsa drugačna. »Mi vsi mislimo,« tako je končala
dekla, ki je pripovedovala to novico vahtmajstru, »mi
vsi mislimo, da jo je ponoči luna izpeljala in da se je
zunaj prehladila.«

Vahtmajstru se je ta bolezen zdela k&j čudna. To
se je zgodilo predsinočnjim, ob desetih zvečer je bila
pa Levka še zdrava in vesela in luna je gotovo pri tej
stvari nedolžna. V tej noči, ko je imel Miško tisto čudno
prikazen, našli so tudi Levko slabo oblečeno zunaj pri
cerkvi v omedlevici. — Morebiti je Miško venderle res
kaj videl? Kaj, ko bi bil tudi njej Boltovec s svojimi
besedami zmešal možjane? Pa česa bi mogla ona
zunaj iskati? Na to vprašanje si ni znal odgovoriti.
Ali če je primerjal vse okolnosti, zdaj je skoro pritrjal
Mišku, da je res nekaj videl, samo da prikazen ni bila
mrtva Dorica — ampak živa Levka.

Kar se je vahtmajstru le dozdevalo, bilo je tudi
resnično.

Na Vseh svetnikov večer Levka ni imela miru, od¬
kar je Boltovec odšel; brez spanja se je premetavala po
postelji. Boltovčevih besedij si ni mogla izbiti iz glave.
Ona ljubi vahtmajstra, mora ga imeti, brez njega jej ni
živeti. Ali on neče videti zaljubljenih njenih pogledov,
on neče razumeti njenih sladkih besedij — ali v hišo
vender dohaja. Komu neki drugemu za ljubo, kakor
njej? — Ali kaj, ko bi hodil morebiti zaradi Anice?
Nocoj jej je prvikrat prišla ta misel, in bila je zanjo
grozna misel, katera jo je tlačila kakor mora. Pa saj
to ni mogoče, saj nima nikoli prilike govoriti z Anico

— ali ko bi venderle dobil to priliko za njenim hrbtom,
da ona ničesar ne ve? Pa zakaj se plaši? Ali nima
zdaj gotov pomoček, pridobiti si za vselej njegovo lju¬
bezen s čeznatorno močjo? Toda Boltovec je rekel, da
se izpolni vsaka želja, samo ako ni proti sveti božji
volji. Ubogi Levki se je jela pamet mešati, poskušala je
moliti, ali zastonj, za molitev ni našla besedij. O Bol¬
tovec ! Da nisi prišel nocoj v Levkino hišo, bila bi ona
spala, če ne mirno, vsaj brez tacih izkušnjav. Bolj ko
se je bližala dvanajsta ura, tem hujše misli so jej rojile
po glavi, tem huje se je oglašala izkušnjava. Danes je
prilika, nocoj in morebiti nikoli več. Zdaj si ga prikloni,
dokler ne bo prepozno. Le nekoliko korakov in nekoliko
minut — in vse je dobljeno.

Zdaj bije ura tri četrti na dvanajst. Levki utriplje
srce, vročina jo kuha, sama ne ve, kaj dela, vstane,
vrže nekoliko obleke nase, na pol brez uma odpre
vežne duri in gre proti cerkvi. Po vsem životu se trese
in ko zaškripljejo mala vrata, ki poleg mrtvačnice drže
na pokopališče, obstane jej noga. Že je hotela nazaj,
vender strast je bila večja, nego strah; kakor v sanjah
je tavala mimo mrtvhčnice po grobih dalje. Že je blizu
novega groba, kar se vzdvigne iz njega črna podoba

— Levka zastoče in brez zavesti se zgrudi na tla. Precej
časa je ležala na grobih, mrzel veter jo spet vzdrami
iz omedlevice, groza jo obide, ko se ozre okoli sebe.
Karkoli more, hitro beži s pokopališča, ali zunaj zida
že blizu svoje hiše jo spet zapusti moč, da drugikrat
kakor mrtva pade na tla, in tu so jo zjutraj zgodaj našli
ljudje.

Erjavčevi spisi.

16

242

Levka se je od tega dnč zelo izpremenila, bolezen
je imela zanjo dobre nasledke. Strast za vahtmajstra
je popustila tisto noč na pokopališči. Podoba, ki se je
dvignila izza Doričinega groba, zdela se jej je, da je
duh ranjcega moža, ki jej žuga, naj ne oskrunjava sve¬
tega tihega mesta, naj nikar ne iSče tu pomočkov za
posvetne svoje strasti. Vahtmajstra se je zdaj odpo¬
vedala popolnoma in bolezen je vzprejela kakor pra¬
vično božjo kazen. Zdaj je tudi uvidela, da ni prav
ravnala z Anico in sklenila je po moči to popraviti, kar
jej je dozdaj storila krivice. Nobene osorne ali žal-
besede ni Anica več slišala iz tetinih ust in dekle je
kmalu pozabilo, kar je prejšnje dni prebilo pri njej.
Levka jej je bila zdaj prava prijateljica in Anica
jo je ljubila kakor svojo mater — sovražila je tako
nikoli ni. Ko je Levka okrevala, naudajala jo je spet
ista misel, katera jo je tisti usodni večer gnala na
Doričin grob, namreč, da vahtmajster ljubi Anico, in
kmalu se je prepričala. Na Levkino zaupno vprašanje je
Anica jokaje priznala, da ljubi mladega Slovaka od
tistega dne, ko ga je videla prvikrat.

Vahtmajster med Levkino boleznijo ni zahajal v
to krčmo, le v mraku je večkrat prihajal do plota, kjer
sta se prvikrat srečala, in tudi Anica se je vedela v ta¬
kem času zmuzati iz hiše, in tu sta potem govorila
mnogo o srečni svoji prihodnosti. Anica mu je pove¬
dala, da teta ve za njiju zvezo, a on jo je zagotavljal,
da bode, ako se izide vse po sreči, v treh mesecih vo¬
jakov prost.

Levka je ozdravela popolnoma in neke nedelje —
bil je lep, topel popoludan v pozni jeseni — izprehaja
se z Anico po vrtu. Govorili sta o vahtmajstra, Anica
jej pripoveduje, kje ga je videla prvikrat in jej hoče
pokazati mesto. Kako veselo se je nasmijala Anica, ko
prideta na mesto, kjer je, kakor nekdaj, tako tudi danes
ritmajstrov veseli obraz gledal izmed vej. V jednem
skoku je bil pri njima in pri tej priči snubi Anico od
tete s kratkimi, pa lepimi besedami.

»Ne vem, kaj bo Anica k temu rekla; ako ona
nima nič zoper to, tedaj je tudi meni po všeči,« odgo¬
vori Levka in šaljivo pogleda Anico, ki je rdeča kakor

248

roža povesila oči in zgibala beli predprt. Z veselim
obrazom in s solznimi očmi poda vahtmajstru roko.

Levka je napravila malo večerjo, poslali so po
župana, po Mohorja in na vahtmajstrovo željo tudi po
Miška, katerega so pa le šiloma spravili s seboj. Bili
so dobre volje, le Mišku je bilo nekako tesno, ves večer
je bil tih in pogostoma je plašno pogledoval skozi okno
proti cerkvi.

Ko so odhajali, šepetne Levka na vratih vaht¬
majstru: »Da ste govorili prej, ne bi bila prebila toliko
težav in bridkostij.«

Vahtmajster se je delal, kakor da ni slišal teh be¬
sedij, ali on jih je slišal — in dobro razumel.

XII.

Neki popoludan — bilo je že proti koncu meseca
listopada — sedi Mokošinyi sam v hladmci grajskega
vrta ter se pogostoma ozira po stezi, ki drži od hlad-
nice do grada. Listje, katero je poleti tako gosto obraslo
hladnico in delalo prijetno senco, ležalo je zdaj na
tleh, mrzloten veter je pihal in prve snežinke so jele
padati izpod sivega neba.

Danes je prišlo ritmajstru povelje, da mora v treh
dneh iti odtod v Ljubljano, ondu bo naposled zvedel,
kam ga vede pot. Ritmajster je bil kakor vojak na¬
vajen takega nemirnega življenja in dozdaj ni mogel
ravno reči, da bi bil kakšen kraj zapustil s težkim srcem
— ali danes se mu je tresla roka, ko je odprl list in
hitro prečital suhoparne vrstice. Možini je bilo prav
žal, ko je zvedel, da ga bodo zapustili gostje, in niso
bile le prazne lepe besede, ko je zagotavljal ritmajstru,
kako težko ga bo pogrešal. Tudi gosph je govorila tako,
akoravno je njej v resnici bilo ljubo, da jih zapusti
mož, ki je v Berti vzbudil strastno nagnenje. Ko ga ne
bo več videla in cula, tedaj ga spet pozabi, saj je še
na pol dete — mislila si je mati. Ali Berta ni bila več
dete. V teh kratkih tednih, kar je spoznala moža, za
katerega je zdaj v prvi ljubezni tako strastno gorelo
njeno srce, razvile so se bujno dušne njene moči. Zna¬
čajno in moško vedenje Mokošinvijevo se je lesketalo v

16 *

244

njeni mladi duši. Denašnja novica o odhodu ritmajstro-
vem jej je trgala srce; zamišljena je strmela skozi okno
in ko so vsi drugi obžalovali ritmajstrov odhod, le ona
ni našla besede za to.

Po obedu je dobil Mokošinvi priliko približati se
Berti, ki je slonela pri oknu. »Gospodičina Berta!« šepeta
jej na uho. »V treh dneh moram iti od Vas in vender
bi Vam imel še toliko povedati. Ako morete, prosim
Vas, pridite popoludne v hladnico na vrl, jaz Vas bom
ondu čakal.«

Berta se je molče obrnila na stran, da bi skrila
solze, katere so jej zalivale oči.

Dolgo je že ritmajster čakal v hladnici, ali ni se
prikazala deklica, po kateri se je tako željno oziralo
njegovo oko. Razne misli so mu plale v nemirnem srci.

,Ali bo prišla, ali ne? Ali te ljubi, ali ne? Morebiti
te je preslepilo le samoljubje tvoje, da si videl ondu
ljubezen, kjer je bila le navadna prijaznost in uljudnost?
— Ali ne! njeno oko ne more legati! — In vender je
bila danes nema, ko so vsi obžalovali tvoj odhod, sama
ona ni imela prijazne besede za tč. Pomeni li to hlad¬
nost proti tebi, ali morebiti ne more govoriti vpričo
drugih, ker se jej srce topi v bridkosti? Boš li kdaj
dosegel te sreče, o kateri si tako lepo sanjal zadnje
dni? Denašnji dan nosi v krilu svojem za te ali srečo, ali
pa nesrečo. Kmalu bode določeno! 1

Jelo se je mračiti, Mokošinyiju je vedno bolj pa¬
dalo upanje — zdajci zašumi ženska obleka — in Berta
stoji pred njim.

Mokošinvi plane kvišku ter jej strastno poljubi
roko. »Hvala Vam, gospodičina! Srce moje me tedaj ni
prevarilo, ko sem bral ljubezen v Vaših očeh. O Berta!
Jaz sem danes najsrečnejši človek!«

Mokošinvi jo prime za roko, ona upre v njega
velike modre oči in tako sta kakor zamaknena stala
dolgo molče in v očeh ste se strinjali njiju lepi duši.

»Berta, ljubim te, ljubim te bolj, nego življenje
svoje in vsi moji živi dnevi so posvečeni le tebi; ti si
solnce moje, na katero se bom oziral, dokler mi oko
ne otrpne,« izpregovori Mokošinvi ler nagne svojo glavo.

245

Berta pogleda kvišku, njiju ustna so se srečala in prvi
srčni poljub je utrdil zvezo dveh ljubečih src.

»»Pa tako hitro se morava spet ločiti!«« vzdihne
čez nekoliko Berta.

»Ločiti se morava, ali le za kratek čas. Mir je
storjen, odpovem se vojaškemu stanu in potem pridem
spet, da te nevesto svojo povedem v svoje dvore. Ali
pojdeš z menoj na Ogersko?«

»»S teboj do konca sveta, ako je treba!««

»Prosil te bom še jutri od tvojih roditeljev in ako
žele srečo hčeri svoji, privolili bodo v najino zvezo, ki
jo je sklenila ljubezen. In da se ljubimo, veli nam moja
in tvoja, veli nam naša vera.«

»»Jaz te ljubim!«« vzdihne Berta in se oklene okoli
njegovega vratu.

Zunaj je že noč legla na zemljo in od cerkve se
je zaslišal zvon. To je vzdramilo Berto, hitro se izvije
iz ritmajstrovih rok — jedenkrat še si stisneta roke,
jedenkrat še se poljubita — in Berta kakor lahka srna
zbeži po stezi proti gradu.

Drugi dan je bila nedelja. Možinovi so bili kakor
po navadi pri deseti maši in so se pripeljali proti polu-
dnevi domov. Mokošinyi jih je že težko pričakoval, ker
danes je sklenil snubiti Berto. Oblekel se je prav pra¬
znično, krasna obleka je objemala ugibčne, lepo vzrasle
ude, kakor bi bila nanje vlita; danes si je pripel tudi
križec, katerega mu je cesar sam obesil na junaške prsi
v znamenje posebne hrabrosti. Bog ve, kolikokrat je že
premeril v hitrih koracih svoji dve sobi, časih je stopil
k oknu in gledal na cesto, ki drži od cerkve; pri tej
priči pa, ko zapazi kočijo, bilo mu je nekako tesno pri
srci, kakor še nikoli prej. V vojski, ko so žvižgale
sovražne kroglje okoli njegove glave, bilje mirnejši, nego
danes, ko si misli snubiti ljubico svojo. Ta ura bo odlo¬
čila njegovo srečo ali nesrečo. Ko se kočija ustavi na
dvorišči, pošlje svojega služabnika, da poprosi gospode
v njegovem imeni za kratek razgovor.

Možina in tudi njegova gospa si nista mogla mi¬
slili, kaj je Mokošinyiju, da se danes po služabniku na¬
poveduje, ker je sicer tako domač; danes se še saj ne
bo poslovil, ker ostane še dva dni med njimi. Le sestri

246

ste dobro vedeli, Berta je Juliji prejšnji večer vse po¬
vedala. Kakor so prišli iz cerkve, ostali so vsi v salonu,
Berta pa ni vedela, bi li ostala, ali bi šla, da bi skrila
nemir, ki jo je naudajal; stopila je k oknu in si igrala
s svojim kanarčkom.

Mokošinyi stopi zdaj v sobo, vsi so se začudili, ker
še nikoli ga niso videli tako prazničnega. Možina mu
stopi naproti ter mu prijazno poda roko. Gospa mu po¬
nudi stol. Vsi so čakali njegove besede, Berta se je tresla
kakor šiba na vodi.

»Kakor veste«, izpregovori ritmajster, »kliče me
dolžnost moja spet odtod, v dveh dneh bom moral spet
zapustiti hišo Vašo, v kateri sem užival najlepše dneve
svojega življenja. Presrčna hvala Vam, premilostiva
gospa, in Vam, predragi gospod, za gostoljubnost Vašo,
s katero ste tako prijazno vzprejeli Vam nepoznanega
tujca. Gotovo niso le navadne prazne besede, ako rečem,
da se bom vedno z največjim veseljem spominjal srečnih
časov, katere sem preživel med Vami. In kako bi tudi
mogel pozabiti kraja, v katerem mi je takorekoč šele
vzšla danica življenja mojega; kako bi mogel izbrisati
iz spomina mesto, na katero me veže silna moč —
moč ljubezni. Da, jaz ljubim, presrčno ljubim Vašo hčer
gospodičino Berto. In zato sem danes stopil tu pred
Vas, da jo slovesno snubim ter Vas prosim, da mi jo
daste v zakon, da bode mila moja žena.«

Možina je ves osupel strmel v ritmajstra; ta snu¬
bitev mu je prišla tako iznenadi, da svojim ušesom ni
verjel. Čudno se mu je zdelo, kako se je v tem krat¬
kem času in brez vednosti njegove moglo splesti to
znanje.

Berta se je boječe ozirala na mater in je izkušala
brati na lici, kaj se godi v njeni duši. Gospa je sedela
zamišljena, človek bi rekel, na njenem obrazu se je
bolj razodevala nejevolja nego privoljenje.

»»A Berta?«« jekne Možina.

»O, njene ljubezni sem si v svesti.«

Pri teh besedah se ozre Mokošinyi na Berto in
stopi bliže nje. Ona ga ljubeznivo pogleda in ta pogled
je bolj govoril, nego najzgovornejše besede.

247

»O prvi priliki,« govori dalje Mokošinyi, »odpo¬
vem se svojemu sedanjemu stanu. Na Ogerskem imam
graščino, ki, dasitudi ni ravno med največjimi, daje mi
vender take dohodke, da lahko vsako željo izpolnim
svoji ženi. K svoji sreči ne pogrešavam ničesar, nego li
Vaše privolitve.«

Možina pogleda svojo ženo in hoče izpregovoriti,
ali ritmajster mu seže v besedo.

»Prosim, nikar se ne prenaglite, ne recite ni da,
ni ne. Tu se tiče prihodnje sreče Vaše hčere, stvar je
vredna, da se premisli. Predno grem od Vas, prosil
bom za odgovor, ali zdaj še ne.«

»Še nekaj!« dostavi počasi Mokošinyi s tresočim
glasom — pri tem se mu čelo zgrbi in lice se mu
zmrači, kakor potemni zemlja, kadar pri jasnem dnevi
oblak zakrije solnce. »Še nekaj moram povedati. Mislim
in upam, da to ne bo motilo ni tebe, ljuba Berta, ni
Vas, ki ste roditelji njeni — ali povedati venderle mo¬
ram. Vedite tedaj — jaz sem protestant!«

»»Ah, to sem slutila!«« zavpije gosph in hoče k
svoji hčeri — ali kakor v nezavesti pade spet v na¬
slanjač in Julija skoči k njej. Berta omahuje v Moko-
šinyijevih rokah. Možina se približa ljubimcema ter prime
Berto za roko.

»Pojdi k meni, ubogo dete moje!«

Berta izpusti ritmajstra in pade ihteča na oče¬
tove prsi.

Mokošinyi je stal kakor od strele zadet; zdelo se
mu je, da je odzvonilo sreči njegovi, čutil je, da je
odveč zdaj med temi ljudmi. Solza bridkosti se mu
utrne in s pobitim srcem zapusti sobo. Zunaj ukaže
služabniku osedlati konja, poroči hišni, naj ga izgovori
pri gospodi, in potem zdirja proti veliki cesti. Brez pra¬
vega smotra je jahal tja v jeden dan, zvečer pride »Pod
gaber« in tu ostane do drugega večera. Ko pride drugo
noč domov, poda mu služabnik pismo. Hitro je odpe-
čati in bere :

„Predragi gospod!

Ne morem si misliti resnično srečnega zakona, v
katerem ne vlada jedinost med možem m ženo tudi v

248

malih stvareh. Najmenj si pa morem misliti srečen za¬
kon. kjer vera jednega ni sveta drugemu. Hčeri moji
sta vzrejeni v sveti veri dedov in pradedov mojih in
rad hi imel, da tudi moji vnuki, ako mi jih je namenil
liog, ne zapuste vere svojih dedov. Mi vsi spoštujemo
Vas in visoko cenimo prelepa svojstva Vašega srca in
uma in tedaj tudi toliko holj obžalujemo, da se ožji
zvezi med nami protivi nepremagljiva zapreka.

S tem se Vam vsi priporočamo ter Vam od vsega
srca želimo sreče v vsem in povsod. Vaš pošteni značaj
mi je porok, da ne bodete več iskali prilike, govoriti z
mojo hčerjo. Vdani Vam Možinah

Drugo jutro so hiizarji odhajali. Možina se je na
vse zgodaj odpeljal od doma, ker ni bil prijatelj žen¬
skega tarnanja in vzdihovanja, in to je vedel, da brez
tega ne bode.

Ritmajster res ni iskal prilike z Berto govoriti. Po
služabniku je poslal gospe svojo karto za slovo in ko
je na dvorišči sedel na konja, bile so vse tri ženske
pri oknu — to si je bila Berta izprosila od matere. Še
jedenkrat, se ozre Mokošinyi na okno, migne z roko v
zadnji pozdrav in kakor blisek ga odnese konj v vas.

Tu so stali pred cerkvijo huzarji vsi pripravljeni
za odhod in skoro vsa vas, mladi in stari, okoli njih.
Tudi Anica z Levko je prišla do župana, da se še jeden¬
krat poslovi od svojega ženina, akoravno je on včeraj
skoro ves dan slovo jemal.

Ko pride ritmajster, poskačejo vsi na konje, Miško
zatrobi k molitvi in potem odrinejo. Olroci so jih pa
izpremili še daleč iz vasi.

XIII.

Žalost in bridkost sta se po odhodu huzarjev udo¬
mačili na poliškem gradu, Berta ni mogla pozabiti Mo-
košinyija in čas ni mogel ozdraviti rane, kakor je mati
prerokovala. Sčasoma se je sicer na videz umirila, ali
na njenem lici se je videlo, da trpi njena duša. Pogoste
solze so pogasile divni plamen, kateri je prej gorel v

249

njenih očeh in rožice na njenih licih so pobledele zaradi
mnogih prečutih nočij.

Kmalu potem je druga nejevolja zadela hišo. Bližnji
sosed, s katerim je imela Julija že dolgo znanje in ka¬
terega je res ljubila, zapustil je, vrnivši se z daljnega
pota, Julijo in si našel drugo nevesto. In kakor bi še
ne bilo dovolj žalosti v hiši, zboli mati prav nevarno.
Hčeri sta se izkušali, katera jej bode bolje stregla —
ali ni jej bilo več pomagati, njeni dnevi so bili šteti;
predno je še sneg skopnel po dolinah, položili so jo v
hladno zemljo. Materina smrt je Julijo, ki je bila od
zadnjega vsa izpremenjena, tako pretresla, da je sklenila
odpovedali se svetu in njegovemu sleparskemu upu ler
iskati miru v samostanskih zidovih. Oče jej ni mogel
braniti, ko je videl trdno njeno voljo. Mesec dnij po
materini smrti je bila vzprejeta novica v ljubljanski
samostan.

Spomladi je prišel vahlmajster po svojo Anico.
Izpremljal ga je njegov oče, ki je kar najhitreje želel
videti svojo sinaho, in še dva druga prijatelja. Berta
sama je oblekla Anico na dan poroke, in marsikaka
solza je padla iz njenih lepih očij na Aničino glavo, ko
jej je v lase zapletala nevestin venec. Levka je napra¬
vila gostovanje, katero je trajalo tri dni, in skoro vsa
vas je bila povabljena — župan je bil starejšina, Levka
teta, Matizelj je pa mislil, da so se spet vrnili na svet
zlati časi, ker tako dobro se mu še ni godilo nikoli.

Možini je ostala zdaj jedina Berta, ali bolje rekoč,
le njena senca. Srce se mu je trgalo, ko je videl, kako
od dne do dne gine ljubljeno njegovo dete. Najrajša je
sedevala v hladnici na vrtu, oče jo je tu navadno nahajal
v solzah zatopljeno. Možina je sicer kakor prej hodil
okoli svojega gospodarstva, ali tudi to ga zdaj ni več
veselilo. Drevje je sicer cvetelo, žito je raslo bujno in
gora je zelenela, ali vse to ne more več razveseliti nje¬
govega srca. Kaj mu pomaga vse, če mu doma vene
najljubša njegova cvetlica!

Prišel je Možinov god. Tega dne se je vedno ve¬
selil, ali letošnji ga je le še bolj spominjal teh, katere
je izgubil. Lani je bila še živa žena, imel je se obe
hčeri srečni, zdravi in veseli pri sebi. A danes? Bil je

250

podoben drevesu, kateremu so podsekali najmočnejše
korenine. Srce mu je pokalo od žalosti, ko stopi v jutro
Berta oblečena s šopkom cvetlic sama pred njega.

»Ljubi oče!« izpregovori Berta, ali delj ne more
govoriti, solze so jej zatopile besedo, tudi Možina ni
mogel govoriti, strastno objame svojo hčer in jo pri¬
tisne na svoje prsi.

»»Govori, jedino dete moje, govori, kaj bi rada?««
st oče stari.

»Oče, oče! Ne morem si pomagati. Jaz ga ne mo¬
rem pozabiti!«

»»Le srečno bi te rad videl. Ako misliš, da boš
srečna ž njim, vzemi si ga, jaz ti ne branim. Kar je
Bog zvezal, ne more biti slabo.««

Drugi dan je pisala Berta v mesto prijateljici svoji.
Mokošinyi je bil še v Ljubljani, od Bertine prijateljice
je zvedel, da je oče izpremenil svojo misel. Še tisti dan
je hitel Mokošinvi na Polico. V štirih tednih je bila
Berta Mokošinyijeva žena in precej po poroki sta odšla
na Ogersko.

Možina zdaj sam ni mogel več strpeti na Polici,
prodal je svoje posestvo ter se na prošnjo Mokošinvijevo
preselil na Ogersko, kjer je priča Bertine sreče, in sredi
lepih vnukov je sam omladel. Vsako leto jedenkrat pride
na grob ranjce svoje žene, obišče Julijo in stare svoje
prijatelje in lem pripoveduje o sreči ljube svoje Berte.

K A Z A L O.

I. Veliki petek.

II. Na strijčevem domu.

III. Črtice iz življenja in delovanja učenjaka

Scbnakschnepperleina.

IV. Avguštin Ocepek.

V. Zamorjeni cvet.

VI. Izgubljen mož.

VII. »Hudo brezdno« ali gozdarjev rejenec .

VIII. Ni vse zlato, kar se sveti.

IX. Huzarji na Polici . '.

Stran

l

9

41

71

91

135
169
193


\


NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJI2NICA

00000074999

FRANA ERJAVCA

IZBRANI SPISI.

—-£3>-<EQ>-€3~—

UREDIL

FRAN LEVEC.

PRVI DEL:

PRIPOVEDNI SPISI.

V LJUBLJANI.

ZALOŽILA „M AT I CA SLOVENSKA 11 .

TISKALA »KATOLIŠKA TISKARNA«.

1888.

Veliki petek.

(»Novice«, 1857.)

4

Janez je zal, pošten fant, Anki dobro znan. Pa
kako bi jej ne bil znan, saj sta od mladih let, kar so
Janezu odmrli roditelji, vedno bila skupaj. Gozdar Martin
je dečka k sebi vzel, otroka sta se pod vrbami skupaj
igrala in se ko brat in sestra ljubila.

Kar sta si otroka bila — tudi fant in dekle nista
pozabila.

Zdaj se pa že skoro jedno leto nista videla; Janez je
šel v gozdarsko šolo; hotel je biti gozdar. Prosto živ¬
ljenje v zelenem gozdu mu je kaj zelo ugajalo in tudi
Martinu je bilo to po volji, ker leta so mu že branila
svojo službo opravljati. ,Janez bode moj zet in moj na¬
slednik 1  — mislil si je stari gozdar vesel.

Ne vem, koliko časa bi bila Anka še gledala rmene
strnade, da ni stopil v hišo oče, ki je ravno prišel iz
gozda.

»No, Anka! kaj ti je, da se tako klaverno držiš,
kakor da bi ti bile kure kruh snedle ?«

»»Nič, oče, saj nisem žalostna! Mislila sem le, kako
je bilo lani osorej vse drugače.«*

»Seveda, Janez je bil še doma! No, pa le potrpi;
saj v nedeljo mu je priti. Do Mlinarjevih mu morem iti
z vozom naproti; pot je grda, sneg jo je zametek«

Ko bi ne bil gozdar ravno nabijal puške, bil bi lahko
videl, kako je Anko pri zadnjih njegovih besedah oblila
rdečica.

»Pa mi je že prav ljubo, da Janez pride« — na¬
daljuje Martin — »saj se že ne morem več upirati. Vse
bi že bilo, ko bi le toliko jeze ne užil s temi potepuhi.
Sinoči so celo sultanu zavdali in mi ovco z jagnjetom
odnesli — seve, tudi ciganu — o praznicih pečenka diši.

— Ne bi rekel dvakrat, da ni bil spet Turkov Boštijan,

— pa naj mi le spet pride, jaz mu že posvetim; gotovo
bo pomnil, kdaj je zadnjo pečenko jedel iz mojega hleva.«

Anka očetovega kreganja ni poslušala, ker se je spet
naslonila na okno.

»Oče, jaz nikdar ne pomnim še take žalostne ve¬
like noči* •— poprime spet Anka besedo.

6

II.

Že nad dve uri je stal Martin na preži, pa žive
duše ni slišati. Gosti oblaki so zakrivali polno luno. Bila
je tema kakor v rogu. Martina je jelo že zebsti in že je
mislil stražo zapustiti —• kar se zaslišijo hitre stopinje
po zmrzlem snegu.

Martin vleče sapo nase in posluša — stopinje se
bližajo in Martin vidi črno podobo pred sabo.

»Kdo si!« zavpije.

Podoba obstoji, molči in stopi jeden korak nazaj.

»Kdo si!« zavpije Martin še jedenkrat, a zadnja
beseda se skoro ni več slišala, ker puška je že počila
in tri prav drobne krogljice so izletele iz cevi.

A tudi drobna krogljica najde pot do srca.

»O Jezus in Marija!« — zasliši se in podoba se
zvrne na tla.

»Čegav glas je to?« zakriči gozdar in skoči bliže.

»Oče Martin!«  zastoče ranjenec.

»Si li ti, Janez?«

»Da, jaz sem! O Bog! O Anka — mila moja Anka!«
■— To so bile njegove zadnje besede.

Gozdar ostrmi; kakor siva skala stoji poleg mrt¬
veca in potem se zgrudi poleg njega.

Gosti oblaki se pretrgajo, luna pomoli iz njih bledi
svoj obraz in obsije dvoje bledih obličij, v katerih ni
več življenja.

Čez sneženo polje brije jezna burja; iz gozda se
sliši čuden vrišč; stare smreke stočejo in z vrhovi svojimi
strahobno kimajo in v votlem dobu sova žalostno uka:
»uhu, u-hu-i.«

Iz farnega zvonika se pa razlegajo počasni udarci
dvanajste ure.

III.

.ledno leto je minilo. Prišla je spet velikanoč —
pa je prijaznejša, mimo lanske. Lastovke so že priletele
od juga in pripeljale s seboj lepo pomlad; kukovica v