časopis
za
kritiko
znanosti
CLAUSEWITZ
75/76 1985
UDK 3
časopis
_________в__
kritiko
znanosti
Vsebina
3 Anton Bebler / Carl von Clausewitz in klasična politična
teorija vojne
18 Carl von Clausewitz / O vojni
79 Siniša Zarić / Socializan! i mir
83 Intervju sa Kenom Coatesom / Mir - i kako ga steći
75/761985 i
Časopis za kritiko znanosti
75/76
maj, junij, 1985, letnik
Izdajata
Univerzitetni konferenci Zveze socialistične mladine Slovenije Maribor in Lju-
bljana
Revijo sofinancirata Kulturna skupnost Slovenije in Raziskovalna skupnost Slo-
venije
Izdajateljski svet
dr. Andrej Kirn, Tomaž Krašovec, Zdravko Kravanja, Franci Pivec (predsed-
nik), Rudi Podgornik, Marjan Pungartnik, Ivo Soče
Uredništvo
Milan Balažic, Igor Bavčar, Peter Gruden, Vlasta Jalušič, Srečo Kirn (odgovorni
urednik), Andrej Klemene, Bojan Korsika, Bogomir Kovač, Lev Kreft, Mitja
Maruško, Igor Omerza, Rudi Podgornik, Leo Šešerko (glavni urednik), Nada
Špolar-Kim, Samo Škrbec, Peter Wieser, Siniša Zarič, Pavle Zgaga, Janko Zlodre
(tehnični urednik)
Lektor
7
Miha Bregant
Naslov uredništva
Kersnikova 4/II, Yu - 61000 Ljubljana, uradne ure (torek, sreda in četrtek od
11. do 13.) tel. 061/319-498	¿
Naročnina
Cena številke 100,00 din, cena dvojne številke 150,00 din, celotna naročnina je
700,00 din.
Številka žiro računa: 50100-678-473030, UK ZSMS, Predsedstvo Kersnikova 4,
(za Časopis)
Tisk
Tiskarna Kresija, p. o. Ljubljana, Gosposvetska 13, p. p. 518
Po sklepu Republiškega sekretariata za prosveto in kulturo št. 421-1/74 z dne
14. 3. 1974 je revija oproščena temeljnega davka od prometa proizvodov. Nena-
ročenih rokopisov ne vračamo.
Carl von Clausewitz in klasična
politična teorija vojne
Anton Bebler
Najboljši misleci preteklosti so že zdavnaj občutili in izrazili medsebojno po-
vezanost med vojno ter drugimi družbenimi in političnimi pojavi.
V starih, predznanstvenih časih so te predstave večkrat izražali tako, da so
vojne razlagali in izvajali iz volje istega ali istih vzročnikov (recimo božan-
stev) tako, kot tudi druge družbene in politične dogodke. Velik politični
pomen vojn so izražali z visokim statusom ustreznega božanstva — Indre pri
starih Indijcih, Aresa pri starih Grkih, Marsa pri Rimljanih, Svaruna pri Slo-
vanih itn. V najstarejšem ohranjenem pisanefn delu o vojaški izvedenosti je
starokitajski pisec Sun Cu Vu razpravljal o razmerju med vojno in uspehom
v njej ter politično podporo (moralnim zakonom), ki jo ima državno vod-
stvo med prebivalstvom.
(Umetnost vojskovanja, šesto stoletje pred n.š.). Pri starogrškem zgodovinarju
Tukididu zasledimo neversko racionalno razlago vzrokov peloponeških vojn s
splošnimi, ekonomskimi in geopolitičnimi interesi antičnih držav. Veliki staro-
grški filozof Platon (428-347 pred n.š.) je obravnaval vojskovanje kot norma-
len del politične dejavnosti in kot poseben izraz politične izvedenosti. Njegov
učenec Aristotel (384-322 pred n.š.), sam učitelj enega največjih vojščakov
svetovne zgodovine Aleksandra Makedonskega, je bil nagnjen k ekonomsko-
politični razlagi vzrokov vojn. Poznorimski krščanski mislec Aurelius Augusti-
nus (sv. Avguštin) (354—430 n.š.) je razlikoval ne samo moralnoetično, temveč
tudi moralnopolitično plat vojne, njeno skladnost ali neskladnost z interesi
krščanske vere ter s političnimi interesi cerkve. Še dlje v tej smeri je šel sv.
Tomaž Akvinski (1225—1274) in sicer v času, koje postala katoliška cerkev
ne samo verska, ampak tudi precejšnja posvetna fevdalna politična sila.
3
Med vsemi misleci evropskega srednjega veka se je sodobnim pojmovanjem o
povezavi med vojno in politiko najbolj približal veliki Florentinec Niccolo
Machiavelli (1469-1527). Zanj je bila vojna, tako osvajalna kot obrambna,
smotrno sredstvo politike. Svojemu gospodarju knezu je Machiavelli svetoval,
naj vojsko in vojno odločno in brez moralnih zadržkov uporablja za dosego
političnega smotra združitve Italije. Francoski pravni teoretik T. Bodin je
okrog 1. 1576 izpeljal meddržavne vojne iz zunanjepolitičnih potreb držav. V
sedemnajstem in osemnajstem stoletju so nastala številna dela, katerih avtorji
so obravnavali povezave med vojno in politiko s filozofskega, moralnoetičnega,
pravnega in ekonomskega vidika. To so bila dela B. Spinoze, H. Grotiusa,
T. Hobbsa, J. Locka, opata de Saint-Pierra, C. Montesquea, T. Voltaira,
J. J. Rousseaua, I. Kanta in dr. Veliki nemški filozof G.-F. Hegel je imel pojav
vojne za izraz splošne znanosti razvoja in v tem smislu tudi družbene nuje.
Posamične konkretne vojne pa naj bi bile izraz in posledica političnih intere-
sov držav. Vojna organsko sledi iz narave države oziroma iz nesoglasja poseb-
nih volja, kijih države izražajo. Ob takih nesoglasjih je bila vojna za Hegla edini
in nujni način razreševanja meddržavnih nasprotij in spopadov.
Toda vse te obravnave o povezavi vojne in politike so ostale parcialne, delne
in niso dosegle ravni enovite znanstvene teorije. Tistega, kar niso znali nare-
diti proslavljeni filozofi in modrijani, je storil vse do svoje smrti širši javnosti
malo znani poklicni pruski vojščak Carl von Clausewitz (1780—1831).
Carl von Clausewitz se je rodil v Magdeburgu (danes v Nemški demokratični
republiki) v družini bivšega poklicnega poročnika, ki je po hudi poškodbi
postal nižji pruski kraljevi uradnik. Priimek Clausewitz govori o verjetnem
poljskem izvoru njegovih prednikov. Plemiški stan družine, izražen v dodatku -
von, je bil dvomljiv, toda Clausewitzu je vendarle odprl vrata vojaškega ofi-
cirskega poklica. V tedanji Prusiji in v večini evropskih držav so bili namreč
oficirski čini dostopni le plemičem. Že z dvanajstimi leti so Carla vtaknili v
vojaški suknjič kot fahnjunkeija (gojenca) pruske vojske. Poklicni vojak je
ostal naslednjih 39 let, do svoje smrti. S štirinajstimi leti se je Clausewitz
proti francoski revolucionarni vojski udeležil svojega prvega vojnega pohoda
in je napredoval v prvi oficirski čin. Z 21 leti je Clausewitz stopil v vojaško
šolo za pehotne in konjeniške oficirje v Berlinu. V tej šoli se je Clausewitz
srečal z vodilnimi pruskimi vojaškimi misleci in kasneje največjimi vojščaki in
vojaškimi reformatorji Prusije. Med temi sta na umno dozorevanje Clause-
witza največ vplivala generala G. von Scharnhorst in A. von Geneisenau.
Clausewitz je vojaško šolo v Berlinu končal 1. 1803 z najvišjimi odličji v svojem
razredu. Predpostavljeni so spoznali njegove izjemne sposobnosti in so ga po
končani šoli določili za pribočnika princa Avgusta. Z njim se je Clausewitz ude-
ležil večjih pohodov in treh za prusko vojsko poraznih bitk z Napoleonovo
vojsko pri Auerstadtu, Jeni in Austerlitzu. V slednji bitki je bil Clausewitz za-
jet in je nato sedem mesecev prebil kot ujetnik francoske vojske. Osebne vojne
izkušnje in bliskovita serija zmag Napoleona Bonaparta so spodbudile tihega in
vase zamaknjenega oficirja k več kot dvajsetletnemu miselnemu naporu in in-
tenzivnemu umovanju o naravi vojne.
Že med študijem v vojaški šoli v Berlinu se je Clausewitz poleg vojaških izvede-
nosti dobro seznanil tudi z nemško klasično filozofijo, z deli Kanta, Fichteja in
kasneje tudi Hegla. Clausewitz je združil redko nadarjenost teoretika s širokimi
praktičnimi izkušnjami vojaka. Svoje prvo pisano delo je Clausewitz objavil
anonimno 1. 1805. Njegovo intelektualno ustvarjanje se je časovno ujelo s po-
4
membnimi družbenimi in vojaškimi reformami v Prusiji. S temi reformami je
bilo tudi vsebinsko povezano. Po vrnitvi iž francoskega ujetništva gaje obram-
bni minister Scharnhorst vzel za svojega vodjo pisarne. Na tem položaju se je
Clausewitz približno tri leta aktivno udeleževal bojev za vojaške reforme ter je
intelektualno in organizacijsko prispeval k uvedbi v Prusiji posebne inačice
„oboroženega ljudstva". Zaradi ponižujočih porazov, vojne nuje in zoper
odpor plemiške aristokracije so v Prusiji v 1. 1807—1813 v imenu krone iz-
peljali več gospodarskih, političnih in vojaških reform. Z izvedbo od zgoraj
oprezno zamejenih meščansko-demokratičnih sprememb so v Prusiji od
Francozov prevzeli marsikaj tistega, kar je dajalo do tedaj neznansko moč
Napoleonovi vojski. Glavna vojaška reforma je uvedla splošno vojaš-
ko obveznost ter razglasila obveznost slehernega državljana braniti svojo
državo. Poleg operativne (stalne) vojske so leta 1813 ustanovili v Prusiji
milično-teritorialno vojsko (Landwehr) in kot zadnjo rezervo v obrambni
ljudski vojni še Landsturm. V tem obdobju svojega dela v obrambnem mi-
nistrstvu je Clausewitz napisal več internih elaboratov o ljudski obrambni
vojni.
Iz ministrstva je bil Clausewitz premeščen med vojaške andragoge. Od
1. 1810 do 1812 je delal kot vojaški vzgojitelj pruskega prestolonaslednika
in kot predavatelj predmeta Mala vojna na najvišji pruski vojaški akademiji
(Allgemeine Kriegsschule). Imeli so ga za največjega strokovnjaka za obo-
roženo ljudstvo in z današnjim izrazom rečeno, partizansko vojskovanje.
Ravno za učne potrebe je Clausewitz izdelal prve skice svojega temeljnega
vojaškoteoretičnega spisa. Po osemletnem vztrajnem čakanju in šele kot
major je dobil Clausewitz dovoljenje za poroko z dvoru všečno grofico
Marie von Briihle. Njena velika kasnejša zasluga je bila v tem, da je ohrani-
la, po moževi smrti uredila in tiskala Clausewitzeva dela. (Hiterlassenen
werke des Generals Carl von Clausewitz über Krieg und Kriegsfiihrung,
F. Dümmler, Berlin 1832-1837, v desetih zvezkih).
Ker se je bila Prusija od Francozov prisiljena pridružiti vojni zoper Rusijo,
je del domoljubno razpoloženih pruskih oficirjev izstopil iz pruske vojske
in prestopil na rusko stran. Med temi je bil vl. 1812 tudi Clausewitz. Kot
podpolkovnik in nato polkovnik ruske in rusko—nemške vojske se je
Clausewitz udeležil in opazoval vrsto pomembnih bitk v zadnjih vojnah
Napoleona. V teh pohodih je bil visoki štabni oficir. Pruski kralj mu dolgo
ni oprostil njegovega prestopa na rusko stran. Od hujših posledic (vključno
z obsodbo, odslovitvijo iz vojske, zaplenitvijo premoženja itn.) so ga rešili
njegovi prijatelji na visokih položajih. S težavo so Clausewitza ponovno sprejeli
v prusko vojsko in imenovali za korpusnega poveljnika zaledja, daleč od pres-
tolnice. Šele 1. 1818 so ga vrnili v Berlin, napredovali v čin generalmajoija in
postavili za načelnika vojaške akademije.
S tem, da je Clausewitza izrinil iz operativne vojske in mu ni dal položajev, ki
bi po presoji številnih sodobnikov in samega Clausewitza ustrezali njegovemu
znanju in izkušnjam, je pruski dvor nehote naredil veliko uslugo vojaški zna-
nosti in družboslovju. Razočaran in zagrenjen je Clausewitz vso svojo umno
energijo usmeril v zasebno znanstveno-teoretično dejavnost. Šele po smrti
seje svojim nadrejenim „maščeval" tako, daje postal svetovno znan.
L. 1830 so Clausewitza na njegovo izrecno prošnjo vrnili v operativno vojsko.
Kot načelnik štaba pruske armadne skupine se je pridružil svojemu staremu
prijatelju feldmaršalu Gneisenauu. Naloga skupine je bila blokirati prusko—
5
poljske meje ob vstaji Poljakov zoper rusko nadoblast.
V tem pohodu 1. 1831 je Clausewitza pokosila epidemija kolere, tako kot
tudi Gneisenaua, velikega filozofa Hegla in tisoče drugih.
Zaradi osebne skromnosti, pretirane zahtevnosti do sebe in perfekcionizma
je ostala ogromna večina Clausewitzevih spisov neznana javnosti vse do
1. 1832. Osrednje mesto med njimi ima njegovo kapitalno delo Vom Kriege
(O vojni). Ta knjiga je zanesljivo največja založniška uspešnica v vojaški
znanosti. Samo v nemščini je bilo do zdaj objavljenih čez dvajset izdaj
Clausewitzevih zbranih del. Knjiga O vojni je bila prevedena v vse večje
jezike (v nekatere po večkrat) in tudi v srbohrvaščino (zadnja izdaja
VIZ-a je bila 1. 1951). V slovenščino tega klasičnega dela do 1. 1984
niso prevedli. Vseh izdaj knjige O vojni paje sicer čez sto.
Prvi osnutki te knjige so nastali 1. 1810-1812 kot predavanja prestolonas-
ledniku ter na vojaški akademiji. V 1. 1816-1820, jih je Clausewitz temelji-
to predelal. Največji del knjige imamo ohranjen v obliki, kot jo je avtor na
čisto prepisal okrog 1. 1826. L. 1830, pred odhodom v zadnji pohod, je
Clausewitz izročil vse svoje rokopise ženi. V beležki ob tem je navedel, da
ima rokopis O vojni za nedokončanega in potrebnega temeljite ponovne
predelave razen prve knjige (dela). Pri temeljiti predelavi je nameraval
Clausewitz izhajati iz novih idej, vsebovanih v načrtu osme knjige. Za nas
je najpomembnejše ravno to besedilo osnutka osme knjige in še posebej
zadnjega šestega poglavja s podnaslovi Vpliv političnega smotra na vojaški
smoter ter Vojna kot orodje politike. Ti osnutki delov rokopisa O vojni so
nastali po njegovem največjem odkritju o naravi vojne, pretežni del ohranje-
nega rokopisa pa je bil napisan pred tem. Prezgodnja smrt je pretrgala
Clausewitzev intelektualni napor, nihče za njim pa ni zmogel nadaljevati
z isto širino in ravnjo posploševanja.
Clausewitz se je nekaj desetletij praktično in teoretično ukvarjal z vojaško
in vojno dejavnostjo. Z veliko znanstveno radovednostjo, vztrajnostjo in
doslednostjo je proučeval vojne in razmišljal o njih. Iz velikega empiričnega
gradiva o nastanku, poteku in izidih velikega števila vojn je skušal Clausewitz
doumeti globlji smisel, notranjo logiko in dinamiko vojne. V njegovih spisih
najdemo detajlne opise in razlage najmanj 130 vojn, pretežno v Evropi, od
16. do prve tretjine 19. stoletja. Clausewitz je ubral težavno, naporno, a znan-
stveno trdno pot - od empirije k teoriji in nato od teorije k empiriji (praksi).
Ob zbiranju in premeijanju najrazličnejših podatkov o številnih vojnah je bil
njegov namen odmisliti nepomembno, površinsko ter v pestri množici krink
spoznati pravi obraz vojne, dognati njeno bistvo. Želel je z znanstveno
točnostjo ugotoviti njene temeljne lastnosti ter njene notranje zakonitosti.
Čeprav je posedoval nadpoprečno intelektualno moč in sposobnost posplo-
ševanja, se ni dosti zanimal za visoko teorijo. Hotel je zgraditi predvsem upo-
rabno, srednje visoko teorijo, ki bi dala ključ za znanstveno vodenje vojn.
Njegov namen ni bil izdelati knjigo kuharskih receptov, temveč metodolo-
gijo za miselno in praktično obvladovanje pojava vojne. Nihče pred njim
nečesa podobnega ni naredil. Dolgo let je trajalo, predenje prišel do sklepa, da
zastavljene naloge ne bo opravil, če vojne ne bo dosledno opazoval iz enega
določenega (fiksiranega - zornega kota).
6
Kot številne druge sodobnike Napoleona Bonaparta je Clausewitza izredno
intelektualno pritegnila a hkrati čustveno odvrnila ta velika zgodovinska
osebnost. (Francozov osebno ni maral). Iz povsem praktičnih razlogov (iskanje
protiorožja) je Clausewitz s posebno pozornostjo proučeval Napoleonov način
vodenja vojn. V njem je (pravilno) videl konec obdobja omejenih, t.i. kabinet-
nih vojn ter začetek obdobja vsesplošnih, t.i. totalnih vojn. Proučevanje Napo-
leonovih pohodov je bilo za Clausewitza izredno poučno in spodbudno tudi
s teoretičnega zornega kota. Dolgo vrsto bleščečih Napoleonovih zmag, vča-
sih tudi zoper številčno močnejše in bolje oborožene nasprotnike, si je
Clausewitz razlagal tako, da je Napoleon spoznal in obvladal notranje bistvo
vojne, njegovi netalentirani nasprotniki pa ne. Zato je predvsem v njegovi
praksi skušal Clausewitz najti ključ za teoretično iskanje narave vojne.
Ta ključ je Clausewitz iskal v samoti akademijske knjižnice in svoje pisarne,
pretežno v monologih s samim seboj. Osnutkov svojega temeljnega spisa ni
hotel posredovati javnosti, dokler ne bi bil z njimi povsem zadovoljen. Z nji-
mi je seznanil le Gneisenaua in 1. 1827 nekega majorja Roedera (ohranjeno
pismo temu podrejenemu je zanimivo in teoretično pomembno).
Clausewitzevo iskanje je dolgo potekalo na dveh ločenih ravneh — na ravni
empiričnega zgodovinskega proučevanja konkretnih vojn ter na ravni filo-
zofske obravnave pojava vojne. Na prvi ravni se je Clausewitz naslanjal na
dognanja tedanje vojne zgodovine ter na lastno opazovanje vojaške prakse.
Na drugi ravni je Clausewitz izhajal iz njemu dosegljivih spoznanj klasične
nemške filozofije. Lenin je kasneje sodil, da je Clausewitz sledil Heglu in
se je približal celo marksizmu.
Samo Clausewitzevo iskanje resnice je še danes zanimivo z znanstveno—me-
todološkega vidika. Največ let je Clausewitz iskal notranjo logiko vojne v
razvoju vojaške tehnike: vojaške organizacije in vojaške izvedenosti. Ta na-
por ni dal zadovoljivega rezultata in je Clausewitz po okrog petnajstih letih,
1. 1926 sklenil, da je šel po napačni poti. Samo negativni sklep o tem, daje
zaman iskati logiko vojne v vojaški dejavnosti, bi vpisal Clausewitza v zgodovi-
no vojaške znanosti. V mrzličnem iskanju alternativne poti paje Clausewitz na-
redil znanstveno odkritje, ki po svojem pomenu ne zaostaja za odkritji Koper-
nika, Newtona in Einsteina.
Clausewitzevo znanstveno odkritje se danes sliši enostavno in samoumevno
(Karl Marx je v pismu F. Engelsa 11. januarja 1858 zapisal, da „meji na šalo").
To odkritje je bilo v spoznanju, da vojna nima lastne logike in da se za njo
skriva politika, t.j. tista kompleksna človeška družbena dejavnost, kije usmer-
jena in opredeljena z obvladovanjem javne oblasti. Le politika povezuje empi-
rično zelo različne pojavne oblike vojn v eno zvrst in le ona daje tem mnogo-
terim pojavom oboroženega nasilja notranjo logiko in enovitost. Politika
opredeljuje namen, sredstva in razsežnosti vojne.
S to razlago in njenimi izpeljavami je imel Clausewitz resne težave, ko je ana-
liziral številne konkretne vojne. Te težave je rešil tako, da je po zgledu na
velikega nemškega filozofa I. Kanta vpeljal dve ravni izražanja pojava vojne.
Na najvišji ravni obstoji ideja vojne, ki jo je Clausewitz imenoval „absolutna
podoba vojne" (absolute Gestalt). Ta „absolutna podoba" v popolnosti izraža
notranje zakonitosti vojne in torej tudi povezave politika—vojna—politika. Na
nižji, empirični ravni so dejanske vojne, ki jih vodijo konkretno obstoječe
države. Dejanske vojne nepopolno izražajo notranje bistvo in zakonitosti
7
vojne in se temu bistvu lahko le približujejo. Ta nepopolnost ali pačenja notra-
njega bistva sledijo iz nezadostnega znanja, napak pri zaznavanju in oceni dej-
stev, iz nepredvidljivih okoliščin, zmešnjav, subjektivnih lastnosti, vključno z
nesposobnostjo voditeljev in poveljnikov itn. Za seštevek teh dejavnikov je
Clausewitz uporabil iz fizike sposojeni pojem „trenje". Torej, dejanska vojna
(Vd) je enaka absolutni vojni (Va) manj trenje (Tr):
Vd = Va - Tr
Carl von Clausewitz je utemeljitelj klasične politične teorije vojne. Njegova
teorija sloni na desetih trditvah (postulatih), od katerih se prvih pet nanaša
na notranjo logiko sile, ki se izraža v vojni, drugih pet pa na družbeno (poli-
tično) bistvo in funkcijo vojne. Clausewitz ni dokazal, da druga skupina pos-
tulatov logično, nujno sledi iz prvih petih. Ti Clausewitzevi postulati so nas-
lednji:
1.	1. Vojna je dejanje nasilja, katerega namen je prisiliti nasprotnika, da izvr-
ši naše želje.
2.	Vojna ni nič drugega kot razšiijeni dvoboj, recimo dveh rokoborcev, od ka-
terih vsak skuša vreči svojega nasprotnika na tla in mu onemogočiti nadaljnji
odpor.
3.	Uporaba sile na noben način ne izključuje uporabe pameti. Prednost ima
potemtakem vedno tisti, ki uporablja silo brez zadržka, ki s silo ne varčuje.
4.	Ker vsaka stran v vojni skuša dobiti premoč, nastaja dvostranska akcija,
ki se stopnjuje do vrelišča.
5.	Smoter vojne mora biti vedno razorožitev, uničenje sovražnika ali grožnja
z obema.
II. 1. Vojna je politično dejanje in učinkovito politično orodje, nadaljevanje
političnih odnosov z drugimi sredstvi.
2.	Na noben način ne smemo jemati vojne kot nečesa neodvisnega. Celoten
potek vojne je pretkan s politiko in politika mora stalno vplivati na vojno.
3.	Vojne moramo razlikovati po njihovem značaju, izhajajoč iz vzgibov in
okoliščin, v katerih nastajajo.
4.	Državnik ali poveljnik v vojni morata predvsem razumeti za kakšno zvrst
gre in je ne smeta zamešati, s tistim kar si zgolj želita.
5.	Vojna združuje tri prvine: izvirno nasilje, igro sreče in vlogo političnega
orodja (po katerem sodi na področje pameti).
Osrednji postulat Clausewitzeve teorije je naveden kot prvi v drugi skupini (II).
V	njem in v spremljevalnih izvajanjih je Clausewitz plastično, nazorno izrazil
medsebojno razmerje med vojno in politiko. Zapustil je dve temeljni inačici
svojega slovitega izreka:
„Der Krieg ist nicht als eine Fortsetzung des politischen Verkerhrs mit Ein-
mischung anderen Mittel" („Vojna ni nič drugega kot nadaljevanje poli-
tičnih odnosov z dôdatkom drugih sredstev").
„Der Krieg ist nicht als die Fortsetzung der politischen Bestreibungen mit
veränderten Mitteln" („Vojna ni nič drugega kot nadaljevanje političnih
prizadevanj s spremenjenimi sredstvi" — iz pisma maj. von Roederu z dne
21. 11. 1827).
V	istem pismu je Clausewitz povedal tudi naslednje: „To temeljno stališče
8
omogoča razumevanje celotne zgodovine vojn, brez njega paje polna največ-
jih absurdov".
Clausewitz je obdelal večstranske odnose med vojno in politiko. Vojno spo-
čenjajo in vojna se razvija še preden se pojavi na svet v maternici politike.
Politika opredeljuje vse temeljne lastnosti vojne, še preden se ta pojav povsem
razvije. Vojna je in vseskozi ostaja odvisen, izpeljan, drugoten izraz politike.
Vojna je le del političnih odnosov in na noben način neodvisna stvar za sebe.
Vojna je samo eno izmed stanj v odnosih med subjekti (državami), tako kot je
njeno domnevno nasprotje mir. Tudi v vojni poteka proces političnih odnosov,
samo z delno zamenjanimi sredstvi — s kroglami namesto z besedami.
„Narava političnega smotra, razsežnosti naših in nasprotnikovih zahtev ter naši
celotni politični odnosi imajo odločilen vpliv na vodenje vojne". Clausewitz je
ostro kritiziral tiste, ki so menili, da vojna v temeljih spreminja politične
odnose med vladami in državami, da te odnose nadomešča z nečem drugim
(vojnimi zakonitostmi). V nasprotju z njemu sodobnimi predstavami o preki-
nitvi političnega procesa med vojno je Clausewitz zatrjeval, da se politika na-
daljuje v sami vojni:
„Vojna ne prekine političnih odnosov, ti politični odnosi se ne spremenijo v
nekaj drugega, ampak v svojem bistvu še nadalje obstojijo ne glede na uporab-
ljena sredstva. Poglavitna smer, v kateri poteka vojna in s katero so povezani
vojni dogodki niso nič drugega kot splošne značilnosti politike, ki poteka
skozi celotno vojno vse dokler ne nastopi mir. Kako si lahko sploh predstav-
ljamo drugače? Ali prekinitev pošiljanja diplomatskih not ustavlja politične
odnose med raznimi narodi in vladami? Ali ni vojna samo drugačna zvrst pi-
sanja in izražanja političnih misli? Vojna ima nedvomno svojo slovnico, toda
nima svoje posebne logike.
V skladu s tem vojne ne smemo nikoli ločiti od političnih odnosov in če to
kdaj na kakršni koli način storimo, bomo pretrgali vse vezi različnih odnosov
in bomo imeli pred seboj brezsmiselno stvar brez smotra."
Iz teh svojih temeljnih trditev je Clausewitz izpeljal vrsto praktičnih nasvetov
o pravilnem, ustreznem, smotrnem razmerju med politiko in vojno: ,politika
je pamet, vojna pa je samo orodje in ne obratno... Če vojna pripada politiki,
potem naravno jemlje od nje svoj značaj. Če je politika velika in mogočna, po-
tem bo taka tudi vojna vse do točke, ko bo dosegla svojo absolutno podobo...
Umetnost vojskovanja v njenem najvišjem gledišču je politika, toda nedvomno
politika, ki se bojuje v bitkah namesto v pisanju not."
Iz tega razmeija sledi kot najbolj smotrni podrejen odnos vojaških poveljnikov
političnim voditeljem (če eni in drugi niso združeni v eni osebi državnega po-
glavarja in vrhovnega poveljnika). Vojaškim poveljnikom, po Clausewitzu ne
smejo prepustiti odločanja o vodenju vojne, temveč od njih lahko samo zahte-
vajo vojaško mnenje. Končna odločitev pa mora biti v prvi vrsti politična in iz-
hajati iz političnega in ne vojaškega organa. Če nekateri kritizirajo škodljiv
vpliv politike na vodenje vojne, je zapisal Clausewitz, je dejansko problem v
zgrešeni politiki in ne v tem, da vojna izraža politiko.
Carl von Clausewitz je utemeljil prvo in dokaj popolno politično teorijo vojne.
Kot velik dosežek človekove misli je ta njegova teorija obdržala precejšnji del
svoje veljave še do danes. V teh svojih sestavinah je bila Clausewitzeva teorija
splošno sprejeta inje postala del svetovne znanstvene zakladnice.
9
Carl von Clausewitz je v svojem delu dosegel izredno redko združitev in medse-
bojno oploditev dveh miselnih tokov — politične filozofije in vojaške izvedeno-
sti. Kasnejša velika imena družbene in vojaške misli tovrstne sinteze na najvišji
svetovni znanstveni ravni niso bila več zmožna. Glavni razlog zato je bil v hit-
rem količinskem in kakovostnem razvoju na obeh področjih ter v vse večji
znanstveni specializaciji.
Clausewitz je bil teoretični utemeljitelj, klasik in največji zvezdnik nemške šole
v vojaški znanosti in izvedenosti. Kot takega so ga posmrtno povzdigovali in na
njegovo delo prisegali v Prusiji prejšnjega stoletja, ter v drugem in tretjem nem-
škem Reichu. Nekaj sestavin njegovih teorij so iztrgane iz konteksta zlorabljali
za opravičevanje napadalne politike pruskega in nemškega militarizma in eks-
panzionizma. Clausewitz pa je svojčas dajal prednost obrambnim, ljudskim voj-
nam in je izrecno nasprotoval militarističnim težnjam. Na ta način so njegovo
ime delno politično umazali.
Tako kot se to često dogaja s klasiki so Clausewitzevo znanstveno izročilo več-
krat grdo popačili. Za nadaljevalce njegovega izročila v vojaški izvedenosti in
znanosti so svojčas imeli generale in feldmaršale von Moltkea, Schlieffena,
Seekta in Ludendorfa. Pri vseh štirih pa je najbolj utrpela politično-filozofska
globina in dialektičnost misli, ki je bila tako značilna za Clausewitza. Vsi štirje
so zavrnili Clausewitzeva opozorila o primatu politike tudi med vojno. Njegov
sloviti izrek „vojna je nadaljevanje politike" so od Moltkea naprej tolmačili ta-
ko, da mora politika po izbruhu vojne in do njenega zaključka prepustiti bese-
do vojni (t.j. generalom). Clausewitzev pojem „absolutne podobe vojne" je po-
stal v Schlieffenovem delu podlaga za razvijanje skrajno napete napadalne stra-
tegije totalne vojne, vojne do popolnega uničenja sovražnika. Clausewitzeva
gibčna razlikovanja med strategijo (kot izraza politike) in taktiko, med obram-
bo in napadom itn. so v kasnejši nemški vojaški šoli spremenili v toge šablone.
Od srede prejšnjega stoletja je vpliv Clausewitza prestopil meje nemškega go-
vornega področja. V učnih programih vojaških šol in akademij je začelo njego-
vo temeljno delo izpodrivati dela sodobnika in tudi udeleženca Napoleonovih
vojn, Švicarja po rodu, barona H. Jominija. Svoje pozorne bralce in pogosto tu-
di občudovalce so Clausewitzeva dela našla med ruskimi, francoskimi, britan-
skimi, ameriškimi, japonskimi in drugimi generali. Njegov intelektualni vpliv se
še pozna v pomembnem delu vojaškoznanstvene literature ter v uradno spreje-
tih načelih vodenja vojn, ki veljajo danes v vojaško najmočnejših državah sveta:
ZDA VELIKA	ZSSR	FRANCIJA LR KITAJSKA
BRITANIJA
Smoter Izbor smotra in	Napredovanje in	Politična mo-
vztrajanje na	osredotočitev	bilizacija
пЈет	Izbor smotra in
vztrajanje na
njem
Napadalnost Napadalno	Napadalnost	Napadalno
delovanje	delovanje
Množičnost Osredotočitev	Osredotočitev Osredotočitev Osredotočitev
moči	moči
Varčnost Varčnost s silo	Varčnost s silo
s silo
10
ZDA VELIKA ZSSR FRANCIJA LR
_BRITANIJA_KITAJSKA
Manever Prožnost	Manever in	Pobuda ali
pobuda	prožnost
Enotnost Sodelovanje	Združene sile	Povezovanje
poveljevanja
Varnost	Varnost	Zadostne rezerve	Varnost
Presenečenje Presenečenje	Presenečenje in Prenesene- Presenečenje
prikrivanje	čenje
Enostavnost Vzdrževanje morale Morala	Morala
Uničenje
nasprotnika
Uprava
Svoboda	Svoboda
dejstvo vanja dejstvo vanja
Že več kot eno stoletje spodbujajo Clausewitzeva dela vojaško in vojaškopoliti-
čno misel v družbeno in politično zelo različnih državah. Na zahodu so o nje-
govem delu najtehtneje pisali taki avtorji kot so B. Liddel-Hart, R. Aron,
B. Brodie in P. Paret*
Clausewith in marksisti
Carl von Clausewitz že dobrih stotrideset let priteguje pozornost marksistov. Iz
dopisovanja med K. Marxom in F. Engelsom vemo, da sta se utemeljitelja mar-
ksizma začela ukvarjati s poglavitnim Clausewitzevim spisom v 1. 1857—1858.
To ni bilo slučajno. Oba sta živela in mrzlično delovala v pričakovanju vala re-
volucij in revolucionarnih vojn. Oba sta v najboljših delih tedanje vojaške zna-
nosti iskala jasnejše predstave o naravi vojne, posebnostih in zakonitostih obo-
roženega nasilja, o razmerju med oboroženim nasiljem ter vojno in politiko. Ni
slučajno, da je ravno Clausewitzeva politična teorija vojne med vsemi deli teda-
nje vojaške znanosti naletela na pretežno odobravanje pri utemeljiteljih marksi-
zma. Prepričani civilist K. Marx je sicer z začudenjem prebral Clausewitzevo
knjigo, je pa priznal njeno vrednost. „Čuden način filozofiranja, toda je zelo
dober," je pisal 8. januarja 1858. F. Engelsu. „Carl ima zdrav razum, ki meji s
šalo," je dodal kasneje. Bolj kot Marx, nagnjen k zanimanju za vojaštvo, je bil
F. Engels naravnost vzhičen. Clausewitza je imenoval „naravni genij" in ^vez-
da prve velikosti".
F. Engelsa (ali „Generala", kakor so ga klicali v krogu socialistov) je v delih
Clausewitza, poleg splošne teorije vojne, zanimala še možnost praktične upora-
be njegovih naukov v revolucionarni praksi. Večji del svojega življenja seje ak-
tivno pripravljal za dan, ko ga bo evropska (nemška) revolucija vpoklicala kot
vojskovodjo proletarskih čet. Ravno zato je pozorno prebral knjigo O vojni.
Drugi utilitarni Engelsov namen je bil iz Clausewitza potegniti načela vojne, ki
bi jih prilagodili potrebam vodenja vstaj in revolucij. Ta načela, v obliki pravil
za vodenje uspešnih vstaj je F. Engels zapisal, toda sam jih ni nikoli uporabil. In
vendarle je ta plod Engelsovega proučevanja Clausewitza pustil za seboj po-
membno sled v svetovni zgodovini. Ruski revolucionar V. I. Uljanov-Lenin je
Liddel — Hart Thought on War, London 1944; Raymond Aron, Penser la Guerre,
Clausewitz, Gallimard, Pariz 1976; - Bernard Brodie War and Politics New York
(Macmillan 1973; Peter Paret, Clausewitz and the State, New York (Oxford University
Press) 1976.
11
dobra pol stoletja pozneje in nekaj dni pred zgodovinskim prevratom v Petro-
gradu oktobra 1917 poslal operativnemu vodstvu vstaje pismo z naslovom Na-
sveti stranskega opazovalca. V njem je napačno pripisal K. Marxu Engelsova
pravila: „Karl Marx je pisal, da je oborožena vstaja ravno tako izvedenost kot
vojna. Med poglavitnimi pravili te izvedenosti je poudarjal:
1.	Nikoli se ne smeš igrati z vstajo. Ko že začneš, moraš neomajno iti do kon-
ca.
2.	V odločilnem trenutku je nujno zbrati znatno premočne sile na odločilnem
mestu, sicer bo bolje pripravljeni in organizirani sovražnik uničil vstajnike.
3.	Ko že začneš vstajo, moraš delovati z največjo odločnostjo in obvezno,
brezpogojno iti v napad. Obramba je smrt oborožene vstaje.
4.	Vstajniki si morajo prizadevati, da presenetijo sovražnika in si izberejo tre-
nutek, ko so njegove enote razpršene.
5.	Vsak dan se moraš bojevati vsaj za majhen uspeh (lahko rečemo celo vsako
uro, če se zadeva nanaša na eno mesto) in za vsako ceno moraš ohraniti moral-
no premoč.
Operativno vodstvo vstaje — vojaški revolucionarni komite - je uresničilo sko-
raj vsa našteta Leninova navodila. Rezultat je dodobra pretresel meščanski svet.
Drugi največji vojaški strokovnjak med nemškimi marksisti Franz Mehring je
Clausewitza proučeval s filozofskega, vojaškoznanstvenega zornega kota ter z
vidika razvoja politične misli. Zapisal je, da Clausewitzevo delo ni bilo zgolj
znanstveno, ampak tudi pomembno vojaško in politično dejanje.
V nasprotju z Marxom in Mehringom je Lenin pristopil h Clausewitzu ne zgolj s
teoretičnega in zgodovinskega vidika, temveč na podoben način kot F. Engels
— s povsem utilitarnimi nameni. Od Engelsa ga je razlikovalo le bežno zanima-
nje za izvedenske, tehnične in ožje organizacijske vidike vodenja vojn. Osip
(Josif) Džugašvili-Stalin, ki so ga več desetletij imeli za edinega pravega Lenino-
vega dediča, je kasneje zapisal: „Lenin se ni lotil proučevanja Clausewitza z vo-
jaškega stališča, ampak kot politik. V Clausewitzevih delih ga je zanimalo vse,
kar je pojasnjevalo tesno povezavo med vojno in politiko" (pismo z dne
13. februarja 1946). Čeprav je bil tukaj Stalinov namen znižati pomen Lenina
kot vojnega vodjo Sovjetske-*Rusije med državljansko vojno (in tako povzdigniti
svojo vlogo), ohranjeni dokumenti v temeljih potrjujejo njegovo oceno. K njej
bi morali dodati tudi Leninovo iskanje pri pruskem klasiku vojaške znanosti
praktičnih napotkov za izvedbo oborožene vstaje oziroma državnega udara.
Lenin se je tako zelo poglobil v Clausewitzev umni svet, v njegov pojmovni apa-
rat in metodologijo, da ga je v svojih komentarjih večkrat dopolnil in poglobil
na Clausewitzev način.
Lenin se je lotil proučevanja Clausewitza, kakor tudi cele vrste drugih temeljnih
del iz zgodovine, filozofije, ekonomije, vojaške znanosti, politike in diplomaci-
je, med prvo svetovno vojno. Po izgonu iz Avstroogrske septembra 1914 (kot
državljana sovražne države) se je ruski politični emigrant Lenin naselil v švicar-
skem Bernu. Tam je ostal do februarja 1. 1916 v veliki meri odrezan od svoje do-
movine in od praktične politične dejavnosti.
„Nimam kaj početi, razen brati, pisati in čakati," je zapisal. Z njemu značilno
temeljitostjo si je Lenin izdelal program samoizobraževanja in pisanja. Clause-
witz je prišel na vrsto v prvi polovici 1. 1915, torej v drugem letu prve svetovne
vojne. Ker je od partijske blagajne prejemal skromna sredstva, zadostna le za ko-
maj spodobno malomeščansko-uradniško življenje (brez zaposlitve), si Lenin ni
12
mogel privoščiti nakupa knjig, ki so ga zanimale. Kot „pisatelj Uljanov" se je
zato vpisal v dve največji bernski knjižnici. Knjigo O vojni je proučeval v mestni
in gimnazijski knjižnici in sicer po še danes ohranjenem izvodu originalne izdaje
iz 1. 1832/1834. Ker v tistih časih še niso imeli fotokopirnih strojev in zato, da
bi izpopolnil svojo nemščino, je Lenin cele dneve izpisoval iz Clausewitza daljše
izvlečke in cela poglavja. V šolskih zvezkih, ki jih je pri tem uporabljal so ti ze-
lo dolgi izvlečki ohranjeni pomešani s pripombami, dopolnitvami in komentar-
ji. V tej obliki so vsebino Leninovih bernskih zvezkov prvič objavili v ZSSR
1. 1930 v dvanajstem zvezku „Leninovega zbornika".
Lenin je obdelal posamezna Clausewitzeva stališča iz prvih treh delov knjige
(narava vojne, smoter vojne, obrambna in napadalna vojna, ljudska vojna) in na-
to se je v celoti osredotočil na šesti del knjige, ki gaje imenoval „najpomemb-
nejši". Tako kot Marx in Engels pred njim, je tudi Lenin zelo visoko ocenil
Clausewitza. Njegovo delo je označil kot „pristop k marksizmu". Lenin je te-
meljiteje kot dva klasika pred njim predelal Clausewitza, bolj intenzivno ga je
teoretično in publicistično uporabil (recimo v bojih z reformističnim krilom
tedanje socialne demokracije) in je svoja teoretična spoznanja prelil v politi-
čno prakso vodenja oborožene revolucije in vojne. Poleg občudovanja Clause-
witzeve miselne prodornosti je Lenin v svojih pripombah jasno izrazil tudi svo-
je nestrinjanje s pruskim generalom.
Vodja boljševikov je opozoril, da je z marksističnega zornega kota temeljna po-
manjkljivost Clausewitzeve teorije v neustreznem pojmovanju politike. Clause-
witz jo je tolmačil kot „razum udejanjene države", kot voljo državnega pogla-
varja, ki vsebinsko izraža interes celotnega naroda. Clausewitz je priznaval naro-
du v vojni lastnost avtonomnega subjekta z lastnimi, posebnimi interesi le v pre-
teklosti. Z družbenim razvojem je narod obdržal le posreden vpliv na potek
vojn ter naj bi v osemnajstem stoletju tudi tak vpliv popolnoma izgubil. Clause-
witz je dopuščal možnost, da politika v miru in vojni ne izraža splošnega intere-
sa države, temveč ozke, parcialne interese vladarjev. Tako politiko je imel za
pomanjkljivo, deviantno in se z njo ni sistemsko ukvarjal. Vsaj za potrebe svoje
teorije je pojmoval politiko kot nekaj celovitega in racionalnega (smotrnega),
nosilca politike — državo pa kot nekaj organsko skladnega in notranje neproti-
slovnega.
Druga vprašljiva metodološka poteza Clausewitzeve teorije je bila v pojmovanju
vojne kot nečesa nujnega, zgodovinsko danega in logično izhajajočega iz „ideje
vojne". V svojem razvoju naj bi se vojna vse bolj približevala svoji „absolutni
podobi". Spoznavna podlaga tega Clausewitzevega pojmovanja je v tem, da v
vsaki vojni dejansko obstoji možnost vojskovanja ob popolni mobilizaciji, ob
skrajnem naprezanju vseh moči in na najodločnejši, najbolj surov način. To
možnost je Clausewitz poimenoval „absolutna podoba vojne". Iz Clausewitze-
vih besedil so številni kasnejši konservativni avtorji-vojaki in politiki izvajali
teze o neizogibnosti vojn ter o (od politike neodvisni) nujnosti približevanja
(konkretnih) vojn „absolutni podobi vojne". Taka razlaga Clausewitza je mož-
na, je pa sporna, saj v njegovih delih najdemo tudi stališča, ki tega ne potrjuje-
jo. V nekaterih bistvenih točkah, torej je ostala Clausewitzeva teorija nedoreče-
na in notranje protislovna.
Lenin ni sprejel Clausewitzeve teze o vojni kot vedno racionalnem sredstvu po-
litike. Po Leninu je vojna lahko neizogibna posledica posamezne politike (na
primer imperialistične politike), je lahko tudi smotrna (na primer za dosego so-
13
cialistične preobrazbe), ni pa nujno racionalna. Vojna se lahko umakne nadzo-
ru tistih, ki so jo sprožili, in se sprevrže v nasprotje začetnim smotrom.
Tako kot dva utemeljitelja marksizma pred njim je Lenin prevzel Clausewitze-
vo opredelitev vojne kot političnega dejanja. To opredelitev je večkrat v različ-
nih inačicah ponovil v svojih delih. S prilagajanjem te opredelitve različnim
zgodovinskim razmeram je pokazal večstranskost vojne, ponazoril dialektičnost
in tesno medsebojno povezanost splošnega in posebnega.
Spomnimo se, da je bil Clausewitzev namen najti in jasno opredeliti temeljno
gibalo v nenehnem razvoju vojne ter vojne (vojaške) izvedenosti. Za ta namen je
njegova metaforična opredelitev „Vojna ni nič drugega kot nadaljevanje politi-
čnih odnosov z drugimi sredstvi" povsem zadoščala. Ta opredelitev pa ima vr-
sto šibkih točk, če jo skušamo uporabiti v namene, ki jih Clausewitz ni imel.
Kot splošna znanstvena definicija pojma za opis zapletenega slojevitega in spre-
jemljivega družbenega pojava Clausewitzeva definicija očitno ne zadošča.
Prvič, Clausewitz ne omenja v njej subjektov vojne. Implicitno so to za njega bi-
le države. To pa je nezadovoljivo, saj so s tem na primer izločene državljanske
vojne. Tako kot je zastavljena, pokriva Clausewitzeva definicija tudi številne
konfliktne odnose med manjšimi skupnostmi. Le-teh pa običajno ne imenuje-
mo vojne.
Drugič, Clausewitzeva definicija ni dovolj ostra, saj ne loči vojne od številnih
drugih družbenih pojavov, ki imajo ali lahko imajo lastnost političnosti. To so
glasba, slikarstvo, pesništvo, umetnostna kritika, dramska umetnost, kino, tele-
vizija in druga množična občila, šport (spomnimo se recimo, olimpijskih iger v
Berlinu in Los Angelesu, kitajsko-ameriške „diplomacije pink-ponga" itn.), pa
moda, kulinarična umetnost, celo spolnost, itn.
V. I. Lenin je izvirno Clausewitzevo definicijo dodelal in izostril:
„Vojna je nadaljevanje politike z dodatkom drugih, nasilnih sredstev."
Ta dodelava je bila povsem zvesta duhu izvirnika, ga je izboljšala, toda tudi s
tem popravkom drugih pomanjkljivosti ni odpravila. Na njeni podlagi še vedno
ne moremo ločiti vojne od takih razširjenih družbenih pojavov kot so teror, te-
rorizem, oborožene revolucije, državni in vojaški udari, obmejni spopadi in iz-
zivanja, demonstrativno-zastraševalna uporaba oboroženih sil, obstreljevanje
čez mejo, blokade, vdori manjših diverzantskih skupin itn.
V. I. Lenin je vnesel še en popravek h Clausewitzevi definiciji, s katerim pa se
že dolgo pokojni pruski general najbrž ne bi strinjal. Lenin je med subjekte (no-
silce) vojne razen držav vpisal tudi družbeno-ekonomske razrede. Le-ti in torej
oborožene revolucije so Lenina tedaj bolj zanimale kot meddržavne vojne. Tudi
v tem so Leninu sledili kasnejši marksisti iz vrst komunističnih partij. Ravno
zaradi tega je Lenin pojma vojna in revolucija iz političnih razlogov namenoma
mešal. Tako je 1. 1905 zapisal: „Revolucija je vojna. To je edina zakonita, nuj-
na, pravična, dejansko velika vojna izmed vseh vojn, ki jih zgodovina pozna.
Ne glede na omenjene še vedno prisotne hibe se je Clausewitzeva definicija v
Leninovi predelavi razširila v vrstah komunističnih partij, v spisih, tiskanih v so-
cialističnih državah, ter v uradnih dokumentih.
V leninovih spisih najdemo več inačic Clausewitzeve metafore z za Lenina
značilnimi dodatki:
14
„Vojna je nadaljevanje politike z drugimi sredstvi. Sleherna vojna je neločljivo
povezana s tisto politično ureditvijo, iz katere izhaja. Politiko, ki jo je pred voj-
no dolgo vodila posamezna država, posamezen razred v tej državi, bo ta isti raz-
red nujno in neizogibno nadaljeval v vojni, spremenjena bo le oblika delovanja."
Toda Lenin ni ostal pri Clausewitzu - „Vojna ni samo nadaljevanje politike",
je sumiranje politike, pouk v politiki". Lenin je napolnil Clausewitzevo oprede-
litev z zgodovinsko dialektično vsebino, z Marxovo teorijo o razrednem boju
kot temeljni lastnosti velike večine v zgodovini znanih držav. Namesto Clause-
witzeve idealistične predstave o državi kot živem in harmoničnem bitju je za
Lenina država predvsem orodje za izvajanje nasilja enega razreda nad drugimi.
Namesto Clausewitzevih pojmov „nacionalni interes", „nacionalni smoter" itd.
je Lenin v opredelitev vojne vpeljal razredne interese, ki izvirajo iz celotnega sis-
tema družbene reprodukcije. „Resnično socialno ali natančneje razredno nara-
vo vojne (. ..) najdemo v analizi objektivnega položaja vladajočih razredov v
vseh vojskujočih se državah."
Clausewitzevo delo je vplivalo poleg ruskih tudi na druge socialistične revoluci-
onarje in marksiste dvajsetega stoletja. Najpomembnejši vojaški poveljniki kitaj-
ske revolucije so ga morali proučevati v vojaški akademiji Kuomintanga v Hu-
angbu, kjer so vojaško teorijo poučevali nemški oficirji. Vse kaže, da je Clause-
witza v prevodu čital tudi vodja kitajske revolucije Mao Dzedon. Še bolj zanes-
ljivo je, da se je Mao seznanil s Clausewitzevimi idejami (tudi) prek Leninovih
spisov. V Maovih vojaških delih iz 1. 1936—1938 (Problemi strategije v kitajski
revolucionarni vojni, O partizanskem vojskovanju, Temelji taktike in drugih),
pretežno napisanih v Jenanu, najdemo nekaj citatov in več parafraz iz Clause-
witza, označenih z narekovaji. Tako kot Lenina je Maa Dzedona pritegnila
Clausewitzeva razlaga razmerja med vojno in politiko, v nasprotju z Leninom
pa predvsem še tisti del knjige, kjer Clausewitz razpravlja o gverili. V obeh ses-
tavinah kaže Mao Dzedonova misel visoko sozvočje s Clausewitzem, hkrati pa
znanstveno dediščino pruskega generala prilagaja kitajskim razmeram in kitaj-
ski miselnosti (v kateri so še vedno močni vplivi konfucianstva).
Clausewitzev temeljni spis je prebral tudi kasnejši vodja jugoslovanskih komu-
nistov in partizanov Josip Broz-Tito. To je verjetno storil v Moskvi 1. 1936, ko
se je kot urednik Kominterne izpopolnjeval na vojaških tečajih. Knjigo O vojni
je Tito prebral najbrž v ruskem prevodu.
Velika večina marksistov je od Clausewitza sprejela politično teorijo vojne in
njej ustrezno pojmovanje o pravilnem razmerju med politično in vojaško sfero.
V tem oziru je Clausewitz zvesto prenesel pojmovanje o nujnosti sistematičnega
podrejanja vojaške sfere (vključno z vojsko) civilnemu političnemu vodstvu. To
pojmovanje se je razvilo v posebnih zgodovinskih in razrednih razmerah zahod-
ne in severne Evrope in je po negativni izkušnji z meščansko militokracijo v An-
gliji (pod O. Cromwellom) postalo pomembni del ideologije revolucionarnega
in liberalnega zahodnoevropskega meščanstva. V marksizem je to pojmovanje
prispelo po dveh vzporednih poteh — prek vsrkavanja dela normativne dedišči-
ne meščanskih in drobnomeščanskih revolucionarjev (pretežno v francoski ja-
kobinski inačici) ter prek znanstvenega ustvarjanja C. von Clausewitza. V sled-
njem je dobilo normativno vrednostno stališče o domnevni „naravnosti" civilo-
kracije (in nenaravnosti, abnormalnosti militokracije) ugled znanstvenosti.
Tako nehote je postal Clausewitz eden od dejavnikov, ki so izoblikovali siste-
me civilno-vojaških odnosov v socialističnih državah XX. stoletja. Najprej v So-
vjetski Rusiji, kasneje pa pod močnim neposrednim vplivom sovjetskih marksi-
15
stov ali pa pod posrednim vplivom prakse najstarejše in vojaško najmočnejše
socialistične države so v vseh socialističnih državah na ideološki ravni sprejeli
postulat o prvenstvu politike nad vojsko. Ta postulat je ostajal nedotaknjen ce-
lo v tistih deželah, kjer so družbene potrebe (revolucionarnega in/ali narodno-
osvobodilnega boja) dejansko narekovale zlitje političnih in vojaških struktur
ter vodstev ob večkratnem dejanskem primatu vojaškega dejavnika nad politič-
nim (Kitajska, Jugoslavija, Albanija, Vietnam, Kuba in dr.).
Delno pod vplivom Clausewitza se je v Sovjetski Rusiji (ZSSR) izoblikovala po-
sebna zgodovinsko nova oblika civilokracije. V njej se je po svojem idejnem iz-
voru zahodnoevropska meščansko demokratična prvina civilokracije pomešala
v novo spojino z ruskimi političnimi tradicijami avtoritarizma, ki izključujejo
nadzor družbe (tako prek parlamenta kakor tudi prek partije) nad vojaško in
varnostno politiko državno-partijskega vrha. Ta ruska iznajdba je kasneje vpliva-
la na druge socialistične države.
V civilokratskem delu sovjetskega modela so Clausewitzeva načela izpeljana
bolj dosledno kot v meščanskih demokratičnih državah. V slednjih tudi spre-
jemajo Clausewitza, razlagajo pa ga operativno drugače kot marksisti. Medtem
ko v meščansko-liberalni tradiciji tolmačijo načelo primata politike kot oblast
civilnih politikov nad poklicinimi vojaki (ob delni politični avtonomiji vojske),
dodajajo k temu v socialističnih državah še primat politike znotraj oborožene
sile. Iz tega v vseh socialističnih državah sledi model izredno (navzven in zno-
traj) politizirane vojske, z vgrajenimi mehanizmi partijskega nadzora.
Da je Clausewitzev vpliv še vedno živ, lahko zasledimo iz razprav med sodob-
nimi marksisti o politični naravi vojne v razmerah jedrsko-raketnega orožja.
Glede tega vprašanja že nekaj desetletij obstojita v vsakem nacionalnem krogu
po dva tabora — tabor oporečnikov veljavnosti Clausewitzeve metafore ter ta-
bor tistih, ki vztrajajo na veljavnosti Clausewitza tudi v sodobnih vojaškotehno-
loških razmerah.
Enega najstarejših javnih izrazov stališč oporečnikov najdemo v delih sovjetske-
ga generala N. Talenskega iz 1. 1960: „Z uporabo termojedrskega orožja je voj-
na prenehala biti politično sredstvo in se je spremenila v orodje nacionalnega in
družbenega samomora". To stališče Talenskega so v ZSSR ostro napadli v dveh
izdajah uradnega učbenika strategije, ki ga je pripravila skupina avtorjev pod
vodstvom maršala V. Sokolovskega (1962, 1966). V njih je bilo med drugim
zapisano : „Narava vojne kot nadaljevanje politike se ni spremenila s premiki v teh-
niki in oborožitvi (...) Vojna je vedno bila in bo ostala nadaljevanje politike te-
ga ali onega razreda ali države (...) Vprašanje o naravi jedrske vojne ni bilo, na
žalost, vedno pravilno prikazano, vključno z našo literaturo (...) Napredek vo-
jaške tehnike in oborožitve ne more spremeniti družbene narave vojne, pretrga-
ti njenih vezi s politiko". Ne glede na ta uradna stališča sovjetskih vojaških vr-
hov, je tudi v kasnejših letih prišlo in še vedno prihaja pri sovjetskih avtorjih do
izpodbijanja Clausewitzeve formule, pa čeprav na bolj previden način. Tako je
civilni politolog F. Burlacki zapisal 1. 1979: ,,Če se jedrska vojna širi, postaja
vse manj skladna z interesi velike politike, saj zmagovalci v njej ne bodo v bolj-
šem položaju od poraženih". V sodobnih sovjetskih besedilih, tudi v uradnih
govorih najvišjih voditeljev, najdemo tako pritrditve, kakor tudi delna ali pos-
redna zanikanja Clausewitzeve maksime.
Tudi v naši vojaškoznanstveni publicistiki zasledimo nasprotujoča si stališča
(jugoslovanskih) marksistov o tem vprašanju. Eden od znanih oporečnikov ve-
ljavnosti Clausewitza v razmerah svetovnega jedrskega spopada je general
16
dr. Zlatko Rendulić. V živahni javni razpravi o tem vprašanju na straneh našega
osrednjega vojaškoteoretičnega časopisa Vojno delo v 1. 1981—1983. so sodelo-
vali N. Pejnovič, M. Ibrahimpašič, M. Vučunič in B. Lukič. Slednji ne samo, da
je zagovarjal veljavnost Clausewitzevega stališča, temveč je razglasil za „nedo-
pustno" samo zastavljanje tega vprašanja (Vojno delo, št. 2,1981,68).
Zanimivo je, da so tako zagovorniki, kakor tudi oporečniki lahko našli oporo
za svoja stališča v delih samega Clausewitza. Medsebojno uničenje z jedrskim
orožjem je močno podobno dvoboju za življenje in smrt, ki ga je Clausewitz
edinega izvzel, ko je govoril o racionalni zasnovanosti vojne v politiki. Na drugi
strani ni težko dokazati, da so razvoj jedrskih orožij, oborožitev z njimi, njiho-
vimi preizkusi, grožnje z njihovo uporabo itd. povsem racionalna politična sred-
stva. Upoštevaje tehnološki razvoj (vključno z miniaturizacijo jedrskih orožij,
vse večjo točnostjo nosilcev, vse večjo zasilno močjo t. i. konvencionalnih
eksplozivov itd.) lahko postane povsem politično racionalna tudi omejena jedr-
ska vojna. V Clausewitzevem sistemu ni možno dokazati politične smotrnosti
domnevnega splošnega svetovnega jedrskega spopada. Tudi iz te zagate je nekaj
možnih izhodov. Prvi je v tem, da bi bilo to neracionalno dejanje še vedno izraz
politike, tokrat neracionalne. Drug izhod paje v tem, da hipotetičnega splošne-
ga jedrskega spopada ne moremo imenovati vojna. Le-ta bi glede na brezoseb-
nost (izstrelitev medcelinskih raket s pritiskom na gumb), odstotnostjo nepo-
srednega stika med enotami nasprotnikov, hitrostjo (največ nekaj ur) in rušil-
nostjo (od 200 do 300 milijonov mrtvih že od neposrednih učinkov eksplozij)
— močno odstopil od naše predstave o vojni. To pa pomeni, da je veljavnost
Clausewitzeve maksime še vedno trdna na vseh ravneh pod ravnijo hipotetične-
ga svetovnega jedrskega spopada.
Že dejstvo, da so se sodobne znanstvene razprave tudi med marksisti o tako po-
membnem vprašanju človeštva vrtele in se še vedno vrte okrog intelektualne de-
diščine pruskega generala, dediščine, zapisane pred dobrimi stopetdesetimi leti,
dokazuje njeno življenjsko moč in vrednost tudi v sodobnem svetu. Več od te-
ga noben avtor ne more niti zahtevati in niti pričakovati.
17
O vojni
Carl von Clausewitz
Prva knjiga
O naravi vojne
Prvo poglavje
Kaj je vojna
1.	Uvod
Nameravamo razmišljati o posameznih elementih našega predmeta, nato o po-
sameznih delih ali členih istega in nazadnje o celoti v svoji notranji povezanos-
ti; napredovali bomo torej od enostavnega k sestavljenemu. Vendar je tukaj
bolj kot kjerkoli drugje potrebno, da začnemo s pogledom na bistvo celote,
ker je tukaj bolj kot kjerkoli drugje z delom treba hkrati misliti vedno tudi
celoto.
2.	Definicija
Tukaj se nočemo spustiti najprej v neokretno publicistično definicijo vojne,
temveč se bomo pridrževali njenega elementa — dvoboja. Vojna ni nič drugega
kot razširjen dvoboj. Če si hočemo mnoštvo posameznih dvobojev, iz katerih je
sestavljena, zamišljati kot celoto, je bolje, če si predstavljamo dva borca v ringu.
Vsak poskuša drugega s telesno silo primorati, da izpolni njegovo voljo; njegov
najbližji smoter je, da vrže nasprotnika na tla in ga s tem onesposobi za vsak na-
daljnji odpor.
Vojna je torej akt sile, s katero nasprotnika primoramo, da izpolni našo voljo.
Sila se opremlja z iznajdbami umetnosti in znanosti, da bi se soočila s silo.
Spremljajo jo neopazne, komaj omembe vredne omejitve, ki sijih v imenu med-
narodnopravnih običajev sama postavlja, ne da bi njeno moč bistveno oslabile.
Sila, t. j. telesna sila (kajti moralne razen pojma države in zakona ni), je torej
sredstvo, da sovražniku vsilimo našo voljo, je smoter. Da bi ta smoter z goto-
vostjo dosegli, moramo sovražnika napraviti nemočnega, in to je po pojmu voj-
18
ne dejanski cilj vojnega dogajanja. Nadomešča smoter in ga v določeni meri iz-
podriva kot nekaj, kar samo ne spada k vojni.
3. Skrajna uporaba sile
Sedaj bi si človekoljubne duše mogle zlahka misliti, da obstaja umetna razoroži-
tev ali podjarmljenje nasprotnika, ne da bi se povzročilo preveč ran, in daje to
prava tendenca umetnosti vojskovanja. Kakorkoli že to dobro deluje, je vendar-
le treba to zmoto uničiti, kajti v tako nevarnih rečeh, kot je vojna, so zmote iz
dobrodušnosti ravno najslabše. Ker uporaba fizične sile v vsem njenem obsegu
na noben način ne izključuje udeležbe inteligence, tako mora dobiti premoč
tisti, ki to silo uporablja brezobzirno, ne da bi prizanašal — če tega ne stori nas-
protnik. S tem prisodi drugemu zakon, in tako se oba krepita do skrajnega, ne
da bi obstajale druge omejitve kot imanententna izenačitev.
Tako je treba gledati na stvar in nekoristno, celo zgrešeno je stremljenje, da za-
radi odpora do surovega elementa naravo tega ne bi upoštevali.
Če so vojne mèd omikanimi ljudstvi veliko manj grozne in uničujoče kot med
neomikanimi, je to pripisati družbenemu stanju, tako v samih državah kot med
seboj. Iz tega stanja in njegovih razmerij izhaja vojna, z njim je pogojena, utes-
njena, popustljiva: toda te reči ji same ne pripadajo, soji zgolj danost, in nikoli
ne moremo v filozofijo vojne same vnesti princip popuščanja, da pri tem ne bi
zagrešili nesmisla.
Boj med ljudmi je dejansko sestavljen iz dveh različnih elementov: sovražnega
čustva in sovražne namere. Zadnjega od teh obeh elementov smo izbrali za zna-
čilnost naše definicije, ker je splošnejši. Nemogoče si je zamisliti tudi najbolj
surove strasti sovraštva, ki meji na instinkt, brez sovražne namere; nasprotno je
veliko sovražnih namer, ki jih ne spremljajo nobena ali vsaj nobena prevladujo-
ča sovražna čustva. Pri surovih ljudstvih prevladujejo namere, ki jih je pripisati
čudi pri omikanem razumu; toda ta razlika ni v bistvu surovosti in izobrazbe
same, temveč v okoliščinah, ureditvah itd., ki ju spremljajo; torej ni nujna v
vsakem posameznem primeru, temveč obvladuje samo večino primerov. Z eno
besedo: tudi najbolj omikana ljudstva se lahko strastno vnamejo ena proti dru-
gim.
Iz tega lahko vidimo, kako neresnično bi bilo, če bi vojno omikanih zvedli na
golo razumno dejanje vlad in bi si jo vedno bolj hoteli zamišljati ločeno od vseh
strasti, tako da fizične mase oboroženih sil dejansko ne bi več potrebovala,
temveč samo njihova razmerja; neke vrste algebra ukrepanja.
Teorija seje že začela razvijati v to smer, ko sojo pojavi zadnje vojne podučili o
nasprotnem. Če je vojna dejanje sile, spada k njej nujno tudi čud. Če iz tega ne
izhaja, se na to vendarle bolj ali manj zvede; in ta bolj ali manj ni odvisen od
stopnje omike, temveč od stopnje pomembnosti in trajanja sovražnega interesa.
Če torej vidimo, da omikana ljudstva ne pobijajo ujetnikov, mesta in dežele ne
razdejajo, je zato, ker se v njihovo vodenje vojne bolj vmešava inteligenca, kijih
je poučila o učinkovitejših sredstvih za uporabo sile, kot so ta surova povnanja-
nja instinkta. Iznajdba smodnika in napredujoče oblikovanje strelnega orožja že
zadovoljivo kažeta, da se v pojmu vojne vsebovana težnja po uničenju nasprot-
nika ni tudi dejansko ovirala ali odklanjala z rastjo omike.
Ponavljamo torej našo tezo: vojna je dejanje sile in pri uporabi sile ni nobenih
meja; tako postavi vsak drugemu pravilo, pride do vzajemnega učinkovanja, ki
19
glede na pojem mora peljati do skrajnega. To je prvo vzajemno učinkovanje in
prva skrajnost, na katero naletimo.
(Prvo vzajemno učinkovan.)
4.	Cilj je, napraviti sovražnika nemočnega
Dejali smo: napraviti sovražnika nemočnega je cilj vojnega akta; sedaj želimo
pokazati, daje to nujno vsaj v teoretski predstavi.
Da bi nasprotnik izpolnil našo voljo, ga moramo spraviti v položaj, ki je neu-
godnejši kot žrtev, ki jo od njega zahtevamo; seveda pa neugodja tega položaja
- vsaj na videz — ne smejo biti začasna, sicer bi nasprotnik počakal na boljši
trenutek in ne bi popustil. Vsaka sprememba tega položaja, ki bi jo prineslo na-
daljevanje vojne dejavnosti, mora voditi — vsaj v predstavi — k še slabšemu. Naj-
slabši položaj, v katerega lahko zaide vojskujoči se, je popolna brezbrambnost.
Če hočemo torej nasprotnika z vojnim dejanjem prisiliti, da izpolni našo voljo,
ga moramo bodisi dejansko napraviti nemočnega bodisi ga spraviti v stanje, v
katerem bi bil verjetno ogrožen. Iz tega sledi: da mora biti razorožitev ali pod-
jarmljenje sovražnika — kakorkoli že to imenujemo — vedno cilj vojnega akta.
Seveda vojna ni delovanje žive moči na mrtvo maso, temveč je vedno — ker
nobeno vojskovanje ne bi bila absolutna trpnost — naskok dveh živih sil ena na
drugo; in kar smo povedali o zadnjem cilju vojnega dogajanja, si moramo misli-
ti za obe strani. Tukaj je torej spet vzajemno učinkovanje. Dokler sovražnika ne
vržem na tla, se moram bati, da on vrže mene, nisem torej več gospodar svojih
dejanj, temveč mi prisodi pravilo, ki sem ga prisodil njemu. To je drugo vza-
jemno učinkovanje, ki vodi do drugega skrajnega.
(Drugo vzajemno učinkovanje.)
5.	Skrajni napor sil
Če hočemo vreči nasprotnika na tla, moramo naš napor odmeriti glede na nje-
govo moč odpora: to se izraža s produktom, katerega dejavnikov ne moremo
ločiti, namreč: velikost razpoložljivih sredstev in jakost sile volje.
Velikost razpoložljivih sredstev bi se dala določiti, ker temelji na številkah (če-
prav ne povsem), toda mnogo manj se da določiti jakost sile volje — preceni se
samo približno po jakosti motiva. V primeru, da bi na ta način dobili znosno
verjetnost za moč odpora nasprotnika, lahko tako po tem odmerimo naše
napore in te bodisi toliko povečamo, da prevladajo, bodisi - v primeru da naša
zmožnost ne zadošča — toliko, kolikor je mogoče. Toda isto stori nasprotnik;
torej novo obojestransko stopnjevanje, ki si mora v goli predstavi prizadevati
za skrajnim. To je tretje vzajemno učinkovanje in tretje skrajno, na katero nale-
timo.
(Tretje vzajemno učinkovanje.)
6.	Modifikacije v dejanskosti
Tako v abstraktnem področju golega pojma premišljujoči razum ne najde
nikjer miru, dokler ne prispe do skrajnega, ker ima opravka s skrajnim, s kon-
20
fliktom sil, ki so prepuščene same sebi in ki razen svojim notranjim ne sledijo
nobenim drugim zakonom; če hočemo torej iz golega pojma vojne izpeljati
absolutno točko za cilj, ki ga določimo, in za sredstva, kijih moramo upora-
biti, bi tako ob stalnem vzajemnem učinkovanju prispeli do ekstremov, ki ne
bi bili nič drugega kot igra predstav, ki bi jih proizvedla komaj vidna sled
pretiranega logičnega razločevanja. Če pa se — čvrsto se oklepajoč absolut-
nega — vsem težavam izognemo z eno potezo peresa in hočemo z logično
strogostjo vztrajati na tem, da smo ob vsakem času pripravljeni na skrajno in
da je vsakič treba zastaviti skrajne napore, potem bi bila takšna poteza peresa
golo knjižno pravilo in ne pravilo za dejanski svet.
V primeru tudi, da bi bilo tisto skrajno od naporov absolutno — kar bi mogli '
zlahka najti — je treba vendar priznati, da bi se človeški duh težko podredil
temu logičnemu sanjarjenju. V marsikaterem primeru bi prišlo do nepotreb-
nega tratenja sil, ki bi moralo najti protiutež v ostalih načelih umetnosti
vladanja; zahteval bi se napor volje, ki s predstojećim ciljem ne bi bil v ravno-
vesju in se ga zato ne bi moglo priklicati v življenje, kajti človeška volja svoje
moči nikoli ne dobiva od pretiranega logičnega razločevanja.
Toda vse je drugače, če preidemo iz abstrakcije v dejanskost. Tam je moralo
vse ostati podrejeno optimizmu; morali smo misliti tako eno kot drugo, ne
zgolj stremeti za popolnim, temveč ga tudi dosegati. Ali bo to v dejanskosti
tudi kdaj tako?
Tako bi bilo, če:
1.	bi bila vojna povsem izolirano dejanje, ki bi nastalo nenadoma in ne bi
bilo povezano s prejšnjim življenjem države,
2.	če bi jo sestavljala ena ali vrsta istočasnih odločitev,
3.	če bi vsebovala eno v sebi popolno odločitev in nanjo ne bi povratno z
računico delovalo politično stanje, kiji bo sledilo.
7.	Vojna ni nikoli izolirano dejanje
Kar se tiče prve točke; vsak od obeh nasprotnikov za drugega ni nobena
abstraktna oseba, tudi za tisti faktor v produktu odpora ne, ki ne temelji na
zunanjih rečeh - namreč volja. Ta volja ni nekaj povsem neznanega; to kar bo
jutri, se razodeva skozi to, kar je bila danes. Vojna ne nastane nenadoma, nje-
no širjenje ni delo trenutka; vsak od obeh nasprotnikov lahko torej v veliki
meri presoja drugega že iz tega, kar je, kar počne, ne po tem, kar bi moral -
strogo vzeto - biti in početi. Vendar človek s svojo nepopolno organizacijo
vedno zaostaja za linijo absolutno najboljšega, in tako postanejo te na obeh
straneh delujoče pomanjkljivosti princip popuščanja.
8.	Ne obstaja iz enega samega udarca brez trajanja
Druga točka je povod za naša naslednja premišljanja.
Če bi bila odločitev v vojni ena sama ali bi bila vrsta istočasnih odločitev, bi
morale seveda vse priprave tendirati k skrajnemu, kajti zamude se na noben na-
čin ne bi dalo zopet odpraviti; iz dejanskega sveta bi nam lahko kvečjemu pri-
prave nasprotnika, v kolikor so nam znane, bile za merilo, in vse ostalo bi
zopet zapadlo v abstrakcijo. Toda če odločitev obstaja iz več sukcesivnih
21
aktov, lahko seveda predhodni akt z vsemi svojimi pojavi postane mera slede-
čega; na ta način nastopi tudi tukaj dejanski svet, namesto abstraktnega, in
omili tako stremljenje po skrajnem.
Vendar bi sedaj morala biti vsaka vojna zaobsežena v eni edini odločitvi ali v
vrsti istočasnih odločitev, če bi bila za boj določena sredstva vsa obenem
uporabljena ali bi se dala uporabiti; kajti tukaj neugodna odločitev nujno zmanj-
ša sredstva; tako se lahko zgodi — če so ob prvi vsa sredstva uporabljena — da
si druge ne moremo več misliti. Vojni akti, ki bi mogli slediti, bi bistveno spa-
dali k prvemu boju in bi dejansko oblikovali samo njegovo trajanje.
Vendar smo videli, da že pri pripravah na vojno dejanski svet stopa na mesto
golega pojma, dejanska mera na mesto skrajne predpostavke: torej bosta že
zaradi tega oba nasprotnika v njunem vzajemnem učinkovanju zaostala za li-
nijo skrajnega napora in torej niso vse sile takoj uporabljene. Toda tudi v na-
ravi teh sil in njihovi uporabi je, da ne morejo vsa takoj učinkovito nastopi-
ti. Te sile so: lastne oborožene sile, dežela s svojo površino in prebivalstvom ter
zavezniki. Dežela s svojo površino in prebivalstvom namreč tvori — razen
tega, da je vir vseh lastnih oboroženih sil — tudi na sebi integrirajoči del veliči-
ne, ki je v vojni učinkovita, in sicer le z delom, ki spada k vojnemu prizorišču
ali ima na to opazen vpliv. Gibljive oborožene sile pač lahko istočasno anga-
žiramo, ne moremo pa vseh trdnjav, rek, gorovja, prebivalcev itd"., skratka
ne moremo angažirati cele dežele, če ta ni tako majhna, daje že od prvega voj-
nega akta v celoti zaobsežena. Nadalje sodelovanje zavezništva ni odvisno od
volje vojskujočega se, in v naravi meddržavnih odnosov je, da pogosto vstopi
šele kasneje ali se okrepi, da doseže izgubljeno ravnotežje.
Nadalje bomo pobliže razvili tezo, da ta del sil odpora, ki se jih ne more takoj
učinkovito angažirati, v večini primerov znaša mnogo večji del celote, kot bi
morda verjeli na prvi pogled, in da se s tem celo tam, kjer je bila prva odloči-
tev dana z veliko silo in je bilo torej ravnotežje sil zelo moteno, to vendarle
lahko zopet vzpostavi. Tukaj nam zadošča, da pokažemo, da je naravi- vojne
nasprotna popolna združitev sil v času. Seveda to ne more biti razlog po sebi
in za sebe, da bi zmanjševali stopnjevanje naporov za prvo odločitev, ker ima
neugodna odločitev vedno slabo stran, ki se ji namerno ne izpostavljamo, in
ker bo prva odločitev — če ne ostane tudi edina — imela vendar toliko več
vpliva na naslednje, čim večja je bila; sama možnost kasnejše odločitve pripo-
more, da se človeški duh v svoji bojazni pred prevelikimi napori zateče k temu,
da torej pri prvi odločitvi ne zbere in ne angažira sile v tej meri, kot bi se bilo
sicer zgodilo. Kar eden od obeh nasprotnikov ne stori iz slabosti, postane za
drugega resnični objektivni razlog popuščanja, in tako se s tem vzajemnim
učinkovanjem stremljenje po skrajnem zvede na določeno mero napora.
9. Vojna s svojim rezultatom nikoli ni nekaj absolutnega
Končno celo totalne odločitve cele vojne ne moremo vedno šteti za absolutno,
temveč vidi država, ki je podlegla, v tem pogosto le prehodno zlo, za katero se
lahko v političnih razmeijih kasnejšega časa še najde pomoč. Kako zelo mora
tudi to brzdati nasilnost napetosti in silovitost napora sil, se razume samo.po
sebi.
22
10.	Verjetnosti dejanskega življenja stopijo na mesto skrajnega in absolutnega
pojmovanja
Na ta način se celotnemu vojnemu aktu odvzame strogi zakon, da bi gonilne
sile posegale po skrajnem. Če se skrajnega nič več ne bojimo in ga nič več ne
iščemo, tako ostane prepuščeno presoji, da namesto njegovih meja postavi
meje za napore, in to se more zgoditi po zakonih verjetnosti le iz podatkov, ki
jih nudijo pojavi dejanskega sveta. Če oba nasprotnika nista več gola pojma,
temveč posamezni državi in vladi, vojna ni več idealen, temveč svojevrstno
izoblikovan potek dogajanj; tako bo dejansko obstoječe dalo podatke za ne-
znano, za pričakovano, kar je treba najti.
Iz značaja, opreme, stanja, razmerij nasprotnika bo vsak od obeh delov po za-
konih verjetnosti sklepal na ravnanje drugega in po tem uravnaval svoje.
11.	Sedaj stopi zopet v ospredje politični smoter
No, tukaj se zdaj sam od sebe v premišljanje na novo vrine predmet, ki smo ga
(gl. št. 2) iz njega izločili: to je politični smoter vojne. Zakon skrajnega, na-
mera, da nasprotnika napravimo nemočnega, da ga vržemo na tla, je doslej
ta smoter v določeni meri pogoltnil. Kakor temu zakonu pojenja moč, kakor
ta namera odstopa od svojega cilja, mora politični smoter vojne zopet stopiti
v ospredje. Če je celotno razmišljanje verjetnostni račun, ki izhaja iz določe-
nih oseb in razmerij, mora politični smoter kot izvorni motiv postati zelo
bistven dejavnik v tem produktu. Čim manjša je žrtev, ki jo terjamo od našega
nasprotnika, toliko manj smemo pričakovati, da bo zastavil napore, da nam jo
odreče. Toda za kolikor manjši so tile, toliko manjši lahko ostanejo tudi naši.
Nadalje, kolikor manjši je naš politični smoter, toliko manjša bo vrednost,
ki mu jo dajemo, toliko prej si bomo dovolili, da ga opustimo: torej za toliko
manjši bodo iz tega razloga tudi naši napori. Tako bo torej politični smoter
kot izvorni motiv vojne mera, tako za cilj, ki ga je treba doseči z vojnimi akti,
kot za napore, ki so potrebni. Toda to ne bo mogel biti na sebi in za sebe,
temveč bo — ker imamo opravka z dejanskimi stvarmi in ne z golimi pojmi —
v relaciji do držav na obeh straneh. Eden in isti politični smoter lahko pri
različnih ljudstvih, ali celo pri enem in istem ljudstvu, v različnih časih proiz-
vede povsem različna učinkovanja. Političnemu smotru torej lahko damo
veljavnost merila samo tako, da si ga mislimo v njegovem vplivu na mase, ki
jih mora premikati, torej tako, da se v razmišljanje vključi narava teh mas.
Zlahka uvidimo, da s tem lahko postane učinek povsem drugačen, glede na to,
če je v masah najti principe ojačanja ali slabljenja za dogajanje. V dveh ljudstvih
in državah je moč najti takšne napetosti, takšno vsoto sovražnih elementov,
da lahko na sebi majhen politični motiv vojne proizvede učinkovanja, ki segajo
daleč preko njegove narave, resnično eksplozijo.
To velja za napore, ki jih politični smoter izzove v obeh državah, in za cilj, ki
ga mora zastaviti vojnemu dogajanju. Od časa do časa bo mogel biti sam ta
cilj, npr. osvojitev določene province. Od časa do časa sam politični cilj ne bo
primeren za to, da bi bil cilj vojnega dogajanja; potem je treba prevzeti takšne-
ga, ki lahko služi kot ekvivalent zanj in ga lahko zastopa pri miru. Toda tudi pri
tem je vedno predpostavljen ozir na posebnosti učinkujočih držav. So razmer-
ja, kjer mora biti ekvivalent veliko večji kot politični smoter, če naj bo ta s
23
tem dosežen. Politični smoter bo kot mera toliko bolj prevladoval in sam odlo-
čal, kolikor bolj ravnodušno se obnašajo mase, kolikor manjše so napetosti,
ki so razen v obeh državah tudi v njunih razmerjih, in so primeri, kjer odloča
skoraj sam.
. Če je sedaj cilj vojnega akta ekvivalent za politični smoter, se bo v splošnem s
tem manjšal, in sicer toliko bolj, kolikor bolj prevladuje ta smoter; in tako se
razodeva, kako more brez notranjega protislovja uprizoriti vojne z vsemi stop-
njami pomembnosti in energijo, od uničevalnih vojn do zgolj oboroženega
nadziranja. To nas vodi do vprašanja drugačne vrste, ki ga moramo še razviti
in nanj odgovoriti.
12.	Zastoj v vojnem aktu s tem še ni pojasnjen
Kakor nepomembne morejo biti politične zahteve obeh nasprotnikov, kakor
šibka uporabljena sredstva, kakor majhen more biti cilj, ki ga zastavijo vojne-
mu aktu, ali lahko ta akt zastane samo za trenutek? To je vprašanje, ki prodi-
ra globoko v bistvo stvari. Vsako dogajanje potrebuje za svojo dovršitev dolo-
čen čas, ki ga imenujemo njegovo trajanje. To je lahko večje ali manjše, pač
glede na večjo ali manjšo naglico delujočega.
S to večjo ali manjšo naglico se tukaj ne bomo ukvarjali. Vsak opravi s stvarjo
na svoj način; počasnež ne opravi počasneje zato, ker hoče prebiti pri tem več
časa, temveč zato, ker po svoji naravi potrebuje več časa in bi pri večji naglici
s stvarjo slabše opravil. Ta čas je torej odvisen od notranjih razlogov in spada
k dejanskemu trajanju dogajanja.
Če pustimo v vojni vsakemu dogajanju to njegovo trajanje, moramo vsaj na prvi
pogled meniti, da se vsaka potrata časa izven tega trajanja, t. j. vsak zastoj v
vojnem aktu, pojavlja kot nesmiseln. Pri tem ne smemo pozabiti, da ne govo-
rimo o enem ali drugem od obeh nasprotnikov, temveč o napredovanju ce-
lotnega vojnega akta.
13.	Samo en razlog je, ki more zadrževati ukrepanje in za tega se zdi, daje
lahko vedno le na eni strani
Če sta se obe strani oborožili za boj, je moral k temu pripomoči sovražni prin-
cip; dokler ostajata pač oboroženi, t.j., da vojskujoča se ne skleneta miru, mora
ta princip obstajati, in pri vsakem od obeh nasprotnikov lahko miruje le pod -
enim pogojem, namreč: da hoče počakati ugodnejši trenutek za ukrepanje.
Na prvi pogled se sedaj zdi, da ta pogoj vedno lahko obstaja le na eni strani,
ker na drugi strani postane eo ipso nasproten. Če ima eden interes za ukre-
panjem, mora drugi imeti interes za čakanjem. Popolno ravnovesje sil pre-
mirja ne more proizvesti, kajti ob takšnem bi moral ta, ki ima pozitiven smoter
(napadalec), ostati v napredovanju.
Toda če si ravnovesje zamišljamo tako, da tisti, ki ima pozitivni smoter in
torej močnejši motiv, ukazuje manjšim silam, tako da bi nastala enačba iz
produkta motiva in sil, bi morali še vedno reči: če za to stanje ravnovesja
vnaprej ne moremo videti nobene spremembe, morata obe strani skleniti mir;
če pa je sprememba vidna vnaprej, bo ugodna samo za enega in bo s tem
24
morala drugega pripraviti do ukrepanja. Vidimo, da pojem ravnovesja premirja
ne more razložiti, temveč da se spet isteče na čakanje ugodnejšega trenutka.
V primeru torej, da ima ena od dveh držav pozitivni smoter: osvojiti nasprotni-
kovo pokrajino, da bi jo uveljavljala pri sklenitvi miru. Po tej osvojitvi je njen
politični smoter izpolnjen, potreba za ukrepanjem preneha, zanjo nastopi
mir. Ce se nasprotnik hoče pomiriti tudi ob tem uspehu, mora skleniti mir,
če tega noče, mora ukrepati; sedaj si lahko zamislimo, da bo za ukrepanje
organiziran v štirih tednih, torej ima zadosten razlog, da ukrepanje prestavi.
Zdi se, da od tega trenutka dalje pripade logična obveznost ukrepanja nasprot-
niku; s tem premaganemu ne pusti časa, da bi se opremil za ukrepanje. Razu-
me se, daje tukaj predpostavljen popoln vpogled obeh strani kot primer.
14.	S tem bi v vojno ukrepanje vstopila kontinuiteta, ki bi vse spet stopnjevala
Če bi ta kontinuiteta vojnega akta dejansko obstajala, bi bilo z njo vse spet gna-
no k skrajnemu, kajti če si odmislimo, da bi takšna neutrudna dejavnost sil-
nost čustev še bolj razvnela in bi celoti dala večjo stopnjo strasti, večjo elemen-
tarno silo, tako bi tudi s kontinuiteto ukrepanja nastala strožja posledica,
neovirana kavzalna povezava in s tem bi postalo vsako posamezno dogajanje
pomembnejše in torej nevarnejše.
Vendar vemo, da je vojno dogajanje redko ali nikoli kontinuirano na ta način
in da obstaja množica vojn, kjer ukrepanje zavzema daleč manjši del uporab-
ljenega časa in premirje vsega ostalega. Nemogoče je, daje to vedno anomalija,
saj mora biti možen zastoj v vojnem aktu, t.j. ni protislovje v sebi. Daje to ta-
ko in kako je to tako, bomo zdaj pokazali.
15.	Tukaj se torej zahteva princip polarnosti
Vtem ko smo si interese enega vojskovodje zamišljali kot nasprotno veličino za
drugega, smo privzeli pravo polarnost. Pridržali si bomo pravico, da v nadalje-
vanju posvetimo temu principu posebno poglavje, vendar je treba tukaj pove-
dati o tem naslednje.
Princip polarnosti je veljaven le, če je mišljen za en in isti predmet, kjer se po-
zitivna veličina in njeno nasprotje natančno izničita. V bitki hoče vsaka stran
zmagati, to je prava polarnost, kajti zmaga enega izniči zmago drugega. Toda če
govorimo o dveh različnih stvareh, ki imata obojestranski odnos izven sebe,
nista ti stvari, temveč njuni odnosi polarnost.
16.	Napad in obramba sta stvari različne vrste in neenake jakosti, polarnost
se torej ne more aplicirati na njiju
Če bi obstajala samo ena oblika vojne, namreč napad nasprotnika, in nobene
obrambe, ali z drugimi besedami povedano, če bi se napad razlikoval od ob-
rambe zgolj s pozitivnim motivom, ki ga oni ima in ga ta pogreša, toda boj bi
bil vedno en in isti: tako bi bila v tem boju vsaka prednost enega prav tako ve-
lika pomanjkljivost drugega, in obstajala bi polarnost.
Samo, vojna dejavnost razpade na dve obliki, napad in obrambo, ki sta - kakor
bomo v nadaljevanju stvarno dokazali — zelo različni neenake jakosti. Polarnost
je torej v tem, na kar se obe nanašata, v odločitvi, in ne v napadu in obrambi
25
sami. Će en vojskovodja hoče odločitev kasneje, jo mora drugi hoteti preje,
vendar seveda le pri isti obliki boja. Če ima A interes napasti svojega nasprotni-
ka ne zdaj, temveč štiri tedne kasneje, tako ima B interes, da ga napade zdaj in
ne štiri tedne kasneje. To je neposredno nasprotje; vendar iz tega ne sledi, da
bi B imel interes takoj napasti A, ker je ta interes očitno nekaj povsem različ-
nega.
17.	Učinkovanje polarnosti se pogosto izniči s premočjo obrambe nad napa-
dom, in tako se razloži zastoj vojnega akta
Če je oblika obrambe močnejša kot oblika napada, kot bomo pokazali v nada-
ljevanju, bi morali vprašati, ali je prednost kasnejše odločitve pri enem tako
velika kot prednost obrambe pri drugem; kjer tega ni, tam tudi ne more s po-
močjo svojega nasprotja tega odtehtati in tako učinkovati na napredovanje voj-
nega akta. Vidimo torej, da stimulativna moč, ki jo ima polarnost interesov,
lahko izgubi v razliki jakosti napada in obrambe in s tem postane neučinkovi-
ta.
Če je torej tisti, za katerega je sedanjost ugodna, prešibak, da bi mogel shajati
brez prednosti obrambe, mora dopustiti bližanje neugodnejše prihodnosti;
kajti še zmeraj je lahko boljše, da se pusti potolči v tej neugodni prihodnosti,
kakor napasti sedaj in biti potolčen ali skleniti mir. Ker je po našem prepriča-
nju premoč obrambe (pravilno razumljena) zelo velika in je veliko večja, kot
se misli na prvi pogled, se iz tega razloži zelo velik del obdobij premirja, do_ka-
terih prihaja v vojni, ne da bi bilo nujno sklepati na notranje protislovje. Čim
slabši so motivi ukrepanja, toliko bolj jih pogoltne in nevtralizira ta razlika med
napadom in obrambo, toliko pogostejši bodo premori v vojnem aktu, kot nas
tega uči izkušnja.
18.	Drugi razlog leži v nepopolnem vpogledu v primer
Obstaja pa še drugi razlog, ki lahko zaustavi vojni akt, namreč nepopolni vpo-
gled v primer. Vsak vojskovodja ima natančen pregled le nad svojim lastnim
položajem, nad sovražnikovim pa po negotovih poročilih; v svoji sodbi o tem
se lahko torej moti in zaradi te zmote verjame, da mora ukrepati nasprotnik,
medtem ko je dejansko on na vrsti. To pomanjkanje vpogleda bi sicer ravno
tako pogosto lahko narekovali času neprimerno ukrepanje kot času neprimerni
premor in na sebi ne bi nič bolj prispevalo k zakasnitvi kot k pospešitvi vojne-
ga akta, toda vedno se bo moral upoštevati kot eden od naravnih vzrokov, ki
morejo zaustaviti vojni akt brez notranjega protislovja. Toda če premislimo,
da se nasprotno vedno nagibamo k temu, da jakost svojega nasprotnika ocenju-
jemo previsoko kot prenizko, ker je tako v človeški naravi, bomo tudi dodali,
da mora nepopolni vpogled v primer nasplošno zelo prispevati k zadrževanju
vojnega dogajanja in krotiti princip tega dogajanja. Možnost premirja vodi k
novemu popuščanju v vojnem aktu, s tem da le-tega v določeni meri razredči
s časom, v svojih korakih zadržuje nevarnost in množi sredstva za vzpostavi-
tev izgubljenega ravnovesja. Čim večje so napetosti, iz katerih je izšla vojna,
čim večja je torej njena energija, toliko krajša bodo to obdobja zastoja; čim
slabši je vojskovalni princip, toliko daljša bodo; kajti močnejši motivi pomno-
žijo moč volje, in taje, kakor vemo, vsakokrat faktor, produkt sil.
26
19.	Pogosti zastoj v vojnem aktu vojno še bolj oddalji od absolutnega, še bolj
jo naredi za veijetnostni račun.
Čim počasneje se vojni akt odvija, čim pogostejše in lažje se zaustavi, toliko
prej postane mogoče, da se zmota popravi, toliko predrznejši postane delujo-
či v svojih predpostavkah, toliko prej bo s tem zaostal za linijo skrajnega in
vse gradil na verjetnostih in domnevah. Kar torej zahteva že narava konkretnega
primera na sebi - veijetnostni račun po danih razmerjih — za to pusti bolj
ali manj počasen potek vojnega akta več ali manj časa.
20.	Manjka torej samo še naključje, da se jo napravi za igro in tega najmanj
pogreša
Iz tega vidimo, kako objektivna narava vojne napravi vojno za verjetnostni ra-
čun, sedaj potrebujemo samo še en edini element, da se napravi za igro, in tega
elementa zanesljivo ne pogreša: to je naključje. Ni nobene človeške dejavnosti,
ki bi bila tako trajno in tako splošno v stiku z naključjem kot je vojna. Z
naključjem pa zavzame nedoločenost in z njo sreča v vojni velik delež.
21.	Kot s svojo objektivno, tako postane vojna igra tudi s svojo subjektivno
naravo
Če se sedaj ozremo na subjektivno naravo vojne, t. j. na tiste sile, s katerimi se
vojna mora voditi, se nam mora še bolj zdeti kot igra. Element, v katerem se
giblje vojna dejavnost, je nevarnost; toda katera od vseh moči duše je v nevar-
nosti najodličnejša? Pogum. Sicer se pogum pač lahko razume s pametno pre-
računljivostjo, toda vendarle sta reči različne vrste, pripadata različnim močem
duše; nasprotno so tveganje, zaupanje v srečo, smelost, drznost samo izrazi
poguma, in vse te usmeritve duha iščejo nedoločenost, ker je njihov element.
Kot na dlani torej vidimo, da absolubno, takoimenovano matematično, v izra-
čunih umetnosti vojskovanja nikjer ne najde trdnega temelja in da že od vsega
začetka vstopi igra možnosti, verjetnosti, sreče in nesreče, ki se nadaljuje v
vseh večjih in manjših vlaknih njenega tkiva in je od vseh vej človekovega
početja vojna najbližja igri s kartami.
22.	Kot to človeškemu duhu nasplošno najbolj odgovarja
Čeprav naš razum vedno sili za jasnostjo in gotovostjo, naš duh vendarle po-
gosto privlači negotovost. Namesto da bi se z razumom prebijal po ozki stezi
filozofskega preiskovanja in logičnega sklepanja, da bi prišel — komaj se zaveda-
joč samega sebe — na področje, kjer bi se počutil tujega in kjer bi se mu zde-
lo, da so ga zapustili vsi znani predmeti, z močjo domišljije raje ostaja v vrsti
naključij in sreče. Namesto tiste burne nujnosti uživa tukaj v bogastvu mož-
nosti; navdušen nad tem dobi pogum polet in tako postaneta tveganje in ne-
varnost element, v katerega se vrže kot pogumen plavalec v vodni tok.
Ali naj ga teorija tukaj zapusti in se samovšečno nadalje giblje v absolutnih
sklepih in pravilih? Potem je neuporabna za življenje. Teorija mora upoštevati
tudi človeško, tudi pogum, smelost, celo drznosti mora privoščiti njeno mesto.
Umetnost vojskovanja ima opravla z živimi in moralnimi silami. Iz tega sledi,
da nikjer ne more doseči absolutnega in gotovega; povsod ostaja torej nedolo-
čenosti svoboda delovanja, in sicer prav tako pri največjem kot pri najmanjšem.
27
Kot stoji ta nedoločenost na eni strani, mora stopiti pogum in samozaupanje
na drugo stran in zapolniti praznino. Tako velika kot sta tadva, sme postati
njena svoboda delovanja. Pogum in samozaupanje sta torej za vojno zelo bistve-
na principa; teorija zatorej mora postavljati samo takšne zakone, v katerih se
lahko v vseh svojih stopnjah in spremembah svobodno gibljejo te nujne in
najplemenitejše vojaške vrline. Tudi v tveganju je še razumnost in prav tako pre-
vidnost, samo da se preračunavata v drugi valuti.
23.	Vendar vojna še vedno ostaja resno sredstvo za resen smoter. Natančnejše
določitve tega.
Taka je vojna, tak je vojskovodja, ki jo vodi, taka je teorija, ki jo uravnava.
Vendar vojna ni kratkočasenje, ni zgolj veselje za tveganjem in uspehom, ni
delo prostega navdušenja; je resno sredstvo za resen smoter. Vse, kar vojna od
palete sreče nosi na sebi, vse kar pobere od teh nihanj strasti, poguma, fanta-
zije, navdušenja, so samo posebnosti tega sredstva.
Vojna neke skupnosti — celih ljudstev — in posebno omikanih ljudstev izhaja
vedno iz političnega stanja in jo vedno izzove politični motiv. Je torej politi-
čen akt. Ce bi sedaj bil popolnejši, bolj neoviran, absoluten izraz sile, kakor
smo si ga morali izpeljati iz njegovega golega pojma, bi od tistega trenutka
naprej, ko ga je politika priklicala, stopil na njeno mesto kot nekaj od nje po-
vsem neodvisnega, jo izpodrinil in sledil le svojim lastnim zakonom, tako kot
iztreljeni mini po danih koordinatah ne moremo spreminjati smeri in jo voditi.
Stvar je bila do sedaj tudi dejansko tako mišljena, kadarkoli je pomanjkanje
harmonije med politiko in vojskovanjem vodilo k teoretičnim razlikovanjem
načina. Vendar ni tako in ta predstava je v osnovi zgrešena. Vojna dejanskega
sveta ni, kot smo videli, nobeno takšno skrajno, kar bi njegovo napetost sprosti-
lo v eni sami izpraznitvi, temveč je učinkovanje sil, ki se ne razvijajo popolno-
ma na enak način in enakomerno, temveč ki zdaj zadovoljivo naraščajo, da bi
premagale odpor, katerim sta postavljena nasproti vztrajnost in trenje, drugič
pa so prešibke, da učinkujejo. Tako je vojna po svoje bolj ali manj silovito pul-
ziranje napetosti in torej bolj ali manj hitro sprosti napetosti in izčrpa sile;
z drugimi besedami: bolj ali manj hitro pelje do cilja, vendar traja še vedno do-
volj dolgo, da se ji ob njenem poteku da ta ali ona smer, skratka, da ostane
pokorna volji vodeče inteligence. Pomislimo sedaj, da vojna izhaja od politič-
nega smotra, torej je naravno, da ta prvi motiv, ki jo je priklical v življenje,
ostane prvi in najvišji ozir pri njenem izvajanju. Vendar politični smoter zato ni
despotski zakonodajalec, mora se podrediti naravi sredstva in se s tem pogosto
povsem spremeni, toda vedno je to, kar se mora najprej pritegniti v premislek.
Politika bo torej prevevala celotni vojni akt in imela nanj stalen vpliv, kolikor
to dopušča narava njegovih eksplodirajočih sil.
24.	Vojna je golo nadaljevanje politike z drugimi sredstvi
Vidimo torej, da vojna ni zgolj politični akt, temveč pravi politični instrument,
nadaljevanje političnega občevanja, izvajanje le tega z drugimi sredstvi. Kar
sedaj še ostane značilno za vojno, se nanaša na posebno naravo njenih sredstev.
V vsakem posameznem primeru lahko umetnost vojskovanja v splošnem in
vojskovodje terjata, da usmeritve in namere politike niso v protislovju s temi
sredstvi. Ta zahteva resnično ni majhna; toda kako močno v posameznih pri-
merih povratno učinkuje na politične namere, si moramo to vendarle misliti le
28
kot modifikacijo političnih namer, kajti politična namera je smoter, vojna je
sredstvo in sredstva si nikoli ne moremo misliti brez smotra.
25.	Raznovrstnost vojn
Čim sijajnejši in močnejši so motivi vojne, toliko bolj je zaobseženo celotno
življenje ljudstev, čim silnejša je napetost, ki predhaja vojni, toliko bolj se bo
vojna približevala svoji abstraktni podobi, toliko bolj bo šlo za podjarmljenje
sovražnika, toliko bolj sovpadata vojni cilj in politični smoter, in zdi se, da je
vojna bolj vojaška in manj politična. Čim šibkejši so motivi in napetosti, to-
liko manj bo naravna usmeritev vojnega elementa, namreč sile, sovpadla smeri,
ki jo odreja politika, toliko bolj se mora vojna odmakniti od svoje naravne
usmeritve, toliko različnejši je politični smoter od cilja idealne vojne, toliko
bolj se zdi, da vojna postaja politična. Da bralec ne bi podlegel napačnim pred-
stavam, moramo tukaj opozoriti, da je s to naravno tendenco vojne mišljena le
filozofska, prava logična tendenca in nikakor tendenca v konflikt dejansko
zapletenih sil, tako da bi si pod tem smeli misliti npr. vse duševne moči in
strasti bojujočih se. Sicer bi lahko tudi te v nekaterih primerih bile v tolikšni
meri vzpodbujene, da bi se jih le s težavo lahko zadrževalo na politični poti;
v večini primerov takšna protislovja ne bodo nastala, ker bo z obstojem tako
močnih prizadevanj povezan tudi sijajen, s tem harmoničen plan. Kjer je ta
plan usmerjen samo na majhno, tam bo tudi stremljenje duševnih moči v mno-
žici tako majhno, da bo ta množica vedno prej potrebna spodbude kot zadrže-
vanja.
26.	Vse jih lahko opazujemo kot politična dogajanja
Če je torej tudi res, da se povrnemo h glavni stvari, da se pri ene vrste vojne zdi,
da je politika povsem izginila, medtem ko prr drugi vrsti povsem določeno sto-
pa v ospredje, vendar lahko trdimo, da je politična tako ena kot druga; kajti
če politiko opazujemo kot inteligenco poosebljene države, mora v vseh konste-
lacijah, ki jih je njena računica zajela, zmoči dojeti tudi tisto, kjer narava vseh
razmerij pogojuje vojno prve vrste. Samo v kolikor politiko ne razume kot splo-
šen vpogled, temveč konvencionalni pojem nenasilne, skrbne, prekanjene, tudi
poštene pameti, bi ji mogla zadnja vrsta vojne bolj pripadati kot prva.
27.	Posledice tega gledanja za razumevanje zgodovine vojn in za osnove teorije
Prvič torej vidimo: da si vojne ob vseh okoliščinah nismo zamišljali kot samo-
stojno reč, temveč kot politični instrument; in le ta način predstave nam
omogoča, da ne pridemo v protislovje s celokupno zgodovino vojn. Samo on
odpira veliko knjigo razumnemu vpogledu. — Drugič: prav ta vpogled nam
kaže, kako različne morajo biti vojne po naravi njihovih motivov, in po razmer-
jih, iz katerih izhajajo.
Prvi, najsijajnejši, najodločilnejši akt presoje, ki ga izvrši državnik in vojskovod-
ja, je sedaj ta, da vojno, ki jo začenja, v tej zvezi pravilno spozna, daje ne vza-
me za nekaj ali hoče narediti za nekaj, kar ona po naravi razmerij ne more
biti. To je torej prvo, najobsežnejše od vseh strateških vprašanj ; kasneje ga bo-
mo pri vojnem planu pobliže upoštevali. Tukaj se zadovoljimo s tem, da smo
predmet pripeljali do te točke in tako določili poglavitni vidik, iz katerega
moramo opazovati vojno in njeno teorijo.
29
28. Rezultat za teorijo
Vojna torej ni le pravi kameleon, ki v vsakem konkretnem primeru nekoliko
spremeni svojo naravo, temveč je tudi po svoji celotni pojavnosti, glede na v
njej vladajoče tendence čudna trovrstnost, sestavljena iz izvorne nasilnosti svo-
jega elementa, mržnje in sovraštva, kiju lahko imamo za slepi naravni nagon, iz
igre verjetnosti in naključja, ki jo napravijo za svobodno dejavnost duše, in iz
podrejene narave političnega orodja, s čimer zapade golemu razumu.
Prva od teh treh strani se nanaša bolj na ljudstvo, druga bolj na vojskovodjo
in njegovo armado in tretja bolj na vlado. Strasti, ki naj se v vojni vnamejo,
morajo že obstajati v ljudstvih; obseg, ki ga bo dobila igra poguma in talenta
v kraljestvu verjetnosti naključja, je odvisna od posebnosti vojskovodje in
armade, politični smotri pa pripadajo edino vladi.
Te tri tendence, ki se pojavljajo prav tako kot tri različne zakonodaje, so ute-
meljene globoko v naravi predmeta in obenem spremenljive veličine. Vsaka teo-
rija, ki teh tendenc ne bi upoštevala in bi med njimi hotela vzpostaviti arbi-
traren odnos, bi v trenutku prišla v takšno protislovje z dejanskostjo, da bi
nanjo edino že zaradi tega morali gledati, kot da je uničena. Naloga je torej
obdržati lebdeti teorijo med temi tremi tendencami kot med tremi privlačnimi
točkami.
Po kateri poti bi to težavno nalogo še najprej razrešili, bomo raziskali v knjigi
o teoriji vojne. Na vsak način bo tukaj izvršeno ugotavljanje pojma vojne prvi
žarek, ki nam je posvetil v temeljno zgradbo teorije, ki najprej ločuje velike
gmote in nam bo te gmote omogočil razločevati.
Drugo poglavje
Smoter in sredstvo v vojni
Potem ko smo se v predhodnem poglavju seznanili s sestavljeno in spremenljivo
naravo vojne, se bomo ukvarjali z raziskovanjem, kakšen vpliv ima to na smoter
in sredstvo v vojni.
Vprašajmo se najprej po cilju, h kateremu mora biti celotna vojna usmerje-
na, da bi bila za politični smoter pravo sredstvo; videli bomo, da je ta cilj
ravno tako spremenljiv, kot je to politični smoter in kot so to svojevrstna
razmerja vojne.
Če se najprej oprimemo čistega pojma vojne, moramo reči, da leži politični
smoter vojne pravzaprav izven njegovega področja; kajti če je vojna akt sile,
da nasprotnika prisilimo v izpolnitev naše volje, bi se moral vedno in edinole
izteči v to, da se nasprotnika vrže na tla, t. j. napravi se ga nemočnega. Najprej
bomo ta smoter, razvitega iz pojma, ki se mu tudi v stvarnosti približuje mno-
žica primerov, opazovali v tej dejanskosti.
V nadaljevanju bomo ob vojnem planu podrobneje raziskali, kaj pomeni na-
praviti državo nemočno, vendar moramo tukaj takoj razlikovati tri stvari, ki
kot trije splošni objekti v sebi zaobsegajo vse drugo. To so oborožene sile, deže-
la in volja sovražnika.
Oborožene sile morajo biti uničene, t. j. treba jih je spraviti v takšno stanje, da
boja ne morejo več nadaljevati. Ob tem moramo izjaviti, da bomo v nadaljeva-
nju z izrazom „uničenje sovražnih oboroženih sil" razumeli le to.
30
Dežela mora biti osvojena, kajti iz dežele bi se mogle tvoriti nove oborožene
sile.
Toda če seje tudi to oboje zgodilo, vojne — t. j. sovražne napetosti in delovanja
sovražnikovih sil - ne moremo imeti za končano, dokler ni premagana tudi vo-
lja sovražnika, t. j. dokler njegova vlada in njegovi zavezniki niso primorani
podpisati miru ali dokler ljudstvo ni primorano, da se pokori; kajti boj se
lahko na novo razplamti v notranjosti dežele ali tudi s pomočjo njegovih
zaveznikov, medtem ko imamo mi deželo popolnoma zasedeno. Seveda se to
lahko zgodi tudi po sklenitvi miru, vendar to ne dokazuje nič drugega, kot da
nobena vojna ne nosi v sebi popolne odločitve in rešitve. Toda celo če se to
primeri, ob sami sklenitvi miru vendarle vsakič ugasne množica isker, ki bi na
tihem še naprej tlele, in napetosti popustijo, ker se vsi miru naklonjeni duhovi,
ki jih je v vsakem ljudstvu in v vseh razmerah vedno obilo, povsem odvrnejo od
linije odpora. Tudi če je kakorkoli drugače, je z mirom treba vedno imeti smo-
ter za dosežen in posel vojne za dokončan.
Ker so od teh treh predmetov oborožene sile določene za zaščito dežele, je
naravni red, da se te najprej uniči, nato se osvoji dežela in se s tema dvema
uspehoma kot tudi s stanjem, v katerem se potem še nahajamo, primora nas-
protnika k miru. Običajno pride do uničenja sovražnih sil postopoma in prav
v tej meri tik za njim sledi osvojitev dežele. Pri tem se poskuša stopiti v vzajem-
no učinkovanje, vtem ko izguba pokrajin povratno učinkuje na slabljenje
oboroženih sil. Ta red pa nikakor ni nujen, in zato do njega tudi vedno ne
prihaja. Sovražna armada se lahko, še preden je opazno oslabljena, umakne
do nasprotnih meja dežele, tudi čisto v tujino. V tem primeru je osvojen
največji del dežele ali tudi cela dežela.
Vendar ta smoter abstraktne vojne, to poslednje sredstvo za dosego političnega
smotra, v katerem morajo biti zaobjeti vsi drugi, onemogočenje nasprotnika,
v dejanskosti splošno nikakor ne obstaja, ni nujen pogoj za mir in se ga nikakor
ne more postaviti v teorijo kot zakon. Nepregledna množica mirovnih sporazu-
mov je bila sklenjena, še predenje bilo eno od obeh strani šteti za brezbramb no,
še celo ravnovesje ni bilo niti opazno omajano. Še več; če pogledamo konkret-
ne primere, je treba reči, da bi bilo v celi vrsti teh podjarmljenje nasprotnika
nepotrebna igra predstav, če je namreč nasprotnik znatno mogočnejši.
Vzrok, zakaj se iz pojma vojne razviti smoter splošno ne ujema z dejansko voj-
no, leži v različnosti obeh vojn, s čimer smo se ukvarjali v predhodnem poglav-
ju. Če bi bil takšen, kot ga daje goli pojem, bi se vojna med državami z znatno
neizenačenimi silami prikazovala kot absurd, torej bi bila nemogoča; neena-
kost fizičnih sil bi smela biti kvečjemu tako velika, da bi se mogla izravnati
z nasprotnimi si moralnimi silami, in to v Evropi ob našem današnjem družbe-
nem stanju ne bi daleč segalo. Če smo torej videli, daje prihajalo do vojn med
državami z zelo neenako močjo, je to zato, ker je vojna v dejanskosti pogosto
zelo oddaljena od svojega prvotnega pojma. Dve stvari sta, ki lahko v dejanskos-
ti stopita kot motiv za mirom na mesto nesposobnosti za nadaljni odpor. Prva
je neverjetnost in druga prevelika cena za uspeh.
Ker celotna vojna, kot smo videli v predhodnem poglavju, mora opusfiti stro-
gi zakon notranje nujnosti in se mora prepustiti verjetnostnemu izračunu, in
da se to primeri toliko bolj, kolikor bolj je po svojih razmerjih, iz katerih je
izšla, za to primerna, kolikor manjši so motivi in napetosti, tako je tudi razum-
ljivo, kako iz tega verjetnostnega izračuna nastane sam motiv miru. Torej ni
treba, da je vojna vedno izbojevana do te mere, da je ena stran podjarmljena,
31
in lahko mislimo, da pri zelo šibkih motivih in napetostih zadošča že lahna,
komaj nakazana verjetnost, da tistega, proti kateremu je usmerjena, pripravi
do popuščanja. Če bi bil pa drugi vnaprej prepričan o tem, potem je seveda
naravno, da bo stremel po tej verjetnosti in ne bo iskal in delal ovinka, da
sovražnika v celoti podjarmi.
Še splošnejše deluje upoštevanje potroška sil, ki je že bil nujen in bo še nujen,
do odločitve za mir. Ker vojna ni akt slepe strasti, temveč prevladuje v njej
politični smoter, mora vrednost, ki jo ta ima, določati velikost žrtvovanj, s
katerimi ga hočemo odkupiti. To se ne bo primerilo zgolj pri njegovem obsegu,
temveč tudi pri njegovem trajanju. Kakor hitro postane potrošek sil tako
velik, da vrednost političnega smotra z njim ne more več obdržati ravnovesja,
je treba politični smoter opustiti in posledica tega je mir.
Vidimo torej, da bodo v vojnah, kjer eden drugega ne more napraviti povsem
nemočnega, motivi miru naraščali in padali na obeh straneh glede na verjet-
nost nadaljnjega uspeha in glede na nujen potrošek sil. Če bi bili motivi na
obeh straneh enako močni, bi se srečali v sredini svojih političnih diferenc;
kolikor pridobijo v enem, smejo biti šibkejši v drugem; če njihova vsota le za-
došča, bo prišlo do miru; seveda se bo izteklo bolj v dobro tistega, kije za mir
imel slabše motive.
Tukaj namerno prehajamo čez razloček, ki ga ob ukrepanju mora proizvesti
pozitivna in negativna narava političnega smotra; kajti čeprav je razloček, kot
bomo pokazali v nadaljevanju, izredno pomemben, se moramo tukaj vendarle
zadržati na še splošnejšem stališču, ker se prvotne politične namere v teku
vojne zelo menjajo in nazadnje lahko postanejo povsem drugačne, ravno zato
ker se določajo z uspehi in verjetnimi izidi.
Sedaj nastane vprašanje, kako se lahko deluje na verjetnost uspehov. Najprej se-
veda z istimi predmeti, ki vodijo do podjarmljenja nasprotnika: uničenje nje-
govih oboroženih sil in osvojitev njegovih pokrajin; vendar oba predmeta pri
tem nista natančno ista, kot bi bila pri tem smotru. Če napademo sovražne
oborožene sile, je nekaj povsem drugega, če hočemo za prvim udarcem zadati
še vrsto drugih, dokler nazadnje ni vse razbito, ali če se hočemo zadovoljiti z
eno zmago, da bi pri nasprotniku zlomili občutek varnosti, mu dali občutek,
da smo nadmoćni, in ga za prihodnost navdali s skrbmi. Če to hočemo, potem
bomo za uničenje njegovih oboroženih sil stavili samo toliko, kot za to za-
došča. Prav tako je tudi osvojitev pokrajin drugačen ukrep, če se ne meri na
podjarmljenje nasprotnika. V tem primeru bi bilo uničenje njegovih oboro-
ženih sil dejansko učinkovito dogajanje in zavzetje pokrajin samo posledica
tega; zavzetje pokrajin še preden so oborožene sile razbite, bi bilo vedno
gledati kot nujno zlo. Ce ne merimo na podjarmljenje sovražnih oboroženih sil
in če smo prepričani, da sovražnik sam ne išče poti za krvavo odločitev, tem-
več se je boji, je nasprotno zavzetje šibke in sploh nebranjene pokrajine že
na sebi prednost; in če je ta uspeh zadosti velik, da nasprotnika zaskrbi za
splošni uspeh, ga je treba gledati kot bližnjico k miru.
Sedaj pa prehajamo še k posebnemu sredstvu. - Na delovanje verjetnosti
uspeha, ne da bi podjarmili sovražne oborožene sile, namreč na takšne dejav-
nosti, ki imajo neposredno politično zvezo. Če obstajajo dejavnosti, ki so pred-
vsem primerne, da ločijo ali onemogočijo zavezništva našega nasprotnika, in
da si z njimi pridobimo nove zaveznike, vzpodbudimo politične funkcije za
naše dobro itd., zlahka dojamemo, kako zelo more to stopnjevati verjetnost .
32
uspeha in postati veliko krajša pot do cilja, kot podjarmljenje sovražnih obo-
roženih sil.
Drugo je vprašanje, katera so sredstva za delovanje na sovražnikov potrošek
sil, t.j. na zvišanje cene.
Potrošek nasprotnikovih sil je v obrabi njegovih oboroženih sil, torej v našem
razdejanju le-teh; v izgubi pokrajin, torej v naši osvojitvi le-teh.
Da oba ta predmeta zaradi različnega pomena tudi tukaj vselej ne sovpadata
z istoimenskima pri drugem smotru, se bo ob natančnejšem opazovanju poka-
zalo samo od sebe. Ne sme nas premotiti, da bodo razločki večinoma majhni,
kajti v dejanskosti pogosto odločajo pri šibkih motivih najfinejše nianse za eno
ali drugo modaliteto uporabe sil. Tukaj nam gre le za to, da bi pokazali, da so
ob predpostavki določenih pogojev možne druge poti do cilja, da niso no-
tranje protislovje, niso absurd, niti niso napaka. Razen obeh teh predmetov
obstajajo še tri posebne poti, ki so neposredno usmerjene k stopnjevanju
potroška nasprotnikovih sil. Prva je invazija, t.j. zavzetje sovražnikove pokraji-
ne, ne da bi jo nameravali obdržati, temveč da bi pobrali vojni davek ali jo celo
opustošili. Neposredni smoter tukaj ni niti osvojitev sovražne dežele niti pod-
jarmljenje njegovih oboroženih sil, temveč le povsem splošno sovražnikova
škoda. Druga pot je, da naša prizadevanja usmerimo predvsem na takšne pred-
mete, ki povečujejo sovražnikovo škodo. Ni nič lažjega, kot da si mislimo dve
različni usmeritvi naših oboroženih sil, od katerih ena zdaleč zasluži to pred-
nost, da - če do tega pride — sovražnika potolče, vendar je druga, če ni in ne
more biti govora o podjarmljenju, donosnejša. Kot se običajno reče, bi prvo
šteli bolj za vojaško, drugo bolj za politično. Vendar če se postavimo na
najvišje stališče, je vojaška tako ena kot druga, in vsaka smotrna le, če ustreza
danim pogojem. Tretja pot, ki je po obsegu pripadajočih ji primerov najpo-
membnejša, je utrujanje nasprotnika. Tega izraza nismo izbrali le zaradi tega,
da bi objekt označili z eno besedo, temveč zato ker stvar v celoti izraža in ni
tako slikovit, kot se zdi na prvi pogled. V pojmu utrujanja v boju je vsebovano
s trajanjem dogajanja postopno izzvano izčrpavanje fizičnih sil in volje.
Če hočemo torej nasprotnika v trajanju boja preseči, se moramo zadovoljiti
s tako majhnim smotrom kot je mogoče, kajti v naravi stvari je, da večji smoter
zahteva večji potrošek sil kot manjši; najmanjši smoter pa, ki si ga moremo
postaviti predse, je čisti odpor, t.j. boj brez pozitivne namere. Pri tem bodo
naša sredstva razmeroma največja in torej rezultat najbolj 'zagotovljen. Kako
daleč lahko sedaj gre ta negativiteta? Očitno ne do absolutne pozitivitete,
kajti gola trpnost ne bi bila več boj; odpor paje dejavnost, ki mora razdejati
toliko sovražnikovih sil, da mora opustiti svoje namere. Samo to hočemo pri
vsakem posameznem aktu in v tem je negativna narava naše namere.
Nesporno je, da ta negativna namera v svojem posameznem aktu ni tako učin-
kovita, kot bi bila enako usmerjena pozitivna, — ob predpostavki, da namera
uspe; toda ravno v tem je razloček — negativna uspe prej, torej daje več goto-
vosti. Kar izgubi na učinkovitosti v posameznem aktu, mora s časom, torej
s trajanjem boja, zopet pridobiti; in tako je torej ta negativna namera, ki tvori
princip čistega odpora, tudi naravno sredstvo, da se nasprotnika v trajanju boja
preseže, to je, da se ga utrudi.
V tem je izvor razlike med napadom in obrambo, ki obvladuje celotno področ-
vojne. Vendar tej poti tukaj ne moremo slediti naprej; zadovoljimo se z izjavo,
da se iz same te negativne namere morejo izpeljati vse prednosti in tako vse
33
močnejše oblike boja, ki ji stojijo ob strani in v katerih se udejanja torej ta
filozofsko-dinamični zakon, ki obstaja med velikostjo in gotovostjo uspeha.
Vse to si bomo ogledali v nadaljevanju. Če torej negativna namera, t. j. združi-
tev vseh sredstev v golem odporu, daje prednost v boju, če je ta tako velika,
da izenači morebitno premoč nasprotnika, bo zadoščalo golo trajanje boja,
da se nasprotnikov potrošek sil povsem spravi do točke, kjer nasprotnik po-
litičnega smotra ne more obdržati v ravnovesju s potroškom, zato ga mora
opustiti. Vidimo torej, da ta pot utrujanja nasprotnika zaobjema veliko število
primerov, kjer se šibki hoče zoperstaviti mogočnejšemu.
Vidimo torej, da je v vojni mnogo poti do cilja, da ni vsak primer povezan s
podjarmljenjem nasprotnika, da so uničenje sovražnih oboroženih sil, osvoji-
tev sovražnikovih pokrajin, njihova gola zasedba, gola invazija nanje, dejavnosti,
ki so neposredno usmeijene na politične odnose, končno tudi pasivno čakanje
na sovražnikove udarce — vse sredstva, ki se morejo uporabiti, vsako za sebe,
za premagovanje sovražnikove volje, pač glede na to ali posebnost primera do-
pušča večja pričakovanja od enega ali od drugega sredstva. Lahko bi dodali
še celo vrsto smotrov kot bližnjic do cilja, ki bi jih mogli imenovati argumenti
ad hominem. Na vseh področjih človekovega občevanja prihaja do teh isker
osebnih odnosov, iskre, ki preskakujejo vsa stvarna razmerja, in v vojni, kjer
igra osebnost bojevnika — v kabinetu ali na bojnem polju — tako veliko vlogo,
smejo še najmanj manjkati. Zadovoljimo se s tem, da na to pokažemo, ker bi
bila pedantnost, če bi jih hoteli razvrstiti po razredih. Lahko rečemo, da z
njimi naraste število možnih poti do cilja do neskončnosti.
Da teh različnih bližnjic do cilja ne bi podcenili, jim bodisi pripisali veljavo red-
kih izjem, bodisi bi imeli razliko, ki jo v vojskovanju pogojujejo, za nebistveno,
se moremo samo ovedeti mnogoterosti političnih smotrov, ki lahko nareku-
jejo vojno, ali da s pogledom premerimo razdaljo, ki loči uničevalno vojno za
politični obstoj in vojno, ki izsiljeno ali oslabljeno zavezništvo naredi za nepri-
jetno dolžnost. Med njima obstaja nešteto odtenkov, do katerih prihaja v de-
janskosti. Prav s to pravico, s katero se je hotelo nekatere od teh odtenkov
v teoriji zavreči, bi jih mogli vse zavreči, t. j. dejanski svet spraviti izpred oči.
Tako je nasplošno s ciljem, ki ga je treba zasledovati v vojni; bodimo zdaj po-
zorni na sredstva.
To sredstvo je samo eno; to je boj. Kakorkoli raznoliko je ta izoblikovan, ka-
korkoli daleč se more oddaljiti od surove rešitve mržnje in sovraštva pri boksu,
kolikorkoli stvari, ki same niso boj, se more vriniti, je vedno vsebovano v poj-
mu vojne, da morajo vsa učinkovanja, ki se v njej pojavljajo, izvorno izhajati
iz boja.
Da je tako tudi v največji raznoterosti in sestavljenosti dejanskosti, za to obsta-
ja zelo enostaven dokaz. Vse, kar se v vojni zgodi, se zgodi zaradi oboroženih
sil; toda kjer so uporabljene oborožene sile, to je oboroženi ljudje, tam mora v
temelju nujno biti predstava boja.
Torej spada k vojni dejavnosti vse, kar se nanaša na oborožene sile, torej vse,
kar spada k njihovi izgradnji, ohranitvi in uporabi.
Izgradnja in ohranitev sta očitno samo sredstvi, uporaba paje smoter.
Boj v vojni ni boj posameznika proti posamezniku, temveč je mnogotero raz-
členjena celota. V tej veliki celoti moremo razlikovati enotnosti dveh vrst:
enotnosti določene po subjektu in enotnosti določene po objektu. V armadi
34
se število bojevnikov naniza v nove enotnosti, ki tvorijo člene višjega reda.
Torej tvori boj enega od teh členov tudi bolj ali manj izrazito enotnost. Nadalje
tvori smoter boja, torej njegov objekt, enotnost istega.
Vsako od teh enotnosti, ki se v boju razlikujejo, poimenujemo borba.
Če je v osnovi vsake uporabe oboroženih sil predstava boja, tudi uporaba obo-
roženih sil sploh ni ničesar drugega kot ugotovitev in razvrstitev določenega
števila borba.
Vsa vojna dejavnost se torej posredno ali neposredno nanaša na borbo. Vojaka
se rekrutira, obleče, oboroži, izuri, on spi, je, pije in koraka, vse samo, da bi se
boril na pravi strani in ob pravem času.
Če se torej v borbi končajo vse niti vojne dejavnosti, jih bomo tudi vse dojeli
z določitvijo razvrstitve borb; samo iz te razvrstitve in njihove izvršitve izha-
jajo učinkovanja, nikoli neposredno od njim predhodnih pogojev. V borbi je
torej vsa dejavnost usmerjena k uničenju nasprotnika ali bolje k uničenju
njegovih oboroženih sil, kajti to je vsebovano v njenem pojmu; uničenje sovraž-
nih oboroženih sil je torej vedno sredstvo, da se doseže smoter borbe.
Ta smoter je lahko tudi golo uničenje sovražnih oboroženih sil, vendar to
nikakor ni nujno, temveč more biti nekaj povsem drugega. Kakor hitro namreč
— kot smo pokazali — podjarmljenje sovražnika ni edino sredstvo, da se doseže
politični smoter, brž ko obstajajo drugi predmeti, ki se jim more v vojni slediti
kot ciljem, sledi samo od sebe, da morejo ti predmeti postati smoter posamez-
nih vojnih aktov in torej tudi smoter borb. Vendar celo za tiste borbe, ki so
kot podrejeni členi pravzaprav povsem posvečene podjarmljenju sovražnih
oboroženih sil, ni nujno, da imajo uničenje oboroženih sil za svoj najbližji
cilj.
Če pomislimo na raznotero členitev velikih oboroženih sil, na množico oko-
liščin, ki začnejo učinkovati ob njihovi uporabi, je razumljivo, da tudi boj
takšnih oboroženih sil mora dobiti raznoliko členitev, podreditev in sestavlje-
nost. Tukaj seveda more in mora biti za posamezne člene množica smotrov,
ki sami niso uničenje sovražnih oboroženih sil in na to sicer vplivajo v okrep-
ljeni meri, vendar samo posredno. Če dobi bataljon nalogo, da sovražnika pre-
žene z nekega hriba, nekega mostu itd., je praviloma posedovanje teh predme-
tov dejanski smoter, uničenje sovražnih sil pa je tam zgolj sredstvo ali postran-
ska stvar. Če se sovražnika lahko prežene z golo demonstracijo, je smoter tudi
dosežen; vendar sta bila ta hrib, ta most praviloma zavzeta samo zato, da bi se
vplivalo na stopnjevano uničevanje sovražnih oboroženih sil. Če je tako že na
bojišču, bo tako še veliko bolj na celotnem vojskovališču, kjer si ne stojita
nasproti samo dve vojski, temveč državi, ljudstvi, deželi. Tukaj se mora šte-
vilo možnih odnosov in zatorej število kombinacij zelo pomnožiti, raznolikost
razvrstitev povečati in s podrejajočim si odtenkom smotrov dalje oddaljiti prvo
sredstvo od zadnjega smotra.
Zaradi veliko razlogov je torej mogoče, da smoter borbe ni uničenje sovražnih
oboroženih sil, tistih namreč, ki nam stojijo nasproti, temveč da se to pojavlja
samo kot sredstvo. Vendar v vseh teh primerih ni odločilna tudi izvršitev te-
ga uničenja; kajti borba tukaj ni nič drugega kot izmera sil in na sebi nima no-
bene vrednosti, temveč ima samo vrednost rezultata, t. j. svoje odločitve.
Vendar je lahko izmera sil v primerih, kjer so zelo neizenačene, ohranjena že
z golo ocenitvijo. V takšnih primerih tudi ne bo prišlo do borbe, temveč se
bo šibkejši takoj vdal.
35
Če smoter borbe ni vedno uničenje v njej zajetih oboroženih sil, in se njen smo-
ter pogosto celo lahko doseže, ne da bi do boja dejansko prišlo — zgolj z nje-
govim ugotavljanjem in iz tega izhajajočimi razmerji, postane jasno, kako se
ob veliki dejavnosti lahko vodijo celi bojni pohodi, ne da bi ob tem faktični
boj igral omembe vredno vlogo.
Da je temu lahko tako, dokazuje vojna zgodovina v stotih primerih. Koliki od
teh primerov so s pravico imeli nekrvavo odločitev, t. j. brez notranjega proti-
slovja, in če bi nekateri od slovesov, ki iz njih izvirajo, zdržali kritiko, bomo
pustili odprto, kajti gre nam le za to, da pokažemo možnost takšnega vojnega
poteka. V vojni imamo samo eno sredstvo, borbo, ki pa nas ob raznolikosti
njegove uporabe uvaja v vse od različnih poti, kijih raznoterost smotra določa,
tako da se zdi, da nismo pridobili ničesar; vendar ni tako, kajti iz te enotnosti
sredstva izhaja nit, ki se za razmišljanje vleče skozi celotno tkivo vojne dejavno-
sti in ga drži skupaj.
Uničenje sovražnih oboroženih sil smo opazovali kot enega od smotrov, ki se
more v vojni slediti, in pustili odprto, kakšno pomembnost mu je treba dati
med preostalimi smotri. V posameznih primerih bo odvisno od okoliščin, in
za splošno njegove vrednosti nismo določili; zdaj se bomo še enkrat vrnili na
to in naučili se bomo sprevideti, kakšna vrednost mu mora nujno pripadati.
Boj je edina učinkovitost v vojni; v boju je uničenje nasprotnih si oboroženih
sil sredstvo za smoter, to je celo tam, kjer boj faktično ne nastopi, ker vsekakor
temelji odločitev na predpostavki, da je to uničenje treba opazovati kot ne-
dvomljivo. Po tem je torej uničenje sovražnih oboroženih sil podlaga vseh
vojnih dogajanj, zadnja oporna točka vseh kombinacij, ki na tem slonijo kot
obok v svojem ležišču. Vse ravnanje se torej dogaja pod predpostavko, da —
če naj pri tem dejansko nastopi v osnovi ležeča odločitev orožja—je ta ugodna.
Odločitev z orožjem je za vse velike in majhne operacije vojne, kot je pri trgo-
vinski menjavi plačilo z gotovino; kako oddaljeni so lahko ti odnosi, kako red-
ko morejo nastopiti realizacije, povsem nikoli ne smejo manjkati.
Ce je odločitev z orožjem podlaga vseh kombinacij, sledi tako, da more nas-
protnik vsako od teh onesposobiti s srečno odločitvijo z orožjem, ne le, če je
to tista, na kateri sloni neposredno naša kombinacija, temveč tudi z vsako
drugo, če je le zadosti pomembna; kajti vsaka pomembna odločitev z orožjem,
t. j. uničenje sovražnih oboroženih sil, povratno učinkuje na vse druge priču-
joče, ker se izravnajo kot tekoči element. Tako se torej pojavlja uničenje so-
vražnih oboroženih sil vedno kot višje, učinkovitejše sredstvo, ki se mu morajo
vsa druga umakniti.
Seveda pa lahko uničenju sovražnih oboroženih sil pripišemo višjo učinkovitost
samo ob predpostavljeni enakosti vseh ostalih pogojev. Bilo bi torej veliko ne-
razumljenje, če bi iz tega hoteli potegniti sklep, da bi slepo umiranje moralo
vedno zmagati nad spretno iznajdljivostjo. Nespretno umiranje bi vodilo do
uničenja lastnih, ne pa sovražnih oboroženih sil, in torej z naše strani ne more
biti mišljeno. Višja učinkovitost ne pripada poti, temveč cilju in mi primerjamo
samo učinkovanje doseženega cilja z drugim doseženim ciljem.
Ko govorimo o uničenju sovražnih oboroženih sil, moramo tukaj izrecno opo-
zoriti na to, da nas nič ne sili omejiti ta pojem zgolj na fizične oborožene sile,
temveč je treba nasprotno pod tem nujno razumeti moralne sile, ker se oboje
36
sile prežemajo do najmanjših delov in se jih zaradi tega ne da ločiti ene od dru-
gih. Toda prav tukaj, kjer se sklicujemo na neizogiben vpliv, ki ga ima velik akt
uničenja (velika zmaga) na vse ostale odločitve z orožjem, je moralni element
tisti, ki je najbolj tekoč, če se smemo tako izraziti, in je torej najlažje poraz-
deljen po vseh členih. Prevladujoči vrednosti, ki jo ima uničenje sovražnih
oboroženih sil nad drugimi sredstvi, stoji nasproti dragost in nevarnost tega
sredstva, in samo zato, da se temu izogne, se uberejo druge poti.
Samo po sebi je razumljivo, da sredstvo mora biti dragoceno, kajti potrošek
lastnih oboroženih sil je pri sicer enakih okoliščinah vedno večji, čim bolj je
naša namera usmerjena na uničenje sovražnih oboroženih sil.
Toda nevarnost tega sredstva je v tem, da ravno večja učinkovitost, ki jo išče-
mo, v primeru neuspeha pade na nas, ima torej za posledico večjo škodo.
Druge poti so torej manj drage ob uspehu in manj nevarne ob neuspehu; ven-
dar je ob tem nujen pogoj, da imajo te poti opravka le s sebi enakimi, namreč,
da gre sovražnik isto pot; ker bi se naša pot, če bi sovražnik izbral pot velike
odločitve z orožjem, ravno s tem proti naši volji spremenila v prav takšno. To-
rej je potem odločilen izhod akta uničevanja; vendar je sedaj jasno, da moramo
v tem aktu biti — če vzamemo vse ostale okoliščine zopet enake — na slabšem
v vseh razmerjih, ker smo naše namere in naša sredstva usmerili delno na druge
reči, česar sovražnik ni storil. Dva različna smotra, od katerih eden ni del dru-
gega, se izključujeta, in torej sila, ki se uporabi za enega, ne more obenem
služiti drugemu. Ce se je torej eden od obeh vojskujočih se odločil, da gre po
poti velike odločitve z orožjem, ima že tudi na voljo visoko verjetnost uspeha
zase, brž ko je gotov, da je drugi ne bo ubral, temveč bo sledil drugemu cilju;
in vsakdo, ki si postavi takšen drugačen cilj, lahko stori to na razumen način
samo, kolikor za svojega nasprotnika predpostavlja, da prav tako malo išče
veliko odločitev z orožjem.
Toda kar smo tukaj povedali o drugi usmeritvi namer in sil, se nanaša samo na
pozitivne smotre, ki se jih razen uničenja sovražnih sil v vojni še lahko postavi,
in nikakor ne na čisti odpor, ki se ga izbere z namero izčrpavanja sovražnih sil.
Golemu odporu manjka pozitivna namera, in se torej pri odporu naše sile ne
more s tem usmerjati na druge predmete, temveč so določene samo, da uni-
čijo namere nasprotnika.
Tukaj moramo od uničenja sovražnih oboroženih sil preiti k opazovanju nega-
tivne strani, namreč ohranitve lastnih. Ti obe stremljenji potekata vedno sku-
paj, ker sta v vzajemnem učinkovanju; sta integrirajoča dela ene in iste namere,
in moramo samo raziskati, katero učinkovanje nastane, če prevlada eno ali
drugo. Stremljenje za uničenjem sovražnih oboroženih sil ima pozitivni smoter
in vodi do pozitivnih uspehov, katerih zadnji cilj bi bilo podjarmljenje nasprot-
nika. Ohranitev lastnih oboroženih sil ima negativni smoter, vodi torej do
uničenja sovražne namere, t.j. do čistega odpora, kjer zadnji cilj ne more biti
nič drugega, kot podaljšanje trajanja dogajanja za toliko, da se nasprotnik
ob tem izčrpa.
Stremljenje za pozitivnim smotrom oživi akt uničevanja, stremljenje z negativ-
nim smotrom ga počaka.
Kako daleč mora in sme iti to čakanje, bomo podrobneje navedli ob nauku o
napadu in obrambi — na njegovem izvoru se še enkrat nahajamo. Tukaj se mo-
37
ramo zadovoljiti s tem, da povemo, da čakanje ne sme postati absolutna
trpnost in da je v tem čakanju s tem povezanim ravnanjem uničenje v konfliktu
tega ravnanja zajetih sovražnih oboroženih sil prav tako lahko cilj kot vsak
drug predmet. Bila bi torej velika zmota v osnovnih predstavah, če bi verjeli,
da bi moralo negativno stremljenje voditi v to, da se uničenja sovražnih obo-
roženih sil ne izbere za smoter, temveč se da prednost nekrvavi odločitvi.
Premoč negativnega stremljenja je vsekakor lahko povod za to, vendar se potem
vedno zgodi na nevarnost tega, ali je pot, ki je povsem odvisna od drugih po-
gojev — ki niso odvisni od nas, temveč od nasprotnika - najprimernejša. Te
druge nekrvave poti torej nikakor ne moremo opazovati kot naravno sredstvo
za zadostitev naših skrbi za ohranitev naših oboroženih sil; nasprotno; te bi v
primerih, kjer takšna pot okoliščinam ne bi ustrezala, s tem popolnoma uniči-
li. Veliko vojskovodij je zapadlo v to zmoto in s tem propadlo. Edino nujno
učinkovanje, ki ga ima premoč negativnega stremljenja je zadrževanje odlo-
čitve, tako da se ukrepajoči takorekoč zateče k čakanju odločilnih trenutkov.
Pogosta posledica tega je prestavitev dogajanja v času in v kolikor je s tem pove-
zan prostor, tudi v prostoru, kolikor dopuščajo okoliščine. Ko pride trenutek,
kjer se to ne bi moglo goditi brez pretežne škode, je treba prednost negativne-
ga imeti za izčrpano, in sedaj stopi nespremenjeno v ospredje stremljenje po
uničenju sovražnih oboroženih sil, ki je bilo le zadrževano s protiutežjo,
toda ni bilo potisnjeno.
V naših dosedanjih opazovanjih smo torej videli, da v vojni obstajajo raznoli-
ke poti do cilja, t. j. do doseženja političnega smotra, da pa je borba edino
sredstvo, in da je zato vse podvrženo višjemu zakonu: odločitvi z orožjem;
kjer se dejansko terja od nasprotnika, ta rekurz nikoli ne more zatajiti, da torej
mora biti vojskujoči se, ki hoče iti drugo pot, prepričan, da nasprotnik tega
rekurza ne bo sprejel ali da bo svoj proces na tem visokem sodišču izgubil;
da se torej, z eno besedo rečeno, uničenje sovražnih oboroženih sil pojavlja pri
vseh smotrih, ki se jim lahko v vojni sledi, vedno kot ukazujoče nad vsem.
Šele v nadaljevanju in seveda postopoma se bomo seznanili s tem, kaj lahko
prispevajo v vojni kombinacije druge vrste. Zadovoljimo se, da tukaj na splošno
priznamo njihovo možnost kot nečesa, kar je usmerjeno na odmik dejansko-
sti od pojma, na individualne okoliščine. Toda ne smemo pozabiti, da že tukaj
krvava sprostitev krize, stremljenje za uničenjem sovražnih oboroženih sil,
pride do veljave kot prvorojeni sin vojne. Pri majhnih političnih smotrih, pri
šibkih motivih, majhnih napetostih sil bo previden vojskovodja spretno posku-
sil vse poti, kako se brez velikih kriz in krvavih razrešitev, preko svojevrstnih
slabosti svojega nasprotnika, na bojnem polju in v kabinetu, izviti do miru;
nimamo nobene pravice, da ga grajamo zaradi tega, če so njegove predpostavke
pošteno motivirane in preračunane na uspeh; vendar moramo od njega še vedno
terjati, da se zaveda, da gre samo po poti razdejanja, na kateri ga lahko zaloti
bog vojne, da mora držati nasprotnika vedno na očesu, da mu ne bo stopil
nasproti — če bo ta posegel za ostrim mečem — s paradnim mečem.
Te rezultate o tem, kaj je vojna, kako v njej delujeta smoter in sredstvo, kako se
od svojega izvornega pojma v odklonih dejanskosti zdaj bolj zdaj manj oddalju-
je, se sem in tja poigrava, toda vedno je podvržena temu strogemu pojmu
kot najvišjemu zakonu — vse to moramo obdržati v naši predstavi in se moramo
tega zopet zavedati ob vsakem od naslednjih predmetov, če hočemo pravilno
razumeti njihove dejanske odnose, njihov svojski pomen in nočemo neprestano
zapadati v kričeča protislovja z dejanskostjo in nazadnje s samimi seboj.
38
Šestindvajseto poglavje
Oboroženo ljudstvo
Ljudska vojna je v kultivirani Evropi pojav devetnajstega stoletja. Ima svoje
privržence in svoje nasprotnike, zadnje bodisi iz političnih razlogov, ker jo ima-
jo za revolucionarno sredstvo, za zakonito odkrito stanje anarhije, kije družbe-
nemu redu navznoter ravno tako nevarna kot sovražniku navzven, ali iz vojaš-
kih razlogov, ker verjamejo, da uspeh ne ustreza uporabljeni sili. Prva točka se
nas tukaj ne tiče, kajti ljudsko vojno opazujemo zgolj kot sredstvo boja, torej
v njenem odnosu do sovražnika; toda zadnja točka nas vodi do pripombe, da
je treba na ljudsko vojno na splošno gledati kot na posledico prodora, ki gaje
vojni element v našem času napravil skozi svoje stare umetne jezove; kot raz-
širitev in okrepitev celotnega procesa vrenja, ki ga imenujemo vojna. Sistem
rekvizisije, naraščanje vojske do ogromnih množic s pomočjo tega sistema, in
splošna vojaška obveznost, uporaba deželnih vojsk so vse stvari, ki ležijo v isti
smeri — če izhajamo iz nekdanjega ozko omejenega vojaškega sistema - in v tej
smeri je sedaj tudi vpoklic deželne brambe ali oboroženega ljudstva. Če so prva
od teh novih pomožnih sredstev naravna in nujna posledica odvrženih omejitev
in so silo tistega, ki jih je prvi uporabil, tako močno okrepile, daje bil nasprot-
nik raztrgan in jih je moral tudi prevzeti, se bo oboje primerilo tudi z ljudsko
vojno. V občosti primerov bi tisto ljudstvo, ki bi ljudsko vojno uporabilo z
razumom, dobilo sorazmerno premoč nad tistim, ki jo zavrača. Če je temu ta-
ko, je lahko samo vprašanje, ali je ta nova okrepitev vojnega elementa za člo-
veštvo sploh blagodejna ali ne; vprašanje, na katerega bi se utegnilo odgovoriti
pač tako kot na vprašanje o vojni sami — obe bomo prepustili filozofom.
Vendar bi lahko tudi menili, da se sile, ki jih stane ljudska vojna, z več uspeha
uporabljajo na drugih sredstvih oborožitve; nobena velika raziskava ni potreb-
na, da se prepričamo, da te sile večinoma niso na voljo in jih ne moremo svo-
jevoljno uporabiti. Bistveni del teh, namreč moralni elementi, dobijo celo
šele s to vrsto uporabe svoje življenje. Ne sprašujemo torej več: koliko stane
odpor, ki ga opravi celotno ljudstvo z orožjem v roki, to ljudstvo? Temveč
vprašamo: kakšen vpliv ima lahko ta odpor, kakšni so njegovi pogoji in kakšna
je njegova uporaba?
Da tako porazdeljeni odpor ni primeren za v času in prostoru koncentrirana
učinkovanja velikih udarcev, izhaja iz narave stvari same. Njegov učinek se —
kot v fizikalni naravi procesa izparevanja — usmerja proti površini. Čim večja je
ta in kontakt, v katerem se nahaja s sovražno vojsko, torej čim bolj je ta raz-
širjena, tem večji je učinek oboroženega ljudstva. Kot tiho tleča žerjavica
razruši temelje sovražne vojske. Ker za svoje uspehe potrebuje čas, tako nasta-
ne, medtem ko oba elementa učinkujeta tako eden na drugega, stanje nape-
tosti, ki postopoma popusti, ko je ljudska vojna na posameznih mestih zaduše-
na in na drugih počasi ugaša, ali vodi do krize, ko plameni tega splošnega po-
žara udarijo čez sovražno vojsko in jo prisilijo, da deželo zapusti pred svojim
lastnim popolnim propadom. Da more sama ljudska vojna izzvati to krizo bo-
disi predpostavlja takšno površino zavzete države, kot je razen Rusije nima
nobena evropska država, bodisi predpostavlja nesorazmerje med napadajočo
armado in površino dežele, kot se v dejanskosti dogaja. Ce torej nočemo za-
sledovati ta fantoma, si moramo ljudsko vojno misliti v povezavi s stalno vojsko
in oboje združiti s celoto obsegajočim planom.
39
Pogoji, pod katerimi lahko postane ljudska vojna sama učinkovita, so nasled-
nji:
1.	da se vojna vodi v notranjosti dežele,
2.	da je ne bo odločila ena sama katastrofa;
3.	da vojskovališče zavzame znaten kos dežele;
4.	da značaj ljudstva podpira ukrepe;
5.	da je dežela zelo razčlenjena in nedostopna, bodisi z gorovji bodisi z gozdo-
vi in močviiji bodisi z naravo kulture tal.
Ali je prebivalstva veliko ali malo, ni odločilno, kajti ljudi pri tem še najmanj
manjka. Ali so prebivalci revni ali bogati, tudi ni naravnost odločilno in vsaj
ne bi smelo biti, toda vedeti moramo, da se revno, na naporno delo in pomanj-
kanje navajeno prebivalstvo pogosto izkaže tudi vojaško in po krepkosti.
Posebnost deleže, ki izredno ugodno deluje na učinke ljudske vojne, so raz-
kropljeni prizidki stanovanj, kot je to najti v mnogih pokrajinah Nemčije. De-
žela postane s tem bolj razrezana in bolj zakrita, poti postanejo slabše, čeprav
številnejše, namestitev enot prinaša brezmejne težave in predvsem se v malem
ponovi posebnost, ki jo ima ljudska vojna v celem, namreč daje princip odpo-
ra prisoten povsod in nikjer. Ce stanujejo prebivalci v vaseh skupaj, bodo naj-
bolj nemirne vasi enote zasedle ali jih za kazen izropale, požgale itd., kar pa
se pri vestfalskih kmetih ne da povsem izpeljati.
Uporaba deželne brambe in oboroženih ljudskih množic ne more in ne sme biti
usmerjena proti glavnini sovražnih sil, niti ne proti večjim korpusom, ni ji
treba zmleti jedra, temveč mora glodati na površini, na robovih. Mora se
vzdigniti v pokrajinah, ki so vojskovališču ob strani in kamor napadalec ne
pride s silami, da bi se te pokrajine povsem odtegnile njegovemu vplivu. Ti
nevihtni oblaki, ki se kopičijo ob strani, se morajo vleči za njim v tej meri,
kot napadalec napreduje. Tam, kjer še ni nobenega sovražnika, ne manjka po-
guma, da se oborožuje proti njemu in na tem primeru se množica obmejnih
prebivalcev postopoma vname. Tako se ogenj razširi kot požar na polju in
nazadnje naleti na ozemlje, kjer je napadalec baziran; zagrabi njegove linije
zvez in razdeja življenjska vlakna njegovega obstoja. Kajti tudi če nimamo
nobenih pretiranih predstav o vsemogočnosti ljudske vojne, je ne štejemo za
neizčrpen, nepremagljiv element, ki mu vojaška sila more prizadejati tako
majhen zastoj kot človek vetru ali dežju, skratka tudi če svoje sodbe ne ute-
meljimo z leporečnimi traktati, moramo vendarle dodati, da se oboroženih
kmetov ne da poditi pred sabo kot oddelek vojakov, ki se držijo skupaj kot
čreda in vedno tečejo za nosom, medtem ko se kmetje razletijo narazen in se
razpršijo na vse strani, ne da bi za to potrebovali umeten načrt. S tem dobi
pohod vsakega majhnega oddelka v pogorju, gozdu ali drugače, zelo razčle-
njeni okolici zelo nevaren značaj; kajti v vsakem trenutku lahko iz pohoda
nastane boj, in če že dolgo ne bi bilo govora o nobenih sovražnih enotah, se
lahko isti kmetje, ki jih je čelo kolone že zdavnaj pregnalo, kadarkoli pojavijo
na njenem koncu. Če govorimo o kvarjenju poti in zapori ozkih cest, so sred-
stva, ki jih uporabljajo prednje straže ali kazenski korpusi, v odnosu do tistih,
ki jih ustvari zbrana množica kmetov, približno taka, kot so gibi avtomata v
primerjavi s človekovimi. Sovražnik nima nobenega drugega sredstva proti učin-
kovanjem deželne brambe kot odpošiljanje skupin vojakov za spremljanje svo-
jih dovozov, za zasedbo vojaških postaj, prelazov, mostov itd. Tako kot bodo
prvi poskusi deželne brambe majhni, bodo tudi te odposlane množice voja-
kov šibke, ker se boji velike razkropitve svojih sil; ob teh šibkih skupinah vo-
40
jakov se ogenj ljudske vojne šele prav vname, na nekaterih krajih postaja skozi
množico mojstrov njihov, raste pogum in veselje in intenzivnost boja narašča,
dokler se ne približa kulminacijski točki, ki mora odločiti o izidu.
Po naši predstavi ljudske vojne se ta kot bitje iz megle in oblakov nikjer ne sme
zgostiti v odporno telo, sicer usmeri sovražnik primerne sile na to jedro, ga
razruši in mnogo vojakov zajame; potem pade pogum, vsi verjamejo, da je
glavno vprašanje rešeno, da je nadaljnje prizadevanje zaman in ljudstvo spusti
orožje iz rok. Z druge strani pa je vendarle potrebno, da se ta megla na dolo-
čenih točkah zbere v gostejše mase in tvori grozeče oblake, iz katerih se
enkrat lahko sproži močna strela. Te točke so predvsem na krilih sovražnega
vojskovališča, kot smo že dejali. Tukaj se mora oboroženo ljudstvo združiti
v večjo in bolj urejeno celoto, z majhnim dodatkom stalnih enot, tako da
dobi že izgled redne vojske in je sposobna, da si drzne večjih podvigov. Od
teh točk mora intenzivnost deželne brambe pojemati proti hrbtu sovražnika,
kjer je izpostavljena njegovim najmočnejšim udarcem. Te gostejše mase so dolo-
čene, da napadajo večje garnizone, ki jih sovražnik pošlje nazaj, razen tega vli-
vajo strah in zaskrbljenost, povečujejo moralni vtis celote; brez njih totalni
učinek ne bi bil močan in celotno stanje ne dovolj vznemirljivo za sovražnika.
To poljubno oblikovanje celotnega oboroženega ljudstva vojskovodja najlažje
napravi z majhnimi skupinami vojakov stalne vojske, s katerimi podpira dežel-
no brambo. Brez teh nekaj enot stalne vojske, ki služi za spodbuditev podpore,
bi prebivalstvu večinoma manjkalo zaupanja in poleta, da posežejo po orožju.
Čim močnejše so sedaj skupine vojakov, ki so za to določene, toliko močnej-
ša bo privlačna sila, toliko močnejši bo plaz, ki naj se sproži. Toda to ima svoje
meje; kajti delno bi bilo pogubno za ta podrejeni smoter porazdeliti celotno
vojsko, jo v deželni brambi v določeni meri razpustiti in s tem izoblikovati
razprostrto, povsod šibko obrambno linijo, pri čemer bi mogli biti gotovi, da
bi bili vojska in deželna bramba enako temeljito razdejani; deloma uči tudi
izkušnja, da takrat ko je v pokrajini prisotno preveč rednih enot, ima ljudska
vojna navado, da zgublja na energiji in učinkovitosti; vzrok je ta, ker je prvič
v pokrajino pritegnjeno preveč sovražnih enot, drugič se sedaj prebivalci ho-
čejo zanašati na lastne stalne enote, tretjič navzočnost znatne množine enot
na drugi način zahteva moči prebivalcev: namreč z namestitvijo, prevozi, do-
stavami itd.
Drugo sredstvo za preprečevanje preveč učinkovite reakcije sovražnika proti
ljudski vojni obenem tvori glavno načelo pri uporabi le-te; načelo je: pri tem
velikem strateškem obrambnem sredstvu redko ali nikoli ne dopustiti, da pride
do taktične obrambe. Značaj borbe deželne brambe je značaj vseh bojev s slab-
šim mnoštvom enot; velika sila in vročica ob naskoku ter malo hladne krvi
in malo stalnosti v trajanju1 (in neznatno trajanje)2.
Nadalje je malo na tem, alije množica deželne brambe premagana in pregnana,
kajti k temu je naravnana, vendar ne sme biti z velikim številom mrtvih, ranje-
nih in ujetih uničena; tovrstni porazi bi vnemo kmalu zadušili. Ti obe poseb-
nosti pa sta povsem nasprotni naravi taktične obrambe. Borba v obrambi teija
stalno, počasno, načrtno delovanje in odločno tveganje; goli poskus, ki se ga
lahko opusti kadarkoli se ga hoče, pri obrambi nikoli ne more pripeljati do
uspeha. Če naj torej deželna bramba prevzame obrambo kateregakoli odseka
zemljišča, nikoli ne sme priti do glavne odločilne borbe; tedaj bi propadla,
čeprav bi bile okoliščine zanjo še tako ugodne. Torej more in mora braniti
41
dohode do gorovja, nasipe v močvirju, prehode čez reko, dokler je mogoče,
vendar jih mora, ko so enkrat prebiti, rajši razstreliti in svojo obrambo nada-
ljevati z nenadejanimi napadi, kot da bi se pustila zbrati in zapreti v ozko
zadnje pribežališče, v formacijsko dezenzivno pozicijo. Kot je ljudstvo po-
gumno, kot so bojeviti njegovi običaji, kot je velika njegova mržnja do sovražni-
ka, kot je ugodno njegovo tlo, ne moremo zatajiti, da se ljudska vojna v pre-
gostem ozračju nevarnosti ne more obdržati. Če naj se torej njeno gorivo nekje
nakopiči do pomembne žerjavice, se mora to zgoditi na oddaljenejših točkah,
kjer ima zrak in se je ne more zadušiti z enim samim velikim udarcem.
Po teh premišljanjih, ki so bolj izpolnjenje resnice kot objektivna razčlenitev,
ker je bil predmet nasploh še premalo prisoten in so ga tisti, ki so ga dolgo opa-
zovali z lastnimi očmi, premalo predstavili, moramo samo še povedati, da
strateški načrt obrambe lahko vključi vase součinkovanje oboroženega ljud-
stva po dveh različnih poteh, namreč: ali kot zadnje pomožno sredstvo po iz-
gubljeni bitki ali kot naravna pomoč, preden se bije odločilna bitka. Zadnje
predpostavlja umik v notranjost dežele in tisti posredni način odzivanja, o ka-
terem smo govorili v osmem in štiriindvajsetem poglavju te knjige. Tukaj mo-
ramo torej reči samo še nekaj besed o uporabi deželne brambe po izgubljeni
bitki.
Nobena država ne sme domnevati, da je njena usoda, namreč njen celotni ob-
stoj, odvisen od ene same bitke, čeprav je ta najodločilnejša. Če je premagana,
lahko uporaba novih lastnih moči in naravno slabljenje, ki ga vsak napad
utrpi ob svojem trajanju, pripelje do preobrata stvari ali pa lahko država dobi
pomoč od zunaj. Za umiranje je še vedno čas, in kot je v naravnem nagonu,
da se utapljajoči lovi za slamnato bilko, tako je v naravnem redu moralnega
sveta, da ljudstvo poskusi zadnje sredstvo za svojo rešitev, če vidi, da je po-
tisnjeno na rob prepada.
Kakorkoli je že država majhna in šibka glede na svojega sovražnika, si teh
zadnjih naporov sil ne more prihraniti, drugače bi morali reči, da v sebi nima
več duše. To ne izključuje možnosti, da se z mirom, polnim žrtev, reši pred
popolnim propadom, vendar takšna namera tudi s te strani ne izključuje ko-
ristnosti novih obrambnih ukrepov; ti miru ne napravijo težjega in slabšega,
temveč lažjega in boljšega. Še nujnejši so, če pričakujemo pomoč tistih, kijih
obstoj zanima. Vlada torej, ki po glavni izgubljeni bitki misli le na to, da ljud-
stvo pusti hitro zlesti v postelje miru, inje prevzeta s čustvom velikega iznever-
jenega upanja, ne čuti v sebi več poguma in veselja, da bi podžgala vse sile,
v vsakem primeru iz slabosti zagreši veliko inkonsekvenco in pokaže, da zmage
ni bila vredna in ravno zato zanjo morda tudi ni bila sposobna. Torej, kakorko-
li odločen je že položaj, ki ga je država izkusila, se mora z umikom vojske v
notranjost dežele vendarle izzvati učinkovitost utrdb in oboroženega ljud-
stva. V tej zvezi je prednostno, če so krila glavnega vojskovališča omejena z
gorovjem ali drugače zelo težavno okolico, ki sedaj izstopita kot utrdbe, ka-
terih strateški ogenj z boka mora prodirajočega zadržati.
Če je zmagovalec sredi obleganja, je za sabo povsod pustil močne garnizone, da
bi oblikoval svoje zveze, ali je celo odposlal korpuse, da bi si sprostil komolce
in držal sosednje pokrajine v redu, če je že zaradi mnogoterih izgub živih in
mrtvih borbenih sredstev oslabljen, tedaj je trenutek, ko mora obrambna
armada na novo stopiti na bojišče in napadalca v njegovem dvomljivem polo-
žaju z dobro odmerjenim udarcem zamajati.
42
Tretji del
Peto poglavje
Nadaljevanje. Omejeni cilj.
V prejšnjem poglavju smo dejali, da s podjarmljenjem nasprotnika razumemo
dejanski absolutni cilj vojnega akta, če ga imamo za dopustnega; zdaj si bomo
ogledali, kaj preostane, če pogoji dopustnosti niso izpolnjeni.
Ti pogoji predpostavljajo veliko telesno in moralno premoč ali veliko podjet-
nost, nagnjenje za velika tveganja. Kjer vsega tega ni; je lahko cilj vojnega akta
samo dvovrsten, ali osvojitev kateregakoli majhnega ali zmernega dela sovraž-
nih dežel ali ohranitev lastne dežele do boljših trenutkov; to zadnje je običajni
primer obrambne vojne.
Že izraz, ki smo ga uporabili pri zadnjem nas spomni na to, kje je pravšnji eden
in kje drugi cilj. Čakanje boljših trenutkov predpostavlja, da moramo od pri-
hodnosti pričakovati isto, in je torej to čakanje, t.j. obrambna vojna, vselej
motivirano s temi obeti; nasprotno se vselej napadalna vojna, t.j. uporaba tre-
nutka, terja tam, kjer daje prihodnost večje upanje na uspeh sovražniku in ne
nam.
Tretji primer, kije morda najpogostejši, bi bil ta, kjer obe strani od prihodnosti
ne pričakujeta nič določenega, kjer se torej iz prihodnosti tudi ne more vzeti
nobena stopnja določenosti. V tem primeru je napadalna vojna očitno zauka-
zana za tistega, ki je politično napadalec, t.j. ima pozitivni razlog; kajti za ta
smoter se je oborožil, in ves čas, ki je izgubljen brez zadovoljivega motiva,
je zanj izgubljen. Tukaj smo se odločali za napadalno ali obrambno vojno iz
razlogov, ki z razmerjem moči nimajo daleč nič skupnega, in moglo bi se
zdeti veliko bolj naravno, da bi bilo to poglavitno odvisno od razmerja sil,
vendar menimo, da bi ravno takrat krenili s prave poti. Logični pravilnosti
našega tako enostavnega sklepanja ne bo nihče oporekal, hočemo samo videti,
ali bi v konkretnem primeru vodilo ad absurdum.
Zamislimo si zelo majhno državo, ki je prišla v spor z zelo nadmočnimi silami,
vendar se predvideva, da se bo njen položaj z vsakim letom slabšal; če se vojni
ne more izogniti, ali ni treba izkoristiti časa, ko njen položaj še
ni tako slab? Torej mora napasti; vendar ne zato, ker bi ji napad na sebi pri-
znaval prednosti, nasprotno bo neenakost sil še povečal, temveč ker ima država
potrebo, da se bodisi stvari povsem znebi, preden nastopijo slaba obdobja,
bodisi da si vsaj zaenkrat pridobi prednosti, ob kateri po tem lahko živi. To
pravilo se ne sme zdeti absurdno. Ce bi bila ta majhna država povsem gotova,
da bodo nasprotniki proti njej ukrepali, tedaj naj in za obrambo pred njimi
lahko uporabi pridobitve svojega prvega uspeha, tedaj ni v nevarnosti, da iz-
gubi na času.
Nadalje si zamislimo majhno državo, zapleteno v vojno z veliko, in prihodnost
brez vsega vpliva na svoje odločitve; če je majhna država politično napada-
lec, tedaj moramo od nje tudi terjati, da napreduje k svojemu cilju.
Če je bila predrzna in si je proti močnejšemu postavila pozitivni smoter, mora
tako tudi ukrepati, t.j. napasti nasprotnika, če ji ta ne prihrani truda. Čakanje
bi bilo absurdno; tedaj bi moralo biti, da bi svojo politično odločitev spreme-
nila v trenutku izvedbe; primer, ki je pogost in nemalo prispeva k temu, da se
vojni prisodi določen značaj, iz katerega filozof ne ve, kaj naj naredi.
43
Naše razmišljanje o omejenem cilju nas vodi do napadalne vojne s takšno
značilnostjo in do obrambne vojne; oboje si bomo ogledali v posebnem poglav- -
ju. Pred tem pa se moramo obrniti še na drugo stran.
Dosedaj smo modifikacijo vojnega cilja izpeljali zgolj iz notranjih razlogov.
Naravo politične namere smo upoštevali le toliko, kolikor je hotela nekaj po-
zitivnega ali ne. V osnovi je vse ostalo v politični nameri za vojno samo nekaj
tujega, toda v drugem poglavju prve knjige (Smoter in sredstvo v vojni) smo že
dopustili, da narava političnega smotra, velikost naših ali sovražnih zahtev in
naše celotno politično razmerje uveljavljajo najodločilnejši vpliv na vojskova-
nje, in s tem se bomo v naslednjem poglavju še poseoej ukvarjali.
Šesto poglavje
A. Vpliv političnega smotra na vojni cilj
Nikoli ne bomo videli, da država, ki nastopi v stvari drugega, to stvar vzeme ta-
ko resno kot svojo lastno. Na pomoč se pošlje skromna armada; če nima sreče,
zgleda stvar razmeroma odločena in išče pot, kako bi se iz tega kot je mogoče
poceni izvlekla.
V evropski politiki je običajna stvar, da se države v zaščitnih in obrambnih
zvezah obvežejo za vzajemno pomoč, vendar ne tako, kot da bi s tem so-
vraštvo in interesi enega morali postati prav to za drugega, temveč v tem, ko si
ena drugi ne glede na predmet vojne in prizadevanja nasprotnika vnaprej
obljubijo določeno, običajno zelo skromno vojaško pomoč. Pri takšnem aktu
zavezništva zaveznik ne gleda nase, kot da je z nasprotnikom zapleten v lastno
vojno, ki bi se nujno morala začeti z vojno napovedjo in končati z mirovnim
sporazumom. Vendar tudi pojem nikjer ne obstaja z enotno ostrino in raba
niha sem ter tja. Stvar bi imela neko notranjo povezavo in teorija vojne bi ob
tem prišla manj v zadrego, če bi ji ta obljubljena pomoč 10, 20 ali 30 tisoč
mož, v vojno zapletenih držav, bila popolnoma prepuščena; potem bi jo bilo
treba opazovati kot najeto enoto. Vendar je uporaba od tega zelo oddaljena.
Običajno imajo enote, poslane na pomoč, svojega lastnega vojskovodjo, kije
odvisen le od svojega dvora in ki mu zastavi cilj, kot se najbolje ujema s polo-
vičnostjo njegovih namer.
Vendar celo tedaj, ko se dve državi dejansko vojskujeta proti tretji, ne pomeni
vedno, da moramo na tega tretjega gledati kot na našega sovražnika, ki ga
moramo uničiti, da ne bi on uničil nas, temveč se stvar pogosto opravi kot
trgovinski posel; vsak vloži glede na razmerje nevarnosti, ki jo mora prestati,
in prednosti, ki jih lahko pričakuje, akcijo 30 do 40 tisoč mož in se dela, kot
da pri tem razen teh ne bi mogel izgubiti ničesar. To stališče ni prisotno samo
tedaj, če neka država priskoči na pomoč drugi v zadevi, ki ji je dokaj tuja,
temveč celo tedaj, ko imata obe velik skupni interes, ne sme manjkati diplo-
matske obzirnosti, in pogajajoči se imajo navado, da se sporazumejo samo o
majhni pogodbeni pomoči, da bi ostale vojaške sile uporabili po posebnih
ozirih, do katerih bi mogla morda politika pripeljati.
Način, kako smo opazovali zavezniško vojno, je bil povsem splošen in le v naj-
novejšem času, ko je skrajna nevarnost prignala duhove na naravno pot, kot
proti Bonaparteju, in ko jih je neomejena sila v to prisilila, kot pod Bonapar-
tejem, da so se morali umakniti naravni poti. To je polovičnost, anomalija,
kajti vojna in mir sta v osnovi pojma, ki nista sposobna nobene gradacije;
44
vendar zaradi tega ni zgolj diplomatski običaj, preko katerega bi mogel razum
preiti, temveč je utemeljen globoko v naravni omejenosti in slabosti človeka.
Končno ima tudi v lastni vojni njen politični povod močan vpliv na njeno vo- ,
denje.
Če hočemo od sovražnika samo majhno žrtev, se zadovoljimo s tem, da z vojno
dobimo le majhen ekvivalent, in menimo, da bomo do njega prišli z zmernimi
napori. Približno tako sklepa nasprotnik. Če se sedaj zdi enemu ali drugemu,
da se je v svoji računici nekoliko zmotil, da nad sovražnikom ni nekoliko v
premoči, tako kot je hotel, temveč je celo šibkejši, tako v tem trenutku običaj-
no manjka denarja in vseh drugih sredstev, manjka zadosten moralni impulz
za večjo energijo; obdrži se, kot se zna, od prihodnosti pričakuje ugodne
dogodke, čeprav za to nima nobene pravice, in vojna se ob tem vleče naprej kot
bolehno telo.
Tako se zgodi, da se vzajemno učinkovanje, preseganje, nasilno in nezadržno
vojskovanje izgubi v stagnaciji šibkih motivov in da se obe strani z neke vrste
gotovostjo gibljeta v zelo pomanjšanih krogih.
Če se ta vpliv političnega smotra na vojno enkrat pripusti, kot ga je treba
pripustiti, tako ni več nobenih meja in treba je dopustiti tudi takšne vojne, ki
obstajajo v golem ogrožanju nasprotnika in v subsidiju pogajanja. Jasno je,
da je tukaj teorija vojne, če hoče biti in ostati filozofsko premišljanje, v zadre-
gi. Zdi se, da pred njo beži vse, kar je v pojmu vojne nujnega, inje v nevarnosti,
da ostane brez vsake opore. Vendar se kmalu pokaže naravni izhod. Čim bolj
v vojni akt prihaja popuščajoči princip ali nasprotno čim šibkejši postanejo
motivi ukrepanja, toliko bolj prehaja ukrepanje v trpnost, toliko manj se
zgodi, toliko manj so potrebna vodilna načela. Celotna vojna umetnost se
spremeni v golo previdnost in ta je poglavitno usmerjena na to, da se nihajo-
če ravnovesje ne sprevrže nenadoma v našo škodo in polovično vojno spremeni
v popolno.
B. Vojna je instrument politike
Potem ko smo se morali do zdaj ob dilemi, v kateri je narava vojne z drugimi
interesi posameznega človeka in z interesi družbenih združenj, razgledovati
malo na eno, malo na drugo stran, da ne bi zanemarili nobenega od teh nasprot-
nih elementov, dilema, ki je utemeljena v samem človeku in je filozofski ra-
zum torej ne more razrešiti, bomo sedaj iskali tisto enotnost, v katero se v
praktičnem življenju povežejo ti protislovni elementi, vtem ko se deloma med-
sebojno nevtralizirajo. To enotnost bi vzpostavili že od vsega začetka, če ne
bi bilo nujno, da se ta protislovja prav jasno izpostavijo in se posamezne ele-
mente opazuje tudi ločeno. Ta enotnost je sedaj pojmovanje, da je vojna samo
del političnega občevanja, torej nikakor ne nekaj samostojnega.
Seveda je znano, da vojno izzove politično občevanje vlad in ljudstev; toda
običajno se stvar zamišlja tako, da z njo preneha vsako občevanje in nastopi
povsem drugo stanje, kije podvrženo le svojim lastnim zakonom.
Mi nasprotno trdimo, da vojna ni nič drugega kot nadaljevanje političnega
občevanja z vmešavanjem drugih sredstev. Rečemo z vmešavanjem drugih sred-
stev, da bi s tem hkrati trdili, da to politično občevanje z vojno samo ne pre-
neha, se ne spremeni v nekaj povsem drugega, temveč da v svojem bistvu ob-
staja še naprej, kakorkoli so morda njegova sredstva, ki jih uporablja, obliko-
45
vana, in da so glavne linije, ob katerih potekajo in so povezani vojni dogodki,
le smernice, ki potekajo med vojno pa vse do miru. In kako bi si lahko misli-
li drugače? Ali torej prenehajo z diplomatskimi notami sploh politična razmer-
ja različnih ljudstev in vlad? Ali vojna ni zgolj drugačna vrsta pisave in govora
njihovega mišljenja? Seveda ima svojo lastno gramatiko, vendar nima svoje
lastne logike.
Po tem se vojne nikoli ne more ločiti od političnega občevanja, in če se to ob
razmišljanju kjerkoli zgodi, so takorekoč pretrgane niti razmerij in nastane
nesmiselna in nesmotrna reč.
Ta način predstavljanja bi bil nepogrešljiv celo tedaj, ko bi bila vojna povsem
vojna, povsem nevezan element sovraštva, kajti ali niso vsi predmeti, na katerih
sloni in ki določajo njene glavne usmeritve: lastna moč, moč nasprotnika,
zavezniki na obeh straneh, nasprotni značaj ljudstev in vlad itd., kot smo na-
šteli v prvem poglavju prve knjige, ali niso politične narave in ali niso s celot-
nim političnim občevanjem točno tako povezani, da jih je nemogoče ločiti od
tega? Vendar ta način predstavljanja postane dvojno nepogrešljiv, če pomislimo,
da dejanska vojna ni tako konsekventno, k skrajnemu usmerjeno prizadevanje,
kot naj bi po svojem pojmu bila, temveč polovična stvar, protislovje v sebi;
da kot takšna ne more slediti svojim lastnim zakonom, temveč se mora opa-
zovati kot del druge celote - in ta celota je politika. S tem, da uporabi vojne,
se politika izogne vsem strogim sklepanjem, ki izhajajo iz njene narave, malo se
briga za končne možnosti in se drži samo najbližjih verjetnosti. Če pride s
tem mnogo negotovosti v celotno ravnanje, postane neke vrste igra, tako po-
litika vsakega kabineta zaupa vase, da je pri tej igri okretnosti in ostrovidnosti
boljša od nasprotnika. Tako torej napravi politika iz vse obvladujočega elemen-
ta vojne goli instrument; iz strašnega bojnega meča, ki ga je treba vzdigniti
z obema rokama in celotno močjo telesa, da se udari samo enkrat in nič več,
postane lahek, ročni meč, od časa do časa celo rapir, s katerim se da izmenje-
vati udarce, trike in parade.
Tako se razrahljajo protislovja, v katera zaplete vojna po naravi plahe ljudi,
če hočemo temu dati veljavo razrešitve. Če spada vojna k politiki, bo prevzela
njen značaj. Brž ko postane veličastnejša in mogočnejša, postane takšna tudi
vojna in to se lahko stopnjuje do te meje, ko vojna pride do svoje absolutne
oblike.
Pri tem načinu predstavljanja torej ni nujno, da vojno v tej obliki izgubimo iz-
pred oči; nasprotno mora njena slika stalno lebdeti v ozadju.
Samo s tem načinom predstavljanja postane vojna zopet enotnost, samo z
njim moremo vse vojne opazovati kot reči ene vrste in samo z njim je presoji
dano pravo in točno stališče in gledišče, iz katerih je treba narediti in pre-
sojati velike načrte. Seveda politični element ne prodre globoko v posamez-
nosti vojne, ne postavlja vedet in patrulj po političnih ozirih; toda toliko odlo-
čilnejši je vpliv tega elementa pri načrtu za celotno vojno, pri pohodih in
pogosto celo pri bitki.
Zato tudi nismo pohiteli, da bi to gledišče postavili takoj na začetku. Pri po-
sameznih predmetih bi nam malo koristilo, našo pozornost bi v določeni meri
razpršilo; pri vojnem planu in planu pohoda je nepogrešljivo.
V življenju sploh ni nič tako pomembnega, kot prav dognati stališče, s kate-
rega je treba stvari dojemati in presojati in se tega držati; kajti samo iz enega
46
stališča moremo dojeti množico pojavov z enotnostjo in samo enotnost stali-
šča nas lahko zavaruje pred protislovji.
Če torej tudi pri vojnih načrtih ni dopustno dvojno ali večkratno stališče,
s katerim bi mogli gledati na stvari, zdaj z očmi vojaka, zdaj z očmi admini-
stratorja, zdaj z očmi politika itd., se sedaj lahko vprašamo, ali je torej nujno
politika tista, ki si vse drugo mora podrediti.
Da bi lahko politika načela vse interese notranjega upravljanja, tudi interese
človečnosti, in morda poleg tega filozofski razum, jih v sebi združila in poeno-
tila, se predpostavlja; kajti politika na sebi ni nič, temveč je zgolj zagovornik
vseh teh interesov nasproti drugim državam. Da imajo napačno smer, ki lahko
odlično služi častihlepnosti, privatnemu interesu, nečimrnosti vladajočih, ne
spada semkaj; kajti v nobenem primeru ni vojna umetnost tista, ki se lahko
opazuje kot njen preceptor, in tukaj lahko politiko opazujemo le kot reprezen-
tanta vseh interesov celotne družbe.
Ostaja torej samo vprašanje, ali se pri vojnih načrtih politično stališče umakne
čisto vojaškemu (če bi si takšnega sploh lahko zamislili), t.j. povsem izgine ali
se mu podredi, ali pa vlada naprej in se mu mora vojaško stališče podrediti.
Da bi moralo z vojno politično gledišče povsem prenehati, bi si mogli zamisli-
ti le, če bi bile vojne iz golega sovraštva boji za življenje in smrt; taki kot so,
niso nič drugega kot izrazi politike same, kakor smo zgoraj pokazali. Podre-
janje političnega gledišča vojaškemu bi bilo nesmiselno, kajti politika je poro-
dila vojno; politika je inteligenca, vojna pa zgolj instrument in ne obratno.
Ostaja torej možno samo podrejanje vojaškega gledišča političnemu.
Pomislimo na naravo dejanske vojne, spomnimo se nato, kar je bilo rečeno v
tretjem poglavju te knjige, da je treba vojno pred vsemi stvarmi razumeti po
veijetnosti njenega značaja in njenega glavnega obrisa, kot izhajata iz politič-
nih veličin in razmerij, in da je treba pogosto, to lahko v naših dneh pač trdi-
mo, vojno večinoma opazovati kot organizirano celoto, od katere se posamez-
ni členi ne dajo izločiti, kjer se mora torej vsaka posamezna dejavnost zliti s
celoto in izhajati iz ideje te celote, tako postane popolnoma gotovo in razloč-
no, da najvišje stališče za vojskovanje, iz katerega izhajajo glavne linije, ne more
biti nobeno drugo kot politika.
Iz tega stališča so izšli načrti kot iz litine, razumevanje in presojanje postane
lažje, naravnejše, prepričanje močnejše, motivi zadovoljivejši in zgodovina
razumljivejša.
S tega stališča spor med političnimi in vojnimi interesi vsaj ni več v naravi
stvari in ga je treba tam, kjer nastopi, opazovati le kot nepopolnost vpogle-
da. Če politika postavlja vojni zahteve, ki jih ta ne more opraviti, bi bilo nas-
protno predpostavki, da pozna instrument, ki ga hoče uporabiti, torej nasprot-
no naravni, povsem nujno potrebni predpostavki. Toda če se potek vojnega
dogodka pravilno presodi, je povsem njena stvar in more biti samo njena, da
določi, kateri dogodki in katere smeri dogodkov ustrezajo cilju vojne.
Z eno besedo, vojna umetnost v svojem najvišjem stališču postane politika, ven-
dar seveda politika, ki namesto pisanja not dobavlja bitke.
Po tem nazoru je nedopustno in celo škodljivo razlikovanje, po katerem naj bi
za velik vojni dogodek ali plan veljala zanj dopustna čisto vojaška presoja;
nesmiseln je postopek, da se pri vojnih načrtih konzultira z armado, da naj bi
o tem presojala čisto vojaško, kot to pač počnejo kabineti; toda še bolj nesmi-
47
selna je zahteva teoretikov, da je treba obstoječa vojna sredstva prepustiti
vojskovodjem, da bi zatem naredili čisto vojaški načrt za vojno ali pohod.
Tudi splošna izkušnja uči, da kljub veliki raznolikosti in izoblikovanosti vojne-
ga sistema glavne linije vojne še vedno določajo kabineti, t.j., če hočemo pove-
dati tehnično, samo politični in ne vojaški organi.
To je popolnoma v naravi stvari. Noben od glavnih načrtov, ki so za vojno po-
trebni, ne more biti narejen brez vpogleda v politična razmerja, in pravzaprav
se pove nekaj povsem drugega, kot se želi povedati, če se govori, kar se po-
gosto dogaja, o škodljivem vplivu politike na vojskovanje. Ne ta vpliv, temveč
politika sama je tista, ki bi jo bilo treba grajati. Če je politika pravilna, t.j. če
zadeva svoj cilj, lahko v svojem smislu tudi na vojno učinkuje zgolj prednostno;
in kjer je to delovanje oddaljeno od cilja, je treba izvor iskati zgolj v napačni
politiki.
Samo tedaj, če si politika od določenih vojnih sredstev in ukrepov obeta napač-
no učinkovanje, ki njihovi naravi ne ustreza, ima lahko s svojimi določitvami
škodljiv vpliv na vojno. Kot nekdo v jeziku, ki mu ni dorasel, od časa do časa
s pravilno mislijo pove nepravilno, bo tedaj politika pogosto odrejala stvari,
ki ne ustrezajo njeni lastni nameri.
To se je neštetokrat zgodilo in kaže, da politiki ne sme manjkati določenega
vpogleda v vojni sistem. Toda preden bomo govorili naprej, si ne smemo dovo-
ljevati napačne interpretacije, ki se zelo vsiljuje. Daleč smo od tega, da bi mi-
slili, da bi bil v akte zakopan vojni minister ali učen inženir ali tudi celo na
bojišču sposoben vojak zato najboljši državni minister tam, kjer to ni vladar
sam; ali z drugimi besedami, nikakor nočemo, da bi bil vpogled v vojni sistem
glavna lastnost le-tega: sijajna, odlična glava, močan značaj, to so glavne
lastnosti; vpogled v vojni sistem se da na ta ali oni način povsem dopolniti.
Francija v svojem vojnem in političnem ravnanju ni imela nikoli slabših sveto-
valcev kot v času bratov Belle-Isle in vojvode Choiseula, čeprav so bili vsi trije
dobri vojaki.
Če naj vojna povsem ustreza nameram politike in če naj bo politika povsem pri-
merna sredstvom za vojno, preostane tam, kjer državnik in vojak nista združe-
na v eni osebi, samo eno dobro sredstvo, da se namreč najvišjega vojskovodjo
napravi za člana kabineta, da bi se ta s tem udeleževal glavnih momentov
njegovega ukrepanja. Vendar je to spet možno le, če je kabinet, t. j. torej vlada,
sam v bližini prizorišča, da se stvari lahko dogovorijo brez večje izgube časa.
Ko je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja v evropski vojni umetnosti nastopil
nenavaden preobrat, zaradi česar so najboljše vojske gledale, kako del njihove
umetnosti postaja neučinkovit in se dogajajo vojni uspehi, o katerih velikosti
do tedaj niso imeli pojma, se je seveda zdelo, da je napačni izračun vojne umet-
nosti vsem v breme. Bilo je očitno, da so jo, z navado omejeno v ozek krog poj-
mov, naskočile možnosti, ki so ležale izven tega kroga, toda niso seveda ležale
izven narave stvari.
Tisti opazovalci, ki so imeli najobsežnejši pregled, so pojav pripisali splošnemu
vplivu, ki ga je politika že stoletja imela za vojno umetnost v njeno veliko
škodo, in zaradi česar je ta postala polovična stvar, pogosto pravi navidezni
boj. Dejstvo je bilo pravilno, vendar je bilo napačno samo to, da se je nanj
gledalo kot na slučajno nastalo razmerje, ki se mu da izogniti. Drugi so menili,
da lahko vse pojasnijo iz trenutnega vpliva individualne politike Avstrije, Prusi-
je, Anglije itd.
48
Ali je res, da'dejanski napad, zaradi katerega bi se čutila inteligenca prizadeta,
pade znotraj vojskovanja in ne znotraj politike same? To je, če povemo v našem
jeziku: ali nesreča izvira iz vpliva politike na vojno ali iz napačne politike sa-
me? Velikanska učinkovanja francoske revolucije navzven je vendar treba očit-
no mnogo manj iskati v novih sredstvih in nazorih njenega vojskovanja kot
v povsem spremenjeni politiki in upravi, v značaju vlade, v stanju ljudstva itd.
Da so druge vlade na vse te stvari nepravilno gledale, da so z običajnimi sredstvi
hotele obdržati ravnotežje sil, ki so bile nove in izredne: vse to so napake po-
litike. Ali bi se mogle vse te napake uvideti in popraviti s stališča čisto vojaš-
kega pojmovanja vojne? Nemogoče. Kajti če bi tudi dejansko obstajal filozof-
ski strateg, ki bi zgolj iz narave sovražnega elementa izpeljal vse posledice in
bi s tem hotel sestaviti prerokovanje oddaljenih možnosti, bi bilo vseeno čisto
nemogoče, da bi takšnim fantazijskim podobam pripisali najmanjšo posledico.
Samo če je politika uspela pravilno presoditi v Franciji prebujene sile in v poli-
tiki Evrope novonastala razmerja, je mogla predvideti rezultat, ki bi iz tega
nastal za razvojne smeri vojne, in samo na ta način je mogla voditi do nujno
potrebnega obsega sredstev in do izbora najboljših poti.
Lahko torej rečemo: dvajsetletne zmage revolucije so predvsem posledica
pomanjkljive politike vlad, ki soji stale nasproti.
Seveda so se te napake razodele šele med vojno in njeni pojavi so popolnoma
nasprotovali pričakovanjem politike. Vendar se to ni zgodilo zato, ker je poli-
tika zamudila, da bi v umetnosti vojskovanja okrepila svetovanje. Tista vojna
umetnost, v katero je lahko politik verjel, t.j. tisto iz dejanskega sveta, ki pri-
pada k politiki časa, njej dobro znani instrument, ki ga je uporabljala do takrat,
ta vojna umetnost, pravim jaz, je bila seveda ujeta v zmoto politike in seje ni
moglo podučiti o boljšem. Res je, da je vojna sama v svojem bistvu in v svojih
oblikah utrpela pomembne spremembe, ki so jo približale njeni absolutni po-
dobi; vendar spremembe niso nastale tako, da bi se francoska vlada v določeni
meri emancipirala, da bi spustila povodec politike, temveč so nastale iz spre-
menjene politike, ki je izšla iz francoske revolucije tako za Francijo kot tudi za
celotno Evropo. Ta politika je ponudila druga sredstva, druge sile in s tem
sprostila tisto energijo vojskovanja, za katero tega ne bi bilo mogoče misliti.
Torej so tudi dejanske spremembe vojne umetnosti posledice spremenjene po-
litike in še daleč ne dokaz za možno ločitev obeh, nasprotno so močan dokaz
za njuno iskreno združitev. Še enkrat torej: vojna je instrument politike; nujno
mora imeti njen značaj, treba jo je meriti z njeno mero; vojskovanje v svojih
glavnih obrisih je zato politika sama, kije zamenjala pero za meč, vendar za-
radi tega ni prenehala misliti po svojih lastnih zakonih.
Druga knjiga
O teoriji vojne
Prvo poglavje
Razdelitev vojne umetnosti
Vojna je v svojem dejanskem pomenu boj, kajti samo boj je učinkoviti princip
v raznoliki dejavnosti, ki se v nadaljnem pomenu imenuje vojna. Boj paje mer-
jenje duhovnih in telesnih sil s pomočjo slednjih. Da se duhovnega ne sme iz-
49
ključiti, se razume samo po sebi, kajti stanje duše ima najodločilnejši vpliv na
telesne sile.
Potreba boja je človeka zgodaj vodila do lastnih iznajdb, da bi si v njem preskr-
bel prednosti; s tem se je boj zelo spremenil; toda kakršenkoli utegne biti, nje-
gov pojem s tem ni spremenjen in on je ta, ki tvori vojno.
Najprej so bila iznajdena orožja in oprema posameznih bojujočih se sil. Ta jo
treba narediti in se z njimi izuriti, preden se boj začne; uravnajo se po naravi
boja, prejmejo torej pravila od njega; vendar je očitno dejavnost, ki se s tem
ukvarja, druga kot boj sam; je le priprava na boj, ne njegovo vodenje. Jasno je,
da orožje in oprema ne spadata bistveno k pojmu boja, kajti zgolj ruvanje je
tudi bojevanje.
Boj je določil pripravo orožij in opreme in ta modificirajo boj; obstaja torej
vzajemno učinkovanje med obema. Vendar boj sam kljub temu ostaja čisto
posebna dejavnost, in to tolikor bolj, kolikor bolj se giblje v čisto posebnem
elementu, namreč v elementu nevarnosti.
Če je torej kjerkoli nujna ločitev raznovrstnih dejavnosti, potem je tukaj; in
moramo se samo — da bi spoznali praktično pomembnost te misli — potihoma
spomniti na to, kako pogosto se je najbolj osebna sposobnost na enem pod-
ročju pokazala kot najbolj neuporabno pikolovstvo na drugem. Tudi ni težko,
da ob ogledu ločimo eno dejavnost od druge, če opazujemo oborožene in
opremljene enote kot dano sredstvo, od katerega ni treba poznati nič drugega
kot njegove glavne rezultate, da se ga lahko smotrno uporabi.
Vojna umetnost v dejanskem smislu bo torej umetnost uporabe danih sred-
stev v boju, in ne moremo je označiti bolje kot z imenom vojskovanje. Nasprot-
no bodo vsekakor k vojni umetnosti v širšem smislu spadale tudi vse dejavno-
sti, ki so zaradi nje tukaj, torej celotna stvaritev, t.j. nabor, oborožitev, oprema
in vadba oboroženih sil. Za realnost teorije je zelo bistveno ločiti ti dve dejav-
nosti, kajti lahko je uvideti, da bi se mogla — če bi hotela vsaka vojna umetnost
začeti s pripravo oboroženih sil in bi hotela te pogojevati za vojevanje tako kot
jih navaja — aplicirati samo na malo primerov, kjer razpoložljive oborožene sile
temu ravno ustrezajo. Če hočemo nasprotno imeti teorijo, ki je primerna za
veliko večino primerov, vendar za nobenega ni povsem neuporabna, mora
biti grajena na veliki večini sredstev za vojskovanje in njihovih najbolj bistve-
nih rezultatih.
Sedaj je vojskovanje torej odredba in vodenje boja. Če bi bil ta boj posamični
akt, ne bi bilo nobene osnove za nadaljno razdelitev; sam boj sestoji iz bolj
ali manj velikega števila posameznih, v sebi zaključenih aktov, ki jih imenujemo
borbe, kot smo pokazali to v prvem poglavju prve knjige, in ki tvorijo nove
enotnosti. Iz tega izvira sedaj povsem različna dejavnost, da se te borbe v sebi
odredi in vodi in se jih med seboj poveže v smoter vojne. Eno je bilo imenovano
taktika, drugo strategija.
50
Šesta knjiga
Obramba
Prvo poglavje
Napad in obramba
1.	Pojem obrambe
Kaj je pojem obrambe? Branjenje pred udarcem. Kaj je torej njena značilnost?
Čakanje na ta udarec. Ta značilnost torej naredi dogajanje vsakič za obrambno
in edino preko te značilnosti se lahko v vojni loči obramba od napada. Toda
ker je absolutna obramba v popolnem nasprotju s pojmom vojne - ker bi se
ob njej vojskoval samo eden — je lahko tudi v vojni obramba samo relativna,
in vsaka značilnost se torej mora aplicirati le na totalni pojem, ne da se raz-
širi na vse njegove dele. Delna borba je obrambna, če čakamo na nalet, najuriš
sovražnika; bitka, če z našim ognjem počakamo na napad, t. j. na pojavitev
pred našimi položaji; vojni pohod, če počakamo s stopanjem na naše vojskova-
lišče. V vseh teh primerih celotnemu pojmu pripada značilnost čakanja in
branjenja, ne da bi iz tega sledilo protislovje s pojmom vojne, kajti njegovo
prednost je mogoče najti v tem, da se počaka na nalet proti našim bajonetom,
na napad na naše položaje in na naše vojskovališče. Toda ker je treba, da bi se
dejansko vojskovali, sovražniku vračati njegove udarce, se ta akt napada v
obrambni vojni dogaja takorekoč pod glavnim naslovom obrambe, t.j. ofenzi-
va, ki jo uporabimo, spada v okvire pojmov položaja ali vosjkovališča. V
obrambnem vojnem pohodu se lahko torej tolče v naskoku, v obrambni bitki
se lahko v naskoku uporabi svoje posamezne divizije, končno se še v enostavni
razporeditvi ob sovražnem jurišu strelja proti njemu celo z ofenzivnimi kro-
glami. Obrambna oblika vojskovanja torej ni neposreden ščit, temveč ščit, ki
se oblikuje iz spretnih udarcev.
2.	Prednosti obrambe
Kaj je smoter obrambe? Ohranjanje. Ohraniti je lažje kot dobiti; že iz tega sledi,
da je obramba ob predpostavljenih enakih sredstvih lažja kot napad. Toda v
čem je večja lahkota ohranjanja ali obvarovanja? V tem, da je ves čas, ki pre-
teče neuporabljen, tehten za branilca. On žanje, kjer ni sejal. Vsako opušča-
nje napada zaradi napačnega mnenja, iz strahu, iz lenobe, je v korist branilca.
Ta prednost je prusko državo v Sedemletni vojni več kot enkrat rešila propada.
Ta prednost, ki izhaja iz pojma in smotra obrambe, je v naravi vsake obrambe
in je v siceršnjem življenju, posebej v vojni tako podobnem pravnem občevanju,
opredeljena z latinskim izrekom beati sunt possidentes. Druga prednost, ki se
pridruži samo iz narave vojne, je pomoč krajevnega položaja, ki ga obramba
zlasti uživa.
Po ugotovitvi teh splošnih pojmov, se bomo obrnili bolj k stvari sami.
V taktiki je torej vsaka borba, velika ali majhna, obrambna, če prepustimo ini-
ciativo sovražniku in čakamo na njegovo pojavitev pred našo fronto. Od tega
trenutka naprej lahko uporabljamo vsa ofenzivna sredstva, ne da bi izgubili
obe prej imenovani prednosti obrambe, namreč prednost čakanja in prednost
predela. V strategiji stopi najprej vojni pohod na mesto borbe in vojskovališče
na mesto položaja; potem pa tudi celotna vojna zopet na mesto vojnega pohoda
in celotna dežela na mesto vojskovališča, in v obeh primerih ostane obramba,
51
kar je bila v taktiki. Da je obramba lažja od napadaje v splošnem že bilo opo-
zorjeno, toda da ima obramba negativni smoter, ohranjanje, in napad pozi-
tivnega, osvajanje, in da to pomnoži dejanska vojna sredstva, ohranjanje pa ne,
je treba reči - da se določno izrazimo -: obrambna oblika vojskovanja je po
sebi močnejša kot napadalna. Do tega rezultata smo hoteli dospeti; kajti,
čeprav je povsem v naravi stvari same in gaje izkustvo tisočerno potrdilo, kljub
temu popolnoma nasprotuje prevladujočemu mnenju — dokaz, kako morejo
pojme površni pisatelji zamešati.
Če je obramba močnejša oblika vojskovanja, ki pa ima negativni smoter, samo
od sebe sledi, da jo je treba rabiti samo tako dolgo, kot je potrebno zaradi
šibkosti, in jo je treba opustiti, brž ko smo zadosti močni, da si postavimo
pozitivni smoter. Ker se sedaj — ko se z njeno pomočjo zmaga — običajno do-
seže ugodnejše razmerje sil, tako je v vojni naravni potek, da se začne z obram-
bo in konča z ofenzivo. Prav tako je torej v protislovju s pojmom vojne pustiti
obrambo za zadnji smoter, kot bi bilo protislovje razumeti pasivnost obrambe
ne zgolj iz celote, temveč iz vseh njenih delov. Z drugimi besedami: vojna,
kjer bi se zmage uporabile zgolj za branjenje in se sploh ne bi hotelo zadati
nasprotnega udarca, bi bila prav tako nesmiselna kot bitka, v kateri naj bi
v vseh merilih vladala najabsolutnejša obramba (pasivnost).
Proti pravilnosti te splošne predstave, bi se moglo navesti mnogo primerov vojn,
kjer je obramba v svojem zadnjem cilju ostala samo obrambna, in se na povrat-
no ofenzivno učinkovanje ni mislilo; to bi mogli, če bi pozabili, da tukaj go-
vorimo o splošni predstavi, in da je treba primere, ki bi jih lahko postavili
nasproti tem, opazovati celokupno kot takšne slučaje, kjer še ni prišlo do mož-
nosti povratnega ofenzivnega učinkovanja.
Potem ko smo torej ugotovili pojem obrambe, kot se ga v vojni edino lahko
jemlje, potem ko smo podali meje obrambe, se še enkrat vrnimo k trditvi, da
je obramba močnejša oblika vojskovanja.
To bo popolnoma jasno izhajalo iz pobližnjega vzporejanja in primerjanja na-
pada in obrambe; zdaj hočemo samo opomniti, v kakšnem protislovju je sama s
seboj in z izkustvom obratna trditev. Če bi bila napadalna oblika močnejša,
ne bi bilo nobenega razloga več, da bi se obrambna sploh kdaj uporabila, ker
ima ta že tako zgolj negativni smoter; vsak bi torej hotel napadati in obramba
bi bila absurd. Nasprotno je zelo naravno, da se višji smoter plača z večjimi
žrtvami. Kdor misli, da je dovolj močan, da rabi šibkejšo obliko, ta sme želeti
večji smoter; kdor si zastavi manjši smoter, lahko to stori samo, da bi užival
prednosti močnejše oblike. Če se ozremo na izkustvo, bi bilo pač nekaj neza-
slišanega, da bi se ob dveh vojskovališčih napadalo s šibkejšo armado in bi se
močnejšo pustilo v obrambi. Če je bilo vedno in povsod obratno, to vendarle
dokazuje, da vojskovodje, celo ob lastnem odločilnem nagnjenju do napada,
kljub temu štejejo obrambo za močnejšo. V naslednjem poglavju moramo raz-
ložiti še nekatere predhodne točke.
Drugo poglavje
V kakšnem odnosu si sta napad in obramba v taktiki
Najprej se moramo ozreti za okoliščinami, ki v borbi prinašajo zmago.
O premoči in hrabrosti, urjenosti ali o drugih lastnosti vojske tukaj ni treba go-
voriti, ker so praviloma odvisne od reči, ki so izven področja tiste vojne umet-
52
nosti, o kateri tukaj govorimo, drugače bi pri napadu in obrambi kazale isto
učinkovitost; celo premoč v številu nasploh se tukaj ne more upoštevati, ker
je število enot prav tako danost in ni odvisna od svojevoljnosti vojskovodje.
Te reči tudi niso v nobenem posebnem odnosu do napada in obrambe. Razen
tega pa se nam samo še tri stvari zdijo odločilno prednostne, namreč: prese-
nečenje, prednost predela in napad z več strani. Učinkovito se pokaže prese-
nečenje s tem, da se sovražniku na eni točki zoperstavimo z več enotami,
kot je pričakoval. Ta številčna premoč je od splošne zelo različna, je najpo-
membnejši dejavnik vojne umetnosti. Kako k zmagi prispeva prednost predela,
je samo po sebi zadosti razumljivo in pripomniti je treba samo, da tukaj ne gre
zgolj za ovire, na katere naletijo napadalci pri svojem prodiranju, kot: strmo
zemljišče, visoke gore, močvirnati potoki, žive meje itd., temveč daje prednost
predela tudi to, če nam da priložnost, da se na njem v kritju razporedimo;
celo o povsem brazpomembnem predelu lahko rečemo, da uživa njegovo po-
moč tisti, ki ga pozna. Napad z več strani vključuje v sebi vse taktične ob-
kolitve, velike in majhne, in njegov učinek temelji deloma na dvojni učinkovi-
tosti strelnega orožja, deloma na strahu pred odrezanjem. V kakšnem odnosu
sta sedaj napad in obramba glede na te reči? Če imamo pred očmi zgoraj raz-
vite tri principe zmage, iz tega sledi, da ima napadalec zase samo majhen del
prvega in zadnjega principa, medtem ko ima večji del in drugi princip izključno
na razpolago branilec.
Napadalec ima le prednost dejanskega napada celote s celoto, medtem ko je
branilec sposoben v poteku borbe neprestano presenečati z močjo in obli-
ko svojih napadov.
Napadalec z večjo lahkoto obkoli in odreže celoto kot branilec, ker ta že stoji,
medtem se oni še premika glede na to stanje. Vendar se tudi to obkoljevanje
zopet nanaša le na celoto, kajti v teku borbe in za posamezne dele je napad
z več strani za branilca lažji kot za napadalca, ker je, kot je zgoraj rečeno,
z obliko in močjo svojih napadov bolj sposoben presenečati.
Da branilec uživa zlasti pomoč predela, je samo po sebi jasno; kar pa zadeva
premoč v presenečenju z močjo in obliko napadov, iz tega sledi, da mora napa-
dalec prihajati po cestah in poteh, kjer ga ni težko opazovati, medtem ko se
branilec razporedi v kritju in do odločilnega trenutka za napadalca ostane sko-
raj neviden. Odkar je pravi način obrambe postal moda, so rekgnosticiranja
prišla iz mode, t. j. postala so nemogoča. Občasno se sicer še rekognoscira,
vendar se le redko od tega veliko odnese. Kakor neskončno velika je prednost,
da se lahko izbere predel za svojo razporeditev in se z njim pred borbo popol-
noma seznani, kakor enostavno je, da tisti, ki je v tem predelu v zasedi, brani-
lec, mora svojega nasprotnika mnogo bolj presenetiti kot napadalec, tako se še
vendarle do tega trenutka niso znebili starih pojmov, kot da je sprejeta bitka
že na pol zgubljena. Do tega je prišlo zaradi načina obrambe, kije bila v modi
pred dvajsetimi leti in deloma tudi v Sedemletni vojni, ko se od terena ni pri-
čakovala nobena druga pomoč kot težko dostopna fronta (strma pobočja
itd.), ko je ozka razporeditev in negibljivost bokov povzročala takšno slabost,
da so se dražili z enega hriba na drugi in je s tem zlo postalo še hujše. Če se
je sedaj našel način podpore, seje vse izteklo v to, da: v tej kot na vezilni progi
razpeti armadi ne bi zazijala luknja. Zasedeni teren je v vsaki točki dobil
neposredno vrednost, moralo se ga je torej neposredno braniti. Tukaj torej v
bitki ni moglo biti govora niti o gibanju, niti o presenečenju; bilo je popolno
nasprotje tega, kar more biti dobra obramba, in kar je v novejšem času dejan-
sko tudi postala. Pravzaprav je omalovaževanje obrambe vedno posledica epo-
53
he, ko je določena manira obrambe samo sebe preživela, in to se je primerilo
tudi z zgoraj omenjeno, kije imela svoj čas prej, koje bila nad napadom dejan-
sko močnejša.
Če pregledamo izoblikovanje novejše vojne umetnosti, je bilo na začetku, t. j.
Tridesetletni in Španski nasledstveni vojni, razvitje in razporeditev armade ena
od večjih glavnih stvari v bitki. Tvorila je največji del načrta za bitko. To je
praviloma dajalo branilcu velike prednosti, ker je že bil razporejen in razvit.
Brž ko je postala sposobnost manevriranja enot večja, je ta prednost
izginila, in za nekaj časa je premoč dobil napadalec. Sedaj je branilec iskal
zaščito za rekami, v globokih usekih dolin in na gorah. S tem je znova dobil
odločilno premoč, ki je trajala toliko časa, dokler napadalec ni postal tako
gibljiv in spreten, da si je lahko sam upal na razčlenjeni predel in napadal
ločene kolone, torej da je lahko obkolil nasprotnika. To je vodilo do vedno
večjega obsega, ki je sedaj napadalca moral pripeljati na idejo, da se je osredo-
točil na nekaj točk in prebil ozki položaj. S tem je napadalec tretjič dobil
premoč in obramba je zopet morala spremeniti svoj sistem. To je storila v
zadnjih vojnah. Ko je začenjala, je svoje sile obdržala v velikih skupinah, te
večinoma nerazvite, razporejene tudi v kritju, in bila torej zgolj v pripravlje-
nosti, da se ubrani ukrepov napadalca, ko bi se ti pobliže razvili. To ne izklju-
čuje povsem deloma pasivno obrambo zemljišča; prednost le-tega je preveč
odločilna, da ne bi do njegove uporabe v vojnem pohodu moglo priti stokrat.
Vendar la pasivna obramba zemljišča običajno ni več glavna stvar in za to gre
tukaj. Če bi napadalec iznašel kak nov velik pripomoček, ki se ga ob enostav-
nosti in notranji nujnosti — ob kateri se more vse posrečiti — ne da povsem
spregledati, bo tudi obramba morala spremeniti svoj postopek. Vendar se bo
vedno zavedala pomoči predela, in ker predel in zemljišče bolj kot kdajkoli
prežemajo vojni akt s svojimi posebnostmi, ji v splošnem zagotavljata njeno na-
ravno premoč.
Tretje poglavje
V kakšnem odnosu sta napad in obramba v strategiji
Najprej zopet vprašajmo:
Katere okoliščine v strategiji dajejo ugoden uspeh? V strategiji ni zmage, kot
je bilo to rečeno že prej. Strateški uspeh je z ene strani ugodna priprava taktič-
ne smage; čim večji je ta uspeh, toliko bolj verjetnejša postane zmaga v borbi.
Z ene strani je strateški uspeh uporaba priborjene zmage. Čim več dogodkov je
strategija sposobna s svojimi kombinacijami pritegniti po dobljeni bitki v pos-
ledice le-te, toliko bolj se lahko tukaj polasti nastalih razbitin, katerih temelji
so bili v bitki omajani, čim bolj velikopotezno trumoma prižene k temu, kar
se je moralo v bitki sami mukoma posamično doseči, toliko ugodnejši je njen
uspeh. Tiste stvari pa, ki so zlasti pripeljale do tega uspeha in ga olajšale, torej
glavni principi strateške učinkovitosti, so naslednje:
1.	Prednost predela.
2.	Presenečenje, bodisi kot v dejanskem napadu bodisi z nepričakovano raz-
poreditvijo večjih sil na določenih točkah.
3.	Napad z več strani; vsi trije kot v taktiki.
4.	Pomoč vojskovališča z utrdbami in z vsem, kar k temu spada.
5.	Pomoč ljudstva.
6.	Koriščenje večjih moralnih sil.
54
V	kakšnem odnosu sta sedaj napad in obramba glede na te reči?
Branilec ima prednost predela, napadalec napada; to je v strategiji kot v taktiki.
Vendar je o napadu treba pripomniti, da je v stretegiji neizmerno učinkovitej-
še in pomembnejše sredstvo kot v taktiki. V tej se napad le redko lahko raz-
širi do velike zmage, medtem ko v strategiji ni redko, daje napad celotno vojno
končal z enim udarcem. Vendar je treba zopet opomniti, da uporaba tega
sredstva predpostavlja nasprotnikovo veliko, odločilno, redko napako, zato seji
za tehtnost napada ne more pripisovati zelo velike teže.
Presenečenje nasprotnika z razporeditvijo močnejših sil na določenih točkah
je zopet zelo podobno analognemu primeru v taktiki. Če bi bil branilec obve-
zan, da razdeli svoje sile na več točk za dostop na svoje vojskovališče, bi imel
napadalec očitno tako prednost, da s polno močjo udari po enem delu.
Toda tudi tukaj je nova obrambna umetnost z drugačnim postopkom neopazno
vpeljala druga načela. Če se branilec ne boji, da se bo nasprotnik po nezase-
deni cesti vrgel na pomembno skladišče ali zaloge ali nepripravljeno utrdbo
ali glavno mesto, ali se mora napadalcu na izbrani cesti zoperstaviti ravno zaradi
tega, ker bi drugače izgubil možnost umika, tako ni nobenega razloga, da bi
svoje sile razdelil; kajti če si napadalec izbere drugo cesto od te, na kateri
je branilec, ga lahko ta nekaj dni kasneje s celotnimi svojimi silami poišče na tej
cesti; lahko je celo v večini primerov prepričan, da mu bo napadalec izkazal
to čast, da ga sam poišče. Toda če se slednji čuti primoranega, da napreduje
celo z deljenimi silami, čemur se zaradi preskrbe pogosto komajda da izogniti,
je tako branilec očitno v prednosti, da lahko svojega nasprotnika na enem delu
naskoči- z vsemi svojimi silami.
V	veliki meri v strategiji svojo naravo spremenijo bočni napadi in napadi v hrbet
in strani vojskovališča.
1.	Če odpade dvojni učinek ognja, ker se ne da streljati z enega konca na drugi
konec vojskovališča.
2.	Bojazen, da se izgubi možnost umika, je pri obkoljevanju dosti manjša,
kajti prostora se v strategiji ne da tako zapreti kot v taktiki.
3.	V strategiji večjega prostora pride zaradi učinkovitosti notranjih, t.j. kraj-
ših linij, bolj do izraza in tvori veliko protiutež proti napadom z več strani.
4.	Novi princip se pojavi v občutljivosti zvez, t. j. v učinkovanju, ki izhaja
zgolj iz njihove prekinitve.
Vsekakor je sedaj v naravi stvari, da je v strategiji zaradi večjih prostorov ob-
koljevanje napad z več strani, primeren le za tistega, ki ima iniciativo, torej za
napadalca, in da branilec ni sposoben tako kot v taktiki v teku dogajanja
obkoljevalca zopet obkoliti, ker svojih oboroženih sil ne more razporediti
niti v takšno sorazmerno globino, niti tako skrito; vendar kaj pomaga napadu
lahkota obkoljevanja, če prednosti tega niso prisotne? Zato se v strategiji sploh
ne bi moglo postaviti obkolitvenega napada kot principa zmage, če se ne bi
upoštevalo učinkovanja na zveze. Vendar je ta dejavnik v prvem trenutku, ko
se napad in obramba srečata in sta si še nasproti v njunem enostavnem po-
ložaju, redkokdaj velik; velik postane šele v teku vojnega pohoda, ko napadalec
v sovražni deželi postopoma postane branilec; tedaj postanejo zveze tega nove-
ga branilca šibke in prvotni branilec lahko iz te šibkosti potegne takšne koristi
kot napadalec. Toda, kdo ne vidi, da se mu ta premoč napada ne more pripi-
sati na splošno, ker le-ta dejansko črpa iz višjih razmerij obrambe!
55
Četrti princip, pomoč vojskovališča, je seveda na strani branilca. Ko napadajo-
ča armada začne vojni pohod, se tako odtrga od svojega vojskovališča in s tem
oslabi, t. j. zapusti utrdbe in zaloge vseh vrst. Čim večji je operativni prostor,
ki ga mora prekoračiti, toliko bolj bo oslabljena (zaradi marša in zasedb);
braneča se armada ostane z vsem tem povezana, t.j. uživa pomoč svojih utrdb,
nič je ne oslabi in je bližje svojim virom pomoči.
Pomoč ljudstva kot peti princip sicer ni prisotna pri vsaki obrambi, kajti
lahko se izvede obrambni vojni pohod v sovražno deželo, toda vendarle izhaja
ta princip le iz pojma obrambe in svojo aplikacijo najde v večini primerov.
Nasploh je tukaj s tem - vendar ne izključno - mišljena učinkovitost deželne
obrambe in oboroženega naroda, in k temu spada tudi to, da so vsa trenja manj-
ša ter vsi viri pomoči bližje in so izdatnejši.
Jasno predstavo o učinkovitosti pod 3 in 4 imenovanih sredstvih nam kot pod
povečevalnim steklom daje vojni pohod iz leta 1812: čez Njemen je šlo
5000 000 mož, 120 000 se jih je tolklo še v borodinski bitki in še manj jih je
prišlo do Moskve.
Lahko rečemo, da je bil učinek tega velikanskega poskusa tako velik, da bi
bili Rusi - čeprav sploh ne bi začeli z nobeno ofenzivo — vendarle za mnogo
časa zavarovani pred novim vpadom. Seveda razen Švedske ni v podobnem
položaju kot Rusija nobena evropska država, vendar ostaja učinkujoči princip
isti in se razlikuje samo po stopnji jakosti.
Če četrtemu in petemu principu dodamo razmislek, da se te sile obrambe
nanašajo na prvotne, namreč na sile v lastni deželi, in da oslabijo, če je obram-
ba presajena na sovražna tla in je zapletena v ofenzivne dejavnosti, postane iz
tega približno tako kot zgoraj pri tretjem principu nova pomanjkljivost napada;
kajti kakor malo tvorijo obrambo zgolj obrambni elementi, prav tako malo je
sestavljen napad iz samih aktivnih elementov; vsak napad, ki neposredno ne
vodi do miru, se celo mora končati z obrambo.
Če bi bili sedaj vsi obrambni elementi, ki se v napadu pojavljajo, oslabljeni
skozi svojo naravo, t. j. s tem da pripadajo napadu, je pač na to treba gledati
kot na njegovo splošno pomanjkljivost.
To ni zmerno dlakocepstvo, temveč je v tem nasprotno glavna pomanjklji-
vost vsega napada in je zato pri vsakem načrtu za strateški napad izvorno
treba paziti predvsem na to točko, torej na obrambo, ki mu bo sledila, kot si
bomo pobliže ogledali v knjigi o načrtu za vojni pohod.
Velike moralne sile, ki od časa do časa prežamejo element vojne kot posebna
lastnost in ki jih torej lahko vojskovodja v določenih primerih uporabi za okre-
pitev svojih sil, si pač prav tako lahko mislimo na strani obrambe kot napada;
vsaj tiste, ki v napadu posebno blestijo, kot zmeda in strah pri nasprotniku, ki
nastopijo šele po odločilnem udarcu in zato seveda le redko prispevajo k nje-
govemu usmerjanju.
Prepričani smo, da smo s tem našo tezo, daje obramba močnejša vojna oblika
kot napad, zadovoljivo izpeljali; vendar nam še preostane, da omenimo majhen,
doslej neupoštevan dejavnik. To je hrabrost, občutek premoči v vojski, ki iz-
haja iz zavesti, da je potreben napadalcu. Stvar je po sebi pravilna, samo da se
občutek zelo kmalu utopi v splošnejšem in močnejšem, ki se v vojski pokaže
ob njenih zmagah ali porazih, skozi talent ali nesposobnost njenega vodje.
56
Četrto poglavje
Koncentričnost napada in ekscentričnost obrambe
Obe ti predstavi, obe ti obliki v uporabi sil pri napadu in obrambi se v teoriji
in dejanskosti tako pogosto pojavljata, da se vsiljujeta domišljiji skoraj kot
nujni, napadu in obrambi imanentni obliki, kar pa — kot kaže že najmanjši
premislek - ni primer. Zato si ju bomo čimprej ogledali in si enkrat za vselej
ustvarili jasno predstavo o tem; potem jih bomo mogli pri naših nadaljnjih
razmišljanjih o odnosu napada in obrambe od tega povsem abstrahirati in nas
ne bo neprestano motil videz o prednosti in pomanjkljivosti, ki ga mečeta
na stvari. Tukaj" ju torej opazujemo kot čisti abstrakciji, pojem izvlečemo kakor
alkohol in si pridržimo pravico, da v prihodnje opozorimo na delež, ki ga ima
pri teh stvareh.
Branilec je v taktiki kot v strategiji mišljen kot čakajoči, torej kot stoječi,
napadalec pa v gibanju, in sicer gibajoč se glede na ono stanje. Iz tega nujno
sledi, da sta obkoljevanje in obkolitev odvisna le od svojevoljnosti napadalca,
namreč tako dolgo, dokler traja njegovo gibanje in stanje branilca. Svoboda
napada, da je koncentričen ali da ni koncentričen, potem ko je koristen ali
škodljiv, bi se mu morala računati kot splošna odlika. Vendar ima to izbiro
samo v taktiki, v strategiji pa mu ni vedno prosto dana.
Šesto poglavje
Obseg sredstev obrambe
V drugem in tretjem poglavju te knjige smo pokazali, kako ima obramba v
uporabi tistih stvari, ki razen absolutne jakosti in vrednosti oboroženih sil
določajo taktični kot strateški uspeh, namreč prednost predela, presenečenja,
napada z več strani, pomoč vojskovališča, pomoč ljudstva, uporabo večjih
moralnih sil, torej ima naravno premoč. Zdi se nam koristno, da tukaj pogle-
damo še tista sredstva, ki so branilcu prednostno na razpolago in jih je po svoje
treba gledati kot različne razvrstitve stebrov njegove zgradbe.
1. Deželna bramba. V novejših časih je bila uporabljana za napad na sovražno
deželo tudi izven dežele, in ne moremo zanikati, da je njena ureditev v mnogih
deželah, npr. v Prusiji, takšne vrste, daje nanjo skorajda treba gledati kot na del
redne vojske, torej ne pripada edino obrambi. Toda vendarle ne smemo spre-
gledati, da je njena zelo okrepljena uporaba 1. 1813, 1814 in 1815 izšla iz
obrambne vojne, da je na manj mestih urejena tako kot v Prusiji, vendar mora
biti pri vsaki nepopolni stopnji ureditve nujno bolj primerna za obrambo kot za
napad. Razen tega pa vsebuje pojem deželne brambe vedno idejo izrednega,
bolj ali manj prostovoljnega sodelovanja celotne ljudske množice v vojni - s
svojimi telesnimi silami, s svojim bogastvom in s svojim prepričanjem. Čim
bolj se ureditev od tega oddalji, toliko bolj postaja to, kar razporeja, redna
vojska pod drugim imenom, toliko bolj bo imela njene prednosti, vendar bo
tudi toliko bolj pogrešala prednosti dejanske deželne brambe, namreč obseg
sil, ki je mnogo obširnejši, mnogo manj določen in se ga da lažje okrepiti z
duhom in prepričanjem. V teh stvareh je bistvo deželne brambe; temu sode-
lovanju celotnega ljudstva je treba z vrsto njene ureditve pustiti svobodo, ali
pa — s tem da si od deželne brambe obetamo nekaj posebnega — zasledujemo
slepilo.
57
Sedaj pa se ne da zanikati bližnjega sorodstva med tem značajem deželne bram-
be in pojmom obrambe, torej tudi ne zanikati, da bo takšna deželna bramba
pripadala obrambi vedno bolj kot napadu, da bo prvenstveno pri obrambi po-
kazala tiste učinke, s katerimi presega napad.
2.	Utrdbe. Součinkovanje utrdb napadalca obsega samo tiste, ki so meji
najbližje, inje le šibko; pri branilcu seže globje v deželo, veliko jih torej postane
učinkovitih in ta učinkovitost sama je neprimerno večje moči. Utrdba, ki
narekuje in zdrži dejansko obleganje, ima seveda v vojni večjo tehtnost kot
utrdba, ki s svojimi dejanji zgolj oddaljuje misel o zavzetju te točke, torej sov-
ražnih sil dejansko ne zaposli in uniči.
3.	Ljudstvo. Čeprav vpliv posameznega prebivalca vojnega prizorišča na vojno
v večini primerov ni opaznejši kot učinek vodne kaplje v celotnem toku, ven-
darle celo v primerih, ko sploh ni govora o ljudski vstaji, skupni vpliv, ki ga ima-
jo prebivalci dežele na vojno, ni nič manj opazen. V lastni deželi gre vse lažje,
ob predpostavki, da razpoloženje podložnikov ni v protislovju s tem pojmom.
Do vseh storitev, velikih in majhnih, sovražnik pride le z odkritim posiljeva-
njem; tega morajo izvajati oborožene sile in zahteva od njih veliko sil in napo-
rov. Branilec vse to dobi, čeprav dejansko ne prostovoljno kot v primerih
entuzijastične zavzetosti, vendarle po utečeni poti državljanske pokorščine,
ki je za prebivalstvo postala druga narava in se razen tega ohranja s sredstvi
zastraševanja in prisile, ki ne izhajajo iz vojske in so od nje zelo oddaljeni
z ukrepi oblasti. Vendar je tudi sodelovanje, ki izvira iz resnične privrženosti,
v vseh primerih zelo pomembno, če namreč v vseh tistih točkah, ki ne zahte-
vajo žrtev, nikoli ne izostane. Poudarili bomo le tiste točke, ki so velikega po-
mena za vojskovanje; to so poročila. Ne le posamezna velika, pomembna poro-
čila oglednikov, temveč tudi brezštevilna dnevna obvestila, kijih vojska v lastni
deželi zaradi svojega dobrega razumevanja z njenimi prebivalci dobiva z vseh
strani, so tista, ki branilcu glede tega dajejo odločilno premoč nad napadalcem.
Najmanjšo patruljo, vsako stražo, vsakega oficirja njihove potrebe po poročilih
o sovražniku, prijatelju in nasprotniku napotijo na prebivalstvo dežele.
Če sedaj preidemo od teh splošnih odnosov, ki nikoli ne izostanejo, k posamez-
nim primerom, ko dežela sama začne sodelovati v bojih, in do najvišje stopnje
tega, ko ta boj — kot v Španiji - z ljudsko vojno poglavitno samo vodi, dojame-
mo tako, da tukaj ne gre zgolj za stopnjevanje pomoči ljudstva, temveč nasta-
ne resnično nova potenca in lahko torej
4.	oboroženo ljudstvo ali deželno brambo navedemo kot posebno sredstvo
obrambe.
5.	Končno smemo imenovati še zaveznike kot zadnjo oporo branilca. S tem
seveda ne moremo misliti običajnih, ki jih ima tudi napadalec, temveč tiste, ki
so pri ohranitvi dežele bistveno udeleženi. Če imamo namreč pred očmi držav-
no republiko današnje Evrope, vendarle nesporno vidimo - ne da bi govorili
o sistematično uravnavanem ravnotežju moči in interesov, kakor to ne obsta-
ja in se mu zato pogosto upravičeno oporeka —, da se veliki in majhni državni
in ljudski interesi križajo na najbolj raznoliki in najbolj spremenljivi način.
Vsako takšno presečišče tvori okrepljeni vozel, kajti v njem je smer enega
protiutež smeri drugega; prek vseh teh vozlov se torej očitno tvori bolj ali manj
velika soodvisnost celote, in ta soodvisnost se mora ob vsaki spremembi deloma
preseči. Na ta način služijo celotni medsebojni odnosi vseh držav bolj za ohra-
njanje celote v svoji obliki, kot da bi v njej ustvarjali spremembe, t. j. v sploš-
58
nem je prisotna ta tendenca ohranjanja. Menimo, da je tako treba pojmovati
misel o političnem ravnotežju. V tem smislu bo to nastalo samo od sebe povsod
tam, kjer pride do mnogostranskih stikov med večimi kultiviranimi državami.
Kako učinkovita je ta tendenca celokupnih interesov za ohranitev dejanskega
stanja, je drugo vprašanje; vsekakor si lahko mislimo spremembe v medseboj-
nih odnosih posameznih držav, ki to učinkovitost celote olajšajo, in druge, ki
jo otežijo. V prvem primeru gre za napore, da se izoblikuje politično ravnotež-
je, in ker imajo isto tendenco kot celokupni interesi, bodo imeli za sebe tudi
večino teh interesov. Na drugi strani pa so izmikanja, pretežna dejavnost posa-
meznih strani, prave bolezni; ni se treba čuditi, da do njih prihaja v tako šibko
povezani celoti, kot je množica velikih in majhnih držav, saj se dogajajo v tako
čudovito urejeni organski celoti vsega živega.
Če smo torej opozorjeni na primere iz zgodovine, ko so posamezne države
mogle doseči pomembne spremembe zgolj sebi v prid, ne da bi celota sploh
poskušala to preprečiti, ali celo na primere, ko je bila posamezna dežela spo-
sobna, da se je dvignila nad druge, daje skorajda postala neomejena zapovedni-
ca celote, odgovarjamo tako: s tem se nikakor ne izkazuje, da tendenca celo-
kupnih interesov za ohranitev stanja ne obstaja, temveč samo, da njena učin-
kovitost v tem trenutku ni bila zadosti učinkovita; stremljenje za ciljem je ne-
kaj drugega kot gibanje k njemu, vendar zato nikakor ne nekaj ničnega, kot to
najbolje sprevidimo iz nebesne dinamike.
Pravimo, da je tendenca ravnotežja ohranitev pričujočega stanja, pri čemer
vsekakor predpostavljamo, da je bil v tem stanju mir, t.j. ravnotežje, kajti
kjer je to moteno, kjer je napetost že nastopila, tam je lahko tendenca ravno-
težja vsekakor usmeijena tudi k spremembi. Vendar ta sprememba lahko dole-
ti, če gledamo na naravo stvari, vedno le nekatere posamezne države in nikoli
večino. Tako je torej gotovo, da te svojo ohranitev vidijo zastopano in zagotov-
ljeno preko celokupnih interesov vseh, gotovo je torej tudi, da bo vsaka posa-
mezna država, ki se ji ne primeri, da je s celoto že v napetosti, imela več intere-
sov za kot proti sebi.
Kdor se tem razmislekom smeje kot utopičnim sanjam, dela to na račun filo-
zofske resnice. Če preko nje lahko spoznamo razmerja, v katerih so med se-
boj bistveni elementi stvari, bi bilo seveda nepremišljeno, da bi hoteli z
neupoštevanjem vseh slučajnih vmešavanj iz tega izpeljati zakone, ki bi lahko
uravnavali vsak posamezni primer. Toda kdor se po izjavi velikega pisca ne
povzpne nad anekdoto, gradi celotno zgodbo iz tega, povsod začenja z najin-
dividualnejšim, s konico dogodka, in se spusti samo tako globoko, kot ravno-
kar najde povod za to, torej nikoli ne pride do splošnih razmerij, ki prevla-
dujejo globoko v temelju. Njegovo mnenje ne bo imelo nikoli večje vrednosti
kot za en primer in se mu bo seveda zdelo to, kar filozofija dožene za sploš-
nost primerov, kot sanje.
Če tega splošnega stremljenja za mirom in ohranitvijo obstoječega ne bi bilo,
nikoli ne bi obstajala množica omikanih držav dolgo časa ena ob drugi, nujno
bi se morale zliti v eno. Če torej današnja Evropa obstaja že 1000 let, lahko
to delovanje pripišemo samo tej tendenci celokupnih interesov, in če zaščita
celote ni bila vedno usmerjena k ohranitvi vsake posamezne, so to nepravil-
nosti v življenju te celote, ki paje vendar niso razdejale, temveč jih je ta obvla-
dala.
Bilo bi zelo odveč, če preletimo množico dogodkov, kjer so bile spremem-
be, ki so ravnotežje preveč motile, preprečene ali razdrte z bolj ali manj očit-
59
nim nasprotnim delovanjem drugih držav; pokaže jih najbolj bežen pogled na
zgodovino. Govorili bomo samo o enem primeru, ki ga imajo vedno v zobeh
tisti, ki se norčujejo iz ideje o političnem ravnotežju. In ker se zdi, da semkaj
še posebej spada kot primer, v katerem je propadel nedolžen branilec, ne da bi
pridobil udeležbo tuje pomoči. Govorimo o Poljski. Daje lahko izginila država
z osmimi miljoni prebivalcev, da je bila razdeljena med tri druge, ne da bi ka-
terakoli od ostalih držav izvlekla meč, se na prvi pogled dozdeva kot primer,
ki bodisi zadovoljivo dokazuje splošno neučinkovitost političnega ravnotežja
bodisi vsaj kaže, kako daleč gre lahko v posameznih primerih. Zdelo se je,
da je primer skrajne vrste, da bi lahko izginila država s takim obsegom in po-
stala plen drugim, ki so že spadale med najmogočnejše (Rusija in Avstrija).
Če takšen primer ni mogel razvneti ničesar v celokupnih interesih celotne
republike držav, se reče, da je treba učinkovitost, ki naj bi ga imeli ti celokup-
ni interesi za ohranitev posameznega, opazovati kot namišljeno. Vendar vztra-
jamo na tem. da posamezni primer, kakorkoli je nenavaden, ne dokazuje ni-
česar proti splošnosti, in v kratkem trdimo, da primer poljskega propada
tudi ni tako nepojmljiv, kot se zdi. Ali se je Poljsko dejansko dalo opazovati
kot evropsko državo, kot homogeni člen evropske republike držav? Ne! To je
bila tatarska država, ki je - namesto, da bi se kot Tatari na Krimu ob Črnem
morju naslanjala na mejo evropskega državnega sveta — ležala na križišču med
njimi. S tem nočemo govoriti niti zaničljivo o poljskem ljudstvu, niti upra-
vičevati delitev dežele, temveč samo videti stvari takšne, kot so. Že sto let
ta država pravzaprav ni igrala nobene politične vloge več, temveč je bila za
ostale jabolko spora. Ob svojem stanju in svoji ustavi se ni mogla med drugimi
trajneje ohraniti; bistvena sprememba v tem tatarskem stanju pa bi utegnilo
biti samo delo pol ali celega stoletja, če bi za to bili voljni voditelji tega ljud-
stva. Vendar so bili ti sami mnogo preveč Tatari, da bi želeli takšno spremem-
bo. Njihovo zanikrno državniško življenje in brezmejna lahkomiselnost sta si
podajala roki in sta tako hiteli v prepad. Veliko pred delitvijo Poljske so se tam
Rusi počutili kot doma, pojma samostojne, navzven zaključene države sploh
ni bilo več, in nič ni bolj gotovega, da bi morala Poljska, če ne bi bila razdelje-
na, postati ruska provinca. Če vsega tega ne bi bilo in bi bila Poljska država,
ki je sposobna obrambe, se tri sile ne bi tako lahko lotile njene delitve. In
tiste sile, ki so bile najbolj udeležene pri njeni ohranitvi, kot Francija, Šved-
ska in Turčija, bi lahko potem povsem drugače sodelovale pri njeni ohranitvi.
Vendar, če naj se za ohranitev države skrbi zgolj od zunaj, se seveda zahteva
preveč.
Več kot sto let prej se je o delitvi Poljske večkrat govorilo in od takrat se na
deželo ni gledalo kot na zaprto hišo, temveč kot na javno cesto, po kateri so
se stalno podile tuje vojske. Ali naj bi druge države vse to preprečile, ali naj
bi imele meč stalno izvlečen, da bi stražile politično svetost poljskih meja?
To pomeni zahtevati moralno nemogoče. V tem času Poljska politično ni
bila dosti več kot neobljudena stepa; in kakor malo bi se dalo to med dve
drugi državi položeno stepo brez obrambe vedno ščititi pred njihovimi pose-
gi, prav tako malo se je moglo zagotoviti nedotakljivost te takoimenovane
države. Iz teh razlogov se ni treba čuditi tihemu propadu Poljske kot tudi ne
mirnemu propadu krimskega tatarstva; ob tem so bili Turki v vsakem primeru
bolj kot katerakoli evropska država zainteresirani za ohranitev Poljske, vendar
so sprevideli, da bi bil neploden napor ščititi stepo, ki ne nudi odpora.
Vračamo se k našemu predmetu in mislimo, da smo pokazali, da sme branilec
v splošnem bolj računati na zunanjo pomoč kot napadalec; toliko bolj z go-
60
tovostjo bo smel računati nanjo, čim pomembnejši je njegov obstoj za vse
ostale, t. j. čim bolj zdravo in krepkejše je njegovo politično in vojno stanje.
Predmeti, ki smo jih tukaj imenovali kot dejanska sredstva obrambe, ne bodo
na razpolago vsaki posamezni obrambi — to se razume samo po sebi — včasih
bodo manjkala ena, včasih druga, vendar vsa skupaj spadajo v kolektivni po-
jem obrambe.
Sedmo poglavje
Vzajemno učinkovanje napada in obrambe
Zdaj bomo posebej opazovali obrambo in napad, kolikor se ju da med seboj
sploh ločiti. Iz naslednjih razlogov začenjamo z obrambo. Zelo naravno in
nujno je sicer, da se pravila obrambe utemeljijo s pravili napada in pravila na-
pada na pravilih obrambe, toda ena od obeh morajo imeti še tretjo točko, če
naj ima celotna vrsta predstavitve svoj začetek, torej če naj postane možna.
Prvo vprašanje je sedaj ta točka.
Če filozofsko premislimo začetek vojne, potem dejanski pojem vojne ne na-
stane z napadom, ker ta tako boja kot prilastitve nirrn za absolutni smoter,
temveč ta nastane šele z obrambo, kajti to ima boj za neposredni smoter, ker
je branjenje in bojevanje očitno eno. Branjenje je usmerjeno samo na napad,
ga torej nujno predpostavlja, napad pa ni usmerjen na branjenje, temveč na
nekaj drugega, namreč na prilastitev, in torej zadnjega nujno ne predpostavlja.
Zato je v naravi stvari, da tisti, ki najprej sproži dejanje elementa vojne — z
njegovega stališča sta najprej mišljeni dve strani —, postavi tudi prve zakone za
vojno, to je namreč branilec. Tukaj ne govorimo o posameznem primeru,
temveč o splošnem, o abstraktnem primeru, ki si ga teorija zamisli za določitev
svoje poti.
Tako sedaj vemo, kje je treba izven vzajemnega učinkovanja napada in obram-
be iskati čvrsto točko, namreč pri obrambi.
Če je ta sklep pravilen, morajo za branilca obstajati nagibi za njegovo ravna-
nje, četudi še sploh ničesar ne ve o tem, kaj bo napadalec storil, in sicer morajo
ti nagibi vsebovati odredbo bojnih sredstev. Nasprotno za napadalca, dokler
ne bi vedel ničesar o svojem nasprotniku, tudi ne bi smeli obstajati nagibi za
njegovo ravnanje, ki bi vsebovali uporabo bojnih sredstev. Ne bi mu bilo
treba storiti ničesar drugega, kot da bi lahko vzel ta s seboj, t. j. s pomočjo
armade prevzel posest. In tako tudi dejansko je; kajti ustvariti bojna sredstva,
še ne pomeni uporabiti jih, in napadalec, ki jih vzame s seboj ob povsem
splošni predpostavki, da jih bo potreboval, in ki, namesto da bi se polastil de-
žele s komisarijami in proklamacijami, stori to z armado, dejansko še ne izvaja
pozitivnega vojnega akta; branilec pa, ki svoja bojna sredstva ne le zbira, tem-
več jih disponira tudi tako, kot hoče voditi boj, ki izvaja dejavnost, kateri
pojem vojne dejansko pristaja.
Drugo vprašanje je sedaj: kakšne narave so lahko v teoriji nagibi, ki so bili
najprej vzpostavljeni za obrambo; še preden seje na napad sam sploh kaj misli-
lo? To je očitno napredovanje h prilastitvi, ki je mišljeno izven vojne, vendar
daje oporo za prve norme vojnega dogajanja. To napredovanje mora obramba
ovirati, misliti ga je torej treba v povezavi z deželo, in tako nastanejo prve
najsplošnejše določitve obrambe. Ko so te enkrat ugotovljene, se napad apli-
cira nanje, in iz opazovanja sredstev, ki jih ta uporablja, sledijo nova načelaa
61
obrambe. Sedaj je tukaj vzajemno učinkovanje, ki ga lahko teorija v svoji pre-
iskavi tako dolgo nadaljuje, dokler niso dobljeni novi rezultati, vredni upošte-
vanja.
Ta majhna analiza je bila nujna, da bi vsem našim prihodnjim razmišljanjem
dali nekaj več jasnosti in čvrstosti; prav tako ni narejena za bojišče, tudi ne za
bodoče vojskovodje, temveč za vojsko teoretikov, ki so si doslej stvar zelo po-
enostavljali.
Osmo poglavje
Vrste odpora
Pojem obrambe je branjenje; v tem branjenju je čakanje, in to čakanje je bilo
za nas glavna značilnost obrambe in obenem njena glavna prednost.
Ker pa obramba v vojni ne more biti zgolj trpnost, tako tudi čakanje ne more
biti absolutno, temveč le relativno; predmet, na katerega se nanaša, je po pro-
storu bodisi dežela bodisi vojskovališče bodisi položaj, po času pa vojna, voj-
ni pohod ali bitka. Dobro vemo, da ti predmeti niso nespremenljive enote,
temveč samo središča določenih področij, ki potekajo skupaj in druga drugo
prepletajo; vendar se moramo v praktičnem življenju pogosto zadovoljiti s
tem, da reči samo grupiramo, ne da bi jih strogo ločevali, in ti pojmi so preko
praktičnega življenja dobili sami zadostno določenost, tako da lahko okrog
njih udobno zbiramo ostale predstave.
Obramba dežele torej čaka samo napad na deželo, obramba vojskovališča na-
pad na vojskovališče, obramba položaja napad na položaj. Vsaka pozitivna in
seveda bolj ali manj napadalna dejavnost, ki jo izvaja po tem trenutku, pojma
obrambe ne bo odpravila, kajti do njene glavne značilnosti in njene glavne
prednosti, čakanja, je že prišlo.
K času pripadajoči pojmi vojne, vojnega pohoda, bitke se dogajajo ob pojmih
dežele, vojskovališča in položaja in imajo zato isti odnos do našega predmeta.
Obramba torej obstaja iz dveh heterogenih delov, čakanja in ukrepanja. S tem,
da smo prvo navezali na določen predmet in je torej bilo pred ukrepanjem, smo
omogočili povezavo obeh v celoto. Vendar akt obrambe — posebno večji, kot
vojni pohod ali celotna vojna — ne bo po času obstajal iz dveh velikih polovic,
iz prve, ko se zgolj čaka, in druge, ko se zgolj ukrepa, temveč iz menjavanj
teh dveh stanj, tako da se lahko čakanje razpotegne skozi celoten akt obrambe
kot neprekinjena nit. Temu čakanju pripisujemo takšno pomembnost zgolj
zato, ker ga zahteva narava stvari; v dosedanjih teorijah kajpada nikoli ni bilo
izpostavljeno kot samostojen pojem, v praktičnem svetu paje — čeprav pogos-
to nezavedno — neprestano služilo kot vodilo. Je takšna sestavina celotnega
vojnega akta, da se ta brez nje zdi komajda možen, in zato se bomo v nadalje-
vanju k njemu še pogosto vračali, ko bomo pozorni na njegove učinke v dina-
mični igri sil.
Sedaj se bomo ukvarjali s pojasnjevanjem, kako se princip čakanja vleče skozi
akt obrambe in kakšno zaporedje obrambe iz tega izvira.
Da bi naše predstave dognali ob bolj enostavnih predmetih, bomo obrambo
dežele — v kateri prihaja do večje raznolikosti in močnejšega vpliva političnih
razmerij - pustili ob strani do knjige o vojnem načrtu; na drugi strani je
obrambni akt ob položaju in bitki predmet taktike, ki samo kot celota tvori
62
izhodišče strateške dejavnosti, zato bo obramba vojskovališča tisti predmet, na
katerem bomo mogli najbolje pokazati razmerja obrambe.
Dejali smo, da sta čakanje in ukrepanje — zadnje je vedno vračanje udarca,
torej reakcija — oba zelo bistvena dela obrambe, brez prvega ne bi bila obram-
ba, brez drugega ne bi bilo vojne. To gledanje nas je prej že vodilo k vrsti pred-
stavljanja, da obramba ni nič drugega kot močnejša oblika vojne (vojskovanja),
da se nasprotnika toliko bolj zanesljivo premaga; te predstave se moramo vse-
kakor držati, deloma, ker nas v zadnji instanci edina ščiti pred absurdom, de-
loma, ker celotni akt obrambe krepi toliko bolj, čim živahnejša in natančnej-
ša ostane. Bilo bi v nasprotju z gornjo vrsto predstavljanja, če bi hoteli v
reakciji, ki tvori drugo nujno sestavino obrambe, narediti razloček in tisto, kar
tvori dejansko branjenje, branjenje dežele, vojskovališča, položaja, edino opa-
zovati kot nujni del, ki bi segal samo tako daleč, kot zahteva zavarovanje teh
predmetov, in bi na možnost dalje gnane reakcije - ki preide na področje
dejanskega strateškega napada — gledali kot na obrambi tuj in ravnodušen
predmet. Zato takšnega razločka ne moremo opazovati kot bistvenega, temveč
moramo vztrajati na tem, da mora vsaka obramba imeti za osnovo idejo povr-
nitve; kajti, kolikor škode bi lahko v ugodnem primeru v tej prvi reakciji pri-
zadejali svojemu nasprotniku, še zmeraj bi manjkalo za primerno ravnotežje
v dinamičnem razmerju napada in obrambe. Rečemo torej, daje obramba moč-
nejša oblika vojne, da se nasprotnika lažje premaga, in prepustimo okolišči-
nam, ali ta zmaga predmet, na katerega se nanaša, presega ali ne. Toda ker je
obramba vezana na pojem čakanja, lahko smoter premagati sovražnika obstaja
samo pogojno, namreč samo, če sledi napad; in razumljivo je torej, da se
obramba — če se to ne zgodi — zadovolji z ohranitvijo posesti; to je torej njen
smoter v stanju čakanja, t. j. njen najbližji smoter, in samo s tem, da se zado-
volji s tem skromnejšim ciljem, lahko pride do prednosti močnejše oblike
vojne.
Če si sedaj mislimo vojsko z njenim vojskovališčem za obrambo, se lahko to
zgodi tako:
1.	da vojska napade sovražnika, brž ko prodre na vojskovališče.
2.	da zavzamemo položaj bližje ob meji in počakamo, dokler se pred nami ne
pojavi sovražnik pripravljen na napad in potem sami napademo. Očitno je tu-
kaj ravnanje že pasivnejše, čaka se dlje, in čeprav je čas — ki se ga pridobi v
drugem postopku v primerjavi s prvim — v primeru, da do sovražnega napada
dejansko pride, zelo majhen ali enak nič, tako je vendar bitka, ki je bila v
prejšnjem primeru gotova, sedaj že manj gotova, lahko se zgodi, da odločitev
sovražnika ne zadošča za napad; prednost čakanja je torej že večja.
3.	da vojska na takšnem položaju ne čaka zgolj odločitev sovražnika za bitko,
t.j. na pojavitev pred našim položajem, temveč tudi dejanski napad. V tem pri-
meru bo prišlo do prave obrambne bitke, ki pa — kot smo že prej dejali —
vseeno lahko vključuje ofenzivne premike z enim ali drugim delom. Tudi tukaj
— tako kot prej — pridobitev na času še sploh ne bo prišla v poštev, vendar bo
odločitev sovražnika postavljena pred novo preizkušnjo; marsikdo seje po tem,
ko je napredoval za napad, v zadnjem trenutku temu odpovedal ali odstopil
po prvem poskusu, ker se mu je zdel položaj nasprotnika premočan.
4.	da vojska svoj odpor premesti v notranjost dežele. Smoter tega umika je pri
napadalcu povzročiti in počakati na takšno slabljenje, da se mora v svojem na-
predovanju ali ustaviti sam od sebe ali da odpora — ki mu ga nudimo na koncu
njegove poti — ne more več premagati.
63
Najenostavnejši in najjasnejši se ta primer pokaže, če lahko pusti branilec za
seboj eno ali več utrdb, ki jih je napadalec prisiljen oblegati ali obkoliti. Po
sebi je jasno, kako zelo se njegove oborožene sile s tem oslabijo in je branilcu
dana priložnost, da na eni točki napade z veliko premočjo.
Toda četudi ni nobenih utrdb, lahko takšen umik v notranjost branilcu posto-
poma priskrbi tisto ravnotežje ali premoč, ki sta mu potrebna inju na meji
ni imel, kajti vsako napredovanje v strateškem napadu slabi deloma absolut-
no, deloma z nujnostjo delitve, o čemer bomo več povedali pri napadu. Tukaj
anticipiramo to resnico s tem, da nanjo gledamo kot v vseh vojnah zadostno
dokazano dejstvo.
V tem četrtem primeru je treba sedaj pred vsemi stvarmi opazovati pridobitev
na času kot pomembno prednost. Ce napadalec oblega naše utrdbe, imamo
tako čas do njihovega verjetnega padca, ki pa lahko traja več tednov, v neka-
terih primerih več mesecev; toda če je do njegovega slabljenja, t. j. do izčrpano-
sti njegovih napadalnih sil, prišlo zgolj z napredovanjem in zasedbo potrebnih
točk, torej zgolj zaradi dolžine njegove poti, bo v večini primerov pridobitev
na času še večja in naše ukrepanje ne bo tako zelo vezano na določen trenutek.
Razen spremenjenega razmerja sil, ki na koncu te poti nastane med branilcem
in napadalcem, moramo pri tem ponovno upoštevati stopnjevano prednost
čakanja. Četudi napadalec s tem postopkom dejansko še ne bi bil oslabljen v tej
meri, da ne bi mogel napasti glavnino naših sil tam, kjer se je ustavil, mogoče
vseeno ne bo zmogel odločitve za to, kajti ta odločitev bo morala biti tukaj
vedno močnejša, kot bi bila potrebna na meji; deloma so sile oslabljene in ne
več sveže in nevarnost se stopnjuje. Deloma neodločnim vojskovodjem pogosto
zadošča posedovanje dežele, v katero so prišli, da povsem opustijo misel na
bitko, ker ali dejansko verjamejo ali vzamejo kot pretvezo, da ni več potrebna.
Sedaj kajpada ta opuščeni napad — tako kot na meji — za branilca ne more
postati zadovoljiv negativni uspeh, vendar paje lahko velika pridobitev na času.
Jasno je, da v vseh navedenih štirih primerih branilec uživa pomoč predela, in
prav tako, da s tem lahko aktivira součinkovanje svojih utrdb in sodelovanje
ljudstva; in sicer bodo ti učinkoviti principi naraščali z vsako novo stopnjo
obrambe, in to so zlasti tiste stvari, ki pri četrti stopnji povzročajo slablje-
nje sovražne sile. Toda ker prednosti čakanja naraščajo prav v tej smeri, samo
od sebe sledi, daje to stopnjo treba opazovati kot pravo stopnjevanje obrambe,
in da postaja ta oblika vojne vedno močnejša, čim bolj se oddalji od napada.
Ne bojimo se, da se nas zato obtoži za mnenje, kot daje najbolj pasivna oblika
izmed vseh obramb najmočnejša. Dejanje odpora z vsako novo stopnjo ne sme
oslabiti, temveč se sme le zakasniti, preložiti. Gotovo ni nič nesmiselnega, da
smo na močnem in smotrno utrjenem položaju sposobni močnejšega odpora,
in da lahko sledi - potem ko so se na njem sile sovražnika na pol izčrpale —
učinkovit proti-udarec.
Trdimo torej, da z vsako novo stopnjo obrambe raste premoč ali — točneje re-
čeno — protiutež, ki jo dobiva branilec, in kajpada tudi moč kontraudarca.
Ali je treba šteti te prednosti stopnjevane obrambe za povsem odvečne? Nika-
kor, žrtev, s katero so bile plačane, narašča prav v istem razmerju.
Če na sovražnika čakamo znotraj našega vojskovališča, bodo tako na to vojsko-
vališče - kakorkoli blizu meje bo padla odločitev — vseeno stopile sovražne
sile, ki ne bo moglo brez žrtev, medtem ko bi mi to škodo preko napada obrnili
proti sovražniku. Žrtve bodo že nekoliko večje, če ne gremo sovražniku
64
takoj naproti, da bi ga napadli; prostor, ki ga sovražnik zavzame, in čas, ki ga
potrebuje, da pride do našega položaja, se večata. Če hočemo izpeljati ob-
rambno bitko, prepustimo torej odločitev in trenutek za to sovražniku, se tako
lahko zgodi, da si bo za dolgo časa prilastil področje, ki ga obvladuje, in čas,
ki smo ga pridobili zaradi njegove napake pri odločitvi, bomo plačali na ta na-
čin. Še občutnejše bodo žrtve, če pride do umika v notranjost dežele. Ven-
dar vse te žrtve povzročijo branilcu večinoma izpad sil, ki deluje samo posred-
no, torej kasneje, in ne neposredno na njegove oborožene sile, in pogosto tako
posredno, da se učinek malo pozna. Branilec torej poskuša, da se v sedanjem
trenutku okrepi na račun prihodnosti, t.j. izposodi si, kot mora storiti vsak,
kije prereven za svoje razmere.
Če sedaj hočemo opazovati uspeh teh različnih oblik odpora, si moramo ogle-
dati smoter napada. Ta je polastiti se našega vojskovališča ali vsaj njegovega
pomembnega dela, kajti pod pojmom celote je treba razumeti vsaj njegovo
večjo množino. Posest področja z nekaj miljami v strategiji praviloma nima
nobene samostojne pomembnosti. Dokler se torej napadalec te še ne polasti,
t. j. dokler — ker se boji naše moči — bodisi sploh še ni napredoval za napad
na vojskovališče bodisi nas ni poiskal na našem položaju bodisi se je bitki —
ki smo jo hoteli izpeljati — izognil, tako dolgo je smoter obrambe izpolnjen
in so bili torej učinki obrambnih ukrepov uspešni. Seveda pa je ta uspeh zgolj
negativen in sil za dejanski proti-udarec ne more dati. Toda lahko jih da po-
sredno, t. j. je na poti k temu, kajti čas, ki preteče, izgubi napdalec, in vsaka
izguba časa je škoda in mora na neki način slabiti tistega, ki ga doleti. Torej
bo pri prvih treh stopnjah obrambe, t.j. če_ se dogaja na meji, uspeh obrambe
že neodločitev. Vendar pri četrti ni tako. Če sovražnik oblega naše utrdbe, jih
moramo pravočasno uporabiti, na nas je torej, da izvedemo odločitev s pozi-
tivnim ukrepanjem.
Prav to se primeri, če nas je sovražnik zasledoval v notranjost dežele, ne da bi
oblegal katero od naših točk. V tem primeru imamo sicer več časa, lahko po-
čakamo na trenutek največje oslabelosti sovražnika, vendar pa vedno ostane
predpostavka, da končno preidemo k ukrepanju. Sovražnik si sicer sedaj že lasti
celotno področje, ki tvori predmet njegovega napada; vendar mu je uspelo
samo to, napetost traja naprej in odločitev se še bliža. Dokler se branilec dnev-
no krepi in napadalec dnevno slabi, je neodločitev v interesu prvega; toda
brž ko nastopi točka kulminacije, ki mora nujno nastopiti, čeprav bi bilo to
samo zaradi končnega delovanja splošnih izgub, ki se jim je izpostavil branilec,
je tako ukrepanje in odločanje na branilcu. Na prednost čakanja je treba gle-
dati kot na popolnoma izčrpano.
Ta trenutek seveda nima nobene splošne mere; določa ga lahko množica
okoliščin in razmerij, toda vendarle moramo opozoriti, da bližajoča se zima
predstavlja zelo naraven preobrat. Če sovražniku ne moremo preprečiti, da bi
prezimil na zavzetem področju, je nanj treba gledati, kot da smo se mu odpo-
vedali. Vendar se je treba spomniti samo na primer Torres Vedras, da uvidimo,
da to pravilo ni splošno.
Kakšna je sedaj sploh odločitev?
V našem opazovanju smo si jo stalno zamišljali v obliki bitke; to sedaj kajpada
ni potrebno, temveč se pod tem razume množica kombinacij borb z deljeno
silo, ki vodi do preobrata, bodisi s tem, da se dejansko krvavo izdivja, bodisi
s tem, da naredi s svojimi verjetnimi učinki umik nujen.
65
Druge odločitve na vojskovališču samem ne more biti, to povsem nujno sledi
iz našega gledanja na vojno, kot smo ga oblikovali; kajti celo če se sovražna
vojska postroji za umik iz golega pomanjkanja živil, ta vendarle izvira šele iz
omejitve, v kateri jo drži naš meč (branilec); če naših oboroženih sil sploh ne bi
bilo, bi si že vedela pomagati. Torej je tudi na koncu svoje napadalne poti, ko
je sovražnik onemogel zaradi težkih pogojev svojega napada ter so ga odprave,
lakota in bolezen oslabile in izčrpale, še vedno samo strah pred našim mečem
tisti, ki mu lahko narekuje, da se obrne in vse skupaj opusti. Vendar zato kaj-
pada velikost razlike med takšno odločitvijo in odločitvijo na meji ni nič
manjša.
Tukaj se njegovemu orožju zoperstavi samo naše orožje, samo to ga brzda ali
nanj uničevalno deluje; toda tam, na koncu napadalne poti, so sovražne oboro-
žene sile zaradi lastnih naporov napol ugonobljene; s tem je našemu orožju
dana povsem drugačna teža, in torej ni več - četudi je poslednji - edini raz-
log za odločitev. To uničenje sovražnih oboroženih sil pri napredovanju pri-
pravi odločitev in to lahko stori do te mere, da lahko zgolj možnost naše reak-
cije narekuje umik, torej preobrat. V tem primeru se torej praktično odloči-
tev lahko pripiše edino tem naporom pri napredovanju. Kajpada sedaj ne bomo
našli nobenega primera, kjer meč branilca ne bi sodeloval; vendar je za praktič-
no gledanje pomembno, da razlikujemo, kateri od obeh principov je bil prevla-
dujoči.
Menimo, da v tem smislu lahko sedaj rečemo, da je v obrambi dvojna odloči-
tev, torej dvojni način reakcije, glede na to ali naj napadalec propade zaradi
meča branilca ali zaradi lastnih naporov.
Samo po sebi je jasno, da bo prva vrsta odločitve prevladovala pri prvih treh
stopnjah obrambe in druga pri četrti stopnji; in sicer bo do zadnje v glavnem
lahko prišlo samo, če do umika pride globoko v notranjosti dežele; in edino
ona je ta, ki lahko motivira umik z velikimi žrtvami, ki jih ta stane.
Vsi vojni pohodi, ki so se odlikovali s tako imenovano temporizacijo, so bili
preračunani predvsem na uničenje sovražnika preko njegovih lastnih naporov.
Povsod je množica vojnih pohodov, kjer je ta princip predstavljal glavne stvari,
ne da bi prav prišel do izraza, in če zatisnemo oči pred izumetničenimi raz-
logi zgodovinopiscev, zato pa se z ostrino zazremo v dogodke same, se lahko
na te prave razloge zvede veliko odločitev.
Menimo, da smo s tem zadosti razvili tiste predstave, ki so osnova obrambe,
njene stopnje; in da smo ob teh dveh glavnih vrstah odpora jasno pokazali in
naredili razumljivo, kako princip čakanja prežema celotni miselni sistem in
se povezuje s pozitivnim ukrepanjem, tako da stopi tukaj v ospredje prej, tam
kasneje, in se potem prednost čakanja pojavlja kot izčrpana.
Menimo, da smo s tem sedaj premerili in zaobsegli celotno področje obrambe.
Kajpada so na njem še zadosti pomembni predmeti, da bi tvorili posebne
oddelke, t. j. postali središče lastnih miselnih sistemov, ki bi se jih torej tudi
morali spomniti - bistvo in vpliv utrdb, vkopani tabori, gorske in rečne obram-
be, učinkovanja bokov itd. To bomo obravnavali v naslednjem poglavju; ven-
dar se nam vsi ti predmeti ne pojavljajo, kot da obstajajo izven naše zgornje
vrste predstavitve, temveč samo kot njena najbližja aplikacija na kraj in razme-
re. Ta vrsta predstavitve je izšla iz pojma obrambe in iz njenega razmerja do
napada; te enostavne predstave smo navezali na dejanskost in tako pokazali
66
pot, kako se lahko iz dejanskosti zopet pride nazaj k tem enostavnim pred-
stavam in se torej doseže čvrsti temelj, tako da nismo prisiljeni, da se v re-
zoniranju zatečemo k oporam, ki same lebdijo v zraku.
Edino odpor z mečem lahko z raznolikostjo kombinacij borb — posebno v
primeru, ko se te krvavo ne izdivjajo, temveč postanejo učinkovite zgolj s
svojo možnostjo — dobi tako spremenjen videz, tako različen karakter, da se
začnemo nagibati k mnenju, da bi se tukaj moralo dati najti tudi drugačen
učinkujoči princip; med krvavo zavrnitvijo v enostavni bitki in med učinkova-
njem strateške mreže kombinacij, ki stvari sploh ne pusti priti tako daleč, je
takšen razloček, da je nujno treba domnevati novo silo; približno tako, kot so
astronomi iz velikega medprostora med Marsom in Jupitrom sklepali na obstoj
drugih planetov.
Če najde napadalec branilca na utijenem položaju, o katerem misli, da ga ne
more premagati, če ga najde za večjo reko, o kateri meni, daje ne more preko-
račiti, celo če se pri nadaljnjem napredovanju boji, da svojega oskrbovanja ne
more primerno zagotoviti, je tako samo meč branilca tisti, ki ustvarja ta učin-
kovanja; kajti bojazen, da bi jih ta meč premagal, bodisi v glavnih borbah bo-
disi na posebej pomembnih točkah, je tista, ki zaustavi ukrepanje sovražnika,
samo da tega ali sploh ne bo izgovoril ali vsaj ne izgovoril naravnost.
Četudi se nam sedaj prizna, da so celo pri nekrvavi odločitvi v zadnji instan-
ci odločile borbe, ki jih dejansko ni bilo, temveč so bile zgolj ponujene, se bo
tako še vendarle mislilo, da bi v tem primeru strateške kombinacije teh borb
morali opazovati kot najučinkovitejši princip, ne njenih taktičnih odločitev,
in da je to prevladovanje strateških kombinacij lahko mišljeno samo, če se
misli na druga sredstva obrambe kot je meč. To dopuščamo, vendar smo sedaj
ravno na točki, kamor bi hoteli priti. Pravimo namreč: če mora taktični uspeh
v vseh borbah tvoriti temelj vseh strateških kombinacij, tako je vedno mogoče
in treba se je bati, da napadalec poseže po temelju, se pred vsemi stvarmi
pripravi na to, da postane v teh taktičnih uspehih mojster, da bi potem podrl
strateške kombinacije; da ga torej nikoli ni treba opazovati kot nekaj samostoj-
nega, temveč da lahko postane veljaven le, če je zaradi taktičnega uspeha iz
teh ali onih razlogov brez skrbi. Spomnili bomo samo na to — da bi bili tukaj
z malim razumljivi —, da je vojskovodja kot Bonaparte brezobzirno preko-
račil celotno strateško tkivo svojega nasprotnika, da bi sam poiskal boj, ker v
tem boju skoraj nikoli ni dvomil v izid. Ko torej strategija ni uporabila svoje
celotne industrije za to, da bi nasprotnika v tem boju z močnejšo silo zatrla,
ko se je spustila v finejše (šibkejše) odnose, je bila raztrgana kot pajčevina. To-
da vojskovodja kot Daun je bil s takšnimi odnosi z lahkoto oviran. Bilo bi torej
nespametno nuditi Bonaparteju in njegovi armadi to, kar je smela pruska arma-
da Sedemletne vojne nuditi Daunu in njegovim. Zakaj? Ker je Bonaparte prav
dobro vedel, da je vse odvisno od taktičnih uspehov, in se je tega zavedal, pri
Daunu je bilo oboje drugače. Zato se nam zdi vredno pokazati, da vsaka stra-
teška kombinacija temelji samo na taktičnih uspehih, da so ti povsod ob krva-
vi ali nekrvavi razrešitvi dejanski osnovni vzroki odločitve. Samo če se teh ni
treba bati — bodisi zaradi značaja in razmer nasprotnika bodisi zaradi moral-
nega in fizičnega ravnotežja obeh vojsk bodisi celo zaradi premoči naše —, sa-
mo tedaj se lahko od strateških kombinacij po sebi nekaj pričakuje.
Če je sedaj v celotnem obsegu vojne zgodovine velika množica vojnih pohodov,
ko je napadalec brez krvave odločitve opustil svoj napad, ko so se torej stra-
teške kombinacije pokazale tako učinkovite, bi to utegnilo napeljati na misel,
67
da imajo te kombinacije v sebi vsaj veliko moč in tam, kjer v taktičnih uspehih
ne bi bila predpostavljena odločilna premoč napadalca, bi lahko stvar večinoma
odločile same. Na to moramo odgovoriti, da je — če mislimo na stvari, ki ima-
jo svoj izvor na vojskovališču, torej pripadajo bolj vojni sami - tudi ta pred-
stava napačna, in da ima neučinkovitost večine napadov svoj razlog v višjih,
političnih razmerjih vojne.
Splošna razmerja, iz katerih izhaja vojna in ki tvorijo njen naravni temelj, dolo-
čajo tudi njen značaj; o tem bomo imeli več povedati v nadaljevanju pri vojnem
načrtu. Vendar je ta splošna razmerja večina vojn naredila za polovično stvar,
ko se je dejansko sovraštvo moralo viti skozi takšen konflikt odnosov, da je
ostalo samo zelo šibak element. To se mora seveda najpogosteje in najmočneje
pokazati pri napadu, ki ima na svoji strani pozitivno ukrepanje. Tako torej kaj-
pada ni noben čudež, če se je lahko takšen upehan, jetični napad zaustavilo
s pritiskom prsta. Proti medli, s tisoč oziro ohromljeni, komaj še obstoječi od-
ločitvi pogosto zadošča videz odpora.
Vzroki pogostega uspeha, ki ga doseže branilec po nekrvavi poti, niso niti
veliko število nenapadljivih položajev, ki jih je najti povsod, niti plodnost te-
mačnih planinskih gmot, ki se dvigajo nad vojskovališčem, niti široke reke, ki
ga sekajo, niti to, da določen pregled dejansko hromi borbe mišic, ki naj izve-
dejo udarec proti nm, temveč je šibkost volje tista, zaradi katere branilec
omahuje.
Te protiuteži se morejo in morajo upoštevati, vendar jih je treba spoznati samo
za to, kar so, in njihovih učinkov ne pripisovati drugim stvarem, namreč
stvarem, o katerih smo tukaj edino govorili. Ne smemo pozabiti izrecno opo-
zoriti na to, kako zlahka lahko vojna zgodovina v tej zvezi postane stalna laž-
nivka in prevarantka, če kritika ne pazi na to, da sprejme korigirano stališče.
Opazujmo zdaj veliko maso brez krvave odločitve spodletelih napadalnih voj-
nih pohodov v obliki, ki jo imenujmo vulgarno.
Napadalec prodira v sovražno deželo, nekoliko potisne nasprotnika, vendar
ima preveč pomislekov, da bi tvegal odločilno bitko; ustavi se torej pred njim,
kot da je izpeljal osvojitev in da mu ni treba misliti na nobeno drugo nalogo
razen te; kot da bi bilo na nasprotniku, da poišče bitko, kot da bi se mu ta
dnevno ponujal itd. Vse to so pretveze, s katerimi slepi vojskovodja svojo
vojsko, svoj dvor, svet, celo samega sebe. Pravi razlog je, da se mu zdi nasprot-
nik v svojem položaju premočan. Tukaj ne govorimo o primeru, ko napadalec
opusti napad, ker zmage ne bi mogel uporabiti, ker na koncu svoje poti ne bi
imel več dovolj poleta, da bi začel novo. Ta primer že predpostavlja uspeli
napad, dejansko osvojitev; toda tukaj imamo pred očmi primer, ko je napada-
lec obtičal sredi nameravane osvojitve. Čaka se samo, da bi se uporabilo ugodne
okoliščine; za te ugodne okoliščine praviloma ne obstajajo nobeni razlogi,
kajti nameravani napad že dokazuje, da si od bližnje prihodnosti ni moglo obe-
tati nič več kot od sedanjosti; torej je to novo slepilo. Če je sedaj — kot običaj-
no — dejavnost v zvezi z drugimi istočasnimi, valimo tako na druge vojske to,
kar nočemo storiti sami, in razloge za lastno nedejavnost iščemo v pomanj-
kanju podpore in soglasja. Govorilo se bo o nepremagljivih težavah in motivi
se bodo znašli v najzapletenejših najfinejših odnosih. Tako se sile napadalca
izčrpavajo v nedejavnosti ali v nezadostni in zato neuspešni dejavnosti. Bra-
nilec pridobi na času, za kar mu poglavitno gre, slab letni čas se bliža in napad
se konča s tem, da se napadalec vrne na svoje lastno vojskovališče v prezimo-
vališča.
68
Sedaj ta splet neresničnih predstav preide v zgodovino in potisne povsem eno-
stavni in resnični razlog neuspeha, namreč strah pred sovražnim mečem. Če
se sedaj kritika ukvarja s takšnim vojnim pohodom, se utrdi ob množici razlo-
gov in protirazlogov, ki ne dajo prepričljivega rezultata, ker lebdijo vsi v zraku,
in se ne sestopi do dejanskega temelja resnice.
Vendar ta goljufija ni morda zgolj neka slaba navada, temveč je utemeljena
v naravi stvari. Protiuteži, s katerimi se oslabi elementarna sila vojne in torej
posebej napad, so večinoma v političnih razmerjih in namerah države. Ta so
vedno zakrita svetu, lastnemu ljudstvu in vojski, v nekaterih primerih pa
celo vojskovodji. Nihče npr. ne more in ne bo svoje odločitve o prenehanju
ali opustitvi motiviral s priznanjem, da se boji, da njegova sila ne bi zadošča-
la do konca ali da bi si pridobil nove sovražnike ali ker noče pustiti svojim
zaveznikom, da bi postali premočni itd. Vse takšne stvari ostanejo dolgo zamol-
čane ali ostanejo mogoče zamolčane za vedno; toda za svet se mora pač rav-
nanje predstaviti v kontekstu, in tako je torej vojskovodja prisiljen, da bodisi
za lastno računico ali za računico vlade uveljavlja splet napačnih razlogov. Ti
vedno vračajoči se spopadi z utvarami vojne dialektike so se v teoriji okoste-
neli v sisteme, ki so prav tako malo resnični. Samo tako da teorija - kot smo
poskusili - sledi enostavnim nitim notranje soodvisnosti, lahko pride nazaj do
bistva stvari.
Če na vojno zgodovino gledamo s tem nezaupanjem, se tako veliki napadalni
in obrambni aparat, ki obstaja iz govorjenja tjavdan, sesuje sam vase, in prepro-
sta vrsta predstavljanja — ki smo jo o tem podali - stopi sama od sebe v ospred-
je. Menimo torej, da posega na celotno področje obrambe, in da smo samo s
tem, da se je držimo, sposobni obvladati z jasnim vpogledom množico dogod-
kov.
Zdaj se moramo ukvarjati še z vprašanjem o uporabi teh različnih oblik obram-
be.
Ker so v celoti stopnjevanja le-teh, ki so plačana z vedno naraščajočo žrtvijo,
bi bil tako - če druge okoliščine ne bi součinkovale — izbor vojskovodje že
zadostno določen. Izbral bi tisto obliko, ki bi se mu ravno zdela zadostna, da
svoje oborožene sile pripelje do potrebne točke sposobnosti za odpor; vendar
se ne bi vračal dalje v obrambo, da ne bi prišlo do nepotrebnih žrtev. Toda
treba je reči, da je izbor teh različnih oblik večinoma zelo omejen, ker druge
glavne stvari, ki se v obrambi pojavljajo, nujno rinejo k enim ali drugim. Prav
tako za ali proti takšnemu načrtu lahko odloči lega utrdb, ki so bolj na meji
ali bolj v notranjosti dežele, še bolj pa narava dežele in tal, značaj, navade, pre-
pričanje prebivalstva. O izboru med napadalno in obrambno bitko lahko odlo-
či načrt nasprotnika, posebnosti obeh vojsk in vojskovodij; končno lahko po-
sedovanje odličnega položaja ali obrambne linije ali pomanjkanje tega pelje k
enemu ali drugemu; zadošča skratka imenovati te stvari, da bi začutili, da se
bo izbor pri obrambi v veliko primerih določal bolj preko njih kot preko go-
lega razmerja sil. Ker bomo najpomembnejše predmete, ki smo jih tukaj ome-
nili, še pobliže spoznali, se bo tudi vpliv, ki ga imajo na izbor, šele tedaj dal
bolj določno razviti, in se bo nazadnje vse v knjigi o načrtu za vojno in za vojni
pohod sestavilo v celoto.
Vendar postane ta vpliv večinoma določljiv samo, če razmerje sil ni preveč
neenako, v nasprotnem primeru pa — kot tudi v splošnosti primerov — bo
vmes poseglo to razmerje sil. Da se je to počelo — ne da bi bila na razpolago
takšna vrsta predstavitve, kot smo jo tukaj razvili — torej nejasno po golem
69
taktu presoje, kot večina, kar se dogaja v vojni, zadostno dokazuje vojna zgo-
dovina.
Lahko opazimo, da iz tega poglavja bolj kot iz kateregakoli drugega dela na-
še knjige postane jasno, kako ne pristajamo na navajanje novih načel in metod
vojskovanja, temveč da bi radi zdavnaj obstoječe raziskali v njihovi najbolj
notranji povezanosti in zvedli na njihove najenostavnejše elemente.
Deveto poglavje
Obrambna bitka
V prejšnjem poglavju smo dejali, da lahko branilec v svoji obrambi uporabi
bitke, ki je taktično popolna napadalna bitka, če nasprotnika - ko vdre na na-
še vojskovališče — poišče in napade; da pa lahko tudi sovražnika počaka pred
njegovo fronto in potem preide v napad - v tem primeru bo bitka taktično
zopet napadalna bitka, čeprav že nekoliko pogojena; da končno lahko napad
nasprotnika dejansko počaka na svojem položaju in deluje proti njemu tako s
krajevno obrambo kot tudi z napadi z delom svojih sil. Tukaj si seveda lahko
mislimo več stopenj in gradiacij, ki se vedno bolj odmikajo od principa pozi-
tivnega kontraudarca in vodijo k principu krajevne obrambe. Seveda se tukaj ne
moremo spustiti v to, da bi povedali, kako daleč sme to iti, in katero bi utegni-
lo biti najugodnejše razmerje obeh elementov za pridobitev odločilne zmage.
Vendar vztrajamo na tem, da tam - kjer se ta išče - najofenzivnejša stran bitke
nikoli ne sme povsem manjkati, in prepričani smo, da morejo in morajo iz
tega ofenzivnega dela izhajati vsa učinkovanja odločilne zmage tako dobro kot
iz čisto taktične ofenzivne bitke.
Kakor je bojišče strateško samo točka, tako je čas bitke strateško samo mo-
ment, in ni potek strateškega veličina, temveč sta to konec in rezultat bitke.
Če bi sedaj držalo, da se da na elemente napada, ki so v vsaki obrambni bitki,
navezati popolno zmago, tako v osnovi za strateško kombinacijo med napadal-
no in obrambno bitko sploh ne bi smelo biti razlike. Tako je tudi po našem pre-
pričanju, vendar se zdi kajpada drugače. Da bi imeli predmet ostreje na očeh,
da bi pojasnili naše gledanje in s tem odstranili ta videz, bomo v grobem ski-
cirali sliko obrambne bitke, kot si jo predstavljamo.
Branilec pričakuje napadalca na svojem položaju, za to si je izbral in pripravil
primeren predel, t.j. natančno gaje spoznal, na nekaj najpomembnejših točkah
zgradil čvrste okope, odprl in utrl nove zveze, vkopal baterije, utrdil vasi in
poiskal primerne kraje za razporeditev svojih sil v kritje itd. Bolj ali manj moč-
na fronta — dostop do nje je otežen zaradi enega ali več vzporednih jarkov ali
zaradi drugih ovir ali tudi zaradi vpliva pretežno utrjenih točk — mu v različ-
nih stadijih odpora — medtem ko se nasprotni sili ob stiku ena z drugo izčr-
pujeta — omogoča vse do jedra položaja, da z malo svojih sil uniči veliko sov-
ražnih. Oporne točke na njegovih krilih ga varujejo pred nenadnim napadom
z večih strani; zakrit predel, ki ga je izbral za razporeditev, naredi napadalca
previdnega, celo plahega in da branilcu sredstvo, da v splošnem nazadujoče
gibanje vedno bolj bližajoče se borbe slabi z majhnimi posrečenimi napadi.
Branilec gleda tako z zadovoljstvom na bitko, ki se z umerjenim elementom
pred njim razplamteva; vendar svojega odpora na fronti nima za neizčrpnega,
ne misli, da so njegovi boki nedotakljivi, od posrečenega napada nekaterih
bataljonov in eskadronov ne pričakuje preobrata celotne bitke. Njegov polo-
žaj je globok, kajti vsak del na lestvici bojnega reda — od divizije do bataljona —
70
ima svojo podporo za nepredvidene primere in za obnovitev borbe; toda znat-
no količino, 1/4 do 1/3 celote, zadrži povsem izven bitke, tako daleč zadaj,
da zaradi sovražnega ognja sploh ne more priti do nobenih izgub, in če je le mo-
goče tako daleč, da ta del ostane izven obkolitvene linije, s katero bo napada-
lec zaobjel eno ali drugo krilo položaja. S tem delom hoče svoja krila kriti pred
nadaljnjimi in večjimi obkolitvami, se zavarovati pred nepredvidenimi primeri,
in se bo potem v zadnji tretjini bitke - ko je napadalec svoj načrt povsem raz-
vil in svoje sile večinoma razdal — vrgel s temi skupinami na del §ovražnih sil,
proti njim razvil svoje lastne majhne napadalne bitke, se pri tem poslužil vseh
elementov napada, kot naskok, presenečenje, obkolitev, in s tem pritiskom
proti težišču bitke — ki še sloni na konici — ustvaril umikajoče se gibanje
celote.
To je normalna predstava, ki jo imamo o obrambni bitki, ki temelji na današ-
njem stanju taktike. V njej je na splošno obkoljevanje nasprotnika, s čimer
hoče dati ta svojemu napadu večjo verjetnost in hkrati večji obseg uspeha,
odgovorjeno s podrejenim obkoljevanjem, namreč tistega dela sovražnih sil,
ki so bile uporabljene za obkolitev. To podrejeno obkoljevanje je lahko miš-
ljeno kot zadostno, da razveljavi učinkovanje sovražnega, vendar iz njega ne
more izvirati podobno splošno obkoljevanje sovražne vojske; in zato bo vedno
razlika med potezami zmage, da pri napadalni bitki sovražno vojsko obkoli
in deluje proti njenemu središču, pri obrambni bitki pa bolj ali manj od sre-
dišča proti obodu in na radije.
Na bojišču samem in v prvih stadijih zasledovanja se mora obkolitvena oblika
vedno spoznati za učinkovitejšo, vendar ne nasploh zaradi svoje podobe, kot
nasprotno samo tedaj, če ji uspe, da obkoljevanje uveljavi do skrajne točke,
namreč da sovražni vojski že v bitki bistveno omeji umik. Proti tej skrajni točki
pa je ravno usmerjena pozitivna reakcija branilca in v veliko primerih - ko ne
zadošča, da bi mu prinesla zmago — bo vendarle zadoščala, da ga obvaruje
pred skrajnim. Toda vedno moramo dopuščati, da je pri obrambni bitki ta ne-
varnost, namreč nevarnost prevelike omejitve umika, prednostno prisotna, in
da se s tem — če se je ne more odvrniti — uspeh v bitki sami in v prvih stadi-
jih zasledovanja za nasprotnika zelo okrepi.
Vendar je tako praviloma le v prvem stadiju zasledovanja, namreč dokler se
ne znoči; naslednji dan se je obkoljevanje zaključilo, in obe strani sta v tem
odnosu zopet v ravnotežju.
Kajpada je branilec lahko ob svojo najboljšo cesto za umik in je s tem potisnjen
v strateško trajno neugoden položaj, vendar se bo obkoljevanje z malo izjema-
mi končalo, ker je bilo preračunano samo za bojišče in torej ne more seči ve-
liko dlje. Toda kaj bo nastalo na drugi strani, če branilec zmaguje? Ločitev
premaganca. To v prvem trenutku olajša umik, vendar je naslednji dan največ-
ja potreba združitev vseh delov. Če je bila zmaga izrecno izbojevana, branilec
udari z veliko energijo, tako postane ta združitev pogosto nemogoča. Iz te
ločitve premaganca nastanejo najhujše posledice, ki se lahko stopnjujejo do
razkropitve.
Iz tega sklepamo, da če ima napad z njemu bolj homogeno obliko sredstvo
za stopnjevanje svoje zmage, postane branilcu z njemu bolj homogeno obliko
ekscentričnosti prav tako sredstvo, da da svoji zmagi večje posledice, kot bi
se to primerilo pri samem paralelnem položaju in navpičnem učinkovanju sil,
in menimo, da lahko velja eno sredstvo vsaj toliko kot drugo. Če pa v vojni
zgodovini iz obrambne bitke redko vidimo izstopati tako velike zmage kot iz
71
napadalne bitke, to ničesar ne dokazuje proti naši trditvi, da je za to po sebi
prav toliko primerna, temveč je vzrok v zelo različnih razmerjih branilca.
Branilec je večinoma šibkejši, ne zgolj v oboroženih silah, temveč po svojih
celotnih razmerjih, ni bil ali si je verjel da ni sposoben svoji zmagi pridati ve-
liko posledico, in se je potem zadovoljil z golo odvrnitvijo nevarnosti in z re-
šeno častjo orožja. Sploh ni vprašanje, da je lahko branilec s svojo šibkostjo
in s svojimi razmerji vezan v tej meri; vendar se je pogosto vzelo tudi to, kar bi
moralo biti samo posledica nujnosti, za posledico vloge, ki jo igra kot branilec,
in tako je torej dejansko po neumnem nastalo osnovno gledanje na obrambo,
da bi bile njene bitke usmerjene samo na branjenje in ne na uničenje sovražni-
ka. To štejemo za eno najškodljivejših zmot, za resnično zamenjavo oblike s
stvarjo in brezpogojno trdimo, da v obliki vojne, ki jo imenujemo obramba, ne
samo, da je zmaga verjetnejša, temveč se tudi prav lahko doseže velikost in
učinkovitost kot pri napadu, in da se to ne primeri zgolj v sumaričnem uspehu
vseh borb, ki tvorijo vojni pohod, temveč tudi v posamezni bitki, če ne manjka
primerne mere sil in volje.
Petnajsto poglavje
Gorska obramba
Vpliv gorskega sveta na vojskovanje je zelo velik; predmet, kije torej za teorijo
zelo pomemben. Ker ta vpliv aktivira princip zadrževanja, spada tako najprej
k obrambi; obdelali ga bomo torej tukaj, ne da bi se ustavljali pri ožjem pojmu
gorske obrambe. Ker smo pri opazovanju tega predmeta prišli do rezultata, ki
je v nekaterih točkah nasproten običajnemu mnenju, se bomo tako morali
spustiti v nekatere razčlenitve. Najprej bomo opazovali taktično naravo pred-
meta, da bi dobili strateško izhodišče.
Neskončne težave, ki jih ima pohod z velikimi kolonami po gorskih poteh,
izredna moč, ki jo dobi majhna straža zaradi strmih pobočij, ki krijejo njegovo
fronto, in zaradi sotesk levo in desno, na katere se lahko naslanja, sta nespor-
no obe glavni okoliščini, ki sta gorski obrambi od nekdaj dajali pravice do učin-
kovitosti in jakosti, da so jo samo posebnosti določenega časa v oborožitvi in
taktiki velike množine oboroženih sil držale ob strani.
Ce se kolona v gosjem redu s težavo vije navzgor skozi ozke soteske gore in po
polževo rine naprej čez goro, artileristi in vozarji s kletvicami, kričanjem in
biči priganjajo konje čez grapasta brezpotja, vsak polomljeni voz je treba z
neizrekljivim trudom izvleči, medtem ko zadaj vse zastaja, se zmerja in pre-
klinja, si tako vsak pri sebi misli — sedaj bi semkaj mogel priti sovražnik samo z
nekaj sto ljudmi, da bi vse napodil od tod. Od tod izvira izjava zgodovinskih
piscev, če govorijo o cestah v ožinah, ko bi lahko peščica ljudi zadržala celo
vojsko. Medtem ko ve ali bi moral vedeti vsak, ki pozna vojno, da ima takšen
pohod čez gorovje malo ali sploh nič skupnega z napadom nanj, in da je zato
sklep s te težave na še večje težave pri napadu napačen.
Naravno je, da neizkušeni ta sklep naredi, in skoraj tako naravno je, daje bila
vojna umetnost sama določen čas zapletena v to zmoto; pojav je bil za vojno
izkušene takrat skoraj prav tako nov kot tujcu. Pred Tridesetletno vojno je bila
ob globokem bojnem redu, z mnogo konjenice, ob neizpolnjenem strelnem
orožju in drugih posebnostih uporaba velikih zemeljskih ovir zelo neobičajna in
prava gorska obramba, vsaj z rednimi enotami, skoraj nemogoča. Ko je bojni
red postal domača raztegnjen in pehota s strelnim orožjem glavna stvar, se je
72
mislilo na gore in doline. Sto let je minilo, da se je to izoblikovalo do najviš-
je stopnje, namreč do sredine osemnajstega stoletja. Druga okoliščina, namreč
velika sposobnost odpora, ki ga dobi majhna straža, razporejena na težko do-
stopnem kraju, je bila še veliko bolj primerna za to, da je dopuščala sklepanje
o veliki moči gorske obrambe. Zdelo se je, da bi se moralo takšno stražo
samo pomnožiti z določenim številom, da bi iz bataljona naredili vojsko in iz
gore gorovje.
Ne da se zanikati, da majhna straža ob dobrem izboru svoje razporeditve dobi
v gorovju neobičajno jakost. Oddelek, ki bi ga na ravnem prepodilo nekaj
eskadronov in bi lahko bil srečen, če bi se z najhitrejšim umikom rešil pred
razkrojem in ujetništvom, je v gorovju sposoben, lahko bi dejali z neke vrste
taktično predrznostjo, stopiti pred oči celi armadi in od nje terjati vojaško
čast metodičnega napada, obkolitve itd. Taktika mora pokazati, kako se ta
sposobnost odpora pridobi preko ovir dostopa, s podporami na krilih, z novimi
položaji, na katere naleti ob svojem umiku; mi to privzemamo kot izkustve-
no tezo. Zelo naravno je bilo domnevati, daje morala množica takšnih močnih
straž, razpostavljenih ena zraven druge, predstavljati zelo močno, skoraj nena-
padljivo fronto, in šlo je samo za to, da se zaščiti pred obkolitvijo s tem, da
se je razmaknila levo in desno tako daleč, dokler ni našla opornih točk, ki so
bile primerne pomembnosti celote, ali dokler je lahko domnevala, da je s sa-
mo razširitvijo zavarovana pred obkolitvijo. Gorata dežela je za to posebno
vabljiva, kajti ponuja takšno množico straž, od katerih se zdi ena vedno lepša
od druge, da že zaradi tega ne vemo, kje naj prenehamo. To se je končalo s
tem, da se je z oddelki na določeni razdalji zasedlo in branilo vse in vsak vhod
v gorovje in se je verjelo, da če se tako z desetimi ali petnajstimi stražami
zavzame prostor približno desetih milj in več, končno vendarle lahko ima mir
pred osovraženo obkolitvijo. Ker so se sedaj te posamezne straže zaradi nedo-
stopnih tal (ker se s kolonami ne more marširati izven poti) zdele popolnoma
povezane ena z drugo, se je verjelo, da je pred sovražnika postavljen železen
zid. Za pribitek so v rezervi obdržali še nekaj bataljonov, nekatere konjeniš-
ke baterije in ducat eskadronov konjenice za primer, da bi utegnilo po čudežu
nekje priti do preboja.
Nihče ne bo zanikal, da je ta predstava popolnoma zgodovinska, in ni treba
trditi, da bi bili mi nad to napačnostjo popolnoma vzvišeni.
Potek, ki ga je izoblikovanje taktike zavzelo od srednjega veka z vojsko, ki je
postajala vedno številnejša, je prav tako pripomogel k pritegnitvi goratega zem-
ljišča v tem smislu v vojaško dogajanje.
Poglavitni značaj gorske obrambe je najodločnejša pasivnost; preden so armade
dobile svojo današnjo gibljivost, je bila torej s te strani tendenca h gorski
obrambi dokaj naravna. Vojske so postajale vedno večje in so se zaradi ognja
vedno bolj začenjale razporejati v dolge in ozke črte; njihova povezava je bila
zelo umetna in njihovo premikanje zelo težavno, pogosto nemogoče. Razpore-
janje tega umetnega stroja je bilo pogosto poldnevno delo, pol dneva je šlo za
bitko in skoraj vse, kar danes tvori načrtovanje bitke, se je porabilo zanj.
Ko je bilo to delo enkrat dokončano, je bilo ob novonastalih okoliščinah težko
vnašati spremembe; iz tega je sledilo, daje lahko napadalec svoje razvrščanje,
ki ga je uredil kasneje, opravil glede na položaj branilca in da ta na to ni mogel
odgovoriti. Napad je torej dobil splošno premoč in te branilec ni vedel drugače
pospraviti, kot' da je iskal zaščito za zemeljskimi ovirami in tu torej ni nobene-
ga tako splošnega in učinkvitega zemljišča kot je gorato zemljišče. Torej so si
73
prizadevali, da vojska v določeni meri razpolaga z dobrim zemljiščem, obe sta
predstavljali skupno stvar. Bataljon je branil goro in gora bataljon. Z goratim
predelom dobi tako pasivna obramba visoko stopnjo jakosti, in v stvari sami
še ni bilo vsebovanega zla, da bi se še bolj izgubila svoboda gibanja, ki pa se
ga že tako ni vedelo posebno uporabiti.
Kjer delujeta dva sovražna sistema eden na drugega, tam nezaščitena stran,
t.j. šibkost enega, vedno pritegne nase udarce drugega. Če je branilec v stražah,
ki so po sebi čvrste in nepremagljive, trde in kot pribito čvrste, se tako napada-
lec s tem pri obkoljevanju naredi predrznega, ker mu za svoje lastne boke ni
več treba skrbeti. To se je zgodilo — tako imenovano turniranje je kmalu priš-
lo na dnevni red; da bi ga preprečili, so se položaji vedno bolj in bolj razte-
zali, zato so bili v fronti precej oslabljeni in nenadoma se je napad obrnil na na-
sprotno stran: namesto da bi z raztezanjem zaobjel krila, je svojo maso združil
proti eni točki in razbil linijo. Približno na tej točki je bila gorska obramba
novejše vojne zgodovine.
Napad je torej zopet dosegel popolno premoč, in sicer preko vedno bolj izobli-
kovane gibljivosti: samo v njej je lahko obramba iskala pomoč; vendar je giblji-
vost po svoji naravi nasprotna goratemu zemljišču, in zato je — če se smemo
tako izraziti — celotna gorska obramba utrpela poraz, podobnega tem, ki so
jih v revolucijski vojni doživele vanjo ujete vojske. Vendar da ne bi s slabim
obenem zavrgli tudi dobrega in se s tokom navadnih izrekov navdušili nad
trditvami, ki so bile v dejanskem življenju tisočkrat ovržene z močjo okoliš-
čin, moramo učinkovanja gorske obrambe razlikovati po naravi primerov.
Glavno vprašanje - o katerem je treba tukaj odločiti in ki poglavitno osvetli
celoten predmet — je, ali je z gorsko obrambo nameravani odpor relativen ali
absoluten ali naj traja samo nekaj časa ali naj se konča z izrecno zmago. Za od-
por prve vrste je gorato zemljišče nadvse primerno, vnaša zelo velik princip
stopnjevanja; za odpor zadnje vrste nasprotno v splošnem sploh ni primerno in
primerno samo v nekaterih posebnih primerih. V gorovju je vsako gibanje po-
časnejše in težavnejše, s tem terja več časa, in — če naredi v regiji nevarnost -
več ljudi. Potrošek časa in ljudi pa predstavlja mero nudenega odpora. Dokler
so torej premiki samo stvar napadalca, tako dolgo ima branilec odločno pre-
moč, toda brž ko mora branilec uporabiti tudi princip gibanja, ta prednost pre-
neha. V naravi stvari je sedaj, t. j. v taktičnih razlogih, da relativni odpor
dopušča veliko večjo pasivnost kot odpor, ki naj vodi k odločitvi, in da dopu-
šča razširitev te pasivnosti do skrajnega, t.j. do konca borbe, ki se v drugem
primeru nikoli ne sme dogoditi. Otežujoči element goratega zemljišča, ki kot
nepropustno sredstvo slabi vse pozitivne dejavnosti, je torej zanj povsem pri-
meren.
Dejali smo že, da zaradi narave zemljišča dobi v gorovju majhna straža nena-
vadno jakost, vendar moramo — čeprav ta taktični rezultat drugače ne bi
potreboval drugega dokaza — dodati še pojasnilo. Tukaj je namreč treba raz-
likovati relativno od absolutne majhnosti. Če poljubno velik oddelek vojske
razporedi enega od svojih delov ločeno, je tako ta morda izpostavljen napadu
celotne sovražne glavnine vojske, torej močnejši sili, proti kateri je sam majhen.
Tukaj smoter praviloma ne more biti absolutni, temveč samo relativni odpor.
To drži toliko bolj, čim manjša je straža v razmerju do svoje lastne in do
sovražne celote.
Vendar se bo tudi absolutno majhna straža, t.j. straža, ki proti sebi nima moč-
nejšega sovražnika, torej bi smela misliti na absolutni odpor, na dejansko zrna-
74
go, znašla v gorovju neskončno bolje kot velika vojska in črpala iz jakosti
zemljišča več koristi kot ta, kakor bomo pokazali v nadaljevanju.
Naš rezultat je torej, da ima majhna straža v gorovju veliko moč. Samo po sebi
je jasno, kako bo to v vseh primerih, ko pride do relativnega odpora, odločilno
koristilo; toda ali bo prav tako odločilno koristilo za absolutni odpor vojske?
Na nas je zdaj, da raziščemo to vprašanje.
Vprašajmo najprej dalje, ali bo frontna linija, ki jo sestavlja več takšnih straž,
imela razmeroma prav tako veliko jakost kot vsaka posamezna, ki smo jo doslej
mislili. Gotovo ne, in sicer zato, ker bi s tem sklepom zagrešili izmed dveh
zmot eno ali drugo.
Najprej se pogosto zamenja neprehodni predel z nedostopnim. Kjer se ne da
marširati s kolono, z artilerijo in s konjenico, tam se večinoma vendarle lahko
napreduje s pehoto, tam se lahko potisne naprej tudi artilerija, kajti zelo na-
porni toda kratki premiki v borbi se ne smejo meriti z merilom pohoda. Za-
nesljiva povezava posameznih straž med seboj s tem torej naravnost temelji na
iluziji, in njeni boki so s tem ogroženi.
Ali mislimo, da je vrsta majhnih straž, ki so na svoji fronti zelo močne, zaradi
tega prav tako močna tudi na svojih bokih, ker so soteska, kče itd. čisto dobre
oporne točke za majhno stražo. Toda zakaj so? Ne zato, ker onemogočijo ob-
kolitev, temveč ker jo povežejo s potroškom časa in sil, kije primeren učinku
straže. Sovražnik, ki hoče in mora takšno stražo kljub težavnosti zemljišča
obkoliti, ker je fronta nenapadljiva, potrebuje mogoče pol dneva, da izpelje
ta manever, in tega vendarle ne bo zmogel, ne da bi žrtvoval ljudi. Če je sedaj
takšna postaja odvisna od podpore ali nanjo računa, da le nekaj časa nudi od-
por, ali končno, če je sovražniku po jakosti povsem dorasla, je podpora na
krilih storila svoje, in lahko se je reklo, da nima samo močne fronte, temveč
tudi močna krila. Toda ni tako, če govorimo o vrsti straž, ki pripadajo raz-
tegnjenemu gorskemu položaju. Tam ni nobenega od teh treh pogojev. Sovraž-
nik z veliko močnejšo silo naskoči eno točko, podpora od zadaj je skrajno ne-
pomembna in vendarle pride do absolutnega branjenja. V teh okoliščinah je
treba oporo kril takšnih straž oceniti za nično.
Proti tej slabosti je napad usmeril svoje udarce. Napad z združeno, torej veliko
močnejšo silo na eno od frontnih točk je ustvaril za to točko silero, toda za
celoto zelo nepomemben odpor, po njenem premaganju je bila celota razbita
in smoter dosežen.
Iz tega izhaja, da je relativni odpor v gorovju nasploh večji kot v ravnini, daje
razmeroma največji pri majhnih stražah in se ne krepi v tej meri, kot narašča
množica.
Lotimo se sedaj dejanskega smotra splošne velike borbe, pozitivne zmage,
kar mora biti cilj tudi pri gorski obrambi; brž ko se zanjo uporabi celota ali
glavne sile, se tako eo ipso gorska obramba spremeni v obrambno bitko v go-
rovju. Bitka, t. j. uporaba vseh oboroženih sil za uničenje sovražnih, postane
zdaj forma, zmaga postane smoter borbe. Gorska obramba, do katere pri tem
prihaja, je podrejena, ni več smoter temveč sredstvo. In v kakšnem odnosu bo
sedaj v tem primeru gorato zemljišče do tega smotra?
Značaj defenzivne bitke je pasivna reakcija na fronti in potencirano aktivna za
našim hrbtom, toda pri tem je gorato zemljišče hromeči princip. Takšnega ga
napravita dve reči.
75
Prvič, tukaj ni nobenih poti, da bi se lahko hitro marširalo v vseh smereh od
zadaj naprej, in celo taktično nenaden napad je oslabljen zaradi neravnega zem-
ljišča; drugič, manjka pregled nad predelom in sovražnimi premiki. Gorato
zemljišče zagotavlja torej tukaj sovražniku iste prednosti, ki nam jih je daja-
lo na fronti, in hromi celotno boljšo polovico odpora. K temu se priključi še
tretje - to je nevarnost, da bi ostali odrezani. Kakor zelo ugodno vpliva gorato
zemljišče na umik po protisku na fronti, kolikšno izgubo časa povzroči sovraž-
niku, ko nas hoče obkoliti, so zopet to ravno prednosti za primer relativnega
odpora, ki niso v nobenem odnosu do primera odločilne bitke, t. j. vztraja-
nja do skrajnega. Sicer bo tudi tukaj trajalo nekoliko dlje, da sovražnik s svo-
jimi krilnimi kolonami zavzame točke, ki ogrožajo ali naravnost zaprejo naš
umik; toda ko jih je dosegel, proti temu tudi ni nobene pomoči več. Nobena
ofenziva iz ozadja ga ne more zopet prepoditi z ogroženih točk, noben obupni
naskok nanje ga ne more ob upiranju premagati. Kdor vidi v tem protislovje
in misli, da bi morale prednosti, ki jih ima v gorovju napadalec, biti v prid
tudi tistemu, ki se prebija, ta pozablja različnost okoliščin. Korpus, ki spod-
bija pravico do prehoda, nima za nalogo absolutne obrambe, zadošča verjetno
nekaj ur; v tem primeru je torej majhna straža. Razen tega nasprotnik nima več
v posesti vseh sredstev za vojskovanje, je v neredu, manjka mu strelivo itd.
Na vsak način je torej izgled za uspeh zelo majhen, in zaradi te nevarnosti se
branilec tega primera boji bolj kot vsega drugega; ta bojanez pa povratno delu-
je skozi celotno bitko in slabi vsa vlakna borečih se atletov. Na bokih nastane
bolestna občutljivost; in vsaka peščica ljudi, vsak šibak oddelek s katerim nam
napadalec na gozdnem pobočju udari v hrbet, postane zanj novi vzvod do
zmage.
Ta slaba stran bi večinoma izginila in ostale bi vse prednosti, če bi bila obramba
goro\ja v združeni razporeditvi vojske na širnem gorskem platoju. Tukaj bi si
lahko mislili močno fronto, zelo težko dostopne boke in vendar najpopolnej-
šo svobodo gibanja znotraj in v zaledju položaja. Takšen položaj bi spadal k naj-
močnejšim, kar jih obstaja. Toda to je skorajda le iluzorna predstava, kajti
čeprav je večina gorovij po svojih grebenih nekoliko dostopnejša kot po svojih
pobočjih, je večina gorskih planot za ta smoter bodisi premajhna bodisi nosijo
ime ravnine bolj v geološkem in geometrijskem pomenu kot po pravici.
Nadalje se pomanjkljivost defenzivnega položaja v gorovju zmanjšuje pri man-
ši glavnini vojske, kot smo to že nakazali. Razlog tega je, ker zavzame manj
prostora, potrebuje manj cest za umik itd. Posamezna gora ni gorovje in nima
njegovih slabih strani. Toda čim manjša bo glavnina vojske, toliko bolj se bo
njena razporeditev omejila na posamezne grebene in gore in se ji ne bo treba
zapletati v mrežo brezštevilnih strmih usekov v gorovju, ki so izvor vseh teh
slabosti.
Prevedel Slavko Hozjan
Naslov izvirnika: Carl von Clausewitz, Vom Kriege, Berlin 1832
76
Temninologija:
vojna......................der Krieg
vojskovanje..................die Kriegsfuhrung
vojna umetnost ...............die Kriegskunst
vojskovališče.................das Kriegstheater
vojni akt....................der Kriegsakt
vojni pohod..................der Feldzug
vojska......................das Heer
vojskovodja..................der Feldherr
vojno sredstvo................das Kriegsmittel
vojna zgodovina...............die Kriegsgeschichte
boj........................ber Kampf
bojevati se...................kämpfen
borba......................das Gefecht
boriti se ....................fechten
bojišče.....................das Schlachtfeld, die Schranke
bojni red....................die Schachtordnung
vojni načrt ..................der Kriegsplan
napad......................der Angriff, der Anfall, der Uberfall
napadalec...................der Angreifende
obramba....................die Vertreidigung
gorska obramba...............die Gebiergsverteidigung
obrambna bitka...............die Vetreidigungsschlacht
bitka......................die Schlacht
branilec ....................der Verteidiger
branjenje....................das Abwehren
čakanje (na) .................das Abwarten
obrambna vojna...............der Verteidigungskrieg
oborožene sile................die Streitkräfte
deželna bramba...............die Landwehr, der Landsturm
oboroženo ljudstvo.............die Volksbewaffnung
prodirati....................vorrucken
napredovati..................vorgehen, vorschreiten
obkoliti ....................umgehen, umfassen, einschliessen
obkolitev ...................die Umgehung
obkoljevanje .................das Umfassen
fronta......................die Front
položaj.....................die Stellung
straža......................der Posten
straža (stražiti)................die Wache
razporeditev .................die Aufstellung
zaseda .....................der Hinterhalt
umik......................der Ruckzug
kontraudarec.................der Ruckstoss
77
Socializam i mir
Siniša Zarić
pismo iz Cavtata
Javljati iz idiličnog Cavtata o raspravi za „Okruglim stolom '84" koja se odvi-
jala pod sudbonosnim ehom misli Alberta Einsteina da je „jedarskim oružjem
čovečanstvo postalo smrtno", predstavlja svakako zadatak koji posebno mo-
tiviše. Teško je i zamisliti problematiku koja bi snažnije zaokupila naučnu
pažnju učesnika od pitanja rata, mira i socijalizma. Treba li posebno napome-
nuti da se rasprava odvijala Orwellove „osamdesetčetvrte godine"? „Ta proble-
matika je inače toliko nedokučiva da mi se čini da nijedan pojedinac ne bi bio
u stanju da sam pruži ni njenu skicu, a da i ne govorimo o tome daje u potpu-
nosti obradi. I upravo zbog toga potrebno je da razgovaramo, i da učimo da
slušamo jedni druge."1 Cavtatski okrugli sto o socijalizmu i miru okupio je oko
160 učesnika sa svih meridijana i, kako bi opet Coates rekao, „omogućio oslo-
badjanje nuklearne fuzije ljudske energije", kroz razgovor koji je pored zajed-
nički izražene želje da se prošire akcije za mir, pokazao i znatan broj ideja koje
nas upućuju na zaključak da se čovečanstvo ne može unapred osećati poraže-
nim. Naravno da neizbežna različita gledanja na pojedina pitanja, pa čak i
povremene žestoke „unakrsne paljbe" (izrazimo se rečnikom rata) u pole-
mikama2 nisu mogle da znače negaciju duha tolerancije koji u Cavtatu vlada,
evo već 9 godina, čineći ga, po mišljenju velikog broja učesnika, jedinstvenim
1	Coates, K., „Mirovni pokret i socijalizam", referat, Okrugli sto '84 „Socijalizam i mir",
Cavtat, str. 2. Ken Coates je sekretar Russelove „Fondacije za mir", značajan aktivista
mira i učesnik niza konferencija o nuklearnom razoružanju i miru. Više o stavovima
Kena Coatesa čitaoci „Časopisa za kritiku znanosti" saznaće (sem u pomenutom
referatu koji će objaviti časopis „Socijalizam u svetu") i u intervjuu koji sam sa Coate-
som napravio upravo za „Časopis".
2	Žestinom su se isticali verbalni dueli Blackburna (London) i Petre Kelly (Bonn), Bas-
manova (Moskva) i Montyja Johnsona (London), itd.
79
mestom u svetu na kome za istim stolom razgovaraju potpuno ravnopravno
napredni teoretičari iz tako različitih zemalja i sistema našeg podeljenog sveta.
Mišljenja i pogledi
Kako se moglo i očekivati, raspravom su dominirala stanovišta o imperijalizmu,
izuzetno delikatnoj i interesantnoj vezi izmedju radničkih pokreta i rata uop-
šte, procene opasnosti od nuklearnog rata i upotrebe nuklearnog oružja,
perspektivama razoružanja, te uspostavljanja kulture mira. Koje su sve ideje pa-
le na okrugli cavtatski sto sa težnjom da zamene nuklearni poker i finansijski
poker — glavne igre sveta osamdesetih godina? Učesnici skupa su pošli od po-
trebe da se zastrašivanju ciljevima rata i zastrašivanju oružjem (pódela preu-
zeta od Klausevitza) parira ciljevima, a ne oružjem. U tom smislu su posebno
je akcentiran značaj pokreta za mir koji se sve više razvijaju u nizu zemalja
sveta, a posebno u Zapadnoj Evropi. Uostalom, kako to precizira i Pablo Gon-
zales Casanova, snaga masa funkcioniše moćnije od diplomatije, pozivanja na
medjunarodno pravo ili, pak, od apela naučnika. U debati su posebno aktivni
bili učesnici iz Zapadne Evrope, pri čemu je snažno obrazlagana poznata ideja
o potrebi unilateralnog razoružanja3, koja predstavlja specifičan programski
stav dela ovog veoma heterogenog pokreta. Različitost pogleda došla je do izra-
žaja i kod ocene stvarnog značaja ovog pokreta. Mišljenja su se konačno sve-
la na tezu da se doista radi o manjinskom pokretu (ili pokretima, ukoliko
akcenat stavimo na razlike koje objektivno postoje izmedju različitih segmena-
ta pokreta), no, da se radi o dinamičkoj manjini sa dubokim uverenjem.
Jednom broju učesnika, posebno onima koji su u Cavtat stigli sa ostalih konti-
nenata, kao što je to već pomenuti Casanova, učinilo se da se predstavnici za-
padnoevropskih pokreta za mir (kao što su Luciana Castellina, Mario Telo,
Gerd Bastian, pa i Robin Blackburn) isuviše bave „svojim geografskim mirom,
a ne svetskim mirom", odnosno da su njihove koncepcije isuviše evrocentristič-
ke. Temperamentna Castellina je tu vrsti prigovora odbacila potežući „jaki
argument" da se ne radi o pokretima sa kontradiktornim ciljevima.
Naravno da je i pitanje uloge i mesta države moralo da bude u diskusijama pri-
sutno. Diskusija je pokazala da su nužna rušenja čitavog niza stereotipa u raz-
matranjima pitanja svetskog mira. Jedan od ovih stereotipa odnosi se i na prob-
lem subjekta borbe za mir. Sovjetski predstavnici su izneli stanovište da je nuž-
no da društveni pokreti deluju kroz aktivnost države. Bez uključivanja u ovaj
proces, prema ovim shvatanjima, nemoguć je prelazak pokreta u svoju zreliju
fazu. Ovo je pitanje preformulisao i A. Grličkov (dajući implicite svoj odgovor)
na sledeči način: da li druge snage moraju da čekaju na pregovaranje država —
ili treba da svojim aktivnostima vrše pritisak na njih? Bilo kako bilo, kod većeg
broja učesnika iskristalisao se mišljenje da sporazum velikih sila ne bi bio
dovoljan da obezbedi mir jer zamrzava sadašnje stanje i ne otklanja prave uzro-
ke ratnih pretnji. Ovakvo bismo rešenje nazvali „statičkom soluciojom".
Novi uslovi zahtevaju i novo sagledavanje odnosa radničkog pokreta i pokreta
za mir, te potrebu nove kritičke ocene pacifizma, čemu je nekoliko učesnika
posvetilo pažnju. Tako je iskusni redovni učesnik Cavtatskih razgovora, Victor
Laduc (Paris), polazeći od novog značenja, kritički preispitivao u svojoj in-
3 Ideja je podržana i u Mandelovom članku „The Threat of Nuclear War and the Struggle
for Socialism", „New Left Review", 141/1983. Ovaj Mandelov rad bio je implicite
u Cavtatu prisutan jer je Coatesov referat nastao kao literarna diskusija i polemika sa
Mandelovim stavovima.
80
tervenciji stav da pacifizam predstavlja jedan od novih oblika klasne borbe koji
vodi u komunizam. Oscar Weiss je, medjutim, u pokušaju da razreši proti-
vrečnosti pacifizma danas napravio distinkciju izmedju klasičnog pacifizma i
nuklearnog pacifizma. Ostaje da se konstatuje da ovo pitanje zahteva podrob-
niju diskusiju i istraživanje.
Čini se, svakako, tačnom konstatacija Gorana Therborna o insuficijentnosti
marksističke analize ovog područja. Klasična marksistička analiza koja podra-
zumeva ekonomski determinizam ne može da zadovolji, jer je u analizu potreb-
no uključiti niz drugih činjenica kao što je nacionalizam, državni, a posebno
vojni aparat, geopolitike, i tome slično. Dijalektička analiza treba da objasni
i različitost odnosa izmedju armije i ostalog dela društva u pojedinim zemljam.
Iz ove analize ne treba da bude izuzet ni snažni proces militarizacije pojedinih
zemalja „trećeg sveta" (medju kojima se kao izvoznici oružja javljaju Brazil,
Argentina i Čile). Unutrašnja militarizacija tih društava ne predstavlja samo
njihov problem, već i pretnju drugim zemljama, pre svega, „trećeg sveta".
Problem „Juga"
Već iz prednjih rečenica proizilazi da pitanje svetskog Juga nije bilo zaobidje-
no. U debati je ukazano na moguće tri vrste sukoba: Istok — Zapad (koji pre-
ti nuklearnim uništenjem, a može početi i kao rat „greškom", ili zbog unutraš-
njih dogadjaja u nekoj od zemalja, itd.), Sever — Jug (razmatrati ove odnose
znači biti oči u oči sa najneposrednijom opasnošću rata), ali i Jug — Jug (što
bi predstavljali takozvani intrajužni ratovi). Mnogi su učesnici (pomenimo
Anuara Abdela Maleka) upozoravali na mogućnost implozije Juga.
Čitav je niz diskutanata u svojim intervencijama insistiralo na medjuzavisnos-
ti opasnosti od tri „bombe": bombe kao oružja (misleći prvenstveno na nu-
klearnu bombu), bombe dugova i bombe gladi. Polazeći'od konkretnih uslova
zemlje, drug iz Guatemale je dopunio bombu gladi bezzemljašima, ukazujući
na težinu socijalnih problema u nizu zemalja u razvoju.
Budimo malo i evrocentristi, pa se zapitajmo: koje su se ideje čule o našem,
evropskom Jugu? Jug Evrope je takodje bio često pominjan, posebno u vezi
sa nizom planova koji nose imena svojih tvoraca (Kekkonen, Alva Myrdal,
Rapacki) o stvaranju bezatomskih zona koje uključuju, gotovo po pravilu, neke
od zemalja evropskog Juga, pojedina poluostrva (trebali napominjati da je i
Balkan tu) ili, pak, ceo Mediteran. Zanimljive ideje o Jugu Evrope potekle su i
iz našeg najbližeg susedstva, sa Železne Kaple (Eisen Kappel", iz Europaishes
Kooperative. Thomas Busch je, u ime mladih članova ove kooperative, nazvao
zemlje Juga Evrope „laboratorijom delinkinga", ukazujući posebno na značaj
različitih formi ekonomskog i društvenog života koje treba paralelno razvijati,
u skladu sa različitim tipovima razvoja koje pojedine zemlje slede suprotstav-
ljajući se nedovoljnoj razvijenosti. U okviru ovih formi značajno bi bilo, prema
Bushevom mišljenju, i mesto zadruga — kooperativa, koje, u skladu sa svojim
mogućnostima, kroz sistem evropskih kooperativa, daju doprinos borbi za mir,
ravnopravnost, poštovanje prava manjina, itd.
Kultura rata — kultura bezbednosti — kultura mira
Jedna od tema koje su apsolutno dominirale Okruglim stolom „Socijalizam i
mir" jeste nužnost izgradnje kulture mira. Kako se suprotstaviti kulturi rata i
81
njenim subjektima (Pečujlić ih definiše kao tehnokratiju smrti i njene ideolo-
gije)? Iz čitave debate proizilazi da je stvaranje kulture mira svakako jedan
permanentan i dugotrajan zadatak.^ U okviru pokreta za mir razvijaju se poje-
dine ideje o kulturi mira, pa, možda, nije preterana Therbornova tvrdnja da
socijalistički pokret, u čijem srcu treba da leži kultura mira, mora da na ovom
planu uči i od pokreta za mir. S druge, pak, strane, zabeležili smo i duboku
misao Carle Pasquinelli koja smatra da niz dosadašnjih ideja, napora i aktivnosti
se pre može ubrojati u, kako je ona naziva, „kulturu bezbednosti", a ne stvarnu
kulturu mira. Ovu tvrdnju bi smo pre nazvali tezom koja treba da otrezni nego
tezom koja ima za cilj pesimističku notu. Kultura bezbednosti je termin koji
nam neposredno stavlja do znanja koliko smo doista udaljeni od kulture
mira, od mogućnosti stvarnog promišljanja mira. Da li će kultura bezbednosti
(ukoliko se bude izgradila) biti dovoljna da se (opet reči elokventnog Pečuj-
lića!) hladni rat ne pretvori u večitu zimu planete?
No, neki su imali i drugačije mišljenje o dužini puta do kulture mira. Kako ne
želim da čitavo pismo iz Cavtata ostavi samo sumoran utisak, j>repričaću, sa
tim u vezi, čitaocima „Časopisa" i zanimljivu intervenciju Sheile Collins.
Collinsova smatra da kultura mira mora početi na nivou svakodnevnog života
i od dečjeg uzrasta. Sala u kojoj se ovaj kolokvijum održavao zove se „Engles-
ki klub" (u hotelu „Croatia") i dabi do nje došla, Sheila Collins je morala da
prodje pored sale sa automatima za igru, „jackovima", flipperima, odnosno
elektronskim ratnim igrama. Oštro ih osudivši, Collinsova reče da one navode
mlade ljude da prihvataju strategiju ,,a la" „rat zvezda" (o kome Reagan govo-
ri). Ove igre, kao i glorifikacija nacionalnih ratova, te parade sa najmoderni-
jim naoružanjem jesu elementi kulture rata. Kako se diskutanti posle nje nisu
nadovezali tematski i u istom duhu, Collinsova se energično ponovo javila za
reč saopštivši da neće ostati samo na planu teorijske borbe protiv kulture
rata, već poziva prisutne da se prijave u ad hoc komitet koji bi upravi „Croatia"
hotela podneo zahtev za uklanjanje ovih mašina. Od prisutnih učesnika u
„Engleskom klubu", prijavio se uglavnom „lepši pol" sa časnim izuzetkom jed-
nog — Jugoslovena. Neka rezultate aktivnosti ovog komiteta provere čitaoci
„Časopisa za kritiku znanosti" kada budu poslom ili kao turisti boravili u ovom
primorskom gradiću.
4 Problemu kulture mira treba i uredjivačkom politikom posvetiti veću pažnju.
82
Mir — i kako ga steći
Intervju sa Kenom Coatesom
O problemima svetskog mira i, posebno, o značaju pokreta za mir, razgovara-
li smo sa profesorom dr Kenom Coatesom, jednim od patrijarha ovog pokreta.
Profesor Coates predaje na Univerzitetu u Nottinghamu, a direktor je Fonda-
cije za mir Bertrando Russella. Aktivnosti profesora Coatesa su široko poznate,
posebno u okviru evropskog pokreta za nuklearno razoružanje. Razgovor je
vodjen u vreme održavanja medjunarodne tribine „Socijalizam u svetu" u Cav-
tatu, 1984. godine, sa temom ,,Socijalizam i mir". Ken Coates je učesnik svih
dosadašnjih okruglih stolova u Cavtatu.
S. Zarić: Ma kako to čudno zvučalo, spreman sam da kažem da problematika
mira predstavlja novu problematiku, o kojoj nismo još navikli da raspravljamo.
Naravno, mislim na raspravljanjé o miru na način kako je to otpočelo da se
čini poslednjih godina, što je u svakom slučaju svojevrsni novum. Više teoreti-
čara, medju kojima su, na primer, Alberto Moravia i Henry Lefebvre, govorili
su o potrebi izgradnje kulture mira, te promišljanja mira. Kakvo je vaše miš-
ljenje o ovim pitanjima?
Ken Coates: Kultura mira se razvija i ovi spomenuti ljudi su u pravu jer bez
toga (kulture mira — prim. S.Z.) se nalazimo u veoma nezavidnim uslovima,
s obzirom da se dogadjaju veoma snažne promene u našim okolnostima: Prvo,
na čemu pokret (za mir — prim. S.Z.) insistira, jeste do sada nevidjena trka u
naoružanju izmedju blokova, od koje svako strahuje. Takodje i vojni izdaci se
na neverovatan način povećavaju. Nova oružja i nove tehnologije razvijaju se
izuzetno brzo, te sem što se može govoriti o kvantitativnom aspektu ovakvog
razvoja, reč je i o kompletnoj promeni kvaliteta, jer je sada svet naoružan do
kritične tačke eksplozije. I drugo, mi smo sada zabrinuti i zbog rezultata
istraživanja sovjetskih i američkih naučnika, koji su kao posledicu eventualne
83
nuklearne konfrontacije, makar i u ograničenom obimu, videli „nuklearnu
zimu". (Ja se nadam da ćete pozvati ljude u Jugoslaviji da se šire upoznaju sa
ovim momentima, a mi ćemo objaviti te materijale jer smatramo da svako mora
znati šta je stavljeno na „kocku". O tome sam ja govorio jutros sasvim ukratko.
S. Zarić: Svakako.
Ken Coates: No, sasvim kratko sada: suština problema jeste ta da samo mala
„razmena" nuklearnog oružja (samo nekoliko desetina megatona) je, prema
ovim kalkulacijama, dovoljna da proizvede dim koji će sve prekriti i usloviti
da u roku od šest meseci temperatura padne izpod tačke mržnjenja. Ovo bi
fundamentalno promenilo ekologiju planete, nestale bi prašume u Brazilu, kao
i tropske oblasti uopšte. Ovo nije „science fiction" - ovo je najobziljnija
ekspertiza koja je dosada radjena i koja jasno pokazuje ovaj problem kao
apsolutno prioritetan. Dok smo, na jednoj strani, digli svoj glas protiv nuklear-
ne konfrontacije uz do sada nepoznate društveno-ekonomske napore, na dru-
goj, pak, strani, samo mala nuklearna „razmena" imala bi posledice po plane-
tu kakve niko nije mogao da zaista shvati samo pre koju godinu.
Siniša Zarić: Proceniuje se da bi čak samo 5 % nuklearnih stokova proizvelo,
u slučaju eksplozije („razmene") ovakve konsekvence.
Ken Coates: Da. Vi ste govorili o potrebi kulture mira.
Siniša Zarić: Da.
Ken Coates: To je iasno - pa čak i više je potrebno reći: kultura mira pred-
stavlja prvo slovo alfabeta. Svakako mora početi odatle. Nuklearni rat je sasvim
nezamislov i ukoliko se dogodi, niko neće moći da pobedi. Pobednik nije mo-
guć.
Siniša Zarić: Ja takodje vidim i mesto marksizma u stvaranju takve specifične
kulture mira. Kad je u pitanju širina debate u okviru pokreta za mir, onda se
može izdvojiti okvir u kome je na jednoj strani (u okviru dela pokreta) kao
glavni cilj aktivnost borba protiv stranih trupa (Stranaca - „aliens"), da bi, na
drugoj strani bilo najšire tretiranje problema, kroz borbu protiv otudjenja
uopšte — alijenacije. Odatle ja smatram da humanističko-emancipatorski
značaj Marksove misli može takodje biti veoma atraktivan za ovako širok i
heterogen pokret.
Ken Coates: Da, naravno, to je tačno. Ima puno „boja", karakteristika, mark-
sizma koje nalaze mesto u aktivnostima pokreta za mir, kao što, isto tako, ima
i drugih filosofskih, političkih i religijskih ekspresija koje su na odgovarajući
način prisutne u okviru ove izvanredno značajne aktivnosti. Problem je od
interesa ne samo za hrišćane, već i za pripadnike drugih konfesija, budiste,
muslimane, itd. Iz ovog veoma širokog spektra, svako unosi deo svog svoje-
vrsnog.
Ukoliko se suočimo sa ovom bipolarnom slikom sveta, na koju nas upućuje
trka u naoružanju, imamo tri osnovna modela ljudskog opstanka. Jedan jeste
ukoliko jedna od sila zagospodari, potčinjavanjem ostalih svojoj volji. Drugi
model podrazumeva gospodstvo druge sile. Po mom mišljenju, oba ovakva mo-
dela su potpuno nezamisliva. Odatle, mi se krećemo ka trećoj soluciji, koja gla-
si: svet mora biti ujedinjen. Sada sledi pitanje: koji su pokretači ka ovakvom
jedinstvu? Ja vam moram dati moj lični odgovor. Ne postoji partijska linija o
ovom pitanju. Ja verujem da je jedina spojna linija po kojoj možemo stići do
jedinstva u svetu ona koja priznaje pluralizam u kome se jasno raspoznaju
84
znaci samoodredjenja, ljudskih prava, samoupravljanja, pravazilaženja eksploa-
tacije ljudi kroz duboke procese demokratizacije. Ukoliko govorimo o dugo-
ročnom rešenju za sukobe koji se javljaju kao pretnja civilizaciji, ja ne vidim
nikakvu drugačiju razumljivu alternativu. Vi ste svesni problema da marksi-
zam treba da bude u stanju da objasni širinu konflikta, kao i različitost pri-
stupa. Moje osećanje jeste da nesvrstanost pokreta za mir, koje doista poštuje
navedene pretpostavke, predstavlja apsolutno krucijalni uslov njegovog uspeha.
Siniša Zarić: Čini mi se da se ljudi uglavnom slažu da jedan tako heterogen i
širok pokret treba da bude pluralistički. Takodje mislim da smo mogli iz va-
šeg rada koji predstavlja prilog za „Cavtat '84" da vidimo da ste u potrazi za
pravim odgovorima pomenuli i naglasili ekonomske probleme, kao i vezu koja
postoji izmedju ekonomskih kriza i trke u naoružanju, monetarizma, mili-
tarizma i transnacionalnih korporacija. Ja takodje mislim da ekonomski as-
pekt koji mi možemo da razmatramo kao objektivnu tendenciju, nije u dovolj-
noj meri prisutan u diskusiji. Čuli smo i Vaš apel upućen ekonomistima, kao i
tehnolozima, da uzmu učešća u debati, te istraživanju onih aspekata koji su
od bitnog značaja za razmatranje problema mira.
Ken Coates: Da, Vi ste videli da smo imali ovu spontanu mobilizaciju naučnika
iz oblasti prirodnih nauka koji su nam dali ovu strašnu viziju nuklearne zime.
Mislim da se radi o dobroj platformi za pokret za mir koji je isto vreme i po-
kret običnih, svakodnevnih ljudi koji privlači podršku koja dolazi od religioz-
nih organizacija, kao i od različitih radikalnih i levih pokreta u Evropi. Obra-
ćamo se onim naučnicima iz oblasti politike i ekonomije, kao i drugim eksper-
tima, koji treba da istražuju, analiziraju i koordiniraju svoje napore da otkri-
ju poreklo sukoba, te prirodu njihovih motiva (pokretača) - ono, dakle, što
su naučnici iz oblasti prirodnih nauka učinili u nameri da objasne rezultate
takvog brodoloma. Govoreći kao laik (jer ja nisam ekonomista) meni izgleda
doista evidentnim na kriza dugova predstavlja sama po sebi bombu. Ovo
tim pre što ne samo Jugoslavija, već i niz drugih zemalja nalaze se u situaciji
u kojoj nemaju izbora za mirni razvoj kada se nalaze u okvirima tiranskog fi-
nansijskog sistema. Ne žaleći da činim komentare o vašoj situaciji, pošto je ne
poznajem detaljnije, ipak mislim da ste vi svakako gledali sa simpatijama na
Argentince, i njihovo reagovanje na porast kamatnih stopa od 0,5 % pre dva
meseca (intervju je radjen 05. oktobra 1984. godine u Cavtatu - prim.S.Z.).
Ovo povećanje zaduženja dostiglo je vrednost izvoza govedine. Takvo stanje
vodi ropstvu, što znači konfiskaciju sredstava za život ljudi. Ja ne bih želeo
da kažem da je povećanje kamatnih stopa u Sjedinjenim Američkim Državama
jedino prouzrokovano budžetskim deficitom nastalim zbog finansiranja nu-
klearnih programa, projekata koji služe trci u naoružanju, te svih drugih inova-
cija u ovoj oblasti. No, mi se ipak suočavamo sa jednim apsolutno bizarnim
aspektom: jedan broj najsiromašnijih naroda u svetu finansiraju ovu razvijenu
vojnu tehnologiju! Naravno, sve što čine Sjedinjene Države na ovom polju,
nailazi na odgovor Sovjetskog Saveza, iako je moto različit. Sovjetski lideri
su nam rekli da oni nameravaj u da odgovore na svaku od tačaka američkih voj-
nih kapaciteta. Ovo nas uverava da postoji očajnička potreba praktične alter-
native za svet koji se nalazi u ovakvom ćorsokaku. Ja sam pocrtao značaj kri-
ze dugova zato što je to, po mom mišljenju, jedna od najvažnijih refleksija
krize. Ali „slump" koji je paralizovao veliki broj zapadnih ekonomija ima i
drugih dubokih karakteristika. Tako mi u mojoj zemlji (Velika Britanija -
prim.S.Z.) imamo 4 miliona nezaposlenih, a u čitavoj Zapadnoj Evropi ovaj
broj iznosi oko 20 miliona. Ovo su nemogući, u isto vreme i eksplozivni uslovi.
85
Ne bih želeo da budem isuviše rigidan, ili, pak, da inhibiram ljude pružajući
ovakvu, potpuniju, sliku problema, ali je sasvim očigledno da postoji duboka
povezanost izmedju ove krize i obnove militarizma. I pored toga što znamo da
je militarizam impotentan, jer je jasan rezultat razaranja sveta, to još uvek ne
znači da smo i sigurni da vatre krize neće biti raspaljene do kritične tačke
hladnim vetrovima koji uveliko duvaju.
Siniša Zarić: Sa sigurnošću se možemo složiti sa Vama da postoji korelacija i
korespondencija izmedju ovih problema. Želeo bih, medjutim, da se vratimo
pitanjima koja su od značaja za samo ustrojstvo pokreta za mir. Konkretno,
interesuje me da porazgovaramo o organizaciji, odnosno organizacionim okvi-
rima ovako širokog pokreta koji će se, svakako, širiti i nadalje, te koji će biti
povezan sa nesvrstanim pokretom, te drugim grupama i grupacijama. Izgleda
da se pitanje potrebe za postojanjem bližih veza i, sledstveno, razumevanja
izmedju različitih grupa koje čine delove pokreta za mir, pokazuje sve hitni-
jom potrebom, odnosno problemom. U početku, to nije bilo takvog značaja.
No, ja bih se sada složio sa onima koji smatraju da su bliži kontakti i uzajamno
razumevanje neophodni. Mi smo u Vašem radu videli ideju o razvoju jedne
vrste originalnog organizacionog okvira za takav pokret. Takodje, poznato je i
da su neke partije nudile i svoje organizacione mogućnosti. Ja bih želeo da, po
mogućnosti, komentarišete ovakve „ponude" pokjretu za mir, kao i neophod-
nost autohtonog, originalnog ustrojstva koje bi izraslo iz samog pokreta.
Ken Coates: Ja ne bih želeo da ikoga isključim zbog toga što je zajednički
rad problem za sve ljude — za one sa kojima se slažemo — kao i za one sa koji-
ma se ne slažemo (ko god oni bili). Ja sam, dakle, pre svega, kroz moj rad
upitio apel institucijama sa levice da otpočnu dijalog. Vi ste u Cavtatu počeli
veoma otvoreni i veoma ozbiljni dijalog izmedju različitih struja, kao i šaroli-
kog mnoštva znamenitih mislilaca. Radi se o veoma vežnom primeru zbog
toga što ovaj proces teče već veći broj godina, te je zasigurno poboljšao kon-
takte, razumevanje i mogućnosti ljudi ne samo da se obraćaju jedni drugima,
već i da se susreću, stvarajući uslove koji vode boljem svetu. Naravno, to se ne
dešava odjednom. Ali, i potreba za ovakvim dijalogom je značajnija danas nego
ikad na svetu. Svakako da je značajno dostignuće ovde videti zajedno sovjet-
ske i kineske komuniste, jugoslovenske i kubanske komuniste, ljude veoma
različitih koncepcija i pogleda na svet. Koliko ja znam, takvih je mesta veoma
mali broj, ukoliko se ne radi i o, možda, jedinom mestu na svetu u kome se
konsekventan, konstruktivan i seriozan dijalog odvija sve vreme. Mi sve mora-
mo učiniti da bismo u budući dijalog uključili socijalističke partije u Evropi,
kao i institucije koje se bave istraživanjem rešenja kako za problem razoružanja
i očuvanja mira, tako i za groteskne ekonomske probleme koji prete. No, vi
vidite da kad se govori o nivou pokreta za mir, onda se radi o jednom drugom
nivou koji podrazumeva pitanje kako da se obezbedi učešće javnog mišljenja,
odnosno kako omogućiti ljudima koji ne pripadaju nikakvim posebnim parti-
jama ili, pak, onima koji upravo pripadaju pojedinim političkim partijama,
različitim konfesijama, itd. da svi zajedno rade u prilog ovog posebnog pita-
nja — pitanja mira. Eto, to je razlog zbog čega seja toliko zalažem za nesvrsta-
ni pokret za mir u svakom uglu sveta jer mislim da tako predstavlja stvarnu
snagu. To je fenomen koji ja ne postavljam protiv partija, već u kontekstu po-
larizacije snaga, pri čemu ovaj pokret u težnji da izmeni svet, treba da bude u
mogućnosti da menja i orijentaciju nekih veoma važnih institucija. Zbog toga
se ne mogu okrenuti ledja političkim procesima. Ali, i političari bi trebalo da
razumeju, da shvate, da mobilizacija koja je moguća oko ovog problema, prob-
86
lema mira, daleko prevazilazi sve što bi se moglo postići angažmanom bilo koje
posebne partije ili druge socijalne snage. Mi zaista imamo potrebu za svom
ovom političkom mobilizacijom ukoliko želimo da promenimo svetsko mnjenje
u cilju zaustavljanja ovog procesa, te da bi svetsko mnjenje postalo snaga apso-
lutno bez presedana, posebno ukoliko želimo da doista osnažimo odluke
Ujedinjenih nacija o razoružanju, itd.
Siniša Zarić: Postavio bih Vam i poslednje pitanje. Možete ga komentarisati
i sasvim ukratko. Radi se o budućoj ulozi nesvrstanog pokreta u okviru aktiv-
nosti pokreta za mir, bilo kao faktora podrške, ili kao aktivnog, iako nezavis-
nog, dela ovog pluralističkog pokreta.
Ken Coates: Kao što znate, mi smo svi inspirisani pokretom nesvrstavanja koji
je postao deo istorije i kulturne identifikacije. U dužem periodu već osećamo
i podršku od strane neutralnih zemalja, te se nadamo da će one nastaviti da
rade zajedno sa nesvrstanim pokretom u okviru Ujedinjenih nacija, te u drugim
formama, pružajući ljudima nadu da je možda moguć i institucionalni odgovor
na problem mira. Da bi ove mogućnosti mogle da se posmatraju i kao realne,
nužno je razmatrati mogućnosti saradnje nesvrstanog pokreta i pokreta za mir,
koji je takodje nezavisan u odnosu na interese blokovskih sila. Ja Vam, kao u
školjki, pružam samo u kratkim crtama jasan, jednostavan opis ovog složenog
odnosa. Dodao bih da kroz dve godine treba da se održi treće specijalno zase-
danje Ujedinjenih nacija o razoružanju. Prvo zasedanje predstavljalo je veliku
pobedu koje je uglavnom kreirao pokret nesvrstanosti, polazeći od veoma
radikalnih, duboko značajnih predloga za razoružavanje. Na ishod Drugog za-
sedanja uticale su nuklearne sile u tajnom dogovoru sa svakim s kojim su to
mogle. Treće bi trebalo da bude uspeh, a to znači da je doista potrebna koor-
dinacija napora izmedju onih vlada koje se zalažu za razoružanje, za kraj pódele
sveta, te za stvarno novi ekonomski poredak, i narodnih (populističkih) pokre-
ta ubedjenih u iste potrebe. Radi se o krupnim pitanjima, alije moje mišljenje
da upravo to postaje neophodno.
Siniša Zarić: Hvala lepo.
87