Poštnina plačana gotovivini. Leto XXI. Dolnja Lendava, 16.decembra 1934. Štev. 50. Cena 1 Din. Naročnina doma na sküpni naslov mesečno 2 D. na posameznoga 2 Din. 50 par. V inozemstvo 6 Din, ali z M. Listom, M. Ogračekom i kalendarom 8 Din. 60 para., letno 100 Din. Plačati se mora bar mesečno naprej. Štev. p oložnice 11806. Vredništvo v D. Lendavi hš. 67, uprava v Črensovcih, Slov. Krajina. vsaka reč 2 Din. Mah oglasi do 10 reči 5 Din., više vsaka reč 1 D. 50 p, Popüst po dogovori. Namen Novin je: 1) z zagovorom Pravice tolažiti Srce Jezušovo, i 2) z čistimi dohodki podpirati siromake Sv. Ivan Bosko, pomagaj nam oba doseči ! Govor preč. g. Cigüth Petra, salezijanca, na širitelskom sestanki okt. 28. na god Kristuša Krala v Soboti. Cenjenim širitelom i naročnikom Novin! Bratsko mi pozdravleni v imeni Jezušovom, ki je vretina vsega dobroga, Vi vsi, ki se več let trüdite z razširjenjom dobroga tiska, posebno pa nam prilüblenih „Novin“, štere že 21 let vršijo pravo apoštolsko delo med našim lüstvom. Bog edini Vam poplača Vaš trüd. Človek Vam toga ne bo mogeo plačati. Što širi dober tisk, dela za razsvetlenje naroda, dela za narodovo dühovno i telovno dobrobit. Po štenji dobroga tiska narod spregledne, pripozna i zapazi ka je dobro, ka je hasnovito i ka je slabo, se poprime dobroga i zapüsti ta slabo. Gda šteri časopis to dosegne, idosegne svoj namen. Naše „Novineˮ že desetletja vršijo to nalogo. Bičajo slabo, lüdi navajajo k dobromi, poštnomi, jakostnomi živlenji i je Zednim včijo o domačem i svetovnom stanji i pogledanji narodov. To je nad vse veliko, vzvišene i idealno delo, posebno pa zato, ar so po svojoj vsebini Novine dostopne vsakomi, tüdi najbole priprostomi čitateli. „Novineˮ vzgajajo naš rod v lübezni do domače grüde, do domovine i do sv. Matere Cerkve i ga tak čuvajo, branijo pred propadom i odpadom od svete vere, štera je njegov najdraži zaklad. Mi znamo, ka ma govorjena reč velki pomen, velki, vpliv i veliko privlačno silo na lüdsko vnožino, Znamo pa tüdi, ka jo lüdje hitro pozabijo. Dober tisk, zdravo čtivo je vsikdar pri rokah, je vedno naš dober prijateo, ki nas tüdi te vči i preraja, gda nas teži samo nam osebno znana düševna i telovna bolečina. Po izreki sv. Pisma, je ves svet potoplen, „pogrožen v hüdobijo. Tak šče hüdobni svet meti prijatele, privržence. Pri iskanji i pridobivanji pristašov ne zbira sredstva. Njemi pride vse prav: skažlivost, jalnost, laž, vkanlivost, vse, ka njemi pomaga, da se na nekši način dokopa do cila. Cio hüdobnoga sveta, hüdobnih lüdi je popuna svoboda, nezavirana prostost, takša, da lehko misli, žele, guči i dela vse, ka šče,ne da bi zato komi morao odgovarjati. Hüdobni svet nešče j Boga nad sebov, on ne poslüša glasa vesti, gde se njemi javla Bog. Z ednov rečjov, hüdobni svet šče vživati vse naslade svoje pokvarjene narave, kak neme stvari. Da doseže svoj cio, nešče nad sebov nikše oblasti, posebno pa ne dühovne, ki bi ga smetala pri njegovih namenaj. Što pa šče cio, mora hoteti tüdi sredstva. Najležejše i najučinkovitejše razširjevalno sredstvo za kakšešte namene je reč, a ne samo gučana, nego pisana. Pisano reč čtemo po novinaj. Časopisi so pa takši, kakši so lüdje, ki je pišejo. Vsakši lagev po takšem vini dehne, kakšega je vinogradnik v njega vlejao. Tak, če bi čtevec dostakrat znao, što je tisti, ki njemi s svojov pisarijov samo moti mirmo srce, ki ga zavaja na slabe poti s svojimi lažmi, bi se z gnüsom obrno od takšega časopisa. Vam se toga ne trbe bojati. Vi znate, što je vrednik „Novin“. Vi znate, da je to mož, ki je vse svoje sile, vso svojo moč posveto Bogi, narodi i domovini. Što je na to pozabo, naj samo za trenutek zbere svoje misli i bo včasih vido, da je to mož, ki je več napravo za dobrobit našega naroda, kak što šte, ki je dozdaj živo na zemli nam mile i vsikdar drage Slovenske kra jine. Dragi Bog naj žive ešče na vnoga i plodonosna leta toga najvekšega i nesebičnoga dobrotnika našega na- roda. Podpirajmo ga, bodrimo ga v vsem, ka je dobroga, ka je hasnovitoga i lepoga za procvitnaše krajine. To svoje priznanje — to svojo zaslombo njemi moramo dati posebno zdaj, gda z žalostjov ugotavlamo, da neki časopis, šteri je ovak dober i šteromi tüdi Slovenska krajina diši, sküša zmenšati zgodovinski ugled našemi prvoboriteli na düševnom, gospodarskom i političnom poli. Vsa čast, vse priznanje najvekšemi slovenskomi katoliškomi časopisi („Slovenecˮ Vr.), ki je pa ne dostopen vsakšemi, za njim pa naj prvo mesto majo pri vsakšoj našoj drüžini „Novineˮ, ki edine najbole točno poznajo naše domače razmere, nase domače živlenje. Najlepši dar, najvekše veselje i najvda nejše priznanje našemi slavnomi jubilanti za trüd pri razširjanji dobroga tiska ob 60 letnici njegovoga rojstva bo to, če si vsakša hiža Slovenske krajine za 1. 1935. naroči „Novineˮ. Naj živi, naj se širi ino izpopolnjava naš tjednik i naj ma prednost pred vsakšim drügim na svojoj rojstnoj zemli. Vse, ka je dobroga hasnovitoga i lepoga, nam je lübo, a naša mamica najdragša i najlübša. Gospodje, vam pišemo. Vam, šteri ste pozabili, ka so bili časi, kda je skoro samo slovenski dühovnik lübo naš jezik i je v cerkvi ž v šoli v slovenskom jeziki vodo naše lüdi do večne i vekše zemelske sreče. Vam pišemo, šteri ste pozabili, ka je to delo slovenskoga dühovnika rešilo i ojačilo slovensko narodno zavest v našoj krajini. Vam pišemo, šteri ste pozabili, ka ma Slov. krajina ščista svojo preminočnost, štera je vzrok, ka mamo dnes posebne, samo v našoj krajini poznane težave i radosti. Vam pišemo, šteri ne Vidite, ka naše posebne težave morajo meti zagovornika — i te zagovornik, šteri naj ma na vse strani zadosta močen glas — je naš domači tisk. Vam pišemo, šteri ne Vidite, ka nas vse prebivalce Slov. krajine veže v edno celoto naša Sküpna preteklost, štera je samo naša; šteri ne vidite, ka je naša z valovitim svetom obroblena ravnica poseben svet po legi, po kakovosti zemle, po podnevi, po naselitvi i po samo v našoj krajini poznanom načini živlenja; šteri ne vidite, ka nas ne loči vera, ar smo vsi Kristušovoga düha i nas ne loči jezik, ar smo vsi državlani velke i lepe Jugoslavije. Vam pišemo, šteri ne Vidite, ka našo celoto, Slovensko krajino, za večno veže s kraji onkraj Müre naše trdo osvedočenje, ka smo jüžni Slovani, ka smo Sinovje velke jugoslovanske drüžine i da kak je napravo vekši del dnes resan nepotrebnih razlik čas, ravno tak začeli vse te rane poleg pametnoga ravnanja i poštenoga dela za državo i narod — tüdi čas. Vam pišemo, šteri se našoj zemli, našoj preminočnosti, našemi deli, našoj lübezni do svojih mate zahvaliti, ka ste lejko deležni vseh sadov Slovenske i jugoslovanske kulture, ka ste močni na teli i düši, ka ste sposobni, da bi pomagali celoj Slovenskoj krajini v živlenjskoj borbi za vsakdenešnji krüh i za večno zveličanje. Vam pišemo, Vas prosimo, stopite v tabor prijatelov Slov. krajine i v tom tabori delajte za dobro toga lepe bodočnosti vrednoga kotička. Prosimo, ne bodite vozkosrčni. Ne ločite naše lüdi na Goričance, na Ravence, na Dolence, ne na katoliča- ne, evangeličane, — ne pravite, ka jé te naš, ar je pri našoj stranki, drügi je neprijateo, ar ga boj za obstanek žene med lüdi drügoga političnoga mišlenja. Na vse to ne gledajte. Tüdi to Vas naj ne moti: kak dugo je te ali ov sin denešnje Slov. krajine pri nas doma. Spoznajte pa, ka mamo vsi sküpne potrebe samo zato, ar smo v Slov. krajini, — mamo sküpno vezilo, ar smo v Slov. krajini, pa tüdi zato, ar smo Kristušovoga düha. Veže nas pa zvün toga edna velka miseo: naša lepša bodočnost je v močnoj i velkoj Jugoslaviji, šteroj misli ščemo i moramo slüžiti v prvoj vrsti s tem, da z vsemi düševnimi i telovnimi močmi delamo za dobro naše krajine i vseh prebivalcov toga lepoga kotička jugoslovanske zemlé. Prosimo Vas, mislite, sodite i priznajte, ka je začetek dela z zdrüženimi močmi — močen domači tisk. Močen domači tisk je lejko edini nosilec tiste svetlosti, štera naj ma svetle trake za hižo bogavna i za kučo siromaka. Prosimo Vas, ne püstite, ka bi tisk strank, svetovnoga nazora, tisk verskih skupin raztrgao našo celoto, ar je laž, ka smo mi stranka, ka smo mi samo pristaši svetovnoga nazora, ali samo verniki, — istina pa je, ka smo sinovje Slovenske krajine, svoj svet po preminočnosti, po našoj zemli, šteri svet bi rad začelo s pametnim delom vseh svojih sinov i hčer vse rane preteklosti i stopo v krog tvorcov lepše jugoslovanske prišestnosti. List i tisk stranke, list i tisk nestrplive veroizpovedi, list i tisk svetovnoga nazora nehoté sejajo med nami razdor, slabijo našo moč, ne celijo, nego samo trgajo naše od preteklosti zadane rane. Zdravilo nam prinaša samo složno delo v drüštvi prijatelov Slov. krajine i prvi viden znak sküpnoga dela: močen, pošten, veren domači tisk. To Vam moremo sporočiti gospodje mi, ki pri deli za blaženost i srečo Slovenske krajine neščemo i ne moremo poznati več domačine i prečane, nego samo prijatele i neprijatele Slovenske krajine. Borec. Nedelska šola. Kaj je tisk? 1. V ednoj od zadnjih številk „Novin„ smo čteli poziv vlč. g. Urednika, v šterom prosi vse prijatele domačega tiska, naj se prijavijo za sotrüdnike, za širitele i naročnike. Te poziv mi je dao povod, ka bi si zadevo domačega tiska pogovoriti tüdi v našoj „Nedelskoj šoliˮ. Začnimo s tem pitanjom: kaj je štamp ali tisk? Primer nam pokaže pravo pot do primernoga odgovora. Den za dnevom čüjemo pritožbe zavolo težav, štere majo naši lüdje pri plačüvanji dače. Pritožbe prihajajo iz različnih krajov, majo tüdi različne vzroke; pomagati si pa ne znajo vsi, posebno ne tisti preprosti kmetič, šteri nema ne časa i ne prilike, ka bi do dobra spoznao poslovanje oblasti okoli dače. Kmetič samo to čüti, ka mora prenašati krivico; to ga boli, to njemi jemle veselje do dela i zavüpanje do oblasti, štera največkrat nema nikaj sküpnoga z napravlenov krivicov. No, namesto teh malih lüdi mora misliti eden, šteri ma srce za siromaka, pa ma tüdi telko vučenosti, ka se spozna pri poslovanji okoli dače. Misli toga lüdskoga prijatela morajo na ednoj strani med narod, na drügoj strani pa morajo dosegnoti vüha oblasti. Kak bi prišle te misli na obe strani ? Samo tak, če se štampajo; če se dajo v tisk i ali v novinaj, ali v knigi, ali v obliki plakata dosegnejo vse tiste, šteri prenašajo krivico i vse tiste, šteri krivico odpravijo, ar je to njuva dužnost. Če so v tisk dane dobre misli, potem se po njih ravnata mali človek i oblast, oba napravita vse to, kaj se je svetovalo, krivica se odpravi i eden kamen je odstranjen s poti mirnoga živlenja v našoj krajini. Tak je teda, ka tisk potrebne misli prinaša lüdem. Narod za te misli zve, od povedanih razmišla, misli vzeme za svoje, ali je zavrača, konec delovanja tiska se pa vidi v tom, ka se vekše krivice odpravijo i nastopi mirno, zadovolno živlenje. Takše bi bilo delovanje tiska na ednoj Strani. Tisk pa ma tüdi drüge naloge. Tisk lejko dela veselje, lejko pripravla na žalost, lejko tüdi napravi velko škodo s tem, ar slabe misli spravi v takšo obliko, štera ne zadosta podučenoga človeka spravi na slabo pot. Pa naj ma tisk te ali ov namen, naj dosegne dobro, ali slabo, edno je Zagvüšno: misli prinaša med lüdi i to v štampanoj obliki. Te neštampane misli dobi čitateo ali v novinaj, ali v knigi, ali pa na plakataj. Tisk je teda vsaka naprava, štera z gotovim namenom napisane misli prinaša v štampanoj obliki med tisto sküpino lüdi, šterim so namenjene tiskane misli. Pisma naših z tüjine Cantal, Francija. Prečastiti gospod vrednik ! Vu imeni Jezuša i Marije vas najprle vsi vküper lepo pozdravimo vse dühovne pastire Črensovske i Lendavske fare, pa tüdi svoje stariše, brate i sestre pa vse Hotižance. Lepo se vam zahvalimo na rednom pošilanji vaših listov, ki so nam na tak veliko veselje v toj žalostnoj tüjini, gde ne čüjemo svojega materinskoga jezika. Posebno nas veseli Marijikin Ograček, šteri nas mladino opomina na dobro, da se ne bi spozabili z naše nebeske matere Marije, da bi nas ona vodila po pravoj poti i rešila vse nevarnosti. Veseli nas, da vsako nedelo lejko pridemo vküp po svetoj meši, k šteroj hodimo i te si pogučavlemo od rojstnoga kraja, od vesele črensovske fare i male Hotize. Pozdrave pošilamo celoj Slov. krajini. Z Bogom, dokeč se ne povrnemo. Kustec Kata i brat Štefan z Hotize, Ritlop Olga z Žižkov, Zadravec Magda z Odranec, Filo Ana i Bedič Ana z Büdinec. A Lousseau, Francija. Častiti g. vrednik, naš dühovni oča! Hvaljen bodi Jezuš i Marija ! Bobovec Marga i Lang Trezika sta mi pisale od naših listov. Prva mi piše, ka se njej jako dopadne vse, ka se edno od drügoga lepše čte. Langova Trezika mi pa piše, ka či bi prej ešče ednok tak velika Novine bile, pa bi šče li bile premale za čteti, tak so lepe. Ne de njej žao za te peneze, štere da za Novine. Vrečičova Palunka pa mi naznanja, da jo takše veselje obide pri naših listaj, ka od veselja joče, gda je v roke dobi. Nama s sestrov se zahvalijo, ka smo njima te lepe liste naročile, vam preč. gospod pa želejo, da bi vas Bog ohrano v najlepšem zdravji. Isto vam želeve mive s sestrov. Francovoj Anici z Črensovec pa se vroče zahvalivi, ka nama je naročila prva Novine. Pozdravlave celo Slov. krajino, Balažicov i Pivarov rod v Beltinskoj fari pa najne stariše v Genterovcih. Balažic Marta i Anica, 2 NOVINE 16. decembra 1934. NEDELA. Blažena si Marija, ar si Gospodi vervala : zgodilo se bo, ka ti je povedao Gospod. V. Rosite, nebesa, od zgora, i oblaki dežűjte Pravičnoga. O. Odpri se zemla i rodi Zveličara. Molimo. Nagni, prosimo, Gospod, svoje vüho k našim prošnjam: i tmico naše pameti razsveti z milostjov svojega obiska. Ki živiš i kralüješ . . . O. Amen. Tretja nedela v Adventi. Evang. sv. Mataja vu XI. táli. Vu onom vremeni: Poslali so Židovje z Jeružálema dühovne i Levite k Ivani, da bi ga pitali: Ti što si ? I vadlüvao je i ne je tajio : i vadlüvao je: sam ne jas Kristuš. I pitali so ga: ka si tak? Eliáš si ti? I odgovoro je: ne sam. Prorok si ti? I odgovoro je: ne. Pravili so záto njemi: tak što si? Naj odgovor dámo onim, ki so poslali nás; ka práviš od sébe ? Veli: jas sám glás kričéčega vu püstini: Ravnajte pot Gospodno-vo, liki je velo Izaiáš prorok. I ki so poslani, bili so z Farizeušov. I pitali so ga i pravili so njemi: zakaj tak krstiš, či si ti ne Kristuš, niti Eliaš, niti Prorok ? Odgovoro je njim Ivan govoréči’ jas krstim vu vodi, na sredi je pa med vami stao, šteroga ví neznate. On je, ki za menom pride, šteri je pred menom včinjeni! Komi sam jas ne vreden odvézati re-ménje obüteli njegove. Eta so vu Bethánii včinjena prek Jordána, gde je Ivan krste. „Što si ti?ˮ Tak izpita va poslanstvo Židovov iz Jeružalema, sv. Ivana Krstitela! Obrnimo to pitanje na samoga sebe i se pitajmo, človek, što pa si ti? Premisli . . . Človek sem, po naturi iz düše i tela i po božoj milosti odločeni za večno zveličanje. Kak mali sem sam po sebi, slab, sirmak; ar sem samo človek i nikaj več, kak velki sem v Bogi, i kak odličen v njegovom za-misli, kda mi je stvoro düšo z razumom i prostov volov i podigno za večno živlenje. Krščenik sem po veri v Jezuša Kristuša i po svetom krsti, razsvetlen z svetlostjov sv. evangelija, vezan na boži zakon 10 zapovedi. To si premislimo i se pitajmo, ali se tej velkij istin tüdi zavedamo v punoj meri! Ali mamo pred seo vsikdar svoje človeče dostojanstvo i svoj večni namen ? ali živemo tüdi, kak se za človeka, razumo i svobodno stvar božo spodobi; ali živemo v svetlosti večnosti? ali živemo, — ešče več, — kak kristjani po svojoj veri, kak nas ona vči i nam veleva? „Što si tiˮ — po svojem živali? Premisli si odgovori i pokaži! V smisli sklepa katoliških škofov v Jugoslaviji vas najtoplej vabimo na II. evharistični kongres, šteri se bo vršo za vso kralevino v Ljubljani v dnevaj 28. 29. 30. junija 1935. Pridite, da sküpno svedočimo svojo vero v Boga i Gospoda našega v presvetom Olt. Svestvi! Pa Zdajšnji čas, gda je na sveti tak malo srčne zadovolnosti i tihe sreče, a teliko negotovosti, temnih slütenj in mračnih skrbi, ali ne kaj malo pripraven za tak veliko zvünešnjo slavnost? A ravno sredi težav i nevol teh težkih dni stoji naš Odrešenik Jezuš Kristuš kak nekda med trpečim lüstvom pa nas vse, ki so nam oči kalne od skrbi i vüha naglüšna od staranja, lübeznivo zove: „Pridite k meni vsi, ki se trüdite in ste obteženi, i jaz vas bom poživo.“ (Mt, 28.) Poslüšajmo te sladki glas, ki nam oblübla olejšanje in moč, zberimo se kak ovce okoli svojega Dobroga Pastira i s sv. Petrom vdano pravimo: „Gospod, h komi naj idemo ? Reči večnoga živlenja maš i mi verjemo i Znamo, da si ti Kristuš, Sin božiˮ(Jn. 6, 68. 69.) Prle ali sledi je istina, da je tüdi v časnom pogledi rešenje narodov samo v Kristuši, Odrešenik sveta. Ar „srečno lüdstvo, šteromi je njegov Bog Gospod.ˮ (Ps. 32, 12). To srečo iščemo sebi in svojemi narodi v krizi naših dni. Najšli jo bodemo samo pri Kristuši. Kajti ne teliko krize krüha, ve ga je v obilnosti. Nega teliko krize v deli, ve nas delo povsed zove. Kriza düš je, zato nered i pri krivičnoj obilnosti stradanje milijonov. Kriza düš je, zato needinost, nemir i sovraštvo. Iz krize düš vodi samo eden izhod. Tisti, ki je od sebe pravo: „Jaz sam pot, pravica i živlenje.ˮ (Jan. 14, 6.) Kristuš v presvetom Olt. Svestvi je naše živlenje. Iz njega zajemamo pogum v težavah, veselje v preskušnjah, vüpanje v brezvüpí, veliko, vse premagüjočo lübezen do Boga in do bližnjega. Iz takše lübezni vzklije mir v narodi i med narodi. Iz takše lübezni se bo najšla prava pomoč v tak velkoj nevoli in prava rešitev zamotani pitanj. Moramo i ščemo pomagati, vsaki po svojih močeh, da se Svetovna stiska olejša bar v našem narodi i to po Jezuši, našem edinom Rešiteli. Zato pridite vsi, ki verjete v Jezuša Kristuša, v presvetom Olt. Svestvi med nami živočega. Vabimo vse stanove, pred vsem vse delavne stanove, štere je teža naših dni najbole zadela, da v Jezuši najdejo pot iz stiske. Vabimo katoličansko inteligenco, da v Jezuši najde istino sredi zdajšnjih zmot. Vabi- mo posebno mladino, da v Jezuši najde živlenje pravo, lepo i osrečüjoče. Pridite, priredimo Jezuši, našemi zmagovito slavnosti pridite, poklonimo se v molitvi i lübezni našemi Bogi, ki ma svoje prebivališče med nami! Pridite, Zdrüžimo se z Jezušom, ki je krűh živlenja, zedinimo se po Njem v medsebojnoj lübezni i v stalnom miri I Že zdaj pa pripravlajmo svoja srca z molitvijov, sv. daritvijov i žrtvami na velike dni kongresa, da bodo zaistino dnevi, ki po presv. Evharis-tiji odprejo našemi narodi vretine nadnaravnoga živlenja v blagoslov našoj domovini. V Ljubljani, na svetek Kristuša-Krala 1934. Dr. Gregorij Rožman, Ijubljanski püšpek. Josi dr. Srebrnič, püšpek krški, predsednik stalnoga odbora za eucharis-ti ene kongrese. Razgled po katoličanskom sveti. Organizacija i napredek Kat. akcije na Kitajskom. Profesor Yup-pin, generalni ravniteo Kat. akcije, je bio lani duže časa v Rimi. Gda seje vrno v Kitajsko, se je z vsov gorečnostjov prijao organiziranja kitajskih katoličanov po navodilih sv. Oče. Gda je prišeo v Kitajsko novi apoštolski Odposlanec, je že vido prve organizacije Katoličanske akcije, štere njemi je predstavo poznani kat. organizator Lopahong s profesorom Yuppinom. Kat. akcija jako lepo napredüje. Končno je bila na slovesen način razglašena Srednja uprava Kat. akcije za vse katoličance Kitajske. Pri toj priliki je apoštolski Odposlanec držao tečaj za voditele Kat. akcije, šteri je trpo celi mesec. Tü so bila najrazličnejša predavanja, tak da je vsakši teh, ki so se vdeležili tečaja, dobro podkovem v vseh verskih pitanjaj. Varšava: Katoliška akcija v püšpekijaj Polske. Pred nedavnim je nadpüšpek v Krakovi sprijao v zaslišanja predsedništvo Kat. akcije za var-šavsko nadpüšpekijo. Navzočih je bilo okoli 100 lüdi. Iz Šleske je bilo velko ropanje možov v Krakovo. Ravnotak je bio sestanek Kat. akcije za püšpekijo Plock. Evharistična slavnost v Buenos Airesi. Veličasten evharističen kongres v glavnom mesti Argentine v Buenos Airesi, je dokončam. Uspeh je jako zadovolivi. Očividci pravijo, da se nekaj spodobnoga ne more nindri na sveti viditi. Središče teh svečanosti je ne bio človek, šteri ostane človek, če tüdi predstavnik kakše koristne i vobče priznane ideje, središče te slavnosti je bio sam Kristuš, Bog, Stvoriteo, Odküpiteo človečanstva. Težko bi bilo opisati posamezne dele te slovesnosti, v šterih je sode-lüvalo 36 narodnosti. Razumlivo, nájveč Vdeležencov je bilo iz jüžne Amerike, bilo je pa tüdi vnogo romarov iz ostalih delov sveta. Posebno so se spominali Španije i Mehike, v šterima morajo katoličanci vnogo trpeti zavolo divjega preganjanja. Svečanost so začnoli z sprejemom odposlanca sv. Oče, s kardinalom Pa-čelijom. Včasi pri sprejemi se je vidilo, da bode šlo vse v najlepšem redi. Na zvünaj je vnogo povzdignolo kongres to, da se je vdeležila kongresa vláda s predsednikom Justom, šteri je bio tüdi pri sprejemi odposlanca sv. Oče. Otvoritev kongresa je bila v parki Palermo, gde se je slüžila sv. meša, štere se je vdeležilo prek 10 jezero vojakov. Spevao je vojaški cerkveni zbor. Po sv. meši je podelo papov Odposlanec vsem sv. blagoslov. Pri toj priliki je meo govor eden argentinski gèneral, v šterom poveličüje presv. Olt. Svestvo i Cerkev, pomen presv. Olt. Svestva i sv. Cerkve za narod, državo i za lüdstvo sploh. To sodelüvanje vojske i državne oblasti je dalo poseben pomen tomi kongresi. Zadnji den kongresa je bila nedela. To je Višek slavnosti. V parki Palermo je bilo nad 1 miljon 200 jezero lüdi, šteri so nazlük velkoj vročini sledili svečanosti. Odliküvali so se razni zbori, šteri so Sprevajali sv. mešo, štero je slüžo kardinal Pačeli ob velkoj asistenci dühovščine. Navzoča je bila vláda s predsednikom i diplomatski zbor. Narod je posebno genola predga kardinala, štera je bila v španskom jeziki. Višek svečanosti je bio, gda je sv. Oča po radioi stojezerim zbranim v Buenos Airesi i miljonom i miljonom lüdstva po vsem sveti govor„Kristuš, evharistični krao zmagüje! Kristuš, evharistični krao kralüje ! Kristuš, evharistični krao vlada ! Te reči smo sprejeli z veseljom i radostjov, 0 predragi Sinovje v Kristuši, v časi, gda smo prek radia sledili vašemi deli skoro kak osebno navzoči vsakši den i skoro vsakšo vöro. I zdaj v tom časi, gda se svečano i, srečno skončava vaš slavni kongres v Buenos Airesi, navdüšeno trdimo, da Kristuš v Olt. Svestvi je zmagao ! Naj bi Gospod dao, ka bi se Zmagi, Kralestvi i Vladavini, štere pripadajo našemi blagomi i lüblenomi Krali i mirnoj njegovoj zmagi v plemenitih zemlaj Argentine, končno pridrüžili vsi kraji zemle; kak i vsi razumi i vse vole ! Da bi na te način te naš nevolni svet, šteroga vidimo razsrjenoga sprelevanjom bratske pa tüdi kralevske krvi, končno v istini mogeo najti stalen mir, z šterim bi edino raseo i se širio mir Kristušov v kralestvi Kristušovom. S temi želami i molitvami, štere vzdigavamo k Bogi, mi kak namestnik Kristušov, podamo vam vsem i L. Co tema: Popuna vdanost. (Iz španščine.) „Gospodne ! ˮje molo i se naslanjao s čelom na pregrajo. „Stari pa slab sem že. Ka bom delao sam, sem kak drevo brez vejk i sadü?ˮ Domo je prišo pun vüpanja. Stopo je k hčerinoj posteli: deklinica se je nikaj ne gibala ! Dotekno se je njenoga čela: mrzlo ! Djao je roko na srce: ne njoj je več bilo! — Oproso je beli mrtvečki prt, s postelnih blanj je napravo trügo i sam je pokopao hčer poleg matere. „Zgübo sem pridelek! Zgübo ženo! Zgübo hčer! ...ˮ je Juan premišlavao, kda se je vračao sam domo. „Gospod šče, ka ga nikaj ne bi več proso . . . Dobro, nikaj ga ne bom proso!ˮ I vsakši den je šo v kapelico, ponižno poklekno pred Kristuša, potrplivo prekrižao roke, vdano sklono glavo, nikdar pa ne več kaj proso. Samo to je gučao te vzgled krščenikov: „Gospodne, Juan je tü !ˮ Nazadnje je Juan vmro. Njegova sveta düša je prišla pred nebeska vrata. Tü je spadnola na kolena, ka zadnjikrat pove svojo Vsakdenešnje molitev: „Gospodne, Juan je tü!“ tak je pravila. Nebeska vrata so se njoj na stežaj odprla. Stric Pellejo je dokončao svojo zgodbo i obmukno. Kmica je ne püstila, ka bi ga vidli, či joče. „Ka se je pa s Chanov zgodilo?ˮ sem ga nazadnje pitao, ka bi ga rešo žalostnih spominov. „To ka s starim konjom, ki ne zdrži tri dni s samov zelenov krmov. Povesila je glavo i je nikdar več ne zdignola. Srce je zmagüvalo, telo samo je pa šlo v grob. Za tri mesece se je že odselila v vekivečnost, k svojim trem sinovom. Ostao sem sam, sam! . . . Povrgeo sem švercarstvo. Pravijo, ka je od švercara do ropara samo eden stopaj i to je istina. Či je kakše delo, te delam, či pa ne, pa me vseli podprejo drügi kmetje. Sprevajam tüdi gospodo, kda pride strelat divje svinje. Vseli pa kda idem poleg Kristuša v Mimbrali, Stopim v kapelico i njemi pravim: „Gospodne, stric Pellejo je tü ... Sedemset let mam že . . . Gospodne, ne pozabi nas!ˮ III. To je bio indašnji španski siromak. Juanova zgodba je silno lepa asketična pripovest. Kaže nam popuno stopnjo, kak si je zamišlao njeni pripovedovalec, tüdi španski siromak, to težko krepost: vdanost v božo volo. Zgled strica Pelleja i Chane, ki je istinski, nam pa kaže, s kakšov doslednostjov sta delala to, ka sta tak popuno čütila. Dnes pa vse toga več nega. Celo sam stric Pellejo je bio te, kda smo ga poznali, bleda senca indašnjega španskoga naroda, šteroga več nega. Tisti narod je dao mesto narodi, pri šterom ma glavno reč socializem i Čarna roka. Moj Bog, ka se je v Španiji zgdilo ? Kakši vničüjoči veter je spomikao tomi siromaškomi narodi njegovö močno vero i preproste verske šege, kak spomiče divji viher močen vinski trs, ki da živlenje i lepi svedrec, ki ga olepšavle? To je istina, ka je bila socialistična revolucija brezbožna. Spomikala je s siromakovoga srca veselo vdanost, ki pravi: Bojdi vola tvoja . . . i posejala seme strašne upornosti, spomikala tisto skromnost, ki moli za „naš vsakdenešnji krühˮ; spomikala hvalevredno lübezen do dela, ki je stalna straža dobromi živlenji, spomikala sveto vero, ki ma vse v sebi, ki vse obvlada, vse posveti . . . vse zagotovi! Liki tüdi to je istina, ka včasi z različnih zrokov pride edna i ista reč. I proti tem vzrokom more zato biti ne samo tisti, ki je od njih prizadeti, nego tüdi tisti, ki lejko popravi. Zato je potrebno poiskati, ali so tej brezbožni navuki i ta revolucija zadeli na vdanoga siromaka, liki siromaka, ki so ga roke njegovoga brata, smilenoga bogatca čuvale i za njega skrbele? Ar vdanost ednoga se mora naslanjali na smileno lübezen drügoga. Obe kreposti sta svetivi dužnosti, od Boga zapovedanivi s tem namenom, ka se občuva i omili čüdovitni red bože Previdnosti. I vredne so, ka se dobro zapomnijo reči slavnoga sodobnoga pisatela: „Kda zgübi siromak potrplivost, štero njemi navdihavle lübezen, zgübi vüpanje; vüpanje pa te, kda občüti, pravico moči v vsej njenoj grdobijeˮ Pitamo: ka je v Španiji najprvle sfalilo ? Lübezen mogočnjaka ali vdanost siromaka? * * * Ti, ki to čteš: či si bogat, stavi to pitanje svojoj düšnoj vesti, premisli včasi odgovor i kak bi se dala falinga popraviti. Včini to pred podobov Kristuša, ki je čüo, kak je inda ponizni španski siromak ponavlao: „Gospodne, Juan je tü!“ (Konec.) 16. decembra 1934. NOVINE 3 vsakšemi poedinci našo očinsko roko i z velkov lübeznijov podelüjemo vam z etimi rečmi apoštolski blagoslov: „Po oblübi blažene Device od Lujana, posebne zagovornice republike Argentine, blaženega Mihaela arkangela, blaženega Ivana Krstitela, blaženih apoštolov Petra i Pavla, blaženih mantrnikov Gonzelesa, Alfonza Rodrigueza i Ivana Castillo, kak i vseh Svetcov, naj blagoslov Boga vsemogočega Oče, Sina i Düha svetoga preide na vas, zdaj i na vse vekeˮ. Istoga dneva je bila velika prošecija za dokonček svečanosti. Prva so Šla kat. mladinska društva, za temi so šli ostali. Püšpeki so šli 8 v ednom redi. Prošecija je bila tak duga, da je šla 4 vöre. Računa se, da je bilo v prošeciji i okoli nje do 2 miljona lüdi. Presveto Olt. Svestvo je bilo na zmagoslavnih kolaj. Na kolaj je bila monštranca, v šteroj je bila drüga menša monštranca, krasno delo zlatarske umetnosti. Pred monštrancov je klečao kardinal, odposlanec. Kola so porivali dühovniki. To je bilo tak dobro pripravleno, da je zgledah, kak da bi dühovniki šli poleg, kak sprevodništvo. V prošeciji je bilo 400 püšpekov, 4 kardinal! i vlada s predsedništvom. Narod v prošeciji i okoli nje je bio v pravom jüžnom zanosi. Med prošecijov so bile pesmi, vzkliki, cvetje, godbe, zvonenje 700 zvonov, šüm od aeroplanov i grmenje štükov, a največ pa vroča glasna molitev brezbrojnih stojezeri lüdi. Narodni evharistični kongres bo 1. 1936 v Mamili, glavnom mesti Filipinov. Politični pregled. Naša Obtožba v Ženevi. Pred svetom (tanačom) Zveze Narodov se je razpravlala naša pritožba proti Madjarskoj, zakaj je ta podpirala terroriste, ki so vmorili našega krala. V lepom, stvarnom i mirnom govori je naš zvünešnji minister posvedočo krivdo Madjarske, ar je madjarska oblast podpirala terroriste, njim izdajala madjarske potne liste, čeravno so bili jugoslovanski državlani. Mučen vtis za Madjarsko je napravila dokazana trditev Jevtičova, gda je vogrska oblast v odgovori na našo oblast od Mijo Kralja, ki je bio tüdi najeti, da buje našega krala, proti sebi sama izpovedala neistinite reči. Jevtič je povdaro, da mi Madjarov ne sovražimo, nego ščemo meti — mir. Madjarski delegat dr. Eckard je v svojem odgovori zagovarjao Madjarsko i izjavo, da je Madjarska obsodila marsejsko morijo i je vsikdar bila proti teroristom. Madjarske trditve so krepko pobili zvünešnji ministri Čehoslovaške, Romunije i Törske. Posebno krasno je govorio od pokojnoga krala Ruždi bej, törski zvünešnji minister i krivio Madjarsko, da je podpirala tiste lüdi, ki so vmorili toga človeka, ki je teliko delao za mir i ki je stvoro balkanski držav zvezo v balkanskoj pogodbi. Govorili so za tem ešče zastopniki večih držav, ki so vsi obsodili vmorijo, ne pa Madjarsko. Poljski i talijanski delegat sta ne gučala za nas, nego bole za Madjarsko. V sveti Zveze Narodov zastopane države delajo na to, da obe stranki pomirijo i kak izgleda, je tüdi vüpanje za to. Nemčija. Hitler je sam spoznao, da so Vnogi zato stopili v njegovo stranko, da bi v njej prišli do jasli, to je do dobičkov. Zato se je začelo čiščenje v stranki i več prvakov je zgübilo svoje odlično mesto i slüžbo. Kak smo svoj čas napisali v Novinaj, da so nemške oblasti na smrt obsodile i tüdi skončale komunista z Nizozemske Van der Lübbeja, ar je vužgao nemški parlament. Zdaj se je najšlo pismo Ernstovo, ednoga glavnih voditelov narodnosocialistične stranke, šteroga so 30. junija z drügimi velikaši vred vmoril narodnosocialisti. V tom pismi Ernst priznava, da ja on sam zažgao parlament po dogovori z dvema zdajšnjima ministroma Göringom i Göbbelsom, a Van der Lübbeja so pa samo zato pozvali v parlament, šteroga so s petrolejom polejala da bi lejko na njega porinoli požig i divjali proti komunistom. Gda človek to gnüsobo vidi, kak delajo nekrščanske politične stranke, se pita vse zbegan v svojem srci: Komi pa te naj verjemo? I mi odgovorimo, popolnoma na mesti je to pitanje i še pristavimo: nikomi drügomi ne verte, samo tistomi, ki vam kaže djanja po Kristušovih navukaj. Na reči i obetanja nikaj ne dajte! Rusija. Bolševiki so se svadili med sebov i je tajnika stranke Kirova vmoro Nikolajev. Zavolo toga vmora so boljševiške oblasti brez vsega zagovora dale 66 lüdi vmoriti. To je pač boljševiško orožje; ki ne čüti popolnoma z tistimi, ki so na oblasti, mora zginoti z površja zemle. Lepa lübezen do bližnjega! ! Velečastltemu gospodu J. Kleklu, župniku vp. uredniku „Novinˮ, „Marijin. lista" in „Ogračeka“ ob njegovi 60 letnici v spomin. Slovenska domovina, slišiš glas, ki preko tvojih tihih gre dobrav? Največji sin Slovenske vse Krajine v objemu svoje mile domovine dopolnil je svoj šestdeseti rojstni dan ! O narod moj, ti pasijonski cvet, ljubezni gorke zate ves prežet Živel bom, delal za Te in trpel, križ težki bodem na se vzel, samo da rešim tujih te okov ! To bilo je največje Tvoje geslo, ko vzel si v svoje roke veslo, da kažeš narodu Ti pravo pot, da rešiš ga propasti, greha zmot, Vodnik postal si mu na težki poti. Vse Tvoje plodno delovanje pač niso bile mirne, sladke sanje. Ti trnjevo si hodil vedno pot, na njej Te spremljal je Gospod, On dajal, Ti je moč — uteho. Za Tabo šel je narod Tvoj, Ti vlil si v njega rajske sreče soj ! Pastir si verni mu postal, ovčice svoje, skrbno varoval, Ki Večni Ti jih v varstvo je podal ! V sirotah videl Ti si brate svoje, da našle dom so spet —to so zasluge vsem, ki trpeči so in revi, Tvoje tolažbe, pomoči, sveta potrebni, postal si skrbni in ljübeči oče ! Med svet poslal Ti vemo si glasilo, ki düšam našim je najlepše tolažilo! „Novineˮ, to so Tvoja ustanova, ustvarjaš z njimi, v düšah pota nova, saj v njih razkrivaš, zlato svoje nam srce. Mladini preskrbel največjo si veselje „M. listˮ; predstavljaš v njem Nje čisto nam življenje, v njem podajaš nam nauke zlate mile, da naše duše Njena pota bi hodile ! Vodnik si in učitelj nam ! Otrokom dragim, svojega srca ljubljencem, ovil si duše z nežno cvetnim vencem ! „Ogračekˮ venček ta se imenuje, ob njem neštete srčec nežnih se raduje ! Otroška čista duša dije v njem. Ljubezen naša, velika Tvoja dela piše, v knjige spominov, ki čas iz src nikdar jih ne izbrišel Rodovom poznim, bodo večen mil spomin, da Slovenske si Krajine bil — najbogši sin, Najlepši cvet, vseh njenih bil poljan ! Dopolnil zdaj si šestdeseto leto o, da naslednje bilo bi v sreči, miru Ti pričeto ! Saj bilo dosedanje Tvoje celo je življenje neprestano težke žrtve in trpljenje. Za narod svoj živel si in trpel ! Slavljenec mili, jubilant častiti, po potih Tvojih hočemo hoditi, po naukih zlatih Tvojih se ravnati za vero sveto, pripravljeni smo vse prestati! V nji našli bomo moč — uteho! O čüj! Najdražji naših src ljübeči spev, o sprejemi naših duš — sladak odmev ! Kar kdaj srce ljubezni je čutilo, vso Tebi jubilant častiti — podarimo ! Ti večno ljubljen v srcih naših boš ostal ! Nešteto lepih let naj Večni Ti dodeli v zdravju, sreči, zadovoljnosti veseli, med nami hodi in uživaj svoje blage dni častiti oče, to vroče naše srce Ti želi ! Mi smo Tvoji — Ti oče naš častiti ! Ljubljenec naš veliki, Tvoji smo dolžniki, ne moremo z drugimi nikdar biti Ti plačniki, kot, da v molitvi vroči prosimo za Te, da še dolgo Večni nam ohrani Te ! Usliši Ti Dobrotni vroče prošnje naše ! Vse dobro, kar med ljudstvo si sejal, za dela vsa nekoč Ti Večni bo plačilo dal ! Povrnil vse Ti bo obilo, kar Tvoje zlato srce v Njegovem je imenu v blagor naš storilo ! Ljutomer, dne 4. XII. 1934. Vika Razlogov a. (Bog naj se stoterokrat počasti s tem lepim pozdravom. To je moja prisrčna hvala. — Vrednik.) GLASI. SLOVENSKA KRAJINA. Naš nameri v dobi žalüvanja za pokojnim kralom. Prosimo vse dobre düše, naj do 9. aprila leta 1935 vsaki den zmolijo edno Zdravo Marijo za düšo pokojnoga krala, edno pa za našo milo domovino Jugoslavijo. Hüdobija. Novine so že ponovno dale izjavo, ka ne marajo polemizirati z katoličanskim listom, kak je Slov. Gospodar v Maribori. Vendar pa ponovno ugotavlamo, da te kat. list, bodisi iz svoje ali iz svojega dopisnika hüdobnosti podtvarja i podtika dejstva i poroča neistino v notici pod naslovom „Pozablivostˮ z dne 21. XI. 1934 št. 47. Njegovomi prekmurskomi dopisniki, „kokoteki mešane pasmeˮ pa za bodočnost samo teliko povemo, ka če bo tom capaši hodo, njemi na küpi smeti, štere bo tekom 60 1. svojega dopisüvanja v Slov. Gospodari vküp nagrmado, ne bo niti kokot pristne štajarske pasme popevao častitk za njegovo 60 1., ešče menje pa naš domači! — sic. Naznanje damo vsem, ki so v Franciji i njihovim domačim, ka je izišla knigica „Spoved v slovenskomfrancoskom jezikiˮ, s pomočjov štere naši delavci i delavke v Franciji lejko opravijo sv. spoved. Cena: 1 Din. Dobi se pri uredništvi Novin, na Borzi dela v Soboti i pri vsakom župnom uradi. Vsaki si naj to knigico preskrbi prvle, kak ide z domi; domači pa jo naj pošlejo onim, šteri so že zdoma! Lendava. V nedelo noč je prileto celi šereg divjih rec od niked z se- vra. V Lendavi so zavdarile v zarjo električnoga posveta i so celo noč ne znale vö. Celo noč je bila nad varašom strašna breka. Na severnom kraji pritiska velka zima, kak radio poroča (—20), divjačina se seli na jüg. Lüdje pravijo, ka se nam obeta velka zima. Nedelica. Jako potrebno bi bilo pri mosti, na maloj Ledavi napraviti varnostno ograjo. Opomin priporočamo kr. cestnomi odbori v pozornost. Da nam je potrebna 8 razredna gimnazita, so dali v izjavo imenitni slovenski gospodje, škofa našiva, dva vseučilišna i drügi profesorje. Vsi priznavajo, da 125 jezero lüdi broječa pokrajina, ki leži celo na meji, potrebüje popolno gimnazijo tembole, ar kočevski kraj nema ni polovico teliko prebivalcov, pa li ma popuno gimnazijo. S temi lübezni punimi izjavami se je javno priznale, da smo dozdaj ne bili ednakopravni. Plemeniti dar ob 60 letnici našega Urednika. Gospod Nemec Franc, kipar, podobar v Čakovci, so z lepim pismom čestitali našemi uredniki i poklonili za 60 letnico podobo (kip) sv. Frančiška Assiškoga za kapelo v Domi sv. Frančiška. Te plemeniti dar samoga sebe hvali. Vsem Bog plačaj! Nešteti so me že pozdravili i me še pozdravlajo iz vseh krajov v domovini i prek mej naše države. V globokoj poniznosti pravim: Bog plačaj vsem, telikoga poštüvanja ne sam vreden. Bog vam bodi vsem plačnik. — Vrednik. Gospod kralevski notar, dr. Peterlin, za naše sirote. Gospod kr. notar, dr. Peterlin, so z čestitkami za 60 letnico našega urednika tomi javili, da poklonijo 2000 Din. za naše sirote v Lendavi i sirotišnici Deteta Marijike v Turnišči. Gornjo šumo razdelijo v teva dva namena. — Bog povrni obilno. D. Bistrica. Marton Kata, ki je küpila zvon za našo kapelo i odločila tüdi lepi dar za Dom sv. Frančiška, je v Gospodi zaspala. Smileno Srce Jezušovo naj njej plača smilenost. Malo čednej gučite! Iz neke občine smo zvedili sledeči prav nori glas. Nekakomi se ne vidi, da mi prosimo, naj se za pokojnoga krala i domovino moli. Ka se prej za krivoverca ne sme moliti. To je nori guč. Kat. Maticerkev za krivoverca ma vsakoga, ki je ne katoličanec. To je istina. Samo ka za katoličanca, pravovernika nema samo tistoga, ki spada k njenomi teli, nego tüdi tistoga ki spada samo k njenoj düši. K düši Materecerkvi pa spadajo vsi i je drži za katoličance, ki so v dobroj veri zvüna tela. Kat. cerkve i so pripravleni vse včiniti za svoje düšno zveličanje, kak je Kristuš včio. Tej spadajo k düši kat. Materecerkvi i so v düši katoličanci. Ar je pa na smrtnoj vüri mogoče, da si krivovernik obüdi to želo i tak pristopi k düši kat. Materecerkve, zato se za njega zasebno lejko moli i se tüdi more moliti z vsemi düšami, pokojnih, ki trpijo v očiščilišči. Tü najmre ne vemo što so. Ve je pa Kristuš za vse düše mro. Javne bože slüžbe cerkev ne dovoli i ne opravla za pokojne krivovemike, a zasebne molitve pa nikak ne brani. Vekšega obsojenja vredno je pa blebetanje, ka se prej ta molitev zato priporača, ar vrednik Novin šče za poslanca kandidirati. Kak velika krivica ! Kak teški odgovor pred Bogom za te laži. I keliko takših laži so gotovi lüdje raztrosili med narod. Ka nam piše eden dečko od „Ljudske praviceˮ iz Francije? „L ü c k o pravico ščejo spravlati, pa ešče domače so ne spravili.ˮ Mislimo, ka te dečko nikaj ne sfalo. Preskrbite deci herb ! Pitanje herba je v denešnjih sühih letaj jako kočlivo. Celo bogati posestniki si terejo glavo, kak bodo svojoj deci preskrbeli primeren herb. Kak pá te Siromaki — Što deci nemre dati sto ali desetjezero, naj napravi potrebne stopaje, da jim preskrbi končibar nekaj jezerk. Potom zavarovalnice „Karitasˮ je to vsakomi omo_ gočeno. Zavarte herb. Če zavarjete osebo, ki je stara 20 do 24 let i plačüjete za njov skoz 10 let mesečno po 50 Din, „Karitasˮ po preteki 10 let izplača 6050 Din. Če zavarvanec prvle merje, preneha nadalno plačüvanje prispevkov, „Karitas pa zavarvano šumo vendar tomi izplača brez odbitka. Obrnite se taki na Vodstvo „Karitasˮ v Maribori, Orožnova ulica 8, ali na domačega zastopnika i sklenite zavarvanje. Sami bodete zadovolni i deca vam bodo zahvalna. Gornja Bistrica. Pri + Raj Jožefa dovici so odnesli preminoči tjeden tri korčiče pšenice i tri škafe žita, ka je dovica dobila za krüšno od svoje dece. Tolvajje so zrnje proti jaušji nosili, ar se je do jaušja torilo. Približavle se Štefanje i nesrečni alkoholi vdanci si naprejposkrbijo na nedovolen način sredstva, ka do pa lehko pijančüvali i Boga žalili. Ta grda navada, najmre kraja zrnja, je že stara i se samo po ostroj vzgoji dece lejko odpravi, štero so dužni starišje dati v prvoj vrsti. Turnišče. Našo posojilnico je zastopao pri vpelanji mil. g. prošta Greifa Dravec i ne Števanec, kak se je prvotno javilo. — Devetnajset golobov je nazaj priletelo z Ptuja v Turnišče. Ar ne bi bili staoni tam, so se dolpostrelali. — Po smrti g. Sakoviča odpravlena lepa molitev po predgi: „Jaz verjem . . .“, se je znova vpelala v našoj cerkvi. — Pričaküjemo obečao obisk mil. g. prosta Greifa, ki so se tak teško ločili od nas i nam iz srca razglasili z predganice: O ti slavna fara törjanska, nikdar ne boš pozablena. Ne Sodite! Z Preka nam pišejo, ka so nešterni krivo sodili naš list, zakaj je ne tak pisao od slobode mil. g. prosta Greifa, kak so oni želeli. Mi na to odgovorimo, ka se mi ne ravnamo po želi lüdi, nego po želi Boga. Bog zapovedava, naj se pravica piše i mi zato samo pravico pišemo, se to komi vidi, ali ne. Pisali smo, da so mil. g. prošt Greif teško šli z Törnišča i ka so farniki jokali pri slovi. Ve je pa to istina. Ki je 10 let na ednom mesti, se teško loči. Pa to so sami g.. 4 NOVINE 16. decembra 1934. Greif priznali, da teško idejo vkraj. Komi pa to ne povoli, naj si pomaga, če si more. Mi istino na papir vržemo. Istino smo napisali, ka so jih farniki drage vole seliti. Prle je bilo neko nesporazumlenje med farniki i g. Greifom, kak vsi znamo. Zdaj se je pa vse lepo poravnalo i farniki so pokazati svojo lübezen, ka so njim pomagati pri teškoj selitvi. Komi to ne povoli? Pisati smo, naj v očiščenoj lübezni ostanejo zdrüženi oboji, farniki i njihov bivši oskrbnik. Pa je mogoča lepša žela i prošnja pri selitvi. Ka je bio nemir prvle vu fari, vsi Znamo. Zdaj, ka je te odpravlen, ar že par mesecov pred imenüvanjom g. Greiffa za prosta je mir bio vu fari, je ne krščansko i katoličansko želeti, naj te mir ostane? Koga to boti? Zakaj se tolmači vse krivo od Slov. krajine? Prosimo, da se v lübezni piše i tüdi guči od nas, kak mi tüdi se samo od lübezni damo voditi. Lübezen pa samo na istini more sloneti. Novine so narasle za komadov: 1 v Franciji, 1 v Slavoniji. Poglejte si te številke ! „Karitasˮ vam izplača 8960 Din, če se zavarjete, kda ste stari 35 do 39 let i skoz 15 let plačüjete mesečno 50 Din. Če pa plačüjete skoz 20 let 30 Din, vam izplača 7050 Din. V slučaji, da prle vmerjete, taki izplača navedene šume Vašim herbašom. Če pa povzroči Vašo smrt kakša nesreča, izplača „Karitas“ taki po smrti dvojno zavarvano šumo. Ali ne vse to ugodno? Mesečno človek že prestane brez 20, 30, 50 Din. a 8000 Din ali še več naednok težko dobi... Preskrbite se za starost, da ne bote od drügih odvisni. Den za dnevom vidimo starčke, ki dostakrat nemajo niti žaloža krüha. Če bi se bili v mladih letaj zavarvali, ne bi meli tak žalostne usode. Oglasite se kém prle pri vodstvi „Karitas“ v Maribori, Orožnova ulica 8, ali v uredništvi „Novinˮ v Črensovcih, ali pri domačem zastopniki. Črensovci. Moška mladina bo igrala v nedelo 16-ga po večernici ob 3 igro „Zloba in Zvestobaˮ. Povableni vsi. — Dec. 8. i 9. smo opraviti procesije za svetoletne odpüstke. Narod se je v punoj meri vdeležo procesije i pristopo k svestvam pokore i Presv. Olt. Svestva za pridobitev odpüstkov. Naročnino za novo leto Poberte Širitelje božične svetke. Vsaki naročnik mora dati najmenje dva dinara za mesec januar. Ki pa več da, tem boše. Vseli en mesec naprej se pobira za Prišestni mesec naročnina. Odranci. Trgovci Kolenko Ivani je ostala kost od golobeče pečenke v guti i njemi dela neprilike pri sapniki. Zato de se mogeo podvrčti operaciji. Vojaška zaprisega. V nedeljo dne 16. decembra 1934 se bodo vršila vojaške zaprisege vseh na območju dolnjelendavskega sreza bivajočih vojnih obveznikov, rojenih v letih 1884 do vključno 1913 z izjemo stalno nesposobnih. Vojni obvezniki rimokatoliške veroizpovedi iz občin Beltinci, Bogojina, Odranci in Črensovci bodo ta dan zapriseženi ob 14. uri v Beltincih. Vsi vojni obvezniki evangeličanske veroizpovedi iz vsega sreza in rimokatoliški iz ostalih občin dolnjelendavskega sreza, pa bodo zapriseženi ta dan ob 11. uri v Dolnji Lendavi. Vsi prizadeti vojni obvezniki se opozarjajo, da se morajo brezpogojno radi zaprisege pravočasno prijaviti v odrejenih krajih, ker bi Sicer imeti pričakovati kazenske Posledice. Od naših v tüjini. Pozdrav pošilajo. Vučko Katarina, Versailles, Francija iz Sr. Bistrice Črensovskomi g. plevanoši i g. kaplani, svojemi oči, sestram, brati, sestrani Marti, pajdašicam i vredniki naših Novin. Naznanja, da naše liste redno dobiva i se njim jako veseli. Na novo leto je znova naroči i naročnino pošle s penezi poslanimi za svoj dom. — Slavic Veronika i Ferenček Katika, Assais, Francija. Se zahvalüjeta za redno pošilanje naših listov i je na novo leto znova naročata pa naprej plačata. Zvün toga sta poslali Slavic Veronika na Dom sv. Frančiška, podporo na Marijin list i na sirotišnico Deteta Martike, na vsaki namen 20 Din, sküpno 60 Din, Ferenček Katika pa na Dom sv. Frančiška 15 Din. (Vse sprejeli. Bog plačaj! Vr.). Flisar Štefan, Brieulles, Francija celoj Slovenskoj krajini. Prosi kalendar. (Kalendar ste že plačali i mi smo ga poslali. Vr.) S. Bethlehem Pa. 22. novembra so obslüžavali O. element Veren svoj god. Pozdravlala so jih šolska deca i zročala rože i lepi dar, pa plebanošje, ki so prišli častitat tomi vernomi moži. O. Veren so dali gor postaviti slovensko farno šolo v Bethlehemi i to je njihov ponos. Tüdi mi njim ob toj priliki čestitamo! Oča Veren so rojeni v Soboti i so več let bili soutbethlehemski plebanoš. AKADEMSKO DRUŠTVO „ZAVEDNOSTˮ. 1. Objava. S. K. A. D. Zavednost naznanja, da je odbor na svoji seji dne 6. XII. 1934 izvolil predsedniku, ki je odstopil namestnika. Odbor je sedaj sledeči: predsednikov namestnik in knjižničar: Bartaky Zoltán, stud. med.; podpredsednik: Camplin Ivan, cand. theol.; tajnik; Berden Pavel, stud. iur.; blagajnik: Cvetko Ignac, stud. techn. 2. Zahvala. Prekmurski katoliški akademiki, organizirani v svojem „Zavednostˮ, so med počitnicami nabirali prostovoljne prispevke za naše siromašne srednješolce i akademike, da bi jim v sili dajali podpore in brezobrestna posojila. Oglasili so se pri naših učiteljih, duhovnikih in tudi pri vseh urad-nikih v Soboti, Lendavi in Beltincih. Obiskali so tudi premožnejše trgovce in kmete, pismeno pa so zaprosili vse občine in posojilnice v Slov. Krajini, ki se naj blagohotno od- zovejo prošnjam. To je bila našim dijakom, ki se morajo povečini sami vzdrževati, ker jih domači ne morejo, saj včasih sami nimajo dinarja pri hiši, zelo dóbrodošla pomoč. Pomagala jim je iz gmotne stiske, ki je pač v začetku šol. leta, ko še ni inštruk-cij, najhujša. Prekmurski dijaki so darovalcem hvaležni in se jim ob tej priliki najlepše zahvaljujejo. Obenem pa prosijo,_ da bi tudi v bodoče, če se še kdaj oglasijo, bili deležni enake naklonjenosti. Tako bomo morali skrbeti sami zase, dokler se ne uresničijo naše največe želje, da bomo dobili svojo lastno popolno gimnazijo v Soboti in bodo tudi naši siromašnejši kmetje brez večjih skrbi dajali svoje nadarjene sinove šolat. BERDEN PAVEL BARTAKY ZOLTÁN t. č. tajnik. t. č. preds namestnik. Gospodarstvo. Naši sezonski delavci. 6. Kak si zamišlamo živlenje sezonsko delavcov po novom redi ? Etak: Borza dela bi dobila — pravimo iz „Belja“ ponüdbo za 100 delavcov. Voditeo bi poslao obvestilo delavskoj četi pri Gradi. Zastopnik čete bi odišeo v Soboto i tam prepisao pogoje. Doma bi zbrao vse voditele vodov, rojov i si ž njimi pogučao potrebno. Če bi mislili, ka so pogoji sprejemlivi, bi povabili vse člane za delo določenih rojov (2 vode i dva roja) i njim pojasniti vsebino ponüdbe. Če bi jo večina sprejela, bi v imeni čete podpisao pogodbo vodnik čete. Po pogodbi bi odrinoli delavci kak organizirana celota na delo, na marof. Ali še prle bi nepravili doma potrebne načrte. Prvi den bi spraviti v red sta- novanje, kühinjo, dvorišče, prostore za mujvanje, kopanje. Že prvi den bi za to določene osebe začnole delo na delavskom ogradi, šteri naj da kühinji svežo sküho, zelenjavo. Skrbeti bi za kürnjek, za svinjak, ar bi meti par kür, nikelko praščičov — ne zato, ka bi obogateli, nego zato, ka nikaj ostankov ne bi šlo v škodo i da bi bila hrana bolša. Prva sküpina küharic i vodaric bi nastopile slüžbo. Pa ta častna slüžba bi se menjala, kak bi se od tedna do tedna menjale oseba, štera vodi gospodarstvo delavske skupine. V prostom časi bi delavci skrbeti za lepoto stanovanja i okolice, za kratek čas bi opravlati delo v malom svojem ogradi, meti bi malo knižnico, časopise. Prosti čas bi odhajali k slüžboj božoj, vsi bi meti vsaki prosti den kakše predavanje, ali obisk pri sosednjoj delavskoj četi. Pošta. John Denša, Chicago. Kak smo javili naročnina za novo leto je 3 Dolare. Hermar Jožef ma plačano, mi ne smo ga terjali. Kamniker! bomo stavili. Lang Jakob, Petit saintt Foy. Prošene knige poslali. Račun znese 100 Din. Novine na štiri leta, če se naprej plačajo z ednim, koštajo 250 Din. Miholič Vera. Airvault. Prošene zgodbe sv. pisma smo naročili. Küzma Franca domači Gederovci Vašega Novine so prišle nazaj iz Francije pošlite nam njegov novi naslov. Kumin Janoš, Satahovci 22. Takšega hrastovoga lesa je dosta v šumi. Če želete, poglednite ga stesanoga domo dobite. — Kalendarje se gotovi, pošlite naročnino zaostano, širitelje, da vam je moremo dostaviti za božič. — N. K. Dober med za vrastvo dobite pri Švec Martini v Filovcih. VSAKOMI BREZPLAČNO SE POŠLE pri Min. nar. zdravja Sp. br. 611 od 21. IV. 1933 reg. poučna knižica br. 41 od zdravlenja vsakovrstnih ran, krast, lišajov, mozolov i ostalih kožnih betegov s pomočjov presküšenoga vrastva »FITONIN*. Pišite karto „Fitonˮ dr. s. o. j. Zagreb 1—78. V Dolnjoj Lendavi 50 1et obstoječa trgovina z mešanim blagom, desk i lesa se da v najem. Tüdi hiša z nadstropjom, ali brez nje se preda zavolo prevelike starosti lastnika trgovine. Več se zve pri uredništvi Novin v Dol. Lendavi. _____ 3—1 Banka Baruch 15, Rue Lafavette, Paris odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. Vrši vse bančne posle najkolantneje. Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksemburgu Sprejemajo plačila na naše čekovne račune: Belgija: št. 3064-64, Bruxelles; Francija: št. 1117-94, Paris; Hollandija: št. 1458-66, Ned. Dienst; Luxembourg: št. 5967, Luxem-bourg. Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice, 24—4 Dečki, tüdi mi bojmo nekaj! Dosta se godi okoli nas,- ka mi nevemo. Vse mogoče stvari se godijo tüdi pri nas, mi pa jih ne vidimo, ali če je vidimo, jih ne razmimo. Kelkokrat pišejo časopisi različne stvari, ka je za nas ^razumlivo. Vse se gible i ide naprej, samo mi stojimo in se ne genemo. Človek bi pravo, da mi samo gledamo, da se na sveti godi, ne razmimo pa nikaj ali jako malo. Posebno se to opazi, če človek pride iz našega kraja v drügi kraj. Samo tistokrat spozna, da je v drügij krajaj to, ka mi imamo za novo, že staro, da drügi znajo, ka se nam ešče ne senjá. Če z drügimi pridemo vküp, nas drügi postrani gledajo, rekši, ka boš ti gučao, ve nikaj ne veš. In če se pitamo, kak je vendar to, da se nam tak godi, — vidimo, da smo premalo izobraženi, premalo Znamo. Pa to tüdi nikaj ne čüdnoga. Kda izostanemo iz šole, vržemo knige v kot ali v peč, da zgorijo. Da bi je ešče kaj poglednoti — to pa ne! Da bi človek večkrat Pogledno kakši časopis, se ne zmisli, ali se njemi pa ne vidi potrebno. Potem se pa ne smemo čüdüvati, če se nam tak godi, če z nami vsaki lehko pomeče, kak se njemi vzlübi. Če pride što k nam i nam lepo guči ali zažene halo, smo včasi vsi za njim. Nieden pa ne po- misli, ka pa je to, zakoj Živio kričimo, mogoče je pa to slabo za nas. Naši dečki so jako koražni, na vsakoga bi se radi postaviti. Močne se delamo. Če nas pa što pita kaj od vzornoga gospodárstvo ali politike ali kaj spodobnoga, bomo mi ponosni dečki, ki mislimo, da je ves svet naš, debelo gledati. To je za nas novi svet, šteroga ešče nikdar nesmo viditi. Ali ne to sramota, da se ne predramimo i ne skrbimo bole za našo izobrazbo. Drügi nas imajo za menje vredne, zato ka tak malo Znamo in razmimo. Nesmimo toga dele prenašati. Inači moramo začeti. Ravno v tom vam mislim spregovoriti par reči. Posebno mislim na dečke ali tak zvane deške (fantovske) krožke. Nešterni radi poslüšajo stvar, da bi se pa toga tüdi poprijali, to pa ne. Mislijo si, Izobrazba za nas kmečke lüdi je ne potrebna. Tak si mislijo kmečki lüdje — tüdi dečki. — Izobraženi lüdje pa ravno nasprotno. Pravijo nam »zvami je teško delati, ka tak malo znate." Šteri majo zdaj prav ? Mislim, da je vsem jéisno. Za izobrazbo se ide! Ka pa je pravzaprav izobrazba ? Da bomo razmiti te reči vam povem sledeči primer. Kmet bi rad meo lepi omar iz jesenovega lesa. Les, steblo ma. Ali to je ešče ne omar. Steblo more dati najprle razžagali. Nato da deske sto lari, da iz njih napravi omar. Stolar pa deske ne zabije samo fküp, nego je žaga, hobli, teše in nazadnje politira — samo te postane lepi omar. Tüdi mi smo spodobni stebli, da ešče nikaj ne vemo. Iz nas lehko postanejo pošteni, dobri ino izobraženi lüdje. Ali trbej nas oblikovati, pamet zbistriti, z ednov večjov izobraziti.— V lüdskoj šoli nas nej so zadosta navčiti. Naprej se ešče moramo izobražüvati, če ščemo, da postanejo iz nas dovršeni, pošteni možje. In zato je ustanovleno prosvetno drüštvo in v prosvetnom drüštvi posebni fantovski krožek, ge naj dečki vküp pridejo, poslüšajo predavanja, vmes zaigrajo i zaspevlejo; med sebov se spoznajo i pošteno zabavajo. Vsakši dečko mora biti dobro podkovan ne samo v gospodarskih stvareh, nego mora biti tüdi pošten i dober katoličan, ki zna, zakaj živi, ki bo šou v cerkev ne zato, ka je takša navada, nego zato, ka zna, da je to boža vola, da je dobro, ka zna da je to njegova sreča. Trezno misliči dečko bo gledao tüdi v bodočnost. Ednok bo postao gospodar i drüžinski oča. Kak bo pa gospodaro, če se za mlada ne navado? kak bo pa vzgajao deco, če sam ne dobro vzgojen. To, ka se človek navči doma, gnjesden ne zadosta. Edino sredstvo, da se mladina naprej izobražüje, je drüštvo. Tü mamo na razpolago knige, časopise i drüge reči. Večkrat čüje predavanje, priredijo se igre in če je mladine več, se ustanovijo posebni odseki. Pri tom vsem pa ne fali razvedrila. Vse to se lepo čüje, si misti dečko. Ali jaz pa svoje slobodne ne bi šteo odati za drüštvo. Če Stopim v drüštvo, ne sam več sloboden, ne valani več za dečka, drügi dečki me dolgledajo i se norca delajo z mene, kak da bi bio menje vreden. Tak pravijo nešterni ! Pa poglednimo, če je to istina. Gnjesden mislijo dečki, da so Slobodni, če lehko vsaki večer po vesi trobijo do polnoči pa ešče dele. A v istini ido največkrat na ves, kda nej so slobodni. Dostakrat so otrüjeni od dela, radi bi si legli spat, pa ne vüpajo. Bojijo se, da bi jih drügi polnočnjaki smešni in se ž njih norčarili. Zato ido ž njimi od vesi do vesi ali posedavlejo na križopotji. Drügi den pa trbej na delo. A počitka je bilo premalo. Na drügi den zajtra se kesajo i obečajo, večer pa nejden nikam. Pride drügi večer i zopet potegnejo na ves. Ali je to Sloboda, da ne vüpajo doma ostati, gda so potrebni počitka? ali je to sloboda, da ne vüpajo pristopiti k drüštvi, ka jih je sram ? Takši dečki sami sebov tüdi ne ravnajo. Pajdašje jim zapovedavajo. Če ščemo biti slobodni, si moramo vtrditi volo. To se pa posebno v drüštvi dosegne. Dale. Najlepse i najfalejše darilo za Božič so Bat’a čevlji Bat a D. Lendava. Novine izbaiaio vsaki četrtek za prišestno nedelo, — Za tiskarno Balkányi Ernest, Dolnja Lendava. — Izdajatelj in urednik: Klekl Jožef, župnik v potu