S. C.:                                               '
Pri ličkanju.
^-p^s^^^CT^    [ a   kuhinjskih  tleh   so  ležali  turščni  stroki v velikih
^52^\\Xj;        kopicah. Oličkali smo hitro nekaj strokov, posedli v
'^^^S^S^-        mehkem ličkanju, in delo se je pričelo.
jjs&fivO^f^*                Moja mala sestrica Zora se je spravila na naj-
C^3j^3Sp7~Af       višjo kopico in nam poredno nagajala.   Nekaj časa
^SžlpfiaL^         je ličkala .. .   Zamišljeno je gledala na strok, njeni
^^^^^^SgSl'          prstki so počasi trgali suhe liste . . . potem pa, kot
•    /^c^^^T^        bi se nečesa domislila — je vrgla v mene strok in c—Y            ^C^tc:—j   se giasno nasmejala.
Mi smo molčali. Čulo se je le šumenje ličkanja, in v ognjišču je pra-sketal ogenj. Kuhala se je kava.
BMuc! Muc!" je začela Zora klicali mačko, ki je počasi prilezla v kuhinjo. Videla je luč; to ji je znamenje, da je kdo v kuhinji . . . in tedaj gotovo pride.
»Muc, muc — pridi k meni!"
Mačka je obstala nekaj časa na pragu; pogledavala je začudeno po velikih kopicah in po nas, ki smo sedeli med njimi skriti, da so se nam videle iz njih samo glave. Opazila je Zoro. Skrivila je hrbet, privzdignila oni košček repa, ki ga je imela, in ji veselo priskakijala v naročje. Z Zoro sta bili veliki prijateljici. Vedno je hodila za njo, celo v šolo je hotela, a končno je sama izprevidela, da je še premalo učena. Igrala se je nadvse rada in vsako muko je rada pretrpela od Zore, samo da se je smela z njo igrati.
BMuca, moja lepa tnuca," je gladila Zora mačko. »Caj, muca, kje pa si se danes potepala!" Prijela jo je za vrat in jo nabila. Muca je malo mi-javkala   in  izkušala  s tačico uloviti njeno  roko.  In  potem  se  je  pričelo
_^    3   .*—
igranje ... To je bilo joj! Stroki so se usuvali iz kopice dol v ličkanje . .. Ne dolgo. Zora je kriknila, padla je z mačkom vred raz kopice v mehko ličkanje. Glasno smo se smejali, samo Milka, moja starejša sestra, se je jezila.
.Matna! Vse mi podere."
Počasi se je skobacala Zora nazaj na kopico in vlekla mačko s seboj za noge. Zmagonosno nas je pogledala in zopet pričela prejšnjo igro. A to •ni dolgo trpelo.
»Teta, piipoveduj!" je zaprosila našo staro sosedo, in njene modre oči SO se radovedno nasmihale. A ta je ni hotela slišati.
BTeta I-
.Kaj?«
»Povej kako pravljico!"
Milka je prenehala z delom, prijela teto za roko in pričela tudi ona prositi.
BSaj ne znam," se je branila teta Meta in hitela da) e ličkati. Medtem pa je premišljala, o čem bi povedala svojima ljubljenkama Rdda jih je imela. Vedno so bile skupaj, in kamor je šla teta — tja sta hoteli tudi moji sestri. Ves dan sta bili pri nji — samo h kosilu, večerji in spat sta prišli ¦domov. In še to ne vedno.
Visoko na stropu je brlela luč, in njena negotova svetloba je plavala po kuhinji. . . Semintja so se zibale sence veš po zakajtnem zidu, ki so posedavale pri luči, gledale v plamen in se brezskrbno podile krog svetilke. Nad lučjo — pod stropom pa so glasno vršele muhe.
BBoš pri miru !" se je jezila Zora nad mačko ki ji je hotela uiti iz naročja. V kotu je zapazila kost.. .
.Tetal"
»Tiho bodi!"   — ji je velela mamica, nsaj vidiš,   da teta ne utegne."
BAli je res, da so Pregljevi prodali kravo?"   je nadaljevala proti teti.
»Menda bo že... pravila mi je botra sama," je odgovcrila teta.
»Kdo jo je kupil?" sem vprašal jaz.
»Kdo?- Požganec!"
»Tako!"
In zopet smo molčali — v kotu na omari pa je tiktakala ura. Zunaj je bila mesečna noč, Zvezde so trepetale, in luna je razlivala svojo bajno svetlobo po zemlji. Nejasne, velike sence so ležale po travni ih in polju ... Tiho in mirno je bilo povsod, !e časih je pridrdtal voz, ropot se je bližal, čuli stno, kako je šel mirao vežnih vrat in zopet izginil v daljavi. Vmes pa se je oglašal grilček in glasno žvižgal svojo pesem tja v noč.
,Teta," je pričela Zorka iznova prositi — skoro neshšno. Teta jo je pogledala, se nasmehnila in odrinila ličkanje izpod nog.
»No, pa bom, če boš pridna in če ne boš zaspala."
.Ne bom ! Muca, muca!"
Mačka je pustila oglodano kost tam v kotu, prišla k Zori in ji legla v naročje. Vedno, kadar je teta pripovedovala kako pravljico, je legla mačka Zori v naročje, in navadno sta obe zaspali, še preden je bilo pravljici konec.
l*
-*.    4    ~—
— Ob parobku samo'nega gozda — je začela teta — je sedela mlada deklica na starem, napol gnilem štoru in jokala. Vse krog nje daleč tja na-okolo je bilo mirno iti tiho; le čez poljano sem je vel veter in se zaletaval jezno v stare stoletne bukve, ki so tnu zastavile pot. Opazil je bil deklico in se radovedno ustavil.                  ¦                                  .
,Čemu jočeš? Mala!"
Deklica je sklonila glavo, zakrila obraz z rokami in vnovič zaplakala. Veter jo je hotel utolažiti. Usipaval je nanjo z lesnike rožnatcga cvetja in se z njo poigraval; a ona je še glasneje ihtela.
BNe plači, mila moja !"
Izza bližne krtine je prilezel tolsti hrošč, sedel na zadnji nogi in tne-žikaje z očmi motril deklico.
»Čemu! Cemu!" je pribrenčal čmrlj in odhitel.
»Mannca — je — — bolna —" je zaječala deklica. Ljubila je svojo mamico, in sedaj je bolna. Sami sta v tem šimem gozdu, daleč naokolo ni žive duše. — In uboga Vidka si ni vedela pomagati.
Žalostno je odletel veter nazaj po širnt poljani. Cvetice so klonile svoje glavice, in sempatja jim je zablestela solza usmiljenja .. . Deklica pa je še vedno jokala.
,Tiho bodi! Povem ti zdravilo, je zašepetala stara lesnika in se glo-boko sklomla nad njeno glavo. „Ali težko, težko ga je dobiti! Iti moraš. daleč, daleč skozi gozd, hodila boš dolgo, m pot bo težavna. — Grmovje, Širne pustinje, nikjer človeka, sama bos . . ."
,Ah, lepa moja lesnika, vse — vse storim za svojo bolno mamico."
.Prideš do jezera sredi visokih gora. Tam na produ stoji hišica in v nji dobiš na tnizi malo steklenico. Vzemi jo, aji ne pritakni se ničesar drugega •
In deklica je šla. Hodila je dolgo skozi grmovje, ki ji je trgalo obleko, jo prijemalo s trnjem za lase in jo praskalo. A šla je dalje — čez širne pustinje po bodečem ostrem kamenju. Nikjer ni videla človeka, nikjer ni bilo koče, da si utolaži glad, in nikjer mrzlega studenca, da si izmije rane in ugasi žejo. Vroče solnce je pripekalo, nikjer ni bilo sence, da se malo odpočije.
In v teh pustinjah so tulili volkovi.. . Zatrepetala je in hitela naprej. To tuljenje je prihajalo bližje, in že je čutila njih gorko sapo. BPožremo te!" so hropeli za njo. A Vidka se v svoji ljubezni do mamice ni dala ustrašiti. Bežala je .. . volkovi pa so zastajali in njih tuljenje se je razgub-ljalo v noč.
Vsa onemogla je prišla k jezeru. Solnce je ravno vzhajalo, in njega svetli  žarki so trepetali na obzorju. Po jezeru pa je ležala še lahna mejjla^
Kmalu je dobila kočo. Majhna, napol razpadla je bila, in vrata so bila naširoko odprta. Sredi lepe čumnate je stala miza, obložena z najbolj-šimi jedili in s pijačo.                •       : •                  •
Vidka je obstala, iztegnila roko po kozarcu vina in hotela piti. Bila je tako žejna in trudna.
-^.   5    .^-
BNe pritakni se ničesar drugega," ji je prišlo v onem trenutku na misel, tako ji je rekla lesnika. Postavila je kozarec na mizo in začela iskati ono steklenico z zdravilom. Varno jo je spravila v žep in hotela oditi. Že je držala za kljuko ...
nPa vsaj ne bo nibče videl, če naredim samo požirek," je premišljala
•pri vratih in poželjivo gledala po mizi.   Stopila je nazaj k mizi, spomnila
pa se je svoje bolne mamice.   »Bog vse vidi,"   jo je  učila  njena   mamica.
Videl jo bo in vzel njeno ljubo mamico k sebi, in ona bo sama. In zbežala
je Vidka iz koče in hotela domov.
Na klopci pred kočo je sedela stara žerfca Čelo ji je bilo nagubano, lasje beli kot sneg, in njene oči so dobrohotno gledale pridno deklico.
.Vidka!" ji je zaklicala, ntvoja matnica je ozdravela." Prijela jo je za ¦roko in odvedla nazaj v kočo.
,Na, vzemi, pij in jej! Slušala si. Bila si lačna in žejna in nisi se ničesar dotaknila, ker si vedela, da te vidi ljubi Bog."
Slastno je jedla Vidka ... In ko je prišla domov, je dobila svojo bolno mamico zdravo in veselo .. .
Teta Meta je končala. Ozrl sem se po Zori. Glavo je imela naslo-njeno na turščne stroke, v naročju muco .. . Tudi Milka se ni mogla pre-magati in zadremala je. Časih je še napol odprla oči, a ko je mamica pri-pravila kavo, sta ža obe spali,