Moj in naš program. Ne pišem tovarišu Hreščaku, ki vse,';delovanje narodnega in naprednega uči-','teljstva omalovažuje, zafrkuje, še več, ne- gira; pač pa se mi zdi potrebno, posjati nekaj vrstic v svet zaradi stvari same irt nas samih, da se naš že obstoječi prograrn s1 potekom debate izkristalizira, da!fak ; preide v kri in meso vsemu slovenskeritti 'narodno mislečemu učiteljstvu. Moj program, ki se krije s programom narodnonaprednega učiteljstva, pušča odprta sko- ro vsa našteta vprašanja v Hreščakovem članku »V bistrenje pojmov« iz enostavnega razloga, ker raznih teh vprašanj ne bomo reševali slovenski učitelji, niti slovenski socialni demokrati — pa tudi ne celokupni slovenski narod. Rešitev socialnega vprašanja, vkolikor se bo dalo to rešiti, pojde preko nas. Mi slovenski učitelji, ki smo izšli iz naroda, poznamo njegove potrebe in zahteve, preferiramo predvsem rešitev narodnih in gospodarskih vprašanj. Mi hočetno, da naj naš narod, ki avtohtonno biva po Primorskem, Kranjskem, Štajerskem iz Koroškem, živi in da se njegova narodna individualnost utrdi. Ko bo naš narodni obstoj zasiguran, pridejo na vrsto druga vprašanja, ki so v tesni zvezi z narodno blaginjo. Naš program nam narekujejo razmere, v katerih živimo. Oprti sami nase, se moramo boriti na vseh frontah za narodne in gospodarske zahteve, ki njih rešitev omogoča nas narodni obstanek. Kot tvoreč del države reklamujemo od nje pravic, ki so nam skopo odmerjene. Ta zapostavljenost, prikrajšanost na pravicah rodi v nas opravičene zahteve po izravnavi pravic napram dolžnostim, ki nam jih država nalaga in ki jih moramo striktno izpolnovati. V dosego zahtev treba dela. Potegovati se za jezikovne pravice, za uveljavljenje našega jezika v šolah, cerkvah, uradih in drugih institucijah se pravi: pristati na narodnem programu. V okvir narodnostnih vprašanj spada nebroj zahtev po priznanju in uveljavlienju našega jezika v vseh deželah, kjer žive Slovenci. Ustanovitev slovenskih meščanskih, ljudskih šol, raznih strokovnih srednjih šol, ustanovitev slovenskega vseučilišča; nadalje uveljavljenje našega jezika v vseh deželnih in državnih uradih, poštah, železnicah, ki teko po slovenskih deželah; zahteva po nastavljanju slovenskih uslužbencev, uuradnikov, učiteljev, profesorjev v deželah, ki tvorijo naš narodni kataster; zahteva po združenju vseh Slovencev v eno narodno celoto z narodno avtonomijo v okvirju naše države; poznavanje in ožji stik z vsemi slovanskimi plemeni v kulturnem in gospodarskem oziru. Učitelj bodi prepojen z najširšim demokratizmom, ki naj ga vsekdar in povsod spremlja. To je obkratkem naš program, ki bi za njega uresničenje moral vsak slovenski učitelj in vsaka slovenska učiteljica delovati, ker je to dolžan narodu in samemu sebi, saj je tako delovanje tesno združeno z našim poklicem. Vsaka polemika in prerekanje v tem oziru s stališča tovariša Hreščaka bi bila brezplodna, zato na vsa morebitna njegova izvajanja ne bom odgovarjal. Ze uvodoma sem pribil, da pošiljam te vrstice v svet zaradi stvari in nas v svet. Jos. Rakovšček.