»Danica« izhaja vsak petek na celi poli in veljd po pošti za celo leto 7 kron, za pol leta 3 krone 50 vinarjev, za četrt leta 2 kroni. V tiskarni sprejemana sa celo leto6 kron, za V, leta 3 krone, za «/4 leta 1 krono 50 vin., ako bi bil petek praznik, izide »Danica« dan poprej.
Teiaj LV.
V Ljubljani, 3. oktobra 1902.
List 40.
Slava sv. križu!
(V spominj slovesnega blagoslovljenja stolpnega križa v Slivnici pri Mariboru dne 17. avgusta 1902.)
O križ, znamenje odrešenja, Pozdravljen bodi nam srčnč!
Ti vir si večnega življenja, Ti pot pripravljaš nam v neb6.
Preklinjal svet Te je neverni, Teptal Te strastno je ob tleh,
A zdaj v ljubezni neizmerni Češčen od narodov si vseh.
S Teboj pokriža mati dete, Ko v zibelki še sladko spi;
S Teboj si vzbuja čute svete, Kdor že ob grobu nem stoji.
Vojščak Te na zastavi nosi In romar Te poljublja vsak,
V imenu Tvojem milo prosi. Tolažbe išče siromak . . .
O križ, postavljen v visočine, Le sveti daleč nam okrog;
Le cčli dušne bolečine, Nas varuj zlega in nadlog!
Premagal svet si z zmago slavno, Pregnal si pekla temno noč, —
S krepostjo svojo starodavno Še nam dodeii vsem pomoč!
Prof. dr. A. Medved.
Trstenik.
(Dalje.)
ZUpfova pravda. V prej imenovanem cerkvenem urbarju je omenjena na prvem mestu neka njiva cerkve sv. Martina v kranjskem
polju, od katere je plačeval zakupnino okoli leta 1600. Matej Košorok (Khoschorokh). Za leto 1605. je pa kot plačnik že zapisan Juri Ziipf; ime Mateja Košoroka je pa prečrtano. Imenovana njiva, ki je morala biti, kakor priča račun, precej velika, je tista, o kateri govori kupno pismo (v arhivu v prepisu) iz leta 1495. Lienhardt Puckelberger („Štadtrichter und Ver-weser der Erbsaniben Stift Sanct Uršula — Altar in der Pfarkirclien zu Crainhtirg") je prodal trsteniškim ključarjem (Sanct Martina Khirchen zu Rohrbach) njivo ležečo v kranjskem polju. To skupno pismo je važna listina za zgodovino trsteniške župnije, ker nam z gotovostjo dokazuje, da je stala že leta 14HT>. cerkev sv. Martina, in da je imela že tedaj svoje posestvo.
Prav zaradi te njive se je imela leta 16 11. huda pravda med dediči Jurija Ziipfa in med Trsteničani. Začetek pravde pojasnjujejo trste-niški ključarji sami v pritožbi, ki so jo izročili škofu Otonu Frideriku grofu Buchheim.
Glasi se tako-le:
„Visokočastiti, visokorodni, po Bogu knez in gospod! Milostljivi in \ isokozapovedujoči gospod!
Od starih časov je navada, da so vse k cerkvam („den Kirchen") kot svojinsko imetje spadajoče njive, ležeče v kranjskem polju, oddajali v zakup kranjskim meščanom cerkveni ključarji, pa samo za čas njih življenja; po smrti zakupnikov so pripadle njive nejio-sredno cerkvam nazaj. In tako je tudi Juri Ziipf, bivši kranjski meščan, svojinsko njivo cerkve sv. Martina na Trsteniku vzel v zakup
<»d naših prednikov in jo kot najemnik užival do bvoje smrti, njivo, katera sedaj zopet čisto po pravici pripada cerkvi. Zato smo jo dali z-»pet v najem .Marku Sumi ju, kranjskemu meščanu, dokler ho živel. Temu se je pa uprl imenovanega Ziipfa sin, Juri Ziipf, župnik v Celovcu, prisvajajoč si za se in za svoje sorodnike lastninsko pravico do omenjene njive, če tudi se ne more izkazati z nobenim kupnim pisni«>111. katero bi bili gospod škof v Ljubljani potrdili. Ker Ziipfovi dediči nimajo do njive nobene pravice in je njiva svojinska lastnina cerkve sv. Martina na Trste-niku. izrekamo ponižno prošnjo, da nam blagovolite dogovorjeni zakup milostno potrditi. ]K»sebiio io se dediči ne izkažejo z nobenim od milostivcjra škofa ali od njegovih prednikov izvirajoeini in odobrenim pismom."
>kot je na to prošnjo zapisal na birmo-vanju v Naklem dne 12. septembra 1 41 lastnoročna rešitev: ..Juri Ziipf naj pred menoj ali pred Ireniralnim vikarjem v teku enega meseca dokazi* s vi »je dozdevne pravice, če ne. naj se izročeni prošnji ustreže.-
Zupnik Ziipf so je ostro pritožil, da so se Trsteničani o mili ib» škofa. Skliceval sc ie na neko kupno pismo iz leta 1611. ter jiii je tožil pri deželnem glavarju, češ. da naj mu njivo vrno.o ali pa naj mu izn»če 300 rajnišev z obrestmi in poravnajo tudi nastalo škodo. Deželni glavar jo razsodil Ziipfu v prid. Za slučaj, da l»i imeli TrsVnicani kaj ugovarjati, je bil določen dan za obravnavo v Ljubljani v deželni hiši. K'a/sodba se je glasila, da nimajo Trsteničani oddati njivo tožniku. — Ali naši predniki niso še odjenjali. Zato je prišel 1«». julija 1042 po ukazu deželnega glavarstva llanuš Knab v Kranj, da je zarubil njivo, ajdo obsejano. vzel j • unid.no Trteničanoin 111 jo izročil Ziip-lovini. 1 'repovedal jim je pod kaznijo 50 cekinov prisvajati si še nadal o kakorsibodi tisto njivo.
Ziipfovi dediči so jo dali precej v zakup Andreju Šolarju, ki je tudi ajdo požel; trste-niški zakujmik Marka Sumi je pa ajdo z njive odpeljal. 1 Hv.elni glavar je ukazal dne 15. oktobra 16 12 pod kaznijo 50 cekinov, da Sodarju ajdo povrnejo ali pa njegovo zakujmino. Pogumni Trsteničani niso povrnili ne zakupnine, ne ajde. tudi kazni niso plačali. Dne 14. novembra 1642 jim je deželni glavar grof Porcia kazen povišal na 100 cekinov, če v S dneh ne vrnejo ajde. — Pozneje je bila še nova obravnava. Kako
se je prepir končal, ni razvidno iz ohranjenih listin. Verjetno je, da je cerkev njivo obdržala, ker je leta 1662. — torej 20 let po pravdi — delal preddvorski župnik kupno pismo, po katerem je prodal Jakob Sumi v Kranju njivo „Ziipfovko" Urbanu Kosu. „Ziipfovkau je vse-kako njiva, zaradi katere so se pravdali. Jakob Sumi bi utegnil biti naslednik Marka umija, ki je vzel v zakup njivo od Trsteničanov. Prišla je morda po kaki pogodbi zakupniku v last, nekaj pravic pa je morala imeti vender tudi še cerkev, ker je pri prodaji sodeloval preddvorski župtrk. Starejši cerkveni urbar navaja sicer samo eno njivo cerkve sv. Martina v kranjskem polju, ali sklepati smemo, da jih je bilo več, ker v zgoraj imenovani prošnji do škofa govore ključarji o njivah v kranjskem polju, in ker je leta 1696. — ko je bila Ziip-fovka že prodana — dal preddvorski župnik Matija ( uk njivo sv. Martina v kranjskem polju v zakup Juriju Sueršnika (Završniku?) za 15 rajnišev, a samo za 3 leta. — Čuditi se moramo, kako hitro so se takrat uloge reševale, četudi niso imeli železnic in ne hektografa po pisarnah. Prej nego v 2 letih se je nabralo v tej pravdi nad 20 listin, kar priča, da se reči niso zavlačevale na mesece.
V Tenetišah so imeli že zgodaj tujci svoja posestva. Leta 1375. 10. avgusta sta prodala ..Chunrad der Zaeppel" in njegova žena bratovščini Matere božje v Kranju pri večni luči zeml jišče v Spodnjih Tenetišah. kjer je bil poprej Bokavec"). Izvirno pismo je v mestnem arhivu v Kranju.
Dne 22. aprila 1600 je prodal Sebastijan Križaj v Loki Matiju Kestnerju v Kranju dva travnika v Tenetišah**).
Leta 1631 je obiskal Trstenik in Tenetiše ljubljanski škof Keinald Searlichi. V vizitacijskem zapisniku beremo, da je imela cerkev sv. Martina na Trsteniku (s. Martini in Tersteniza), kjer je bila vizitacija 5. septembra, o altarje***). Pred cerkvijo (ante fores ecclesiae in cornu epistolae) je bil tudi altar, katerega je ukazal škof podreti. Verjetno je, da se je obhajala ob večih shodih sv. maša pri tistem altar ju zunaj cerkve,
Letopis Matice slovenske IhTO. str. 96.
**) Ibidtm, str. 1-0.
***) »Ecclesia s. Martini in Tersteniza habet tria altaria: unum in choro s. Martino dedicatum ac consecratum. abs<|ue icone . . . secandam B. M. V. in cornu evanjrelii et tertium s. Primi et Feliciani in cornu epistolae . . . Altare ante fores de-straatur.« Visitatio general s prima dioec. Lab. 1631.
ki je bila pretesna za vse vernike. Veliki altar je bil takrat v jako žalostnem stanu: brez podobe sv. Martina, brez prtov in svečnikov. Novo podobo so potem precej naročili. — Gotovo so segali tudi v te kraje valovi luteranskih homatij, zato so bile cerkve tako opuščene in zanemarjene. Škof Hren (f 1630) je sicer prav mnogo storil za katoliški preporod, ali vsega ni mogel sam popraviti. Cerkev je imela takrat 2 podložna kmeta in 5 njiv. Vse cerkveno imetje je znašalo 65 gld. Iz Preddvora so prihajali duhovniki maševat šestkrat na leto, in sicer na dan sv. Martina, na dan sv. Barbare, na dan sv. Jurija, na dan sv. Primoža in Felicijana, na dan sv. Aleša in enkrat poleti zoper lnido uro. Tudi v Tenetišah, kjer je bil škof 3. septembra, so bili trije altarji. Zapisanih je bilo 18 sv. maš na leto, ali takrat so bile samo 3 opravljene. Pozneje so zmanjšali število za polovico in so opravljali preddvorski duhovniki po devet maš na leto v tej podružnici. Ko so pridružili Te-netiše leta 1787. novoustanovljeni lokaliji Trstenik, so dohajali preddvorski duhovniki samo dvakrat na leto maševat. Ali Tenetišani so zahtevali vseli (J sv. maš, kakor je bila stara navada, sicer ne bodo dajali vsakoletne bire. Preddvorski žup niki so hoteli imeti za ta slučaj nekaj odškodnine za pot v Tenetiše. L"nelo se je med obema strankama hudo nasprotovanje, ki se je posebno poostrilo pod župnikom Jožefom Vod£-tom (1810- 1828). Zamotana stvar je prišla slednjič gosposki v roke in pravda je iztekla leta 1817. neugodno za Tenetišane: vojaška sila (Militar-Execution) jih je primorala, dajati preddvor-skemu župniku še dalje izgovorjeno biro. — Zadnji ondotni župnik, ki je še dobival iz trsteniške duhovnije biro, je bil Andrej Kržišnik (f 1869).
Okoli leta 1666. je volil Juri Zupančič, župnik v Žabnici, za trsteniško cerkev 70 gld. Morda je bil doma na Trsteniku.
Valvazor (f 1693.) omenja v svoji sloveči knjigi ,,Ehre des Herzogthums Krain" (VIII. Buch, Pfarre Hoflein, Filialen.) Trstenik kot deveto med preddvorskimi podružnicami: ,,St. Martini in Tarstanig mit dreyen Altaren.
Jako staro zgodovino — kolikor mi je bilo mogoče dognati — imata vasi Babin vrt in Po vije. — V obeh vaseh je imel "posestva cister-cijanski samostan Vetrinj (Viktring, Victoria) blizu Celovca na Koroškem. V Babinem vrtu je bivala v začetku 13. stoletja neka grajšča-
kinja Mehtilda*) Leta 1207. je določila s posebno listino, ki jo je podpisal Henrik IV., mejni grof isterski iz rodbine Andeclis-Meranske, da preide po smrti njenega sina Ditriha (Dietnch von Gutenberg), bivajočega na Henrikovem dvoru"*), njeno posestvo v Babinem vrtu (prae-dium in Bauemvort) v last vetrinjskemu samostanu. To dejstvo nam pojasnuje in utemeljuje ljudsko razlago imena „Babin vrt-, da *e je ondi namreč naselila najprej neka ženska, ki je ogradila svoj vrt.
Na Povlju je živel v sredi 13. stoletja neki Konrad GaUo na posestvu, do katerega je imel pravico samostan v Vetrinj u. Zastavil ga je svojemu zetu. Ker je pa samostan tirjal svoje pravice, je obljubil v posebni listini, katero je podpisal koroški vojvoda Benihard II. iz rodbine Sponheimov pred 6. januarjem 12">6 (listina je brez letnice, a Benihard je umrl 6. januarja 1256), da hoče zastavljeno posestvo (bona in Poula cum oninibus suis adtinentiis . . . iuri cedens . . . resignavi) odkupiti in vrniti vetrinjskemu opatu**"). — Nad Povljem je kos sveta, kjer raste kostanj in drugo divje, z imenom rKlostercu. Bržkone je to ime starodaven spomin na nekdanje samostansko posestvo na Povlju. — Hiša s številko 9. na Povlju ima svojo posebno zanimivo zgodovino. Nekdaj se je reklo „pri Grosu". „Bogati Grosa je bil majhen graščak na Povlju. Njegovi pastirji so gonili obile čede. govedo in rfrolmico — do 100 ovac — tudi po bašeljskih gorah tja do Mač nad Preddvorom. Hiša je bila dvonad-stropna, okoli njo, v čveterokotu s prostornim dvoriščem, so se raztezala prizidana gospodarska i poslopja . . . Kakor ljudje pripovedujejo. je živela Grosova rodbina bahato in razkošno, tako da je slednjič ubožala. Posestvo je prešlo v 1 druge roke. Sredi 18. stoletja so bivali ondi neki Erbežniki (Kubežniki). Lastnik inienova-! nega posestva je bil več let duhovnik Andrej Erbežnik. Po rodu je bil Ljubljančan. Posvetili so ga v mašnika na naslov graščine rSmuka | grofa Frana Karola pl. Lichtonberga na dan j sv. Mihaela 29. septembra leta 1743. Stanujoč | s sorodniki v svoji hiši št. 9 na Povlju je pre-vidoval, pokopoval in poročeval v imenu nakel-skega župnika v Goričah leta 17 1*.—1756****).
*) Schumi, tlrkunden II. p. 10.
**) Dr. A. Mell, die hist. und territ. Entuicklung Krains vom X.-XII. Jalirh. p.
**♦) Schumi, Urk. II. p. 1.2. Nr. 217.
****) J. Vrhovnik, Zgodovina goriške fare. str. M6 ' *
— (Ki leta 1700—1764 je deloval kot pomočnik (ojjerarius) pri sv. Joštu. Večkrat je prijezdil s sv. Jošta na Po vije k svojim delalcem, včasih jili je j>a kar z gore ojjazoval z dobrim daljnogledom. Ker so imeli ljubljanski kanoniki dese-tinsko pravico tudi na Povlju, si lažje razlagamo, zakaj se je naselil tukaj Ljubljančan Andrej Erlježnik. Verjetno je, da se je to zgodilo po dogovoru s stolnim kapitulom, in da je Erbežnik poleg svojega j>osestva oskrboval tudi vsakoletno redno oddajanje desetine v Ljubljano. — Slednjič se je naveličal gospodarskih skrbi. Postavil je vso zemljišče na prodaj. Antonu Pernetu, posestniku hišne številke 1, „Bakovniku", je ponudil vse skupaj: hišo, njive, travnike in gozde z živino in hišnim orodjem vred za 1M>0 ghl. Ali Perne ni upal prevzeti. Nato sta se pogodila z nekim Lovrom Perčičem iz Bitnega. Ta je kupil lepo posestvo za 600 gld. Ljudje so novega gospodarja začeli imenovati Loeana, ker se je priselil iz loške okolice, iz Bitnega, in to ime je ostalo še danes pri hiši. Ločanovi so pri obsežnem poslopju precej podrli in izpremenili.
„Gos]>od Andrej ,u ki je še nekoliko v spominu med ljudstvom, je zapustil Povlje za vselej. Leta 1794. (morda že prej) je bil cere-lnonijar v ljubljanski stolnici in je skoraj gotovo umrl pred začetkom leta 1795., ker potem se ne bere nič več o njem. Z njim so odšli s Povija tudi sorodniki, le eden se je vrnil leta 1 797. na Trstenik kot drugi lokalist. O tem poročam na posebnem mestu v III. poglavju.
V Zabijali je stal — kakor pravijo — v starodavnih časih grad (evec. Vsa zemlja, ki jo sedaj razdeljena med 4 ondotne posestnike, je bila nekdaj graščinska. rNa Ceven", kakor se še dandanes imenuje grič nad Kraguljevo hišo. kjer se je dvigal grad, ni več razvalin, le neka ndrtina v zemljo se še kaže. Pravijo, da je bil to graščinski vodnjak. Včasi so opazovali Italijane, kakor se mi pripoveduje, da so brskali in raziskovali svet na tem kraju. Govore, da ie tukaj zakopan velik zaklad. Pred mnogimi leti so ga izkusili predniki sedanjih Zabljanov izkopati. Preden so se poprijeli težavnega dela, so obljubili vsem sosednim cerkvam velikih daril, med drugimi celo podružnici sv. Ambroža v cerkljanski župniji, ako se jim posreei poizkus. Dolgo časa so zastonj kopali. Slednjič so zadeli na velik in težek sod. Veselje je bilo nepopisno, ker napolnjen je bil — kakor so upali — s samimi zlati. Otvezli so ga z verigami in ga
počasi vlekli kvišku z navorom. Sedaj se začno kesati, da so toliko odločili cerkvam. „Ker smo toliko trpeli z njim," — oglasi se nekdo izmed delalcev — „ razdelimo raj še vse med seboj, saj cerkve niso tako potrebne, kakor mi.44 „Res, tako je prav44, pritrjujejo vsi drugi enoglasno. Toda kaj se jim primeri? Sod se pokaže na na vrhu in že ga hočejo zvaliti na stran, kar zdrsnejo z njega verige, in sod močno zagrmi zopet nazaj v jamo. Poizkusili so ga vnovič dobiti, ali zastonj je bil ves napor. Tako pripovedka med ljudstvom.
V	gorah nad Trstenikom, kjer so lepi pašniki in gozdi, je svet razdeljen med vasi Povlje in Babin vrt- Nekaj je razdeljenega med posamezne posestnike, nekaj pa ima vsaka vas skupnega. Skupna je Povljanom lepa planina „Poljana" s kočo, kjer stanuje v poletnem času vaški črednik. Za ,,Poljano", kjer je sedaj rov-tarski svet, so imeli nekdaj Bakovnikovi s Povija svojo posebno planino, za kar so morali plačevati davek tržiški graščini. Pozneje so jo sami opustili. Babljani imajo v isti namen svoj „Javornik". Javornik je sredi najlažjega pota na Storžec. Novo kočo je dal postaviti v Javorniku 1901 na svoje stroške Edvard Dolenec,
! trgovec v Kranju, ki ima v teh krajih že več let lov v zakupu.
V	preteklih časih so imeli tukajšnji posestniki po cele črede drobnice. Po dva ali tudi po več gospodarjev je skupno najelo enega ovčarja. Po letu so šli ovčarji v planino. Sedanji gospodarji rede rajše več govede; koze so popolnoma
• pregnali, in ovac je tudi že prav malo. Ker pokrivajo tukajšnje gorsko vznožje visoko navzgor temni gozdi, ki so bili prej še malo izsekani, so se ohranile v njih dolgo časa krvoločne zveri. Večkrat je prestrašil kak nepoklican gost pastirje in črede; ris, volk ali tudi medved je zahteval leto za letom nekaj krvnega davka.
Preganjali so škodljive zveri, kar so mogli. Na več mestih, zlasti ob kakem razpotju, so izkopali globoko in ozko jamo, opažili jo ob straneh z deskami. da se zemlja ni posipala; na vrhu so jo zakrili z drobnimi vejami, katere so nastlali z listjem in mahom. Kadar je zver prišla po tisti poti, se je udrla in ujela v jami. Ob straneh so zvrtali luknje v deske in pustili na dnu jame nekaj lesenih količev, in sicer zato, da se je mogel človek sam rešiti iz globine, ako je kedaj po nesreči padel vanjo. Tuintam se še vidijo sledovi takih jam, n. pr. nad Pov-
ljem vrhu senožeta, kjer vodi pot v les. Preden so gorski svet razdelili med vas Po vije in Babin vrt, so hodile gori po drva tudi spodnje vasi: Trstenik, Čadovlje, Hraše v preddvorski fari in druge. Vozili so nekateri skozi čadoveljsko polje. Tisto pot so začeli imenovati „poljansko pot," ker zgornje vasi imenujejo vse prebivalce v dolenjih vaseh po ravnini „poljance". Ko so goro delili, so zahtevali tudi Cadovljani in Tr-steničani svoj delež. Prišlo je do pravde. K dnevu so bili poklicani v Ljubljano. Pozno v noč so se prav dobro imeli v neki gostilni v Šiški. Zjutraj so prišli prepozno k sodišču in pravda je bila izgubljena za Čadovljane in Tr-steničane. — Povljani in Babljani imajo od gore dokaj koristi. Gora jim ponuja obilo lesa, kajpada se je treba mnogo truditi, preden ga dobe do doma, in še več, preden ga spravijo v denar; potem tečne paše za živino, posebno za jalovce po letu, in tudi sena za zimo. Posestniki imajo namreč v gori tudi svoja kopišča, kamor hodijo po letu travo kosit. Do zime jo spravijo v sto-gove ali kope. Po zimi hodijo „senarit". „Se-narji" povežejo seno s trtami v velike butare in jih vlačijo po snegu proti domu. Nič nenavadnega ni, če kakemu senarju butara uide iz rok in se zatoči navzdol, da se trte potrgajo in se seno razstelje na vse strani, kakor bi ga veter odnesel. Senar žalosten gleda za njo in mora vrhutega še slišati kako zbadljivo od svojih hudomušnih tovarišev.
Prof. <lr. Fran Perne.
(Dalje pride.)
Izgled bolnikom.
(Za rožnivenški mesec: oktober.)
V leseni zapuščeni koči leži bolna žena. Edino hčer ima, ki skrbi s trdo prisluženimi krajcarji v tovarni za bolno mater, za stanovanje, obleko, hrano in zdravila. Le opoludne prihaja domov pogledat po materi: sicer je žena prav sama od 6. ure zjutraj do G. zvečer — a ne samo nekaj tednov ali mesecev, nego že leta in leta. Nihče je pa še ni videl nevoljne ali žalostne. Njim, ki jo pomilujejo odgovarja: „Ce je tako ljubemu Bogu prav, je tudi meni."
Vprašaš, zakaj je ta žena tako vdana, dasi v tolikih stiskah? Poglej le njo in njeno stanovanje! V roki ima rožni venec, katerega pridno moli; ob postelji na steni visi križ, znamenje človeškega odrešenja, pod njim pa podoba žalostne Matere Božje. Molitev rožnega "enca,
premišljevanje trpljenja Kristovega in žalostne Matere Božje — to so studenci, iz katerih zajema tolažbo in veselje v svojih nadlogah.
Ko prebereš tudi ti, bolnik, te vrstice in občuduješ to potrpežljivo in udano ženo, premisli ali je tudi tvoje dušno stanje po tem, da bi ti bil rožni venec, križ in slika žalostne Matere Božje vir tolažbe? Vravnaj svoje življenje tako kakor ta žena in ne bo se te polastila nepotr-pežljivost. Ako pa gledaš ob svoji postelji svojega razpetega Odrešenika in njegovo žalostno Mater in ne veš prav, kaj bi mislil ob tem pogledu, tedaj reci sam pri sebi: Ti Izveličar na križu; a jaz v postelji, Ti pravičen: a jaz grešen. Pokliči si večkrat tudi v spominj besede sv. Josipa Kalasankcija: „Bog pošilja prav tako bolezen, kot zdravje in ni ga v tisto bolniško sobo, kjer manjka bolniku | potrpljenja in strežnikom ljubezni."
F (i.
Sv. Frančišek Borgija.
(10. oktobra)
Kako daleč se povspne človek v zatajevanju, kaže nam sv. Frančišek Borgija (f 1572) iz reda Tovarištva Jezusovega. Ko je nekega dne izlil strežaj po pomoti v njegovo juho brinovega olja, izpil jo je brez nevolje. Strežaj se je hotel na vse mogoče načine pri njem opravičevati, toda svetnik mu je to zabranil z besedami: „Bog ti poplačaj ! Med vsemi strežaji veš edin ti, kaj mi ugaja. Nikdar še nisem jedel tako lahko."
;
Posvečeno rokodelstvo*).
Blaženi Gerard Majela, krojač.
(Umrl 15. oktobra)
Gerard Majela ]e bil dne 6. aprilja 1720 v i Musi na Napolitanskem rojen. Njegov oče Dominik je bil krojaški mojster, njegovi materi je bilo ime Benedikta. Bila sta sicer uboga na premoženji, a bogata na krepostih in krščanskem mišljenji. Tudi svojega otroka sta prav skrbno vzrejala v strahu Božjem. To pa jima je bilo tolikanj lažje, ker je Gerarda že kot dečka vodil sv. Duh, kajti le v molitvi in pobožnih otročjih igrah je našel svoje veselje. Največje veselje mu je bilo altarček delati, postaviti ga na mizo, luči prižigati in ugaševati in posnemati , mašnika, ki bere sv. mašo. Prav pogosto je za-
*) Gl. »Danica« 19)2, št. 17; str. 132. i. dr.
hajal v kapelico prečiste Device blizu mestnih vrat, kjer je bila podoba Matere Božje z Jezus-čekom v naročji. Z njim se je mali deček prav otročje pomenkoval. Kot sedemletni deček je bil enkrat pri sv. masi, kjer so bili starejši dečki pri sv. obhajilu. To ga tako vname za sveto evangeljsko jed, da se hoče tudi on med nje uvrstiti, pa v njegovo žalost mu ni bilo dovoljeno. Drugo jutro pripoveduje v svoji otročjesti, da ga je v sanjah obhajal angelj Božji.
V	soli je bil zelo pazljiv, v cerkvi pa v molitvi tako zbran, kakor kak pobožen starček. Ker je bil za sv. zakrament tolikanj vnet, dovoljeno mu je bilo, da je smel preje pristopiti k sv. obhajilu, kakor njegovi sovrstniki. Njegove sestre so pravile, da so ga večkrat videle, kako se je bičal, posebno na dan sv. obhajila.
Po očetovi smrti ga da mati k drugemu mojstru se krojaštva učit. Tega dela se uči prav pridno in živi ob tem delu prav pobožno. Dostikrat je med delom kar zamaknjen v tiho molitev. Prvi pomočnik ga enkrat zato hudo ošteva, in ko Gerard vse tiho prenese, razsrdi se tako, da ga kar hudo pretepe. Gerard pa poklekne iu pravi: „Iz ljubezni do Jezusa ti odpuščam.tf Potem se vsede k delu in ne pove mojstru nič od tega, čeravno ga je mojster tako zelo rad imel.
Ko je svoj uk dostal, dela kot pomočnik ter si prisluži lepih denarjev. Do siromakov je bil tako radodaren, da jim je sproti razdeljeval svoj prihranjeni denar. Posebno jim je dajal o praznikih toliko, da se je potem sam moral postiti. Tudi za verne duše v vicah je bil zelo sočuten. Večkrat je dal ves svoj prihranjeni denar v cerkev, da so se brale zanje sv. mase. Enkrat ga obišče njegov stric, in ker vidi slabo oblečenega, da mu narediti novo suknjo. Kmalu potem ga sreča berač v raztrgani obleki. Gerard sleče novo suknjo in jo podeli siromaku: proti stricu pa se izgovori, da jo je ubožec bolj potreboval.
V	jedi je bil sila zdržen; dostikrat po več dni ni jedel druzega, nego malo kruha in zelenjave. Častil je rad svetnike; a nad vse pa Mater Božjo. Kadar mu je dopuščal čas, hitel je k njenemu altarju. Večkrat je rekel: „Marija mi je vnela in vzela srce.u Ob Marijinih praznikih je bil po ves dan pred njenim altarjem. Nekoč ga vidijo ljudje, ko ves nebeško vnet položi svoj prstan na njen altar. Ko ga ljudje vprašajo, kaj to pomenja, pravi: „Zaročil sem svojo čistost s čistostjo sv. Device Marije." In res je ohranil svojo deviško čistost do smrti.
Ker pa je Gerard tako zelo častil Mater Božjo, bil je se v višji meri vnet za češčenje njenega božjega Sina. Vso svojo molitev je združil v češčenji presvetega Rešnjega Telesa; kajti v tem češčenji najde verni kristijan vse, kar nebo in zemlja dragega premoreta. Kedarkoli je imel ; kaj prostega časa. hitel je v stolno cerkev, da se je ondi poklonil v goreči molitvi Najvišjemu. In če ni imel časa po dnevi, prosil je svojega sorodnika, cerkvenca, da mu je zvečer odprl cerkev. Tu je včasi vso moč premolil pred altarjem svojega Izveličarja. Ako mu delo tega ni dopustilo, šel je pred dnem v cerkev, da je bil ondi pri sv. mašah in prejel sv. zakramente.
Posebno pobožnost je imel tudi do trpljenja 1 Jezusovega. Zato si 1 ihko mislimo, kako ga je pre-\ vzelo premišljevanje trpljenja in smrti Izveličarjeve. In ne zadosti to, hotel je setudi ude ležiti trpljenja in Kristu po mogočosti postati enak. Storil se je katerikrat v ta namen umobolnega, zato, da so ga razuzdani pobalini zmerjali, zaničevali in preganjali s kamenjem. Vselej pa je rekel: To vse ni nič proti temu, kar je moj ljubi Jezus za mene trpel. Ko pa mu je njegov izpovednik prepovedal to vedenje, opustil je kot pokoren otrok to. Enkrat je sodeloval pri neki predstavi pasi-i jonske igre, posnemal je Krista tako živo, da so ljudje jokali. Njegova mati je omedlela, in ga prosila jokaje, naj to opusti.
Da bi se v potrpljenji še bolje vadil, stopil je v službo k visokemu gospodu, kateri je bil zavoljo silne togote tako na slabem glasu, da že nikdo ni šel rad k njemu v službo. Ta gospod , ga je res z ukazovanjem in zmerjanjem zelo trpinčil, pa Gerard je trpel vse zaničevanje z iz-gledno potrpežljivostjo tudi, ko je postal bolan. V jedilih pa si je pritrgoval, in to, kar je prihranil, je delil siromakom. V tej službi, v ka-terej so drugi služabniki prestali komaj po en mesec, bil je Gerard ctla tri leta, in bi bil še ostal, ko bi ne bil gospod umrl.
Tisti čas je sv. Alfonzij Marija Liguori vstanovil red presvetega Odrešenika. Gerad prosi prav prisrčno, naj tudi njega v red sprejmo. Ker je bil bolj slaboten, vzamejo ga le po večkratni prošnji na izkušinjo in pošljejo v samostan pre-svete „Device Marije v Tolažbi" v Iliceti. Tje ; prišedši se od veselja in poln zahvale vrže pred altarjem presvete Device na kolena in ji obljubi, da ostane v njeni hiši do smrti. Po prestani pre-izkušinji ga sprejmejo za brata; kot tak tako sveto živi, da ga Bog poveliča s čudeži. Umrl je v svojem 29. letu dne 15. oktobra 1755.
Nad učitelj Ptter Gross.
Pobožnost kralja Večeslava.
Slavni češki kralj, sv. Večeslav (Vaclav), je bil velik častilec presv. zakramenta. Bil je vsak dan pri več sv. mašah kleče na kamenu v cerkvi pričujoč. Tudi je stregel pri sv. maši in to vse z angeljsko pobožnostjo. Altarje je krasil z najdražjimi Kameni lastne krone in z najdragocenejšimi žlahtninami, kar jih je imel v svoji palači. Hostije za sv. mašo je lastnoročno pripravljal.
Dasi kralj, vender je sam polje obdelaval, vsejal pšenico in J požel; potem je pšenico izmlel in presejal moko. Iz te najbolj fine moke je speke« hostije in jih ponižno izročil duhovnikom.
Slovenci! Od tega pobožnega slovanskega kralja se učimo, da bomo vselej z veliko pobožnostjo in zbranostjo pri sv. maši in da bomo Jezusu v presv. zakramentu vsaki krat izkazovali dolžno čast.
Kapelan Anton Merkun.
Vojak in večerno sv. obhajilo.
Pred nekaj tedni je prišel vojak ob sedmi uri zvečer k svojemu vojaškemu župniku in ga je prosil, da bi ga obhajal.
Duhovnik se je začudil in mu rekel, da mora vsakdo, ki hoče prejeti sv. obhajilo, biti tešč, in zatorej naj pride zjutraj.
„Gospod župnik", pravi vojak, „od včeraj nisem ničesar jedel. Ves dan sem imel opravilo v vojašnici. A naš polk odrine jutri zjutraj zgodaj in tako sem prišel k Vam in Vas poprosil za sv. obhajilo."
Župnik je nato ganjen podelil pridnemu vojaku sv. obhajilo, po katerem je s tako živo vero in tako zelo hrepenel.
Tako je pisal nemški list pred več leti („Eickstld. Volksbl." št. 52. 1885.).
Pač lep izgled ta vojak nam vsem, da bi bili vedno dobro in z velikim hrepenenjem pripravljeni na sv. obhajilo.
Kapelan A. Merkun.
Blaženi ameriških »Združenih držav"*)
Spanjska Amerika ima že davno svoje svetnike in blažene; ta čast dujde kmalu tudi Združenim državam. Zadeva častitega (venerabilis) Ivana Neumana, Ligvorijana, škofa lz Filadelfije (1811 roj. 1860 umrl.) se izvrši kmalu. A pet drugih novih procesov se prične v kratkem. Imena teh peterih so: Prvi škof v mestu Marquette, Slovenec Friderik Baraga; redemptorist o. Sellos; sestra Marija Vnebovzeta
♦j Glej »Danica« 190. St. 3; str. 23.
(New Orleans); konvertitk* mati Seton, ustanoviteljica ženskega reda in mdm. Duchesue, redovnica presvetega Srca in prva prednica te kongregacije v ^Združenih državah". S časom utegnejo pa še priti na vrsto mnogoštevilni mu-čenci iz Huronskib in Irokeških bojev: pred vsemi Irokeška deklica Katarina T gakonita, imenovana „Mohavska lilija."
L. P.
Iz Lurda.
Koliko jih zadobi ljubo zdravje v Lurdu vsako leto? To vprašanje je postalo vsakdanje, odkar se je svet seznanil z Lurdom. — Preiskovalna komisija zdravnikov zabeleži vsako leto okroglo 250 čudežnih ozdravitev. To število seveda ne obsega vseh čudežev, ker jih mnogo ozdravi še le po povratku iz Lurda in mnogo ozdravljenih se tej komisiji tudi ne javi. Občno 1 menenje očividcev je to, da število 250 znaša komaj tretjino ali k večjemu polovico polnega števila. Izvestne priče trdijo, da ozdravi povprečno izmed 10 bolnikov, ki iščejo tu pomoči, eden. Zlasti pogosto ozdravijo jetični bolniki, k o j i m je preblažena Devica posebno naklonjena.
L. P.
Izlam in krščanstvo
(Dalje)
Razodetje, katero je dobil Mozes (menda po ar.gelju Džebrailu), je obseženo v knjigi zakona, v „tevratu".
Mesta, kjer se govori o Mozesu, se dobe v 7., 10., 17., 20., 26., 28, 40., 51., 53., 7!»., i 87. in drugih surah.
O bratu Mozesovem. Aronu (Hsrun), ne ve Mahomed veliko povedati. Koran samo omenja, : da ga je dal Bog v pomoč Mozesu in ga zato napravil prorokom; dal mu je tudi sv. spis (kitab); v puščavi je napravil Izraelcem zlato tele, ki je umelo beketati, za kar ga je razsr-jeni Mozes pošteno zlasal.
g)	David (Davud) je namestnik božji, katerega je obdaril Allah z unanjim sijajem in modrostjo; za svoje grehe se je kesal in Bog mu je odpustil. O psalmih ne ve Mahomed ničesar, le toliko omenja, da mu je poslal Bog neko razodetje „zabur" (listi).
h)	Salamon (Sulaiman) je po koranu jako zanimiva osebnost. Predstavlja se nam slično kakor oni bajni čarovniki v narodnih pripo-
vedkah. Pokorni so mu večerni in jutranji vetrovi, ki ga nosijo, kamor želi; v oblast mu je dal Bog demone, da mu služijo in napravijo naj krasne jšo palačo. Razumel je govor ptic in živali. Jako zanimiva je pripovedka o kraljici iz Sabe*). Izvedel je namreč (po neki smrdokavri), da časti po svoje solnce in da ne pozna še pravega Boga. Piše ji torej pismo, naj se mu podvrže in prizna njegovega Boga. Kraljica iz Sabe mu pošlje bogatih darov ter se hoče na ta način izogniti njegovim zahtevam. A Salomon ji zapove, da mora piiti osebno k njemu. Kraljica se torej odpravi na pot; Salomon pa naroči svojim služnim duhovom, da mu prineso prestol kraljice Sabe. Ta „čudež" in velika krasota steklene palače Salamonove ganejo kraljico tako, da se izpreobrne in postane muslimanka.
Razven omenjenih svetopisemskih oseb, govori koran dosti obširno o proroku Jona (Junus) omenja tudi Elijo (Iljas), Elizeja (Eljasah)1 Hisba (Ajjub), nekega Lokmana, Idrisa in še več arabskih prorokov. V kolikor govori o „prorokih" v Kristovi dobi, o tem bodemo razpravljali posebej.
Bo g o*lov Karol Cankar.
(Dalje prihodnjič.)
Viktor Hugo o redovih.
Glasoviti francoski romantik, Viktor Ilugo, katerega so skoraj obožavali nemški duhovi, piše o redovih, kakor to poroča časnik „Bad. Beob-achter" doslovno: „Ljudje se družijo in bivajo skupno: po kakšni pravici? Na podlagi prostega zadružnega zakona. — Umaknejo se svetu: kako to? Vsled pravice, ki jo ima vsak človek, da sme vrata odpirati in zapirati, kakor hoče. — Ne hodijo z doma. Po kakšni pravici? Na podlagi pravice, iti z doma in se vrniti, kar tudi obsega pravico ostati doma. — Kaj pa redovniki delajo doma? Tiho govorijo, imajo pobe-šene oči, rahlo stopajo. Odpovedo st svetu, častnim mestom, telesni slasti, zabavam, neči-murnosti. častilakomnosti, sebičnosti. Imajo oblačila iz debelega platna ali pa iz grobega suknja. Nobeden nima lastnine. Ko vstopi v red bogatin, postal je ubog. Kar je sem prinesel, je sedaj vseh. Bivši imetnik, plemenitaž ali gospod se jednači onemu, ki je oral z drevesom. Celica je vsem jtdnaka. Vsi žrtvujejo lase. Vsi nosijo
3. Hej: 10. 1—15.
jednako obleko, jedo črni kruh, spijo na slam-nici, umrjo enake smrti. Imajo isto vrečo na hrbtu, isto vrvico okoli ledij. Kadar zahtevajo to redovna pravila, hodijo vsi bosi. Tamkaj vidiš prince, ki so kakor drugi. Ne diči jih več ! naslov; izginila so se rodbinska imena. Kličejo i jih z enim imenom, s samostanskim. Vsi ljudje so jim stariši. Ubogim so ob roki, strežejo bolnikom. Volijo predstojnike, katerim se potem pokore, drug nazivljejo drugega: „Moj brat." Oni molijo: do koga? „Do Boga." Nepremišljeni, veternasti ljudje rekajo: Čemu so te nepremične postave ob tabernakelju v cerkvi? Kaj delajo? Ni pač vzvišenejšega opravila memo tega, ki je izvršujejo te duše. Tudi ni koristnejšega dela od tega, ki je opravljajo te duše. One namreč vedno molijo za tiste, ki nikdar ne molijo." — Zanimivo je, kako da slabi sedanji francoski vladi spominj. Pozabila je svojega velikega Viktorja Hugo. — Pazimo Slovenci, da tudi mi s cela ne pozabimo česa tacega svojega, kar bi I nam vzbujalo žalih sicer, a v takem slučaji potrebnih spominjev.
Župnik Alojzij Kummer.
I. Bratovske zadeve
molitvenega apostolstva.
a) Glavni namen za mesec oktober: 190 2:
Češčcnje presv. Rešnjega Tel* ta.
l>) Posebni nameni.
4.)	Sv. Frančišek Serafinskl. Cesrr Fran Josip I. Vdanost :n zvestoba Slovencev do svetne gospodske.
5.)	Rožnivenika nedelja. Slovenska dekleta. Češčenje Matere Božje z rožnim vencem Posvelevanje nedelj in prr a kov.
6.)	Sv. Bruno. Slovenski možje. Družba sv. Mohorja. Slo venski pisatelji in umetnici.
7.)	Sv. Jnstina. Slovenski begjslovci. Slovenski ljudsko — srednje — in visoko;olc».
8.)	Sv. Br]gita. Slovenske matere. Zatajevanje telesnih počutkov. Sadovi 1. slov. protiHkohoMega shoda.
9.)	Sv. Dlonls1]' Vredni prejem sv. zakramentov v poslednji un. Trdovratni grešniki.
10.) Sv. Franoliek Borgija. K •šč^ka ljubezen in usn-i-Ijenje do ubog'h. Redovniki «n redovnice.
IJ Bratovske zadeve N. 1J. Gospe pro&v. Jezusovega Sroa.
Zahvala.
1-po'nujem svojo obljubo s tem, da v »Zgodnii Danici« objavljam prav iskreno zahvalo Mariji, prečisti Devici, in sv. Antonu Padovanskemu, za čudovito hitro izkazano pomoč v velikej stiski. Iz nje nisem znala sima rešitve niti od drugje , nisem prejela kakega pravega sveta.
J. M.,
i '
pedpisana nevredna tvoja služabnica, o Marij*.
Odgovorni vrednik Tomo Zupan.
— Tiskarji in založniki Jožef Blasnikovi nasledniki v Ljubljani.