GEOGRAFSKI OBZORNIK I N D I J A N S K O PREB IVALSTVO V A R G E N T I N I Dejan Cigale UDK: 911.3:314(82=871 COBISS: 1.04 IZVLEČEK Indijansko prebivalstvo v Argentini Argentina je država z izrazito številčno prevlado bel- cev, kar je predvsem posledica njene zgodovine v času po prihodu Evropejcev. Kljub temu se je obdr- žalo dokaj številno indijansko prebivalstvo, ki je ohra- nilo tudi del svoje kulture. V zadnjem času se v večji meri pojavlja v javnosti s svojimi zahtevami, se orga- nizira in si skuša tudi v praksi pridobiti pravice, ki so jim zakonsko deloma že zagotovljene. KUUČNE BESEDE Argentina, indijansko prebivalstvo, jezikovne manj- šine ABSTRACT Indian population in Argentina Argentina is a country where the large majority of population is white. This is the consequence of its his- tory after the arrival of the Europeans. Despite this rather numerous Indian population remained and it retained at least part of its culture. In the last years it is increasingly appearing in the public with its demands, is getting organized and trying to acqui- re the rights, which are, at least partially, already inc- luded in the legislation. KEY WORDS Argentina, Indian population, language minorities AVTOR Dejan Cigale Naziv: mag., univerzitetni dipl. geograf in prof. zgodovine Naslov: Inštitut za geografijo, Trg francoske revo- lucije 7, 1000 Ljubljana, Slovenija Telefon: +386 (0) 1 200 2726 Faks: +386 (0)1 2002734 E-pošta: dejan.cigale@uni-lj.si 18 Skupaj z Urugvajem je Argentina južnoa- meriška država z največjim deležem belcev. Razlogi za to so razmeroma redka poselitev obsežnih ravninskih območij v času prihoda prvih Evropejcev, poznejše občutno nazadova- nje števila prvotnih prebivalcev zaradi bolezni, ki so jih sem zanesli Evropejci, slabe življenj- ske razmere in tudi zelo intenzivno priseljeva- nje evropskega prebivalstva od srede 19. stol. naprej. Tako je mešano in še zlasti čisto indi- jansko prebivalstvo postalo izrazita manjšina. Kljub temu se je ohranilo in v nekaterih prede- lih države še vedno predstavlja pomemben delež prebivalstva. Ponekod njegov delež celo narašča, v precejšnji meri tudi zaradi priselje- vanja iz Bolivije. Se v devetdesetih letih 20. stol. so na ozemlju Argentine govorili več kot 20 raz- ličnih indijanskih jezikov, vendar je mnoge upo- rabljalo le še nekaj posameznikov in so obsojeni na izginotje (4). V času pred prihodom Spancev je bila na ozemlju zdajšnje Argentine poselitev najgostej- ša na severozahodu države, v Sierras Centrales in na območju Medrečja s sosednjimi obalni- mi predeli, kjer so bivala stalno naseljena poljedelska ljudstva. Drugod (Patagonija, Cha- co, Pampe) so prevladovala nomadska ljuds- tva (glej sliko 1). Čeprav so Spanci I. 1516 prvič stopili na tla zdajšnje Argentine na obalah La Plate, so jo zače- li poseljevati predvsem iz Peruja (v štiridesetih letih 16. stol.), medtem ko so na območje Cuya (pro- vince Mendoza, San Juan in San Luis) prišli z območja Čila. Za Spance je bil sprva zanimiv predvsem severozahod države, ker so tam žive- la ljudstva, ki so se ukvarjala s kmetijstvom, in ker je bila na voljo številna delovna sila. V nasled- njih desetletjih so se Spanci na teh območjih dokončno ustalili in začeli ustanavljati mesta. Prihod Spancev je za indijansko prebivals- tvo pomenil precejšnjo spremembo. Spanci so vpeljali sistem encomiend, ki je temeljil na dode- ljeni indijanski delovni si l i , do katere so imeli pravico španski prišleki. Po velikem zmanjša- nju števila indijanskega prebivalstva so jih zamenjala veleposestva - latifundije. Razvoj na območju Pamp je potekal bistve- no drugače. Prva velika španska ekspedicija GEOGRAFSKI OBZORNIK se je na obalah zdajšnje Argentine izkrcala I. 1536 pod vodstvom Pedra de Mendoze, ki je na območju današnjega Buenos Airesa ustano- vil naselje. Ker je bilo izpostavljeno stalnim napadom Indijancev, je bilo kmalu opuščeno. Šele I. 1580 je na območju Buenos Airesa nastalo novo naselje, druga pa so bila ustanov- ljena še pozneje. Prihod Špancev je pomemb- no spremenil življenje pampskih Indijancev. S sabo so pripeljali konje, ki so Indijancem omo- gočili bistveno večjo mobilnost. Pomemben je bil tudi vpliv pobegle živine, ki se je prosto pasla po pampah in je privlačila Indijance kot vir hra- ne. Zaradi pritiska Špancev je prišlo tudi do seli- tev indijanskega prebivalstva. Tako so se z območja današnjega Čila Mapuči umikali proti jugu in vzhodu na zdajšnje argentinsko ozemlje. Ob tem so spremenili način življenja in se iz nekdanjih poljedelcev postopoma spre- menili v nomadske lovce, na kar sta vplivala uved- ba konja kot domače živali in prisotnost prosto se pasoče živine kot privlačnega plena (9). Naseljenost belcev v zaledju Buenos Aire- sa se je ozemeljsko le počasi širila. Do prvih pomembnejših konfliktov med belci in Indijan- ci je na tem območju tako prišlo šele v sedem- desetih letih 17. stol. Južnih delov zdajšnje province Buenos Aires Evropejci dolgo niso poselili. Šele I. 1 805 so se začeli naseljevati južno od reke Salado. Po osamosvojitvi izpod španske oblasti in razglasitvi neodvisnosti I. 1 816 je prišlo do hitrejšega razvoja kmetijs- tva, zlasti živinoreje, zato so se z belci pose- ljena ozemlja začela hitreje širiti. To je privedlo do stalnih konfliktov z indijanskim prebivalstvom. Zaradi zaščite na novo poseljenih območij je argentinska vlada postavila linijo utrdb in začela s politiko počasnega ekspanzionizma na pampska območja, poseljena z Indijanci (9). Na povpraševanje po zemljiščih je močno vplivalo priseljevanje Evropejcev, ki se je v več- jem obsegu začelo konec tridesetih let 19. stol., intenzivneje pa šele po I. 1860. L. 1878 je postal vojni minister general Julio Argentino Roca. Prejšnjo politiko počasnega pomikanja linij utrdb je opustil in I. 1 879 začel s tako ime- novano osvojitvijo puščave (Conquista del Desier- to ali tudi Campaña al Desierto). Zanjo je bil Slika 1: Indijansko prebivalstvo v času konkviste (prirejeno po (5)). značilen neusmiljen, v marsičem genociden boj proti nomadskim Indijancem. O tedanjih raz- merah govori tudi podatek, da so tisti, ki so pri- nesli indijanska ušesa, dobili lepo plačilo (5). Tako so bile Pampe v nekaj letih pripravljene za naselitev belcev. Njihovo število je zaradi močnega priseljevanja hitro naraščalo in posto- poma se je izoblikoval položaj, v katerem so Indijanci predstavljali le skromen delež celot- nega prebivalstva, niso pa povsem izginili. Natančno število indijanskega prebivalstva zaradi pomanjkanja ustreznih statističnih podat- kov ni znano, saj je bilo vprašanje o domorodni 19 GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 2: Dolina reke Calchaqui je bila ob prihodu Špancev domovanje istoimenskega indijanskega plemena (foto: Dejan Cigale). pripadnosti prvič vključeno v popis šele I. 2001, njegovi rezultati pa še niso na voljo. Običaj- no se pojavljajo številke od nekaj deset tisoč do več kot 150.000, a gre le za ocene. Precejšen del prebivalstva indijanskega porekla je že izgubil svoj jezik in prevzel španš- čino, kljub temu pa se še opredeljuje za pripad- nike domorodnih skupnosti (npr. Atakami, Kalčakiji-Diagiti) in se tako tudi organizira. Kljub sistematičnemu uveljavljanju španščine je veli- ko indijanskega prebivalstva svoj jezik ohrani- lo do danes. Med indijanskimi jeziki, ki so preživeli in jih še vedno uporablja pomemben del prebi- valcev, lahko omenimo čiriguano (v provincah Jujuy in Salta ga govori okrog 15.000 oseb), mapudungun - jezik Mapučev (v provincah Neuquen, Río Negro, Chubut, Buenos Aires in La Pampa; 40 .000 ali več), toba (provinci For- mosa in Chaco; 15 .000-20 .000) in mokoví (Chaco, Santa Fe; 3.000-4.000) (4). Na prvem mestu pa je jezik kečua (ali kičua oz. runasi- mi), ki je danes najpogosteje uporabljan indi- janski jezik. Za razširjenost se ima zahvaliti vrsti dejavnikov. Bil je jezik inkovske države - Tawantinsuya, ki so jo sestavljali štirje deli, od tod tudi njeno ime (favva pomeni v jeziku kečua štiri, suyu ali suyo pokrajina). Država je na ozemlje zdajšnje Argentine segla v času vla- darja Tupaka Inke Jupankija v 2. polovici 15. stol. Razširila se je daleč proti jugu, ver- jetno vse do območja Mendoze. Jezik se je na teh območjih zaradi raznovrstnih trgovskih sti- kov uveljavil že prej, druga faza njegove širi- tve pa je povezana z ekspanzijo inkovske države, saj so Inki na zasedenih ozemljih poskušali širiti kečuo, še posebej med pripad- niki socialno višjih slojev. Poleg tega so k šir- jenju jezika prispevali mitmaji [mitmakuna oz. hispanizirano mitmas ali mitimaes), to je pripad- niki prisilno preseljenih plemen, ki so prišli z območij, kjer so govorili jezik kečua. V tret- ji fazi so jezik kečua na račun drugih indijan- skih jezikov širi l i Spanci (2). Deloma je šlo za vplive njihovega indijanskega spremstva, saj so v odpravah konkvistadorjev praviloma šte- 20 GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 3: Na širšem območju 6uenos Airesa [na sliki) živi več 100.000 ekonomskih migrantov indijanskega porekla (foto: Dejan Cigale). Slika 4: Quebrada de Humahuaca je dobila ime po indijanskem plemenu Omaguaki ali Umauaki (foto: Dejan Cigale). 21 GEOGRAFSKI OBZORNIK Jezikovne družine: I ] Araukanska [ ] Ajmaranska • i Con I Kečuanska C H I Lule-Vilela • i MatakoGuajkuru CTD Tupi * wichi Iham/es nocten, ¡yojwo'ya chorote, iyo'wujwa chorote in chulupi Opomba: Napis i v poševni pisavi so ohranjeni v izvirnem, španskem zapisu. Kartografija: Dejan Cigale Slika 5: Razširjenost indijanskih jezikov v današnji Argentini (prirejeno po (4)]. vilčno prevladovali indijanski spremljevalci, drugi dejavnik njegovega širjenja pa je bila načrtna dejavnost misijonarjev in konkvistador- jev. Spanci so potrebovali jezik, s katerim so se lahko sporazumevali z domačini in ki bi ga obvladali njihovi indijanski pomočniki. To je bilo še zlasti pomembno z vidika širjenja in prak- ticiranja katoliške vere, čeprav so v ta namen uvajali tudi španščino. Tako je bilo v različnih časovnih obdobjih sprejetih več zakonov in navodil, ki so od duhovnikov zahtevali znanje jezika kečua. Prisotna je bila tudi uporaba pri- jateljskih Indijancev kot katehetov (6). Jezik kečua so v času njegove največje razširjenosti govorili na obsežnih območjih zdajšnje Argen- tine, zlasti na ozemlju provinc Jujuy, Salta, Tucuman, Santiago del Estero, Catamarca, La Rioja, San Luis in Sanjuan (2, 6). Pozneje, predvsem od konca 17. stol. naprej, je španščina začela čedalje bolj izpodrivati indi- janske jezike - tudi s pomočjo ustrezne zakono- daje, ki si je prizadevala uveljaviti španščino na račun drugih jezikov. Zelo pomemben dejav- nik pri izginjanju indijanskih jezikov je bilo šir- jenje šolanja v španščini. V 19. stol se je tako dokaj naglo začelo zmanjševati območje, kjer so govorili jezik kečua in polagoma se je obli- kovalo zdajšnje stanje, ko je jezik preživel le vjujuyu, predvsem na območju pune, in v pro- vinci Santiago del Estero. Poleg tega ga govo- rijo še številni ekonomski migranti, zlasti na območju Buenos Airesa; deloma izvirajo s seve- rozahoda Argentine, deloma iz Bolivije. Pra- viloma gre za dvojezično prebivalstvo. Zdaj govorijo v Argentini, če ne upoštevamo priseljencev iz Bolivije, dva dialekta. Najbolj razširjen je santiaški kičua (kichwa santia- guenoj. Število prebivalcev, ki naj bi ga govo- rili, ocenjujejo na 130.000 do 150.000. Pri tem jih del (okrog 110.000) živi v provinci San- tiago del Estero, del pa drugod (2). Nekatere ocene navajajo precej nižje številke (na primer okrog 60.000) (4). Drugi dialekt govorijo v pro- vinci Jujuy; ocenjujejo, da ga govori okrog 10.000 ljudi (2). Argentinska država za problematiko indi- janske manjšine ter ohranjanja njenih kulturnih in jezikovnih posebnosti večinoma ni kazala posebnega zanimanja. Do določenih premikov na tem področju je prišlo na začetku sedem- desetih let 20. stol., šele v osemdesetih letih pa je prišlo do sprejetja zakonov, posvečenih tej problematiki. Tako so zdaj indijanskemu pre- bivalstvu ustavno priznane kulturne, politične, družbene in gospodarske pravice. Večina pro- vinc ima v svojih ustavah tudi člene, ki se nana- šajo na problematiko domorodcev, ki jim načeloma priznavajo določene pravice oziroma jim zagotavljajo spoštovanje njihove identitete in kulture. Tudi na ravni države je ta problema- tika zajeta v zakonodaji, ki obravnava kot posebno kategorijo domorodne skupnosti (co- 22 GEOGRAFSKI OBZORNIK munidades indígenas) in ¡¡m priznava tudi dolo- čene ozemeljske pravice, indijanskemu prebi- valstvu pa zagotavlja tudi nekatere posebne pravice na področju izobraževanja. Dejansko je položaj večinoma precej slab- ši. Naj za ponazoritev navedemo nekaj prime- rov s področja izobraževanja. Tako je na primer prišlo do več poskusov uvajanja domorodnih jezi- kov v šolstvo. Že leta 1950 so v šolske progra- me v provinci Santiago del Estero uvedli poučevanje jezika kečua, ki naj bi se začelo I. 1953, a te zamisli so ostale le na papirju (1). Minila so skoraj štiri desetletja, preden se je ure- sničil kakšen podoben projekt, a v bistveno manjšem obsegu. Tedaj so v isti provinci zače- li s poučevanjem jezika kečua na treh osnov- nih šolah, a kaj kmalu je tovrsten pouk ostal na eni sami šoli. Podobno neuspešen poskus izvira iz druge polovice devetdesetih let 20. stol. Januarja 1997 je ministrstvo za šolstvo province Jujuy najavi- lo projekt poučevanja jezika kečua v vseh šolah z območja »Pune in Quebrade«, vendar ni resnično zaživel, saj se je ta jezik I. 1999 pou- čeval na eni sami šoli, in sicer v kraju Siénega (Cusi-Cusi) blizu tromeje z Bolivijo in Cilom (1). Soroden, čeprav bolj uspešen primer je iz departmajev San Martin, Rivadavia in Orón v provinci Salta, kjer v šolah učitelji poučujejo skupaj z dvojezičnimi pomočniki indijanskega porekla. Se I. 1997 je delovalo na šolah v pro- vinci Salta okrog 150 tovrstnih učiteljev, a že naslednje leto se je njihovo število predvsem zaradi neurejenega statusa zmanjšalo na polo- vico. Kljub odsotnosti ustreznega izobraževa- nja so predvsem zaradi uporabe v družinskem okolju številni indijanski jeziki preživeli. V neka- terih primerih doživljajo tudi svojevrstno oživ- ljanje na posameznih območjih, kar velja zlasti za jezik kečua. A tudi tam, kjer nič več ne govo- re indijanskih jezikov, so za njimi ostali števil- ni sledovi v poimenovanju naselij, gora, rek in jezer. Ker španski prišleki niso poznali doma- čih jezikov, so bila mnoga zemljepisna imena zapisana napačno ali vsaj neustrezno. Razen Slika 6: Na obsežnih območjih države so se Tako ime gorske skupine Nevados de Cachi (foto: poselitve v obliki zemljepisnih imen. jezika kečua (cachi pomeni sol] GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 7; Ne severozahodu države veliko zemljepisnih imen izvira iz zdaj že mrtvega jezika kunsa, tako tudi Salar de Arizaro [7] ffoto: Dejan Cigale). tega je pri poimenovanju opaziti vplive različnih jezikov, zato je pogosto težko ugotavljati izvor imen. O indijanskem prebivalstvu ne pričajo le zemljepisna imena, ampak so indijanski jeziki vplivali tudi na španščino, saj so priseljenci prev- zeli številne indijanske besede, v več pokrajinah pa so jeziki (zlasti kečua) vplivali na melodi- ko, slovnico in leksiko španskih narečij (8). Za indijansko prebivalstvo je še vedno zna- čilno življenje na družbenem robu in v revšči- ni, pogosto v izredno slabih bivalnih razmerah. Indijanci so izrazito podpovprečno izobraženi, zato je med njimi nadpovprečno veliko brezposelnih. Zemljišča, ki so jim sicer priznana, pogosto gos- podarsko izkoriščajo različna podjetja. Kljub neugodnim razmeram je indijansko prebivalstvo ohranilo precejšen del kulturne dediščine, kar je tako posledica izoliranosti kot nekakšnega tihega kulturnega odpora in vztraj- nosti. V sodobnosti so indijanski jeziki prisotni tudi na radiu in internetu, domorodno prebivals- tvo pa se samoorganizira in se s svojimi zah- tevami pojavlja tudi v javnosti. Znanih je tudi več primerov sodnih sporov zaradi dejavnosti, ki so ogrožale indijansko prebivalstvo, na pri- mer skupnosti Mapučev Katripayin proti naft- ni družbi YPF, skupnosti Kolla proti provinci Salta zaradi gradnje severnoandskega plinovoda ali skupnosti Lhaka honhat proti vladi province Sal- ta zaradi komercialne izrabe njihove zemlje na območju Chaca (3). Očitno se je obdobje molka indijanskega prebivalstva končalo. Indijanci se pogosto organizirajo na krajevni in pokrajinski ravni, prišlo pa je tudi do njihovega povezovanja na državni ravni. Ob več priložnostih so v javno- sti skupaj nastopili predstavniki večjega števila domorodnih skupnosti. Enega zadnjih tovrstnih primerov predstavljajo protesti ob popisu 2001, saj po mnenju indijanskih predstavnikov pred popisom ni bilo ustreznih informativnih dejav- nosti med domorodnim prebivalstvom, zato naj popis ne bi odražal dejanskega stanja. Kljub naraščajočim prizadevanjem indi- janskega prebivalstva za uveljavljanje svojih 24 GEOGRAFSKI OBZORNIK . • Slika 8: Na začetku I. 2002 se je začel postopek dodeljevanja več 100.000 ha zemljišč, ki naj bi bila izročena domorodnim skupnostim z območja Susquesa (na sliki) v provinci Jujuy (foto: Dejan CigaleJ. zahtev in kljub temu, da so mu z ustavo in zako- ni zagotovljene nekatere posebne pravice, je zaradi težkega gospodarskega položaja v Argentini malo verjetno, da bi država našla sredstva za zagotavljanje teh pravic. Podob- no velja tudi za izvajanje ukrepov, ki naj bi pris- pevali k izboljšanju življenjskih razmer velikega števila revnega domorodnega prebivalstva. 7. Albarracín, L. I. s sodelavci 7 999: Aportes para la enseñanza de la lengua Quechua en el NOA. Medmrežje: http://usuarios.arnet.com.ar/yanasu/ aportes.htm. 19. 11.2001. 2. Alderetes, J. R. 1999: El Quichua de Santia- go del Estero. Medmrežje: http://usuarios, arnet.com.ar/yanasu/ main.htm. 13. 11.2001. 3. Bengoa, J. 2000: La emergencia indígena en América Latina. Fondo de cultura econó- mica. 4. Ethnologue.com: Languages of Argentina. Medmrežje: http://www.ethnologue.com/show_country. asp?name=Argentina. 31. 12.2001. 5. González, A. R„ Pérez, J. A. 2000: Argenti- na indígena: Vísperas de la conquista. 3a. edición. Paidós. Buenos Aires, ó. Nardi, R. L.J. 1962: El quichua de Catamar- ca y La Rioja. Cuadernos del Instituto Nacio- nal de Investigaciones Folklóricas. Buenos Aires. Medmrezje: http://www.cilnardi.com.ar/lrnardi.htm. 13. 11.2001. 7. Nardi, R. L. J. 1957: Toponomia cunza en la Argentina. Revista Geográfica Americana. Academia Nacional de Geografía. Buenos Aires. Medmrezje: http://www.cilnardi. com.ar/cunza.htm. 13. 11.2001. 8. Piki Chaki, 2001: Influencias del Quechua en la formación del Español en el Noroeste Argentino: Molulo. Medmrezje: http://www.cilnardi.com.ar/molulo.htm. 31. 12.2001. 9. Randle, P. H. 1977: La ciudad pampeana. 2a edición. Oikos. Buenos Aires. 25