Požar v Rimu
(Legenda iz q. stoletja; zložil Angelar Zdenčan.)
^ari se, glej, nebo krvavo, Žari nad Romo sedmoglavo!
Li to je svit jutranje zore, Li solnca, ki poljublja gorer
Ni solnca žar, to svit ni zarje, No v Rimu grozovit požar je.
Povsod se krik in vik razlega, Po mestu ljudstvo plašno  bega
Tu v plani vode noseč gasijo, Tam spet k Bogu ihteč klečijc
,,Oj, reši mesto, sveti Peter!" -A dalje širi ogenj veter.
Brezupno,  čuj, Jjudij vrvNenje, Na pomoč klice in ihtenje!
Tu vrli sin na krepke rame Z goreče hiše  otca vzame.
Tam mati jadna roke vije, Propast,  obup z očij  ji sije.
Pred njo otrok ožgan na cesti
V  neznosni vije se bolesti.
Sred svečenikov na prestoli Pa papež Lev prisrčno moli:
,,Gospod,  obvaraj  ljudstvo zvesto, Otm"i in ščiti sveto  tnesto !"
A plamen vžiga dalje vedno, Gorje, gorje ti, mesto bedno!
Že cerkvi Petra plam se bliža, Tedaj pa ogenj  Lev prekriža.
V  trenotji tem požar pojenja, In konec je strahu, ihtenja.
A rimski ljud hvaležen peva: ,,Ohrani, Bog, rešnika Leva!"