Štev. 10. V Ljubljani^oktober 1901. Letnik IV. Grlasilo „Slovenskega čebelarskega društva" za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko s sedežem v Ljubljani. Urejuje Frančišek Rojina. Izhaja po enkrat na mesec in se pošilja udom brezplačno. Vsebina: Fr. Rojina: Praktična navodila za oktober. — Anton Mrak: Mali načrt slabega čebelarjenja. — »Kmetovalcc«: Kmetijsko zadružništvo in čebelarstvo. (Konec). — Fr. L.: Začetnikom dober svet. (Dalje). — Raznoterosti. — Fr. Rojina: Štajerski slovenski čebelarji, pozor 1 — Listnica uredništva. Praktična navodila za oktober. (Fr. Rojina.) Nek prijatelj čebelar me je pred kratkem časom vprašal, zakaj nisem v navodilih v zadnji številki ROpovega očeta prav nič omenil, češ, da sem se jim morebiti kaj „zagulil" ali oni meni. Ne, najino prijateljsko razmerje je nerazrušljivo, in tudi sem povedal o neki njih ne ravno najlepši lastnosti, a dotični prvi odstavek navodil za september je po neljubi naključbi obtičal v nekem predalu v tiskarni, zato ga priobčimo v tej številki: Naš ljubi Bog nam je letos pač pokazal, da lahko da čebelam še prav dobro pašo, kakoršno je dal ravno pred sto leti in še potem nekolikokrat* vendar ga ni bila volja, nas tudi letos s čim posebnim obdariti, kajti v sredi najboljše paše je odprl nebeške zatvornice, in mahoma je bilo konec čebe^ larske glorije in ob jednem tudi čebelarskega napuha, kateremu je sleherni čebelar več ali manj podvržen, zlasti, če ima dobre čebele. Izvzeti ne morem v tem oziru niti R6povega očeta, ki so vendar uzor čebelarja. Bog ve koli-1 kokrat so se pobahali: „Oh moje čbeve, to je žvav!" Takih čebel ni imel na Jernejevo nedeljo pod milim nebom noben čebelar, tega so morali biti prepričani vsi sosedje, ki so prišli na klopico pred čebelnjak, tako so hvalili vse panje od kraja, od najboljšega gerstungovca, do nesrečnega Jonasa, ki tudi letos ni nič prida. Vse drugače pa je bilo ob dežju in vetru. Če jih je kak znanec vprašal: 110 Tone, kaj pa muha? — potem so zopet vse čez mero v nič djali. To pa le vsled slabe volje, in njih boljša polovica, Ropova mama, so mi rekli, da ves čas, kar dežuje, oča „šnobo" drži. Z mano so bili vendar prijazni, ker znam obirati najnežnejše strune njih čebelarskega srca, in ker sem jim prigovarjal, naj bomo mi čebelarji bolj Jobove sorte, a ne take kot tisti vinčarji, ki trde, da dobro vino sami pridelajo, slabo jim pa Bog da. — Dasi bi bila letošnja ajdova paša v resnici lahko nekaj posebnega ko bi ne bilo prekmalu in preveč dežja, vendar smemo biti hvaležni za to, kar je, vsaj je splošno le boljše, kot lansko leto. Iz Dolenjskega smo dobili celo poročilo, da tam doli že dvajset let ni bilo take letine; iz drugih krajev pa tudi prosimo poročil o letošnji čebelarski letini, morebiti se morejo tudi drugod po Slovenskem pohvaliti, kot se lahko hvalijo po Češkem, Moravskem in višje g<5ri. Zdaj pa vprašam, dragi čebelarji, če ste pripravili svoje čebele za zimo po onih glavnih navodilih, katera sem vam zadnjič priporočal? Zadnji čas je, v tem mesecu dohiteti, kar se je do zdaj še opustilo. Posebno prosim — in to v imenu ubogih čebelic — bodite dobrih rok, če ste ¡le^količkaj v dvomu, ima li ta ali oni panj dovelj zaloge za dolgo in hudo zimo. Če se vam zdi, da bi kateremu utegnilo zmanjkati, dajte mu zdaj takoj medu, gorkega in samo s petino vode razredčenega, ali pa z medeno vodo gosto vkuhanega sladkorja; posebno vam bodo rekle „stokratbohlonej" za med v v satju. Jedenkrat jim morate itak dati, če nočete, da vam gladu ne počepajo — kar je pa najslabše spričevalo za vsacega čebelarja — vendar boljše je, če se jim da jeseni in ne v zgodnji spomladi, ko jim manj zaleže,'uzroke zakaj, smo že tolikokrat omenili, da jih ni treba zopet razmotrivati. Toraj še jedenkrat: preskrbite čebele z velikimi porcijami, da bodo imele dovelj vsaj do konca aprila; če bi jim kak funtek ostal, vam ga bodo v obilni meri povrnile. Vse jesensko krmljenje pa naj bo do konca oktobra končano, pozneje bi pitali samo grižo; uzrok mora biti že vsakemu znan, kdor je že prej bral društveni list. Po oktobru bi se smelo samo še s zalotanimi sati pomagati, pa upamo, da ne bo treba, ker bo menda vsak naš sodruštvenik že prej opravil svojo dolžnost napram svojim plemenjakom. Pred čebelnjakom postaja vedno bolj tiho, le okoli poldne se še zadnje mladice nekoliko praše, in semintja prinese še katera nekoliko obnožice. Vsa narava se pripravlja za zimski počitek in ž njo vred tudi naše čebele. Da bodo bolj varne pred hudim mrazom in morebiti celo pred prepihom, ki bi bil njih smrt, zmanjšamo vsem panjem žrela, in to s posebnimi ploščevina-stimi zaporami, ali če teh nimamo, jih zataknemo z lesenimi klini, ki gredo na tesno v žrelo; niti toliko ne sme biti prostora, da bi mogla mala rovka v panj, še manj pa miš. Če zapazimo kje kako špranjico, zamažimo jo s steklarskim kitom, če pa tega nimamo, z zmesjo iz apna, kravjeka in ilovice, ki je tudi prav trpežna. Zapažili jih tudi še ta mesec ne bomo, samo na stalne prostore, kjer bodo prezimovali, jih bomo še polagoma pomikali, ozU roma prestavljali. -KUS 127 V panjih s premakljivim delom bomo odvzeli vse okvirje s praznimi satovi, in če ima potem zadnji sat samo na nasprotni strani, to je na tisti proti čebelam, med, potem satnik obrnimo, pokrovce nekoliko narežimo, da čebele še ta med znosijo v gnezdo; tudi ta prazni sat potem odvzemimo. Pri ti priliki postrgajmo s krevljico vso nesnago raz dno, ker tu ni brez zalege vešč. Dobro je, če denemo kak debel papir pod okvirje, pa neobhodno potrebno to ni, vsaj bomo spomladi zopet lahko s strgulico posnažili dno. Pri čebelah ne bomo imeli zdaj, ko smo vse omenjeno uredili, nič posebnega več opraviti, samo tja v novembru jih bomo zapažili, a o tem prihodnjič par besedi, sedaj le k drudemu delu, namreč Popovemu očetu pomagat vosek kuhati. Že naprej pa vem, kako bodo svojo patrijarhalično stiskalnico hvalili ter po notah bahali, da že petinštirideset let--i. t. d. -$- Mali načrt slabega čebelarjenja. Že od zorne mladosti mi je bilo čebelarstvo posebno priljubno in zabavno opravilo. Ko sem bil komaj štiri leta star, sem šel mimo sosedovega čebeljnjaka in ogledoval jako pazljivo to malo prebivališče marljivih čebel, in od tistega časa se mi je začela vzbujati želja do čebeloreje. Da so bili moji predstariši tudi čebelarji, na to me ni drugo spominjalo, kakor majhna ravnica, na kateri je nekdaj stal majhen čebeljnjak. Na tej ravnici se otroško igrati, mi je bilo tako prijazno in ljubko, kakor otroku v naročje drage mamice. Pa kako začeti čebelariti? To mi je bilo pa popolnoma drugo, novo vprašanje. Bil sem otrok revnih starišev in zaslužil nisem še ničesar. V 17. letu svoje starosti sva z materjo vendarle toliko zmogla, da sem kupil enega prveca za 2 gld., a primanjkalo mi je vendar 30 kr., in tako sva imela sedaj z materjo ves svoj kapital v enem panju. Zdaj, sem mislil, bo že šlo. Pa začetek je vsak težak, kakor pravi pregovor. Prišla je slaba letina, in začetek mojega veselja je bil pri koncu. Ne bodem Vas dolgočasil, kako sem pozneje čebelaril: začel sem v drugo, v tretje, pa le ni šlo. Slednjič sem vendarle zadel na pravega, od katerega se mi pa dobro množijo. Pa ker sem primoran, si služiti svoj kruh v potu svojega obraza, opravljam posel kmetijskega hlapca že skoraj 20 let, in se mi ni mogoče bogve kako izvestno pečati s čebelorejo, opravljam le poglavitnejša dela površno, roje dobim le tiste, ki so bolj pametni kakor jaz, da me toliko časa čakajo, da jim prinesem novo prebivališče, v katero se prav zadovoljno usedejo. Ker sem pa zaradi upehanih moči primoran zapustiti težavno hlapčevsko službo, poprijeti se hočem bolj vestno čebeloreje. Veseli me srčno, da sem dobil list „Slovenski čebelar". Najsi ga berem šele v novem stoletju, sem vendar že veliko izvedel iz njega, kar se iz lastne skušnje zaradi pomanjkanja časa in priložnosti nisem mogel naučiti. Ker želim poskusiti čebelariti s premakljivim satovjem, zato me zelo mika in veseli, ko čitam o gerstun-govcih, njih pripravnosti in dobrosti. Pa kako jih dobiti, ker je njih cena za moj stan previsoka? Zato se obračam prav ponižnega srca do Vas, blago- 10* rodni gospod urednik in cela družba „Slovenskega čebelarja", ker sem čital, da namerava razposlati družba nekaj panjev brezplačno, če bi bilo to res, tudi meni mogoče storiti, za kar se Vam prav toplo priporočam.*) Če dosežem to dobroto, Vam bom iz vsega srca hvaležen s 'tem, da ostanem ud družbe slov. čebelarjev, dokler mi bo le mogoče plačevati udnino. Ker nisem več posebno gibčnega telesa, hoditi in plezati po drevesih za rojem, sem mislil Vas prositi za en „ravšel" za vlovljenje rojev, a ker bi se rad z gerstungovcem seznanil, moram ostati pri temu. Prosim Vas, blagi gospod urednik, da priobčite ta moj dopis tudi v „Čebelarju", ker vas prosim vse vkupaj, dasiravno čebelarim že 25 let, vendar pomagajte mi kot začetniku z dobrimi nasveti. Ako bi bil kateri ud tako dober in prijazen, da bi mi iz lastne moči hotel darovati kakega gerstun-govca ali pa ravšel, bi mu bil iz srca hvaležen. Da nisem izbirčen, zadovoljen bi bil z najbplj priprostim, samo da je prav sestavljen. Ker je bila pomlad prepozna, je nam pouzročila prepozne roje in le sredno letino. Pasti sem začel šele začetkom maja, in potem je šlo dobro naprej. 27. maja imel sem že prvi roj, potem od polovice julija po katerega. Od 22 starcev sem dobil 26 rojev, toda le tiste, kakor sem zgoraj omenil, ki so mož-beseda, da hočejo moji biti prostovoljno. In tako imam zdaj vsega števila nad 40 panjev, toda žalibog, več slabičev, kakor pa plemenjakov. Ker je začelo koncem avgusta močno, neprenehoma deževati, je bilo potem za pozne roje premalo ugodnega vremena. Zdaj se pa za danes poslavljam od svojega pisateljevanja s srčnim pozdravom do Vas, blagorodni gospod urednik, in od čebelarskega društva, Bog daj letos in vselej obilnega blagoslova nad vso čebelorejo, da bi imeli vsi čebelorejci veliko veselja in tudi lepih dohodkov, kar vsakemu iz srca želi: -*--Anton Mrak. Kmetijsko zadružništvo in čebelarstvo. (Konec.) Kmetovalec, kateremu je to znano, ne bo že spomladi določal, kaj ima ostati za seme, temveč bo to storil šele poleti. Če bo videl, da je pričakovati zelo suhega poletja, bo pustil morda več ogonov za seme; v deževnih letih pa bo svojo deteljo rajši za klajo porabil. Kratko se more torej reči: Dobičkonosno kmetijstvo se z ozirom na to, da čebele posredujejo oplodbo cvetja, ne more misliti brez čebelarstva; zakaj sodelovanje drugih žuželk, kakor čmrljev, os, muh i. dr. je brez pomena, ker te žuželke obletujejo cvetje le toliko, da se nasitijo, ne pa kakor čebele, da bi nabirale. Sedaj pa hočem nekoliko pojasniti donosnost čebelarstva. Tu moram najprej omeniti načelo, ki je za čebelarja kakor tudi za kmetovalca enako velike važnosti. Med se tvori v cvetju ob toplem, soparnem vremenu z najmanj 17-5° C. Čim toplejše so noči in čim soparnejše, tem več je medu, tem več sadnega -H»a 129 BS 133 K»*- Čebelarji z nepremakljivim satovjem — toraj ti, ki čebelarijo z navadnimi kmečkimi panjovi, škatljami, naj si zaradi snažnosti medu kupijo „čistilnik za med in vosek". Nesnažno in grdo je z rokami medeno satovje prešati! Kedor pa ima premalo takih panjev, naj pa v snažnem loncu medeno satovje (pa ne zalego in obnožno!) s čisto kuhalnico zmečka in postavi na gorko (ne vročo) peč. Voščine, ki na površje priplavajo, posnemi, z vodo v platneni vrečici operi, precejaj v primerno posodo in prideni tej medeni vodi nekoliko navadnega sladkorja (na 1 liter medene vode 1 kg). To prekuhaj, pene posnemaj in dobiš takoj za slabiče prav dobrega jesenskega pitanca. Med pa zlij v stekleno ali kameno posodo, dobro zavezi in shrani na suhem, mravljam nepristopnem kraju. 10. Matica, ako je dobra, spozna se spomladi po tem, da je zalega na sredi sata, starejša (pokrita) in od srede proti krajem satnika vedno mlajša, okrog te pa jajčka in med zalego nobenih plodu praznih celic! Previden čebelar ima vselej nekaj dobrih matic v zalogi, da, če zgubi kateri panj matico, kar čebele naznanijo s plašnim lekanjem po bradi in šipi ali mreži v okencu in močnim bučečim šumenjem, jim mora takoj drugo dati. V jeseni jih je povsod na Kranjskem dovolj. Odvzamejo se slabičem in se slabiči z osirotelimi ljudstvi združijo. Narpriprostejši način vzgojevanja matic je podal nam čebelarjem gosp. urednik Rojina,. Drujca od prav dobrega močnega plemenjaka stresi na rjuho in poškropi ga rahlo z vodo. Poišči vse matice in vsako z nekaj čebel deni v mali panjič na 2 ali 3 gerstungove polokvirje ali pa polovično mero okvirjev, katere rabiš v svojem naprednem čebelnjaku. Matice se hitro oplodijo in imaš vselej pri rokah najboljše matice. Pri umetnih rojih je to silne, neprecenljive važnosti. Odvzameš lahko več prav močnim, a jalovim pleme-njakom nekaj čebel, prideneš oplojeno matico iz tacega enega rojovnička, in imaš roj, da je veselje! Prve dni mu pa moraš z medom in vodo (ako si mu pridjal kaj satovja z mladim plodom) pomagati, ker mlade čebelice ne prično takoj nositi. Glede matic je treba še vedeti, da se matica v izrojencu izleže šesti dan po odhodu prvoroja in že drugi ali tretji dan ob lepem vremenu se oplodi s trotom- in zopet že dva ali tri dni kasneje prične jajčka zalegati v celice. Stare matice po dveh ali prav dobre po tretjem letu zamenjaj z mladimi. Kako? Zjutraj jo ujemi in uniči, zvečer istega dne pa novo v matični hišici prideni po 24 urah, ko so čebele že matico sprejele, kar z mirnim šumenjem in trepetanjem perotnic naznanjajo, zamenjaj zamašek ali vratica matične hišice s koščekom prhlih voščin. Dve uri kasneje je hišica prazna in panj ima novo mlado kraljico. V slučaju, da Dimaš reservne matice, in sicer močni, pa osiroteli panj, nočeš z drugim združiti, prideni, ako je sam nima, osirotelemu en sat deloma s pokrito, deloma z nepokrito zalego, vzeto iz najboljšega plemenjaka. Ako bi pridjal en sat le z nepokrito zalego, potem stare čebele navadno vzgojo matice opuste in v panju začne gospodariti trotovka. 134 Ba 135 iz tega rastlinskega voska sveče, ampak se ga izvaža velike množine tudi po vsem svetu ; v Nemčiji ga mešajo celo med čebelni vosek za izdelovanje umetnega satovja. Drevo se imenuje hajemaki, je podoben našim jabolčnim lešnikom ter rase po poljskih mejah, zlasti v pokrajinah Kinčina. Jeseni listje odpade, se pokaže jagodičast plod, katerega posuše in potem prodajo v tovarne, kjer stiskajo iz njega vosek. Jagode pa se morajo sušiti in goditi dve leti, sploh dajo temveč voska, čim dalje se godé. Praktično. V nekem čebelarskem listu se priporoča za pripiranje žrel pri panjovih brinje. Vejice se pritrdijo k žrelom tako, da dohaja pač lahko zrak v panj, ne pa tudi rovke in miši, in tudi tista zimska tenka burja, ki najde vsako špranjo, ne more k?.r naravnost v panj. — Uredniku „Čebelarja" se zdi to tako praktično, da bo takoj letošnjo zimo zabarikadiral žrela svojih plemenjakov s zelenim brinjem. Tudi Rôpov oče so za to, in jih posebno to veseli, da si bo marsikatera vražja rovka in miš okrvavila tisti špičasti gobček, in ji bo za vedno prešlo veselje siliti v najine panje. 8 mesecev. Profesor Fischer je po natančnem raziskavanju dognal, da drži debelo črevo čebele 15-86 miligr. že prebavljenih snovi. Navadno pa imajo zdrave čebele v štirih zimskih mesecih le 7 '/a m9 teh snovi v sebi. Čebele bi mogle toraj izdižati celo nad 8 mesecev dolgo zimo, seveda pri dobrem medu, dobro zavarovane pred mrazom in pri popolnem miru. To je tudi prav verjetno, vsaj na Ruskem čebele tudi po celih 7 mesecev ne izlete, pa vendar dobro prezimijo. Čebelna smola, če jo denemo na vročo peč, razprostira po sobi prijetnejši duh, kot vsako drugo kadilo ali dišeča esenca. Tudi perilo se na-vzame tega prijetnega duha, če ga spravimo v večjih koščekih med perilo. Čudimo se! Dr. Dönhoff pravi, da postane matična ličinka v prvih petih dneh 1500krat težja od svoje prvotne teže. Če bi tudi pujski primeroma tako poratovali, bi jih lahko čez pet dni že kot kapital-prešiče klali, kajti ko bi imeli ob rojstvu le kg, bi tehtali v petih dneh že 375 kg. Zdivjan roj. „Tacega pa še ne, kar stare babe beračijo" — sem slišal nekoč, — in tako sem tudi jaz dejal, ko sem bral, da je nekje na Češkem nek roj zdivjal. Vse kar se je gibalo na dvorišču neke velike kmetije, je moralo bežati, ko je priletel od nekod tuj roj mimo in se takoj vsul v ljudi, kokoši in peteline in dva psa. Na bojišču je obležalo šest mladih petelinov in jeden pes, drugi pes pa je bil tudi na pol mrtev, ker je bil privezan in ni mogel zbežati. Pa to se je zgodilo v prvi polovici septembra, ko ni rojev, toraj se je tolovaj kar iz brloga prikradel in storil — radovoljni uboj. -*- Štajerski slovenski čebelarji, pozor! Na nedeljo, dne 26. oktobra ob 2. uri popoldne bo imelo centralno čebelarsko društvo za Avstrijsko potovalno zborovanje V Gradcu v dvorani hotela „Florijan". Na dnevnem redu bo: 1. Predavanje društvenega predsednika g. O. Mucka: Zjedinjenje štajerskih čebelarjev. (Umevno je, da slovenskih in nemških. — Op. ured.). 2. Predlogi in želje. Ker imajo štajerski slovenski čebelarji že zdaj svoje društvo t. j. „Slovensko čebelarsko društvo za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko, s sedežem v Ljubljani", h kateremu so tudi v obilnem številu pristopili, ne potrebujejo druzega društva. V kratkem morajo biti potrjena nova društvena pravila, katera je pomagal, gotovo tudi v prilog štajerskih čebelarjev, sestaviti štajerski rojak, izvedeni in mnogozaslužni čebelar g. Jan. .Jurančič, po katerih pravilih se bodo mogle ustanavljati tudi podružnice. Če napravijo vsi štajerski slovenski čebelarji le eno, pa mogočno podružnico, dobili bodo po štajerski kmetijski družbi od ministrstva in od deželnega odbora veliko podpore, katera bo vsa njih last, in je ne bo treba z nikomur deliti. Ako bi se delalo na to, da naj bi bilo za vso Štajersko utrakvistično društvo, ne bo uspevalo, kot jednako društvo na Češkem ne, ker ne more, če se pa napravite dve društvi, plovensko in nemško, potem bo nemško uspevalo, slovensko pa ne, ako slovensko ne izdaja svojega lastnega glasila, kar pa skoraj ni misliti, ker vemo, koliko stane glasilo „Slovenskega čeb. društva", „Čebelar". Z jednim najboljših strokovnjakov, g. F. Bassler-jem, učiteljem na poljedelski šoli v Grottenhof-u pri Gradcu, sva se menila v Vratislavi, če bi ne bilo dobro, ako bi naše društvo zamenjavalo „Čebelarja" z jednakim številom „Oesterr.-unga-rische Bienenzeitung", katera je sedaj glasilo sedajnega štajerskega čebelarskega društva, da bi jo dajalo naše društvo onim svojim članom, ki umejo nemško, oni pa svojim „Čebelarja", kateri ga umejo. Dobro ! a prosim, našili čebelarjev ni toliko, ki umejo nemški, kot bi bilo štajerskih, ki umejo slovenski, in bi toraj štajersko društvo moralo naš list v večjem številu naročati, potem je pa pač isto, še boljše, če ostanejo štajerski slovenski- čebelarji pri našem slovenskem društvu. Vsekakor bi bilo velike važnosti, da se udeleži tega zborovanja kak štajerski slovenski čebelar, komur je usoda čebeloreje na Spodnjem Štajerskem pri srcu. Prosim, naj mi oni rodoljub, ki se utegne udeležiti tega posvetovanja, naznani svoje nazore o tej važni zadevi, a tudi druge prosim za njihovo mnenje, ker se bom najbrže tudi jaz podal v nemški Gradec, da v odborovem in svojem imenu pojasnim stališče, na katerem stojimo. Fr. Boj i na, urednik. --*-- Listnica uredništva. Spoštovanemu gospodu J. J. na Štajerskem': Na Vaše pismo Vam odgovarja urednik ii izrazom, ki ste ga gotovo že tudi slišali: »Bog in Marija, da je tako!« Kaj neki zabavljate, ko lahko Boga hvalite, da morete biti ud »Slovenskega čebelarskega društva«, — če ste sploh čebelar »z dušo in telom«. Udnina (1 gld.) in reklamacije naj se blagoizvolijo pošiljati gospodu Avg. Puciharju, faktorju Blasnikove tiskarne v Ljubljani, dopisi in članki za list pa uredniku „Slov. čebelarja" Frančišku Rojini, nadučitelju v Šmartnem pri Kranju.