IZ BARAKE
V NOVO STANOVANJE
Veliki dan
Valentina Končana
Si predstavljate napol podrto barako, z nažrtimi deskami in špranjami? In ladij-ski pod, ki je pravzaprav le še spomin na nekdanji »ladijski pod«, razmajan, črviv. Preluknjana streha, ki ob najmanjšem de-ževju povsem obnemore, špranje v stenah, skozi katere vleče veter ... In peč, ki je v sobi bolj za okras, ker trhli zidovi mrazu
ne kljubujejo dosti bolj kot lepenka__Pa
iniši, umazanija, duh po zatdhlem, plesni-vem ... Če si lahko vse to seštejete, potem vam je vsaj malo jasno, v kakšnem stano-vanju so doslej živeli Končanovi in Šuštar-jeva dva ...
•  Cesta na Poljane 28 je pisalo na bara-ki, ki so jo pred ne vem kolikimi leti za-pustili delavci podjetja Tehnika in v ka-tero se je zatekla družina Valentina Kon-čana in kamor sta se preselila tudi upoko-jenca Šuštar. V časih, ko je ta lesena za-deva še služila svojemu namenu, je bila to verjetno v redu baraka. Toda za začasno bivanje  delavcev.  Nikakor pa ne za dru-žinsko stanovanje, za domovanje, v k&te-rem so morali Rajko, Tinček in Marinka pisati naloge, se učiti, se igrati. In v kate-rem je prezebala štiriletna Andrejka.
•  »No, zdaj pa gremo«, se je nasmehnil Valentin   Končan,   zidar   pri   gradbenem podjetju Tehnika, ko so prišli delavci, nje-govi kolegi iz podjetja in začeli zlagati po-hištvo na kamion.
•  »Enajst let smo bili tu notri«, je govo-ril, medtem  ko je budno pazil,  da ne bi delavci kaj razbili. »In poprej v baraki v Savskem naselju. Vedno v barakah ...«
•  Napisal je prošnjo za stanovanje, toda povedali so mu, da stanovanj ni. In ostal je v podrtiji ob Cesti na Poljane. Ce bi mu kdo v tistih dneh, ko je okrog vogalov za-vijal veter in ko je Andrejka jokala, ker jo je zeblo, rekel, da bo že čez leto ali dve stanoval v modernem, štirisobnem  stano-vanju, bi Valentin gotovo mislil, da se nor-čuje iz njega. Kako naj on, oče štirih otrok, kupi takšno stanovanje?
•  Pa vendar je Valentin Končan  dobil stanovanje. V Štepanjskem naselju, v blo-ku, ki je zrasel s sredstvi solidarnostnega sklada. »Cudež«, za katerega je menil, da ga edini lahko reši barake, se imenuje SO-LIDARNOST.
•  »Tudi jaz grem«, se je zasmejal Ivan Šuštar, upokojenec, ki je od daleč opazbval, kako  delavci nalagajo  sosedovo  pohištvo. Ker bodo barako porušili, je šišenska ob-činska skupščina Šuštarju dodelila sobico, v katero se bo lahko umaknil in tako je dan, ki je osrečil družino Končan, postal velik dogodek tudi za 65-letnega upokojen-ca.
•  »Po 25 letih življenja po barakah bom vendarle prišel na lepše!«
•  Obraz je vesel, toda oči solzne. Kljub svetlemu ključu, ki mu ga je stisnil v roke uslužbenec občine.
•  »Ko bi tudi žena dočakala ta dan ... Tako si je želela. Umrla je pred devetimi meseci. »Samo toliko naj še živim, da bom dočakaJa selitev«, je rekla. Vedno je žive-la v barakah. Potem je zbolela . . .«
Dolgo je čakal na ta dan.
•  Hotel je še nekaj reči, pa se je le obr-nil stran in si obrisal oči. Stopil -sem za njim v sobo.  Stvari so bile že  zložene v škatlah in zabojih. Vse je že pripravil za selitev.
•  »A me lahko slikate? Za spomin. Da bom imel naslikano, kje sva živela toliko časa.«
•  Postavil se je ob steno. K ženini sliki.
•  »Skupaj najii slikajte«. je rekel in po-trpežljivo  čakal,  da  se je  akumulator  za bliskavico napolnil. Potem je odtaval ven, z rokami v žepu in čakal, da pride na vrsto.
•  Na Končanovi strani je bilo bolj ve-. selo. S prvo »rundo« se je odpeljal Valen-
tin, potem se je od barake poslovila tudi njegova žena in obe hčerki. Toda slovo ni bilo težko. Preveč hudega in bridkega je ostalo med temi lesenimi zidovi .. .
•  »A tule je?« se je začudila Končanova, ko smo prispeli pred lep, moderen blok v Štepanjskem naselju. »Pa se niste zmotili?«
•  Že, že, bila je v takšni stavbi. Toda na obisku. Že dolgo je tega. Plaho je stopala po stopnicah in malo Andrejko nekajkrat poučila, da se ne sme z ročicami dotikati sten,  da jih ne  bo zamazala.  Potem smo vstopili.
•  »Poglej, Andrejka, sedaj se boš lahko kopala«, je bila mamica najbolj navdušena nad kopalnico. Velika kopalna kad, ogleda-lo. In radiatorji, topli. Povsod toplo ...
Še  nekaj   malenkosti  in  Končanovo   imetje bo pripravljeno za selitev.
•  Ko smo jih zapustili, so še vedno ho-dili iz sobe v sobo. Marinka je spraševala mamo, kje bo sedaj spala, Valentin je pre-gledoval pohištvo, ki ga bo treba prebar-vati. Andrejka pa se je še vedno vrtela po kopalnici. Tu se bo vendar lahko kopala, ji je rekla mamica ....
•  Ko bo mala frklja  odrasla, se trhlih zidov barake gotovo ne bo več spominjala. Prav gotovo pa bo razumela, zakaj je be-seda   solidarnost  tako  lepa,   tako  mogoč-na ...
Z.Š.